Ali Kanaan
Jastreb
Zajci s k nebu stegnjenimi vratovi se vrtijo v naših očeh, tečejo z našimi srci odpočijejo si v razpokah noči kot spuščene strune kitar od utrujenosti
Tako kot v času otroštva letimo po preprogah oblakov in s svetlobo valovimo na začetku škrlatno žareče obzorje v pepel meglenega obzorja konča Želimo, da v skrivnosti nas svoje vzame zato narišemo tisoče krožnic in krožnico,
da se jata ne izgubi v strasti izgnanstva ali v strahu obkoljenosti
Jadra iz listov našega živčevja nevihta zamaje
da omedlimo, svet razpade okrog nas
in vržemo se padajoči
kot slama, para, prah
Ni postaje, ni sence, ni zatočišča za nas
v prostranem vesolju
Ubiti in oblečeni utapljamo se,
pod nami pa zemlja se moči
nihče ne odtrga z naših vratov
obroča s krvjo zasvojenih vampirjev
Nobena nam zvezda ne sveti, še zavemo se ne
kdaj krila večera nas dohitijo
ko sprostimo se
in strah se naš pred nesmislom poskusa spočije
Zanka čakajoča na žrtev po vročem poldnevu kroži v orošenem oklepu kroži vila ognjena Po molku zatona kroži mlin iz kremena ali napojena strela
Iznenada kot meteor nas napade, ugrabi nas, življenju našemu ukrade izpred oči
mir gnezda in golobje mladiče
Iz naših src izžema nestrpnosti
dokler se kri ne posuši
in se modri kremplji ne zarijejo v naše kosti
s strupom omočeni
ni vrat, ki vodijo v beg, ni poti
dokler nas nočni angel ne pokoplje Osramočeni in žalostni mu pokornost obljubimo in v objemih se svojih mater stopimo in ne vidimo kako sanje zamirajo in ne vidimo svojih teles raznešenih po širnih ravneh
Zadnja snežinka
Prva snežinka je strup, druga snežinka je kri,
tretja snežinka, jej brez skrbi! (ljudski izrek)
Zapuščeno drevje v Damasku	f
prevarano drevje
v strasteh noči se z njim sekire igrajo in podnevi ga civilizacija cementa duši zaljubljeno drevje brez upanja je da kdaj bi med, mir in ljubezen obrodilo v mestu izgubljenih stvari Sirotno drevje
mi zaupa šepetaje, da prihodnja semena so zdrava in dobra,
vendar si jih je zaradi vran presenečenj, zaradi potujočih oblakov
skrilo kot skrivnost daleč v globino prsti
(Bogati so predniki skrili
svoje zaklade v zavetja razpadlih jam.
Zdaj nad gorami tuj ptič preži, zato podivjani ptiči nočejo pokopavati žrtev če ... ne živijo!
Spanec potuje na krilih povesti in dež se meša med vzdihovanja in kri iz prsi noči poplava duhov pridrvi skladišča so še vedno na varnem)
Če nisi iz rodu tega padlega drevja in ne izmed njegovih prijateljev ljubiteljev ali sorodnikov
sta se tvoji roki dotaknili gole Gute Volja življenja bi zadrhtela ko bi vedela za prihod pomladi — Kot bi pomlad bila sanja blaznega zaljubljenca (kot drevje modruje v Damasku) Kajti zemlja ne odpre svojih vrat pohodu komaj vzbrstelih popkov dokler je zima ne obda s svojo ostro svečanostjo, s snežinko iz strupa, s snežinko iz krvi
in s tretjo snežinko prekrije sanjave poti
Stara melodija
Tvoj zeleni dih mi drami v srcu
prhutanje golobov upanja
in vonj cvetečih večerov z balkonov jasmina,
ta sem, ki ni izdal zemlje spomina,
ki ni obrnil hrbta uveli mladosti,
ne grenkobam iz mlak mladostnih let...
Val klasov še vedno zrcalo megli in bistri
in sonce pozablja svoje zlato
na licu deklice, ki nežno malo siroto varuje.
V mislih rosi trtina jutra metulj
v poletu.
In farik na ogljenih blazinah
vzbuja v mojem srcu vonj po žaru
in pekoča ljubezen še ni zapustila krvi
Moji ljubljeni so shranili zaupane jim stvari
in moji bratje nikdar niso izdali skrivnosti besed
med plugom in prstjo...
Človek iz vsakdanjih skrbi
sestavi sliko prihodnosti
Ne hitim ...
moja kri je zeleno drevje, ki skriva
čas svojega prehodnega obdobja,
moji prijatelji so v kamenem telesu korenine oljk
in deklice moje so pesmi
Ne boj se besnenja morja, ne plazenja peska, naj bodo njuni valovi še tako polni svinčenk tvoje ljudsko raztezanje raste v sencah, ki oblikujejo iz preostale krvi ključe odrešitve Z odpirajočimi popki imam zmenek, ki skrivam ga poželenju oči
Iz najdražjega izvira hrepenenja pijem svojo prvo pesem obdobja suše nas zapuščajo napovedujem njihovo smrt... in sirotam pišem poslednjo pesem
Opombe:
—	Guta je dolina pri Damasku
—	farik je narodna jed iz zelenih pšeničnih zrn, praženih na maslu
Sodobni sirski pesnik Ali Kanaan (r. 1936 v bližini Homsa) je za svoje klasične in monorim-ne začetne pesmi leta 1964 prejel nagrado v Latakiji in kmalu nato postal vnet zagovornik sodobnega načina pesnjenja. Po diplomi iz angleške književnosti na univerzi v Damasku seje posvetil literarnemu novinarstvu, ki je vplivalo na njegova dela. V pesniški zbirki Pol v oazo iz leta 1980 srečamo še ritmično ponavljajoče se stopice, ki pa jih v svoji naslednji zbirki Svatba Indijancev opusti. Njegovo poezijo odlikujejo ljudski pregovori in stare legende, ki jih oživlja in preoblikuje. Pogosto namerno izbira najbolj preproste in pogoste besede, ki jih niza v napete kratke stavke. Kanaanovo poezijo delijo na dve obdobji: prvo pred letom 1967 in drugo po letu 1967, ko so Arabci izgubili vojno z Izraelom. Njegovo prvo obdobje zaznamujejo še sentimentalnost, beg v samoto, osamljenost in burna čustvena odzivnost, kot v pesmi Seme vrane iz leta 1964:
.. .V vsaki ulici imam pogreb, brizgajoča kri iz tvojih prsi vre po mojih žilah, Otelo, razpihuje ogenj mojega besa, ko zmogel bi tvoj nori srd, Otelo... Zadavi jo, Otelo!
Ko imel bi tvoj meč, dediščino plemena,
in konja iz morja duhov, ki bi me ponesel na konec otoka
praznih rok,
le s šopom las v dlaneh... ali zaupanje v obstoječi sistem: ... Moje črke se spletajo v močno vrv, ki veže jarem vladarja na vratu ljudstva!
Po letu 1967 pa skoraj vsako pesem preveva grenak občutek poraza:
... Sramota, če zvedo ljubljeni nasledniki,
da so moji koraki hodili po zemlji te dni
in da v njej sem umrl
— ceneno blago —
na poti k delu kot žuželka...
in
... Oprostite, dragi!
Ker sem kot drugi bobni tega časa
strahopetec, dragi!
Ceste in trave naj se strahopetca sramujejo, z vraževerjem lovim sence svojih sovražnikov...
V intervjuju za revijo A thawrah iz leta 1969 pravi: »Vse, kar sem napisal po letu 1967, je le priložnosten, trenuten odziv na dogodke v nasprotju s prejšnjimi pesmimi, kjer je vsaka imela svoj izvor, ponor in pritoke...«
Prevedene pesmi so bile objavljene v sirski literarni reviji Almarifah v Damasku leta 1985 in so ene izmed njegovih novejših pesmi.