w.huijäriü Knjižnica v atr. M67- □ a v bogoslovnih vedah. D«us ... Ipso sapientlao dux •st at sapiontlum omordator. Sap. 7, 16. eSafe = Izdajejo profesorji kn.-šk. = bogoslovnega učilišča v Mariboru. Urejuje dr. Frančišek Ks. Lukman. Leto XV. — Zvezek 1. V Mariboru, 1912. Ti.sk tiskarn, a«. Cirila v Mariboru. Vsebina I. zvezka: I. Razprave: Stran Snoj, Ali je monarhični episkopat apostolska ustanova?.................. i S o m r e k, Sistematična razvrstitev cerkvenih govorniških predmetov . 13 Štrakl, Cerkveno življenje v novem delu sedanje lavantinske škofije v letih 1828—1843 (Dalje)............................................27 Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota .....................40 II. Iz duhovnega pastirstva: Zbirke podob za katehetični pouk (J. Markošek) 63 — • Ali so starši dolžni pošiljati svoje otroke k šolarskim sv. mašam ? (Somrek) 70 — Priprava na sv. zakramente izven šolskih ur (Somrek) 71 — Katere vere je šolar? (Somrek) 71 — Kaj mora znati otrok ob izstopu iz šole iz veronauka? (J. L.) 72 — Ali sme katehet v šoli miloščino nabirati? (Somrek) 72 — Določitev ur verskega pouka v ljudskih šolah (Somrek) 73 — Beseda o spovednih molitvah (Ksaver Meško) 73 — Častne pravice katoliških duhovnikov v Avstriji (—k) 74 — Veljavnost intencije (—k) 75 — Križci z odpustkom za smrtno uro (—k) 75 — Blagoslavljanje društvenih zastav (—k) 76 — Kratka vprašanja in odgovori 76. III. Cerkveni pregled: I. Protestantizem in misijoni (P. Mariofil Holeček O. F. M.) 76 — 2. Rusinska cerkev (M. Krajnc) 81. IV. Slovstvo: Kaulen-Hoberg, Einleitung in die Heil. Schrift des Alten und Neuen Testamentes5. I. Teil (Dr. Slavič) 84 — Rom eis, Was ist uns Christen die Bibel ? (Dr. Slavič) 86 — Kahr, Griechentum und Christentum (Lukman) 86 — Pečjak, Katoliška dogmatika; Katoliška etika (Lukman) 87 — Cathrein, Moralphilosophie5; Cathrein, Recht, Naturrecht und positives Recht5; Lehmen, Moralphilosophie5 (Lukman) 88 — Wagner, Das natürliche Sittengesetz (Dr. Fr. Cukala) 91 — Grabmann, Die Geschichte der scholastischen Methode I (Lukman) 93 — Vosen-Kaulen-Schumacher, Rudimenta linguae hebraicae 9 (Dr. Slavič) 96. »Voditelj« izide štirikrat na leto in velja 5 kron. V zalogi je še I. in II. letnik (po 2 K), IV.—IX. letnik (po 3 K), X.—XIV. letnik (po 5 K). Ako kupi kdo več letnikov skupaj, se zniža cena po dogovoru. III. letnik je pošel. VODITELJ v bogoslovnih vedah. Dcus . . . ipse sapientiae dux est et sapientium emendator. Sap. 7, 15. = Izdajejo profesorji kn.-šk. = bogoslovnega učilišča v Mariboru. = Uredil dr. Fr. Ksav. Lukman. = 1 ssf, / K V/ . Pribor . I. Jasen vpogled v prve začetke episkopata je jako težaven. Vzrok temu je predvsem hierarhična terminologija, kije bila tekom prvega stoletja šele v razvoju. Konec tega razvoja pade že v začetek drugega stoletja (doba Ignacija Antiohijskega). Pri presojevanju hierarhije v prvem stoletju je najvažnejše, paziti na zakone jezikovno-zgodovinskega razvoja hierarhičnih izrazov in jih pravilno pojmovati. Tako bi ne bilo prav, če bi n. pr. kdo hotel s stališča Ignacijeve terminologije iz začetka drugega stoletja presojevati knjige Nove Zaveze, ki so bile pisane sredi prvega stoletja. En zgled! V pismu, naslovljenem na Filipljane (1, 1), nagovori sv. Pavel vernike te občine »obenem s škofi in diakoni« (oov dra-axÖTtois v.cä Stazövot5). Pri Ignaciju Antiohijskem pomeni tra^zo-o; vedno monarhičnega škofa kot poglavarja občine. Kako lahko je na podlagi Ignacijeve in poznejše terminologije priti do sklepa, da je v občini v Filipih tedaj, ko ji je sv. Pavel pisal svojo poslanico, stal na krmilu zbor škofov, ki so jih pri izvrševanju njih službe podpirali diakoni! S tem sklepom je v najožji zvezi nadaljni sklep: torej se monarhični episkopat ne pojavi prej kot v Ignacijevi dobi ali pozneje. Toda sklepati iz imena na službo v tej dobi, ko je bila hierarhična terminologija še nestalna, je zmotno. Če pa vpoštevamo jezikovno-zgodovinski razvoj hierarhičnih izrazov, ni nevarnosti, da bi kakemu izrazu prisva- 1 To mnenje zagovarja n. pr. L. Duchesne, Histoire ancienne de 1’ Eglise * (Paris 1907) I 91. jali gotov pomen prej, kakor ga je v resnici dobil1. Ta razvoj si hočemo prav na kratko ogledati, v kolikor je potrebno, da rešimo, vprašanje o prvotni obliki episkopata. Ko se je Cerkev razširjala iz Jeruzalema po drugih bližnjih mestih, so bile kmalu potrebne redne cerkvene službe, kakor smo že omenili. Lahko rečemo, da so te službe tako stare kakor sv. Cerkev sama, kajti poleg potujočih harizmatičnih učiteljev in prerokov so delali za razširjanje sv. vere že v prvem početku stalni predstojniki cerkvenih občin; toda imena nositeljev teh cerkvenih služb in služb samih so poznejšega izvora. Tako je n. pr. za občino v Jeruzalemu že jako zgodaj izpričana »služba pri mizah«, ki je imela bogoslužen značaj. Dejanje apostolov (6, 6) omenja sicer, da je bilo sedem mož od apostolov določenih za izvrševanje te službe; tudi njih dolžnosti so naštete: imeli so opravljati nižja dela pri agapah, deliti sv. obhajilo bolnikom itd., toda imena za službo še ni bilo. — V Kološah je živel takrat, ko je pisal sv. Pavel tamošnji občini svoje pismo, mož po imenu Arhip, ki je, kakor vse kaže, opravljal v občini neko cerkveno službo (škofovsko). Sv. Pavel opominja (Kol 4, 17) vernike, naj opo-zore tega moža na njegovo vzvišeno službo, pa ne najde zanj drugega izraza kot lastno ime, ki je v tem slučaju nadomestovalo tehnični izraz za nositelja one službe. — V prvi dobi, ko so se hierarhični izrazi še razvijali, so bila torej le lastna imena, po katerih so bili cerkveni služabniki ločeni od navadnih vernikov. Pri tem ni dolgo ostalo, zakaj v občini jih je včasih več opravljalo eno in isto cerkveno službo; zato ni bilo primerno, naštevati vse po imenu, če je bilo treba imenovati eno ali drugo službo. Pokazala se je potreba, imenovati zastopnike raznih služb po značaju njih službe: mesto lastnih imen so prišla tako počasi v veljavo imena za posamezne cerkvene službe. Pri tvorbi teh imen je odločevalo največkrat dvoje: dostojanstvo nositelja službe, ki ga je povzdigovalo nad druge kristjane, in značaj službe, oziroma lastnosti, po katerih se je ta služba ločila od drugih služb. Če so torej prvi kristjani hoteli bolj povdarjati dostojanstvo svojih cerkvenih predstojnikov, so jih nazivali z izrazi Tcpeaßuxepoi (starejšine), Tcpomapsvoi (predstojniki), fjyo'j-{isvoi (voditelji) itd. Kadar pa jih je bilo treba ločiti po značaju njih službe in po opravilih, ki jim jih je ta nalagala, so jim nadevali imena Infaxonoi (nadzorniki), Stdbcovoi (strežniki, služabniki), TOtpive? (pastirji) i. dr.2. — Pri tem se je lahko zgodilo, da je ena in ista oseba 1 Prim. H. Bruders, Die Verfassung der Kirche von den ersten Jahrzehnten der apostolischen Wirksamkeit an bis zum Jahre 175 n. Chr. (Mainz 1904) 9. 1 Prim. H. Bruders 65. dobila dve ali več imen, ker se je enkrat bolj naglašalo razmerje do navadnih kristjanov, drugič pa bolj značaj službe. Tako se eden imenuje lahko pri tej priliki immorcog, pri drugi TtpsaßtixEpos, i^ofrpevos, Ttoijirjv ali celo Staxovoj, ne da bi bila zato njegova služba kaj drugačna. To pa seveda zelo otežuje razlago onih mest, ki govore o cerkvenih službah. Že sv. Janez Krizostomje opozoril na to dejstvo, rekoč: »Takrat (v prvem stoletju) cerkvene službe še niso bile ločene po imenih, zato seje škof lahko imenoval tudi diakon.«1 Tudi sv. Hieronima je treba v tem smislu umeti, če pravi: »In utraque epistola (sc. 1 Tim et Tit), sive episcopi sive presbyteri (quamquam apud veteres iidem episcopi et presbyteri fuerint, quia illud nomen dignitatis est, hoc aetatis) iubentur monogami in clerum eligi.«2 Izraze rcpeaßuxEpoi, žjtlaxoitot, icpo i'oxajiEvot, ^youpevot, notp-sves itd. j e umevati v prvem stoletju sinonimno. V tem tiči vsa rešitev hierarhičnega vprašanja na podlagi knjig NZ. Nad to drugo stopnjo svojega razvoja se hierarhična termonologija ni povzdignila v celem prvem veku. Ko je bilo torej zaključeno spisovanje knjig NZ, so prvi kristjani imeli že pojme o raznih cerkvenih službah, ustvarili pa še niso zanje stalnih tehničnih izrazov. Kdor je slišal govoriti o kaki cerkveni službi, je najprvo pazil na vsebino izraza, ki ga je slišal, in si šele potem ustvaril pojm o oni službi. Pri besedi IjiIoxotos ni mislil na monarhičnega poglavarja cerkvene občine, temveč na vse one, ki so bili voditelji, torej nekaki nadzorniki pri bogoslužnih shodih ali sploh zaščitniki pravega krščanskega življenja med verniki. Zlasti izraza eit£axo7toi in Ttpsaßöxspot, ki se največkrat nadevljeta cerkvenim služabnikom, je treba tako pojmovati, drugače ni mogoče razložiti težkih mest Dej 20, 17. 28 in Tit 1, 5. 7, v katerih je neko navidezno na-sprotstvo, ker se iste osebe imenujejo enkrat 7tpex£pot, drugič Ini-oxotcoc. Na ta način si tudi lahko razlagamo, 1. zakaj eden in isti pisatelj v sv. pismu NZ nikoli ne omenja skupaj vseh treh izrazov inCmonoi, itpeaßoxspoi in Sidxovot, temveč omenja le prezbiterje ali pa poleg škofov samo diakone, in 2. zakaj po zgledu besedne zveze immonoi xal 8:dxovoi (n. pr. Fil 1, 1) nikoli ni najti v knjigah NZ podobne zveze iirfoxorcot xal upsaßu- xepot ali ixpeaßiixepoi xal Stdxovot (Ž7t(axo7toi xal Staxovot sta izraza, ki oba kažeta na značaj službe, zato spadata skupaj; to ne velja o izrazih 1 Toxe fdp x£(i>£ žxotvwvouv xois iv6u.c/.at, xai Sidxovos 8 žix£yos lastno ime ali priimek tega škofa5. Kar smo dosedaj navedli, dokazuje sicer, da so nekatere občine vodili že v prvem stoletju škofje-monarhi s pomočjo podrejenih jim prezbiterjev in diakonov, vendar pa si na podlagi povedanega še ni mogoče ustvariti jasne sodbe o delovanju, pomenu škofa kot monarhične glave cele krščanske občine in njega razmerju do nižjih cerkvenih služabnikov. Velike vrednosti za nas so v tem pogledu pastoralna pisma apostola Pavla, ker nam je slednji v njih zapustil idealno sliko apostolskega škofa, ki jo posnamemo iz raznih opominov in svaril, danih najljubšima učencema Timoteju in Titu. Sem in tje se sicer še taji, da sta bila Timotej in Tit sploh škofa. Z ozirom na opomin v 2. pismu do Timoteja: »Ti pa bodi čuječ, prenašaj vse težave, bodi evangelist, izvršuj dobro svojo službo« (4, 5) bi se jih lahko imelo za evangelista ali misijonarja, ki nista imela stalnega bivališča in tudi ne upravljala cerkvenih občin s stalnim sedežem. Pravoslavni teolog Myšcyn, ki je spisal obsežno delo o ustavi krščanske cerkve v prvih dveh stoletjih6, jima odreka ne samo ško- 1 Gl. Pölzl, Die Mitarbeiter 214. 1 Ttvž; rt)v yuvaixa aöxoO (IlabXou) TtapaxaXeiv ivxaü&a cpyjaiv • aXX’ oüx laxtv ' deXXä xtva yuvaiy.a 7) y.xi av5pa piä? aoxwv (Hom. XIII. k Fil 4, 3 — Montfaucon XI 301). 5 N. pr. Albrecht II 442. — 4 Prim. Pölzl, Die Mitarbeiter 215. 5 V knjigi »Der Weltapostel Paulus« (487) Pölzl odločno zagovarja mnenje, da je auv£oyo; lastno ime (Syzygus). V novejšem delu »Die Mitarbeiter des Weltapostels Paulus« (216 op. 5) se mu pa zdi bolj verjetno, da je samo ape- la t i v. ‘Vasilij Myšcyn, Ustrojstvo christjanskoj cerkvi v pervyje dva veka. Sergijev Posad 1909. fovski značaj, temveč tudi značaj navadnih misijonarjev ali evangelistov. Piše namreč o njih: Timotej in Tit nista bila niti navadna misijonarja, niti škofa v ožjem smislu. Bila sta misijonarja s posebnimi pravicami, ki sta jih prejela od Pavla kot njegova bližnja pomočnika in namestnika h Težko je navesti kak ugovor proti temu, da sta bila Timotej in Tit res prava škofa. Saj sta bila posvečena v škofa in prejela zakramentalno milost, ki jih je usposobila za izvrševanje stanovskih dolžnosti. O Timoteju vsaj je to izrecno povedano (1 Tim 4, 14; 2 Tim 1, 6)2. Imela sta vrhutega oblast, posvečevati diakone in prezbiterje ter pokladati nanje roke, da so prejeli zakramentalne milosti (1 Tim 5, 22; Tit 1, 5). Tudi sta mogla cerkvene služabnike klicati na odgovor ali jih kaznovati, če so na podlagi pravične obtožbe zaslužili (1 Tim 5, 17). Seveda so bili v posameznih cerkvenih občinah poleg njih lahko še drugi škofje, tako v Mali Aziji poleg Timoteja, kakor na Kreti poleg Tita, kajti Timotej in Tit sta izvrševala službo samo v eni občini. Če sta kedaj posegla tudi izvun svojega delokroga, sta to storila deloma vsled pomanjkanja dobrih predstojnikov ali pa vsled posebnega pooblastila apostola Pavla, ki ju je postavil za neke vrste metropolita. O Timoteju in Titu gotovo lahko rečemo: Če pred njima tudi ni bilo nobenega škofa, sta ta dva prva, ki jima pristojajo vse lastnosti pravih monarhičnih škofov. Kako vzvišena je bila njih služba in kakšne oblasti sta imela, je razvidno iz prisrčnih opominov, ki jima jih sv. Pavel polaga na srce, da ju utrdi v njih težkem poklicu. Tako smo torej prišli do zaključka, da niti hierarhična terminologija, niti na zdrave principe oprta eksegeza svetopisemskih knjig NZ, zlasti Dejanja apostolov in poznejših pisem sv. Pavla ne pričajo proti trojni, dobro ločeni cerkveni službi v apostolski dobi, pa tudi ne proti monarhični obliki najvišje službe, episkopata. Cerkvena hierarhija, kakor jo je razumeti na podlagi Dejanja apostolov in Pavlovih pisem, je po svojem notranjem utroju bistveno taka, kakor jo najdemo v pol stoletja pozneje pisanih poslanicah antiohijskega škofa Ignacija. Razlika med knjigami NZ in Ignacijevimi pismi je le v tem, da je cerkvena služba v prvih še opisana, medtem ko Ignacij dosledno rabi že tri izraze ImaxoTtos, upsaßorepoi, 5’axovot kot tehnična imena za 1 Myšcyn, Ustrojstvo christjanskoj cerkvi 224. 2 Za Tita sicer ni natančnih svetopisemskih podatkov, da bi istotako kot Timotej med slovesnim liturgičnim obredom prejel od Pavla ali kakega drugega škofa svojo škofovsko oblast. Vendar pa se to lahko sprejme kot gotovo, ker je imel Tit na Kreti enake oblasti kakor Timotej v Mali Aziji, in ker sta bila oba skoro istočasno postavljena za samostojna višja pastirja v krščanskin občinah. (Prim. Pölzl, Die Mitarbeiter 118). trojno cerkveno službo: episkopat, prezbiterat, diakonat. Zato moramo reči: Organizacija krščanskih občin je bila v apostolski dobi ne samo započeta, temveč že tudi v svojem bistvu dovršena. --------------------- 2. Sistematična razvrstitev cerkvenih govorniških predmetov. Spisal dr. Josip Somrek, Maribor. M a vse čase veljavno povelje so prejeli cerkveni govorniki od božjega Zveličarja. Zakaj ukazal je: »Oznanjujte evangelij« (Mk 16, 15) in »učite jih vse izpolnjevati, karkoli sem vam zapovedal« (Mt 28, 20). Temu pozivu nebeškega Učenika se morajo odzvati vsi oznanjevalci božje besede tudi še dandanes. Kako bi sicer mogli pri slovesu od svoje jim izročene črede reči z apostolom narodov sv. Pavlom: »Pričujem današnji dan, da sem čist krvi vas vseh; zakaj nisem se umaknil, da bi vam ne bil oznanil vse volje božje« (Dej 20, 26. 27). Tako naj torej oznanjujemo sv. evangelij, veselo nebeško obvestilo, da seznanimo vernike z vsemi zveličavnimi resnicami. Kako pa naj to dosežemo? To je mogoče le tedaj dovršiti, ako izbiramo predmete cerkvenih govorov po določenem načrtu, sestavu ali sistemu. Tak sestav terja zveličanje izročenih nam ovčic, vsled tega pa tudi učeniška služba, ki jo opravljamo v imenu Jezusa Kristusa, zato torej tudi homiletika kot veda. To bodemo razvideli natančneje po izvajanju sledečih točk: I. Cerkveni učeniški službi je bistveno potrebno, da se izvoli sestav resnic, ki jih naj vernikom oznanujemo. II. Cerkev nam daje tudi navodila in pomočke k takemu sestavu. III. Kako se naj izvršujejo ta navodila in uporabljajo pomočki, ki narn jih nudi sv. Cerkev? IV. Kako se da sistematika govorniških predmetov izvesti na priprost način? I. Sestav govorniških predmetov je bistvena zahteva cerkvene uče- niške službe. 1. Res je, da mora cerkveni govornik imeti gotovo prostost, ko izbira predmet svojih verskih govorov. Ne smemo pa prezreti, da ljud- stva nikakor temeljito ne poučimo, ako mu leto in dan govorimo o vsakovrstnih verskih in nravnih resnicah brez določenega reda, brez poprejšnjega načrta. Vsakdanja izkušnja nas tudi uči, da verniki nekaterega pridigarja več desetletij poslušajo vsako nedeljo in vsak praznik, a vendar je njih versko znanje zelo pomanjkljivo. Ko pride prvi oznanjevalec krivih naukov, gredo že verno za njim. Zato je posebno dandanes temeljita verska izobrazba potrebna, ker ne manjka ljudi, ki vero izpodkopavajo z besedo in s peresom, jo kazijo in mnoge premotijo. Kdor pozna samo odlomke nekaterih verskih resnic brez notranje zveze, brez reda, se da kmalu premotiti. Kristjan mora poznati verske resnice tudi v medsebojni zvezi, pa tudi njih naobračbo na vsakdanje življenje. Se le potem mu je mogoče tudi prepričevalno nastopiti proti verskim sovražnikom in ohraniti v svojem srcu neomah-ljivo versko prepričanje. V šoli sicer otroci dobijo sistematičen pouk v veronauku, a kdo izmed nas ne ve, kako lahko ga zopet pozabijo. To se gotovo zgodi, ako potem, ko so nehali obiskovati šolo, ne najdejo v cerkvi učenika, ki bi jih temeljito poučil o vseh potrebnih verskih naukih. Hvala Bogu se po naših župnijskih cerkvah, tupatam celo po vaških zasebnih hišah, po katehizmu sistematično poučuje veronauk. Kjer se pa to ne zgodi, tam je verska izobrazba slaba in pomanjkljiva. V tej nevarnosti so pred vsem tisti, ki krščanskih naukov ne obiskujejo, ali pa taki, ki hodijo k pridigam, katerih predmeti niso v nikaki medsebojni zvezi ali niso sestavljeni po dobro premišljenem načrtu. Vsakdo izmed nas ve, da prav mnogi pridigarji s pomočjo tiskanih pridig nekatere nauke večkrat v letu ponavljajo, o drugih pa v desetletjih ničesar ne povedo. Tu lahko vprašamo z Jungmannom: »Kaj bi rekli, ako bi profesor, ki naj poučuje dogmatiko ali moralko, svojim slušateljem danes predaval o enotnosti osebe v Kristusu, jutri o dolžnosti restitucije, tretji dan o grehu napuha, četrti dan o delovanju božje milosti, potem kako Sv. Duh izhaja iz Očeta in Sina, in potem morda o obljubah, pogodbi ali zakramentu sv. poslednjega olja? Ali bi se dalo pri tako nerednem ravnanju kaj poštenega naučiti?«1 Vsi profesorji in učitelji od vseučilišča do zadnje vaške šole se potrudijo, da izpolnijo svojo dolžnost, se učijo, si prisvojijo neko metodo ali učno pot, se pripravljajo nato, kar hočejo povedati, in si razdelijo snov po določenem načrtu in redu. Ali se nam, ki smo učeniki in razlagalci božje besede, ni treba ravno tako truditi? Nam je-li dovoljeno govoriti ljudem danes o tem, jutri o drugem verskem nauku, 1 J. Jungmann, Theorie der geistlichen Beredsamkeit. 4. Aufl., hsg. v. M. ■Gatterer (Freiburg i. B. 1908) 435. brez vsakega reda, brez vsakega načrta, kar nam ravno takrat pride na misel? Ce se s tem zadovoljimo, nas verniki lahko poslušajo celo življenje z vso vnemo in pozornostjo, pa vendar ne bodo znali vseh resnic, ki so h krščanskemu življenju in večnemu zveličanju potrebne. To nas vodi k prepričanju, da je cerkvenemu govorniku neobhodno potrebno, da si izvoli sistematično predmete svojih predavanj. Pogubljive so posledice takega oznanjevanja božje besede, da najde pridigar za vsako nedeljo, za vsak praznik zdaj v tem zdaj v drugem letniku kakega homiletskega časopisa snov svoji pridigi. Na ta način se mu lahko zgodi, da važne verske resnice leta in leta ne pridejo na vrsto. Ker se na ta način lahko prezrejo poglavitne verske in nravne resnice, koliko lažje se potem prezrejo druge manj važne, ki pa zaradi posebnih okoliščin nikakor niso manj potrebne. Tako se lahko prigodi, pa ljudstvo ne prejme vseh potrebnih zveličavnih resnic. Iz tega izvira verska nevednost, brezbrižnost in krivoverstvo. Mnogokrat pa temu lahko sledi popolna brezvernost in vsakovrstno sovraštvo proti Cerkvi in veri. Vsled tega nastane iz zanemarjanja določenega načrta pri izvolitvi govorniških predmetov poglavitna ovira uspešnega cerkvenega učeništva. To je posebno dandanes zelo po-gubljivo in nevarno. 2. Ker tedaj pridigar niti ne zadošča svoji dolžnosti, niti ne doseže potrebnega smotra, ako se ne ravna po kakem načrtu, se mora že naprej odločiti za kak sestav predmetov. Zakaj dolžen je vernikom vse razodeti, kar jim je treba vedeti, da rešijo svoje duše ter dosežejo krščansko popolnost. Le s popolnim poukom dosežemo pravo krščansko spoznanje, le po takem se utrdi pravo krščansko življenje. Resnica se le v zvezi pokaže v svoji pravi velikosti, v svojem celotnem vplivu in učinku. Veličastnost krščanstva se najlepše razodeva v skupnosti njegovih naukov. O Bossuetu se pripoveduje, da je s svojo priprosto, pa temeljito razlago krščanskih resnic več ljudi izpreobrnil, kakor s svojimi učenimi apologetičnimi spisi. Tridentski zbor pravi o svetih očetih, da so s priprostim spoznavanjem svete vere resnico mogočno ščitili, pridobili nevernike za vero, krivoverce pa so izpreobr-nili, vernike utrdili1. Ako je že posnetek najvažnejših krščanskih naukov toliko dosegel, koliko boljši uspeh še le lahko pričakujemo, ako vse razvijamo, razlagamo, utemeljujemo in v skupni zvezi predavamo! Dandanes je posebno potrebno, da na podlagi dobro premišljenega načrta in dobro urejene popolne učne poti vodimo vernike v veličastno poslopje razodetih resnic. 1 Cone. Trid., Sess. 3. Decr. de symb. Nikakor torej ne moremo dvomiti, da bi k dostojnemu izvrševanju učeništva ne spadala tudi nekaka sistematika pri izvolitvi govorniških predmetov. Da, še več! Mnogo prednosti in ugodnosti ima govornik, ako obdelava svojo snov po naprej določenem sestavu. Nikoli ne pride v zadrego, ali naj to ali drugo pove. Z iskanjem primerne snovi ne izgublja časa. Ni se mu treba bati, da se vedno in vedno povrača k predmetu, ki se mu je najbolj priljubil, ker ljudstvo potrebuje raznovrstne duševne hrane. Se manj se mu je bati, da bi mu zmanjkalo primerne snovi ali da bi govoril kake prazne reči, da bi ne uveljavil dogme in moralke, kakor je treba. Govorniku to tudi mnogo koristi, ker se tudi sam vedno bolj vglobi v celotno vsebino verskih resnic, jih bolj temeljito spoznava in jih zato vernikom mnogo bolje pojasni in razloži. Vsikdar ima pripravljen govorniški zaklad in lahko pri vsakem nastopu res kaj izbornega, temeljitega pove. Iz tega je razvidno, da ima vsak govornik dovolj razlogov, da se kolikor mogoče potrudi za kak načrt pri izvolitvi cerkvenih govorniških predmetov. Sestavi ga tako, da si najprej določi dobo treh do šest let. Vsako leto naj obsega skupino resnic, o katerih hoče govoriti. Najvažnejše verske in nravne resnice pa se naj nahajajo v vsakem letniku. Vse druge ne tako važne resnice pa naj pridejo v teku določene dobe vsaj enkrat na vrsto. Izvršitev takih načrtov ni sicer lahka. Zato pa mora homiletika podati pridigarjem potrebna načela, da si znajo snov cerkvenih govorov primerno razdeliti po večletnih dobah. II. Navodila in pomočki sv. Cerkve k potrebni sistematiki. Da svojo nalogo natančneje pojasnimo in izvršimo, si hočemo ogledati pomočke in navodila, ki nam jih daje učeništvo sv. Cerkve. S temi nam je mogoče doseči pravilne načrte, ko izbiramo in določujemo predmete svojim cerskvenim govorom. 1. Cerkveno učeništvo nam v ta namen daje katehizem in sv. Pismo. Pridigar ima nalogo, da goji versko življenje svoje občine vsestransko in je pospešuje. Zato ne sme izpustiti nobene bistvene točke krščanskih verskih in nravnih resnic. Predavati mora vse zveličavne nauke. Teh naukov si pa verniki ne morejo sami posneti iz sv. Pisma ali iz bibličnih zgodb, ki so samo posnetek iz sv. Pisma. Prvič k temu večkrat nimajo sposobnosti, ne časa, ne volje; drugič pa skupina krščanske vere tudi ni kak posnetek iz sv. Pisma. Zato je učeništvo sv. Cerkve ves potreben krščanski nauk v kratkih in določenih stavkih podalo vernikom v katehizmu. a) Katehizem je torej podlaga in središče našega verskega pouka ne le v šoli, temveč tudi v cerkvi in zunaj nje. V njem najdemo tudi zgodovinska dejstva, ki so predmet naše vere, kakor stvarjenje sveta, izvirni greh, Jezusovo rojstvo, skrito življenje in njegovo javno delovanje, njegovo trpljenje, smrt, vstajenje, prihod sv. Duha, ustanovitev in razširjanje katoliške Cerkve. Katehizem pa je sistematično sestavljen, njegovi nauki so razvrščeni po določenem načrtu. V njem je cela vsebina božjega razodetja tako obširno zapisana, kakor jo pri pouku potrebujemo. Noben bistven del ni izpuščen. Zato se naj cerkveni govornik pri razlagi verskih in nravnih resnic rad ozira na katehizem ne le pri krščanskem nauku popoldanske službe božje, marveč tudi pri drugih cerkvenih govorih. Po katehiz-movih naukih se da lepo sestaviti načrt nedeljskim in prazniškim pridigam. Kdor se po vsem ravna po katehizmu, gotovo ne zgreši učnega namena. Zakaj takemu je nemogoče, da bi izpustil kak važen nauk, ki je potreben verski spodbuji krščanskega ljudstva. Treba mu je le samo na to paziti, da posameznih katehizmovih naukov ne obravnava tako obširno, da bi razlago zgotovil še le v desetletju. Zato se naj omeji ter razloži vernikom vse resnice tekom treh do šestih let. Nekatere zelo važne resnice sme večkrat ponoviti, druge pa mora vsaj enkrat v tej dobi pojasniti. b) K zveličanju potrebne resnice podajamo lahko vernikom v sestavu katehizmovem in je tudi potrebno, da se to zgodi. Imamo pa še drug pomoček. Razen katehizma nam namreč sv. Pismo izborno pomaga, da si izberemo primerno govorniško snov v spodbujo krščanskega ljudstva. Sv. Cerkev želi, da čas dobro uporabljamo v dosego srečne večnosti (Ef 5, 16). Z uporabo sv. Pisma je spremenila civilno leto v cerkveno, ki nam predočuje in uresničuje zaporedoma v posameznih praznikih delo božjega odrešenja. Le premišljujmo brevir, mi-sale in razne cerkvene obrede tekom cerkvenega leta, pa se lahko prepričamo, da je življenje Jezusovo, kakor nam ga slika sv. Pismo, središče celega cerkvenega leta. Cerkveno leto je namreč letno ponavljanje in letna obnovitev življenja Jezusovega med nami in v nas. Vsi važnejši dogodki iz Jezusovega življenja se vsako leto ponavljajo, kakor njegovo trpljenje, njegova smrt, njegovo vstajenje, njegov vnebohod. Pri opisovanju vseh teh skrivnosti je v bogočastju v prvi vrsti uporabljeno sv. Pismo. V cerkvenem letu najde tedaj pridigar izboren sestav ali sistem, ki ga lahko uporablja pri določitvi govorniških predmetov. Ako prav umeva cerkveno leto, dobi popolnoma nova navodila za sestavo resnic, ki jih naj ljudstvu razlaga. Pred vsem spozna važno zahtevo, da naj vse nauke, zapovedi, predpise za živ- »Voditelj« 1912. 2 ljenje, vire božje milosti, obrede obravnava s posebnim ozirom na Kristusa. K temu ga spodbuja celo cerkveno leto. S tem dobi njegovo govorjenje pravo jasnost, pa tudi moč, če se ozira na Kristusa, odrešenika in temelj vsega verskega pouka. To nadnaravno vsebino prejme cerkveno leto večinoma iz sv. Pisma. Vsaj so mašni obrazci in molitve v brevirju večinoma posnete iz sv. Pisma. Ž njim dobijo posamezni letni časi nadnaravno vsebino, ker vedno kažejo na odrešilno delo božjega Zveličarja. Razen liturgičnega cerkvenega leta prejme pridigar od Cerkve še drugo navodilo, da more sestaviti načrt skupnih naukov. To so perikope ali odlomki sv. Pisma, ki se po navodilu sv. Cerkve čitajo vernikom. Prvim kristjanom se je bralo sv. Pismo pri službi božji kar zaporedoma, knjiga za knjigo. Le ob večjih praznikih se je to berilo pretrgalo, da se je skrivnost dotičnega praznika bolj slavila. Polagoma pa je pomen cerkvenega leta vedno bolj prodrl, tako da najdemo za časa sv. Hieronima izbrane za vsako posamezno nedeljo kakor tudi za praznike določene perikope. Ker je Cerkev tako avktoritativno določila svetopisemske odlomke posameznim cerkvenim časom, spozna pridigar iz te vsebine, katere resnice je hotela posebno uglobiti vernikom v njih srca. S tem pa je dobil pridigar tudi izboren pomoček, da more prav v cerkvenem duhu razvrstiti svojo govorniško snov, ne le po prazniških skupinah (adventni čas, velikonočna doba itd.), temveč tudi za posamezne dni >. Ako se torej cerkveni govornik ozira na sv. Pismo, kakor ga uporabljajo liturgični obrazci in molitve ob raznih cerkvenih slovesnostih, in ob enem upošteva najvažnejše resnice, ki se razodevajo v posameznih perikopah tako živahno in nazorno, ima popolnoma zanesljivo navodilo, katere resnice naj sprejme v učni načrt dotičnega letnika. Ne bo mu tudi težko zadeti potrebnega duševnega razpoloženja, ki je primerno dotičnemu dnevu in ga zahteva cerkvena liturgija. Ako torej vedno upoštevamo sv. Pismo, kakor ga uporablja Cerkev v bogočastju, dosežemo sestav govorniških predmetov, ki ima mnogo vrlin. Ko je Cerkev izbirala snov iz sv. Pisma, je dobro pre-vdarila, ali je vsebina primerna ali ne. Modro se je ozirala na skupine poglavitnih praznikov Božiča, Velike noči, Binkošti ter je hotela v vernikih obujati včasih veselje, upanje, ljubezen, včasih kes, spokor-nost, poboljšanje. To je Cerkev skušala doseči z svetopisemskimi odlomki popolnoma določene vsebine in s povdarkom določenih razodetih zveličavnih resnic in dejstev. Moder sestav se torej razodeva v lepi spremembi prazniških skupin cerkvenega leta, moder sestav pa 1 Prim. A. Ricker O. S. B., Das Perikopensystem. Wien 1892. tudi v določitvi prazniških in nedeljskih perikop. Zato se cerkveni govornik že samo s tem ravna po nekem sistemu, ako določuje svojo govorniško snov po praznovanju bogočastnih skrivnosti in posameznih perikop. Ako se pridigarjeva beseda teh oklene, mnogo bolje upliva na verne poslušalce. V bogočastju kakor v perikopah tudi najdemo nekako skupino razodetih naukov v konkretni obliki, religijo kot dejstvo in zgodovino v mesu in krvi, polno življenja, zgodovino božje previdnosti, občudovanja vredne značaje, skratka neusahljiv vir, s katerim •obogatimo in uglobimo versko spoznanje in prepričanje, utrdimo verski značaj in krščansko življenje. Te prednosti sv. Pisma lahko spravimo v ves učni sestav, ako jih dobro porabljamo, ko sestavljamo načrt. Tako imamo v sv. Pismu res izvrstno sredstvo, da sistematično določimo govorniške predmete v spodbujo vernega ljudstva. 2. Kakor je iz dosedanje razprave razvidno, želi Cerkev, da se pri določitvi snovi cerkvenih govorov oziramo na katehizem, pa tudi na sv. Pismo. Ako pregledamo natančneje njene ukaze in navodila, vidimo, da zahteva le bolj splošno neki sestav govorniške snovi. Prvo zapoved je dal Kristus sam, ko je rekel: »Oznanjujte evangelij . . . Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal« {Mk 16, 15; Mt 28, 20). Nam ni treba nič novega iznajti, temveč oznanjevati moramo Kristusov nauk; zakaj le en učenik je in ta je Kristus , katerega je dal krstiti Glaserju v spomin na Marka. Zato se veseli Jurkovič: »Vergelte dem Herrn Wissiak der Herr den Gedanken, daß er die Glocke Markus taufen ließ; ich freue mich herzlich darüber; o sie wird laut und oft die schönen Lehren, die Euer Hochw. als unvergeßlicher Markus ausgestreuet haben, wieder verkünden und ins Gedächtniß zurückrufen! Deo gratias.« Konečno poroča, da je bil namenjen priti v Gradec, pa je doma veliko na smrt bolanih ljudi. Ko je bil zadnjikrat v Gradcu, sprejel ga je g. Domainko v bratovščino Marije 7 žalosti. Obljubil mu je poslati škapulir, pa bržčas pozabil. Zato prosi Glaserja, da bi mu poslal tak škapulir, ker srčno hrepeni po njem. Zahvaljuje ga tudi, ker mu je poslal jako lično vezani in z lepimi podobicami opremljeni molitvenik »Zlate bukvice«, katere je imel »der verblichene und gewiß selige, wenn nicht schon heilige Franz Puntner und unser Fürsprecher bey Gott«. Iz Cirkovc je prišel Jurkovič za kurata v deželno bolnišnico v Gradcu. « Glej »Voditelj« XIV (1911) 48. 4. Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Spisal prof. Dr. Avg. Stegenšek, Maribor. MW novejšem času so zgodovinarji začeli posvečati posebno pozor- nost notranjemu cerkvenemu življenju, predvsem razvoju raznih pobožnosti. O križevem potu je prvi spisal učeno monografijo sedanji rottenburški škof Paul W. v. K ep pl er k Po njegovem mnenju je Kalvarija kot konec sedanjega križevega pota v Jeruzalemu zgodovinsko gotova, izhodišče pa, Antonija, verjetno, pot med njima, torej t. zv. via dolorosa, le približno prav, ker ležijo stare ceste globoko pod sedanjimi ulicami. On trdi, da so že prvi kristjani to pot obiskovali, ter meni, da se je naš sedanji križev pot razvil v Jeruzalemu, končno obliko pa mu je dal Adrichom (1584). Kepplerjevi znanstveni rezultati so večinoma potrdili že sprejeta mnenja o zgodovini križevega pota, zato niso vzbudili toliko pozornosti ko knjiga angleškega jezuita Herberta T h ur st on, ki je 1. 1906 dokazoval, da smo glede oblike sedanjega križevega pota manj hvale dolžni krajem v Jeruzalemu in njih frančiškanskim čuvajem kakor pa pobožni domišljiji belgijskega karmeličana Jana Pascha, ki ni nikdar svoje domovine zapustil2. Naslednje leto je izšel dobeseden francoski prevod od A. Boudinhona, profesorja na katoliški univerzi v Parizu3, in oglasili so se razni recenzenti. Tako je frančiškan Michael Bi hi4 v Qua-racchi pri Florenci objavil obširen referat in je priznal resničnost vseh važnejših rezultatov ter želel, da bi se tisti njegovi sobratje, ki pišejo poljudne knjižice o pobožnosti sv. križevega pota, okoristili z novejšimi zgodovinskimi raziskavanji, vkolikor so gotova. Nemci niso dobili prevoda Thurstonovega dela, temveč jezuit K. A. K n el le r je vso snov še enkrat in natančno predelal, porabil je predvsem stare in silno redke literarne vire ter je pred vsem upošteval Nemčijo. O knjigi svojega sobrata se je izrazil: »Thurstons Buch hat, wie es scheint, den Ursprung der heutigen 14 Stationen endgültig festgestellt. Eine Nachprüfung mit umfassenderem Material konnte sein Ergebnis in dieser 1 Die XIV Stationen des Kreuzweges. Eine geschichtliche und kunstgeschichtliche Studie, zugleich eine Erklärung der Kreuzwegbilder der Malerschule von Beu-ron. Vierte, unveränderte Auflage. Freiburg 1904. — Na tej podlagi je osnovana tudi lepa študija K. Hribovšeka v »Voditelju« IV (1901) 198. 2 H. Thurston, The stations of the Cross. An Account of their History and devotion purpose. London 1906. 3 A. Boudinhon, Etude historique sur le Chemin de la Croix. Paris 1907. 4 Bihl, De Historia Viae Crucis (examen criticum) v Archivum franciscanum historicum, 1908, 50—61. Hinsicht nur bekräftigen und befestigen.? Knellerjeva knjiga se je sprejela kot remek-delo in od 1. 1908 se o križevem potu ni nihče več oglasil, tirdi za lokalne spomenike se ni nihče zanimal; še bolj pa je obžalovati molk španskih in laških zgodovinarjev, ki bi lahko pojasnili še marsikatero nerešeno vprašanje. Pisatelj tega delca se je začel zanimati za zgodovino križevega pota vsled naznanila Thurstonovega dela ’, posebno pa, ko je natančneje spoznal t. zv. križev pot v Šmarju pri Jelšah, ki se ne da drugače tolmačiti kakor v luči zgodovinskih raziskavanj. Kakor naravno, je predvsem posvetil posebno pozornost spomenikom lavantinske škofije, potem pa se je vglobil tudi v splošna vprašanja, tako da je to delce povsem samostojno. Ne nadomešča Knellerja, ampak ga spo-polnjuje. Glavni naši rezultati so ti-le: 1. V Jeruzalemu se mora ločiti pot trpljenja od Oljske gore do Kalvarije ter pot križa od Pilatove hiše do Kalvarije. Isto velja o posnetkih v naših krajih. Edino na Južnem Štajerskem je bilo najmanj 13 potov trpljenja. 2. Dela nizozemskih pisateljev Adrichoma (po Kepplerju) in Pascha (po Thurstonu) ter Bethlema (po Ivnellerju) se ne sme precenjevati, ker se da iz distanc njihovih postaj dokazati njih odvisnost od Jeruzalema. 3. Zgodovinska podlaga posameznih postaj je zelo različna. Pri vsaki se mora ločiti, kako stara je vsebina, kedaj je postala del križevega pota in kedaj se je v Jeruzalemu na sedanjem mestu lokalizirala. V križevem potu seje strnilo 19 stoletij pobožnosti do trpečega Jezusa v eno enotno, dramatično in pretresljivo obliko. Naj te študije poglobijo znanje zgodovinskega ozadja križevega pota, naj zbudijo več zanimanja za pozabljene in razpadle domače spomenike te vrste, naj bodo navzlic vsem nepopolnostim v čast trpečemu Zveličarju! I. Pot trpljenja v Jeruzalemu. Naravno je, da so prvi jeruzalemski kristjani ohranili v spominu tista mesta, ki jih je Zveličar posvetil s svojo navzočnostjo in s svojim trpljenjem. V zadnjih desetletjih se je odkrilo več poročil, iz katerih se razvidi, da so od četrtega stoletja naprej vsako leto na Veliki četrtek skupno v procesiji obiskali pot, ki ga je Jezus hodil omenjeno noč z Oljske gore v mesto in od tam na Kalvarijo. Po poti so peli in molili. V tej procesiji je že izražena temeljna misel sedanjega križevega pota: hoditi s trpečim Zveličarjem, premišljevati njegove bridkosti. 1 Revue d’histoire eccKsiastique. Louvain 1906, 710. L. 1884 je odkril J. F. Gamurrini v knjižnici Marijine bratovščine v mestu Arezzo v srednji Italiji dragocen kodeks iz XI. stoletja,, ki je bil nekdaj last benediktinskega samostana na Monte Cassino in obsega traktate in himne sv. Hilarija ter popis romanja v sv. kraje (Sinaj, Palestino in Edesso) od neimenovane žene, ki jo je izdajatelj imel za učeno Silvijo Akvitanko1, poznejša raziskavanja soji vrnila pravo ime južnogalske opatice Eterije, ki je morala okoli 1. 385 bivati v Jeruzalemu2. Z žensko natančnostjo je opisala vsa cerkvena opravila, ki so se tačas vršila v svetem mestu ter jim je sama prisostvovala. Nas zanima le pot trpljenja. Na Veliki četrtek ob sedmih zvečer so se zbrali jeruzalemski verniki na Oljski gori v cerkvi Ele o n a, ki je stala tam, kjer so dandanes stopnice in zapadni del dvorišča cerkve Očenaša. Pod velikim oltarjem je služila kot kripta votlina, v kateri je učil Gospod svoje apostole3. Do ednajstih po noči so peli, poslušali branje sv. pisma in molili. Bralo se je tudi, kar je Gospod ta večer govoril učencem, sedeč v tej jami. O polunoči so šli med petjem na vrh Oljske gore, na mesto vnebohoda (Im bo m o n), kjer so zopet peli, poslušali pred-našanja, vmes pa je škof opravljal primerne molitve. Okoli treh zjutraj, torej že na Veliki petek, so šele šli navzdol do kraja, kjer je Jezus krvavi pot potil in je stala lepa cerkev*. Tudi tu se bere dotično mesto iz evangelija, zapoje himna in opravi škof primerno molitev. Od tam gredo vsi peš, škof kakor otroci, do Getzeman-skega vrta in sicer prav počasi, ker so trudni. Za razsvetljavo skrbi več ko 200 cerkvenih svečonoscev. Prišedši na vrt, se najprej opravi primerna oracija, potem se zapoje pesem in čita evangelij o vjetju Gospodovem6. Verniki, ki so to mesto poslušali, so zagnali tak jok in stok, da se je lahko do mesta slišalo. Ob prvi zarji gredo po- 1 Itinera hierosolymitana saeculi IV—VIII. Recensuit et commentario critico instruxit Paulus Geyer (Corpus scriptorum eccles. lat. 39). Vindobonae 1898. Pag. 35—101 : S. Silviae, quae fertur, peregrinatio ad loca sancta. Novo izdajo je oskrbel W. Heraeus v Sammlung vulgärlateinischer Texte. Heft 1. Heidelberg 1908. 2 Z nepobitnimi dokazi zagovarja 1. 385—387 A. Baumstark v listu Oriens christianus. Lipsija 1911. 3 Ta kripta je različna od t. zv. votline Apostolske vere. Ta ni nič drugega ko del jarka pod stopnicami prvotne cerkve Eleona. To se je dokazalo, ko so letošnje leto ostanke tega častitljivega spomenika iz Konstantinove dobe odkopali. Primeri list »Das Heilige Land«. 4 Stala je višje ko sedaj krivo nazvana votlina Gospodovega krvavega pota (Antrum agoniae). 5 Vrt Getzemanski velja pri Latincih že v 15. stoletju kot mesto poljuba Ju- deževega kakor še dandanes pri Grkih. M e i s t e r m a n n, Le guide de terre Sainte. Paris 1908, 165. tem naprej peš skozi mestna vrata in skozi vse mesto na Kalvarijo, kjer obstanejo pred spominskim križem (ante Crucem) ob golgot-ski skali na notranjem dvorišču med cerkvijo Vstajenja (Anastasis) in Trpljenja (Martyrium)1. Vlada že svetli dan. Čita se evangelij, kako je bil Gospod pripeljan k Pilatu, potem, kaj je Pilat govoril z Jezusom in z Judi. Nato škof nagovori vernike in jih pohvali, ker sa prebedeli celo noč, jim veli iti na dom ter se zopet vrniti okoli osme ure. Od tedaj pa do poludneva se jim bo kazal v počeščenje pravi les sv. križa. Tako se verniki razkropijo po svojih domovih, le bolj krepki gredo na Sion počastit steber bičanja. Ob osmih se zopet zberejo verniki, škof sede na prestol za gol-gotskim spominskim križem, pred njega se postavi pogrnjena miza, okoli v krogu pa stojijo duhovniki. Nato se prinese srebrna in pozlačena skrinjica, v kateri je kos lesa pravega sv. križa, se odpre in na mizo se položi sv. les in pa Pilatov napis. Škof postavi sv. les po koncu in položi svoje roke na zgornji konec ter sede čaka, da gredo verniki drug za drugim mimo. Vsak se dotakne lesa sv. križa in naslova najprej s čelom, potem z očmi in poljubi sv. les ter odide2. Tri ure je trajal ta obred počeščenja sv. križa, preden so prišli vsi na vrsto 3. Od poludne pa do tretje ure, torej tisti čas, ko je Kristus visel na križu, so vsi verniki zbrani okoli golgotskega spominskega križa. Berejo se vsa mesta, ki govorijo o trpljenju Gospodovem, in sicer iz psalmov, iz dejanja in listov apostolov ter iz evangelijev. Čita se tudi, kar so preroki napovedali o trpljenju Jezusovem, in iz evangelijev, kar je sam o svojem trpljenju naprej razodel. Tako se pouči ljudstvo da se je vse zgodilo, kakor je bilo napovedano. Vmes se pojejo pesmi in opravljajo primerne molitve, ljudje pa se jokajo in zdihujejo ter mah in veliki pretočijo toliko solz, ker je Jezus vse to za nas pretrpel da se niti dopovedati ne da. Okoli tretje ure se bere iz evangelija sv. Janeza mesto, da je Jezus umrl. Sledi molitev, potem običajne večernice v cerkvi Martyrium. Od tam gredo v cerkev Vstajenja in bere se evangelij o Jožefu iz Arimateje, da je prosil za telo Gospo- 1 O legi teh treh svetišč za časa Eterije je razpravljal pisatelj te razprave v listu Oriens christianus 1911, štev. 2 pod zaglavjem: Die Kirchenbauten Jerusalems im vierten Jahrhundert in bildlicher Darstellung. 3 Z rokami se ni smel nihče dotakniti, da bi kaj ne odščipnil. Enkrat je celo nekdo pri poljubu košček sv. lesa odgriznil. Zato pa stojijo duhovniki v krogu naokoli in pazijo. Kazali so tudi starozakonske relikvije kakor prst Salomonov in rog za maziljenje kraljev. 3 Iz tega jeruzalemskega obreda se je razvil zapadni obred adoracije sv. križa na Veliki petek (Ecce lignum crucis, venite adoremus!) dovo in ga je položil v grob. Nato se z molitvijo konča opravilo tega dne. Ker je ljudstvo trudno, gre večinoma spat. Važno je, da se procesija ni ustavila niti pri Kajfovi hiši na Sionu, niti pri pretoriju; zadnji še ni bil izpremenjen v cerkev in zato so se evangeljska poročila o Pilatu čitala pred križem na Kalvariji. Le v površnih potezah nam opisuje jeruzalemsko pot trpljenja v VI. stol. armenski lekcionarij, ki ga je 1. 1905 izdal Anglež Cony-b e are h Na Veliki četrtek je bilo najprej opravilo na Kalvariji v glavni cerkvi (the holy shrine of the city) in pred križem, potem procesija na Sion, odtam na Oljsko goro (Eleona), kjer so bile večernice in so noč od četrtka do petka prebedeli. Od tam so šli na Getzemanski vrt in naravnost na Kalvarijo, kjer se je čital odlomek o Zveličarju pred Kajfom in o padcu Petrovem. Od tam so se podali k cerkvi sv. Modrosti (Sofije t. j. Kristusa), katero je postavil cesar Justinijan (527 — 565) še pred 1. 543 na mestu Pilatove sodne hiše, in tu se je čitalo mesto o razgovorih Pilata z Jezusom in z Judi (Jan 18, 28—19, 16). Odtam so se zopet vrnili na Kalvarijo. Najpopolnejši vir o procesiji trpljenja Gospodovega je star tipik Jeruzalemske cerkve, ki sta ga izdala 1. 1894 obenem, nevedoč drug za drugega, A. Dmitrievski v Kazanu2 in Papadopulos-Kera-mevs v Petrogradu3. Prvi je izdal doslovno vse rubrike, od vpletenih liturgičnih tekstov (molitev, beril, himen) pa samo začetke in konce, a napisal je zraven obširen komentar, drugi pa je objavil kompletni tekst brez vsake pripombe. Izdaji slonita na rokopisu iz 1. 1122, ki je last križne bogoslovske šole v Jeruzalemu, a je posnet po izvirniku 9. stol., kakor meni Dmitrievski, da pa je najbrž nastal še pred 1. 735, je dokazoval A. Baumstark4. Podaja nam torej liturgijo jeruzalemsko v karolinški dobi. Na Veliki četrtek dopoludne je patriarh z metropoliti, škofi in drugo duhovščino obhajal zadnjo večerjo Gospodovo v Sionski cerkvi, popoludne je ravnotam, a v zgornji dvorani, umival noge in sicer najprej trem poddiakonom, potem trem diakonom, trem duhovnikom in dvema škofoma, ki so vsi predstavljali enajst apostolov, nazadnje enemu metropolitu, ki je zastopal sv. Petra. Nato je čital Gospodov veleduhovniški in poslovilni govor in se je proti večeru napotil z duhovščino in verniki na Oljsko goro. Med potom so peli psalme, 1 Conybeare, Rituale Armenorum. Oxford 1905, 520. 2 A. Dmitrievski, Bogosluženie strastnoj i pashalnoj sedmice vo sv. Jeru-salime IX—X v. Kazan 1894. 3 A. IIa~aoo~oöXo(;-Ksrja[i.=t)c, ’AvöXsxra IspoaoXojuuxfjs 'ttayooXoyiac . Ev II STpGOJtÖXsl . Tö|X0? II, 1894. 4 Oriens christianus 1905. na gori pa (najbrž v cerkvi Eleona) antifone in verze ter himne in vmes vpletene kitice o Devici Mariji. Tukaj kakor pri vsaki izmed naslednjih postaj se je čital odlomek sv. evangelijev o trpljenju Gospodovem in sicer je bil tekst večinoma tako odbran, da se je nanašal na sledečo postajo, da je torej vernike spravil v pravo razpoloženje, ko so šli v procesiji k njej. Iz cerkve na Oljski gori je šel sprevod psalme pevajoč na kraj, kjer je Gospod kleče molil llpo;-x&vrjaic)1, in po podobni pobožnosti ko na gori se je podal naprej v Getzemanski vrt, kjer se je obhajal spomin na izdajalski poljub Judežev. Odtam se je pomikal sprevod k cerkvi Pokore sv. Petra Metdvota toö d-poo Ilsrpoo), nato k cerkvi Obsodbe Gospodove (tö AiD-daTptoTov, ^ d-pa Xo'fia) ter na Kalvarijo na prostor med cerkvijo Vstajenja in cerkvijo sv. Konstantina (prej nazvano Martyrium), ki je že tedaj nosil ime Središče sveta (6 ’Ojj/paXöc, to Mžaov 2- Tu so peli krasno himno v proslavo križanja Gospodovega, pred vsako kitico pa se je pel eden izmed osmerih blagrov. Nato je stopila procesija h golgotski skali (tö "A-pov K pav tov, -q a-pa zopopj), za kojo je bila zadi kapelica Angelskega Zmagališča ('II vnojnrjpiov q d'ffsX'.xr;). V njo je šel patriarh z arhidiakonom, je vzdignil od tam častitljivi križ in ga je nesel privezanega na svojih plečih. Arhidiakon si je privezal štolo na vrat in ga je vlekel h Gospodovi ječi (’II d-pa sv, jxal ßaaraCet aiköv, SsSstiivov širi twv wacov aikoö. 'O Sk dpytStdxovo? (K = xai mesto 0. 8. a.) Ssvst wpaptov exi töv TpdyTjXov aoTOÖ xai oöpst (schleppt nach) aöröv (K. add. 6 dpyi-8:axwv) Ixi tyjv d-pav ®oXaxrjV, (K: pika, potem: Kal xotoöpev XtTYjv sxi rtjv 'A-pav ®oXax7jv (jfäXXovTS?) xai pivst 0 xaTptdpyyj«; sic aonjv, oxoo vfroov sic tt]v a-pav 'fuXaxTjv -pvetat XtTV) (K: xai rpp.Efc; ep-xpoodsv aikoö ödXXopsv). 4 V grobu Gospodovem je omesil moko (yaßäpa?) z vodo, vinom in rožno vodo ter je zgnjetel testo. V podobi križa (torej menda na 4 različnih mestih) je zapečatil in zaklenil. Nato se je vrnil k sv. skali golgotski ter končal dolgotrajni obred. Kot nova postaja na potu trpljenja se imenuje votlina in cerkev spokornega sv. Petra. Zato se je tudi v naših posnetkih te poti v 17. in 18. stol. navadno predstavljal tudi spokorni sv. Peter, čeprav dandanes v Jeruzalemu ni več sledu ne o cerkvi, ne o jami. Posebno važen pa je tekst, ker nam kaže prvikrat križevi pot in sicer v dramatični obliki: Patriarh predstavlja Jezusa in ima križ privezan na plečih, arhidiakon igra Simona iz Cirene in vleče zadnji konec križa za patriarhom. Da bi imel proste roke za ta posel, si je štolo pripel k vratu, ker sicer mu je svobodno visela na levi rami. Pot sama pa je kratka: Od zadi za Kalvarijo do Ječe na severu, okoli 33 m. Patriarh ostane za nekaj časa v Ječi, kakor so tudi Jezusa v njo zaprli, ko je prišel na Kalvarijo. Pa še nekaj! Na zapadnih slikah pete postaje s Simonom Cirenejskim ta navadno križ za Gospodom vleče, kakor arhidiakon v našem tekstu. Vir za to je gotovo pokvarjeno evangeljsko mesto, kakor se razvidi iz našega tipika. Sv. Matevž piše o Simonu: toötov TjYfdpsoaav tva ar/fj tov ataopöv aotoö (hunc angariaverunt, ut tolleret crucem eius, Mt 27, 32), podobno sv. Marko: Tva ap-g tov ataupov abzm (15, 21), avktor našega tipika pa je moral čitati "va oopig (ut traheret) mesto Iva ap-^j (ut tolleret), torej ao mesto a. Krasni in bogati so teksti, ki so jih peli med potom; vedno se menjajo antifone, versus (otor/dpia) in himni. Posebno krasna je Marijina pesem. Koncem srednjega veka so nekateri pri pobožnosti križevega pota pri vsaki postaji mislili tudi na Marijo, na Laškem se še dandanes poje od postaje do postaje par kitic himna Stabat mater, tukaj pa imamo že v osmem stoletju Marijin himen v zvezi s postajami pota trpljenja. Vendar se posamezne kitice ne ozirajo na vsebino postaj. Za vzgled naj služi tekst, ki se je pel na potu iz Getzemane k Pokori sv. Petra. Obstoji iz prošnje in nazivov v obliki litanij. 'II to ‘/atpj / bi a-pfš\o') Söjap.ev7] xai tsxoöaa / tov xtiatrjv töv iStov, rcapiHve, aogs / zobe, as jis^a^uvovta?. Xaips x6a;j.oo / xatxc'Vp.ov, jrap&evs ‘ -/atps tsč/o? / š/ttpoig a~poaudyorjTOV xai Xo7TOO|jiv 6, 7, 8, Juda die Sache wohl betracht, 9, io, ii, 12, daß wir ausrotten solche Wölf, t3) T4> 15» die halbe Zahl, Juda betracht es noch einmal. 16, 17, 18, 19, 20, 30, Juda, nimm das Geld, sei fleißig.1 Sedanje skrivnosti žalostnega dela rožnega venca so zmagale še le tekom več stoletij nad različnimi drugimi ter se najdejo prvikrat v besedi in sliki v knjižici »Unser lieben* Frawen Psalter«, ki je prvič izšla v Ulmu 1. 1483, imenujeta jih pa dominikanec Klement Loson v Hamburgu okoli 1. 1500 in pa regularni kanonik Janez iz Lamsheima pri Wormsul. 1504 peterno krvoprelitje (fünf Blutvergießungen) Gospodovo2. Da je ta enačba bila veliko bolj razširjena kakor bi se dalo iz Beißelove zgodovine Marijinega češčenja v srednjem veku in pa v 16. in 17. stoletju3 sklepati, priča narodna pesem slovenska. Navedemo štajerski tekst iz Frama, ker bi se lahko posamezne njegove kitice postavile na poedine postaje naših potov trpljenja; zakaj vsi naši ohranjeni poti trpljenja imajo teh petero skrivnosti v nepretrgani vrsti, in tudi nepopolni se z njimi strinjajo, vkolikor je še znana vsebina njihovih prizorov. Tako je pri nas pot trpljenja odvisen od rožnega venca. Pervokrat je Jezus kri prelil, Drugokrat je Jezus kri prelil, Ko je kervavi pot potil. Ko je kervavo bičan bil. Gledaj, ti duša žalostna, Tretjokrat je Jezus kri prelil, Ko si le ti drago plačana! Ko je s ternjem kronan bil, Nesi s srebrom, nesi z zlatom, Stertokrat je Jezus kri prelil, S samo sveto rešnjo kervjo: Ko je težek križ nesel. Vsmiljeni Bog, le vsmili se, Gospod! Petokrat je Jezus kri prelil, Ko je na križu smert storil.4 O početkih potov trpljenja v naših krajih pripoveduje J. L. Schoen-leben, da so v njegovem času začeli poleg mest in trgov staviti posnetke pravega božjega groba, med grobom in mestom pa so v gotovih presledkih postavili stebre in postaje s podobami Kristusovega trpljenja. Kot vzgled navaja dunajski pot iz 1. 1639 (kakor smo že omenili, je bil po belgijsko-jezuitskem načinu izvršen) in ljubljanski iz 1. 1654, ki pa je imel po naših običajih petero rožnivenških skriv- 1 Schloß ar, Passionsspiele in den österreichischen Alpen, II, 278 (I, 19s). Prim. tudi Schloß ar, Deutsche Volksschauspiele, 1891 v zborniku Carinthia, I910, 89. » Beißel, 1. c. 528, 534 in 535. 3 Beißel, Geschichte der Verehrung Mariä im 16. und 17. Jahrhundert, 1910. 4 Štrekelj, Slovenske narodne pesmi, 1904—1907, 684. nosti \ Prva postaja je bila na Židanovem klancu nasproti sedanjemu Lichtenturnovemu zavodu, druga ob hišni štv. 58 na Poljanski cesti, tretja, še ohranjena, s sliko venčanja Jezusovega, poleg mostu čez Gruberjev kanal, četrta na Lozarjevem vrtu, peta pri božjem grobu v Stepanji vasi2. Ta grob je 1. 1653 zasnoval ljubljanski prošt Stemberg s kapitulom vred. Vsak petek, posebno pa o postnih petkih, so prihajali k njemu romarji v velikem številu ter so se prav pobožno vedli, nekateri so vlačili na ramah tja in nazaj grede velike križe Iste starosti je božji grob v Gradcu. Zapadno od mesta na griču Austein je že 1. 1606 postavil Bernhard Walther, nadvojvodov nadkonjar, tri križe, 1. 1654 je sledil posnetek božjega groba, 1668 cerkev Oljske gore in 1723 sv. stopnice pred to cerkvijo. Tako obstoji ta pot trpljenja iz ene cerkve s sv. stopnicami in skupino Ecce homo spredaj, iz 7 kapel (bičanja, venčanja, nošnje križa, Žalostne Matere, groba Gospodovega, sv. Dizma in sv. Magdalene) ter 4 dolbin (sv. Petra, Veronike, nositeljic mazila in Kristusa v ječi) in slednjič iz svobodno pod milim nebom stoječe kalvarijske skupine4. Za umevanje tega pota so skrbeli posebni molitveniki, ki so izšli 1. 1713, 1723 in 1777 v latinskem in nemškem jeziku5. Ilustracije, ki so krasile knjižice, so gotovo vplivale, da so tudi drugod na Štajerskem skušali napraviti kaj podobnega. Lavantinska škofija ima 13 potov trpljenja, od teh so popolnoma ohranjeni 4 (Celje, Marenberg, Maribor, Šmarje), v moderni križevi pot predelana sta 2 (Lembah, Ribnica), le deloma ohranjenih in v razvalinah jih je 7 (Brežice, Laško, Novaštifta, Rogatec, Sevnica, Vojnik, Zibika). Iz slovstva vemo še o 3 božjih grobih (Sv. Lenart v Slov. gor., Poljčane, Sv. Križ pri Slatini). Sama za se je tudi Kal- ‘Schoenleben, 1. c. 4: »Unde certis in locis nonnihil ab Urbibus et Oppidis disiunctis aediiicata sunt sacella ad imitationem et exemplar veri sepulchri Dominici: et per intermedium iter columnae et stationes distributae, ad quarum sin-gulas certa mysteria Passionis Christi elegantibus picturis expressa, in memoriam reducerent peregrinantibus quanta pro humano genere tulerit Dei Filius. Id quod ante annum 1640. Viennae Austriae, Anno 1654. etiam Labaci Carnioliae Metropoli institutum in hanc diem magno cum fructu animarum adhuc videmus continuari.« 2 Po poročilu vlč. g. župnika J. Vrhovnika v Ljubljani. 9 Valvasor, Ehre des Herzogtums Krain, XI, 696. — Costa, Das hl. Grab bei Laibach v Mitteilungen des histor. Vereins für Krain 1866, 37. 4 Pötz, Der Kalvarienberg zu Graz v listu Der christliche Feierabend, Graz 1881. Ponočna ječa, ki se je po Pötzu še le 1. 1765 postavila, se imenuje že 1. 1723! 5 Pia peregrinatio ad Montem Calvariae Graecensem. Anno M • DCC • XIII. ; Gräzer Wallfahrt nach dem Berg Calvariae 1723; Andächtige Wallfahrt auf den Berg Calvariae 1777. Prvi opis je neki že izšel 1. 1688. varija v Rušah, izginila pa je v Loki. Predno podrobno o teh spomenikih govorimo, sestavimo jih še v kronološki vrsti in sicer zaznamujemo s P pot trpljenja, z G božji grob in s K Kalvarijo. 1599 Sv. Lenart v Sl. gor. G 1724 Marenberg P ok. 1610? Novaštifta pri G. gr. GP V 1. pol. 18. stol. Ribnica P ok. 1645 Laško P »» >» 1» Zibika P 1664 Lembah P ? Poljčane G Pred 1680 Maribor P P Sv. Križ p. Slat. G Pred 1681 Vojnik P ok. 1730 Rogatec P 2. pol. 17. stol. Brežice GP >» » Loka K 1718 Celje P >> Sevnica GP 1719 Ruše K 1745 Šmarje P Časovno obsegajo torej ti spomeniki poldrugo stoletje (1600 do 1750) in so približno enako gosto razstavljeni, zemljepisno pa je Drava (izvzemši Maribor) severna meja za pota trpljenja, Savinja in Dravinja pa že meja za božje grobove. Bližina Kranjske ali morda Italije je pospeševala take stavbe. Le eden božji grob (daß h. Graab, ain gottshaus oder Capeln zum heilligen Graab genant) je bil nad Dravo: pri Sv. Lenartu v Slov. gor.; bil je najbrž cerkvica in ne posnetek pravega groba. Ljudje so ga sami postavili iz lesa, za zidanje pa so kamna navozili. Romarji so skakali pri grobu in se bičali, cerkvena in posvetna gosposka v Gradcu je pa to pretirano pobožnost, prepovedala, in je leseno kapelo dvakrat zaporedoma sežgala. Se ko so cerkev sv. Trojice zidali, so jo morali staviti daleč proč od nekdanjega selišča božjega groba1. Pozneje, ko je sekta skakačev ponehala, pa ni bilo prepovedano se bičati (Sevnica) in težke spokorne križe vlačiti (Ljubljana), v Italiji so svetniki sami s svojim zgledom tako pobožnost gojili2. Tudi na Kranjskem so imeli prazne vere glede božjega groba. Narodna pesem n. pr. pravi o njem: K maši samo vkup zvoni; Luči se same vžigajo, Tudi se same vtrinjajo, Žarki pa vsi v nebo lete: To niso obeni žarki b’li, To so nebeški angelci3. 1 Orožen, I, 194, 219 in 610. — L. Schuster, Fürstbischof Martin Brenner, 1898, 615—622. — J. Gruden, Praznoverje in mistiške sekte v protestantski dobi v Izvestjih muz. društva za Kranjsko, 1908, 60. 2 Kneller, 1. c.., 81. — 3 Štrekelj, 1. c. III, 699. Narodna pesem »Viso- čane delajo božji grob« je zelo zanimiv opis rožnivenškega pota trpljenja s 5 postajami in božjim grobom. Žalida je pokvarjena. Sedanja redakcija je iz 1. 1751—1785, ker se omenja goriški škof, ki pa v Visokem ni imel najbrž nič opraviti, sploh v tej vasi ni bilo božjega groba, kakor nam je poročal veleč. g. Legenda o ognju, ki se v grobu Gospodovem sam vžge, je jeruzalemskega izvira in pravoslavni še dandanes z isto veliko vero čakajo na Veliko soboto na ta sv. ogenj kakor pred osemsto leti v dobi ruskega opata Daniela. Oglejmo si torej sedaj te častitljive, a že čisto pozabljene in dostikrat ljudstvu neumljive spomenike, oglejmo si te priče naših prednikov o njih ljubezni do trpečega Zveličarja! 1 I. Brežice. Pot trpljenja je šel od cerkve sv. Roka do sv. Lenarta na polju (Tabl. 1). Dva priprosto izklesana in nekdaj pobarvana reliefa iz 17. stol. še pričata o njem2. Vzidana sta v kapelico pri sv. Roku in predstavljata bičanje (96 x 68 cm) ter padec pod križem, pravzaprav nošnjo križa (88 x 62 cm). Lepa pa je kopija božjega groba; po njej se je do konca 18. stol. vsa okolica v maticah z vala »Ad se-pulchrum Domini«. Kapela je obrnjena proti jugu. V prvem Sl. i. Celje. Četrta kapela pota trpljenja, prostoru je z zanimivimi ornamenti okrašeni angelski kamen, v drugem pa oltar z grobom. Stene krasijo novejši prizori iz trpljenja Kristusovega, najbrž delo Jožefa Bonittija, ki je 1. 1843 poslikal cerkev sv. Lenarta. A. Koblar, dekan v Kranju. Mesto peterih znamenj s slikami peterih postaj je opisano eno s pet »puštobi«. Ta ptru puštof je le ta K’ je Ježiš krvav pot potiv; Von ga je potiv al’ pa nehov (!) To je vse zavilj grešnikov. 1 Sosednje dežele: Kranjsko, kjer je najmanj 8 božjih grobov (Kirchen-schmuck, 1896, 34), Koroško (3 grobi), Goriško in Nemški Stajer moramo prepustiti tamošnjim domačim zgodovinarjem. * J. Graus (Kirchenschmuck, 1896, 35) meni, da je kapela božjega groba vsled podobnega sloga iz iste dobe ko božji grob v Sevnici (1. 1730). Mi pa sodimo, da sta oba reliefa še iz 17. stol. in zato prisojamo tudi grobu višjo starost. II. Celje. Pot trpljenja se nahaja na hribu sv. Jožefa na strani proti mestu in obstoji iz votline sv. Petra v začetku, ki pa že po vsebini ne stoji na pravem mestu (pred Oljsko goro!) in je tudi drugače izvršena (ves objokani sv. Peter kleči pod naravno skalo) ter je torej pozneje dodana in iz peterih postaj žalostnega rožnega venca (Tabl. 2). Prve štiri imajo obliko kapel z zavihano streho, četrta ima celo stolpič (Sl. 1). Peta postaja pa je nalašč zvišani in obzidani vrh Kalvarije s tremi križi in 6 figurami, ki so vse iz peščenca in pod milim nebom. Kapele so iz 1. 1718, istočasno, najbrž leseno Kalvarijo pa so 1. 1737 nadomestili s sedanjo kamnito1. Podboji kapelic so pri-prosto okrašeni z znamenji trpljenja in sicer je pri drugi bič in šiba, pri tretji venec in trstika, pri četrti pa križ, lestvica, kladivo, srce, klešče in kocke. Druga in tretja kapela imata leseni ograji, prva pri-prosto železno, ki pa je okrašena s pločevinastimi podobami Zveličarja, apostolov in angela na Oljski gori, četrta ima pa bogato kovano in z rozgami prepleteno rešetko. Skupine v kapelah so iz lesa izrezane in pobarvane ter v običajnih predstavah; posebno surov je neki vojščak pri venčanju: Kristusu figo kaže. To si ljudje najbolj zapomnijo. Pod oltarji so po tedanjem običaju podobe ležečih svetnikov: S cvetlicami venčana sv. Rozalija je v kapeli venčanja, zaščitnik zoper jezične sovražnike, sv. Janez Nepomučan, je v kapeli molitve na Oljski gori, sv. Frančišek Ksaverij pa je v kapeli bičanja. V četrti kapeli se vidi pod menzo Jezus v grobu in spredaj krasno kovana, nekdaj tudi živo pobarvana mreža. Pod stolpičem je tukaj vzidan rimski nagrobni ka- men 2. III. Laško. Na Oljski gori, kakor se je tedaj imenoval Šmihel-ski hrib, so postavili 1. 1637 prostorno cerkev sv. Mihaela. Čez nekaj let je dal k njej napraviti 7 postaj Gospodovega trpljenja (septem sa-crae Passionis Stationes) laški župnik Ivan Cobelli del Belmonte 3. Po- 1 Kristusov križ je visok 4 m, sv. Janez Im. Kipi so srednje vrste delo in ne dobro ohranjeni. 2 D • M • MATTIO VRSVLO A/-LXX "E VRSINO • F A/ XXIII • TERTIA ■ ON VIVA • F EC Rajnim posvečeno. Mattiju Ursulu, svojemu možu, ki je doživel 70 let, m sinu Ursinu v starosti 23 let postavila še živa žena Tertia. 3 Orožen, IV, 2, 101 in 135. Cobelli ima naslov imenovani škof rozonjski t. j. najbrž od mesta Rosnyö, Rosenau, ki je sicer od sredine 18. stol. redni škofovski sedež pod gransko metropolijo na Ogrskem. staje so šle najbrž od vznožja hriba v večjih presledkih gori do vrha. Ohranjeni sta še kapeli »Jezus je s trnjem venčan« in pa »Jezus pade pod križem in Simon mu pomaga križ nositi«, a žalida je preslikal in uničil obe podobi neuki mizar. Potem sledi kapela križanja z zanimivo podobo, ki je tudi deloma, a od vešče roke preslikana (Tabl. 2). Kristus na križu nosi glavo po koncu in jo obrača na (svojo) levo stran; svetloba pretrga oblaka in sije na Njega. Marija je skoro bizantinsko-mirna in svečana figura, sv. Janez pa kaže nemški tip v obrazu. Sklepčna kapela ima zunaj na zadnji steni prehodno podobo, kako so Jezusa s križa sneli, v kapeli pa je moralo biti polaganje v grob ali pa žalostna Mati Božja. Sedaj je posvečena sv. Mihaelu h Nad vhodom v južni stolp je zanimiv grb: Srce s sedmimi meči od zgoraj, spodaj pa s tremi žeblji — najbrž simbol sedmerih postaj pota trpljenja *. IV. Lembah, Slovenska Kalvarija. Že 1. 1664 je postavila na tem kakor nalašč za Kalvarijo ustvarjenem griču Lucija But iz Maribora kamenito skupino križanja3. Zadi za sedanjo cerkvijo se vidijo še trije leseni križi in spodaj kamenita kipa sv. Magdalene iz 18. in Device Marije iz 17. stol. Obadva sta neuko delo iz različnega peščenca. Tudi štiri kapele, ki vodijo od vznožja na vrh ter imajo na treh notranjih stenah po tri postaje sedanjega pota, so stare. Pri drugi kapeli se pozna, da je ob straneh pod sedanjo freskino plastjo še druga in tretja barvana plast, pri prvi kapeli pa so stranske stene znotraj v tlorisu vsločene, torej nikakor pripravne za slike 1. in 3. postaje, kakor ju sedaj vidimo. Tudi je ta kapela lepo izvršena, iz 1 Manjkajo torej prve tri kapele: Zadnja večerja, Oljska gora in bičanje. Znani J. Gajšnik (f 1766), v svoji Tyberiensis topographia ne poroča nič o tem. 2 Kapele pri Marijinem Gradcu niso pot trpljenja. Nekdaj so imele nazive: Zadnje večerje, sv. Petra, trpljenja Gospodovega in Matere Božje. (Orožen, IV, 2> 94). — s Orožen, I, 352. Sl, 2. Marenberg. Žalostna M. B. 18. stol., ostale tri pa najbrž še iz 17. stol. Torej so bile tudi te kapele posvečene skrivnostim žalostnega rožnega venca'. V. M aren b er g. Na desni od koroške ceste je skalnat grič z obzidano Kalvarijo na vrhu. Kristus na križu je nov, prvotna sta pa krasna kipa Device Marije (Sl. 2) in sv. Janeza Evangelista. Nekoliko nižje in proti vzhodu vleče Jezus dolgi in težki križ. Zadi za Kalvarijo so še tri posamez stoječe skale s prizori prvih treh postaj: Jezus kleči in moli s povzdignjenima rokama, Jezus k stebru privezan (= bičanje, sl. 3'2) in venčani Jezus sedi sam na skali (venčanje). Kipi so iz apnenca. Na kipu venčanja so številke J.&j, zraven pa še vsekani podpis »Kubow-sky, Graz« a. Potemtakem je marenberški pot trpljenja iz 1. 1724., ko je bila priorka Katarina Suzana pl. Grotta, samostanski dušni pastir pa goreči Jurij Maury. Tačas se je začela tudi božja pot pri Sv. Janezu na Zei-chenbergu. Popravila se je potem Kalvarija 1. 1784 in vnovič 1. 1859, kakor pove napis na uglajeni plošči Kalvarije : * Renovatum opera M. Sattler, J. Wisiak 1859. Na Veliki petek ob treh popoludne gre procesija od župnijske cerkve h Kalvariji in sicer molijo med potjo nemško in slovensko . . • Bičam Zveličar, rožnivenec, pri peterih postajah pa opravi duhovnik po tri postaje sedanjega križevega pota in ima nazadnje v obeh jezikih pridigo. Nato se ljudje razidejo. 1 Moderni križevi pot je 1. 1901 v kapelah al iresco naslikal Jurij Gomik od Sv. Petra pri Mariboru, kakor je nam poročal veleč. g. A. Bračič, župnik v Lem- bahu. Sedanja cerkev na Gori je moderna (1832), kakor pove že napis na pročelju. 2 Sliki 2 in 3 je napravil vlč. g. Fr. Krošelj, kapelan v Šoštanju. 3 Kaznjivo je, da je upal moderni kipar vsekati svoje ime na star zgodovinski kip; gotovo mu je kot umetniku kip ugajal. Tudi v navadnih nedeljah se vidijo včasi ljudje moliti in hrvaške delavke pojejo včasi križev pot VI. Maribor. Pot trpljenja na Nemško Kalvarijo šteje sedem postaj: Prve štiri so nizke kapelice s polukrožno dolbino v zno-tranjščini, ki je bila prvotno gotovo namenjena za kipe, 1. 1815 pa jih je poslikal Matija Schiffer iz Gradca2 in 1. 1880 zopet čisto iznova menda Jakob Brollo iz Humina3. Zadnje podobe so še precej dobro ohranjene in predstavljajo 1. zadnjo večerjo, 2. molitev na Oljski gori, Sl. 5. Novaštifta. Tloris in presek božjega groba. Merilo I 1400. Sl. 4. Ribnica na Pohorju. Sedanja 10. postaja križevega pota, prej kapela nošenja križevega. 3. bičanje in 4. venčanje. Peta postaja, padec pod križem, je iz peščenca izklesana skupina v naravni velikosti iz konca XVII. stoletja. Prvotno je bila na prostem, okoli leta 1820 pa so jo obdali z novo, prostrano in nekoliko okrašeno kapelo. Kalvarija je pa čisto priprosta, najbrž prvotna: Obstoji iz treh le- senih križev in običajnih b figur, ki so v naravni velikosti iz pločevine izrezane in poslikane. V cerkvi sv. Barbare je potem pod oltarjem sedma postaja, Kristus v grobu. Na stenah je že imenovani Schiffer 1. 1815 v lepem rokokoslogu naslikal snemanje s križa (na 1 Pravil vlč. g. Fr. Škof, kapelan v Kamnici. 1 Wastler, Steirisches Künstler-Lexicon 1883, 145. 3 L. 1872, 1873 in 1877 je slikal v Mariboru (Stegenšek, Dekanija gornjegrajska 1905, 180). ev. strani) in polaganje v grob (na ep. strani)1. Postaje so čisto v poljubnih, neenakih razdaljah 2, ki pa se ne skladajo z jeruzalemskimi. VII. Novaštifta pri Gornjem gradu. Cerkev je bila od zunaj poslikana s podobami 15 skrivnosti rožnega venca, žalostni del je bil na južni steni in sicer v smeri od vzhoda proti zapadu. V isti smeri je stala nekoliko višje in proč od cerkve kapelica božjega groba, takorekoč kot nadaljevanje 5. skrivnosti trpljenja (Sl. 5 in 6). Iz plošče v tlaku, če je prvotna, bi se dalo sklepati, da jo je dal postaviti škof Tomaž Hren (1598 do 1630)3. Torej je bil tudi tukaj pot trpljenja, četudi brez postajnih kapelic, o katerih ni nobenega sledu. O postnih petkih se je v kapeli božjega groba maševalo4. VIII. Ribnica na P o h o r j u. Od podružnice Sv. Lenarta je 14 kapelic k župnijski cerkvi sv. Jerneja. V njih visijo na pločevino po Führichu , _T ..... _ ... r. r. . Sl. 6. Novaštifta. Božji grob. narejene postaje, prej pa so bile kapele na presno poslikane, kakor se je letos spoznalo pri popravljanju 12. postaje. Čudno je, da je prva kapela tako prostorna (5 korakov široka in 6 globoka), da stoji v njej križ, ki je bil neki prej pod slavolokom župnijske cerkve, za križem pa še le visi slika obsodbe Gospodove. Očividno je ta kapela imela prej drug namen. Morda je bila celo Kalvarija, torej peta postaja trpljenskega pota, ker tedaj je pot izhajal od župnijske cerkve ter je šel k podružnici in ne narobe, kakor je sedaj v Ribnici. Kje pa bi bile ostale štiri? Med kapelami kmalu spoznamo nekatere 1 Podpisal se je: Mathias Schiffer invet pinx. ao. 1815. 2 Od I—II je 288 korakov, potem 193, 104, 190, 121 in 27 korakov do oltarja z grobom. 3 Plošča ima napis: T ■ E • A • F • = Thomas episcopus aedificari fecit. Natančen opis tega božjega groba kakor tudi splošna razlaga te vrste spomenikov se najde v pisateljevi knjigi Dekanija gornjegrajska. 1905, 110—115. 4 Poročal veleč. g. G. Ferme, župnik pri Novištifti. razlike, čeprav so si v obče zelo podobne. Kapele sedanje 3., 7., 10. in 13. postaje imajo mramornato menzo mesto zidane, potem kapitele pod obokom, lepo zaokroženo štirilistno dolbino na čelu in stolpič na strehi (Sl. 4). Tako imamo tudi v Ribnici pot trpljenja iz 1. polovice 18. stol., ki se je v prvi polovici 19. stol. z dodanimi novimi kapelami in iz premenjeno smerjo prestvaril v moderen križevi pot'. Prej so verniki ob nedeljah skupno opravljali pobožnost križevega pota od Sv. Lenarta do farne cerkve tako, da so ravno prav prišli k drugemu opravilu. Vodil jih je kak mož, ki je naprej molil iz knjižice. Sedaj obiskujejo ta križevi pot le še na Velikonočno nedeljo zjutraj in sicer v manjših skupinah ter že začnejo ob 2 in '/23 zjutraj. Sl. 7. Sevnica. Grob Gospodov. IX. Rogatec. Matija Bukovšek, beneficijat v Rogatcu, prej inštruktor na ruški šoli, je 1. 1729 ustanovil sv. mašo, ki se naj služi v kapeli na Kalvariji, kadar se bo ta postavila2. Dandanes še stoji kapela Kalvarije (podobna oni v Šmarju) z lesenimi kipi Device Marije, Magdalene in sv. Janeza. Kristusa na križu pa že ni več. K potu trpljenja še spada prazna kapelica na pokopališču in Gospod v grobu pod velikim oltarjem cerkve sv. Hiacinte. Na bakrorezni sliki rogaškega trga iz 1. 1782 se vidi pod zaglavjem »Der Kreutzweg« Kalvarija na vrhu griča, 2 kapeli na levi in 7 na desni strani. X. Sevnica. Zapadno od trga se vidi na malem griču ob cesti kapela božjega groba, ob potu, ki pelje k njej pa stojijo ostanki nek- 1 Razdalje med starimi postajami I (sedaj 13), II (11), III (7), IV (3) in V (1) so približno 300, 220, 187 in 78 korakov. Zanimivo je, da se postaja I (13) rabi na Telovo za eden evangelij in pri postaji II (11) se začne na kresno nedeljo procesija k Sv. Lenartu, torej se še vedno odlikujeta pred novejšimi. 2 Orožen, VII, 134. danjih pet kapel. Le prva je še ohranjena in kaže na zidu naslikano Gospodovo molitev na Oljski gori, od drugih pa stojijo le razrušeni zidovi brez ometa po koncu (2-50 m široki in 3-50 visoki). Božji grob (Sl. 7) je obrnjen proti jugu in je od zunaj v zadnjem delu opasan z 9 polukrožnimi loki na kamnitih stebričih, nad opečnato streho pa sedi 1 '80m visok stolpič iz sekanega kamna s 6 svobodnimi stebri in kupolo. Od severa vstopimo v običajno vežo z angelskim kamnom in od tam — pripognivši se — skozi nizko odprtino (1 -33 m) v grobovo stanico, kjer je na desni oltar z lepo sliko Žalostne Matere Božje z mrtvim Jezusom v naročju in tremi angeli, pod menzo pa je lesena podoba mrtvega Zveličarja. Kapelo božjega groba je dal okoli 1. 1730 postaviti tedanji zakupnik sevniškega grada Franc Anton grof Auersperg h Ostale kapelice, posvečene peterim skrivnostim žalostnega rožnega venca, so ali istočasne ali ne mnogo mlajše. Stari ljudje se še spominjajo, da so jim pravili njihovi starši, da so verniki nekdaj vsako nedeljo v postu, pa tudi drugekrati pri teh znamenjih opravljali pobožnost križevega pota ter so se pri tem tudi bičali. In v stari župnijski kroniki se čita: »Vor mehreren Jahren haben hier die Jünger der Flagellanten durch ihre übertrieben strengen Bußübungen unter den Leuten Aufmerksamkeit erregt. Es erinnern an dieselben einige noch jetzt stehende Kapellen in der Nähe der hl. Grabkapelle.« 2 XI. Šmarje pri Jelšah. Tam je dobro ohranjen rožnivenški pot trpljenja. Ker je najlepši in najznamenitejši, čeprav najmlajši (1745—1747), ga bomo v naslednjem poglavju posebič popisali. XII. Vojnik. Koncem pota, ki vede od Sv. Florjana k cerkvi Žalostne Matere Božje, so še tri kapelice, prva s podobo Žalostne Marije, druga s priprosto »oblečeno« Marijo, tretja prazna, potem gremo skozi zid in smo na ravnici, kjer stoji na levi križ, spredaj cerkev, zadi za njo pa t. zv. kapela božjega groba, ki pa je štirivoglata stavba in ne običajni posnetek jeruzalemskega spomenika. Prej omenjene tri kapele pred Kalvarijo so po 30 korakov narazen, doli do pota ob cerkvi sv. Florjana je pa še prostora za 2—3 druge kapele. Ljudje se še spominjajo, da je tam, kjer je sedaj mlada lipa, bila nekdaj velika plošča v spomin na podrto kapelo. —- L. 1681 so prosili vojniški tr- 1 Mašna ustanovna listina z dne i. januarja 1744 pravi med drugim: »bei dem von Weylland Meinen gnedigen Herrn Vattern Frantz Antoni grafen von Auersperg erbauten H. Grab . . .« 2 Vsa poročila o tem zanimivem potu (izvzemši fotografijo božjega groba, ki je naša) nam je preskrbel vlč. g. Peter Gorjup, kapelan v Sevnici. Žani, da bi smeli nad tremi križi (t. j. nad Kalvarijo) pozidati cerkev Žalostne Matere Božje. Dovolilo se jim je, če se zavežejo, da jo bodo ravnotako vzdrževali kakor božji grob in jo bodo z njim združili. Božji grob je bil torej že pred 1. 1681 narejen1. XIII. Zibika. Iz tamošnjega kraja ima muzej Zgodovinskega društva v Mariboru tri oljnate slike kmetskega dela iz 18. stol., ki spadajo k potu trpljenja: 1. Jezus vzame slovo od Marije (prim. Šmarje!), 2. Oljska gora, 3. Jezus pade pod križem. Ostale podobe so se porazgubile. Dva božja groba sta bila še in sicer v Poljčanah pri župnijski cerkvi sv. Križa, ki pa se je moral umakniti pri povečanju cerkve ter pri Sv. Križu v Slatini, kjer je bila cerkev obenem s postajami novejšega križevega pota poslikana s. Izmed dveh Kalvarij pa se nahaja ena v Rušah na pohorskem obronku južno od vasi in sicer so trije križi s starimi podobami iz pločevine. Križe sta postavila 1. 1719 organist Marin in posestnik na Smolniku Hleb i. Kameniti podobi Device Marije in sv. Janeza, ki se sedaj nahajati na južni plati cerkve, sta najbrž iz Kalvarije. Druga Kalvarija pa je bila v Loki pri Zidanem mostu, kjer se breg nad vasjo (sedaj sejmišče) še vedno imenuje Kalvarija. Nekdaj so stali tam trije križi. Župnik doktor Khillau von Ehrenstein (1729—1744) je prosil za dovoljenje, da sme postaviti Kalvarijo, in ga je izprva dobil, pozneje pa so ga preklicali6. Vendar se je Kalvarija približno v tej dobi postavila. Tudi ti posamezni božji grobovi in Kalvarije spadajo v zgodovino pota trpljenja, ker so prvi zasnutek in jedro za tak pot, ki se je lahko iz njih razvil. Marsikateri pot trpljenja je nastal polagoma kakor graški, deloma tudi celjski in šmarski. Kakšnega pomena so bili dostikrat ti spomeniki Gospodovega trpljenja, nam kaže loški pasijon, ki so ga igrali vaščani do 1. 1790. Skraja je bila igra spoštljiva in resnobna, zadnji čas pa bolj šaljiva in igralci vinjeni ter jo je zato prepovedal župnik J. M. Bizjak (1784—1806) in pa graščak baron Apfalterer, čigar last je bil grič Belvedere ali Kalvarija. Očetje sedaj živečih starih mož so še videli »kako je bil na Veliki petek eden martran kakor Kristus« 6. Vaščani so si sami uloge razdelili, apostole so igrali fantje, Judež je bil zadnji čas neki godec. Da so zgledali bolj po judovsko, so oblekli suknje narobe, drugo opravo, kakor križ, vrvi in trnjevi venec so shranjevali v zidani kleti za Kalvarijo. 1 Orožen VIII, 237 in 249. — 2 Kirchenschmuck, 1896, 35. 3 Orožen, VII, 29. — 4 Orožen, I, 378. — 6 Orožen, IV, 2, 452. 6 Od njih je vse poizvedel vlč. g. Mihael Šket, župnik v Loki. Na Veliki četrtek zvečer so se fantje zbrali k »zadnji večerji« v gostilni. Judež se je zmuznil ven in je šel h graščaku, kjer je dobil nekaj denarja, da bi Kristusa izdal. Ko so Kristusa vjeli, so ga zaprli čez noč v ječo. Drugo jutro pa so možje in fantje vzeli Jezusa iz zapora in so ga z velikim hrupom gnali zvezanega pred Kajfa — bil je to vaški rihtar (sedaj hiš. štev. 7) — ter so ga tožili raznih reči. Rihtar je poklical štiri sodiče, ki so Kristusa obsodili v smrt na križu. Od Kajfa so gnali Kristusa k Pilatu — bil je to grajski šribar — ki je obsodbo potrdil. Odtam so obsojenca peljali pred župnijsko cerkev, kjer so ga zgoraj slekli, ga posadili na stol, mu trnjevo krono na glavo privezali, mu zvezali oči in ga zasramovali. Slednjič so mu naložili križ in dva moža sta mu šla ob straneh ter sta ga vsak na svojo stran »miksala« (mikastila). Med potjo je Kristus nalašč padal, judje pa so upili, ga tepli, prisilili so tudi Simona, da mu je pomagal križ nesti. Apostoli Peter, Janez in drugi pa so od strani gledali. Tako so prišli na Kalvarijo, kjer so vedno stali trije leseni križi s podobami. Tukaj so privezali Kristusa na križ in ga postavili po koncu ter deblo zasadili v jamo, ki je bila pred srednjim pravim križem. Zbralo pa se je silno veliko ljudi, vsa fara in ves Razbor je bil navzoč in tudi mnogo Kranjcev. Ko je na Kalvariji minilo, so šli gledalci v cerkev, kjer so gospodje strašnice1 peli, otroci pa ob koncu ropotali. Strašnice je odpravil še le župnik V. Ripšl (1864—1870), ker so bile čedalje slabše obiskane. Ko so se ljudje s Kalvarije podali v cerkev, so odvezali Kristusa in ga izpustili. Pokopali ga niso. Proti večeru pa so se zbrali igralci v gostilni ter zapili denar, ki ga je dobil Judež za izdajo od graščaka. O po-ludesetih so že morali domov, ker ni pripuščala oblast gostiln čez uro odprtih. (Dalje prihodnjič.) ------o&Zoee--------- II. Iz duhovnega pastirstva. Zbirke podob za katehetični pouk. (Dalje.) IV. Schnorr v. Carolsfeld. Bilder aus der Bibi. Geschichte zum Anschauungsunterricht. Od leta 1852—1860 izšlo je v založništvu Wigand (Leipzig) 240 Schnorrovih podob združenih pod imenom »biblija v podobah« v mali obliki. Iz te zbirke je izbralo založništvo pozneje 30 podob in jih izdalo v povečani, nebarvani in leta 1883 tudi v barvani reprodukciji. 1 Rumpelmette, officium tenebrarum. Kirch. Lex.2 V, 1313. »Antiqua matri-cula« v Loki predpisuje: Feria IVta Maioris hebdomadae circa IV. pomeridianam solemniter dicitur Matutinum. Ta zbirka je 60 x 70 cm velika, vsaka kolorirana podoba stane 1-68 K, vseh trideset podob v dveh oddelkih po 15 podob po različni opremi 40—50 K. Oglejmo jih nakratko. Stari zakon. 1. Izgnanje iz raja. Običajna podoba z lepo vrtno scenerijo, oživljeno z mnogimi živalmi. Barve se mi zde premalo žive in izrazite. Človeka, posebno Adam, sta preveč naga, o kaki »suknji iz kož«, kakor pravi biblija, ni nič opaziti. Nazorilo za Panh. 4. V. K. 99, 4. 2. Noe gre iz barke. Živali po zemlji in ptice po zraku drvijo vesele od barke proč. Iz barke korakajo po dva in dva Noe in njegova rodbina. Nazorilo za Panh. 8. 3. Bog oznani Abrahamu, da bo postal »oče velike množice«. Na desni Bog v svetlem oblaku, obdan od treh popolnoma nagih angelov, na levi Abraham pred bivališčem. Bog kaže »z levico« na zvezdnato nebo, govoreč: »Ozri se v nebo, preštej zvezde, če moreš. Toliko bo tvojega zaroda.« V ozadju je oltar z gorečo daritvijo. Podoba se mi ne zdi primerna 1. zavoljo nagih angelov, ki kažejo »vse«, 2. ker kaže Bog z levico, 3. zavoljo oltarja, ki ga biblično poročilo pri tej priliki nič ne omenja. Nazorilo za Panh. 13. V. K. 57. 4. Abraham zagleda obljubljeno deželo. Pokrajinska scenerija z lepimi palmami. Strmeč zre Abraham na pokrajino, ob desni mu jezdi Sara ob levi Lot, ki si zastira oči pred soln-cem, da ložje gleda. Nad njimi plava angel kažoč na pokrajino. Za Abrahamom gredo hlapci in dekle in črede. Podoba je tehnično zelo dobro zadeta, pa nekaj jo silno kazi. Pred Abrahamovim živinčetom stopajo štiri celo nage deške postave, predstavljajoč menda angelsko spremstvo. Tudi v ozadju zremo nekaj celo nagih dečkov. Zaradi tega nedostatka ne morem priporočati slike, posebno ne v dekliških razredih. Nazorilo za Panh. 11. 5. Jakob se bori z angelom. Gričevita scenerija ob Jordanu. Angel kaže na vzhajajoče solnce, Jakob pa se ga kleče oklepa. Ob Jordanu in čez Jordan gredo Jakobovi ljudje. Slika je zelo lepa, samo barve preblede, zato ne napravi popolnega vtisa. Priporočila vredno nazorilo za Panh. 19. V. K. 270. 6. Jožef razlaga kraljeve sanje. Na blazinah počiva zleknjen kralj, podpirajoč si z desnico skrbi polno glavo. Ob njem trije egiptovski razlagavci sanj, dva sta globoko zamiš- ljena, tretji pa gleda začudeno na Jožefa, ki razlaga sanje. Ob Jožefu ječar. V višavi so upodobljene sanje, sedem polnih in sedem praznih klasov, sedem debelih in sedem suhih krav. Slika je prav dobro nazorilo za Panh. 23. 7. Jožef se da spoznati. Jožef objema Benjamina in joka. Bratje zrejo prestrašeno-strmeč na ta prizor. Prav lepo nazorilo za Panh. 27. Samo barve so preblede, zato ni slika popolnoma izrazita. 8. Mojzesa potegnejo iz vode. Obrežna scenerija z lepimi palmami in visokim ločjem. Zavzeta gleda kraljična v jerbasu malega Mojzesa; za njo spremstvo z godali. Sestra je pod oddaljeno palmo. Dobro nazorilo za Panh. 31. 9. Mojzes vrže plošči postave na tla. Na visokem stojalu zlato tele; pred njim oltar z žgavno daritvijo, okoli katerega plešejo in divjajo Izraelci. To gleda Mojzes prihajajoč z gore; v svetem srdu vrže tabli na tla, da se razdrobita. Mojzes je prav lepo vpodobljen, slika v celoti dobra, samo šotori so malo čudni. Nazorilo za 39. V. K. 366. 10. Ogledniki se vrnejo. Izborna pokrajinska scenerija z lepim drevjem. V ospredju neseta dva velikanski grozd, nad njim margarane in smokve. Za njima drugi ogledniki s košarami sadja, pred njima, kot poročevalci naprej poslani, trije ogledniki. V daljavi izraelski šotori in na daljnem griču Mojzes z nekaterimi spremljevalci. Prav dobro nazorilo za Panh. 42. V. K. 456; 386. 11. Ruta z Noe mi na potu v Betlehem. Lepa pokrajinska scenerija z velikim drevjem. V ospredju Noemi, častitljiva postava, in mlada, brhka Ruta. Na njej moti neorientalski klobuk in razprostrti lasje. Od njiju se je ločila Orfa; v daljavi jo vidimo jokajočo odhajati. Dobro nazorilo za Panh. 50. V. K. 415. 12. David premaga Goljata. V ospredju na tleh velikan; kri mu vre iz ranjenega čela; na njem kleči David in vleče meč iz nožnice. Na levi Filistejci v divjem begu, na desni Izraelci, ki jih zasmehujejo in se pripravljajo, da jo vderejo za bežečimi. Slika je prav dobra, posebno lepa je krepka postava Davidova. Nazorilo za Panh. 55. V. K. 775. 13. Absalom obvisi na drevesu. Gozdna scenerija z orjaškim drevjem. Na drevesu v ospredjn ob- visi Absalom, ravno zdrkne z bežeče mule. Po tleh leže ubiti, do daleč »Voditelj« 1912. 5 prihaja Joab v velikem spremstvu. Dobro nazorilo za Panh. 60. V. K. 409; 413. 14. Elija pri potoku Karit. Izborna, divjeromantična gozdna scenerija. Ob potoku sedi naslonjen na ogromno skalo Elija, častitljiva postava z dolgo brado. Ravno mu prineseta krokarja kruha in mesa; Elija steguje desnico, da sprejme hvaležno božji dar. Izborno nazorilo za Panh. 68. 15. Elija obudi mrtvega dečka. Siromašna sobica. Na belo pogrnjeni postelji leži vdovin sin mrtev. Elija se nagne v molitvi nad dečka trikrat, in deček oživi. Ta trenotek nam predstavlja podoba. V ozadju sedi na klopi mati, še vtopljena v bridko žalost. Prav porabno nazorilo za Panh. 68. Novi zakon. 16. Angel naznani pastirjem rojstvo Jezusovo. Na desni angel oznanjevalec, nad njim množica angelov, Boga slavečih. Izborno sta izražena strah in začudenje na obrazu in celi kretnji pastirjev, tudi pes in ovce so vznemirjene. Dobro nazorilo za Panh. 5. V. K. 132, 1. 17. Pastirji pri Jezusu. Ena izmed najlepših slik cele zbirke in ena izmed najboljših slik, nanašajočih se na ta predmet, kar jih sploh poznam. Mojstrsko je izraženo začudenje in srčno veselje pastirjev. Skupina šesterih angelov v višini nad detetom še povečuje izboren vtis. Skoda le, da niso barve bolj žive. Prisrčno nazorilo za Panh. 5. V. K. 132, 1. 18. Beg v Egipet. Lepa pokrajinska scenerija z drevjem in ogromnim trsom. Sv. družina je že blizu svojega cilja. Vzradoščen opozarja sv. Jožef Marijo na človeško bivališče v daljavi, kjer se blesti tudi reka Nil; ob njej jezdi gruča potnikov na kamelah. Prav dobro nazorilo za Panh. 8. V. K. 133, 4. 19. Jezus obudi mrtvega mladeniča v Naimu. Na levi nosači z nosili. Ob njih pogrebci z bakljami. V sredini Jezus z apostoli, ravnokar je obudil mladeniča k življenju. Na desni mati; v svetem strahu in radosti stega roke proti Jezusu in sinu. V ozadju staro mestno obzidje. Dobro nazorilo za Panh. 25. V. K. 140. 20. J e zu s ho di po mor j u. Sv. Peter se začne pogrezati in v strahu steguje roke proti Jezusu. S povzdignjenim prstom ga Jezus pokara: Malovernež, zakaj si dvomil? Strme gledajo apostoli v ladji ta prizor. Dobra slika, lepo je izraženo peneče valovje. Nazorila za Panh. 36. V. K. 140; 360. 21. Usmiljeni Samarijan. Puščavska scenerija s starikavim drevjem in skalovitim gričevjem. V ospredju napadeni revež oropan in krvav. Za njim Samarijan, rahlo brišoč rano na glavi; ob njem živinče. Po strmem grebenu nedalnjega griča bežijo razbojniki s plenom. Daleč ob vznožju nasprotnega gričevja jezdi duhoven, za njim koraka levit. Prav dobro nazorilo za Panh. 46. V. K. 335—339; 424; 444. 22. Izgubljeni sin. V ospredju pri stopnicah kleči raztrgan, jokajoč nesrečnež, pred njim veličastna postava očetova, ki so ljubeznipolno sklone k sinu, da bi ga objel. Za očetom strežnik z lepim oblačilom v rokah. Na levi brat izgubljenega sina, ki gleda srdito ta prizor. Nad izgubljenim sinom plava v oblakih množica radujočih se angelov. Lepa slika; moti le brat, ki po besedah biblije ni bil priča sprejema. Nazorilo za Panh. 52. V. K. 639; 241. 23. Jezus, prijatelj otrok. Štiri matere z osmerimi otročiči so pred Jezusom, ki polaga ljubeznivo roke malim na glavo in jih blagoslavlja. V ozadju štirje malo nevoljni apostoli. Ljubka slika. Nazorilo za Panh. 44. V. K. 55. 24. Jezus obhaja apostole. V ospredju Kristus, v desnici drži podobo kruha, v levici kelih. Pred njim kleči sv. Janez; v molitvi so razprostrte roke. Jezus mu podaja podobo kruha. Z ginljivo pobožnostjo, z začudenjem in strmenjem zre deset apostolov na ta prizor, Judež je obrnjen proč proti vratom. Zelo lepa in naravno resnična slika. Izborno nazorilo za Panh. 76. V. K. 578; 628—631. 25. Jezus na Oljiski gori. V ospredju trije speči apostoli. Nekoliko oddaljen kleči Kristus, pred njim v oblakih angel z velikim križem v rokah, ki ga podaja Kristusu. Križ pri tej priliki je celo izvanreden, katoličani imamo redno kelih. Pri vhodu v vrt vidimo Judeža, ki opozarja stražnike na Jezusa. V ozadju nekaj oljk. Nazorilo za Panh. 80. 26. Jezus umrje na križu. V ospredju Kristus na križu; Marija objema križ in Sina. Janez jo tolaži, Magdalena kleči pri nogah Jezusovih; pri družbi pobožnih žen stoji žalosten Jožef iz Arimateje. V ozadju zapuščajo vojaki in judje kalvarsko goro. Le eden vojak je v bližini, ki je podal Jezusu neposredno pred smrtjo gobo z kisom. Ob straneh razbojnika. Dobro nazorilo za Panh. 89. konec. V. K. 151. 27. Jezus v grob položen. V skalno izdolbino polagata v prtu Jožef Arimatejski in Nikodem Jezusovo telo. V prebridki žalosti steguje Marija roke proti mrtvemu Sinu, kakor bi hotela ž njim v grob. Dve pobožni ženi jo držita. Magdalena kleči ob grobu in drži levico Jezusovo. Janez ob strani zre na mrtvega mojstra. Prav ginljivo nazorilo za Panh. 90. V. K. 154. 28. Pobožne žene v grobu Jezusovem. Bliščeč angel opozarja z desnico tri pobožne žene v grobu na »kraj, kamor so bili položili Jezusa«. Levico ima povzdignjeno, da izrazi: »Vstal je, ni ga tukaj«. Žene nosijo v rokah posode z dišavami. Dobro nazorilo za Panh. 91. 29. Peter ozdravi hromega. Scenerija: Tempeljsko preddvorje. Peter in Janez, veličastni postavi, stojita pred hromim. Peter ga prime za desnico. Hromi, revna, sključena postava, z dvema bergljama. V ozadju mati z dvema otrokoma. Z veseljem beležimo to sliko; saj so slike za Dejanje apostolov tako redke. Nazorilo za Panh. 99. V. K. 139; 839. 30. Savel se izpreobrne. Zelo slikovit prizor. V ospredju leži vojaško opremljen Savel na tleh, zdrknil je ravnokar s preplašenega belca. Spremljevalci skušajo pomiriti belca in svoje konje. Dva spremljevalca se bližata prestrašena Savlu, ki meži; na desni v svetlih oblakih je Kristus s trnjevo krono na glavi. S prstom kaže nase, kakor bi hotel reči: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Izborno nazorilo za Panh. 106. V. K. 514—518. O Schnorrovih slikah je rekel dunajski visokošolski profesor S\vo-boda na Monakovskem katehetičnem tečaju 1905: Schn. sv. pismo s podobami je »umetniško dosedaj nedoseženo«. Po letu 1905 je izšlo pa že več lepih zbirk; dandanes bi menda Swoboda svojo pohvalo malo omejil. Res, da so te podobe tehnično izborne, z malimi izjemami, katere sem prej navedel prav porabne; pa kar se tiče barv, se mi zde vse brez izjeme preblede, premalo žive in karakteristične. Obrisi so mnogokrat premalo jasni, da se na večjo daljavo težko razločijo. Mnogo je samo temno mrežkanega (šrafiranega), kar ne povzdiguje lepote podob. Seveda je za zvečano reprodukcijo Schnorrovih podob odgovoren najprvo Rommler in Jonas v Draždanih in ne Schnorr sam, vendar se mi je zdelo potrebno to omeniti v prevdarek pri nakupu. S tem pa nisem hotel nikogar preplašiti od nakupovanja; podobe se bodo dale tudi pri tej mali pomanjkljivosti dobro rabiti; potrebno je bilo to omeniti, da bi se ne pričakovalo preveč od njih. Zbirka je protestantskega izvora; izšla je k tem podobam tudi razlaga v drobni knjižici, seveda v protestantskem duhu. Pa podobe so umevne tudi brez te razlage celo lahko. V. Dr. K. Furrer: Bilder aus Palästina. Izšlo je dosedaj sedem stenskih slik v mnogobarvnem tisku. Velikost je 73 x 102 cm, največja oblika za šolske podobe, in zadostuje tudi za največje šolske sobe. Vsaka podoba stane na tankem papirju tiskana brez podlage 7-20 K, podložena s precej močnim papirjem, obrobljena s platnom in opremljena z ušesci za kaveljčke 8 K, na lepenki nalepljena okoli 9 K. 1. Tiberija ob G e n ez ar ešk e m j ez er u. Ob obali Galilejskega morja je naslikano mesto Tiberija, kakor je dandanes po večini v razvalinah, žalostnih sledovih nekdanje lepote. V ospredju mala karavana pod drevjem, kakor nas srečavajo po sv. deželi povsod. O ozadju onstran jezera nizko gorovje, ki obkrožuje celi obzor. Živobarvna, izborna slika, lepo nazorilo, kadar nanese govor na Geneza-reško jezero, n. pr. Panh. NZ št. 20, 31, 95 i. dr. 2. Karmelsko gorovje in mesto Kajfa. V ospredju obal sredozemskega morja, ki sega s karmelskim zalivom daleč v deželo. Na levem koncu obali palme s sadjem in bujno rastlinstvo ob studencu, kjer se krepča maloštevilna karavana. Nad studencem kolo za dviganje vode za napajanje vrtov. Ob morskem zalivu mesto Kajfa; za njim se vspenja visoko karmelsko gorovje s karmeličanskim samostanom »Mar Elias«, odkoder je prekrasen in neoviran razgled po temnomodri gladini sredozemskega morja. Krasna pokrajinska slika; nazorilo za Panh. StZ št. 69; cerkvena zgodovina: Karmeličanski red. 3. Gora osmerih blagrov. V ospredju grič, katerega zaznamuje izročilo kot goro osmerih blagrov. (Primeri tudi prekrasno knjigo P. W. v. Keppler, Wanderfahrten & Wallfahrten im Orient. Freiburg i. Br. 190, str. 383). Ob griču čreda ovac z beduini. Na levi in v ozadju Galilejsko gričevje, iz katerega se svetlika ozek del Galilejskega morja. Izborna pokrajinska slika; nazorilo za Panh. NZ št. 23. V. K. 826. 4. Mrtvo m o r j e. V ospredju skalovito gorovje ob mrtvem morju. Po grebenu ene gore se vspenja na dolgo raztegnjeno razdrapano zidovje stare naselbine. Iz soteske med gorami prijaše karavanica. V ozadju obširno gorovje z visokimi grebeni. V sredini gledamo del Mrtvega morja. Pri tej sliki m-ne ugaja barva morske gladine; tako je rujavkastorumena, da se od da. leč težko razloči morska gladina od pokrajine. Nazorilo za Panh. StZ šti 14. V. K. 791. 5. Sinajsko gorovje. V ospredju sinajska planota z množico beduinov pod šotori in pri šotorih. V sredini ozadja skalnati sinajski orjak, ki ga zaznamujejo na- vadno kot kraj razglasitve deset zapovedi; na levem vznožju starodavni in slavni samostan sv. Katarine. V daljavi gledamo še več gorskih velikanov. Izborno nazorilo za Panh. StZ št. 38. V. K. 345. 6. Jeruzalem ob času Kristusovem. Krasna rekonstrukcija starega Jeruzalema. V znožju cedronska dolina s Cedronom in lepim rastlinstvom. Jeruzalem pozidan na gričevju se razprostira dolgo raztegnjen čez vso sliko. Označene so poglavitne zgodovinske stavbe prav izrazito n. pr. tempelj z vsemi pripadajočimi poslopji, grad Antonija, Herodova palača, palači Ane in Kajfe in dr. V ozadju gričevit svet od Jeruzalema proti zahodu. Izvrstno nazorilo, ki se da rabiti prav mnogokrat, rekel bi skoraj vsako uro. Ta slika nadomešča vsako drugo špecijelno sliko o templju, o katerem moramo tolikokrat govoriti v bibliji in katehizmu. Tudi za cerkveno zgodovino: razdjanje Jeruzalema. 7. Betlehem ob času Kristusovem. Izborna rekonstrukcija starega Betlehema, seveda bolj po fantaziji kot zgodovini. Na betlehemskem griču lepe orientalske stavbe; kjer stoji dandanes cerkev rojstva Kristusovega, cerkev sv. Katarine in frančiškanski samostan, je naslikano skalnato brdo. Cela okolica Betlehemska je okrašena z lepim drevjem in drugim bujnim rastlinstvom. Pastir z ovčico v naročju, obdan od svoje črede je prišel ravno skozi vrata betlehemskega obzidja. Tudi nekaj drugih Betlehemčanov oživlja sliko. Ljubko nazorilo za Panh. StZ št. 54, NZ št. 5. V. K. 131 in še pri drugih priložnostih. Furrerjeva zbirka je, četudi protestantskega izvora, priporočila vredna; le to je škoda, da ne vsebuje najznamenitejših krščanskih krajev n. pr. sedanji Jeruzalem ali sedanji Betlehem ali Nazaret. Mogoče, da se bo zbirka nadaljevala in se odpravil tudi ta nedostatek. J. Markošek. Ali so stariši dolžni pošiljati svoje otroke k šolarskim sv. mašam? — V Wildonu blizu Gradca imajo šolarji v toplejšem letnem času vsak dan šolarsko sv. mašo. Neki starši pa svojega otroka niso hoteli pošiljati k sv. maši, ker so trdili, da zato nimajo nobene postavne obveznosti. Katehet pa je zagovarjal mnenje, da so starši v smislu obstoječih šolskih zakonov dolžni svojega otroka pošiljati k sv. maši. Cela zadeva se je naznanila okrajnemu šolskemu svetu. V dveh sejah se je o njej obravnavalo, konečno pa določilo: V smislu § 5, odst. 5 drž. š. z. se morajo verske vaje kakor tudi verouk od cerkvene oblasti naznaniti šolskemu vodju po okrajnem šolskem svetu. Šolski zakon dne 25. majnika 1868 pa prizna cerkveni oblasti pravico, da določi način verskih vaj. Ker je pa cerkvena oblast naznanila šolskemu vodju potom okrajnega šolskega sveta, da je udeležba šolarjev pri sv. maši za vse obvezna in je v sličnem vprašanju tudi šta- jerski deželni šolski svet tako odločil dne 23. sušca 1893, št. 2049, je razvidno, da so šolarji postavno obvezani obiskovati šolarske sv. maše kot verske vaje, ki jih je določila cerkvena oblast. Somrek. Priprava na sv. zakramente izven rednih šolskih ur. — Neki katehet hoče svoje šolarje prav dobro pripraviti na prejem prve spovedi in prvega sv. obhajila. Ker je mnenja, da mu dve šolski uri na teden ne nudita dovolj potrebnega časa, pridrži šolarje po rednem šolskem času v razredu. Temu ravnanju ugovarja nadučitelj, ker meni, da katehet nima pravice, otrokom podaljšati šolski poučni čas. Kdo ima prav? Tu je merodajen odlok naučnega ministerstva z dne 22. decembra 1876, št. 11.355. Redno naj katehet pripravlja svoje šolarje v postavno katehetu določenih šolskih urah. Ce je pa vsled kakih posebnih krajevnih razmer potrebno, da poučuje katehet še izven rednih učnih ur, naj to župnijski urad v smislu § 5 lj. š. z. dne 14. maj-nika 1869 in novega šolskega in učnega reda z dne 29. septembra 1905 § 9 naznani okrajnemu šolskemu svetu, ki potem zadevo sporoči tudi šolskemu vodstvu. Katehetova zahteva torej ne nasprotuje šolskim zakonom, vendar pa se katehetom svetuje, da se iz vzgojevalnih in učnih razlogov deli tak izreden pouk le v šolskih prostorih in le prav kratko časa (malo tednov) traja. Somrek. Katere vere je šolar? — Neki šolar obiskuje katoliški verouk, a protestantski pastor si ga svoji ter piše šolskemu vodstvu, da ne sme več puščati otroka h katoliškemu krščanskemu nauku. Da katehet ne pride s šolskim vodjem v razpor, naj pomni, katere dolžnosti ima sedaj nadučitelj. Ako je s katehetom dober in dobrega krščanskega duha, bi gotovo rad pomagal katehetu. A on nima nikake pravice, samostojno kaj ukreniti. Pač pa mora takoj celo zadevo sporočiti okrajnemu, oziroma mestnemu šolskemu svetu. Katehet, oziroma njegov župnijski urad se mora seveda tudi potegovati za svoje pravice in dobiti, če je treba, od škofij, ordinariata primernih navodil. Dokler ni prepir rešen v najvišji instanci, katehet lahko otroka poučuje naprej katoliško, ako ima otrokove stariše ali njih namestnike na svoji strani. Zato naj v takem slučaju dobi od njih od notarja ali od sodišča potrjeno pismeno dovoljenje v obliki kakega zapisnika. Ce ima katehet tak zapisnik, mu mora tudi šolski vodja v smislu § 49 novega šolskega in učnega reda (1905) pomagati, da se dotični šolar udeležuje katoliškega pouka in nabožnih vaj. Ako pa se katehetu ne posreči pridobiti starišev ali njih postavnih namestnikov, ki zahtevajo katoliško vzgojo, mora počakati razsodbe najzadnje instance. Somrek. Kaj mora znati otrok ob izstopu iz šole iz veronauka. — § 95 dokončnega šolskega in učnega reda določa, da je izročiti otroku, ki je dosegel predpisano starost in si pridobil potrebnega znanja iz veronauka, čitanja, pisanja in računstva, odpustnico. Minimum tega znanja iz zadnjih treh predmetov določi deželna šolska oblast, iz veronauka pa cerkvena. Zato je škofovski komite 21. februarja 1908 na Dunaju sklenil, da obsegaj to znanje: 6 temeljnih resnic, Gospodovo molitev, češčenamarijo, apostolsko veroizpoved, znamenja Kristusove cerkve, 10 božjih in 5 cerkvenih zapovedi, 7 sv. zakramentov, 5 reči pri zakramentu sv. pokore, pojem sv. maše in nje poglavitne dele, pojem greha, čednosti, dobrih del, velikih in malih grehov; božje čednosti in 4 poslednje reči. (Cf. Syn. Lav. 1906, p. 648). Če učenec tega ne ve, ne dobi odpustnice in je primoran še dalje obiskovati šolo (§ 99), ako so namreč njegove dušne in telesne zmožnosti take, da je pričakovati kaj uspeha (§ 100). To se bo seveda malokdaj zgodilo. Zato skrbi katehet, da se šolarji pravočasno naučijo teh vprašanj!1 Teh naj ne pozabijo celo življenje! Četudi pozneje iz tega ali onega vzroka ne dobijo več katehizma v roke, vsaj ta vprašanja, ki so liki jedro celega katehizma, naj bi jim nikoli ne izginila iz spomina. Dobra bi bila morda ta-le praksa: V začetku šol. leta si naj otroci napišejo na listek dotična vprašanja (številke vprašanj) iz Sred. ali Vel. katehizma, kakršnega pač imajo. Potem pa naj katehet vsako uro poleg redne tvarine vzame še nekaj teh vprašanj, dokler ne predela vseh, ki jih treba seve pozneje večkrat ponavljati. Opozori zlasti otroke, ki bodo tekom leta izstopili, naj se jih dobro naučijo, tudi za red v odpustnici. Pri velikonočnem izpraševanju, pred poroko, pri krščanskem nauku se naj obravnavajo in ponavljajo posebno te reči. J. L. Ali sme katehet med šolarji miloščino nabirati? — Vsled šolskega in učnega reda izdanega po naučnem ministerstvu dne 29. sept. 1905 št. 13.200, § 78 je učencem prepovedano zbirati denarje iz kateregakoli namena. Vsled tega menijo nekateri katehetje, da med šolarji ni več mogoče vzdržati »Detinstva Jezusovega«. Solarji res ne smejo biti udje kakega društva, ne smejo nositi društvenih znakov, ne se udeleževati društvenih zborovanj. A pri društvu svetega Detinstva so lahko, ker to ni društvo v pravem pomenu in udje ne nosijo nikakega znaka. Vsled tega je sveto Detinstvo po odloku nauč-nega ministerstva z dne 3. junija 1885, št. 7454 šolarjem dovoljeno. Denar, ki se tu zbira se smatra kot miloščina. Vendar se ta naj ne 1 Najdeš jih zbrane v Čedetovem »Sv. opravilu«, dr. Pečjakovem »Večnem življenju«, in v knjižici »Ali znaš« (Ničman, Ljubljana, c. 12 h). pobira po šolah, temveč zunaj šole. Vsled neke pritožbe je štajerski deželni šolski svet izjavil, da velja odlok naučnega ministerstva, ki dovoli šolarjem društvo svetega Detinstva, tudi še sedaj, vendar pa želi, da se v tem društvu običajna miloščina ne pobira po šolah, temveč pri šolarski sv. maši s kakim nabiralnikom. Katehetu torej nikakor ne kaže nabirati kakih doneskov v šolskih prostorih, v cerkvi pa mu svetna oblast ne brani. Po § 127 istega šolskega reda sme učiteljstvo le z izrecnim dovoljenjem deželnega šolskega sveta v dobrodelne in obče koristne namene med šolarji denar zbirati. Drugače pa učitelji ne smejo od šolarjev sprejemati ne denarja, ne drugih daril. Somrelc. Določitev ur verskega pouka v ljudskih šolah. — Katehetu, ki je obenem tudi poklican za druga dela dušnega pastirstva, je mnogo na tem ležeče, da dobi primerne ure za svojo šolsko katehezo. K temu ga nagiba dvojni razlog: Prvič didaktični oziri zahtevajo za verouk kot najtežavnejši in abstraktnejši predmet, da se deli otrokom, ko je še njih duh čil in neutrujen. Zato imajo vsikdar prednost dopoldanske ure. Drugič so merodajna razna dušnopastirska opravila, ki se morajo opraviti v določenem času. Da katehet doseže zase ugodne ure, se mora pravočasno oglasiti. Ako čaka do prve skupne konference v začetku leta, ga lahko učiteljsko osobje preglasuje in se mora večkrat zadovoljiti z učnim redom, kakor ga je sestavil šolski vodja. Katehet takrat nima več postavne pravice zahtevati tistih ur, ki mu najbolj sodijo. Kajti § 135 odstavek 3. šolskega in učnega reda iz 1. 1905 zahteva, da se šolskemu vodstvu še pred začetkom šolskega leta naznanijo ure, kdaj želi katehet poučevati veronauk. Navadno zadošča, da to naznani katehet sam pismeno ali osebno. Kjer pa to ne gre, naj stori župnijski urad kakih štirinajst dni pred začetkom šolskega leta. Ako šolsko vodstvo ne ugodi naznanilu, se predloži želja okrajnemu šolskemu svetu. Utemeljuje se lahko z ozirom na § 17 šolskega in učnega reda, ki določa: »Predmeti, ki zahtevajo največ pozornosti ali največji duševni napor od učencev, naj se nastavijo ob dopoldanskih urah, v šolah s poldnevnim poukom pa ob prvih urah.« Veronauk pa gotovo spada med take težavne predmete. Somrek. Beseda o spovednih molitvah. — Če zapišem nekaj besedic o spovednih molitvah, s tem nikakor ne nameravam polemizirati z gospodi, ki so pisali o stvari — in temeljito — v prejšnjih zvezkih, še manj hočem s temi stavki kako »popravljati« katehizem, ki so ga po dolgem posvetovanju in prevdarjanju sestavili mnogo pametnejši možje nego sem jaz. Povedal bi le nekaj misli in kako da delam jaz, ne da bi s tem trdil, da je ravno to in edino to najboljše. Molitev pred spovedjo v šoli učim: »Spovem se vseh svojih grehov, kar sem jih storil od svoje zadnje spovedi, ki je bila . . .« Ker večkrat to omenjam tudi na prižnici, molijo že tudi mnogi odrasli tako; ko je namreč veliko ljudi, ko pa je čas, molijo navadno daljšo molitev, kakor so se je poprej v šoli učili. Da bi naj spovedovanci pro- sili vsakikrat za blagoslov, je sicer lepo, a ni povsem logično, ker ga navadno že dobe, preden se za molitev prav pripravijo in komodno pokleknejo. Pri kesu, kakor ga imamo sedaj v katehizmu, spreminjam dvoje. In sicer izpustim: »Ti«. Torej ne molimo: »Ti in vsi«, temveč samo: »Vsi moji grehi. . .« To pa zaradi tega, ker otroke vendar učimo, naj molijo kes vsak večer, ne le po spovedi. Tedaj pa »ti« nima pravega pomena. Druga sprememba je konec. Namesto: »Prosim vas, duhovni oče...« učim: »Da ta svoj sklep dopolniti morem, dodeli mi milost po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.« Tudi to z ozirom na vedno opominjanje, naj molijo kes vsak dan. Oni konec jih pa pri tem mora motiti in zbujati misel, da je potrebno kes moliti res le samo po spovedi. Mislim, da vobče večina katehetov že tako uči. Mnogi gotovo še bolj praktično. Ksaver Meško. Častne pravice katoliških duhovnikov v Avstriji. — 1. Duhovniška obleka se ne sme zaničevati in zasramovati (§ 303 kaz. zak.)‘. 2. Definitivno v dušnem pastirstvu nastavljen duhovnik sme voliti od dneva svojega nameščenja pri občinskih, deželnozborskih in državnozborskih volitvah, ne oziraje se na to, ali plača davek ali ne. 3. Sod-nijske in politične oblasti dušnega pastirja ob nedeljah in praznikih ne smejo klicati pred se. 4. Kar duhovnik ve iz spovednice ali kot uradno tajnost, mu pri nobeni oblasti ni treba razodeti. 5. Kdor duhovnika telesno poškoduje ob priliki, ko izvršuje svoj poklic, je kriv hudodelstva. 6. Tudi sodišča morajo duhovnika nazivati »gospod«. Pri slovesnih avdiencah ima duhovščina prednost pred vojaštvom in uradništvom. 7. Pri zaporu kakega duhovnika se mora stanovska čast varovati. 8. Duhovnika ne morejo siliti, da bi prevzel kuratelo. 9. Duhovnik se ne more izvoliti porotnikom. 10. Duhovnikovi dohodki v znesku 1600 K se ne morejo zarubiti, temveč le če to svoto presegajo. 11. V sobe, ki jih rabi duhovnik zase, za pisarno in za družino, mu 1 t. j. obleka, ki jo rabi duhovnik pri izvrševanju bogoslužnih opravil. Gl. »Voditelj« XIV (1911) 300. Ur. ni treba sprejemati vojaštva. 12. Kandidatje duhovskega stanu in redovniški novici so oproščeni vojaške službe. 13. Uradni dopisi so prosti poštnih pristojbin. 14. Duhovnik lahko odkloni odborniška mesta občinskega zastopa in ne more biti župan. — Ako želi kateri gospod natančnejega pojasnila tu omenjenih točk, posebno pojasnitev postavnih določb, se naj obrne na naše uredništvo, in se mu bo vse primerno razložilo. —k. Veljavnost intencije. Neki duhovnik obljubi Titu, da hoče na novega leta maševati na njegov namen in prejme od njega štipendij. To je sprejel že pred adventnim časom. Proti Božiču pa pride Antonija iz druge vasi ter želi, da se sv. maša bere na njen namen na dan novega leta. Duhovnik se pri tej priliki ne spomni, da je ta dan že obljubil maševati na namen Titov ter sprejme od Antonije intencijo in ji obljubi, da jo bo zanesljivo opravil na dan novega leta. Ko pa pride dan novega leta, se duhovnik vsled obilnih skrbi ne spominja ravno, komu je obljubil sv. mašo, intencijske knjige si pred mašo ni pogledal zato mašuje ad intentionem dantis. Ko po sv. maši pride v sobo, pogleda intencijsko knjigo in zapazi, da je dve intenciji odločil za ta dan, ker ima na dveh mestih zapisan dan prvega prosinca.— Kaj naj sedaj stori? To je gotovo, da obema intencijama ni zadostil, ker sme za enkrat le eno sprejeti. Sedaj je še pa v dvomu, katera izmed sprejetih je opravljena in katera ne. Ako je od Tita prvo intencijo sprejel tako brezpogojno, da jo je hotel na vsak način opraviti, ako bi pozneje iz pozabljivosti sprejel tudi kako drugo za isti dan, tedaj velja Titova in on mora prej ko mogoče maševati za namen Antonije. Ako pa ni imel tako absolutnega namena, potem pa velja poznejši namen. Maševati še bi imel na Titov namen. Če pa še le dvomi, kateri intenciji je že zadostil, naj pri drugi sv. maši obudi namen, opraviti jo na isti namen, kateremu sedaj še ni zadostil. Na ta način gotovo opravi svojo dolžnost. —h. Križci z odpustkom za smrtno uro. — Dolgo let so imeli samo duhovniki križce z odpustkom toties-quoties ob smrtni uri. Sveti oče Pij X pa je podelil križcem, ki jih je sam blagoslavil, ta odpustek tako, da je vsak bolnik, ki je v smrtni bolezni poljubil tak križ, prejel popolni odpustek. Pozneje je podelil tudi škofom in celo nekaterim duhovnikom pravico, da so smeli sami take križce blagoslavljati. V najnovejšem času pa je dovolil, da dobijo lahko vsi stalni dušni pastirji, posebno župniki, od svetega Oficija v Rimu pravico, da samo z znamenjem svetega križa blagoslavljajo križce z odpustkom za smrtno uro. To je za vernike velika milost, ker imajo lahko sedaj sami tako blagoslovljen križec. Pogoji so isti kakor pri drugih popolnih odpustkih ob smrtni uri. Dušni pastirji pa smejo od Rima prejeto pravico izvrševati samo de consensu Episcopi. —k. Blagoslavljanje društvenih zastav. — Odkar se društveno gibanje živahno razvija, imajo mnoga društva vidno znamenje svoje skupnosti v zastavah. Cerkev društvene zastave tudi blagoslavlja, ako se izpolnijo nekateri pogoji. Vsled odloka S. C. O. z dne 3. sept. 1887 je ukazano: 1. Predložijo se naj društvena pravila cerkveni oblasti. 2. Društvo mora na katerikoli način priznati cerkveno oblast. 3. Zastava imej kak verski znak. K liturgičnim opravilom se zastave z brezbožnimi ali veri sovražnimi znaki ne smejo pripustiti, n. pr. k pogrebom, sicer bi morala duhovščina oditi, da zabrani profanacijo cerkve in svetih dejanj. —k. Kratka vprašanja in odgovori. — 1. Ali smejo pogrebci v petek jesti v gostilni meso na tako imenovanih sedminah? — Odgovor : N e. 2. Ali se mora na dan sv. Petra vzeti pri sv. maši commemo-ratio omnium ss. Apostolorum v župniji, kjer je sv. Peter patron? — Odgovor: Da, kjer je zapovedana kakor v Avstriji v spomin in nekak nadomestek odpravljenih apostolskih praznikov po naročilu Klementa XIV iz 1. 1771. -------------------- III. Cerkveni pregled. 1. Protestantizem in misijoni. Veliko se dandanes poroča v raznih časnikih in listih o katoliškem misijonu med poganskimi narodi. Vsa ta poročila povdarjajo in naglašajo nenavadno imenitnost, važnost in korist tega v pravem pomenu besede apostolskega delovanja katoliške cerkve, ki si šteje v najsvetejšo dolžnost, kolikor mogoče natanko in vestno izvrševati oporoko, katero ji je zapustil njen božji ustanovnik Jezus Kristus v naročilu: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte! Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 18—20). A nekaj pogrešamo navadno v teh misijonskih poročilih, namreč poročila o misijonskem delovanju sveti katoliški cerkvi toli sovražnega protestantizma. Človek bi res lahko mislil, da protestantje še sploh niso mis- liti začeli na poganske misijone; in vendar že leta in leta razširjajo svoje zmote in laži med nesrečnimi neverniki. In da se ne trudijo zastonj, nam kažejo veliki uspehi, katere so v razmeroma kratkem času dosegli. Nehote se te polasti neka iz gorečnosti in usmiljenja do nevernikov izvirajoča otožnost in žalost, da ne rabim ostrejšega izraza, ako pregleduješ statistični pregled, katerega je izdelala komisija na misijonskem kongresu protestantov v Edinburgu 1. 1910. Ta statistični pregled ali izkaz nam poda natančno sliko o velikih uspehih in o delovanju protestantskih misijonov med pogani. Nimam namena, obsežno in natančneje opisovati delovanje misijonarjev, način, katerega se poslužujejo, in sredstva, ki jih rabijo pri razširjevanju protestantizma med pogani. Saj imamo žalibog v domovini, kjer prebivamo v pretežni večini katoličani, dosti prilike, opazovati strupeno, da satansko sovraštvo pastorjev do vsega, kar je le v kaki zvezi s katoliško cerkvijo; vendar mislim, da bo kratek pregled misijonskega delovanja protestantizma med neverniki marsikoga zanimal, ker iz teh podatkov lahko sklepamo na moč in upliv protestantizma med neverniki. Iz statističnega izkaza posnamemo, da so že 1. 1907 imeli protestantje 788 misijonskih družb in drugih pomožnih misijonskih društev. Te družbe so imele ogromno svoto 130 milijonov kron letnih dohodkov. Misijonsko službo je oskrbovalo 10.567 predikantov (izmed teh je bilo 5045 domačinov) in 106.676 pomočnikov (učitelji, zdravniki in ženske). Protestantski misijon je štel 3478 glavnih in 32.009 stranskih postaj. Velike napredke zapazimo v šolstvu. L. 1907 so že zdrževali 24.928 nedeljskih šol s približno 1,150.000 učencev, 81 univerz s 7991 slušatelji, 489 bogoslovnih seminarjev in učiteljišč z 12.543 gojenci, 1594 srednjih šol in penzijonatov s 155.522 dijaki in 28.901 ljudskih šol z 1,165.212 šolarji. Te številke jasno govore, da protestantizem stavi vse svoje upanje na šolo, da dobro pozna važnost šole, s katero najložje privabi uboge žrtve v nastavljene mreže. Razun tega nam daje omenjeni statistični izkaz tudi podatke o karitativnem delovanju protestantizma med pogani. Po tem izkazu imajo protestantje v misijonskih pokrajinah 550 bolnišnic, v katerih se zdravi vsako leto povprečno 164.000 bolnikov, poleg tega dobiva v lekarnah brezplačno zdravilsko pomoč približno 4,250.000 ljudi. Sirotišnic so našteli 265 z 20.206 sirotami, bolnišnic za gobove 88, za slepe in gluhoneme 25. Število krščenih protestantskih katehumenov, ako jih smemo tako imenovati, in pripadnikov je naraslo na približno 5,282.000. Te številke nam pričajo, s kako mrzlično hitrostjo protestantje tudi med pogani delujejo v največjo škodo svete katoliške cerkve in nesrečnih nevernikov. Čudom se vprašamo, kako je bilo sploh mogoče, da se je protestantizem v tako kratkem času povzdignil do tolikih misijonskih uspehov. Od kod to? Pred dobrimi 100 leti je protestantizem prvikrat poslal svoje laži-preroke med svet, vodit pogane iz teme nevere in ostudnega malikovanja v temo krivoverstva in zakletega sovraštva, in že tak napredek? Ali spremlja tudi psevdo-apostole blagoslov, katerega je Jezus dal svojim apostolom, ko se je poln moči in slave pred njihovimi očmi vzdignil proti nebu? Gotovo ne! Kdo bi mogel to misliti?! Na ta blagoslov smejo zaupati le misijonarji, katere pošlje vidni poglavar svete katoliške cerkve v imenu Onega, katerega namestnik je tu na zemlji. Kako si pa moremo potem razložiti te vsekako velike vspehe, katere je dosegel protestantizem v primerno kratki dobi enega stoletja? Pred vsem upliva zelo pospeševalno na razvoj protestantskega misijona med neverniki politična lega dežel, v katerih predikantje misijo- narijo. Vse te dežele spadajo več ali manj pod oblast Anglije in pod oblast severoameriških zedinjenih držav. Ker sta ti dve državi največji in najuplivnejši protestantski velevlasti, zato ima v njih protestantizem tudi še največjo življensko moč, kar nam kaže veliko število misijonarjev, katere ravno ti dve državi oddasta v misijone. Tudi glede jezikov imajo ti le misijonarji lažje stališče kakor drugi. Drugi se morajo razun tujega jezika dežele in naroda, kamor grejo v misijone, naučiti tudi še navadno angleško; angleški in severoameriški misijonarji pa angleško že umejo. Prezreti ne smemo dejstva, da angleški in severoameriški upliv ne prevladuje samo doma v državi, ampak tudi v podjarmljenih deželah. Zato se čutijo ti misijonarji povsod tako rekoč domače, kar je velikega pomena in kar silno olajšuje težavno misijonsko službo. Razun tega sta ti dve državi jako bogati, in kakor nam misijonska poročila poročajo, tudi v gmotnem oziru zdatno podpirata misijonske ustanove. Vsled tega imajo misijonarji v svojih domačih vladah močno zaslombo. In ravno to bridko pogreša katoliški misijonar, za katerega se državna uprava prav nič ali pa le prav malo briga. Naštete okoliščine gotovo omogočijo nekako samozavesten in siguren nastop protestantskih misijonarjev pri poganih, kar razširjanje protestantizma zelo olajšuje in pospešuje. Z velikimi uspehi se poslužuje nadalje protestantizem tudi naravnih sredstev; lahko trdimo, da prav za prav ravno v teh tiči moč protestantizma v misijonskem delovanju. Protestantski misijonar si šteje za glavno dolžnost, pridobiti pogana s tem, da zbudi v njem zanimanje za Evropo. V dosego tega namena mu služijo zdravilstvo, jezikoslovje, narodopisje, pred vsem pa vzgoja mladine, na katero obrača vso svojo skrb in pozornost, ker ve, da sme upati na vspehe le tedaj, ako pridobi mladino. To so poglavitna sredstva, katerih se protestantski misijonarji pri svojem delovanju poslužujejo in s katerimi so dosegli res lepe uspehe. A kljub tem na videz lepim uspehom je vendar ves njihov trud brezuspešno delo; kajti vsi ti uspehi so le naravni in ne zadostujejo pravemu in bistvenemu namenu misijonskega delovanja, nevernike pripeljati k nadnaravnemu življenju, pokazati jim pot k časni in večni sreči in jim dati pripomočkov, da te poti več ne zgrešijo in ako bi jo zgrešili, jim ponuditi priliko, se zopet vrniti nazaj na pot zveličanja. Tega protestantizem nevernikom ne more dati. Verski moment, ako smem glavni namen pravega misijona tako imenovati, stoji pri protestantizmu, kakor v Evropi, tako tudi v misijonskih deželah do cela v ozadju. Protestantski misijon je prav za prav kulturno delo z nekako versko pritiklino. In to je povsem umevno in naravno. Protestantizem svoje vere, ki je nekak kongloremat zmot in nasprotovanj, ne more rabiti kot podlago za uspešno delovanje med večinoma jako nezaupljivimi in naravno nenavadno prebrisanimi pogani. Protestantizem v svoji krivoveri ne more neverniku ponuditi močnega celokupnega verskega sistema, ki bi uplival na pogana, ki bi ga utolažil, vsestransko zadovoljil in osrečil. Saj je protestantizem sam vez razkosan, sam podoben valu, katerega močen vihar neprenehoma sem in tja podi in premetava Razun tega je pa še zavrgel malo da ne vse zveličavne pripomočke, onih, katere je pa obdržal, pa prav ne rabi. Saj že sami protestantje trdijo, da jim je sveti krst le neko zunanje znamenje protestantske cerkve. In v tem tiči glavni vzrok, zakaj vsi ti uspehi protestantskega že jako razširjenega, z mogočnim aparatom delujočega misijona nimajo nobene stalne vrednosti. On ne more pogana povzdigniti k nadnaravnemu življenju; tudi ne da neverniku pripomočkov, s katerimi naj bi pridobljeno nadnaravno življenje ohranil, varoval, od dne do dne množil in krepil, z eno besedo, vse misijonsko delo protestantizma je delo »huius mundi«, delo brez blagoslova božjega. In posledica? Izkušnja uči, tako tožijo ne samo katoliški misijonarji, temveč tudi pravični in nepristranski protestantski poročevalci, da se poganske občine, katere je ta ali oni predikant pridobil za protestantizem, ne drže. Nasprotno, ako so same sebi pripuščene, krščanske resnice kmalu pozabijo, zaidejo polagoma v versko brezbrižnost, od koder se vrnejo k poganstvu nazaj. Vse drugače uspehe doseže med pogani katoliški misijonar. Tako n. pr. so na Japonskem katoliške občine cela stoletja sredi med neverniki brez katoliškega duhovnika-misijonarja ohranile vse poglavitne resnice svete vere, in kar moramo najbolj občudovati, je dejstvo, da so tudi pošteno in pravično živeli. Tu se očitno kaže blagoslov božji, ki vodi in spremlja katoliškega misijonarja! In to bomo lahko umeli, ako pomislimo, kaki nameni vodijo sveto katoliško cerkev pri njenem apostolskem delovanju. Katoliški misijonar ne stopi med pogane kot državni agent, kakor protestantski predikant, temveč gre med nevernike v prvi vrsti kot katoliški duhovnik, služabnik božji, poslanec Jezusov, oznanjevalec svetega evangelija Kristusovega. On ne gre med nevernike delat propagande za to ali ono državo, katera ga je poslala, temveč se zaveda, da je njegova najsvetejša in vsled tega tudi prva dolžnost, pridobiti uboge, nesrečne nevernike za Kristusa Jezusa in tako rešiti neumrjoče duše večnega pogubljenja. Zato obstoji vsa težnja katoliškega misijonarja v tem, da privede nevernike do spoznanja lepote Jezusovega nauka in do spoznanja velikih koristi, katere jim za dušo in telo prinaša sveta katoliška cerkev; zato ne miruje prej, dokler s pomočjo milosti božje in pod varstvom blagoslova svete cerkve ne izpremeni nevernikov v praktične kristjane, v kristjane, kojih življenje se vjema z resnicami svete vere. S tem pa nikakor ni rečeno, da bi se katoliški misijonarji ne brigali za omiko. Saj nam misijonska poročila in javne pohvale, katere izrekajo katoliškim misijonom tudi države, ki katoliški cerkvi niso posebno naklonjene, kakor n. pr. državni zbori v Parizu, Londonu, Berlinu, Rimu itd. ravno nasprotno dokazujejo. Da katoliški misijoni poleg svete vere tudi kolikor je potrebno skrbijo za omiko nevednih nevernikov, dokazuje tudi ljubezen in spoštovanje, katero uživajo pri drugače nam sovražnih vladah in gmotna podpora, s katero posamezne vlade podpirajo misijonsko delo- vanje svete katoliške cerkve. To moramo posebno pohvalno izreči o angleški vladi, katera vsako misijonsko delovanje zelo olajšuje in pospešuje, ker varuje misijonarje pred raznimi nasprotniki in jim deli velike predpravice, tako, da imajo tudi katoliški misijonarji v angleški vladi največjo in najboljšo zaslombo! V čem se torej razločuje katoliški misijon od misijona protestantov? Sveta katoliška cerkev širi med pogani omiko na podlagi svete vere, protestantizem pa vero na podlagi omike. Ali je prava omika brez krščanstva sploh mogoča? Ne! Prave omike si brez krščanstva niti misliti ne moremo! Kdor le količkaj zasleduje zgodovino svete katoliške cerkve ali proučava omikanost posameznih narodov v njenem razvoju, se ne more mirne vesti upirati neovrgljivi resnici: »S sveto katoliško cerkvijo je pri-sijala človeštvu še le prava omika. S sveto katoliško cerkvijo tudi dandanes še prisije ubogim poganom solnce blaginje, sreče in zadovoljnosti in resnične omike!« In zakaj? Zato, ker je le v pravem, nepokvarjenem krščanstvu čista resnica, vsa moč in polnost resnice. Poleg tega je pa resnici prej ali slej zagotovljena zmaga nad zmoto in prevaro. Odtod tudi trajni in veseli uspehi misijonskega delovanja svete katoliške cerkve, ki napolnjujejo vsakega za čast božjo in zveličanje neumrjočih duš vnetega katoličana z veliko radostjo in trdnim zaupanjem v konečno in popolno zmago Jezusovega Imena! * * * To kratko razmišljevanje nas je poučilo, da se tudi protestantje trudijo z veliko vnemo za razširjevanje pogubonosnih zmot, katere je zasejal hudobni duh med zlato pšenico verskih resnic svete katoliške cerkve. Z žalostjo in neko otožnostjo smo pri tem razmotrivanju opazovali velike uspehe, katere si je priboril protestantizem v razmeroma kratki dobi sto let. Res je sicer, da nas ti uspehi protestantizma v misijonih nevernikov ne smejo in ne morejo tirati v obup; saj vemo, da ti njegovi uspehi niso trajni, ker jim manjka božjega blagoslova; vendar nas to prepričanje ne sme na noben način zazibati v brezskrbno spanje. Pomislimo le, da uspehi protestantskega misijona, ako opazujemo vso zadevo s krščanskega, verskega stališča, prav za prav niso nobeni uspehi. Drugič pa premislimo, da dve tretjini vsega človeštva še ječi v sužnosti hudobnega duha in čaka odrešenja iz noči in teme, s katero ga je obdala nevera in malikovalstvo in iz katere ga zamore rešiti edino le luč prave vere, luč Večne resnice, katero je prinesel z nebes na zemljo Jezus Kristus, Odrešenik, Luč sveta, da bi zasijala človeškemu rodu in mu pokazala pravo pot k časni in večni sreči! Dušna in telesna nesreča, katera stiska nevernike tu na zemlji, nesrečna večnost, ki jih čaka po smrti, in naša sveta dolžnost, razširjati kraljestvo božje tu na zemlji in ga utrjevati, so motivi, ki vsakega katoliškega kristjana, pred vsem duhovnika, morajo priganjati, da po svojih močeh podpira gmotno in z molitvijo trudapolno delovanje katoliških misijonarjev, ki žrtvujejo vse, kar imajo, v dušni prid in telesno korist nevernikov. Da, vsi brez izjeme smo dolžni po svoji možnosti prispevati k raz-širjevanju svete katoliške cerkve, da se prej ko mogoče izpolni prerokovanje Jezusa Kristusa o eni čredi, enem hlevu in enem pastirju. P. Mariofil Holeček 0. F. M. 2. Rusinska cerkev. a) Pravoslavna propaganda se med Rusini v Bukovini in Galiciji silno širi in krepi. V Bukovini je pravoslavje sploh med vsemi tamošnjimi veroizpovedanji najmočnejše (1900 1. 68.5°/0). Pravoslavni duhovniki so združeni v dveh velikih organizacijah, rusinski in rumunski, se skrbno brigajo za svoje stanovske zadeve, za lepoto svojih cerkev, se udeležujejo prosvetnega in socialnega življenja, izdajajo polemične brošure, ki bi naj ljudstvu kazale, kako visoko nadkriljuje pravoslavje katolicizem, in narod prepojile s sovraštvom do zapadnega veroizpovedanja. Grško-katoliški rusinski duhovniki ne morejo storiti nasproti tako močnim in izvrstno organiziranim nasprotnikom skoro nič v obrambo ljudstva pred pravoslavjem. Njih majhno število (26), nenavadno raztreseno po bednih župnijah, je brez organizacije, z delom neprimerno preobloženo, gmotno v zelo slabih razmerah; razun tega se še mora boriti proti latinizaciji Poljakov, ki širijo svoj obred najbolj na stroške rusinskega. Pri svojem delovanju, v katerem kažejo veliko gorečnost, so rusinski duhovniki v Bukovini navezani docela na lastne moči, ker je rusinske inteligence ondi zelo malo, pa še ta je večidel odvisna od Poljakov. Nasprotno imajo poljski duhovniki največjo zaslombo ravno v inteligenci, ki jih podpira pri delu v cerkvi in društvih, ščiti in krepi njihov vpliv med ljudstvom; s tako soglasnim delovanjem je bilo Poljakom mogoče razviti v Bukovini izborno organizacijo in kljub majhnemu številu (1900 1. 3,7°/0) spraviti pod svoj narodni vpliv mnogo Rusinov in Nemcev. V Galiciji izhaja pravoslavna propaganda iz moskvofilske »rusko-narodne stranke«. Po shodih, romanjih na pravoslavna božja pota, posebno pa po brošurah in časopisju vabijo inteligenco in priprosto ljudstvo k pravoslavju; ker je vzgoja mladine precejšnji del v rokah te stranke, je posebno dijaštvo po pravoslavnih polemičnih brošurah zelo prešinjeno s pravoslavnim mišljenjem. Pod krinko narodnosti in gorečnosti za čistost vzhodnega obreda, za katerima pa se skriva panrusizem in pravoslavje, zlorabljajo širitelji razkola lahkovernost in nevednost ljudstva, ki mu v ustroju, obredih in običajih sinodalne cerkve marsikaj ugaja; v očeh vernikov, ki ne znajo dovolj ločiti med bistvom vere in obredom, hočejo zabrisati razliko med naukom katoliške in ruske cerkve; in res so s svojimi slepili ljudem že tako omračili pojme, da so se že navadili istovetiti katoliško m pravoslavno cerkev, vero in vernike. Ravno zaradi tega so prav posebno nevarni, ker znajo ljudi tako zvijačno preparirati za pravoslavje. Da ljudstvu pristudijo unijo, slikajo njeno zgodovino s skrajno sovražnega stališča, sramotijo može, ki so si posebno mnogo prizadevali za zedinjenje, zlasti hočejo vernikom iztrgati iz srca spoštovanje in zabraniti češčenje prvoboritelja za unijo, rusinskega narodnega svetnika sv. Jozafata Kunceviča, ki mu krivično očitajo barbarsko nasilstvo napram pravoslavnim. Grško-katoliško cerkveno predstojništvo je koj spočetka pazno zasledovalo pogubno gibanje in izdalo tudi potrebne odredbe. Lani pa so poslali rusinski škofje med svoje vernike skupen pastirski list proti raz-kolni agitaciji. Dvoje sredstev priporočajo prav iskreno, ki naj izvijeta sovražniku orožje iz rok: jasen pouk ljudstva o uniji, pa širitev češčenja sv. mučenca Jozafata, čegar tristoletni jubilej se obhaja čez 12 let. — S pravoslavno propagando je v tesni zvezi razpor med rusinsko duhovščino a Galiciji. V rusofilski »rusko-narodni stranki«, ki zastopa idejo narodnegv zedinjenja Rusinov z Rusi, je tudi mnogo rusinskih duhovnikov, ki se živahno udeležujejo strankinega dela po zavodih, čitalnicah, posebno pa pri časopisju. Ko je jela stranka na celi črti širiti razkol, ni bilo slišati od teh duhovnikov nobenega obsojajočega glasu, nasprotno, ob neki priliki so kazali celo preveliko prijateljstvo do širiteljev razkola. Seveda so morali zbuditi sumnjo, da odobravajo pravoslavno propagando. »Niva« jih je parkrat čvrsto prijela, sledil je protest in polemika, ki je že itak obstoječo needinost še poostrila in končno razcepila rusinsko duhovščino v dva popolnoma sovražna tabora. Nekako začetkom letošnjega leta (191 1) so si duhovniki »rusko-narodne stranke« osnovali lastno »Društvo sv. Zlatousta« — nasproti »Društvu sv. Pavla«, in lastno glasilo »Cerkovnij Vostok«, pisan v ruskem jeziku, — nasproti »Nivi«. V novem listu pojasnjujejo svoje stališče napram sv. Stolici: »Pot h Kristusu je katoliška cerkev z vidnim poglavarjem, rimskim papežem«; v obredu zavračajo novosti; napram raz-kolnim bratom zahtevajo ljubezen; nepristransko hočejo osvetljevati predsodke o uniji in po močeh odstranjati njene nedostatke; cerkvenim predstojnikom hočejo izkazovati ljubezen, vendar pa bodo v občevanju z njimi vzdržni in previdni. V spomenici, ki so jo poslali metropolitu Šeptickemu kmalu potem, ko so jim začeli očitati simpatije do pravoslavja, ga prosijo, naj bi jih ne imel za sokrivce pri razširjanju razkola; priznavajoč se v njej odkrito k ruski narodnosti izražajo željo, naj bi metropolit skrbel za to, da se njih število v vrstah rusinske duhovščine okrepi in naj sprejema zato v bogoslovje posebno dijake ruskega narodnega prepričanja. Po teh izjavah se jim seveda pravoslavnega mišljenja in popolnega pomanjkanja katoliškega duha še ne more očitati, vendar se vsled strankarske rusofilske zaslepljenosti ter prevelikega povdarjanja ruske narodnosti, zlasti pa po čitanju shizmofilskih listov (»Galičanin«, »Ruskoje Slovo« i. d.) v njih zmerom bolj ukoreninjajo simpatije do pravoslavnih. Kam te simpatije privedejo, kaže odpad precejšnjega števila rusinskih duhovnikov, ki so tudi svoje vernike ali naravnost potegnili za seboj v pravoslavje ali pa s shiz-mofilskim pastirovanjem pripravili razkolu rodovitna tla. b) Latinizacija je drugo zlo, ki razjeda rusinsko cerkev in ji od-trguje vedno več vernikov. Poljaki znajo izrabiti vsako priložnost, vsak kraj za latinjenje Rusinov: cerkev in cerkvena opravila, šole in zavode, svojo gmotno premoč, javno in zasebno življenje. V cerkvi vplivajo poljski duhovniki posebno pri sklepanju mešanih zakonov med poljsko in rusinsko stranko z vso silo na rusinskega poročenca, da prestopi k latinskemu obredu in k poljski narodnosti; ob takih prilikah grešijo često z nepostavnim ravnanjem in potvarjanjem matic. Ce kdo prestopi iz grškega breda k latinskemu, mu pogosto znova podelijo zakrament sv. krsta (otrokom skoro vsikdar) in sv. birme. To »iteratio sacramenti«, s katero delajo grško-katoliškemu obredu največjo krivico, je moral poljskim duhovnikom že Aleksander VI 1. 1501 pod cerkvenimi kaznimi prepovedati, kljub temu se je ohranila ta zlorabna praksa do dandanes. — V mešanih šolah se sistematično ponižuje in zatira grško-katoliški obred. Rusinskemu katehetu se zabranjuje pouk, dokler je le mogoče; kjer pa vsled velikega števila rusinskih otrok mora poučevati, se mu stavijo take zapreke, da je veroučna ura katehetu, še bolj pa otrokom najhujša muka in vsak uspeh izključen; vsled težkoč in neprijetnosti, ki jih morajo prenašati otroci, se jim rusinski verouk mora pristuditi, obenem z njim pa zamrzijo tudi lastni obred in prestopijo sčasoma k latinskemu. Razun te indirektne poti la-tinjenja poljski katehetje rusinske otroke tudi direktno kar vlačijo k la-tinstvu, ali z darili ali s tem, da jih prevzamejo k svojemu verouku — večkrat na lastno roko in nepostavnim potom, ali na kak drug način; oblasti dobro vedo za to in molče. Nič manj pristransko ne delajo z ru-sinskim obredom po uradih, raznih zavodih in internatih, če so tudi v rokah sester. — Silno pospešuje latinizacijo in poljačenje Rusinov — posebno v Bukovini — gmotna premoč Poljakov. V svoje posojilnice in čitalnice vabijo poleg Nemcev tudi Rusine; ko so jih navezali nase, jih skušajo najprej prepričati, da so z vstopom v posojilnico in čitalnico postali obenem Poljaki, in jih moralno prisilijo, da občujejo povsod v poljskem jeziku; čez malo časa pa jim že dajo spoznati svojo zahtevo, da če so že Poljaki, morajo biti tudi latinski katoličani. Kakor kmete, tako tudi delavce gmotne razmere večkrat prisilijo, da za kos kruha izpremenijo obred in narodnost, ker z rusinsko matico zelo težko dobijo delo, zlasti pri javnih napravah. Prehodov k latinstvu pa so si tudi rusinski duhovniki sami precej krivi: Zanemarjanje potrebnega organizacijskega dela, posebno po mestih, zamiranje nekdaj cvetočih cerkvenih bratovščin, premala skrb nekaterih dušnih pastirjev za hišo božjo, netočnost in nered pri opravljanju službe božje, preredke pridige in drugi nedostatki v cerkvenem življenju nekaterih rusinskih župnij — vse to odtujuje vernike domačim cerkvam in jih odvrača od domače službe božje. V latinske cerkve pa jih poleg drugih ugodnosti vabi prav posebno skupno petje vernikov med sv. opravilom, dočim morajo v domačih cerkvah včasi po celo uro samo poslušati petje djakovo. Latinske cerkve se jim priljubijo, v njih prejemajo sv. zakramente, vpisujejo se v tamošnje bratovščine, ondi dajo krstiti svoje otroke in postanejo latinci, da sami ne vedo prav kedaj. •— Zanemarjeno dušno pastirstvo med Rusini so začeli v zadnjem času z vso vnemo oživljati, dvigati in negovati očetje bazilijanci in postali zgled rusinskim dušnim pastirjem. Ustanovili so pri svojih cerkvah bratovščine, ki se zmerom lepše razcvitajo; uvedli so tudi ljudsko petje v službo božjo, seveda primerno grškemu obredu, dobro umevajoč ljudstvo, ki želi tudi z lastnim petjem sodelovati pri sv. opravilu in ga tako povzdigniti do resnično vseljudske službe božje. Zato verniki zelo radi zahajajo v njihove cerkve. c) Ogrski Rusini se morajo že več let boriti za slovansko liturgijo. Ko se je pred 6 leti ustanovila v Budapešti za Rusine grško-katoliška župnija, je novi rusinski župnik takoj zavrgel slovanski jezik, v katerem bi moral opravljati službo božjo in jel rabiti pri vseh cerkvenih opravilih magyarske liturgične knjige, seveda nepotrjene; dovoljenje mu je dal vikar ostrogonskega nadškofa, pod čegar sodnost spada. Po njegovem zgledu so se začeli ravnati tudi župniki na deželi, tako da se zdaj opravlja v blizu 150 župnijah služba božja v magyarščini. Mnogo Rusinov vsled tega raje hodi k sv. opravilu v pravoslavne cerkve in ondi prejema sv. zakramente in blagoslovljenja. Magyarizacije obreda pa ni kriva vlada, ampak magyaronstvo in sebičnost župnikov, ki menijo, da jih bo imela potem vlada za večje patriote ko duhovnike latinskega obreda in jim ska-zovala zavoljo tega bogve kake milosti in dobrote. Proti tej zlorabi liturgičnega jezika so se Rusini povsod odločno uprli. Obrnili so se do pri-masa in v Rim, ki je strogo prepovedal rabiti pri službi božji magyarski jezik in nepotrjene magyarske obrednike, a brez učinka. Kakih desetkrat so prosili ostrogonski ordinariat, naj napravi red, in ostrogonskega vikarja, naj prekliče svoje dovoljenje. Nalašč so rusinskemu župniku v Budapešti dovoljenje znova potrdili in mu iz centralnega duhovskega semenišča celo poslali asistenco za slovesno magyarsko opravilo. Potožili so Rusini svoje žalostno cerkveno stanje tudi lvovskemu metropolitu Septickemu, ki je poslal brž dva misijonarja v Budapešto, da preiščeta zadevo; nato je prosil ostrogonski ordinariat, naj osnuje v Budapešti novo župnijo za grško-katoliške Rusine, ki jih je posebno med delavci prav mnogo. Ordinariat metropolitovi prošnji ni ustregel, vendar je vsaj toliko vplival na rusin-skega župnika v Budapešti, da da opravljati zdaj vsako drugo nedeljo službo božjo v slovanskem jeziku. Lani pa so se obrnili Rusini do vseh ogrskih škofov z odprtim pismom, v katerem prostodušno razkrivajo vse te krivice in prosijo pomoči. M. Krajnc. oS^seooe^gjo-------- IV. Slovstvo. Einleitung in die Heil. Schrift des Alten und Neuen Testamentes von Franz Kaulen. Erster Teil. Fünfte, vollständig neu bearbeitete Auflage von Gottfried Hoberg, Doktor der Phil, und Theol., o. Prof. a. d. Universität Freiburg i. B. Mit 7 Schriftproben im Text und einer Tafel. 8°. (XII und 266). Freiburg und Wien 1911. Herder. K4.80; geb. K 6.28. Rajni učeni biblicist Kaulen je svoj Uvod v sv. P. prvikrat izdal 1. 1876, štrti- in zadnjikrat 1899. Ker je izdaja pošla, je začel friburški prof. Hoberg prirejati novo izdajo, katere je izšel ravnokar prvi del. Iz pietete do rajnega je pustil Hoberg knjigo kolikortoliko neizpremenjeno. Ker pa je moral upoštevati sedanje stanje bibličkih ved, je pridejal nove reči, tako da je knjiga narastla od prejšnjih 188 na 266 strani. Raditega je knjiga za toliko manj priročna kot učna knjiga, pač pa dobra kot knjiga, v kateri se najde razvoj introdukcijske vede od leta 1876— 191 1. Zanimivo je opazovati razliko med Kauler.om in Hobergom. Hoberg je skoro na vsaki strani — z izredno marljivostjo — ali kaj izpremenil ali dodal, posebno navedel obširno slovstvo pri posameznih predmetih. Ker se nam na vse izpremembe ni mogoče ozirati, si oglejmo samo nekatere večje. Na str. 21—23 se obširneje razpravlja o inspiraciji zlasti glede tega, ali se razteza inspiracija tudi na t. zv. obiter dieta, ah samo na res fidei et morum et res cum his essentialiter connexas, na kar odgovarja avktor, da okrožnica Leona XIII Providentissimus Deus z dne 18. novembra 1893 takega razločka ne pozna. Posebej še govori o zgodovinski resničnosti zgodovinskih knjig ter o »citationes explicitae« in »implicitae« in zavrača Loisyjevo naziranje o inspiraciji, da je Bog avktor sv. Pisma, kakor je avktor cerkve sv. Petra v Rimu. — Na str. 29 se omenjajo v novejšem ■času najdeni papyri na otoku Elephantine, iz katerih se razvidi, da so Judje, ki so bili v Egiptu, občevali v 5. stoletju pr. Kr. s svojimi rojaki v Palestini. Raditega so lahko dobili kanonične knjige iz Jeruzalema, od koder so bili tudi odvisni v verskem oziru. Njih mnenje o kanonu StZ je torej tudi mnenje jeruzalemskih judov, ki pa pozneje v svojem parti-kularizmu niso hoteli priznati nekaterih sv. knjig, ki so bile v Egiptu v vedni veljavi. Na strani 89—90 je daljša razprava o tem, ali je grščina sv. Pisma navadni takratni grški jezik — xotvJj SiiXexxos — ali je pa posebna biblijska grščina, za katero se Hoberg odloči. Glavni zastopnik nazora, da ni posebne biblijske grščine, je pa Deißmann. — Na str. 91—104 ima drugače kakor Kaulen razpravo o staroorientalskih pisavah z nekaterimi primeri iz napisov na novo najdenih spomenikih n. pr. kralja Meša iz začetka 9. stol. pr. Kr. Tudi o grški kurzivni in uncialni pisavi ima nove primere. — Na str. 148—149 se zavrača Kaulenovo in dr. mnenje, da bi Jbil v raznih rokopisih, ki so se našli, in po kateri je napravljena tudi komplutska in antverpenska poliglotna biblija, tekst LXX v Lucianovi recenziji. — Na str. 150 ima Hoberg, česar še Kaulen ni imel, rokopise razdeljene po njih začetku, ter pravi, da ima kodeks B tekst iz časa pred Origenom, kodeks A v knjigah kraljev tekst heksaple itd. — Na str. 163 do 173 ima celo različno od Kaulenove knjige razpravo o aramejskih prestavah sv. Pisma, ker so se nekateri targumi po Kaulenu in dr. pripisovali možem, ki po Hobergu in novejših niso v resnici bili njih avktorji. To velja o Onkelovem targumu; eno poročilo pravi, da je avktor Onkelos, drugo pa isto pristavlja o avktorju, pa ga imenuje Akvilas. Tudi ta Onkelos ni mogel biti Gamalielov prijatelj in obenem učenec R. Eliezerjev in R. Jozuetov. Istotako je zavreči zgodovinski značaj avktorja preroškega targuma, ki ga talmud imenuje Jonatan. — Na str. 173—190 ima zanimive novejše podatke o sirski zgodovini in sirskem slovstvu. — Tudi pri latinskih prestavah (str. 144 —159) se Hoberg v marsičem razlikuje od Kaulena. Tako n. pr. je učil Kaulen, da je bila že v apostolskih časih v Rimu in v Italiji liturgija v latinskem jeziku, Hoberg pa pravi na str. 191, da je bil v začetku liturgični jezik grški, ki se je držal do 5. stol., dočim se je začel rabiti latinski kot bogoslužni jezik v 2. stoletju. Proti Kaulenu uči dalje na str. 193 Hoberg, da se ne da določiti, ali je Itala sv. Avguština bila identična z onim sv. Pismom, ki ga je predvsem rabil sv. Hieronim. Hoberg zavrača tudi mnenje Kaulenovo, da bi bila prvotno samo ena staro-italska prestava sv. Pisma, ki bi po mnenju Kaulenovem nastala v Rimu, že vsaj deloma po sv. Petru, ali pa v Afriki, kakor sta mislila Wiseman in Cornely; zato odklanja tudi ime Itala namesto starolatinska ali pred-hieronimska prestava. Velikomanj pa je Itala prestava sv. Hieronima, kakor je mislil Burkitt. — Obširno in deloma drugače govori Hoberg tudi o sikstinski in klementinski izdaji sv. Pisma. — Temeljito so predelane koptska, etiopska, gotska, georgijska ter armenska prestava. Zadnjo je priredil skoro po celo novem načrtu dr. Simon Weber. — S hvalevredno natančnostjo omenja Hoberg tudi staroslovanske prestave sv. Pisma, glagolske spomenike, njih izdaje; citira celo V. Vondräk, Altkirchenslawische Grammatik. Berlin 1900, 3 f (über die Heimat des Altkirchenslawischen und seine Denkmäler) ter M. Murko, Geschichte der älteren südslawischen Literaturen, Leipzig 1908. Dr. Slavič. Was ist uns Christen die Bibel? — Ein Wort zur Bibelfrage an die gebildete Laienwelt von P. Dr. Kapistran Romeis O. F. M. Lektor der Theologie. Freiburg und Wien 1911. Herder. 8° (VIII und 242) K 3.—; geb. K 4.08. Pisatelj v predgovoru razlaga svoj motto, češ, da ne gre Bogu služiti na tihi gorski višini v nemoteni pobožnosti, dočim drvi spodaj v dolini tok življenja, ki odtrga milijone duš od gore, od tihega božjega mesta, ter jih žene s seboj; zato pa mora bogoslovje razlagati svoje večne resnice na cestah in javnih prostorih, tudi v nemiru in v blodnjah sedanjega časa. Radi tega hvalevrednega namena je pisatelj razložil v popularni obliki* pa vendarle znanstveno, kaj je kristjanom sv. Pismo. Ker pa je vrednost sv. Pisma pred vsem v tem, da vsebuje razodetje božje, da ima vsled navdihnjenja božjega resnico brez zmote, zato govori prvo poglavje o razodetju, drugače pa cela knjiga o inspiraciji razen zadnjega poglavja, ki popisuje, kako se je v vseh časih cenilo in bralo sv. Pismo. O inspiraciji pa ne piše pisatelj v kakih teoretičnih tezah, temveč praktično, kakor se poznavatelju sv. Pisma to vprašanje vsiljuje pri raznih delih sv. knjige. Zavrača primerno tudi razne nasprotnike (Strauß, Baur, Drews) ter zagovarja autencijo nekaterih knjig, zlasti evangelija sv. Janeza. Pri vsem tem bo avktorju vsakdo lahko sledil in se veselil lahkote,, s katero obvlada tozadevna vprašanja. Toda vsestranskega odobravanja ne bo našel pisatelj pri poglavju o »modernem vprašanju« sv. Pisma, pri katerem si nasprotujeta prostejša (Lagrange O. P., Zanechia O. P., Hum-melauer S. J., Holzhey, Peters, Nikel, Schmitt) ter strožja struja (Delattre* Pelt, Schiffini S. J., Fonck S. J., škof Egger, Dorsch S. J.). Romeis navaja svoja izvajanja vseskozi na podlagi prostejše struje, ne da bi se zmenil zato, da tej nasprotuje velika vrsta eksegetov in da še stvar ni prišla do končne rešitve, dasi se ni obsodil Heinerjev komentar o novem silabu z dne 3. julija 1907, kateri komentar tudi nekako zagovarja prostejšo strujo. Dr. Slavič. Griechentum und Christentum. — Ein offenes Wort über Adolf Bauers Abhandlung »Vom Griechentum zum Christentum«. Von Alois Kahr, Professor am f.-b. Gymnasium in Graz. Graz und Wien 1911. Verlagsbuchhandlung »Styria«. 8° (VIII und 108). K 1.20. Adolf Bauer, redni profesor zgodovine starega veka na graškem vseučilišču, je izdal pod naslovom »Vom Griechentum zum Christentum« predavanja, ki jih je imel 1. 1909 na solnograškem visokošolskem tečaju. V zadnjih dveh (Die Evangelien als historische Quellen, Hellenistische Religion in den Evangelien) hoče pokazati vzročno razmerje med helenistično religijo in krščanstvom, katero mu ni nič drugega ko helenizirana judovska sekta, ki se je uprav po tem sinkretizmu povspela do svetovne religije. Bauer govori jako samozavestno, čeprav reproducira tukaj zvečine nazore drugih radikalnih kritikov, posebno zelo enostranska izvajanja bonn-skega filologa Hermanna Usener. Pričujoča knjiga je odgovor na Bauerjeva izvajanja. Obsega dva dela; prvi brani zgodovinsko vrednost evangelijev, drugi se bavi z Bau-erjevimi trditvami o helenističnih elementih v evangelijih, posebe s poročilom o Jezusovem rojstvu, njegovih otroških in mladostnih letih pri Mt in Lk. Knjižica je pisana z veliko vnemo in namenu primerno; dokazi so razviti, da jim sledi lahko vsak izobraženec, četudi ne pozna natančno problemov, ki jih stavi sodobna kritična šola. Želeli bi sicer posebnega poglavja, kjer bi se obravnavalo faktično razmerje med helenistično kulturo in krščanstvom, pa tega se pisatelj ni lotil, menda zato ne, ker bi bila njegova knjižica preveč narasla in bi bil prestopil meje kritike Bau-erjevih izvajanj. Lukman. Katoliška dogmatika: Resnice katoliške vere. — Spisal Gregorij Pečjak, doktor bogoslovja, katehet na c. kr. II. drž. gimnaziji v Ljubljani. 8° (VIII in 224). V Ljubljani 1811. V založbi Katoliške Bukvarne'. Vez. K 2.80 — Katoliška etika: Življenje po katoliški veri. Spisal Gregorij Pečjak... 8° (VIII in 240). Vez. K 2.80. — Dogmatika in etika skupaj vezani K 5.30. Katoliška dogmatika in etika sta izšli kot 2. in 3. knjiga katoliškega verouka za višje razrede srednjih šol. Kdor jih pa natančneje pregleda, bode skoraj opazil, da je zasledoval pisatelj še drug namen: hotel je podati razumništvu, ki na visokih šolah nima več pouka v krščanski veri, knjigo, v kateri se lahko in temeljito orientira o verskih in nravnih naukih katoliške cerkve. In prav zato smo knjige posebno veseli; hvaležni smo pisatelju za njegovo skozinskoz temeljito delo. Dogmatiko je razdelil pisatelj v pet poglavij: nauk o Bogu, o božjih stvareh, o odrešenju človeškega rodu, o posvečevanju človeštva in o do-vršenju človeškega rodu. Hočemo povdariti le nekatere stvari, ki so nam posebno ugajale. V prvem poglavju so lepo razviti dokazi za bivanje božje, posebno kozmologični in teleologični. V drugem poglavju je lepo izveden dokaz za neumrljivost duše. Na str. 71 v 6. vrsti od zgoraj naj bi se ustavila besedica samostojna pred »podstat«, da se zabrani vsako napačno umevanje. Sicer pa je dvoumnost izključena po razvijanju misli in po opombi na isti strani. V tretjem poglavju opozarjam na kratko pa temeljito in lepo razpravo o Mariji. V četrtem poglavju mi ugaja razdelitev, ker govori pisatelj o evharistični pričujočnosti in daritvi posebe, o-sv. obhajilu pa med zakramenti. Dogmatiki je pridejano »Berilo«, ki obsega 22 srečno izbranih komadov. Etika obsega troje poglavij. Prvo podaja temeljne resnice in splošna: načela nravnosti. Opozarjam na § 6 o svobodnih in radovoljnih (volunta-rium) dejanjih in na § 7 o ovirah radovoljnosti ter na jasna pravila vesti v § 20. Drugo poglavje vsebuje nauk o krščanskem življenju v posameznih razmerjih. Ta del zasluži posebno priznanje: obdelati tako obsežno-tvarino na 86 straneh tako popolno in lahko umljivo, ni malenkost. Tretje poglavje ima nauk o sv. zakramentih kot pomočkih nravnega življenja.. Opozarjam na praktični navod za dobro spoved v § 77. Tudi ta del ima lepo izbrano »Berilo«. Pridejano je skrbno sestavljeno stvarno kazalo za prve tri knjige »Katoliškega verouka«. Pečjakovi knjigi podajata katoliški verski in nravni nauk materialno popolno. Dokazi, pozitivni iz virov razodetja kakor umstveni, so precizni in jasni. Pisatelj se ozira povsod na zmote našega časa. Slog je jedrnat; ne najdeš zlahka besede, ki bi bila odveč. Razredba je 1 Na Štajerskem se naroča v prodajalni tiskarne sv. Cirila v Mariboru. zelo pregledna. Posebno priznanje zasluži terminologija. Fr. Kovačič je pisal v predgovoru »Občne metafizike« : »Naš jezik je jako pripraven in gibčen tudi za najtežje filozofične razprave.« Pečjakovi knjigi sta nov dokaz za resnico te trditve. Vsaka stran je priča napornega dela. Naj pa bode pisatelju v plačilo zavest, da je njegov »improbus labor« rodil lep sad. Naj bi segli po teh knjigah slovenski duhovniki, našli bodo izvrsten pomoček za oznanjevanje božje besede. Ako se opirajo na jasnu razredbo, solidno utemeljevanje in prilagodijo vse potrebam svojih poslušalcev, bode njih pridiga temeljita in bodo tudi lahko razložili v teku nekaj let ves nauk, kakor želi to sv. cerkev. Tako sta Pečjakovi knjigi, ki povsod vestno uporabljata besedilo katehizma, nov pomoček za sistematično razredbo cerkvenih govorniških predmetov. Lukman. 1. Moralphilosophie. — Eine wissenschaftliche Darlegung der sittlichen, einschließlich der rechtlichen Ordnung von Viktor Cathrein S. J. Fünfte, neu durchgearbeitete Auflage. Freiburg i. Breisgau und Wien 1911, Herdersche Verlagshandlung. Erster Band: Allgemeine Moralphilosophie. 8° (XVI und 628). Zweiter (Schluß-)Band: Besondere Moralphilosophie. 8° (XII und 769). K 24.— ; geb. in Leinw. K 27.60. 2. Recht, Naturrecht und positives Recht. — Eine kritische Untersuchung der Grundbegriffe der Rechtsordnung. Von Viktor Cathrein S. J. Zweite, beträchtlich vermehrte Auflage. 8° (VIII und 328) Freiburg i. Br. & Wien 1909, Herdersche Verlagshandlung. K 4.80; geb. in Leinw. K 5.52. 3. Lehrbuch der Philosophie auf aristotelisch-scholastischer Grundlage zum Gebrauche an höheren Lehranstalten und zum Selbstunterricht. Von Alfons Lehmen S. J. Vierter (Schluß-) Band: Moralphilosophie. Zweite, verbesserte und vermehrte Auflage. 8° (XX und 354). Freiburg i. Br. & Wien 1909, Herdersche Verlagshandlung. K5.28; geb. in Halbfranz K 7.44. 1. Prva izdaja Cathreinovega nravoslovja je izšla 1. 1890; v kratkih presledkih se je potem oglašala potreba po novih izdajah (2 1893 3 1899 4 1904), in sedaj ležita pred nami dva debela zvezka v peti, na novo predelani izdaji. Na novo predelana se imenuje ta izdaja po pravici: pisatelj se je skrbno oziral na nove nasprotnike, predelal nekatera poglavja, mnogokje preciziral prejšnja izvajanja, tako da kaže skoraj vsaka stran sledove pre-delavanja. V novi izdaji je izpustil C. dodatek prvemu zvezku, ki je obsegal pregled črez nravne nazore vseh važnejših ljudstev sedanjosti in preteklosti. Izdati hoče posebno knjigo z naslovom: »Die Einheit des sitt- lichen Bewußtseins der Menschheit nach dem Zeugnis der Ethnologie.« Z zanimanjem pričakujemo to delo, ki bode tem večjega pomena, ker izkušajo mnogi ravno s pomočjo etnologije tajiti enotnost in splošnost nravstvene zavesti in izvajajo iz tega posledice, ki izpodkopavajo tla vsaki splošno veljavni, znanstveni etiki. Tako pravi n. pr. Fr. Jodl: »Kein Völkerpsycholog und kein Historiker wird heute die alte Schulmeinung von den angeborenen, unveränderlichen, ewigen Normen der Sittlichkeit noch aufrecht halten wollen« (Moral, Religion und Schule [Stuttgart 1892] 9). Prvi zvezek obsega splošno nravoslovje. Pisatelj ga je razdelil v osmero knjig. Prva razpravlja o človeški naravi in človeških dejanjih, v kolikor so predmet psihologije. Poglavji o svobodni volji in o prisodnosti ter njenih ovirah sta v tej izdaji poglobljeni in izpopolnjeni. Druga knjiga knjiga razpravlja o človekovem namenu. Jako lepo je poglavje o predmetu človekove blaženosti, temeljito poglavje proti napačnim nazorom socialnega evdemonizma in evolucionizma in proti Kantovemu nauku. Najbolj izpremenjena in predelana je tretja knjiga o počelu nravnosti, kjer zavrača pisatelj napačne ali pomanjkljive moralne sisteme do najnovejših ter jasno in precizno zagovarja moralni princip umstvene človeške narave. Ta del je višek prvega zvezka. Četrta knjiga govori o subjektivni do-brosti človeških dejanj, o čednostih in pregrehah. Naravni zakon je predmet pete knjige. Tukaj opozarjam posebno na drugo poglavje o dolžnosti in njenih nasprotnikih, kjer zavrača kaj spretno t. zv. neodvisno moralo. Šesta knjiga razpravlja o vesti. Tu zasluži priznanje razprava o napačnem pojmovanju o postanku vesti ter izvajanja, kako se da doseči gotova vest. Sedma knjiga govori o grehu in zasluženju. V osmi knjigi prehaja pisatelj k pravu. Posebno skrbno je obdelal vprašanje o virih prava, utemeljil naravno pravo ter pojasnil razmerje med pravnim in moralnim redom. Drugi zvezek obsega posebno nravoslovje, naobračbo splošnih načel, v dveh delih: nauk o individualnih dolžnostih in pravicah ter nauk o družbi ali sociologijo. V prvi knjigi prvega dela o človekovem razmerju do Boga je na novo obdelana razprava o postanku religije. V drugi knjigi, ki govori o dolžnostih, ki jih ima človek do samega sebe, je omeniti posebno razpravo o samomoru. V tretji knjigi o osebnih medsebojnih odnošajih ljudi so mi ugajala izvajanja o laži in o dvoboju. Obširna četrta knjiga razpravlja o lastninski pravici. Večji del obsega razprava o socializmu, ki se odlikuje po svoji preglednosti in jasnosti. V tretjem poglavju naj bi se poleg ruskega »mira« omenile tudi jugoslovanske zadruge ter pojasnil njih zgodovinski postanek. Pogodbe obravnava pisatelj v peti knjigi. Posebno pozornost je posvetil posojilu na obresti. Drugi del obsega sociologijo. Prva knjiga nudi nauk o domači družbi, t. j. o zakonu, o razmerju med starši in otroki ter med gospodarji in posli. Popolno naravno je, da se je trudil Cathrein posebno jasno razložiti nauk o zakonu, ko ima uprav ta temelj človeške družbe danes toliko javnih in latentnih nasprotnikov. Druga knjiga podaja nauk o državi. V vprašanju o postanku države zagovarja Cathrein t. zv. naravnopravno teorijo (prim. A. Ušeničnik, Sociologija [Ljubljana 1910] 108 nsl). V poglavju o naravi in obsegu državne oblasti razpravlja pisatelj tudi o razmerju med državo in cerkvijo, med državo in šolo, govori kratko o razmerju med cerkvo in šolo, o svobodnem tisku ter o nalogah države za rešitev socialnega vprašanja. Tretja in zadnja knjiga obsega nauk o mednarodnem pravu. Abecedno kazalo zaključuje drugi zvezek. Cathreinovo nravoslovje je odlično delo, ki ga toplo priporočamo vsem, ki se hočejo temeljito poučiti o etičnih vprašanjih. Ako hočemo poudariti njegove vrline, moramo omeniti, da je materialno popolno, da je pisano jasno in precizno, da se pisatelj skrbno ozira na potrebe našega časa in sodobne zmote, da pa je v polemiki prav tako zmeren in plemenit, kakor je soliden v razlagi. Naj še dostavim nekaj malenkosti, ki sem jih zabeležil pri čitanju! Pisatelj je v uvodu na novo dodal zgodovino nravoslovja (I 17—27). Menim, da je to prav odveč; taki pregledi pač malo koristijo. — I l8:Jodlove zgodovine etike je izšel samo 1. zvezek v 2. (ne 3.) izdaji 1. 1906 (ne 1908) z naslovom »Geschichte der Ethik als philos. Wissenschaft«. Stuttgart. I 162 citira Cathrein Jodla po 1. izdaji. I 60 nsl in II 6! nsl naj bi se omenil tudi H. Rost, Der Selbstmord als sozialstatistische Erscheinung. Köln 1905. — I 461 je naveden Harnack, Dogmengeschichte III 641 — katera izdaja!? — II 87 97 naj bi se omenila tudi H. Gr is ar-jeva razprava »Luther gegenüber dem Gesetze der Wahrhaftigkeit« v Zeitschrift für katholische Theologie XXIX (1905) 417—444. — II 165 bi se lahko omenil katoliški zagovornik Marxove vrednostne teorije Hohoff. — II 362: Pisatelj temeljite knjige Das alttestamentliche Zinsverbot im Lichte der ethnologischen Jurisprudenz, sowie des orientalischen Zinswesens (Biblische Studien XII 4 [Freiburg i. B. I9°7]) je Hejcl, ne Heicl. — II 656 pogrešam F. Hamm, Zur Grundlegung und Geschichte der Steuermoral. Trier 1908. 2. Drugo gori navedeno Cathreinovo delo je skrbno izdelana in temeljita monografija o osnovnih pojmih pravnega reda, vprašanja, v katerih je danes ravno taka zmešnjava kakor v osnovnih etičnih. Zanimivo sliko podaja n. pr. samo za pojem prava v subjektivnem smislu M. Fiili-rich v svoji monografiji Rechtssubjekt und Kirchenrecht. I. Teil: Was ist ein Recht? Wien 1908. C. knjiga je pisana v prvi vrsti za juriste, segel pa bo z veseljem po njej vsak, kdor se hoče poučiti o osnovnih pravnih vprašanjih. V prvem oddelku govori C. o predmetu in metodi pravno-modro-slovskega raziskavanja. Proti evolucionistični struji (Paulsen, Wundt, Kobler, Berolzheimer) in pristašem materialističnega pojmovanja zgodovine brani splošne in neizpremenljive pravne pojme in pravna načela. Proti pozitivistično-empirični (Merkel, Binding) in aprioristični (novokantianski) šoli (Bierling, Heimberger, Stammler) zagovarja aposterioristično-analitično metodo. »Pojem prava je nam vsem znan in vtoliko jasen, da ga prav lahko ločimo od drugih pojmov in natanko vemo, kdaj smemo govoriti o pravici in krivici. Ni pa razločen. Ne znamo ga razložiti v njegove elemente in ga reducirati na prvotne in najpriprostejše pojme. Ta analiza je naloga znanosti, ki mora pojasniti vsebino splošne zavesti. Znanost naj torej ne razlaga kakega pojma, ki si ga je vstvaril kdo, n. pr. kak jurist o pravu samovoljno, temveč naj analizira in vsestransko razloži obče-veljavni in vsem ljudem dobro znani pojem.« Drugi oddelek ima- naslov »Pojem prava in pravičnosti«. Določa najprej pravičnost kot čednost, ki da vsakemu svoje (»perpetua et con-stans voluntas ins suum cuique tribuendi« (Ulpianus; cf. Iustiniani imperat. Instit. 1. I, tit. 1) in prehaja potem na njen predmet ter razlaga pravo v objektivnem in subjektivnem pomenu. Nato govori o namenu prava (»stvarjenje in vzdrževanje družabnega reda, ki pristoja prostim umskim bitjem z ozirom na zadnji namen«) in o izsiljivosti (Erzwingbarkeit) kot lastnosti prava. V zadnjem poglavju tega oddelka primerja pisatelj svojo opre-delbo z drugimi (Berolzheimer, Th. Lipps, Merkel, Bierling, Felix Bahn, Bergbohm, Eltzbacher). Tretji oddelek razpravlja o virih prava. Najprej razlaga in zavrača nazor, da je država edini in zadnji vir vsega prava, potem se bavi z mnenjem, da izvira pravo iz ljudskega prepričanja in duha (zgodovinska pravna .šola, F. C. v. Savigny, Puchta, Stahl), slednjič govori o Stammlerjevem-in Loeningovem formalnem apriorizmu. Obširno 4. poglavje utemeljuje naravno pravo. Referentu ta oddelek posebno ugaja. Četrti oddelek govori o medsebojnem razmerju in zvezi med pravnim in moralnim redom, ki ga je prvi hotel ločiti Thomasius, za njim pa bolj sistematično Kant, nazori, ki se vračajo v raznih variacijah pri vseh novejših pravnih filozofih. Celo med kanonisti ima mnenje, da nista »ethos in pravo v nikakem razmerju«, svojega zastopnika (v. Scherer). Osebno kazalo zaključuje delo, ki se odlikuje po bogati vsebini, trezni kritiki in jasni argumentaciji. 3. Na tretjem mestu smo navedli Lehmenovo nravoslovje, ki je izšlo kot četrti in zadnji zvezek njegovega dela »Lehrbuch der Philosophie auf aristotelisch-scholastischer Grundlage«. Kakor drugi deli, se odlikuje tudi etika po svoji preglednosti in temeljitosti. Lehmen je res učitelj, ki zasluži priznanje, da »profert ex thesauro suo nova et vetera«. Na podlagi aristotelično-sholastične filozofije je ustvaril učno knjigo, ki se povsod skrbno ozira na moderne potrebe, ne da bi jo preveč obremenil. Brez obotavljanja trdim, da je Lehmenova etika najboljša učna knjiga, ki posreduje solidno znanje, zraven pa spodbuja k nadalnjemu študiju, kateremu, bode služilo Cathreinovo na prvem mestu ocenjeno delo, izborna Mayer-jeva knjiga »Institutiones iuris naturalis« in za družboslovje Ušeničnikova »Sociologija«. Lukman. Das natürliche Sittengesetz nach der Lehre des hl. Thomas von Aquin von Dr. theol. et phil. Friedrich Wagner, Benefiziat an der Domkirche zu Breslau gr. 8° (VIII und 120). Freiburg i. Br. und Wien, 1911. Herdersche Verlagshandlung. K 3.— Težko, da bi izzival kak problem tako vsestransko zanimanje ne le pri moralistu po poklicu ali v bogoslovnih krogih, temveč tudi pri juristu in pri filozofu, katere si bodi struje, kakor problem, ali biva ali ne biva vseobvezen, neizpremenljiv, absoluten nravni zakon, ob katerem se lahko preizkuša vrednost in veljava različnih moralnih naziranj, ki so lastna raznim narodom in raznim časom, kakor se preizkuša žlahtna kovina ob ka-menu zlatarskem. Kako stališče zavzema nasproti temu problemu znanstvena moderna etika, kako sholastika? Na ta vprašanja odgovarja W. jasno-in odločno v zgoraj navedeni knjigi, ki se odlikuje po strogi znanstvenosti in lahkem, tekočem slogu. V uvodu, ki se nam reprezentira kot srečno završen status quaesti-onis, označuje pisatelj pregledno stališče moderne znanstvene etike v tem vprašanju ter izvaja: vprašanje po bivanju absolutnega, nepreinenljivega moralnega zakona bi ostalo pred Nietzschejem brez zanimanja. Se le Nietzsche je vrgel z drzno roko iskro skepse v znanstveno etiko, ko je v svojih blestečih aforizmih prvi zanikal neizpremenljivost tega, kar vsebujeta pojma »dobro« in »zlo«, ter napovedal za bodočnost premembo pojmov »dobro« in »zlo«. Nietzsche bi seveda lahko s prstom kazal na faktično razliko, kaj pojmujejo razni sedaj živeči narodi kot »dobro«, kaj kot »zlo«. Za Nietzschejem se je lotil Pavel Ree (Die Entstehung des Gewissens2. Berlin 1891) vprašanja, kako si naj razlagamo dejansko razliko. nravnega naziranja o dobrem in o zlem pri posameznih narodih, ter prišel do naslednjega rezultata: Etnologična veda dokazuje, da vseobveznih ne-izpremenljivih moralnih zakonov ni, temveč ti zakoni so pri različnih narodih različni. Ree sodi, da se dajo razložiti vsi nravni zakoni kot preizkušeni učinki (po izkušnji pridobljeni učinki) raznih dejanj. Tudi Paul-sen zanika v uvodu svoje etike (System der Ethik I 8 1906) bivanje absolutnega, neizpremenljivega moralnega zakona. Piše namreč: »Es kann eigentlich keine allgemeine Moral in concreto geben, die verschiedenen Ausprägungen des allgemeinen Typus der Menschen erfordern ihre besondere Moral« (1. c. 18). Izraz »in concreto« pa ne smemo tolmačiti, kakor bi Paulsen in abstracto, ideelno priznaval vsesplošni, absolutni nravni zakon, ker tudi to v isti knjigi zanika (1. c. 19). W. Wundt razvija iste misli, (Ethik2. Stuttgart 1892) ko piše, zgolj izkušnja, da so bivali narodi, katerim pod gotovimi pogoji umor ni bil zločin, ampak hvalevredno delo, zadostuje za dokaz: Ni ga neizpremenljivega nravnega zakona (1. c. 483). Že ti slučaji zadostujejo, da se spozna, kam meri tok moderne znanstvene etike. Njej je vse podvrženo izpremembi in razvoju, vse se lahko izpre-meni, se je že in se še bo. Koliko je taka etika vredna in kam taka etika vodi, ni težko dognati. Edina častna izjema v moderni znanstveni etiki je Th. Lipps, (Ethische Grundfragen. Hamburg und Leipzig 1905), ki priznava vsesplošni, absolutni, moralni zakon, ko razločuje med absolutno »gültige Moral« in »geltende Moral«, ki velja slučajno pri posameznih narodih in v različnih časih. Prva mu je merilo prave moralne sodbe. Nasproti razdiralnemu početju predstaviteljev moderne znanstvene etike stavi pisatelj nauk katoliške cerkve, kakor ga je obrazložil prvak sholastikov sv. Tomaž Akvinec, ki trdi: V srce vsakega človeka je vtisnjen in s človeško naturo nerazločljivo zvezan večen, neizpremenljiv nravni zakon. Ta zakon nazivlje katoliško bogoslovje lex naturalis — naturni zakon. Akvinec sicer ni spisal zaokrožene razprave o naturnem zakonu, vendar pa je posvetil celo kvestijo v teologični summi naturnemu zakonu (1, 2, q. 94) in vrhu tega povsod, kjer se kaka snov dotika naturnega zakona, jasno označi njega bistvo in lastnosti. Vse to, kar je učil sv. Tomaž na raznih mestih svojih spisov o naturnem zakonu, je zbral Wagner v sistematično celoto, ter je razdelil v štiri večja poglavja. V 1. poglavju (p. 9—32) nam razloži pisatelj najprej pojem zakona vobče, potem še pa posebej pojme večnega in naturnega zakona; nato dokaže bivanje naturnega zakona (Utrum sit lex naturalis 1, 2, q. 91. a. 2) iz bivanja večnega zakona, bivanje večnega zakona pa iz bivanja Boga samega, ter sklene to poglavje z jasno razpredelbo Tomaževega nauka o promulgaciji naturnega zakona. — V 2. poglavju (33—82) skuša razložiti vsebino in obseg naturnega zakona. Tukaj pokaže prvi in glavni princip naturnega zakona (bonum faciendum, malum fugiendum) s tako jasno logiko, da je užitek čitati ta odstavek. Potem dožene, da so posebni predmeti naturnega zakona naravne čednosti, in pride do zaključka, da se bistveno nahaja vse, kar naturni zakon zapoveduje oz. prepoveduje v deka-logu. Za sklep tega odstavka mu služi vprašanje po razmerju pozitivnega zakona, bodisi človeškega (lex humanitus posita 1, 2, q. 59. a. 2) bodisi božjega, do naturnega zakona. O 3. poglavju (83—102) pridejo na vrsto lastnosti naturnega zakona. Tukaj raziskuje pisatelj, ali je mogoče spolnjevati naturni zakon ali ne, ter odgovarja s poznato distinkcijo Tomaževo (1, 2, q. 109. a. 4). Zatem dokaže enovitost, vsesplošnost in neizpremenljivost naturnega zakona ter neizbrisnost njegovega poznanja; tukaj z neko prešerno lahkoto obrazloži protislovja in razlike nravnih naziranj pri različnih narodih. V zadnjem poglavju (103—118) zvemo, kako je sankcioniral Bog naturni zakon. Tukaj se naslanja pisatelj posebno na Summa c. gent. 1. 3. c. 140—146 ter 1, 2, q. 87 »De reatu poenae« in kaže resničnost in bistvo sankcije naturnega zakona. K sklepu resumira pisatelj glavne misli svojih raziskovanj ter pravi: Rezultat do katerega nas dovedejo izvajanja sv. Tomaža se glasi: Nauk katoliške cerkve o bivanju vsesplošnega, neizpremenljivega naturnega zakona je docela siguren. Če pa naturni zakon ni slehernemu natančno znan, če je včasih posameznikom ali celo celim narodom tuj, tedaj je temu vzrok pomanjkljiva uporaba razuma, predsodki ter nadvladje strasti, ki močno zavirajo jasno in nemoteno sodbo (119). Navedena knjiga ne pove sicer nič novega, ali vendar je edina svoje vrste. Dosedaj še ne poznamo knjige, ki bi sistematično izčrpala ves sholastični nauk o bivanju, bistvu in lastnostih naturnega zakona. Posebno pa priporoča knjigo skrbno scientitično raziskavanje Tomaževega nauka o naturnem zakonu ter nepobitna logika v izvajanju tomističnih idej iz raztresenih stavkov sv. Tomaža. Kdor se hoče lahkotno in temeljito informirati o sholastičnem (cerkvenem) stališču glede naturnega zakona, kdor potrebuje orožja zoper trditve moderne etike, naj seže po tej knjigi in bo našel oboje. Celovec. Dr. Fr. Cukala. Die Geschichte der scholastischen Methode. — Nach den gedruckten und ungedruckten Quellen dargestellt von Dr. Martin Grabmann, Professor der Dogmatik am Bischöflichen Lyzeum zu Eichstätt. Erster Band: Die scholastische Methode von ihren ersten Anfängen in der Väterliteratur bis zum Beginn des 12. Jahrhunderts. Gr. 8° (XIV u. 354) Freiburg i. Br. & Wien 1909. Herdersche Verlagshandlung. K6.72; geb. in Kunstleder K8.16. H. Denifle je zapisal malo dni pred svojo smrtjo v uvodu svojega dela Die abendländischen Schriftausleger bis Luther über Justitia Dei (Rom 1, 17) und Justificatio (Mainz 1905) bridke besede, v katerih toži, kako se zanemarja obsežno proučevanje sholastike celo od onih, ki znajo ceniti duševno delo srednjeveških mislecev. Med pičlim številom učenjakov, ki delajo na tem polju, omenja posebno pohvalno M. Grabmanna, od katerega si obeta mnogo. Pričujoči prvi zvezek1 zgodovine sholastične metode, posvečen spominu Henrika Denifle, je dokaz, kako upravičeno je bilo upanje, ki ga je stavil najboljši poznavatelj srednjeveškega učenega slovstva na Grabmanna. Delo bode obsegalo tri zvezke: prvi sega do sv. Anzelma, drugi do začetka 13. stoletja, tretji bode razpravljal o klasični dobi sholastike. 1 Drugi zvezek je tudi že izšel; ocenili ga bomo pozneje. Škoda, da ni sprejel pisatelj v svoj načrt tudi dobe propadajoče sholastike, saj je tudi ta prav tako malo znana in preiskana kakor doba razcvita v 12. stoletju. Prvi oddelek (1—54) je splošen uvod v zgodovino sholastične metode. V drugem poglavju določa Grabmann pojem sholastične metode tako-le: Die scholastische Methode will durch Anwendung der Vernunft, der Philosophie auf die Offenbarungswahrheiten möglichste Einsicht in •den Glaubensinhalt gewinnen, um so die übernatürliche Wahrheit dem denkenden Menschengeiste inhaltlich näher zu bringen, eine systematische, organisch zusammenfassende Gesamtdarstellung der Heilswahrheit zu ermöglichen und die gegen den Offenbarungsinhalt vom Vernunftstandpunkte -aus erhobenen Einwände lösen zu können. In allmählicher Entwicklung hat die scholastische Methode sich eine bestimmte äußere Technik, eine äußere Form geschaffen, sich gleichsam versinnlicht, verleiblicht (36 f). — Izredno zanimivo je tretje poglavje o virih in slovstvu za zgodovino sholastične metode. Slediti tukaj pisatelju, ki nam z veščo roko črta kratek pregled še neobjavljenih, pa za historično umevanje sholastike zelo važnih virov, je naravnost užitek. Naj že tukaj omenim, da je rabil pisatelj za pričujoči prvi zvezek rokopise iz 21 knjižnic. Drugi oddelek (55 — 147) zasleduje početke sholastične metode v pa-trističnem slovstvu, grškem in latinskem. Grabmann ne podaja tukaj ma-terielno nič novega, vendar bode marsikomu ustregel bodisi z splošnimi razmotrivanji o razodetih resnicah in umskem delu, o načelnem stališču očetov proti grški filozofični spekulaciji, posebno proti Platonovi filozofiji, bodisi s pregledom spekulativnega dela grških in latinskih očetov. Referenta je posebno zanimalo poglavje o sv. Avguštinu in upa, da bodo izvajanja naslednjih zvezkov podrobno pokazala, kako je vplival največji učenik zapadne cerkve na razvoj sholastike stvarno in formalno. Tretji oddelek (148 —177) je posvečen Boethiju, ki ga imenuje Grabmann »zadnjega Rimljana — prvega sholastika«. Pomen tega zanimivega moža za razvoj sholastične metode je velik. Prevel in komentiral je Ari stotelova spisa o kategorijah in izepl ippvjvstag in Porphyrijevo Isagoge in tako posredoval srednjemu veku poznavanje Aristotelovega nauka o kategorijah in o stavku. Vplival je pa še neposredneje po svojih teologičnih Opuscula sacra, kjer se poslužuje Aristotelove filozofije, da bi z njeno pomočjo pojasnil največje skrivnosti krščanstva, nauk o trojici in inkarnacije. Polatinil je dolgo vrsto aristotelskih terminov in storil tako veliko uslugo poznejši spekulaciji. Četrti oddelek (178—257) obsega znanstveno delo karolinške dobe in naslednjih stoletij do sv. Anzelma. Predsholastika, kakor imenuje Grabmann to dobo, je »čas zbiranja in ekscerpiranja, reprodukcije in kompila-cije«. Odločuje avktoriteta, značilna je odvisnost od izrekov in naziranj očetov. V tej dobi so nastale nove katene in florilegiji. Florilegiji so zanimivi, ker se opazujejo v njih začetki sistematike, imajo pa pomen tudi za zunanjo, tehnično izpopolnitev metode, ker kažejo poizkuse, dialektično izenačiti nasprotne patristične izreke. V 9. stoletju je posebno zanimiva osebnost Johannes Scotus Eriugena, ki so mu nadeli nekateri častno ime »oče sholastike«, drugi pa ravno nasprotno »oče antisholastikp«. Po Grab-mannovih izvajanjih nikakor ne zasluži prvega častnega priimka, ker je zmotno pojmoval centralni problem sholastike »auctoritas et ratio« in pre- tiraval zadnjo na škodo razodetja in cerkvenega učeništva. Drugo poglavje tega oddelka slika znanstveno delo 11. stoletja. Značilno je nasprotstvo med dialektiki in antidialektiki; oni precenjujejo dialektiko tudi v teologiji, tako da pridejo deloma v konflikt z ortodoksijo. Berengar Turonski je najznamenitejši zastopnik te struje. Berengarjev največji nasprotnik canterburyjski nadškof Lanfrank povdarja avktoriteto, ne da bi hotel izključiti fllozofično spekulacijo; zavrača jo le v prave meje. Nekoliko strožji antidialektik je Peter Damiani. Pri Bernoldu iz Kostnice (Konstanz) kon-statira Grabmann ono zunanjo tehniko, ki jo nazivamo navadno Abaelar-dovo sic-et-non-metodo. Ta kanonist podaje naravnost navodila in pravila, kako je treba izenačiti nasprotne izreke očetov. Ivo Chartreski zavzema med teologi 11. stol. odlično mesto po svoji sistematiki, po prizadevanju, spraviti v soglasje nasprotujoče si izraze in pa s tem, da je za posamezne dogme obogatil patristični material. Na koncu tega oddelka govori Grabmann obširno o do sedaj še neizdani teologični summi, katere pisatelj je Radulfus Ardens. To delo, obstoječe iz 14 knjig, je zanimivo po sistematiki, po razdelbi znanosti in po naobračanju filozofične terminologije na teolo-gične predmete. V 8. knjigi govori o sedmerih zakramentih; do sedaj je bil najstarejša priča za to število Oto Bamberški (-j- 1127). Peti oddelek (258—339) je posvečen očetu sholastike sv. Anzelmu. Anzelm je genialen mislec, poln verskega navdušenja in globoke spekulativne bistroumnosti, prikupljiv po svoji osebni ljubeznivosti. V svojem znanstvenem delu se opira na avktoriteto in na um. Temelj mu je avkto-riteta, auctoritas Sacrae Scripturae in pa sv. očetje, med njimi posebno Avguštin. Pa uprav sv. Pismo in očetje ga spodbujajo, poglobiti se v razodete resnice. Ratio ima trojno nalogo: 1. Z umskim delom si moramo pridobiti poglobljeno umevanje verskih resnic (»čredo ut intelligam«). Cerkev, biblija, očetje posredujejo fidei certitudo in to je podlaga za fidei ratio. Ta ratio torej nima naloge stopiti na mesto vere; racionalistične tendence so Anzelmu povse tuje. Pomen Anzelmovega »čredo ut intelligam« je najbolje izražen v Proslogiju: »Non tento Domine penetrare altitudinem tuam; quia nullatenus comparo illi intellectum m e u m, sed desidero aliquatenus intelligere veritatem tuam, quam credit et amat cor meum. Neque enim quaero intelligere, ut čredam, sed credo, ut intelligam. Nam et hoc credo, quia nisi credidero non intelligam.« Ta ratio fidei torej ni spoznanje, ki bi adekvatno doseglo svoj predmet, ni spoznanje, ki bi vzelo razodetim resnicam značaj skrivnosti, tudi ni spoznanje, ki ga doseže človek samo z naravnimi sredstvi, temveč je na nadnaravni veri utemeljeno, pod vplivom milosti pridobljeno spoznanje. Do tega spoznanja pride človek, da se razmišljevaje poglobi v analogije nadnaravnega reda v naravnem, da se etično očisti in stremi za popolnostjo, da se izogiblje precenjevanja človeške modrosti (pri Anzelmu je to konkretno Roscelinov nominalizem, ki je bil posledica hyperdialek-tične struje 11. stoletja). 2. Druga naloga, ki jo ima ratio, je ustvarjenje organične enote med resnicami nadnaravnega in naravnega reda (sistemi-ziranje). 3. Ratio pa mora tudi zavračati ugovore in (vsaj negativno) rešiti navidezna nasprotja (Cfr. Tractatus de concordia praescientiae et prae-destinationis necnon gratiae Dei cum libero arbitrio). Na koncu knjige je trojno kazalo: seznamek porabljenih in navedenih rokopisov (87 po številu), osebno in stvarno kazalo. Prvi zvezek zgodovine sholastične metode je priča, da se je lotil tega težavnega dela mož, ki mu je kos v vsakem oziru. Zadnji oddelek o sv. Anzelmu, daje nekako predokus izvajanj v naslednjih dveh zvezkih. Grabmannovo delo je aktualno. Leon XIII je v svoji okrožnici »Aeterni Patris« priporočil študij sholastike, posebno del sv. Tomaža, Pij X vidi v sholastiki branik proti modernističnim zmotam. Grabmannova knjiga nas uči zgodovinsko umevati sholastiko in kaže posredno pot — historia vitae magistra — ki jo mora hoditi katoliška spekulacija danes. Temeljni problem sholastike se da povzeti v dveh besedah: auctoritas et ratio, in tega so rešili njeni največji zastopniki povoljno na obe strani. Na tem se ne da in ne sme nič izpreminjati. Naš čas s poglobljenimi historičnimi in naravoslovnimi študijami se da primerjati nekako 12. stoletju, ki je odprlo nov patristični material, ki so ga potem uporabili veliki misleci 12. in 13. stoletja. Zato se da naloga, ki jo ima rešiti katoliška spekulacija prihodnjega časa, formulirati takole: Naprej v duhu velikih sholastikov, posebno sv. Tomaža Akvinskega! Konečno nekaj dvomov, ki sem jih imel pri proučevanju knjige! Kakor visoko cenim Lanfranka, vendar ne vem, ali je tako gladko rešil problem auctoritas et ratio, kakor slika Grabmann. — Ali spada Radulfus Ardens s svojo še nenatisnjeno teologično summo »Specutum universale« (ohranjena v treh rokopisih cod. 709 [vseh 14 knjig] in cod. 710 [9. —14. knjiga] v pariški Bibliothčque Mazarine in cod. Vatic. lat. 1175 [celo delo]) res na konec 11. stoletja? B. Geyer je objavil v Theologische Quartalschrift 93 (1911) 63 nsl. razpravo, v kateri dokazuje, da so navadna biogra-fična poročila o tem možu., ki jih ima 11. pr. tudi H. Hurter, Nomenclator literarius 3 (Oeniponte 1903) I 1097 s nezanesljiva, da spada Radulfus v 12. stoletje ter je učenec Gilberta de la Porree (j- 1154). Geyerjeva teza se mi zdi dokazana. Grabmann se o Geyerjevem dokazovanju še ni izjavil. Lukman. Rudimenta linguae hebraicae. — Scripserunt V o se n et Kaulen. Nona editio, quam recognovit et auxit prof. Iacobus Schumacher. Friburgi 1911. Herder. K2.40; lig. K 3.— Pred 50 leti je izdal Vosen ta navod za učenje hebrejskega jezika. Po Vosenovi smrti je Kaulen izdajal to slovnico v latinskem in istotako v nemškem jeziku, v katerem je Vosen sedem let pred latinskim izvodom spisal to kratko hebrejsko slovnico. Po Kaulenovi smrti je prevzel izdajanje obeh slovnic kolinski prof. Jak. Schumacher, ki je izdal 1. 1909 že v 19. izdaji nemški izvod, in 1. 1911 v 9. izdaji ta latinski izvod. Nemške 19. izdaje oceno je prinesel Voditelj XIII (1910) 365. Kakor se je tam lahko poudarjal lep napredek v metodi, tako je opažati v tej latinski izdaji iz 1. 1911 zopet velik napredek od izdaje 1. 1909, zlasti glede zgodovine hebrejskega jezika, glede izrazovanja samoglasnikov, glede točnosti pravil in primerov. — Sewa medium, ki je v zadnjem času nastopil v hebrejskih slovnicah, je moral v tej izdaji, kakor tudi v 28. Gesenijevi, izginiti zopet s površja. Dr. Slacič. I. Razprave. 1. Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Spisal prof. dr. A. Stegenšek, Maribor. III. Pot trpljenja v Šmarju pri Jelšah. Meta 1745—1747 je postavil šmarski župnik M. Vretscher postaje j trpljenja (STATIONES PASSIONIS) proti podružnici sv. Roka, pozneje so se dodale še nekatere kapele (Sl. 8 in 9). Dandanes je vseh 14, a zadnji dve se držita skupaj. Radi preglednosti bodemo najprej vsako kapelo posamez opisali in razložili, potem bomo pojasnili njih razdelitev in zgodovino. Praktični del o obiskovanju tega pota in odpustkih pa prihranimo za drugi oddelek. A. Opis in razlaga. 1. Kapela sv. Roka. Je čedna stavba z izklesanimi pilastri ob voglih, stolpičem in bogato kovanim, nekdaj deloma pozlačenim omrežjem za vrata. Nad oltarjem je pokrajina s kipi. Na levi sedi v samoti sv. Rok, povzdiguje v molitvi roke in oči navzgor, kjer se vidi na nasprotni strani križ, obdan od treh angelskih glavic. Poleg svetnika je še pes s kruhom, v sredini pa angel s čutaro in nad njim Mati Božja. V odprti knjigi pod križem se čita: »Voditelj« 1912. 7 Sveti Rok bil bolnikom postrežljiv1 potem je on še sam zboleli, pušavo je šel2, en pes kruh nosil, en mladenč mu je pa z vodo postregel. Kapele pono-vlene v leti 1885. Martin Vračun maler 3. Na oboku je slabo naslikan klečeči sv. Rok v nebeški slavi, pod njim pa pogled na šmarsko župnijsko cerkev ob času kuge. etos cosP' jrrn im sropmce KALrAHM 2. Škapulirska kapela. Ta mala kapela s plitvo dolbino spredaj in s stolpičem se je nekdaj ponašala z izborno izvršenimi freskami. Nad oltarno mizo zremo v sredi Jezuščka sedeti na Marijini levici in se sukati proti desni, kjer je sv. Jožef. Niže na levi priporoča sv. Dominik4 (v beli halji, s črnim plaščem — dominikansko cappo — in gorečo bakljo) tri vernike, ki se spodaj z zgornjim truplom dvigajo iz plamenov vic. Sv. Dominiku odgovarja na desni ves zamaknjeni sv. Janez od križa ß v karmeličanski opravi, ki prejema od Jezusa škapulir. Devica Marija pa spušča škapulir in rožni venec proti vernim dušam. Že se dotika trpeči mož navzdol viseče svetinjice, v trenutku jo bo zgrabil — in bo rešen. Kako dramatičen moment!0 Na stranskih ’ V Aquapendente, Rimu in drugih krajih je stregel okuženim. 2 V gozd poleg vasi Sarmato ob reki Treb-bia, ki se pri Piacenzi izteka v Pad. — Rodil se je sv. Rok v mestu Montpellier na Francoskem 1. 1295, tam je tudi umrl, 32 let star, 1. 1327. 3 Martin Vračun je bil priprost kmet v Šmarju, doma v Koritnem. Čeprav se ni nikoli nič učil, je vendar orgije popravljal in slike delal. Bil je bolj »malheur« ko »maler«, se je nekdo izrazil. 4 Sv. Dominik je tukaj prestar naslikan, ker je štel šele 51 let ob svoji smrti 1. 1221. 5 Sv. Janez od križa je umrl 49 let star leta 1591 in je bil 1. 1726 svetnikom prištet. Spada med največje mistike in pobožne pisatelje. 6 Že Michelangelo je na sliki poslednje sodbe v sikstinski kapeli v Rimu naslikal, kako angeli z J S1ČAM' JARMU m POT! ŽAt' Sl. 8. Šmarje. Tloris pota trpljenja. stenah zremo sv. Joahima in sv. Ano, na oboku goloba sv. Duha med dvema nedoločenima mladima svetnicama. Zunaj je na zapadni steni podoba žalostne Matere božje, zadi sv. Družina (Marija in sv. Jožef vodita 12-letnega Jezusa za roki), tretja stena pa je zgubila svojo fresko. Na stolpiču vidimo zaščitnike podružnic: Sv. Vida s kotlom spredaj, sv. Miklavža z jabolki zadi, sv. Karola Bor. z mrtvaško glavo na vzhodu in sv. mašnika Filipa Nerija na zapadu. 3. Jezus v ječi v Kaj-fovi hiši. Dvojne stopnice, ki vodijo na planoto pred kapelo žalostne Matere božje, oklepajo podzemeljsko ječo (Prim. tabl. 3). Spredaj je zidana iz sekanega kamna1 in vrata so zadelana s krepko železno mrežo, znotraj pa obstoji iz 2 m široke, 2'2m globoke in 2-13 m visoke kleti, ki je z banjo obokana, neometana, z lišaji poraščena in edino od spredaj razsvetljena. V polumraku vidimo tukaj Jezusa, kako je z verigami priklenjen in sicer za noge h kameniti kladi na tleh, za roke pa na štirivoglati slop v ozadju (Tabl. 3). Ne more leči, da bi si odpočil, pa tudi stati ne more pri miru. Rimski vojščak se s kolenom opira ob klop in ga Sl, 9. Šmarje. Pogled na pot trpljenja, spredaj ob levem robu kapela sv. Roka. (Po razglednici). rožnim vencem vlačijo izvoljence v nebesa. Tudi na neki sliki v Kolinu ob Reni rešujejo angeli z rožnim vencem verne duše (St. Beißel, Geschichte der Verehrung Marias im 16. und 17. Jahrh., 1910, slika 23). Tako je tudi kongregacija sv. oficija v Rimu 1. 1613 predpisala, da naj se slikajo angeli, ki rešujejo verne duše, in ne naravnost Devica Marija, kakor se glasi t. zv. sobotni privilegij (bulla sabba-tina): Ego Mater gratiose descendam sabbato post eorum mortem et, quot inveniam in purgatorio, liberabo. (Wetzer und Weltes Kirchenlexikon, X2 1445). Naša slika je še dobesedna ilustracija te bule. 1 Na dekorativni žari nad pročeljem sta vsekani črki P O. z vso silo vleče za vrv na tla, arabski šejh z levovo kožo na glavi se je pa z vso težo vlegel na njega in ga tišči navzdol. Ni čuda, če se Gospodu šibijo kolena, če pokajo priklenjene roke, če se mu poveša bridkosti poln obraz. Čudež je le, da ne odpre ust, da ne povzdigne kaznujočih oči. Da bi za trenutek ne zadremal, mu trobi nehvaležni Malh na ušesa in kuštrav psiček po svoje spremlja ta oduren prizor. Tudi pritlikavcu, ki sveti k hudobnemu početju, se bere topa zloba iz obraza. Vsi so kakor obsedeni zoper Gospoda, vsem sije brezmejno sovraštvo iz lica, posebno rdeči beduinov obraz žari iz ozadja, kakor če bi bil poosebljeni vrag. Nad vhodom bi lahko zapisali: »Božje Jagnje med obsedenimi volkovi«. Ta mojsterski prizor napravi najgloblji vtis. Ako pa vzamemo sv. pismo v roke, pridemo v zadrego, ker ne najdemo nobenega poročila, kedaj se je to zgodilo. Graška Kalvarija, ki je služila za vzgled šmarskemu potu trpljenja, ima tudi »Station des nächtlichen Gefängnisses und der Verspottung Christi« in sicer v posebni kapeli skoro popolnoma pod zemljo1. V opisu iz 1. 1723 se bere, da je bil naš Zveličar »die ganze Nacht verhöhnt, verspottet, mit harten Maulstreichen geschlagen und mit Füßen gestossen, in einem finstern Kerker, wegen unserer heimlichen und verborgenen Sünden . . .«2 Ta ječa se kaže še dandanes v armenski cerkvi Zveličarja na Sionu v Jeruzalemu, ki je pozidana na dvorišču Kajfove palače. Prvi romar, ki je sv. okraje opisal — potoval je 1. 333 iz Burdi-gale (Bordeaux) v Galiji čez Oglej, Emono, Celje in Ptuj v Carigrad in od tam v Sv. deželo — že omenja lego Kajfove hiše na Sionu 3, Ciril Jeruzalemski pa je dejal v neki pridigi, da puščoba (razvalina) te hiše priča o moči v njej obsojenega Zveličarja4. V V. stol. pa so pozidali na njenem mestu cerkev sv. Petra, ki jo je najbrž podrl Kalif Hakem 1. 1009. Njeni sledovi so še pod sedanjim armenskim samostanom in pa pod cesto, ki vodi proti jugu (Nebi Daüd s svetiščem zadnje večerje). Poleg palače je bilo dvorišče (atrium), na katerem je sv. Peter Jezusa zatajil, kjer so tudi Zveličarja stražili tisto noč, potem ko ga je Kajfa s sinedristi obsodil v smrt, in sicer do zjutraj, 1 Der christliche Feierabend, l88l, 185. 2 Graetzer-Wallfahrt nach dem Berg Calvarie 47. Na bakrorezu sv. stopnic se čita: J. Faligiun sc. 1723. 3 Ascenditur Sion et paret, ubi fuit domus Caifae sacerdotis, et columna ad- huc ibi est, in qua Christum flagellis ceciderunt. Itinera hierosolymitana. Ed. Ge- yer 22. 4 ’Ea^y^ei f( cbtt'a 5: a tr(c v iv isrpriac toü zpdHvTG? ixsi töte TYjV SuvajUV. Migne, P. gr. 33, 818. ko so ga peljali k Pilatu. Mesto nekdanje prostorne cerkve sv. Petra so pozidali Armenci še v prvi polovici XI. stol. na dvorišču cerkvico na čast Zveličarja. Že izkraja se je imenovala ječa Gospodova, kakor bomo videli iz najstarejših potopiscev. Kaj jih je k temu nagnilo, da so govorili naravnost o ječi in ne samo o kraju zastraženja, se ne da povedati. Romarji v prvem tisočletju ne omenjajo te ječe, sedaj pa naenkrat stopi na plan! Gotovo sije Armenci niso zlepa izmislili, ampak morali so zato imeti neko podlago ali v učeni eksegezi ali v ljudskem domnevanju. Tisto noč je bilo tako mrzlo, da se je sv. Peter z vojaki grel ob ognju na dvorišču. Ali ni bilo torej bolj primerno, če so Gospoda za več ur zaprli v temnico, kakor pa, da bi ga čuvali pod milim nebom? Že to je značilno, da so novo cerkev imenovali po Zveličarju in ne po prejšnjem zaščitniku — sv. Petru. Po našem mnenju je bila cerkev že izkraja postavljena na čast ječi Gospodovi in je nadomestila kak še starejši spomin na njo. Zakaj armenski pisatelj Mojzes Kagankavatsi, ki je živel koncem 10. stol., jo že omenja: »Na levo, t. j. severno od Siona je ječa, v kateri je bil zaprt Zveličar«.1 In ako bi kdo dvomil, ali je njegov tekst prvoten2, pa imamo grški tekst iz 1. 1150 — 1187, (poročevalec je že videl stolp cerkve božjega groba, obiskal je pa tudi Skalnato mošejo kot krščansko cerkev) in ta pravi, da je ena ječa Gospodova na Kalvariji, druga na Sionu3. Ravnotako opeva sionsko ječo carigrajski pesnik Teodor Prodrom, ki je živel v prvi polovici XII. stol.4. L. 1165 jo omenja tudi duhovnik Janez iz Würzburgab Po 1. 1170 pa so Latinci, kakor bodemo pozneje poročali, prenesli s Siona celo vrsto spominov h gradu Antoniji, tako pretorij Pilatov, hišo Kajfovo, Anovo in zraven To the left of Sion is the dungeon where shut Christ up. Quarterly Statement. Palestine Exploration Fund 1896, 347. 2 Vešč palestinoslovec Fr. Barnabe Meistermann v svojem delu Le Pre-toire de Pilate et la forteresse Antonia, Paris 1902, 176, smatra to mesto za inter-polirano, ker se ječa ne omenja pred 1. 1283. Da je njegov razlog prazen, smo zgoraj dokazali. Se več, ves opis Kagankavatsijev je posnet iz starejših virov in tako je starost ječe še višja. 3 Auxoü sic TTjV 7.7!a Euov svat izipoc cpuXaxY) xoü Xptaxoö. Migne, P. gr. 133, 976. 4 »In carcerem compactus, illusus, alapis affectus es, Christe mi . . .« Migne, P. gr. 133, 1194. Illusio in alapae spominja na dogodke v Kajfovi hiši. 6 Iuxta dictum praetorium Pilati versus orientem erat atrium, seu potius carcer, in quo vinctus detinebatur Iesus et tota noete illa inter mille sarcasmos, opprobria et ludibria a custodibus militibus et Iudaeorum principibus asservabatur. Migne, P. lat. 155, 1076. tudi ječo Gospodovo1. Ta se že 1. 1187 omenja ob jozafatski cesti2. Ta prenos ječe dokazuje, da je morala biti na Sionu že od pamti-veka v časti. Latinsko ječo ob jozafatski cesti je obiskal še 1. 1231 Ernoul» in ok. 1. 1241 francoski pesnik Filip Mousquet, ki pa je tudi opeval prvotno, armensko ječo na Sionu. Od napoljskih vrat, ki leže zelo nizko (mout bas), je šel (višje na Sion) v Kajfovo hišo, kjer je našel steber (coulonbe) in kraj (estace), kjer je bil Jezus priprosto za roke in noge privezan4. Sionsko ječo sta videla tudi dominikanca Burc-hard de monte Sion5 1. 1283 in R ic col do d e M o n t e Cro c e 0 ok. 1. 1289. Zadnji prvikrat loči cerkev Zveličarjevo od ječe, našel je torej dandanašnje razmere, iz vzporednega popisa sledi isto tudi za Mous-queta, najbrž pa je že izpočetka veljala proteza za posnetek prave ječe Gospodove, katero so pozneje smatrali kot pristno. Na vsak način je značilno, da niso ob jozafatski cesti kopirali cerkev Zveličarjevo, ampak ječo. Kakšna je torej dandanes ta ječa? Na dvorišču armenskega samostana na mestu Kajfove palače se nahaja pravokotna, znotraj 8 m široka cerkvica z absido in dvema obokanima shrambama (diakonikon in prothesis) po vzhodnem običaju ob straneh prezbiterija (Tabl. 4). Desna velja za ječo Gospodovo (Habs el Messieh). Njen vhod se vidi ob desnem robu naše slike. V ječi, ki ima okoli 1 m2 površine, stoji oltarček (omenja ga že Quaresmio)7 1 Meistermann, Le Prčtoire, 206—215. Le ječo je M. prezrl, ker se sploh rad izogne tekstom, ki niso po njegovih nazorih. * Or revieng a la rue de lozafas ... e la estoit la prisons v il fu mit la nuit quil fu pris en gessemani. Titus Tobler, Topographie von Jerusalem und seinen Umgebungen. II, 1000. 3 Michelant et Raynaud, Itineraires k Jerusalem en fran^ais, XI—XIII. s. Genčve, 1882, 48. 4 Apries cel liu qui mout est bas, Si est la Maissons Kayfas, U la coulonbe est et 1’ estace, U Jhesu Cris ä simple face Fu par mains et par pičs loučs. Michelant et Raynaud, o. c. 114. 5 Deinde eundo in montem Sion reperies domum Cayphe in qua Iudei Christo illuserunt et locum, in quo ipsum recluserunt usque mane, qui locus carcer Domini appellatur. Laurent, Peregrinatores medii aevi quatuor. Lipsiae 1864, 72. 6 Inuenitur in monte Syon ecclesia sancti Saluatoris, que fuit domus Cayphe, principis sacerdotum. In qua Dominus fuit tota nocte attritus, et est ibi pars co-lumpne, ad quam ligatus erat. Ibi eciam carcer erat, in quem Iudei posuerunt Ihe-sum et eum observabant usque mane, quando miserunt eum vinctum ad Pylatum. Laurent, o. c. 150. * Historica, theologica et moralis Terrae sanctae elucidatio . . . auctore Fr. Francisco Quaresmio Laudensi. Antverpiae 1634; druga izdaja Venetiis 1880 (po njej citiramo) II, 137 b. in je k večemu za troje oseb prostora. Na obiskovalca napravi mučen in pretresljiv vtis k Romarji so spomin na to ječo razširili izven Jeruzalema. Omenili smo že, da govori o njej bizantinec Teodor Prodrom v prvi polovici XII. stol., bolj zanimivo je, da se nahaja tudi v vzhodni liturgiji. Ruska cerkev n. pr. moli pri službi božji na Veliki petek zvečer: »Strašno in prečudežno skrivnost vidimo danes vresničeno. Nedosežni se pridrži; zveže se, ki je Adama odrešil prekletstva; ki preiskuje srce in obisti, se brez pravice izprašuje, v ječo se zapira, ki je prepad zatvoril, pred Pilata se stavi tisti, pred katerim s trepetom stojijo nebeške Moči...«.2 Ker so tukaj Gospodove muke v zgodovinskem redu naštete, se gre za ječo pri Kajfu in ne na Kalvariji. Naša šmarska ječa pa je odvisna od tega, kar so zapadni mistiki in pobožni pisatelji napravili iz jeruzalemskega vzorca. Neki frančiškan (najbrž Janez de Caulibus) iz druge polovice XIII. stol., čigar lepe »Meditationes de vita Christi« gredo pod imenom sv. B o-na ven tur a, je pisal o njej: »Poslali so Gospoda v ječo, ki je bila tam pod zemljo (!) in ki se še vidi ali vsaj sledovi od nje. Tam so ga privezali h kamenitemu stebru«.3 Podobno se izraža kartuzijan Ludolf Saksonski (f 1350), da so pahnili Jezusa v ječo pod dvorano, ga privezali k stebru in so pustili pri njem nekaj vojščakov, ki so ga celo noč napadali z besedami in morda tudi z dejanji. Tako je stal Gospod po koncu do jutra k stebru privezan in od zasmehovanja nasičen, ves potrt od mraza in trpljenja, ker ie bila zima in noči dolge *. Prvi zapadni pisatelji menijo torej, da je ječa Gospodova prostorna in 1 Schuster-Holzammer, Handbuch zur Biblischen Geschichte, Freiburg i. Br. 1906, I6, 445. P. Bamabč Meistermann, Nouveau guide de Terre Sainte, Paris, 1907, 122 (Po tej knjigi je povečani naš tloris tabl. 4). Kliše notranjščine pa nam je blagovolil posoditi dr. Fr. Düsterwald, stolni kanonik v Kolinu ob Renu, iz svoje knjige Der Jerusalempilger. Cöln, 1910. 2 A. Maltzev, Fasten- und Blumen-Triodion nebst den Sonntagsliedern des Oktoichos der Orthodox-Katholischen Kirche des Morgenlandes. Berlin, 1899, 529. 3 Das Leben Christi. Erzählt und betrachtet von dem heiligen Bonaventura. Wien 1836, II, 136. 4 Mittentes (principes Iudaeorum) Dominum Iesum in quendam carcerem ibi subtus Solarium (cf. Söller), cuius adhuc videri potest vestigium, ligaverunt ibi ad quandam columnam lapideam, cuius pars ibidem mutata fuit: et adhuc ut dicitur apparet. Dimiserunt nihilominus cum eo aliquot armatos ad fortiorem custodiam, qui eum vexaverunt per totam noctem residuam . . . Modo unus modo alius verbis et forte etiam factis contra eum insurgunt . . . Vita Christi Domini Servatoris nostri ar. p. Ludolpho Saxone carthusiano ... ex sacris evangeliis veterumque pa-trum sententiis contexta . . . Per Ioannem Dadraeum, parisiensis scholae docto-rem theologum. Parisiis, M'D'LXXX, 403. pod zemljo, o telesnih mukah Zveličarjevih pa še ne vedo nič gotovega. V XVI. stol. pa je jezuit Viljem Stanihurst v krasnih ekshortah, ki jih je imel na lovanjskem vseučilišču, prenesel v ječo zasramovanje Gospodovo, kakor se čita pri evangelistih: »Tedaj so mu pljuvali v obraz, so ga za uho bili, drugi so ga v obraz s pestmi tolkli« \ o ječi pa pravi, da je bila najbolj zavrženi kot Kajfove hiše, temna in podzemeljska jama, kamor se je zbirala vsa nesnaga. Tja so poklicali izvržek vseh Judov, šalobarde in nesramne ničvredneže, ki so vsi sovražili Zveličarja2. Pljuvali so mu v obraz, bili so ga, zasramovali... Enako pravi Marija iz Agrede (f 1665), da je Jezus v ječi pretrpel udarce s pestjo, zaušnice in sramotenje3. Nekateri so celo trpljenje Gospodovo v ječi smatrali kot prvo bičanje! Tako Daniel Mallone, ki pravi, da so Gospoda v ječi z rokami na hrbtu k stebru privezali in so ga s pestmi, petami, udarci, zaušnicami, jermeni in biči bili4. Njemu pritrjuje odlični pisatelj frančiškan Frančišek Quaresmio. Član istega reda Simon Mänhard, ki je živel dalje časa v Gradcu kot spovednik nadvojvodinje Marije, matere cesarja Ferdinanda II, je v svojih učenih pridigah podobno pisal: »Der guetig Herr ward herrunden im Haus Cayphae in ein schmähliche Keuchen gelegt, so un-der dem Saal war ... er wird mit Stricken und Ketten (!) im Kercker gebunden . . . Sie stossen ihn daselbst grimmiglich an ein stainene Saul (Säule) vnd binden ihn mit Stricken auff das härtist und stärkist an di Saul, hüteten auch seiner die gantze Nacht, damit er nicht entrinnen solt vnd schlugen ihn ohn underlaß mit Fäusten, Schue-hen, lideren Riemen, Ruthen und Gaißlen6. V podzemeljski šmarski ječi ni sicer ta prizor predstavljen, a to bičanje bodemo srečali v eni izmed poznejših postaj. 1 Mt 26, 67; Mk 14, 65; Lk 22, 63. 2 »Barbari satellites (Christum) ex concilio abduxerunt in angulum abiectissi-mum, in tenebricosum et subterraneum antrum, quo totius domus sordes congere-bantur (torej v kloako!). Convocarunt itaque selectissimos quosque ex tota Iudae-orum faece, scurras et impudentissimos nebulones . . .« Dei immortalis in corpore mortali patientis historia . . . auctore R. P. Guilielmo Stanihursto S. J. Coloniae Agrippinae, M DC'LXXXI, 123. 3 Schmöger v pozneje navedenem delu XXXI a. 4 Ibi (in carcere) ad lapideam columnam vinctis post terga manibus ligant, pugnis, calcibus, colaphis, alapis, loris, flagellis contundunt, suamque in eum rabiem effundunt . . . Quaresmio, Elucidatio T. S. II, 156. 6 Passologia, das ist: Christliche Predigen Vnd zugleich anmutige Betrachtungen von dem . . . Leyden Jesu Christi . . . und Marie . . . Der vierdte Teil. Durch F. Simeonem Mänhard um. München, M'DCLXXV, 294. Cisto drugače pa je Gospodovo trpljenje v ječi opisoval (1573) poljudni nabožni pisatelj Adam Wa lass er. »Als nun die Mitternacht vergangen, schafft Cayphas den Dienern, daß sie Jesum solten in ein Kercker legen, der unter dem Palast war. Und also führten die grausame unbarmherzige Diener das unschuldige Lämmlein in denselben Kerker als S. Bonaventura spricht, und bunden ihn an ein steirene Saul, und Hessen etliche boese Menschen bey ihm, die ihn solten hueten. Dieselbige spotteten sein und vexirten ihn. Der Herr mußte die gantze Nacht durch und durch stehen: Er koennte nie sitzen, er koennte sich nicht anleinen, er koennte sich nicht wischen, dann seine Haend waren ihm gebunden, so war er auch gantz mued und schwach von den Schlaegen und Stoessen, die er die Zeit hergelitten hätt ...«’. Vsa muka Gospodova v ječi obstoji v tem, da nima miru in počitka, ne more se nasloniti, niti zatisniti očesa; o udarcih in bičanju ni govora. Ta motiv je Walasser po našem mnenju povzel iz pasijonskih iger2. Tako čitamo v hallskem pasijonu iz Tirolskega iz XV. stoletja, da pravi neki čuvaj proti Kajfu in judom, ki se spravljajo spat po Gospodovi obsodbi: Ir herrn, ir mugt schlaffn gan. Wir welln mit Jhesu heint ob red stan Und treulich sein pflegn, Aber in kain pett nit legn: Wir wollen in sunst schon pehaltn, Das er nit soll erkaltn, Sündern er mues wol erschbiczen, Heint wenig schlaffn oder siezen; Er darff umb den polster nit vast dringen; Wir muessn im pump mettn singen. Ta motiv je porabila tudi umetnost: V frančiškanskem samostanu Schwazu na Tirolskem je freska z letnico 1526, ki predstavlja zasramovanje Gospodovo: Na dvorišču vpričo mnogo gledalcev sedi Jezus, eden vojščak ga vleče za vrv okoli vratu, drugi mu trobi na uho 3. Walasserju je sledil znani pobožni pisatelj kapucin Martin iz Cochem a (f 1712), čegar opis ječe Gospodove je vir za našo šmarsko skupino: »Sie führten den erschöpften Heiland die Treppe hinab (!) in einen engen und finstern Kerker, welcher noch heutzutage zu sehen 1 Vita Christi et Marie. Vor Zeiten durch einen andaechtigen Lehrer S. Fran-cisci Ordens zusammengetragen, hernach durch Adam Wallasser erneuert und vermehrt. München, 1723, 400. 5 Wackerneil. Altdeutsche Passionsspiele aus Tirol. Graz, 1897, 315. 3 Karl Atz, Kunstgeschichte von Tirol und Vorarlberg. Innsbruck, 1909, 817. ist; denn die heilige Helena (!) hat aus dem Hause des Kaiphas eine Kirche gemacht, in welcher nahe bei dem Hochaltäre zur rechten Hand ein sehr enges und finsteres Loch ist, welches der Kerker des Herrn genannt wird. Etliche Bösewichter gesellten sich zu ihm, um ihm keine Ruhe zu lassen. Also stand der halb-todte und am gantzen Leibe zerschlagene Heiland in diesem übelriechenden Kerker und durfte sich weder setzen oder lesen noch auch anlehnen; denn so wie er dies versuchte, zogen ihn die Schergen wieder in die Höhe; darum blieb er gar erbärmlich mit geneigtem Haupte stehen und seine schwachen Knie zitterten vor Mattigkeit . . .« Edini razloček je, da v Šmarju Zveličarja tiščijo k tlom, seveda brez uspeha, ker je priklenjen, po Cochemu bi ga pa morali vleči navzgor, kar pa se umetniško ne da tako dobro izraziti1. Slednjič podamo še opis ječe, kakor jo je videla pobožna Katarina Emmerich (j- 1824), to pa zato, ker se njen opis in slika, ki jo je po njem narisal redemptorist Fr. M. Schmalzl, popolnoma strinjata s poleg natisnjeno podobo bičanega Jezusa Sl. 10. Maribor, škofijski muzej: Bičani l'z 18. stol., ki je bila nekdaj pri Jezus od Sv. Lenarta v Slov. gor. Sv. Lenartu v Slov. goricah (Sl. 10). »Der Kerker Jesu unter (!) dem Gerichtshause des Kaiphas war ein kleines rundes Gewölbe. Ich sah, es bestehe noch jetzt ein Teil dieser Stelle . . . Auch hier ließen die Peiniger dem Herrn keine Art von Ruhe. Sie banden Ihn in der Mitte des Kerkers an eine niedere Säule und vergönnten Ihm nicht sich anzulehnen, so daß Er auf seinen ermüdeten, vom Fallen und dem Anschlägen der Kette, die bis zu den Knieen niederhing, verwundeten und geschwollenen 1 Des ehrwührdigen P. M. von Cochem Leben und Leiden unseres lieben Herrn und Heilandes Jesu Christi und seiner göttlichen jungfräulichen Mutter Maria. Neu bearbeitet und heiausgegeben von Michael Sintzel. Regensburg 1862, 815. Füßen hin und her schwankte . . . Der Tag . . . blickte durch eine Oeffnung oben an der Kerker wand auf unser heiliges, mißhandeltes Osterlamm« >. Šmarska ječa posnema torej Mesijevo ječo pri Armencih na Sionu in sicer po načinu zapadnih mistikov, ki so si jo predstavljali večjo, kakor je v resnici, in pod zemljo; prizor sam pa je odvisen od pasijonskih iger in Cochema 2. 4. Kapela Žalostne Matere božje. Ta največja kapela (Tabl. 3) ima nad oltarjem pod praznim križem kip Matere božje z mrtvim Zveličarjem v naročju. Na levi od nje sedi sv. Janez s knjigo v roki in kaže na Marijo, na desni mu odgovarja sedeča sv. Magdalena, ki se joče odloživši posodo z mazilom. Zadi na steni je potem še naslikanih šest oseb, od katerih si jih več solze briše, kakor če bi hotele tudi gledalce ganiti na jok 3. Vsa skupina je simetrično razpostavljena, figure imajo vsaka svoj pridevek v roki, kakor v igri, čeprav pri sv. Janezu in Magdaleni ni niti običajno niti zgodovinsko, da bi imela pod križem kaj v rokah. Naša skupina je prizor iz pasijonske igre, snemanje s križa in Marijino žalovanje je njen predmet. Poglejmo si še igralce v zadnji vrsti! Tu stoji na levi sv. Jožef iz Arimateje s pogrebnim prtom (sacra sindon), potem sledi starček sv. Simeon, ki je Mariji prerokoval, da ji bo meč srce prebodel, potem dva jokajoča Angela Varih a, katerih naloga je v igri gledalce poučevati in vzbujati v njih sočutje in kes4, potem zelo stara in od onemoglosti sedeča žena, najbrž prerokinja Ana, hči Fanuelova, kije 1 Das arme Leben und bittere Leiden unseres Herrn Jesu Christi und seiner heiligsten Mutter Maria nebst den Geheimnissen des alten Bundes nach den Gesichten der gottseligen Anna Katharina Emmerich. Aus den Tagebüchern des Clemens Brentano herausgegeben von P. C. E. Schm öger, O. Ss. Red. Regensburg, j881, 951. 2 V graški kapeli je eden rabelj vlekel Jezusa za brado, drugi je zamahnil, da bi mu dal zaušnico, tretji pa je klečal, obraz kremžil in Gospoda oponašal. Der christliche Feierabend, 1881, 185. Graška kapela se je imenovala tudi Geheimes Leiden. Lansberg in po njem Walasser, Mänhard, Cochem i. dr. citirajo: Dicit enim B. Hieronj'mus, nun quam plane omnia, quae in hac nocte passus est Christus, ante extremum iudicium manifestari. Citirajo 3. pogl. Nahuma, a v dotičnem Hieronimovem komentarju ni tega mesta. 3 Pod oltarjem se vidijo duše v vicah. 4 Angel se obrača na poslušalce v redentinski, pfarrkirchenski in egerski igri (Creizenach, Geschichte des neueren Dramas. Halle a. S. 1893, I, 178) potem v krški na Koroškem, kakor bodemo še videli, in v naši dunajski. v templju dete Jezusa vzela v roke1, slednjič sv. Nikodem s posodo mazila in še tretja Marija. Tako igro so vprizarjali v cerkvi sv. Štefana na Dunaju od XV. do srede XVIII. stol. na Veliki petek popoludne, Marijino plakanje so s petjem predstavljali tudi pri kapucinih na Dunaju v XVIII. stol. (1704, 1730) in tudi dunajski oratorijanci so igrali nekaj podobnega. Verjetno je, da je bila taka igra tudi na Štajerskem znana. Camesina, izdajatelj štefanske igre pravi: ->Die Jesuiten waren es, welche (die) Mysterien in vielen Landgemeinden Oberbayerns und Schwabens, in Tirol und der Steiermark, sowie in der Schweiz in Uebung brachten und erhielten. Von den Domkirchen herab bis zu den Pfarrkirchen der oft unbedeutendsten Gemeinden finden sich viele Gotteshäuser, wo derlei geistliche Spiele an der Tagesordnung waren, und fast sonntäglich wurden heilige Comödien aufgeführt.«2 V cerkvi sv. Štefana je bil poleg prižnice oder s križem po koncu, ki so ga na Veliki četrtek postavili. Pod njim so stali igralci, 15 oseb.3 Predgovornik je najprej na kratko povedal vse Gospodovo trpljenje, potem pa so stopale razne osebe pod križ in so najprej govorile k Zveličarju, potem pa so se obračale k občinstvu. Prva je prišla Marija Magdalena in je odložila posodo z mazilom, da bi mogla objeti križ, potem dve Mariji, slednjič sv. Janez s togujočo Devico Marijo. Ko je ta najbolj tarnala, je pristopil sv. Simeon z mečem rekoč: Maria Liebe frawe Mein, Nun lass dein grosses Klagen seyn, nimb dir selber einen Trost, zu dem schmertzen den du hast. Simeon bin ich genandt und bin dir auch gantz wohl bekandt, Seith ich das liebe Kinde dein Ich namb in die armbe Mein, in dem Tempel das geschah, vor weissheit ich zu dir sprach: 1 Ta starka ne more biti Marija Salome ali M. Jacobi, ker veljata ti dve za sestri Marije Device, sta torej mlajši. Važno je, da starka sedi na svoji plati v sredi in odgovarja stališču Simeona na drugi strani. Pri Gospodovi smrti bi bila sicer 84 + 33 = 117 let stara, a na take malenkosti se ljudstvo ne ozira. 2 Albert R. v. Camesina, Das Passionsspiel bei St. Stephan in Wien (Berichte und Mitteilungen des Altertums-Vereines zu Wien, Band X, 1869, 327—348). Rokopis je iz 1. 1685, igra sama pa je po Camesinovem mnenju iz XVI. stoletja Sicer pa imamo še starejšo (iz XV. stol.) pasijonsko igro iz Dunaja (Creizenach, 1. c. I, 114). 3 Poleg že imenovanih 9 so bili še zraven Longin, Pilat, predgovornik (Pro-, lagus), Klavdij (Pilatov sin), sluga (Jožefov) in neki Stängel-Trager, ki ni nič govoril du magst es nicht vermeiden, Ein schwerdt Er durch dich wird schneiden dein Seel und auch dein hertz, darvon kompt dir solcher schmertz, dass kein zung nicht aussprechen mag, noch verstandt bringen an den tag, noch gedächtnus mag empfahen, dass wird dir heilt zuenahen, und werden an dir vollebracht, alss es vorlengst war gedacht. Simeon potegne meč in ga da Mariji v srce rekoč:1 Maria nimb hin das schwerdt, dass die Juden haben längst begehrt, und wiss dass gar ohn allen hass, dass ich es dir reiche umb dass, dass die Schrifft werdt eriüllet gar . . . Marija odgovarja stoje rekoč: Mich schneidt heüt ein scharffes schwerdt, dass ich mir nie hab begehrt, So mir zuvor Simeonis Mundte, geheissen hat vor Manniger stunde, Es durchschneidt die betrübte Seele Mein, wegen der so grossen bittern Pein, die mein Liebes Kindt erlitten hat, ach ich wolt ich were an seiner statt . . . Jožef in Nikodem se posvetujeta, da bi mrtvega Jezusa s križa snela, govorita tudi s Pilatom. Longin pa prebode Jezusu stran. Tu zopet nastopi Magdalena pod križem kleče ter objokuje rajnega: . . . Traure Liebe Sonn, weich baldt hindan, Ess ist gestorben Gottes Sohn, O sündige weit zerschmeltz, ach ihr Felssen zerspalt, sein leib ist verstarrt, sein bluet erkält, O Ihr Engel kommt und höret mein klag, und lass mir meinen Meister herab . . . Angel Varih stopi pred križ in pravi: Ach weinet Ihr Sünder ohne Verdruss, nembt Ewere händt, klopfft an die Brust, ’ Pasijon iz mesta Hall na Tirolskem ima isti prizor: Simeon venit cum eva-ginato gladio et ponit ad pectus Mariae. Wackernell, Altdeutsche Passionsspiele aus Tirol. Graz, 1897, 325. Creizenach o. c. I, 227 pravi: Ein merkwürdiger symbolischer Zug ist es, dass hier nach der Kreuzigung der alte Simeon an Maria herantritt, ihr ein bloßes Schwert an die Brust hält und sie an seine Prophezeiung bei der Darstellung im Tempel erinnert. diesse wundten habt ihr selbsten gemacht, O Sünder diesses wohl betracht, sehet, beklaget das hertz Jesu Christ, das mit dem sperr durchstochen ist, dass ist der rechte Brunnen quell, der Euch waschet an leib und Seel . . . Pogajanje s Pilatom se nadaljuje. Longin mu poroča, da je Jezus za gotovo umrl. Pilat se uda, a še enkrat zatrjuje svojo nedolžnost, zagovarja ga tudi sin Klavdij. Ko Marija Devica zopet pod križem toži, se ji predstavi Jožef iz Arimateje proseč dovoljenja, da sme Jezusa s vso častjo pokopati. Ko pa žalostna Mati radi prevelike bridkosti sredi odgovora umolkne, da sv. Janez dovoljenje. Jožefu se pridruži še Nikodem, ki je prinesel belosvilnat prt in sto funtov mire pomešane z aloo, ter obadva nekaj časa razmišljata pod križem o Gospodovi smrti. Potem pa pristavita lestvico in s pomočjo sluge, ki je prinesel kladivo in klešče, snameta Jezusa s križa in ga položita Mariji v naročje. Magdalena pa poklekne k njegovim nogam, da ga umije in mazili. Kmalu pa priredi Jožef pogreb, da ne bi Marija od prevelikih bolečin umrla. Pri zaprtem in zapečatenem grobu govorijo še potem obe Mariji in Mati Jezusova, katero sv. Janez pomiri in jo vzame seboj na Sion. Kapela je obokana z banjo z dvema kapama na vsaki strani. Slike pod njimi so iz detinstva Jezusovega. Vidimo oznanjenje Marijino, poklonjenje Treh kraljev, beg v Egipt, darovanje in najdenje Jezusovo v templju. Na oboku pa govorijo vse slike o vstajenju. Na sredi plava iz groba vstali Zveličar, na kozicah pa so naslednji enobarvni (rdeči) prizori: Angel sedi na praznem Gospodovem grobu, Jezus se prikaže Mariji Devici, pridruži se učencema na potu v Emavs, se da Magdaleni spoznati kot vrtnar, prikaže se dvanajsterim apostolom in slednjič zopet obišče apostole s Tomažem vred. Na kapah so zelene emblematične slike z latinskimi reki, ki se v prvi vrsti nanašajo na dotične predstave, v drugi pa na od mrtvih vstalega Zveličarja sredi oboka. Vidimo solnce, ki vzhaja izmed oblakov in čitamo rek PREMIT VNDIQVE NVBES = Na vseh straneh pritiska na oblake. To velja najprej o solncu, ki zjutranje megle zmagovito razprši, potem pa o Kristusu, ki se je povzdignil nad oblake, ki je premagal vse trpljenje in sovražnike. Tudi Samson je »s svojo smrtjo zmagal« (MORIENDO VICIT) in je tako predpodoba Kristusova. Kakor »vrtnica, ki se razvija med trnjem« (PROFICIT HAS INTER), in kakor bajni ptič feniks, ki se po smrti iz lastnega popela še lepši vzdigne (DE FUNERE PVLCHRIOR EXIT), tako stopa pred nas zmagoslavni Zveličar. Žena nad vhodom s srcem in tremi žeblji v rokah spominja nas na pet Gospodovih ran, njena tovarišica pa z gorečim srcem na presveto Srce Jezusovo. Omenimo še lep zgodovinski napis nad oltarjem z letnico 1745: sVrreXIt eX sepVLChro qVI passVs re DeMIt nos In LIgno. 5. Jezus se poslavlja od Marije. Samo dve figuri — a veliko povesta. Jezus in Marija si zadnjič segata v desne roke, mati si pri tem z levico briše bridke solze, Jezus pa svojo svobodno roko tolažeče polaga njej na ramo1. Podobi se zdita preorjaški za malo dolbino, vendar pa je nekaj tistega žalostnega razpoloženja v njiju, ki obhaja vsakega človeka, kadar se loči od svoje matere — za vedno. Pseudo-Bonaventura je uvel v svoje življenje Kristusovo »lepo premišljevanje« o Jezusovem slovesu, čeprav, kakor sam pripozna, sv. pismo o tem ne govori. V Betaniji razodene božji Učenik svoji materi, da je sedaj prišel čas, da se zgodi, kar je pisano. Ona ga pa vsa presenečena prosi, naj na kak drug način odreši človeški rod in ne s smrtjo. Jezus se na to milo razjoče2. Poznejši pobožni pisatelji so čedalje bolj razpredli to ganljivo snov. Nas zanima pred vsem brat Filip v Žički kartuziji (v prvi polovici XIV. stol), ki pripoveduje, kako je Marija pri slovesu čutila, da gre sedaj njen sin v muke in smrt. Zato je žalostna postala ter plakala, jadikovala rekoč: »Tedaj je prišel dan, da Ti, o Sin, boš v smrt izdan . . . Gorje mi, materi gorje! Kaj moje začne naj sreč, Kaj sama reva zdaj na sveti brez Tebe hočem, Sin, početi? Premili Sin, naj grem s Teboj, kamkoli vodi pot Te Tvoj, na stezi v smrt Ti naj sledim, 1 Kompozicija je po Raffaelovem obiskovanju Marije pri sv. Elizabeti v Madridu, 1519. Pri zadnjem obnovljenju sta se kipa krivo postavila; mesto, da bi stala drug drugemu nasproti, se je pa Zveličar porinil v ozadje. 1 Leben Christi, 1. c. II, 105. s Teboj naj čujem in trpim!. Tolažiti jo Sin začne, besede praviti sladke, naj srčna le in mirna bode, prenaša voljno vse nezgode.1 Tudi upodabljajoča umetnost je sprejela to snov. Jezusovo slovo se že ok. 1. 1400 predstavlja v dveh slikah kolinske šole, potem jo je upodobil Albrecht Dürer 1. 1511 in Peter Vischer 1. 1521. Na Francoskem ni pasijonske igre, v kateri bi ne bilo tega prizora, podobno ne na Laškem2. V nemških igrah pa se ne nahaja tako pogosto. Na bavarsko-avstrijskem ozemlju se pojavi najprej v hall-skem pasijonu ok. 1. 1450 in od tam je prešel v druge igre. Wackerneil je menil, da je tudi znani nabožni pisatelj kapucin Martin von Cochem tekst hallskega pasijona predelan in pomnožen sprejel v svoje življenje Jezusovo3. Nasproti pa je Stahl dokazal, da sta oba-dva zajemala iz nabožnega slovstva4. Tudi štajerski pasijon (iz Gais-horna im Paltental) in koroški (iz Krške doline) imata slovo Gospodovo 6. Da je bila snov tudi med štajerskimi Slovenci znana, priča naša šmarska skupina in pa slika trpljenskega pota v Zibiki, posebno pa po Štajerskem in Kranjskem nekdaj znana pesem »Jezus jemlje slovo od Marije«. Po svojem izviru ni narodna, kakor je že izdajatelj sumil, ampak okoren in bolj jedrnat prevod nemške pesmi, ki se je okoli 1. 1750 tiskala v Steyru in je dobesedno prešla v gornještajerski pasijon, deloma se tudi naslanja na Cochema. Po Cochemu Marija tri reči prosi Jezusa pri slovesu: 1. naj odloži za sedaj trpljenje, da bi še živela nekaj časa skupaj; 2. ali naj vsaj na manj sramoten in grozen način trpi, saj bi zadostovala celo ena sama kaplja rešnje krvi, in če to ni mogoče, naj 3. vsaj ona umre mesto njega, ali vsaj prej umre, preden bode on trpel. Naš prevajalec je podal te tri misli (nasproti Cochemu in raznim pasijonom) v nasprotnem redu. Tudi ne 1 Mat. Zemljič, Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Maribor, 1904, 235. Riickert, Bruder Philipps Maiienleben, Leipzig 1853, 165. Brat Filip je napravil le svoboden nemški prevod iz pesmi Vita beatae Virginis et Salvatoris rhytmica, ki jo je ok. 1. 1298—1310 zložil Hugo von Trimberg, lajik in učitelj na duhovni šoli pri Sv. Gandolfu pri Wiirzburgu. 2 Emile Male, L’art rčligieux de la fin du moyen äge en France. Paris 1908, 15. 3 Wackemell, 1. c. CCVI in CCXI nasl. 4 Hans Stahl, P. Martin von Cochem und das »Leben Christi«. Ein Bei- trag zur Geschichte der religiösen Volksliteratur. Bonn, 1909, 101 —110. 6 Dr. Anton Schlossar, Deutsche Volksschauspiele. In Steiermark gesammelt. Nebst einem Anhänge: Das Leiden Christi-Spiel aus dem Gurktal in Kärnten. Halle, 1891, I, 178, 331. II, 279. Šmarje. Podzemeljska ječa Gospodova in kapela Žal. Matere božje. Šmarje. Jezus v podzemeljski ječi. Jeruzalem. Prezbiterij armenske Zveličarjeve cerkve. (Vrata ob desnem robu so vhod v ječo Gospodovo). Jeruzalem. Tloris armenske Zveličarjeve cerkve z ječo Gospodovo — A. Šmarje. Tloris podzemeljske ječe — B. izraža svojih misli vedno dovolj jasno, ker je 8 vrstic nemškega izvirnika prelil v štiri slovenske. V tej pesmi je izražena pristna vsebina naše podobe. Tako so jo nekdaj razlagali pridigarji — na podlagi sodobnega pobožnega slovstva, — tako so morda kedaj ta prizor v Šmarju celo igrali. Zato ponatisnemo pesem kot Jezus jemlje slovo od Marije'. »O moja precartana mati, Kaj bon moga zdaj prestati, Zdaj jaz gren v Jeruzalen, Tan bom jas od Judov vmorjen.« Ona pravi: »»Dete mojo, Sonaj se ti matere tvoje, Gdo me zdaj potroštal bo? Moj sin, naj jas gren z tobo!«« »Moja lubezniva mati, Takih težav ino mantri Jaz terpel ne bom, poven, Kak zdaj, gda od tebe gren!« »»Moj sin, stori materi tvoji, Ne kaži se njim, ta ne hodi, Mene pošli, naj ta gren No na mesto tebe vmerjen.«« »O moja preserčna mati, Jas san moren mantro prestati, Ci jas terpel ne bon vse to, Nobeden ne pojde v nebo.« »»Moj sin, ven to more biti, Da moreš ti svet odrešiti, Pa ne pusti tak grozno Judom mantrat se strašno.«« ’ Dr. Karel Štrekelj, Slovenske smo izpustili, ker ne spada k dvogovoru prošnje Marijine, v nemškem pa nekatere 2 Schloss ar, 1. c. I, 178—183. »Voditelj« 1912. ajboljši komentar te postaje. Beurlaubung Jesu von Maria2. Maria. Bitt’ lass mich mit dir gehen. Ohn’ dich zu leben ist mein Tod, Kein’ Ort weiss nicht zu finden, Da ich ein Trost in meiner Not Kunnt haben und empfinden. Jesus. Mein Tod und was ich leiden soll, Macht mir nicht solche Schmerzen, Als wenn ich jetzt bedenke wohl, Wie lieblich unsre Herzen Einander lieben allezeit. Maria: „Du könntest mir nichts Lieberes tun, als daß du mich für dich leiden ließest."' Cochem, 696. Jesus. Ach, Mutter, das kann gar nicht sein, Umsonst ist dein Verlangen, Dieweilen nur an mir allein Das menschlich Heil tut hangen. Maria. Lass dich das jüd’- und heidnisch G’sind Nicht also schmerzlich morden. narodne pesmi. III, 656. Uvod in konec V slovenskem tekstu smo podčrtali tri sličnosti s slovenskim besedilom. »Mati, to hočem storiti, Do kaple moren kri preliti, Da grešnik spozna vselej, Mene ne mantra več kde.« Jesus: Daviit die heilige Schrift erfüllt werde, will nun mein Vater, daß ich nicht bloß etwa mit einem Tröpflein, sondern mit Vergießung meines letzten Blutstropfens die Welt überflilßig erlöse. Cochem, 695. Maria. »»Moj sin, doj bon pokleknila, Tebe lepo bon prosila: Zakaj zdaj od mene greš, Ki za take mantre veš?«« So mach ich jetzt die andre Bitt, Fall dir zu deinen Füssen: Stirb einen solchen Tod doch nit, Lass mich der Lieb gemessen. Zavpije Marija divica: »»Kam pojdem le jas sirotica, Smil se tavženkrat Bogu, Da sem si včakala vse to!«« Maria. Mein liebstes Kind! sei’s Gott geklagt, Was muss ich dann anfangen: Die erste Bitt ist nun versagt, Kein’ Gnad kann ich erlangen »Lubezniva mati moja, Zapstojn je vsa prošnja tvoja, Skleno je Bog Oča to, Juter bon jas že mertov.« Jesus. Mein Schatz, mein Kind (!), o Mutter mein, Tu doch mein Trauern stillen; Diesmal kann dieses auch nicht sein, Ergieb dich in Gottes Willen, Denn Gott, der himmlische Vater mein, Hat alles vorgesehen, Was an mir für ein Tod und Pein Begangen wird und g’schehen. »Moja mati, te objemem, Pred kak slovo od te vzemem, Zahvalim te za vse lepo Ino te zročim Bogu.« Jesus. Mein Mutter, ich muss doch einmal Von dir, die Zeit ist kommen; Segne dich Gott zu tausendmal, Nun heisst’s Urlaub genommen: Bedank mich gegen dir gar schön Wegen deiner Treue und Liebe »»Moj sin, k tvojim nogan paden, Pred kak slovo od te vzamen, Še enkrat naj gren z tobo, Al mi serce poknilo bo!«« Maria. Zu deinen Füßen ich mich leg, Mein Schatz, mein Kind, mein Leben, Laß mich nur gehn einen kleinen Weg Mit, dir das G’leit zu geben Jesus. Nun, mütterliches Herz und Schatz, Steh’ auf, wein’ nicht, muss eilen, »Moja mati, tukaj1 bodi, Z menoj več naprej ne hodi, Pri te, prijateli, tedaj, Troštate mojo mater zdaj.« »»Moj sin, saj zdaj to dopusti, Da te kušnem z mojmi vustmi,«« Zavpije ona pred njim, »»Bog te obvarvaj, moj lubi sin!«« »Žegnan te zdaj, mati moja, Ino kušnem roko tvojo, Kres te pride božja moč, Men na križi lehko noč!« Nun seind wir auf dem Musterplatz, Wir müssen uns zerteilen: Auch G’leits, ihr lieben Freunde mein, Dank euch aus treuem Herzen, Bitt’, lasst euch doch befohlen sein Mein’ Mutter voll der Schmerzen. Maria. Nun küss ich dich zum letztenmal, Bring dich nicht mehr zuwegen, So bitt ich dich zu tausendmal Um deinen heiligen Segen. Jesus. Geseg’n dich Gott, o Mutter mein, Sammt allen deinen Freunden, Nun will ich mich, es muss doch sein. Ergeben meinen Feinden. 6. Kapela Jezusovega krvavega pota. Nad oltarjem kleči Jezus in omaguje, podpira ga angel in kaže na križ v rokah drugega angelčka. Na levi in desni Zveličarjevi sta čisto naravno legla na tla sv. Janez in sv. Jakob ter sta zaspala, glob-ljeje na levi pa je zadremal sv. Peter s handžarom v naročju. Ozadje je z mehkim kamnom obloženo in predstavlja tisto votlino, ki se od XIV. stol. naprej kaže kot mesto Jezusove molitve (antrum agoniae)2. V daljini se vidi Judež na čelu vojakov, ki prihajajo Jezusa lovit. Sredi oboka daruje Abraham (ABRAHAM) kot zgled pokorščine (EXEMPLAR OBEDIENTIAE) Izaka. V predpodobi je s tem označena pokorščina Sinova, ki je molil: »Oče, vzami ta kelih od mene, ampak ne moja, temveč Tvoja volja se naj zgodi!«3 pa tudi žrtva Očetova, ki je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina4 (SIC DILEX1T MVNDVM VT FILIVM SVVM VNIGENITVM DARET), kakor kaže obenem tudi podoba s svetovno krogljo v naročju stolujočega Boga Očeta na steni nad Kristusom. * Po Cochemu (703) je Marija z Magdaleno 111 ■ ugimi spremljala Jezusa do Oljske gore (»še enkrat naj gren z tobo«), tam (tukaj, auf dem Musterplatz) pa se je ločila. 3 Meistermann, Nouveau guide, 165. Ni prav, da so v Šmarju ozadje prevlekli z bršljanom, saj v votlinah ne raste. Kamenje votlino le simbolizira, ker sega le do gotove višine, kakor tudi pozneje pri postaji sv. Petra. V celjskem potu trpljenja je pa sv. Peter v celotni votlini. 3 Lk 22, 42. — 4 Jan 3, 16. Ker je srednja slika na desni steni izginila (predstavljala je najbrž zbor velikih duhovnov in pismarjev z izdajalskim Judežem]), sta tudi njeni spremljevalki težko umljivi. Na levi prihiti neki mož (sv. Peter) in ves razburjen pripoveduje na tleh pod palmo ležečemu mlajšemu možu (Janezu Marku), ki je ravnokar še čital, tako da je tudi ta ves presenečen. Zakaj sv. Peter mu sporoča, da bo Gospod v hiši njegove matere obhajal zadnjo večerjo2. Desna podoba pa predstavlja izdajalski poljub Judežev. Na levi steni v sredi postavi Jezus sv. Reš-nje Telo, potem umiva noge apostolom in slednjič stopi na Oljski gori pred vojake, od katerih pade eden na tla. Na oboku pa zremo Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko mu je ljudstvo klicalo: »Blagoslovljen, ki pride v imenu Gospodovem« 3 (BENEDICTVS QVI VENIT). Potem gre Jezus po zadnji večerji čez ce-dronsko brv žrtvovat se za apostole (VADO IMMOLARI PRO VOBIS)4. Ko je odmolil, je pristopil k apostolom in jim rekel, naj vstanejo, zakaj prišla je ura, da bo Sin človekov izdan 6 (ECCE APPROPINQVAVIT HORA). Slednjič Ga vojščaki na dvoru Kajfeževe hiše z zavezanimi očmi zasmehujejo6 (VELABANT FACIEM EIVS CONSPVENTES). Obenem z zadnjim prizorom pripovedujejo evangelisti, kako je sv. Peter Jezusa zatajil, potem pa šel ven in se bridko jokal. Na stolpiču so naslikane sv. Katarina Aleksandrijska, sv. Uršula (spredaj) in sv. Barbara. 7. Spokorni sv. Peter. Svetnik kleči v dolbini, ki je do gotove višine obložena z mehkim kamenjem, se solzi in v goreči molitvi roke povzdiguje. Petelin poleg njega spominja na Gospodovo napoved in njegov greh. Srednjeveška umetnost ne pozna spokornega sv. Petra, ker seje sploh izogibala večjih afektov. Podobni psihološki motivi so prišli šele v XVII. stol. v navado. Tudi cerkve sv. Petra iz novejših časov so ga imele večkrat kot spokornika v glavnem oltarju, tako n. pr. sv. Petra na Kronski gori (1751) in nekdaj neki tudi na Medvedovem selu7. 1 To sledi iz krškega pasijona; poleg poslovitve Jezusa od Marije (pri nas v kapeli) je v njem to edini na evangeljski podlagi zasnovani prizor. 2 Sv. Peter ima isti obraz ko pri zadnji večerji. Mož, s katerim govori, je mlad in pisatelj, torej ali Janez Marko ali evangelist sv. Janez. Zadnji spremlja po pasijonu sv. Petra, torej pride le prvi v poštev. Da je Jezus v hiši njegove matere (Dej 12, 12) obhajal zadnjo večerjo, je trdil menih Aleksander, potem Metafrast in Surij (f 1578) v življenju svetnikov (Quaresmio, II, 74 in 93). Po krškem pasijonu govori edino sv. Peter z hišnim lastnikom (Schlossar, II, 288). 3 Mt 21, 9; Mk 11, 10; Lk 13, 35; Jan 12, 13. 4 Prim. Mk 14, 21 in I Kor 5, 7. — 5 Mt 26, 45. — 6 Mk 14, 65. 1 Povedal veleč. g. Fr. S. Gomilšek, župnik pri Sv. Petru na M. s. Votlina Petrove pokore se imenuje v Jeruzalemu okoli 1. 735 v zgoraj omenjenem tipiku in se je prišlo v njo po 32 stopnicah iz cerkve Pokore sv. Petra (■}] jistavota xoü ayio'j Jlitpou), ki so jo zgoraj pozidali. Sanuto (1310) je cerkev še obiskal, v dobi Quaresmija se je videla le še votlina (modica spelunca)», potem pa se je na oboje pozabilo. V zadnjih letih so ostanke z mozaiki okrašene votline menda zopet našli2. Pridigar S. Mänhard je imenoval to votlino »ein Stain-Krufften« 3 in tako so jo na zapadu tudi predstavljali. V celjskem potu trpljenja so za spokornega sv. Petra nalašč izbrali prostor pod večjo skalnato ploščo, v Šmarju pa so vsaj stene s kamenjem obložene. 8. Kapela bičanja Jezusovega. Od Kajfa so peljali Jezusa k Pilatu, potem k Herodu; ko se je vrnil nazaj k Pilatu, ga je ta dal bičati, da bi omehčal Jude. Na desni steni naše kapelice vidimo Heroda na prestolu. Z mogočno kretnjo veli belo oblečenega Jezusa peljati nazaj k Pilatu. Na levi steni pa stoji Zveličar poleg stebra bičanja (vidi se le stebrova noga), dva rabelja ga slačita, dva judovska velikaša na levi od daleč gledata, na desni pa je morda stal Pilat. Slika je skoro popolnoma zginila. Bičanje samo pa je predstavil nad oltarjem kipar. V sredi stoji goli Zveličar z od zadaj k rimskemu stebru privezanimi rokami. Dva rabelja ga bijeta s palicama, eden veže šibe4, eden pa vihti trojnato verižico in obenem z drugo roko drži Gospoda za lase. V ozadju pripoveduje dalje slikar, kako dvoje dečkov Jezusa zasmehuje in gol vojak, ki pa ima železne rokavice, vije trnjevi venec; nad njim pa naroča Pilatova žena Prokula z bolestnim izrazom v obrazu slugi (turški tip), naj ponese možu svarilo vsled nočnih sanj 5. Na oboku je predpodoba Job, ki ga dva hudiča trpinčita, žena, prijatelji in drugi pa izkušajo. V voglih so napisani štiri izreki 1 Quaresmio, Elucidatio T. S. II, ii6 b. 2 Meistermann, Nouveau guide de T. S. 123. 3 Mänhard, Passologia, 294. 4 Navadno opravlja ta posel Malh. Creizenach, Geschichte des neueren Dramas. Quedlinburg, 1899, I, 360. 5 Pilatovo ženo omenja edino sv. Matej (27, 19) in sicer tako, kakor če bi se bil ta prizor zgodil tik pred obsodbo, po obsodbi pa bi še le bilo sledilo bičanje, ali vsaj venčanje Jezusovo. Zato nastavljajo nekateri dogodek s Prokulo pred bičanjem (pasijon v Sterzingu [Wackernell 110], Meschler 355), drugi pred ven-čanjem (pasijon v Briksenu [Wackernell 397], Šmarje), tretji pred obsodbo (koroški pasijon [Schlossar 338], Grimm VI, 662), ker morajo upoštevati pripovedovanje sv. Janeza (19), po katerem je sledila obsodba šele bičanju in venčanju. Jobovi, s katerimi je tožil svoje gorje, vsak s primerno ilustracijo. On toži: (Moj sovražnik) je zbral svoj srd na me (COLLEGIT FVROREM SVVM IN ME 16, !0). Slika predstavlja baziliska z dečkom, ki njegovo strupeno sapo z zrcalom prestreza in zbira ter v njega samega nazaj meče. To prizadeva bazilisku najhujše bolečine, celo smrt1. Nadalje zdihuje Job: (Moj nasprotnik) mi je vsekal rano za rano (CONCIDIT ME VVLNERE SVPER VVL-NVS 16, 15). Poleg teh besed vidimo jelena, ki ves ranjen v gozdu umira. Očak nadaljuje: (Sovražnik) je planil nad me kakor velikan (IRRVIT IN ME QVASI GIGAS 16, 15). Slikar je postavil zraven orjaškega Goljata, ki se je spravil nad malega Davida. Slednjič očita Job svojim nasprotnikom, da se nasiču-jejo z njegovim mesom (CARNIBVS MEIS SATVRA-MINI. 19, 22), v sliki pa zremo ubogo jagnje, ki ga raztrgajo požrešni volkovi. Vse Jobove besede pa veljajo o Zveličarju. Na oboku je predpodoba, na stenah izvršitev. Judje in pogani šo zbrali svoj srd na Gospoda, planili so na njega kakor velikan, vse- Sl. n. Šmarje. Bičani Jezus v ječi. kali so mu rano za rano, nasičevali so se z njegovim mesom . . . Na stolpiču je na eni strani sv. Jožef, na drugi sv. Janez Krstnik, spredaj Devica Marija od zmage (z zastavo), zadnja plat je prazna. 9. Bičanijezusvječi. V ozki dolbini stoji Jezus poleg nizkega stebra. Železna lanca oklepata obe roki nad lakti in od njih gre na vsako stran k steni po 1 Philippi Picinelli, Mundus symbolicus in emblematum universitate forma-uts. Coloniae Agrippinae 1729, 481. ena veriga. Tretja veriga pa visi Gospodu okoli vratu, se združi na prsih, gre k lancu vrhu stebra in od tam k steni. Obe roki sta bili nekdaj ob zapestnicah še zvezani z vrvjo1. Ozadje je poslikano kot ječa z zamreženim oknom (Sl. 11). Ako hočemo izredno in ljudem neumljivo podobo tolmačiti, moramo vprašati stare pisatelje za svet, pred vsem pa razložiti, kako so si v prejšnjih stoletjih predstavljali bi čanj e. Začnimo s stebrom in oglejmo si najprej njegovo obliko! Prvi ga omenja burdigalski potnik 1. 333 2, nahajal se pa je v sionski cerkvi in je nosil z drugimi stebri vred 3 zgornji zid4 med ladjami, imel je torej v premeru kakih 50—60 cm in je bil visok 5—8 m. Koso Perzi 1. 614 razdajali sionsko cerkev, se je steber prenesel v dvorano zadnje večerje, kjer ga je videl galski škof Arkulf okoli 1. 670 svobodno stati v sredi. Način bičanja so si stari kristjani tako predstavljali, da je bil Gospod le v zgornjem delu telesa slečen, je stal pri stebru, ga objemal in bil tako z vrvmi nanj privezan, da je hrbet nudil rabeljem. Tako pravi Prudencij o stebru bičanja v sionski cerkvi: Vinctus in his Dominus stetit aedibus, atque columpnae adnexus tergum dedit, ut servile, flagellis. Perstat adhuc templumque gerit veneranda columpna. Sv. Hieronim trdi, da je steber kazal sledove krvi (cruore infecta), v VI. stol. pa so pripovedovali, da so se (vsled trdega privezanja) prsa Gospodova, roke, prsti, obraz, usta, nos, oči in obradek vtisnili v kamen kakor bi bil iz voska5. Sl. 12 nam kaže, kako so si mislili to 1 Kip že roke tako naprej moli, da moramo misliti na vrv. Da se je ta res nahajala, kaže naša sl. io in tabl. 4. Pri zadnjem obnovljenju so tudi verigo okoli vratu krivo položili. Kako je prav, kaže sl. 11, ki se je naredila pred popravljanjem. - ivaKO tolmačimo njegove besede, sledi pozneje. 3 Ker pravi sv. Hieronim: Ostendebatur illi (Paulae) columna ecclesiae porticum sustinens infecta cruore Domini, ad quam vinctus ducitur et flagellatur (Migne, P. lat. 22, 884), zato se navadno misli, da je bila zunaj v veži, v narteksu, a t. zv. Antoninov itinerar nam izrecno pove, da je bila v cerkvi notri (in ipsa ec-clesia: Geyer, Itinera hierosolymitana, 174), ker porticus pomenja vsak steberski red, posebno še tisti, ki deli cerkvene ladje. Tako govori sv. Pavlin Nolanski o petero-ladjasti cerkvi: quae sub eadem mole tectorum geminis utrimque porticibus latera diffundit. Dr. H. Holtzinger, Die altchristliche Architektur. Stuttgart 1889, 31- 4 Prudencij (f4lo) piše: Perstat adhuc templumque gerit veneranda columpna. 5 Quomodo eam (columnam), dum flagellaretur, amplexauit, sicut in cera sie brachia eius, manus vel digiti in eam haeserunt et hodie paret, sed et facies omnis, mentus, nasus vel oculi eius sicut in cera designauit. Geyer, o. c. 141. Tako tudi Breviarius (p. 154) in Antoninus (p. 174). privezanje. Za umetnika je tako bičanje težko, ker more Gospoda le od strani k stebru privezanega predstaviti, ne pa od spredaj ali od zadi. Vendar pa je ta prvoten način dolgo veljal v umetnosti; med Lahi je tako n. pr. predstavil bičanega Jezusa Duccio di Buoninsegna (f 1320), med Nemci pa Isenmann (f 1466). Koncem srednjega veka je bolj običajen za umetnost prikladnejši način — Gospod ima roke od zadi k visokemu stebru privezane, ki mu je za hrbtom — ki bi pa za bičanje po hrbtu bil celo neporaben. Ta tip je torej umetnost ustvarila. Najdemo ga že pri Antoniju Benečanskem, potem pri Jakobu Belliniju, Fra Angeliku da Fiesole, Sebastianu del Pi-ombo (po narisku Michelangelovem) in Sodomi, v novejšem času tudi pri Steinleju. Od gotske dobe naprej so začeli zapadnjaki bičanje na razne načine opisa-vati. Na to je vplivala 1. bogoslovska špekulacija, ki je videla nekatera staro-zakonska mesta pri psalmistu in prerokih dobesedno vresničena v Kristusovem trpljenju, 2. sta-rinoslovska kombinacija, ki je smatrala oba stebra bičanja, ki sta se kazala, za pristna in je skušala obema ugoditi, 3. pa vizije mistikov. O vplivu pasijonskih iger ne moremo govoriti, ker se bičanje ni dalo na odru realistično predstavljati'. A. Izaija (1, 6) je pisal o judovski državi, kar se v obče prenaša na Zveličarja: »A planta pedis usque ad ver tičem non est in eo sanitas«, sv. Bernard pa sklepa: »Totum corpus vul-neribus concisum« in Ludolf Saksonski: »A planta pedis usque ad verticem eius non remanet sanae partis vestigium. Fluit undique regius et preciosissimus sanguis de omnibus partibus corporis, et eius 1 Pač pa se pisatelji glede rabeljev in mučilnega orodja sklicujejo na razna mesta cerkvenih očetov (sv. Gregorija Nacijanskega, sv. Hieronima in sv. Avguština), ki so pa najbrž vsa še le iz srednjega veka, ko se je krščanski duh vglobil v Gospodovo trpljenje, torej apokrifna. Sl. 12. Fossa. Bičanje Jezusovo v cerkvi S. Maria ad criptas (XII. stoletje). ■corpus candidissimum cruore eius roseo rubricatur per totum. Superad-ditur, reiteratur et spissatur plaga super plagam, livor super livorem, fractura super fracturam, sanguis super sanguinem.« 1 Ako si dobesedno predstavljamo, kar Ludolf meni, je to grozen opis. Vincencij Ferrerje menil, da so Gospoda od pet navzgor bičali, zato da ni navzdol tekoča kri nobenega zdravega mesta zakrila. Ludolf se še ni vprašal, kako je bil Zveličar ves v ranah, ko je vendar bil od spredaj k stebru privezan. Walasser, Cochem in drugi pa že imajo vest, da so Jezusa, ko je bil od zadi ves razmesarjen, odvezali in ga s hrbtom k stebru zasukali ter ga potem še od spredaj in celo po obrazu bičali. Mänhard obrača na razbičanega Jezusa Jobove besede: »Concidit me vulnere super vulnus« in ta rek smo čitali tudi na oboku šmarske kapele bičanja. Koncem so po W a-lasserju Jezusu tudi lase raz glavo in iz brade pulili po besedah Izaijevih (50, 6): »Corpus meum dedi percutientibus et genas meas vellentibus.« Cochem pa pravi, da je nazadnje Zveličar zdrknil ob stebru navzdol, ker pa je bil od spredaj za roke privezan, ni mogel celo pasti, ampak je tako na pol v zraku visel. Rabelji pa so ga še bili po hrbtu, da so se spolnile psalmistove besede (128, 3): »Su-pra dorsum meum fabricaverunt peccatores.« Ta prizor se je videl tudi v kapeli bičanja graške Kalvarije, kjer je Jezus po vseh štirih po tleh plazil, nevsmiljeni rabelji so ga pa še tepli in brcali. Pri zadnjem obnovljenju so pa spremenili ta nevkusni prizor. B. Steber bičanja se je v drugem tisočletju kazal v sionski cerkvi do 1. 1537, ko so ga razkosali in razposlali raznim zapad-nim vladarjem in mestom. Kakšne velikosti in snovi je bil, nismo mogli za gotovo dognati. Od 1. 1095 pa do dandanes se kaže steber bičanja tudi na Kalvariji in sicer v kapeli, kjer se je od mrtvih vstali Zveličar prikazal svoji materi2. Valj tega stebra je raven, 32*5 cm debel in 63-75 cm visok, obstoji pa iz rdečega portirja. Kakor smo že zgoraj omenili, se je tretji steber bičanja kazal od 1. 1241 naprej do konca srednjega veka v armenski cerkvi Odrešenika na Sionu; tudi njegova velikost in snov nam je neznana. Četrti steber pa je pripeljal kardinal Oton Colonna leta 1223 v Rim, kjer se sedaj nahaja v cerkvi sv. Praksede. Obstoji iz podstavka, valovito profiliranega valja in ima železen lanec na vrhu, njegova snov je krvavo-lisast jaspis; visok je okoli 1 m. 1 Vita Christi, 410. 2 Nekdaj pod oltarjem nekje v kapeličnem vencu vzhodno od Kalvarije. Laurent, o. c. 71. Starinoslovci so se zanimali pred vsem za oba ohranjena stebra, kalvarijskega in rimskega, ter so trdili in še trdijo, da sta obadva pristna in so zato izmislili tri teorije. 1. Rimski steber je del jeruzalemskega. Ludolf Saksonski je mislil, da je del onega stebra, ki ga je opisal Arkulf (ok. 1. 670) (in po njem Beda) v sionski cerkvi. Ker je sv. Hieronim pisal, daje ta steber cerkev podpiral, je sklepal sv. Vincencij Ferrer, da je bil primerno debel in da ga ni mogel Jezus objeti. Zato so z vrvmi njegove roke nategnili in privezali. Walasser pa že ve, da ima rimski steber lanec na vrhu, zato je mislil, da je debeli steber (dicke Saul) bičanja stal sam za se in da so za ta lanec zgoraj privezali Jezusa, da ne bi padel. Po Cochemu je Jezus steber še objel, po njegovem ilustratorju pa je za roke za ta lanec obešenl, in podobno je Katarina Emmerich gledala Jezusa za roke viseti na debelem stebru. Z Walasserjevim opisom se precej strinja tirolska freska v Schwazu in morda je bil podoben kip tudi na Križni gori pri Ložu na Kranjskem. Iz besed domačega pevca Repeža sledi, da je bil Jezus z verigami za roke in noge k visokemu stebru pripet in potem za lanec okoli vratu na vrh stebra obešen: On ni stal, ležal, ne sedel, Ampak gor v luftu visel je, Ni mogel, da bi se obrnil, Vklenjen za roke, za noge, On tudi za vrat je vklenjen bil.2 2. Rimski steber je iz Pilatovega pretorija, kalvarijski pa iz sionske cerkve, kamor je prišel iz Kajfove hiše. Seveda sledi iz tega, da je bil Jezus dvakrat bičan. To trdi tudi zgodovinski napis v cerkvi sv. Praksede, kjer se rimski steber shranjuje: »Columna, quae in hac Capella reconditur . . . non ea est, quae templi porticum sustinebat, ad quam Dominus noster Iesus Christus in suae passionis nocte alligatus, illusus et verberatus fuit; sed ea est, quae in Pilati Pretorio pro fustigationis supplicio aderat, ad quam Dominus noster Iesus Christus iubente Pilato flagellatus est. Integra enim est nec maior erat, ne posterior flagellandi hominis pars ab altiori columna tesferetur.« Na dva načina pa so lahko Jezusa temu nizkemu stebru privezali, ali tako, da j oil s hrbtom obrnjen k stebru in je imel roke od 1 Podobno je trdil L. de Ponte, da je bil Jezus z rokami na kvišku (brac.hiis in altum extensis) k stebru privezan. Meditationes de mysteriis vitae ac passionis D. N. I. Christi et B. V. Mariae, Nördlingae, IV, 1857, 266. 2 Repež, Romarsku drugu blagu. Ljubljana 1770. zadi k zgornjemu lancu pritrjene, ali pa da je bil od spredaj k stebru obrnjen. Prvi način je za izvrševanje bičanja jako neprimeren, a je pri nas običajen v umetnosti, tudi v naši kapeli bičanja smo ga našli. Bosio meni, da so rabelji bičanca na ta način privezanega gonili okrog stebra in ga med tem tepli Drugi način je pa mnogo bolj praktičen, ker je hrbet napet za udarce. Tako je n. pr. Rubens slikal bičanje za katedralko v Antwerpenu. Posebno lepo pa je Velasquez predstavil prizor, ko je Jezus omagal pod udarci in oslabel, ko so mu noge odpovedale in se je vsedel na tla, za roke pa je ostal še privezan. V njegovi sliki v nacionalni galeriji v Londonu se Jezus žalostno obrača k dečku, ki ga je Angel Varih k njemu pripeljal. Onemoglega Zveličarja ob rimskem stebru je tudi mojstersko izklesal mariborski rojak in ruške šole učenec graški deželni kipar J. J. Schoy 1. 1722. Kip se nahaja vrhu sv. stopnic na graški Kalvariji. 3. Kalvarijski steber je iz Pilatovega pretorija, ker je del visokega stebra, kakor so ga očetje opisavali, nizki rimski steber pa je iz Kajfove hiše. Tako je trdil Quaresmio, ki navaja tudi napis kalvarijskega stebra: »(Bonifacius de Ragusio) erexit istud in honorem Christi, ad hanc (columnam), quam hic veram cernimus, col-ligati et flagellati in Pretorio Pilati.«2 Sem spada tudi steber v naši dolbini, ker ta predstavlja Kajfovo ječo (glej sl. 10). C. Vpliv mistikov se pozna bolj v živahnem in nazornem pripovedovanju ko v novih potezah, vendar pa se tudi celo novi motivi najdejo. Tako se je prikazal Jezus sv. Jeri med dvema rabeljema. Eden ga je s trnjem šibal po eni plati obraza, da je bila vsa razorana in še očesno jabolko ranjeno, drugi pa je tepel z vozljato vrvjo po drugi plati lica, da je bila celo rujava, siva in otečena. Cochem in drugi so to sprejeli v popis bičanja obraza8. Sv. Birgitta pa pripoveduje, kako se je bičanje nehalo. Neki mož je pritekel, oštel ra-belje, da hočejo Jezusa brez obsodbe ubiti in je naglo prerezal vrv, s katero so bile Jezusove roke k stebru pritrjene. Na pol mrtev, a svoboden je Jezus padel na tla4. Tudi to verzijo so poznejši življenjepisa Jezusovi večidel prevzeli. Katarina Emmerich ima sicer razne podrobnosti kakor n. pr. da so Jezusovi znanci na velblodih mimo kraja bičanja prišli, ali pa da so se pasle ob pogledu na golega Zveličarja sprijene ženske, a to je ostalo dosihdob še brez vpliva na predstavo bičanja. 1 Dum (damnatos) verberabant, circum eamdem columnam citatis gressibus impellebant. Bosio, De triumphanti Cruce, 75. 2 Quaresmio, Elucidatio T. S. II, 294. 3 Cochem, o. c. 876. 4 L. Clarus, Leben und Offenbarungen der hl. Brigitta, Regensburg, 1856, I, 21.. Dvojno bičanje, ki ga še dandanes zagovarjata P. Vannutelli1 v Rimu in P. Barnabe Meistermann2 v Jeruzalemu, popolnoma odklanjamo. a) Vir za dvojno bičanje sta dva »pristna« stebra, obadva »columnae flagellationis in praetorio Pilati«, kakor trdita napisa. Nobenega ne moremo degradirati, da bi bil »columna verberationis in domo Cayphae«, ker 1200 let ne pozna te »verberacije« in, če govori o stebru pri Kajfu, ga smatra vedno za steber postavne »flagelacije«. Verberacijo so vstvarili in opisali šele preveč rahločutni starinoslovci, ki so smatrali vse za pristno, kar se časti. b) V Kajfovi hiši po našem mnenju sploh ni bilo stebra bičanja. Edini samostojni vir zato je en stavek burdigalskega romarja, vsa druga poročila so odvisna od njega. Piše pa: »In eadem ascenditur Sion et paret, ubi fuit domus Caifae sacerdotis, et columna adhuc ibi est, in qua Christum flagellis ceciderunt. Intus autem intra murum Sion paret locus, ubi palatium habuit David.« 3 Ko je romar omenil Kaj-fovo hišo, še doda, da je na Sionu (ibi4) tudi (adhuc = etiam 5) steber bičanja, hiša in steber zunaj obzidja, za obzidjem pa (intus autem intra murum) je Davidova palača. Steber bičanja se še vidi (est), o Kajfovi hiši so pa le sledovi (paret, ubi fuit). Kje je steber, ne pove, ker se je, kakor je znano, bolj brigal za rimske in judovske spomenike, ko za cerkve. Sv. Epifanij pa pravi, da je tudi za časa preganjanja bila v Jeruzalemu izven mesta cerkev na Sionu, kar je po vsem verjetno, ker nam je znan tudi red jeruzalemskih škofov za to dobo. Da je v tej cerkvi se nahajal naš steber, priča Eterija ok. 1. 3856, potem sv. Hieronim in Pru-dencij in nobenemu ne pride na misel, da bi bil ta steber kedaj v Kajfovi hiši. Sele par sto let pozneje (ok. 1. 500) je vedel Teodozij o njem poročati, da je od Kajfa »na povelje Gospodovo sedaj (!) sledil v sionsko cerkev« t. j. vsled teksta burdigalskega romarja si njegovo navzočnost drugod razlaga na celo legendaren način7. Tekst burdigalskega romarja je zapeljal tudi Armence, da so v Odrešenikovi cerkvi postavili v spomin na nekdaj na tem mestu se nahajajočo relikvijo tudi steber, ki se pa je pozneje smatral za pristnega. Tako je najbrž marsikateri podobni spomenik bil izprva le pedagoškega, komemorativnega pomena, v ljudskih očeh pa je postal sčasom avtentičen 8. 1 La Santa Colonna ehe si venera in Roma a S. Prassede, Roma 1896. (Ma-rucchi, Basiliques et eglises de Rome, Rome 1901, 333). 2 Nouveau guide de T. S. 79. — 5 Geyer, o. c. 22. * »Ibi« je navaden uvod za predmete, ki jih je romar videl. O tempeljskem hribu in okolici pripoveduje šestkrat začenši z »ibi« in dotični predmeti ležijo da- leč narazen. 5 »Adhuc« se ne najde več pri romarju, pač pa ima njegova sodeželanka Eterija večkrat to besedo v pomenu etiam (Geyer, o. c. 393). 6 Animosi vadent in Syon orare ad columnam illam, ad quam flagellatus est dominus. (Geyer, o. c. 88). Syon pomeni pri Eteriji sionsko cerkev (Geyer, o. c. 380), Teodozij je pozneje rabil izraz »Sancta Sion«. 7 Columna, quae fuit in domo Caiphae, ad quam dominus Christus flagellatus est, modo (= nunc, Geyer, o. c. 431) in sancta Sion iusso Domni ipsa columna se- cuta est. Geyer, o. c. 141. 8 K dokazu iz besedila dodamo lahko še stvaren razlog: Kdo bo iz pre- Ako je torej sploh kateri steber pristen, je tisti, ki odgovarja opisu prvega tisočletja, torej kalvarijski, rimski pa — sine patre, sine matre, sine genealogia, ne samo neznan pred 1. 1223, ampak nasproten vsem dotedanjim tradicijam — je celo apokrifen. Vrnimo se zopet k našemu šmarskemu k stebru privezanemu Zveličarju! Zgoraj smo že dokazali, da je ječa, v kateri se nahaja, ječa Kajfova (gl. sl. 10), steber pa je rimski, a (po Qua-resmiju) za prvo bičanje pri Kajfu namenjen. Tolmačiti še moramo edino verige. Stari razlagalec našega pota trpljenja je enkrat prav povedal: Jezus je z verigami prikovan, da ne bi Judom ubežal. Tako je pisal že Mänhart: »Damit er ihnen nicht etwann als ein Schwartzkuenstler von der Saul entrinnen kundt.«1 Sicer pa je že Grk Perdikka v XI. stoletju trdil, da so Jezusa na verigi Sl. 13. J. V. Kaupertz. Bičani Jezus v ječi. peljali na Kalvarijo -. Božjepolni spominek od Sv. Marjete pri Ptuju. Enak naiven in ana- hronističen izvir ima veriga okoli vratu. Walasser pripoveduje, da sojpo smrtni obsodbi Jezusovi pri Kajfu poslali »nach einer Ketten, die an dem Pranger^hieng, welche man denen anlegt, die den Tod verschuldt hätten. Dieselb torija, ki je bil razvalina, prenašal steber bičanja v Kajfovo hišo, ki je bila tudi zapuščena podrtina, in ne rajši v sionsko cerkev? 1 Mänhart, Passologia, 413. — Migne, P. gr. 133, IOOi. Ketten legten sie dem guetigen Herrn an seinen Halß, daß alle, die ihn ansahen, erkennen solten, daß er den Todt verschuldet haette.«1 S tem je naš zanimivi kip v vseh podrobnostih razjasnjen in je gotovo, da predstavlja Jezusa v Kajfovi ječi in sicer na južno-nemški način2, isto ječo po štajerski navadi pa smo obiskali v naši podzemeljski kapeli. Torej dvakrat isti prizor! Je-li to nameraval zaslužni Matevž Vretscher? Iz evangeljskih poročil je jasno, da je bičanju brez pretrganja sledilo venčanje. Nobeden pisatelj in nobeden mistik ne trdi, da je bil Jezus vmes v ječi, kakor kaže šmarski pot trpljenja. Vendar pa ta ni sam. Koroški pasijon iz Krške doline ima ravnota motiv. Po bičanju zapove stotnik rabeljem: Očividnoje Kajfovaječa, ki sojo videli vpodobljeno v samotnih gorskih in gozdnih kapelicah, a niso znali njenega prvotnega pomena, dala povod za ječo Gospodovo med bičanjem in venčanjem pri Pilatu. Stvar je čisto jasna, odkar se nam je posrečilo najti izvirnik našega šmarskega kipa. Najprej smo enako podobo dokazali pri Sv. Lenartu v Slov. goricah, kjer se je našla oljnata slika XVIII. stol. v shrambi za staro šaro (sl. 10)4. Njen podpis se glasi: Der gegeißelte Heiland in der Wiß Capellen. S to podobo je bilo dognano, da je tudi šmarski kip posnetek kake božjepotne podobe. Star bakrorez v naši lasti z istim Jezusom v sredi in osmerimi čudeži naokoli je pokazal pot za nadalnje raziskavanje. Njegovo besedilo se glasi (sl. 13): 1 Walasser, o. c. 413. 3 Meschler (Das Leben unseres Herrn Jesu Christi, des Sohnes Gottes, in Betrachtungen, Freiburg i. Br. 1909, 336) pravi, da se Zveličar v ječi prikovan nahaja v katoliških pokrajinah Južne Nemčije. 3 Schlossar, Deutsche Volksschauspiele, II, 333. 4 Sliko je daroval za škofijski muzej v Mariboru veleč. g. župnik Fr. Jan- Wenn Ihr den Mann habt festgemacht, So führet ihn mit scharfer Wacht Indess sogleich in den Arrest: Seht, daß er nicht wird aufgelöst.3 Ich bin auf der Wiss allen alles worden und gibe denen Blinden das gesicht Stummen die Red Tauben das gehör Hart gebärenden glückliche Entbindung Kranken die Gesundheit In Gefahr stehenden Trost und Hilff Für Tod gehaltenen das Leben Krumpen grade glieder, Gnadenreiche Bildnus des ge-geißleten Heylands in der also-genannten Wiß Capellen Steingadischer Pfarr und in der Pfarrkirchen St. Margarethen unter Pettau gebeyht unnd angerührt. J. V. Kaupertz Jun(ior) sc(ulpsit) Graz V Smarjeti pri Ptuju se je nekdaj tak kip med tablicami nahajal na stranskem oltarju ter so raditega ljudje v obilnem številu romali k njemu. L. 1896 se je napravil nov oltar, stari kip pa se je daroval za neko kapelico v občini Malavas, kjer se še nahaja. V župnišču je oljnata kopija, ki je nekdaj krasila veliko cerkveno zastavo 2. Gotovo je še več sličnih podob po Slovenskem. Vse so nastale pod vplivom nove božje poti Auf der Wies’ blizu Steingadena na Bavarskem3. Opat Hiacint premonstratenskega samostana Steingaden je leta 1730 sklenil, da uvede po običaju mnogih drugih cerkev spokorno procesijo na Veliki petek. Ker so se v njej nosile razne podobe, sta dva redovna brata sestavila iz različnih kosov, ki sta jih našla na podstrešju, kip bičanega Jezusa. Posebno lepa je bila glava, manj so se pa podali udje. Zato je brat Lukež Schwaiger, ki je bil slikar, prevlekel kip s platnom, zaphal s pezdirjem in poslikal z oljnato barvo. Prvokrat je služil kip 1. 17324 in potem še 1733 in 17346. Nato so ‘Johann Veit Kauperz je živel 1. [741 — 1816. Dr. Fr. Wibiral, Das Werk der Grazer Stecherfamilie Kauperz, Graz, 1909 ne pozna našega bakroreza. * Poročal veleč. g. Al. Šuta, župnik pri Sv. Marjeti niže Ptuja. J Steingaden leži blizu gornjega Lecha, 19 fcm severozapadno od znanega kraja Oberammergau, Wies pa je eno uro južno od Steingadena na vznožju Trauch-berga. Slovstvo: Neu-entsprossene Gnaden-Blum Auf der WIS, Das ist Kurtzer Unterricht des Ursprungs und Gnaden-vollen Fortgangs der in Obern-Bayrn, Augspurger Bistums und einem Löblichen Closter Steinganden . . . einverleibten Wallfahrt auf der WIS genannt. All wo der allergütigste Gott in einer Bildnuß Deß gegeißleten JESU Übergrosse Gnaden und Gutthaten barmhertzigst erweiset . . . Erster Theil. Augspurg 1746. — Fernerer und noch weit mehrer sich a u s b r ei t e n d e r Geruch Der N eu - en t sp r o ss n e n Gnaden-Blum In der WIS . . . Anderter Theil. Kauifbeyren 1748. — Wahrer Ursprung und Fortgang der . . . Wallfahrt des gegeiselten Heilands auf der Wies. Kempten 1779. — Wallfahrtskirche Wies bei Steingaden in Oberbayern (Kalender für katholische Christen auf das Jahr 1854, Sulzbach, 70—75). — Dr. Georg Hager, Die Bau- und Kunst-Denkmale des Klosters Steingaden. München 1893. 4 V prvotni kapelici se vidi napis: Origo sub illo (opat Hiacint) Anno 1732, 11. April. Hager, o. c. 53. 5 Nachdem in dem i730gisten Jahr Hyacinthus Abbt deß Löblichen Stiffts Steingaden Sacri Ord. Praemonstratensis die an vilen Orthen deß Teutschlands ge- ga djali nazaj med staro šaro, dokler ga ni dobil neki gostilničar in nazadnje kmetica Marija Lori na posestvu Auf der Wies, ki ga je leta 1739 postavila v novo kapelo. Ljudje pa so kazali veliko zaupanje do podobe in čimdalje večje število jih je prihajalo romat. Raznesel se je glas o raznih uslišanjih, tako da se je morala tudi duhovščina zanimati za stvar, čeprav jo je skraja iz previdnosti prezirala. L. 1744 je dal augsburški škof dovoljenje, da se sme pri kapelici, ki so jo bili med tem za 40 čevljev z leseno bajto podaljšali, vsak dan maševati, 1. 1746 pa so položili temeljni kamen za novo cerkev. Isto leto je izšla tudi prva božjepotna knjižica: Neu-entsprossene Gnaden-Blum Auf der Wis s 364 naštetimi izrednimi dogodki, 1. 1748 je sledilo nadaljevanje z novimi 397 slučaji. Kot naslovni list ima drugi del bakrorez S. T. Sondermayra v Avgsburgu, ki ga je precej natančno v besedilu in glavni podobi kopiral J. V. Kauperz za božjepotni spominek v Smarjeti pri Ptuju (Sl. 13), osem stranskih prizorov pa je po svoje in elegantnejše izvršil. Na leto je bilo 40—60 tisoč obhajancev v kapeli Auf der Wis, 1. 1745, ko se je sešla cerkvena preiskovalna komisija so našteli že 798 zaobljubljenih tablic, med temi 131 srebrnih. Verniki so prihajali iz vseh dežel nemškega cesarstva, pred vsem seveda iz Bavarskega in Tirolskega. V mnogih krajih so tudi razstavljali in častili oljnate slike in izrezljane podobe, posnete po našem izvirniku1. Našim Štajercem je bilo predaleč, da bi romali na Bavarsko, wohnliche Procession oder Umgang an dem Charfreytag auch in seiner Hoffmarch einzufucren entschlossen : wurde auch unter ändern Vorstellungen des geheimnußvollen Leydens unsers Erlösers eine Bildnuß der Geißlung Christi erfordert. Zu diesem End ist ein zwischen Staubvollen Geracffel schon vor etlich Jahren gefundener, und nach Bildhauer Kunst wohl außgearbeiteter horitzerner Kopff, welcher schlechthin unter ändern Sachen aufbehalten, widerum hervorgezohen worden. Disem Haupt dann die uebrige Theil einer Bildnuß zu geben, suchte und fände man unter dem Tach einen von Holtz schlecht außgearbeiteten obern Leib, an einem ändern Orth ebenfalls unter gleichsam verworfenen Sachen Arm und Fueß, aber weilen dise Theil von unterschidlichen Wincklen zusammen getragen nach Proportion oder Bdder-Kunst sich nit wohl zusammenschickten, wurde der gantze Leib mit einer Leinwat ueberzogen, hin und wider absonderlich an denen Glidmassen mit Werck und Tuechlein außgefurilet, das Haupt mit gemachten Haaren bedeckt, und letstlich durch Fr. Lucas Layen-Bruder deß Closters Steingaden einen erfahrnen Mahler mit Oel-Farben gefasset. Auf solche Weiß wurde diser Bildnuß die Gestalt des gegeißleten JEsu gegeben, und in solcher Vorstellung ist selbe drey Jahr nacheinander nemlichen von An. 1732. bis 1734. in öffentlicher Procession oder Umgang an dem Charfreytag auf einer Tragen oder Ferculo herumgetragen worden. Neu-entsprossene Gnaden-Blum, 1746, 21. 1 Besonders anzumerken verdienet, daß vile eintweders gemahlene oder von Holtz ausgearbeithete nach dem Gnaden-Bild gestaltete und an Selbigem anbe-ruehrte Bildnussen an unterschidlich, auch weit entlegenen Orthen öffentlich a ker so slišali o novem božjem potu, so hoteli imeti vsaj posnetek čudotvornega kipa. Ker se je ta dne 31. avgusta 1. 1749 iz kapele Auf der Wis prenesel v novododelani prezbiterij (150 korakov proč od kapele) in je bil tedaj bakrorezec J. V. Kauperz šele osem let star, zato je podpis na šmarjetski podobici (Wiß Capellen) in morda tudi na nekdanji šentlenarski sliki netočen in le v širšem pomenu resničen 4. Steingadenska božja pot je začela propadati, ko so 1. 1803 samostan sekularizirali, znova se je oživila 1. 1843 in se še dandanes obiskuje, posebno v postnih petkih, pred vsem na petek žalostne Matere božje. Stoji še krasna božjapotna cerkev v rokokoslogu, dolga 57 m, široka 27?», s 33 m visoko pakrožno kupolo, posvečena 1. 1756. (Dalje prihodnjič.) ---------------------- 2. Važnost sv. Pisma za cerkveno govorništvo. Spisal dr. Josip Somrek, Maribor. Vsebina: Sv. Pismo — najodličnejša pridigarska knjiga, — knjiga o Jezusu Kristusu, — jedro verskih naukov, — knjiga o delih božje previdnosti, — po-moček verskega in nravstvenega pojmovanja, — zbirka znamenitih značajev, — vir poljudnega govorništva. — Homiletična uporaba sv. Pisma. — Homile-tična razlaga sv. Pisma. — Bistvo homilije. — Kako se homilija napravi. — Nekatere posebnosti homilije. godovina cerkvenega govorništva prvih krščanskih stoletij nas uči, da so najslavnejši cerkveni govorniki zajemali iz neusahljivega vira sv. Pisma vzvišene, plemenite misli, poljudno govorniško obliko, da, skoraj vso moč, skoraj ves upliv svoje mogočne zgovornosti. Spomniti se nam je le treba znamenitih govorov cerkvenih učenikov Gregorj a Nazianskega, Janeza Zlatoustaali Leona Velikega, ki jasno potrjujejo omenjeno dejstvo. Pridiga mistikov srednjega veka pripisuje po pravici svoje vrline sv. Pismu. In kaj nam pripovedujejo veliki Bossuet, vzorni oznanjevalec večnih resnic, ali Bourdaloue, oznanjevalec nadnaravne krščanske nravnosti, slavni ausgesetzt und verehret werden, bey welchen dergleichen Bilder GOTT gleich-fahls grosse Gutthaten ausgetheilet. Neu-entsprossne Gnaden-Blum, 1748, 32. — Kip Kristusov je predstavljal bičanje pri Pilatu, kakor je posebno razvidno iz litanij v knjižici iz 1. 1779, 30. 4 Ker se je J. V. Kaupertz pred 1. 1765 podpisaval s tz, zato je naš bakrorez narejen ok. 1. 1762—1765, ker že kaže precejšno zmožnost in elegantno spretnost umetnikovo. Massillon, Fenelon, Segneri drugega, kakor to, da jim je marljivo proučevanje in premišljevanje sv. Pisma dalo zgovornost, ki jo še dandanes občudujemo v ohranjenih spisih. Ker je torej sv. Pismo tolikega pomena za cerkveno govorništvo, se vpraša po pravici vsakdo, ki opravlja pridigarsko službo: Ali bi ne mogel tudi jaz zboljšati svojih cerkvenih govorov, ako v vsakem oziru bolj uporabljam to imenitno, od sv. Duha samega narekovano knjigo. Da prav imaš, ako tako misliš. Lansko leto se je zbralo na Dunaju okoli petsto dušnih pastirjev, ki so z veliko navdušenostjo pozdravljali homiletična predavanja o porabi sv. Pisma pri cerkvenih govorih. (Prim. Dr. Heinrich Swoboda, Erster Homiletischer Kurs in Wien 1911. Wien, 1911. Da se tudi med nami zbudi še večje zanimanje za uporabo sv. Pisma pri oznanjevanju božje besede, podajam nekatere misli v naslednjih črticah k Sv. Pismo je najodličnejša pridigarska knjiga. Ako si zbirko svetopisemskih knjig natančneje ogledamo, zapazimo, da pisatelji niso nikakor imeli namena, nam v prvi vrsti dajati kak znanstven pouk ali pa vire raznim bogoslovnim strokam. Namen te zbirke je drugačen, namreč seznaniti nas z besedo božjo kot razodeto resnico, da se duše zveličajo. »Quaecumque scripta sunt, ad nostram doctrinam scripta sunt, ut per patientiam et conso-lationem Scripturarum spem habeamus« (Rom 15, 4). Zato je sv. Pismo v prvi vrsti namenjeno vsem oznanjevalcem besede božje, pridigarjem — ne eksegetom. Mnogi deli sv. Pisma so naravnost po sv. Duhu navdihnjene pridige, n. pr. knjige prerokov, sv. evangeliji. Da, sv. Pismo se samo proglaša kot pridigarsko knjigo. »Vsako pismo, navdihnjeno od Boga, je koristno za pouk, za posvarjenje, za opominjevanje, za vzgojo v pravici; da bo popoln človek božji, pripravljen za vsako dobro delo« (2 Tim 3, 16. 17). Ako nam tako naj večji apostolski pridigar sv. Pavel ponuja k oznanjevanju božjih naukov sv. Pismo, ga ne moremo odkloniti, ne da bi zatajili svoj poklic. V sličnem smislu govorijo tudi sveti cerkveni očetje. Sv. Hieronim (Super Isai. c. 1): »Ignorantia scripturarum ignorantia Christi est. — Si iuxta apostolum Paulum Christus Dei virtus est et Dei sapientia, qui nescit scripturas, nescit Dei virtutem eiusque sapi-entiam.« — Nepotianu piše: »Divinas scripturas saepius lege, imo nunquam de manu tua sacra lectio deponatur. Disce, quod doceas, ' Prim. M. Napotnik, Sv. Pavel, apostol sveta in učitelj narodov. 3. izd. V Mariboru, 1904, 255—273. •obtine eum, qui secundum doctrinam est, fidelem sermonem.« — Sv. Ambrozij (Enarr. in ps. 1): »Utriusque poculum bibe, veteris et novi testamenti, quia in utroque Christum bibis. Bibe Christum, quia vitis •est. Bibe Christum, quia petra est, quae vomuit aquam. Bibe Christum, quia fons vitae est. Bibe Christum, quia flumen est, cuius im- petus laetificat civitatem Dei.« Lepo piše tudi Audisio (Cf. Schlei-ninger, Predigtamt 77): »Nie strahlt die Kanzelberedsamkeit in herrlicherem Glanze sogar vor dem profanen Blicke, als wenn sie ihr Pathos, ihre Ermahnungen, ihre Donner und ihre erhabenen Tröstungen der hl. Schrift entlehnt.« Najimenitnejšo pridigarsko knjigo so prejeli pridigarji od sv. Duha samega, v njej je prvi vir cerkvenega govorništva. S tem se vjema izrek sv. Gregorija Velikega, ki je najmodreje opisal dolžnosti krščanskih pastirjev: »Potrebno je, da tisti, ki imajo pridigarsko službo, ne odstopijo nikdar od učenja svetega Pisma.« Razvidna je tudi skrb sv. Cerkve, ki je vedno z najboljšimi uredbami skrbela zato, da ne bi zanemarjen ležal nebeški zaklad svetih knjig, katerega je sveti Duh v svoji največji radodarnosti izročil človeškemu rodu. Ona je odredila, da jih sposobni možje tolmačijo m razlagajo v stolnih cerkvah, v samostanih in v zavodih drugih redovnikov. Ostro pa je zaukazala, da naj verniki ob nedeljah in praznikih dobivajo evangelijsko hrano (Cone. Trident., Sess. 24, De Reform. c. 4.) Sv. Pismo je knjiga o Jezusu Kristusu. Jezus Kristus vlada v starem zakonu. Ze iz raja gredo svetli žarki na Kristusa. Stari zakon slika Zveličarja, željno pričakovanega po prvi obljubi v raju, vedno jasneje in določneje. Vse postave starega zakona, kazni kakor plačila nameravajo vzgajati in pripravljati izvoljeno ljudstvo, pa tudi paganske narode za Kristusa. Očaki kakor preroki so vzgojevali ljudstvo za obljubljenega Mesija. Mnogoštevilne predpodobe so izpopolnjevale njegovo sliko. V sv. Pismu novega zakona pa nam Bog podaje posebno knjigo o Kristusu. Sv. evangeliji so navdahnjeni odlomki apostolske pridige o osebi Kristusovi in o njegovem delovanju. Dejanje apostolsko kakor tudi apostolski listi slikajo osebo, kraljestvo, nauke verske in nravne, in ascetiko Kristusovo. »Nos autem praedicamus Iesum Christum cru-cifixum, Iudaeis quidem scandalum, gentibus autem stultitiam« (1 Cor 1, 23). Zato nas nič bolj ne seznani s Kristusom, kakor čitanje in premišljevanje sv. Pisma. Temu se še naj pridruži obiskovanje in češčenje Jezusa Kristusa v zakramentu Rešnjega Telesa in njegovo vredno in pobožno prejemanje v najsvetejšem zakramentu. V tem najde pridigar najlepši vir svoji pridigi. Slika, ki nam jo podajejo apostoli in evangelisti o Kristusu,, se lepo vjema z velikimi potezami, ki jih najdemo v sv. Pismu starega zakona. Evangelisti nam popisujejo priprostega Sinu človekovega-Pa iz te priproste človeške podobe prodirajo žarki njegove božje narave. To zapazimo pri jaslicah, ko mu pojejo angeli, darujejo modri iz jutrovega, ko sedi med pismarji v templju, ko javno uči, dela čudeže in napoveduje svoje trpljenje. Na dan svojega vstajenja pa slavi njegova božja narava svojo zmago v nebeškem svitu: Ille inquam lu-cifer, qui nescit occasum, ille, qui regressus ab inferis humano generi serenus illuxit (Exultet). In to sliko dvojne narave Kristusove nam podaje sv. Pismo novega zakona s tako priprostim, ganljivim in zma-gonosnim popisovanjem, da se mu nikdo ne more ustavljati. Da, tako. mogočno upliva ta slika na vse, tudi na take, ki se Kristusovi Cerkvi nočejo podvreči, da si ne upajo zavreči Kristusa, ampak mu pripisujejo svoje nauke. Vsi krivoverci iščejo v Kristusu svojega somišljenika in početnika svojih idej. Celo oni, ki zavržejo Cerkev, vero in celo krščanstvo, iščejo tudi brez vere in Cerkve pot do Kristusa. To dejstvo je za pridigarja velike važnosti. On najde v sv. Pismu pravo sliko Kristusovo; zato jo naj kaže v njeni popolni krasoti nevernemu in vernemu svetu. V tej sliki Kristusovi je nepremagljiva moč po besedah Zveličarjevih: Omnia traham ad me ipsum (Io 12, 32). Kristus se kaže svojim kot vzgojitelj, da verujejo vanj, da spoznajo pomen trpljenja, načrt nepremagljive Cerkve kot njegove ustanove, da se prerodijo tudi notranje, sprejmejo njegovo podobo v sebe, da jih Kristus spozna na pragu večnosti kot svoje: Transformamur in eandem imaginem a claritae in claritatem tamquam a Domini špiritu (2 Cor 3, 18). Podoba Kristusova v sv. evangelijih je tako popolna, da ne najde nikdo madeža na njej. To sliko naj torej pridigar kaže ljudstvu, kakor da bi Kristus živel med njim, trpel med njim. Od Jezusove osebe gredo žarki v vse nauke svete vere. Zato se mora pridigar vglobiti v spoznanje Jezusovega življenja in delovanja po temeljitih delih, kakor so: P. Meschler, Leben Jesu; Dr. J. Grimm, Leben Jesu; L oh m an n, Das Leben unseres Herrn und Heilandes J. Ch.; Schanz, Apologie II v odstavkih: Evangelium und Evangelien, Jesu Person, Jesu Wort und Werk etc.; Hettinger, Apologie, 18. Vortrag; Christuspredigten von Eberhard, Förster, P. Abel, Bos-suet, Ravignan. Jezus je središče dogmatike, apologetike, etike, na njem sloni celo krščanstvo. Moderni svet se zanima za Kristusa tudi tam, kjer se je odtujil Cerkvi. Da pridigarji svet pridobe za Cerkev, ga morajo poprej pridobiti za Kristusa. Dandanes hočejo nekateri samo človeško osebnost Kristusovo, a ne njegovega božanstva, radi bi sprejeli njegove nravne nauke, a njegove osebe ne. Radi govore o njegovi humaniteti, a nadnaravne njegove ljubezni nočejo poznati. Sklicujejo se na nekatere njegove izreke, ne sprejmejo pa vseh njegovih naukov. A pridigar mora oznanjevati celega Kristusa. On nas nagiba, da sprejmemo v njem vzor naravne in nadnaravne nravnosti. S tem, da sta Renan in Strauss pisala proti Kristusu, sta kakor novodobni protestantski pisatelji Harnack, Holtzmann, Jüliehe r, Pfleiderer opozorila človeštvo na vzor vsega človeštva, na Kristusa. Tako je dandanes najprimernejša snov za pridigo tudi nasproti novodobnim paganom slika križanega Kristusa. Po Kristusovem oznanjevanju naj spozna človeštvo katoličanstvo, ki ni nič drugega kakor drugi Kristus s svojim naukom, s svojimi milostmi, s svojim notranjim in zunanjim kraljestvom, s svojim človeštvom in božanstvom. Jezus je postavljen v znamenje, kateremu se bo ugovarjalo. Prezirati ga ne more nikdo. Sedanje stoletje nima prikazni, s katero bi se moralo toliko baviti, kakor s Kristusom. Zato je zelo hvaležna naloga, ako pridigar na podlagi sv. evangelijev razvija poslušalcem pravo Kristusovo sliko in kaže, kako je katoliška vera izšla z Golgote in kako se v njej nadaljuje delovanje Kristusovo v blagor celega človeštva. Sv. Pismo je jedro verskih naukov, božja beseda v pravem pomenu. Dasi sv. Pismo ni edini vir verskih resnic in vsled tega tudi ne obsega vseh resnic, ki jih moramo verovati, razvija vendar celo božje razodetje in slika v celoti delo božjega odrešilnega dela. V eliko večino verskih resnic pa vendar ima in jih uči s čudovito globokostjo ali bolje vzvišenostjo in priprostostjo. Vsled tega je pridigarju bogat vir lepih misli, naukov, zapovedi, zgledov, prilik in nagibov in daje pregled verskih naukov. Dobra dogmatična dela (Sche-ben, Hurter, Heinrich, Pohle, Specht, Bartmann) pojasnujejo verske resnice z dobro razlago navedenih svetopisemskih besedi. Ker sv. Pismo novega in starega zakona izhaja od Boga, ki pisatelje ni le varoval zmote, temveč je uplival na njih razum, srce in voljo, po vsej pravici lahko rečemo, da izhaja od njega. Pisatelji so na poseben način bili orodje v božjih rokah, in zapisane besede so v pravem pomenu beseda božja. Zato naj jo pridigar rabi v prvi vrsti. Sveto Pismo je knjiga o delih božje previdnosti. Sv. Pismo nam kaže namen in načrt božje previdnosti v življenju celih narodov, kakor tudi v življenju posameznega človeka. Takega pogleda v skrivnostno razvijanje človeškega rodu na zemlji ne podaje nobena knjiga na svetu. Kar nam zgodovinske knjige opisujejo, so le zunanje poteze. Oko navadnega človeka jih gleda le površno v neki zmedenosti. Iz sv. Pisma pa posnamemo tudi tajno zvezo,, ki je med zunanjimi zgodovinskimi dogodki. Iz njega posnamemo, kako se razvija božji načrt, kako zna Bog vse prav obrniti. Tako umevanje sv. Pisma se imenuje pragmatično. Za to poglobljeno umevanje nudi pomoč J. Grimm (Leben Jesu) in D. Haneberg (Geschichte der biblischen Offenbarung). Tako umevanje omogoči pridigarju, da postane njegovo katoliško svetovno naziranje prav temeljito. V njem je prepričanje, da kraljestvo Kristusovo zmaguje nad vso človeško slabostjo in hudobijo, nad zalezovanjem sveta in hudega duha, nad vsemi nezgodami in ovirami. Sv. Pismo nam je zgodovina previdnosti božje, božje zvestobe in ljubezni, njegove višjepastirske skrbi v vsakem oziru. To poživlja v pridigarju vero, upanje in ljubezen, ga navdušuje v skrbi in delu za neumrjoče duše. Na ta način nam je sv. Pismo: zgodovina božje previdnosti, zgodovina celega človeštva, kako potuje brez Boga, od Boga in k Bogu nazaj, zgodovina prave vere z mnogimi boji in zmagami, zgodovina posameznih božjih razodetij (Hb 1, 1), osebna in rodbinska zgodovina (Job, Tobija, Jona, egipt. Jožef, sv. Pavel itd.). Sv. Pismo pospešuje in zboljšuje versko in nravstveno p oj m o v anj e. V sv. Pismu se nahajajo verski, nravni, ascetični pojmi na raznih mestih, pri raznih pisateljih, v različni zvezi. Pojmi so včasih strogo določeni, n. pr. v knjigi Pregovorov, v izrekih Kristusovih, včasih pa jih pojasnjujejo živahni popisi, prilike in resnični dogodki. Zato se nudi pridigarju ugodna prilika, da spoznava na tem mestu isti pojem s tega, na drugem mestu z drugega stališča. Njegova naloga je, da te pojme vtisne globoko v srce svojih poslušalcev. Ljudje naj jasno-spoznajo, kaj pomenijo pojmi Bog, milost, ljubezen, daritev, zakrament itd. Zato naj išče pridigar v svetem Pismu snovi, da te pojme pri svojih pridigah in katehezah vsestransko pojasni. V tej zadevi pa se pouči, ako 1. take pojme poišče v besednih ali stvarnih kazalih, kakoršne najde n. pr. v knjigah Dr. Friedr. Knecht, Praktischer Kommentar zur Biblischen Geschichte (Konkordanz der Bibi. Geschichte und der Katechismus), Seidl, Praktisches Hilfsbuch zu Panholzers Grosse Bibi. Geschichte, Lueg, Bibi. Realkonkordanz; 2. poišče slične besede, ki jih sv. pismo rabi v istem stvarnem pomenu (gratia, vita); jih primerja z razlagami, kakršne so o istih besedah v dobrih dogmatikah, katehizmovih razlagah. 3. Se mora potruditi, da najde pravo pot, prave izraze in nagibe, da upliva na um, srce in voljo svojih poslušalcev. 4. Tudi temeljiti dokazi, kakršne najdemo v dobrih dogmatikah in katehizmovih razlagah, imajo v razlagi svetopisemskih mest prav pogosto marsikaj, kar dobro služi za pojašnjevanje in tvoritev jasnih pojmov. Tu pa velja načelo: Bolje je kratke svetopisemske izreke dobro razložiti, kakor pa mnogo dolgih citatov navesti. 5. Oziraj se na monografije o svetopisemskih mestih ali oddelkih, v katerih se nekateri pojmi kažejo posebno v lepi luči n. pr. božje čednosti v spisih sv. Pavla, njegova neustrašljivost, ponižnost, vzdržljivost v temeljiti razpravi že omenjene knjige Dr. Mihael Napotnik, Sv. Pavel, ali Al. Schäfer, Die Gottesmutter in der hl. Schrift. 6. Poglej, _s kakimi pojmi in zahtevami hoče sv. Pismo vplivati na nas, da vravnamo svoje življenje po božji volji. Tako spoznamo vsebino sv. Pisma, n. pr. kako presoja sv. Pismo trpljenje pri Jobu in v popisovanju Kristusovega trpljenja. V nasprotju s temi nazori pa kažimo, kako svet o tem sodi. Dobre ascetične knjige nas v tem podpirajo. Sveto Pismo je zbirka znamenitih značajev. Pridigarju mnogokrat dobro služijo vzorni zgledi oseb, da kaže poslušalcem, da se da po sv. veri živeti. A takih vzornih značajev nahajamo mnogo v sv. Pismu. S temi se da mogočno vplivati na poslušalce. Značaje slikati ni lahko. Da pa to dosežemo, posnamimo najznačilnejša mesta o kaki osebi, iz teh sklepajmo na celoto, vredimo poglavitne znake in jih lepo razvrstimo, rabimo kolikor mogoče izraze sv. Pisma, pri tem se pa ne ozirajmo samo na imenitnejše čednosti, ampak tudi na manjše, posebno, kako so se povzdignili na tako visoko stopnjo. Posebno važno pri celem opravilu pa je, da naš govor ne postane samo povzdigovanje in hvalisanje, ampak, da uporabljamo vse poteze z ozirom na časovne potrebe in na svoje poslušalce, po stanu starosti, spolu itd. (n. pr. H. Schmitz, Predigten über David). Lepo se dajo v tem smislu obdelati značaji sv. Petra in Pavla, sv. Janeza Krstnika, Marije, najlepše pa življenje Kristusovo. Sv. Pismo je vir poljudnega govorništva. Dasi je sv. Pismo na mnogih mestih nejasno in potrebuje razlage, vendar je najpoljudnejša nabožna knjiga. Sv. Pismo nam božje besede ne kaže v obliki abstraktnega sestava, temveč v obliki zgodovinskih dejstev, zgodovinskih dogodkov, ki so polni življenja. Zato pa tudi na poslušalce tako čudovito vplivajo. Svetopisemske zgodbe so mnogokrat tako nazorne in živahne, da že samo s tem pridobijo poslušalca. Kateri govornik bi torej ne sprejel tako imenitnega govorniškega sredstva, kdo bi ne pojašnjeval nebeških resnic, delovanja božje milosti, božjih čudovitih potov z zgodbami, ki mu jih nudi sv. Pismo? V ta namen služijo govorniku posebno dobro zgodovinske knjige sv. Pisma, n. pr. Mojzesove bukve, bukve kraljev, Tobija, knjigi Makabejcev, sv. evangeliji, Dejanje apostolov. Tu vidimo, kako sv. pisatelji odkritosrčno in popolnoma objektivno opisujejo razne osebe in njih dejanja, jih kažejo v pravi luči in merijo njih ravnanje po večnoveljavnih nadnaravnih zakonih. Zato se vsakemu cerkvenemu govorniku lahko priporoča, da se s premišljevanjem svetopisemske zgodbe uglobi v skrivnost, ki je primerna snov nedeljskemu ali praz-niškemu govoru. S tem se najlepše začne pripravljati, ker s tem dobi ne le primerno govorniško snov, temveč tudi najprimernejše duševno razpoloženje. S pridigo, ki je osnovana na tej podlagi, se najložje širi in utrjuje vera v najnižjih kakor tudi v najvišjih, torej v vseh ljudskih slojih. Po vsej pravici pravi torej Leon XIII v svoji okrožnici »Provi-dentissimus Deus«.: »Zares, v sv. Pismu in zlasti v obilni meri v psalmih, se nahajajo izvrstni pripomočki za lastno, pa tudi za drugih zveličanje in izpopolnjenje; toda le za tiste, ki se bližajo božjim izrekom ne samo s priučljivim in zbranim duhom, temveč tudi s čistim namenom in z dobro voljo. Ne smemo namreč misliti, da so svete knjige tistega značaja, kakor so druge navadne, temveč ker so od sv. Duha samega narekovane in ker obsegajo zelo važne in v marsikaterem oziru skrivnostne in dovolj težavne reči, potrebujemo v to, da jih moremo umeti in tolmačiti, prihoda istega sv. Duha, to je njegove luči in milosti; teh pa si je treba, kakor sveti pesnik večkrat krepko na-glaša, v ponižni molitvi izprositi in si jih s svetim življenjem ohraniti. Iz tega je jasno razvidna skrb sv. Cerkve, ki je vedno z najboljšimi uredbami in zapovedmi skrbela za to, da ne bi zanemarjen ležal nebeški zaklad svetih knjig, katerega je sveti Duh v svoji največi radodarnosti izročil človeškemu rodu (Cone. Trid. Sess. IV, de ref.). Ona je namreč odredila, da morajo vsi njeni služabniki v svojem vsakdanjem breviariju, obstoječem iz svetih psalmov, ne samo dobršen del svetih knjig brati in pobožno premišljevati, ampak da jih sposobni možje tolmačijo in razlagajo v stolnih cerkvah, samostanih in v zavodih drugih redovnikov, kjer je sploh možno se z vedami pečati; ostro pa je zaukazala, da naj verniki vsaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih dobivajo zveličavno evangelijsko hrano (Cone. Trid. Sess. V., de ref.). Ravno tako se je zahvaliti modrosti in skrbnosti sv. Cerkve, da se je sv. Pismo v vseh časih tako visoko čislalo, kar je koristilo v raznoterem oziru.« 1 Ako se gre za vpeljavo in uredbo lepega, nravnega življenja, imajo apostolski delavci ravnotam na razpolago obilne in najboljše zaloge, zapovedi polne svetosti, s prijetnostjo in z močjo navdihnjene opomine in izvrstne zglede za vsako vrsto kreposti in vrhu tega še nad vse pomenljivo obljubo večnega plačila in napoved večnih kazni, in sicer v imenu božjem in z besedami božjimi. Ta ravno sv. Pismu lastna in posebna moč, ki prihaja od božjega navdiha, od sv. Duha, daje pridigarju veljavo, potem pa apostolsko prostodušnost v besedi ter mogočno in zmagovito zgovornost. Kdor namreč kaže v svoji pridigi duha in moč božje besede, ne govori samo v besedi, ampak tudi v moči in v Duhu svetem in v mnogem prepričanju (1 Tes 1, 5). Zato moramo reči, da ravnajo napačno in neprevidno, ki o veri in božjih zapovedi pridigujejo tako, da skoraj nič drugega ne oznanjujejo kakor besede posvetne vednosti in modrosti, ter se bolj naslanjajo na svoje lastne razloge kakor pa na božje. Zato pa ostane njih govor, naj vsled lepih besed še tako blesti, vendarle slaboten in mrzel, ker nima v sebi ognja besede božje (Jer 23, 29), in se še ne približa ne moči, s katero se lahko ponaša beseda božja. »Živa je namreč beseda božja in krepka in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in predere do ločitve duše in duha« (Hb 4, 12). Moramo pa tudi reči in to v soglasju z modrimi moži, da se nahaja v sv. Pismu kaj raznovrstna, obilna in velikih reči vredna zgovornost, kakor je to že sv. Avguštin izprevidel in določno povdarjal (De doctr. Christ. IV, 6, 7); in kakor izkušnja uči, so najboljši cerkveni govorniki z zahvalo do Boga priznali, da se morajo za svoje slavno ime v prvi vrsti zahvaliti svojemu neumornemu proučevanju in pobožnemu premišljevanju sv. Pisma. Ker so vse to sv. očetje dobro spoznali in tudi sami izkusili, so neprestano hvalili sv. Pismo in njegovo veliko korist; na mnogih mestih pravijo, da je ali najbogatejši zaklad nebeških naukov (sv. Janez Krizostom), ali da je neusahljiv vir zveličanja (sv. Atanazij), ali ' M. Napotnik, Sveti Pavel5 279 nsl. pa da ga predstavljajo kot rodovitno livado in preprijeten vrt, v katerem se čreda Gospodova čudovito napase in razveseli (sv. Avguštin). Primerno opominja sv. Hieronim klerika Nepotiana: Sv. Pismo beri prav pogosto, da, nikdar ne deni sv. berila iz rok; uči se sam, kar moraš druge učiti . Duhovnikov govor bodi zabeljen z branjem sv. Pisma. S tem se vjema izrek sv. Gregorija Velikega, ki smo ga že zgoraj navedli (na strani 131): Potrebno je, pravi, da tisti, ki imajo pridigarsko službo, ne odnehajo nikdar do učenja sv. Pisma (Reg. past. III, 24). Homiletična poraba sv. Pisma. Da nam sv. Pismo postane tak plodovit vir cerkvene zgovornosti, kakor smo dosedaj slišali, je moramo znati tudi prav rabiti. Pred vsem je moramo prav čitati, proučevati razne komentarje, se baviti z razlaganjem raznih perikop, premišljevati o raznih svetopisemskih predmetih in se konečno tudi truditi, da, sami znamo homiletično razlagati to, kar v sv. Pismu beremo. 1. Najprej je potrebno, da kurzorično prebiramo celo sv. Pismo. Ako nam latinsko besedilo dela težavo, berimo prevod. Pri takem či-tanju se ne ustavljajmo pri vsaki težavi, opombe berimo le takrat, ako je to potrebno, da spoznamo medsebojno zvezo. Nekateri priporočajo, naj bi duhovnik imel na svoji mizi vedno odprto sv. Pismo, in kadar ima le količkaj časa, naj bi nekoliko čital. To je najboljše duhovno berilo. Kar se tiče vsporeda posameznih knjig, je najbolje, ako se ravnamo po redu, kakor ga najdemo v brevirju. S tem, da se oziramo na cerkvene čase, pomnožimo sadove svojega truda. 2. Zelo koristno je čitati komentarje, ki upoštevajo versko, nravno in ascetično vsebino posameznih mest. Taki so n. pr. Grimmova in Meschlerjeva razlaga sv. življenja Jezusovega; Knabenbauer, Izaija; razlaga sv. evangelijev po Pölzlu, Schanzu; homilije Försterieve, Eber-hardove, sv. Janeza Zlatousta (Max von Sachsen, Homilien über das Evangelium des hl. Matthäus). Med starejšimi komentarji slovi delo jezuita Kornelija a Lapide; jako poraben je komentar k evangelijem, ki ga je spisal jezuit Maldonat. 3. Zelo hvaležno delo je, ako se govornik bavi z dobrimi razlagami listov in evangelijev po nedeljskih in prazniških perikopah. V ta namen nam služi Goffine; izvrstna knjiga je Ries, Sonntagsevangelien, Slomšek Apostolska hrana, Hrana evangeljskih naukov. 4. Kar pridigar prebira, naj pa tudi temeljito premišljuje. V ta namen mu priporočamo Chaignon, Betrachtungen; Dr. Reck, Das Mis-sale als Betrachtungsbuch; De Ponte, Meditationes de praecipuis fidei nostrae mysteriis. — Zapisuj lumina t. j. dobre, spodbudne misli! 5. Pridigar se mora pa tudi vaditi, da zna sv. Pismo samostojno homiletično razlagati. Prizadevati si mora, da pravilno odgovarja vprašanju: Kako morem, znam in smem pravo svetopisemsko vsebino plo-donosno porabiti, da s tem povzdignem versko, nravno življenje svojih poslušalcev? — Sacras litteras nosti, quae te possunt instruere ad salutem per fidem, quae est in Christo lesu (2 Tim 3, 15). Homiletična razlaga sv. Pisma. Homiletična razlaga mora paziti na smisel in na vsebino. Ko določuje smisel, se mora ozirati na razlago cerkvenih očetov in cerkvenih odlokov. Da se nam je treba učiti resnice tam, kjer so shranjeni Gospodovi darovi in milosti, in kjer oni, ki so nasledniki apostolov, brez nevarščine razlagajo sv. Pismo, to je že sv. Irenej učil (Adv. haer. IV, 26, 5): njegovega in drugih sv. očetov nauka se je tudi vatikanski zbor poprijel, ko je tridentski odlok o razlaganju zapisane božje besede obnovil in razglasil, da je to po njegovem namenu, da se v verskih in nravstvenih rečeh, tikajočih se stavbe krščanskega nauka, tisti smisel sv. Pisma smatra kot pravi, katerega se je držala in se ga drži sv. mati Cerkev, kateri gre soditi o pravem smislu in razlaganju sv. Pisma: in zato ni dovoljeno, zoper ta smisel ali tudi zoper soglasni nauk svetih očetov sveto Pismo razlagati. Zato mora biti katoliškemu tolmaču poglavitna in sveta dolžnost, da svetopisemske izreke, katerih smisel je že avtentično določen ali po svetih pisateljih, od sv. Duha navdihnjenih, kakor se je to na več mestih novega zakona zgodilo, ali po Cerkvi, katero podpira isti sv. Duh, bodisi s slovesnim odlokom, bodisi po rednem in splošnem uče-ništvu, razlaga na ravno isti način in s pripomočki svojega predmeta dokazuje, da je samo takšna razlaga napravljena po zdravih hereme-nevtičnih pravilih; v drugih rečeh seje ravnati po verski analogiji, in kot najvišje ravnilo mora veljati katoliški nauk, kakršen je bil od cerkvene oblasti sprejet. Iz tega sledi, da se mora homiletični razlagalec pred vsem ravnati po dobesednem smislu, da svetopisemskim besedam ne daje nobenega pretiranega pomena. S pomočjo kakega komentarja ali kake druge razlage se dobesedni pomen lahko najde. Na mnogih mestih sv. Pisma se je treba tudi ozirati na prenešni, višji pomen (mističen, tipičen). Sv. Duh ga je včasih sam nameraval, sveti očetje ga tako razlagajo in sv. Cerkev ga v istem smislu sprejme. Takšen se v cerkvenem govorništvu da prav dobro porabiti. Pridigarju slednjič prav dobro služi sensus accomodatus cum fundamento in re. Mnogotera dejstva, mnogi izreki sv. Pisma se dajo naobračati na dandanašnje razmere kot vzor, predpodoba, na- vodilo, tolažba, graja, dasi naravnost niso namenjeni tem razmeram. Pridigar porablja torej v tem slučaju besedilo sv. Pisma tako, da ga naobrača na osebe, na razmere sedanje dobe. Posamezne svetopisemske osebe stavi kot zgled celim sedanjim stanovom. Osebe pri jaslicah božjega Deteta predstavljajo v tem smislu današnje stanove: Marija device, Modri olikance, Jožef gospodarje, pastirji nižje sloje itd. Poslušalce je treba opozarjati na mišljenje, prepričanje, čednosti svetopisemskih oseb. Vsak naj občuti v sebi slične nagibe, da izpolnjuje božje zapovedi. Tako naobrača tudi liturgija berila modrostnih bukev na Marijo. Pri tem pa je treba pomniti, da se sensus accomodatus ne sme rabiti v dokazovanje verskih resnic (dogmatični dokaz), tudi ne sme nasprotovati besednemu smislu, n. pr. o Mariji: Jaz nisem kakor drugi ljudje (Lk 18, 11). Kadarkoli rabimo ta sensus accomodatus, ne smemo pretiravati, da razlaga ne postane igrača, kakor to najdemo celo pri nekaterih starejših cerkvenih pisateljih. Sensus accomodatus tudi ne sme nasprotovati medsebojni zvezi svetopisemskih stavkov in odstavkov. Ce stari pisatelji razločujejo četverni smisel: Littera gesta docet, quid credas allegoria, Moralis, quid agas, quid speres, anagogia, se po pravi razlagi dajo te vrste spraviti v dvojno skupino, namreč 1. dobesedni smisel, 2. prenešeni smisel (mistični, in accomodatus). Moralni in anagogični je včasih dosloven, včasih sensus accomodatus. Homiletična razlaga hoče poslušalce seznaniti z zgodovinsko, ver-sko-nravno in ascetično vsebino. Ona ne išče raznih težkoč, kakor znanstvena eksegeza, da jih rešuje, temveč hoče utrditi versko prepričanje in vneti srce, da se volja odloči za krščansko življenje in ravnanje. Da pa ne zajde, se naslanja na znanstveno razlago, jo izkorišča za praktično versko življenje. Da pa sv. Pismo tako razlagaš, se ravnaj po sledečih načelih: 1. Naslanjaj se na stik celega mesta in glej, v kakem pomenu govoru sv. Pismo o isti stvari na drugih mestih (iustitia, gratia, vita, caritas). Vse to premisli v doslovnem pomenu najprej! 2. Ker je sv. Pismo duša bogoslovnih ved, so nam na drugi strani bogoslovne vede, posebno moralka, dogmatika, ascetika pomo-ček, da pravilno sestavljamo homiletične razlage. Zato poglejmo v te stroke, kako se dotični pojmi, dotični stavki razlagajo. Tu najdemo ključ za razlago svetopisemskih mest. 3. Oziraj se pri razlagi na različno lastno in tuje dušno stanje. Zgodba o zgubljenem sinu drugače vpliva na starčka, kakor na mladeniča, drugače na grešnika, kakor na pravičnega. Zato jo beri kot deček, kot mož, kot grešnik, kot starček. Tako zna sv. Cerkev ista svetopisemska mesta različno prilagoditi čustvovanju raznih cer-kvenoletnih dob. Kako različno vpliva psalm De profundis v mrtvaškem oficiju in v božičnih vesperah! Premišljevanje Jezusovega trpljenja na Oljski gori na te drugače vpliva v veselju, drugače v lastni bridkosti. 4. Kaži v razlagi posledice in sadove, pa tudi nasprotno stran, ako se izvršuje svetopisemski nauk. S tem dobijo poslušalci čisto spoznanje posameznih resnic, pa tudi krščanske popolnosti. Kakšna bi bila človeška družba, ako bi se uresničil prvi Jezusov blagor: Blagor ubogim v duhu! 5. Primerjaj svetopisemski nauk s svetopisemskim učenikom. Kdo uči? On, ki je Sin božji, — on, ki ima besede večnega življenja, — on, ki je brezmadežen. — Kaj uči? Pojašnjuj čednost in spodbujaj k njej! Slikaj hudobijo in svari pred njo! 6. Poslužuj se parafraze (est liberius quoddam commentarii per-petui genus quasi ex persona auctoris!). Ta naj obsega vsebino v živahnih barvah, ne v sinonimih in tautologijah. Kaj je sv. krst? Rim 6: Križanje starega človeka s Kristusom, — pogreb starega človeka s Kristusom, — vstajenje novega človeka s Kristusom. Zadnji del se da parafrazirati: Oče je Kristusa obudil po veličanstvu svojega božanstva. Kristus nas obudi pri sv. krstu po veličastvu posvečujoče milosti, ki je odsev njegovega božanstva. Vstali Kristus nima nobenih grehov in ne umrje več. Ko smo vstali po milosti sv. krsta, ne smemo imeti več osebnih grehov. V nas nima smrt več prostora, ne smrt naše duše, smrtni greh. Pridobljena krstna milost kliče iz našega bistva: smrt nima v nas več prostora, pa tudi ne hudi duh in njegov greh. 7. Ne zadovoljuj se samo s tem, da navajaš kratke svetopisemske citate, temveč podajaj praktično razlago, ki sega v življenje. Samo citirati zna tudi hudi duh (Mt 4, 6). Pridigar pa mora svetopisemsko besedo govorniško razvijati z vso vnemo in ljubeznijo, z vso močjo in lepoto, z vso resnobo in tolažbo (verbum tuum super aurum et topa-zion). Poslušalci naj imajo vtis, da Kristus sam to zaukazuje, on sam uči, on sam meri naše ravnanje po večno veljavnih božjih zakonih. Kakor Kristusova homiletična razlaga gane učenca na potu v Emavs (Lk 24, 27), tako se naj vname tudi po govornikovi razlagi srce poslušalcem. Saj ne govori le duhovnik, temveč Kristus po sv. Pismu. 8. Homiletično razlago porabljaj v tematičnih homilijah, ali pa v tematičnih pridigah in nagovorih ne le pri dokazih, temveč tudi pri pojašnjevanju, vnemanju srca ali čustev, pri opominih in naobračbah. H o m i 1 i j a. Poleg tematične pridige se je že v prvih krščanskih časih razvila druga oblika, ki se imenuje homilija, to je poljudna razlaga sv. Pisma vernikom v pouk ir vspodbudo. Razlagale so se pa pri božji službi včasih cele knjige, včasih pa samo perikope, t. j. manjši odlomki, ki so bili po svoji vsebini v notranji zvezi s prazniško ali nedeljsko slovesnostjo. Ta govorniška oblika se je v novejšem času precej zanemarjala. Vendar nobena govorniška oblika ne seznani ne govornika, pa tudi ne ljudstva z duhom in pomenom sv. Pisma tako kakor homilija. Tridentski zbor vidi v njej glavno govornikovo delo, ker rabi za pridigovanje izraze annuntiare, interpretari sacras Scripturas. Po homilijah ljudstvo najbolj spozna Kristusa, njegovo življenje, delovanje in odrešenje. Zato po pravici trdi škof Keppler (Kirchenlexikon VI'2, 218): Die Homiletik hat allen Grund, die stiefmütterliche Behandlung der Ho-milie wieder gut zu machen: denn nur in reichlicher Anwendung der- c? o selben, nur in einer Abwechslung von thematischen Predigten und Homilien, welche beiden Arten ihr Anrecht auf die Kanzel sichert, liegt eine gewisse Garantie dafür, daß die für die thematische Predigt stereotyp gewordene Struktur nicht ins Steife, Schablonenhafte, Mechanische ausarte, daß die Verkündigung des Wortes Gottes immer die nötige Fühlung mit der hl. Schrift behalte und daß ihr jene gemütvolle Herzlichkeit, jene Salbung nicht verloren gehe, welche wir an den Homilien der Väter zu bewundern haben. Kdor pozna homilije, mu ne bo zmanjkalo snovi, ne bodo mu ugajale suhoparne razdelitve, ki se nahajajo mnogokrat v tiskanih pridigah. Pač pa mu nudi sv. Pismo bogatih misli, lepih zgledov, krasnih naobračb. Razločujemo pa dvojno vrsto homilij: a) eksegetično, ki poljudno in spodbudno razlaga kak oddelek sv. Pisma stavek za stavkom, a tako, da se razodeva neka skupna misel, ki se v sklepu še enkrat ponovi v obliki praktičnega opomina (homilije sv. Janeza Zlatousta!); b) tematično homilijo, ki posname iz kakega dela sv. Pisma (lista, evangelija) glavne misli in točke, jih lepo razvrsti in utemeljuje z mislimi dotičnega odlomka. Po vsebini je lahko tematična homilija dogmatičen ali moralen govor, po obliki pa je praktična eksegeza. Ako bi kdo razlagal posamezne dele mašnega formularja v tematični homiliji, bi taka homilija bila zelo sorodna liturgični pridigi. Nekaj časa se je homilija malokedaj slišala na prižnici. V novejšem času so jo zopet spravili v veljavo Sailer, Hirscher, Förster, Eberhard, Slomšek, Jungmann, Patiß, Keppler, Ries. Kako se homilija napravi. Meyenberg1 priporoča za izdelovanje homilije to pot: a) Premišljuj perikopo stavek za stavkom, poišči dogmatično in ascetično vsebino in zvezo na podlagi svetopisemskega besedila ali komentarja ali življenja Jezusovega. b) Vzemi pero in si spiši na kratko praktično razlago (skizzenartige Exegese). Razloži stavek za stavkom, oddelek za oddelkom. Vprašaj se, kaj je po mnenju bibličnega pisatelja in po namenu Cerkve v perikopi glavna vsebina. Pri posameznih stavkih določi doslovni pomen, prenešeni pomen, sensus accomodatus cum fundamento in re. Posnami verske, nravne, ascetične misli z ozirom na osebo in življenje Jezusovo. Vprašaj se, ali sem jaz, ali so moji poslušalci v sličnem položaju, kakor osebe sv. evangelija? Kaj bi sedaj Jezus nam rekel? Kako morem prečitan oddelek uporabljati pri potrebah in okoliščinah svojih poslušalcev? Kako jih seznanim z božjim Zveličarjem, da se jim bo zdelo, kakor bi jim govoril on sam v njihovi sredini. Pri tej razlagi pa več misli izražaj popolnoma na kratko, da pri poglavitnih mislih obstojiš dalje in jih pojasniš vsestransko. c) Sedaj prevdari, ali je perikopa bolj sposobna za eksegetično, ali bolj za tematično homilijo. č) Pomisli, kateri glavni namen hočeš doseči z govorom. Včasih zadošča namen, da hočeš perikopo resnično, jasno in živahno razložiti, ali poslušalce z osebo Jezusovo seznaniti. Temu se naj pridruži kaka konkretna pastoralna misel, ki v sklepu vse razsveti in poživi. d) Ko pišeš homilijo, izpusti vsako nepotrebno razlago posameznih stavkov, stranske naobračbe, ki ne sodijo h glavni misli, odpravi kratko. Zbiraj posebno živahne poteze Jezusove osebe. Oziraj se posebno na verske, moralne in ascetične nauke. Kar ti ne sodi v zvezo, prihrani za drugokrat. Razlagi daj enotnost in celoto. Kot sklep pa porabi poglavitno misel s plodovito naobračbo. Po našem mnenju bi se lahko tudi tako le delalo: 1. Preberi perikopo in si določi resnico, ki jo hočeš obdelati, iz vsebine z posebnim ozirom na čas ali praznik cerkvenega leta. Ako si predmeta ne moreš takoj določiti, preberi si kako razlago v knjigi premišljevanj n. pr. Ries, Sonntagsevangelien; Meschler, Leben Jesu; Reck, Das Missale als Betrachtungsbuch. Na ta način se najde na izbiro snovi za pridige. 2. Izbrani resnici poišči na podlagi perikope primerno osnovo. V Riesovi knjigi jih imaš več na razpolago. 1 A. Meyenberg, Homiletische und katechetische Studien im Geiste der Heil. Schrift und des Kirchenjahres8. Luzern 1908. 3. Ko imaš dispozicijo, prečitaj si razlago v Riesu, v kakem komentarju ali v premišljevalni knjigi. Skrbi le za natančno razlago ali eksegezo tistih stavkov, ki bistveno pojašnjujejo kako točko napravljene razdelitve. Druge stavke le površno razloži pri tej priliki. Vse pa kar je v zvezi s tvojim predmetom, se mora natančno pojasniti. 4. Po dispoziciji se je določila enotna misel, pa tudi neka celota. Na podlagi znanstvene eksegeze se sedaj premišljuje, kako bi se dalo porabiti razložene misli v dušno zveličanje poslušalcev. 5. Sedaj se začne homilija pismeno izdelovati, ko se je določila njena oblika; večinoma naj je tematična homilija. Predgovor ji je določen po zvezi s prejšnjimi pridigami, zanj pa lahko tudi vzamemo okoliščine kraja, časa, oseb, ki igrajo v do-tičnem dogodku kako posebno ulogo. Tudi namen ali pomen kake posebne slovesnosti lahko služi kot predgovor. V razpravi se naj tudi v eksegetični homiliji doseže neka združitev sličnih misli, naukov, nagibov, kar poslušalcem daje pregled in podpira spomin. V sklepu se poglavitna misel izmed drugih posebno povdarja in združi s primerno porabo za življenje. Tematična homilija se ravna popolnoma po načelih običajnih tematičnih govorov. Od njih se le razlikuje, ker jemlje vsa pojašnjevanja, svoje dokaze, če že ne vse, vsaj večinoma iz do-tične perikope. Za izdelovanje nedeljskih homilij imajo pridigarji sedaj najboljši pomoček v knjigah: Ries, Die Sonntagsevangelien; Reck, Das Missale als Betrachtungsbuch. Pri prvem je za vsako nedeljo tudi izdelana po ena homilija, raznovrstnih dispozicij, in sicer jako dobrih, pa je mnogo. Nekatere posebnosti homilij e. Od tematične pridige se homilija razlikuje po načinu, kako porablja svetopisemsko besedilo. Pridiga je porablja prosto, več ali manj slučajno. Saj si izbira pridižno resnico popolnoma prosto od perikope, tudi razdeli si jo lahko ne oziraje se na svetopisemsko besedilo. Le to posname iz kake perikope, kar ji ravno ugaja. Svetopisemsko besedilo ji služi le kot pomoček poleg drugih sredstev, ki jih porablja. Pridigar stoji takorekoč nad perikopo, njej nasproti je prost. Govornik, ki obravnava homilijo, pa ni tako prost in neodvisen; kajti on je na svetopisemsko besedilo navezan. On se mora ravnati po besedilu sv. Pisma. To mu je materia circa quam. Tudi to mu je določeno, kako je naj uporablja. Saj je more sprejeti po smislu, po logični zvezi. Posameznih stavkov in misli ne sme iztrgati iz konteksta in jih spraviti drugod v zvezo kot pojasnilo in dokaz, kakor se to zgodi pri pridigi. Pač pa jih mora premišljevati v isti zvezi, kakor se ravno tam- kaj v besedilu nahajajo. Tudi misli se morajo vrstiti v istem sporedu, kakor se nahajajo v svetopisemskem besedilu; kajti homilija naj obravnava svetopisemski oddelek v zvezi, kakor je, temu oddelku pa povzame pridižni predmet, pa tudi njegovo razdelitev in razvrstitev. Lepo pojasnjuje razmerje tematične pridige do homilije Keppler (Der katholische Seelsorger, Paderborn 1902) rekoč: In der thematischen Predigt redet der Prediger, und die hl. Schrift unterstützt sein Wort; in der Homilie redet die hl. Schrift und der Prediger erläutert und kommentiert ihr Wort. Dort kommen Fragmente der Schrift zur Verwertung; hier werden Abschnitte derselben dem Volke erklärt . . . Der Unterschied ist ungefähr derselbe wie zwischen der Verwendung von Stellen und Sätzen der Klassiker im grammatischen und sjmtakti-schen Unterricht, wo sie zur Bekräftigung und Erläuterung grammatischer und stillistischer Regeln beigezogen werden, und die Lektüre der klassischen Schriften selbst. Glavni namen homilije je, da poslušalce uči umevati svetopisemsko besedilo, spoznavati v njem povedane verske, nravne in ascetične resnice ter jih naobračati na potrebe vsakdanjega življenja in jim tako pomaga k večnemu zveličanju. To se mora zgoditi v spodbudni, živahni, govorniški obliki. Homilija je torej več kakor znanstvena eks-egeza, ki razlaga svetopisemsko besedilo po hermenevtičnih pravilih, ne oziraje se na praktično porabo. Homiletična razlaga ima trojni namen: a) Mora pojasniti besedilo besedno in stvarno. Sveto pismo je nastalo pred tisoč leti, pri drugem narodu, v tujem jeziku, v tujem delu sveta, s posebnim namenom. Zato je treba razložiti slovstvene, logično-psihologične, krajevne, narodnostne nejasnosti. Brez take razlage ljudstvo dandanes svetega Pisma ne razume. Tako pojašnjevanje (explicatio) je torej prvo bistveno znamenje prave homilije. Kjer manjka potrebnega pojasnila, ni prave homilije. Znanstvena eksegeza pride tukaj najprej in najbolje homiletiki na pomoč. Znanstvena eksegeza daje homiliji trdna tla. b) Ko je besedilo pojašnjeno, se morajo iz svetopisemskega besedila posneti verski, moralni in ascetični nauki. To je prava razlaga, ki zbira sadove dobrih naukov iz besed, ki so bile poprej dobro po-jašnjene. Pri čitanju sv. Pisma zapazimo včasih takoj take nauke. To se zgodi takrat, kadar je besedilo samo ob sebi jasno in ne rabi ni-kakega pojašnjevanja. c) Nauki, ki so zadržani v kakem svetopisemskem oddelku, se pa lahko posnamejo samo v toliko, kolikor jih potrebujemo vsled danih okoliščin z ozirom na poslušalce ali z ozirom na izbrano pridižno resnico. Homilet torej ne izvaja vseh naukov, ki se objektivno v kaki »Voditelj« 1912. 10 perikopi nahajajo, temveč prav pogosto te nauke omeji s posebnim ozirom na namen svojega govora. č) Po dovršeni razlagi potrebnih naukov sledi naobračba (appli-catio). V njej se ljudstvu kažejo nagibi, zakaj se naj dotični nauki izpolnjujejo v življenju. Kažejo se tudi dobre in zle posledice, ako se dotični nauki izvršujejo ali zanemarjajo. Naobračba sledi lahko po razlagi vsakega važnejšega nauka, n. pr. v glavnih oddelkih kake pe-rikope. Poglavitne misli pa je združiti ob sklepu cele razlage, kjer se govornik z živahnimi besedami obrača do poslušalcev, da jih pridobi posebno za poglavitni nauk, da ga izvršujejo v življenju. Vsaka homilija mora obdelati neko enotno misel. Ni pa navezana na celo perikopo, na vse odstavke. Obdela lahko tudi kak posamezen oddelek, da, mogoče je celo napraviti homilijo o enem stavku sv. Pisma. Zato pa pravi Keppler: »Nicht die Länge oder Kürze des biblischen Textes ist das entscheidende Moment bei der Homilie, sondern die Methode.« Homilet pojašnjuje in razlaga samo to, kar rabi govornik ravno takrat za svoj namen. Pojašnjevanje je torej odnosno (relativno). Ne pove se vse, kar bi se pri dotičnem odstavku dalo povedati. Kajti drugače bi bilo razlaganje in pojašnjevanje pri istem svetopisemskem oddelku vedno enako. A homilija ne postopa tako, ampak pojašnjuje in razlaga samo to, kar služi plodonosni naobračbi ravno v istem slučaju. Govornik že pri pojasnjevanju in razlaganju odbira posebno tiste misli, ki spodbujajo poslušalce. Vsled tega stopijo postranske misli ta čas bolj v ozadje. Dasiravno torej ostanejo stavki isti, postane pojašnjevanje različno, postane razlaga raznovrstna, ako je različen govorniški predmet. Ako namreč postane govorniška pridižna resnica drugačna, se isto besedilo tolmači z drugega stališča in se razlaga isto, kar je pri drugi homiliji vsled posebnega namena glavno, sedaj samo postransko, ali narobe. Na ta način dobi govornik prijetno razliko, homiletični govori postanejo zanimivi in mikavni. Isti odlomek se da z različnega stališča obravnavati. V vsakem novem oziru ponuja poslušalcem nove misli, nove nagibe h krščanskemu življenju. Kdor pa tako z raznovrstnih stališč obravnava iste svetopisemske odlomke, spravlja strogo enotnost med posamezne razložene oddelke. Razlaga se ozira na enotnost predmeta in na logično razdelitev in vse to daje homiliji vkljub raznovrstnosti neko celoto in enoto. Homilija, ki je sestavljena po teh načelih, je enakopravna navadni govorniški pridigi in se nikakor ne sme gledati po strani, temveč se mora pri nedeljskih in prazniških govorih upoštevati. Zato naj pridigar v mestu kakor na deželi mnogokrat izdeluje homilije, zakaj homilija nudi ljudstvu vzvišene misli. Saj je sv. Pismo zapisano s prstom božjim, in to božjo besedo naobrača homi-lija na vse okoliščine človeškega življenja. ---ogSfQQaOQXfc------ 3. Cerkveno življenje v novem delu sedanje lavantinske škofije v letih 1828—1843. Po virih iz župnijskega arhiva pri Sv. Petru pri Mariboru. Spisal župnik Matej Štrakl, Sv. Peter pri Mariboru. XXV. Jurij Kajnih. eta 1833 je bil kaplan v Cmureku. Od tod je prišel k Sv. Antonu v Slov. goricah. V 1. 1839 in 1840 pa je bil drugi kaplan v Rušah. Od tam je pisal dne 18. oktobra 1. 1839 Glaserju sledeče pismo: »Ich habe Euer Hochwürden zu meinem Agenten gewählt, habe zu Ihren vielfältigen Geschäften noch ein neues hinzugefügt; doch warum thue ich dieses? nur blos dessentwegen, weil ich Ihre Liebe zu den Slovenen kenne, und weil ich wohl weiß, wie viel es Euer Hochwürden an diesem hl. Orte (Rast) gelegen ist. Es ist daher nothwendig, daß ich mich mit Euer Hochwürden näher bekannt mache. Ich bedarf Ihres Rathes, und Ihres Trostes, den ich durch Jesum von Ihnen hoffe Ferners gesteheich aufrichtig, daß ich jetzt sehr zufrieden bin, daß ich wenig mehr um die Welt frage, wenn ich nur meine Pflicht erfüllen könnte. Mein Herr Pfarrer (Godina) hindert keine Pietät, es ist ihm alles recht, nur mit seinem Wissen muß es geschehen. Den lebendigen Rosenkranz habe ich vom Herrn Blaschitsch übernohmen, dem Herrn Pfarrer vorgewiesen, er lobt diese Bruderschaft, hat auch nichts gegen die Bruderschaft des h. Herzens Jesu. Ich bitte Euer Hochw. wollen mir gütigst berichten, ob der jetzt angekündigte Kreuzweg der rechte sey, ich habe deren 3, und ein jeder ist anders. Noch größer ist aber jetzt meine Freude, weil ich den lieben Koschar zu meinem Mitarbeiter habe. — Ich will mich in alles fügen, wenn nur die Ehre Gottes befördert wird und daß meine Slo venen Brüder nur gute und fromme Gesinnungen und Bücher bekommen, ich fürchte die Verfolgungen nicht: es ist gut, wenn man der guten Sache wegen verfolgt wird. In St. Anton lied ich viel, doch mein Leiden hat dort die Kirche geziert, sie mit einem Kruzifixe bereichert, welches viele bekehren wird, weil es rührend, und meister- 10* haft ist; groß war dort meine Freude. — Doch hier ist meine Freude noch größer. Euer Hochw. sagten bey meiner Ankunft »seyen Sie nur zufrieden, hier ist ein Gnadenort« und es ist wirklich. Der Ko-schar ist auf die Glashüte bestimmt.« XXVI. Anton Kögl. Kot kaplan ruški je naročil po Glaserju s pismom z dne 19. febr. 1837 dvoje sv. razpel in nekatere knjige. Drugo pismo z dne 13. nov. 1842 piše iz Radgone, kamor so ga prestavili za kaplana. Tam se mu ni godilo dobro, ker je bil bolehav,, pa tudi gmotno ne. Bal se je, da pride v dolgove. Želel si ie priti za kaplana k Sv. Marjeti ob Pesnici pri Mariboru. Poroča Glaserju,. da je hodil letos z drugimi duhovniki z Murskega polja k duhovnim vajam k redemptoristom v Maribor. Naznanja mu, da so »Zlate bukvice Srca Jez.« popolnoma razprodane v Radgoni. On sam jih je kupil in razdelil 20: »Einen reißenden Abgang haben sie gefunden.« S pismom 28. dec. 1842 častita Glaserju k novemu letu ter ga zopet ponižno prosi, naj mu pomaga, da pride k Sv. Marjeti, kjer bi lahko tudi pri svojem slabem zdravju opravljal svoja duhovska opravila. Toži pa tudi svoje bridkosti, ki ga tarejo, in nesreče, ki obiskujejo njegove sorodnike. Rad bi tudi obiskal Ruše, pa ne more, ker niso vsi njegovi tovariši Slovenci ali pa ne znajo slovenski in ga zato. ne morejo nadomestovati v dušeskrbju! XXVII. Blaž Klemenčič. Rojen v Negovi 3. februarja 1. 1802, je bil v študijah Glaserjev kolega in ordiniran dne 31. avgusta 1828. Leta 1836 je bil kaplan v Zavrču. Dne 11. aprila 1836 mu je pisal Glaser, naj prosi za župnijo v Kamnici. Klemenčič pa mu dva dni pozneje odgovarja in pravi, da se ne more odločiti za prošnjo, »denn fürs erst, wie ich allenthalben hören muß, solle es in Gams sehr boshafte Menschen geben, fürs weitere braucht man für Garns ziemlich großen Vorrath an Geld; und Gams mit Schulden antretten, wird man sich schwerlich in der Folge aus den Schulden loswinden.« Prosil pa je in dobil župnijo. Naročil je po Glaserju sv. križev pot, ki je bil blagoslovljen 16. maja t. j. \. nedeljo po Veliki noči. L. 1844 pa je kupil podobi Srca Jezusa in Marije. XXVIII. Martin Kopšič. Leta 1840 je bil kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni, kjer je bila tistokrat bratovščina živega rožnega venca jako razširjena in priljub- ljena. Župljani so želeli imeti v cerkvi podobo Marije, kraljice sv. rožnega venca. S pismom z dne 21. julija 1840 se zato obrača Kopšič do Glaserja, da mu oskrbi tako podobo. »Da ich gehört habe, daß E- H. schon für mehrere Pfarrkirchen die Herz Jesu & Mariae Bilder haben machen lassen, von denen ich die in meiner Geburtspfarre1 gesehen habe, welche mir auch recht gut gefallen, so bin ich überzeugt, daß Sie die besten Maler kennen werden; 'so bitte ich mir den geschicktesten Maler bekannt zu machen oder gleich das Bild zu bestellen und die Beaufsichtigung der Arbeit zu übernehmen.« Potem popisuje, kakšna bi naj bila podoba. Marija mora imeti Jezuščka na rokah in rožni venec v rokah, okoli nje pa se naj v majhnih medaljonih vrsti 15 skrivnosti sv. rožnega venca. Široka naj bo 4 čevlje in primerno visoka, pa ne čez 7 čevljev, zgoraj pa okrogla, ker tako zahteva prostor, kjer bo visela. Okvir naj bo priprost a pozlačen. Gotova mora biti do roženvenske nedelje, stane pa lahko čez 90 gld. CM. XXIX. Anton Korošak. Kot župnik pri Sv. Urbanu pri Ptuju prosi Glaserja, kaplana pri Sv. Barbari, s pismom z dne 7. maja 1831, da bi prišel pridigovat na Urbanovo. Okrožni dekan ptujski je namreč obljubil oskrbeti mu pridigarja, pa je pozabil na vse. XXX. Jožef Kostanjevec, mestni kaplan v Mariboru, zahvaljuje s pismom z dne 17. oktobra 1836 Glaserja za priposlano »Assistir-Nadel im Werthe von 7 fl. 40 kr. W. W., über die sich hinsichtlich ihrer Niedlichkeit und des sehr billigen Preises eine allgemeine Zufriedenheit aussprach«. Poroča, da je bila kolera v Mariboru, ki je začela v mestu sedaj pojemati, v Selnici pa se je na novo pojavila. XXXI. Martin Košar. Kot ruški kaplan je naročil po Glaserju za kapelo na pokopališču sv. križev pot. Glaser ga je oskrbel ter še poslal svojim Rušanom 100 »Kreuzwegbüchlein«, vse skupaj za 65 fl. CM. V pismu z dne 26. marca 1840 pravi Košar, da se mu zdi cena zelo nizka in da je bržkone Glaser sam dodal precejšno svoto. Pri »Kalvariji« sta manjkala Rušanom še oba razbojnika. Zato piše v istem pismu: »Für die Anschaffung der Schächer sind wir schon gänzlich versichert, und wünschen nichts sehnlicher als selbe in Bälde zu haben, daher werden Sie sowohl vom Herrn Pfarrer als auch von dep frommgesinnten Pfarrsinsassen ergebenst gebeten solche ehethun- 1 Sv. Jurij v Slov. goricah. liehst gefälligst bestellen zu wollen, und zwar an Blech gemalen, denn geschnitzte würden zum bestehenden Crucifixe nicht passen, und dieses mit dem alten bey der Kirche stehenden zu verwechseln wäre un-rathsam weil selbes zu morsch seyn möchte, doch für die Übertragung der Statuen an ihre alte Stelle ist der H. Pfarrer eingenommen, wenn Euer Hochwürden damit einverstanden sind. Um das Verhältniß der Schächer zum bestehenden Crucifixe zu treffen habe ich dieses abmessen lassen. Das Kreuz hat in der Länge 2 Klafter, 3 Schuh und 6 Zoll. In der Breite 5 Schuh 11 Zoll. Christus hat in der Länge 1 Klafter und 5 Zoll, die Breite in Händen 5 Schuh und 4 Zoll. Auf die Kästen werden jetzt hölzerne Thürlein gemacht, nur bleibt noch die Abstockung einiger Bäume am Gipfel des Berges zu wünschen übrig, doch werden wir keine Mühe sparren auch selbe zu erwirken.« Kmalu potem je bil Košar poklican za izpovednika k uršulinkam v Gradec. Težko je zapuščal Ruše in bal se je nastopiti novo službo. Zato piše Glaserju v tej stiski dne 12. junija 1840 tako-le: »Soll ich Rast, das liebe Rast wirklich verlassen müssen, — o mein Gott! ich ahnete es schon lange. — Doch wo soll ich hin kommen, etwa nach Gratz, wie ich höre als Nonnen-Beichtvater? Werthester H. Glaser! bekannt sind Ihnen meine phisischen und geistigen Eigenschaften, meine elende Körperbildung, die Beschränktheit meiner Geistesanlagen in jeder Beziehung, meine Unklugheit im Handeln — werde ich mit diesen Eigenschaften dort die Ehre Gottes und der Kirche befördern können? — Wahr ist zwar, daß die Gnade Gottes über alle Naturgaben erhaben sey, und diese auch sogar entberlich machen könne. Doch soll Gott wohl gerade an mir solch’ großes Wunder thun? an mir, da ich Unwürdiger eigentlich nirgendshin tauge? O Gott! stärke mich in meinem schwachen Glauben, wenn dieser bey mir genug stark werde, dann habe ich freylich nicht mehr zu fürchten; doch am liebsten wäre es mir, wenn ich in einem Kloster als Laye oder doch ohne seelsorgliche Obliegenheiten leben könnte. Aber der Herr, der mich noch allzeit erhörte, wird auch gewiß jetzt mich nicht unerhört lassen. Für die Schächer schicke Ihnen jetzt einstweilen 20 fl. CM. Sölten selbe mehr kosten, so werden Sie nachträglich vergütet werden.« Ponižno in globokoverno pismo dobrega duhovnika, ki je sodil na svoje novo mesto! Martin Košar je imel pred letom, ko je bil ka-pelan pri Sv. Križu na Murskem polju, duhovne vaje za duhovnike ljutomerske dekanije v župnišču križevskem. XXXII. Anton Kronabetvogel. Župnikoval je 1. 1842 pri Sv. Ani na Krembergu. Val. Fras je bil njegov kaplan in je naročil z župnikovim dovoljenjem po Glaserju mašni plašč. V pismu z dne 28. novembra 1842 ga zahvaljuje za uslugo ter mu poroča, da je sprejel mašno obleko, ki mu po vsem prav do-pada, le burza ne, ker ni bila bele, temveč rudeče barve. Prosil je tudi poročila, je-li plašč že blagoslovljen. Fras si je želel priti za provizorja k Sv. Marjeti pod Ptujem, ker je dobil ondotni župnik Domajnko župnijo pri Sv. Florjanu na Nemškem. Dali so mu provizuro ter naročili, da se pogovori z Domajn-kom, kedaj bo treba stopiti na njegovo mesto. Med tem pa so takoj dekretirali nekega Niedorferja iz Lipnice za kaplana k Sv. Ani, ki je res prišel že 24. novembra 1842 v najhujšem blatu na svoje novo mesto, pa moral zopet oditi, ker še Fras ni imel obvestila, kedaj da sme izstopiti in nastopiti novo službo. Župniku ta šušmarija ni bila nič po volji, ker bi bil obdržal rad Frasa. Zato piše: »Wenn H. Fraß nach der Provisur die Pfarre St. Margarethen nicht erhalten sollte, so werde auch ich über die fortwährenden Übersetzungen der Hh. Kapläne unwillig werden, weil dieß auf die Seelsorge nicht nur nicht gedeihlich, sondern nachtheilig einwirkt.« To je menda povzročilo, da je Fras ostal pri Sv. Ani. XXXIII. Anton Kreft. Bil je kmet v Bolehnecih v župniji Sv. Jurija na Ščavnici in cerkveni ključar pri podružnici Sv. Duha na Stari gori. Omenjam ga, ker je lep zgled, kako dobrega duha so bili takrat lajiki, kako radi in kako veliko so storili za cerkev in v povzdigo cerkvenega življenja posebno tam, kjer so se manj za vse to brigali duhovniki. Z Glaser-jem sta se spoznala po sinu Kreftovem, ki je bil 1. 1835 sedmošolec v Gradcu. Že 1. 1835 je dobil od Glaserja za cerkev Sv. Duha prav lepi podobi presv. Srca Jezusovega in Marijinega. Križevskemu župniku Mannerju, so se tako dopadle, da je poprosil Krefta, naj mu jih proda ali pa vsaj izposodi, da jih pošlje v Gradec in pusti po njih narediti enake za svojo cerkev. Kreft Glaserju to poroča v pismu z dne 12. aprila 1836 ter pravi: »Ich werde aber die Bilder mit Freude zur über-mallung selbst bringen, ich bitte gehorsamst erinnern sich meiner sammt meiner Familie bey heiligsten Meßopfer.« Še istega leta je naročil po Glaserju za duhovško cerkev sv. križev pot. Ko je prišel v Gradec po podobe, mu je kazal Glaser še tudi podobe, ki jih je imel vedno v izbiro in zalogi v svojem stanovanju. Tako je prišla med podobe sv. križevega pota podoba Srca Jezusovega. V pismu z dne 13. januarja 1837 mu Kreft to naznanja, ga prosi odpuščanja in obljublja, da bo pri prvi priliki spravil podobo nazaj. Prosi ga pa še za sledeče: 1. Ich bitte auch erinnern Sie sich der Schuhl Gemeind h. Geist beym heiligsten Meßopfer das ein Sittlicher Mann als Lehrer dachin gebelt (gewählt) werden möchte; 2. auch bitte Ihnen wenn auf meinen Nahmen dem Anton Kreft Tiologen von 1ten Jahrgang das Buch Vinzens von Paul zuschicken möchten zum Nahmensfest ich werde Ihnen beyte schön bezahlen. Tako je pisal, tako oskrboval vsestranski službo cerkvenega ključarja slovenski kmet pred 80 leti. Pisal sicer ni pravilne nemščine, pa boljšo kakor marsikateri rojen Nemec. Slovenskega pa se ni učil! XXXIV. Janez Kurnik. Bil je kurat pri Sv. Križu nad Mariborom od 10. julija 1826, dne 9. novembra 1830 pa je dobil župnijo Sv. Marjete ob Pesnici pri Mariboru. Tam je služboval do 30. oktobra 1852. Kot župnik pri Sv. Marjeti se je seznanil pri Sv. Barbari z Glaserjem, ki mu je potem v Gradcu oskrboval njegove agende. Tako n. pr. mu je poslal dne 24. januarja 1. 1835 6 gld. CM., katere bi naj Glaser naložil v hranilnici za vsirotelega gluhomutca Frančiška Krejač od Sv. Marjete. Krejač bi naj dobival obresti, dokler bi ne bil preskrbljen. Ako bi pa deček umrl, ali si pa sam služil kruh, ker je bil zdrav in pameten, ter bi ne potreboval te-le majhne dobrote, tedaj pa se naj denar izroči župnijskemu zavodu za ubožce pri Sv. Marjeti. V drugem pismu z dne 12. nov. 1837 prosi Glaserja, naj si vendar nekaj denarja pridrži in zaračuni za svoja pota, pisma itd. Ob enem pa mu priporoča svojega brata, ki biva v Gradcu. »Meinen Bruder, der durch Ihre gütige Leitung im verflossenen Jahre sich gut und christlich herangebildet hat, wollen Sie noch ferner ein freundlicher Rathgeber bleiben und ich hoffe, wenn er noch dies Jahr auf dieser Bahn verharret, wird seine Lebensweise wieder Festigkeit bekommen, damit etwas gutes aus ihm werde.« Za trud mu pošilja zabojček grozdja. XXXV. Anton Lah. Bil je sošolec Glaserjev. Dne 7. februarja 1. 1838 je postal župnik pri Zgornji sv. Kunigundi. Za novo leto 1841 mu je Glaser ča-stital. S pismom z dne 1. januarja ga Lah zahvaljuje in prosi med drugim za svet v sledečem slučaju. »Ich habe nämlich jetzt einen Scrupel ob der Revers, welchen die Brautleute der zu schließenden gemischten Ehe ausstellten in rechter Form ist. Ich habe mich schon beym H. Kreisdechant deßwegen erkundiget, welcher aber auch nichts Bestimmtes wußte, und mich gerade an Dich angewiesen hat. Deßwegen bitte ich Dich, sey von der Güte und schicke mir ein Formu- lar eines solchen Reverses mit dem Bemerken, ob er auf einen Stempel und auf welchen er verfaßt — oder ob die eigenhändigen Namensunterschriften der betreffenden Brautleute hinlänglich sind? Ich bitte dringend, weil ich gerne die Sache in die gehörige Ordnung brächte — und die Brautleute schon gerne aufgebothen seyn möchten. Überdies muß ich bemerken, daß jetzt der Bräutigam seit 14 Tagen sich in der Pfarre Unter St. Kunigund (versteht sich abgesondert von der Braut) befindet — mithin jetzt beyde Brautleute unter dem hochw. H. Localkuraten Franz Küster stehen. Ich glaube nicht zu fehlen, wenn ich, nachdem der Revers, auf dessen Formular ich warte, in Ordnung gebracht seyn wird, den ganzen Akt mit gehöriger Instruction gegen Empfangsbestätigung dem gedachten H. Kuraten übergebe, um dann die Brautleute nach dem katholischen Ritus einsegnen zu können.« Leto pozneje je naročil po Glaserju podobi presv. Srca Jezusovega in Marijinega. Dobil jih je v soboto, dne 19. novembra 1842. V pismu z dne 21. novembra 1842 piše, da je hranil podobi, še zaviti, v veliko sobo v župnišču, deloma zato, ker ni imel časa razkriti podobe, deloma pa zato, ker se je hotel nekoliko mrtvičiti in premagati svojo radovednost. Šele v nedeljo večer, ko je bil gotov s svojimi opravili, je vzel podobi iz zaboja. »Und nun — welche Überraschung!! — Es ist genug, wenn ich sage, daß die Bilder wider alle meine Erwartung schön ausgefallen sind.« Podobi je blagoslovil Glaser že v Gradcu. Lah ji je hotel dati slovesno prenesti v cerkev dne 8. decembra. Da bo slovesnost večja, naročil je pri Glaserju arijo za pesmi v čast. presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu in sekirice za spremljevanje na orglah ter dva nova .svečnika k vsaki podobi. Vse mu naj Glaser kmalu in lepo oskrbi, posebno arije, da se jih nauče pevci do 8. decembra. Tretje (oziroma prvo) pismo Lahovo do Glaserja pa smo že omenili1. Kot posebnost še omenjamo, daje Lah v svojih pismih nazival Glaserja »mein Augapfel«, in tudi podpisoval samega sebe kot »Dein alter, Dein Dich im Geiste umarmender Augapfel«, kar nam kaže, da sta bila Lah in Glaser prav dobra prijatelja. XXXVI. Franz Lajh. Bil je od 1. 1822 dekan, kn. šk. duh. svetovalec, okrožni šolski nadzornik pri Sv. Lenartu v Slov. gor. Leta 1837 je naročil po Glaserju 2 mašna keliha, hi sta bila lepo pozlačena in stala vsak 24 gld. CM. Že poprej, dne 7. avgusta 1835, je pisal Glaserju v neki zasebni zadevi glede svojega nečaka, ki je zavolj mladeniške prevzetnosti, za- peljan od hudobnih tovarišev prišel k vojakom, kar je pa kmalu hudo obžaloval, ko se mu je ohladila prevroča kri. Lajh ga priporoča Gla-serju, ki ga je že itak poznal, ga prosi, da ga tolaži in mu pomaga, da zadobi zopet prostost. XXXVII. Alojzij Manner. Kot župnik pri Sv. Križu na Murskem polju se je spoznal z Gla-serjem, po sosednem župniku kapelskem, Ignaciju Mlinarič. Po njem je oskrbel 1. 1838 za križevsko cerkev podobi presv. Srca Jezusovega in Marijinega in sv. križev pot. Dne 26. febr. 1839 naroča lepo monštranco. »Die Kirche hl. Kreuz benötigt für Feyertage eine größere Monstranze, da die gegenwärtige zu klein ist. Die Höhe der neuen Monstranze müßte 1 Schuh und 11 Zoll, und die Breite, da der Tabernakel sehr seicht ist 11 Zoll haben. Es könnte zwar die Höhe sich auf 2 Schuh und die Breite auf 1 Schuh extendieren, allein dann hätte kein Kranz um der Monstranze den gehörigen Platz. Daher ich sowohl für die Höhe als Breite um 1 Zoll in Abschlag bringe. Die Lunula versteht sich muß von Silber sehr gut vergoldet und mit schönen Steinen gefaßt sein und der Preis soll und darf sich nicht höher als auf 65 fl. oder das maximum auf 70 fl. CM. ersteigen. Wünschenswerth wäre es, wenn die Monstranze bis zur kommenden Charwoche herabgelangen könnte.« o o XXXVIII. Jožef Marinšek. Od 1. 1825 do 1831 je bil kaplan pri Sv. Petru pri Mariboru. Tri leta je bil kurat pri Sv. Križu nad Mariborom in od 26. novembra 1834 do 9. septembra 1847 župnik na Črni gori pri Ptuju. Tam je pobiral mile darove za usmiljenke ter nabral 20 gld. CM. V pismu z dne 4. novembra 1841 jih je poslal Glaserju, ki ga ob enem prosi, da mu vzdigne denar pri deželni vladi in obresti cerkvenih glavnic. XXXIX. Jakob Markovič. Bil je župnik pri Sv. Martinu pod Vurbergom od 19. avgusta 1826 do 1. 1841 ter se je spoznal z Glaserjem kot kaplanom barbar-škim, ki je imel še od svojih mladostnih let mile spomine na ta krasen kraj ter je tem rajši pomagal župniku v različnih zadevah in potrebah. L. 1834 je naročil Markovič sv. križev pot. Glaser ga je dal slikati pri slikarju Sartoriju v Gradcu, ki je zahteval za vsako podoba 8 gld. CM. Župnik bi rad dal le 7 gld. CM. Pravi namreč: »Es geht uns ums Geld sehr hart her, denn meine lieben Martiner sind wohl im Geben sehr karg.« Pogodila sta se vendar in tako so blagoslovili sv. križev pot v nedeljo dne 27. julija 1834. Blagoslovil ga je nek frančiškan iz Gradca, ki je prenočil v petek dne 25. julija v Mariboru v gostilni »Zum Hirschen«. Iz pisma z dne 15. julija 1834 izvemo zanimivo zadevo glede ondotnega kaplana. Po pismu moramo soditi, da je bil tistokrat pri Sv. Martinu prvokrat nastavljen kaplan, ker piše: »Ich weiß noch nicht, ob mein Kaplan einen Gehalt bekommt oder nicht. Anfangs May 1. J. bekam ich eine Taxnote, laut welcher ich 4 fl. 45 kr. CM. als Postporto, Stempel etc. für den Bericht nach Hofstelle um Kaplansdotation zahlen mußte.« Do 15. julija še ni dobil Markovič nobenega poročila, zato prosi Gla-serja, da poizve, dobi-li kaplan 200 gld. plače in če jih dobi od dneva, ko je bil nastavljen, ali pa od dneva, ko mu je bila nakazana plača. V zadnjem slučaju bi vložil župnik priziv. Dne 15. julija 1834 je prišel graški škof birmovat v Maribor. Otroci iz dežele, t. j. iz mariborske dekanije so bili birmani 16. julija, 17. pa je bila birma za mestne otroke. Ta dan so morali priti tudi vsi duhovniki iz cele dekanije s svojimi uradnimi knjigami h kanonični vizitaciji. Ravno istega leta je prosil Markovič za župnijo na Ptujski (Crni) gori. Z njim sta se potegovala za njo vurberški župnik Vračko in šentpeterski kaplan Marinšek, ki je dobil župnijo. Zategadelj se pritožuje Markovič v pismu do Glaserja z dne 14. oktobra 1834. Pravi, da ga to zelo boli, ker je že 19 let v dušeskrbji, Marinšek pa še le 15, ki pa tudi nima nobene druge zasluge, kakor menda le to edino, da je 10 let sedel na dobri kaplaniji šentpeterski pri Mariboru. Na to pa našteva svoje zasluge: dal je cerkev pobeliti, osnažiti veliki oltar, kupil je novo nebo, sv. križev pot, mašni plašč z obleko za levite ter omislil mnogo druge cerkvene oprave. Iz lastnega je dal popolnoma očediti in poslikati župnišče, oskrbel novo pokopališče, izdatno izboljšal nadarbinske dohodke ter nabral »in der kleinen und zum Geben nicht bereitwilligen Pfarrgemeinde« za družbo sv. Leopolda 150 gld. CM. Pri vsem tem je imel veliko sitnosti in težav. Konečno pohvali še tudi svojega pridnega soseda, sokompetenta župnika Bračka iz Vurberga, ki je pri stavbi nove cerkve veliko trpel in žrtvoval. Zapretil je tudi, da bo šel v pokoj, ker ga tako prezirajo. Seveda si je premislil in ostal pri Sv. Martinu. Leta 1836 je naročil veliki zvon z 18 stoti. V pismu z dne 16. aprila 1836 pravi, da ga je naročil v Celju pri zvonarju Steinmetzu, ker dela boljše zvonove kakor pa graški. V sredo dne 4. maja je bil namenjen iti po zvon v Celje, ker bi ga radi potegnili v zvonik že v nedeljo potem — »als am Premizhka nedela«. Koncem pisma častita Glaserju za god in mu želi, da bi ga Bog srečno pripejjal kot župnika v Kamnico; za vmeščenje mu bo poslal sodček dobrega Kitzbergerja iz leta 1834. Kakor pa nam je znano, Glaser niti kompetiral ni za Kamnico. Glede zvona pa tudi ni šlo vse tako lahko in gladko, kakor si je mislil Markovič. Med pripravami je zbolel, vlivanje zvona pa se je zakasnilo, tako da so ga spravili v zvonik še le 29. maja. Blagoslovljen je bil v Celju. Med tem pa so na veselje župnikovo prostovoljno darovali šmartinski župljani za zvon skoraj tisoč goldinarjev. To pripoveduje v pismu z dne 16. maja 1836, kjer popisuje spored svečanosti. Markovič in šentbarbarski župnik Bizjak se peljata v Celje po zvon dne 24. maja, kjer bosta prisotna pri blagoslavljanju. V petek, 27. maja o poldne prideta z zvonom do dupleškega broda na dogoški strani. Ob 3. uri pa se zberejo župljani na dupleški strani, pozdravijo zvon in ga spremljajo v slovesni procesiji, — »solemniter, so viel in unseren Kräften steht« — do župnijske cerkve. Tam se dovršijo v soboto še vse priprave, da ga potegnejo v nedeljo srečno v zvonik. Da bi se pa končala cela slovesnost po želji župljanov in njim ostal spomin na njo neizbrisljiv, prosi Glaserja, da pride v teh slovesnih dneh k njim in tako povzdigne s svojo navzočnostjo prelepo a redko svečanost. Pa še nečesa je bilo treba. Dobro so bili oskrbljeni šmartinčani s smodnikom in možnarji. Da bi se pa streljalo ložje in bolj varno, so potrebovali še »Zündapparat und zwar so viel, als damit wenigstens 100 Pöller abgefeuert oder recte angezündet werden können«. Tudi to še njim naj oskrbi Glaser. V pismu z dne 17. decembra 1836 prosi Markovič za svet, kako bi prav naredil ustanovo, da bi se opravljala zanj obletnica. Pravi, da je založil 140 gld. CM. glavnice, kar znaša na leto 7 gld. obresti. Župnik bi dobil za vigilije in libera 45 krajcarjev in za »Requiem« 2 gld.; organist za vigilije in libera tudi 45 krajcarjev, za »Requiem« pa I gld. in za postavljanje tumbe 15 kr. Cerkvi bi še ostalo 2 gld. 15 kraje. Povprašuje tudi, bi-li smel v ustanovni listini zahtevati, da se ti zneski ne smejo nikdar vračuniti župniku in učitelju v njih kongruo. Sledi še pismo brez datuma, v katerem Glaserju poroča, da se je vdeležil duhovnih vaj pri ligvorijancih v Mariboru. »Dieselben sind sehr gut ausgefallen; vielleicht war in Graz nicht so erbaulich, indem hier ein jeder sein eigenes Zimmer hatte, und die größte Stille beobachtet wurde. H. Ojevitz machte die Betrachtungen vortrefflich.« 4. Pravični, ki sedemkrat pade. Spisal prof. dr. F. K. Lukman. Vsebina: I. Besedilo in zveza. 2. Prg 24, 15. 16 v vulgati. 3. »Sedemkrat na dan«. 4. Razlaga latinskih očetov. 5. Poznejši razlagavci. esede iz knjige Pregovorov (Prg) 24, 16 se navajajo često v dokaz, da tudi pravični pade vsaj v male grehe, da je torej človeku brez posebne in izredne milosti nemogoče, varovati se vsakega greha. Mnogim še besede, kakor stoje v bibliji, ne zadostujejo, zato puste pasti pravičnega kar po sedemkrat na dan. Kakšen je torej pravi pomen bibličnega pregovora, in kakšno usodo so imele svete besede v teku stoletij ? 1. Besedilo in zveza. Prg 24, 15—20 tvorijo celoto. V. 15. 17. 19 so opomini, katere v. 16. 18. 20 utemeljujejo. Vsebina teh vrst je nauk, kako se naj sodi o nesreči in o blagostanju pravičnih in hudobnežev. Hudobnež naj ne zalezuje in zatira pravičnega: pravični pade sicer lahko v nesrečo, pa vedno zopet vstane. Nihče naj se ne veseli nad nesrečo svojega nasprotnika: Bog bi ga za tako pregrešno veselje lahko kaznoval s tem, da odvzame nesrečo od sovražnika. Nihče pa naj se tudi ne žalosti nad blagostanjem hudobnežev : brezbožneži nimajo upanja za bodočnost, in njih svetilnica (»sreče solnce«) bode ugasnila. Tako je pomen v. 15. 16 povsem jasen. Po hebrejskem se glasita tako-le: Ne zalezuj, hudobnež, bivališča pravičnega, ne pustoši njegovega imirnega) stana: zakaj sedemkrat pade pravični in vstane, in hudobneži obnemo-rejo v zlu. Misel, ki je tukaj izražena, se nahaja v sv. pismu prav pogosto. Job 5, 17—26 je, rekel bi, komentar k našemu mestu: Glej, blagor človeku, ki ga Bog tepe, in strahovanja Vsemogočnega ne zametuj. Zakaj on rani in obveže, udari, in njegove roke celijo. V šesterih stiskah te bo rešil, in v sedmerih te ne bo zadela nezgoda. V lakoti te otme smrti in v vojski iz moči meča. Pred bičem jezika si obvarovan in ne bojiš se opustošenja, kadar pride. Razdejanju in lakoti (draginji) se smejiš in zveri na zemlji se ti ni bati. Zakaj s kamenjen na polju si v zavezi, in zveri na polju žive v miru s teboj. In vidiš, da je tvoj šator v miru, pregleduješ svoj stan in ničesar ne pogrešaš. In vidiš, da je tvoje potomstvo številno in tvoj zarod kakor trava na zemlji. In pojdeš v zreli starosti v grob, kakor se kopa snopja naloži ob svojem času. V psalmih je misel, da nezgode ne morejo zatreti pravičnega, ker ga Bog ščiti, nekaj čisto navadnega. Podajamo dva zgleda v pojasnilo našega mesta. Ps 37 (LXX in vulg. 36) 8-15. 24—26: Nehaj od jeze in pusti srd, ne razvnami se, tako da bi storil zlo (?); zakaj zlobneži bodo iztrebljeni, oni pa, ki zaupajo na Boga, bodo posedli zemljo. Le še trenutek, in brezbožneža ni več, oziraš se na njegovo mesto, in izginil je. Ponižni pa bodo posedli zemljo in se radovali velikega miru. Brezbožnež pač dela naklepe proti pravičnemu in škriplje z zobmi zoper njega, (toda) Adonai se mu posmehuje, ker vidi, da se bliža njegov dan. Brezbožneži vihtijo meč, (napenjajo lok), da bi poklali pravične. Njih meč jim prebode lastno srce, in njih loki se zlomijo. Od Boga so koraki moža, on mu daje trdnost in stalnost njegovim stopinjam: če se spotakne, ne bode padel, zakaj Jahve ga podpira s svojo roko. Bil sem mlad in postaral sem se, nikdar nisem videl pravičnega zapuščenega. Slično govori Ps 34 (LXX in vulg. 33) 20—23: Mnogo trpljenja zadene pravičnega, pa iz vsega ga reši Jahve. On varuje vse njegove kosti, ne ena izmed njih ne bo zlomljena. Brezbožneža pa umori njegova hudobija, oni, ki sovražijo pravične, se morajo (zato) pokoriti. Jahve reši duše svojih služabnikov, ne bo se kesal, kdor pribeži k njemu. V NZ prim. 2 Kor 4, 8. 9; 1 Pt 3, 12 — 14. Prg 24, 15. 16 pravi torej: Hudobnež, ne zatiraj pravičnega! Vspeha ne boš imel! Spraviš ga lahko v nesrečo tudi večkrat, pa vedno vstane, ker mu Bog pomaga. Hudobnež pa pade in obleži, njemu Bog ne da svoje pomoči. (Brezbožnega umori njegova hudobija). 2. Prg 24, 15. 16 v vulgati. Vulgata prevaja naše mesto tako-le: Ne insidieris et quaeras impietatem in domo iusti neque vastes requiem eius: Septies enim cadet iustus et resurget, impii autem corruent in malum. Na prvi pogled je jasno, da je uvedena v v. 15 nova misel, ki je morala vplivati tudi na razlago naslednje vrste. Vulgata svari pred hudobnim sumničenjem, ki išče vzrok nesreče, katera zadene pravičnega, v skrivnih grehih in hudobijah in tako moti njegov mir in žalosti njegovo srce. Tako so ravnali Jobovi prijatelji, in kdo ve, ali ni v prevodu v. 15 spomin na to biblično povest. Po vulgati moramo razlagati naše mesto tako-le: Ne zalezuj pravičnega in ne išči v njegovi hiši hudobije, ako ga je zadela nesreča, in ne vznemirjaj ga s takim sumničenjem! Nesreča ni vedno kazen za greh. Če pade pravični tudi večkrat v nesrečo, vselej vstane, ker mu Bog pomaga, hudobnež pa pade in obleži, njemu Bog ne da svoje pomoči. 3. »Sedemkrat na dan«. Dostavek »na dan« ima smisel le tedaj, če se umeva padec o vsakdanjih (malih) grehih in nepopolnostih. Najstarejši priči za ti besedi sta Pavlin Nolanski (353—431)1 in Joannes Cassianus (360?—435) 2. Prešli sta potem v nekatere rokopise vulgate. Zato je sprejel to lekcijo louvainski učenjak Janez Hentenius v svojo izdajo vulgate (1547); ima jo tudi sikstinska vulgata (1590), klementinska (1592) jo je zopet izpustila. 4. Razlaga latinskih očetov. V latinski patristični literaturi imamo le en celoten komentar h knjigi Pregovorov, Salonijev, ki pa nima posebne vrednosti. Sicer se navaja Prg 24, 16 za-se. O nezgodah, ki zadenejo pravičnega, umeva besede samo sv. Avgu- 1 S. Pontii Meropii Paulini Nolani Opera. Pars I. Epistulae. Ex re-censione G. de H ar tel (Corpus seript. eccl. lat. XXIX) Vindobouae 1899, 460. 2 Collatio XXII, 13. P. lat. 49, 1236 B. št in; vsi drugi jih naobračajo na grehe. Pri tem misli sv. Hieronim na grehe sploh, in podobno, zelo prisiljeno razlago ima Pavlin Nolanski. Drugi govore o malih, vsakdanjih grehih, in Joannes Cassianus podaje z ozirom na naše mesto celo teorijo o pregreških pravičnega. Hieronim piše v Ep. 122 ad Rusticum n. 3: Iustitia iusti non liberabit eum, in quacumque die peccaverit; et iniquitas iniqui non nocebit ei, quacumque die conversus fuerit. Unum-quemque iudicat Deus sicut invenerit. Nec praeterita considerat, sed praesentia, si tarnen vetera crimina novella poenitentia mutentur. Sep-ties cadit iustus et resurgit. Si cadit, quomodo iustus; si iustus, quo-modo cadit? Sed iusti vocabulum non amittit, qui per poe-nitentiam semper resurgit. Et non solum septies, sed septu-agies septies delinquenti, si convertatur ad poenitentiam, peccata do-nantur.1 Nato navaja zglede, n. pr. očitno grešnico, ki ji Gospod odpusti grehe (Lk 7, 36 nsl), skesanega cestninarja (Lk 18, 9 nsl). List je pisan okoli 1. 408. V Hieronimovem dogmatično-polemičnem delu Dialogu s ad-versus Pelagianos II, 4 (iz 1. 415) odgovarja Atticus na prigovor pelagiansko mislečega nasprotnika, češ, da se imenujejo v sv. pismu mnogi pravični, da je to sicer res, da pa vendar niso brez greha: lustos esse concedo, sine omni autem peccato omnino non assentior. . . . Navaja Ps 31, 5. 6 in nadaljuje: Si sanctus est, quomodo orat pro iniquitate? Si iniquitatem habet, qua ratione sanctus appellatur? Iuxta illum videlicet modum, qui et in alio loco scribitur: Septies cadet iustus et resurget2. Čudno razlago podaja Pavlin Nolanski — če so »excerpta Bobiensia« iz njegovih del. Razločuje dva načina greha: Duobus mo-dis homo delinquit, proposito et casu, ut alius peccare velit et alius praeveniatur peccato. Za zgled navaja Judeža, Petra in Pavla in potem še razlaga svojo teorijo na nečistem grehu: ut puta fornicatus est quis volens, alius vero repugnans fornicationi infirmitate victus est. Unum quidem est amborum peccatum, sed non erit aequalis poenitentia, quia ille volens, hic vero nolens in certamine victus succu-buit. Vides quae sit peccati distantia? — To pojasnilo je bilo potrebno za umevanje razlage Prg 24, 16: Iustus septies cadit in die et resurgit. Qui semel cadit et iterum, quomodo iustus vocari possit? Ideo iustus dicitur, quia cadens erigitur. Septimus autem numerus requiem docet. Qui in septimo ceciderit, cavere debet ne ulterius cadat. lam oportuerat post unum lapsum cavere de reliquo;, 1 P. lat. 22, 1044. — 2 P. lat. 23, 538 AB. sed qui misericors Deus est patienter suffert huiusmodi lapsus, ut quis vel in septimo resipiscat. Si autem neglegentior quis effectus resur-rectionis transierit numerum, non potest dici iustus, sed propter multi-tudinem delictorum in peccatorum numero deputatur.1 V zadnjem stavku hoče reči, da, kdor sedemkrat pade, pade že radovoljno (vo-lens, proposito). Sv. Avguštin misli v Enarratio in Psalmum LV n. 10 na pregreške z jezikom ali nepremišljene besede ter na bridkosti, ki jih prizadevajo pravičnemu potuhnjeni zalezovalci, kateri preže na vsako besedo (aucupes verborum). Razlagaje Ps 55, 7 (Ipsi calcaneum meum observabunt) piše: Et quis ita ambulet, ut nusquam labatur? Certe quod cito fit vel in lingua. Etenim scriptum est: Si quis in lingua non offendit, hic perfectus est vir (Jac 3, 2). Quis tandem se audeat dicere aut putare perfectum? Ergo necesse est, ut aliquis labatur in lingua. Illi autem, qui incolent et abscondent, aucupantur verba om-nia, quaerentes alicubi laqueos et nodosas facere calumnias, quibus ipsi prius implicantur, quam quos implicare contendunt; ut ipsi prius capiantur et pereant, quam alios capiant et perdant. Etenim recurrit homo in cor suum et inde reccurit ad Deum et novit dicere: In Deo laudabo sermones meos . . . Qui (Deus) confirmat ambulantem, mina-tur erranti, ignoscit agnoscenti, revocat linguam, revocat lapsum. Iustus enim septies cadet et resurget, impii vero infirmabuntur in malis. Non ergo timeat unusquisque nostrum callidos insectatores, aucupes verborum, dinumeratores pene syllabarum et praevaricatores praecep-torum.2 De civitate Dei XI, 31 pa pravi Avguštin kratko in odločno: Ideo (septenarius numerus) pro universo ponitur, sicuti est: Septies cadet iustus et resurget, id est: quotiescumque ceciderit, non peribit. Quod non de iniquitatibus, sed de tribulationibus ad humilitatem perducentibus intelligi voluit. Ioannes Cassianus razvija v svojih Collationes celo teorijo o vsakdanjih pregreških pravičnega ter jih našteva sedem vrst. Collatio XX, 11 pravi opat Pinufius: Ceterum ab istis minutis, in quibus septies iustus cadit, ut scriptum est, et resurgit, numquam de-erit poenitudo. Aut enim per ignorantiam aut per oblivionem aut per cogitationem aut per sermonem aut per obreptionem aut per necessi-tatem aut per fragilitatem carnis singulis diebus vel inviti vel volen- 1 S. Pontii Meropii Paulini Nolani Opera. Pars I. Epistulae. Ex re-censione G. de Hartei (Corpus script. eccl. lat. XXIX) Vindobonae 1899, 460. 2 P. lat. 36, 654. tes frequenter incurrimus, pro quibus et David orans dominum purifi-cationem atque indulgentiam deprecatur.1 Na drugem mestu, Collatio XXII, 13, izvaja opat Theonas: Ceterum iustos et sanctos viros non esse immunes a culpa manifeste scriptura pronuntiat, dicens: Septies in die cadet iustus et resurget. Quid enim aliud est cadere quam peccare? Et tarnen cum dicatur septies cadere, nihilominus pronuntiatur iustus, nec iustitiae eius praeiu-dicat lapsus fragilitatis humanae, quia multum interest inter iusti et peccatoris hominis lapsum. Aliud enim est admittere mortale pecca-tum, et aliud est cogitatione, quae peccato non caret, praeveniri, vel ignorantiae aut oblivionis errore aut facilitate otiosi sermonis offen-dere, aut ad punctum in fidei theoria haesitare, aut subtili quadam cenodoxiae titillatione pulsari, aut necessitate naturae aliquantisper a summa perfectione recedere. Haec enim sunt septem lapsuum genera, in quibus sanctus licet nonnumquam cadat, tarnen iustus esse non desinit, quae, quamvis levia esse videantur et parva, tarnen faciunt eum sine peccato esse non posse. Habens enim, pro quibus quotidianam gerens poenitudinem, et veniam veraciter debeat postu-lare et pro suis indesinenter orare peccatis.2 Salonius, sin sv. Evherija, lyonskega škofa (f okoli 455), razlaga v svojem delu In parabolas Salomonis expositio mv-stica Prg 24, 16 »de levibus et quotidianis peccatis, sine quibus nul-lus iustorum in hac vita esse potuit nec esse potest«. Da pade pravični sedemkrat, pomeni: »Saepe cadet iustus et saepe resurget, aut certe omni tempore cadit et resurgit, scilicet gratia divina«..3 Sv. Fulge ntius iz Ruspe primerja v razpravi De inčama-ti on e Filii Dei n. 41—43 dušo pravičnega zvesti zakonski ženi, ki v malenkostih razžali svojega moža, pa mu je vedno zvesto udana, dušo grešnikovo pa prispodablja nezvesti, verolomni zakonski ženi. Potem pravi: De his autem, qui leviter peccant, dicitur: Septies cadit iustus et resurgit. Iste tališ et peccare dicitur, et tarnen iustus veraciter appellatur. Non enim sie cadit, ut iustus esse desinat . . . Habet enim concupiscentiam ex inlirmitate carnis, sed concupiscentiae non consentit, firmatus virtute gratiae spiritalis . . . Peccata ergo iustorum sunt ex necessitate infirmitatis, peccata iniquorum sunt ex intentione pessimae voluntatis.4 V patristični eksegezi je torej misel, da govori Prg 24, 16 o grehih, navadna, in sicer ima premoč naobračba na male, vsakdanje grehe. • P. lat. 49, 1168 C — 1169 A. — 2 P. lat. 49, 1236 B — 1237 A. 3 P. lat. 53, 983 D—984 A. — 4 P. lat. 65, 596 BC. 5. Poznejši razlagavci. V srednjeveških razlagah se opazuje Cassianov vpliv. Zaslišimo le malo prič! Mogunški nadškof Hrabanus Maurus (784?—856) razlaga v svoji Expositio in Proverbia Salomonis — delo seje (po krivici) prilaščalo tudi Bedi Častitljivemu — Prg 24, 16, deloma z besedami Collat. XX, 11, tako-le: Septies enim cadit iustus et resurgit, impii autem corruent in malum. Quomodo autem iustus appellatur, qui cadere, id est peccare, memoratur, nisi quia de levibus quotidia-nisque loquitur peccatis, sine quibus nec ius torum quispiam esse in hac vita potuit, quia nimirum per ignorantiam, per oblivionem, per cogitationem, per sermonem, per subreptionem, per necessitatem, per fragilitatem carnis singulis di ebus vel inviti vel volentes frequenter reatum incurrimus; et tarnen resurgit iustus, videlicet quia iustus est) nec iustitiae eius praeiudicat lapsus fragilitatis humanae; unde bene, •cum de iusti casu loqueretur, non addidit in malum, quia etsi malum «st, quod cadunt, ne tarnen in malo, quod inciderant, haerere possint, citius resurgendo procurant. At contra de reprobis. Impii autem, in-quit, corruent in malum . . . id est, cum capitalia crimina perpetrarint^ ita suo casui delectando consentiunt, ut ab hoc poenitendo relevari despiciant.1 Hrabanovo razlago ima Glossa ordinaria2, katero je sestavil reichenauski opat Walafrid Strabo (808?—849). Hugo de Sancto Caro (f 1263), prvi kardinal iz dominikanskega reda, razlaga v Postilla in universa biblia iuxta qua-druplicem sensum Prg 24, 16 tako-le: Septies enim cadet] quod secundum Gloss. tam de veni ali peccato quam de mo rt ali expo-nitur. De m or tali sic. Septies] id est, tempore praesenti, quod sep-tem diebus agitur. Cadet iustus] id est, praedestinatus. Et resurget] per poenitentiam. Unde Ps 36, 24... De veniali sic. Septies] id est, saepe. Cadet iustus] in domo, non de domo levibus peccatis, sine quibus vita praesens non agitur. (Citira Cassian., Collat. XX, 11 po Glossa ordinaria, nato 1 Jan 1, 8 in Prd (Eccle) 7, 21). Quidam sic exponunt. Septies cadit iustus] id est, universas occasiones ca-dendi habet iustus, quia ex una parte trahit mundus modo per adu-lationes, modo per detraetiones, modo per tyrannos, modo per haere-ticos, modo per falsos fratres; ex altera parte pungit caro per varios appetitus, modo dicit nuda sum et frigus est, esurio, sitio, infirma sum, vigilavi hac nocte, nimis laboravi hac die. Ex altera parte instigat diabolus et suggerit rationes, quod acquiescendum est carni; etsi non vult acquiescere, tune excitat ineptam laetitiam aut certe vanam glo- 1 P. lat. in, 758 AB. — 2 P. lat. 113, 1107 D. riam, quandoque iactantiam, quandoque indignationem. Sed quamvis tot occasiones cadendi habeat iustus et cadat aliquando, non est in-sultandum ei, quia resurget ad animum redeundo, laqueos vitando, strenue operando. Impii autem corruent] id est, simul corde et opere ruent. In malum] culpae et postea in malum poenae aeternae. Nam iste casus sequitur illum.1 Cornelius Jansenius starejši (1510—1576) razlaga Prg 24, 15. 16 po hebrejskem besedilu popolnoma prav ter se sklicuje na Avguština De civitate Dei XI, 31. Po vulgati pa meni, da so padci «levia errata«, »lapsus facilis«, »quotidiani lapsus« 2. Cornelius a Lapide (Cornelis Cornelissen van den Steen) S. J. (1567 — 1637) pravi: Iusti casus est duplex, prior in poenam vel ca-lamitatem, in culpam posterior; unde duplex hic oritur sensus.5 Nato razlaga obširno ta duplex sensus, in se vračajo misli, ki smo jih slišali že pri očetih L Naše raziskovanje nudi zanimivo sliko. Odpor proti pelagianizmu (Hieronim) in posebno asketična spekulacija (Cassianus) sta spravila razlago Prg 24, 16 na stranpot, na kateri je vstrajala stoletja. Tradicija se je tako ukoreninila, da si Jansenius in Cornelius a Lapide, ki poznata pravi pomen besed v izvirniku, ne upata ravno tako razlagati teksta vulgate. Tridentski koncil je definiral: Si quis hominem semel iustificatum dixerit amplius peccare non posse . . . aut contra, posse in tota vita peccata omnia, etiam venialia, vitare, nisi ex speciali Dei privilegio... anathema sit!5 Prg 24, 16 ne izreka te resnice — zato imamo druga mesta sv. pisma, n. pr. Jak 3, 2; 1 Jan 3, 6; Mt 6, 12 in morda tudi Prg 20, 9 — patristična razlaga pa nam nudi dragocenega gradiva za dokaz iz ustnega izročila. 1 Hugonis de Sancto Car o, S. R. E. Tit. S. Sabinae primi Cardinalis Ord. Praed. Tomus III. Venetiis 1732, fol. 2 Paraphrasis in psalmos omnes Davidicos cum argumentis et annotationibus, itemque in ea veteris Testamenti Cantica, quae per singulas ferias ecclesiasticus usus observat, Corneliijansenii Episcopi Gandavensis. Eiusdem in Proverbia Salomonis et Ecclesiasticum accuratissima Commentaria. Lugduni 1596, 178. 3 R. P. Cornelii Cornelii a Lapide e Societate lesu . . . Commentaria in Proverbia Salomonis. Antverpiae 1697, 66ibC. — 4 o. c. 66ibC—663bC. 5 Sess. VI, can. 23 (Denziger-B annwart, Enchiridion Sj'mbolorum. Ed. n, n. 833). II. Iz duhovnega pastirstva. Nekaj o novem brevirju. Obedientiae »tertius gradus est, obtemperare simpliciter, id est, obedire cum proprii iudicii oblatione, sicque sine discussione id e m sentire, quod sentit Ecclesia, quod sentit superior« (Gesta et Statuta Synodi dioecesanae 1896. Sermo synod. in II. Sess. publ. p. 128) »Hane obedientiam Deo, hanc Ecclesiae praesulibus prae-stare stricte tenemur, praesertim magisterio infallibili sua infalli-bili auctoritate utenti« (Müller, Theologia Moralis, Lib. II. T. II. § 83, n. 7). Tako pokorščino, od nekaterih učenikov slepo imenovano, terja sv. Cerkev od svojih služabnikov ravno sedaj v zadevi brevirja. Glasom apostolske konstitucije »Divino afflatu« z dne 1. novembra 1911 se imamo namreč od novega leta 1913 naprej vsi pokoriti novi odredbi sv. očeta zastran duh. dnevnic ter iste opravljati po v ta namen prirejenem in že izdanem novem psalteriju. V tej reči popolno pokorščino skazovati vrhovnemu poglavarju sv. Cerkve nam pač ne more biti nikaka težava; pomislimo samo, da nam je ta izprememba brevirja dana v olajšanje in večje zaslu-ženje. Olajšanje v molitvi se kaže v tem, da so nekateri oficiji (n. pr. nedeljski) sedaj zelo skrajšani. Zasluženje pa bodemo imeli zategadelj večje, ker bomo brezdvomno bolj pazljivo in z večjim zanimanjem opravljali duhovne dnevnice nego doslej, ko nam je bilo to in ono v oficiju že jako ali celo preveč znano, marsikaj tudi naravnost vsakdanje. Quotidiana enim vilescunt. Nekateri psalmi so se prav pogosto (n. pr. Commune Sane-tor um), da, celo vsak dan (Completorium, Horae minores) ponavljali, drugi so se recitirali le redkokdaj, morda še enkrat v letu ne. Kolika škoda tedaj za te krasne speve, polne navdihov Duha božjega! Tega odslej več ne bo. Zanaprej bode se vsak teden ves psalterij zopet recitiral kakor svoje dni. Ta prvotni način molitve je namreč polagoma prišel iz navade vsled tega, ker so zmeraj uvajali nova Officiav čast in proslavo nanovo svetnikom prištetih. Ta Officia Sanctorum so čimdalje bolj izpodrivala nedeljske in ferialne oficije. Slednjega (Offic. F er.) so najbolj potiskala v ozadje in celo odpravljala takozvana Officia votiva per annum, uvedena in dovoljena dne 5. julija 1883, sedaj pa prepovedana od novega leta (1913) naprej. V novi preuredbi brevirja z dne 1. novembra 1911 pa tudi svetniki niso pozabljeni ali zapostavljeni; spomin na nje še vedno ostane kakor v oficiju tako pri sv. maši. Z novo odredbo so se le psalmi z antifonami nekoliko bolj razdelili in razvrstili ter se je poskrbelo, da se s tekočim letnim časom tudi sv. pismo (scriptura occurrens) malo bolj uporablja, pri najsvetejši daritvi pa stari nedeljski in feri-alni mašni formularji, zlasti v sv. postnem času, do svoje prvotne veljave pridejo. Težkoče zastran novega brevirja se utegnejo pojaviti pri starejših gospodih, ki so se že preveč navadili na dosedanji način molitve in ki se sedaj, ko je spomin že manj čil, jako težko priučijo kaki novi, zlasti komplicirani preuredbi. Toda pri dobri volji in nepopustljivi vstrajnosti bodo se tudi te morebitne težave dale premagati. Tudi bomo jim skušali olajšati molitev s tem, da na tem mestu svoječasno nekoliko pojasnimo manj umljive točke ter podamo razliko med dosedanjim in novim načinom molitve. V to svrho pa si naj p. n. gospodje čimprej omislijo novi psal-terij, da ga potem marljivo v roke jemljejo, natanko pregledajo in pro-učavajo. Zakaj iz samega, bodisi še tako natančnega in jasnega opisovanja in razlaganja novih rubrik in izprememb se ni mogoče naučiti pravilno moliti. V kratkem izide tudi v »Zaukazniku za Lavantinsko škofijo« jasen pregled o oficijih (Schemata) in njih natančneji razdelitvi z ozirom na posamezne »ure«, kako jih namreč opravljati v bodoče. Tako bomo imeli v teku leta že dovolj pripomočkov in navodil v zadevi preosnovanega brevirja; zato se ga bomo tudi z novim letom, kdor noče prej, na podlagi natančnega direktorija z veseljem oprijeli. Brevir (kot knjiga) ostane razun psalterija neizpremenjen še skozi nekaj let. Nabaviti si je torej treba zasedaj samo novi psal-terij. R- Janežič. Razsodbe upravnega sodišča. 1. Obrtni in osebni dohodninski davek cerkvenih zavodov. Upravno sodišče je v seji dne 24. junija 191! odločiloi Obrtni davek se ne sme naložiti kakemu cerkvenemu vzgojevalnemu zavodu, dokler ni dokazano, da želi doseči stalen dobiček, o katerem se more še le govoriti, ako bi se dalo dokazati, da so dohodki večji, kakor vsi izdatki za pouk, nadzorstvo za vzdrževanje celega zavoda in za preskrbljenje vseh oseb dotičnega reda ali dotične kongregacije. 2. Kaplan, ki postane župnik, ne more pri izkazu letne dohodnine odračuniti stroškov, ki mu narasejo vsled selitve na novo župnijo iz poprejšnje službe. Te izdatke namreč zato naredi, da si zagotovi določen vir novih dohodkov. 3. Župnik sme v izkazu dohodninskega davka odračuniti izdatke, ki jih je imel povodom cerkvene vizitacije. Po kanoničnem pravu je dolžan sprejeti kanoničnega vizitatorja. Zato pa potem tudi vse stroške za postrežbo, za primerno upravo prenočilne sobe in dotičnega stanovanja in hrano lahko stavi v izkaz kot izdatke. — k. Applicatio Missae pro populo. — Duhovnik Lavantinske škofije nam piše: »Zaradi nedelje je letos festum s. Matthiae prenešeno na 28. februarja. V direktoriju stoji: Appl. p. pop. Na podlagi razsodbe rimske kongregacije pa trdi list »Correspondenz Perseverantiae sacerdotalis« iz leta 1891, št. 7, str. 113, da ni dolžnost aplicirati za župljane, ako se tak praznik prenese quoad officium. — Kdo ima prav? — Je praktičnega pomena, n. pr. ako bi imel 28. februarja pogreb, bi po direktoriju ne smel imeti črne pogrebne sv. maše, sicer pa.« V tem dopisu nas dvoje zanima: Prvič, ali so letos dušni pastirji zadostovali svoji dolžnosti applicandi Missam pro populo, ako so samo v nedeljo, dne 25. svečana, ko je pro foro god sv. Matija, maševal1 za župljane, ali so bili dolžni aplicirati pro populo tudi na dan 28. svečana, kamor se je prenesel god pro choro. Drugič nas pa zanima praktično izvajanje gospoda dopisnika, ali bi smel imeti pogrebno mašo v slučaju, ko je dolžan aplicirati pro populo. Z ozirom na prenešene praznili e imamo avtentične odloke. Ako se prenese kak praznik pro choro et foro od kakega delavnika na nedeljo, je odločil papež Pij IX v okrožnici Amantissimi Redem-p tor is z dne 3. majnika 1858, da tako nedeljo zadostijo župniki svoji dolžnosti z eno sv. mašo, dasi so dolžni aplicirati pro populo zaradi nedelje in zaradi prenešenega praznika. Na drugi strani pa je koncilska kongregacija dne 24. aprila 1875 določila, da, kadar se prenese kak praznik samo pro choro, to je officium cum Missa, se mora maševati za župljane na dan, ko se obhaja pravi god, ne pa na dan, na katerega se prenese Officium cum Missa. Iz omenjenih odlokov sledi za naš slučaj dolžnost, da morajo dušni pastirji maševati za župljane z ozirom na god sv. Matija le v nedeljo, dne 25. svečana. Z eno sv. mašo zadostijo obojni obveznosti po moralnem načelu: Possunt diversa praecepta per unum actum impleri, si cadunt in eanden materiam ob idem motivum. Kar se pa tiče izvajanja gospoda dopisnika z ozirom na pogrebno sv. mašo, je stvar nekoliko drugačna. Obveznost maševati za župljane je vedno tehtna. Brez sile ne sme nikdo prenesti tega opravila na drugi dan, kakor je določeno. Ako pa pride na tak dan, ko se mora maševati za ljudstvo, kak pogreb in župnik nima na razpolago drugega duhovnika in se mrtvaška sv. maša ne more opraviti ne poprejšnji, ne naslednji dan, jo župnik sme takrat opraviti, ako jo sicer rubrike dopuščajo. Sv. mašo za župljane pa mora opraviti drugi dan. Tako je odločila koncilska kongregacija dne 3. septembra 1903. Somrek. Se-li sme povsod moliti sv. križev pot na prižnici? — nas vpraša neki župnik in piše dalje: Tako prakticirajo nekateri duhovniki in tudi jaz včasih. Imam pa dvome, ali se dobe odpustki ali ne. Če je cerkev natlačena, bi že rekel, da velja za odpustke; če je pa prostora dosti, pa ne vem, če velja. In če je duhovnik na prižnici in vstaja in pokleka, ali se mora tudi na prižnici obračati proti postajam? To vprašanje je v zvezi s pastoralnim vprašanjem, ki ga je imela duhovščina Lavantinske škofije 1. 1910. Obširno je obdelano v Cerkvenem zaukazniku za Lavantinsko škofijo z dne 15. novembra in 18. decembra 1911. Ker se pa tudi duhovščina drugih škofij zanima za to vprašanje, jo opozarjamo na knjižico, ki je izšla pod naslovom: Iz-povednice, pridižnice in križevi poti v cerkvah Lavantinske škofije. Založila pisarna kn. šk. ordinariata v Mariboru 1912, str. 116. Iz te knjižice posnamemo odgovor na gornje vprašanje. Kdor hoče dobiti odpustke križevega pota, mora obiskati vse postaje zaporedoma. Če je pa cerkev celo polna, verniki ne morejo dobiti odpustkov, ako ne gredo od postaje do postaje, če v dotični škofiji nimajo posebnega dovoljenja. V najnovejšem času so pa dobile posamezne škofije in cele cerkvene provincije od svete stolice dovoljenje, da smejo ostati verniki pri navadi, v dotičnem kraju že dolgo in splošno običajni, in ki bi se dala le težko odpraviti, da ostane vsakdo, ki se udeleži javne pobožnosti križevega pota ali jo opravlja za sebe v cerkvi, zmeraj na svojem mestu in tam pri vsaki postaji vstane in zopet poklekne, ali če kdo stoji, k vsaki postaji nekoliko poklekne. Tak privilegij imajo vse škofije solnograške provincije vsled odloka kongregacije za odpustke in sv. ostanke z dne 10. sušca 1868 in sicer de speciali gratia in exemplum non afierenda. Duhovnik sme biti na prižnici, verniki vsak na svojem prostoru. Obračanje na to ali drugo stran ni bistveno. Zahteva pa se, da vsaj verniki na svojem prostoru pri vsaki postaji križevega pota vstanejo in pokleknejo. To velja za javno službo božjo kakor tudi za zasebno pobožnost. Odpustki se v tem slučaju dobe ali je cerkev natlačena ali ne, ali se duhovnik ali ljudstvo kaj obrača ali ne. Seveda duhovnik brez kakega pametnega razloga ne bo molil križevega pota na prižnici, ampak bo šel z dvema strežnikoma od postaje do postaje, bo postal pri vsaki postaji ter molil običajne molitve, med tem ko drugi njega spremljajo ali ostanejo na svojem mestu. Somrek. Apologetični pouk v ljudski šoli. — Ni še minula gonja političnega protestantizma, ki po svojem časopisju, po družinskih večerih, po shodih in raznih tiskovinah hoče odtujiti mlačne kristjane katoliški Cerkvi, ko se prikaže že druga kuga, ki želi zastrupiti pred vsem našo šolsko mladino. Zato so dolžni katehetje odvračati od krščanske mladine časovne zmote s tem večjo pozornostjo, čim bolj se sovražniki Kristusovi trudijo uvesti svoje zmote po mladini. V vsakem kraju, kjer se šopiri protestantizem, ali tudi tam, kjer odrasli zapuste iz gmotnih ozirov domačijo, da gredo v mesta ali v druge pokrajine, kjer se nahajajo razne krive verske družbe, morajo dobiti otroci že v ljudski šoli temeljit pouk o tistih resnicah, ki ločijo katoličane od drugovercev. Kot dober pomoček priporočamo katehetom knjižico jezuita J. Linden: Die wichtigsten Unterscheidungslehren, daß heißt Lehren, durch welche sich die Katholiken und Protestanten voneinander unterscheiden. Paderborn. Verlag der Bonifatiusdruckerei. Nova nevarnost pa preti katoliški verski vzgoji od prostozidarjev in prostomislecev. V Diisseldorfu na Nemškem so imeli lani prostomisleci shod, na katerem so sklenili, da hočejo izdati kot protest zoper veronauk v šcli letake s sto vprašanji za otroke. S temi vprašanji naj bi otroci postali v verskem prepričanju omahljivi, učitelje in katehete pa bi naj spravljali v zadrego. Z izvršitvijo tega načrta niso dolgo čakali. Zvezin predsednik Gustav Tschirn je izdal načrt takih vprašanj v društvenem glasilu »Freidenker« dne 1. avgusta 1911, št. 15. Ta list izhaja v Mona-kovem. On kakor tudi urednik Bruno Wille prosita, naj se čitatelji o teh vprašanjih izjavijo, oziroma jih nadaljujejo in izpopolnijo. Da katehetje ta vprašanja spoznajo, ne da bi jim bilo treba naročati in podpirati brezbožni list, so nekateri katoliški listi ta vprašanja ponatisnili doslovno. Beremo jih lahko v monakovskih »Katechetische Blätter« v številki 12, decembra 1911, pa tudi v »Katholische Kirchenzeitung« z dne 4. prosinca 1912, štv. 1. Zadnji list je prinesel v štev. 6, 8. svečana in štev. 7, 15. svečana 1912 kratke odgovore na vseh sto vprašanj. Kakor hitro bi kje pristaši svobodne brezverske šole začeli z ome- njenimi svobodomiselnimi vprašanji motiti mladino, bi morali katehetje pri razlagi svetopisemskih zgodb in katehizma primerno pojasnjevati one resnice, ki jih napadajo brezverci. Dober pomoček najdejo v »Kath. Kirchenzeitung«, ki izhaja v Solnogradu. Kar se tiče stotero svobodomiselnih vprašanj, so mnoga otrokom neumljiva in bolj odraslim zlobnežem primerna. Druga izvirajo iz pomanjkljive razlage sv. pisma, deloma iz zlobnega srca. V pojasnilo naj sledijo tu le nekatera: 1. Kdo je ustvaril ljubega Boga, če ima vse svoj početek? — 2. Kaj je Bog pred ustvarjenjem sveta delal? — 3. Čemu je Bog svet ustvaril? ali mu je kaj manjkalo, dokler je bil sam v nič? — 6. Je bila res zemlja poprej tu, kakor solnce in milijoni zvezd? — 15. Od kod je prišla kača? Kdo je sploh hudo ustvaril? — 16. Ali je bilo hudo poleg Boga brez njegove volje? ali bi še bil potem edin in vsemogočen? — 24. Ali ni čudno, da je bratomor ravno iz božje službe, iz daritve nastal? Ali ni ta vrsta vere ljudi — brate od početka ločila v sovraštvu? — 44. Ali stariši Jezusovi niso bežali v Egipet? Kako so mogli dete čez šest tednov darovati v templju?— 58. Jezus prepoveduje zbirati zaklade in služiti mamonu; zakaj zbira Cerkev in množica kristjanov vendarle zaklade? — 70. Ali bi mogli zveličani v nebesih biti srečni, ako so njihovi sorodniki v peklu? — 75. Zakaj se kristjani ne veselijo smrti, ako upajo priti iz zemeljske solzne doline v nebeško dvorano veselja? Čemu potrebujejo tolažbe v smrtni uri? Ali bi ne morali mnogo bolj sprejemati srčnih voščil (čestitk), ker se povrnejo domu k Bogu? — 82. Ali ne trdi vsaka vera, da je prava in najboljša? Vse vendar ne morejo imeti prav. — 85. Zakaj ne stoji deset božjih zapovedi v katehizmu ravno tako, kakor v zgodbah? Ali se najvažnejša božja beseda sme tako poljubno izpreminjati ? Kakor je že iz navedenih vprašanj jasno, niso za mladino brez nevarnosti. Da, nekatera so zelo drzna in hočejo omajati vsako versko prepričanje. Ker so svobodomisleci po vseh krajih v sovraštvu do Kristusove vere enaki, moramo biti pripravljeni, da bodo tudi pri nas sprejeli ta precej originelen, a drzno nesramen napad na versko vzgojo naše mladine. Zato bodimo pozorni in delajmo, dokler še ni prepozno! Somrek. Odpustki. Kakor je znano, zadobi nepopoln odpustek 7 let in 7 kvadragen na dan, kdor pobožno pogleda sv. hostijo pri povzdigovanju ali ako je Najsvetejše izpostavljeno in vzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« Kdor stori to vsak dan, prejme lahko enkrat v tednu popoln odpustek, ako prejme sv. obhajilo (Pij X 18. maja 1907). Vpraša se, ali bi smel celebrant med povzdigovanjem izreči te besede in se vdeležiti odpustka. Temu nasprotuje rubrike in sv. oče je na toza- devno vprašanje v januarju 1908 izrecno izjavil, da celebrant med mašo ne more opraviti omenjene molitviceLukman. „Civilni krst“. Za civilnim zakonom civilni krst! To je popolno dosledni razvoj odpada od krščanstva. Pred nekaj leti smo slišali, da je neki nemški pastor delil »krst« s pogledom (Aufblick) k resničnemu, dobremu in lepemu (framasonska trojica), sedaj pa prihajajo s Francoskega vesti, da so začeli nekateri najbolj napredni župani civilno krščevati in iznašli zato novo trojico. Uradni zapisnik o nekem takšnem krstu se glasi: Civilni krst. Marija Seve, hči vrtnarja Ludovika Seve in njegove žene Filo-mene, dobrodošla v veliki srenji svobodnih, verske dogme prostih duhov! V navzočnosti botrov Filiberta Seve in Marije Bacot. Jaz, Anton Caron, civilni uradnik in župan občine Flace-les-Macon: v imenu splošnih načel in svobodne misli; v imenu slavne revolucije 1. 1789, matere človeških pravic in državljanstva; v imenu demokratične in neodvisne francoske republike Te krstim in Ti nalagam te-le tri dolžnosti: 1. Spoštuj Svojo domovino, Svoje očeta in Svojo mater ter jim služi! 2. Delaj z vsemi močmi za resnico in pravico! 3. Ne boj se nič drugega ko storiti krivico bližnjemu! In sedaj, državljanka Marija Filiberta Seve, vrni se v hišo Svojih staršev in jim delaj veselje! Caron, maire. Ta curiosum je gotovo tudi znamenje časa. Izprememba konfesije pri otrokih. Upravno sodišče se je ba-vilo dne 9. marca t. 1. z jako zanimivim slučajem in izdalo nič manj zanimivo razsodbo. Zadeva je ta-le: L. 1885 se je poročil neki katoličan s protestantko pred protestantskim pastorjem. Sklenila sta pogodbo, da se bodo vzgajali otroci v protestantski konfesiji. Iz tega zakona je bilo dvoje dečkov, ki sta bila krščena po protestantskem obredu in zapisana v krstni zapisnik pristojne protestantske župnije (Hotzendorf bei Neutitschein). L. 1905 je obolel oče na smrt — deček, za katerega se tukaj gre, je bil tedaj tri leta star — in katoliški župnik mu je stavil pogoj, da pusti vzgajati otroka v katoliški veri, sicer mu ne more podeliti sv. zakramentov. Mož je bil pri volji in sklenil 1 O. Principe S. J., Flosculi Modena 1911, 8. s svojo ženo vpričo katoliškega župnika novo pogodbo v tem zmislu. Kmalu na to je umrl, in žena ni naznanila nove pogodbe ne pastorju, ne okrajnemu glavarstvu. Tudi katoliški župnik ni storil nobenega koraka v tej zadevi. Ko je prišel deček v šolo, je obiskoval protestantski verouk. Se le ko je dopolnil sedmo leto, je odredil okrajni šolski svet na župnikovo intervencijo, da je deček vsled zadnje pogodbe starišev katoličan in se mora torej udeleževati katoliškega veronauka. Mati in pastor sta vložile priziv, in stvar je prišla slednjič do ministerstva za bogočastje in uk, ki je priziv zavrnilo. Mi-nisterstvo pravi, da sta oče in mati po pogodbi določila, da so otroci katoliški, in ker je eden kontrahentov medtem umrl, nima živeči kon-trahent (mati) pravice, samovoljno izpreminjati določil. Postava sicer zahteva, da se izpremenjenje konfesije naznani, ne določa pa obroka, v katerem se mora to zgoditi. Dejstvo pa je, da se je konfesija za otroka določila, ko je bil le-ta tri leta star. Mati in pastor sta zopet vložila priziv na upravno sodišče. V utemeljevanju pravita, da pogodba med očetom in materjo ni postala pravnomočna, ker se ni naznanila oblasti, da je torej medtem izpolnil deček sedmo leto kot protestant in da je sedaj po zakonu z dne 25. maja 1868 izprememba konfesije nemogoča. Upravno sodišče je zavrnilo priziv deloma kot nedopusten, deloma kot postavno neutemeljen in potrdilo ministerski odlok. Lukman. Električna luč po naših cerkvah. Odkar se je posrečilo proizvajati gonilne stroje ali motorje tako priproste, da jih vsak navaden delavec lahko spravi v gibanje in jim primerno postreže, nastane za cerkvene predstojnike vprašanje o električni razsvetljavi vedno bolj pomenljivo. In to tembolj, ker se je vsled priproste sestave novih motorjev tudi cena zelo znižala. Električna luč je za cerkev primernejša kakor vsaka druga. Petrolejke so namreč precej nesnažne. Njih olje mnogokrat pogrdi cerkveni tlak. V manjših cerkvah razširjajo tudi manj prijeten duh. Pli-nova luč je sicer lepa. A če le kak ventil dobro ne zapira, nastane hud smrad in pa velika nevarnost kake eksplozije. Tudi porabi pli-nova luč mnogo kisika in zato skvari zrak po cerkvah, posebno če so male. Plinova kakor petrolejeva luč se več ali manj kadi. To je za cerkveno notranjo opravo zelo neugodno. Vsled tega lahko trpijo slike na oboku, pa tudi kipi po oltarjih. Vseh teh neugodnosti nima električna luč. Ta se ne kadi, ne pokvari zraka po cerkvi, izključi vsako eksplozijo. Vsled nje ne trpijo cerkvene umetnine ne na cerkvenem oboku, ne na oltarjih. Zaradi tega ji priznamo prednost pred vsako drugo lučjo. Kar se tiče cene, je v krajih, kjer imajo blizu cerkve vodno silo, gonilna moč skoraj zastonj. Z vodnimi turbinami se tu žene dinamo, ki proizvaja električno luč. Kjer ni vode, se lahko postavi kak motor v župnijskem gospodarskem poslopju. Ta žene dinamo za proizvajanje elektrike. Cena luči je tu sicer nekoliko višja, a kjer rabijo po cerkvi in po župnijskih poslopjih vsaj kakih 30 luči po 16 sveč, stane ena luč komaj vinar na uro. V tehničnem oziru torej ni nobene težave in se da dandanes vsaka gorska cerkev razsvetliti električno. Vprašanje le je, ali je to po liturgičnih predpisih dovoljeno. V tem oziru so se pa že večkrat škofje obrnili v Rim do kongregacije svetih obredov. Ze 4. junija leta 1895 je odgovorila kongregacija na vprašanje, ali se sme električna luč rabiti v cerkvah tako-le: Ad cultum negative; ad depellendas tenebras, ecclesiasque splendidius illuminandas, affirmative, cauto tarnen, ne modus praeseferat speciem theatralem. Odlok 16. majnika 1902 prepove rabiti električno luč na oltarjih poleg sveč (una cum candelis ex cera super altari). V tem smislu se izreče dne 22. novembra 1907 drugi odlok, ki pravi, da ni dovoljeno sveče in svetilke, ki morajo goreti pred Najsvetejšim, pred ostanki in slikami svetnikov vsled liturgičnih predpisov, nadomestiti z električno razsvetljavo. Neki škof iz Mexike je menil, da nekateri premalo upoštevajo odlok z dne 4. junija 1895 in ga premilo razlagajo. Zato je vprašal kongregacijo tako-le: 1. Ali smejo na oltarju, kjer je Najsvetejše k javnemu češčenju izpostavljeno, goreti električne luči ali okoli tabernaklja ali v cvetličnih šopkih med svečniki. 2. Ali se smejo podobe Srca Jezusovega in Matere božje okrog okinčati z električnimi žarnicami, s tem da se n. pr. iz lučic naredi krona na glavi, luna pod nogami ali solnčni žarki ob strani? 3. Ali smejo biti na lestencih, ki visijo z oboka, mesto voščenih sveč električne luči? Na ta tri vprašanja je dobil odgovor: Pro tribus quaestionibus particularibus dentur et serventur decreta iuxta alias similes resolutio-nes. V smislu zgoraj omenjenih dekretov si naj torej sam odpravi dvome. Rešitev se v tem smislu mora glasiti: Ad 1. Negative. Ad 2. Affirmative, cauto tarnen, ne modus praeseferat speciem theatralem. Ad 3. Affirmative. Najnovejši odlok pa se glasi: Expostulatum est a Sacrorum Ri-tuum Congregatione: Utrum liceat, iuxta prudens Ordinarii iudicium, tempore expositionis privatae vel publicae interiorem partem Ciborii cum lampadibus electricis in ea collocatis illuminare, ut Sacra Pixis cum Sanctissimo Sacramento melius a fidelibus conspici possit? Et Sacra eadem Congregatio ad relationem subscripti Secretarii, audito Commissionis Liturgicae suffragio, praepositae quaestioni re-spondendum censuit: Negative. Atque ita rescripsit, die 28. Iulii 1911. Fr. S. Card. Martinelli, Praefectus. Iz teh rimskih določb je jasno, da se električna luč ne sme rabiti v liturgične namene. Kjerkoli torej obredne določbe predpisujejo določeno število sveč, se te nikjer ne smejo nadomestiti z električnimi žarnicami. Kjer pa lučice nimajo kakega liturgičnega pomena, se električna luč lahko rabi. Ne sme se torej rabiti okoli trona, na katerem je Najsvetejše izpostavljeno, ne v tabernaklju, ne mesto običajnih voščenih sveč na vsaki strani na oltarju. Sme se pa napraviti na lestencih, ki visijo od oboka, ali ob stenah, ali ob stoječih stebrih med klopmi, da je cerkev bolje razsvetljena. Nekdaj se ni tako zelo čutila potreba lepe razsvetljave po cerkvah, ker ljudstvo ni znalo čitati. Dandanes pa se mnogi dolgočasijo, ako ne morejo čitati svojega molitvenika. Zato si prinašajo večkrat svečice od doma seboj, jih pritisnejo na klopi, da morejo moliti iz knjige. Seveda pri tem pogrdijo klopi in večkrat tudi tlak. Zato je bolje, da cerkveni predstojniki sami skrbijo za primerno razsvetljavo v cerkvi, ki bi naj bila tako lepo razsvetljena, da verniki na vsakem prostoru lahko čitajo pobožne knjige. To moramo priznati, da se za razsvetljavo in kurjavo naših cerkev mora polagoma še več zgoditi. Somrek. Pastoralna in teologična vprašanja. 1. V lavantinski škofiji se je stavilo za letošnje pastoralne konference sledeče vprašanje: Svetim krajem prištevamo tudi pokopališča. Kje in kakšno je sedanje pokopališče pri posameznih župnijskih oziroma podružnih cerkvah dekanije? Čigava last je? Imenitne osebe, ki tamkaj počivajo, se naj imenujejo ter opišejo zanimivi nagrobni spomeniki in napisi. Kje je bilo prejšnje pokopališče? Kaj spominja še nanj ? Teologična vprašanja se glase: 1. Apostolicitatis Ecclesiae natura describatur eiusque grave momentum in comparatione ad exteras so-cietates religiosas evolvetur. 2. Dispensatio quid significet explicetur et eius materia delineetur et potestas, cui innititur, enumeretur. 3. Na podlagi svetopisemskih besed o sejavcu in o semenu (Lk 8, 5) se naj napravi pridiga, ki pouči verno ljudstvo, da je verski indiferenti-zem naproti Bogu velika krivica, za človeško družbo velika hudobija in za lastno dušo velika pregreha (Cerkveni zaukaznik za Lavant. škofijo 1912 str. 32). 2. V ljubljanski škofiji so za pastoralne konference določena naslednja vprašanja: 1. Po katerih predpisih se upravlja cerkveno premoženje? a) Ali še velja navodilo potrjeno in izdano 1. 1860? b) Katere točke so se izpremenile? c) Kako more upravitelj ali župnik pri nastopu doznati za cerkveno premoženje? d) Kaj je dnevnik in kako se mora voditi? — 2. Nauki iz izkušenj pri zadnjih volitvah za deželni in državni zbor, posebno pa pri občinskih volitvah, a) Kake nevarnosti so se pokazale? b) Kaj sledi iz tega za duhovno pastirovanje? — 3. Kako naj se skrbi za mladeniče potrjene k vojakom po naboru do nastopa vojaške službe? — 4. vprašanje je casus de obligatione correctionis fraternae faciendae directe a sacerdote ipso vel indirecte adhibendo sodales congregationum et III. Ord. S. Fr. Težišče je v sledečih dveh vprašanjih: Cuius momenti et efficaciae est cooperatio sodalium in exstirpandis vitiis? — Quaenam mala praeprimis hoc modo exstirpari possunt? (Ljubljanski škofijski list 1912 str. 38). —o&£QQQ^c---- III. Cerkveni pregled. Pastirski listi. Prevzvišeni knezoškof lavantinski je razposlal dve okrožnici o evharističnem shodu, ki se bo sestal v septembru t. 1. na Dunaju, in v postnem pastirskem listu obravnava tej slovesnosti primeren predmet. Prva okrožnica z dne 25. decembra 1911 napoveduje mednarodni evharistični shod in spodbuja duhovnike in vernike, naj se ga v velikem številu udeleže, naj pa tudi doma obhajajo to leto kot evharistično leto z raznimi slovesnostmi. Od praznika sv. Treh kraljev do sklepa kongresa naj se pri popoldanski službi božji ob nedeljah in praznikih za srečen izid kongresa moli Oče naš, Ceščena Marija in Čast bodi s pristavkom: Če-ščen, hvaljen bodi vsaki čas najsvetejši božji zakrament! Druga okrožnica z dne 14. januarja 1912 pripoveduje najprej predzgodovino kongresa, ki se bode vršil na Dunaju. Misel se je sprožila na evharističnem shodu duhovnikov v Marijinem Celju 1. 1908. Zasluga lavantinskega vladike je, da jo je spravil pred škofovski odbor in škofovske konference in jo tamkaj vspešno zagovarjal. Dne 10. novembra 1911 je sprejel škofovski odbor šest predlogov, ki vsebujejo osnovni načrt za priprave na shod in za slovesnost samo. Osrednji pripravljalni odbor je kmalu nato razposlal kratko pojasnilo o evharističnih shodih in vabilo na dunajski kongres. Prevzvišeni knezoškof govori nadalje o zgodovini evharističnih shodov in njih pomenu za povzdigo katoliškega življenja in pojasnjuje, koliko sta Leon XIII in Pij X storila za češčenje presv. zakramenta. Slednjič imenuje ude škofijskega odbora, ki naj vse uredi, da se bode škofija častno udeležila dunajske slovesnosti, da bo pa evharistično leto tudi doma preteklo dostojno in spodbudno. Evharističnemu letu primerna je tudi snov lepega pastirskega lista, ki ga je izdal prevzvišeni knezo.škof lavantinski. Njegov motto se glasi: Ecce, Agnus Dei (Jan 1, 36). Jagnje je predpodoba božjega Odrešenika v stari zavezi in njegov simbol v novi. Jagnje, ki se je darovalo za naše odrešenje, hoče tudi gospodovati nad nami (Iz 1, 16). Jagnje pomeni Jezusa v zakramentu presv. Rešnjega Telesa in nam ga predstavlja kot našo dušno hrano v sv. obhajilu. Jagnje pomeni tudi odrešence, zlasti apostole in potem vernike sploh. Najstarejša krščanska umetnost je rabila često simbol jagnjeta in tudi umetnost poznejših stoletij ga je pridržala. Jagnje se pridevlje tudi nekaterim svetnikom kot znamenje in pomenja njih čednosti kakor nedolžnost, ljubeznivost, čistost, krotkost, pokornost, požrtvovalnost. List se konča z gorkim opominom in spodbudo k češčenju božjega Jagnjeta. Škofje ilirske cerkvene provincije, k skupnemu posvetovanju v Gorici zbrani, so izdali dne 29. novembra 1911 za duhovnike pastirski list v latinskem jeziku. Okrožnica daje lepa navodila za duhovnikovo življenje in delovanje in se ozira na vse zahteve, ki jih stavi sedanji čas na duhovnika. Škofje priporočajo najprej duhovnikom skrb za lastno zveličanje in primerna sredstva: premišljevanje, molitev, spoved, duhovne vaje, pobožnost pri opravljanju najsv. daritve, bratovščino Sacerdotum Adoratorum. Nadalje priporočajo vestno nadaljevanje bogoslovnih študij in opozarjajo posebno na asketiko in mistiko h Slede opomini in navodila de vita et conversatione clericorum. Jako lep je oddelek, ki govori o duhovnikovem razmerju do predstojnikov, do duhovnih sobratov in do vernikov. Nadpa-stirji opominjajo, naj se odloki cerkvene oblasti prenagljeno in nespoštljivo ne presojajo in obsojajo, posebno naj se to ne zgodi javno na shodih ali po časopisju, kar tako silno škoduje cerkveni avktoriteti. »Hoc (ta resni opomin) eo magis ad nostrum pertinet officium, quo aevo nostro radicalium opinionum sectatores omnem lapidem movent, ut auctoritatis reverentiam animis populorum extinguant ordinemque socialem evertant.« Duhovnike naj veže prava bratska ljubezen; posebno je treba obsojati, ako se duhovniki med seboj napadajo na shodih ali pa v časnikih. Duhovniki naj se družijo v »Sodalitas SS. Cordis Jesu«, »Svečeniška Zajed-nica pod zaščitom Presv. Srca Isusova«. V političnem delovanju priporočajo škofje previdnost in zmernost. Opozarjajo na dva problema sedanjega pastirovanja, namreč skrb za mladino in skrb za izseljence. Slednjič opominjajo duhovnike, naj vodijo ljudstvo h Kralju v presv. zakramentu in pospešujejo pogosto in vsakdanje sv. obhajilo. 4 Pri tej priliki naj opozorimo na najboljša novejša dela o asketiki in mistiki: F. X. Mut z, Christliche Aszetik. Zweite, vermehrte und verbesserte Auflage. Paderborn 1909. — J. Zahn, Einführung in die Christliche Mystik. Paderborn 1908. — A. Poulain S. J., Die Fülle der Gnaden. Ein Handbuch der Mystik. 2 Bände. Freiburg im Breisgau & Wien. — R. Meyer S. J., Erste Unterweisungen in der Wissenschaft der Heiligen. 2. Bändchen. Freiburg i. Br. & Wien. — Le Pčre Gil-let, O. Praed., La valeur čducative de la Morale Catholique. Paris 1911. — J. G. Barthier, O. Praed., De la Perfection Chretienne et de la Perfection religieuse. 2 tomes. Paris 1901. Postni pastirski list prevzvišenega knezonadškofa goriškega je energična beseda o nevarnosti, ki preti posamezniku in družbi od slabega časopisja. »Zalibog imamo tudi mi Slovenci že take liste, ki vedoma in nalašč sramotijo in pobijajo sv. vero, katoliško cerkev in njene služabnike, ki priporočajo protestantstvo, moderno protiversko naziranje, ki smešijo procesije in romanje, sv. mašo in zakramente, ki s posebno slastjo blatijo sv. očeta papeža, škofe in duhovne, ki slavijo španskega anarhista Ferrerja, češ, da je bil nedolžno obsojen itd. . . . Potemtakem so tisti slabi časniki, ki dan na dan napadajo sv. katoliško cerkev, škodljivi črvi, ki glodajo na korenu človeške družbe. Kdor torej podpira take časnike, je sokriv tistega hudodelstva, ki hoče uničiti temelje človeštva. Prašam Vas, ali se ne potegujejo ravno cerkvi sovražni časniki za razporoko, ki bi vničila družino? Ali niso oni prvoboritelji za svobodno šolo, t. j. šolo brez Boga? Ali niso slabi časniki, ki nam pohujšujejo in kvarijo mladino? Koliko študentov je zgubilo vsled slabega berila sv. vero! Ali niso časniki vzrok, da se širi med našim dobrim ljudstvom uporni in brezdomovinski duh socialne demokracije?« Nadpastir svari nato pred čitanjem, kupovanjem, hranjevanjem in kakršnemkoli podpiranjem takih časnikov in lepo zavrača ugovore, ki se slišijo tolikokrat: Danes je treba vse čitati; meni nič ne škoduje; hočem vedeti, kaj pravijo nasprotniki, da vidim, kdo ima prav; čitam list zaradi lepega jezika; moram držati tak list zaradi trgovine itd. K sklepu pozivlje prevzv. knezonadškof, naj pokažejo katoličani posebno v evharističnem letu svojo vero odločno, ter odreja, kako se naj obhaja to leto v goriški nadškofiji. Ljubljanski postni pastirski list je ves posvečen Odrešeniku v najsvetejšem zakramentu. Prevzvišeni knezoškof obraoa pozor na dejstvo, da se svet nagloma zbira samo v dveh nasprotnih jaborih s popolnoma jasnimi nameni. Na bojni zastavi enega tabora je zapisano z zlatimi črkami : Za božje kraljestvo! Na bojni zastavi drugega tabora pa je s krvavimi znaki začrtano: Zoper božje kraljestvo! Prvi tabor ljubi navdušeno sv. rešnje Telo, drugi tabor pa ga sovraži in z vso silo izpodbija vero vanj. Vladika razvija potem te-le misli: 1. Gospod je med nami; njegova beseda nam je zagotovilo; v zakramentu nam deli dobrote: uči nas prav ceniti vrednost neumrjoče duše, daje nam tolažbo, pomaga nam čednostno živeti, povzdiguje naša srca k večni domovini; v zakramentu nam je dušna hrana, katero moramo prav pogosto in vredno vživati. 2. Gospod zaničevan : zaničujejo ga nekatoličani, zaničujejo ga moderni odpadniki od vere, ki izkušajo širiti strup brezverstva tudi med našim ljudstvom, zani-čujejo ga pa tudi često katoličani sami z grešnim življenjem. 3. Gospod poveličan: poveličujmo ga zasebno s čistim življenjem in s posvečevanjem nedelj in praznikov; poveličujmo ga skupno z raznimi pobožnostmi, ki so uvedene v ta namen; letos pa se bode priredil v poveličevanje Odreše-nikovo mednarodni evharistični shod na Dunaju. V posebnem kratkem listu z dne 2. februarja t. 1. je naznanil prevzvišeni knezoškof ljubljanski, da se uveljavi za škofijo papežev Motu proprio o praznikih na ta način, da se opravlja dotične dni služba božja kakor do sedaj, da pa ni več pod smrtnim grehom zapovedano, udeležiti se je, in tudi niso prepovedana hlapčevska dela. Praznik presv. rešnjega Telesa pa ostane kakor je bil doslej. Lukman. Vzhodna cerkev. Ruska cerkev. V drugi polovici lanskega leta je v ruski cerkvi zavladal krepkejši centralizem in absolutizem. To je nekoliko v zvezi z nepričakovanim napredkom katoliške vere v Moskvi (gl. »Voditelj« XIV [1911 ] 268—270); ruska vlada je iz strahu pred »katoliško nevarnostjo« zahtevala večjo strogost v cerkveni upravi. Sicer se je pa lansko leto na vseh poljih ruske državne uprave pojavila neka centralistična in absolutistična reakcija; to je moralo naravno imeti svoje posledice tudi v cerkveni upravi. Prejšnji predsednik ruske sinode Lukjanov se je ob koncu majnika umaknil novemu »ober-prokurarju« Sablerju, učencu mogočnega Pobedonosceva. Moč novega predsednika se je kmalu začela kazati na raznih poljih cerkvenega življenja; povsod se je začela omejevati svoboda in avtonomija. Cerkveni časopisi so začeli pisati bolj boječe. Nestrpnost nasproti katoličanom se je pomnožila tako v časopisju kakor tudi v vladnih naredbah. V teh razmerah ni upati, da bi se izvršile kake važnejše cerkvene reforme. Najbolj potrebna reforma bi bila odprava sedanje ruske sinode, ki nasprotuje cerkvenemu pravu in cerkev podreja vrhovni oblasti urad-nika-laika. Vsi izobraženi verniki ruske cerkve se sedaj že splošno zavedajo, da je oblast ruske sinode neopravičena; zato se bode nezadovoljnost s sedanjo cerkveno upravo brez dvoma toliko bolj širila, kolikor večji bode absolutizem ruske sinode. Cerkveni časopisi sicer ne pišejo več tako očitno o nepravičnosti sedanje vrhovne oblasti, ker ne smejo, a posebnega zaupanja v sedanjo cerkveno upravo tudi ne razodevajo. Vse kaže, da je ruska cerkev neozdravljiva, ker ni nobene oblasti, ki bi mogla izvesti potrebne reforme in zadržati propadanje cerkve in cerkvenega duha. Najvažnejša v lanskem letu pripravljena reforma je preuredba du-hovskih semenišč in učilišč. Poseben odsek ruske sinode je lani določil vse podrobnosti nove uredbe; sinoda je ta določila že potrdila. V zadnjih letih se je mnogo govorilo, da je treba dati vodstvu in profesorjem du-hovskih semenišč večjo avtonomijo. A sedaj izdelani načrt je samostojnost semenišč in profesorjev do skrajnosti omejil. Vrhovno oblast nad duhovnimi semenišči ima sinoda, lokalno vrhovno oblast pa dotični škof. Profesorji imajo samo pravico določiti čas in komisijo za izkušnje, vse drugo, n. pr. metodo, učne knjige, knjige za knjižnico pa določa škof oziroma sinoda. Rektor semenišča in vodja študij morata imeti akademično bogo-slovsko izobrazbo (t. j. izvršiti izkušnje na kaki ruski duhovni akademiji) in vsaj 10 let profesorske prakse. Samo rektor mora biti duhovnik; profesorji so lahko tudi laiki. — V učnem načrtu so določene važne izpre-membe. Sv. pismo so doslej proučavali na podlagi raznih učnih knjig. Sedaj bode pa glavna zahteva, da se bogoslovci seznanijo s celim sv. pismom samim; vprašanja iz introdukcije se bodo kratko obravnavala med čitanjem in razlaganjem dotičnih svetopisemskih knjig. K dogmatiki se pridruži dogmatična zgodovina in polemično bogoslovje, ki se je doslej poučevalo kot posebna stroka. Pouk o nravnem bogoslovju se podvoji; pridruži se »zavračanje socializma« (sociologija). Liturgiki se pridruži »cerkvena arheologija«. Cerkveno govorništvo se ne bode poučevalo tako teoretično kakor doslej, ampak bolj praktično; proučavali se bodo vzorni cerkveni govori, sestavljali in prednašali samostojni govori. Cerkveno pravo, ki je bilo doslej združeno s pastirstvom, se bode odslej poučevale kot poseben predmet. Pouk o zgodovini in zavračanju ruskega razkola (staroobredci) in sektantstva se bode pomnožil. V filozofiji se bode predaval zgodovinsko-kritični pregled filozofskih sistemov; doslej se je posebe predavala zgodovina filozofije in posebe »osnovna načela« filozofije. Pouk v svetnih predmetih (moderni in stari jeziki in slovstvo, svetna zgodovina, geografija, fizika, matematika) se bode toliko pomnožil, da bodo absolvi-rani bogoslovci v teh predmetih približno tako izobraženi kakor absolvi-rani gimnazijci. Učna tvarina se je znatno pomnožila, s tem se je pomnožilo tudi število učnih ur, a vprašanje je, če se bodo pomnožili tudi uspehi. (Ruska duhovna semenišča imajo 6 letnikov in odgovarjajo približno našim bogoslovskim semeniščem skupno s sedmim in osmim gimnazijskim razredom; kdor hoče biti sprejet v duhovno semenišče, mora prej izvršiti šest razredov duhovskega učilišča). Ta reforma se bode izvedla prihodnje leto. Sedanjih razmer tudi nova reforma ne bo znatno izpremenila. Cerkveni krogi splošno priznavajo, da je med seminaristi razmeroma malo verskega duha, malo idealizma in pobožnosti, ampak nasprotno se med bogoslovci zelo kaže vpliv novodobnega skepticizma, indiferentizma, kriticizma, moderne razdvojenosti in nezadovoljnosti; seminaristi zajemajo duhovno hrano iz sedanje brezbožne literature. Odtod tako pogosti resni nemiri in neredi v duhovskih semeniščih. Razen duhovnih učilišč ima ruska cerkev tudi mnogo cerkvenih ljudskih šol. Na te šole je začela cerkvena uprava obračati več pozornosti. Važna je ustanovitev nekakih šolskih sester (»sestri prosveščenija«). Te redovnice se bodo naselile v bližini drugih ženskih samostanov in vodile cerkvene ljudske šole. To je prvi poizkus redovnice uporabiti za šolsko izobraževalno delo. Sicer so pa cerkvene ljudske šole v resni nevarnosti, ker jim nasprotuje državna duma in zahteva, da se podržavijo in sekularizirajo. Sploh je videti, da je ruski parlament resna nevarnost za rusko cerkev. V dumi se večkrat neprijazno kritizira cerkvena uprava in se večkrat zahteva, da mora cerkev dovoljevati več svobode. Znano je, da je duma na različne načine kazala svojo nezadovoljnost nad reformo duhovnih akademij in semenišč, ker je sinoda v tej reformi preveč skrčila avtonomijo profesorjev in se je premalo ozirala na javno mnenje. V začetku letošnjega leta se je v dumi razpravljalo o preuredbi ruskih župnij (»prihod«), Duma bi rada župnijski upravi odvzela uradni cerkveni značaj in župnije preuredila v nekaka verska društva. V prvi polovici lanskega leta so cerkveni časopisi pisali o katoliški cerkvi dosti prijazno; odkar je pa predsedstvo sinode prevzel Sabler, je zavladal v časopisju neprijazen ton nasproti katoliški cerkvi. O cerkvenem zedinjenju se ne sme mnogo pisati, in kadar se piše, se piše zelo neprijazno. Tako je v decembru lanskega leta prinesel »Cerkovnyj Vestnik« (št. 50) o cerkvenem zedinjenju članek, ki se bere kakor kak uradni spis ruske sinode ali pa carigrajskega patriarha. Ruska cerkev, tako piše »C. V.«, vedno moli za cerkveno edinost in želi, da bi se vzhodna in zahodna cerkev združili, a seveda na »pravoslavni« podlagi pod enim pastirjem Jezusom Kristusom. Katoliška cerkev pa pojmuje unijo tako, da naj bi se vzhod podvrgel Rimu, a s tem se Rusi ne morejo sprijazniti. Ideja cerkvenega zedinjenja, ki jo katoliška cerkev tako vztrajno širi, služi po mnenju »C. V.« samo za misijonske namene, le kot novo sredstvo za misijonsko propagando. Na to našteva, kaj so razne vzhodne cerkve leta 1902—1904 odgovorile carigrajskemu patriarhu na njegovo željo, naj izrazijo svoje mnenje o uniji. Vsi odgovori se ujemajo v tem, da unija s katoliško cerkvijo ni možna, dokler se ne odreče svojim »dogmatičnim zmotam«, posebno primatu, in dokler ne opusti svojih misijonov na vzhodu; pač se pa vsem zdi možna unija z anglikanci in s starokato-ličani. Temu se pridružuje tudi »C. V.«, dasi priznava, da se Rusi premalo zanimajo za vprašanje o cerkvenem zedinjenju in da se je ruska cerkev preveč izolirala. Ob koncu januarja letošnjega leta so prišli v Peterburg štirje anglikanski škofje z mnogimi zastopniki angleškega parlamenta. Predsednik ruske sinode Sabler in razni ruski škofje so prisrčno pozdravljali angleške goste in govorili o zbližanju in celo o zedinjenju med rusko in anglikansko cerkvijo. Po prizadevanju ruskega škofa Evlogija se je ravno ob odhodu ruskih gostov iz Peterburga (31. jan. 1912) z dovoljenjem sinode ustanovilo društvo za zedinjenje anglikanske in ruske cerkve. Ni se treba bati, da bi imelo to društvo kaj uspeha, ker niti v anglikanski niti v ruski cerkvi ni nobene vrhovne avtoritete, ki bi mogla pripravljati in izvršiti zedinjenje. Ruski cerkveni časopisi splošno tožijo, da cerkveni duh in versko življenje med Rusi zelo nazaduje, sektantstvo pa napreduje. Krivična nasilnost ruske vlade nasproti katoličanom ne bode mogla zadržati razpadanja ruske cerkve, ampak je nasprotno le dokaz notranje slabosti ruske cerkve; to so v prvi polovici lanskega leta celo ruski cerkveni listi večkrat poudarjali. Izmed nasilnosti omenjam, da je bil urednik katoliškega ruskega časopisa »Vera i Zizn« duhovnik Okolo-Kulak obsojen v polletno ječo. Vlada je hotela edini ruski katoliški časopis zatreti, pa se ji ni posrečilo ; list še izhaja in upamo, da bode še dolgo izhajal, napredoval in dobil še novih tovarišev. Dr. F. Grivec. IV. Slovstvo. Die hl. Schriften des A. T. Ausführliche Inhaltsübersicht mit kurzgefaßter spezieller Einleitung von P. Constantin Rösch O. Cap. Lektor der Theologie. I. Teil: Die historischen Schriften. 8° (256). Münster, Aschendorff. M. 4.— To delo vsebuje natanko to, kar naslov napove. Uvod v posamezne knjige je res jako kratek, ki pa v lahko umljivih besedah pove to, kar imajo navadno Uvodi v sv. pismo. Le pri pentatevhu govori obširno o raznih podmenah ter prepušča končno bralcu odločitev. Sicer se pa že sam odloči za to ali ono mnenje. Pri posameznih slučajih navaja tudi tozadevno slovstvo. Glavna stvar je pa avtorju vsebina sv. pisma, ki jo navaja po skupinah, oddelkih in pododdelkih tako, da s kratkimi svojimi besedami pripoveduje dogodke, kazaje na verze in poglavja sv. pisma. Tistemu, ki bere sv. pismo, bo knjiga služila dobro za memoriranje vsebine, za čitanje samo ta način pripovedovanja ni primeren; tudi ne navaja knjiga izključno niti najmanjše razlage. Dr. Slavic. Apologie des Christentums. Von Dr. Paul Schanz, weil. Professor der Theologie an der Universität Tübingen. Erster Teil: Gott und die Natur. Vierte, vermehrte und verbesserte Auflage, herausgegeben von Dr. Wilhelm Koch, Professor der Apologetik und Dogmatik an der Universität Tübingen. Freiburg i. Br. und Wien 1910. Her-dersche Verlagshandlung. 8° (X und 848). K 12.—; geb. in Halbfranz K 14.40. Ko je izhajala tretja izdaja te apologije, je umrl njen pisatelj dne 1. junija 1905. Dan pred smrtjo je še napisal predgovor k drugemu delu. Njegov učenec in naslednik prof. Koch je izdal nato po zapiskih in beležkah rajnega tretji del, sedaj pa imamo pred seboj prvi del v četrti, pomnoženi in zboljšani izdaji. Schanzeva apologija ostane znamenito delo za vedno, sad jeklene marljivosti, izpričevalo izredno obsežnega, vsestranskega znanja ter treznega presojanja. In uprav ta copia rerum in pa velika previdnost v izražanju lastne sodbe zahteva od čitatelja resnega, napornega dela. To velja posebno o prvem delu, kjer je nakopičeno toliko težavnih problemov iz filozofije, naravoslovja, primerjajočega veroznanstva, antropologije in etnologije. Koch je pustil Schanzevo knjigo v bistvu neizpremenjeno, čeprav je tupatam, kakor priznava sam, drugih misli ko njegov učitelj. Tako je ohranil n. pr. Schanzevo razlago bibličnega poročila o stvarjenju in potopu. Vestno je izpopolnil slovstvene podatke, nanovo predelal preglede vsebine na začetku posameznih paragrafov, ogladil slog, dostavil mnogo manjših stvarnih popravkov. Da je to trudapolno in mudno delo, mu radi verjamemo. Knjiga je pa gotovo pridobila in ostane neobhodno potreben pomoček za vsakega, kdor se bavi z znanstveno apologijo. Lukman. Heortologie oder die geschichtliche Entwicklung des Kirchenjahres und der Heiligenfeste von den ältesten Zeiten bis zur Gegewart von Dr. K. A. Heinrich Kellner. Dritte, verbesserte Auflage. 8° (XVI und 318). Freiburg i. Br. 1911. Herdersche Verlagshandlung. K8.40; geb. K 9.84. Navedena knjiga nam predočuje razvitek cerkvenega leta na podlagi zgodovinskih raziskovanj. Deli se v tri poglavja in govori v prvem poglavju o cerkvenih praznikih v obče, v drugem o cerkvenem letu posebej, v tretjem o virih, iz katerih se zajema zgodovina cerkvenega leta. V prvem poglavju razpravlja pred vsem na kratko judovsko cerkveno leto, kar je za poznavanje bistva novozakonskega cerkvenega leta neobhodno potrebno. Prvi praznik starokrščanske dobe, pred katerim je judovska sobota zginila, je nedelja. Ta dan so prvi kristjani opravljali redno službo božjo, ki se je sestala iz pripravljajočega dela po noči, poznejše »vigiliae«, in iz daritve sv. maše ob zori, ki so jo imenovali »oblatio«, kateri je ob koncu sledila »missa«, t. j. odpustitev vernikov. Nedelja je imela nedeljski počitek, ki se je začenjal s sobotnimi večernicami (ve-sperae). Temu odstavku sledi liturgična razprava o praznikih in sicer, kako se prazniki delijo, kako so se množili in kako se je število skrčilo po raznih deželah in krajih do današnjega dne; seveda avtorjeve številke za naprej po novem papeževem Motu proprio o cerkvenih praznikih ne bodo povsem veljavne. Zanimiv je pregled zapovedanih praznikov po raznih deželah vesoljnega sveta v današnjih časih. V drugem poglavju se nahaja razprava o cerkvenem letu posebej in sicer v prvem delu o velikonočni dobi in pred vsem o Velikonočnem prazniku. Pri tem prazniku govori pisatelj o imenu, starosti, o časni in notranji zvezi z Veliko nočjo stare zaveze, o načinu in času praznovanja, o pripravljanju ali štiridesetdanskem času in o velikonočni osmini. Velikonočni praznik omenjajo že apologeti in med njimi prvi sv. Justin v dialogu s Trifonom. Glede časa omenjajo apostolski kanoni in sicer 7. sledeče: »Kdor pred pomladanskim jednakonočjem z Judi obhaja Veli- konoč, bodi izobčen«, iz česar je razvidno, da je judovska Velika noč mogla priti pred 21. marcij, kar bi se tudi ob času Kristusove smrti bilo moglo zgoditi, le zadnji dan Nizana ni smel priti pred pomladansko jednakonočje. Zveza med krščansko in judovsko velikonočjo je zgodovinska, ker je Kristus prvi dan judovskih velikonočnih praznikov umrl in notra-n j a, ker so se predpodobe stare zaveze izpolnile. Liturgična opravila velikonočnega praznika, h kateremu pripada kot neposredna priprava veliki teden, merijo predvsem na spomin trpljenja, smrti in vstajenja Gospodovega in v drugi vrsti na delitev sv. krsta, ki se je prvotno le v tem tednu vršila (odtod Dominica in ramis sc. palmarum ali Dominica competentium, Coena Domini, Dies amaritudinis, Pervigilium paschae, Pascha, Dominica in albis sc. deponendis). Daljnjo pripravo tvori štiridesetdanski post, ki se je raztezal črez 9 tednov, na kar nas v cerkvenem oziru še dandanes Dominica septuagesima spominja, s katero Cerkev začenja velikonočno dobo. Pro foro externo se začenja s pepelnično sredo, ki ima od sinode v Beneventu (1091) svoj začetek. Sklepčni praznik k Velikinoči pripadajočega časa z imenom quinquagesima, so binkošti. Petdeseti dan po judovski Velikinoči je bila na gori Sinajski ustanovljena starozakonska cerkev, in isti dan je prišel sv. Duh, in se je začela Cerkev nove zaveze. V tej dobi pisatelj razpravlja nadalje o prazniku Vnebohoda Gospodovega, presv. Trojice, sv. Rešnjega Telesa, presv. Srca Jezusovega in o štirideseturni molitvi. Kot drugo dobo cerkvenega leta navaja božično dobo in razpravlja obširno zgodovino božičnega praznika. Iz tega poročila zvemo, da se leta 354 prvokrat zgodovinsko omenja 25. december kot pravi rojstni dan Gospodov; kajti rojstvo Gospodovo so začetkoma ponekod obhajali 6. prosinca. Vpeljanje božičnega praznika in praznovanje 25. grudna je imelo za posledico nove praznike, namreč Obrezovanje Gospodovo, Oznanjenje Marijino in praznik Rojstva Janeza Krstnika. Priprava na Božič se je začenjala ob Martinovem (11. nov.). Advent s svojo liturgijo pripada poznej- šemu času in je veljal prvotno le za čas pokore, pozneje pa je dobil tudi predpodobni pomen. Praznik Razglašenja Gospodovega je začetkoma posvečen splošno le prikazitvi Sina božjega na zemlji, pozneje še le posameznim činom, po katerih se je razglasil za Sina božjega. Zgodovini tega praznika pridene avtor tudi razpravo o sv. Treh kraljih. Imena Gaspar, Melhior in Baltazar se omenjajo še le v IX. stoletju. Ostanke sv. Treh kraljev je orientalski škof Arzacij prinesel v Milan'. Bolandisti so pripovedko o sv. Eustorgiju zaznamovali kot nezgodovinsko2. Nadalje razpravlja o Svečnici, ki je bila prvotno bolj praznik Gospodov ko Marijin, zato tudi začetno ime Occur-sus Domini; še le Sacramentarium Gelasianum rabi ime Purificatio, torej kot Marijin praznik. Nato sledi razprava o nedeljah cerkvenega leta, ki vežejo glavne praznike. Tukaj poda pisatelj tudi pregled cerkvenega leta v grški cerkvi. Potem govori o kvaternem postu, o Markovi in prošnjih procesijah ter omenja, da se imenuje prva maior in druga minor litania, ker je prva starejša od druge, kar se drugod tudi drugače razlaga. Temu oddelku še pridene razpravo o cerkvenem posvečevanju in cerkvenih pa-tronih. Pri tej priložnosti omenja, da so se cerkve v prvih krščanskih časih imenovale deloma po ustanoviteljih ali lastnikih cerkva deloma po raznovrstnih motivih, deloma po mučenikih, na kojih grobovih so bile cerkve postavljene; še le počasi se je razvila navada, da so cerkve imenovali po svetnikih ali jih svetnikom na čast posvečevali. Drugi del drugega poglavja je odločen praznikom svetnikov. Tukaj razpravlja pisatelj o začetkih in podlagah češčenja svetnikov in o zgodovinskem pomenu praznikov. Svet in častitljiv je bil spomin mučenikov prvim kristjanom, zato je tudi vsaka cerkvena občina si ta spomin, kolikor se je dalo, nepokvarjen ohranila; posebno pa še mu-čeniškim truplom ali vsaj ostankom preskrbela častitljiv kraj za grob. Imena svojih mučenikov si je vsaka cerkvena občina zabeležila v spominsko knjigo (Diptycha), da je mogla rojstni (smrtni) dan cerkveno obhajati. Zgodovina mučenikov se zajema iz procesnih aktov ali iz zapiskov očividcev (passiones) ali iz legend. Začetka so se svetniki le v svoji domačiji častili; izjema od tega pravila sta sv. Janez Krstnik in sv. Štefan, kojih češčenje se je takoj po celi cerkvi razširilo. Po tej razpravi o mučenikih pisatelj prestopi k češčenju Matere božje. Češčenje Marijino je veliko starejše od njenih praznikov; že v katakombah imamo spominke Marijinega češčenja; ob času Konstantina se govori o treh Marijinih cerkvah, zgodovina pa začenja Marijine praznike še le okoli I. 500 omenjati. Nato prestopi pisatelj k trem glavnim, najstarejšim, Marijinim praznikom, ki so Marijino rojstvo, Oznanjenje in Vnebovzetje; posebno o zadnjem prazniku je razprava zanimiva. Potem sledi dolga razprava o prazniku Brezmadežnega spočetja, in tej se pridruži zgodovina manjših praznikov Marijinih. Omenja tudi Loreto, pa novejše kontroverze o pristnosti loretske hišice prezre. 1 Glej: Das hl. Dreikönigsfest. Vortrag gehalten von Dr. Mihael Napotnik, Fürstbischof von Lavant. 1898, 7. s Acta Sanctorum Bollandiana. Septemb. Tom. V. § 3. Dr. Napotnik, op. c. p. 7. Sledi zgodovina praznikov drugih svetnikov in sicer sv. Jožefa, apostolov, sv. Magdalene, sv. Cecilije, sv. Katarine in vseh Svetcev, spomin vernih duš, praznik angelov in sv. križa. V tretjem poglavju govori pisatelj o virih, iz katerih se zgodovina cerkvenega leta zajema, o zakramentarijih, ki so Leonianum, Gelasianum in Gregorianum; o koledarjih in martilogijih itd. Ob koncu še prida kronologični pregled važnih dogodkov glede liturgije in heortologije. Zelo ročno in porabno stori knjigo obširno alfabetično, osebno in stvarno kazalo, ki je knjigi pridjano. Za poznavanje cerkvenega leta je knjiga velikega pomena; služila bo dobro pridigarjem in katehetom. J. Kavčič. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Zbral dr. Franc Kos, c. kr. profesor. Tretja knjiga (1. 1001—1100). V Ljubljani, 1911. Založila in izdala »Leonova družba« v Ljubljani. Tiskala »Katoliška tiskarna«. Vel. 8° (LXXVII in 327). Glavna vsebina so zgodbe karatanskih vojvod in oglejskih patriarhov, posebno zanimive v dobi investiturnega boja. Važni so tudi podatki o mejnih markah (kranjski, istrski, savinjski, ptujski in karantanski), o škofijah solnograški, krški in tržaški in o novih samostanih (v Osojah, pri Sv. Juriju na Jezeru, pri Sv. Pavlu, v Admontu, pri Sv. Lambrehtu, v Možnici in Rožacu). Vsakdo bode poiskal tudi v tej dobi imenovane kraje svoje ožje domovine: Največ jih je za Kranjsko, slučajno najmanj za Štajersko. Vsakdo bode tudi z zanimanjem čital vesti o plasteh narodu in njegovi razprostranjenosti v dandanes nemških pokrajinah. G. pisatelj je vse te podatke iz virov zbral in sistematično začetkom knjige sestavil. V teh pregledih je zgodovina Slovencev v XI. stol. že napisana in sicer večinoma z besedami virov. Gradivo (štev. 1 —420), sezna-mek virov, imensko ter stvarno kazalo je urejeno kakor v prejšnjih vezkih. Pisatelj v uvodu opravičuje, da se je morda preveč oziral na karantanske vojvode in patriarhe. Mi menimo, da natančnost pri zgodovinarju ni nikdar graje vredna, pač pa površnost. Posebno velja to za Gradivo, ki naj bo podlaga pri sestavljanju krajevnih in župnijskih kronik, izhodišče za nadaljnje znanstveno raziskavanje. Ne zadoščale bi n. pr. le take notice o patriarhih, ki se izrecno tičejo naših krajev, zakaj potrebno je poznati tudi zvezo dogodkov in ves milieu. Zato naj g. profesor tudi v bodoče porabi vse gradivo, kar ga je nabral, o skrajšanju bi se lahko govorilo le z ozirom na način edicije. Pri tekstih, ki ne govorijo direktno o slovenskih razmerah1, bi zadoščal slovenski prevod z ozna-čenjem knjig, kjer se najde izvirno besedilo. Pri drugih tekstih, ki se sicer tičejo naših krajev, se lahko enake variante samo citirajo in ne izpišejo 2. Latinsko besedilo bi se sploh dalo precej omejiti3, rabi se le v slučajih, kjer gre za dalekosežnost izvirnikovih besedi Strokovnjaku itak ti izvlečki nikdar ne bodo mogli nadomestiti celotnega teksta. Slednjič bi se literarni viri lahko citirali s kraticami in bi se tudi s tem pridobilo nekaj strani. Tudi stavek bi se dal manj elegantno razvrstiti, s vsemi temi nasveti bi se dalo nekaj pol prihraniti in stroški znižati — a pisateljsko delo se ne da in ne sme omejiti. In vendar je to glavna želja 1 N. pr. štev. io. — 2 N. pr. štev. 190. — 3 N. pr. štev. 220, 363, 390. vseh Slovencev, ki se za domačo zgodovino zanimajo, da bi to temeljno delo izšlo v doglednem času. Prvo knjigo Gradiva smo dobili 1. 1902, drugo 1906, tretjo 1911, pisatelj pa nam je obljubil 10 zvezkov, torej še lahko čakamo najmanj 30 let na konec. Pisateljsko delo bode posebno zamudno od 1. 1260/70 naprej (torej pribl, od 6. vezka), ko se končajo tiskane listinske zbirke Štajerske, Kranjske in Koroške in bode treba direktno iz arhivov crpiti. In ako bi g. profesorju odpovedalo pero, se bode težko kdo našel, ki bi s tako natančnostjo pisal delo, ki ne nese literarne slave, ker ne objavlja novih virov, ne vodi do novih rezultatov, ni v splošno znanem jeziku. G. profesor je v treh vezkih pokazal kaj more storiti iz navdušenja za stvar, sedaj pa je častna naloga vplivnih slovenskih voditeljev, doseči, da se more brez šolskih skrbi posvetiti edino nadaljevanju »Gradiva«, z druge strani pa tudi izdajanje financielno omogočiti. Ideal bi bil, da izide vsako drugo leto eden zvezek. Delo bode čimdalje bolj zanimivo in od leta 1260/70 bode tudi za nemške zgodovinarje neizogibno potrebno. Njegova veljava za našo zgodovino se bode dala preceniti šele ob koncu, ko bode vsaka soseska in vsak večji kraj imel v njem svojo zgodovinsko podlago. Stegenšek. Marijin otrok. — Vodilo za ude Marijine družbe. Drugi natis. Priredil in založil P. Lavrencij G öp p el. Ord. Cist. v Zatičini 1910. Prvo izdajo je »Voditelj« VII (1904) 390 prav pohvalno ocenil. Tiste izdaje zdaj nimamo pri rokah, da bi vedeli povedati, v koliko je druga izboljšana. Popravljene pa so pomanjkljivosti, na katere je tedaj opozoril »Voditelj«; molitveni del je sedaj prirejen po novem potrjenem besedilu. Nekoliko obširnejši je tudi. Jezik je bil prej pohvaljen, in je zdaj tudi lep. Oceniti nam je torej zdaj knjižico predvsem glede na praktično uporabnost pri Marijinih družbah in to storimo najložje v paraleli s Bleiwei-sovim »Vodilom Marijinih družb«, ki je bilo prvokrat že prej izdano in ki je sedaj v devetem natisu, ker imata knjigi isti smoter in torej v bistvu tudi isto vsebino. Bližnji povod, čemu je bil izdan »Marijin otrok«, nam ni jasen. Morda je vzrok ta, da duhovni sin velikega ljubitelja Marijinega svetega Bernarda tudi da duška svoji ljubezni do Matere božje, zavetnice svojega reda, in pomaga v srcih slovenske mladine, med katero sedaj biva in deluje, ustanoviti Marijino kraljestvo. Vnet izraz te ljubezni so lepi sestavki: predgovor, nastanek in namen Marijinih družb in življenje Marijinega otroka. O vsem tem ude poučiti Bleweisovo »Vodilo« prepušča le vodnikom družb. »Marijin otrok« je torej po vsebini bolj zaokrožen kot »Vodilo«. V navajanju odpustkov je Göppel natančnejši od Bleiweisa. Opravilnik za predstojništvo je tudi natančnejši. Tako n. pr. v »Vodilu« čisto izpuščen opravilnik za tajnika. Sploh se drži Göppel natančneje izvirnih pravil nego Bleiweis, kar deloma odobravamo, deloma pa z ozirom na naše razmere ne. V marsičem se bode moral eventualen tretji natis »Marijinega otroka« bolj ozirati na naše razmere, na sklepe škofijskih vodstev, oziroma na »Vodnik marijanski«, ki je bil 1. 1910 menda istočasno tiskan. Enotnosti je treba vposlej »Marijinemu otroku« pa tudi »Vodilu« n. pr. v nomenklaturi vodnik, prednik etc. Z dobo kandidature se zadovoljuje Göppel z 2 do 3 meseci, Bleiweis s 3 do 10 mesecev, Vodnik marijanski terja 3 mesece do enega leta. Ude v tujini, ki se več ne javijo, reče G. izbrisati po treh, B. kakor Vodnik marijanski po dveh letih. Način izključevanja nevrednih udov je pri B. mnogo bolje pojasnjen. G. natanko popisuje udom način volitve po jezuitskih pravilih; B. to v »Vodilu« izpušča, kar se nam zdi modrejše. V naših razmerah pač po G. načinu vedno ne kaže voliti, vodniki pa se bodo o tem lahko poučili iz Vodnika marijanskega, pa bodo tudi svojim naslednikom v kakem pro-memoria popisali svojo prakso in svoje izkušnje. Za javne molitve pri shodih iste župnije ne bo mogoče, da bi eni udje imeli »Marijinega otroka«, eni pa »Vodilo«. Vspored molitev, naslovi, se ve strani in še nekatere inačice bodo skupno glasno molitev otežkočevale. Zato si bodo vodniki zlasti novih družb naročili in bodo pregledali obe knjižici, terjali pa v družbi le eno. Želeti bi bilo vsekako, da bi Göppel sprejel za jutranjo in večerno molitev še obrazce iz kate-hizma, ki se jih otrok nauči na pamet v šoli in jih bo molil tudi kot Marijin sin in Marijina hči. Po slovenski molitveniški literaturi imamo sedaj bogve koliko takih — sicer lepih — obrazcev, a nam se zdi, da jih rabi na 1000 vernikov k večjemu po eden. — Passus o pogostem prejemanju svetih zakramentov na str. 23 pri Göppelu z ozirom na nove papeževe odloke ne bo pravilen. Govorili smo precej obširno, ker stvar zanima vodnike povsod tako lepo razvijajočih se Marijinih družb. Joe. Cede. Kirchenrechtliches Handbuch für die religiösen Genossenschaften mit einfachen Gelübden. Nach den neuesten Erlassen des Heiligen Stuhles. Mit mehreren Anhängen. Von Peter Bastien O. S. B., Konsultor der heiligen Kongregation für das Ordenswesen, der päpstlichen Kommission für die Kodifizierung des kanonischen Rechts usw. Unter Mitwirkung des Verfassers aus dem Französischen übertragen von Konrad Elfner O. S. B. aus der Beuroner Kongregation. 8° (XX u. 456) Freiburg 1911, Herdersche Verlagshandlung. K 5.40; geb. in Leinwand K 6.36. Kot konzultor kongregacije za redovništvo in član komisije za kodifikacijo cerkvenega prava je Bastien gotovo dovolj kvalificiran, da sestavi knjigo o pravnih predpisih, ki veljajo za moderne redovne družbe. Odkar je Leon XIII dne 8. decembra 1900 izdal konstitucijo Conditae a Christo Ecclesia e, je cerkvena zakonodaja v tej smeri znatno napredovala in še ni zaključena. Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi govori o redovniškem življenju in njegovih dolžnostih. Tukaj razlaga pisatelj, kako se redovne družbe z navadnimi obljubami ustanove, kdaj in kako se priznajo in se jim potrdijo pravila, in kako se odpravi od sv. stolice aprobirana družba. Druga knjiga obsega predpise o vstopu in noviciatu, tretja o obljubah in dolžnostih, ki slede iz obljube. Drugi del pojašnjuje oblast sv. stolice in škofov nad takimi družbami, tretji del kaže njih notranji ustroj in vodstvo. B. knjiga je stvarno popolna, kolikor se pač more doseči popolnost pri takih delih. Prepornih vprašanj se pisatelj ne izogiba, temveč jih rešuje z ozirom na obče veljavno pravo in pa na prakso v rimskih kongregacijah, ki mu je dobro znana. To dela knjigo posebno porabno. Sploh moramo povdariti, da je knjiga zanesljiva, skozinskoz jasno in praktično urejena, izvrsten, da, naravnost potreben pomoček za vsa- kega duhovnika, ki ima opraviti z redovnimi družbami. Spovednikom bode posebno služila tretja knjiga prvega dela. Dodatek obsega posebne predpise za usmiljene sestre in pa zbirko najvažnejših odlokov sv. stolice v originalu in prevodu ali samo v prevodu. Na koncu je skrbno sestavljeno stvarno kazalo. Na str. 316 stoji pri dekretu In ter e a dvakrat napačen datum 15. septembra 1909 mesto 30. julija 1909, kakor je prav navedeno v dodatku na str. 430. Lukman. Bericht über den fünften Marianischen Weltkongreß, abgehalten zu Salzburg vom 18. bis 21. Juli 1910. Herausgegeben vom Lokal-Komitee des V. Marianischen Weltkongresses. Salzburg 1911, Druck und Kommissionsverlag: Zaunrithsche Buch- und Kunstdruckerei. Große Ausgabe: 8° (XXI und 704). K 7.— ; geb. K 10.40. — Kleine Ausgabe: 8° (XVI uud 300). K 3.—; geb. K 5.40. Pred seboj imamo lepo opremljeno poročilo o V. mednarodnem ma-rianskem shodu v Solnogradu. Knjiga obsega tri dele. Prvi (5 — 59) slika pripravo na shod, ki naj bi se po sklepu IV. mednarodnega marianskega kongresa v Saragossi (1908) vršil na avstrijskih tleh, na Dunaju ali v Solnogradu. Te strani pričajo, koliko skrbi in truda zahteva takšno podjetje. Drugi del (67—293) popisuje shod sam. Dne 17. julija se je otvorila v št. peterski opatiji in pa v c. kr. študijskem poslopju marianska umetniška razstava, ki je obsegala stara in nova dela. Kongres je otvoril dne 18. julija solnograški nadškof kardinal Katschthaler v latinskem in nemškem jeziku. Nato se je bilo določilo predsedstvo. Predsednik kongresa je bil prevzv. knezoškof lavantinski dr. Mihael Napotnik, ki je z lepim nagovorom prevzel častno mesto in izrekel zahvalo pripravljavnemu odboru. Nato so se oglasili zastopniki raznih dežel in narodnosti k besedi in pozdravljali v svoji materinščini svetovni shod. Govorilo se je v devet jezikih. Vsakemu govorniku se je zahvalil predsednik v njegovem jeziku. V imenu Slovencev je govoril prevzv. knezoškof ljubljanski dr. Anton Bonaventura Jeglič ter povdarjal, da se odlikuje naš narod prav posebno po češčenju Marijinem. V svoji zahvali je povdarjal predsednik, kako procvitajo pri nas Marijine družbe in bratovščine na čast M. B. Izmed sledečih prireditev svetovnega kongresa opozarjam samo na slovesno službo božjo v stolnici dne 19. in 20. julija. Pri prvi je imel prevzv. knezoškof lavantinski krasno slavnostno pridigo o veri blažene Device; drugi dan pa je pridigoval prevzv. škof pasovski Feliks baron Ow. Omeniti moramo tudi impozantno manifestacijo pred kipom Marijinim zvečer 20. julija po drugi (in zadnji) javni seji, katero je zaključil predsednik z mogočnim sklepnim govorom. Sklep svetovnega shoda je bil pri romarski cerkvi Maria Plain, kamor se je dne 21. julija pomikala velikanska procesija. Tamkaj je pridigoval prevzv. nadškof monakovski dr. Franc Bettinger, predsednik shoda je služil zahvalno sv. mašo in protektor kongresa zapel Te Deum in podelil apostolski blagoslov. Vsporedno s svetovnim marianskim kongresom je zboroval IV. shod Marijinih družb. Naša knjiga nudi sumarično poročilo o teh zborovanjih, natančno poročilo pa je izšlo na Dunaju kot 3. in 4. zv. >Präsides-Kor-respondenz« 1910. Tretji del knjige (299—704) obsega referate, ki so se predložili v raznih sekcijah svetovnega kongresa. Bilo je skupaj šest sekcij, ena (nemška) je imela tri skupine. Mnogo zanimivega gradiva je zbranega v tem oddelku. Na str. 696 — 701 so posnete osnovne misli referatov iz slovenske sekcije, v kateri so govorili prevzv. knezoškof dr. Jeglič, Prednosti Marije, sistematično razvite; dr. Zdešar, Marija in čudotvorna medalja; J. Kalan, Kako bi najložje in najbolje oteli naše fante? Posneli smo tukaj le nekaj najvažnejših stvari iz bogate knjige, ki je vreden spomin marianskega kongresa, kateri je po trudu toliko izbornih moči, posebno pa prizadevanju sivolasega kardinala-protektorja in neumornega predsednika, uspel sijajno. Lukman. Frohe Botschaft in der Dorfkirche. Homilien für Sonn- und Feiertage von Dr. Karl Rieder. Freiburg in Breisgau. Herder 1911. 8» (XIV und 278) K3.60; geb. K 4.80. Že dalj časa se piše in razpravlja o tem, da naše pridigovanje ni času primerno. In res ako pogledamo v razne homiletične liste, najdemo malo kaj času primernega in res jedrnatega. Večina pridig je tako plitva, in če je katera boljša, je gotovo kakega starejšega avtorja. Krivda leži v tem, da so naši homileti zapustili vir vsega božjega nauka — sv. pismo. Zato se glasi klic najnovejših reformatorjev homiletike (Stingederja, dr. Kepplerja itd.): »Nazaj k sv. pismu!« Kako je sv. pismo res porabno za pridige na deželi, to hoče župnik dr. Rieder praktično pokazati. 50 ho-milij najdeš v knjigi. Uporabljena so razna mesta sv. pisma, stari in novi zakon, evangeliji, listi, prosti odlomki iz listov sv. apostolov in dejanje apostolsko. Pridige se ozirajo res bolj na kmetiča in navadnega poslušalca. Knjigo vsi recenzenti izvanredno hvalijo — izšla je že druga in tretja izdaja. Kaj pravimo mi h knjigi? Nekatere homilije so res izborne, da si boljših misliti ne moremo, recimo homilija za velikonočno nedeljo, druge so zopet manj vredne. Ne vem, če bo kdo hotel porabiti homilijo za 15. nedeljo po binkoštih. Malo čudno se mi zdi, da Rieder tu in tam razlaga po nedeljah kako zgodbo iz sv. pisma, ki je prisiljeno porabljena. Nikakor pa ne odsvetujem, knjige kupiti. Jedra imamo veliko, da pa vse ni enako izborno, kdo bi pa to zahteval od vsake knjige, posebno pa še od zbirk cerkvenih govorov. E. Vračko. Predigten und Ansprachen zunächst für die Jugend gebildeter Stände. Von Msgr. Dr. Paul Baron de Mathies (Ansgar Albing). Erster Band: Predigten vom ersten Adventsonntag bis zum Weißen Sonntag nebst elf Gelegenheitsreden. 8° (X und 222). Freiburg & Wien 1909, Herdersche Verlagshandlung. K 3.— ; geb. in Leinwand K 3.60.—Zweiter Band : Predigten vom zweiten Sonntag nach Ostern bis zum Feste Peter und Paul nebst sechzehn Gelegenheitsreden. 8° (X u. 286). Freiburg und Wien 1910, Herdersche Verlagshandlung. K3.60; geb. in Leinw. K 4.32. Pva priročna zvezka vsebujeta zbirko 41 večinoma kratkih pridig za vse nedelje in zapovedane praznike od 1. adventne nedelje do praznika sv. apostolov Petra in Pavla, 7 nagovorov za marijansko kongregacijo in 20 priložnostnih nagovorov, ki bodo ekshortatorjem dobrodošli, kakor n. pr. nagovori na birmance, prvoobhajance, pri sprejemu konvertita v kat. cerkev, pri darovanju za dobrodelne namene, o miroljubnosti, o duhovnem čtivu, o prijateljstvu z Jezusom, o krščanski krotkosti, o obnašanju v cerkvi, nadalje trije nagovori o dolžnosti veroizpovedbe, nagovor o vsakdanjem izpraševanju vesti, nagovor za popotnike (različnih veroizpovedi) na oceanskem parniku, za dijake ob začetku počitnic, dva nagovora o cerkvi v novodobnem svetu, o priložnosti osemdnevne spravne pobožnosti v čast presv. Rešnjem Telesu in o krščansko-nravnem čutu. Govori, ki so le kratek posnetek resnično prednašanih, so osnovani pretežno na liturgični podlagi in vsekakor niso suhi, ampak prikrojeni tako, da dobro ustrezajo namenu pisatelja, namreč izobraženo moško in žensko mladino — in to ima govornik predvsem pred očmi — pa tudi širše kroge utrditi v praktičnem krščanstvu, v življenju po veri v dosego večnega in zadnjega namena. Govori so pa tudi primerno čtivo za olikance vsake starosti, zlasti za take, ki se naj pouče o liturgiji novozakonske daritve in ki napram velikim časovnim in dnevnim vprašanjem zavzemajo odločilno stališče. V Filadelfiji izhajajoča »Ecclesiastical Review« ocenjuje te govore in po-vdarja, da je njih slog prav izviren in jasen, njih ton obziren, njih vsebina časovnim razmeram zelo primerna ter zatrjuje, da se ti govori zaradi »charming aroma of simplicity and directness« dajo primerjati s kardinal Newmanovimi »Parochial and Plain Sermons«. Jan. Ev. Kociper. Bauern-Predigten auf alle Sonntage des Kirchenjahres nebst einer Allerseelen- und Primiz-Predigt. Verfaßt von Anton Westermayer, ehemal. Domprediger von Regensburg und späterer Landpfarrer. Vierte verbesserte Auflage. Herausgegeben von G. Böhm, Pfarrer. Regensburg 1911. Verlagsanstalt vorm. G. J. Manz, Buch- u. Kunstdruckerei A. G. Res je, kar trdi izdajatelj v predgovoru: dobre poljudne pridige so ne sicer v praksi pač pa v slovstvu zelo redke. Težko je najti pridige, ki bi bile prilagodene razmeram kmečkega in delavskega ljudstva. Wester-mayerjeve pridige zaslužijo ime, ki jim ga je dal izdajatelj. Jezik je pri-prost, poljuden, verske resnice razjašnjuje vsestransko, ozirajoč se vselej na kmečke poslušalce, na njihove dobre in slabe navade, na napake sta-rišev, zakonskih, otrok in poslov. Prav pogosto in spretno je porabljeno tudi sv. pismo zlasti novega zakona. Izdajatelj bi naj na nekaterih mestih nekoliko omilil »starodobne« izraze. Tudi so ti govori nekoliko predolgi, vsaj za sedanje razmere, sicer pa zares poljudni in praktični. A. S. Festreden und Gelegenheits-Ansprachen, vorwiegend zum Gebrauche der Militärgeistlichkeit. — Religiöse Vorträge, vierter Zyklus von Franz Horaček, k. u. k. Akademiepfarrer etc. Graz 1910. Ulr. Mosers Buchhandlung (J. Meyerhoff), k. u. k. Hofbuchhändler. Pisatelj je znan že po treh zvezkih svojih »Religiöse Vorträge für die reifere katholische Jugend«. Tukaj so zbrani njegovi nagovori, kijih je imel ob raznih priložnostih n. pr. v začetku in ob sklepu šolskega leta, ob cesarjevem imendanu, zapriseganju vojakov, pri porokah, ob grobu vojaškega gojenca itd. Kratki, prisrčni in praktični so ti govori. Vmes so vpleteni zanimivi in poučni dogodki. Ti in ostali govori Horačekovi so lahko vsakemu zgled, kako je treba mladeničem, zlasti še izobraženim govoriti, da se bodo v veri utrdili in dobili veselje do krščanskega življenja. A. S. Slike iz omladinske duhovne pastve. — Spomenspis. Sastavio prof. Ferdo Heffler. Zagreb 1911. 8» (XVI in 208). K 2.50. Plodoviti katehetski pisatelj, ognjeviti propagator takozvane »psiholo-gične metode« ali recimo nazornega pouka, neumorni voditelj katehetskega gibanja na Hrvatskem je podal duhovnikom-katehetom zanimivo knjigo, da bi jih navdušil za njih velevažen poklic. Na kratko bi lahko imenovali njegovo knjigo: katehetiko v zgledih ali nazorni pouk za katehete. Sistematično je sestavil zglede, navedene v znanem listu »Korrespondenz der Associatio persev. sacerd.«, ki so kaj primerni, »da kateheta dižu, uli-jevaju mu ljubav, staleški ponos i gorljivost za brigu oko vodenja mladeniških duša«. Spomenspis imenuje pisatelj svojo knjigo, ker jo je priobčil v spomin na imenovanje dr. Bauerja za pomožnega škofa, 201etnico svojega mašništva in desetletnico, kar obstoji katehetska knjižnica v Zagrebu. Priporočamo omenjeno knjigo vsem gg. katehetom in trdno smo uverjeni, da jih bo bolj navdušila za katehetski poklic ter jim podala več potrebne nao-brazbe, kakor dolgovezni traktati kake suhoparne katehetike. Al. Cižek. Der Priester in der Einsamkeit. — Vom heiligen Bischof und Kirchenlehrer Alphons Maria von Liguori. In neuer Bearbeitung von P. S. Aigner, C. Ss. R. Vierte Auflage. 8° (XII und 567). Regensburg 1911. Verlagsanstalt vorm. G J. Manz. M3.60; geb. M 5.20. Pod tem naslovom je izdal Aigner 4. izdajo slovitega Alfonzovega dela. Razdeljena je četrta izdaja kakor tretja, vendar pa še na mnogih mestih tretjo izpopolnjuje. Pred vsem si je prizadeval pisatelj, da je mesta citirana iz sv. pisma in iz cerkvenih očetov natančno preiskal, očete pa citiral vse po Mignevi izdaji. Tekst je torej enotnejši in citirana mesta se lažje najdejo. Knjigi je pridejan alfabetično stvarno kazalo. Akoravno je Alfonzovo delo pri nekaterih točkah že malo zastarelo in radi izpremenjenih časovnih razmer le težko izvedljivo, je vendar delo trajne vrednosti, in knjiga je res prava zakladnica najlepše razvrščenih in s citati opremljenih naukov, ki prav mogočno uplivajo na duhovnikovo srce. Knjiga je uporabljiva za duhovne vaje, kakor tudi za zasebno vsakdanje premišljevanje. Prav primerna je tudi za darilo duhovnikom, zlasti mlajšim. J. Žagar. Povijest turopoljskih župa. Napisao Janko Barle. Zagreb. Ti-sak Antuna Scholza 1911. 4°, 298 str. s 24 slikami. Naš rojak in marljivi hrvaški zgodovinar J. Barle, sedaj nadškofijski tajnik v Zagrebu, opisuje vtem delu župnije Dubrance, Odro, Stare Čiče in Veliko Gorico v plemeniti občini turopoljski blizu Siska. Opis župnijske cerkve in podružnic ter kapel, njih natančna zgodovina, potem pokopališče, župnijski dohodki, vrsta župnikov in kapelanov, v župniji rojeni duhovniki, razni drugi zgodovinski podatki o župljanih — to so predmeti, o katerih govori pri vsaki župniji. Večji del gradiva so vestno in vzorno sestavljeni podatki iz arhivov. Zato bode knjiga velikega pomena za opisane kraje, v marsičem zanimiva tudi za tuje čitatelje, glede vporabe arhivalne snovi zgledna tudi za nas. Posebno za kulturno zgodovino je v njej mnogo gradiva. Nas so zanimale n. pr. lesene cer- kve in kapele, lesena župnišča do najnovejše dobe, potem skoro stalni preddvori pri cerkvah, ki se poredkoma nahajajo tudi pri nas. Zanimiv je n. pr. sv. Izidor v hrvaški narodni noši v mali kapeli v Odri iz 1. polovice 19. stol.: Pri nas pa se predstavlja v kmetski obleki 18. stol. s kratkimi hlačami. Morda bi bilo dobro, če bi g. pisatelj še bolj povdarjal take predmete, ki kažejo ali vez z zapadno Evropo ali pa poseben hrvaški karakter. Knjiga je lepo opremljena in zasluži, da jo čitajo tudi slovenski svečeniki. Podrobni študij verske kulture in cerkvenega življenja v štirih turopoljskih župnijah skozi dobo več stoletij jim bode razbistril pogled za hrvaške posebnosti in bode poglobil že itak splošno zanimanje za bratski narod. Stegenšek. ------------------- v. Raznoterosti. Cvetna procesija v Jeruzalemu v XII. stoletju. V razpravi »Cvetna nedelja« (Vod. XII [1909] 135—154) sem na podlagi Eterijinega (Silvijinega) potopisa »Peregrinatio ad loca sancta« popisal cvetno procesijo v Jeruzalemu proti koncu IV. stoletja in omenil frančiškana Francesco Suriano, ki nam pripoveduje, da je v XV. stoletju oficiator jezdil v mesto. A. Schönfelder1 je objavil sedaj iz rokopisa I Qu 175 kraljeve in vseučiliščne knjižnice v Vratislavi red, ki je veljal za procesije latincev v Jeruzalemu v XII. stoletju. Rokopis je iz XIV. stoletja, namenjen za križnike v Pragi, podaja pa jeruzalemski obred iz dobe zapadnega kraljestva, torej iz XII. stoletja, skoraj neizpremenjen. Navodilo za cvetno nedeljo se glasi'2: Patriarcha cum thesaurario ecclesie sancti sepulcri lignum sancte crucis secum deferente cum prioribus ecclesiarum montis syon et montis «lyueti et abbate sancte marie uallis iosphat et eorum congregacionibus ante solis ortum vadunt in bethaniam obi dns lazarum resuscitauit. Inde oracione facta sollempnibus induti vestibus dominicis vestigiis iherusalem reuertuntur antiphonas et ympnos cantando sollempnitati con-gruentes patriarcha manibus propriis crucem dominicam deferente. Interim hii qui remanserunt in ierusalem videlicet conuentus dominici sepulcri et hospitalis sancti iohannis et sancte marie de latina ad templum domini cum omni populo conueniunt. Vbi unus ex ipsis et si episcopus defuerit prior sancti sepulcri uel subprior aut vnus ex maioribus aut ebdomadarius, Quia illa ebdomada communis est et alia sequens similiter communis et de na-tivitate similiter communis et de penthecoste, Super flores palmarum et ramos olyuarum facit benediccionem. Facta benediccione inde omnes pro-cedunt occurrentes cruci dominice in valle iosaphat. 1 A. Schönfelder, Die Prozessionen der Lateiner in Jerusalem zur Zeit der Kreuzzüge. Historisches Jahrbuch XXXII (1911) 578 ff. 2 Hist. Jahrbuch XXXIlj 585 f. Postquam omnes hinc et illinc conueniunt, ordinatis e regione pro-cessionibus quatuor ex hiis qui cruci dominice obuiam venerunt aliquan-tum alios precedentes incipiunt an Aue rex noster et flectunt genua ipsi et tota illorum comitacio contra dominicam crucem. Surgentes interim secundo et tercio eandem ä incipiunt et genua flectunt et post terciam antiphone incepcionem omnes simul cantant Fili dauid. Et sic ä finita quatuor illi cantant ä Pueri hebreorum tollentes. Et cum isti cantant ä, omnes qui sunt in alia parte flectunt genua qua finita et illis ere-ctis quatuor alii a parte patriarche ordinati cantant eandem antyfonam et isti ex alia parte omnes interim flectant genua. Interimque tercio isti cantent eandem ä et illi flectant genua. Similiter alternatim cantent aliam ä pueri hebreorum vestimenta prosternebant alternatim genua flectendo. Hiis finitis cantor incipit ä Occurrunt turbe. Alii omnes sub-secuntur cum floribus. Interim dyaconus et subdyaconus parati accepta benediccione ascendunt in altum vbi ab omnibus videri et audiri possunt. post eos ascendunt patriarcha et rex et persone. finita an legitur ewan-gelium Cum appropinquasset. postea patriarcha facit sermonem ad populum. Deinde recedunt et vadunt omnes usque ad portas aureas cantando an Ceperunt omnes turbe ä Cum appropinquaret ä Cum au-d iss et ä ante sex dies. Interim subcantor et magister scole ascendunt cum pueris super portam per quam dns adueniens intrauit et ibi expectant donec egressi congregentur. Quibus congregatis ipse cantor incipiet an Gloria laus et honor et chorus inferius respondet et pueri cantant V Israel es tu rex Cum ceteris Choro inferius Respondente. Quibus finitis patriarcha incipit ß- Ingrediente dno. Mox ordinata processione Ingredientes atrium templi dni descendunt per gradus contra templum salomonis et per alios gradus ascendunt contra templum dni ad meridianam portam. Ibi ordinata processione faciunt stacionem et cantor incipit ä Collegerunt. V Vnus autem. Qui cantatur a quatuor. Re-petitur Ne forte. Hiis finitis cantor incipit ß Circumdederunt me et tune quelibet congregacio diuertitur in locum suum. Tukaj imamo galikanski tip, izpremenjen po krajevnih razmerah. Lukman. V oceno priposlane knjige. A ur. Augustin, Rukovet’ pro Vavfince čili kniha o vire, nadeji a lasce. Praha, Ded. sv. Prokopa. — Bartmann, B., Lehrbuch der Dogmatik. 2. Aufl. Fbg, H. — Brixjq B., Missa de requiem cum Libera. Zagreb, Franjev, samostan. — Creusen, J., Tabulae fontium traditionis christianae. Fbg, H. — Cižek, A., Katholische Liturgik. 2. Aufl. G., M. — Cižek, A., Leitfaden der Kirchengeschichte. 2. Aufl. G., M. — Grießl, A., Kirchliche Vorschriften und Oesterreichische Gesetze und Verordnungen in Ehe-Angelegenheiten. 3. Aufl. G., M. — Gredt, J., Elementa philosophiae Aristotelico-scholasticae. Vol. II, ed. 2. Fbg. H. — Hladnik, I., Fünf fugierte Festspiele für Orgel. Augsburg, A. Böhm. — Jahresbericht der Herderschen Verlagshandlung 1911. — Kerer, F. X., Die Zunge im Noviziate. Rbg, Va. — Mahnič, A., Več luči! Ljubljana, Kat. tisk. dr. — Munz, R., Die Allegorie des Hohen Liedes. Fbg, H. — Noväk, F. X., Knežske problemy. Dil I. Viden, Nakl. vlastnim. — Pesch, Chr., Praelectiones dogmaticae. Tom. IX, ed. 3. Fbg, H. — Pierron, J. B., Die katholischen Armen. Fbg, H. — Reck, F. X., Das Missale als Betrachtungsbuch. V. Band. Fbg, H. — Röggl, A., Zusprüche im Beichtstühle. 13. Aufl. Rbg, Va. — Rudolf, F., Der Rosenkranz des Priesters ein Mittel zu seiner Heiligung. Fbg, H. — Segneri, P., Quadragesimale. 2 Bände, 3. Aufl. Rbg, Va. — Stolz, A., Predigten. III. Band: Fest-und Gelegenheitspredigten. Fbg, H. — Schmitt, J., Anleitung zur Erteilung des Erstkommunikanten-Unter-richtes. 12. Aufl. Fbg, H. — Sveto pismo v slikah. 40 barvanih podob. Fbg, H. Smolik, V., Encyklika J. S. Papeže Pia X. »Pascendi dominici gregis« o učeni modernistuv. Praha, Ded. sv. Prokopa.— Schwi 11 insky, P., Anleitung zum Erstbeicht-, Erstkommunion- und Firmungsunterricht. 3. Aufl. G., M. — Scheeben, M. J., Die Mysterien des Christentums. 3. Aufl. Fbg, H. — Ude, J., Kommunizieret oft! Graz, Styria. — v. Oer, S., Unsere Schwächen. 10. Aufl., Fbg, H. — Vaughan, H., Der junge Priester. 2. Aufl. Fbg, H. — Zöllner, J. E., Kreuzwegpredigten in zwei Zyklen. 3. Aufl, Rbg, H. Opomba. Fbg, H. = Freiburg, Herder; G., M. = Graz, Moser; Lj., Kb. = Ljubljana, Kat. bukvama; M.-Gl. VvV. = München-Gladbach, Volksvereinsver-lag; Rbg, Va. = Regensburg, Verlagsanstalt (Manz). c- * Sp 5 ,€• •*_. Karol Tratnih izdelovatelj cerkvenega orodja in cerhvene posode v Mariboru Pfarrhofgasse št. 3 se priporoča prečastiti duhovščini za naročila mon-stranc, kelihov, ciborijev, lestencev, svečnikov itd. Popravlja staro cerkveno orodje, ga pozlati ali po-srebri v ognju. Mnogo priznalnih pisem na razpolago. M •> ;I: ;> m m $3 1 ¥ % 'm* S,- tmm Jos. Brandl izdelovatelj orgelj v Mariboru ob Dravi izdeluje orgije ‘najboljše vrste, sprejema uglašanje, popravila in preustroj starih orgelj. Do sedaj je postavil 94 orgelj različne velikosti. Prodaja tudi harmonije evropskega in amerikan-skega sistema za cerkve, šole ali zasebno porabo. Proračuni za orgije in ceniki harmonijev se pošiljajo na zahtevo gratis in franko. Poziv na pretplatu „Bogoslovske Smotre". »Bogoslovska Smotra«, Godište III. izlazit če i odsele u Zagrebu, četiri puta na godinu. a opseg bit če joj najmanje 6 do 7 araka u svakoj svesci. »Bogo-slovsku Smotru« izdaje profesorski zbor bogoslovnoga fakulteta kr. sveučilišta Franje Josipa 1. u Zagrebu uz sudjelo-vanje ostalih prof. zborova bogoslovskih, svjetovnih i redovnih, u Hrvatskoj, Slavoniji, Dalmaciji, Bosni, Hercegovini i Istri, ter uz sudjelovanje dosedanjih mnogobrojnih suradnika. Urednici »Bogoslovske Smotre« jesu vršne, prokušane na peru sile, sveučilišni profesori: dr. Josip Pazman i dr. Fran Bar a c, koji takogjer jamče, da če ovaj jedini bogo-slovski na hrvatskom jeziku časopis biti dobro uregjivan. Cijena »Bogoslov. Smotri« neznatna je.......... Bogoslovi i djaci dobivaju K 4 na god. Za inozemstvo iznosi pret- plata . ................„ 5 ,, ,, Pretplata neka se šalje na upravu, Zagreb, Kaptol 29. Uprava „Bogoslovske Smotre“. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, priporoča svojo zalogo raznovrstnih križev stoječih, stenskih, lesenih in nikljastih razne velikosti, po izredno nizkih cenah. Oskrbi % za velike poljske križe lesene podobe (korpuse) Križanega, umetno izvedene 80, 90, 100cw in še več velike od 45 K naprej. V zalogi ima molitvenike najboljše vsebine, rožne vence priproste in fine, stenske podobe v okvirjih in brez okvirjev, obhajilne podobe, male podobice, škapulirje, svetinjice in druge devocionalije. Š*-------------------------------------K I. Razprave. 1. Simbolika v novem zakonu. Spisal Jakob Kavčič, Maribor. Uvod. eki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho in je padel med * I Z razbojnike, ki so ga tudi slekli, mu rane prizadeli in pustivši na pol mrtvega odšli. Po naključbi pa gre neki duhovnik po tej poti in ko ga vidi, gre mimo. Enako pa tudi levit, ko pride na to mesto in ga vidi, gre mimo. Neki popoten Samarijan pa pride do njega in, ko ga ugleda, se mu zasmili. In pristopi k njemu, vlije mu v rane olja in vina in mu jih obveže ter ga posadi na svoje ži-vinče in ga pripelje v gostilnico in zanj poskrbi« (Lk 10, 30—34). Človek, ki je zapustil rajski Jeruzalem, to je, mesto srečnega miru in prvotne nedolžnosti, ter je potoval v Jeriho', mesto meseca ali pre-menitve, je Adam. Tridentinski cerkveni zbor uči, da je »prvi človek Adam, ko je prelomil božjo zapoved v raju, takoj zgubil svetost in pravičnost, v kateri je bil ustvarjen, in je zapadel po hudobiji tega prestopka jezi in nemilosti božji in s tem smrti, katero mu je poprej Bog zapretil. Obenem s smrtjo je prišel v jetništvo pod oblast tistega, ki je imel odzanaprej moč smrti, to je hudiča«, katerega torej tudi Gospod imenuje »ubijavca ljudi od začetka« (Jan 8, 44). »Ves Adam je 1 Gregorij Vel., Hom. 2. in Evang.: Jericho quippe luna interpretatur; luna autem in sacro eloquio pro defectu carnis ponitur, quia dum menstruis mo-mentis decrescit, defectum nostrae mortalitatis designat. P. lat. 76, 1082 CD. »Vodkelj« 1912. 13 bil vsled te hudobije prestopka na duši in na telesu na slabše izpre-menjen« ', in to je nesrečno Jeriho. Adamov greh pa ni samo njemu škodoval, temveč vsem, ki so njegovega rodu, vsem potomcem. Vsi so zgubili v prvem človeku njemu podeljeno svetost in pravičnost, na vse je prišla smrt in telesne kazni, vsi so podedovali greh, ki je dušna smrt, kakor uči sv. apostol Pavel: »Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt in tako je na vse ljudi prešla smrt, ker so v njem vsi grešili« (Rim 5, 12)2. Tako je bil človek oropan oblačila milosti božje; zgubil je izven-naravne darove (dona praeternaturalia) in je bil ranjen in oslabljen po vsej svoji naravi. Na pol mrtev je obležal, ker je brlela v njem le slaba luč temnega spoznanja Boga in njegovih lastnosti. Ljudje so bili »tako zelo sužnji greha in pod oblastjo hudiča in smrti, da se niso mogli rešiti ali vstati, ne z močjo svoje narave, ne samo pagani, temveč še celo Judje ne s črko Mojzesove postave, četudi jim prosta volja ni ugasnila, pač pa se na močeh zmanjšala in vpognila« 3. Mimo je šla starozakonska postava s svojimi daritvami, mimo so hiteli preroki s svojimi preroškimi nauki, toda ranjenega človeštva niso vzdignili in ne ozdravili, dokler ni prišel Samarijan Jezus Kristus, edini srednik, ki nas je spravil z Bogom v svoji krvi, ki nam je postal pravica, posvečenje in odrešenje. »Bog pa, bogat v usmiljenju, nas je po svoji veliki ljubezni, s katero nas je ljubil, in ko smo bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom« (Ef 2, 4. 5). Sin božji je videl od vekomaj nesrečo vsega človeštva, ponudil se je večnemu Očetu za velikega duhovnika, srednika in v spravno daritev, rekoč: »Glej, pridem; v začetku knjige je pisano o meni, da storim, Bog, tvojo voljo. Ker nisi maral žrtev in daritev in žgavnih darov, in ker ti ne ugaja, kar se po postavi daruje, tedaj sem rekel: Glej, pridem, da storim, Bog, tvojo voljo« (Hebr 10, 7. 8. 9). § i. Kristus veliki duhovnik nove zaveze. Sv. apostol Pavel navaja v petem poglavju lista Hebrejcem (5, 1—4) lastnosti velikega duhovnika z naslednjimi besedami: »Vsak veliki duhovnik namreč izmed ljudi vzet, je za ljudi postavljen v tem, ’ Cone. Trid. Sess. 5, De peccato originali can. 1. Denzinger-Bannwart, Enchiridion Symbolorum 11 n. 788. 2 Cone. Trid. Sess. 5, De peccato originali can. 2. Denzinger-Bannwart o. c. n. 789. 3 Cone. Trid. Sess. 6, De iustiticatione can. 1. Denzinger-Bannwart o. c. n. 793. kar zadeva Boga, da prinaša darove in opravlja daritve za grehe (v. 1), ki more sočutje imeti z onimi, ki so nevedni in blodijo (v. 2), In nihče si ne jemlje časti, ampak kogar Bog pokliče« (v. 4). a) Veliki duhovnik mora torej biti izmed ljudi vzet, t. j. človeškega rodu, tako, da je človeški rod tudi njegov rod po krvi in po voljiL Jezus Kristus je bil pravi človek; imel je človeško telo, kakor je že prerok Izaija o njem prerokoval: »Glej, devica bo spočela in rodila sina« (Iz 7, 14); in vstali Zveličar govori apostolom: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz; potipajte me in poglejte! Saj duh nima telesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz« (Lk 24, 39). Imel je človeško dušo z umom in voljo. O dvanajstletnem Jezusu beremo: »In Jezus je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2, 52); v vrtu Getzemani je govoril: »Žalostna je moja duša do smrti« (Mt 26, 38) ter molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj odide ta kelih od mene, toda ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (v. 39). Na Kalvariji je zavpil z močnim glasom: »Oče v tvoje roke izročam svojo dušo« (Lk 23, 46). Kristus je bil nam enak, kakor že sv. apostel Pavel govori: »Samega sebe je izpraznil, vzel je na se hlapčevsko podobo, postal je človeku enak in po zunanjosti je bil najden kot človek« (Fil 2, 7). Če tudi je bil veliki duhovnik vzet izmed ljudi, je bil vendar po svojem poklicu in stanu zvišan nad ljudi in njegov stan se razločuje od stanu drugih ljudi. Kristus je po svoji človeški naravi2 zvišan nad vse ljudi in, ker je ž njo združena božja narava, opravlja svojo veliko-duhovniško službo z božjo oblastjo in močjo 3. »Postava je za duhovnike odločila ljudi, ki so slabosti podvrženi, beseda prisege pa, ki je po postavi, Sina na veke popolnega« (Hebr 7, 28). »Spodobilo se je, da imamo takega duhovnika, ki je odločen od grešnikov in povišan črez nebesa« (Hebr 7, 26). b) Veliki duhovnik je za ljudi postavljen v tem, kar zadeva Boga4. 1 Dr. Jos. Pajek, Sv. apostola Pavla List Hebrejcem. V Mariboru 1903, 11. 3 S. T h o m., p. III, q. 26, a. 2 ad 2: Christus, secundum quod Deus, est per omnia aequalis Patri sed et in humana natura excedit alios homines. P. III, q. 26, a. 2: Secundum quod est homo, distat et a Deo in natura et ab hominibus in dignitate et gratiae et gloriae. 3 S. Thom., p. III, q. 22, a. 3 ad 1: Licet Christus non fuerit sacerdos, secundum quod Deus, sed secundum quod liomo ; unus tarnen et idem fuit sacerdos et Deus. 4 S. Thom., p. III, q. 22, a. 1: Proprie officium sacerdotis est, esse media-torem inter Deum et populum, inquantum scilicet divina populo tradit: unde dici-tur sacerdos, quasi sacra dan s, secundum illud Malach. 2: »Legem requirent Pamet in narava silita človeka, da časti Boga ne le po notranje, temveč da ga se zunanjo službo pripoznava za Gospoda in Stvarnika, da ga tudi moli in prosi ter se v zavesti svojih grehov z njim spravlja. Ker pa posameznik tega na spodoben način ne more izvrševati, je bilo pri vseh narodih običajno, da so za to službo le sposobne in zvedene ljudi določevali, ki so jo v imenu ljudstva opravljali. V velikem duhovniku so vsi Boga molili, mu darovali in se z njim spravljali. Kristus je bil za velikega duhovnika postavljen ne od ljudi, temveč od Boga že od vekomaj, da zastopa človeštvo pri Bogu: »Kajti eden je Bog in eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus« (1 Tim 2, 5). c) Veliki duhovnik prinaša darove in opravlja daritve za grehe. Z daritvami zastopa duhovnik pred vsem ljudstvo pred Bogom. V daritvah je značaj duhovništva; kjer ni daritev, tam tudi ni duhovništva. V stari zavezi je Bog določil daritve in sicer krvave in nekrvave in duhovništvo; oboje je opozarjalo Izraelce na Jezusa Kristusa, ki je daritev in veliki duhovnik obenem, na »Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta« (Jan 1, 29), »ki je bil darovan, ker je sam hotel« (Iz 53, 7). »Sel je, ne s krvjo kozlovo ali junčevo, temveč s svojo lastno krvjo enkrat v najsvetejše« (Hebr 9, 11. 12), kajti Bog ni maral žrtev in daritev in žgalnih darov, ki so se po postavi darovali, ampak edino spravno telo Jezusa Kristusa (Hebr 10, 8. 5). »Spodobilo se je namreč, da imamo takega višjega duhovnika, kateremu ni treba vsak dan, kakor duhovnikom, prej za svoje pregreške žrtve darovati, potem pa za grehe ljudstva; to je namreč storil enkrat, samega sebe darujoč« (Hebr 7, 26. 27)'. ex ore eius«, scilicet sacerdotis; et iterum inquantum preces populi Deo offert, et pro eorum peccatis Deo aliqualiter satisfacit; unde Apost. dicit ad Hebr. 5: »Omnis Pontifex ex hominibus assumptus pro hominibus constituitur in his, quae sunt ad Deum, ut offerat dona et sac.rificia pro peccatis.« Hoc autem maxime convenit Christo. Nam per ipsum divina dona hominibus sunt collata, secundum illud 2. Petr. I : »Per quem«, scilicet Christum, maxima et pretiosa nobis promissa donavit, ut per haec efficiamini divinae consortes natura ... Ipse etiam humanum genus Deo recon-ciliavit, secundum illud Coloss. I: »In ipso«, scilicet Christo, »complacuit omnem plenitudinem inhabitare et per eum reconciliare omnia«. Unde Christo maxime convenit esse sacerdotem. 1 S. Thom., p. III, q. 22, a. 2: Indiget homo sacrificio propter tria: uno quidem modo ad remissionem peccati, per quod a Deo avertitur; et ideo Apost. dicit in Hebr. 5, quod ad sacerdotem pertinet, ut »offerat dona et sacrificia pro peccatis«; secundo, ut homo in statu gratiae conservetur, semper Deo adhaerens, in quo eius pax et salus consistit; unde et in veteri lege immolabatur hostia paci- d) Veliki duhovnik mora imeti sočutje z onimi, ki so nevedni in blodijo. Veliki duhovnik v stari zavezi je moral biti ponižen in krotek v svoji službi; s prijaznim srcem je moral opravljati daritve, s katerimi se je grešnik z Bogom spravljal, ker je tudi on »bil obdan s slabostjo« (Hebr 5, 2), in »zato je moral kakor za ljudstvo, tako tudi za samega sebe darovati za grehe« in sicer najprej zase (Lv 9, 7) potem še le za ljudstvo. Na spravni dan je moral, če si tudi greha ni bil svest, darovati in moliti zase (Lv 16, 6. 11. 24; 9, 15). Določevati je moral s potrpežljivostjo daritve za raznovrstne grešnike, da jim je prido- bival spravo z Bogom (Lv 4 in 5). O Jezusu Kristusu, velikem duhovniku novega zakona, govori sv. apostol: »Zato se je moral v vsem upodobiti bratom, da bi milosrčen postal in zvest veliki duhovnik pri Bogu, da bi spravljal grehe ljudstva. V tem namreč, v čemer je sam trpel in bil skušan, je zmožen tudi onim, ki so skušani, pomagati« (Hebr 2, 17. 18). »Nimamo namreč velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti naših slabosti, temveč skušanega v vsem enako, razven greha« (Hebr 4, 15). Kristus je torej moral nam podoben, da enak postati v vsem, kar ne nasprotuje božjemu bistvu in neskončni božji svetosti, v revščini, v nevarnostih, težavah, skušnjavah, trpljenju in smrti; le kot takšen je mogel biti z nami milosrčen in čutiti z našimi slabostmi. Le v tej luči je mogoče prav razumeti Jezusovo molitev na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23, 34). Ker pa naša revščina na svetu ni bila odvzeta s Kristusovo smrtjo, zato je on tudi naš veliki duhovnik v nebesih, »ker ostane na veke, ima večno duhovništvo« (Hebr 7, 24), kjer sicer več milosti ne služi, fica pro offerentium salute, ut habetur Levit. 3; tertio ad hoc quod Spiritus hominis perfecte Deo uniatur, quod maxime erit in gloria; unde et in veteri lege of-ferebatur holocaustum, quasi totum incensum, ut dicitur Lev. I. Haec autem per humanitatem Christi nobis provenerunt; nam primo quidem nostra peccata deleta sunt, secundum illud Rom. 4: »Traditus est propter delicta nostra«. Secundo gra-tiam nos salvantem per ipsum accepimus, secundum illud Hebr. 5: »Factus est omnibus obtemperantlbus sibi causa salutis aeternae«. Tertio, per ipsum perfectionem gloriae adepti sumus secundum illud Hebr. 10: »Habemus fiduciam per sanguinem eius in introitum sanctorum«, scilicet in gloriam coelestem; et ideo ipse Christus-, inquantum homo, non solum fuit sacerdos, sed etiam hostia perfecta, simul existens hostia pro peccatis et hostia pacifica et holocaustum. S. Thom., p. III. 22, a. 3-, ad 3: Sicut Origines dicit, super Ioan., licet di-versa animalia in veteri lege offerentur; quotidianum tarnen sacrificium, quod offe-rebatur mane et vespere, erat agnus, ut habet Num. 28. Unde significabatur, quod oblatio agni veri, idest Christi, esse sacrificium consummativum omnium aliorum. Et ideo Ioan. 1. dicitur: »Ecce Agnus Dei, ecce qui tollit peccata mundi«. temveč zaradi zasluženja od Boga milosti sprejema in deli. Vstal je od mrtvih s poveličanimi ranami (Jan 20, 27) in šel je z njimi v nebesa, da se tamkaj še vedno kot naša spravna daritev, »kot jagnje stoječe kakor zaklano« (Raz 5, 6) za nas predstavlja. »Jezus namreč ni vstopil v svetišče z rokami postavljeno, ki bi bilo podoba resničnega, temveč v sama nebesa, da se prikaže za nas obličju božjemu« (Hebr 9, 24). Tam v nebesih opravlja Kristus službo velikega duhovnika z molitvijo in priprošnjo, »vedno živeč, da za nas posreduje« (Hebr 7, 25), »ki je na desnici božji, ki tudi prosi za nas« (Rim 8, 34), ne kakor bi milost dobival po zaslugi molitve, temveč da uresničuje in udejstvuje svoje na zemlji pridobljeno zasluženje za vse čase, kraje in ljudstva, to je, on sprejema od Boga milosti in jih deli zaradi zasluženja. Ako torej sv. Janez govori: »Imamo zagovornika pri očetu, Jezusa pravičnega« (1 Jan 2, 1), hoče reči, da nam kot Sin človekov posreduje sadove svojega zasluženja na zemlji in nam jih tudi deli. V poveličanem Kristusu živi zasluženje trpečega Kristusa in je vsled tega vir milosti h kakor sam govori v Skrivnem razodenju: »Jaz sem prvi in zadnji in živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, amen; in ključe imam od pekla in smrti« (1, 17. 18). Popolnosti, ki jih je poveličan Kristus sprejel v nebesih, so sad in plačilo njegovega zasluženja, kakor je slišal sv. Janez klicati z velikim glasom nebrojne trume nebeščanov: »Vredno je zaklano jagnje prejeti moč in bogastvo in modrost in krepost in čast in slavo in hvalo« (Raz 5, 12). Poveličani Kristus edini je smel odpreti zaradi zasluženja krvave daritve skrivnostno knjigo božjo: »Vredno si, prejeti knjigo in odpreti njene pečate, ker si bilo zaklano in si nas odkupilo Bogu s svojo krvjo iz vsakega rodu in jezika in ljudstva in naroda, in storilo si nas našemu Bogu za kralje in duhovnike in kraljevali bomo na zemlji« (Raz 5, 9. 10). 1 S. Thom., p. III, q. 22, a. 5. Finis sacrificii, quod Christus obtulit, non fue-runt bona temporalia, sed aeterna, quae per eius mortem adipiscimur, unde dicitur Hebr. 9, quod »Christus est assistens Pontifex futurorum bonorum« ; ratione cuius Christi sacerdotium dicitur esse aeternum. Et haec quidem consummatio sacrificii Christi praefigurabatur in hoc ipso, quod pontifex legalis semel in anno cum san-guine Ilirci et vituli intrabat in sancta sanctorum, ut dicitur Levit. 16, cum tarnen hir-cum et vitulum non immolaret in sanctis sanctorum, sed extra. Similiter Christus in sancta sanctorum, idest, in ipsum coelum intravit, et nobis viam paravit, intrandi per virtutem sanguinis sui, quem pro nobis in terra effudit. — Ibidem ad 2: Licet passio et mors Christi de caetero non sint iteranda, tarnen virtus huius hostiae semel oblatae permanet in aeternum, quia, ut dicitur ad Hebr. 10, una oblatione consummavit in aeternum sanctificatos. e) Veliki duhovnik mora biti poklican od Boga »m nihče si ne jemlje časti, ampak kogar Bog pokliče, kakor Arona« (Hebr 5, 4). Močno pregrešno je pred Bogom, prisvajati si brez poklica duhovniško čast, kakor nam to izpričuje zgodba Koreta, Datana, Abirona (Nm 16, 9 nsl.) in kralja Ozija (2 Par 26, 16 nsl.); ne bil bi pravi duhovnik, kdor bi kaj takega storil (Jan 10, 1, 2), kajti Bog mora poklicati, kakor je poklical Arona in njegove sinove (Ex 28, 1; 2 Par 26, 18). Kristus sicer ni bil Levijevega rodu', ne Aronove hiše, da bi imel po časovnem rojstvu pravico do duhovništva, tudi si ni te časti šiloma prilastil, temveč Bog ga je od vekomaj poklical v to čast, ki mu je govoril: »Moj sin si ti, jaz sem te danes rodil« (Ps 2, 7; Hebr 5, 5). Potrdil ga je s prisego v duhovnika. »In v kolikor se ne godi brez prisege (sicer so drugi brez prisege postali duhovniki, tale pa s prisego po tistem, ki je rekel: Prisegel je Gospod in se ne bode kesal: ti si duhovnik na veke) (Ps 109, 4): toliko boljše zaveze porok je postal Jezus« (Hebr 7, 20—22). Duhovništvo Aronovo, navezano na pogoje, ni bilo potrjeno od Boga s prisego, zato je bilo minljivo, ker je bila minljiva tudi zaveza, za katero je bilo postavljeno. Kristusovo duhovništvo pa je potrjeno s prisego za večno in ni navezano na pogoje, je torej neminljivo, ker je novi zakon, za katerega je postavljeno, neminljiv in zato neskončno povišan nad starega. Neomajno zaupanje mora v nas buditi duhovništvo Kristusovo, kajti s prisego je Bog Oče obljubil, da sprejme človeštvo zopet za svoje ljudstvo, ako Kristus vse stori, kar božja pravičnost za spravo terja; prisegel je, da bo vse storil, kar bo Kristus kot duhovnik za nas posredoval in česar bomo mi v Kristusu in po Kristusu prosili. »Karkoli boste Očeta v mojem imenu prosili, vam bo dal« (Jan 16, 23). »Z mojim imenom bodo izganjali hudiče« (Mk 16, 17). »V imenu Jezusa Kristusa Nazarenčana, vstani in hodi« (Dej 3, 6); kajti »ni ga drugega imena pod nebom danega ljudem, po katerem bi se mogli zveličati« (Dej 4, 12). V stari zavezi je bil poklican v velikega duhovnika prvorojeni Aronove hiše. Jezus je prvorojenec nebeškega Očeta. »In ko uvaja prvorojenca na svet, govori: In molijo naj ga angeli božji [Ps 96, 7], 1 S. Thom., p. III, q. 22, a. l ad 2 : Quia igitur sacerdotium veteris legis erat figura sacerdotii Christi, noluit Christus nasci de stirpe figuralium sacerdotum; ut ostenderetur non esse omnino idem sacerdotium, sed differre, sicut verum a figurah. Hebr 1, 6). Izločen in povišan je nad ljudi, ker je bil brez greha spočet in rojen, od Boga maziljen v duhovnika z oljem radovanja: »Ljubil si pravico in sovražil krivico; zato te je mazilil Bog, tvoj Bog, z oljem radovanja pred tvojimi tovariši« (Ps 44, 8). »Duh Gospodov je na meni: zato, ker me je pomazilil« (Lk 4, 18). Dvakrat ga je Oče javno proglasil za svojega sina, pri krstu ob reki Jordanu in na gori izpremenjenja, govoreč: »Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji« (Mt 3, 17; 17, 5). § 2. Kristus duhovnik po redu Melkizedekovem Kristus ni prišel na svet podirat postave in prerokov, temveč izpolnjevat (Mt 5, 17); njegovo duhovništvo, kije bilo po postavi in prerokih napovedano, mora biti popolnejše od Aronovega, t. j. od starozakonskega; zato pravi sv. pismo: »Ti si duhovnik na veke po redu Melkizedekovem« (Ps 109, 4) (ne po redu Aronovem). Sv. apostol Pavel povdarja v sedmem poglavju lista do Hebrejcev Melkizedekove prednosti, s katerimi je nadkriljeval duhovništvo Aronovo in v katerih je bil obenem predpodoba Kristusova. Sv. pismo pripoveduje v prvi knjigi Mozesovi, kako je Abraham premagal sovražnike in rešil svojega nečaka Lota sužnosti. Ko se je vračal domov, mu pride nasproti Melkizedek: »Melkizedek pa, kralj Salemski, prinese kruh in vino v dar, bil je namreč duhovnik Najvišjega, ga blagoslovi ... In dal mu ie (Abraham) desetino od vsega« (Gn 14, 18 — 20). Melkizedek je prvi, ki se v starem zakonu imenuje duhovnik, in edini, kateremu sv. pismo pripisuje ob enem duhovniško in kraljevsko čast. Imenuje se duhovnik Naj višje g a, kar pomeni, da ga je Bog poklical v duhovnika, zato tudi Abrahama blagoslovi, akoravno je bil Abraham od Boga blagoslovljen (Gn 12, 3); Abraham, ki je bil višji od Arona in njegovih sinov, mu da desetino, ki se je po staroveški navadi dajala le Bogu in njegovim namestnikom, duhovnikom. Melkizedek je torej prejel kot duhovnik desetino. Melkizedek je bil ob enem tudi kralj in sicer, kakor ime izražuje, »kralj pravice« in kralj »salemski«, to je kralj »miru« (Hebr 7, 2). 1 S. Thom., p. lir, q. 22, a. 6: Legale sacerdotium fuit figura sacerdotii Christi, non quidem quasi aequans veritatem, sed multum ab ea deficiens: tum quia sa-cerdotium legale non mundabat peccata; tum etiam, quia non erat aeternum, sicut sacerdotium Christi. Ipsa autem excellentia sacerdotii Christi ad sacerdotium levi-ticum fuit figurata in sacerdotio Melchisedech, qui ab Abraham decimas sumpsit, in cuius lumbis decimatus est quodamodo ipse sacerdos legalis. Et ideo sacerdotium Christi dicitur esse secundum ordinem Melchisedech, propter excellentiam veri sa-cedotii ad figurale sacerdotium legis. Jezus je veliki duhovnik od Boga postavljen po redu Melkizedeko-vem na veke (Hebr 6, 20). On je pa tudi »kralj«, kakor je sam rekel, ko ga je Pilat vprašal: »Torej si ti kralj? ... Ti praviš, da sem jaz kralj« (Jan 18, 37); in apostolom je zatrdil: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28, 18). Jezus je kralj »pravičnosti«, ker je pravičen posvoji naravi, kakor že preroki o njem govore: »In obudil bom Davidu potomca pravičnega, in vladal bo kralj in bo moder in delal bo sodbo in pravičnost na zemlji ... in to je ime, s katerim ga bodo imenovali: Gospod naš pravični« (Jer 23, 5. 6). »Glej, kralj tvoj pride tebi, pravični in odrešenik« (Zah 9, 9). Kristus je nadalje kralj pravičnosti, ker nas opravičuje, po besedah prerokovih: »On sam, pravični, moj služabnik, bo mnoge opravičil in njihove pregrehe sam nosil« (Iz 53, 11). Jezus je kralj »miru«: »Otrok nam je rojen in sin nam je dan; in njegovo ime se bo imenovalo knez miru« (Iz 9, 6), tako prerokuje o njem veliki prerok. Ob njegovem rojstvu so angeli prepevali: »Slava na višavah Bogu, in na zemlji mir« (Lk 2, 14). On sam pa govori: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem« (Jan 14, 27); po vstajenju je apostole pozdravljal z besedami: »Mir vam« (Lk 24, 36; Jan 20, 19). Sv. apostel Pavel ga naravnost imenuje »naš mir« (Ef 2, 14), ki nas je spravil z Bogom po križu in je prišel in oznanjeval mir (Ef 2, 16. 17). Kakor Melkizedek je torej tudi Kristus duhovnik in kralj obenem. Pri Melkizedeku ne omeni sv. pismo ne njegovega očeta, ne njegove matere, ne rodovine, ne rojstva in ne njegove smrti, tudi ne imenuje prednika, od katerega bi bil svoje duhovništvo sprejel. »Brez očeta, brez matere, brez rodovine, niti začetka dni imajoč, niti konca življenja, prispodobljen 1 pa Sinu božjemu, ostane duhovnik na veke« (Hebr 7, 3). In glej Kristusa! Brez očeta je po človeški naravi in brez matere po božji. »Kdo bo njegovo pokolenje razložil?« (Iz 53, 8). Nima začetka ne konca, ker je večni Bog: »V začetku je bila beseda, in beseda je bila pri Bogu in Bog je bila beseda« (Jan 1, 1), in Janez Krstnik pričuje zanj in vpije, govoreč: »Ta je bil, za kogar sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, postal je pred menoj, kajti bil je poprej 1 S. Thom, p. III, q. 22, a. 6, ad 3 : Melchisedech dictus est »sine patre et sine matre et sine geneologia«, et quod »non habet initium dierum, neque tinem«, non quia ista non habuerit, sed quia in scriptura sacra ista de eo non leguntur. Et per hoc ipsum, ut Apostolus ibidem dicit, assimilatus est Filio Dei, qui in terris est sine patre et in coelis sine matre et sine genealogia, secundum illud Isaiae 53: »Generationen! eius quis enarrabit?« et secundum divinitatem neque principium neque finem dierum habet. ko jaz« (Jan 1, 15). Kristus sam o sebi govori: »Jaz sem, preden je bil Abraham« (Jan 8, 58). Tako je Kristus duhovnik po Melkizedekovem redu, po pričetku in po namenu svoje službe povzdignjen nad Levijevo duhovništvo Neskončno presega Kristus starozakonsko duhovništvo z daritvijo, ki jo je opravil. Z grehom je človek Bogu pokorščino odrekel ter s tem vez, ki ga je kot otroka in stvar vezala z Očetom in Stvarnikom, lastnovoljno pretrgal. Ločen od najboljšega srca in studenca vseh dobrot, si je naložil greh z vsemi nasledki, sovraštvo božje z vsem prekletstvom ter ga zvrnil kot oče tudi na vse potomce. Človeški rod je čutil to zlo v sebi, zato so imele vse religije edini smoter, človeka zopet zediniti z Bogom, kar bi naj duhovniki izposredovali po daritvah. Toda nobena daritev ni bila sposobna zadostiti božji pravičnosti in človeka spraviti z Bogom. »Sleherni duhovnik mora sicer vsak dan opravljati službo in pogosto darovati ravno tiste daritve, ki nikoli ne morejo odvzeti greha« (Hebr 10, 11). Nepokorno človeštvo je potrebovalo ne samo duhovnika, ki je bil namesto njega pokoren nebeškemu Očetu do smrti na križu, temveč tudi daritev, bi je bila neskončne vrednosti, na kateri je mogel pravični in sveti Bog imeti dopadenje, ker je njegovi pravičnosti popolnoma zadoščevala 2. »Ta je pa eno žrtev za grehe daroval in sedi sedaj na veke na desnici božji, dalje čakajoč, da se položijo njegovi sovražniki kot podnožje njegovih nog. Z eno daritvijo je dovršil na veke posvečene« (Hebr 10, 11—14). Ta daritev je sam Jezus Kristus, pravo velikonočno jagnje, kojega kri je edino mogla zbrisati dolg in kazen za greh ter pripraviti popolno spravo in zedinjenje z Bogom. Prav torej govorita prvaka apostolov sv. Pavel rekoč: »Eden je Bog in eden tudi srednik med Bogom in med ljudmi, človek Kristus Jezus, kateri seje dal odkupnino za vse« (l Tim 2, 5. 6), in sv. Peter: »Vedoč, 1 Cone. Trid. Sess. 22, De sacrificio missae c. ( : Quoniam sub priori testa-mento teste Apostolo Paulo, propter Levitici sacerdotii imbecillitatem consummatio non erat, oportuit, Deo Patre misericordiarum ita ordinante, sacerdotem alium se-cundum ordinem Melchisedech surgere, Dominum nostrum Iesum Christum, qui pos-set omnes, quotquot sanctificandi essent, consummare et ad perfectum adducere. Denzinger-Bannwart, Enchiridion Symbolorum ", n. 938. 2 S. Thom, p. III, q. 22, a. 3 ad 1 : Ideo, inquantum eius humanitas opera-batur in virtute divinitatis, illud sacriiicium erat eflicacissimum ad delenda peccata. Propter quod Augustinus dicit in 4. de Trinitate (cap. 14. in tin.): Ut, quoniam qua-tuor considerantur in omni sacrificio, cui offeratur, a quo offeratur, quid offeratur, pro quibus offeratur; idem ipse unus verusque mediator, per sacrificium pacis re-concilians nos Deo, unum cum illo maneret, cui offerebat; unum in se faceret, pro quibus offerebat; unus ipse esset, qui offerebat et quod offerebat. da niste odkupljeni z minljivim srebrom ali zlatom . . . temveč z drago krvjo, kakor jagnjeta brez madeža in hibe, Kristusa« (I Petr 1, 18. 19). Kristus je ves čas svojega bivanja na zemlji imel le en edini smoter pred očmi, da se daruje nebeškemu Očetu za grehe sveta; vse okoliščine njegovega življenja so merile na to daritev: »Žrtve in daru nisi maral, pa telo si mi pripravil« (Ps 39, 7). Krvava daritev naj bi se na nekrvavi način ponavljala, da se človeštvu naklanjajo sadovi krvave daritve. Kakor je Melkizedek daroval predpodobno kruh in vino, tako je Kristus daroval pri zadnji večerji, in od tistega časa daruje vsak dan pri sv. maši, pod podobama kruha in vina samega sebe nebeškemu Očetu v neskončno dopadljiv dar1 in s tem izpolnjuje obljubo svojega Očeta: »Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu« (Ps 109, 4). »Od izhoda solnca do zahoda je veliko moje ime med narodi, in na vsakem kraju se daruje in prinaša mojemu imenu čista daritev, ker veliko je moje ime med narodi, govori Gospod vojnih trum« (Mal 1, 11). § 3. Duhovništvo novega zakona. Kristus, veliki duhovnik novega zakona, je šel v nebesa, na zemlji pa je zapustil nekrvavo daritev in neizčrpljive studence milosti, ki izvirajo iz zasluženja njegove krvave daritve na križu. »Daritev in duhovništvo sta po božji ureditvi tako zvezana, da se nahajata oba v vsakem zakonu. Ker je pa katoliška Cerkev v novi zavezi vsled vpo-stavitve Gospodove sprejela vidno sveto daritev evharistije, je potrebno tudi pripoznati, da je v tisti novo vidno in vnanje duhovništvo, na katero je staro prenešeno. Da pa je to od ravno tistega Gospoda, našega Zveličarja, postavljeno, in da je apostolom in njihovim naslednikom v duhovništvu dana oblast, njegovo telo in kri posvečevati, darovati in deliti, kakor tudi grehe odpuščati ali pridrževati, dokazujejo sveta pisma, in je učilo vselej ustno izročilo svete katoliške Cerkve.«2 Duhovništvo novega zakona nosi na sebi vse znake pravega duhovništva. a) Vzeto je izmed ljudi. Kristus je svoje apostole izbral iz raznih stanov, kakor nam poroča sv. pismo: »Hodeč pa Jezus ob morju 1 S. Thom., p. III, q. 22, a. 3 ad 2: Sacrificium, quod quotidie in Ecclesia offertur, non est aliud a sacriticio, quod ipse Christus obtulit, sed eius commemo-ratio; unde Augustinus dicit in X. De Civitate Dei (cap. 20 in med.): »Sacerdos ipse Christus offerens, ipse et oblatio: cuius rei Sacramentum quotidianum esse vo-luit Ecclesiae sacrificium«. * Cone. Trid. Sess. 23, Decretum de sacramento ordinis. Denzinger-Bann-w a rt11 n. 957. Galilejskem, zagleda dva brata, Simona, ki se imenuje Peter, in Andreja, njegovega brata, da mečeta mreže v morje; bila sta namreč ribiča. In reče njima: Pojdita za menoj in naredil bom, da bosta ribiča ljudi. Ona pa precej popustita mreže in odideta za njim. In odšedši odtod dalje, zagleda druga dva brata, Jakoba, sina Zebedejevega, in Janeza, brata njegovega, v ladji z Zebedejem, njunim očetom, da krpata svoje mreže, in ju pokliče. Ona pa precej popustita ladjo in svojega očeta in odideta za njim« (Mt 4, 18—22). »Drugi dan se je hotel Jezus vrniti v Galilejo in najde Filipa in mu reče: Pojdi za menoj« (Jan 1,44). »Filip najde Natanaela . . . veli mu: Pridi in poglej« (Jan 1, 46. 47). »In potem izide in zagleda mitničarja po imenu Levija, sedečega v mitnici, in mu reče: Pojdi za menoj« (Lk 5, 27). »In ko se zdani, pokliče svoje učence in izvoli izmed njih dvanajst, katerim tudi da ime apostoli« (Lk 6, 13). »Postavijo dva: Jožefa, ki se imenuje Barzaba, s priimkom Pravični, in Matija ... In kocka pade na Matija, in prištet je bil enajsterim apostolom« (Dej 1, 23. 26). b) Duhovništvo novega zakona je postavljeno za ljudi. Jezus primerja svoje apostole z žnjeci, ki imajo ljudi spravljati v nebeške žitnice. »Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali in vi ste v njihovo delo prišli« (Jan 4, 38; Mat 9, 37. 38). Imenuje jih ribiče, ki bodo ljudi lovili za božje kraljestvo (Mt 4, 19). Pošilja jih k zgubljenim ovcam hiše Izraelove: »Hodeč pa oznanjujte in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo. Ozdravljajte bolnike, očiščujte gobavce, obujajte mrtve, izganjajte hudiče« (Mt 10, 7. 8). Kakor apostole je poslal tudi 70 učencev, katere je bil izvolil izmed ljudi, po dva in dva rekoč: »Žetve je sicer mnogo ali delavcev je malo . . . Pojdite: glej, jaz vas pošiljam kakor jagnjeta sredi volkov . . . Ozdravljajte, bolnike ... in pravite jim: Približalo se je k vam kraljestvo božje« (Lk 10, 2. 3. 9). In kako veličastne so besede, katere je govoril enajsterim v Galileji, kamor jim je ukazal priti, preden je šel v nebesa: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej, in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha; in učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal« (Mt 28, 18—20). c) Duhovništvo novega zakona prinaša darove in opravlja daritve za grehe. To službo izvršuje s tem, da 1. moli in blagoslavlja po besedah Kristusovih: »V katerokoli hišo pridete, najprej recite: Mir tej hiši in če bo tu sin miru, ostal bo vaš mir na njem« (Lk 10, 5. 6); 2. posreduje med Bogom in grešnim človeštvom po besedah sv. pisma: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. In ko je to rekel, dahne in jim reče: Prejmite sv. Duha, katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani« (Jan 20, 21—23). Zato govori tako lepo sv. apostol Pavel: »Vse to je od Boga, kateri nas je spravil s seboj po Jezusu Kristusu in nam je dal službo sprave. Kajti Bog je bil v Kristusu in je svet spravil s seboj in ni mu zaračunil njegovih pregreh in položil je v nas besedo sprave. Na mesto Kristusa smo torej poslani, kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo na mesto Kristusa: spravite se z Bogom. Njega, kateri ni vedel za greh, je storil zavoljo nas greh, da bi bili mi pravica božja v njem« (2 Kor 5, 18—21); 3. daruje nekrvavo daritev po povelju Gospodovem: »To delajte v moj spomin« (Lk 22, 19; 1 Kor 11, 24. 25). c) Duhovništvo novega zakona ima sočutje z onimi, ki so nevedni in blodijo. O Kristusu govori sv. pismo: »Ko pa vidi ljudstvo, zasmilijo se mu; kajti bili so zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, katere nimajo pastirja« (Mt 9, 36). Pri tej priložnosti pokaže Jezus množico apostolom in s sočutnim srcem reče: »Žetve je mnogo« (v. 37) ter jih pošlje »k zgubljenim ovcam« (Mt 10, 6), da bi jih iskali s tisto gorečnostjo in s tistim sočutjem, kakor jih je iskal on. In res! to se je tudi zgodilo in se še godi, kakor nam spričujeta sv. pismo in cerkvena zgodovina. Sv. apostol Pavel piše Korinčanom: »Znamenja mojega apostol-stva so se storila med vami v vsakem potrpljenju, v znamenjih, čudežih in močeh« (2 Kor 12, 12). »A jaz bom prav rad trošil za vas in se sam daroval za vaše duše, če tudi, čim obilneje vas ljubim, tem manje me ljubite« (2 Kor 12, 15). »Resnico govorim o Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v svetem Duhu, da imam veliko žalost in neprenehano bolečino v svojem srcu, kajti želel bi, da bi bil sam jaz preklet od Kristusa za svoje brate« (Rim 9, 1—3). Tako sočutje je napolnjevalo vse apostole, ki so z nepopisno potrpežljivostjo, gorečnostjo in ljubeznijo iskali zgubljene ovčice in z lastno krvjo to svoje sočutje zapečatili. Tista ljubezen in tisto sočutje navdaja skozi vsa stoletja učečo Cerkev Kristusovo, škofe in mašnike, do tistih, ki blodijo in so nevedni, da jih pripeljajo v naročje božjega Pastirja. O posameznih veljajo besede sv. Pavla: »Ko sem bil neodvisen od vseh, storil sem se sužnja vseh, da bi jih več pridobil. In bil sem Judom kakor Jud, da bi Jude pridobil; a tem, ki so bili pod postavo, kakor pod postavo, da bi pridobil te, ki so bili pod postavo. Tistim pa, ki so bili brez postave, kakor da bi bil brez postave, da bi pridobil tiste, kateri so bili brez postave. Bil sem slabim slab, da bi pridobil slabe. Vsem sem postal vse, da bi vse zveličal« (1 Kor 9, 19—22). Sv. Janez Krizostom je bil napolnjen s tako ljubeznijo do duš, da je želel njihovo trpljenje, celo njihove grehe nositi, da bi jih le pogubljenja rešil1; sv. Avguštin2 noče zveličanja, če ne more njemu izročenih duš zveličati. Sv. Ambrozij 3 priznava da nosi v srcu večjo ljubezen do duš, kakor je očetovska ljubezen. Isto navdušenje do izveličanja duš je napolnjevalo sv. Hieronima4, sv. Cipriana0, sv. Gregorija Velikega0, sv. Pavlina, sv. Bernarda, sv. Ignacija, sv. Andreja Avelinskega, sv. Vincencija Pavlanskega, sv. Frančiška Šaleškega in še dandanašnji napolnjuje delavce v vinogradu Gospodovem, bodisi da delajo kot stalni dušni pastirji ali kot misijonarji, kakor nam to životopisi in tekoča zgodovina izpričujejo. e) Duhovništvo novega zakona je poklicano od Boga. Ko se je božji Zveliičar na veliki četrtek poslavljal od svojih apostolov, je povdarjal večkrat, da je on apostole izvolil in da mu jih je dal Oče. »Niste izvolili vi mene, temveč jaz sem izvolil vas in postavil sem vas, da greste in obrodite sad in da sad vaš ostane« (Jan 1 S. Ioan. Chrys. Ad populum Antiochenum hom. XIII, n. 5: Utinara posset fieri, ut ego pro vobis bene mererer et meritorum bravia vos caperetis . . . Sicut mater febricitantem cernens, dolenti et ardenti assistens, lugens aegrotanti dicit filio: Utinam fili, febrem ego suscipere possem et in me flammam attrahere; sie profeeto et ego nune dico: Utinam possibile esset me pro vobis laborantem omnibus reete agere ... P. gr. 49, 142. s Aug. Sermo 17, n. 2: Sed si non me audieritis, et tarnen ego non tacuero, animam meam liberabo. Sed nolo salvus esse sine vobis. P. lat. 38, 125. s S. Ambrosius, De officiis ministrorum I, 7, 24: Neque enim minus vos diligo, quos in Evangelio genui, quam si coniugio suscepissem. Non enim vehemen-tior est natura ad diligendum quam gratia. Plus certe diligere debemus, quos per-petuo nobiseum putamus futuros, quam quos in hoc saeculo tantum. P. lat. 16, 30C-31A. 4 S. Hieromymus ep. 79, n. 1: Pro officio sacerdotii omnes christianos filiorum loco diligimus et profectus eorum nostra est gloria. P. lat. 22, 724. 4 S. Cyprianus, De lapsis c. 4: Doleo fratres, doleo vobiscum nec mihi ad leniendos dolores meos integritas propria et sanitas privata blanditur, quando plus pastor in gregis sui vulnere vulneretur. Cum singulis pectus meum copulo, maeroris et funeris pondera luctuosa participo. Cum plangentibus plango, cum deflentibus defleo, cum iacentibus iacere me credo. Iaculis illis grassantis inimici mea simul membra percussa sunt, saevientes gladii per mea viscera transierunt. Immunis et liber a persecutionis incursu fuisse non potest animus: In prostratis fratribus et me prostravit adfectus. S. Thasci Caecili Cypriani Opera omnia. Rec. G. Hartei (Corpus script. eccl. lat. III, 1) Vindobonae 1868, 239 s. • S. Gregorius Ep. 1. IX, ep. 72 (ad Constantium episcopum): Circa actus au-tem vel disciplinam cleri vel filiorum ecclesiae ipsius magnam te habere curam ne-cesse est atque ita insuper pastorali studio invigilirare, ut de animabus eorum non culpabilis sis, sed apud omnipotentem Deum mercedem potius possis acquirere. P. lat. 77, 1008B. 15, 16). »Ko bi bili iz sveta, bi svet svoje ljubil, ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral od sveta, zato vas svet sovraži« (Jan 15, 19). V svoji velikoduhovniški molitvi, v kateri posebej k svojemu nebeškemu Očetu za apostole moli, večkrat ponavlja, da jih je od Očeta sprejel. »Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta; tvoji so bili in meni si jih dal. .. Jaz prosim za nje; ne prosim za svet, ampak za te, katere si mi dal, ker so tvoji .. . Sveti Oče! ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor midva. Dokler sem bil ž njimi na svetu, varoval sem jih v tvojem imenu; ohranil sem jih, katere si mi dal« (Jan 17, 6—12). Duhovništvo novega zakona ima torej vse znake pravega duhovništva. §4. Kdo pripada k novozakonskemu duhovništvu? Po ustavi ali upravi svete Cerkve razločujemo v njej dvojni stan: svetni in duhovniški. K svetnemu stanu pripadajo vsi tisti, ki so po svetem krstu postali udje svete Cerkve, in to so verniki ali krščansko ljudstvo sploh, s posebnim imenom tudi »laiki« 1 imenovani, in ti tvorijo vesoljno duhovništvo. K duhovniškemu stanu se štejejo tisti, ki so po posvečenju odločeni v službo svete Cerkve in s tem tudi k izvrševanju cerkvene oblasti ter tvorijo kot udje cerkvene vlade ali duhovnega oblastništva (hierarhia)2 posebno duhovništvo ali klerus 3. A. O vesoljnem duhovništvu. »Bodite tudi sami kakor živo kamenje zidani, hiša duhovna, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, dopadljive Bogu po Jezusu Kristusu... Vi pa rod izvoljeni, duhovništvo kraljevo, ljudstvo sveto, ljudstvo pridobljenja (pridobljeno), da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo, kateri nekdaj ne ljudstvo, sedaj pa ljudstvo božje, ne pomiloščeni, sedaj pa po-miloščeni« (1 Petr 2, 5. 9. 10). »In storilo si (jagnje božje) nas Bogu našemu za kralje in duhovnike in kraljevali bomo na zemlji« (Raz 5, 10). V navedenih besedah govori sveto pismo o vesoljnem duhovništvu, h kateremu pripadajo vsi verniki. Da bodemo pomen teh besed 1 Xaoc, ljudstvo. — 3 lepocp/Ja, duhovno oblastništvo. 3 y.Xfjpog, žreb; po žrebu postane Gospod njihov delež. (Ps 15, 5; Dej 1, 24—26). August, in Psalm. LXVII : Cleros et clericos hinc appellatos puto — quia Matthias sorte electus est, quem primum per apostolos legimus ordinatum. v pravi luči spoznali, obrnimo svoj pogled v staro zavezo, kjer nahajamo nekaj sličnega. Na potovanju iz Egipta dospe Izraelsko ljudstvo do Sinajske gore. Mozes gre na goro in Bog mu reče: »Povej otrokom Izraelovim: Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom, in kako sem vas nosil na orlovih perutih in vas sprejel za svojce. Ako bodete poslušali moj glas in izvrševali mojo postavo, bodete mi lastnina izmed vseh narodov: duhovno kraljestvo in svet narod« (Ex 19, 4—6). Gospod imenuje Izraelsko ljudstvo »duhovno kraljestvo«. S temi besedami pa ni bilo rečeno, da so vsi Izraelci duhovniki, kakor tudi niso bili vsi kralji, temveč, ako bo ljudstvo izpolnjevalo Gospodove zapovedi in izvrševalo zvesto njegove naredbe, bo Bog njegov kralj in ljudstvo bo njegovo ljudstvo po duhovni zvezi z njim: Da to namero z ljudstvom doseže, je ustanovil Aronovo duhovništvo, katero je posredovalo za ljudstvo božji blagoslov in spravo z Bogom po molitvah in daritvah, katere je opravljalo v imenu ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo. Aronovo duhovništvo je bilo torej neobhodno potrebno, da postanejo Izraelci »duhovno kraljestvo« in »sveto ljudstvo«. V enakem pomenu moramo razumeti navedene besede sv. pisma nove zaveze, kjer se verniki imenujejo duhovna hiša, sveto duhovništvo, da daruje duhovne daritve, dopadljive Bogu po Jezusu Kristusu, kraljevo duhovništvo, sveto ljudstvo, kralji in duhovniki. Da postanejo verniki v resnici sveto duhovništvo, ki daruje duhovne daritve, dopadljive Bogu po Jezusu Kristusu, k temu prezvišenemu poklicu potrebujejo posvečenje in sposobnost, katero dobe le edino po zakramentalnem duhovništvu. To povdarja sv. apostol Pavel v svojem drugem listu Korinčanom: »Po-kazajoč se, da ste list Kristusov, izdan od nas, pisan ne s črnilom, temveč z duhom živega Boga, ne na kamenitih ploščah, temveč na mesenih ploščah srca. Takšno zaupanje pa imamo po Jezusu Kristusu do Boga. Ne da bi bili zmožni sami po sebi izmisliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je iz Boga, kateri nas je tudi zmožne storil, da smo služabniki novega zakona, ne črke, ampak duha, kajti črka ubija, duh pa oživlja« (2 Kor 3, 3—6). In kako veličastno razjasnjuje isti apostol prevzvišeni poklic zakramentalnega duhovništva Rimljanom! »Prepričan sem pa, bratje moji, tudi jaz sam za vas, da ste tudi vi sami polni dobrote, napolnjeni vsega znanja, zmožni se med seboj svariti. Pa pisal sem vam drzneje, bratje, deloma da vas zopet opomnim po milosti, katero mi je Bog dal, da bom služabnik Jezusa Kristusa med pogani, opravljajoč sveto službo evangelija božjega, da postane prinesek poganov prijeten, posvečen v svetem Duhu« (Rim 15, 14—16). Sv. apostol imenuje trud in delovanje, ki ga porablja, da spreobrne grešnike, posveti spreobrnjence in spopolni pravične, službo daritve in vernike daritev samo, sebe pa služabnika Jezusa Kristusa in duhovnika evangelija, ki ima večjo učeniško oblast, kakor je njihova medsebojna, ker stoji duhovnik kot služabnik Kristusov višje od vernikov in ker je sprejel učeniško oblast od tistega, katerega kot učenik nadomestuje !. Cerkev je telo, katero tvorijo verniki (Rim 12, 5) in kojega glava je Kristus (Ef 5, 23; Kol 1, 18). Kakor pa imamo v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo ravno tistega opravka (Rim 12, 4) tako ima tudi telo sv. Cerkve mnogovrstne ude, ki so v enem Duhu v eno telo krščeni in z enim Duhom napojeni (1 Kor 12, 13), darovi pa, katere imajo po milosti, ki jim je dana, so razni (Rim 12, 6). Ko se verniki v sv. Cerkvi posvečujejo in se zbujajo v žive ude Kristusovega telesa, se povišajo v čast vesoljnega duhovništva2, postanejo nekako deležni trojne službe Kristusove, duhovniške, učeniške in pastirske. Duhovniška čast vesoljnega duhovništva je pred vsem v tem, da po Kristusu »prinašajo vedno hvalno daritev Bogu« (Hebr 13, 15) in »kadilo molitve« (Raz 8, 3), z drugimi besedami, da opravljajo notranjo božjo službo3. Po skupnosti molitve pa postanejo verniki tudi duhovno občestvo (corpus mysticum), katero se udeležuje notranjega skrivnostnega življenja sv. Cerkve; pri sveti maši se združujejo z namenom sv. cerkve, ki opravlja to najsvetejšo daritev za vse ljudi, obhajajo spomin Kristusovega trpljenja, ko prejemajo sveto obhajilo; po duhovnem prejemanju svetih zakramentov črpajo iz studencev milosti in naklanjajo sa- ' F. X. M as sl, Erklärung der hl. Schriften des Neuen Testamentes VII, [Straubing u. Wien i84i] 462. 2 Augustinus, De civitate Dei XX, 10: Erunt Sacerdotes Dei et Christi et regnabunt cum eo mille annis (Apc 20, 6), non utique de solis episcopis et pres-byteris dictum est, qui proprie iam vocantur in Ecclesia sacerdotes: sed sicut omnes christianos dicimus propter mysticum chrisma, sic omnes sacerdotes, quo-niam membra sunt unius sacerdotis. De quibus apostolus Petrus, plebs, inquit, sancta, regale sacerdolium. P. lat. 41, 676. 3 Duplex sacerdotium in sacris litteris describitur: alterum internum, alterum externum . . . Quod igitur ad internum sacerdotium attinet, omnes fideles, postquam salutari aqua abluti sunt, sacerdotes dicuntur, praecipue vero iusti, qui Spiritum Dei habent, et divinae gratiae beneficio lesu Christi summi sacerdotis viva membra effecti sunt; hi enim fide, quae caritate inflammatur, in altari mentis suae spirituales Deo hostias immolant; quo in genere bonae omnes et honestae actiones, quas ad Dei gloriam re. erunt, numerandae sunt . . . (cf. I Petr 2, 5). David idem multo ante dixerat: Sacrif.cium Deo spiritus contribulatus. (Catechismus Ro.T_a.rus P. 2, C. 7, n. 23 sqq.) »Vouiteij« 1912. 14 dove živim in mrtvim, po priprošnji za grešnike opravljajo misijonsko delo sv. Cerkve in z molitvijo za posvečence apostolsko službo. Res je sicer, da v teh slučajih duhovnik sam izvršuje zunanja opravila, vendar pa verniki na duhovni način resnično sodelujejo1. Vesoljno duhovništvo se javlja nadalje tudi v učeniški službi, ker upliva duhovno življenje vernih laikov na krščansko znanost in vedo in ker more vsak po svojem stanu in poklicu, bodisi kot oče ali učitelj ali pisatelj z besedo in zgledom podpirati sv. Cerkev v učeniški službi. Slednjič se kaže vesoljno duhovništvo vernikov v pastirski službi, da sodelujejo pri vzdrževanju cerkvenega reda, pri zasedanju cerkvenih služb in v oskrbovanju cerkvenega premoženja2. Iz navedenega je razvidno, da je vesoljno duhovništvo, h kateremu pripadajo vsi verniki, torej tudi ženske, o katerih sv. apostol pravi, da naj v cerkvi molče, kajti ni jim dopuščeno govoriti (1 Kor 14, 34), in ki se naj mirno uče v podložnosti (1 Tim 2, 11) ter se rešijo z detorodstvom (1 Tim 2, 15), le notranje in duhovno 3, duhovništvo v nepravem pomenu (internum, mysticum et im-proprie dictum)4. Vesoljno duhovništvo nikakor ne izključuje zakramentalnega duhovništva, kakor so to reformatorji trdili5, marveč celo strogo zahteva, da je tudi zunanje, resnično in duhovništvo v pravem pomenu (exter-num, reale et proprie dictum), ki zanj in v njegovem imenu opravlja zunanjo službo božjo. 1 P. de Marca, Dissertatio de discrim. der. et laic. II, 8: Non alienum erit his adiungere ex sacerdotii istius mystici et spiritualis dignitate (sc. omnium fidelium) fieri, ut sacrificium incruentum mediatoris, cuod a solis quidem sacerdotibus proprie sic dictis consecratur, ab ecclesia, i. e. ab universo fidelium coetu et Christi sponsa, quae non habet maculam neque rugam, Deo offeri dicatur: unde ex spiritus unitate mira fit rerum connexio, quam observavit Augustinus, ut tam ipse Christus per ipsam ecclesiam, quam ipsa per ipsum offeratur, quod singuli, qui mysteriis in-tersunt, pro modulo suo quotidie praestare possunt, ut docent, quae recitantur in missa. Citat pri F. Walter, Lehrbuch des Kirchenrechtes aller christl. Konfessionen12. Bonn 1856, 404. — 2 F. Walter, o. c. 40. 2 S. T I10 m., p. III, q. 82, a. i ad 2: Laicus iustus unitus est Christo unione spiri- tuali per fidem et caritatem, non autem per sacramentalem potestatem et ideo habet spirituale sacerdotium ad offerendum spirituales hostias, de quibus dicitus in Ps. 50: »Sacrificium Deo spiritus contribulatus«; et Rom. 12: Exhibeatis corpora vestra ho-stiam viventem; unde et I. Petri 2. dicitur: »Sacerdotium sanctum offere spirituales hostias«. — 4 J. Perrone, Praelectiones theologicae VII [Lovanii 1842] 92. 5 Tertullianus, De exhortatione castitatis cap. 7 se ne more semkaj prištevati. (Dalje prihodnjič.) —— ------------------ 2. Cerkveno življenje v novem delu sedanje lavantinske škofije v letih 1828—1843. Po virih iz župnijskega arhiva pri Sv. Petru pri Mariboru. Spisal župnik Matej Štrakl, Sv. Peter pri Mariboru. XL. Ignacij Mlinarič. rišel je za kaplana k Sv. Barbari pri Vurbergu dne 4. decembra 1831, od koder so ga prestavili koncem maja leta 1832 k Sv. Lovrencu v Slov. gor. Tam je župnikoval takrat Anton Krempl, znani slovenski zgodovinar. Mlinariču se na novi kaplaniji ni nič kaj dopadlo. Prosil se je proč in k Sv. Barbari nazaj. To in pa nekatere neprevidne besede kaplanove proti drugim so Krempla žalile in jezile. Ko je bil Mlinarič začetkom julija zopet prestavljen k Sv. Barbari nazaj, »kjer so ga z veseljem in z ljubeznijo sprejeli šolarji, žup-ljani in sosedni duhovniki«, — tako piše v pismu z dne 5. julija 1832 — »namislil« mu je Krempl nekatere pregreške, celo, da ima vseh 7 poglavitnih grehov na sebi in mu pisal sramotilna pisma. Dovolil si je tudi sledečo, skoraj prerobato šalo. Mlinarič je pozabil pri odhodu od Sv. Lovrenca svoj izzuvalnik. Krempl mu ga je zavil v velik papirnat zavitek in ga dal na pošto pod sledečim naslovom: »An Herrn Kaplan Mlinaritsch zu St. Barbara bei Wurmberg. Beschwert mit einem krabatischen Stiefelhansel«. Ko je prišel vurberški sel na pošto, so mu naložili s smehom to pošiljatev, s smehom jo je prinesel v grad in potem nesel k Sv. Barbari. Tako se je kmalu vse zvedelo o »dragoceni« pošiljatvi. To sramotenje in prejšnje pismene žalitve so hudo pekle Mlinariča. Ves potrt se obrača do Glaserja, da mu svetuje, kaj naj stori. Pravi mu, da mu je svetoval okrožni dekan in ž njim drugi duhovniki, da izroči omenjena pisma knezoškof. konzistoriju. Glaser mu je odsvetoval ter mu pisal sledeče pismo, ki nam jako lepo kaže blago srce Glaserjevo, katerega je Krempl tudi žalil v nekem pismu. Piše mu: »Quid faciendum? Das angenehmste für das erbitterte Gemüth wäre: sich in der Rache kühlen — das gescheideste: Schweigen, das edelste: für ihn bethen. Aus Deinem kläglichen Schreiben ersehe ich an Dir einen Mitgenossen gefunden zu haben, dem es so wie mir passierte, für Aufopferung Undank zu ernten. Doch was zu machen? — Nicht was Du machen sollst, sondern was ich für mich im ähnlichen Falle zu überlegen dächte, wäre folgendes: Alles Ungewöhnliche überrascht; aber wenn diese Überraschung so ist, daß man von einem Menschen, für 14* den man Unbequemlichkeiten und Unkosten getragen, statt Dank erst rechte Grobheiten empfängt, so ist diese Überraschung höchst unangenehm und erbittert einen desto mehr, je besser man es gemeint hat und je unschuldiger man ist und je weniger man sie von einem an Kopf und Herz gebildet seyn sollenden Manne erwarten könne; und es kann Einem im Augenblick der kochenden Galle wohl nichts natürlicheres einfallen, als wenn man dann diesen hölzernen krowati-schen Stiefelhansel in natura nehmen, und damit diesen Grobian blutig aufs Maul schlagen und ihm seine verworrenen Ideen siebenfach aus dem Kopf kehren möchte; — oder um sich feiner seine Rache zu kühlen, wenn man diesen ganzen Wust dem Consistorium oder Fürstbischof vorlegen, und seinen Charakter aus den durch sich selbst verzeichneten Zügen kennen lernen zu lassen wollte. Allein: — obwohl es von ihm sehr unvernünftig war, so albern grob mit Deinem Stiefelhansel zu sprechen — so ist es für Dich viel vernünftiger gehandelt, wenn Du schweigst, denn mit ihm sollst Du Dich in keinen Streit einlassen, sonst verlierst Du darin, weil es schon aus dieser seiner Schmähschrift einleuchtet, daß Du unmöglich gröber seyn könntest, als Er; so laß ihm die Ehre, daß er der Gröbste ist und schweig. —• Denn in der Grobheit gewinnst ihn nicht ab und was hast Du sonst für einen Nutzen? — Du keinen; — denn er wollte Dich beleidigen und beschimpfen —■ das weiß Niemand als Du und dem es Du gesagt hast; nach der Anzeige müßten es erst recht viele erfahren; und dieser Schimpf fällt ja nicht auf Dich, weil ein jeder, der Dich kennt es längst weiß, daß dieser Anwurf unwahr, und nur ein leidenschaftlicher Ausfluß seiner beleidigten Ehre ist, — der Schimpf fällt also auf ihn zurück, weil er ihn ungünstig charakteri-sirt; — und da es ohnehin noch zudem historisch erlogen ist, daß je ein Mensch alle 7 Hauptsünden auf einmal hätte. Wenn Du ihn anzeigst, so könntest Du Deine Beleidigung und Verdruß, den er Dir dadurch verursacht hat, doch nicht ungeschehen machen, — sondern nur höchstens ihm schaden, ihn noch mehr anschwärzen — Deine Mitpriester noch mehr entehren und stürzen helfen, — und das wäre nicht sehr edel. Weil er also sich an Dir für Dein unvorsichtiges Gerede über ihn, welches er von anderen muß erfahren haben, so unedel rächte, — so räche Dich Du an ihm viel edler und schweige und bethe für ihn!« Mlinarič ni poslušal Glaserja. Poslal je pisma ravnatelju bogoslovja v pregled in presodbo. Zadeva je prišla potem pred knezo-škofa, ki pa je poklical po Glaserju Mlinariča in pri avdijenci ga pripravi! k temu. da je obljubil, odpustiti Kremplu. S tem je bila stvar končana. V pismu z dne 17. novembra 1832 piše Glaserju, da šentbarbar-ška šola prav lepo napreduje, tako da ima mnogo veselja ž njo. Poroča mu tudi, da je odpravil župnik letos takozvane konkurze1 v adventnem in postnem času. Redno sta hodila z župnikom posebno v adventu in postu vsak dan v izpovednico, pa tudi drugekrati dajala ljudem priložnost, da so lahko opravili sv. izpoved kadarkoli. Vinske bernje sta dobila to leto vsak en polovnjak. Gorečnost v dušeskrbju, ki je navduševala šentbarbarška gospoda, pa ni bila po volji sosedom, kakor nam kaže pismo z dne 8. marca 1833. Tega se seveda nista zbala, marveč sta se trudila pridobiti še druge, in res so ju začeli kmalu posnemati tudi nasprotniki. Nista se pa jim vsiljevala s svojimi nazori, ampak se povsod obnašala kot vzor-duhovnika. Tako sta si n. pr. veliko prizadevala, da spravita na dobro pot sosednega ka-pelana Ferenca, ki se je vdal pijančevanju. Na izpoved nič ni rad hodil. Če pa je moral iti, je hudo preklinjal. Ena oseba je umrla tako brez izpovedi. Bizjak in Mlinarič sta vse to gledala z veliko žalostjo, molila za ubogega sobrata in ga ljubeznivo opominjala. »Es schmerzt uns sehr, daß die gute Sache dabei leiden muß.« Ker si nista vedela pomagati več, sta prosila Glaserja za svet. V tem pismu omenja, da je bil pred kratkim pri knezoškofu. »Wir sprachen sehr vieles in der größten Güte mit einander und ich speisete bei ihm.« Pri tej priliki se je poravnala zgoraj omenjena zadeva s Kremplom. Poroča med drugim, da so imeli februarja tako velik sneg, da niso mogli nikamor ne peš ne z vozom, dokler niso napravili velike tiri. Iz pisma z dne 22. aprila 1833 zvemo, da so imeli že takrat začetek šolskega leta o Veliki noči in da je bila tudi izkušnja iz vero-nauka ob tem času in sicer to leto 30. aprila ob */,3 popoldne. V pismu z dne 25. junija 1833 pravi, da je pri Sv. Barbari velika suša in da so obhajali pretečene dni jubilej. Kompetiral je za Kapelo in jo tudi dobil. Preselil se je tje še le začetkom oktobra. Za pridigarja pri inštalaciji si je naprosil Glaserja. Ta mu je odpisal, da zarad bolehavosti ne more prevzeti te časti, kar bi sicer z veseljem storil. Zato se mu pritožuje Mlinarič v pismu z dne 14. oktobra 1833: »Ich bin nun so unglücklich, daß Du nicht herabkommst; der Dechant schrieb mir, er fühle sich zu schwach zu predigen. Was soll ich thun? In der umliegenden Gegend ist kein Prediger zu bekommen, weil sich ein jeder scheniert, zuletzt wenn Du nicht kommen kannst, muß ich selbst predigen; allein dieß würde mir nicht so schwer fal- len, als wann Du nicht herabkommen wirst.« Glaser ni prišel, pridiga! mu je J. Bizjak, župnik šentbarbarski h Inštalacija je bila še le nekaj> dni pred božičem. Da se je spominja »post festum« tudi Glaser, poslal mu je Mlinarič »nekaj nešplov in grozdja«. Cerkev pri Kapeli je bila popravila zelo potrebna, pa jako-uboga. V blagajni ni bilo ničesar. Na svojo roko in za svoj denar je začel Mlinarič takoj popravljati, kar je bilo najnujnejšega. Najprej se je lotil stranskega, Sebastijanovega oltarja. Imel pa je mnogo dela v pastirstvu, posebno v adventu v izpovednici. Ko so ljudje zvedeli, da izpoveduje vsak dan, prišlo je tudi veliko Jurjevčanov tje, ker se je pri njih v cerkvi oznanilo, da se bode izpovedovalo v adventu le tri dni, potem pa nič več. Tako pravi v pismu z dne 17. dec. 1833. Takoj po novem letu je začel misliti na popravilo velikega oltarja. Pred vsem je bilo treba nove podobe sv. Magdalene. V pismu z dne 9. januarja 1834 prosi Glaserja, ker se je z župljani že pogovoril, da bi mu poizvedel za dobrega slikarja, ki bi naj prišel h Kapeli, da se pogovorita. S pismom ob enem mu je poslal nekaj dobrega vinskega kisa in grozdja. Kakor nam pove pismo z dne 24. januarja 1834, mu je Glaser priporočal nam že znanega slikarja Ratha, ki se je pogodil ž njim, da opravi vse delo za 260 gld. CM. in prosto hrano pri župniku. Po Veliki noči se delo začne. Naročil je Mlinarič 4 svečnike za 20 gld. CM. Pravi pa, da bi rad še naročil več novega, pa 1. 1833 je bila trgatev jako slaba in zato mu ni mogoče spraviti potrebnih novcev. Večino je moral plačati itak sam, »aber ich thue es mit Vergnügen, wenn ich nur in die Kirche etwas bringen kann.« Dobil je podobo sv. Magdalene nepoškodovano. »Prav lepa je«, pravi, vsem se dopada — »es ist jedoch kein Meisterstück«. Rad bi imel tudi novo kadilnico in ladjico, katere bi dobil sicer v Radgoni prav lepi za 9 do 10 gld. CM.— pa Glaser jih naj naroči v Gradcu, kjerkoli hoče. Razpadlo je tudi sv. razpelo na pokopališču. Slikar Rath mu oskrbi novo. »Nova facio omnia« pa je ložje govorjeno kakor storjeno. Tega se je prepričal popolnoma tudi Mlinarič, ki je hotel v par mesecih prvreči in prenoviti vse v svoji novi župniji. Ko bi mogel delati, opraviti in plačati sam, bi še sicer šlo, pa težave delajo ravno mnogokrat oni, za katere je hotel vse storiti. Zato piše dne 10. sušca 1834 Gla-serju: »Die Arbeit in der Kirche ist für mich sehr ermüdend und schwer, weil gar alles auf mich kommt; es vergehen viele Nächte, daß ich von lauter Sorgen und Arbeit nicht schlafen kann, weil ich wirklich sehr viel über mich genommen zu haben, und ich dieß nicht leicht thun könne, wenn es nicht zu Ehre Gottes und für die Kirche wäre, und hoffe, Gott wird mich stärken, und mich auch dahier nicht verlassen. Ich habe sehr zuwidere Leute, welche sagen, daß dieß alles der Bischof thun sollte; aber durch meine große Anstrengung und fleißiges Bereden, hoffe ich, daß ich heuer den Altar mahlen und Tabernakel einfaßen werde, das Übrige aber, wann ich lebe, aufs Jahr thun werde. Ich habe bereits blos von meinen armen braven Menschen schon über 100 d. CM. gesammelt, und die Übrigen werden einige noch vor Ostern, einige aber gleich nach Ostern bringen; ich habe meine ganze Gemeinde, ausgenommen 4 gewonnen, welche auf alles nur mögliche mir zu leisten bereit sind, und hoffe auch, daß meine letzte Christenlehre auch die 4 berühren wird. Was den Be-zirkscommissär anbelangt, ist wohl nicht dafür, aber ich habe ihn ge-bethen nicht verderben zu wollen, und er verhält sich auch so. Der Rentmeister Mihurko nennt mich zwar einen schieiderischen Menschen und ist nicht für, sondern wider mich, allein ich werde nach meinem Gewißen immer gleich bleiben.« Dal je popraviti tudi božji grob, naročil v Radgoni 10 novih srebrnih svečnikov, v Gradcu po Glaserju pa kupil razun že naročene kadilnice in ladjice še kanonske tablice za veliki oltar. S vsemi popravili meni biti gotov do Binkošti. Dne 31. sušca 1. 1834 piše, da so ljudje postali boljši in bolj zavzeti za lepoto cerkve. Pripravil jim za Veliko noč neko posebno veselje — kakšno ne pove — in si je pridobil s tem srca vseh. Zato prosi Glaserja, da naj pove slikarju Rathu, da bo slikal ves presbiterij. Zato si naj vzame s seboj dovolj barv, naj pa bo tudi pri tem delu nekaj ceneji. Slikar je prišel in dovršil svoje delo v vsestransko zadovoljnost. Lepo prenovljeno cerkev je blagoslovil škof meseca avgusta. Koncem julija je bila jako huda suša, da so se ljudje bali lakote, ako ne pride dež. V nedeljo pred Malo gospojnico pa je bila primi-cija pri Kapeli. S pismom z dne 20. novembra 1834 prosi Glaserja, da mu 1. dobi za razpelo na pokopališču pobotnico od slikarja Ratha, ki naj pride na spomlad, da prenovi pridižnico in krstni kamen, 2. naj naroči in plača izpovedne listke, 3. naj ne pozabi prahu za stenice in 4. naj prosi v njegovem imenu, da sme postaviti v cerkvi oltar sv. Ane, ki je bil že v stari cerkvi in katerega si močno želijo župljani. Poroča mu, da bo šel pridigat na patrocinij k Sv. Barbari in da je zapustil Frančišek Puntner s težkim srcem službo učiteljskega pomočnika in šel za zasebnega učitelja v Ivnik. Končuje pismo s slovenskimi besedami: Bog Te obari lubi Brat, v Duhi obimajozhi J. M. Glaser je seveda voljan vse storiti, povprašuje le zarad izpovednih listkov, ali potrebuje listke »approbationis« ali pa »testimonii pe-ractae conf.« in zarad podobe sv. Ane v nov oltar. V pismu z dne 25. novembra 1834 mu piše, da ima listkov »approbationis« v obilici in da slika podobo sv. Ane »die Eisel Mahlerin«. Toži, da ima toliko dela, da ne ve, kam bi se dejal. Kmalu mu je oskrbel Glaser vse. S pismom z dne 5. januarja 1835 ga zahvaljuje Mlinarič za vse ter mu z veseljem razlaga, da delo za cerkev že lepo napreduje, posebno pa oltar sv. Ane. Dele iz lesa izdeluje neki Kollman iz Gradca, Rath pa bo naslikal oltar fresco. Zopet toži zavolj velikih skrbi in mnogega dela. Tolažijo ga pa očetovske besede knezoškofa, s katerimi ga je tolažil in spodbujal ob priliki nekega obiska. Dne 20. maja 1835 je naročil dva majhna lestenca za veliki oltar, vsakega za 4 sveče. Za vsakega je plačal 20 gld. CM. Za tretjega, večjega za 8 sveč se še pa ni mogel odločiti. V pismu z dne 19. julija 1. 1835 poroča, da je končal dela in popravila v cerkvi. »Jetzt ist meine Kirche schöner, H. Rath hat mir Freude gemacht.« Za šolarje je naročil bukvic za 10 gld. CM., da jih kot premije razdeli ob koncu šolskega leta, razun tega pa še »munera« za 6 gld. CM. zase in za 3 gold. za kapelana ter 1 ducat »Sanitätstabellen«, 5 funtov kave in 2 funta čokolade, oboje za 4.40 gld. CM. Poslal pa je obenem s pismom zabojček vkoreninjenih trt (!) za župnika v Wundschuh zastonj, s pripombo, da pošlje v spomladi druge, ako bi te-le ne rastle. Sledeče pismo je pisal Mlinarič Glaserju 2. novembra 1. 1837. V njem omenja afero z Valentinom Fras ', kaplanom svojim, ne pove pa, kaj sta imela. »Die Uiberstationierung des H. Fraß ist erfolgt. Deo gratias! Nur Eins sollte ich ehevor gewußt, so würde ich es nie ge-than, und nie thun werde (!), indem ich einen solchen Bruder noch nie auf der Welt erfahren habe. Deo gratias, weil ich durch Ihn auch sehr viel, nicht viel sondern zu viel vielleicht gelehrnt habe. Wie dieß aber geschah? war vielleicht Wille Gottes, meine und seine Prüfung? Gott gebe ihm alles Gute, welchem ich auch das Uibrige überlasse.« Iz tega pisma izvemo, da so imeli pri Kapeli blagoslavljanje zvonov, h kateremu je pričakoval župnik tudi Glaserja. Kedaj je bilo, koliko zvonov in katere so blagoslovili, vsega tega pa ne omenja. V pismu z dne 24. aprila 1839 piše, da je prodal v župniji že 40 komadov molitvenika »Dufhni vishar«. Prosi še za 50. Prodajal jih je po 20 kr. CM. — ubogim pa dajal zastonj. Naročene reči mu lahko pošlje s »flosarji« v Radgono. Veliko skrbi mu dela gospodarstvo, ker ne dobi poštene in zveste osebe, ki bi znala gospodariti. Toži se, da ima sedaj — v postnem času — tudi v izpovednici dosti dela. Oba s kaplanom (Fr. Muršec) sta hudo vprežena, tako da komaj čakata na večerni počitek. Bolehala sta pa oba. Omenja, da bo dal to leto cerkev prekriti. Konečno pa pristavlja, kar je gotovo velezanimivo za tiste čase in jako spodbudljivo, da sta hodila on in pa križevski župnik Alojzij Manner k duhovnim vajam v Maribor, da pa sta jih delala tudi doma in sicer pri Sv. Križu na Murskem polju v župnišču pod vodstvom tamošnjega kaplana Martina Košar. Dopadle so se mu. To pa je dokaz, kako dobri so bili takrat naši slovenski duhovniki in sicer ravno v tistem jako razvpitem času. Ni bilo železnice ne v Gradec ne v Maribor in tudi drugih udobnosti ne. Vendar pa šli radi k duhovnim vajam, da še celo sami med seboj so si jih prirejali! Vsa čast takim duhovnikom! Mislim, da pač veljajo o njih besede: »Quis est hic, et laudabimus eum; fecit enim mirabilia in vita sua«. Da pa se ie svet sukal tistikrat za duhovnika ravno tako, kakor sedaj, kaže nam sledeče pismo z dne 23. marca 1840. Mlinarič je dokončal delo pri cerkvi, prenovil jo je zunaj in znotraj. Upal je — tako piše — da bo odslej lahko v miru živel v manjših skrbeh in delal s svojimi ovčicami pokoro in prenavljal jih v prave templje božje. Prišlo pa je drugače. Hudobni jezik neke ženske ga je blatil po župniji in mu jemal dobro ime pri župljanih. Glaser je poznal žensko. Mlinarič mu celo predbaciva, da Glaser drži ž njo ali da jo vsaj zagovarja. Zato je bil žalosten in v pismu hud in piker. Poslal je ob enem Glaserju 5 gld. CM. za družbo sv. Leopolda in naročil slovensko pesem in slovenski molitvenik presv. Srca Jezusovega. Kmalo je spoznal, da ni dobro v prvi jezi govoriti, pa tudi ne pisati. Glaser mu je sicer oskrbel naročene reči, pisal pa mu ni nič. Iz tega je Mlinarič sprevidel, da je svojega dobrega, postrežlji-vega prijatelja hudo žalil. Zato mu piše slednje pismo, v katerem ga prosi ponižno odpuščanja: »Mein Schicksal wird sich nie ändern, und mich ins Grab begleiten. O Gott! nur jenseits Erbarmniß und Gnade; da ich dieß hoffe, so erkühne ich mich mit zitternden Herzen und Händen Euer (!) Hochwürden um ehevorgehende brüderliche Freundschaft zu bitten, und dem Unglücklichen zu verzeihen; vielleicht ist noch ein Fünklein in Ihrem Herzen gegen denselben glühend, - dann könnte mein Herzensfriede mir gewährt werden.« Blagi Glaser, ki je tako lepo učil Mlinariča, kako naj odpusti Kremplu, je odpustil rad tudi njemu. XLI. Jožef Mlinarič. V naši dobi je župnikoval v Selnici ob Dravi že od 1. avgusta 1. 1832. Čeravno je bil z Rušancem Glaserjem dobro znan in se tudi obračal v vseh svojih župnijskih zadevah do njega, nam je ohranjenih le malo pisem iz njune korespondence in še tista le iz 1. 1842 in 1843. Kako to? Glaser je v prvem času svojega bivanja v Gradcu čestokrat prišel domov k bolanemu očetu, pa tudi zarad svoje lastne bolehavosti. Peljal se je iz Maribora navadno s pošto do Selnice. Tako sta se lahko pogovorila, česar jima je bilo treba. Veliko je pa Mlinariču oskrbel v Gradcu kaplan Jodl'. L. 1842 je naročil pridige znanega cerkvenega govornika Jan. Em. Veitha, podobo sv. Alojzija in mašno obleko, ki pa ni dopadala ljudem, posebno pa oni osebi ne, ki je jo naročila. V pismu z dne 21. oktobra 1842 prosi Glaserja, naj vzame nazaj to obleko in oskrbi drugo, ki »se bo bolj bliščala«. S podobo sv. Alojzija je bil zadovoljen, zato je še naročil podobi presv. Srca Jezusovega in Marijinega za 80 gld. CM. »Nach dem Wunsche aller sollen sie so ausfallen, daß das Bild überall hinsieht oder nachschaut, wo man immer hintritt, dann das Herz Mariae mit einem Rosenkranz umwunden und mit dem Schwerte durchstochen und in der Höhe mit Flammen, das Herz Jesu aber mit Dornenkrone umwunden nebst Flammen sein; die Rahmenverzierung dürfte mit Weinlaub — Trauben — und Weizen verziert sein.« V pismu z dne 18. novembra 1842 pravi, da je namenil podobi blagosloviti in v cerkvi razobesiti na vernih duš dan. Vendar pa je prepozno prišlo pismo, v katerem mu je Glaser naznanil, da je odposlal podobi. Ni mogel poslati pravočasno po nje, zato je odgodil slovesnost. S podobama pa je bil zadovoljen. Dopadli sta se tudi žup-ljanom. Naročil je še na zgornji del vsake podobe izrezljan okrasek z imenom Jezusovim, oziroma Marijinim. Kakor zvemo iz pisma z dne 2. svečana 1843, je kupil še dva svečnika za vsako podobo. Do novega leta je bilo vse gotovo in urejeno in tako so imeli dne 8. januarja, t. j. prvo nedeljo po sv. treh Kraljih slovesno blagoslavljanje. Šolarce in druge deklice so bile belo oblečene. Štiri so nosile podobi, štirje fantje pa svečnike. Pridigoval je Jodl, kaplan ruški. Po pridigi so bile tri sv. maše naenkrat, slovesna z leviti pri velikem oltarju, tihi pa pri stranskih oltarjih, kjer sta bili razpostavljeni podobi presv. Src. Enako svečanost so imeli v Rušah na novega leta dan. XLII. Jožef Pichler, okrožni dekan in mestni župnik mariborski. Iz edinega pisma njegovega iz te dobe do Glaserja z dne 23. decembra 1. 1840 posnamemo, da so imeli kurende naročene župnijski uradi, kaplani in šole po 1 izvod in da je dal popravljati v mestni župnijski cerkvi tabernakelj za 10 gld. CM. in križevo kapelo za 40 gld. CM. po slikarju Nagerju. Cerkvene račune je sklepal z začetkom januarja in takrat tudi vpošiljal »Konduitentabelle«. XLIII. Anton Plevnik. Sam se je podpisaval Pleunigg in je bil 1. 1837 kaplan v Vitanju1. Spoznal se je z Glaserjem po obitelji Bonazzija, tovarnarja v Mislinju, ki je imel svoje hčerke v Gradcu pri uršulinkah. V prvem pismu do Glaserja z dne 18. julija 1837 omenja tega tovarnarja kot »virurn, in quo non est dolus,« in obžaluje, da se je spoznal z Glaserjem tako pozno, posebno, ker je dolgo pogrešal postrežljivega in izvedenega moža v Gradcu, ki mu je bil popolno tuj. Naročil je rnon-štranco, ki bi naj bila gotova do 15. avgusta. Seveda mu jo je Glaser rad oskrbel. Težave je delala pošiljatev. Pasar jo je mislil poslati do 9. avgusta z brzopošto do Konjic. Bal se je pa, da se na pošti kaj zgodi. A ravno takrat je bila v Gradcu gospa Bonazzijeva. Njej je izročil Glaser zabojček z vitanjsko monštranco. Gospa ga je prav rada sprejela. Strah pasarjev pa je bil res opravičen. Pri Polskavi namreč se je prevrnil voz brzopošte, v katerem se je vozila dne 10. avgusta gospa Bonazzijeva s svojim zakladom. Zgodilo se pa ni nič. Vsi popotniki so ostali zdravi in se peljali naprej. Srečno je dospela monštranca v Vitanje. Tako poroča Plevnik Glaserju v pismu z dne 14. avgusta 1837, v katerem pravi, da monštranca jako ugaja njemu in župljanom in da nima besed, s katerimi bi ga dostojno zahvalil za njegov trud in njegovo skrb. Stala je 110 gld. CM. in je bila blagoslovljena v Gradcu. Plevnik je postal vitanjski župnik. Dne 15. februarja 1843 je naročil za Jožefa Bratanič, kapelana v Konjicah, podobi presv. Src Jezusovega in Marijinega, kakršne je bil že kot kapelan naročil za vitanjsko cerkev. Malo poprej je bil Plevnik v Gradcu pri duhovnih vajah, katere mu je oskrbel Glaser. Za to ljubav še ga zopet zahvaljuje ter mu piše: »Die hl. Exercitien sind mir noch frisch im Gedächt-niß und bleiben mir unvergeßlich.« 1 Plevnika omenjamo le zaradi Glaserja in — Slomška. Na to pismo pa ni prišlo mesec dni nobenega odgovora. Plevnik se je bal', da se je pismo zgubilo, zato je pisal drugo dne 20. marca 1843 in naročil podobi. Na koncu pa pravi: »H. Hauptpfarrer Slom-scheg2 sagte mir, daß Euer Hochwürden in der Gegend bei Marburg eine schöne und reiche Braut ausfindig gemacht haben. Gott segne! Glaser je to nevesto dobil — namreč župnijo sv. Petra. XLIV. Anton Selinšek. Kot župnik pri Sv. Barbari v Halozah je naročil 1. 1842 nov ci-borij za 15 gld. CM. To leto mu je oskrbel Glaser tudi sv. križev pot, ki pa je bil blagoslovljen še le dne 19. marca 1. 1843. XLV. Jakob Spešič. Bil je kaplan v St. liju v Slov. gor. in pozneje župnik pri Sv. Juriju v Slov. gor. Kot kaplan je naročil po Glaserju kelih, za župnika in za nekega prijatelja srebrno namizno opravo, za se pa dežnik za 8 gld. 48 kr. CM. in za suknjo blaga 5 laktov ä 4 gld. CM. Kot župnik je naročil dne 23. novembra 1839 za jurjevsko cerkev podobi presv. Srca Jezusa in Marije, 3 čevlje visoki in 2*/a široki. Namenjeni sta bili za stranska oltarja. Zato je kupil ob enem še por-tatile za oltar, na katerem ga še ni bilo, da bi se tako potem lahko brala sv. maša pri obeh. Neki dobrotnik je obljubil denar za podobi. V pismu z dne 14. aprila leta 1840 poroča Glaserju, da je umrlo v župniji do 14. aprila t. 1. že 60 oseb in da so srečno dobili podobi presv. Src. Všeč sta vsem. Pri podobi Marijini se je poškodoval pri vožnji okvir, pa so ga zopet popravili. V nedeljo kvinkvagesimo so ji prenesli pred pozno pridigo v lepi procesiji ob navzočnosti 6 duhovnikov v cerkev in postavili na oltarje. V listu z dne 13. maja piše, da še ljudje zmiraj močno umirajo. Bali so se kuge! Prosi pa tudi Glaserja, da mu oskrbi veliko bandero s podobo sv. Jožefa, za katero je sporočil denar neki župljan. Napovedala se je tudi že škofijska vizitacija. Dne 22. julija 1840 poroča, da je iskal in našel zdravje v varaždinskih toplicah. Prehladil se je. Trgalo ga je po zobeh in nogah. Konečno piše, da bi župljani kaj radi imeli bratovščino presv. Srca Jezusovega in Marijinega ter prosi Glaserja za pouk, kako ji naj 1 Frankirana pisma so se takrat čestokrat zgubila. Zato najdem na koncu pisem opombo: »Den Brief schicke ich unfrankiert, damit Du ihn sicher bekommst.« 2 Slomšek je bil takrat nadžupnik v Vuzenici in je rad zahajal v Mislinje k Bonazziju. upelje. »Ich muß es gestehen, daß ich davon keine wahre Kenntniß habe, so wende ich mich in meinem wahren und einzigen Vertrauen an Dich um genaue Aufklärung.« XLVI. Mihael Spešič. Od 1. 1826 do 30. aprila 1860 je bil nadžupnik, duhovni svetovalec, dekan in okrajni šolski nadzornik v Hočah. Njemu je Glaser pomagal v neki denarni zadevi v Gradcu ter mu naročil 3. julija 1841 dve podobi presv. Srca Jezusovega, popolno enaki, 2 čevlja in 4 palce široki, visoki pa 2 čevlja in 10 palcev. Okvira sta imela nastavke. Podobi sta stali skupaj 30, okvira 13, zaboj 1 in vožnja 1 gld. CM. XLVII. Jurij Škof. Iz njegovega pisma do Glaserja z dne 11. januarja 1828 izvemo, da je bil kurat pri D. Mariji v Puščavi. Naročil si je takrat antikva-ričnim potom Vulgato in novo izišlo »Schmitts Heiligenlegende«. Ko Glaserja zahvaljuje za to uslugo, pravi: »Da aber diese theologischen Werke noch nicht die letzten sind, welche ich zur Complettirung meiner Theologisch praktischen Büchersammlung wünsche, so werde ich noch in Zukunft hinlängliche Ursache finden für Ihre fortgesetzte freundschaftliche Bereitwilligkeit und gütige Besorgung erkenntlich zu seyn.« Potem poroča, da je zadela kap ruškega župnika Janeza Pukl, ki je drugi dan umrl in bil 10. januarja pokopan. Sprevod je vodil okrožni dekan ob asistenci 12 duhovnikov. Škof je veljal za njegovega presumptivnega naslednika, kakor se razvidi iz pisma. »Doch was kommen will, wird noch kommen und meinen Wünschen auch nicht entgegen seyn. Nur braucht die Raster Pfarre einen festen und starken Provisor, auf dem hinlängliches geistliches Ansehen ruht.« Ker je slišal, da Glaser boleha, sklepa svoje pismo tako-le: »Noch wünsche ich aufrichtig, daß aus Ihrer Unpäßlichkeit keine Krankheit werde, denn was lebt, liebt auch das gesunde Leben, vielleicht wird Ihnen auch solches die gütige Vorsehung noch ferners gewähren und mir Anlas geben Sie noch lange als einen gesunden Freund zu verehren.« S pismom z dne 27. avgusta 1832 je naročil dve banderi in dal delati 3 rokete z močnega lepega platna s cvirnatnimi čipkami. Za banderi je pobiral denar cerkveni ključar Blažej. Za novo leto 1836 si je kupil Škof novo uro. Glaser mu jo je poslal dne 28. ianuana. V zahvalo mu ie dal »zwanzig Messer-Obli- A j j a O gationen, welche sämmtlich ad honorem B. M. V. et ad aram eius nach Gelegenheit Irgendwo verrichtet werden sollten. Die Stipend. Beträge sind a 30 kr. CM. somit folgen 10 i. e. zehn Gulden in B. N.« Dne 3. novembra 1. 1841 mu je oskrbel Glaser »ein prächtiges Meßkleid« in albo. Kupila sta to cerkveno opravo povodom svoje zlate poroke Jakob in Neža Korman vulgo Schweiger iz Kumena za 152 gld. 30 kr. Kupil je tudi tokrat »Fastentuch« t. j. platneno zagrinjalo za veliki oltar v postu, s podobo umirajočega Zveličarja. V listu z dne 19. novembra 1841 pravi, da še manjka v cerkvi marsikaj. Vendar pa upa, da se bode kmalu zopet ponudil kdo, da kupi, česar še manjka. Zato mu Glaser naj piše: a) »wie hoch ein weißes Pluviale oder Vesper-Mantel, wenn er schön werden soll, nebst gleichen Stolla und schönem Chorrocke; b) ein paar reiche, schöne Altarpölster, weiß und roth; c) 4 Ministranten-Röcklein mit Krageln und Chorröckl, wie selbe in den Kirchen gebräuchlich; d) ein starker, ö1/-! Ellen langer und 4 Ellen breiter Fuß-Teppich für den Chor des Flochaltars — zu stehen kommen?« K sklepu zopet zahvaljuje Glaserja za njegovo prijateljstvo in postrežljivost, katero kaže posebno, »wo es sich handelt, unsere heilige Religion mehr zu verherrlichen und darin die himmlischen Segnungen zu erfahren.« L. 1843 je naročil Škof podobo prečist. Srca Marijinega in dal prenoviti podobo presv. Srca Jezusovega. Istega leta so si naročili flosarji jako lepo bandero. Franc Lamprecht in Franc Jakob sta nabrala zanje 300 gld. CM. in prinesla župniku. Bandero mora biti iz pravega in trpežnega damasta, imeti zlate obrobke, krogla in nastavek s presladkim Imenom Jezusovim pa biti prav lepo in trpežno pozlačena. Rada še dasta 100 in več goldinarjev, da bo le trpežno in dalje obstalo kakor bandero šentlovrenčkih flosarjev, ki je tudi veliko stalo, pa izgubilo v par letih barvo in celo vrednost. Zahtevala sta, da mora mojster pismeno jamčiti zanje ali pa je bosta plačala še le, ko se bo videlo, kako se bo kaj obneslo. Terjala sta pa tudi, da morajo biti vsi napisi na banderu le slovenski. XLVIII. Simon Schönwetter, kaplan pri Sv. Lenartu v Slov. goricah. Po Glaserju je oskrbel za župnijsko cerkev podobo presv. Srca Jezusovega. Na božično biljo 1. 1839 jo je dal dekan slovesno prenesti v cerkev in postaviti na stranski oltar. Dekleta in žene iz trga so prekrasno ovenčale oltar in celo cerkev. Na božič popoldne je bilo blagoslovljenje podobe vpričo velike množice vernega ljudstva, ki je pravilo, da še niso imeli nikdar tako veselih božičnih praznikov. V pismu z dne 29. decembra 1839, v katerem Schönwetter vse to Glaserju popisuje, pravi: »Vsak dan kleči veliko pobožnih pred podobo. Veliko bi se jih sedaj rado dalo vpisati v bratovščino presv. Srca Jezusovega.« Piše tudi, da imajo župljani sedaj še le to željo, da bi dobili še enako podobo prečistega Srca Marijinega. Zato ga prosi, naj jim jo do Svečnice oskrbi in pa nastavka za obe podobi. Denar se bo dobil gotovo. Dne 27. januarja je prišla podoba v Št. Lenart. S podobo je naročil Schönwetter 5 molitvenikov »Zlate bukvize presv. S. J.« in par ducatov podobic presv. Src. (Konec prihodnjič.) Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Spisal prof. dr. A. Stegenšek, Maribor. III. Pot trpljenja v Šmarju pri Jelšah. 10. Kapela venčanja Jezusovega. ezus sedi nad oltarjem s trstiko v roki in obdan od istih štirih ra-beljev ko pri bičanju: Eden mu tišči z železnimi rokavicami trnjevi venec na glavo, druga dva vsak od svoje strani s palicama pritiskata nanj, četrti pa je pokleknil pred Gospoda in mu jezik ter osla kaže. Slikar je na zadnji steni prizor spopolnil. Dva dečka ščuvata psa na Jezusa, za ograjo pa slonijo Malh, vojščak in sluga, ki ga je poslala Prokula. Z visokega mostovža gledajo Marija Devica, sv. Janez in druge osebe zasramovanje Jezusovo. Na levi steni kaže Pilat Jezusa, rekoč: »Glejte človek!«, na desni si pa umiva roke, obsodi Jezusa in vojščaki ga odpeljejo. Nedolžni Jezus med zbesnelimi vojščaki je kakor Daniel (DANIEL) med levi, to predstavlja predpodoba na oboku, to pove tudi napis: Vzgled krotkosti (EXEMPLAR MANSVETVDINIS). Zveličar je lahko z Jobom govoril: Gospodova roka se me je dotaknila (MANVS DOMINI TETIGIT ME 19, 21). Roka s plamenečim mečem ilustrira ta rek. Z Jobom je lahko vojščakom zaklical: Zakaj me preganjate kakor Bog? (QVARE PERSEQVIMINI ME SICVT DEVS 9, 2). V sliki beži k Bogu bel golobček, preganjan od treh črnih krokarjev. Jezusu so veljale preroške besede Izaijeve: Na njem ni več lepote (NON EST EI DECOR 53, 2). Tudi solnce zgubi lepoto, če ga zagrnejo oblaki — pove slika. Trnjevi venec je postal za Jezusa venec življenja (ACCIPIET CORONAM VITAE Jac. 1, 12), podoben zmagoslavnemu vencu, ki ga (v sliki) an- gel nudi starčku ob koncu dni. Na stolpiču so svetniki: Ignacij Lo-jolanski, Frančišek Ksaverij (spredaj) in Janez Nepomučan. 11. Zalujoči Jezus v ječi. Okoli ledja ogrnjen sedi goli Jezus brez verig in brez vezi na štirivoglatem kamnu ter z levico podpira trudno glavo, desnico pa polaga na koleno (Sl. 14). Ozadje je poslikano kot kupola na slopih, z odprtinama ob straneh in z zamreženim oknom v zadnji steni. Sredi kupole je od kače ovita svetovna obla in križ nad njo. Tudi pomen te podobe se je pozabil, čeprav pogostokrat zastopa podobo Križanega v kapelicah in križih ob hrvaški meji. Videli smo jih v Šmarju, Rogatcu, potem ob cesti iz Mestinja proti Sv. Petru pod Sv. gorami. Nahaja se tudi v župnijski cerkvi v Slov. Bistrici, prej pa je bila pred gradom1. Imenuje se »Usmiljeni Jezus« 2 ali pa tudi »Hrvaški Jezus«. Gotovo, ker je na Hrvaškem najbolj razširjen 3. Tam je v zagrebški nadškofiji dvoje župnijskih cerkev4 in deset kapel5 posvečenih »Ranjenemu Isusu« (Iesus patiens). Največ jih je ob potih; tako se vidijo iz Varaždinu proti Ivancu kar trije. Na Nemškem je posebno slovit podoben Dürerjev Kristus na čelu njegovega malega pasijona iz 1. 1511, na Francoskem se nahaja kip sedečega golega Jezusa z letnico 1475, a Gospod si ne podpira glave, ampak ima roki v naročju zvezani. 1 Jezus je, izvzemši ledje, gol, roki je položil na stegna, vsako posebej in še obe skupaj ima zvezani. Poročal g. J. Žagar, kapelan v Slov. Bistrici. 2 Pri Sv. Petru pod Sv. gorami smo slišali, da se Bog joče, ker je človeku »fraj volo« dal. 3 Šaljivo razlagajo, da se Jezus joče, ker je Hrvata ustvaril. 4 Solina pri Glini in Gradec pri Vrbovcu. Tudi v župnijski cerkvi v Samo- boru je menda za velikim oltarjem tak ranjeni Jezus. 5 Na Letovanskem vrhu (župnija Žažina), na Veternici (ž. Mihovljan), v Kur-šancu (ž. Nedelišče), na Pleškom polju in v Veliki gorici (J. Barle, Povijest turo-poljskih župa. Zagreb 1911, 220 nsl.), v Gjurgjevcu, Dubravi pri Ivaniču, Topolovcu, Novih Čicah in v kapeli pri usmiljenih bratih v Zagrebu (nekdaj na Jela- čičevem trgu. J. Barle, Povjest župa i crkava zagrebačkih I, 82). V Slavoniji poročevalec ec nadškofijski tajnik zagrebški J. Barič ni našel takih podob. Sl. 14. Žalujoči Jezus v ječi. Šmarje. Jezus na mrtvaškem odru. (Pred popravilom 1. 1911). Nadgrobno plakanje. Plaščanica iz 1. 1545 v zakladnici Dionisiata na Athonu. av^s-oid vxrm9 1002. Podobno Janez iz Würzburga 1. 1165. Migne, P. lat. 155, 1077. 6 Elucidatio T. S. II, 298. — 7 O. c. 957. 8 O. c. 1007, 1009. — 9 Düsterwald, o. c. 77. 10 Tloris ječe in sliko oltarja s ploščo najdemo v knjigi Ichnographiae loco- rum et monumentorum veterum Terrae Sanctae, accurate delineatae et descriptae a P. Elzeario Horn, Ordinis Minorum provinciae Thuringiae (1725—44), ed. P. Hieronymus Golubovich, Romae 1902, 32 in 80. Prim. tudi Schuster-Holzammer, Handbuch zur Biblischen Geschichte, Freiburg i. Br. 1906. II6, 5304, kjer se še trdi, da je bila ječa prvotno bržčas cisterna. 11 Ihsus wert gestellt op een stee met sijn godlike voeten ond’ toe gebonde in twee gaters vaden steen gelijc een moerdenaer in een stoc. Kneller, o. c. 210. V drugem tekstu 15. stol. se pravi: Carceri inclusus fuisti et ad grandes lapides vin- culatus, quorum hodie foramina videntur, per quae fuerunt pertracta ipsa vincula. (Kneller, o. c. 162). Zanimivo je, da niso v luknjah noge, kakor trdijo dandanes •Grki, temveč vezi. ga posadili v skalnato steno ‘. Gol, v kladi sedeč in zvezan Zveličar ie torej značilen za golgotsko ječo, a na zapadu v umetnosti neznan. 4. Pač pa je zelo razširjena skrajšana oblika, da goli Jezus sedi zvezan na kamnu, brez sledu kake ječe. Že prej omenjeni molitvenik pravi: Kako je sedel Jezus na kamnu, in ne v kladi, v kraju, ki se je imenoval ječa, kakor da bi pravzaprav ne bilo ječe. Podobno je Jan Pascha označil 11. postajo: »Ko je na kamnu sedel in bil obleke oropan« 2. V tirolskem pasijonu so Jezusa najprej na Kalvariji slekli, potem pa je sedel3. Na Francoskem se vidi goli Jezus z zvezanima nogama in rokama sedeti na naravni skali, čez katero so pogrnili njegovo obleko. Ob vznožju skale se vidi včasi izklesana mrtvaška glava kot znamenje, da se vrši prizor na Kalvariji. Ta kip se torej popolnoma strinja s Paschovo postajo: »Ko je na kamnu sedel in bil obleke oropan«. Ti kipi niso torej nikakor last in velik izum francoskih umetnikov, kakor se je mislilo4, temveč ideja za nje se je spočela na Kalvariji. Že to je značilno, da nastopijo prve take podobe istočasno ko prva pobožnost križevega pota. Iz obeh odseva torej globoki vtis, ki so ga dobili jeruzalemski romarji na sv. mestih. Dürerjev Kristus, ki sedi na kamnu na zeleni livadi in žalosten podpira glavo, je istega izvira B, ravnotako tudi Usmiljeni Jezus pri nas in Ranjeni Isus po Hrvaškem. Le izjemoma, če se namreč posebič dokaže, lahko predstavljajo tudi Gospoda v Pilatovi ječi. Sicer pa je Pilatov zapor le za 600 let mlajši duplikat golgotske ječe; v obeh je Kristus čakal, da so križ pripravili, prvikrat, da so ga stesali, drugikrat, da so ga po koncu zasadili. 5. Jezus sedi na tleh na križu, mesto na kamnu. Tako še vsaj indirektno vpliva golgotska ječa. V pasijonski igri iz Donau-eschingena (15. stol.) posadijo, prišedši na Kalvarijo, Jezusa na križ,, ki leži na tleh, da počaka, dokler ne obesijo razbojnikov in v njego- 1 Kneller, o. c. 201. 8 Kneller, o. c. 158. 3 Tune capit Ihesus sedem. Wackerneil, o. c. 132. 4 »Sedeči Kristus misli in trpi. Treba je bilo predstaviti najglobokejšo moralno bridkost, ki se da misliti, združeno z najvišjim fizičnim trpljenjem. Težka naloga, ki bi lahko ostrašila največje umetnike. Naši stari mojstri pa so se ga pri svoji dobri volji in priprostosti lotili. Delali so enostavno kakor po navadi in zdi se, da se niso zavedali, da so poskusili stvar, katere se še ni nihče lotil.« Male, o. c. 89. 6 Tudi ta podoba se je veliko precenila: Dürerjeva last je le globoko čuv-stvo, ki se v njej izraža, a je za Zveličarja pretirano. Rane na nogah izvirajo ravnotako iz nesporazumljenja ko na naslovnem listu Velikega pasijona, kjer od vojščaka s poklekovanjem in s trstiko zasramovani Kristus že nosi na rokah in nogah od žebljev vsekane rane. vem križu zvrtajo lukenj V briksenskem pasijonu pa že slečeni Zveličar sedi na križu, med tem pa nastopi Izaija in spominja na svoje prerokovanje, da bo Odrešenik kot jagnje v mesnico peljan 2. V frančiškanskem samostanu v Schwazu se vidi freska iz 16. stol., ki predstavlja nagega, na križu sedečega Zveličarja3, v današnji dobi pa je isti prizor v naravni velikosti v mramorju izborno izklesal Valentin Kraus *. V kakem položaju se nahaja šmarski žalujoči Zveličar? Freska v prejšnji kapeli kaže Gospodovo obsodbo, v naslednji kapeli pa sledi nošenje križa, sredi med tema kapelama pa je naša dolbina z Jezusom v ječi pri Pilatu. Krška pasijonska igra, ki smo jo že zgoraj kot vir za ječo po bičanju citirali, ima tudi to ječo po obsodbi. Ko so obsojenega Zveličarja odpeljali z odra in se je zaprlo srednje zagrinjalo, je na eni strani trodelnega odra nastopila smrt ter se je bahala, da tudi najmogočnejše premaga in ji bo istotako Jezus podlegel na križu, na drugi strani pa se je pokazal Jezus v ječi, zastražen od dveh judov. Angel je poleg njega in poje5: Ach, wie schwer ist dir, mein Gott, Was leid’st du für Schand und Spott! Im Kerker mußt du sitzen und leiden Endlich gar den Tod: Niemand tut dich bedauern, Tun nur auf Hoffart lauern. Wegen deiner Sünd, O Adamskind, Ach laßt, ach laßt uns trauern! O Jesu, sei getröst, Weil du die Welt erlöst Von Sündenband Mit Spott und Schand, Da alls’ verloren g’west . . . Glede Pilatove ječe je posebno zanimiv kapelski pasijon, ki seje v treh oddelkih predstavljal0: prvikrat na Veliki petek zjutraj v obsegu od zadnje večerje do smrtne obsodbe pri Pilatu, drugikrat isti dan zvečer od obsodbe do pogreba, tretjič na Velikonočni pon- ’ Nu tund sy dem Salvator daz crStz ab und satzend in untugenlich dar uff. Mone, Schauspiele des Mittelalters, II, 314. 2 Die weyl Cristus am creutz sytzt, spricht Esayas zu den volckh. Wacker- neil, 404. 2 Atz, Kunstgeschichte v. Tirol, Innsbruck, 1909, 817. * Jahresmappe der Deutschen Gesellschaft f. christliche Kunst, 1906, 16. 6 Schlossar, II, 346. 8 Dom in Svet, 1912, 17. Igro nam je dal na razpolago g. Stefan Singer, župnik v Logi vesi pri Vrbi. Našel jo je v Železni Kapli. deljek vstajenje. Predgovornik, ki napoveduje vsebino igre, pravi na-Veliki petek zvečer, da »Jezus cielu nueč u kijhi zapert sedi«, potem nadaljuje o srečanju Marije na križevem potu, o Veroniki in o križa-nju. Prizori pa, ki se na to na odru odigravajo, odgovarjajo dogodkom pri Kajfu (vojščaki si priskrbijo ognja, da se grejejo in sv. Peter Jezusa zataji). Ko pa Jezusa od duhovnikov pripeljejo v ječo, se brez: prehoda nadaljuje dopoldanska igra, ki se je končala z obsodbo pri Pilatu. Eden stražnik ostane namreč pred ječo, druga dva pa hitita domov, »da pripravita h križanju vse, kar bo potreba«1. Jezus v ječi pa je nag, s trnjem ovenčan, k smrti na križu obsojen. Globok utis je moral napraviti na poslušalce naslednji razgovor med' Jezusom, ki trikrat z besedami improperij toži radi nehvaležnosti judovskega ljudstva, med angelom, ki ga tolaži, in stražnikom, ki mu, privošči kazen in smrt2. Angel3. Oh Jezu skuez toju veliku terplienie bode vsim perneslu to večnu vesele, potraštan badi od Nebeškiga Očeta, dokler skuez letu badeš ti zaduebu, kar je biu Adam že davno zgubu. Kristus. Ah Volk, ah Volk lubezniui moi, kaj sim jez tebi stueru, jez Stuarnik toi, iz Egypta sim jest za te te Egyptarje tepu, ti pa si mene do par naziga slieku4. 1 Isti namen je imela Pilatova ječa po Arendtu Willemszu 1. 1525, kakor smo-zgoraj slišali. Prizor, kako se vojaki pri ognju grejejo, so najbrž radi večernega efekta od jutra na popoludne prenesli, neuki kmetski skladatelji so pa potem prehod h križevemu potu zabrisali in skazili, tako da se zdi, da so Kristusa veliki duhovniki k smrti na križu obsodili in da so ga iz Kajfove ječe na Sionu naravnost na Kalvarijo peljali. 2 Po briksenskem pasijonu iz 15. stol. poje Jezus, težki križ noseč, cerkvene improperije Velikega petka v latinskem in nemškem jeziku, Judi pa mu ugovarjajo. 3 Angel pride h Gospodu v Kajfovo ječo. Prim. Cochem, o. c. 817 in Katarina Emmerich, o. c. 951. Angel pri bičanju v krškem pasijonu prim. Schlossar, o. c. II, 333 in 346. 4 Tirolski pasijon (Wackerneil o. c. 127) ima: Mein volk, gib mir antwurt; Was hastu Übels von deiner gepurt Von mir enphangen oder erkant? Wan ich füert dich aus Egipten lant! Prim. Popule meus, quid feci tibi ? aut in quo contristavi te ? responde mihi!: Quia eduxi te de terra Aegypti, parasti crucem salvatori tuo. Stražnik. Prau so ti viši fary strilli, da so tebe h kryžu te smerti obsodili, prau je, da se an tak galf umori, kier mati* in zapeluje ludi. Angel. Potraštan badi, ah Jezu ti našu vesele, dokler je billu vselei taju 2 veliku želje temu riunemo člaveku pomagati, sej ti te nebeški oče vselei na strani stati. Zatoire se serčnu u to smert podei Inu temu riunemo člaveku pomai3. Kristus. Ah Volk, ah Volk lubeznivi moi, kai sim jez tebi stueru, jez stuarnik toi, ti mene za naj večiga hudobnika teržiš, Kir ti mene na križi vmoriti želiš4. Stražnik. Glih prau se tebi godi, da mareš u kihi zapert sedeti, poprei si drugem atu na strani stati, zdej pak sam sebi na mareš pomagati. Angel (proti ljudstvu). Vesiele badite, o karšanske duše, kier Kristus nase vzeme vaše griehe, za volo katiereh an5 tulkai terpi inu cellu preliti mare6 sojo sueto riešno kri, traštu inu h veselo7 vašem dušam, da baš ti olavek od peklenske ječe riešen. Kristus. Ah volk, ah volk, lubeznivi moi, kaj sim jez tebi sturu, jez stvarnik toi, kier mene taku špotliu polonaš, kier ti mene z badečim terniam kronaš8. Stražnik. Glih ena taka temaua krana je magla tebi perpraulena biti, da ju mareš na tojej glaui občutiti, moti. _ 2 tvoje. — 3 pomagaj. — 4 Prim. »Parasti crucem salvatori tuo?. on. — 6 mora — 1 k troštu in k veselju. Prim. »Et tu dedisti capiti meo spineam coronam«. kaj baš ti copernik velku govuru, sei si ti prei doisti hudiga stueru, ti pak koi tihu dei inu mouči, asicer jes tebi toju kranu še bol gor na glau potoučem. Tu pridejo vsi judi in stražnik govori: Zdei je žie zeit s tem copernikam en kane storiti, ga očemo tudi koi un s kihe potegniti. Drugi j u d pravi: Le tu je niega suknia, ju marmu na niega diati, da ga ba magu en vsaki ložei spoznati1, potiem ga očemu s križam na Gara Calvario gnati, inu tam nigou zasluženi Ion dati. Tekst pasijonskih iger nam je odkril vso težo bridkih misli in čuvstev, ki grenijo Usmiljenemu Jezusu (Sl. 14) zadnje trenutke, ko sedi gol v ječi in utrujen podpira od pogleda v bodočnost težko glavo ter v duhu zre (nad sebo) od zapeljive kače oklenjen svet in križ, na katerem bode kmalu, četudi za mnoge brez sadu, pribit. 12. Kapela križeve nošnje. Kipi na oltarju: Jezus pade pod križem na tla, vojak, ki ga na vrvi vodi, prestreže križ, Simon iz Cirene pa križ od zadi prijema 2. Neki rabelj pa brez usmiljenja z buzdovanom bije po Gospodu. Freska na zadnji steni: Tu koraka ostali sprevod na Kalvarijo. Naprej dva vojščaka, potem Jožef iz Arimateje3, vojščaki z vrvjo, poveljnik v levovi koži, slednjič Marija z ženama. Na desni steni slačijo Jezusa v pričo judovskih poglavarjev in vojščakov. Na levi steni ga križajo na tleh v prisotnosti pobožnih žen. Obok. Na sredi je uboj Abela (ABEL) kot predpodoba Jezusove smrti in nedolžnosti (FORMA 1NNOCENTIAE). V voglih so štiri sličice, ki se nanašajo na les sv. križa. Jezus nese križ in vabi: »Moj jarem 1 Walasser (o. c. 462) opomni ob začetku križevega pota: Und sie zogen ihm an seine eigne Kleyder, auff daß ihn jederman solt erkennen. J V isti roki je držal obenem molitvenik, kakor kaže naša neobjavljena, pred obnovljenjem narejena fotografija. Ker so pozneje knjigo proč vrgli, pa grabi sedaj — za zrak! Simon je pobožno udan, pripognjen, bolehen. Spominja na tožbe Simona v briksenskem pasijonu: Und pin ein armer krumpper man, Das ich für war nit tragen kan; Wan ich vert grossen schaden nam, Das ich noch in meinem rucken pin lam. (Wackernell, o. c. 126). 5 Wackernell, o. c. n. 1985. je sladek« (IVGVM MEVM SVA VE EST. Mt 11, 30). Krvaveč stoji v stiskalnici in toži: »Sam sem stiskal svojo stiskalnico« (TORCVLAR MEVM GALCAVI SOLVS. Iz 63, 3) L Ves od žarkov obdan kaže Jezus svoje petere rane, ki jih je dobil na križu, ter zdihuje: »Je-li bolečina, kakor moja bolečina?« (SI EST DOLOR SICVT DOLOR MEVS. Žal 1, 13). Slednjič vidimo košato, »krasno in bliščeče drevo« (ARBOR DECORA ET FVLGIDA)2, drevo sv. križa. Na stolpiču so sv. Jurij, sv. vojščak Martin (spredaj) in sv. Florijan. Preseka v gozdu se zgoraj sklene s počreznim zidom, ki pomeni kalvarijsko obzidje. V cerkvi božjega groba v Jeruzalemu je Kalvarija 10 x 12'5m prostorna in 4-70m visoka, po stopnicah dostopna planota. Le severovzhodni vogel (pribl. A y. Am) počiva na skali, vse drugo je podzi-dano in so spodaj razni prostori. Romarji pa so mislili, da je vsa planota prvotna in je Kalvarija v Kristusovi dobi ravnotako zgledala ko dandanes. Pobožni Cochem n. pr. piše, da je Kalvarija skalnat in nerodoviten vrh, 30 korakov dolg in 24 korakov širok, na katerem je bilo za malo ljudi prostora, zato so se pa gledalci v nepreglednih vrstah zgrnili okoli nje 3. Seveda je moral strmi vrh biti zagrajen. Zato najdemo nizek zid ne samo v Šmarju, temveč tudi v Gradcu, v Ma-renbergu, v Vojniku in v Celju4 ter na Monte Varallo v Italiji5. Na Bavarskem so ta zid celo v panoramsko sliko sprejeli6. 1 Drevo stiskalnice je les sv. križa, ki je iztisnil iz Zveličarja vso rešnjo kri. O razvoju te podobe gl. naš članek o Kristusu v Stranicah in pri Sv. Petru pri Mariboru. »Voditelj« XI (1908) 350—354. Posebno opozarjamo pri tej priliki na narodno pesem: »Jezusova oprava ob trpljenju« (Strekelj, III, 673), ki bi se pravzaprav morala imenovati: »Jezus v tlačilnici«. Marija sreča Jezusa, ki je oblečen kakor kmetje v 18. stol. ter ga vpraša, kako opravo bode imel na svoji sv. hohceti, kakšne škornce, štunfece, (kratke) hlačice, srajco in kapico. Kristus odgovarja, da bode do gležnja, do kolena, do pasa, do grla in čez glavo v svoji krvi stal. V sv. pismu (Iz 63, 1—4) povprašuje prerok, v narodni pesmi pa Marija. Po Izaiju so Mesijeva oblačila krvava, po narodni pesmi (in sodobni eksegezi) pa Gospod v lastni krvi stoji. Pesem je dragocen biser poljudnega verskega pesništva, čeprav nam je dandanes po vsebini nekoliko tuja. 2 Iz himna »Vexilla regis prodeunt«, ki ga je speval sv. Venancij Fortunat (j- ok. 600) na čast relikviji sv. križa. 3 Cochem, o. c. 954. Mere so skoraj za dvakrat prevelike, približno pravo razmerje (r2 : 20 korakov) ima pa Walasser (o. c. 475). 4 V Celju je bolj podzidje, ki podpira povišan prostor s tremi križi. 5 Kneller, o. c. 22. 6 Christliche Kunst, München, 1906/7, 56. — Katarina Emmerich (o. c. 1006) pa opisuje Kalvarijo, da ima »kreisförmige Oberfläche mit einem niederen Erdwall umgeben, welchen fünf Wege durchschreiten.« 13. Kalvarija. Trije visoki križi1 stoje vsak v svoji plitvi dolbini; oboke nosijo ob straneh pilastri, poleg srednje dolbine pa dva svobodno stoječa stebra. Jezus je že nagnil glavo in umrl, Bog Oče, ki se vidi na oboku naslikan, je že sprejel njegovo daritev, svet je odrešen, satan je premagan. Spodaj na levi omaguje Marija, sv. Janez vije roke, kleči sv. Magdalena. Na steni za križem je naslikano drevo spoznanja dobrega in hudega, poleg pa stoji angel in tira Adama in Evo iz raja. Zadnja se še bridko nazaj ozira za zgubljeno srečo. Njen pogled pa lahko tudi zadene les odrešenja, ki ji je bilo napovedano. V nekaterih pasijonskih igrah, kakor v hebski (Eger) in dunajski se je z dramo-odrešenja predstavljal tudi padec prvih staršev2, vrhutega moramo tudi upoštevati, da je po srednjeveški legendi les sv. križa pognal iz treh zrnc drevesa spoznanja, ki jih je po božjem naročilu prinesel zamaknjeni Set iz raja3, in tako umemo, zakaj stoji v naši kapeli križ ravno pred nesrečnim rajskim drevesom, zakaj se izgnanje v tistem trenutku predstavlja, ko je raj zopet odprt. Desni razbojnik še v zadnjih trenutkih zaupljivo gleda na Zveličarja, levi pa se obrača v stran in moli jezik iz ust. V trenutku Gospodove smrti pa sta iz oblakov zadi za njim švignila dva bliska in sta zadela spodaj stoječo smrt — v plahto ogrnjen kostenjak s koso v roki — in hudiča s tremi puščicami. Spolnila se je Ozejeva prerokba: Ero mors tu a, o mors, et morsus tuus, o inferne4 ali kakor moli vzhodna cerkev: Hada si ubil z bliskom božanstva, smrt si pogubil s smrtjo svojo5. Zlomljena je oblast hudičeva z zapeljevanjem k poželenju oči in mesa in k napuhu življenja6, tudi smrtna groza je odpravljena, ker za otroke božje je smrt le prehod v večno življenje. Te slike so torej v strogo dogmatičnem smislu sestavljene7. 14 A. Sv. stopnice. Zadnja kapela obsega spredaj sv. stopnice, zadi pa t. zv. božji grob. Pri prednjem vhodu je na desnem slopu naslikana cesarica 1 Po splošnem naziranju v novi dobi je imel križ 15 čevljev, t. j. nekoliko manj ko dvakratno dolgost Križanega, tukaj je pa še višji, gotovo radi večjega utiša. — ! Creizenach, I, 224. 3 Kampers, Mittelalterliche Sagen vom Paradiese und vom Holze des Kreuzes Christi. Cöln, 1897, m. 4 Ozej 13, 14. Prim. 2 Tim 1, 10. — 5 Maltzev, o. c. 526. 545. 6 1 Jan 2, 16. (zato tri puščice). V hallskem pasijonu (Wackemell, o. c. 282) reče Lucifer satanu: »Spar nit dein vergifft hefftig pheyll, Gee pald zu den juden und eill!« 7 Navadno se predstavlja poleg levega razbojnika hudič, ki čaka na njegovo dušo, poleg desnega pa angel, prevlada torej zgodovinsko-simboličen smisel. Tukaj je stena za desnim razbojnikom prazna. sv. Helena v noši 18. stol., ker je sv. stopnice dala (kakor se pravi) 1.326 prenesti v Rim, na levem pa papež Benedikt XIV, ki je dal za šmarske sv. stopnice odpustke, kakor kaže napis poleg njega z letnico 1746. Vstopivši v kapelo zagledamo najprej 28 belomramornatih stopnic, potem stene, ki so poslikane s svetniki, in obok ozaljšan s tremi vizijami. Radi jasnosti bode treba o vsakem posamez govoriti. a) Sv. stopnice. Odlične palestinske spomenike so posnemali tudi v Rimu, kjer se po cerkvi sv. Križa na Kalvariji že v četrtem stoletju (kakor dandanes) imenuje bazilika S. Crucis in Hierusalem, betlehemsko votlino pa so od V. stol. naprej častili v cerkvi Marije Večje1. V drugem tisočletju se najde v Rimu tudi več sv. stopnic (Scala santa, SCALA PILATI), tako v papeževi palači pri lateranski baziliki, tako pri Vatikanu in drugod. Vse so bile posnetek stopnic pretorija v Jeruzalemu. Lateranske stopnice so se začele bolj častiti proti 15. stol., posebno po Sikstu V, ki jih je 1. 1589 prenesel na sedanje mesto pred kapelo sv. Lavrencija ali Sancta sanctorum2. Imajo 28 belomramornatih posameznih stopnic, ki so se pod papežem Klementom XII (1730—1740) z lesom obdale tako, da se le skozi nekatere s steklom zadelane odprtine vidi kamen in rjavi sledovi, ki veljajo kot madeži krvi Kristusove. »Težko se bo našlo svetišče, ki bi tako nežno in globoko govorilo k srcu.« 3 V novi dobi so začeli te stopnice tudi izven Rima posnemati, posebno med Nemci n. pr. v Monakovem, Solnogradu, na Dunaju (1696), v Gradcu (1723) in drugod. Iz naslednjega pregleda se vidi, da so šmarske stopnice najstarejše na slov. Štajerskem in Kranjskem- 1747 Šmarje. 1751 Sv. Jošt nad Kranjem4. 1767 Žalostna gora pri Mokronogu. ok. 1770 Staritrg pri Slov. gradcu. 1780 Novaštifta pri Ribnici. 1872 Sv. Križ pri Belih vodah5. 5 H. Grisar, Analecta romana, 1899, 556—594. 3 H. Marucchi, Basiliques et eglises de Rome, 1902, 99. 3 A. de Waal, Der Rompilger, 1895, 77. — Vest, da je stopnice že papež. Silvester I postavil pred papeževo palačo, je moderna legenda, mnenje pa, da jih je postavil Sergij II 1. 845 izvira iz krivo tolmačenega mesta knjige Liber Pontifi-calis (Grisar, Geschichte Roms und der Päpste im Mittelalter, I, 1901, 788). 4 Božja pot k sv. Joštu . . in obiskovanje sv. šteng na gori sv. Jošta . - pri Kranji. 1868. — A. Žlogar, Trojna božja pot s svetimi stopnicami na Kranj- skem. 1881. — 6 Orožen, V, 521. Rimske stopnice veljajo kot svete, ker je Gospod hodil po njih, v posnetke v drugih deželah pa so vlagali ostanke katakombskih mučencev (tako v Šmarju, v Gradcu, pri Sv. Joštu in drugod), da bi bile bolj častitljive. Sredi 3., 12. in 28. stopnice je vdelan košček lesa sv. križa na mestu >, kjer se na rimskem izvirniku kažejo sledovi Kristusove krvi. b) Svetniki. Od spodaj navzgor so med okni tako-le razvrščeni: Sv. Pavel Sv. Peter2 Sv. Janez Ev. Sv. Jakob ml. 3 Sv. Jakob st. * Sv. Andrej (okno) (okno) Sv. Filip 6 Sv. Juda Tadej6 Sv. Tomaž „ . ,, a,. Sv. ernei7 Sv. Simon Sv. Matija Sv. Matevž 8 (okno) (okno) Sv. Magdalena Sv. Dizma Nekateri apostoli imajo dandanes ne več običajne znake, kjer je prostor, so dodani tudi prizori iz njihovega življenja. Vse to smo pod vrsto tolmačili. Zanimiva je tudi njih razporedba: Stojijo v dveh vrstah, a desna je častitljivša. Bolj zgoraj in bližje Kristusa na oltarju 1 Napis na eni se glasi: AVTHENTICA PARTICVLA SANCTAE CRVCIS 1748. — 2 Mali prizor kaže, kako ga angel osvobodi iz ječe. 3 Ima bergljo, ker ga je nekdo s stopnice pahnil, ko je pridigoval, ter si je nogo pokvaril in bil potem vse svoje življenje šepav — plurimum claudicavit. (Longobardica historia que a plerisque Aurea legenda sanctorum appellatur siue passionale sanctorum, Hagenau, M'DX). Ima tudi helebardo, ki pa se je najbrž razvila iz valjavčevega bata (pertica fullonis). Hans Holbein star. in Hans Vischer st. sta predstavljala tega apostola z orodjem, ki je podobno ključevi bradi na dolgi palici. Poznejši so to orodje lahko smatrali za helebardo. 4 Španjolcem se je 1. 845 v boju pri Clariju prikazal na belem konju z belo zastavo. Tako se je izobraževal tudi na svetinjicah, ki so jih romarji dobivali v Compostelli. 6 Pri Scitih, kjer je sv. Filip pridigoval, se je častil malik Mart. Izpod njega je izšel zmaj, ki je tri malikovalce uničil, drugi so pa zboleli. Apostol pa je vsem pomagal, zmaja pregnal in na mestu malika je dal postaviti križ. Zato ima križ v roki, in spodaj se vidi, kako kleči in moli, ob strani pa je malik. 6 Ima helebardo (Detzel, Christliche Ikonographie, II, 159). V malem prizoru ali pridiguje ali pa prihaja k Abgaru v Edesso. 7 Sličica kaže apostola v hiši indijskega malika Astarot. 8 Kot colninar ima pravokotno preiskovalno palico (Visierstab). V stranskem prizoru vidimo, da se sodniku roka posuši, ko se ga hoče dotakniti (?). grobne kapele so tisti, ki so prejeli od Gospoda kako posebno čast ali prednost, drugi sledijo po starosti svojega poklica, so torej zgodovinsko urejeni in ne po evangelijskih katalogih (Mt 10, Lk 13) niti po svojih godovih. Prva sta sv. Peter in Pavel, potem dva ljubljenca Jezusova sv. Jakob ml. (brat Gospodov in škof jeruzalemski) in sv. Janez Ev., sledita Petrov brat sv. Andrej in Janezov brat Jakob st. ter Jakoba ml. brat Juda Tadej. Sv. Filip, Jernej in Tomaž se vrstijo po katalogu prvega evangelija (Mt 10, 3). Na predzadnjem mestu je sv. Matevž, ker ga je Gospod poklical malo prej (Mt 9, 9), kakor je apostole razposlal. Zadnji je sv. Matija, izvoljen šele po Kristusovem vnebohodu. Predpredzadnje prazno mesto zavzema še sv. Simon. c) JezuScekova vizija mučilnega orodja. Marija razvija božje Dete v pusti pokrajini, to pa z razpetima ročicama zamaknjeno gleda mučilno orodje, katero mu angelci kažejo. Ta ima trnjev venec, drugi šibe in križ, tretji razgrinja Veronikin prt, četrti piše naslov za na križ. Tudi na vrečo naslonjeni sv. Jožef gleda izredni prizor'. Slika predstavlja sv. Družino na begu v Egipet. Umor nedolžnih otročičev vzbuja v Jezusu misel na bodoče trpljenje in na posamezna orodja. Kolikor nam znano, je trdila prva bi. Angela iz Foligna (f 1309), da je Jezus vedno imel pred očmi svoje trpljenje ter vse njegove okoliščine in orodje2, sv. Katarini Bolognski (J- 1463) pa je bilo razodeto, da je Gospod vsak petek preživel že vnaprej vse svoje bodoče krvavo trpljenje3. Podobne vizije so gotovo vplivale na razširjanje naše podobe, njen postanek pa je po našem mnenju bizantinski. K najznamenitejšim grškim Marijam spada t. zv. hodegetria (Vodnikovica), ki predstavlja doprsno Gospo z Detetom na levi roki, nad njenima ramama pa po enega angela v polufiguri. Ako se tema angeloma da v prazne roke orodje za križanje, nastane slika, ki je po celem svetu znana kot Marija Pomočnica (M. del perpetuo soccorso) v redemptoristovski cerkvi na Eskvilinu v Rimu, seveda se mora tudi primerna bridkost in strah položiti v obraz malega Jezusa. Prej imenovana rimska slika se je iz Krete v Rim prenesla 1. 14984, tovarišice pa ima tudi na Ruskemc. Isti motiv je porabil tudi Luka Cranach ' Sv. Jožef z vrečo spominja na »Madonna di sacco« Andreja del Sarto. 2 E. H e 11 o, Le livre des visions et instructions de la bienheureuse Angčle de Foligno, Paris 191 o, 240. 2 AA SS Boli. Mait. II, 56. 4 Gero la, Monumenti veneti deli’ Isola di Creta, 11, 304. 1 N. Kondakov, Pamjatniki christijanskago iskusstva. St. Peterburg, (902, 164. starejši, našel se je celo v stranski kapeli sv. Barbare v Halozah in sicer kot kmetsko delo iz 18. stoletja1. d) Tri božje čednosti. Sredi zaokroženega portika, ki morda spominja na cerkev božjega groba v Jeruzalemu (Anastasis), je odprt sarkofag. Zelenooble-čeno Upanje je sedlo poleg in je vanj položilo svoje pomenljivo sidro, od zadi se sklanja nad krsto dete in z roko v njej brodi2, saj je v njej živa voda, ki spredaj odteka3. Na ograji zadi je razgrnil večji angel prt Gospodov, kažoč, daje prazen4. Vrh portika kraljuje rdeče-opravljena Ljubezen z detetom, belo in modro ogrnjena Vera s kelihom in hostijo, s Petrovima ključema, papeškim križem in tiaro — torej prava rimsko-katoliška Vera, se ziblje v zraku pod križem, ki ga nosijo angeli. Prazen grob Gospodov t. j. vstajenje Gospodovo je temelj našega upanja (Bog Oče nas je prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa, 1 Petr 1, 3), podlaga naše vere (Ako pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera . . . zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih . . . prvina Kristus, potlej oni, kateri so v njegov prihod verovali. 1 Kor 15, 17—23), je vspodbuda za krščansko ljubezen, zakaj vera brez dejanj je mrtva (Jak 2, 26). e) Jakobova lestvica. Na desni sanja na hrbtu ležeč očak Jakob, oblečen kot arabski šejh s turbanom na glavi, njegova vizija pa se na levi strani predstavlja: Lestvica sega od zemlje do nebes, angeli hodijo po njej, večji angel ob vznožju pa kaže na kamenite sv. stopnice spodaj, češ, da so one, ki vodijo v nebesa. V prenešenem pomenu pa se nanaša naša slika tudi na trpljenje Gospodovo: Janez Klimak (f ok. 1. 600) je razlagal 30 stopnic Jakobove lestvice kot 30 let Kristusovih do njegovega 1 Druga vrsta tega motiva je, ako Marija misli naprej na Gospodovo trpljenje. Prvikrat se najde to pri Waltherju von Rheinau, okoli začetka XIV. stoletja. (Hone, Schauspiele des Mittelalters, I, 181 — 194), potem pa pri sv. Birgitti (Clarus, o. c. I, 20 in IV, 79). Te vrste je narodna pesem »Marija sanja o Jezusovem trpljenju« (Štrekelj, I, 459). Se okoli 1880 je izšla praznoverska hrvaška brošurica: »Senje blažene Device Marije«. 2 Motiv je iz Tizianove slike »Amor sacro e profano«. a In mi je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Jaz bom žejnemu zastonj dal od studenca žive vode (Raz 21, 6). 4 Tako je angel pri obredu vstajenja kazal razprostrt prazen prt. Kirchenlex XI2, 1459- krsta1, Evstatij, nadškof solunski (f ok. 1185), kot križ Gospodov in isto tudi Kornelij a Lapide, čigar eksegetična dela so se v 18. stol. tudi po naših župniščih z veseljem prebirala in se še dandanes sem-tertja najdejo2. 14 B. Grob Gospodov. Po sv. stopnicah se pride v kvadratično grobno kapelo, ki je obokana s kupolo in ima na vrhu svetilko iz sekanega kamna. Taka svetilka je značilna za vse starejše posnetke Božjega groba po naših krajih (glej zgoraj tabl. 1 in sl. 7), vendar pa ni naša kapela kopija jeruzalemskega izvirnika. Sredi pod kupolo leži Zveličar, v kotih kapele žalujejo štiri alegorične figure, na zadnji steni se vidi preslavljeni Jezus, obdan od mučilnega orodja, na zapadnem zidu so tri žene ob grobu. Severna stena je odprta proti stopnicam in zato je slika samo nad lokom (»Odrešenik sveta«), vzhodna pa služi za vhod ter je zadelana z lepo kovano železno mrežo, slika nad njo pa kaže Učitelja sveta. V kupoli so štiri slike vsled mokrote izginile. a) Jezus na mrtvaškem oclru. Navadno se imenuje ginljiva Jezusova podoba na zidanem podstavku — Jezus v grobu (Tabl. 5), kar pa ni čisto prav. Jezus je šele s križa snet, roke mu še svobodno ležijo, prt ga še ne zagrinja, angelček, ki je sočutno pokleknil k njemu, še drži tri izruvane žeblje, privzdiga mrtvo levico in vprašaje zre na Gospoda: »Kaj so tiste rane na sredi Tvojih rok?«3 V grobu pa je imel Jezus prekrižane roke ter je bil ves v tančico povit, kakor se včasi vidi pri starejših božjih grobovih4. Ta motiv je v zvezi z benečansko in posredno z bizantinsko umetnostjo. Marko Basaiti, ki je bil neki grškega po-kolenja in učenec prve benečanske slikarske šole v Muranu (j o. 1521), je v akademiji v Benetkah s podobnim mrtvim Kristusom zastopan: Jezus leži na hrbtu, eden angelček čuva pri njegovi glavi, drugi — skoro kakor šmarski — opazuje rano na levi nogi5. Bizantinska umet- 1 Migne, P. gr. 88, 630. 2 Crux enim est scala et via, per quam Christus omnesque Christiani in coe-lum conscenderunt et in dies conscendunt. Comment. in Genesin I, 227. 3 Odgovor: »S temi sem bil ranjen v hiši tistih, ki so me ljubili«, t. j. od lastnih rojakov (Zah 13, 6). 4 Vzorec za to so odtiski sv. prta (sacra sindon) v Turinu in Besan9onu. Prim. sliko v Quaresmio, II, 404. 5 Pauli, Venedig, Leipzig, 1906, 117. Navidez sorodne so slike sedečega mrtvega Zveličarja, ki ga podpirata dva angela, tako Carlo Crivelli v Londonu, nost že v 12. stol. predstavlja mrtvega Zveličarja, obdanega od dveh angelov z ripidijema1. Kakor pove neki napis, je to »Kristus, ki se pokoplje in vstane kot Bog« 2. Od takih dogmatično-simboličnih slik se morajo ločiti zgodovinski prizori objokovanja Gospodovega (6 iraticpios D-pTjvos, nadgrobno plakanje). V slovstvo so to snov uveli že Sirci v 4. stol.3, v umetnost pa Lahi v 13. veku. Opis je podal Pseudo-Bonaventura (ok. 1270), prvo sliko pa najdemo v gornji cerkvi v Assisiju, ki je najbrž delo Giottovo 4 in potem od istega v Areni v Padovi. Na Nizozemskem ima ta prizor Roger van der Weyden v 1. pol. 14. stol., na Francoskem se najde ok. 1. 1380, v ozemlju bizantinske umetnosti je prva plaščanica te vrste iz 1. 1396 v Bukarešti. Naša tabl. 5. nam kaže bizantinsko vezenino iz 1. (545, ki združuje vzhodni, simbolično-dogmatični motiv (Kristus je med desetimi angeli, od katerih imajo štirje ripidije, in med štirimi apokaliptičnimi živalmi na voglih, ki mu noč in dan slavo dajejo rekoč: »Svet, svet, svet, Gospod vsegamogočni Bog« Raz 4, 8) obenem z zapadnim, zgodovinskim (Marija sedi na nizkem stolu in poljubuje Sinovo glavo, zadi za njo so tri žene, med njimi sv. Magdalena s povzdignjenimi rokami, pri nogah sta stari sv. Jožef Arimatejski in Nikodem, zadi še dve ženi, sv. Janez pa poljubuje roko; križ z napisom, sulico, vencem in trstiko z gobo je v ozadju, v ospredju pa čaša s štirimi žeblji ter dva vrča)5. Vezenine te vrste se imenujejo plaščanice, grški pa nagrobni prt (aYjp ŠTOTatpiGg), so navadno okoli 2 m dolge ter se rabijo na Veliki petek. Omenili smo jih, ker nam kažejo nadaljnjo zvezo šmarskega Kristusa z vzhodnimi običaji. Na Veliki petek ob 4. popoludne se vrši pri Grkih obred snetja s križa (dv-sXwa'.s). Najprej se pojejo psalmi, litanije, pesmi, potem se dene na oltar prt s podobo mrtvega Zveličarja (plaščanica) in se podkadi. Duhovniki ali odlični lajiki jo na to vzdignejo in nesejo kakor kako nebo nad celebrantom z evangelijem. Poje se: »Častitljivi Jožef je iz križa Giovanni Bellini v Riminu, Berolinu in Londonu, Andrea Mantegna v Kopenhagenu, Andrea del Sartov sliki, ki se je ohranila samo v bakrorezu Avguština Benečanskega, Lorenzo di Mariano v reliefu cerkve Fontegiusta v Sieni i. dr., vendar pa so se te podobe razvile iz vizije sv. Gregorija, kakor bomo pozneje videli in se najlažje prepričamo pri učiteljih Crivellija in Bellinija, pri V i-varinijih v Muranu. 1 TimSlOV flabellum, je pahljača, ki se rabi pri vzhodnih obredih za poveličanje sv. maše, prvotno za odganjanje muh od sv. darov. 2 N. K on d a ko v, Pamjatniki christianskago izkusstva na Athone. S. Peterburg, 1902, 262. Najstarejša plaščanica te vrste je v cerkvi sv. Klementa v Ohridi. Kondakov, Makedonija. Archelogičeskoe putešestvie. Sanktpeterburg, 1909, tabl. IV. 3 A. Baumstark, Die syrisch-griechische Marienklage v listu Gottesminne, Münster i. W. 1906, 208—230. 4 M. G. Zimmermann, Giotto und die Kunst Italiens im Mittelalter, Leipzig. 1899, 3*6. 5 Slovanski napis, ki obkrožuje prizor, pove, da je to vezenino daroval mol-davovlaški vojvoda Joan Peter svojemu novopozidanemu samostanu Dionisiu na Sv. gori pri Solunu. Naš posnetek je po tabl. XLI. Kondakovega dela o Athonu. snel prečisto Tvoje telo, ga je s čistim platnom ovil, z dišavami pokril in v nov grob položil.« Od oltarja gredo skozi severna vrata ikonostaze med vernike, kjer položijo prt sredi ladje na podstavek, ki se imenuje grob'. V 17. stol. se je pri Grkih mnogo slovesnejši obred uveL Kristusa so ali v sliki ali pa kot kip položili na nosila, posuli s cvetlicami in nesli ven iz cerkve po ulicah in trgih, spremljala ga je duhovščina v mašni opravi in verniki, vsi s prižganimi svečami. Ljudje so Gospoda poljubljali in so se trgali za cvetlice2. Drugačen je zapadni obred. Že koncem prvega tisočletja so s križa sneto telo Gospodovo devali v grob in pokrivali s kamnom3. Obširnejši je bil seveda obred koncem srednjega veka. Na Dunaju v cerkvi sv. Stefana so med opravilom predstavljali davčni sluge snemanje s križa, kakor smo to že pri kapeli Žalostne Matere božje opisali. Na to se je vršila procesija. Za celebrantom, ki je nosil presv. Rešnje Telo, so šli štirje mašniki v črni levitski opravi in so na nosilih nesli s križa sneto telo Gospodovo, ob straneh so hodili črno oblečeni dečki s svečami, zadi pa Nikodem s slugo, vsi igralci in 24 belooblečenih gospa s svetilkami. Sprevod je šel ven na pokopališče in zunaj okoli cerkve, potem tudi znotraji okoli cerkve ter slednjič k božjemu grobu. Monštranco so postavili na. vrhu, zakrili so jo s pozlačeno leseno mrežo, njen motvoz pa je zapečatil, dunajski župan. Križ so položili v grob. Končno so zopet nastopili igralci, počastili so Jezusa v grobu, tolažili Marijo in se poslovili4. Quaresmio pravi, da je bil podoben obred v raznih pokrajinah na zapadu razširjen, četudi bolj moderen, in frančiškani so ga tudi v Jeruzalemu vpeljali. Okoli križa na Kalvariji so se postavili celebrant in diakona v črni opravi. Škof je imel pretresljiv nagovor o trpljenju in smrti Gospodovi, potem so se ugasnile luči in vsi navzoči so se bičali. Ko so zopet prižgali luči, so sneli mašni strežniki leseno Jezusovo telo s križa, so ga položili na lep bel prt in so ga v slovesnem sprevodu nesli k plošči maziljenja. Tu so ga z dišavami mazilili in potem h grobu nesli, kjer so ga shranili do sobote 6. Ostanki podobnih obredov so še do dandanes ponekodi ohranili. V Aosti na Piemonteškem nosijo na Veliki petek še črno pregrnjeno tumbo po mestu v sprevodu, otroci pa imajo razna orodja Jezusovega trpljenja6, tudi v Lisboni se je vršila še 1. 1910 po vseh župnijah podobna procesija, a brez tumbe C Tudi na Štajerskem so neki, kakor smo slišali v mladosti, • Alexios von Maltzew, Fasten- und Blumen-Triodion nebst den Sonntags— liedern des Oktoichos der Orthodox-katholischen Kirche des Morgenlandes. Berlin. 1899, 516. — Podoben obred imajo tudi rusinski unijati, kakor je videl pisatelj v Rimu v cerkvi sv. Sergija in Bakha, kjer je rusinski kolegij. 2 Zgodilo se je to v dobi Allatija (f 1669). Nilles, Kalendarium manuale utriusque ecclesiae orientalis et occidentalis, Oeniponte, (897, II, 242. 3 Corpus Christi sepulto consuetudinario modo superposito lapide collo-cavit (s. Udalricus). AASSBoll. Iul. II, 103. Detzel, Ikonographie I, 449. 4 Starejši znani božji grob pri Sv. Stefanu je bil iz 1. 1435, novejši iz 1. 1689, 3 Quaresmio, II, 410. 6 Alte und Neue Welt, 1911, 524 ima fotografijo te procesije. 7 Fotografija v knjigi Düsterwald, Die deutsche Kirchweih Wallfahrt zum. hl. Berge Sion in Jerusalem im April 1910. Cöln 1911, 54. nesli Jezusa v krsti pokopavat, mašnik pa je v črni obleki pel zraven pogrebni Miserere. In v Ljubljani so v 1. 1773—82 nosili Kristusa v odprti rakvi okoli, a to se je vršilo pri spokornih procesijah, ki niso liturgičnega značaja1. Obred snetja s križa je bil torej izprva na vzhodu in zapadu različen, pri Grkih se je navadno nosila platnena slika, pozneje šele kip naokoli in se je razpostavila končno sredi cerkve, pri Latincih pa se je nosilo s križa sneto telo, ki se je nazadnje v grob položilo. Očividno sta ponekod oba obreda vplivala drug na drugega, tako pri nas in v Italiji, glede Šmarja se nam pa zdi, da vzhodni običaj prevladuje. Na podstavku, »ki se nazivlje grob«, leži sredi kapelice objo- kovani Zveličar. Podobno je bila v božjem grobu v Vojniku slika iz dobe pred 1. 1681, ki predstavlja na pol ležečega Zveličarja, kateremu angel roko poljubuje, v ozadju pa nekatere druge osebe žalujejo. V župnijski cerkvi v Skalah se vidi pod stranskim oltarjem sv. Križa iz 1. 1730 Jezus na belem platnu ležati, s svobodno položenimi rokami, z nogami tako skrčenimi, kakor so bile na križu. V ozadju pa so Nikodem, Marija Devica, tri druge žene in Marija Magdalena, ki vsi objokujejo mrtvega Zveličarja. Torej je tudi naša umetnost ljubila dramatično nadgrobno plakanje mesto tihega snivanja mrtvega Jezusa. b) Štiri žalovalke. Štiri device, štiri poosebljene strani Jezusovega življenja, so naslikane kot častna straža v kotih grobnice. Njih bridki izraz priča, da so potomke klasičnih žalovalk. V diagonalki si stojita nasproti Molitev s kadilnico2, ker je bilo vse Jezusovo življenje neprestana molitev in nepretrgana združitev z Bogom, ter Žrtvovanje samega sebe z gorečo svečo, ki se povživa drugim v korist, in z že ugaslim srcem. Drugo dvojico pa tvori Trpljenje z visoko povzdignjenim križem — saj je bilo vse Jezusovo življenje le bridkost, le resnoba brez smeha, in Zmaga s palmo v roki in oljičnim vencem na glavi3. Devici pri stopnicah (Molitev in Trpljenje) značita torej življenje Jezusovo, tovarišici na nasprotni strani (Žrtvovanje in Zmaga) pa njegovo dokončanje. V starokrščanski dobi so sv. očetje s vspehom nastopili zoper žalovalke pri pogrebih4, koncem 15. stol. pa se je zopet razširil ta obred, čeprav v ginljivi in pretresujoči obliki, in tudi v umetnosti je • Koblar v Izvestjih muzejskega društva, 1892, 125 * Starejšim so imeli zlate kupe polne kadila, kar so molitve svetnikov. Raz 5, 8. s Prim. Absorpta est mors in victoria. 1 Kor 15, 54. 4 Kraus, Real-Encyklopaedie der christlichen Altertümer, 1886, II, 879. našel odmev '. Naše žalovalke so pa v zvezi s poglobljeno klasično naobrazbo in z razširjenim alegoriziranjem baročne dobe. c) „ Vstajenje“. V sredi med štirimi večjimi in tremi manjšimi angeli stoji le okoli pasu ogrnjeni Zveličar, povzdiguje roke skoro kakor na križu ter kaže svojih petero ran. Ob levem robu slike je steber bičanja z verigo in šibami, nad njim angel z butaro sodnih palic (fasces), poleg angel z žeblji, drugi z batom in trnjevim vencem. Kri iz Gospodove strani pristreza v kelih angelček, njegov tovariš pa drži pateno pod rane Gospodovih nog. Na desni strani je odprt grob, pokrit z zastavo, kakor jo ima od mrtvih vstali Zveličar navadno v rokah, za grobom je angel s križem, spredaj pa klečeč sodrug s sulico, gobo in hiso-pom. V zraku zgoraj plava Bog Oče med angelskimi glavicami in na višku je golobček sv. Duha. Zgodovinska slika Gospodovega vstajenja to ni ampak mistična vizija: Kri mu še sicer kaplja iz ran, a iz obraza mu sije sreča in milina. Kje pa se obnavljajo Gospodove rane na skrivnosten način, kje se ponavlja njegovo trpljenje? Slika predstavlja Jezusa, kakor se pri vsaki sv. maši prikaže na oltarju in se vnovič daruje Očetu. Da je prav naše tolmačenje, se najboljše razvidi iz v 18. stol. zelo razširjenega dela o sv. maši, ki ga je spisal pobožni Cochem3. Ta citira sv. Lovrenca Justiniana: »Kadar se Kristus na oltarju daruje, kliče k svojemu nebeškemu Očetu, kaže mu znamenja ran na svojem telesu« in sv. Janeza Krizostoma: »Kri se na duhovni način pretaka, kri, ki je v kelihu, se za tvoje očiščenje iz neomadeževane strani Jezusove zajema.« Kri, ki jo je Gospod prelil, in vse trpljenje, ki je označeno z raznimi orodji, kliče pri sv. daritvi k Bogu. To je dogmatična vsebina naše slike. Zanimivo je pa tudi zgodovinsko ozadje te podobe, ker ne smemo misliti, da jo je slikar svobodno zasnoval. V Rimu, v baziliki sv. Križa, je bila že v XII. stol. slika z grškim napisom, ki je predstavljala stoječega mrtvega Jezusa pred križem, z od žebljev ranjenimi rokami, na prsih prekrižanimi h Prvi jo je kopiral Giovanni Pisano 1. 1310, na Nemškem se pojavi 1. 13855, na Francoskem 1. 1390, v 15. stol. pa je že med ljudstvom po vsi zapadni Evropi razširjena. Imenuje se maša sv. Gregorija papeža. 1 V 15. stol. ima v Burgundiji vsak boljši grob svoje žalovalce (plturants). Male, II, 453. — * To sledi že iz patene. 3 Erklärung des hl. Meßopfers v. d. ehrw. P. Martin v. Cochem. Einsiedeln, <1895, 122 in 136. * Male, o. c. 91—97. — 6 Messmer v Mitteilungen der Zentr. Kom. 1869, 133. 16* Plemenita rimska gospa, ki je ob nedeljah redno prinašala v cerkev k darovanju kruha, se je nekoč nasmehnila, ko jo je sv. Gregorij hotel obhajati rekoč: »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj ti bo v odpuščenje grehov in v večno življenje!« Papež je zato ni obhajal, temveč je tisti kos posvečenega kruha dejal na stran ter je po sv. opravilu vprašal ženo, zakaj se je nespoštljivo nasmehnila. Ona pa je rekla, da jo je smeh posilil, ko je zapazila, da je to, kar je on imenoval »Telo Gospodovo«, kos tistega kruha, ki ga je sama spekla in darovala. Papež je na to navzoče prosil, da bi vsi skupaj molili, da bi naj Bog pokazal tudi telesnim očem maloverne gospe, kar bi naj gledala z očmi duha in vere. Po molitvi, ko so se vsi zgrnili okoli oltarja, je papež odvzdignil korporale in je našel mezinec krvav1. Vsi so to videli, tudi žena. Po zopetni molitvi se je presv. skrivnost povrnila v prejšnjo obliko, da jo je mogla žena zavžiti. Pozneje so pa mislili, da se je Zveličar osebno prikazal, tako kakor ga riše zgoraj opisana grška slika. Koncem srednjega veka so mnogokrat predstavljali celo trenutek te vizije: Papež mašuje, za kelihom na oltarju pa stoji s prekrižanima rokama mrtvi Zveličar in iz prebodene strani mu teče v kelih sv. Rešnja Kri2. Včasi se vidijo naokoli še angeli z orodji trpljenja, na vrhu pa Bog Oče, izkratka, vsi elementi naše slike so že zbrani. A v Šmarju je storjen zadnji korak: Tukaj Jezus živi, povzdiguje roke kakor od mrtvih vstavši, veselje mu sije iz obraza. In dogmatično je to edino prav. Zakaj Jezus, ki se daruje na oltarju, je preslavljen Zveličar, njegovo trpljenje je le mistično. Ali pa sodi ta podoba sem, kjer bi pričakovali vstajenje? Res nam ne predstavlja zgodovinskega vstajenja, ampak skrivnostno življenje od smrti Vstalega v evharistiji in v Cerkvi. Za globljeje raz-motrivajočega je duhovito vprizorjen dogma, priprostemu očesu pa se zdi evangeljski dogodek vstajenja. d) Žene pri grobu. Od leve prihajajo tri žene s posodicami za mazilo. Prva je sv. Magdalena. Pogovarja se z angelom, ki sedi v desnem kotu na tleh. Nekoliko višje nad njim, skoro pri sredi slike, sedi v daljini Devica Marija, za njo stoji sv. Janez, obadva pa si brišeta solze. Daleč v ozadju se dviga Kalvarija s križi. Na vrhu slike plava v zraku angel 1 »Partem digitis auricularis cruentatam invenit« ali pa po drugi verziji: »par-ticulam panis . . čarnem factam reperit«. Po življenjepisih sv. Gregorija Vel. iz VIII. in IX. stol. AA. SS. Boli. 2 Mart. 133 in 152. 2 Na razširjanje te podobe so posebno vplivali odpustki za tiste, ki so po sv. spovedi pred njo gotove molitvice opravili. V rokopisih se čita o 6000, 14.000, 20.000 in 46.000 let odpustkov. (Male, o. c. 93). Na oltarje so pa te podobe zato radi stavili, ker so mašam sv. Gregorija pripisovali posebno moč. Že v dobi tega papeža je bilo običajno, da se je za gotove ranjke 7krat ali 30krat maševalo, da bi jih rešili iz vic. Migne, P. lat. 77, 417. s kadilnico. Ideji vstajenja nad oltarjem odgovarja tukaj prvo raz-glašenje vstajenja. Po srednjeveškem zapadnem obredu so vzdignili na Velikonočno nedeljo križ na vse zgodaj iz groba, kar je pomenilo pravo vstajenje Gospodovo, potem so peli jutrnice (Matutinum) in pred zahvalno pesmijo (kakor dandanes), se je vršilo za med tem došlo ljudstvo razglašenje vstajenja. V procesiji so šli h grobu, kjer je eden klerik predstavljal angela, trije drugi v pluvijalih pa žene. Med njimi se je razvil dvogovor. Med tem sta prihitela še dva mašnika, ki sta zastopala sv. Petra in Janeza, sta vzdignila prt in ga pokazala oficijantu, da je prazen. Celebrant je med tem podkadil sv. Rešnje Telo in križ, sledil je Te Deum, ljudstvo pa je v narodnem jeziku zapelo o vstajenju'. Pravi se, da Marija Devica ni šla h grobu, ker ni dvomila o Gospodovem vstajenju. Preslavljeni Sin se ji je prikazal doma v njeni sobici na Sionu, kakor so slikali Roger van der Weyden, Memling in drugi. Zato je čudno, kaj plaka Marija v naši sliki v bližini groba. V tem se zopet kaže stik naših podob z orientom. V Ouaresmijevi dobi je bilo med Palestinci splošno mnenje, da se je Jezus materi prikazal v bližini groba, v vrtu Jožefa Arimatejca, ki je imel tam po vzhodni navadi malo predmestno hišo2. Jezuit Boštjan Barradas (f 1615) pa je v svojih zelo razširjenih raziskavanjih o vseh štirih evangelijih sklepal, da je v tej hiši bivala ne samo Marija, temveč tudi sv. Janez in morda še sv. žene. V naši sliki so že odšle sv. žene, sledil jim bode sv. Janez, potem se pa bode prikazal Jezus svoji Materi in kot vrtnar sv. Magdaleni. Tako nam naša podoba riše dal-nje perspektive. e) Odrešenik sveta. Na vrhu je belo apokaliptično Jagnje z rano v prsih. Iz nje kaplja sv. Rešnja Kri navzdol na modro, s kačo obvito zemeljsko oblo z vrisanimi starši pod drevesom. Jabolko v kačinem žrelu pomeni greh, cvetoča aloa pa njegove bridke posledice — trpljenje. A kača je brez moči, ker Jagnje je odvzelo greh sveta. Klanjajo se mu od leve mlada, zlatolasa Evropa in divja Amerika z verigami in puščicami, od desne pa bogata Azija in temnopolta Afrika z biseri in kadilom. Zastopnice so »vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki stojijo pred Jagnjetom in so oblečeni v bela oblačila« 3. Lepa slika ni izvirna. Srednja skupina (Jagnje s svetom) se najde ravnotako že ok. 1. 1731 v nekem avgsburškem bakrorezu4. S poče-ščenjem Jagnjeta se je v 18. stol. končal oberammergavski pasijon, v 1 Michelsack, Passions- und Osterspiele. Wolfenbüttel, 1880. * Quaresmio, Elucidatio T. S. II, 430b. 5 Raz 7, 9. 4 V pisanem molitveniku »Preces« v lasti Zgodov. društva v Mariboru. loškem pasijonu (1721) pa so stale pod križem štiri osebe, ki so predstavljale Evropo, Ameriko, Azijo in Afriko1. f) Učenik sveta. Sredi med štirimi evangelisti, ki s svojimi osebnimi znaki sedijo na oblakih, stoji Zveličar in uči. Slike v tej zadnji kapeli so enotno zasnovane. Detetu nad vhodom, ki se zgraža nad mučilnim orodjem, odgovarja preslavljeni Zmagovalec med istimi znaki nad oltarjem. Vmes je Jakobova lestvica, t. j. pot trpljenja, ki vodi do zveličanja. Žalovalkam okoli groba odgovarjajo tri božje čednosti, ki kraljujejo nad praznim grobom. »Vstajenje« predstavlja vsakdnevno ponavljanje Gospodovega trpljenja, »če-ščenje Jagnjetovo« korist odrešenja za ves svet, evangelisti in apostoli pa pričujejo o mednarodni in vseobči veljavi Kristusovega nauka2. B. Zgodovina in ocena. Podlaga za zgodovino so napisi. Omenili smo že napis v Rokovi kapeli z letnico 1885, potem v kapeli Žalostne Matere božje z 1. 1745. Na kalvarijski kapeli se čitata številki 1735 (mesto 1745*) in 1910. Začetkom sv. stopnic poleg papeževe slike se čita: Privilegij papeža Benedikta XIV iz 1. 1746. PRIVILEGIM PONTIFICIS BENEDICTI XIIII * ANNO MDCCXLVI ^ Na oltarjevem podstavku v grobni kapeli je sledeči važni tekst: SCALA SANCTA AD NORMAM ROMANAM ET STATIONES PASSIO NIS SAMARIAE SVB PRAE POSITO ILL-MO ET RD MO D- D- ANT- GOTHARDO L- B- AB- ERBERG PRO GLO RIA XTI XFIXI ET B : M- V-AC S- ROCHI HONORE ER RECTA PER MATTHAEv WRETSHER PAROCHV ANNO DNI _______________ M : DCCXLVII 1 Izvestja muz. društva za Kranjsko, 1892, 119. 2 V nekem pasijonu korakajo k od mrtvih vstalemu Zveličarju 3 žene, potem še vsi apostoli. Creizenach, o. c. I, 352. 2 Letnici 1735—1910 je napravil slikar 1. 1910. Prva je kriva, ker 1735 Vre-tscher še ni bil župnik v Šmarju. 4 Čita se XIII, ker je četrta enojka izginila. Papež Benedikt XIII je že umrl' 1. 1730. — 5 Ker stoji enojka ob robu slike, je letnica 1746 gotova. »Svete stopnice po rimskem načinu in postaje trpljenja v Šmarju je postavil 1. 1747 župnik Matej Vretscher v dobi (novomeškega) prošta presvetlega in prečastitega g. g. Antona Gotharda barona Erberga na čast Kristusu križanemu in blaženi Devici Mariji ter sv. Roku.« Letnico 1748 na eni izmed mramornatih sv. stopnicah smo že omenili, ostane še 1. 1750 na vrhu škapulirske kapele, 1752 na Rokovi kapeli in 1753 nat^ vra':* v grobno kapelo. Najvažnejši napis pa je na grobni plošči ustanoviteljevi, ki so jo pred nekaj desetletij iz škapulirske kapele v farni cerkvi prenesli ven in jo vzidali zunaj na desni od zvonikovega vhoda. HIC IACET Adm Revdu», ac Doctmus Dominus MATHiEVS VRETSCHER AA-LL' & Philosophias Doctor olim hic Loci uno supra Viginti Annos Parochus Qui Mathematicas Scientiee facile Princeps Universam Styriam permultis, ac praeprimis Universitatis Graecensis Speculam stupendo illustravit Gnomonices Arte facto. Zelum ejus ac Pietatem dum Hominum Linguae tacebunt Saxa Loquentur. Calvariae Montem cum Sacellis Sacrisque Dominicae Passionis Gradibus feliciter errexit. Marianis & S. Rochi Aedibus & Opera & Legato Mre ultimum Splendorem attulit & Postquam tanta sibi posuisset Laudum ac Honoris Trophea, Comuni Bonorum omnium cum Deploratione prlDIe nonls Mall reLICto In terrls Corpore In CceLos CorDe MlgraVIt. Tukaj počiva prečastiti in preučeni gospod Matej Vretscher, doktor svobodnih umetnosti in modroslovja, nekdaj 21 let župnik tega kraja, ki je, morda prvi v matematični znanosti, vso Štajersko z mnogimi (urami), pred vsem pa zvezdarno graškega vseučilišča z občudovanja vredno urarsko umetnino povzdignil. O njegovi gorečnosti in pobožnosti bode kamenje pričalo, če bi molčali človeški jeziki. Srečno je postavil hrib Kalvarijo s kapelicami vred in s stopnicami Gospodovega trpljenja. Cerkvama Device Marije in sv. Roka je s svojim trudom in z denarnim volilom nabavil zadnji kras. Dovršivši take velike stvari sebi v čast in hvalo je dne 6. maja 1. 1758 na žalost vseh dobrih ljudi, zapustivši telo na zemlji, z duhom (srcem) odhitel v nebesa. 0 obnovitvi kapel 1. 1911 govori napis na zadnji stolpičevi steni kapele ven-čanja Gospodovega. Ustanovnik šmarskega pota trpljenja, Matej Vretscher, se je leta 1702 rodil na kmetiji Vreče v okolici Sv. Janeza pod Prežinom v teharski župniji'. Kot dvanajstleten deček je prišel v Ruše v tamošnje 1 Kmetija se še dandanes imenuje Vreče, posestnik je Kovač p. d. Vrečer. Ime je od kotline, v kateri leži, in se tudi nekatere druge parcele zovejo »V Vre- latinske šole >, pozneje v Gradec na vseučilišče k jezuitom2. Postal je doktor modroslovja 3 in je obiskoval krajši bogoslovni kurz, kakor je bil potreben za navadne dušne pastirje, pa tudi nekaj špekulativne dogmatike*. L. 1726 je bil v Vidmu na Laškem posvečen za mašnika ter je bil najprej nastavljen v Novem mestu, potem pri Sv. Juriju pri Celju, odkoder je šel za župnika v Zibiko (1734) in slednjič v Šmarje (imenovan dne 5. maja 1737). Bil je goreč dušni pastir, zraven pa varčen gospodar, vnet lovec, izboren matematik in spreten urar. V šmarskem župnišču je imel posebno delavnico (»Laboratorium«) z mnogovrstnim orodjem. Za razne kraje je oskrbel ure, najznamenitejšo pa za astronomski observatorij v Gradcu 5. Kako je bil vnet za cerkveno umetnost, priča slikanje v Rokovi cerkvi (1. 1738), potem volilo za veliki oltar župne cerkve" ter naš lepi pot trpljenja. V Gradcu je videl tako Kalvarijo z neredno postavljenimi kapelami, v Šmarju je vstvaril kaj podobnega sicer, a po geometrično zasnovanem načrtu. Šmarje je božjepotna župnija. Še dandanes se zbira tam na tisoče ■čah«. (Poročal g. J. Razbornik, kaplan v Teharjih). Župnik Vrečer je napravil za moške potomce svojega rodu na svojem rojstnem domu ustanovo, iz katere bi se naj plačevali davki. Imel je pet bratov in dve sestri. Brata Janžeta hči se je omožila na Slom in je menda stara mati škofa Slomšeka, hči drugega brata Blažeta pa je vzela nekega Stepišnika. 1 V ruški kroniki je zabeležen pod 1. 1714. 2 V stari graški vseučiliški matriki ni nikjer zabeležen, kakor nam je poročal g. dr. J. A. Gl o n ar v Gradcu. A v M. Slekovčem prepisu iz zapisnika novo- meških duhovnikov se čita o Vretscherju: Absolutus Casista et in secundum Annum Auditor Theologiae Graecii. 3 Koncem tretjega filozofskega leta je približno tretjina slušateljev napravila izpite iz vsega sholastičnega modroslovja za naslov »magistra svobodnih umetnosti in doktorja modroslovja«. Če upoštevamo starost dijakov in metodo prednašanja, ne moremo tega doktorata mnogo višje ceniti ko dandanašnjo maturo z odliko. V tedanji dobi je imel seveda veliko večji pomen. 4 V dveletnem kurzu se je predavala moralka in cerkveno pravo s posebnim •ozirom na razne dušnepastirske slučaje (casus, odtod ime Casista za poslušalca), tolmačil se je rimski katekizem in kurzorično se je razlagalo sv. pismo. Kdor pa je hotel napraviti bogoslovni doktorat, je poslušal še skozi več let špekulativno bogoslovje in se je imenoval theologus speculativus. Vretscher je bil »absolutus Casista«, špekulativno dogmatiko pa je poslušal le do drugega leta. 5 Ta observatorij ali matematični stolp je stal na zapadni strani starega vse- učiliščnega poslopja (sedanje bogoslovnice) v Gradcu in je imel dve solnčni uri, eno za zimo, drugo za poletje. Ko so odpravili jezuite, niso vedeli z njim kaj početi ter so ga podrli. Kron e s, Geschichte der Karl Franzens Universität in Graz. Graz, 1886, 257 in 456. Peinlich, Geschichte des akademischen Gymnasiums in .Graz, 1871, 5—9. Stolp je natančno v tem delu popisan, Vretscherjevo sodelovanje se pa ne omenja. 8 Žppnijsko cerkev je postavil za glavno dedinjo (§ 22) z naročilom, naj naslednik skrbi za škapulirski oltar in postavi iz mavca nov, že načrtan glavni oltar. vernikov iz Štajerskega in Hrvaškega k prazniku Marijinega Vnebovzetja in na sledeči dan sv. Roka. Nekdaj je bilo to število še večje. Prihajali so posebno iz Slovenskih goric in so obenem obiskavali cerkve Poljske Matere božje pri Rogatcu, na Tinjski gori, v Šmarju, pozneje tudi na Sladki gori'. Vretscher je na romarje mislil, ko je pot trpljenja zasnoval, njim je hotel kaj posebnega nuditi, od njih je tudi gmotnih prispevkov za svoje podjetje pričakoval. Poglejmo tedaj, kako je to njegovo največje delo rastlo! Več let pred 1745 so morah gozd v širokosti 20 m izsekati, sem-tertja idočo pot izkopati, obzidati in potlakati. Potem so se lotih glavnih kapel, ki so zidane in ometane ter ima vsaka svoj stolpič, znotraj pa oltar ah oltarju podoben podzidek. Do 1. 1745 so bile kapele Žalostne Matere, molitve na Oljski gori, bičanja, venčanja, nošnje križa in križanja gotove in suhe, da je slikar že okrasil njih stene in oboke, tudi kipi so se že naročili. Slikar je bil spreten in izurjen, a svoj trud je umeril po tem, kako se slike vidijo. Predpodobe na obokih so površno risane2, skupine na zadnji steni zadi za kipi so le v glavnih potezah izvršene, preračunjene na utis od daleč, od blizu skoro karikature. Kipi so srednje delo, brez posebnih napak pa tudi vrlin. Dandanes marsikomu ne bodo všeč rabelj i s svojimi topimi in neumnimi obrazi. A moramo pomisliti, da je umetnik take videl v kmetskih pasijonskih igrah. Poljedelcu že itak težko delo izbriše eleganco iz lic, vrhutega pa so se igralci še nalašč spakovali, ker so Jezusovi mučitelji veljali kot podkupljeni3, pijani* in od hudičev obsedeni5. Že pri pobožnih pisateljih najdemo razne surove podrobnosti pri opisovanju Gospodovega trpljenja, še bolj robato pa so predstavljali iste prizore kmetski igralci pred kmetskimi poslušalci. Zdravi in trdni živci so 1 Mesec Marije. Gradec, 1842, 232. 2 Skrbno so pa izdelani emblemi v Žalostni kapeli, ker se od tal in ne od zunaj opazujejo. 3 Ludolph, o. c. 412, Walasser, o. c. 442. * V hallskem pasijonu. Prim. tudi Katarino Emmerich o. c. 975. 5 »Singuli Iudaei diaboli erant ministri; quot carnifices tot in humana figura daemones«. Stonihurst, o. c. 122. »Singulos carnifices fuisse a daemone obses-sos«. Idem 248. »Der Satan selbst wohnte in ihrem Herzen und machte sie ganz wütend, denn natürlicherweise hätten sie gegen den geduldigsten Heiland nicht so grimmig sein können. Cochem, o. c. 874. »Menschliche Teufel« imenuje Cochem (o.e. 896) rabelje. Mone pa pravi, da so umetniki to »diabolično divjost« in satanov vpliv s tem izražali, »dass sie die Gestalten der Feinde Christi durch Verzerrung der Glieder und des Angesichtes der Teufelsgestalt näherten. (Schauspiele des Mittelalters, I, 58). prenašali tudi najkrepkejšo drastiko. S tega stališča se morajo prizori bičanja in venčanja v Šmarju, Celju in drugod presojati. Z uvodno kapelo Žalostne Matere in s peterimi kapelami s skrivnostmi žalostnega rožnega venca je bil pot trpljenja v običajnem smislu gotov. Podjetni župnik je hotel za romarje oskrbeti še sv. stopnice. Kapelo so postavili leta 1746 ali 1747, stopnice so položili leta 1748. Stenske freske so natančno izvršene, ker so ljudem pred očmi, slike na oboku pa so površne, ponekodi še slabo risane. Jezus na mrtvaškem odru ima obraz kakor pri nošenju križa. Slikar in kipar sta še ista ko v starejših kapelah. V škapulirski kapeli, ki je sledila 1. 1750, je delal navidez mnogo bolj zmožen slikar, kakor kažejo izraziti obrazi in lepa draperija. Ako pa primerjamo apostole pri sv. stopnicah, ni posebne stilistične razlike. Drugačen tema — drugačna izvršitev. Z delom je rastla Vretscherjeva podjetnost. Naslednjih kapel ni stavil samo zidar, poklical je tudi kamnoseka. Elegantni pilastri in podboji Rokove kapele (iz 1. 1752) ter podboji grobne stanice (iz leta 1753) pričajo o tem. Dela je dobil tudi umetni kovač, ki je izvršil krasno omrežje za oboje omenjenih vrat. Tudi slikar v Rokovi kapeli je nova, a slaba moč, kipar pa je še prvotni. V to dobo spadajo tudi štiri male kapele, ki spopolnjujejo pot trpljenja. Prvotne kapele so zidane in ometane, imajo ploščad spredaj ter so obenem s potom narejene, nove štiri kapelice ali dolbine pa so s pročeljem iz sekanega kamna (Sl. 11) k že obstoječemu potu diagonalno pristavljene. Istočasna je tudi podzemeljska ječa ne samo radi izklesane zunanje strani, temveč tudi radi kiparske skupine, ki je od istega mojstra ko slovo Jezusa od Marije v prvi dolbini. Mož je spadal med boljše umetnike, ki ni posnemal kmetskih tipov ter je za kompozicijo slovesa Jezusovega porabil celo Raffaelov motiv in je znal svojim figuram vdihniti osebno življenje. Najmanj skozi 10 let (1743—1753) je imel župnik Vretscher opravka s potom trpljenja, morda celo do svoje smrti 1. 1758. Ali pa je imel pri tem enoten program? Prej smo tolmačili posamezne postaje, sedaj moramo prevdariti njih medsebojno zvezo. Petere rožnivenske skrivnosti kot trpljenjske postaje so na Štajerskem bile splošno v navadi, kakor smo zgoraj s celo vrsto zgledov dokazali. Žalostna Mati kot priprava in uvod je tudi umevna. Pobožni pisatelji so trdili, da je bila Marija pri vsaki postaji Gospodovega trpljenja navzoča, še krvavi pot je gledala v duhu1. Molilci žalostnega rožnega venca zato vedno 1 Cochem, o. c. 8r8. Marijo nagovarjajo in z njo sledijo trpečemu Zveličarju. Začetkom križevega pota in pri vsaki postaji se je nekdaj pelo po nekaj vrstic iz pesmi Stabat mater, ki opisuje Marijino bridkost. Kapela Žalostne Matere stoji zato začetkom, da z Marijo in v njenem duhu premišljujemo Gospodovo trpljenje in n j en o so tr pij enj e '. Konča se pa ta prvotni šmarski pot s Kalvarijo, kakor več drugih trpljenskih potov in tudi nekatere pasijonske igre. Tedaj še Vretscher ni mislil na poznejše kapele, drugače bi ne bil v Žalostni kapeli dal vprizoriti snemanja s križa in raznih prizorov vstajenja. Poleg dopolnilnih slik iz Gospodovega trpljenja (med njimi ni nobenega legendarnega prizora!) se nahajajo v teh prvih kapelah po vzgledu jezuitskih dram še staro-zakonske predpodobe in emblemi s svetopisemskim besedilom. Ker pa je bil pot trpljenja romarjem všeč, je Vretscher radi odpustkov postavil še sv. stopnice in z njimi je združil podobo objokovanega Zveličarja. Izvzemši tri žene ob grobu so vse slike v tej kapeli alegorične, so velika pesem o trpljenju in zmagi Gospodovi, ker so se bili evangelijski motivi že pred leti v Žalostni kapeli porabili. Poveličani evharistični Kristus sklepa vse delo, morda z ozirom na šmarsko bratovščino sv. Rešnjega Telesa, druga bratovščina pa je potem dobila svojo škapulirsko kapelo. Tudi Rokova kapela stoji izven enotnega programa, je le uvod za romarje k Sv. Roku. Kakor pri graški Kalvariji in drugod, so tudi v Šmarju leto za letom, kakor se je nabiral denar, stavili nove kapele le za olepšanje gore. Šele nazadnje se je Vretscher povrnil k prvotnemu načrtu in je s štirimi dol-binami, ki kažejo Jezusovo slovo, spokornega sv. Petra v votlini, bičanega Jezusa v ječi pri Pilatu in k smrti obsojenega Jezusa v ječi, običajni pot trpljenja razširil in ga spremenil v monumentalno pasijonsko igro. Že način, kako so se trpljenski prizori v starih kapelah predstavljali, kaže na te igre in ne na tradicionalno ikonografijo. Nove kapele pa so v strogo biblično okrožje uvedle iz koroškega pasijona še legendarne snovi in sicer na pristojnih mestih, tako da se je razvoj dejanja spopolnil in ne zmešal. Podobe šmarskega pota trpljenja izgledajo zato kakor vzporedno razvrščene ilustracije kmetskega pasijona. Sklepati smemo, da so Vretscher in njegovi verniki poznali ’ Na neki sliki iz 1. 1650 gleda sv. Birgitta pet postaj Gospodovega trpljenja kot vizijo v zraku, pred njimi ter nižje pa Žalostno Mater. Pripis, ki tolmači to's-šmarskim potom vzporedno predstavo, se glasi: »Seriem Dominicae Passionis et Maternae Compassionis divinitus edocta ad vivum depingit«. Dr. K. Krogh-Tonning, Die heilige Birgitta von Schweden, Kempten, 1907, m. Gomještajer-ski pasijon se tudi začne s pesmijo o Žalostni Materi (Schloss ar, o. c. 171) in naša narodna pesem najde 7 žalosti Marijinih v 7 postajah pota trpljenja (Štrekel j, o. c. III, 685). tak pasijon in da je krškodolski pasijon le panoga nekdaj po Koroškem in Štajerskem razširjene trpljenjske igre Župnik Vretscher je vedel, da je s tem potom nekaj izrednega vstvaril. Že 1. 1752 je naložil s svojim duhovnim pomočnikom J. Vrb-nigom2 2600 gld. v deželnih papirjih na ime šmarske župnijske cerkve, 1. 1754 je šentjurski komisarij to potrdil kot cerkveno ustanovo, leta 1756 pa je izšlo ustanovno pismo. Od omenjene svote se naj 2100 gld. porabi za ustanovitev tretje kapelanije v Šmarju, 500 gld. pa za vzdrževanje samotarja v novopozidani puščavniški hiši (Eremitorium) pri Kalvariji. Eremita naj nastavlja župnik, mora pa biti mož, ki živi od svojega rokodelstva, trezen, čist, ne sme pohajati okoli in mora pri sv. opravilih župniku streči. Pred vsem pa naj pazi na kapele pri Kalvariji (t. j. na trpljenjski pot), da bode brisal prah, jih pometal, da bode opomnil župnika, ako se je kaj pokvarilo, da se popravi na cerkvene stroške, kadar pa pridejo romarji, jim naj naprej moli in naprej poje. Vsak petek mora v kapeli bičanja opraviti za ustanovnika Mateja Vretscher del rožnega venca in litanije Gospodovega trpljenja, vsako soboto pa v kapeli Žalostne Matere ravnotako 1 To sledi tudi iz ohranjenih pasijonov. Ako zaznamujemo prvih devet postaj dandanes običajnega križevega pota s številkami 1—9, vsak padec Gospodov pa s črko p, dobimo za odlomek križevega pota v gornještajerskem pasijonu formulo: 1, 5, 6, 4, za krškodolski pasijon pa: I, 6p, 4ap, 5, 7p, ^P- Prvemu manjka evangeljska 8. postaja, tekst je zmešan in skrajšan. Drugi pa ima srečanje z Marijo dvakrat, potem skoro vsako postajo združeno s padcem in dogodka 4 in 8 na istem mestu. V tem križevem potu se torej zrcali predloga 15. ali 16. stol. Drobo-znjakova »Komedija od zeliga grenkiga terplenja« (na razpolago so nam bili trije teksti iz 1. 1841, 1854 in 1881, ki so last seminarja za slovansko filologij o na Dunaju) ima križevi pot s sedmimi padci po Cochemu (o. c. 926), kapelski pasijon pa obsega vse postaje današnjega križevega pota in je torej v tem oziru naimlajši. Z druge strani pa je gornještajerski pasijon skoro za polovico krajši ko krškodolski (22 prizorov : 41) in ima dogmatično tendenco ter je očividno od duhovniške roke pregledan, nasprotno je krškodolski poljuden, z legendarnimi motivi in etično smerjo, potem se igra dokonča z vlečenjem križa v naravi, izven odra, v štajerskem pasijonu pa se vse na odru zvrši. Evangeliju je sledil tudi Droboznjak, in njegov tekst se ne more šteti kot priča za tradicijo pasijonskih motivov, pač pa so legendarne poteze v kapelski igri upoštevane. O Pilatovi ječi smo že zgoraj poročali. Omenimo še, da obsojenemu Zveličarju denejo pri Kajfu verigo okoli vratu in da bičanega Jezusa zaprejo v ječo, kjer je z vratno verigo k stebru priklenjen. Krškodolski in kapelski pasijon predstavljata torej vsak po svoje neko starejšo poljudno redakcijo, s katero je tudi zgoraj opisani loški pasijon v zvezi. Tudi on pozna ponočno ječo in pa vlečenje križa na Kalvarijo. Zato je po našem mnenju mogoče, da so v Šmarju pri večjih shodih predstavljali kedaj v Vretscher-jevi dobi tak kmetski pasijon in da je spopolnjeni pot trpljenja spomin in odsev tega dogodka. del rožnega venca in lavretanske litanije. Dokler se eremit ne nastavi,, naj tretji beneficijat opravlja na mesec 2 sv. maši za ustanovnika. Cesarica Marija Terezija je potrdila ustanovo dne 27. novembra 1. 1756 1. Medtem pa je Vretscher že nastavil eremita brata Roka E d er er, po-poklicu zlatninarja, ki je potem s svojo umetnostjo pomagal pri olep-šanju cerkev2. Za vzdržavanje Kalvarije je pa Vretscher sporočil 500 gold. in je svojemu nasledniku prav posebno priporočal, naj za njo skrbi3. Ko je vse tako lepo oskrbel, je lahko pričakoval smrt. Trinajst tednov je trpel kakor Job in je vedno ponavljal: »Naj bo češčeno Gospodovo ime«; umrl je dne 6. maja 1758. Pokopali so ga v škapu-lirski kapeli pred oltarjem z veliko slovesnostjo, njegova naročila pa so le na pol izvršili4. Nadškof grof Attems, ki je 1. 1761 Šmarje vi- 1 Ustanovno pismo in ves zapuščinski akt po Vretscherju je v graškem c. kr. namestniškem arhivu, fascikel 561. 5 Namestn. arhiv, fasc. 56], fol. 124. s Beynebens wird auch er Successor Inständig in Nahmen des Herrn und Mariae ersuchet Beständige Sorg zu tragen, damit der Bereits instand gesezte Cal-vari Berg sambt S. Rochi Kirchen in Statu erhalten, auch noch mit mehrer zierde nach möglichkeit Versehen werde, auß welcher obsorg er seyn zeitlich und Ewiges Glik und Heyl sambt mir Versichert hoffen kann. (§ 25 zadnje volje). 4 Od volil je preostalo 1610 gold. za veliki oltar iz mavca, ki pa je bil pro-računjen na 2664 gld. Ker pa je bil stari oltar »zwar altartig, jedoch ganz und kostbar vergolt, annoch sauber, zierlich und stark hergestellt« (svetniški kipi so še sedaj v stolpu pri sv. Barbari), cerkev pa uboga in le na miloščino župljanov ter romarjev navezana, je župnik s škofijskim dovoljenjem ta denar na obresti naložil, »daß von den ablegenden Interessen die Bedürfnisse der Kirche von Marein bestritten werden sollen«. Nahujskani župljani pa so se 1. 1763 pritožili v Gradcu pri komisiji pobožnih ustanov, češ, da je pred 5 leti umrli župnik Vretscher zapustil 10.000 gold. za nov mramornat oltar in za popravo cerkve, pa se dosihdob ni nič zgodilo in se tudi ne ve, kam je prešel denar. Nadškof se je zavzel za župnika in komisija je le zahtevala, da se ta denar v javnem fondu naloži. Njegove daljnje osode nismo mogli zaslediti, kakor tudi ne o onih 500 gld., ki jih je Vretscher zapisal za vzdržavanje Kalvarije in so se 1. 1760 v Gradcu naložili, 1. (778 se še imenujejo, v cerkvenih inventarjih v 19. stol. pa jih ni več. Jasna pa je zgodovina ustanove iz 1. 1756 v znesku 2600 gold., od katerih je 500 gold. naložil Vretscher za vzdrževanje eremita (eventuelno za 25 sv. maš), 2100 gld. pa je bilo določenih za tretjo kapelanijo v Šmarju z nalogo opravljati 75 sv. maš za Vrbniga, 25 pa za Vretscherja. L. 1788 je graški gubernij naročil škofijstvu, naj se vse ere-mitske ustanove združijo z verskim zakladom, bivšim eremitom pa se naj nakaže pokojnina. Lavantinski ordinariat je odgovoril, da takih ustanov v škofiji ni, po-praševal pa je radi eremitov pri Sv. Frančišku na Stražah in v Velikovcu. Vendar pa se je tedaj tudi v Šmarju odpravil eremitorij in prvi ter zadnji šmarski eremit je zabeležen v mrtvaški knjigi (f 18. okt. 1789) kot »Ex Einsiedler«. Glavnica 500 gld. se je združila po testamentu s kapelansko ustanovo z obveznostjo 25 sv. maš in ne z verskim zakladom. Ker pa so se obresti od 5% na 4% znižale, je škofijstvo zitiral, ni v svojem zapisniku niti omenil izrednega pota trpljenja, bolj pa se je zanimal za stavbe in umetnost nadškof grof Edling, ki je 1. 1778 obiskal Šmarje. Bolelo ga je, da je našel Kalvarijo s kapelami zapuščeno. Pri zidanih kapelah se je luščil omet, v podzemeljski ječi so bili kipi razmetani, po stenah pa je trava rastla. Zaukazal je, naj se vse iz Vretscherjeve ustanove popravi'. Kolikokrat so naše kapele še pozneje popravljali, nam ni znano, ovekovečil se je edino slikar Vračun v Rokovi kapeli 1. 1885. Slednjič je prenovil kapelo Kalvarije slikar F. Horvat v Mariboru 1. 1910, naslednje leto pa so se vse druge kapele popravile pod nadzorstvom c. kr. osrednje komisije za ohranjenje spomenikov na Dunaju2, ter je izvršil stavbarsko delo g. A. J a n d 1 v Ljutomeru, kipe je obnovil g. A. Z o r a 11 i v Mariboru, freske ter oljnate slike je osnažil g. M. Sternen v Škofji Loki. Poleg prostovoljnih voženj od strani gorečih faranov (v vrednosti 5600 K, in prostovoljnega dela (600 K) ter darovanega gradiva (3000 K), se je še v denarju izplačalo 13.154 K 51 h, tako, da je vse popravilo stalo 22 354 K 51 h. Tudi vlada je obljubila prispevek. Velike zasluge si je pridobil g. dekan J. Boh an ec, pa tudi šmarski rojak g. c. kr. profesor J. Vreže. Dne 8. oktobra leta 1911 je knez in škof dr. Mihael Napotnik z veliko slovesnostjo blagoslovil prenovljene kapele3. Upajmo, da bodoči rodovi ne bodo posnemali generacije po Vretscherjevi smrti v zanemarjanju teh izrednih spomenikov! C. Obiskovanje in odpustki. Dandanes najstarejši Šmarčani le pomnijo, kako se je pri teh kapelah opravljal jožefinski križev pot, o prvotni pobožnosti nam manjkajo tudi arhivalije, zato moremo le kazati na graški vzgled in sklepati, da se je v Šmarju obiskovanje podobno vršilo *. že 1. 1790 obveznosti skrčilo na 60 sv. maš za Vrbniga mesto 75 in na 40 za Vret-scherja mesto 50. Dandanes pa znaša nekdanja glavnica 2600 gld. 866-67 K ter nese letnih 34.67 K, za katere se opravlja 12 sv. maš za Vrbniga, 8 pa za Vretscherja. (Sestavljeno po aktih fasc. 561, potem po šmarskih ustanovnih in po eremitskih aktih v mariborskem kn. šk. ordinariatskem arhivu in po tabeli ustanov šmarske župnije). 1 Po prepisu vizitacijskega protokola v štajerskem deželnem arhivu št. 694. * Načrt za popravila je sestavil dr. J. Hauser. (Programm für die Restaurierung des Kalvarienberges zu St. Marein bei Erlachstein v listu Mitteilungen der Zentral-Kommission für Kunst und historische Denkmale, 1911, 273 — 284). s »Slovenski Gospodar«, Maribor, 1911, dne 11. oktobra. 4 Zgoraj smo našteli celo vrsto najstarejših potov trpljenja na Španskem, Francoskem in Nemškem, ki so jih ustanovili bivši jeruzalemski romarji. Tudi začetnik graške Kalvarije, Bernard Walther, je bil 1. 1487 z večjo družbo v Jeruzalemu (Röhricht, Deutsche Pilgerreisen nach dem hl. Lande, 1890), ter je sam a) Postajna pobožnost se je strinjala s predstavljenimi prizori, kakor je samo ob sebi umevno. Knjižica, ki jo je izdala večja vseučiliška Marijina kongregacija 1. 1723, ko je bil najbrž tudi Vret-scher njen ud, ima začetkom obširen nauk o tem (Pia peregrinatio per Dolorosas Christi Patientis Stationes ad Montem Calvariae Graecen-sem. Instructio). »Zapustimo za nekaj časa hiše in podajmo se na pot bolečin po krvavih postajah našega Zveličarja. Kličejo Te neštevilni zgledi svetnikov in običajna krščanska pobožnost ... Ni ti treba potovati čez morje v tisoč smrtnih nevarnostih . . . Tu imaš Jeruzalem, tu getzemanski vrt, tu Pilatov pretorij, tu golgotsko skalo, tu iz skale izsekani grob — vse od naših prednikov postavljeno in z izrednim okrasjem pomnoženo. Da bode ta pot Bogu ljuba, vzemi te-le nasvete seboj: 1. Tvoja pot mora biti pobožna in sveta. Zato obudi popolni kes, da boš dobil mnoge, od sv. stolice za obisk teh mest dovoljene odpustke. 2. Obudi dober namen za splošne cerkvene potrebe . . ter za svoje lastne . . 3. Pri lepem vremenu hodi razoglav, molče in ne oziraj se; v roki imej rožni venec in knjižico o načinu obiskovanja. 4. Bodi zbran v duhu in na potu ter pri postajah se pečaj s tam predstavljenimi skrivnostimi (per ipsam viam singulasque stationes circa proposita in iisdem Christi patientis mysteria mentem occupes), kakor če bi Jezusa na vsem potu trpljenja od zadnje večerje do križa spremljal in gledal (veluti reipsa praesentem cer-neres atque conspiceres). 5. Iz premišljevanja se Ti bodo sama rodila čuvstva: sožalje, kes, zaupanje, ljubezen, hrepenenje . . . Navod za to najdeš v knjižici. 6. Lahko tudi opravljaš ustno molitev, n. pr. sedem spokornih psalmov, oficij sv. križa in Žalostne Matere božje, himne, litanije trpljenja Gospodovega, žalostni del rožnega venca. Za zasebno obiskanje se priporoča premišljujoča molitev, za javno (supplicatio publica) pa ustna ali pa obojna skupaj. 7. Vsaj na Kalvariji poklekni pod križem, obudi kes in napravi trden sklep, da se boš poboljšal in se ogibal grešne priložnosti, prosi za milost, da bi ti ne bila v pogubo za te prelita rešnja kri. Javne pobožnosti, ki se nahajajo v knjižici so devetero litanij (1. Tt Zveličarju na oljskem vrtu, 2. v Kajfovi hiši zasramovanemu in obrekovanemu, 3. pred Pilatom toženemu, 4. pred Herodom zaničevanemu, 5. bičanemu, 6. s trnjem venčanemu, 7. ljudstvu pokazanemu z besedami: »Glejte, človek«, 8. po krivem obsojenemu in križ nosečemu in 9. križanemu), potem oficij sv. križa, oficij Žalostne Matere božje in sekvenca Stabat mater. Podobno bi se naj obiskoval tudi šmarski pot trpljenja in Vret-scher je zato nastavil eremita, da bi romarjem naprej molil in pel, od izdal navod (Wie dann die Form dises h. Grabs Herr Bernard Walther, der selbst dahin geraist und alles mit Augen an gesehen, in seinem Wegweiser — Ge-tru«ckt zu Gra«tz in Steyrmarck — artlich entworffen hat. Mänhard, Passologia, 185.) Morda je tudi ta, dandanes pozabljena knjižica, kaj vplivala na posnetke naših božjih grobov. Dostavimo še, da je tudi graški pot trpljenja imel prvotno pet rožnivenških postaj. (Peinlich, Geschichte des Gymnasiums zu Graz, s. a. 1655). njega samega pa je zahteval lavretanske litanije v Marijini kapeli ter litanije Gospodovega trpljenja pred skupino bičanja in primerne dele rožnega venca1. b) Procesija na Veliki petek. Ta dan so bile precej razširjene spokorne procesije na čast Kristusovemu bičanju2. V večernem mraku so napravili obhod po mestu, so peli in molili in seboj so nosili podobe in predpodobe Jezusovega trpljenja, nekateri so se z zakritim obrazom po golih plečih tepli z brezovimi šibicami ali žim-natimi vrvicami, drugi so vlačili težke križe3. Že omenjeni S. Män-hard je v obširni pridigi priporočal bičanje samega sebe *. Z liturgičnim obredom snemanja s križa in njegovo procesijo, o kateri smo zgo-raj govorili, nima ta obred nič zveze, pač pa je v duševnem stiku s flagelantskim gibanjem v dobi sv. Vincencija Ferrerja5. V Gradcu se je ta procesija že od nekdaj vodila na Kalvarijo, včasi s posebnim sijajem, tako 1. 1618, 1674, 1684, 1697, 1699, 1713 in 1726, ko je bil Vretscher bogoslovec, 1727 in 1738. Udeleževali so se je tudi vseučiliščniki. Včasi so mali dijaki sebe šibali (1613), večji pa so nosili razne predstave, tako 1. 1697 razne prizore iz življenja Salomonovega kot predpodobe Jezusovega bičanja, venčanja, križanja in pogreba, 1. 1713 pa Marijino oznanjenje (Verbum incarnatum), Oljsko goro (Verbum patiens), Kalvarijo (Consummatum est) in grob (Princeps pacis)6. Take procesije so bile tudi v drugih mestih v navadi n. pr. v Ljubljani pod vodstvom jezuitov na Veliki četrtek in ka- ' Pripomnimo še, da se v Šmarju tudi dandanes vsak petek v postu mašuje v kapeli Žalostne Matere božje, nekdaj se je ob shodih maševalo tudi v kapeli božjega groba; v Vojniku so nekdaj vsak petek v letu, ako ni bil praznik, maševali v kapeli sv. groba (vizit. zap. iz 1. 1778); v Celju se je 1. 1848 vnovič začelo maševati ob postnih petkih v četrti kapeli (Orožen, III, 128). - Kakor v Šmarju pri kapeli Žalostne Matere je tudi v Gradcu prižnica zunaj na prostem. O pridigah iz 1. 1764 poroča delce: Der gekreuzigte Solin Gottes in sieben Betrachtungen vorgestellt für die sieben Freytag der heyligen Fastenzeit, welche abgewichenes-Jahr ... in so vielen Anreden von der Kanzel an dem Calvariäberg vorgetragen worden. Gratz 1765. (Kneller, o. c. 84). 1 Taki obhodi so se prirejali sploh v postnem času, p.ed vsem seveda na Veliki petek. Ponekod je neki na ta dan še v navadi. Wetzer und Weltes Kirchen-Lexikon, III *, 76. s Zato se je tudi imenovala: Processio flagellantium et crucigerorum. 4 Mänhard, Passologia, 427 (38*» pridiga: Von dem bußfertigen wohlmeinenden Disciplinieren oder Gaißlen). 5 Ako so ponekod, n. pr. v Škofji Loki vozili s seboj žive skupine iz trpljenja Gospodovega, ki so na gotovih mestih dotični prizor igrale, je to povzeto iz procesij sv. Rešnjega Telesa in ne direktno iz pasijonskih iger. Zato se ti spokorni sprevodi ne morejo imenovati pasijonske igre. 6 Peinlich, Geschichte des Gymnasium in Graz. pucinov na Veliki petek. Kapucini so jih napravljali tudi v Novem mestu, v Kranju in v Škofji Loki'. Ali so se nahajali tudi na Štajerskem, n. pr. v Celju, v Mariboru in Ptuju, kjer so bili kapucinski samostani, nam ni znano. Omenili smo že, da je bilo v Sevnici bičanje v navadi. Sploh so bili ljudje v prvi polovici 18. stoletja izredno pobožni. Vrstniki Vretscherjevi na graški visoki šoli so nosili pod obleko rašov-nate spokorne pasove in so se tudi zasebno bičali. V Marijini kongregaciji ni dobil nobeden spričevala, ako se ni javno zavezal, da bo vse svoje življenje služil Mariji '-. Tukaj je crpil Vretscher svoje goreče češčenje Marijino3, odtod njegovo navdušenje za lepoto hiš božjih. Kjer dušnega pastirja ne vzpodbuja verska gorečnost, tam strada cerkvena umetnost. Na Štajerskem so nastajali tedaj vedno novi božji poti, tako pri Sv. Frančišku pri Gornjem gradu, pri Materi Milosti v Mariboru, pri Sv. Petru na Kronski gori, na Sladki gori, na Oljski gori in drugod, stavile so se nove cerkve in oltarji, in tudi iz umetnosti govori neka nervozna čutnost. V sredini stoletja pa je nakrat duh časa krenil na drugo pot. Vlada je vzela vodstvo šol v roke, jezuite je rinila čedalje bolj v stran, vse cerkveno življenje je vzela pod svojo kontrolo in zatrla razne prave in dozdevne izrastke. Lavantinski škof grof Jožef Franc Anton Auersperg je 1. 1770 prepovedal vse pasijonske igre in pa javno bičanje ter vlečenje križa 4, vlada pa je 1. 1772 odpravila vse procesije v štiridesetdanskem postu5. Tako se je napovedoval jožefinizem, ki znači za naše kraje petdesetletno sterilnost v verskem življenju in v cerkveni umetnosti. Duhovščina in verniki so zgubili ves stik z nedavno preteklostjo, tako da niso niti umeli od nje vstvarjenih spomenikov, niti niso zanje skrbeli. Da dandanes vlada v tem oziru čisto drug duh, kaže obnovljenje našega pota trpljenja. Mislimo, da ne bo neumestna naša želja, da bi se zopet vpeljala procesija na Veliki petek na Kalvarijo in sicer pri belem dnevu, združena s skupnim obiskanjem in premišljevanjem peterih postaj, brez vsakega, današnjemu verskemu čuvstvovanju neprimernega običaja. Taka procesija, kakor so jo opravljali v Jeruzalemu od četrtega stoletja naprt 1 Koblar, Pasijonske igre na Kranjskem (Izvestja muz. dr. za Kranjsko, 1892, 110). — - Peinlich, o. c. II, 146. 3 V testamentu pravi o Mariji »a Iuventute mea in Benignissimam meam Tu-ricem, Matrem et Patronam Electae« in imenuje njeno cerkev v Šmarju za glav-tnega dediča svojega premoženja (durch beystand Mariae erworbenen Haebschaft«), Mrtvaški zapisnik pa pravi o Vretscherju: »Parochus zelosissimus, Singularis Cultus B. Mariae Virginis et eiusdem Devotionis Specialis promotor«. 4 K. Tangi, Reihe der Bischöfe von Lavant, Klagefurt, 184t, 330. 5 Peinlich, IV, 3. bi se vernemu ljudstvu gotovo omilila, in naše kapele bi stopile zopet v vrsto živih spomenikov, ki se rabijo in zato tudi ljubijo in negujejo. Isto bi kazalo tudi za druge kraje storiti, kjer so še poti trpljenja. V Marenbergu se to itak vrši, a še ne vzporedno s vsebino umetniških prizorov. ejjožefinski križev pot. Šmarska Kalvarija je bila že ob svojem začetku anahronizem, zadnji in zapozneli pot trpljenja, ko so v drugih župnijah že stavili križeve pote v današnji obliki. Ko je Vret-scher umrl, so najbrž polagoma opustili prejšnje obiskovanje, ker se ni strinjalo z novo, tako goreče razširjano in hvaljeno pobožnostjo; celo kapele so zanemarili. Ko je bilo vsled vizitatorjevega opomina treba misliti na popravek, je tudi za pobožno obiskovanje pota nastopila ugodnejša doba. Jožefinska reakcija je namreč prepovedala frančiškanski križev pot, posebno radi legendarnih primesi, in ko je zopet dovolila to pobožnost, je zahtevala le evangelijske prizore. Razni pisatelji so sedaj pisali križeve pote z 12—14 postajami, ki so obsegali vse trpljenje Gospodovo od Oljske gore do groba, in med njimi je bil tudi duhovnik, ki je sestavil (ok. 1. 1800—1830) pobožnost za obiskanje šmarskega pota trpljenja, ter pevec, ki je na podlagi tega teksta za vsako postajo skoval eno kitico1. »Po darovanju sv. križovga pota« (po sv. Leonardu a Porto Mau-rizio) sledi kot »I. štacijon ali postaja Večerja Gospodova«, ki se je premišljevala pred Rokovo kapelo, na to pride II., »Božja Mati«, pred škapulirsko kapelo, kjer se prosi za koristen obisk križevega pota. Sledi »Jezus v ječi« (III), ki je »z vervjo in ketnami zvezan, zasramovan, pre-klinjan in zapluvan«. Potem obiščemo »Žalostno Mater božjo« (IV), ki ima v krilu položeno mrtvo telo Jezusovo. Naslednja V. postaja se imenuje »Slovo jemanje«, ker Jezus ne more od Marije in Marija ne od Jezusa slovo vzeti, ker se mi ne ločimo od svojih grehov. »Marija sreča Jezusa in ga vidi vsega ranjeniga, kervaviga in z težkim križem ob-loženiga«. Molitev je po Leonardovem tekstu. Sledi »Jezusov ker-vavi pot« (VI), potem »Solze Petrove« (VII) in »Bičanje Jezusovo (VIII). Pri IX. postaji, »Jezus k stebru privezan«, čitamo: »Obstoj tukaj, verni kristjan, ino poslušaj, kaj se s tvojim Jezusam godi, ker se jude bojijo, da bi njim iz rok prišel. Tako ga h kamenitemu stebru privežejo, in Jezus je ves krotek in voln se pusti kakor jagnje zvezat. Poglej, kaj stori Bog z ljubezni proti tebi! Ljubezen božje priveže Jezusa k stebru. Ljubezen ga močnejši kakor vervi in ketne deržijo in 1 G. dekan J. Bohanec nam je oskrbel tekst za križev pot (v 8°, pisan pred 1. 1880 in nekdaj last Neže Reischek) ter pesem (l6°, prepisal J. Z.), g. A. Novak pri Sv. Roku obiskanje v prozi ter pesem, ki ju je sam 1. 1892 prepisal po predlogi v bohoričici (8°), g. prof. J. Vreže pa križev pot in prvih 16 kitic pesmi (16°, spisano ok. 1. 1886). Bohančev in Novakov tekst imata glede pobožnosti in pesmi prvotni tekst s členkom ta, to in več nemškimi besedami, Vrežetova teksta pa sta v prozi in v verzih pred nekaj desetletji predelana in uglajena. ves voljen prenese in vso sramoto iz voljo prestoji!«1 Molitev koncem te postaje govori v vseh izvodih o venčanju Gospodovem (!) in se dobesedno ponavlja v naslednji postaji, iz česar sledi, da so vsi prepisi slepo narejeni po starejši, že pokvarjeni predlogi. Pri venčanju (Jezus iz ternjem kronan, X) zvemo, da so trnji »noter do možgan segli«2. Kitica o ven-■čanju se glasi: Glej, kako ta sveta glava, Z groznim ternjem kronana, Wsa zasligla3, vsa je plava, Je s kervjoj prevlečena. Grešnik, tvoje poželenje Je to krono spletalo Ino Jezusu terpljenje Grozno vselaj gmeralo. Z XI. postajo »Jezus slečen in zapuščen«, z žolčem in jesihom napojen, brez človeka, ki bi ga tolažil, nas pisatelj izrecno pelje na goro Kalvarijo, na to pa se zopet doli vrne in se vidi »Jezus iz križem obložen in Simon iz cirene mu pomaga križ nesti« (XII). Sledi XIII. »Jezus križan« in XIV. »Jezus v grob položen«. Pri tej zadnji postaji se vabijo k pokori grešnik, vernik in romar (»O Romar moj, pri temu Kristusovemu grobu je še ta zadnja milost za tebe . . .«) Pesem pa spominja v 1. vrsti na ovčarsko igro (Schäferspiel), ki se je vprizarjala v zvezi s pasijonsko dramo4, v 5. vrsti pa se ozira na Jezusovo podobo, kateremu angel rane pregleduje. Kje so ovce, grešnik vidiš5, Jezus v grobu že leži, Tukaj zadno gnado slišiš, »Moj sin, pridi!« govori. »Prav pregledaj moje rane No za te prelito kri, Zbriši hitro grehe znane, Ker te lubim, lub’ me ti!« Sklepčna molitev je zopet po Leonardu. — Pisateljevo načelo je bilo, da se mora premišljevanje skladati s podobami v kapelah, temu načelu je žrtvoval celo zgodovinski razvoj Gospodovega trpljenja0. Vendar 1 Hätte ihn aber nicht die Liebe zu unsern Seelen gefesselt, so würde kein ^Strick und keine Kette der Welt ihn hier festgehalten haben. Cochem, o. c. 871. 2 Und wie Isidorus spricht, so durchstachen sie ihme sein H. Hirnschall. W a-lasser, o. c. 417. Cochem, o. c. 893. 3 zerschlagen (?). 4 Tako v gornještajerskem pasijonu (Schlossar, o. c. I, 37—70 in 326) ter v Droboznjakovi igri (rokopis iz 1. 1881). Prednaša se še dandanes, kakor poroča dr. A. Kotnik v Dom in Svetu, 1912. 5 Dobre ovce (svetniki) so pri Kristusu, tja mora tudi izgubljena ovca, grešnik. »Gesell dich zu meinen Schafen« pravi Dobri pastir v štajerski ovčarski igri. (Schlossar, I, 69). 6 Tiste postaje, ki odgovarjajo dandanašnjemu križevemu potu, so tako-le . . <13, 4! . . 10! 5, 12, 14 razvrščene. pa je ostala ta pobožnost do konca 19. sto), v veljavi. Ko se je opustila,, je pa tudi prenehalo vsako obiskovanje trpljenjskega pota. c) Dandanes običajni frančiškanski križev pot seje uvel po obnovljenju 1. 1911 in so se radi odpustkov v posameznih kapelah pritrdili predpisani, čedno izrezljani leseni križi. Pri Rokovi kapeli se premišljuje Gospodova obsodba, pri škapulirski, kako vzame fezus križ na rame, in tako naprej, brez ozira na to, kaj predstavljajo podobe v kapelah. Tekst in podoba se strinjata le pri 14. postaji. Pobožnost,, ki jo je Vretscher imel pred očmi, je bila že v njegovi dobi na smrt obsojena in tako tudi dandanes ne more več oživeti. Ljudstvo se lažje oprosti podob kakor pa skozi sto let vladajočega, priljubljenega for-mulara. d) Obiskanje sv. stopnic se izvrši po kolenih, gotove molitve pa niso predpisane. Graška knjižica iz 1. 1723 podaja samo uvodno molitev, druga iz 1. 1777 pa poleg uvodne in sklepčne molitve še priporoča, da se na vsaki stopnici opravi očenaš in češčenamarija in na koncu še trije očenaši in češčenamarije za odpustek. Nasvetuje tudi 15 stopniških psalmov (psalmi graduum), oddeljenih v 28 odlomkov, da bi obudili v sebi hrepenenje po popolnosti. P. Hicinger' je za premišljevanje pri sv. stopnicah razdelil Gospodovo trpljenje od Jezusove poslovitve od Marije do vstajenja Gospodovega v 28 točk, M. Markovič2 pa je za stopnice na Žalostni gori pri Mokronogu vse življenje Gospodovo od prihoda na svet do obsodbe v 28 točkah porabil, očividno, ker je potem sledil navadni križev pot. e) Odpustki sv. stopnic. »Nabera molitev in dobrih del, za katere so rimski papeži sv. odpustke dodelili« 3 pravi, da se dobi za vsako stopnico devet let odpustkov, ne pove pa, ali velja to tudi glede posnetkov. Novejši strokovnjak 4 trdi, da so papeži za posnetke sv. stopnic navadno dovoljevali popoln odpustek štirikrat na leto in po sto dni za vsak drugi dan. To res velja za sv. Jošta nad Kranjem, kjer je še škof za vsako stopnico dodal po 40 dni. Stavitelj sv. stopnic Simon Bučovnik je bil dvakrat osebno v Rimu, da je dobil od papeža Benedikta XIV potrebno dovoljenje in sv. koščic. Za Žalostno goro na Dolenjskem so pa l. 1881, ko so prosili za ob-novljenje, prejeli popoln odpustek za trikrat na leto. Za sv. stopnice pri graški Kalvariji je papež Pij IX leta 1870 dovolil štirikrat na 1 P. Hitzinger, Molitve per obiskovanji svetih šteng. Zraven tudi Rožni-kranc in Litanije od Žalostne Matere božje. 1843. 2 Kakor pripoveduje A. Žlogar, Trojna božja pot s sv. stopnicami. 1881. 3 Prestavljena iz laškega in nemškega na kranjski jezik. 183t, 86. 4 F. Beringer, Die Abläße, ihr Wesen und Gebrauch13. 1906, 435. leto iste odpustke, kakor če bi obiskali sv. stopnice v Rimu1. Staro-trške sv. stopnice pri sv. Pankraciju so dobile v 2. polovici 18. stol. najbrž za vsak dan v letu iste odpustke, kakor so dani rimskim sv. stopnicam2, gotovo je to o sv. stopnicah pri Sv. Križu pri Belih vodah, ki se imajo zahvaliti zato Piju IX 3. Kaj velja torej o šmarskih sv. stopnicah, ki so dobile odpustke (PRIVILEGIVM) od Benedikta XIV? Ker so se izgubili vsi zapiski, ne vemo, ali so bili podobni odpustki ko pri Sv. Joštu nad Kranjem ali pa večji, ne vemo tudi, za katere dni so bili podeljeni, ravnotako nam je neznano, ali so bili za večno dani ali pa samo do gotovega obroka in bi se morali potem obnoviti. Praktična posledica je, da se mora najti stara listina ali pa se vnovič izprositi odpustki4. f) Odpustki za kapele trpljenskega pota. Edini sled odpustkov je, da se še dandanes ob petkih postnega časa v kapeli Žalostne Matere mašuje, najbrž, ker je bil tam privilegiran oltar. Vendar pa ne smemo misliti, da ne bi bil goreči Vretscher po graškem zgledu tudi za Šmarje oskrbel odpustkov, ko je drugače vse tako lepo in preudarno uredil, napravil ustanovi za pot trpljenja, poklical eremita, izprosil odpustke za sv. stopniceb. 1 Der christliche Feierabend 1881, 92. Potem ekscerpt iz bule z dne 20. maja 1870, ki nam ga je oskrbel g. c. kr. kurat M. Ljubša v Gradcu. 2 V starotrški župnijski kroniki se o njih čita: Johann Nep. Kastellitz wirkte vom Jahre 1757 bis 1796 als Pfarrer und bischöflicher Commissär auf dieser Pfarre. Er liess bei der Pfarrkirche St. Pankraz die schöne hl. Stiege, bestehend aus 28 Stuffen vom weissen, schön polierten Stein mit eingelegten Reliquien-Kästchen bauen und mit sinnreichen Gemälden verzieren, welche hl. Stiege wegen des zu gewinnenden Ablasses von 9 Jahren auf jeder Stufte, wenn solche kniend unter Betrachtung des Leidens Christi und inniger Bereuung der Sünden in wahrem Bußgeiste zurückgelegt werden, von andächtigen Verehrern des leidenden Erlösers, besonders zur h!. Fastenzeit, sehr zahlreich besucht wird. (Po prepisu preč. g. častnega kanonika A. Šlandra v Starem trgu). 3 Praeterea omnibus et singulis utriusque sexus Christifidelibus, qui čorde sal-tem contriti ipsam Scalam orationi tantum destinatam qualibet vice flexis genibus pie ascenderint, et cetera iniuncta pietatis opera rite persolverint, ut eas omnes et singulas Indulgentias ac poenitentiarum relaxationes consequantur, quas conseque-rentur si Scalam Sanctam de Urbe personaliter ac devote flexis genibus ascende-rent, Apostolica Auctoritate tenore presentium impertimus. Praesentibus, perpetuis, futuris temporibus valituris. Breve Pija IX z dne 2. septembra 1. 1873, po prepisu doposlanem od č. g. J. Lasbacherja, župnika na Belih vodah. 4 Kot dnevi za popolni odpustek bi prišli v poštev Veliki petek, potem predvečer nedelje po 16. juliju, nadalje 15. avgust in sobota pred Imenom Marijinim. 5 Glede odpustkov sv. stopnic in kapel v Šmarju je pregledal pisatelj San-ctissimi Domini nostri Benedicti XIV Bullarium, Tom. II Romae 1749, g. Dr. H. Zimmermann v Rimu pa rokopisne registre Benedikta XIV za 1. 1746 in 1747 v vatikanskem arhivu ter Decreta authentica kongregacije za odpustke po izdaji Prin- Na graški Kalvariji so dobivali verniki pod običajnimi pogoji popoln odpustek, ako so ob določenih dneh obiskali gotove kapele in sicer prvi petek v postu kapelo Oljske gore, drugi petek v postu kapelo bičanja, tretji petek v postu kapelo venčanja, četrti petek v postu kapelo križeve nošnje, peti petek v postu kapelo Žalostne Matere in šesti petek v postu kapelo božjega groba. Potem v glavni cerkvi Oljske gore na god najdenja (3. maja) in povišanja (14. septembra) sv. križa popoln odpustek* nepopoln (7 let in 7 kvadragen) pa vsaki petek v postu. V kapeli sv. Dizma je bil popoln odpustek v sredo velikega tedna, v kapeli sv. Magdalene pa dne 22. julija. Privilegirana oltarja sta bila v kapeli Žalostne Matere za vsaki petek v letu in v Dizmovi kapeli za vsak pondeljek, in obadva skupaj za vernih duš dan in vso osminoL Nova bula iz 1. 1780-je podelila cerkvi Žalostne Matere še dvakrat na leto popoln odpustek v dneh, ki ju naj določi škofijstvo, a samo za sedem let2. S trudapolnim obnovljenjem šmarske Kalvarije je dovršeno zunanje delo. Zaklad pobožnega duha, ki leži v dolgi vrsti izrazitih skupin in podob, se pa bo le tedaj dvignil, ako se vstvari taka pobožnost, da bi se premišljevanja s predstavami strinjala in bi se zanjo izprosili od sv. Stolice primerni odpustki. Najboljše bi bilo, da se izda poljudna in priročna knjižica s kratko razlago in zgodovino Kalvarije 3, v glavnem delu pa z jedrnatimi premišljevanji in molitvami po zgoraj opisanem vzorcu iz 1. 1723. To bi bil srečen sklep reno-vacije. IV. Križev pot v Jeruzalemu in na zapadu do 1. 1731. Od četrtega stoletja naprej so obiskovali v Jeruzalemu na Veliki petek pot trpljenja od Oljske gore do Kalvarije, v križarski dobi pa se pojavi po mnenju Kellerja (o. c. 48) posebno zanimanje za del tega pota, ki je segal od Pilatovega sodišča do Golgote, ker je Kristus po njem sv. križ nosil. Vsak križar, ki si je dal znamenje sv. križa pripeti na ramo, je postal križenosec in prišedši v Jeruzalem, je želel hoditi po tistem potu, po katerem je šel Jezus s težkim križem obložen. Tako stopijo ulice križevega pota v ospredje in sicer najprej še v okvirju celotnega pota trpljenja. Romarji povprašujejo, kje so mestna vrata* zivallija (1862) in Leona XIII (1882). Vse brez uspeha. A sistematično iskanje v Rimu in pri pristojnem škofijskem sedežu v Vidmu ne more ostati brez uspeha, ker so odpustki sv. stopnic absolutno gotovi. 1 Andächtige Wallfahrt auf den Calvarienberg. 1777, 168. 2 Ta bula je še v izvirniku v župnijskem uradu na Kalvariji. Vse druge bule, za vsako kapelo je bila posebna, je pa župnik L. Heckl 1. 1870 prepisal in prevedel, ko je prosil za obnovitev; sedaj imajo nove. (Poročal g. M. Ljubša, c. kr. kurat v Gradcu). 2 Die Wallfahrt nach dem Calvarienberge zu Graz je 1. 1901 izšla že v 3. izdaji. skozi katera je šel k smrti obsojeni Gospod na morišče, potem za kraj, kjer ga je Cirenejec srečal, kjer so ga čakale pobožne žene. Začelo se je torej ugibanje in znanstveno sklepanje, ki še dandanes odseva iz zapiskov božjepotnikov, ki skoro vsak drugače poroča o križevem potu. Sele tekom stoletij je nastala enotna tradicija, sprejele so se določene jeruzalemske ulice in postaje, z evangelijskimi dogodki so se strnili legendarni prizori, slednjič se je križev pot izločil iz pota trpljenja in je postal samostojna pobožnost. Romarji, prepričani o pristnosti posameznih postaj, so merili njih razdalje na korake in v domovino se vrnivši so stavili posnetke. Sedaj je tudi splošno obveljalo, daje že Devica Marija križev pot obiskovala1. Vse to gibanje je porodilo eno izmed najlepših in napretresljivših krščanskih pobožnosti. 1 Najprej se čita v apokrifnem spisu Transitus Mariae, čigar sirski izvirnik se V. stol. pripisuje, da je Marija vsak dan obiskovala grob Gospodov, poznejša latinska verzija pa pravi, da je imela navado posečati kraje, posvečene po navzočnosti svojega Sina, kraj krsta, posta, trpljenja, vstajenja in vnebohoda (T hurst o n - B o u d i n h o n, o. c. 31). Na zapadu se je ta ideja posebno razširila po apokrifnem govoru sv. Jeronima, ki pa je pravzaprav proizvod škofa Fulberta Karnotskega (Chartres, j 1029). On pravi, da seje Marija morebiti tupatain nastanila na mestu svojega groba, da je lahko obiskovala sled Jezusovega vnebovzetja in kraje trpljenja: ->Fortassis ergo prae nimio amore, in loco quo sepulta esse dicitur, interdum habitasse eara credimus; quatenus piis pasceretur internus amor obtutibus. Sic namque locus medius est hinc inde constitutus, ut adire pos-set ascensioais eius vestigia, et locum sepulturae ac resurrectionis, et omnia in qui-bus passus est, loca invisere, non quod iam viventem quaereret cum mortuis, sed ut suis consolaretur aspectibus« (Migne, P. lat. 30, 136). Čita se sicer sepultus esse dicitur, a to je nesmisel, ker bi bil potem grob Gospodov locus medius med grobom Gospodovim in krajem vstajenja!). Potem se je v srednjem veku splošno trdilo, da je Marija obiskovala pot trpljenja. Ludolf Saksonski pravi v Specu-lum humanae salvationis, da je obiskovala kraje trpljenja, groba, vstajenja, potem tudi sv. mesta v Nazaretu, Betlehemu, na Taboru. Pri trpljenju se omenja tudi pot, po katerem je Jezus križ nosil (Kneller, o. c. n). Brat Filip Žički pa opisuje, kako je Devica vsak dan po opravljenem matutinu premišljevala Gospodovo trpljenje od ujetja do smrti na križu (Zemljič, o. c. 343—348). Sv. Birgitta, ki je sama obiskala Jeruzalem, piše, da ji je Marija razodela: Nam omni tempore, quod post ascensionem filii mei vixi, visitavi loca in quibus ille passus est et mira-bilia sua ostendit (Revel. lib. VI, cap. 61. Edit. Koberger). Dominikanec Feliks Fabri (1480) je na drobno opisal dolga in mučna obiskanja sv. krajev v Jeruzalemu, ki jih je Marija izvršila vsak dan zadnja leta svojega življenja. Adrichom pa pravi: Pia habet traditio maiorum B. Virginem, quae cum suis cruenta Filii sui vestigia ad crucem usque secuta fuit, post eius sepulturam, hac rediens, primam viam crucis ex devotione calcasse (Quaresmio, o. c. II, 139). Odtod večkrat ponovljena trditev, da je Marija prva opravljala križevi pot, dočim so v srednjem veku mislili, da je obiskovala vsa sv. mesta, posebič pot trpljenja. Srednji vek pa križevega pota kot posebne pobožnosti, izvzemši zadnje stoletje, ni poznal. Prvi nam znani križev pot je šel s Siona, torej od juga proti severu, na Kalvarijo. V križarski dobi približno do padca Jeruzalema (1. 1187) in še čez je veljala armenska cerkev Zveličarja (ali sv. Petra) na Sionu za Kajfov in Pilatov pretorij, prostor pred njo pa za Lithostrotos '. Slike in napisi v leoninskih verzih so to naziranje tolmačili. Videlo se je bičanje Gospodovo (»Pro servis bellum patitur Deus atque flagellum«), venčanje (»Iste coronatur, quo mundus iure regatur«), obsodba (»Sanctus sanctorum damnatur voce reorum«) in nošenje križa s Cirenejcem (»Haec bona crux Christi Simoni subvenit isti; non vehit hanc gratis, quae dat bona cuncta beatis«). Tukaj so Jezusu naložili križ2 in so ga peljali skozi mestno obzidje okoli na Kalvarijo 3. Bila so to »železna vrata« 4 ob iztoku sionske ulice v cesto, ki vodi od jopskih vrat proti templju5. Ob tej poti, morda pri-šedši od jopskih vrat, je srečal utrujenega Zveličarja Cirenejecr>. V severni smeri po sedanji bazarski cesti je šel sprevod naprej do ulice, ki spremlja južno stran sedanjih stavb okoli božjega groba. V tej ulici na levi je bila v križarski dobi cerkev Marije Latinske s podzemeljsko kripto, kamor so prenesli Devico Marijo, ko se je onesvestila ob pogledu na v smrt idočega Zveličarja7. Sledila je proti zapadu cerkev Marije Večje, v kateri so kazali lase, ki si jih je Mati pukala v preveliki bolesti, ko so Sina mimo križat peljali. Tako nas je križarski križev pot privedel na južno dvorišče cerkve sv. groba. Sčasoma pa je obveljala Antonija kot kraj Kristusove obsodbe, prvikrat se je kazal na ta način — od vzhoda proti zapadu — križev 1 Na kamenitem križu se je tam čitalo: »Iste locus vocatur Lithostrotos et hic Dominus fuit iudicatus«. 2 Ab eodem loco (= capella) crucem imposuerunt humero Domini. I o a. Wir z-burg., Migne, P. lat. 155, 1976. 3 Hinc Dominus per civitatis murum circumductus in Calvariam. Nam, sicut apostolus ait, Dominus extra portam passus est. Theodoric, us, ed. Tob ler, 62. 4 »Item per ferream portam Dominus crucem ad mortem baiulavit«. Inno-minatus IV., ki ima to besedilo, je sicer šele iz XIII. stol. in mest trpljenja ne našteva v topografskem, ampak v časovnem redu, vendar se železna vrata nikjer drugodi ne lokalizirajo ko na Sionu. Tudi Tobler (Theod. lib. 202) tolmači to mesto v istem smislu. 5 Porta illa, quae dirigitur versus montem Sion, vocatur porta ferrea. I o a. Wirzburg. Migne, P. lat. 155, 1986. 6 Cum vero defatigatus Iesus ob gravem crucis molem trahendam retarda- retur in eundo, supervenit quidam Cyrenaeus. Io an. Wirz bürg. Migne, P. lat. '55, '976. 7 Jeruzalemski domačini (Sirci) so pa 1. 1103 pravili Saewulfu, da je Marija z mesta cerkve Marije Latinske oddaleč gledala križanje. (Recueil de vo-yages et de memoires, publie par la socičtč de geographie. Tome quatrieme. Paris, 1839, 842. pot 1. 1187. Z njegovimi ulicami, križpoti in stavbami ob njem je v ozki zvezi današnja pobožnost. Zato se moramo seznaniti s tločrtom jeruzalemskega mesta vsaj za obseg prvih 9 postaj, ki ležijo izven cerkve božjega groba (gl. tabl. 6). Prva postaja (I), kjer je bil Jezus v smrt obsojen, je na dvorišču turške vojašnice. Od tam pridemo čez 25 m proti severu na nekdanjo jozafatsko ulico na kraj, kjer je Jezus vzel težki križ na svoje rame (II). Čez 233m proti zapadu nas dovede pot na kraj, kjer je Jezus prvič padel pod križem (III). Ob tej cesti je cela vrsta z zgodovino križevega pota spojenih spomenikov. Ob začetku na levi vodi poševna ploščad k vojašnici in zaznamuje mesto sv. stopnic, na desni pa vodi počrezna ulica do nekdaj t. zv. Herodove palače. Potem sledi rimski lok čez jozafatsko cesto; raz njega je Pilat pokazal Jezusa rekoč: Ecce bomo. Poleg njega se je nekdaj videla šola Marijina, v bližini je bil na levi strani samostan Počitka in ječa Gospodova. Sledi kos zadelane ulice, ki je nekdaj vodila proti templju. Kjer se je stekala v jozafatsko cesto, je zaznamovala kapela mesto srečanja Marije z Jezusom. Ravnotako je ob združenju naše ulice s cesto, ki prihaja od damaščanskih vrat, stala kapelica v spomin srečanja s Cirenejcem. Odtod, današnje tretje postaje, gremo 37 m v Dolu (el Wad) proti jugu do kraja, kjer je Jezus srečal svojo žalostno mater (IV). Leži koncem skrivljene ulice, ki prihaja od tempeljske ploščadi. Tukaj stoji novopozidani patriarhat uni-ranih Armencev. Desna absida njihove cerkve zaznamuje po mnenju nekaterih pravi kraj četrte postaje. Od prej imenovanega križišča pridemo čez 25 m do kraja, kjer Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti (IV). Zapadno od III. postaje so kazali hišo, v kateri je stanoval izdajalec Judež z ženo in otroki, nasproti IV. postaji pa hišo ubožčeka Lazarja, ki je živel od drobtin iz bogatinove mize. Bogatinova hiša se je videla od V. postaje nekoliko proti jugu. Pri omenjeni postaji se zasukamo zopet na zapad in pridemo čez 85m do stare hiše, kjer je Veronika podala Jezusu potni prt (VI), čez nadaljnih 59 m pa do cestnega križišča s kosi starih stebrov, ki veljajo kot ostanek sodnih vrat. To • e kraj, kjer je Jezus drugič padel pod križem (VII). Naravnost ^naprej čez 35 m je mesto, kjer je Jezus tolažil jeruzalemske žene (VIII). Od tukaj je šel Zveličar na levo diagonalno na Kalvarijo in je čez kakih 65 m na vznožju hriba še tretjič pod križem padel (IX). Postaja pa je dandanes le po ovinkih pristopna. Gre se nazaj do sodnih vrat, potem po ulici oljskega hana (Chan ez-ZOt) do visokih stopnic na desni in po njih na dvorišče pod vzhodnim korom cerkve božjega groba. V severozapadnem kotu se časti spomin na tretji padec Zveličarjev. Od tukaj gremo zopet nazaj in po ulici oljskega hana do usnjarske ulice (Häret et-Dabbäghin), ki nas potem proti zapadu privede na južno dvorišče cerkve božjega groba, odkoder gremo v cerkev in po stopnicah na Kalvarijo na mesto, kjer so Jezusa slekli in mu žolča piti dali (X). V ravni črti bi bilo od Vlil. do IX. postaje 65 metrov, od IX. do v X. pa 50 metrov, po ovinkih pa je 205 m, oziroma 265 m. Od I. do X. postaje je bilo ob Kristusovem času 622 m (do XII. pa 630»/), dandanes pa je radi ovinkov 977 m (do XII. pa 983 m). Glede strmine pota velja naslednje: Od I. do V. postaje pot pada in sicer od I. do II. za 66»/, od II. do III. za 6-4 m in od III. do V. za 18/«. Odtod pa se pot dviga irr sicer do VIII. postaje za 12-2 m in od VIII. do X. (ali XII) za 3 8 m. Prvi, ki predpolaga križev pot v vzhodnozapadni smeri, je spis Cit e de Jeruzalem iz 1. 1187. Pilatovo hišo omenja severno od jozafatske ceste, od nje se gre k tempeljski ploščadi, odtam pa vedejo bolečinska vrata (porte dolereux), tako imenovana, ker so Jezusa skozi h križanju peljali, v ulico, ki teče naravnost proti cerkvi božjega groba V Ob jozafatski cesti se omenja še samostan Počitka (le repos), kjer je neki Jezus počival, ko je nosil križ', in pa ječa, v koji je bil po vjetju v getzemanskem vrtu zaprt. Isto ponavlja Ernoul ok. 1. 1231 3-Ako se je 1. 1187 poseben samostan imenoval po Gospodovem počitku, smemo sklepati, da so že dosti prej vsaj nekateri kazali tukaj, Gospodov križev pot. Burchard a Monte Sion omenja 1. 1283 stara ali sodna vrata tam, kjer so dandanes (VII) ter pravi, da je skozi šel Zveličar, sledil pa mu je s križem Cirenejec; poleg (iuxta) vrat pa je bil lithostroton 4. Ricoldo a Monte Croce (1. 1296) je prvi, ki trdi, da je hodil po tisti poti, po kateri je Jezus križ nosil. V popis smo vrinili v oklepajih tiste postaje iz zemljevida, katere ima Ricoldo po našem mnenju v mislih. Z dvorano zadnje večerje začenši je obiskal v družbi vsa mesta trpljenja ter je slednjič prišel do hiše Herodove in Pilatove, kjer je videl lithostrotos, kjer je bil Gospod sojen, pa tudi kraj, kjer je stalo ljudstvo pred palačo, ko je Pilat k njim venkaj prišel. »Od tam smo šli po potu, po katerem je hodil s križem obloženi Kristus, in smo našli kraj, kjer je rekel: Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj! Tam kažejo kraj Marijine omedlevice, ko je sledila svojemu, križ nosečemu Sinu. In tam poleg ulice kažejo hišo (domum = cerkev) v spomin. Tam kažejo kraj, kjer je Kristus s križem postal in utrujen malce počival5. Odtod gre povprek ulica, ki prihaja v mesto, kjer so srečali Simona Cirenejca, ki je prišel s pristave, da bi vzel Jezusov križ na se (III). Potem smo šli na- 1 Titus Tobler, Topographie von Jerusalem. II, iooo; prim. I, 263. (Izvir-nikovo besedilo bomo odsihdob opuščali, da spis preveč ne naraste). Bolečinska vrata so po našem mnenju Bab el-Ghawanime, ulica pa Deredš es-Seraj, ker vodi zadi za samostanom Počitka in tvori prvo (v tekstu omenjeno) križišče za jozafat-sko cesto. Tobler pa jemlje za vrata Bab en-Nazir, za ulico pa Akabet et-Tekije. (Prim. še T. Tobler, Planographie v. Jerusalem, str. 4). 2 Ta Gospodov počitek ni v zvezi z Ahasverovo legendo. Kirchenlexikon, VI2, 1932. — 3 Michelant et Raynaud, o. c. 48. 4 Laurent, Quatuor medii aevi peregrinatores, Lipsiae 1864, 19 et 74. Pozneje se je trdilo, da so pri teh vratih Gospodovo obsodbo vnovič prebrali. Za tolmačenje tega mesta gl. E. Rotermund, Das Jerusalem des B. vom M. S. (Zeit-, schrift des Deutschen Palästina-Vereines. 1912, 62). 5 Počitek je tam, kjer gre ulica povprek (III), v naslednjem tekstu pa je — kakor splošno — pri prvotni 4. postaji pri ecce homo-loku. ravnost po potu, po katerem je hodil Kristus, in smo našli kraj, kjer je Helena razločila križ Gospodov od križev razbojnikov. Od tam smo stopili v cerkev božjega groba '. Odorik iz Čedada je 1. 1320 obiskal hišo Pilatovo, potem Annovo,. tam je videl tudi hišo, kjer so judi sklenili Jezusa umoriti. Poleg pa je cerkev z imenom Sancta Maria de Pasmoyson. Tu je ona z veliko bridkostjo gledala svojega Sina nositi križ in na dveh velikih belih kamnih počivati, ki so še sedaj tam v visokem loku vzidani. Tam je tudi cesta, ki pelje k vratom sv. Stefana, ki so se nekdaj imenovala ribja vrata. Ko-so po njej 2 peljali judi Jezusa, so našli Simona Cirenejca ter ga prisilili,, da je nosil križ za Gospodom do gore Kalvarije (III). Poleg omenjene cerkve je baje tudi palača kralja Heroda. In ne daleč proč odtod se kaže hiša Juda izdajalca, v kateri je z ženo in otroki prebival3. Kakor se vidi, so vsi teksti malo natančni in jasni. Cesto križevega pota (in ne le posameznih točk) popisujeta samo Ricoldo in Odorik, a še ta dva le progo v jozafatski ulici, kjer omenjata sedanjo 1., 4. skupaj z 8. postajo ter ob koncu še 5. Umestno je, da ta primitivni križev pot zasledujemo istočasno tudi na zapadu in sicer v opisih Jezusovega trpljenja. P s e u d o - B on a v en t ur a ok. 1. 1270 pripoveduje obširno, kako so-k smrti obsojenega Jezusa peljali iz pretorija ven in so mu naložili težki križ. Marija pa je zbrala krajšo pot, da bi prišla sprevodu nasproti in bi Sina srečala. Bil je že zunaj mestnih vrat na križpotu, ko ga je zagledala in se je skoro do smrti prestrašila. Nekaj korakov dalje se je obrnil Gospod k jokajočim ženam. »Na obeh mestih se še najdejo sledovi cerkev, ki sta se tam v spomin na to postavili, kakor mi je poročal eden izmed naših bratov, ki jih je videl«. Zelo dolgo je trajala pot. Ko je Jezus šel dalje, se je utrudil in upehal v najvišji meri. Križ mu je padel na tla, ker ga ni mogel več nesti. Prisilili so torej Simona, da je nosil križ, razbremenjenega Gospoda so pa vklenjenega kakor roparja gnali na Kalvarijo. Tu so ga slekli4. Ves ta opis je sprejel tudi Ludolf Saksonski v svoje Jezusovo življenje5. Ker Pseudo-Bonaventura ni videl sam Jeruzalema, pa tudi ni imel primernega zemljevida, je opisovanje redovnega brata precej svobodno porabil. Ecce-homo-lok mu velja kot mestna vrata. Bližnjica, ki je nekdaj vodila iz tempeljske ploščadi na mesto Marijine omedlevice, je zanj križpot izven mestnih vrat. V tem so mu sledili vsi slikarji od 14.—16. stol.15, tako velika je bila avktoriteta od njega vstvarjene tra- 1 Laurent, o. c. lil. 2 Stoji »per eam« in se ne ve, ali so peljali Jezusa po cesti (per viam), ki pride od ribjih (damaščanskih) vrat, ali pa skozi ta vrata (per portam) izven mesta na Kalvarijo. — 3 Laurent, o. c. 152. 4 Das Leben Christi. Wien, 1836. II, 144 — 149. — 5 O. c. 416 — 419. 0 Giotto v Padovi, 1306, Simone Martini v Louvru (Monatshefte für Kunstwissenschaft [910, T. 19, 20), neznanec v cerkvi M. Novella v Florenci (Detzel, Ikonographie I, 383), Memling v pasijonu v Turinu, Mihael Wolgemut (Thode,. dicije. Cerkev, ki je bila na tem mestu, so še kazali v ostankih v 16. stol.1, drugo svetišče na kraju srečanja z jeruzalemskimi ženami pa še stoji nasproti avstrijskemu gostišču, a romarji ga ne omenjajo, ker je bilo razsvečeno in združeno s turškim kopališčem 2. Skozi stoletja se je trdilo, da je Jezus tukaj prišel skupaj s Simonom, Psevdo-Bonaventura pa je to srečanje porinil daleč nekam v nadaljno dolgo in nedoločeno pot. Kakor prvi potopisci, tako tudi on nima po pre-hoji jozafatske ceste (za katero pa ne ve) nobenih postaj več. Naš žički pesnik brat Filip ima tudi ta primitivni križev pot, ne pa v 15. stol. običajnega popolnejšega, to pa zato, ker je le prevajal starejšo latinsko predlogo. Obsojeni Zveličar vzame križ na svoj hrbet, Marija pa pride v mesto ga iskat in toži, ko ga zagleda. Ko je prišel k mestnim vratom 3, so mu križ odvzeli in tedaj so ga obdale jeruzalemske žene in tudi Mati se mu je približala ter ga objela. Judi so ga pa prisilili, da je nosil križ naprej, dokler se ni pod njegovo težo sesedel na tla. Na to so prisilili Simona, da je nesel križ na Kalvarijo, kjer so Jezusa slekli4. Dogodki si sledijo kakor v Jeruzalemu, le Marija se dvakrat omenja, prvič Sina le vidi in ga objokuje od daleč, drugič od blizuB. Srečanje z ženami in z Marijo je združeno s počitkom Jezusovim 6 in sicer znotraj mestnih vrat, ne pa zunaj, kakor bi bilo prav. Pseudo-Bonaventura je še pisal, da je Jezus pustil križ iz rok pasti in so zato prisilili Simona, brat Filip pove, da se je pod križem na tla sesedel, kmalu pa bodo začeli praviti, da je pod križem padel. Prvi padec bo s Simonovim srečanjem skozi stoletja združen. Ne samo v Jezusovih življenjepisih se najdejo sledovi jeruzalemskega križevega pota, imenujemo tudi mistika, ki ga je najbrž prvi na zapadu molil. Bil je to bi. dominikanec Henrik Seuse v Ulmu (f 1365). Malerschule v. Nürnberg, T. 24, 32), G. Guck, 1515 (Fischer, Altd. Mal. in Salzburg, T. 21), Holbein ml., 1515 (Heidrich, Die altd. Malerei, T. 188), Raffael (»Spasimo di Sicilia«) in drugi. 1 Zwallart jo je 1. 1587 narisal kot quadriporticus (Thurston, o. c. 157), Qua-resmio (o. c. II, 15) jo ima kot okroglo stavbo rekonstruirano. 2 Stavba je v značilni palestinski gotiki XIII. stol. s tremi zašiljenimi loki, nekdaj s tremi kupolami kot streho. (Stara podoba v Golubovichevem izdanju Horna str. 126). Današnji pogled v Album de Terre Sainte, Paris 1909, 48. 3 T. j. ecce-homo-lok. 4 H. Rücker t, Bruder Philipps des Carthäusers Marienleben. Quedlinburg 1853, 189—195. Zemljič, o. c. 273—283. 5 Dvojno Marijino srečanje je že ločil Teodorik leta 1170 ob potu Sion-Kal- varija. 6 Do Jesus zuo dem tore kam, daz kriuze ein wil man von im nam. O. c. 194. Vsako noč je po matutinu premišljeval Gospodovo trpljenje od zadnje večerje do smrti na križu’. Večjidel je to opravil hodeč po kapiteljski sobi semtertja, ko pa je prišel do obsodbe, se je podal za Jezusom na križev pot. Štiri hodišča samostanskega križnega hodnika je smatral za štiri ulice jeruzalemskega križevega pota, za jozafatsko, dolsko (el Wad), frankovsko in slednjič za diagonalko od sodnih vrat pri začetku do Kalvarije. Prve tri ulice je tolmačil moralično in ni poznal nobenih postaj, začetkom četrte ulice pa je v duhu gledal sodna vrata. Pokleknil je in si je živo predstavljal, kako peljejo mimo njega Zveličarja v smrt. Pozdravil ga je: Ave rex noster, fili David. Potem je drugič pokleknil in je pozdravil križ (ki ga je nesel Simon) rekoč: O crux, ave, spes unica. Ko je tretjič pokleknil, so Devico Marijo mimo peljali. Nagovoril jo je: Salve regina. Potem pa je hitro vstal ter je brž šel za sprevodom po četrti ulici ter pri koru v cerkev in v njej do prižnice ter po stopnicah na njo, kjer se je postavil pod križ, ravnotako kakor se v cerkvi božjega groba po stopnicah gre na zvišano kalvarijsko ploščad, kjer je stal križ po koncu 2. Povrnimo se v Jeruzalem, da zasledujemo nadaljnji razvoj križevega pota. Koncem 14. stol. so frančiškani za obisk sv. mesta uveli poseben program, ki se zrcali iz večine potopiscev. Romarji so prebedeli celo noč v cerkvi božjega groba ter obiskovali tamošnja svetišča, zjutraj na vse zgodaj so se pa podali na pot proti Pilatovi hiši, potem na Oljsko goro in Sion, zvečer po noči so se pa vrnili nazaj k cerkvi božjega groba. Najbrž so zahtevali Turki, da naj romarske skupine ne obiskujejo živahnejših ulic ob času, ko so najbolj obljudene. Potopisci popisujejo torej križev pot v nasprotni smeri, kakor je Jezus po njem hodil3. L. 1395, dne 5. oktobra je Ogier, gospod Anglurski, obiskal tri ure pred dnevnim začetkom pod vodstvom frančiškanskega gvardijana sv. kraje. »Najprej so nas peljali pred cerkev božjega groba na kraj, kjer je Jezus zopet vzel križ na svoje rame, ki ga je do tedaj nosil Simon. Tam je ležal nekoliko nižje v tlaku poldrugi čevelj dolg in širok kamen, na njem je stala križevega noga, ko je Gospod zopet vzel križ na se (9) *. Item, od tam smo krenili na cesto, po kateri je šel naš Gospod, ko so ga peljali h križanju. In na tej cesti so nam pokazali kraj, kjer se je Simonu izročil križ (5). Item, nekoliko dalje naprej v isti cesti je kraj, kjer je naš Gospod Jezus k žalujočim ženam govoril (8). Item, če se gre 1 Brat Filip pravi, da je Marija isto snov po matutinu premišljevala, bila je to torej po samostanih precej znana pobožnost. 2 Tolmačenje Seusevega križevega pota podamo prvokrat, ker njegove zveze z Jeruzalemom ni spoznal niti zadnji izdajatelj njegovih nemških spisov (K. Bihl-meyer, Heinricli Seuse. Deutsche Schriften, 1907, 35) niti Kneller (o. c. 19). 3 Od tukaj naprej sloni naše raziskavanje na gradivu, ki ga je objavil Kneller. 4 Z arabskimi številkami I —14 zaznamujemo vsebino postaj dandanes običajnega križevega pota, z rimskimi številkami pa I—XIV mesta, kjer so lokalizirane v Jeruzalemu. dalje navkreber, je na desni strani hiša, kjer je naša Gospa stopila na stopnice, da bi videla svoje ljubo Dete, ko so ga peljali h križanju (4). Item, če se gre vedno naprej v tej ulici, je na desno hiša, v kateri je sladka Devica Marija hodila v šolo. Item, na tej cesti je mesto, kjer se je naša ljuba Gospa onesvestila, ko je videla svojega ljubega Sina križati. Item, na isti cesti ob levi roki je hiša Pilatova, v kateri je naš Gospod Jezus Kristus bil krivo obtožen in k smrti obsojen. Čudno je, da je Ogier za obe Marijini postaji sprejel orientalsko verzijo, ki je pa bila lokalizirana pri cerkvah Marije Latinske in Marije Male južno od cerkve groba. Ogier govori vedno le o eni cesti križevega pota, raznih ulic, iz katerih je obstala, ni zabeležil. L. 1435, dne 31. maja, dve uri pred dnevom, je obiskal bolečinsko cesto in mesto Jeruzalem Hans Loch ne r, ki je prišel v spremstvu mejnih grofov braniborskih v Sv. deželo. »Item v Jeruzalemu smo šli doli po ulici pred tempeljem; po tej ulici so vodili Našega Gospoda z vislicami sv. križa . . . Na istem mestu smo videli hišo bogatina, ki še drobtinic z mize ni privoščil Lazarju, in ne daleč odtam smo videli hišo Veronike.« Potem sledi kraj, kjer se stekajo tri ceste, kjer so se trije dogodki zvršili. Tam je Simon prevzel križ, Kristus je nagovoril žene in Veronika je podala svoj prt. Sledi kraj, kjer se je Marija jokala, potem ecce-homo-lok in pod njim šola naše ljube Gospe, kjer se je latinščine učila. Potem pride Pilatova hiša.« Norimberški meščan Martin Ketzel je 1. 1476 obiskal naslednje postaje: Kamen pred grobovo cerkvijo, kjer je Gospod pod križem padel, hišo Veronike, hišo bogatinovo, kraje Simona Cirenejca, žalujočih žen in omedlevice Marijine, ecce-homo-lok, šolo Marijino, hišo farizejevo in hišo Pilatovo. Kneller našteva še 16 nemških potopiscev, ki so v dobi 1476 do 1619 obiskali v Jeruzalemu iste ali skoro iste postaje in konštatira veliki razloček od današnjega križevega pota. In vendar je ta razloček le navidezen. L. 1525 je obiskal križev pot brivski mojster Arent Willemsz iz Delfta na Holandskem ter ga je v obširni in prisrčni obliki popisal. Ko je bil križ na pol obtesan, so pripeljali judi Jezusa iz konjskega hleva, v katerem je sedel ujet, in so mu naložili križ (2). Malo nižje od Pilatove hiše je padel (3), odtam je prišel na mesto, kjer ga je mati z ženami čakala in je ob pogledu na njega omedlela (4). Tukaj mu je tudi Veronika dala svoj prt (6). Potem je prišel na vogel, kjer se bolečinska cesta sreča z drugo cesto (el Wad). Tukaj je stalo mnogo radovednežev in med njimi Simon, ki je moral Jezusu križ odvzeti (5). Nekoliko naprej, kjer se stekajo tri ceste, je govoril Jezus k žalostnim gospem (8). Potem je prišel k hiši Veronike (6), k mestnim vratom (7) in h kamnu pred grobovo cerkvijo, kjer je zadnjič padel (9). Willemsz pravi, da je od Pilatove hiše do prvega padca 43 korakov, od tam do Veronikine hiše 500 korakov in od te do Kalvarije 450 korakov, vsega skupaj od Pilatove hiše do vrat cerkve božjega groba 992 ali 993 korakov, to je dolžina poti, ki jo je moral Jezus prehoditi. Dandanes je od Pilatove hiše (današnje II. postaje) do Veronikine 380en Willemszov korak meri torej 70 cm. Od Veronikine hiše do Kalvarije je po njem 450 korakov ali 315»??. Šel je torej skozi sodna vrata, potem na levo v ulico oljskega hana in naravnost (ne da bi bil obiskal dvorišče z današnjo IX. postajo) v usnjarsko ulico h kamnu pred cerkvijo božjega groba, ki je značil .zanj 9. postajo. Na zemljevidu meri ta pot 321 m. Razloček ne znaša niti 2%. Za jeruzalemski križev pot koncem srednjega veka so tri reči značilne. 1. Potopisci naštevajo več sv. mest ko prej, tako padec pred cerkvijo božjega groba, srečanje z Veroniko, zraven še razne hiše ob bolečinski cesti, bogatinovo, farizejevo, Veronikino, Marijino šolo. 2. Sv. mesta na križevem potu se začnejo zvati postaje (statio-nes). Prvi nam priča o tem Anglež William Wey (1458), izraz pa je najbrž prenešen iz Rima od sedem postajnih cerkev, kjer so procesije postavale. Že iz tega imena lahko sklepamo, da so se ta mesta podobno v procesiji in z molitvami obiskavala kakor sedem rimskih štacijskih bazilik. 3. Jeruzalemski križev pot se različno opisuje od potopiscev-t ur is to v, ki so ga obiskali v nasprotni smeri in so beležili vse, tudi nepasijonsfe spomenike ob bolečinski cesti, in od molil cev, ki so šli po njem v isti smeri ko Zveličar in so pazili le na pasijonske kraje. Križev pot prvih je zelo različen od dandanašnjega, pot pobožnega Willemsza pa je isti glede postaj in glede njih reda, le 8. postaja stoji pred 6. Da je mnogo romarjev že pred Willemszom obiskovalo na ta način bolečinsko cesto ir. da je naš sedanji križev pq,t jeruzalemska pobožnost iz konca srednjega veka, to se dosihdob ni dalo spoznati iz opisov potopiscev, to pa sledi jasno iz distanc za-padnih posnetkov. A teh še dosihdob ni nihče porabil. Kneller je objavil južnonemški navod, kako se naj stavijo križi (marterseulen) proti kaki romarski cerkvi, spisan ok. 1. 1520. Prvi steber ali naslov (Die erst seul oder figur titel). Pot, ki jo je najprej napravil naš Zveličar, je 67 korakov, kakor človek navadno hodi, ali pa 61 dunajskih laktov. Drugi naslov. Kako je Pilat Jezusa po bičanju in venčanju peljal na hišni lok na dva belomramornata kamna in ga je judom pokazal Tretji naslov. Razdalja kraja obsodbe Pilatove, tako, da jo je mati Marija slišala in od bridkosti na tla padla, je 86 kor. ali 79 lakt. Četrti naslov. Kraj po obsodbi, ko so judi Kristusa vjeli in mu križ na ranjeni hrbet naložili, kjer je prvikrat pod njegovo težo padel, 222 kor. ali 205 lakt. Peti naslov. Od prvega padca Kristusovega do Veronikine hiše, kjer mu je ponudila prt, je 133 kor. ali 1212/i lakt. Šesti naslov. Od imenovane hiše do jeruzalemskih vrat mu je sledila velika množica ljudstva in ga je objokovala, on pa jim je rekel: Ne jokajte nad menoj, 331 kor. ali 319-/, lakt. Sedmi naslov. Od vrat do drugega padca pri Kalvariji je 112 kor. al 107 lakt. Osmi naslov. Od zadnjega padca do kraja, kjer so mu obleko slekli in ga v skalnato steno zaprli, dokler niso križa zvrtali, 79 kor. ali 723/4 lakt. , Deveti naslov. Razdalja od ječe do križa, kjer je umrl, 64 kor. ali 58 lakt. Deseti naslov. Od križa do kraja, kjer je bil pred Marijo na njeno obleko položen, 38 kor. ali 34 lakt. Ednajsti naslov. Razdalja od mesta maziljenja do groba.... (Konec manjka) Vsak steber je imel neko podobo z naslovom (odtod: figur titel). Katere postaje pa so, se iz besedila ne da popolnoma uganiti, pač pa iz številk. Iz tretjega naslova sledi, daje sodišče (ecce-homo-lok) za 86 korakov oddaljeno od prejšnje postaje (od vrha sv. stopnic, kjer je bila prvotno druga postaja), en korak se torej iz tločrta izračuni na 60 cm. Naslednja distanca 122 kor. = 73»« gre od Marijine omedlevice do Simonove kapele (III). Isto merilo velja za razstoj od sodnih vrat do drugega padca in od tam do ječe, skupno 112 -t- 79 kor. = 114’6»«, potem od tam do Kalvarije (38'4 »»») in do skale maziljenja (22’8m). Od Simonove kapele do sodnih vrat pa je 133 + 331 kor. = 206»»», en korak znaša torej le 0-443 m. Od prvega padca do Ve- ronikine hiše (V) je torej 59 m, od tam do sodnih vrat pa 146 6»«. Nihče ne bo trdil, da je romar delal na polovici pota korake po 60 c»»», na drugi polovici pa po 44 c»«, temveč 60 cm sta dva čevlja, 44 c»»», pa ppldrugi čevelj in distance niso odkorakane, ampak iz kakšnih tablic s pomotami preračunjene. — Besedilo je pokvarjeno pri četrtem naslovu, kjer se pravi, da so judi »Christum fenglich angenommen und im das creucz auf sein heiligen verwunten rucken gelegt«. Ta postaja je pri Simonovi kapeli, mora se torej čitati, da so judi Simona »fenglich angenommen« (angariaverunt!), ostalo pa črtati. Naš romar je torej začel svojo pobožnost na dvorišču turške vojašnice s postajo »Pilatova hiša«, ravnotam kjer se dandanes obhaja I. postaja. Od tam je šel 40»« po vojašnici do postaje »Sv. stopnice« ter navzdol do loka, kjer je premišljeval »obsodbo in naloženje križa«. Potem je prišel mimo kraja, kjer je Marija Jezusa srečala, in nasproti našemu hospicu je mislil na »prvi padec in Simona«. Na mestu sedanje V. postaje je videl hišo Veronikino. Odtam je prišel k sodnim vratom, kjer ne omeni padca, pač pa »hčere jeruzalemske«. Čez kraj drugega padca je romal h grški ječi (kraja slečenja in na- 1 K n el 1 er, o. c. 20i s pogrešeno razlago str. 68. pajanja z žolčem), h Kalvariji, k skali maziljenja in h grobu. To je opis najstarejše pobožnosti križevega pota v Jeruzalemu. Vršila se je okoli sredine 15. stol. Ako so se posnetki tega pota, kakor priča naš navod, stavili pri romarskih cerkvah, potem je za Južno Nemčijo križev pot mnogo prej izpričan ko za Nizozemsko. Najstarejši pot te vrste s slopi in reliefi ter naslovi je v Norim-bergi, delo slavnega Adama Kraffta. Od mestnih vrat, ki zna-čijo Pilatovo hišo, sledi čez 200 korakov srečanje z Marijo, čez 295 kor. (računi se vedno vnovič od Pilatove hiše) s Simonom, čez 380 korakov z jeruzalemskimi hčerami, čez 500 kor. z Veroniko, čez 780 korakov je spomin, kako so judje Jezusa bili, čez 1100 kor. je Jezus padel na zemljo. Brez zapisane distance sledi mrtvi Jezus, ležeč pred Marijo, v daljni zvezi s potom sta tudi križanje in grobna kapela. Iz razdalje med Pilatovo hišo in Simonovim srečanjem (295 kor.) sledi, da meri en korak 70 cm Od Pilatove hiše pridemo torej čez 140»« do Marijine omedlevice, od tam čez 69 m do Simona (III), čez 60 m do jeruzalemskih hčera (V) in čez 84»« do Veronike ter še nekoliko čez (VI). Do sodnih vrat nam ostane še 56 m, po norimber-škem napisu pa 280 kor., tako da meri en korak 20 cm. Od sodnih vrat do padca je potem še 320 kor. po 20cm, torej 64»«, po južno-nemškem navodu je pa 67 m. Od Veronikine hiše do padca so torej distance 3'/2krat pomnožene, od padca do Kalvarije, objokovanja in do grobne kapele so pa prave distance v korakih po 10cm, čeprav niso zabeležene1. Postaja »Jezus nosi križ in ga judi zelo tepejo« so sodna vrata, ker tudi Bethlem pravi, »da je Jezus padel pri sodnih vratih in so ga suvali in zelo nevsmiljeno bili«. Norimberški križev pot ima samo 7 postaj, 7 padcev Gospodovih, zato ni popoln, vendar pa so tudi te izbrane postaje po jeruzalemskem vzorcu preračunjene. Poroča se, da je te mere prinesel iz sv. dežele, kjer je 1. 1476 bival, meščan Martin Ketzel, in da je tudi on dal postaviti teh sedem postaj, najbrž še pred 1. 14902. Posneli so jih v Bambergu 1. 1500, kjer so isti napisi in podobne kompozicije, a brez nerazumljene postaje »kako judi Jezusa bijejo«. Še en podoben pot iz 1. 1521 se je nahajal v Kirchbergu na Frankovskem, delo Dilla Riemenschneiderja. Frančiškanski samostan v Saint-Trondu v Belgiji ima obširnejši rokopis, ki obsega tudi križev pot iz zadnjih desetletij 15. stol. Prva postaja je Jezusova obsodba, potem sledi slečenje (2), naloženje križa (3), ecce-homo-lok (4), srečanje z Materjo (5), s Simonom (6) in 1 Iz poročila g. M. St ich a v Norimbergi. 2 Ph. Halm je 1. 1898 dokazoval, da je norimberški pot naročil Heintz Mar-schalck 1. 1506. Z njim se strinja tudi Kneller in marsikateri drugi. Vendar pa bode imela tradicija prav. »Voditelj« 1912. 18 z Veroniko (7). Nato se imenujejo sodna vrata (8) in Kalvarija (9). Marija omedli v Janezovih rokah (10), sprejme Jezusa v naročje (11) in žaluje pri Jezusovem pogrebu (12). Te postaje se ne strinjajo glede vsebine povsem z jeruzalemskimi, tudi distance, vkolikor so zabeležene, so zmešane. Do Marijine omedlevice in do Simonove kapele so prav, če se vzame korak za 70 cm. Potem pa je prepisovalec v predloženi tabeli preskočil eno vrsto, vrhu tega je dvema številkama dodal ničlo. Cita se: Prav bi bilo: — — — — — — — — — — Od Simona do Veronike ... , Od Simona do Veronike 310 kor. — — — — — — — J 310 kor. — — — — — — — — — — Od Veronike do sodnih vrat.. / Od Veronike do sodnih vrat 300 kor. in — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — Od sodnih vrat do padca 300 kor. in 57 kor.1 Od sodnih vrat do Kalvarije 170 kor. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — Od padca do Kalvarije 17 kor. Iz iste dobe ko st.-trondski rokopis je navod, ki ga je spisal maš-nik Bethlem (ok. 1. 1471—1490), ki je bival dalje časa v Jeruzalemu, kako naj pobožne duše doma premišljujejo Gospodovo trpljenje, ne da bi romale v sv. deželo. Knjižica je izšla 1. 1518 in potem še večkrat. Križev pot obsega naslednje točke: 10. Sodna hiša, kjer je Pilat obsodil Jezusa k smrti. 11. Mesto, kjer so Jezusu naložili križ in je za 11 laktov oddaljeno. 12. Padec na sv. stopnicah; 12 laktov. 13. Ecce-homo-lok; 23 laktov. 14. Srečanje z Marijo. 15. Simon iz Cirene; 72 laktov. 16. Hiša Veronike; 82 laktov. 17. Sodna vrata; 300 laktov. Tukaj so dali odlok k smrti obsojenim. Gospod je s križem padel in je bil nevsmiljeno bit. 18. Kalvarijski vrh; 231 laktov. 19. Slačenje, napajanje z žolčem, pribijanje na križ. 20. Kraj, kjer je Marija stala; 15 laktov. 21. Od križa do mesta, kjer so Jezusa v Marijino naročje položili; 38 laktov. 22. Grob; 54 laktov. Iz razdalje med sv. stopnicami in ecce-homo lokom sledi, da je en laket (pravzaprav seženj) 174 o«. To merilo velja do sodnih vrat, a pri razdalji od Veronikine hiše do vrat je ena ničla preveč (300 mesto 30 sežnjev). Od sodnih vrat diagonalno do Kalvarije, potem do skale maziljenja in do groba je merilo pravi laket po 64 c»). Po Bethlemu je prva postaja tam ko dandanes, 19»» proti zapadu je kraj, kjer so Jezusu naložili križ, 26 m naprej na tretji spodnji sv. stopnici je Jezus prvikrat padel. Potem pridemo k loku, k Marijini in Simonovi postaji (III). Odtod je šel Jezus nepretrgoma do Veronikine hiše (VI) in potem do sodnih vrat ter diagonalno na kalvarijsko ploščad. Prvikrat je slačenje na njej lokalizirano, prvikrat se loči tudi 1 Po ovinku do južnega dvorišča nadgrobne cerkve. križanje na tleh od pokoncu stoječega križa. Jeruzalemske hčere se pomotoma ne omenjajo, drugače pa imamo pri Bethlemu vse postaje ■današnjega križevega pota. L. 1505 so postavili v L o vanju (Löwen) križev pot, izvršen po merah, ki sta jih prinesla iz Jeruzalema Peter Sterckx (Potens) in licencijat Matej Steenberc, župnik v Londersele, sledil je križev pot v Malinu (Mecheln) in Vilvordu (med Bruseljem in Malinom). Dr. Jaen van Paesschen (Pascha), karmeličanski prior v Malinu (J- 1532) je menda te razdalje sprejel v svoje delo: Pobožen način, kako iti v duhovnem potovanju v sv. deželo, kakor v Jeruzalem, Betlehem, k Jordanu . .. V javnost je spravil potom tiska ta spis Peter Calentijn .1. 1763 in sicer v flamščini. Od Pilatove hiše (i) pridemo čez 13 korakov do kraja, kjer so Jezusu križ naložili (2) in čez 40 kor. k prvemu padcu (3). Čez 30 kor. in 3 čevlje sledi srečanje z Marijo (4) in drugi padec. Čez 179 čevljev je Simon Cirenejski (5) in tretji padec. Veronika (6) s četrtim padcem pride ■čez 478 čevljev, nato čez 842 čevljev peti padec (7). Po 872 čevljih srečamo jokajoče žene 18) in vidimo šesti padec (ob vznožju kalvarijskega 'hriba). Čez 404 čevljev je pred cerkvijo božjega groba sedmi in zadnji padec (9). Potem sledi čez 9 kor. ali 45 čevljev kraj, kjer je Jezus na kamnu sedel in bil obleke oropan (10) ter čez 6 kor. ali 30 čevljev kraj pribijanja na križ (11) in čez 35 čevljev mesto, kjer je bil križ po koncu postavljen (12). Sledi Jezus v Marijinem naročju (13) in položenje v grob »(14). Od križa do groba je 250 čevljev. Od zadnjega padca do križa je 110 čevljev, dolgost vsega križevega pota je 3303 čevljev. Merilo je 1 korak = 2 stopinji = 5 čevljev; čevelj je po Adrichomu 29'2cm, torej stopinja Ti cm, korak pa 146 cm. Do Veronikine hiše se razdalje skladajo z jeruzalemskimi. Od tam naprej do 9. postaje so za 5krat prevelike, ker je Pascha številke ■svoje predloge smatral za korake in jih je spremenil v čevlje, a so bili že prvotno čevlji. Razdalja od križa do groba je bila v stopinjah, iPascha pa je ravnal z njo, kakor če bi bila v korakih. Od današnje 1. postaje gremo za 19 m proti zapadu do 2. postaje, potem po sv. stopnicah doli in do loka 58»«, kjer je 3. postaja, na to do vrečaste ulice (46»«) do srečanja z Marijo (4). Potem nas vede pot 52m (pravzaprav 82»«!) do Simona (5) in 140»« do Veronike ter še nekoliko čez (6). Čez 49»« sledijo mestna vrata (7) in čez 51»« jeruzalemske hčere približno tam, kjer so dandanes. Odtod gremo v diagonalki za 128'5>« na južno dvorišče nadgrobne cerkve do kamna Gospodovega padca (9), potem za 13»» na Kalvarijsko ploščad (10), dalje proti vzhodu 87»» do 11. postaje in 10»« proti severu do stališča križevega (12). Od tam do groba je po Paschu 37»«. Paschove postaje obenem s krivimi distancami je prevzel Christian Adrian Crujs (Crucius), s pisateljskim imenom A dr ich o m, pred- 18* stojnik ženskega samostana v Delftu ter je 1. 1584 izdal knjigo: Popis-Jeruzalema, kakoršen je bil ob Kristusovem času z zemljevidi, rekonstruiranimi pogledi in razlagami. Čeprav današnjim zahtevam to delo-ne odgovarja (Jeruzalem izgleda kakor kako belgijsko mesto s pravokotno se križajočimi ulicami), je tedaj doseglo izredne vspehe: Izšlo-je petkrat v latinskem jeziku, šestkrat v laškem, dvakrat v angleškem, enkrat v holandskem, češkem, pozneje tudi v poljskem, španskem,, nemškem in francoskem jeziku. Čitala ga je vsa izobražena Evropa in se je seznanila tudi s križevim potom, ki tvori v knjigi del trpljen-skega pota in sega le do 12. postaje, drugače pa je popolnoma isti ko dandanes. Novejša raziskovalca križevega pota (Thurston in Kneller) zastopata mnenje, da se je ta pobožnost razvila na zapadu in sicer iz navodov za duhovna romanja v sv. deželo, kakor so jih spisali Fabri, Bethlem, Pascha in drugi. »Man betete in Jerusalem die Stationen in derselben Weise, wie man es zu Hause gewohnt war, und allmählich, werden die 14 Stationen in den Straßen Jerusalems geradeso bezeichnet, wie man das bei der Anlage eines Kreuzweges in der Heimat tat. Daß es in Jerusalem nicht immer so gewesen ist, wird mit der Zeit immer mehr vergessen. Die Quelle jenes Stromes, der allmählich die ursprüngliche Überlieferung in der heiligen Stadt änderte, liegt nicht in Jerusalem, sondern im Abendlande, in der frommen Betrachtung des Leidensweges. Der Niederschlag dieser Betrachtungsart ist für uns enthalten in den verschiedenen Anleitungen zur geistlichen Pilgerfahrt«1. Zgoraj smo pa analizirali distance postaj pri Beth-lemu in Paschi in pri nekaterih drugih zapadnih križevih potih in. smo našli, da se vse strinjajo z razdaljami bolečinske ceste v Jeruzalemu, to skladanje je tem važnejše, ker ima vsak izmed teh posnetkov različne postaje, tako da se da opazovati celo nekak razvoj. Križev pot je torej direktno jeruzalemskega izvira, zapadni pisatelji niso določevali njegovih oblik, pač pa so priče za razne razvojne stopinje te pobožnosti v sv. mestu. Ni teksta, pri katerem bi bile vse distance verno sporočene. Pogreški se najdejo ne le pri nekaterih razdaljah, ampak slučajno pri-raznih; od ecce-homo-loka do groba ni distance, ki bi ne bila pri tem-ali onem pisatelju pogrešena. Vzrok leži v krivem računjanju in ne-v merjenju na oko, zakaj katero oko bi videlo razdalje natančno Sokrat, 5-krat in 10-krat večje? Pa še nekaj. Ako bi bili romarji razdalje sami le na korake merili, kakor se trdi2, bi ne bilo lahko mo- 1 Kneller, o. c. 145. — 2 Ko bi bil Ketzel sam meril distance, bi bil gotovo imel nek pojem, da niso 3'/2krat večje kakor v resnici. Tako pa so v Norim-bergi krive številke in pomeščanje postaj. goče, da bi bile mere tako natančne. Nekatere diagonalke so se morale celo z zemljemerskimi instrumenti dognati, to pa so lahko storili le frančiškani, ki so trajno prebivali v sv. mestu in bili v dobrih od-nošajih s turško oblastjo. Pri obiskanju križevega pota so frančiškani romarjem napovedovali distance, da bi vzbujali pobožnost. (Distance pri posameznih postajah ima še tudi najstarejši slovenski tekst). Na mestu prvega padca že ve Willemsz, ki je pod vodstvom frančiškanskega brata leta 1525 opravljal to pobožnost, da je od padca do Veronikine hiše še 500 korakov in od tam do Kalvarije še 450 korakov, on se spominja, da je od Pilatove hiše do cerkve božjega groba »približno« 992 ali 993 korakov. Ako pri 1000 korakih gre samo za eden korak kot pogrešek, je taka približna mera v resnici zelo natančna. Da je to res, smo že zgoraj zračunili. Frančiškani so imeli distance najbrž v čevljih tabelarično zapisane, romarji so pa jih pre-računjevali v čevlje, korake, lakte in sežnje, kakor so bili običajni v njihovi domačiji. Skoro vsako večje mesto je imelo tedaj svoje mere. Iz različnosti teh mer pa tudi vsled računskih pogreškov, kakor smo zgoraj dokazali, so nastale tako različne številke, da jih dosihdob ni nihče smatral za resne. Ker Suri j, Quaresmio1 in drugi frančiškanski učenjaki v svojih obširnih delih o Jeruzalemu ne opisujejo pobožnosti križevega pota v današnji obliki, ampak imajo čisto druge postaje (Quaresmio n. pr. 1. Pilatovo hišo, 2. bičanje, 3. Herodovo palačo, 4. Ecce-homo-lok, 5. Marijino omedlevico, 6. Simona Cirenejca z jeruzalemskimi hčerami, 7. Veroniko in 8. sodna vrata, ne omeni pa mesta, kjer so Jezusu križ naložili, ravno tako tudi nobenega padca), zato so mislili moderni raziskovalci, da so na naš način le nekateri romarji križev pot v Jeruzalemu opravljali. Da pa je bil od 15. do 18. stol. v navadi današnji križev pot in sicer v obliki, ki je nezavisna od Adrichoma, sledi iz naslednje tablice. Willemszaje 1. 1525 vodil z drugimi romarji vred frančiškanski brat od postaje do postaje, v frančiškanskem redu se je torej razvijala ta pobožnost. Med tem pa, ko je v Jeruzalemu v gotovih podrobnostih n. pr. glede nameščanja 8. postaje in treh padcev vladala neka prostost, je na zapadu Adri-chom jeruzalemsko pobožnost iz konca 15. stol. kodificiral in v tej nespremenljivi obliki se je razširila po Evropi, v Jeruzalem pa jo je šele uvel frančiškan Fra Pietro Antonio di Venetia v svojem »Pobožnem vodniku v sv. mesto Jeruzalem«, ki je izšel 1. 17632. 1 Že Quaresmio je kritikoval, da je po Adrichomu križev pot 3303 čevljev ali 1321 korakov dolg. On pravi, da je gotovo večkrat hodil po njem ko oni romarji, kateri so bili vir za Adrichoma in da zato lahko boljši o njegovi dolžini sodi. (O. c. II, 139). 2 Boudinhon, o. c. 191. Ji Ji Ji Ji J^ r XIV OJ 05 05 05 05 05 Skala mazilj X o> S ni Ni K) Ni Ni Ni X - Z Z - X o o o o O X ’—i CD < 1 . CD CD O Ječa 00 ►o nd *3 *3 *3 00 < Q\ Qs O' Oi O' Cn Cyi ” nd 'hi ^ v* o 4^. ji. - ji. ji (_n Ln Ln *0 Ji *0 *3 *3 *3 r r o o pr pr cn o 3. 3 -• 3 ir.< “• s.< —: os os r^ 05 3 CU ^ M NH 2 Oi U> in Q Ni O O' in O CD Ji O O O O r r pr ji ji ji \0 vO o o o o o pr ji Ln O fr <- > *0 m CD Dj 03 5F KJ.. n-: tr o: (Ti o UL ^ n -r* -- C/3 J?» (* G- a. 3 C- c/3 O N 3 O s- g- p § ss- s O) 2 O i <-t H I 3 ? 3 -t CL K 05 ~ S cd o pr 3 C/3 CD ~ 3 Juž. dvor. X Zadel, pot < < < Marija omedl. o K" Pred lok. Sv. stop. 2 zaP-2 sev. O < O l-t o r cd 3 .03 O) pr o< cd 03 <___ o o O- CD C/3 3 CD 3 P O) O *3 *3 G- O P P 3 CD na P 73< •—1 t_'. 73 31 O CD <1 ur P CD -t P "-t 3 o C cr 73 N 73 P ?r *-t P o> O crq 73< Z'. to p CD <* o’ N P N 05 *3 < PT rh 3 CD p r+ 33 73 73 O < ?r 3 O p cr 3 **. P 3 73< O <_ . P < CL P 73 3 CD P o- 7X 3 J3 . J53 Sr cd O 3 O) C crq N o p _ cl CD O pr •-t p Nfl-O -o Ä O P 3 ^ CD 5. p* -i 5* P 73 n pr nJ CD S S - CL F "O o p CD o. S. O CD ?r S’ CD < CD J-1 1 crq < •-t 73< 73 ?r o C ' ' 0) t31 O o< «—h o 0) C2 D- Ä. cT D- rx CD CD rd 73 o CD p O o 3 D- 2 < N^ c O c- D- o P < St p’ CTQ O 3 BL pr D-< O H. PC C/3< — • Q< H < -i n °2. fT o. •i &> N < O K* 2. N< O <1 O fft? p >0 o r+- P < ►-t S N P ►—* O 3 c. CfQ C- 5. - CD s 1; N' 2 c =s < 3 < £ g O m " *o o< 95 3. <=: c- o O 2. “ 3 ^ to 3 ^ W S 3 2 & os r o Zelo zanimiva je razlika med predzadnjo in zadnjo vrsto pregleda. Horn je v svojem velikem delu križev pot v treh tablicah velike oblike narisal in sicer najprej tloris cest s pristavljenimi števikami postaj ^potem perspektivo cest s prizori 14 postaj, slednjič perspektivo cest z znamenitimi stavbami, ki so se obiskovale od romarjev-turistov ob bolečinskem potu. Boljše nas ni mogel poučiti o naši pobožnosti v svoji dobi, a njegove postaje so na tradicionalnih mestih, pri njem je konec večstoletnega razvoja. Če pa primerjamo naslednjo vrsto (današnje pomeščenje postaj), zapazimo z začudenjem, da je šest postaj premaknjenih, štiri (2, 4, P3 in XIII) so celo na mestih, kjer prej nikdar ni bilo postaje. Zgodilo se je to deloma v nesporazumljenju, gotovo pa iz najboljših namenov. Posebna škoda je, da sta zgubila Marija, ki sreča Jezusa, in pa Simon Cirenejski svoja 500 let stara stališča. Več o tem v zadnjem poglavju, pri študiju posameznih postaj. Iz naše tabele sledi tudi marsikaj za zgodovino razvoja križevega pota. Od današnjih postaj jih je devet (1, 4, 5, 7, 8, 10, 12, 13 in 14) v zvezi z evangeljsko ali vsaj starokrščansko vsebino, te so se lokalizirale deloma že pred prihodom križarjev v Jeruzalem, ali vsaj v 12. stol. Izvzemši sodna vrata, so bile tedaj vse postaje ob jozafatski cesti in v cerkvi božjega groba. V 15. stol. so postaje pomnožili in boljše razdelili. Eni so kombinirali rimsko legendo o Gospodovem padcu na sv. stopnicah z mestom sv. stopnic v Jeruzalemu, med pobožne žene pa so uvrstili Veroniko, ker ji je po rimski tradiciji izročil Gospod na križevem potu odtis svojega obraza, drugi so diferencirali kraj naloženja križa (2) od kraja obsodbe (1), kraj križanja na tleh (11) od po koncu stojega križa (12), skupino Marije Device s pobožnimi ženami ter Veroniko so razvrstili na treh različnih mestih (4, 6, 8). Pri tem so gledali, da so bile postaje sorazmerno ob vsem potu razdeljene, kar se opaža posebno pri 8. postaji, ki se je na 6 mestih (Marijine omedlevice, III, IV, V, VI, VII in VIII) tekom stoletij lokalizirala in pri 6., ki se na treh krajih (Marijine omedlevice, V in VI) najde. Slednjič so izpustili sv. stopnice in ecce-homo-lok, ker motita časovno enoto nošenja križa, pa tudi kalvarijsko ječo, ker je za obiskovanje ležala preveč vstran. Sedanja oblika križevega pota se je sumirala iz malenkostnih, tekom stoletij upeljanih sprememb, povzročenih od znanstvenih ali praktičnih razlogov. Po Adrichomovem navodilu so stavili potem križeve pote v Bra« bantu in Flandriji ter v sredini 17. stol. na Poljskem. Na Bavarskem je najstarejši še ohranjeni iz 1. 1591, večinoma pa so na Nemškem rajši ostali pri sedmerih padcih iz pota trpljenja, kakor pri nas pri peterih rožnivenških postajah. Na Laškem so postavili prvi križev pot 1. 1623 in obstoji iz 14 lesenih križev brez podob, ki vedejo iz Florence k pokopališki cerkvi sv. Miniata. Ker je 1. 1686 sv. Stolica potrdila reciprociteto odpustkov zaves frančiškanski red in njegove bratovščine, tako da so veljali odpustki podeljeni eni hiši ali eni bratovščini tudi za vse druge, so sklepali frančiškani, da veljajo odpustki sv. dežele tudi za molilce doma v Evropi in generalni kapitelj je že 1. 1688 pozival samostane, naj stavijo križeve pote. L. 1726 se je že skoro v vseh frančiškanskih naselbinah ob gotovih praznikih ta pobožnost opravljali in sv. Stolica je dovolila, da so bili deležni odpustkov vsi verniki in ne samo oni, ki so bili v duhovni zvezi z redom. Slednjič je papež Klement XIII dne 16. januarja 1731 pooblastil frančiškane, da smejo križeve pote pri vseh, tudi nefrančiškanskih cerkvah in oratorijih staviti, 1. 1736 pa je dispenziral od Adrichomovih distanc. , Zadnje odredbe, pred vsem dovoljenje upeljati to pobožnost pri katerisibodi cerkvi, je zasluga frančiškana sv. Leonarda iz Porto Maurizio1 (1676—1750). Staviti križeve pote je smatral kot svojo življenjsko nalogo, od 1. 1731 do svoje smrti jih 572 na novo upeljal. Spisal je tudi več navodov, kako se naj obiskujejo. Tako je vsled njegovih prizadevanj postal križev pot ljudska pobožnost. (Dalje prihodnjič.) -----o&čbeooeh&c---- H. Iz duhovnega pastirstva. Kedaj se mora zakrament svetega poslednjega olja podeliti pogojno? — Za dušnega pastirja je posebno važno, da bolnikom prav deli svete zakramente in med njimi posebno tudi zakrament svetega poslednjega olja. Pri deljenju tega zakramenta se vrinejo včasih dvomi, ali se naj deli brez pogoja ali pa pogojno. Splošno velja načelo: Kadar se tiče dvom veljavnosti tega zakramenta, se deli pogojno, kadar pa bolnikove pripravnosti (vrednosti), se pa deli brezpogojno. Ako ga naj prejme otrok, o katerem se dvomi, je-li že dovolj pri pameti, naj se mu podeli pogojno. Isto velja o bebcu, pri katerem se dvomi, ali je sploh kedaj prišel do zadostnega spoznanja. Pogojno ga delimo tudi v slučaju, ko dvomimo, ali je bolnik katoličan, ali ima zadosten namen, ali je v smrtni nevarnosti. — Drugače pa je, 1 Mestece leži ob ligurijski obali, 40 km zapadno od francoske meje. -ako se ne dvomi o veljavnosti, ampak o pripravnosti, vrednosti ali dispoziciji. Kdor prejme brez pogoja sveto poslednje olje v stanu smrtnega greha, ko leži nezavesten, se reši, ako le trenutek pride k zavesti in obudi nepopolni kes. Ko se namreč odstrani zadržek (obex), oživi zakramentalna milost poslednjega olja. Ako bi pa bolnik v tem slučaju bil prejel zakrament pogojno, bi bolniku poslednje olje nič ne pomagalo. Pri pogoju »si dignus es« bi zakramentalna milost ne oživela. V dvomu o veljavnosti smemo torej staviti pogoje: si vivis, si baptizatus es, si usurn rationis habes vel aliquando habuisti, si gra-viter aegrotas, si nondum unctus es, si sufficientem intentionem habes. Ne smemo pa staviti pogoja: si dispositus es, si dignus es, si es in .gratia sanctificante, da v teh slučajih ne zabranimo prejema zakramentalne milosti, ako ta pogoj ni izpolnjen. Kakor pri svetem krstu, mora duhovnik tudi pri maziljenju s svetim poslednjim oljem pogoj vsikdar izrecno dostaviti in ne samo v mislih. To terja rimski obrednik. Somrek. Oratio de Sanctissimo Sacramento pri tihi sveti maši. — Dasi papeževo pismo »Divino afflatu« z dne 1. novembra 1911 pri drugih mašnih oracijah marsikaj spremeni, ostanejo za oracijo de Sanctissimo še stare določbe. Pri tihih svetih mašah se Najsvetejše lahko izpostavi iz dvojnega vzroka: 1. ex causa publica, 2. ex causa privata. V prvem slučaju se oracija de Sanctissimo ne sme vzeti, ako je praznik duplex primae ali secundae classis. Ob praznikih nižje vrste se pa sme vzeti, a ni ukazana. Pri tihih mašah, pri katerih se Najsvetejše izpostavi ex causa privata, pa se dotična komemoracija de Sanctissimo ne vzame (S. R. C. 20. Novembris 1903). Somrek. Litanije na dan sv. Marka in v križevem tednu. Poslalo se nam je to-le vprašanje: Ali duhovnik, ki moli na dan sv. Marka in v križevem tednu z ljudstvom slovenske litanije, že s tem zadosti cerkveni zapovedi, ali jih pa mora moliti še zase latinsko? — Odgovor: Kongregacija za obrede je odgovorila dne 3. junija 1904 na vprašanje tržaškega škofa, da duhovnik, ki moli litanije z ljudstvom v domačem jeziku, ne zadosti svoji dolžnosti in jih mora zato moliti še zase latinsko: »nam qui ad recitationem divini officii et cuiusque partis bre-viarii Romani sunt obligati, tantum in lingua latina haec recitare de-bent, alias non satisfaciunt obligationi« (gl. Voditelj IX [1906] 201). Lukman. Kam se naj pokopavajo nekrščeni otroci? — Ker se večkrat zgodi, da se porodi mrtev otrok, ali da umrje, preden je bil krščen, je omenjeno vprašanje pomenljivo. Nekateri menijo: Ako vsled težkega poroda umrje tudi mati, se mrtvorojen, nekrščen otrok z materjo' vred lahko dene v isto rakev in ž njo vred pokoplje s cerkvenimi obredi na posvečenem kraju. To ravnanje pa ni pravilno. Rimski obrednik prišteva med one, ki se jim odreče cerkveni pogreb, tudi otroke, ki so umrli pred krstom. Vsled tega se nekrščeni mrtvorojeni otroci, kakor tudi splavi (foetus immaturi) naj sicer pokopljejo na pokopališču, a v neposvečenem prostoru. Le mrtvi nekrščeni otroci v materinem telesu se z mrtvo materjo pokopljejo kot del materinega telesa v posvečeno zemljo. Ako pa je tak otrok vsled operacije (sectio caesarea) ločen od materinega telesa, se mora tudi ločeno pokopati. Zato tudi določajo razni provincialni zbori, naj se na pokopališču določi takim otrokom poseben prostor. Med temi ukaže solnograški (Acta et constitutiones Cone. provinc. Salisburgensis 1906 celebrati pag. 161): »Separetur in quolibet coemeterio pars aliqua non benedicta pro non baptizatis«. Ako je celo pokopališče blagoslovljeno, se odloči del in se zgoraj odvzame plast zemlje. Ta kos se ne smatra več blagoslovljen. Ako pa so otroci krščeni, se tudi v slučaju, da je veljavnost sv. krsta dvomljiva, vsikdar pokopljejo cerkveno v blagoslovljeno zemljo. Soinrek. Kako se napravi oporoka ali testament? — Koristno in potrebno je, da pozna duhovnik postave, ki govore o oporokah ali testamentih. Ta in oni bi rad napravil oporoko ali testament. Drugače si lahko poišče pomoči, ko je pa bolan, tega ne more. Prosi duhovnika, naj mu pomaga, ali celo, naj mu napiše testament ali oporoko. Za druge naj duhovnik oporoke ali testamenta ne piše. Z dvornim dekretom z dne 4. septembra 1771 se je duhovnikom prepovedalo, pisati tuj testament. Kako je sedaj s tem dekretom, je težko dognati. Zato nekaj več o tem. Katechismus des österreichischen Erbrechtes (Dunaj 1885) pravi str. 14: »Es ist allen Geistlichen zu allen Zeiten und auch in allen Fällen äußerster Not, wo gar keine andere des Lesens und Schreibens kundige Personen zu haben sind, die Errichtung eines fremden Testamentes überhaupt und zwar bei Nichtigkeit desselben, ein für alle Male verboten.« J. Tavčar, Slovenski pravnik (V Ljubljani 1884) str. 166 citira omenjeni dekret ter dostavlja: »Pomen tega dvornega dekreta je bil ta, da duhovnik ni smel biti pisavec tujega testamenta, in da je bil vsak testament neveljaven, če ga je pisal duhovnik. V nekaterih krajih živi še vedno vera, da duhovnik tujega testamenta nikakor spisati ne sme. Ta vera je napačna. Enkrat za vselej naj je povedano, da je testament veljaven, če ga je spisal tudi duhovnik.« Najbolj prav ima najbrž W. Dannerbauer, Praktisches Geschäftsbuch (Wien 1909) str. 1483, ki se drži nekako srednje poti ter piše: »Weltgeistliche können zwar giltigerweise als Testamentzeugen fungieren, dürfen aber nach einer Hofverordnung vom 4. September 1771 ein Testament für andere nicht schreiben, indem sonst seine Giltigkeit angefochten werden kann, was in der Tat auch in neuerer Zeit manchmal vorgekommen ist (Brixener Priesterkonferenzblatt 94, S. 174). Iz tega sklepamo, da tak od duhovnika spisan testament splošno obvelja, če nikdo ne ugovarja. Ako se pa kdo najde, ki s testamentom ni zadovoljen in ga hoče ovreči, ga lahko ovrže že s tem, če dokaže, da gaje spisal duhovnik. Omenjeni dekret hoče zabraniti, da bi duhovnik moralno vplival na zapustnika, varuje pa tudi duhovniku pošteno ime. In to je kaj vredno. Kmalu bi se kdo oglasil rekoč, testament bi bil čisto drugačen, če bi ga ne bil pisal župnik; tisti, ki ni dobil nič, bo rekel: župnik je kriv. Kaj še le, če sporoči testator kaj za cerkev, za maše. Duhovnikom se itak rado predbaciva, da lovijo za testamenti. Tudi za pričo naj duhovnik ne bo (po postavi sme biti), če ni neobhodno potrebno. Pač pa naj bolniku ali domačim ali pričam pove, kako se oporoka napravi, da drži. Razprave v tozadevnih knjigah so precej obširne, tudi jih nima vsak duhovnik pri rokah, zato podajem tu kratko navodilo o vprašanju, kako se napravi oporoka ali testament. Da je reč bolj jasna, sem jo razkrojil v posamezne slučaje in. razdelil vsak slučaj kratko po točkah. Splošna pravila: 1. Otroci, ki še niso dopolnili 14. leto, ne morejo napraviti oporoke; osebe, ki še niso 18 let stare, smejo sicer napraviti testament, pa le pred sodnijo; preklicani zapravljivci samo glede polovice svojega premoženja. 2. Za pričo ne morejo biti: slaboumni, gluhi, slepi, mutasti; mladoletni, ki še niso stopili v 18. leto; radi goljufije obsojeni; ženske; dedič, njegov sin, oče, brat, svak, hlapec; taki, ki ne znajo jezika, katerega zapustnik govori. 3. Postavni predpisi ali ceremonije pri oporokah naj se vselej strogo in natanko izpolnijo, sicer se lahko radi najmanjšega formalnega pogreška proti testamentu vloži pritožba in se oporoka razveljavi, zapuščino pa dobijo osebe, na katere zapustnik ni mislil in tudi ni hotel misliti, ko je delal oporoko. 4. Če je le mogoče, naj se napravi pismena oporoka. Pismo ostane. Pri ustmeni oporoki je treba pričam naročati in razlagati, vsega ne razumejo, lahko pozabijo, kar so slišale, pomrjejo, in tako pride do prepirov, potov in tožb. 5. V vsaki oporoki, pismeni in ustmeni, naj se dobro pove, kdo je dedič, in če jih je več, koliko vsak dobi: polovico, tretjino, in kakšni legati naj se izplačajo. A. Pismena oporoka. Posamezni slučaji: 1. Bolnik zna pisati in lahko piše. Oporoko naj spiše «am in jo naj tudi sam podpiše. Pristavi se kraj, dan in leto. Zgled (Slov. Pravnik, str. 188): Oporoka. Ker je smrt gotova, ali negotova njena ura, zato pri popolni zavesti in pri zdravi pameti zapisujem svojo poslednjo voljo, katera naj velja po moji smrti. a) Za glavnega dediča si imenujem svojega brata Janeza Trpina, posestnika v Bukovem Vrhu št. 15. Njemu naj se izroči vsa zapuščina z zavezo, da plača vse moje dolgove. b) Cerkvi v Bukovem Vrhu volim 100 K, ki se ji naj takoj pri moji smrti izplačajo. c) Moje truplo naj se pokoplje po šegi, ki je pri nas v navadi. Ta svoj testament sem sam spisal in podpisal. V Bukovem Vrhu, dne 1. maja 1912. Jernej Trpin, posestnik v Bukovem Vrhu št. 4. 2. Bolnik zna pisati, pa ne more (ker je zelo slab). a) Sosed napiše oporoko, bolnik mu narekuje. b) Bolnik podpiše oporoko brez prič, ali pozneje pred pri- -čami. c) Pozovejo se tri priče (sosed, ki je oporoko napisal, je lahko za pričo); dve priči morate biti obenem navzoči, tretja sme priti •poznej. d) Bolnik jih poprosi, da se podpišejo kot priče oporoke (na popisani ali prazni strani oporoke, ne na kuvert ali ovitek): N. N., priča •oporoke. (Pričam ni treba vedeti, kaj je v oporoki). 3. Bolnik ne zna pisati (brati zna). a) Sosed napiše oporoko, bolnik mu narekuje. b) Pozovejo se tri priče (sosed, ki je oporoko napisal, je lahko, za pričo). Vse tri priče morajo biti obenem navzoče, ne da bi ena prišla pozneje. c) V pričo vseh treh prič (ne prej) se bolnik podkriža. d) Eden podpiše testatorjevo ime s pristavkom: podpisal N. N.,, vse tri priče se podpišejo: N. N., priča oporoke. (Pričam ni treba vedeti, kaj je o oporoki). 4. Bolnik ne zna ne pisati ne brati. a) Sosed napiše oporoko, bolnik mu narekuje. b) Pozovejo se tri priče (sosed, ki je oporoko napisal, je lahko, za pričo). Vse tri priče morajo biti ob enem navzoče, ne da bi ena prišla poznej. c) Vsaka priča prebere ali pregleda oporoko zase. d) Ena priča prebere oporoko na glas, tako, da slišijo bolnik in drugi dve priči. e) Bolnik potrdi, da je to resnično njegova poslednja volja. f) Vpričo vseh treh prič se bolnik podkriža. g) Eden podpiše testatorjevo ime s pristavkom: podpisal N. N.„ vse tri priče se podpišejo: N. N., priča oporoke. (Tu morajo priče dobro vedeti, kaj je v oporoki). B. Ustmena oporoka. a) Pozovejo se tri priče. Vse tri priče morajo biti ob enem. navzoče, ne da bi ena prišla poznej. b) Bolnik pove pričam, da jih je poklical za priče oporoke. c) Razloži pričam svojo poslednjo voljo: kdo je dedič in kaki legati se naj izplačajo. Glede ustmene oporoke zahteva lahko vsak interesent, da jo vse tri priče, ali če je ena umrla, vsaj dve pod prisego soglasno potrdijo. Ako se priče ne vjemajo, se da oporoka ovreči. Zato je dobro, a ne zapovedano, da si vsaka priča zase zapiše, kar je slišala iz. ust zapustnika. Vse tri priče lahko naredijo tudi skupen zapisnik ali protokol, n. pr. tako-le (Slov. Pravnik, str. 192): Zapisnik. Podpisani: Martin Malovrh, posestnik pod št. 10, Tomaž Sajovic,, posestnik pod št. 12, in Anton Rojic, posestnik pod št. 11, vsi v Cerkljah, naprošeni smo bili danes zjutraj po ženi Matevža Jereba, da bi se oglasili danes popoldne v hiši omenjenega Matevža Jereba, da bi bili priče pri njegovem testamentu. Ob dveh popoldne podali smo se v hišo št. 13, kjer je Matevž Jereb ležal v postelji. Bil je sicer slaboten, pa pri popolno zdravi pameti. Ogovoril nas je takoj, ter nas po- prosil, da bi bili priče pri njegovem testamentu. Ta testament nam je tako-le razodel: a) Za glavnega dediča si je imenoval svojo ženo Marjeto. b) Domači občini je volil dvesto kron. Podpisani smo napravili takoj ta zapisnik, ter potrjujemo, da oblega testament, kakor nam ga je zapisnik razodel. V Cerkljah, dne 2. junija 1912. Martin Malovrh, Tomaž Sajovic, Anton Rojic. Ta zapisnik se napravi samo za to, da si priče ustmeno opo--roko bolje zapomnijo. Napačno bi bilo, če bi ta zapisnik podpisal ali podkrižal tudi bolnik ali zapustnik. Potem bi nastale zmešnjave, in bi se konečno ne vedelo, se-li je hotel napraviti ustmen ali pismen testament. Brž bi kdo trdil, da se je napravil neveljaven pismen testament. Opomba. Kjer se gre za veliko premoženje in je treba •obširne oporoke, je najboljše, da se pokliče sodnik ali notar in dve priči. Ce vzame sodnik še kakega zapriseženega uradnika seboj, ni treba drugih prič. Napravi se lahko potem pismena ali ustmena oporoka. Ant. Stergar. Učni načrt za verski pouk na ljudskih in meščanskih šolah v Lavantinski škofiji1. — Vsakdo, ki mu je verska vzgoja naše ljudskošolske mladine pri srcu, bo z zanimanjem segel po tej knjižici. Saj je znano, kako je posebno dandanes potrebna dobra verska vzgoja v letih, ki so podlaga in temelj celemu poznejšemu krščanskemu življenju. Najboljšo zaslombo uspešnega pouka in tudi vzgoje pa ima katehet v dobrem učnem načrtu. Prvi učni načrt so dobili katehetje v lavantinski škofiji leta 1873. Ko je pa leta 1894 izšel novi katehizem, se je pokazala potreba novega učnega načrta. Ta je izšel leta 1899. Toda kmalu se je videlo, da ta vsled spremenjenih časovnih razmer ne zadošča več, in vedno bolj se je iz katehetskih krogov izražala želja po novem, časovnim potrebam in znanstvenemu napredku primernem učnem načrtu. Kn.-šk. ordinariat je po-'vabil katehete, naj izdelajo sami načrte, primerne svojim šolam. Res se je odzvalo okoli šestdeset katehetov, ki so do 20. julija 1905 izdelali načrte za ljudske šole, šest katehetov pa za meščanske. Na podlagi teh se je sestavil načrt ter se je poslal vsem katehetom v pregled. 1 Ponatis iz sinodalne knjige leta 1912. V Mariboru, 1912. Založila kn.-šk. Lavantinska konzistorijalna pisarna. 8° (36). Pa s to osnovo še niso bili vsi zadovoljni. Napravili so še mnogo izpopolnilnih opomb. Zato se je zopet v tem smislu vse popravilo ter poslalo katehetom koncem decembra leta 1906 z naročilom, naj predložen načrt zopet dobro pregledajo ter do konca januarja 1907 vrnejo. To se je tudi zgodilo. Vse posamezne opombe, ki so bile le količkaj opravičene, je bilo treba sedaj združiti ter pripraviti za novi načrt. Mnogo dobrih katehetov je žrtvovalo obilno časa in truda, preden se je mogel objaviti sedanji učni načrt. Na lanski lavantinski sinodi je prejel svojo poglavitno izpopolnitev. Iz predgovora posnamemo, da stopi novi načrt takoj mesto poprejšnjega v veljavo. Vendar pa je do 31. oktobra 1914 samo provizoričen. Stalen postane še le potem, ako bo v tem času ustrezal krajevnim in osebnim potrebščinam. Po vsebini ga lahko razdelimo v tri glavne dele. Prvi obsega občna navodila, kako naj katehet pouk pričenja, ga nadaljuje in sklepa. Drugi del podaje natančno učno snov za posamezne razrede petrazredne ljudske šole in trirazredne meščanske šole. Tretji del utemeljuje potrebo razvrstitve učne snovi za posamezne ure katehetičnega poučevanja in podaje za posamezne razrede podrobni učni načrt. V prvem delu prejmejo katehetje nekatera važna obče priznana načela verstvenega poučevanja. Katehetom so sicer že znana iz katehetike, vendar pa jih je v učnem načrtu dobro povdarjati, ker se čita dandanes tudi mnogo katehetičnih razprav, katerih načela lahko katehete spravijo na polje neutemeljenih poizkusov. Ti pa verski vzgoji lahko zelo škodujejo. Katehetom se sicer priporoča, naj navajajo otroke, da se po možnosti dobesedno učijo katehizma, pa jim tudi po svoji razsodnosti olajšajo to učenje. Z ozirom na metodo se daje katehetom popolna prostost in se le izraža želja, da se katehet poslužuje tistih načinov učenja, ki jih izvrstni pedagogi splošno priznavajo in ki so najprimernejši njegovi osebnosti. Povdarja se pa potreba nazornega pouka. V drugem delu je določena učna snov posameznim razredom. Kdor to snov le nekoliko pregleda, mora priznati, da novi načrt nalaga mnogo lažje breme kakor poprejšnji. Snov prvega šolskega leta se lahko predela s pomožno knjigo E. Gürtler, Vollständige Katechesen für das I. Schuljahr. V drugem šolskem letu se naj učijo Malih zgodb in se na njihovi podlagi pojasni snov prvega poglavja Malega katehizma. Tretje šolsko leto naj učenci predelajo Mali katehizem na podlagi Malih bibličnih zgodb. Vsi otroci naj že tudi prejmejo zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. V četrtem šolskem letu se predela dogmatika na podlagi srednjega katehizma (I. in IV. poglavje), v petem pa moralka (II., III. in V. poglavje). Meščanska šola obsega šesto, sedmo in osmo šolsko leto. Tu je uveden Veliki katehizem, vzamejo se tudi biblične zgodbe, liturgika in cerkvena zgodovina. Le v petrazredni ljudski in trirazredni meščanski šoli se lahko vse normalno predela. Vse druge šole, ki imajo v enem razredu več šolskih let ali oddelkov, ne morejo cele učne tvarine predelati v tolikem obsegu, ker imajo manj učnih ur. Zato na vseh ljudskih šolah (kjer ni meščanske šole) ni predpisan več Veliki, ampak Srednji katehizem. S tem se je ustreglo katehetom, ki so želeli, da se učna snov omeji. Kako se da učna snov predelati, pa kaže razvrstitev učne snovi za posamezne ure v tretjem delu. Ker je učna tvarina razdeljena v 60 katehez, ostane katehetu še mnogo časa za ponavljanje. Ta podrobni načrt pa ni obvezen, ampak služi katehetom kot navodilo. Kjer je v enem razredu po več oddelkov, si mora katehet itak sam razvrstiti učno snov, ker je ne more toliko obdelati, kakor katehet, ki ima v posameznem razredu samo en oddelek ali učence enega šolskega leta. Tam, kjer se rabi Srednji katehizem, služi ta kot vodnik poučevanja verskih in nravnih resnic. Zato v podrobnem, učnem načrtu ni bilo treba navajati odlomkov ali strani iz Zgodb svetega Pisma, ker katehet katehizmovo snov lahko podaje v obliki bibličnih katehez. Na ta način lahko pri katehizmovi razlagi obdela mnogokrat odlomke svetopisemskih zgodb. Toliko časa še pa katehetu tudi ostane, da vsaj kurzorično predela najvažnejše zgodbe v hrono-logičnem vsporedu. To je šolarjem seveda potrebno, da spoznajo, kako se je tekom časa vršilo odrešilno delo celega človeštva. Katera biblična snov se da paralelno s katehizmom obravnavati, razvidijo ka-tehetje iz bibličnih komentarjev, ki sta jih izdala Seidl in Knecht. Ravnokar je izšel 1. zvezek referatov, ki so namenjeni letošnjemu katehetskemu kongresu. Dva izmed njih se bavita tudi z učnim načrtom za ljudske šole, eden pa z učno knjigo za prva tri šolska leta. Priznati moramo, da so referati res dobro premišljeni in dajejo marsikatero dobro misel za sestavo učnih načrtov. Lavantinski učni načrt pa je tak, da ima njihove zahteve skoraj vse uresničene, razen zaže-ljene učne knjige. Da še več! Novi lavantinski učni načrt mnogo bolje upošteva želje svetega Očeta z ozirom na prvo sveto obhajilo, kakor se to nahaja v omenjenih referatih. Razločuje namreč prvo sveto obhajilo in prvo sveto spoved od prvega skupnega svetega obhajila in prve skupne svete spovedi. Stališče, ki ga eden referentov katehetskega kongresa zavzema, da otroci pred tretjim šolskim letom ne smejo k prvemu svetemu obhajilu pristopiti, je naravnost napačno. Dr. Göttler si želi učni načrt brez metodičnih navodil, brez podrobnega načrta (ampak mesečno učno snov). Ker pa potem izraža željo, naj bi se v načrtu dala navodila za složno delovanje katehetovo. z učiteljstvom in z drugimi vzgojitelji, mu tudi lahko povemo, da je to ravno tako v vsaki pedagogiki in katehetiki, kakor metodična navodila. Lavantinska škofija ima v svojih sinodah natančne predpise v tem oziru in bi bili popolnoma nepotrebni v novem učnem načrtu. Referent Hofer utemeljuje potrebo enotnega učnega načrta za celo Avstrijo. Priznava pa še tudi takrat potrebo škofijskega učnega načrta, ker si predstavlja celoskupni učni načrt kot »Rahmenplan, der die Grundzüge enthält, die allen Diözesanlehrplänen Österreichs gemeinsam sein sollen«. Vsled tega smo v lavantinski škofiji z novim učnim načrtom prav dobro preskrbljeni. Zakaj sedaj imamo učni načrt, ki je pri normalnih razmerah res izvedljiv, poleg tega pa zelo zmeren v svojih terjatvah. Ker je izšel iz prakse, ji bo tudi brez-dvornno dobro služil. Zato imajo lahko tudi katehetje lavantinske škofije trdno prepričanje, da bodo z njegovo pomočjo lahko vodili mladino k Prijatelju otrok, delali veselje svojemu višjemu pastirju pri cerkvenih vizitacijah in pospeševali versko-nravno vzgojo v blagor nedolžnih otrok. Somrek. Kako obvarovati mladino pred alkoholizmom. — Ako hočemo, da se alkoholizmu moč stre, se morajo že otroci poučiti o pogubnosti nezmernega alkoholovega uživanja. Gotovo je, da se bo le tedaj obrnilo na bolje, ako bo mladina poučena o alkoholnem vprašanju. Predvsem je v to poklicana šola. Šola ima poleg staršev nalogo, skrbeti za telesno in nravno vzgojo otrok. Zloraba alkohola je zlo, ki škoduje telesnemu, duševnemu in nravnemu razvoju in zdravju človeškemu. In ker je dandanes to zlo tako silno razširjeno v družbi, v kateri se nahaja otrok, da je resna nevarnost za otroka, tedaj je jasno, da je naloga šole, dati otrokom pouk o strašnih posledicah alkoholovih. Prvo je pouk! Že šolski otroci se morajo natančno poučiti o alkoholnem vprašanju. Stari rek: »Učimo se za življenje, ne za šolo«, se mora tudi tukaj uveljaviti! Ako se otroci že v šoli pouče, kako strašne posledice ima alkohol za telo, dušo, družino, državo, cerkev, potem se bo mladina, ko zapusti šolo in stopi v življenje, varovala pijančevanja, pa taka mladina bo imela pozneje tudi smisel za boj proti alkoholizmu. Ako pridobimo mladino za to gibanje, potem smemo reči, da gremo proti lepši bodočnosti slovenskega naroda. Pa ne le zato, ker se mnogo otrok šele potem, ko šolo zapuste, uda pitju, ampak tudi zato moramo poučevati mladino, ker že kot šolski otroci zavživajo alkoholne pijače. So tudi pri nas šole. kjer je že nad 90% učencev pilo alkoholne pijače. Ako katehet v šoli preiskuje, se prepriča, da je že mnogo otrok bilo pijanih celo od žganja! Zato »Voditelj« 1912. 19 je sveta dolžnost šole, da obvaruje otroke pred tem zlom! Sicer pa je v interesu šole same, da odvrača otroke od alkoholnih pijač; kajti alkohol slabi ves otrokov organizem, zlasti vpliva na možgane, tako da otrok težko misli, si ne more zapomniti, je zelo pozabljiv in len. Ves napredek šole trpi, ako uživajo otroci alkoholne pijače. Noben učitelj in noben katehet ne more brezbrižno gledati, kako neizmerno veliko gorja napravlja alkohol v naših družinah. Ako hočemo, da se naš narod reši, moramo vsaj mladino obvarovati pred trinogom alkoholom. Delati se mora na to, da so vsi šolski otroci popolni zdržniki. Nikogar ne moremo imenovati pravega prijatelja ljudstva, ki ne bi neprestano z vsemi svojimi močmi deloval pri tem velikem rešilnem delu. Ako bi vse naše ljudske šole vpeljale pouk v alkoholnem vprašanju, bi v nekaterih letih imeli zdrav, krepak in značajen rod. Potem bi prišla v resnici zlata doba našega ljudstva. Toda kako naj katehet poučuje otroke v protialkoholnem vprašanju ? Že v prvem šolskem letu naj otroke povpraša, če so že pili vino, pivo ali žganje. Vse si naj katehet zapiše, da bo imel nekoliko sta-ristike. Otroke, ki niso pili še nobenih opojnih pijač, naj pohvali, ■druge pa prijazno pouči, da je škodljivo piti vino, pivo ali žganje, da je za otroke najboljša pijača voda in mleko itd. V III. šolskem letu, ko znajo otroci že brati, naj prične z organizacijo, t. j. z vp;sovanjem otrok v družbo treznosti. Kako naj se to zgodi? Najprvo naj kolikor mogoče pouči otroke o alkoholnem vprašanju, predvsem v pogubonosnih posledicah alkoholizma. Nato naj zahteva, da se zdrže vsake opojne pijače. Zato naj vpiše v I. stopinjo •vse one, ki se priglasijo. Seveda, ako komu stariši branijo, naj ga tne sprejme. Prav je, ako take stariše katehet prime in primerno pouči. Otroci, vpisani v družbo treznosti, naj se ne vpišejo v zapisnik .župne družbe treznosti, ampak naj bo zanje poseben zapisnik. Otroci snaj dobe tudi male podobice družbe treznosti po 2 h. Protialkoholni pouk otrok je katehetu olajšan s tem, da se poslužuje malega protialkoholnega katehizma. Ta katehizem je malo dopolnilo 5. božje zapovedi. Glavna vprašanja naj se otroci nauče, drugo naj prebero, da znajo s svojimi besedami povedati. Koristno je, če se otroci nauče kako protialkoholno pesmico, na pr. »Jaz pa nekaj vem« ... ali se naj nauče vsaj izrek: »Dokler bom živ., žganja ne bom pil«. Priporoča se obesiti na šolske stene protialkoholne table, na ka-erih se vidijo posledice alkoholizma na posamezne dele človeškega telesa. Zaveza, da kdo ne bo pil, se naj naredi vsaj za vso šolsko dobo. Katehetu ne sme biti zadosti, da otroke samo vpiše, marveč jih mora na njih dolžnost večkrat spominjati in opominjati. Sicer ,pa je pri krščanskem nauku mnogokrat prilika govoriti o alkoholizmu, m pr. pri 10 božjih zapovedih, pri sedmih poglavitnih grehih (nečistost, nezmernost v«jedi in pijači, jeza, lenoba) ali pri grehih zoper sv. Duha (do lepega opominjevanja otrpneno srce imeti). Ako katehet razlaga čednosti: čistost, zmernost, ima priliko, da otro-!kom govori o alkoholnih pijačah. Tudi mnogo zgodb iz sv. pisma se dobi, pri katerih duhovnik lahko opozarja na pogubne posledice pijančevanja, n. pr., vesoljni potop, Noe, Gedeon, Holofern, Baltazar, Herod, izgubljeni sin, itd. Kot zglede zdržnosti naj kaže na Samsona, Daniela, sv. Janeza Krstnika, Kristusa na križu. Treba pa je tudi nadzorovati, če otroci drže abstinenco. To nadzorovanje ni težko, ker otroci radi naznanijo drug drugega. Po praznikih, žegnanjih itd. naj vpraša, če so zvesti ostali. Katehet naj porabi razne dogodke, da otrokom pristudi pijanost. Ako kdo vsled pijanosti zmrzne ali utone, naj jih opozori, kam člo- veka dovede pijančevanje itd. Na vsak način pa mora duhovnik poučevati tudi stariše v alkoholnem vprašanju pri pridigah, pri krščanskem nauku, pri pouku mater, pri predavanjih v društvih itd. Ako ne pouči starišev, se kaj lahko zgodi, da bodo vse to podrli, kar bo on s težavo sezidal. Sprejem otrok v družbo treznosti se lahko zgodi v šoli ali pa tudi slovesno v cerkvi. Vprašanje je tudi, ali naj katehet zahteva od vseh otrok zdržnost ali samo od onih, ki se prostovoljno zglasijo. Katehet naj se ravna po krajevnih razmerah. Kjer je ljudstvo že poučeno o alkoholnem vprašanju in je abstinenca že med odraslimi razširjena, naj kar od vseh otrok zahteva zdržnost. Izjemo naj napravi pri onih otrocih, katerim stariši branijo. Nekoliko sile ne škoduje. Kaj pa je vzgoja? Ali ni vzgoja siljenje? Če smemo zahtevati od otrok, da ne smejo kaditi, koliko bolj smemo zahtevati, da ne smejo piti opojnih pijač, ker alkohol je veliko večje zlo kakor pa nikotin. Sv. Peter opominja duhovnike, da spolnjujejo svoje pastirske dolžnosti z besedami: »In kadar se bo pokazal Poglavar pastirjev, boste prejeli nezvenljivo krono časti« (1 Petr 5, 4). Ta nezvenljiva krona je nam pripravljena, toda nikakor še ne zagotovljena. Mi si jo moramo šele priboriti kot dobri vojščaki Kristusovi. Vsak greh, ki ga v boju zoper alkoholizem preprečimo, vsaka duša, ki jo rešimo, vsaka družina, ki jo obvarjemo propada, bo biser v nezvenljivi nebeški kroni. . Dolžnost dušnega pastirja in torej tudi kateheta je, vse storiti, da se pijančevanje zabrani. Zato naj vzgaja mladino v duhu popolne vzdržnosti. Pričnimo z mladino in Bog bo z nami! Homec (Kranjsko). Anton Mrkun. of^ooaoe^c----------- III. Cerkveni pregled. Čigava bo sveta dežela? Za nobeno deželo na svetu se ni toliko krvi prelilo, kakor za sveto deželo. Zgodovina nam pripoveduje o premnogih bojih, ki so jih bili za to deželo razni narodi, kakor Izraelci, Filistejci, Sirci, Egipčani, Babilonci* Asirci, Perzijani, Macedonci, Rimljani, Bizantinci, Arabci, križarji, Saraceni, Turki, Francozi ob času Napoleona I. Sv. dežela je dandanes sicer v turški oblasti, vendar si jo laste razni narodi. Pravih Turkov je prav malo, večinoma so samo uradniki, katere pa domačini Arabci sovražijo in jih niti ne priznavajo za prave mohamedance. Mladoturki skušajo vezi s Carigradom utrditi, da zidajo železnice, da se v šolah poučuje turški jezik, da imajo vsa važnejša uradniška mesta Turki, da se vse centralistične odredbe vedno bolj izvršujejo itd. Arabci so najmogočnejše pleme v Palestini. Razprostirajo se po Arabiji, Siriji, Mezopotamiji in velikem delu Afrike. Sicer nimajo razun Maroka nobene samostojne velike države, četudi jih je nad 15 milijonov, vendar žive posamezni rodovi pod svojimi glavarji (šejki) mnogokje popolnoma svobodno. Palestina šteje dandanes okrog 700.000 prebivalcev, od teh so štiri petine, ki govore arabsko. Felahi, t. j. kmetje so sicer sirskega pokolenja, a so sprejeli arabski jezik. Pravi Arabci so beduini, potomci Izmaelovi. O teh veljajo besede, ki jih je angel Gospodov govoril o Izmaelu: »Ta bo divji človek, njegova roka bo zoper vse, in roke vseh bodo zoper njega, in on bo postavil šotore vsem svojim bratom nasproti« (Gn 16, 12). Beduini so bojeviti in fanatični mohamedanci. Več ko tisoč let so že naseljeni po Palestini, njih jezik je ljudski jezik. Zato mislijo Arabci, da imajo edino oni pravico do Palestine. Francozi tudi pravijo, da imajo pravico do sv. dežele, češ da imajo te pravice še iz časov križevskih vojsk, ko je njih kralj Ludvik Sveti pridobil sveto deželo v last. Dalje se sklicujejo na Napoleona I., ki je bil s svojimi vojaki v Palestini. Razun tega jim je Cerkev podelila varstvo kristjanov v Orientu. Četudi je Francija v Evropi do skrajnosti sovražna sv. Cerkvi, vendar v Orientu skrbno brani pravice kristjanov. Njeni konzuli so pri vsaki cerkveni slovesnosti in branijo vsakega meniha, če se mu zgodi kaka krivica. S tem si hoče Francija pridobiti v Palestini vedno večji vpliv in vedno več pravic. Priznati se mora, da so francoski misijonarji storili ogromno kulturnega dela v sveti deželi. Ustanovili so mnogo šol, sirotišnic in raznih drugih dobrodelnih zavodov. Francoski jezik ima tam največ veljave. Tudi Nemci imajo skomine po sveti deželi. Po celi Nemčiji, tako med katoličani kakor med protestanti, vlada veliko zanimanje za sveto deželo. Noben evropski narod nima tako velikih in cvetočih kolonij v sveti deželi kakor nemški. Nemški katoličani imajo posebno društvo »Deutscher Verein vom heiligen Lande«. Namen tega društva je: 1. Sveto deželo zopet pridobiti za krščansko vero in krščansko kulturo, 2. varovati in pospeševati interese katoliških Nemcev v sveti deželi. Društvo zelo živahno deluje, ustanavlja in podpira v sveti deželi katoliške misijone, gostišča in šole. V Jeruzalemu ima ljudsko šolo in učiteljišče. Za nemške romarje je sezidalo v Jeruzalemu velik hospic sv. Pavla pred damaškimi vratmi. Sezidalo je tudi prekrasno cerkev »Maria-Heimgang« na Sionu. Vzdržuje letovišče in bolnišnico v Emavsu, šolo in bolrišnico v Haifi, kmetijsko postajo v Tabgi ob Genezareškem jezeru, 12 arabskih šol v Galileji ter misijonsko postajo v Gazi. — Tudi nemški protestantje so zelo delavni in imajo razne zavode, šole, bolnišnice itd. Vpliv nemške države je v sveti deželi vedno večji in nemški jezik si pridobiva vedno več veljave. Rusi istotako mislijo, da bodo enkrat gospodarji svete dežele. Rusija se smatra za pokroviteljico vseh pravoslavnih, katerih je v Palestini precešnje število. Cesarsko, rusko-palestinsko društvo šteje na stotisoče •udov od carske rodbine do ubogega mužika. To društvo ima velikanska denarna sredstva, katera uporablja za pospeševanje ruskih interesov v sveti deželi. V Jeruzalemu je sezidalo dva hospica, enega za 7000 romarjev, drugega za 700. V celi Palestini in Siriji sta 102 ruski šoli z 1 1471 učenci. Te ruske šole širijo pravoslavno vero in ruski vpliv med palestinskim ljudstvom. Rusko palestinsko društvo zelo pospešuje romanje v Palestino. Največ romarjev v sveto deželo pride iz Ruskega1. Njih število raste od lel-i do leta. Sv. sinod v Peterburgu je duhovščini ukazal, da vzpodbuja, vernike k romanju v sveto deželo. Ruskim romarjem je romanje r.a svete kraje zelo olajšano. Ruske železnice in rusko črnomorsko parobrodno društvo je vozne stroške zdatno znižalo. Seveda višji krogi na Ruskem izrabljajo verski čut ruskega ljudstva v politične namene. Ruska vlada si hoče pridobiti velik vpliv v Palestini in zato pospešuje romanje. Da ruska vlada v resnici zasleduje politične namene v sveti deželi, je jasno iz tega, ker namerava prevzeti nadzorstvo in vodstvo vseh ruskih šol v Siriji in Palestini rusko zunanje ministerstvo. Te šole se v poročilih imenujejo »razširjevalke ruske kulture in ruskega političnega vpliva«. Ruskih romarjev je čedalje več, na leto jih pride nad 30.000. Tudi Angleži mislijo, da so samo oni sposobni napraviti red in mir v sveti deželi ter jo kulturno dvigniti. Gotovo je, da so Angleži v resnici za to najbolj sposobni, kar so že v mnogih krajih pokazali. Kar se tiče Palestine, se Angleži sklicujejo tudi na to, da so oni gospodarji Egipta in da je Palestina še ne pred 100 leti pod Mehemet-Alijem spadala pod Egipt. — Tudi Angleži imajo v sveti deželi šole in dobrodelne zavode. Ogromne svote dajajo za znanstvene namene, za izkopavanje starin in za objavljanje krasnih publikacij o svetih krajih. A Mrkun. (Konec prihodnjič.) 1 Rußland und Palästina v listu »Missionen der Augustiner von Mariä Himmelfahrt« 1911, 283. IV. Slovstvo. a) Pregledi. Homiletična tečaja v Ravensburgu in na Dunaju. 1. Homiletische Gedanken und Ratschläge. Von Dr. Paul Wilhelm von Keppler, Bischof von Rottenburg. 8° (IV und 114) Freiburg 1910, Herdersche Verlagshandlung. K 1.44; geb. K 2.16. Vorträge auf dem ersten homiletischen Kurs in Ravensburg 13. bis 15. September 1910. 8° (VIII und 118) Rottenburg a. N. 1911 v Wilhelm Bader. K 2.16. Anleitung zur Verwertung der Jakobusepistel in der Predigt. Vorträge gehalten aus Anlaß des homiletischen Kurses in Ravensburg am 13., 14. und 15. September 1910 von Dr. Johannes Evang. Belser, o. Professor der Theologie an der Universität Tübingen. 8° (VIII und 104) Freiburg 1911, Herdersche Verlagshandlung. K1.80; geb. K 2.40. 2. Erster Homiletischer Kurs in Wien 1911. Vorträge und Verhandlungen im Aufträge der österr. Leo-Gesellschaft herausgegeben von Dr. Heinrich Sw oboda. Lex.-8° (IV und 2I4) Wien und Leipzig 1911, Verlag von Heinrich Kirsch. K 3.60. 1. Misel na prireditev homiletičnega tečaja se je sprožila pri nekem posvetovanju dekanov rottenburške škofije. Škof dr. Keppler, eden najboljših poznavalcev homiletičnega slovstva in sam odličen homilet, se je takoj zavzel za ta načrt, in tako se je vršil tečaj ob obilni udeležbi (okoli 550 slušateljev) v Ravensburgu od 13. do 15. septembra 1910. Na prvem mestu imenovane tri knjige vsebujejo predavanja tega tečaja. Temelj tečaju je položil rottenburški škof dr. Keppler s svojimi predavanji, ki so izšla v razširjeni obliki pod naslovom »Homiletische Gedanken und Ratschläge«1. Kdaj in kako bode naša pridiga času primerna — po vsebini in obliki? Na to vprašanje odgovarja z dvanajsterimi osnovnimi in vodilnimi stavki, ki stoje na prvem mestu in o katerih v knjigi obširneje razpravlja. Prva pridigarjeva naloga je seveda, da oznanjuje verski nauk nepokvarjen in čist (xrjv r:apaS'Y]y.Y)v cs'V/.a-žjov 1 Tim 6, 20), pri tem pa se mora ozirati na posebne razmere in potrebe sedanje dobe; upoštevati je treba višjo izobrazbo, naraščanje veri sovražnih struj, socialno gibanje, individualizem in kulturo osebnosti, zanimanje za etična in vzgojeslovna vprašanja, daleč razširjen pesimizem. Vse to zahteva, da pridigar dela nesebično in vztrajno, da se sam poglobi v večnoveljavne razodete resnice in jih potem poda poslušalcem v lepi obliki, priprosto, jasno. Poglavitna lastnost pridigarjeva mora biti apostolska prostodušnost (xai 66; toT; 8ouXo^; aou p. era tt a p pvj a lot; ti a-avj ; XaAsiv t6v Xoyov aou Dej 4, 29), ki izključuje malodušnost, nezaupnost in pesimizem 2. 1 Do sedaj je izšlo že 6 izdaj. 2 Vsem pridigarjem, ki se jih hoče prijeti malodušnost, bodi priporočeno v premišljevanje Dej 3, 1—26; 4, ; — 31, posebno pa 4, 23—31. Kepplerjeva knjižica bodi najtopleje priporočena; iz nje se učijo-lahko stari in mladi pridigarji — in učiti se imajo vsi, saj je služba besede (Staxovia toö Xoyou) bistven del službe katoliškega duhovnika. Druga zgoraj navedena knjiga obsega predavanja profesorjev dr. Kocha, dr. Rohr a, stolnega kapitularja dr. Recka in mestnega župnika H e f e 1 e j a. Dr. Anton Koch, profesor moralke na vseučilišču v Tübingenu, podaja lepo razpravo o homiliji (str. 3—24), ki jo sam rekapitulira v naslednjih stavkih: 1. Zgodovinsko sta se razvila dva načina pridige: homi-lija in tematična pridiga. 2. Značilna vrstna razlika med homilijo in te-matično pridigo je razmerje do sv. pisma. 3. Sta pa dve, homiletično enakopravni vrsti homilije: eksegetična in tematična homilija. 4. Homilija je kot razlaga in naobračba sv. pisma ne le opravičena, temveč potrebna in nepogrešljiva. 5. Korist pridigarske službe zahteva, da se gojita tematična pridiga in homilija. Dobrodošlo dopolnilo Kochove razprave je praktično navodilo, kako se da homiletično obdelati Mt 24, 15—35 l. Podaja ga strafiburški profesor dr. Ignacij Rohr (str. 27—46). Svoji razpravi je dodal izdelano eksegetično homilijo o Lk 12, 16-21 (str. 46—53). Dr. Fr. Ksav. Reck, zaslužni pisatelj obširnega dela »Das Missale als Betrachtungsbuch« 2, podaja najprej teoretična navodila za uspešno homiletično izrabljanje missala za pridigo, potem pa navodila praktično na-obrača na mašni formular praznika sv. apostolov Petra in Pavla (str. 57 do 100). Mestni župnik Karol Hefele je govoril o pridigi sv. Bernardina Sienskega. Tudi ta knjiga nudi toliko zanimivega in poučljivega, da gotovo ne bo nikomur žal, ako jo naroči in prouči. Znani ekseget profesor dr. Janez Ev. Belser, ki je izdal 1. 1909 znanstveno razlago Jakobovega lista 3, je pokazal na ravensburškem tečaju, kako se da izkoristiti ta poslanica homiletično. Svoja predavanja, nekoliko razširjena, je objavil v posebni knjižici. B. metoda je ta, da poda naj prt j kratko parafrazo perikope ali odstavka, potem pa osnovne misli in načrt homilije. Knjižica je jako instruktivna. 2. Dunajski homiletični tečaj se je vršil od 14. do 16. februarja 1911. O njem nam poroča lepo opremljena knjiga, ki smo jo navedli zgoraj na zadnjem mestu. Že to je hvalevredno, da so združena predavanja s poročilom o pripravi na tečaj in prireditvi sami v eni knjigi. Osnovna misel, ki se je obdelovala na dunajskem tečaju je: sv. pismo in pri- diga. Poleg predavanj, ki so se nanašala naravnost na to misel, so bila še druga, ki so kazala zglede dobre uporabe biblije ali pa se bavila s praktičnimi in organizatoričnimi vprašanji. Inomoški profesor dr. Mihael Gatterer S. J. je govoril o sv. pismu kot stvarnem viru pridige (str. 1 —9). Naš čas potrebuje trdnih načel, velikih misli in kulture srca. Vse to se najde v sv. pismu. — Msgr. Franc Stingeder, bivši stolni pridigar v Linču in zaslužni ho- 1 Mt 24, 15—35 je evangelij zadnje nedelje po binkoštih. 2 Voditelj XIII (1910) 367; XIV (1911) 277. — 3 Voditelj XII (1909) 308 nsL miletični pisatelj ', je opozarjal v svojem predavanju na pomen sv. pisma za govorniško obliko pridige (str. 10—19). P. dr. Avguštin Rösler C. Ss. R. je razpravljal o tematični pridigi in homiliji (str. 65—78); tema-tična pridiga je v zadnjem času skoraj izpodrinila homilijo, treba je skrbeti, da se ta zopet oživi. Dr. Henrik Swoboda je govoril o govorniški samostojnosti v intelektualnem, nravstvenem in estetično-retoričnem oziru, za katero je sv. pismo naravnost vzor (str. 90—102). Referat prof. dr. Josipa Somrek o sistematični razvrstitvi cerkvenih govorniških predmetov je prinesel letošnji Voditelj str. 13—27. Ta predavanja, ki so vsa jako poučljiva, so se bavila neposredno s sv. pismom. Priporočamo jih resnemu študiju in ovaževanju. Nekaj predavateljev je slikalo cerkvene govornike, ki so znali spretno uporabljati sv. pismo. Naj slede naslovi njih predavanj: Sv. pismo v pridigah cerkvenega učenika Gregorija Nazianskega (dr. Adolf Donders); Sv. pismo v pridigah Leona Velikega (dr. F. Dorfmann); Sv. pismo v pridigi mistikov (prof. dr. J. Zahn); Sv. Klement Marija Hofbauer kot pridigar (p. Adolf Innerkofler C. Ss. R.); Veith kot homilet (prof. dr-Celestin Wolfsgrub er O. S. B.) Neposredno praksi je služilo dvoje predavanj. P. Viktor Kolb S. J., znani apostol katoliškega tiska, je govoril o predavanju in napakah pri predavanju, tajni komornik Jakob Schreiner pa je navajal udeležence k praktično pravilnemu predavanju s tem, da je drastično pokazal, kako se ne sme govoriti. Organizatorična vprašanja sta obdelala prof. dr. Julij Glattfelder {sedaj škof csanädski), ki je nasvetoval ustanovitev posebnih homilatičnih profesur, in prof. dr. Jan. Köck, ki je podal načrt in načela za homile-tične časopise. * * * Stvarno se ravensburški in dunajski tečaj izpopolnjujeta. Zato priporočamo najtopleje vse zgoraj navedene publikacije, ki vsebujejo predavanja na obeh. Dunajski je imel bolj praktičen značaj, ker je bila na koncu predavanj diskusija in zvečer v šotski ■cerkvi evharistična pobožnost, pri kateri so pridigali tedanji koadjutor, sedanji dunajski knezonadškof kardinal dr. F. Nagi, kašovski škof dr. A. Fische r-Colbrie in churski škof dr. J. Schmid pl. Gril neck. Lukman. b) Ocene. Enzyklopädie der theologischen Wissenschaften nebst Methoden lehre. Zu akademischen Vorlesungen und zum Selbststudium. Von Dr. Cornelius Krieg, Professor an der Universität Freiburg i. Br. Zweite, verbesserte Auflage. 8° (XIV und 331). Freiburg i. Br. und Wien 1910. Herdersche Verlagshandlung. K 6.— ; geb. in Leinw. K 7.44. Pisatelj te knjige, katere prva izdaja je izšla 1. 1899, je sedaj že med Tajnimi, umrl je dne 24. januarja 1911. Ker je bila knjiga v »Voditelju« že temeljito ocenjena (III [1900] 385—387), zadostuje opomba, da je nova izdaja skrbno predelana v tekstu in v slovstvenih podatkih. Junilius Africanus ni mogel umeti 1. 522, ker je napisal svojo knjigo Instituta regularia divinae legis še le okoli 1. 550, najbrž 551 (prim. O. Bardenhewer, Patrologie3. Freiburg i. Br. 1910, 552). Lukman. Kniha Soudcuv. — Preklad z Vulgaty i z püvodniho textu a vy-klad. Napsal dr. Jaroslav Sedlaček. V Praze. Nakladem »Dedictvi sv. Prokopa«, 1910. 8° (VIII in 419) K 8.— Navedeno delo je izdalo društvo »Dedictvi sv. Prokopa« v Pragi, ki ima namen, izdajati znanstvene bogoslovne kr.jige v češkem jeziku. Članarina znaša 80 K, ud-duhovnik se zaveže vsako leto na praznik sv. Prokopa maševati za žive in mrtve ude ter dobrotnike društva, drug ud pa pri sv. maši moliti v ta namen. Društvo je izdalo že precej bogoslovnih knjig. Skoro enak namen ima književna organizacija za izdajanje knjig »Vzdelavaci knihovna katolickä«. Pri tej »knihovni« je izdal isti dr. Jaroslav Sedlaček »Uvod do knih Stareho Zakona«, kjer se s hvalevredno natančnostjo peča tudi s slovenskim slovstvom o sv. pismu. V razlagi knjige Sodnikov navaja avtor v uvodu primerne opazke za bolje razumevanje knjige. Pri tem citira mnenja raznih teoretikov, ki jih pa temeljito ne ocenjuje, kar bi bilo pričakovati, ampak omenja samo, da so njih mnenja »negotova in subjektivna« (str. 12), »nikakor gotova« (str. 23). Če se že navajajo, bi se naj negotovost in subjektivnost tudi pokazala! V razlagi sami prevaja hebrejski in Vulgatin tekst vzporedno ter razlaga z velikim znanstvenim aparatom verz za verzom po vsebini in besedi, hebrejski in latinski. Pri Jeftejevi prisegi je mnenja, da je Jefte svojo edino hčer in edinega otroka v resnici daroval (dal umoriti) kot žgavno daritev, ter podpira to mnenje spretno s hebrejskim besedilom in z zmislom. Poleg avtorjevega mnenja, da izhajajo Filistejci »morebiti« (snad) iz Krete, bi se naj navedlo tudi drugo mnenje, ki je vsaj toliko verjetno ko to. Čehom je le čestitati, da se jim nudijo tako temeljite razprave! • Dr. Slavič. Lehrbuch der Moraltheologie. — Von Dr. Anton Koch, Professor der Theologie an der Universität Tübingen. Dritte, vermehrte und verbesserte Auflage. 8° (XIV und 688). Freiburg i. Br. und Wien 1910, Herdersche Verlagshandlung. K 13.20; geb. in Leinw. K 15. —. Prva izdaja te knjige je izšla 1. 1905, druga je sledila 1. 1907. Oceno prve je prinesel »Voditelj« IX (1906) 338 nsl. Pričujoča tretja izdaja se bistveno ne razlikuje od svojih prednic, v podrobnostih pa se v vsakem paragrafu kaže pisateljeva skrb, da bi svojo knjigo kolikor mogoče izpopolnil. Posebno vestno so revidirani slovstveni podatki. Opozarjajoč na omenjeno oceno želim knjigi mnogo prijateljev. Kdor se hoče natančneje baviti s teologičnim nravoslovjem, bode moral seči po Kochovem delu že zaradi skrbno sestavljenih slovstvenih podatkov. Lukman. Christliche Berufsarbeit. Von Georg Birki e. Mit kirchl. Druckgenehmigung 8’ (IV, 136 Seiten). Regensburg 1911. Verlagsanstalt vorm. G. J. Manz. Preis geheftet und geschnitten M. P50. Slavni socialni škof Ketteler je rekel: »Die Arbeit ist eine über- reiche Quelle des Lebens geworden. Ein christlich arbeitendes Volk ist ein glückliches Volk, ein Mensch, der christlich arbeitet, ein glücklicher Mensch. Ohne Arbeit gibt es weder Glück noch innere Zufriedenheit.« Da je to res in kako se to doseže, s tem razpravlja pričujoča knjižica. Pisatelj govori o treh poglavjih, kako naj kristjan izvršuje svoj poklic v krščanskem duhu, »da bo«, po besedah sv. Pavla, »vse karkoli dela, delal v imenu Jezusovem«, kakor to zahteva naš nadnaravni namen. V prvem poglavju je govor o poklicu in o tem, kakšno mesto mu gre v krščanskem življenju. Poklic mora biti tak, da ne ovira ali one-mogočuje krščanskega življenja; ne smeš zaradi poklica zanemarjati najimenitnejšega, najpotrebnejšega, spoznavati Boga in njegovo voljo. Stan,, ki v njem ne moreš izpolnjevati božjih ali cerkvenih zapovedi, ali ki te na ta ali oni način spravlja v bližnjo priložnost smrtnega greha, je pregrešen. Če boš v svojem stanu vselej ravnal po božjih in cerkvenih zapovedih, ti znajo iz tega priti velike težave in škoda, toda tega se pravi kristjan ne sme bati. Ne smeš zaradi drugega dela n. pr. v društvih, slovstvu, umetnosti zanemarjati svojega poklica. Vsak človek, tudi tisti, ki je z denarjem založen, da mu zaradi preskrbe ne bi bilo treba izbrati si nobenega poklica, je vendar dolžen, svoje zmožnosti in moči posvetiti kakemu delu, n. pr. umetnosti, slovstvu, znanstvu; s svojimi močmi in sredstvi naj podpira dela ljubezni do bližnjega, misijone, časnike itd. Poklic izbere človeku Bog; nihče se ne sme siliti v stan, ki ga Bog vanj ne kliče, pa tudi drugi nimajo pravice, siliti koga v stan, v katerega očividno Bog človeka ne kliče. V drugem poglavju razpravlja temeljito o tem, kaj je potrebno, da bodo naša stanovska opravila Bogu dopadljiva in zaslužljiva, da bo torej naše delo zares krščansko, imelo nadnaravno vrednost. Mora se naše delo opirati na pomoč božjo, pa tudi človek mora svoje storiti Potrebna je torej človeku stanovska izobrazba, mora imeti sposobnost, slednjič pa mora svoja stanovska opravila tudi prav izvrševati. Posebno povdarja potrebo in korist izobrazbe in vporabljanje napredka, tako da pravo krščansko delo nikdar ne sme in ne more biti nazadnjaško! Da bo človek sposoben za delo, si mora nadomestiti moči, ki jih zgubi pri delu, s spanjem in primernim počitkom, dovoljno hrano in skrbeti za sveži zrak. Prav izvršuje svoj poklic tisti, ki vse dolžnosti, tudi najneznatnejše, vestno opravlja, ne prenaglo in površno; zato si mora pridobiti »delavske« čednosti: potrpežljivost, vztrajnost, poštenost, premišljenost, pokorščino, premagovanje samega sebe. Dela naj z ljubeznijo in veseljem Varovati se je treba »delavskih« sovražnikov: nezmernosti, želje samo po uživanju, lenobe, postranskih poklicev, ki človeka ovirajo v glavnem poklicu. Vsak naj na pomoč pokliče prijatelje, ki mu bodo pomagali svoj poklic prav izvrševati: določen red, delati vse v pričujočnosti božji, opravljati vsako delo tako, kakor bi bilo to opravilo zadnje v življenju. Oziraj se na zglede, zlasti na delavno življenje Jezusovo v Nazaretu. A še le dober namen, delati vse iz ljubezni do Boga, v čast božjo, vdihne dušo tvojemu delu, mu da pravo vrednost. S tem namenom, ki ga imenujemo •/.ai' l'qoyift dober namen, lahko združimo še druge tudi dobre namene na pr. da si zaslužimo vsakdanji kruh, da moremo izobraziti otroke, pomagati staršem, podpirati bližnjega, koristiti katoliški cerkvi, razširjati njen ugled itd. Dober namen pa izvira, iz milosti božje, in jasno, lahko razumljivo, kakor še nismo čitali o tem, govori pisatelj o pomenu dejanske milosti, o posvečujoči milosti in kako si jo moremo ohraniti in pomnožiti. V tretjem odstavku nas hoče pisatelj navdušiti, da bi krščansko delo visoko čislali in si prizadevali, v tem smislu opravljati svoja stanovska opravila. Zato primerja med seboj samo naravno in nadnaravno (krščansko) delo, razjasni razmerje med krščanskim delom in dobrimi deli, indiferentnimi deli itd. Lepo razloži tudi naravno in nadnaravno vrednost in plačilo o krščanskem duhu opravljenega dela. Iz teh podatkov spoznamo, da obravnava knjižica eminentno praktično tvarino. To, kar se tu razpravlja, bi moralo prešinjati srce vsakega kristjana, bi mu moralo biti vodilo v življenju, v izvrševanju poklica, ker le potem je pravi kristjan, po duhu in življenju. Saj imajo mnogi zelo čudne pojme o tem, kaj se pravi biti v resnici kristjan. Da so le tako od daleč podobni pravemu kristjanu, pa je — po njihovih mislih — že dovolj. Če tupatam naredi kakšen križ, ali ubogaime da, ali na Božič ali Veliko noč v cerkev gre, pa se mu zdi, da je non plus ultra kristjan! Preberi to knjigo in našel boš resnično podobo pravega kristjana, kakšnega duha mora biti, kakšno naj bo njegovo življenje, dejanje in nehanje. Zalibog so se ljudje nekako emancipirali, ločili od Kristusa, božje trte, od krščanskih načel. Vsak gre le za časnim dobičkom in častjo, vodi ga le napuh ali lakomnost in poželjivost. »Iščite najprej božje kraljestvo« . . . Kako malo jih je, ki bi to vpoštevali. Kako mehanično, brez ozira na Boga, na svoj večni namen jih mnogo opravlja svoja dela, izvršuje svoj poklic in se tako oropajo preobilega časnega in večnega dobička in blagoslova v krščanskem duhu opravljenega dela. Nazadnje bodo spoznali, da je bilo vse njihovo življenje, ves njihov trud, le udarec po zraku, prazno, ničvredno, nečimerno . . . Zato je treba nazaj h Kristusu! Gotovo je potrebno navodilo, kako naj človek svoj poklic pokristjani, posveti. K temu bo brez dvoma pripomogel ta spis. Nič novega nam sicer ne nudi Saj to, kar ona priporoča in uči, je katoliška cerkev učila že 19 stoletij, ko je navajala ljudi, hoditi za Kristusom, kakor je dobila nalogo od Gospoda: Pojdite in učite vse narode ... in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal! Pomagala bo ta razprava tudi duhovniku pri njegovem prizadevanju, doseči glavno nalogo dušnega pastirstva v sedanjem času: vse prenoviti v Kristusu, poglobiti krščansko življenje med ljudstvom, ga zopet, kakor je bilo nekdaj, prekvasiti s krščanskim duhom, da bo vsak »živel iz vere«. Dušni pastir sam, ki mu pretijo glede poklica iste napake in nevarnosti kakor drugim, bo lahko zajemal iz spisa vzpodbude, da vse težave premaga, svoj poklic prav izvršuje, si vedno ohrani pravega duha, ki ga naj deli tudi drugim. Če bi bila knjižica spisana v še bolj prisrčnem tonu in v gladkem jeziku, s kakršnim se odlikuje n. pr. škofa Kepplerjeva razprava »Mehr Freude«, bi gotovo dobila še več čitateljev, kar delo tudi zasluži. A. S. Die Christianisierung der heutigen Diözese Seckau von Mathias Ljubša, Strafanstalts-Seelsorger. Graz und Wien 1911, Styria.. 8» (XV + 247) K 6,— Marljivi g. pisatelj je že znan bralcem Voditelja vsled svojega članka : Je-li deloval sv. Rupert kdaj na Štajerskem? (Voditelj X [1907] 256—288). V navedeni knjigi pa razpravlja cerkveno zgodovino sekovske škofije, ali boljše rečeno vsega štajerskega ozemlja severno od Drave (torej tudi dela lavantinske škofije) od začetka krščanstva do XI. stol. Pri tem pa tudi obširno govori o koroški (pokristjanjenje Karantanije) in o zapadni ■Ogrski (Dolnja Panonija), deloma tudi o Štajerski južno od Drave. Nihče ni dosihdob tega gradiva tako trezno in temeljito prerešetal; drznih novih tez g. Ljubša ni stavil, a to, kar pove, je solidno. Knjiga zasluži, da se vsem, slovenskim razumnikom najtopleje priporoča. Pisatelj govori najprej o rimski dobi, potem o naseljevanju Slovencev, o legendarnem delovanju sv. Ruperta na Štajerskem, o pokristjanjenju Karantanije v dobi nadškofa Virgila, potem pod njegovimi nasledniki do Gebharda, o pokristjanjenju Dolnje Panonije in o delovanju sv. Metoda v naših krajih. V sklepčnem poglavju določuje lego najstarejših cerkev (za lokalno zgodovino jako zanimivo poglavje, čeprav se lega več cerkev najbrž nikdar ne bode mogla za gotovo dognati) in ustanovitev najstarejših župnij. S kronološko tabelo se končuje zanimivo delo. Stegenšek. Lebensvolle Biblische Geschichte oder Schulbibel? Eine Lebensfrage der katholischen Jugend-und Volksbildung besprochen von Jo s. Krug, Hauptlehrer in München. 1911. Druck und Verlag der Verlagsanstalt vorm. G. J. Manz, Buch- und Kunstdruckerei. Na Nemškem se je razvnela živahna polemika radi pripravne učne knjige za biblijski pouk. Dosedaj so bile tam, kakor pri nas uvedene v ljudskih šolah »Zgodbe sv. pisma«, sestavljene po načinu »Zgodb«, ki jih je priredil za ljudske šole pred blizu 100 leti Krištof Schmid. Da je besedilo sv. pisma vsaj deloma pretežavno, torej otrokom ne-umljivo, to prizna vsakdo; gre se le zato, kako podati učencem potrebno razlago? Schmid pripoveduje dogodke iz sv. pisma recimo »po svoje«. Nekoja mesta iz sv. pisma pusti neizpremenjena, neumljive izraze nadomesti s svojimi, kjer se mu zdi potrebno vpleta v zgodbo razlago in pri-lično še vporabo kar v tekstu. Njegove »Zgodbe« so torej sv. pismo, komentar in komentator ob enem. Sedaj je pa zavladalo med nemškimi kateheti drugo mnenje. Otroci naj spoznavajo sv. pismo v pristni obliki, kajti nikdo — tako jo trdil že Overberg — ne more lepše pripovedovati, kot so možje, ki so bili od sv. Duha razsvetljeni, božja beseda se ne da nikako povoljno nadomesti s človeško. Treba torej prirediti posebno izdajo sv. pisma za ljudske šole, mesto »Biblische Geschichte« »Schulbibel«. To delo se je poverilo g. Stieglitzu v Monakovem. Obelodanil je nekak izvleček iz sv. pisma novega zakona in pa komentar, ki bi naj služil katehetu pri razlaganju. Krugu ne ugaja niti Stieglitzovo sv. pismo za ljudske šole, še manj pa metoda, ki bi se naj po njej razlagalo otrokom, zlasti se mu zdi nesmisel, da bi naj bilo v eni roki (učenčevi) sv. pismo, v drugi (katehetovi) pa komentar. Boji se tudi, da bi se s to »anatomijo« in »seciranjem« sv. pisma ne uvedel v verski pouk zopet tako zloglasen in monakovskim katehetom toli omržen način poučevanja, besedna analiza, pa, da bi se zgubil pri dolgotrajnih besednih in stvarnih razlagah ves vtis svetopisemske zgodbe itd. Krug pledira z vso vnemo za »Zgodbe .sv. pisma« po načinu Schmidovih zgodb in priznati moramo, da jako pre- pričevalno brani svoje stališče. Pri učenih razpravah, kakor je Krugova, bi le želeli malo manj temperamenta, pa bi njegova izvajanja tudi pri nasprotnikih bolj učinkovala. Ker bo mogoče enkrat tudi pri nas, četudi v nedoglednem času, več zanimanja za katehetiko in bi vtegnilo med drugim tudi to vprašanje priplavati na površje, kako seznaniti otroke s svetopisemskimi dogodki, priporočamo Krugovo knjigo vsem č. g. katehetom, da se o tem velevažnem vprašanju pravočasno informirajo. Kajpada bo treba slišati tudi »drugo plat zvona«, to pa potem, ko bo izdal svoje poročilo »Katholischer Lehrerverband für Deutschland«, ki je zboroval o Binkoštih 1912 v Erfurtu in razpravljal o tej zadevi v prilog Stieglitzu in njegovim somišljenikom. A. Cišel;. Vollständige Katechesen für die untere Klasse der katholischen Volksschule zugleich ein Beitrag zur Katechetik von Gustav Mey. Dreizehnte, verbesserte und vermehrte Auflage. 8° (XVI und 476). Freiburg im Breisgau 1911. Herdersche Verlagshandlung. K4.20; geb. in Leinw. K 5.40. Leta 1905 je izšla knjiga »Die Münchener katechetische Methode«. Vdor je bral ta naslov, je menil, da so katehetje v Monakovem iznašli do cela novo katehetično metodo; če je pa preučil knjigo, se je kmalu prepričal, da le zagovarjajo prastaro pedagoško načelo: omnis cognitio inci-pit a sensu, da se zavzemajo za princip nazornosti tudi v veronauku, katerega pa že Kristus sam priporoča, ki so ga vpoštevali sv. očetje n. pr. sv. Avguštin (De catechizandis rudibus), sv. Gregorij Veliki, ki so ga zagovarjali sholastiki, istotako tridentinski zbor, ki je pa imel tudi v poznejših dobah, ko se je poučevalo ali brez metode, ali po drugih metodah svoje zagovornike n. pr. Overberga, Gruberja, Mildeja, Hirscherja i. dr. Priznati pa moramo pohvalno, da so monakovski katehetje ono ponekodi žalibog pozabljeno pedagoško načelo jeli s vso vnemo povdarjati, pa da so mu -— opiraje se zlasti na psihologijo —• podali filozofično podlago ter mu tako priborili občno veljavo in priznanje. Med može, ki so se — veliko prej nego monakovski katehetje — zavzemali za nazorni verski pouk pa tudi povdarjali, da nudi sv. pismo najboljša nazorila, prištevamo Gustava Meya. Njemu gre še ta zasluga, da ni svojih nazorov zagovarjal le v teoriji, marveč 1. 1869 in 1870 izdal tudi dovršene kateheze za spodnje razrede ljudske šole, ki v njih na podlagi sv. pisma podaja katehu-menom potrebne nauke. Značilno za isti čas, ko so izšle prvič njegove kateheze, je pač dejstvo, da se je moral Mey takorekoč skrivati za avtoriteto dr. J. B. Hirscherja, da bi priboril upravičenost svoji metodi. Takrat je namreč prevladovalo mnenje, da katehet že »opravi svoj posel«, če poda otrokom verske resnice s katehizmovim besedilom, potem se pa v šoli ponavlja stavek za stavkom tako dolgo, da si ga katehumeni zapomnijo, kvečemu, da se otrokom katehizmovo besedilo kolikor toliko razloži. Proti tem načinu poučevanja je nastopil dr. Hirscher in izdal pri Herderju v Friburgu 1. 1863 knjižico: »Besorgnisse hinsichtlich der Zweckmäßigkeit unseres Religionsunterrichtes der gesammten Geistlichkeit mitgeteilt von Dr. J. B. Hirscher.« On pravi n. pr. »Wo in aller Welt darf man die von Gott gesetzte Ordnung, zu Kenntnissen zu gelangen, umkehren und statt mit Anschauungen mit abstrakten Lehrsätzen anfangen? . . . Also in den drei ersten Schuljahren Biblische Geschichte, weil die Religionswahr- heiten in ihr in anschaulicher und für kleine Kinder faßlicher Offenbarung vorliegen . . . Verschone man die Kleinen mit toten Begriffen und gebe man ihnen lebendige und belebende Anschauungen.« Po teh zlatih navodilih se je ravnal G. Mey. Da je zadel pravo pot, to pač dokazuje dovolj jasno 13. izdaja njegovih katehez in pa dejstvo, da slovi »Der Katechismus für die Diözese Rotte n bürg«, ki je sestavljen na podlagi Meyevih katehez kot najbolj pripraven kate-hizem za ljudske šole. G. Mey je sicer doživel le tri izdaje, nadaljnje so omislili njegovi častilci. Spremembe so v primeri s celoto malenkostne, večinoma le formalnega značaja Nekoliko obširnejši kot v izvirniku je nauk o zapovedih božjih, o najsvetejšem zakramentu in o sv. maši. Pri slednjem je pa izdavatelj pozabil, da so kateheze namenjene otrokom prvih razredov, ker jih je prvotno preveč raztegnil. Tudi razdelitev posameznih katehez je Mey bolje pogodil, kot oni, ki je nekatere »popravil«. Meyeve kateheze zaslužijo v marsikaterem oziru izredno pohvalo. 1. Kažejo katehetu edino pravo učno pot, ki se je mora držati zlasti pri malih katehumenih: zgodovinsko. 2. Vsaka kateheza tvori učno enoto. 3. Verske resnice se podajajo otrokom v priprosti, razumljivi obliki. 4. V uvodu, pa tudi pri posameznih katehezah, daja avtor katehetu praktična navodila za kateheziranje. Njegova knjiga vsebuje vzorne kateheze, pa tudi kaj dobro metodiko verskega pouka. Edino, kar bi želeli pri prihodnji izdaji je, da bi bile nekatere kateheze hronološko uvrščene n. pr. razlaga Očenaša po katehezi: Jezus učenik; razlaga dveh zapovedi ljubezni ne pred prvim čudežem v Kani; nauk o zakramentu sv. pokore po katehezi o vstajenju. Imamo že precej pomožnih knjig za kateheziranje, a Meya dosedaj še ni noben avtor prekosil. Želeli bi le, da bi njegove kateheze služile vsakemu katehetu za vzor, pa tudi to, da bi njegovih katehez nikdo več ne »popravljal«. A. Cižek. Povabitev in poziv k primernemu praznovanju evharističnega leta 1912 v škofiji Lavantinski. Spisal in priobčil Dr. Mihael Napotnik, knezoškof. V Mariboru, 1912. V lastni založbi. 8° (IV in 134). V lični knjižici je zbral prevzvišeni pisatelj svoji dve okrožnici o evharističnem letu z dne 25. decembra 1911 in 14. januarja 1912 in postni pastirski list o jagnjetu (gl. Voditelj XV [1912] 175 nsl.) ter dodal dva evharistična govora, ki ju je imel v družbi vednega češčenja v letih 1898 in I899. Dostavljeno je tudi poročilo o sestavitvi škofijskega odbora, ki ima pripraviti potrebno, da bode škofija častno zastopana na Dunaju, da se bo pa tudi doma povsod slovesno obhajalo evharistično leto. Izšla je tudi nemška knjižica z naslovom »Einladung und Werbung«. Prepričani smo, da se bode temu vabilu in pozivu odzvalo mnogo voljnih in za dobro vnetih src. Lukman. Kommunizieret oft! — Ein Zyklus von neun eucharistischen Vorträgen gehalten von Dr. phil. und theol Johann Ude, k. k. Universitätsprofessor. Graz und Wien 1912. Verlagsbuchhandlung »Styria«. 8° (IV und 67). Zbirka pridig, izdanih povodom letošnjega evharističnega kongresa na Dunaju, razpada v dva dela. Vsebina I. dela (5 govorov): Pristopajte k sv. obhajilu pogosto, ako mogoče vsak dan, če si hočete poglobiti vero, pomnožiti ljubezen, imeti milost, zadobiti moč zoper dušne nevarnosti, ohraniti čistost in zagotoviti srečno vstajenje. V 2. delu (4 poučni govori) podaja na podlagi odloka sv. Očeta pogoje za pogostno sv. obhajilo Delce je bogata zakladnica krepkih nagibov k pogostnem sv. obhajilu, ki se stopnujejo v čedalje močnejše in izdatnejše. Poleg gradacije motivov vzbuja in ohranja poslušalčevo pozornost tudi lepa logična razvrstitev snovi: v naravnih prehodih razvija in vrsti neprisiljeno misel na misel, nagib zida na nagib, ena pridiga je podlaga drugi, prva skupina govorov pripravlja na drugo. Na podlagi sv. pisma, ki je spretno in obilno uporablja, podaja resnice v kratkih, krepkih in jasnih stavkih priprosto, nazorno in jedrnato, ne izgubljajoč se v podrobnosti, strogo se držeč obširne dispozicije, ki jo je postavil pred vsako pridigo. Navedene vrline kakor tudi kratkost posameznih pridig priporočajo knjižico. M. Krajnc. Preskrbljeni mladenič. — Molitvenik za mladino. Spisal č. g. Jan. Boško. Izdal in založil salezijanski zavod na Rakovniku 1910. K 1.20. Molitvenik je namenjen pred vsem salezijanskim gojencem za skupno rabo, dokler so v zavodu in potem za vademecum v življenje; pa tudi mladeničem med svetom. Da opozorimo nanj dušne pastirje, katerim so zlasti mladeniči na srcu, povemo o njem sledeče. Dele ima tri: I. Pouk, II. Molitve, III. Pesmi. Prvega je spisal svetnik — saj tako smemo imenovati slavnoznanega vzgojitelja dečkov don Boška. Salezijanska poročila pišejo: »Vzgoja don Boskova je bila preventivna, po kateri je s čudovitimi vspehi vzgajal mladino. Rajši, kot kaznovati storjene pregreške, skrbe vzgojitelji, da pregreške zabranijo.« Temu načelu primerne nauke daje knjižica v svojem I. delu. Za vzgled in vzor se vedno postavlja v naukih, premišljevanjih in molitvah poleg Marije »pomočnice kristjanov« angelski mladenič sveti Alojzij. — Podpisani sodi tako: Dobro bodemo storili, ako ta del molitvenika pred vsem sami dobro proučimo, večjim dečkom že v šoli pohvalno o knjižici govorimo, izstopivšim iz šole pa jo spravimo v roke s primernim dobrim navodilom. Dečki, ki se jim ta molitvenik priljubi, se v »norih letih« ne bodo zmotili. Mladeniči med svetom (izven zavoda) n. pr. v Marijinih družbah lahko Marijo tudi kot Brezmadežno Spočetje ali pod drugim naslovom posebno kličejo na pomoč. Vsak dušni pastir — zlasti katehet —- bo sploh moral dandanes imeti v zalogi zadostno število izvodov knjig duhovne mladeniške literature. »Preskrbljenega mladeniča« bi bilo priporočati izstopivšim iz šole, »Življenja srečni pot«, »Rafael«, »Mladeničem I in II«, »Zlato knjigo« in »Krščanskega vojaka«, bo pa tudi treba spraviti gotovo kar največ fantom v roke. Bomo morali v ta namen pridobiti, kjer ne gre drugače, tudi nagraditi agitatorje. V molitvenem (II. delu) je poleg slovenskih tudi več latinskih tekstov, ki se menda rabijo v zavodu. Želeli bi tudi poleg obrazcev za zavod tudi molitvice iz katehizma za jutro in večer, ker se knjižica priporoča mladeničem sploh. Ugajajo nam nauki za ministrante in odpevki po litanijah. Knjižica je sploh premišljeno sestavljena. Litanije itd. so po potrjenem besedilu. Jezik je lep; namesto »dodeli« je pač pravilnejše »podeli«. -— Naj bi se knjižica iz Rakovnika in kmalu tudi iz Veržeja obilno naročala. Jož. Cede. Assumptio B. M. V. za orkester, zbor in soli uglasbil P. Hugo-lin Sattner O. Ff. M. (Posnetek za klavir). 4° (106 in IV). V Ljubljani 1912. Katoliška Bukvama. K 8.— O. H. Sattnerjev oratorij ,,Assumptio“ tvarja nekak mejnik v zgodovini slovenske glasbe. Naši skladatelji so nam pač v zadnji dobi že podarili dela večjega obsega, a še le s tem oratorijem smo dobili umetni- ško obliko, ki je zraven opere višek vokalne skladbe. Pa tudi slovenski oratorij nam je ustvaril skladatelj. On se ni držal tesno običajnih oblik, ampak hodil je v tem oziru svoja lastna pota. Oblika se izcimi pri njem iz globoke pesniške in muzikalne vsebine celega dela, ona raste nekako od znotraj na zunaj. Vsebini pesnitve odgovarja tudi globoka religijoz-nost, spojena z nekako ljubkostjo, ki veje iz cele skladbe. A s tem ni rečeno, da skladatelj ne zna govoriti tudi krepkih in vznesenih besed, ako je to treba. To kažejo osobito njegovi veličastni zbori. Izmed posameznih delov bi še posebej omenil: damski zbor (str. 54) in fugo (str. 82) z naslednjim sopran-solom (str. 88). To so pravi biseri vokalne kompozicije. Obžalovati pa je, da na Slovenskem nimamo — razen v Ljubljani — takih zborov, ki bi to delo utegnili tako proizvajati, kakor si zasluži. H. D. Fünf fugierte Festspiele für Orgel von Ign. Hladnik. Op. 61. 4° (18) Augsburg & Wien. Anton Böhm u. Sohn. K 2.40. Pet prav prikupljivih skladbic za praktične potrebe. Vsaka skladbica ima kratko tematično predigro, kateri sledi četveroglasna izpeljava teme. Ostali del uporablja na prost način tematično vsebino. Vse številke ne zahtevajo od igralca preveč tehničnih spretnosti, vsled česar bode prav dobro služilo svojemu namenu. Za manj spretne organiste pa bi bil g. skladatelj naj zaznamenoval na potrebnih mestih stav prstov ter pedalsko aplikaturo. H. D. Razprave. 1. Simbolika v novem zakonu. Spisal Jakob Kavčič, Maribor. § 4. Kdo pripada k novozakonskemu duhovništvu ? B. Zakramentalno duhovništvo. Apostoli, dijakoni in prezbiterji Božji Zveličar je izbral izmed njih, ki so v njega verovali (Jan 1, 35—51; Mt 4, 18—22; Mk 1, 16—20) dvanajst za svoje apostole (Lk 4, 13—16; Mk 3, 13 — 19) in še dvainsedemdeset drugih (Lk 10, 1 —16); oboje je obdaroval z izrednimi darovi ter jim obenem naročil, naj oznanjujejo bližajoče se božje kraljestvo (Mt 10, 1—42; Mk 6, 7—13; Lk 9, 1—6; 10, 17—22). Razodel se jim je za Kristusa, božjega Sina, (Mt 16, 13—20; Mk 8, 27—30; Lk 9, 18 21) in jim označil vero v svojo osebo za temelj Cerkve, katera bo iz njih izšla kot vidna družba1 (Mt 16, 18) in katere oblasti bodo segale tudi v večnost, v nevidni nebeški svet (Mt 16, 19; 18, 17. 18). Na večer pred trpljenjem, ko je s svojimi apostoli pri zadnji večerji jedel velikonočno jagnje, je posvetil kruh in vino in s tem oboje spremenil v svoje telo in svojo kri (Mt 26, 26—29; Mk 14, 22—26; Lk 22, 14—20). Z besedami: »To delajte v moj spomin« (Lk 22, 19; I Kor 11, 24—26) jih je postavil za duhovnike nove zaveze. Po svojem vstajenju še je ostal štirideset dni na zemlji in v tem času je enajsterim apostolom razložil prevzvišeni poklic, katerega jim je bil določil (Lk 24, 46—48; Dej 1, 8), dal jim je oblast, odpuščati grehe, ko je dihnil v nje in rekel: »Prejmite sv. Duha, katerim boste grehe 1 Kal £7ti ta'JTYj Tjj Tcšrpa obtoSoarjaw p.ou v,ijv ixxXrjalav. »Vod'telj« 1912. odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani« (Jan 20, 22. 23). Na simboličen način jim je torej podaril moč sv. Duha in najvišjo oblast. Poslal jih je poučevat vse narode v njegovih naukih in krščevat z njegovim krstom, da dosežejo večno zveličanje (Mt 28, 16—20; Mk 16, 14—18); postavil jih je tako za preroditelje človeštva, nositelje in posredovavce novega življenja, za vogelni kamen svojemu kraljestvu na zemlji. V apostolih je poslal tudi njihove naslednike kot učitelje in delivce božjih skrivnosti za vse narode in za vsa stoletja. Preden se je ločil od njih, je ponovil obljubo (Lk 24, 49), poslati jim svetega Duha, (Jan 14, 16—20; 15, 26; 16, 13) ter jih zagotovil svoje lastne pomoči do konca sveta (Mt 28, 20); nato jih je blagoslovil in šel vpričo njih v nebesa (Lk 24, 50. 51; Dej 1, 8. 9). Apostolsko število dvanajst, kakor ga je bil Kristus začetkoma določil, so ostali apostoli zopet izpopolnili z Matijem, katerega so izvolili po žrebu (Dej 1, 15-26). Na binkoštni praznik, ko je prišel sv. Duh vidno na apostole v podobi ognjenih jezikov, so sprejeli izpopolnitev svojega poklica (Dej 2, 1—4) in napolnjeni s svetim Duhom so začeli opravljati svoje apostolsko delo najprej v Jeruzalemu med mnogoštevilnimi Judi, ki so došli k praznikom iz Evrope, Afrike in azijskih pokrajin (Dej 2, 5—41). Ko pa se je število vernikov namnožilo, so uredili apostoli, da je cerkvena občina izvolila izmed svoje sredine sedem mož, ki so bili na dobrem glasu, »polni svetega Duha in modrosti«. Te so posvetili z molitvijo in s polaganjem rok v di-jakone in jim naklonili službo, da oskrbujejo uboge in cerkveno imetje, sami pa so se s toliko večjo vnemo posvetili oznanjevanju besede božje (Dej 6, 1—6). Vendar pa so tudi dijakoni pridigovali in krščevali (Dej 6 — 8). Apostoli so nadalje postavili za svoje sosvetovavce (Dej 15, 2. 4. 6. 23; 16, 4), za predstojnike cerkvenih občin (Dej 20, 17. 28; 1 Petr 5, 1. 2) in za oskrbnike svetih opravil (Jak 5, 14) starejšine' ali nadziratelje 1 TipeapurepoL ’ (Ž7uay.G7iE(d) opazovavec, pokrovitelj, nadziratelj kakšne občine. C. I, D. 21: Episcopatus autem vocabulum inde ductum, quod ille, qui efficitur Episcopus, superintendat, scilicet curam gerens subditorum: SxotieiV enim graec.e, latine intendere dicitur, Episcopi autem graece et latine speculatores interpretantur: nam speculator est praepositus in Ecclesia dictus, eo quod speculatur et perspiciat populorum infra se positorum moreš et vitam. — Presbyter graece, latine senior interpretatur: non modo pro aetate, vel decrepita senectute, sed etiam propter honorem et dignitatem, quam acceperunt, presbyteri nominantur; unde et apud vete-res iidem episcopi et presbyteri fuerunt, quia illud nomen dignitatis est et non aetatis. Sv. pismo rabi besedo ir.iay.0H0l kot priimek za TtpstßutEpOl, kakor je to razvidno iz Dejanja apostolov: »Poslal je pa (Pavel) iz Mileta v Efez in je poklical starejšine cerkve« (toüg JtpS'jßuTSpOUg TY]g Ixy.ÄYjCTiag [20, 17]) in jim na srce polagal, rekoč: »Pazite torej na se in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe (imaxÖTOUg), da pasete Cerkev božjo« (20, 28). Sploh pa pozna sveto pismo v cerkvenih občinah le dvojno službo, namreč ŽTua/.OTtOt in Oiav.OVOl. Tako piše sveti apostol Pavel Filipljanom: »Vsem svetim v Kristusu Jezusu bivajočim v Filipih z vladikami in pomočniki« (abv drciaxoTtotg xai S'axdvoig) in v listu do Timoteja opisuje lastnosti cerkvenega predstojnika (Ž7uaxo7tog) (1 Tim 3, 2-7) in pomočnikov (S'.äxovog) (1 Tim 3, 7—13). Isto poroča Klement, tretji naslednik sv. Petra'. Prva cerkvena občina je bila ustanovljena v Jeruzalemu. Glavar te občine je bil sv. apostol Jakob, in njegovi sotrudniki so bili starej-čine in dijakoni (Dej 21, 18; Gal 1, 19; 2, 12). Po vzgledu jeruzalemske cerkvene občine so apostoli in njihovi sotrudniki osnovali in ■uredili cerkvene občine tudi zunaj Palestine; nastavili so starejšine s polaganjem rok (Dej 14, 23), izbrali za to službo takšne, ki so bili sposobni (1 Tim 3, 2—7; Tit 1, 5—9). Občine, ki so jih posamezni apostoli ustanovili, so nadzirali vsi apostoli, jih oskrbovali in pazili na nje (2 Kor 11, 28). Na svojih popotovanjih so jih obiskovali (Dej 15, 36. 41) pisali jim podučilne in svarilne liste in gojili medsebojno vez krščanske ljubezni in cerkvene skupnosti (Rim 16, 16; 1 Kor 16, 19. 20). Apostolstvo, katero so apostoli sprejeli od Kristusa, se kaže kot služba (Dej 1, 20. 25), opremljena z višjimi oblastmi in v urejenih krščanskih občinah se že tudi javi kot vidni zunanji red. Hierarhični red. 'Ko se je bilo krščanstvo bolj in bolj razširilo, je postal tudi delo-ikrog za apostole zelo obširen, in zato so si postavljali izkušene može za pomagače; tako sv. Pavel Timoteja v Efezu (1 Tim 1, 3) in Tita na Kreti (Tit 1, 5) naravnost imenuje sodelavca (6 aovEpyöq poo Rim 16, 21; 2 Kor 8, 23). Sv. Peter je v Rimu posvetil Lina za naslednika 2, 1 Clemens Rom., I ad Corinth. 42: Kaxa )((l>pag ouv zal TtoXsig y.Y)puaaovTEg aatKaravov ta: i-ap^ag airabv, Soxtpaaavtsg t(j> tvEupat'., e:g žjUTAGiioug y.ai Siaxdvoog tih v jxsXXövtwv 7i'.at£'j£tv • y.ai zovzo oi> y.aivwg ■ iv. yap Sfj toXXöv /pd-vo)v šy£Ypa--c mpi imav.orMv y.ai Staxdvwv • o'kwg yäp nov XsyEt vj ypaepf; • Kaxasr/jao) xoug imov.onovt; aüxöv žv oiay.oauvyj y.ai tou«; Siay.ovoug aoxwv žv nhzsi. Patres apostolici. Edidit F. X. Funk (Tubingae 1901) I2, 152. 2 Irenaeus, Contra haeres III, 3, 3: Fundantes et instruentes beati apostoli Ecclesiam, Lino episcopatum administrandae Ecclesiae tradiderunt. Huius Lini Paulus in his quae sunt ad Timotheum epistolis meminit. Succedit autem ei Anacle-Xus: post eum tertio loco ab apostolis episcopatum sortitur Clemens, qui et vidit 20* sv. Janez v Smirni Polikarpa. Tem svojim sotrudnikom so podelili apostoli njihovi službi pristojne in potrebne oblasti (1 Tim 1, 3. 4; 5, 19—22; Tit 1, 5. 2, 15). Toda apostoli so se deloma razšli v daljnje paganske pokrajine in dežele, deloma pa že tudi pomrli, zato so ostali apostoli sami ali njihovi pomagači pri posameznih večjih cerkvenih občinah posvetili predstojnike, da opravljajo in nadaljujejo apostolsko službo, in tem edino se je izključno pridjalo ime žraaz.onot, škofje '. Škofovska služba se je torej razvila iz službe apostolov in njihovih pomočnikov. Ker so apostoli službo apostolstva neposredno sprejeli od Kristusa, škofje pa od apostolov, zato je škofovska služba v resnici božja in apostolska 2. Sv. Janez imenuje v Skrivnem razodetju predstojnike maloazijskih cerkvenih občin »poslance«, dtYysXXoi ž~xd sbodrjatfiiv (Raz 1, 20; 2, 1. 8. 12. 18; 3, 1. 7. 14); tudi duhovniki so poslanci (dy/sXot); duhovniki sa v obče poslanci božji, škofje pa pred vsem poslanci Kristusovi3. Preden so torej apostoli postavili škofe, so sami opravljali škofovsko službo združeno z apostolsko. V prvih krščanskih časih je škof v svoji občini opravljal neposredno sam vsa bogoslužna opravila; brez njega ali njegovega posebnega naročila se ni smelo nič izvrševati, ne krščevati in ne obhajati agap, obedov ljubezni *. Škofom so pomagali duhovniki in dijakoni, ki so se s skupnim imenom nazivali starejšinstvo (presbyterium). S starejšinstvom se je škof v važnih rečeh posvetoval; po njegovi smrti je starejšinstvo oskrbovalo cerkveno občino, dokler ni bil izvoljen naslednik. V krščanskih občinah so bile tri bistveno različne cerkvene službe: škofovska, duhovniška in dijakonska, katere so opravljali škofje, duhov- ipsos apostolos. P. gr. 7, 849 AB. — T er tuli i a n us, De praescriptione haereticorum 32: Hoc enim modo ecclesiae apostolicae census suos deferunt: sicut Smyrnaeorum ecclesia Polycarpum ab Ioanne collocatum refert; sicut Romanorum Clementem a Petro ordinatum edit ... P. lat. 2, 44. ' Clemens Rom., I ad Cor. 44: Apostoli quoque nostri per Iesum Christum Dominum nostrum cognoverunt contentionem de nomine episcopatus oborituram ; ob eam ergo causam, perfecta praescientia praediti, constituerunt praedictos ac de-inceps ordinationem dederunt, ut, cum illi decessissent, ministerium eorum alii viri probati exciperent. Ed. Funk I2 155. 2 Hieronymus, Ep. 41 (ad Marcellam) 3: Apud nos Apostolorum locum episcopi tenent. P. lat. 22, 476. Prim. A. Snoj, Ali je monarhični episkopat apostolska ustanova? Voditelj XV (1912) i nsl. 3 F. X. Massl, Erklärung der hl. Schriften des Neuen Testamentes XIII. Regensburg 1847, 45. 4 Ignatius, Ad Smyrn. c. 8: Non licet sine episcopo neque baptizare, ne-que agapen facere (Patres apostolici. Ed. cit. I, 283). niki in dijakoni1. Škofje, duhovniki in dijakoni tvorijo hierarhijo ali sveti vladarski red (sacer principatus), in oni so po božji na-redbi nositelji tistih oblasti, katere je Kristus podelil apostolom2. Z ozirom na trojno cerkveno oblast, učeniško, duhovniško in kra Ijevsko, so se s časom iz episkopata, prezbiterata in dijakonata razvile nove službe. Glede na duhovniško oblast (hierarchia ordinis) so nastali iz dijakonata: subdijakoni, akoliti, eksorcisti, lektorji in ostiariji; v teh redovih pa ni nobene oblasti, katere bi ne obsegal že dijakonat. Glede na kraljevsko oblast (hiarchia iurisdictionis) so izšli iz episkopata patriarhi, eksarhi, primati in metropoliti, ki imajo vsak po zvišavi službi tudi zvišano oblast, katera izhaja iz primata; iz prezbiterata prelati in arhiprezbitererji; iz dijakonata pa arhidijakoni in oboji dobivajo svojo zvišano oolast deloma iz primata, deloma iz episkopata. Le glede na učeniško oblast se po zgodovinski poti ali tekom časa niso osnovale druge službe; sicer pa je ta oblast v zvezi s kraljevsko. Primat. Kristus je izročil svoj nauk in svoje zakramente vsem apostolom kot nekaj enotnega; apostoli povdarjajo pred krščanskimi občinami enoto vere in duhovnega življenja ali zvezo s Kristusom v eno telo kot temeljni zakon. »Kakor je telo eno in ima mnoge ude, pa vsi udje enega telesa, če tudi jih je mnogo, so eno telo; tako tudi Kristus. Ker smo bili v enem duhu mi vsi v eno telo krščeni, bodisi Judje, bodisi Grki, bodisi sužni, bodisi svobodni, in vsi smo bili napojeni v enem duhu« (1 Kor 12, 12. 13). »Skrbno si prizadevajte, da ohranite edinost duha v vezi miru. Eno telo in en duh, kakor ste tudi poklicani v enem upanju svojega poklica; en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vas vseh« (Ef 4, 3—6). 1 Ignatius, Ad Smyrn. c. 8: Omnes episcopo obtemperate, ut Iesus Christus Patri; et presbyterio ut apostolis. Diaconos autem revereamini ut Dei man-datum. Ibid. — Ad Magnes. 6: Hortor, ut in concordia Dei omnia peragere stude-atis, episcopo praesidente loco Dei, et presbyteris loco senatus apostolici, et diaco-nis, mihi suavissimis concreditum habentibus ministerium lesu Christi. Ed. cit. I, 235. — Ad Trallian. 3: Cuncti similiter revereantur diaconos, ut Iesum Christum, sicut et episcopum, qui est typus patris; presbyteros autem ut senatum Dei, et ut concilium apostolorum. Ed. cit. I, 245. * Cone. Trid. Sess. 23, can. 6 De sacramento ordinis: Si quis dixerit, in Ecclesia catholica non esse hierarchiam divina ordinatione institutam, quae constat ex episcopis, presbyteris et ministris, anathema sit. Denzinger-Bannwart, Enchi-ridion Symbolorum11 n. 966. Prvo edinišče vere in duhovnega življenja je bil za krščanske občine škof1. In da ohranijo škofje raznih pokrajin in dežel skupnost in enoto telesa, so potrebovali središča in vidne glave, in ta jim je bila dana v Petru2 in njegovih naslednikih. To jasno kažejo osnovni zakoni svete Cerkve. Ko je Jezus razodel apostolom sebe kot Kristusa, Sina božjega, in napovedal ustanovitev svoje Cerkve, je postavil Petra za temelj Cerkve, in postavljena na ta temelj ostane po njegovi obljubi nepremagljiva proti vsaki moči zmote in laži (Mt 16, 16—19. Jan. 21, 15—17). Peter je umrl kot rimski škof3, zato so rimski škofje obenem poglavarji svete Cerkve. Kjerkoli je nastal v Cerkvi kakšen razpor, ki se je imel od višje oblasti razsoditi, so se obračali do apostolske stolice v Rimu, s katero morajo biti vse cerkve edine *. Papež ni le prvi v cerkveni hierarhiji, ampak na njem sloni vsa hierarhija: »Ti si Peter in na to skalo bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16, 18); »Pasi moja jagnjeta — pasi moje ovce« (Jan 21, 15. 16), in cela uprava svete Cerkve je po božji naredbi monarhična. Kristus ostane, četudi poveličan v nebesih, nevidna glava svojega vidnega telesa, to je svoje Cerkve na zemlji; on deluje naprej kot najvišji učenik, duhovnik in kralj, to pa po ljudeh. Določil je Petra in njegove naslednike, da kot namestniki opravljajo trojno najvišjo službo 1 Ignatius, Ad Smym. c. 8: Ubi comparuerit episcopus, ibi et multitudo sit, quem admodum ubi fuerit Christus Iesus, ibi catholica est Ecclesia. Patr. ap. ed. cit. I, 283. — Ad Magn. c. 13: Subiecti essote episcopo et vobis mutuo, ut Iesus Christus Patri secundum čarnem et apostoli Christo et Patri et Spiritus, ut unio sit et spiritualis et camalis. Ed. cit. I, 245. Cfr. Ad Ephes. c. 5; ad Philad. c. 4. — Ad Trallian. c. 2. Necessarium itaque est, quemadmodum facitis, ut sine episcopo nihil agatis. Ed. cit. I, 245. 2 Hieronymus, Adversus Iovinianum I, 26: Propterea inter duodecim unus eligitur, ut capite constituto schismatis tolleretur occasio. P. lat. 23, 2. — Cj-pri-anus, Epist. 70, 3: Una ecclesia a Christo Domino supra Petrum origine unitatis et ratione fundata. Thascii Caecilii Cypriani Opera omnia. Rec. G. Hart el. Corpus script. eccl. lat. III, 2, 769 Cfr. Optatus Milev., Adversus Parmenianum VII, 3. 3 Cyprianus, Epist. 59, 14: Post ista adhuc insuper pseudo-episcopo sibi ab haereticis constituto navigare audent et ad Petri cathedram atque ad ecclesiam principalem, unde unitas sacerdotalis exorta est, a schismaticis et profanis litteras ferre, nec cogitare eos esse Romanos, quorum fides apostolo praedicante laudata est ad quos perfidia habere non possit accessum. Corp. script. eccl. lat. III, 2, 683. Optatus Milev., Adversus Parmenianum II, 2: Igitur negare non potes, scire te in urbe Roma Petro primo cathedram episcopalem esse collatam, in qua sederit omnium apostolorum caput Petrus; unde et Cephas appelatus est. P. lat. 11, 947. 4 Irenaeus, Contra haeres III, 3, 3: Ad hanc enim ecclesiam (sc. Romanam) propter potiorem principalitatem necesse est omnem convenire ecclesiam. P. gr. 7, 849 AB. in ohranijo edinost svete Cerkve. Kakor ni edinosti v nauku in v življenju brez edinosti škofov, tako ni edinosti škofov brez glave, kateri so podrejeni škofje. Papeštvo ali primat je postavljeno obenem z edinostjo in po edinosti svete Cerkve. Papeštvo je ravno tako ustanovljeno od Boga kakor Cerkev, ker obstoji Cerkev po edinosti, edinost pa po papeštvu k Papež združuje v sebi najvišjo učeniško, duhovniško in kraljevsko oblast. Ker je predstojnik Cerkve, v kateri se otroci po sv. krstu prerode v otroke božje in obenem otroke sv. Cerkve, mu gre po vsej pravici ime »sveti Oče« (sanctus pater); ker je glava vseh duhovnikov, ki dobivajo iz njegove polne oblasti svoji službi in časti primerne oblasti, se imenuje »najvišji duhovnik« (summus pontifex)2. § 5. O lastnostih novozakonskega duhovništva. Kakor je zahtevala starozakonska postava posebne lastnosti za služabnike svetišča (Lv 21, 17—22)3, da so smeli opravljati službo božjo, tako določuje božja postava in naštevajo cerkvene določbe v novi zavezi posebne lastnosti za tiste, ki se hočejo posvetiti duhovniškemu poklicu. Pred vsem mora biti posvečenec prost vseh svetnih vezi, ki bi ga zavirale, da služi popolno Cerkvi božji4. Božja postava izključuje kot popolno nesposobne (incapaces) za duhovniški stan a) n e k r š č e n e5, ker nihče ne more doseči posebnega duhovništva, dokler ni po sv. krstu posvečen za splošno duhovništvo; b) ženske, ker nasprotuje duhovniški poklic naravnemu smotru ženskega spola. »Ženske naj 1 Pacianus, Epist. 3, II: Ad Petrum locutus est Dominus, ad unum ideo, ut unitatem fundaret ex uno. P. lat. 13, 1070. — Ambrosius, Expositio in psal-mum XL n. 30: Ubi Petrus, ibi ecclesia. P. lat. 14, 1082 A. 2 G. Durandus, Rationale divinorum officiorum 1. II. c. I. n. 17: Apostolica autem fides, sicut ait Anacletus Papa . . . caput et cardo est aliarum, quum sicut ostium cardine regitur, sie illius auetoritate omnes ecclesiae reguntur et inde dieti sunt Cardinales, per quos tota Ecclesia sicut ostium per cardinem gubernatur. Illius autem praelatus Papa, id est pater patrum vocatur et universalis, quia universae ecclesiae principatur: et Apostolicus, quia principis apostolorum vice fungitur, et summus Pontifex, quia caput est omnium pontifieum, a quo illi tanquam a capite membra descendunt, et de cuius plenitudine omnes accipiunt, quos ipse vocat in partem sollicitudinis, non in plenitudinem potestatis (c. 4. X. 1. 8). Hic est Melchi-sedech, cuius sacerdotium non est ceteris comparatum. 3 Glej J. Kavčič, Simbolika v starem zakonu. Maribor, 1911, 14—16. 4 C. 1. D. 54: Debet enim esse immunis ab aliis, qui divinae militiae est ag-gregandus, ut a castris dominicis, quibus nomen eius adseribitur, nullis necessitatis vinculis abstrahatur (Leo M.). 5 C. 60. C. 1. qu. 1: Si presbyter ordinatus deprehenderit, se non esse bapti-zatum, baptizetur et ordinetur iterum. Cfr. c. 59. C. 1. qu. 1; c. 1. X. III. 43. molče v cerkvi, kajti ni jim dopuščeno govoriti, ampak podložnim biti, kakor tudi postava pravi« (1 Kor 14, 34). »Ženski pa učiti ne dovolim, ne gospodovati možu, ampak molčati; kajti Adam je bil prvi stvar-jen, potem Eva in Adam ni bil prevaran, žena pa je prevarana prišla v pregreho.« (1 Tim 2, 12—14) k Ako bi se torej tem dvojim podelilo posvečenje, bilo bi tako neveljavno, kakor da bi sploh ne bilo dano. Isto velja v osebah, ki odločno in svojevoljno nasprotujejo zoper posvetitev, če bi se jim tudi šiloma podelila2. Osebnim lastnostim, katere zahtevajo cerkvena določila za posvečence, se prišteva predvsem primerna starost. Z ozirom na Jezusa, ki je s tridesetim letom začel učiti, je bilo v prejšnjih časih določeno trideseto leto za posvečenje duhovnika3, le v sili se je smelo deliti tistim, ki so dopolnili 25. leto4. Za dijakone in subdijakone je bilo zapovedano 25. leto, za lektorje 18. leto5, vendar je pozneje za dijakonat in subdijakonat veljalo tudi dopolnjeno 20. in za subdijako-nat še celo 18. leto6. Za škofovsko službo je bilo postavljeno 30. leto 7 in pokolenje iz postavnega zakona 8. Vesoljni cerkveni zbor tridentski je glede na starost določil, da je za tonzuro potrebno dopolnjeno sedmo leto in zahteval, da je do-tični že birman '■>. Nižji redovi se morejo deliti pred dopolnjenim štirinajstim letom10, izmed višjih redov pa se za subdijakonat zahteva dovršeno edenindvajseto leto, za dijakonat dovršeno dvaindvajseto, za prezbiterat dovršeno štirindvajseto 11 in za škofovsko službo dovršeno trideseto leto. Nadalje zahteva cerkveno pravo, da so posvečenci brez takšnih telesnih hib (defectus corporis), ki ovirajo duhovniška opravila ali pa služijo vernikom v spotiko. Takšni zadržki bi bili, ako bi kdo ne imel levega očesa (oculus canonis) ali bi bil vid levega očesa tako oslabljen, da bi moral kanon z desnim očesom brati; če bi mu manjkal 1 C. 29. D. 23: Mulier quamvis docta et sancta, viros in conventu docere non praesumat. — C. 20. D. 4 : Mulier, quamvis docta et sancta, viros in conventu docere vel baptizare non praesumat. 2 C. 3. X. III. 42: lile vero, qui nunquam consentit, sed penitus contradicit, nec rem neque characterem suscipit sacramenti. 2 C. 4. D. 78. Cfr. c. 1. D. 78. * C. 5. D. 78: Si triginta annorum non reperiuntur et necessitas exposcit, a viginti quinque et supra Levitae et sacerdotes ordinentur. 6 C. 2. D. 78. — • C. 4. D. 77. — 7 C. 6. § 2. D. 77. — 8 C. 6. X. 1. 6. 9 Cone. Trid. Sess. 23, c. 4 de reform., c. 4 de temporibus ordinationum in VI». I. 9. 10 Cone. Trid. Sess. 23, c. 6 de reform. 11 Cone. Trid. Sess. 23, c. 12 de reform. kazalec ali palec ali bi bila oba prsta tako daleč odsekana, da bi ne mogel spretno prijemati ali držati hostije; potem, ako bi bil gobav, bi imel epilepsijo ali božjast (caduco morbo laborans)1 ali kako nalezljivo bolezen; če bi ne mogel prenašati vina (abstemius) ali bi imel bruhanje. Posvečenci ne smejo biti na duhu bolani (defectus animi):. Nadalje zavira posvečenj e pomanjkanje potrebnega znanja3. Pred vsem bi naj bili posvečenci za višje redove dobro poučeni v svetem pismu in cerkvenem pravu4. Tudi v svetnih vedah naj bi bili izurjeni, ker je to potrebno, da morejo sveto pismo dobro razumeti5 in braniti vero zoper sovražne napade6. Seveda je mera znanosti določena po stopnjah cerkvene službe. Od tistih, ki hočejo prejeti tonzuro, zahteva cerkveni zbor tridentski, da znajo brati in pisati in da so v verskih resnicah dobro poučeni7; posvečenci za nižje redove morajo imeti spričevalo od župnika in učitelja tiste šole, kjer so bili izgojeni in znati morajo latinski jezik8. Posvečevanja ne morejo sprejeti tisti, ki še niso v veri utrjeni (defectus fidei), in tem se prištevajo novokrščeni, ki so še le pred kratkem iz paganstva prestopili h krščanstvu in njihovi otroci9 in tisti, ki -se dajo šele v nevarni bolezni krstiti10, ker njihova vera ni celo prostovoljna, ampak bolj prisiljena vsled smrtne nevarnosti. Posvečenje se ne more podeliti tistim, katere vežejo svetne dolžnosti (defectus libertatis). Tem pripadajo a) zakonski, ki morejo posvečenje sprejeti, če žena privoli in se z obljubo čistosti zaveže k zdržnosti11; h) sužni12, ki se ne smejo posvetiti preden njihov gospodar ne privoli in se ne odpove vsem pravicam do njih13; c) oskrbniki tujega premoženja, predstojniki javnih blagajni c, kuratorji in varuhi14 izvzemši postavne, t. j. če postava to zahteva I C. i. 2. C. 7. qu. 2. — ‘C. 2—5. D. 33. 3 Cone. Trid. Sess. XXIII, c. 4. 5. 11. 13. 14. de reform. Cone. Trid. Sess. XXII, e. 2. de reform, (defectus scientiae). C. I. D. 36: Uliteratos . . . nullus prae-sumat ad clericatus ordinem promovere, quia litteris carens sacris non potest esse apius officiis. C. 3. D. 38: Si in laicis vix tolerabilis videtur inscitia, quanto magis in iis, qui praesunt, nee excusatione digna est nee venia. 4 C. 1. D. 38: Ignorantia mater cunctorum errorum, maxime in sacerdotibus Dei vitanda est, qui docendi officium in populiš susceperunt ... . Sciant igitur sacer- dotes seripturas sanctas et canones, ut omne opus eorum in praedicatione et doc- trina consistat, atque aedificent cunctos, tam fidei scientia, quam operum disciplina. 5 C. 14. D. 37. — 6 C. 9. D. 37. — 7 Sess. 22, c. 2. 8 Sess. 23, c. 5. 11. — 9 C. 1. D. 48. — 10 C. 1. D. 57. II C. 6. § 1. D. 77; c. 5. X. III. 3. — 14 C. 1. D. 54; c. 1. D. 55. 13 C. 1. X. I. 17: Neque servi, nisi a dominis suis libertate donentur. 14 Decr. Grat. D. 61. ali strah božjidokler ne polože računov in ne poplačajo morebitnih dolgov. Nadaljnji zadržek zoper posvetitev je pomanjkanje srčne milobe (defectus perfectae lenitatis), kar zadeva vse tiste, ki so sodelovali, da je kdo umrl silne smrti, izvzemši silobran, četudi pri tem sami niso izvršili nobene hudobije. K tem pripadajo a) vojaki, ki so kot najeti prostovoljci morili vernike2; b) sodniki in vsi drugi, ki so sodelovali pri obravnavi, katera se je končala z okrnjenjem ali usmrčenjem obsojenca, torej tožniki, državni pravdni k, priče, zapisnikarji obsodbe, straža, ki spremlja na morišče, krvnik in njegovi pomočniki2; c) zdravniki, ki so z operacijami zakrivili smrt ali okrnjenje 4. Nadaljnji zadržek je pomanjkljivost zakonske zveze (defectus sacramenti sc. matrimonii). Ta zadene moža, ki je bil drugo-krat oženjen in je zakon izvršil (bigamia vera) sploh vse tiste, katerih zakon nasprotuje zakramentalnemu idealu svetega zakona, ki ima svojo podobo v enotni zvezi Kristusa s sveto Cerkvijo6. Torej pride tukaj v poštev tisti, ki je sklenil zakon z nedeviško vdovo7, ki nadaljuje zakon s prešestnico8, ki ženi nedevico9. Z ozirom na svetno postavodajo velja od XI. stoletja sem kot zadržek nezakonsko pokoljenje (defectus natalium)'°. Vendar se ta zadržek odstrani po naslednjem zakonu roditeljev11 in po papeževi legitimaciji12, ali da vstopi hotivec v samostan13. Za nižje redove more ta zadržek spregledati tudi škof14. Posvečevanja zavira potem tudi pomanjkanje dobrega imena ali glasu (defectus famae); tudi pri tem zadržku se ozira Cerkev poleg sv. pisma (1 Tim 3, 7) na svetno postavodajo15. Vendar pa še Cerkev posebej označuje slučaje slabega imena in sicer dejanske napadnike na osebo kakšnega kardinala16, krivoverce in njih pomagače17; v 1 C. 26. D. 86. — 2 C. 1. D. 51; C. 4. D. 51. 3 C. 29. c. 23. q. 8; c. 9. X. III. 50. — 4 C. 10. X. V. 31. 5 C. 5. D. 26: Qui autem iteraverit coniugium, culpam quidem non habet co-inquinati, sed praerogativa exuitur sacerdotis (Ambrosius). C. 1. 2. 6. 7. D. 33; c. 10. 14. D. 34. Greg. Decr. 1. 21. De bigamis non ordinandis; c. de bigamis in VI I. 12). 6 C. 5. X. I. 21. — 7 C. 5. X. I. 21. — 8 C. n. 12. D. 34. 9 C. 9. D. 34. — 10 C. 1. X. I. 17. — 11 C. 6. X. IV. 17. v4 C. 13. X. IV. 17. — 13 C. 1. X. I. 17. 14 C. 1. de filiis Presbyterorum et aliis illegitime natis in VI° I. 11. 15 C. 2. c. 6. qu. 1. 2. c. 6. qu. I. Omnes vero infames esse dicuntur, quos. leges saeculi infames appellant. 16 C. 5. de poenis in VI°. V. 9. 17 C. 2. § 2. 15. de haereticis in VI°. V. 2. zadnjih dveh slučajih sega zadržek tudi na otroke. Tridentski cerkveni, zbor še navaja ugrabnika neveste 1 in dvobojnike ter njih priče 2. Kot nadalnji zadržek posvečevanja navaja cerkev hudodelstvo (defectus ex delicto) in opira ta zadržek na besede sv. apostola Pavla, ki piše Timoteju o dijakonih: »A tudi ti (dijakoni) naj se presodijo, potem naj bodo pomočniki, ko so neoponosni (nullum crimen habentes)« (1 Tim 3, 10), in Titu, da naj le tiste postavi za prez-biterje in škofe, ki so neoponosni (si quis sine crimineest; oportet enim episcopum sine crimine esse) (Tit 1, 6. 7)3. V prvih krščanskih časih je ta zadržek zadel očitne spokornike 4.,. zaraditega klerikom niso dovolili očitne pokore5. Ta zadržek ima svoj' razlog pač v tem, da ostane, četudi po zakramentu sv. pokore rana prestopka zaceli, vendar še tako rekoč brazgotina kot sled nečastnega prestopka °. To je bilo tako strogo, da je bil posvečeni, ki je sicer po sv. krstu, pa vendar še pred posvečenjem storil hudodelstvo, katero se je po posvečenju zvedelo, odstavljen in je smel po dokončani pokori le z verniki sprejemati sv. obhajilo7. Ko je bila očitna pokora odpravljena, so prestopki le takrat zavirali posvečenje, če so bili splošno znani ali sodnijsko izpričani8. Pozneje je Cerkev nekatere prestopke zaznamovala, ki zabranjujejo posvečenje, naj bodo očitni ali skrivni in sicer: 1. odpad od vere9, kriva vera, podpiranje krive vere10 in razkolništvo 11; 2. zloraba sv. krsta (abusus baptismi), če kdo vedoma in brezpogojno vdrugič krsti12 ali očitno pri takšnem krstu streže13, tisti, ki je bil vdrugič krščen14, tisti, ki se je dal vedoma in brez potrebe od krivoverca krstiti15; 3. zloraba posvečenosti, (abusus ordinis non recepti)16, če se to zgodi vedoma in namenoma,. Semkaj pripada tudi preziranje cenzure vedoma in iz hudobije17; 4. iz- 1 Cone. Trid. Sess. 24, c. 6. de ref. 2 Cone. Trid. Sess. 25, c. 19. de ref. — 3 C. 4. D. 81. 4 C. 55. D. 50: Ex poenitentibus quamvis bonus non ordinetur (Cone. Car- thag IV); c. 66. D. 50; (cfr. c. 59. D. 50; c. 1. D. 55). — 5 C. 66. D. 50. 6 C. 66. D. 50: Quia quamvis sint omnium peccatorum contagione mundati, nullam tarnen debent gerendorum sacramentorum instrumenta suscipere, qui dudum fuerunt vasa vitiorum. C. 18. C. 1. qu. 1: Quae sanitas post vulnus secuta sine cicatrice esse non poterit atque ubi poenitentiae remedium necessarium est, illic ordinationis honorem loeum habere non posse decernimus. 7 C. 7. D. 50. — 8 C. 17. X. I. n ; c. 5. X. V. 18. — 9 C. 5. D. 81. 10 C. 5. D. 51; c. 2. § 2. in VI, V. 2. — “ C. 1. X. V. 8. 12 C. 6. X. III. 42. — 13 C. 2. X. V. 9. 14 C. 65, D. 50 (Cone. Carthag. V); c. 5. D. 51 (Cone. Tolet. IV). 1! C. 18. C. 1. q. 1. — 16 C. 1. 2. X. 5. 28. 17 Decr. Greg. L. V tit. 27: De clerico excommunicato, deposito vel interdieto- ministrante. C. 20, in VI. V 11. stop redovnika iz reda (apostasia a religione)1 posebno, če sklene in izvrši navidezni zakon, kar velja tudi od onih, ki so že sprejeli višje redove: 5. prostovoljni umor in uboj, pa tudi vsako ne popolno naključno usmrčenje ali okrnenje kakšnega človeka2, kar zadene tudi tiste, ki so pri tem v dejanju ali z besedo sodelovali3, potem tiste, ki so povzročili izpovitje (procuratio abortus) in sicer štirideset dni po -spočetju moškega in osemdeset dni po spočetju ženskega ploda4; slednjič še tistega, ki prostovoljno in namenoma sam sebe okrni5. Duhovništvo novega zakona je sprejelo od Jezusa Kristusa nalogo, njegovo delo na zemlji nadaljevati do konca sveta. Od njega pooblaščeno posreduje in deli svete skrivnosti in milosti vernikom, opravlja službo dobrega pastirja, skrbi z največjo požrtvovalnostjo za zveličanje duš; vzgojuje od začetka sem narode na verskonravni podlagi ter jih dela sposobne za blagodejno družbinsko in državno življenje. Da more to veličastno nalogo zvesto izvrševati, sta mu tekom časa Cerkev in država pripoznali posebne stanovske predpravice, kakor že takšne nahajamo deloma v stari zavezi in tudi pri poganih, na primer glede na bivališče, živež itd. Tem predpravicam pripadajo: 1. Pravica varnosti (privilegium canonis), da skuša sveta Cerkev varovati osebe duhovniškega in redovniškega stanu pred zlobnim poškodovanjem na telesu z izobčenjem, ki takoj po izvršenem dejanju (poena latae sententiae) zadene poškodovavca6. 2. Pravica cerkvenega sodišča (privilegium fori), vsled katere bi se naj duhovništvo tudi v svetnih stvareh sodilo le pred cerkvenim sodiščem7. * C. 69. D. 50; c. 6. X. V. 9. (Honor. III.) 2 Decr. Gratiani D. 50; Decr. Greg. V, 12; in VI. V. 4. Cone. Trid. Sess. XIV, c. 5. de reform. — 3 C. 1. § 2, de homicidio in VI. 5, 4. 4 C. 20. X. V. 12. (Inoc. III). — 6 C. 4. 6. D. 55; (conf. c. 2. D. 33). 6 C. 29. C. 17. qu. 4. (Cone. Lat. II.) Si quis suadente diabolo huius sacrilegii reatum incurrerit, quod in clericum vel monachum violentas manus iniecerit, ana- thematis vinculo subiaceat et nullus episcoporum illum praesumat absolvere, nisi mortis periculo, doneč apostolico conspectui praesentetur, et eius mandatum susci- piat. Cfr. c. 33. X. V. 39 (Inoc. IH.); c. 21. de sententia excommunicationis in VI". 5. 11. 1 Decret. Gregorii De foro competenti II. 2; Concil. Trid. Sess. 23, cap. 6 de reform. Cfr. Pii IX. Syll. 3J : Ecclesiasticum forum pro temporalibus clericorum causis sive civilibus sive criminalibus omnino de medio tollendum est, etiam incon-sulta et reclamante Apostolica Sede. Denzinger-Bannwart, Enchiridion sym-bolorum11 n. 1731. — Motu propio Pii X de die 9. Oct. 1911: Quicunque privato-vum, laici sacrive ordinis, mares feminaeve, personas quasvis ecclesiasticas, sive in -criminali causa sive in civili, nullo potestatis ecclesiasticae permissu, ad tribunal 3. Pravica do stanu pristojnega kruha (beneficium com-petentiae). Vsled te pravice se ne sme zadolženemu duhovniku od dohodkov zarubiti to, kar neobhodno potrebuje za vsakdanje, stanu pristojno življenje1. 4. Pravica osebne svoboščine (privilegium immunitatis personalis), po kateri je duhovščina oproščena vojaščine, vsake obvezne službe v občinski upravi, jerobskega oskrbovanja (munera sordida^ tlake), porotništva i. dr.2. 5. Pravica častne prednosti, posebno v cerkvi3. (Dalje prihodnjič.) of^ooaoe^k---------- 2. Cerkveno življenje v novem delu sedanje lavantinske škofije v letih 1828—1843. Po virih iz župnijskega arhiva pri Sv. Petru pri Mariboru. Spisal župnik Matej Štrakl, Sv. Peter pri Maribora. (Konec.) XLIX. Jakob Standeker4. Rojen je bil dne 30. junija 1788 pri Sv. Petru pri Mariboru. Starši so bili: »Joseph Standeker, sarto et Maria Wohlin«, Takoj po ordinaciji dne 18. septembra 1813 je bil nastavljen kot kaplan v Lembahu, kjer je služboval do 1. 1817. Prestavili so ga v Maribor, odkoder je šel 1. 1823 za župnika v Kamco. Dne 23. septembra 1835 se je preselil za dekana v Zavrč, odtod v Slivnico pri Mariboru, dne 23. aprila 1846. Istega dne 1. 1850 je šel za prošta v Ptuj. L. 1859 je postal častni kanonik ter je umrl 16. aprila 1. 1863. Iz prvega pisma do svojega »duhovnega sina« Glaserja ga spoznavamo kot župnika v Kamci. Pisano je dne 10. marca leta 1833. Skoraj deset let je že bil župnik v Kamci. Ni mu ugajalo več, zato je prosil za Ptujsko goro, jo dobil, pa se ji zopet odpovedal. Zakaj? laicorum vocent, ibique adesse publice compellant, eos etiam omnes in Excommu-nicationem latae sententiae speciali modo Romani Pontifici reservatam incurrere. 1 L. 6. Dig., 42. i. (Conf. L. 18. Dig. 42, 1.) miles coelestis militiae. 2 C. 69. C. 12. qu. 2. Pii IX Syll. 32. D en zi n ge r- Bann wart, Enchiri-dion " n. 1732. 3 C. 1. X. III. 1. (Cone. Moguntinum). Cone. Trid. Sess. 25, cap. 17. de ref. 4 Prim. Voditelj XIII (191o) 112 nsl. »Wenn du glaubst, daß mein sehnlichster Wunsch erfüllt seye, indem ich Neustift erhalte, so bist du sehr irrig daran. Ich kompe-tierte um diese Pfründe nur im Drange mißlicher Umstände, weil nichts besseres vacant war; Magdalena nahe an der Stadt obschon eine Ku-ratie wäre mir viel lieber; und ich habe auch, in der Anhoffnung diese zu bekommen, dem Konsistorio Neustift zu Füssen gelegt; aber es war zu spät; und ich war gezwungen zwei Tage darauf meine Niederlegung zu wiederrufen am nämlichen Tage, als ich vom Gubernio bestätigt wurde. Mit blutendem Herzen werde ich das angenehme Gams, was mir viel Verdruß machte, verlassen. — Und unter welchen Umständen find ich Neustift? — Das Kirchenvermögen verworren ; die Gemeide im schlechtesten Rufe; der Lehrer ein bibulus für Nichts, der Kaplan ein Strecker; ein ewiges Traiterhaus; das Wasser weither zu tragen; die Stadt so entfernt; in der Nähe nichts, nicht einmal eine Semmel zu bekommen. O ich bin wahrlich nicht zu beneiden! — Proficiat! volenti non fit imuria! ich muß zum bösen Spiel ein gutes Gesicht machen ... In Gottes Namen! zum Bestehen wird es denn doch noch seyn und es gibt ja in Neustift eine schöne Aussicht. — Koncem pravi: »Marinschegg will Magdalena haben, wer kommt nach Gams? — Nach Concurs — hier ist angenehm seyn. Schick mir nur geschwind das Decret, denn ohne diesem will ich nicht nach Neustift gehen.« Pa tudi ž njim ni hotel iti. Ostal je v Kamci, prosil pa je leta 1834 za župnijo J.. .D, a je ni dobil. V pismu z dne 27. oktobra 1834 se kaže razžaljenega, vendar pa dostavlja: »Ich dachte früher, es schwerer ertragen zu können; aber es ist noch zu bestehen — es ist mir nicht so viel um J .. . als um den zu grellen Abstand zwischen mir und den Begünstigten; jeder Bub muß dieses auffallend finden. Nur möchte ich gerne wissen, ob mans mit mir allzeit, oder nur itzt so machen wird; denn ich will auch um Münzgraben kompetieren.« S to župnijo tudi ni bilo nič, pač pa je leto pozneje dobil Zavrč, kamor pa ga zopet ni močno vleklo, ker je predaleč od mesta. V pismu iz Zavrča z dne 14. novembra 1835 se pritožuje čez Kamčane, ki so ga grdo ogovarjali. To ogovarjanje ga je bolelo le zategadelj, ker so ga verovali tudi višji, celo Glaser sam. Večja nesreča pa ga je zadela s tem, da je zapadel sneg, preden je opravil trgatev. Pred snegom je obral le en vinograd, tri v mrazu in snegu »mit ungeheuerer Mühe und Geldverschwendung«, eden pa je še zakopan v sneg. Mesto 40 je dobil le 18 štrtinjakov. Vendar pa se je ogovarjanje izvedelo tudi v Zavrču. Zato si je želel zopet že vstran. Meglič, prošt ptujski, mu je pravil, da pride Glaser v Kamco. Zato piše: »Leid ist mir, daß ich um Gams mit Dir nicht tauschen kann; dahin geh ich nicht mehr; aber um Deine itzige Stelle (Kurat im Strafhause) werde ich mich verwenden, denn ich gehöre zu meines Gleichen; geschändet, wie ich da stehe, kann ich nicht ruhen, bis ich nicht anderswo untergebracht werde — und in der Stadt zu seyn, ist mein sehnlichster Wunsch.« — Podpisal se je »Dein Freund im Exil«. V pismu z dne 31. marca 1838 toži Glaserju, da ga muči mrzlica in disenterija. Škoduje mu menda završka voda pa vino. Zato je resno mislil na kuracijo v karlavški kaznilnici. Prosi Glaserja, da mu natanko poroča o udobnostih in dolžnostih te službe in ali je morebiti že kdo določen za njo. Zeli pa, da obdrži ta njegov »Ansinnen sub rosa«. S tega seveda tudi ni bilo nič. V tem času je postala prazna župnija v Slivnici pri Mariboru. Standeker piše dne 24. maja 1838: »Jetzt gilts — entweder Schleinitz oder Pension«. Potem razlaga, kaj ga posebno žene iz Zavrča. Toži, da nima nobenega razvedrila. Edino bi bilo pri gospodi v gradu. Grajščak pa je patron in ravno ž njim se mora pričkati in puliti celo leto za denar iz zapuščine svojega prednika. Viničarska in gospodarska poslopja se podirajo in na luknjastem župnijskem skednju ne more več mlatiti lastnega žita. Patron pa ne stori nič. To in še bolj pa črevesna in želočna bolezen ga sili proč. »Also weg mit mir — so oder so — Schleinitz oder Pension; todt oder lebendig! — nur in der Gnade!« Glaserja pa prosi pomoči. »Dostikrat, pravi, ste že omenjali, da ste mi hvale dolžni še iz prejšnjih časov. Nikdar je nisem iskal. Ako pa sem Vam kaj storil, prosim, da mi pomagate sedaj, da pridem v terno — saj vem, da nekaj veljate pri konsistorialnih svetovalcih.« Ob koncu pristavlja, da je zbolel tudi kaplan Jodl. »Za naju ni tukaj ugodno, semkaj morajo priti indigenae.« Vse to ni pomagalo nič. Slivnice ni dobil, v pokoj pa tudi ni šel. Dve leti pozneje in sicer dne 7. novembra 1840 piše, da je zbolel na šenu. Potem so ga bolele oči 14 dni. Zato se ni mogel zglasiti k duhovnim vajam. »Da sie aber für mich sehr heilsam sind und ich seit acht Tagen gesund bin, so werde ich doch nach Gratz dazu kommen; vielleicht findet sich noch ein Plätzchen wo für mich.« Črez 3 dni pa je prišlo pismo v Gradec, da je zopet zbolel. Pred odhodom bi bil še rad videl in pregledal vse vinograde. Hodil je 5 ur. »Ich weiß nicht war es der Anblick der vom Hagel zerfetzten Trauben oder das Echeaufment, welches auf meine Augen so nachtheilig wiikte, daß sie wieder mehr als gewöhnlich brennen?« Ostal je doma. Obče pa se je že nekoliko pomiril v Zavrču. Veselje do kompetence pa je dobil zopet dve leti pozneje, ko je bila prazna sosedna župnija on* stran Drave Sv. Marjeta pod Ptujem. Izvedel je, da misli tudi Glaser na župnijo, zato mu nasvetuje v pismu z dne 28. novembra 1842, naj prosi za Sv. Marjeto, ter mu popisuje, kako prijetna in dobra je. »Wenn E. H. wirklich Ernst ist, ein slovenischer Pfarrer zu seyn, so würde ich raten unser Margarethen zu nehmen. Aufrichtig gesagt, mich reitzt diese Station selbst, aber ich werde alt und mühselig, und wünsche einen Platz, wo ich zwei Kapläne haben könnte. Margarethen dürfte ihren Umständen einstweilen (denn Ihre Jugend und Verdienst werden da nicht lange auf Beförderung warten müssen) genügend Zusagen: Allererst ist es ein gesunder Ort, und ein gutes Wasser zu Elause, die Station äußerst bequem, und wird man zu den Kranken nach W7unsch geführt. Der Beichtstuhl ist sehr besucht; hierin das meiste Amtsgeschäft, jedoch sehr leicht, grobe Sünder zählen wir wenig. Fundus instructus braucht der Pfarrer einstweilen keinen, denn Domaingo 1 hat im letzten Jahre alle Grundstücke verpachtet, was ihm reine 90 fl CM abwarf, und thut es der Nachfolger in kleinere Parzellen, so kriegt er noch bey 30 fl mehr; nebst dem hat er noch Wiesen und so viel Feld behalten, daß er ein Paar Kühe und zur Noth ein Pferd halten kann. Getreid-Eindienung hat er 100 Metzen freilich in Hirsch genannt, aber sie geben dafür lieber Kukurutz, Heiden oder Korn, was nichts kostet als das Einbringen. Der Weingart in Sauritsch ist sehr gut bestellt, und der Wein von vorzüglicher Güte, und wurde von Domaingo immer von 60—80 fl verkauft, trägt im Durchschnitt 8 Startin — der Durchschnittspreis 70 = 560 fl, rechne davon die Auslagen 160 fl — bleiben noch 400 fl. Der gute Wirth muß von seinem Weine höchstens ein Paar Halben zum Desert behalten und dafür einen leichteren, denn er auch unter 40 fl bekommt, kaufen, und darf nicht mehr als höchstens 6 Halben brauchen. Die Weingartrea-lität ist in einer reitzenden Lage mit einem sehr schönen von Domaingo neu erbauten Weingarthause, mit abgesonderten Winzerei. Diese Realität wäre für mich am anziehendsten. Hier kann man sich angenehm unterhalten und zerstreuen, ist nicht gar so weit. Die Gilt wird 60—80 fl tragen. Der Pfarrhof und Wirtschaftsgebäude sind im besten Zustande. Pfarrer hat beisammen 3 schöne Zimmer und 2 abgesonderte kleine, nebst Kaplanszimmer, unten sind wieder zwei hübsche Zimmer nebst einem kleinen, Speis und andere Behältnisse. Der Garten ist schön und groß; Domaingo hat auch eine eigene Eisgrube gebaut, in seinem fest anliegenden Walde, wo man angenehm lustwandeln kann, befindlich. Domaingo sagte, er brauche auch nicht viel Schweine zu halten, weil er hinlänglich Fleisch und Speck zum Opfer bekommt. Bei 3000 Seelen, meistens Bauern kann die Stoll-gebühr auch nicht unbedeutend seyn. Meßstipendien hätte er immer genug. — Rücksicht dieser Umstände dürfte Margarethen annehmbar seyn; ich setze noch bei, daß mich auch Interresse dazu bewog dieses zu schreiben: Wir würden Nachbarn so lange es Gott will, was mir die Gegend viel reitzbarer machen würde. Sollten E. H. sich zur Kompetenz entschließen oder nicht; bitte mich von Ihrer Willensmeinung in Kürze zu unterrichten, denn, wenn Sie nicht anhalten, was ich sehr wünsche, so dürfte ich mich noch dazu entschließen. Die Nachbarschaft ist angenehm, die Stadt nicht weit . . .« Ni prosil za Sv. Marjeto, potegoval se je pa s Cvetkom za Ptuj. toda propadel. Ko pa je 1. 1843 umrl Fr. Golob, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru, je napel vse moči, da bi dobil to župnijo. Podal se je takoj v Gradec in tam vložil ustmeno in pismeno prošnjo. Iskal je Glaserja, pa ga ni dobil doma. Ko pa je nekaj časa pozneje izvedel, da se poteguje za Sv. Peter tudi Glaser sam, mu je bilo jako težko. Takoj dne 15. decembra 1843 mu je pisal, da bi ne bil prosil nikdar za Sv. Peter, ko bi se bila našla v Gradcu. Čeravno mu župnija jako ugaja, jo privošči Glaserju. Umakniti prošnje ne more, »ker je nujno in silno« prosil, če se tudi ponovi »žaloigra ptujska«. Storil pa je poznej vendarle. Ostal je »ljubeč prijatelj Glaserjev«, ter mu pridigoval pri vmeščenju na župnijo Sv. Petra, kar mu je Glaser vrnil pri vmeščenju na ptujsko proštijo in pri slovesni inštalaciji za častnega kanonika. L. Janez Treplak. V naši dobi je bil kaplan v Mariboru od 1. 1827, provizor v predmestni slovenski fari v Mariboru od novembra 1828 do 1. aprila 1833, potem pa kurat pri Sv. Magdaleni, kjer je postal župnik in duhovni svetovalec 1. 1863. Ker je bil doma v Lembahu in v šolah le 2 leti pred Glaserjem, je pač umevno, da sta si bila dobra prijatelja. Ni čuda, da je bil Glaser njegov agent od 1. 1827, ko si je dne 19. novembra naročil cerkveno zgodovino P. Kleina, ter poprosil, da mu pošlje »Regula pastoralis S. Gregorii M.«, kakor hitro izide. Za svojega župnika pa je nabavil Treplak še portret knezoškofa, kakršnega je poslal Glaser njemu. Kot provizor v slov. fari je oskrbel podobe za Kriehuberjevo kapelico, kjer je bil blagoslov na Telovo. Prihodnje pismo, ki ima za nas kaj vrednosti, je pisano 24. januarja 1836, že pri Sv. Magdaleni. Začel je namreč popravljati magdalensko cerkev »Voditelj« 1912. 21 ter naročil kip »Marije pomočnice« z dvema angeloma pri kiparju in slikarju Rathu v Gradcu. Ko so pa župljani videli, kako se popravlja in olepšava njihova cerkev, so se začeli bolj brigati za njo in tudi sami zapazili, kaj bi še bilo popravila potrebno. Cerkvena ključarja sta se ponudila, da oskrbita na lastne stroške tabernakelj in antipendij. Tudi to naj bi delal kipar Rath. V pismu 18. februarja 1836 naznanja Treplak Glaserju, da bi on sicer rad imel »graško delo«, cerkvena ključarja pa sta je najela pri mariborskem kiparju, ki je bil ceneji, delo pa slabše. Zato si je pomagal tako, da je naprosil Ratha, da prevzame vodstvo pri vsem delu. »Darum, ich glaube es gilt die Ehre Gottes, nimm (Glaser) Dir die Mühe, die Cherubine, die Engel und die kleine Frauenstatue bey H. Rath vergoldet zu bestellen, und ihn zu bitten, daß, wenn sowohl die hiesige als seine Arbeit vollendet seyn wird, er die Güte haben möchte, gegen Ersatz der Reisekosten nach Marburg zu kommen, weil, wenn auch die Tabernakelarbeit ein anderer bekam, noch eine ehrendere seiner wartet. Vorzüglich aber wünsche ich, daß Hr. Rath das Anbringen der Mariahülferstatue am Tabernakel in Wolken als braver Künstler selbst vornehmen könnte und möchte! — Zwar bestellte ich den Tabernakel derzeit nach dem Maßstabe etwas höher, als der im Plan vorliegende war; aber ich glaube, die Marienstatue mit 2 Schuh wird gerade gut passen, nur wenn auch die Cherube 2 Schuh in der Länge hätten, laße ich bitten (i. e. wenn sie noch nicht 1’/2 Schuh lang geschnitzt sind) die 2 Engelchen sollen nur 1/2 Schuh lang bleiben. Zu diesen Arbeiten, ich bitte demüthig, verhilf mir; denn mir geht im Messelesen immer etwas ab, so lange ich nicht Maria am Altäre vor mir sehe.« K sklepu prigovarja Glaserju, da prosi za kamško župnijo. »H. Glaser in Gams —!— Bedenke Dich jetzt nicht lange, sieh zu, daß Du der Unsrige wirst!« Dne 19. septembra 1836 je naročil mašne bukve »nach der gelungensten Auflage«. Kupile so jih dekle, ker jim prejšnje, stare in obrabljene niso ugajale. Knjiga je veljala 10 in Proprium Seccoviense 1 gld. 40 kr. CM. V jeseni 1. 1836 je prodal Treplak za 110 gld CM namizno vino »an S. Hochw. und Gnaden Herrn Gubernialrath Kraus«. Poslal mu ga je z voznikom, ki še ni bil v Gradcu. Zato prosi Glaserja, da mu pomaga posebno pri »liniji«, ki je v bližini njegovega stanovanja, da ga spustijo kmalu naprej! V pismu dne 2. decembra 1836 ga zahvaljuje za doposlano pa-teno ter pristavlja: »Nun kann ich mit besserer Ruhe die hl. Messe verrichten.« Naročil pa je križ »mit einem Todtenkopfe au hartes, polli- tiertes Holz mit Gestelle für den übersandten Corpus, der die Leibfarbe mit vergoldeten Leibtuche erhalten soll.« V spomladi 1. 1838 je postala prazna župnija v Slivnici pri Mariboru. Treplaka je jako mikalo tje. Napisal je svoje želje in razloge ^svoje, da sili proč od Sv. Magdalene v pismu dne 29. maja 1838. »Herzensliebster! Etwas bange zwar, jedoch im Vertrauen auf Deine mir schon in vieler Rücksicht erwiesenen Güte fange ich gegenwärtigen Brief an, nach öfterem Rufen zu Gott! — Bey den vielen aufeinander folgenden hl. Feyertagen, und bei meinen mich sehr beschäftigenden :Seelsorgsarbeiten, obwohl ich es wünschte, ist mir doch unmöglich mach Gratz zu reisen. Weil nicht durch die Reise, so hat schriftlich meine Bitte dießmal Schleinitz im Auge. Mir gefiel diese Pfarre von jeher insbesonders (jedoch nicht der Einkünfte halber, denn ich kann dieselben bis jetzt noch gar nicht) und noch dazu der jüngere bessere Clerus spricht mir ernstlich zu, mich in Competenz um selbe zu setzen, aber einiger Priester wegen, die so viel vor mir voraus sind, und Gutes vor mir voraus an sich haben, getraue ich mich kaum, einen Schritt zu wagen. — Ich weiß aber, daß Du öfters die glückliche Gelegenheit hast, mit Sr. Hochfürstbischöflichen Gnaden zu sprechen; darum 'bitte ich Dich gehorsamst, wolle Du die Güte haben und gefälligst diese meine Bitte Hochselben Vorbringen, »daß ich zwar gerne, jedoch 'nur dann um obbenannte Pfarre demüthigst bitten würde, wenn dieß Sr. Hochfürstbischöflichen Gnaden für gut fänden« denn ich wünsche 'und will nichts ohne den Willen meiner Vorgesetzten thun. Ursachen um eine Übersetzung zu bitten, habe ich zwar mehrere, jedoch will ich hier nur ein Paar nennen. Bekannt ist es, daß meine Subsistenz auf den Ertrag dreyer Weingärten beschrenkt ist, welche aber so weit von der Pfarre entfernt sind, daß es bey der Anzahl von 1700 Seelen, selbe zu beaufsichtigen, rein nicht möglich ist; denn entweder muß ich die Seelsorge oder die Wirthschaft vernachläßigen, und wirklich war ich z. B. in Sauritsch schon 2‘/s Jahre nicht. Aber wäre mit dieser Pfründe auch keine Wirtschaft verbunden, noch wäre es sehr schwer, ein Volk von so gemischten Zungen und Gebräuchen seelsorglich gewissenhaft zu befriedigen. Die zweyte Ursache begründe ich mit dieser Geschichte: Ich mußte, da Warnung nichts half, einen bösen Menschen durch das Gericht aus einem Hause entfernen, und stellte dabey der betreffenden Weibsperson, die Gattin und Hauswirthin ist, das Schändliche einer •solchen Lebensart vor; diese nicht im Geringsten zum Besseren ge- 21* neigt, wußte vielmehr ihren Ehemann dahin zu bewegen, daß er gerade zur hl. Osterzeit unter den Fenstern meiner Wohnung gräßlich fluchte und lästerte, und solche Lästerungen ja Androhungen mit Thät-lichkeiten erfahre ich sehr oft; freylich muß ichs auch vor Gott bekennen, so beschaffen ist nur der kleinere Theil, und des größeren Theils Liebe genieße ich ganz; jedoch auch jener Menschen Zahl ist klein, und desto boshafter. Zwar scheue ich solche Menschen als Menschen nicht, aber am Herzen liegt mir derselben Verderben, indem sie weder ihre eigenen Pflichten noch die des Seelsorgers kennen wollen und sich diese ihre Meinung, als ihr Prinzip, nicht nehmen lassen,, den Priester, wenn er sich ihren Verirrungen widersetzt, haßen sie und glauben sich dadurch veranlaßt, ihn anfeinden zu müssen. Ich bemühe mich zwar immerdar, die schädlichen Grundsätze mit Lehre und Geduld unter meinen Schäflein zu läutern, aber wenig gelingt es; darum glaube ich, um eine mögliche Übersetzung bitten zu dürfen; der zweyte göttliche Zeuge dürfte dann glücklicher seyn! — In Wahrheit aber muß ichs gestehen, ich habe es erfahren, wie hart der Stand des Priester in einer Gemeinde ist, welcher nebst den bäurischen Lastern auch die städtischen herrschen.« Kakšen je bil Glaserjev odgovor na to pismo, je-li Treplak prosil, za Slivnico ali ne, ne vemo. Vemo le, da je ostal pri Sv. Magdaleni in vestno opravljal svojo službo. L. 1840 je oskrbel Treplak za magdalensko cerkev podobo Brezmadežne.. Delo, ki bi naj bilo gotovo do adventa, je bilo seveda poverjeno Glaserju. Slika bi naj bila 4 čevlje in 1 palec široka, 6'/2 čevljev pa visoka. Za slikanje je bil odmerjen kratek čas. Zakasnil se je tudi odgovor na neko pismo Glaserjevo, kjer še zahteva zaradi podobe nekatera pojasnila. Treplak je bil namreč ravno v bratvi in potem se še je moral zaradi odgovora pogovoriti z osebami, ki so darovale za podobo 3 zlate in imele s to naročbo veliko veselje. Zato piše v odgovoru dne 7. novembra 1840, da rad potrpi, če tudi ne bo podoba do določenega časa gotova. »Ich bitte Dich, sorge nur dafür, daß das Bild recht schön, ja himmlisch schön ausfällt. Be-the mit uns, daß sich die Mutter des Herrn in einem gnädigen Lichte für uns dem Maler zeigt; denn je himmlisch-holder, desto gütiger, milder wird sie gegen uns sein.« Štirinajst dni pozneje mu je sporočil Glaser, da bo podoba ven-dar-le do adventa gotova. Povprašuje pa zarad okvira, ki bi moral v obliki soglašati z oltarjem, na katerem bo stala podoba. V pismu z dne 25. novembra 1840 odgovarja Treplak: »Geliebtester Bruder in Jesu! Gott sey Lob und Dank! daß er sich durch seine gnadenvolle Mutter gnädig erzeugen will. Ich freue mich bis zu Trähnen auf den Besitz des durch Deine Güte und Sorgfalt für mich bestellten Bildes. Deus tibi retribuat bona facienti! Für Deinen gütigen Vorschlag für einen Bilderrahmen danke ich Dir recht herzlich; denn mir wollte über die Art der Beleuchtung nichts einfallen, ich werde ihn sogleich dankbar benützen; jedoch weil die Altarslocalität einige besonderen Anforderungen zu machen scheint, so werde ich wohl gezwungen seyn, die Rahme, daß sie in Alles passe, hier machen zu laßen. Schließlich bitte ich Dich allerunterthänigst, •gütigst intervenieren zu wollen, daß Se Hochfürstlichen Gnaden dem Bilde die kirchliche Segnung zu ertheilen die Gnade haben wollten. P. S. Über die plötzliche Nachricht wegen einer Hingeschieden-heit S. F. G. erbebten wir alle, aber freuten uns ebenso, als wir hörten, Hochselbe befinden sich wohl und gesund. Hier soll recht gelten: Gott erhalte!« Slednje pismo Treplakovo Glaserju z dne 16. decembra 1840 nam poroča, kako je prišla podoba Brezmadežne srečno v Maribor in kako slovesno so jo prenesli k Sv. Magdaleni in tam postavili na določeni •oltar. »Geliebtester Lieben swürdigster! Deo gratias! et etiam tibi! Gott, weil er der Unschuld und durch •die Unschuld uns seine Gnade erwies, Dir, daß Du thätigst Gottes und der Gottes-Mutter Ehre beförderst! — Nun will ich ausführlich ■erzählen, was sich mit dem Bilde ereignete: Am 5ten d. M. bestellte ich 5 Jungfrauen, ohne ihnen zu sagen warum? damit sie das Bildniß, weil es schon die Benediction an sich trug, in die Pfarre tragen würden, diese mußten den ganzen Tag beynahe warten; denn ich erhielt es gerade so, daß ich, wie ich es entkistete, Angelum Domini bethen konnte und mußte wegen der eingetroffenen Zeit. — Außer ein Paar ■sehr braven Personen wußte kein Mensch etwas von dem Bilde und die es trugen, konnten wohl etwas ahnen, wußten aber nichts; denn ich zeigte es ihnen nicht einmal als sie es brachten, sondern entließ sie unter verschiedenen Vorwänden. Aber am Ausgange der Stadt Marburg rotteten sich einige rohe, spöttische und ungezügelte Menschen und beschimpften grauslich diese unschuldigen Mädchen, welche mir aber dieß freudig erzählten, und sehr freudig darob waren und mir dankend sagten: wenn auch nichts wissend, möchten sie doch •etwas zu Ehre Gottes gethan haben, indem sie von dessen Feinden .geneckt worden wären. — Darauf ließ ich stille die Vorbereitung für das Fest de Immaculata treffen, an welchem um 5 Uhr Morgens die Lichter schon angezür.det wurden (um 6 Uhr ist der hl. Gottesdienst im Advente) um die Leute zu überraschen! Das Bildniß ist in der Nische der Altarheiligen angebracht, im. Vordergründe aber ließ ich einen Bogen machen, an dessen unterem, und innwendigen Grunde Rosen gemahlt sind, aus welchen Sterne emportauchen, und hinter dem Bogen, so daß sie von der Kirche nicht gesehen werden können, aber ihr volles Licht auf das Bild werfen, sind Lämpchen angebracht, und diese spielen mit ihrem Lichte so gut, versteht sich besser im Dunkel, daß die Leute bezaubert aus-rufen: das ist wunderschön! — Und so hatte die ewige Jungfrau einiger Maßen auch unter uns Ihre Ehre, und meine Jungfrauen hatten, ihr Freudenfest! — Sollte diese die ewige Jungfrau verlaßen, so müßten sie bey so vielen und großen Gefahren Opfer des Lasters werden! Virgo virginum! Ora pro nobis!« Kakor se vidi, je bil Treplak goreč častilec Matere Božje. LI. Simon Verblač. Zanj je naročil Glaser 1. 1841 podobo prečistega Srca Marijinega, za 12 gld. CM. Lil. Frančišek Verbnjak. Prvo pismo je pisal Glaserju dne 5. aprila 1818. Glaser je bil takrat še v bogoslovju. Tam je bolehal na jetiki neki Ferenc, rojak, menda celo sorodnik Verbnjakov, ki je bil takrat kaplan v Ljutomeru. Prosi ga, naj skrbi za Ferenca ter mu sporoči, da sta on in g. dekan jako žalostna zavolj njegove bolezni. »Sie können ihms melden, wenn Sie dadurch nicht etwa eine Verschlimmerung an ihm zu befürchten hätten, wie sehr ich und HH. Dechant durch die traurige Nachricht von seiner Krankheit ergriffen seyen, und für sein Leben zittern. — Es wäre uns beyden so angenehm gewesen, wenn er nach geschehener Primize zu uns nach Luttenberg gekommen und für die Zeit seiner Erholung bey uns im Pfarrhofe Wohnung genommen hätte! Ich habe wirklich vor 8 Tagen mit besonderer Rücksicht auf ihn fest bey Luttenberg einen Weingarten schon gekauft, wohin er täglich ganz gemächliche Spaziergänge machen nnd dort Ruheplätze sich finden könnte — in der reinsten Luft, mit der reizendsten Aussicht nach St. Georgen und Radkersburg etc. etc. Vielleicht wird der Frühling seine Wunderkraft an ihm bewähren. Ich hofife wenigstens das Beßere.« Naročil si je ob enem sledeče knjige pri »Trötscherju«: 1. Nr. 154: Novotny »Geschichte des großmährischen Reiches«, 10 kr. 2. Nr. 13953: Nachrichten aus dem Leben einiger Wucherer etc. 10 kr.. 3. Nr. 3227: Prevenhuber »Styria antiqua« etc. 4. Nr. 23736: Schauplatz der ausgearteten Menschheit etc. 2 Bände mit K. . . 48 kr. 5. »steyerische Landschaften« beim Kaiser. Glaser mu je odpisal dne 2. majnika ter mu poslal zaželjene knjige »steyerische Landschaften (Ansichten) und Kalender«. Pismo Vrbnjakovo z dne 19. majnika 1828 nam pove, da je med tem časom umrl bogoslovec Ferenc. Vrbnjak zahvaljuje Glaserja za vso skrb, katero je imel z umrlim, in za poslane mu knjige ter ga prosi, da bo odslej on njegov »agent« v Gradcu; zato mu naj naroči »Prämienbücher nebst Heiligenbilder«. Tretje pismo je Vrbnjak pisal Gla-serju dne 1. novembra 1834 in sicer od Velike nedelje, kamor je bil med tem prestavljen. »Hiemit begrüße ich Sie mit dem Gefühle wahrer warmer Theil-nahme an allen Ihren Schicksalen. Ich hoffe jedoch, daß Sie der-mahlen bey guter Gesundheit etc sich befinden, so wie es Ihnen an der nothwendigen Subsistenz nichts mangeln mag. Ich entgegen bin in der Weincollektur recht glücklich, muß aber so mancherlei Anstände in der Gesundheit erleben; ich habe es vielleicht so verdient. Divina voluntas fiat! Appo! gerade recht! Uiberbringer dessen, ein äußerst braver Jüngling wünscht heuer in Gratz seine pädagogischen Studien zu beginnen, hat aber keine Mittel zum Unterhalte daselbst. Verhelfen Sie ihm zu einigen Instruktionen, und zu einer Gratiswohnung, aber nicht etwa im Zuchthause, bey Gott, das nicht! Er verdient alle Rücksicht und Unterstützung; aus ihm kann ein recht braver Schullehrer werden. Neues! Die Weine sind sehr gut und bey uns per 160 fl, in Luttenbergergebirgen per 300 fl W. W. per Startin verkauft worden. Bo-chanez ist für Polstrau primo loco vorgeschlagen aber die ganze Pfarre protestirt dagegen. Gorup wird am 9. Nov. bey uns mit Sack und Pack eintreffen als Deficientpriester.« LIII. Martin Viličnjak. Kot kurat pri Sv. Lenartu blizu Velike nedelje piše Glaserju dne 25. februarja 1. 1842, da je videl pri Veliki nedelji v cerkvi lepi podobi presv. Srca Jezusovega in Marijinega ter izvedel, da ji je oskrbel Glaser. Zato ga nujno prosi, naj naroči tudi za njegovo cerkev enaki podobi, ki bosta 2>/2 čevlja visoki in 2 široki. Dolgo že si je želel take podobe, pa ni vedel za človeka, ki bi mu pomagal — pa tudi denarja še ni imel dosedaj za nji. Nabiral ga je sicer že dolgo, pa je nabavil pluvijale, 4 mašne plašče in 2 dalmatiki. LIV. Ignacij Welebil. Rojen pri Sv. Petru niže Maribora, je bil župnik v ArvežuNabral je med župljani 1200 gld. CM. za prenovljenje oltarjev, sv. križevega pota in orgel. Ko je vse to oskrbel, je imel še eno željo, da bi bila prva svečanost v tako prenovljeni cerkvi v čast presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Zato se obrača dne 30. oktobra 1841 z nujno prošnjo do Glaserja, da mu oskrbi lepi podobi presv. Src z okvirom vred do 14. novembra. Takrat je namenil namreč narediti veliko slovesnost »mit Sang und Klang«; ovenčane deklice bi naj nosile v slovesni procesiji novi podobi itd. Čas je bil kratek, pozneje pa ta slovesnost ni mogla biti, ker so imeli 21. novembra primicijo v Kleinstättenu, zadnjo nedeljo po binkoštih pa patrocinij na Kapli. Vendar mu je Glaser oskrbel vse dobro in pravočasno. Podobi z zabojem in pošiljatvijo vred sta stali 91 gld. 40 kr. CM. LV. Tomaž Zimič. S pismom z dne 28. marca 1. 1841 naročuje kot kaplan pri Sv. Marjeti ob Pesnici celi ornat, pluvijal in levite s svilnatimi obrobki in pa dve majhni rudeči banderi. Zarad barve ornata sta se prej pogovorila. Dne 13. maja je bilo vse gotovo in 6. nedeljo po veliki noči so vse prvokrat rabili pri posebni slovesnosti. Blagoslavljali so namreč tistikrat podobi presv. Src in so imeli slovesno levitirano sv. mašo. Glaser mu je pozneje oskrbel še več različnega blaga za cerkveno obleko, katero je doma izdeloval krojač Kopič. -----39*700000^0----- 3. Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Spisal prof. dr. A. Stegenšek, Maribor. (Konec.) V. Križev pot na Južnem Štajerskem od 1. 1731 do dandanes. 1. Jeruzalemski križev pot v 18. stoletju. Prve križeve pote na Slovenskem so stavili frančiškani. V Ljubljani se je ok. 1. 1728 nahajal v hodniku njihovega samostana na pokopališkem zidu2, v Nacaretu v Savinjski dolini je bil zunaj na prostem do 1. 1733, ko so ga odpravili in dali v cerkvi na slopih nasli- 1 Arvež == Arnfels je spadal takrat pod mariborsko okrožno dekanijo. s Poročal veleč. g. J. Vrhovnik, župnik v Ljubljani. kati1. Prva neredovna cerkev s križevim potom je pa bil Sv. Frančišek v Savinjski dolini. Ta božja pot se je začela 1. 1715, nova cerkev je bila posvečena 1. 1728. Njen ustanovnik, delavni in goreči komisarij Ahacij Steržinar se je trudil, da bi imeli romarji kolikor največ duhovnih koristi. Zato je za novo cerkev izprosil od papeža Benedikta XIII za vsak dan rimske stacijske odpustke in dovoljenje, postaviti križevi pot. To milost je dosegel nekaj let pred splošnim dovoljenjem (1731) in je zato tukaj bil gotovo najstarejši križev pot pri kaki neredovni cerkvi na Slovenskem. Štirinajst najbrž lesenih križev je zaznamovalo postaje, kjer se je skupna pobožnost vsako tretjo ali četrto nedeljo opravljala. Pevci so se zbrali pri prvem križu in so začeli peti o zgodovini sv. križevega pota in o njegovih odpustkih. To je bilo znamenje za vernike, da so vsi hiteli k prvi postaji. Nato je duhovnik glasno obudil kes in molil očitno spoved, potem pa je napovedal skrivnost: »Ta pervi Krish nam pomeni Pilatushovo hišo« ter jo je svobodno razlagal ali pa pustil vernike same premišljevati. Sledila je kitica pesmi, ki jo je Steržinar za to pobožnost zložil2. Pridigar je dal še primeren nauk, potem pa je pokleknil, če je mogel radi gnječe, in je molil: »Molimo in hvalimo Te, Kristus, ker si s svojim križem svet odrešil« ter očenaš in češčenomarijo in »Usmjli se nas, Gospod, usmili se nas!« Na potu do druge postaje so še opravili dva očenaša in češčenimariji. Po 14. postaji so šli v cerkev pred oltar sv. Rešnjega Telesa, kjer so še molili 6 očenašev in češčenamarij za odpustke in je duhovnik vse blagoslovil s tistim velikim razpelom, ki se je nosilo v procesiji. (V Rimu n. pr. je ta blagoslov še dandanes v navadi). Ko je Klement XII 1. 1731 dovolil frančiškanom, da smejo staviti križeve pote tudi pri navadnih župnijskih cerkvah, je izdal neki slovenski ud tega reda 3 prvi navod za obiskanje postaj. »Pot fvetiga krisha Jesufla ChriftulTa alli Andohtlivo Obijfkaine taiftiga Shaloltniga Potta Kateriga Je nafh Gofpud, inu Isvelizhar Jesuf Chriftuf ob zhafu fuoiga terpleinia is teshkem krisham obloshen is rihtne hifhe Pilatu-shove na goro Calvarie fturu sa nafhih dufhic isvelizheinie volla. Skus dopufheinie te vikfhe Gofpofkhe. Labaci, Typis Adami Friderici Reich-hardt Inclytae Provinciae Carnioliae Typogr.« je naslov tega delca, ki je izšlo v 1. 1731 —1736 L 1 Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, 1905, 73. 2 Peissem Od teh velikih Odpustikov te Svete Krishove Poti per ti novi Cer- kvi Svetiga Francisca Xaveria v’ Gornim Gradu. Labaci 1730. 3 V dodatku našteva privilegije frančiškanov. * Naštevajo se bule v prid križevega pota do 1. 1731, ne več pa dispenza od Adrichoraijevih distanc iz 1. 1736. Glaser, Zgodovina slov. slovstva I, 204 citira po Ta prvi kraj nam naprej postavi hišo Pilatužovo, v kateri je bil Zveličar bičan, venčan, zasramovan in krivično obsojen. Druga postaja je 26 stopinj proč od prve. Tu so rdeče oblačilo z Zveličarja slekli in mu prvotno obleko dali; tukaj je objel križ. Potem pade 801 stopinj dalje proč. Pri vsaki postaji se čitajo te Adrichomijeve distance '. Simon mora pomagati Jezusu križ vleči. Zadnja postaja je pred sv. Rešnjim Telesom. Po 1. 1751 je izšel pri I. F. Egerju v Ljubljani nov »Pot sv. Križa, Pervu v’ Laškim Jeziko od Pater Leonarto imenovaniga a Porto Mau-ritio razložen, Potler Nemšku, zdej pak Krainsku . . na svetlobo dam 2.. »Kratka viža svet križou pot obyskati« se večinoma doslovno strinja z besedilom, ki je še dandanes v Lavantinski škofiji v navadi. Tretja izdaja je datirana z 1. 1767 in ima v uvodu poročilo o brumnem in bogaboječem patru Leonardu, potem natančen pouk o bistvu, moči, odpustkih, o postavljanju in o obiskanju križevega pota. Tak pouk so rabili pred vsem dušni pastirji, ki so se s precejšnjo vnemo poprijeli nove pobožnosti. Do Jožefa II so najbrž že vse večje župnijske cerkve imele postajne tablice, a do dandanes se jih je večji del pozabil. Naštejemo le tiste, ki smo jih sami videli ali ki se v slovstvu z letnico imenujejo. Na pokopališčnem obzidju okoli župnijske cerkve je bil križev pot v Šmarju3, na prostem se je videl tudi v Lučah (iz 1. 1753)*, zunaj v cerkveno steno vdelan je bil v Solčavi in pri Sv. Križu na Slatini v Novi cerkvi pa je še dandanes. V cerkvi je bil naslikan na slope v Nacaretu, posebno lepo pa v Vuzenicie. Dobro so ohranjene še na platnu slikane tablice v Rušah (iz 1. 1732) 7, omenjajo se tudi Mitteilungen des hist. Vereines füi Krain 1857, 91 neki Pot sv. križa J. Chr. skuz dopušenie te tvikše gosposke. Labaci typ. A. Fr. Reichhard 1723. Ker pa je ta naslov le skrajšan po naslovu zgoraj navedenega delca in se Reichhard neki šele 1. 1735 prvikrat imenuje kot založnik v Ljubljani (Glaser, I, 202), zato je letnica 1723 najbrž popačena, morda je bilo 1733. 1 Tiskovni pogreški so: Pri IV. postaji je 61 stopinj m. 60, pri VI. 161 m. 191 in pri IX. 61 m. 161. 2 Ker je v drugem delu (str. 41—60) »Andohti pouna viža s. mašo slišati od častitliviga, bogaboječiga P. Leonarda«, je izšla knjižica šele po svetnikovi smrti (f 1751)- 3 Janisch, Topogr.-stat. Lexikon von Steiermark, II, 210. 4 Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, 13. — 5 Orožen, VII, 30. 6 Vizitacijski zapisnik iz 1. 1778 v štaj. deželnem arhivu pravi: Facies interior ecclesiae lucida, venusta, picturis variis et stationibus passionis Dominicae seu via crucis maioris figurae et elegantibus ornata. 7 V ruški kroniki čitamo: Die 20. Aprilis Dominica in Albis Per Ad. R. P. Gerardum Widiz, Conventus Nazarethani Concionatorem ordinarium comite P. Ca-stulo Stadler eiusdem ordinis et conventus confessario solemniter cum Indulgentiis tablice v Podsredi (1738)v Novicerkvi (1769)2 in na Oljski gori (1788) 3. Na steklo naslikan priprost križev pot se vidi še v Marijini cerkvi v Velenju (37 x 46 cm), v podružnici sv. Ožbalta pri Skalah (29 x 29-5 cm)< in v župnijski cerkvi v Selah. Slike na platno in steklo so več ali manj domače delo, značilno po rokoko-oblikah in po tem, da se Pilat navadno predstavlja kot turški paša. Zelo stari morajo biti lesorezi s španskimi napisi, ki jih je našel pisatelj pri božjepotni cerkvi sv. Jožefa pri Slov. Bistrici in enake tablice od sv. Janeza pri Žusmu, ki so sedaj v škofijskem muzeju v Mariboru4. Mlajši je bakrorezni križev pot, delo Albrechta Schmidta v Avgsburgu (risba meri 13 x 18 5 cm),. ki se še nahaja v cerkvi sv. Barbare na Nemški Kalvariji pri Mariboru. — Kako se je križev pot kmalu ljudem priljubil, kažejo ustanove,, ki so jih nekateri naredili za njegovo opravljanje6, pred vsem pa, da sta se vlada in škofijstvo v jožefinski dobi zaman trudila, izkoreniniti, to pobožnost. 2. Jožefinski križev pot0. Znano je, kako je hotel cesar Jožef II vse cerkveno življenje prikrojiti po okusu prosvetljene dobe. Iz dvorne pisarne so izhajali vedno novi reformni predpisi, odtam so šli skozi deželne gubernije na škofijske ordinariate, ki so jih priobčali dušnim pastirjem po deželi. Red za javno službo božjo z 1. 1786 je izključil vse posebne pobožnosti,, vse devetdnevnice, blagoslove zoper hudo uro in križeve pote. Graški škof grof Arco je glede izvrševanje tega ukaza še predpisal, da se morajo pri podobah križevega pota odpraviti vsi rdeči križci, ki so bili za odpustek predpisani, potem tudi opomba glede visokosti odpustkov, ki se je čitala na starejših (n. pr. zgoraj omenjenih španskih), postajnih slikah, dovolil pa je, da smejo tablice še ostati po cerkvah. Strogo pa je prepovedal duhovščini, da bi obhajala pobožnost križevega pota z verniki. Vlada je izjavila, da smejo ostati v cerkvah le tiste slike križevega pota, ki imajo zgodovinsko podlago v sv. pismu. Vendar pa niso vsepovsodi ubogali, posebno po smrti cesarja Jožefa IL (f 1790) so se začele odpravljene pobožnosti zopet gojiti. Polzelski župnik Jožef Kužlin je začel 1. 1790 in 1791 redno obhajati križev pot Ierosolymitanis introducta fuit Devotio Viae S. Crucis. In Cuius triduana peractione multa hominum poenitentium millia devotissime comparuerunt. 1 Orožen, VI, 285. — 2 Orožen, VIII, 93. — 3 Orožen, III, 487. 4 Poslal jih je veleč. g. župnik Andrej Zdolšek od Sv. Štefana pri Žusmu. 5 Daniel Peer, komisarij (dekan) v Škalah je zapustil 3500 gld. za sv. maše,, križeve pote in drugo kaplanijo. Orožen, V, 47. 6 Naslednje je sestavljeno deloma po kn.-šk. lavantinskem ordinariatskem arhivu v Mariboru. in voditi procesije, postavil je o Veliki noči tudi božji grob. V Petrovčah se je 2. julija 1791 obhajal velik shod, kamor so verniki prišli pod vodstvom duhovnikov v procesijah; celo pred pragom okrožnega .glavarja si je upal 1. 1792 kurat pri Sv. Jožefu nad Celjem obhajati o Veliki noči slovesno vstajenje. A duhovščina se je zmotila. Leopold II je ostal zvest pristaš cerkveno-političnih principov svojega brata. Le počasi je popuščal in v manjših rečeh dovoljeval cerkvi večjo svobodo. Zato so bili vsi zgoraj omenjeni pojavi vnovič prepovedani, udeleženi duhovniki posvarjeni, polzelski župnik celo kaznovan z globo 12 tolarjev1. Najbrž to ni dosti izdalo. Dne 28. junija 1794 je izdala vlada zopet obče veljaven predpis za javno službo božjo. Koj potem je celjska okrožna oblast tožila župnike svojega okraja pri guberniju v Gradcu, da skoro vsi opravljajo križev pot in sicer proti plačilu. Lavantinsko škofijstvo je na to vse župne urade opomnilo, da smejo v cerkvah biti le take slike trpljenja Gospodovega, ki se vjemajo s sv. pismom, kakor je že vlada 1. 17 88 dovolila, in župniki smejo vernike poučevati, kako se premišljujejo te skrivnosti, a brez vseh zunanjih obredov '2. In graška vlada je zagrozila s silo, ako bi župniki v celjskem okraju še v bodoče vodili križev pot3. Ta zaukaz je predpostavljal čisto drugačen križev pot, kakor je bil prejšnji, od frančiškanov razširjeni. Kot navod za to pobožnost je zato izdal po nemškem izvirniku Janez Simone, beneficiat v Rušah, ■celo kratek zapopadek Kristusovega trpljenja, ki je v 12 skrivnostih iz samih sv. evangelijev sestavljen *. Dvanajstere skrivnosti so: 1. Kristus moli k nebeškemu očetu in krvavi pot poti; 2. Kristus od Judeža izdan in Judi ga popadejo; 3. Kristus bičan; 4. Kristus s trnjem venčan in zasramovan; 5. Kristus od Pilata k smrti na križu obsojen; 6. Kristus vzame križ na svoje rame; 7. Šimon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi; 8. Kristus opominja in uči žene, ki so ,ga objokovale; 9. Kristusa z žolčem napojijo in ga oblačila oropajo; 10. Kristus z žeblji na križ pribit; 11. Kristus visi nekaj ur (»ene ure«) na križu in umre na njem; 12. Kristusovo telo h grobu nesejo. Pri vsaki skrivnosti se najprej navede doslovno dotično mesto iz sv. evangelijev, potem sledi razmišljavanje in zdihovanje. Očenaš in češčenamarija se ne omeni na koncu. Po dvanajsti skrivnosti je še ’ Orožen, III, 69 nsl. 3 L. 1794, dne 9. julija. — 3 L. 1794, dne 28. julija. 1 To Terpleine inu smert našiga gospoda Jezusa Kristusa h nunznemu Pre-mišlevajnu inu h’ andohtlivemu Počastituvajnu tim Viernim z nemškiga na sloven- sku prestavlenu od Joanneza Simonca, Beneficiata v’ Rušah. V’ Celli, Vtiseno, inu se najde pre Fr. Jos. Jenko. 1794. 44 str. 16°. Glaser, Zgodovina slov. slovstva in Simonič, Slov. bibliografija, ne poznata ne knjige, ne pisatelja. Knjižico ima Zgodovinsko društvo v Mariboru. zdihovanje k najsvetejšemu zakramentu oltarja in k žalostni Materi Božji'. L. 1794 je bilo torej dovoljeno, da smejo duhovniki vernike poučevati, kako naj sami premišljujejo evangelijske skrivnosti trpljenja Gospodovega, štiri leta pozneje pa je Lavantins ki škof grof Schrat-tenbach osebno pri cesarju dosegel, da je za vse notranje avstrijske-dežele dovolil opravljati pobožnost križevega pota, toda pod pogojem*, »da se ne postavljajo druge podobe ko take, ki odgovarjajo čisti krščanski veri in se strinjajo s sv. pismom. Škofi naj najpazljiveje nad tem čuvajo, dušni pastirji pa naj župljane o tem dobro poučijo in jih. naj ne prepuščajo njihovi lastni pameti«2. Ruškemu beneficiatu so sledili drugi prireditelji premišljevanj za; novi vladni križev pot. Tako je 1. 1806 J. Klementini, ravnatelj ljubljanske bogoslovnice, izdal samostojen Sveti križovi pot, to je premišluvanje terplenja Jezusa Kristusa, iz svetiga pisma napravlenu. Obsega 14 »stacionov« in sicer: 1. Jezus se poti od velikih težav taku, da je njegovi put kakor kaple kervi na zemlo tekoče; 2. Jezusa popadejo od Judasa perpelani sovražniki; 3. Jezusa tožijo prea višimi farji; 4. Jezusa pred Pilatužam tožio, za hu-dobniga Barabba pak prosio; 5. Pilatuž pusty Jezusa gajžlati; 6. Jezusa, s’ ternjam kronajo; 7. Pilatuž Jezusa v smert čez da; 8. Jezus nese svoj, križ; 9. Simon Cirenejc nese križ za Jezusam, inu žene nad Jezusam žalujejo; 10. Jezusa na križ perbiejo; 11. Jezus na križu še živ; 12. Jezus, na križu mertu; 13. Jezusovu telü snamejo iz križa in 14. Jezusovu Telu. polože v grob. Pri vsakem »stacionu« je najprej »branje iz s. Evangelia«, vsakokrat sestavljeno iz podatkov vseh štirih evangelistov, potem sledi »na-vuk« in »molitu«. Knjižica ni za javno službo božjo spisana, ampak za zasebno pobožnost. »De bi tedaj Kristianske duše sadu terplenja Jezusoviga dejležne bile, inu pravični v pravičnosti rasli, grešniki pak. se k’ Bogu vernili, so njim za pomoč pričeoče bukvice . . . zložene, inu vun dane. Teh naj se kristian posluži, ali v’ cerkvi, ali drugej;. naj iz njih bere po perložnosti ali več, ali majn; naj sebi za premišluvanje iz tam najdenih resnic izbere teiste, od katerih previdi, de je njemu kaj bol potrebnu ali dobru nje premisliti.« 1 Pesem o Jezusovem trpljenju ima 16 kitic, ki se ne strinjajo z drugimi skrivnostmi; po uvodu se začne z zadnjo večerjo, konča pa s smrtjo Gospodovo, ima torej 14 skrivnosti. 2 Celovec, 1798, 22. septembra. Nato je dunajski nadškofijski ordinariat dne 25. februarja 1799 izdal navod za križev pot z n postajami, ki se strinja s predlogo našega Šimonca, izvzemši njegovo 6. postajo: Kristus vzame križ na svoje rame. Wetzer und Weltes Kirchenlexikon, VI1, 274. Posebno vrednost ima knjižica radi slik, ki jih je po izvirnikih A. J. Herrleina vrezal v baker Avg. Zenger1. Dogodki se v njih na široko pripovedujejo, navadno nastopa v ospredju po 10—20 oseb, v ozadju še pa stoji gosta množica ljudi, risba splošno ni slaba, tupa-tam se najde tudi kak izrazit obraz, večinoma je pa delo površno, posamezne osebe niso dovolj preštudirane, umetniške kompozicije manjka. Zanimivo je, da je slikar v 9. postaji združil štiri momente, ki jih je starejša jeruzalemska tradicija kazala blizu skupaj: srečanje z Marijo, padec pod križem, jeruzalemske žene ter Simona, ki tukaj res sam nese križ. Kaj posebnega je tudi 11. postaja, kjer Jezusa s križem vred z vrvmi povzdigujejo, levi razbojnik že visi, desni pa stoji ob levem robu slike in milo gleda, kako kopljejo jamo za njegov križ, ki leži v ospredju. Grobova skalnata votlina v 14. postaji je prostorna, okoli 6 m široka in blizu 4 m visoka in banjasto svodena ter spominja na kulise za velikonočne božje grobove. Te slike so zato takega pomena, ker so služile kot predloge za razne oljnate križeve pote2. L. 1818 je izdal bogoslovni profesor in znameniti slovničar J. Metelko »Križov pot ali Premišlovanje Kristusovega terplenja«. Razdeljen je na 14 »premisli ko v«, ki odgovarjajo v bistvu Klementini-jevim, a imajo bolj jedernate naslove. 1. Jezus kri poti; 2. Jezus je vjet; 3. Jezus berljuzgnen ino od Petra zatajen; 4. Raji Baraba, ko Kristusa; 5. Jezus bičan; 6. Jezus s’ trnjam venčan; 7. Jezus k’ smerti obsojen; 8. Jezus križ nese; 9. Šimen iz Ci-rene, ino žene; 10. Jezus križan; 11. Jezus na križu; 12. Kristusova stran prebodena; 13. Jezus iz križa snet; 14. Kristusov pogreb. Pri vsakem premisleku je najprej primeren citat iz sv. evangelija, potem daljše premišljevanje brez posebnega naslova in posebni »zdih-leji«. »Kratko premišlevanje Kristusovega trplenja per božjim grobu, ali pa sicer per križevem potu« je izšlo 1. 1826 v Ljubljani od Janeza Zalokarja, nekdaj špirituala v ljubljanskem semenišču in potem župnika v Tržiču in v Škocjanu na Dolenjskem. Štirinajst oddelkov je sicer s številkami označenih, a nima' posebnih naslovov. Pisatelj je hodil samostojno pot, manjka mu bičanje in venčanje s trnjem, ima pa novo vsebino v 1., 7., 12. in 14. postaji. 1. Jezus zaveržen od judovskega ljudstva; 2. Jezus Kristus v vertu Getzemane; 3. Jezus vjet, Judež izdajavec; 4. Kristus pred veliko * Slike so široke 192 mm in visoke 100 mm, rob ploščin jih presega za 5—8 mm. 2 Klementinijev križev pot je doživel drugo izdajo 1 1808, je ponatis z nekaterimi izpremenjenimi črkami, tretjo 1812 (Simonič, Slov. bibliografija 622) in 1826. Glaser, II, 269. — Iste postaje ima tudi Janez Cigler v Mašnih bukvicah iz 1. 1832, 183—235, a s samostojnim besedilom, ki je disponirano po vzgledu Leo-nardovem (najprej pripovedovanje, potem nagovor in slednjič molitev). judovsko sodbo peljan; 5. Jezus od judovskih vikših k smrti obsojen; 6. Peter svojiga Gospoda trikrat zataji; 7. Judež se kesa; 8 Jezus pred Pilatam; 9. Jezus od Pilata obsojen; 10. Jezus nese svoj križ na Golgoto; 11. Jezus visi na križu; 12. Žene pod križem; 13. Jezus umira na križu; 14. Jezusov pokop in njegovo vstajenje. Zadnji1 slovenski jožefinski križev pot je izdal J. Kek 1. 1838 v Ljubljani v svoji knjigi »Duhovni Tovarš pobožniga kristjana«. Stoji na str. 481—510 kot »perva viža« križev pot moliti, potem sledi kot »druga viža« besedilo sv. Leonarda a Porto Maurizio (str. 511—539). Njegove postaje so: 1. Jezus krvavi pot poti; 2. Sovražniki Jezusa primejo in zvežejo; 3. Eden služabnikov Jezusa za uho udari; Peter ga zataji; 4. Judje Jezusa per Pilatuži tožijo in za Baraba prosijo; 5. Hlapci deželskega oblastnika Jezusa gajžlajo; 6. Vojaki in hlapci Pilatuževi Jezusa s trnjem kronajo; 7. Pilatuž Jezusa k smerti obsodi; 8. Jezus težki križ nese; 9. Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti; žene jokajo; 10. Jezusa na križ perbi-jajo; 11. Jezus na križi terpi; 12. Jezus na križu umerje; eden vojakov mu s sulico stran prebode; 13. Jezusovo telo iz križa snemajo; 14. Jezusovo telo v grob devajo. Besedilo je malo daljše ko Leonardovo ter res lepo in primerno. Ker je rimska kongregacija dne 16. februarja 1. 1839 izrecno zavrgla vse križeve pote, ki nimajo 14 jeruzalemskih postaj, je naravno, da so ponehale izhajati take knjižice. Dosedaj omenjene pa so podlaga za preostale jožefinske križeve pote. I. Po Simoncu ali njegovem nemškem izvirniku se nahaja križev pot z 12 postajami v cerkvi sv. Janeza na Suhi nad Marenber-gom (z nemškim besedilom, dobro ohranjen), potem pri sv. Ignaciju, podružnici sv. Lovrenca nad Mariborom2, do 1. 1840 je bil tak križev pot tudi pri Sv. Barbari pri Mariboru in do 1. 1861 pri Sv. Juriju ob Pesnici3. II. Posebna redakcija ima med 4. in 5. Šimončevo postajo še »Ecce homo« in med 11. in 12. Kristusa, kije Mariji v naročje položen; vseh postaj je torej 14. Oba vzorca sta iz laškega okraja, morda je res kak duhovnik v Laškem trgu brez kake literarne podlage križev pot na ta način reformiral. Pri Sv. Mih el u nad Laškim je temelj križevega pota serija 9 barvanih bakrotiskov iz 1. 1778, ki jih je izvršil po slikah Francesco Zugno bakrorez Fabio Berardi v Benetkah, in sicer so to postaje I, II, V, VIII, X—XIV frančiškanskega križevega pota. Ostale legendarne prizore so v jožefinski dobi nadome- 1 V Novicah 1. 1844 je naznanjen »Sveti križev pot«, nov iz sv. pisma uzet •s šestnajstimi obrazi. (Glaser, II, 20y). Simonič v svoji bibliografiji ne navaja tega dela. Mi ga nismo mogli dobiti v roke. 2 Prim. Voditelj II (1899) 253. — 3 Voditelj XIV (1911) 49. stili z naslednjimi 5 postajami: 1. Jezus moli na Oljski gori, 2. Judež ga izda s poljubom, 3. Jezusa k stebru privežejo, da bi ga bičali, 4. venčajo ga s trnjem, 5. Pilat ga pokaže ljudstvu češ: Glejte, človek L Te risbe so prav slabe, delo kakega samouka, najbrž duhovnika, ki je spodaj zapisal tudi primerne lastne distihe v latinskem jeziku. Iste postaje ima križev pot pri sv. Juriju pri Loki, ki je bil še do leta 1886 v rabi. III. Po Klementiniju je križev pot v Črešnjicah, sedaj v muzeju Zgodovinskega društva v Mariboru. Slike so po Herrleinu, narejene od spretne, a neizučene roke. Sem spada tudi križevi pot pri Sv. Mohorju v Stopniku župnije vranske, a obširni podpisi pod postajami so samostojno iz sv. pisma zbrani h IV. Po Keku je stari križev pot pri Sv. Petru na Kronski gori, ki je bil do konca preteklega stoletja v rabi. V. Svojo posebno pot gre križev pot pri Sv. Janezu v Žusmu, ki ima srečanje Marijino z Jezusom kot 9. postajo. (1 = Oljska gora, 2—4 neznane, 5 - današnja I, 6 = II, 7 = V, 8 = VIII, 9 = IV, 10— 14 = X—XIV) 2. Gotovo se najdejo tudi drugod podobni ostanki; bilo bi primerno, da bi se vsepovsodi poiskali in zabeležili v župnijske kronike. Jožefinski križev pot ni obnovitev starega »pota trpljenja«, ampak je preosnova frančiškanskega križevega pota, a brez tradicije in brez stalnosti, pri vsakem pisatelju skoraj drugačen. Misel, Kristusovo trpljenje edino na podlagi sv. pisma premišljevati, ni slaba, pri Klementiniju n. pr. celo prav lepo izvedena, a križev pot to ni, ni pot iz Pilatove hiše na Kalvarijo, ni z odpustki obdarovana, ni katoliška, t. j. vesoljna pobožnost, ampak omejena edino na avstrijske dedne dežele, sad tamošnjega birokratizma. Zato je umevno, da je prišla ob vso veljavo, ko so se začeli katoliški duhovi zopet orientirati po centru krščanskega življenja, po večnem Rimu. Duhovniki jožefinske dobe pa imajo zaslugo, da so ohranili med verniki ljubezen do premišljevanja Gospodovega trpljenja in s tem ugodna tla, na katerih se je ta pobožnost v obnovljeni frančiškanski obliki po letu 1830 silno nagla razširila. 3. Vnovič oživljeni jeruzalemski križev pot. Zanimivo je, da je jožefinski križev pot na raznih krajih različno dolgo trajal; ponekod so ga izjemoma še molili do konca 19. stol., drugod pa so se že začetkom stol. oklenili teksta sv. Leonarda a Porto 1 Poročal veleč. g. župnik Fr. Ir gl na Vranskem. 2 Naznanil veleč. g. Andrej Zdolšek, župnik pri Sv. Stefanu pri Žusmu. Maurizio. Ta je doživel tudi največ izdaj, deloma posebič (ok. 1. 1800, potem 1802, 1810, 1835, 1849, 1853 in 1861 v Ljubljani1, ok. 1. 1810 v Celovcu, 1822 v Celju, 1843—1861 petkrat v Gradcu)2, deloma v raznih molitvenikih. Svobodno je priredil Leonardovo besedilo neki neznanec v Celovcu 1. 18043 in pa dekan Dajnko 1. 1829 v Radgoni4. Zadnji je uvel izraz »postoj« za »štacijon«. Ce primerjamo besedilo koroškega prireditelja iz 1. 1804 z običajnim Leornardovim tekstom, tedaj šele zapazimo, kako bogate misli, kaka obilica in eleganca v izrazih, kaka raznoterost in mističen vzlet v čustvih, sploh kaka asketska dovršenost vlada pri Leonardu. Iz njega govori umetnik plastične dikcije in asket z razvitim notranjim življenjem. Celovški neimenovanec pa je priprosta kmetska duša. V premišljevanju le priprosto pripoveduje, v zdihljejih je kratek in enoličen. Morda je zadel ljudsko potrebo, morda je Leonardov tekst za naše razmere, za ljudstvo bolj mirnega čuvstvovanja preveč retoričen. Dandanes, ko je svetnikov tekst splošno v rabi, nima tak poskus praktične vrednosti; vendar pa kaže, da bi bilo včasi koristno, da se Leonardovo vzneseno besedilo v priprostih besedah razloži. Poleg Leonardovega besedila za javno službo božjo je izšlo še mnogo drugih križevih potov za zasebno pobožnost. Tako je A. M. Slomšek kot celovški špiritual izdal v molitveniku za mladeniče »Življenja srečen pot« lep samostojen križev pot, ki je izšel tudi v posebnem ponatisku5. Prva postaja se tako-le glasi: Jezus mlade n ču: Mladenč, prijatelj moj! vidiš mene pred krivičnim sodnikam stati? — slišiš nedolžniga po krivici tožvati? — Čuješ na-draženo ljudstvo, ki me je pred petemi dnevmi po kralevo čestilo, nevsmi-leno vpiti: »Križaj ga, križaj ga!« Hočeš biti moj sovražnik tudi ti? — Mladenč Jezusu: Oh preljubi moj Jezus, izvolen ženin moje duše, moj Gospod ino narveči dobrotnik, kako bi mogoče bilo, tebe sovražiti ? — Vem, de sim pogosto slabo govoril, druge krivo sodil in pohujšal —-sim grešil; in vsaki grešnik je tvoj sovražnik.'Pa odpusti mi moje zmote. — Naj dela svet kar hoče; — ne bom več za njim potegnil. Tvoj hočem biti, de me boš tudi ti nekdaj na sodbi za svojiga spoznal. 1 Prim. Simoničevo bibliografijo str. 264 in 616. Ljubljanskega in celovškega natiska ok. leta 1810 Simonič ne omenja, pač pa Glaser II, 269; ima ju ljubljanska licealna knjižnica. 2 Jezik zadnjega natisa je »v kranjšino popravil« J(ožef) V(irk). 3 V uvodu so »Misli Svetiga Augustina od Christusoviga pota na Calvario«. 4 V knjižici so tudi čedni lesorezi in na koncu pesem za križev pot. 5 Po mnogem povpraševanju po raznih javnih in zasebnih knjižnicah smo dobili slednjič ta ponatis od izdajatelja Slomšekovih Izbranih spisov preč. g. konz. svetovalca M. Lendovšeka v Makolah. Imamo tudi križev pot po sv. Alfonzu Liguoriju potem križev pot, kakor se moli v Jeruzalemu 2, v Rimu3, križev pot za verne duše v vicah4, potem zbirko 15 raznih križevih potov, ki jih je izdal J. Zupan leta 1860, ko so postavili v ljubljanski stolnici nove križepotne tablice (po Fürichu jih je naslikal Jožef Plank na Dunaju). Le četrti (str. 109), ki opisuje ljubljanske podobe, je njegova last, vsi drugi pa so prevod po frančiškanu Amonu Balmerju (1. 1747). Tu najdeš kri-žepotno pobožnost za advent (1), za postni čas (2, 3, 5, 6), za velikonočni čas (10), za binkoštni praznik in za sv. Duhu posvečene dni (11), za Marijine praznike (12), za praznik Vseh svetnikov (13), potem za žalostne in malosrčne (7), za pobožne in bogoljubne (8), za dan sv. obhajila (9), za posebne stiske (14) in za pripravo na smrt (15). Od Volčiča sem, ki je 1. 1852 Leonardov tekst razširil in za ljudstvo priredil 5, hodijo pisatelji slovenskih molitvenikov vsi več ali manj svobodna pota. Bilo bi brez koristi, a ne brez truda, če bi hoteli pregledati vse tozadevno slovstvo. Večji pomen ima za praktično nabožno življenje molitvena družba večnega križevega pota, ki sojo 1. 1896 ustanovili frančiškani v svoji cerkvi v Novem mestu. Njen namen je, da bi udje pogostokrat, enkrat na teden ali vsaj enkrat na mesec, molili vsak sam za se križev pot in bi tako postali deležni velikih duhovnih sadov te pobožnosti, posebno pa, da bi se premišljujoč trpljenje Gospodovo notranje preobrazili6. Za nravni preporod slovenskega ljudstva bi bila ta družba lahko velikega pomena, če bi udje res premišljevali in na se naobračali, ne pa samo kak tekst naglo či-tali. Mehanizem je tisto trnje, v katerem se najlepše pobožnosti zadušijo. Novih križevih potov se je po Južnem Štajerskem v 19. stol. postavilo na stotine. Pregled o njih nudi »Lil. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1910 v Lavantinski škofiji« 7, ki omenja tudi nekatere starejše križeve pote. Zato se omejimo le na pregled datiranih spomenikov in sicer najprej na prostem stoječih, potem pa tabličnih serij po cerkvah. 1 Izšel v Ljubljani 1. 1834. * Šegula, Šmarnice romarja jeruzalemskega. Maribor, 1909, 373. 9 Pajek, Sveti Jožef. Celovec, 1895, 350. 4 Izdal Luka Jeran 1. 1861. V drugih jezikih imamo tudi križev pot o Srcu Jezusovem (Croiset), o evharistiji (Tesniere). Lep je tudi križev pot Albana Stolza. 5 Živi roženkranc, 169. 6 Molitvena družba večnega križevega pota pri 00. frančiškanih v Novem mestu. Samozaložba 1904. 16°, 14. 7 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo. Maribor, 1911, 227—244. Izšel je tudi ponatis v posebni brošurici. Po starem in_ prvotnem običaju so nastali zunaj cerkev naslednji križevi poti: 1. Stari trg, od sv. Radegunde k sv. Pankraciju. So lepe skupine iz peščenca po Führichu, morda delo Mariborčana Teichmeistera (1872) >. Prvotne kapele so iz 1. 1790. 2. Pri podružnici sv. Križa pri Planini je ob obronku griča 12 postaj v lepo razporejenih kapelah, 13. je oltar Žal. M. B v stranski kapeli cerkve, 14. pa glavni oltar. Na kapelici druge postaje kaže kamenita plošča z letnico 1801 začetek tega pota (Sl. 16). Pred cerkvijo sv. Križa je pa še starejša široka kapela s tremi križi in pod njimi je dolbina za Gospodov grob. To je stara Kalvarija, o drugih kapelah kakega bivšega trpljenjskega pota pa ni več sledu Sl. i6. Sv. Križ na Planini. Križev pot iz 1. 1801. (Fotogr. g. Alfonz Jurše na Planini). 3. Podsreda. Postavil se je v 1. 1834—1847, in ko so kapele razpadle, so se 1. 1894 pozidale iznova3. 4. Mozirje. L. 1835 so napravili na obzidju novega pokopališča pri Sv. Stefanu na Oljniku križepotne postaje, a dandanes jih ni več4. 5. Sv. Peter pri Mariboru. L. 1846 je postavil župnik M. Glaser na Goro 13 kapelic in Kalvarijo s krasnimi oljnatimi podobami, ki so jih izvršili v Gradcu pod vodstvom slavnega Tunnerja njegovi učenci Rei-terer, Preiszegger in Felbermayer. L. 1871 so se prenesle v župnijsko cerkev, kapelice pa je na presno poslikal J. Brollo6. 6. in 7. V drugi polovici 19. stol. so se predelale iz trpljenjskega pota v križev pot kapelice v Ribnici na Pohorju in v Lembahu, katere smo že zgoraj opisali. 8. Sv. Trojica v Slov. gor. Na južnem obronku griča je 11 lesenih postaj na kolih s slikami na pločevino (po Führichu), zadnje tri 1 Wastler, Steirisches Künstler-Lexicon, Graz, 1883, 166. 2 Po poročilu veleč. g. Fr. Gartnerja, župnika na Planini. G. Alfonz Jurše, c. kr. orožniški postajevodja na Planini, je napravil za nas celo vrsto lepih foto- grafij, katerih pa nismo mogli razven ene radi pomanjkanja sredstev objaviti. Prim. tudi Orožen, VI, 209. — 3 Orožen, VI, 302. — 4 Stegenšek, o. c. 177. 5 Puff, Christliches Kunststreben. Der neue Kreuzweg von St. Peter nach £c-------- 4. Egiptska liturgija iz II. ali III. stoletja. Spisal prof. dr. F. K. Lukman. l\»’.£rancoski benediktinec Dom Pierre de Puniet je na XIX. med-jSgj narodnem evharističnem shodu v Londonu poročal o odlomkih prastare egiptske liturgije, ohranjene na treh papyrusovih listih 3, ki so sedaj v vseučiliščni knjižnici (bibliotheca Bodleiana) v Oxfordu. Profesor Flinders Petrie je našel pri preiskovanju okolice gornje-egiptskega glavnega mesta Assiut te fragmente z mnogimi drugimi vred v vasici Der-Balyzeh v razvalinah, ki jih je identificiral s samostanom sv. Apolona, porušenem nekako sredi VIII. stoletja. Koptolog W. E. C rum je prvi spoznal liturgično vsebino in zgodovinski pomen naših listov. Oskrbel je prepis, na podlagi katerega je de Puniet spisal svoje poročilo za kongres in kolikor mogoče rekonstruiral deloma zelo poškodovani tekst. Hitro nato je izdal de Puniet tekst drugikrat in pridjal lepo phototypično reprodukcijo; dva lista sta posneta v */5 naravne velikosti, en list pa v velikosti originala4. Ta re- 1 Prim. zgodovino pobožnosti sv. rožnega venca, angelskega češčenja, Srca. Jezusovega itd. ' 2 Raziskavanje posameznih postaj, ki smo ga mislili izkraja podati, opustimo na tem mestu. Kritika, da obvelja, potrebuje protikritike, a te nam je težko pričakovati med rojaki. Vrhutega zahtevajo naši rezultati praktične izvršitve, za kaj takega pa med nami ni gmotnih sredstev. 2 Fragments inedits d’ une liturgie egyptienne ecrits sur papyrus v oficiel-nem kongresnem poročilu Report of the Nineteenth Eucharistie Congress, held. at Westminster from 9th to I3th September 1908. London 1909, 367—481. 4 Le nouveau papyrus liturgique d’ Oxford. Revue Bčnedictine XXVI (1909) produkcija je neobhodno potrebna vsakemu, kdor si hoče o naših fragmentih ustvariti lastno sodbo. Listi so popisani z lepo uncialno pisavo VI. —VII. stoletja b Pisala je vseh šest strani ena roka. Dva sta hudo poškodovana, eden je ohranjen malo bolje, toliko vsaj, da poškodbe ne onemogočujejo rekonstrukcije v takem obsegu kakor pri onih dveh 2. 0 novih fragmentih so za prvim izdavateljem poročali E. von der Goltz3, S. Salaville4 in Ad. Struckmann5. De Puniet je v svojih dveh publikacijah mnogo prispeval za umevanje posameznih molitev, ni jih pa mogel razrediti v celoto. Posebno mu je kljubovala kratka veroizpoved, ki je bila napisana na recto-strani drugega lista, kakor je menil. Uganko razredbe je rešil dr. T. S ehe rman n6, ki je pokazal, da je de Puniet napačno razvrstil liste. De Punietov drugi in tretji list morata zameniti mesti; vrhtega je treba še prvi in (po novi razvrstitvi) tretji list obrniti, zakaj pri papyrusih, popisanih na obeh straneh, je skoraj redno tamkaj reeto-stran, kjer leže nitice vodoravno7. Pri listu, ki je po novi razredbi na drugem mestu in je primerno najbolje ohranjen, je to že de Puniet (iz vsebine) sam prav spoznal. Nova razreditev, ki jo je izvedel Schermann, je pokazala lepo liturgično celoto: (fol. 1r—v) splošna molitev vernikov, (fol. 1v—2v) zahvalna molitev z angelskim spevom (trisagion), kratka epikleza, poročilo o postavitvi zakramenta, anamneza s prošnjo (ohranjen je samo uvod), (fol. 3r) prošnja za darove obhajila in (fol. 3v) kratka veroizpoved. 1 De Puniet v Revue Benedictine XXVI, 36—38. 2 Gl. spodaj tekst. Najhuje je poškodovan fol. I, kjer manjka začetek, konec in en rob. Malo boljši je fol. 3, ki je popisan samo do polovice; na prvi strani ne manjka menda več ko prva vrsta molitve, na drugi pa rubrika pred veroizpovedjo. Na fol. 2 je naj občutljivejša poškodba na verso-strani spodaj, kjer stoji za anamnezo samo začetek molitve y.at SsojJ-sfl-a, prošnja sama pa manjka. 3 Neue Fragmente aus der ägyptischen Liturgie. Zeitschrift für Kirchengeschichte XXX (1909) 352—361. 4 Le nouveau fragment d’ anaphore egyptienne de Der-Balyzeh. Echos d’ Orient XII (1909) 329—335- 5 Die Eucharistielehre des heiligen Cyrill von Alexandrien. Paderborn 19IO, 79 f; 162 ff. 6 Der liturgische Papyrus von Der-Balyzeh. Eine Abendmahlsliturgie des Ostermorgens. Leipzig 1910 (Texte und Untersuchungen hsg. von Ad. Harnack u. C. Schmidt. 3. Reihe 6. Band Heft 1 b). 7 Prim. A. Deissmann, Licht vom Osten. Das Neue Testament und die neuentdeckten Texte der hellenistisch-römischen Welt. Tübingen 1908, 16. — F. Blaß, Palaeographie, Bücherwesen und Handschriftenkunde v Handbuch der klass. Altertumswissenschaft hsg. v. I. v. Müller. I. Band: Einleitende und Hilfswissenschaften. 2. Aufl. München 1892, 335 f. Je pa ta razredba tudi prava? Ali je naša liturgija bistveno cela? Ali je verjetno, da se je v starokrščanski dobi začenjala kje liturgija absolute z molitvo vernikov in se končavala z veroizpovedjo? Sch ermann se sklicuje na egiptski cerkveni red. Grški tekst te cerkvenopravne in liturgične kompilacije, ki je nastala po Acheliso-vem in Harnackovem mnenju okoli leta 300, po Funkovem pa okoli 1. 450 ’, se je menda izgubil, ohranjen pa je poleg koptskih, etiopskih in arabskih verzij oz. recenzij znaten del starega, zvestega latinskega prevoda v palimpsestu kapitelske knjižnice v Veroni. Tu se popisuje mašna liturgija dvakrat, na koncu škofovske konsekracije2 in pa na koncu slovesnega krsta in birme3, katerima je neposredno sledila maša z obhajilom novokrščencev. Značilno za to mašo je, da se začenja z molitvo vernikov in končava s kratko veroizpovedjo pri deljenju vode, mleka in vina. Sc h ermann opozarja tudi na Justinovo poročilo v 65. poglavju prve apologije, po katerem je krstu neposredno sledila evharistična liturgija, ki se je pričenjala s »skupnimi molitvami« bratov (zotvot? str/a? zotn]ao{j.evot)4. Zato sklepa Schermann, da je na naših listih stara egiptska liturgija, ki je sledila slovesnemu krstu. Ta se je zgodaj, gotovo že v II. stoletju, delil v »veliki noči« 6. Imamo torej pred seboj liturgijo »velike noči«. O Schermannovih izvanjanjih bodemo pozneje kritično govorili. Sedaj se moramo seznaniti z besedilom. Natisniti ga dam z majhnimi črkami (minuskulami). Izpolnitve in konjekture stoje v oklepaju [ j. V rokopisu se nahajajo te-le okrajšave: te = IrjCSGo? (gen. tu, acc. tv), ■/' = Xpracos (gen. /o, acc. /v), a-? = fteo? (acc. ib), zc — zupto; (gen. zu. acc. zv), zp = zarnjp (dat. zpt, acc. Trpa), uv = utov. zv a = zvsujia (gen. zv;, dat. jrvt), ap = swnrjp (gen. sp?). Na sklepu vrste je v nekolikokrat označen z ravno črtico nad samoglasnikom, n. pr. apto, enkrat celo pri delitvi besede na koncu prvega zloga za — totj. Vse to sem pridržal. Fol. 1r TTj a ;j.ou zat z 1 O. Bardenhewer, Patrologie 3. Freiburg i. B. 1910, 323 f. 2 Didascaliae apostolorum fragmenta Veronensia latina. Accedunt Canonum qui dicuntur apostolorum et Aegyptiorum reliquiae. Edidit E. Hauler. Fasc. prior. Lipsiae 1900, 106 s. — 3 Ibid. 111 —113. 4 Corpus apologetarum christianorum saeculi secundi. Ed. J. C. Th. de Otto. Vol. I: Iustinus philosophus et martvr. Ed. III. Ienae 1876, 176 s. 3 P. Drews, Art. Taufe. III. Liturgischer Vollzug v Realencyklopädie für protestantische Theologie und Kirche. 3. Aufl. Band XIX. Leipzig 1907, 444. — L. Duchesne, Origines du culte chretien. 3™’e ed. Paris 1903, 293. a/faihov ='.Yj (?)1 5 or: Tjjitov ßofyjä-o;] 2 lav ra sd-vvj zot) rs !) Ott O'J/ sßoYjlbjaSV 7.'Jt[o'.c] au Yj|wov j3oY) doc T) [t)|xiöv otšfistojj.a] an Tju.tuv 1] xata'fOYYj [sv Tjp-spa dXcj/Stoc] io oo 7j;j.a>v avrtXY][j.z[TU)p /.ata zavra p.Tj] svxaraXs'.zvjc aXX[a poaat 7j|j.ac a] zo za v to c x'.vSovfoo xaikora] jjlsvoo xai a z [oo] ;x=YaX7] Yj[x!(?) 7]V tOTOV . s at ta atTTjjiata rtov 5 3 . . •/aJpLOTjtat4 o rrjv s [{ooaiav s]/(ov5 Ssazonjc a.7'0? [za.vro5ovaJp.oc6 /.c ovoaa aorto o sv o [t|(7]Xo'.c xarotjxtov xai ta razstva stpoptov [xaö'Tjjxsvoc s |zt tot? oopavot? 7 o tov 10 [aorto Tj ooea st;] roor a.uovac ap.7jv — '-(?)8 1 Morda stoji sz'.fz] ali szs[z] ali svs[z]. 2 Schermann oc 7 čita oto in izpolnjuje otofrTjp]. Na pliototypiji ne najdem to, pač pa drugo znamenje, ki bi ga raje z de Punietom (Report 396 in Revue Benedictine XXVI, 41) bral za o in potem izpolnil ßofTjtloc]. 3 Schermann oc 8 izpolnjuje vv. 3—5: ojtooov 5s[azora .... x]a: ra a/.rtj-p.ara rtov [SooXtov 000, mesto atoaov morda zXTjptooov cf. Ps 19, 5; se mi zdi dvomljivo. De Puniet, Report 370 izpolnjuje vv. 4. 5: soSoxtov Soovjai ra a’.rr(;j.ara rtov [xap5ttov aortov z ozirom na apostolske konstitucije VIII, 6, 5 in Ps 36, 4. 4 Schermann oc 8. 9 izpolnjuje oztoc ya]pta7)rat — ostane dvomljivo. 5 Tako Schermann oc 8. 9, gotovo prav. Napačno de Puniet, Report 370 : yaJp'.OYjrat rtjv s[ipT]vrjv aoroo, 0] tov Ssazortjc; prezrl je v v. 5 eno črko, ki je gotovo člen o. 6 Tako Schermann oc 9. De Puniet, Report 370: xat aXrjihvoc gotovo napačno, zakaj na začetku vrste stoji popolnoma čitljiva končnica jj.04. 1 Tako pač prav Schermann oc 9. 8 Navpična črta je ali I ali morda druga polovica H ter je konec rubrike, ki [rtov yspooß]t|j. SsajtOTa1 travTOXpa [top sjroopavt]s sjttaxojrs 2 travaps [tč ... XOpts] O Ilc X7.'. ~p TO') 15 [xo 7){J.WV to yo 0] tronjaa? Ta [jravTa] [sx too ovto? st]c to stvat Ta [rtavTa] [xat jravTa ywpwv u.ovo? §3 a]ya>pT][TO? tov]3 Fol. 2r a šot jrapaaT7)xoo]atv x[oxXw Ta aspaata s; 7rcsp07s]? tco svt x[at s£ trcspofs? zm svt] xat Tatc 5 [J-čv o os [tv xa.TSxa]Xo7rTOv to -poato ~ov xat T[at? Soatv] too? itoöa? xat Tat? 3oat[v s~=Tav]To . jravra os jra totč Ts ayftaCst] . a/j,a jjtsTa TiavTwv to/v as aytaCovTo/v oscat xat tov 10 YjO.sTspov a7ta.ap.0v Xs[y]ovto>v aot a-p.o? 7.7:0? a*/to? xc aaßao»! ttXt] pyjc o oopavo? xat v) 77] r/]? 8o|[t)]? too. IIX73 pwaov xat 7jp.a? ttj? trapfa aoo] oo?t(c [xa]t xaTacitüTov xar[a:r]sp/])at 15 to ~va t[o aj-p.ov a[o]o sjtt Ta XTtau.a.Ta TaoTa [xat ironjajov tov ;j.sv apro je segala do polovice lista. Schermann oc 11 izpolnjuje: [o jrposaTto? soyapt<3Ts]t ali pa [ty]c soyaptaTta? soy]Y]; de P uni et, Report 396 in Revue Benedictine XXVI, 41 : [Xs-fSt TTjV SO/jTj. 1 Tako Schermann oc 12, mislim, da prav. Črka pred osa~OT7. je gotovo M in pred njo je na phototypiji sled gornjega dela I. 2 Tako Schermann oc 12. De Puniet, Report 37t. 396: 7raa7j? aapxo? smaxojts z ozirom na Markovo (sjrtaxojrs ~aatj? aapxo? sjttaxs'J/at xat taaat ma? Sta too awnjptoo aoo. F. E. Brightman, Liturgies eastern and western I. Oxford 1906, 127 8. 9) in koptsko t. zv. Cirilovo liturgijo (Brightman I, 166), toda ta izpolnitev je predolga za 2 ali 3 črke, zato obdržim Schermannovo. 3 Zadnje tri vrste je Schermann oc 12. 14 prav srečno izpolnil s pomočjo teksta v H e r m a e Pastor, Mandatum I, 1: trpo/TOV Jtavrtov tttaTSoaov, OTt ste saTtv o Ikor, o Ta zavaa XTtaa? xat xaTapTtaa? xat ~ o t 7] a a c sx too jj.yj ovto? st? to stvat Ta jr a v t a xat xavia y o/ p w v, p, o v o c S s aytopyiTO? u> v (Patres apostolici. Ed. F. X. Funk. Tubingae 1901. I2, 468 12—u\ Biblični vir besed je 2 Mak 7, 28 (prim. Modr 1, 14), Hermas je pridjal še Ef 3, 9. aw;xa [too xo xat a]pt tjjjlcov to yo [to] os 7t[oT7jp'.ov a]t|xa ojt xatvtjt Fol. 2V StaltojXYjt . ort o /.c Tjjxwv tt yt sv vj vox] t[t jtapsStSoTO Xaßwv aprov sxXa] as [xat eoyaptarijaat sSwxsv]1 tot? [xafäojTatt aoroo xat airoaTo]Xot[t] 5 st-ojv X[aßsTS .... Zdi se mi, da mu je pri prvih štirih pomagala domišljija. Proti Schermannovi izpolnitvi tp[ortiTvlst?] ali [vso]tp[a>TtaTO?] ni posebnih težkoč- Prva molitev obsega poldrugo stran prvega lista. Kolikor je tekst čitljiv, je setsavljen skoraj iz samih starozakonskih izrazov1 in na podlagi teh je vsaj deloma mogoča rekonstrukcija, za katero drugi dve egiptski liturgiji, Serapionova in t. zv. Markova ne nudita pripomočkov. Že de Puniet2 in von der Goltz3, ki vsled zamenjave strani nista znala, kako si slede misli, sta slutila, da je tu fragmentarna jrpoa-soytj, molitev vernikov, ki se nahaja v starih grških liturgijah na začetku maše vernikov, n. pr. v t. zv. klementinski liturgiji 8. knjige apostolskih konstitucij4, grški t. zv. Jakobovi6 in koptski t. zv. Cirilovi liturgiji6. V rimskem obredu imamo to molitev le še na Veliki petek po čitanju pasijona in pred razkritjem in češčenjem križa. Kakor se je' že zgoraj omenilo, pravi Schermann, daje bila naša molitev začetek maše po slovesnem krstu, pri kateri je odpadla maša katehumenov. Da je naš list res prvi in je na njem začetek liturgije, kar je mislil že von der Goltz7, sklepa Schermann iz tega, da je silno slabo ohranjen, prav tako kakor tretji, s katerim je tvoril ovoj srednjega, najbolje ohranjenega. Naš evhologij je imel le tri liste. Kak menih samostana sv. Apolona si je, morda iz zanimanja, prepisal staro liturgijo, ki v njegovem času, t. j. v VI. ali VII. stoletju, že davno ni bila več v rabi. Da je pa naša trpoastr/r, začetek »krstne« maše, svedočita J us ti n in egiptski cerkveni red. Schermannovi tezi je ugovarjal P. Drews8. Ta učenjak, ki ima po svojih študijah o klementinski liturgiji 8. knjige apostolskih konstitucij za zgodovino liturgije velike zasluge, se sklicuje na one liturgije, ki imajo molitev vernikov neposredno pred prefacijo, in pravi, da torej ta red ni značilen za »krstno« mašo. Zdi pa 'se mi, da ta ugovor ne drži. Schermann ne sklepa le iz dejstva, da je v našem evhologiju molitev vernikov neposredno pred prefacijo, temveč iz dejstva, da je to začetek liturgije. Tako pa se je začenjala le liturgija neofitov, kar nam svedočita Justin in egiptski cerkveni red. Posebno Justino v o poročilo iz sredine II. stoletja je jasno in tehtno. Razločuje mašo, ki je sledila krstu (pogl. 65. 66)", in pa nedeljsko službo božjo (pogl. 67)10. O oni pripove- 1 Natančno jih beleži Schermann oc 7 nsl in de Puniet, Report 371 s; Revue Benedictine XXVI, 40 s. 2 Report 370. 372; Revue Benedictine XXVI, 40. 3 Zeitschrift für Kirchengeschichte XXX, 355. 4 Brightman, Liturgies I, 9—12. — 5 Brightman oc I, 44—49. 6 Brightman oc I, 158—161. 7 Zeitschrift für Kirchengeschichte XXX, 355. 8 Theologische Literaturzeitung XXXVI (1911) 12. 9 Otto I3, 176—182. — 10 Otto I3, 184—186. duje, da peljajo novokrščenca po krstu k t. zv. bratom, kjer so zbrani, da tamkaj molijo za se, za novokrščene in za druge povsod — vsebino prošnje bodemo videli pozneje —, tej molitvi sledi poljub miru in anafora. Nedeljska služba božja pa se začenja s čitanjem apostolskih spominov (a-oij.v/j;j.ovsu[xata «ov ajtoatoktov = evangeliji) in preroških spisov, nato opominja in spodbuja predstojnik v nagovoru k posnemanju tega, kar poročajo sv. knjige; sedaj še le pride na vrsto rcpotj-so/7j. Egiptski cerkveni red poroča o maši neofitov isto1. Naš gornji natis kaže, kako pomanjkljivo je ohranjen tekst naše molitve. Na začetku je 7 vrst, ki so ali nečitljive ali se vsaj ne dajo izpolniti, na sredi pa 11 vrst. Tako je tudi misel pretrgana. Justin sporoča vsebino molitve tako-le: ». . . da postanemo, ker smo spoznali resnico, vredni v delih dobro živeti in izpolnjevati zapovedi, da dosežemo večno zveličanje.« 2 Morda so se vrstile misli v naši molitvi približno tako-le: Zahvala za dobrote, posebno za krstno milost, katere pogani niso deležni; proslava Boga kot pomočnika, zavetnika in va-riha; prošnja za rešitev iz vseh nevarnosti in več drugih prošenj; naštevanje tistih božjih lastnosti, ki zbujajo v srcu prosilca zaupanje, in kratka doksologija. Zanimivo je, da molitev proti koncu pretrga apostrofiranje Boga, izpremeni konstrukcijo ter sklepa z indirektno prošnjo. Nekaj sličnega imamo v naših molitvah v liturgiji Velikega petka, kjer menjava indirektna prošnja z direktnim nagovorom. Že zgoraj smo omenili, da je vsa molitev sestavljena skoraj iz samih starozakonskih izrazov. To napravi jako starinski vtis. Poznejši šo začeli biblične besede vedno bolj mešati z lastnimi refleksijami. * * * Po Justinovem poročilu3 in po egiptskem cerkvenem redu4 je sledil molitvi vernikov poljub miru. Nato so prinesli diakoni predstojniku kruh in kupo z vinom in vodo. Justin nadaljuje: »In ta (predstojnik) vzame in pošlje kvišku hvalo in slavo (atvov xa> So£av) Očetu vesoljstva po imenu Sina in svetega Duha in se na dolgo zahvaljuje (soyocpemav strt ;tok> itotsaat), da nam je naklonil te (darove). 1 »Et postea iam simul cum omni populo orent, non primum orantes cum lidelibus, nisi omnia haec fuerint consecuti. Et cum oraverint, de ore pacem offe-rant. Et tune iam offeratur oblatio . . .« Didascaliae apostolorum fragmenta. Ed. E. Hau le r m. 112. 2 Apologia I, 65. Otto I3, 178. 3 Apologia I, 65. Otto I3, 178. 4 Didascaliae apostolorum fragmenta. Ed. E. Hauler 112. Ko konča molitve in zahvalo, zakliče vse navzoče ljudstvo, rekoč: Amen.«1 Justin razločuje dvoje: hvalo in s 1 a v o (= molitve) in pa zahvalo. Ker sledi neposredno na to obhajilo, moramo umeti pod zahvalo konsekratorične molitve in jih ločiti kot poseben molitveni krog od prejšnje skupine, nekakega slavospeva. Le-ta sega od fol. Iv v. 12 do fol. 2r v. 12. Na fol. 1v manjkata spodaj morda dve vrsti, na fol. 2r ena ali kvečemu dve. O poljubu miru nam naš evhologij nič ne pove. Slavospev nagovarja Boga kot vsevladarja s štirimi naslovi, potem ga slavi kot očeta Gospoda Jezusa Kristusa, nato omenja njegovo vsemogočnost, ki jo je pokazal kot stvarnik. Tu manjkajo morda štiri vrste, ki so morale biti prehod k spevu Kerubimov in Serafimov. Ali so vsebovale le častne naslove ali morda tudi kakšno prošnjo, n. pr. za nadnaravno življenje2, se ne da odločiti, vendar se mi zdi slednje manj verjetno, ker je prostor precej omejen. Ali pa je morda na tem mestu stalo kaj podobnega kakor v poznejših liturgijah? V Serapio-novi anafori stoji n. pr. pred besedami o Serafimih: »Tebe obdaja (jrapaar/jzoMt) tisoč tisočev in desettisoč desettisočev angelov, nadangelov, prestolov, gospodstev, knezov, oblasti.« 3 Nato sledi odlomek o Serafimih. Tu je zopet značilno, da ima naš evhologij samo suh Izaijev tekst (Iz 6, 2), ko so vendar vse poznejše liturgije prerokove besede razširile. Že Serapionova anafora nazivlje Serafima ra Soo «[ucotata Eeporostp.4, t. zv. Markova liturgija dostavlja še Kerubime: ta Suo Tijiioarata aoo £ioa, ta rokoop.ji.ata Xspooßtp. y.7.'. ta s|arcspt>Ya -spa/fitj.5. Da se naša molitev strogo drži svetopisemskih besed, priča za njeno visoko starost. Naša molitev nič ne pove, da Serafima Boga proslavljata, temveč v naslednjem stavku: Vse Te vedno poveličuje — to suponira. Serapionova anafora že izrecno dostavlja: za: a-pa£ovta, potem nadaljuje: »Ž njimi sprejmi tudi naše poveličevanje, ki pravimo: Svet. . .« 6 Trisagion Iz 6, 3 obrača naša molitev naravnost (v 2. osebi) do Boga in dostavlja bibličnemu tekstu o oupavoe. Zadnje imajo vse liturgije, prvo pa je značilno za egiptske. 1 Apologia I, 65. Otto I3, 178. 2 Že Serapionova anafora ima tako 'in sicer precej obširno prošnjo. V Funkovem latinskem prevodu se glasi: Oramus : fac nos vivos homines ; da no bis spiritum lucis, ut cognoscamus te verum et quem misisti Iesum Christum; da nobis spiritum sanctum, ut possimus edicere et enarrare ineffabilia mysteria tua. Loquatur in nobis dominus Iesus et sanctus spiritus et hymnis te per nos celebrent. G. Rauschen, Florilegium patristicum. Fase. VII: Monumenta eucharistica et litur-gica vetustissima. Bonnae 1909, 25 s. 3 Rauschen, Florilegium VII, 26. — 4 Rauschen, Florilegium Vil, 26. 5 Brightman, Liturgies I, 131. — 6 Rauschen, Florilegium VII, 26. Markova liturgija ima: »Tvoje svete slave.« Egiptskim liturgijam je »Benedictus« in »Hosanna« neznan k V opombi 3 na str. 347 smo omenili, kako je Schermann fol. 1v v v. 16. 17 srečno izpolnil s pomočjo simbolskega teksta v Hermo-vem Pastor, Mandatum I, 1. Ker ni sv. pismo vir za besede za: -avta *wpa>v po vor Se a^mprjtog m, moramo sklepati, da je avtor naše liturgije rabil Herrn a, ali pa sta imela oba skupen vir. Naj že bo kakorkoli, priča ta citat za visoko starost naših molitev. Hvalni molitvi sledi konsekratorična skupina, obstoječa iz treh delov: epikleza, poročilo o postavitvi in anamneza. V naši anafori je takoj na trisagion naslonjena prošnja: »Napolni tudi nas s slavo, ki je pri Tebi.« Že Serapionova anafora ponavlja emfatično zadnji stavek serafskega slavospeva: (Res!) »Polno je nebo in polna je zemlja Tvoje veličastne slave, Gospod moči!«2 Nato šele pride prošnja. Ravnotako v drugih liturgijah. Prošnja sama v naši molitvi se obrača do Boga Očeta, da pošlje svetega Duha in izpre-meni kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa. Zanimivo je primerjati vzporedna mesta treh egiptskih liturgij. Papyrus: Serapion: Markova liturg.: Napolni tudi nas s Svojo Napolni tudi to daritev Napolni, o Bog, tudi to slavo in pošlji Svojega s Svojo močjo in s Svojo daritev s Svojim blago- svetega Duha na te stvari podelitvo (|XETaXir]'Jt$ , slovom po prihodu Svo- in naredi kruh telo na- communicatio); zakaj tebi jega svetega Duha. šega Gospoda Jezusa Kri- smo darovali to živo da- stusa, kelih pa kri nove ritev, nekrvavi dar. zaveze. V naši liturgiji imamo jasno epiklezo, seveda se prosi Bog Oče za oboje, da pošlje sv. Duha in da posveti darove. Besede Markove liturgije so preostanek epikleze pred bibličnim poročilom o postavitvi v dobi, ko se je — v Egiptu pod vplivom drugih liturgij?3 — prestavilo težišče v epiklezo po poročilu. Isto je pri Serapionu, le daje tu prošnja primerna čisto posebni epiklezi te anafore, v kateri se prosi za prihod Logosa. Ali je v naši liturgiji anamnezi sledila še druga epikleza, za katero bi bili uvod besedi -/.a: OEopefra fol. 2v v. 20, ni 1 De Puniet, Report 378.— Gl. Rauschen, Florilegium VII, 26; Bright-man, Liturgies I, 132. s Rauschen, Florilegium VII, 26. 3 A. Baumstark, Die Messe in Morgenland. Kempten und München 1906, gotovo. Nemogoče ni, da, z ozirom na egiptski cerkveni red1 še zelo verjetno; tedaj pa se je v tej epiklezi prosilo, da Bog sprejme dar in podeli milosti obhajila. Izrazita epikleza pred evangelijskim poročilom je gotovo nekaj zelo zanimivega in važnega. Ali se bode pa ž njeno pomočjo dal gladko rešiti ves problem epikleze, je seveda drugo vprašanje 2. Pri poročilu o ustanovitvi najsvetejšega zakramenta si oglejmo najprej ustanovne besede same. Naša liturgija ima za podlago 1 Kor 23 b—26 a 3, seveda z nekaterimi dostavki, ki so vzeti iz vzporednih si-noptičnih poročil in s katerimi je hotel avtor liturgije doseči simetrijo med raznimi deli. Zato n. pr. k (pxyETE dostavek navts; auTOu; zadnje besede ima Mt 26, 27 pri kelihu. Besede: xouro pon ssti to owpa to urcsp uprnv ScSopsvov stoje pri Lk 22, 19, dostavek e:? aysotv apapittov je vzet radi simetrije iz Mt 26, 28, kjer stoji pri besedah, govorjenih nad kelihom. Pri uvodu k besedam o krvi je nenavaden in nebibličen dostavek tucov, da je Gospod najprej sam pil iz keliha. Ta dostavek se nahaja pri Ireneju Lyonskem* in v koptskih liturgijah5. Gotovo so dale povod zanj besede pri Mt 26, 29 °, ki slede neposredno besedam nad kelihom. Schermann1 meni, da seje ustvarila v Egiptu že zgodaj za liturgično porabo neka osnovna oblika poročila o postavitvi zakramenta, ki je imela pri besedah nad kruhom zaradi simetrije nekaj dostavkov. Vendar pa so ti zelo skromni v primeri s poznejšimi liturgijami8. 1 Epikleza, ki sledi anamnezi, se tamkaj glasi: Et petimus, ut mittas spiritum tuum sanctum in oblationem sanctae ecclesiae, in unum congregans des omnibus, qui percipiunt, sanctis in repletionem spiritus sancti ad confirmationem fidei in ve-ritate, ut te laudemus et glorificemus per puerum tuum Jesum Christum . . . (sledi precej dolga doksologija). Didascaliae apostolorum fragmenta. Ed. E. H a ul er 107. 2 Prim. sedaj J. Höller C. Ss. R., Die Epiklese der griechisch-orientalischen Liturgien. Wien 1912, 128 ff. 3 Serapionova anafora začenja poročilo natančno z 1 Kor 23 b (R aus c h e n Florilegium VII, 27), tako da stoji otc brez zveze s prejšnjim. Najbrž je bilo tudi v naši liturgiji tako. 4 Contra haereses V, 33, 1: . . . cum gratias egisset, teaens calicem, et bibis-set ab eo et dedisset discipulis, dicebat eis: Bibite ex eo omnes. P. gr. 7, 1212 A. 5 De Puniet, Report 284. 6 .»Povem pa vam, da odslej ne bom pil od tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega očeta.« 5 Der liturgische Papyrus von Der-Balyzeh 19. 20. 8 Markova liturgija ima: t. e. to crwpa pou to uttsp optov y.XtopEVOv y. at StaStSopEVOV... (Brightman, Liturgies I, 132); klementinska liturgija je še bolj radodarna z dostavki: touto to pimyjp'OV TYjc xaivvjc StaihjXYjS • XxJBete ec a’JTOu, cpaysTS • t. e. to awpa pou to rcept -oaawv D-punropEVov etg acpEatv apap-Ttwv (Brightman oc 20). Poročilu o postavljenju sledi ukaz, naj apostoli to ponavljajo, kar je storil Gospod pri zadnji večerji. Tudi tukaj nudi naša anafora zanimive posebnosti. Ukaz 1 Kor 11, 25 b; »To storite, kolikorkrat pijete, v moj spomin« manjka, zato pa je dobil naslednji verz velevno obliko in dostavek: »Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujte m oj o smrt, izpoved aj te moje vstaje n j e« (1 Kor 11, 26b; Oznanjujete Gospodovo smrt, dokler ne pride). Ker imajo vse druge egiptske liturgije, razen Serapionove anafore, kateri pa manjka tudi anamneza, povelje z besedami 1 Kor 11, 25b; »To storite v moj spomin!« je mislil de Puniet1, da ga je pisec papyrusovih listov pregledal ali pozabil. Ava|iv7ja’v mesto avaataaiv (fol. 2v v. 17) je smatral de Puniet za navaden lapsus calami. Schermann 2 je razložil stvar drugače in sicer po mojem mnenju prav. Naša liturgija sploh ni imela povelja z besedami 1 Kor 11, 25b temveč le z 1 Kor 11, 26, in te besede so bile slovesnosti primerno izpremenjene. Novokrščenci so, kakor razpravlja sv. Pavel Rimlj 6, 3 nsl, umrli s Kristusom in vstali ž njim, torej na poseben način oznanjevali njegovo smrt in njegovo vstajenje. Pisec VI. ali VII. stoletja je skušal zanj neumljiv izraz ttjv £;i.Yjv avaaxaaiv opoXoye'rs popraviti z avajivvpiv, ker je pogrešal 1 Kor 11, 25 b s to njemu navadno besedo. Iz »krstne maše« je pa prešel spomin na vstajenje tudi v liturgijo drugih časov in pridejal se je še vnebohod, da se obnovi spomin na usovršenje Gospodovo3. Izvršitev povelja (anamneza) je izražena z besedami povelja: »Tvojo smrt oznanjujemo, Tvoje vstajenje izpovedamo.« Če vprašamo, kje je težišče v konsekratorični skupini, v epiklezi ali v poročilu o postavitvi, moramo priznati, da v zadnjem. Epikleza, sicer popolnoma jasna, je le nekako uvod ali priprava na poročilo. * * * Na recto-strani tretjega lista je napisana molitev, ki se nanaša na obhajilne milosti. Tudi to molitev opleta venec vprašanj. Fol. 2v končuje z besedo r.a: SsoiičD-a; črka, ki sledi, je morebiti x, potem je še prostora za približno 16 črk. V prvi vrsti fol. 3r je gotovo čitljiv le / besede 7tapaa/s (de Puniet) ali [astoyv. (Schermann); pred to 1 Report 384. — 2 Der liturgische Papyrus von Der-Balyzeh 20. 21. 3 Naša rimska anamneza ima: . . . memores . . . beatae passionis . . . ab inferis resurrectionis . . . gloriosae ascensionis. Grške liturgije naštevajo v isti tendenci, ki je spravila vnebohod v anamnezo, še sedenje na desnici Očetovi in drugi prihod k vesoljni sodbi. Prim. Brightman, Liturgies I, 20. 52. 133 i. dr. besedo je v vrsti prostora za približno 20 črk ’. Ker ni razloga sumiti, da je bila više še ena vrsta, smemo trditi, da je bil odlomek, ki manjka, neznaten. Če vzamemo na pomoč egiptski cerkveni red, lahko rekonstruiramo misel molitve2. Manjka najbrž epikleza sv. Duha, kateri naj pride na darove in deli potem onim, ki jih prejmejo, naštete milosti. Konstrukcija je v molitvi egiptskega cerkvenega reda ista kakor v naši. P. Drews meni, da je naša molitev poobhajilnaL Opozarja na poobhajilno molitev klementinske liturgije v 8. knjigi apostolskih konstitucij, ki ima slično konstrukcijo ko naša in se v njej: nahaja tudi izraz scg £u>y)v tod |xsXXovTOg atwvog4. Toda en izraz in slična konstrukcija še nista zadosten dokaz, posebno ko govori notranja verjetnost in pa egiptski cerkveni red zato, da je imela ta molitev svoje mesto pred obhajilom. Vrhtega bi opozoril na prošnje, ki slede v t. zv. Markovi liturgiji epiklezi; po vsebini so popolnoma sorodne naši molitvi, vrača se tudi konstrukcija z ei;5. To je Drews prezrl. Liturgija egiptskega cerkvenega reda in Markova pa gotovo paralizirata vzporednico iz klementinske liturgije. Sicer pa ima klementinska liturgija sama za epiklezo molitev, naj bodo oni, ki prejmejo zakrament, potrjeni za pobožnost (tva . . . ßsßatcdfriooi itpoc euaeßetav), naj postanejo deležni odpuščenja grehov, naj bodo rešeni hudiča in njegovih prevar, napolnjeni s sv. Duhom, naj postanejo vredni Kristusa, deležni večnega življenja (gon]g atcovtou tu^coa'.)6. Naša kratka molitev s tročleno prošnjo je prav primerna za mašo neofitov, katerim je posebno potrebna ßeßatwatg xai jtpoalbjxif] matstog. utrjenje in pomnoženje vere. Zadnji izraz ima gotovo biblični vzor v prošnji apostolov Lk 17, 5: 7tpoa9-eg tj jnv mativ. Konec molitve je dok-sologija. Doksologija na koncu pokonsekratorične epikleze je posebnost egiptske liturgije. Nahaja se v Serapionovi anafori7, v liturgiji 1 Schermann oc 26 vidi prostora samo za 12 črk. 2 Didascaliae apostolorum fragmenta. Ed. E. H a ul er 107; gl. zgoraj str. 354 op. 1. — 3 Theologische Literaturzeitung XXXVI, 13. 4 Brightman, Liturgies I, 25. 5 EittSe £'p’ Y]|iag xai e^aTtoatetXov ... to rtveupa aou to ayiov iva .... to’.TjtYj tov ptev aptov awpa to 5E itotvjptov aipa -njg -/.aivvjg 5ialb)y.Y]g autoo tou xuptou */.at O-eou v.ai aurojpog xai Ttau jaotXswg Yjptcov I. X. tva ysvwvtat Ttaaiv 7j[xtv tot? ec autwv psTaXapßavouaiv ec; roattv, Et? VY)t}itv (treznost), ste tat tv, ei? atocppoa'JVYjv, stg aytaapov, sig ETtavavscoaiv '{'O/Yjg awpxtog •/. at trvsu-paTog, Etg xoiviuviav paxapioTYjtog ^tovjg axoviou xat a^O-apoiag, sig SoijoXoyiav tou Ttavaytoo aou ovopatog, stg acpeaiv twv apapticuv . . . Brightman, Liturgies I, *34- 6 Brightman, Liturgies I, 21. 7 Rauschen, Florilegium VII, 29. egiptskega cerkvenega reda], v Markovi2 in v koptski t. zv. Cirilovi3 liturgiji. Tudi oblika doksologije je značilna: Sr ou (sc. I-ypou Xpiaxoo) not ztp 7tatp’ rj So^a auv a-pto ixveu|xaxt. Egiptski cerkveni red ima tudi: per quem (sc. J. Chr.) tibi gloria et honor, patri et lilio cum sancto špiritu4, Serapionova anafora dela izjemo s svojim sv »yup 7tvsupaxt. V egiptskih doksologijah sega xuv ayitp Ttvsupaxi daleč nazaj v prednicej-sko dobo. Schermann5 navaja več zgledov iz spisov Klementa Aleksandrijskega, Origen a in Dionysija. To obliko, ki koordinira sv. Duha drugima dvema trinitaričnima osebama, smemo smatrati za posebno last one dežele, v kateri se je skusil na početku IV. stoletja uveljaviti strog subordinatianizem glede druge osebe. * * * Na obratni strani tretjega lista je napisana kratka, peteročlena veroizpoved, ki obsega poleg trinitarične izpovedi le vstajenje mesa in katoliško cerkev. Skrajno trezna oblika napravi zelo starinski vtis. Dvoje nas zanima pri tem simbolu: tekst sam in pa vprašanje, kaj da ima opraviti ta častitljiv spomenik na zadnji strani našega evhologija. Ilnxsuw ffeov rcaxepa rcavxoxpaxopa se glasi prvi člen naše veroizpovedi. Besedilo se strinja z starimi zapadnimi simboli6, ker ne omenja ne stvarjenja ne kake božje lastnosti, kakor vzhodne veroizpovedi7. Drugi člen o Jezusu se glasi: mi st; tov jrovoysvTj aoxoo o:ov tov zn-piov 7j;j.(uv bjaoov Xptarov. Tukaj je razlika od drugih simboličnih formularjev še mnogo večja. Vsi omenjajo včlovečenje, rojstvo (nekateri vzhodni ne imenujejo Jezusove matere imenoma), križanje (skoro vsi zahodni imenujejo Poncija Pilata) itd., naš formular o vsem tem molči. Tretji člen o sv. Duhu se glasi kakor v apostolski veri: zat ste to jwsojta to a-pov. Clen o vstajenju mesa (mi sn; aapzo? avaoTaoiv) je ravnotako v apostolskem simbolu. Aleksander iz Aleksandrije ima sicer sit vsxpcoy avaoraa:v8, toda Arius in Euzoius, pišeta v pismu na cesarja Konstantina s:? aapzo? avaataciv9, Makarios, ki je seveda mnogo poznejši, ima po dunajskem rokopisu: ste avaataotv čo/rp mi -aüo.'j.ioz zad-to' 1 Didascaliae apostolorum fragmenta. Ed. E. Hauler 107. 2 Brightman, Liturgies I, 134. — 3 Brightman I, 180. 4 Didascaliae apostolorum fragmenta. Ed. E. Hauler 107. 5 Der liturgische Papyrus von Der-Balyzeh 24'. 6 H. Lietzmann, Symbole der alten Kirche (Kleine Texte für theologische Vorlesungen und Übungen. Heft 17. 18). Bonn 1906, 8 ff navaja te-le simbole s tako kratkim prvim členom: Rim, Milan, Ravenna, Turin, španski simbol iz VI. stoletja, mozarabska liturgija, Riez, Toulon. 7 Lietzmann, Symbole der alten Kirche [4 ff. 8 Lietzmann, Symbole der alten Kirche 7. — 9 Lietzmann, oc 20. Xs*fsi o a. .. standum taxative praecedentibus S. Sediš ac praesertim s. m. Gregorii PP. XVI (Litt. app. diei 30. aprilis 1841 ad episcopos Hungariae) ad rem concessionibus et instructionibus.« Impedimentum ex adulterio cum attentatione matrimonii. — Sv. kongregacija za oskrbo zakramentov je izdala dne 3. junija ta-le odlok glede imenovanega zadržka: Non raro accidit, ut qui ab Apostolica Sede dispensationem super matrimonio rato et non consummato, vel documentum libertatis ob praesumptam mortem coniugis obtinuerurt, ad consulendum suae animae saluti, novum matrimonium in facie Ecclesiae cum iis celebrare velint cum quibus, priore vinculo constante, connubium mere civile, adulterio commisso, contraxerunt. — Porro cum ab impedimento pro- ’ Posebno mladino je treba navajati k posvečevanju nedelj in praznikov.-Naša mladinska organizacija je krepek pripomoček zato. V mladinskih društvih je dovolj prilik za pouk o verskem, socialnem in ekonomičnem pomenu nedelj in praznikov, društva pa nudijo tudi sredstva proti brezdelici, lenarjenju in pohajkovanju po krčmah: čtivo in druge primerne zabave, ki bistrijo um in blažijo srce. Ur. 1 Prim. J. B. Haring, Grundzüge des katholischen Kirchenrechtes. Graz 1910, 509». veniente ex adulterio cum attentatione matrimonii, quod obstat in casu, peti ut plurimum haud soleat dispensatio, Ssmus D. N. Pius Papa X, ne matrimonia periculo nullitatis exponantur, de consulto Emorum Pa-trum sacrae huius Congregationis de disciplina Sacramentorum, sta-tuit ut in posterum dispensatio a dieto impedimento in casu concessa esse censeatur per datam a S. Sede sive dispensationem super matri-monio rato et non consummato, sive permissionem transitus ad alias nuptias. -— Ouoad praeteritum vero eadem Sanctitas Sua matrimonia quae forte ex hoc capite invalide inita fuerint revalidare et sanare benigne dignata est. Duhovniški poklic. — Na Francoskem preti veliko pomanjkanje duhovnikov. Ta žalosten pogled v prihodnjost je bil povod, da je napisal kanonik Jožef Lahitton knjigo »La vocation sacerdotale« in skusil v njej določiti, v čem da je bistvo duhovniškega poklica. Mnogim pa so bile teze Lahittonove prelaksne, zato je šla stvar v Rim, kjer je sv. oče imenoval posebno komisijo, da preišče knjigo. Komisija je Lahittonovo delo pohvalila in izdala naslednjo izjavo: »Opus praestantis viri Josephi canonici Lahitton, cui titulus La vocation sacerdotale, nullo modo reprobandum esse; imo, qua parte adstruit: 10 Neminem habere umquam ius ullum ad ordinationem antece-denter ad liberam electionem episcopi. — 2° Conditionem, quae ex parte ordinandi debet attendi, quaeque vocatio sacerdotalis ap-pellatur, nequaquam consistere, saltem necessario et de lege ordinaria, in interna quadam adspiratione subiecti, seu invitamentis Spiritus sancti ad sacerdotium ineundum. — 3° Sed e contra, nihil plus in or-dinando, ut rite vocetur ab episcopo, requiri quam rectam intentionem simul cum idoneitate in iis gratiae et naturae dotibus reposita, et per eam vitae probitatem ac doctrinae sufficientiam comprobata, quae spem fundatam faciant fore ut sacerdotii numera recte obire eiusdem-que obligationes sancte servare queat: esse egregie laudandum.« O cenzuri knjig. — Apostolska konstitucija »Officiorum ac mu-nerum« določa o predhodni cenzuri (n. 35): Approbatio librorum pertinet ad ordinarium loci, in quo puhlici iuris fiunt. Kompetenten je torej škof kraja, kjer se knjiga izda, ne pa škof kraja, kjer se tiska, ali kraja, kjer ima pisatelj svoj domicil. Če ima založništvo več hiš (n. pr. »Styria« v Gradcu in na Dunaju, Herder v Friburgu in na Dunaju), zadostuje aprobacija enega škofa. Enciklika »Pascendi domi-nici gregis« je poostrila zapoved v toliko, ker je ukazala, da se mora pred škofovim dovoljenjem natisniti tudi cenzorjev »Nil obstat« s podpisom. S. Congregatio Indicis je dobila sledeče vprašanje: Utrum Episcopus loci, in quo aliquis auctor eidem non subditus librum, a proprio Ordinario iam examinatum et praelo dignum iudicatum, puhlici iuris facere desiderat, istius libri impressionem permittere possit, quin eum novae censurae subiicere debeat. Kongregacija je odgovorila dne 6. (oz. 9.) maja 1912: Affirmative, apponendo iudicium »Nihil obstare« censoris alterius dioecesis, ab istius Ordinario sibi transmis-sum. Sicer pa menijo nemški kanonisti, da zadostuje vi consuetudinis že samo dovoljenje pisateljevega škofa, čeprav se knjiga izda v drugi škofiji. Tako J. Hollweck, Die kirchlichen Strafgesetze. Mainz 1899, 1762 (k § 108); J. B. Sägmüller, Lehrbuch des katholischen Kirchenrechtes2. Freiburg i. Br. 1909, 4672; F. A. Göpfert, Moraltheologie 1fi. Paderborn 1909, 342. Sklep matutina in začetek hvalnic — zadnje tri dni Velikega tedna in v officium defunctorum, ako se pri zasebni molitvi delita. Nov Ordinarium divini officii ima navodila, kako se sklene matutin, ako se loči od hvalnic, in kako se začenjajo v tem slučaju hvalnice. Dotična rubrika pa ne zadostuje za zadnje tri dni Velikega tedna ter za officium defunctorum. Kongregacija za obrede je zato zaukazala dne 24. julija 1912, da se mora v bodoče v vseh izdajah brevirja na koncu 9. responzorija v oficijih zadnjih treh dni Velikega tedna postaviti ta-le rubrika: Si Matutinum in privata recitatione a Laudibus separetur, subiungitur oratio Respice quaesumus Domine, etc. Laudes vero, dictis secreto Pater noster et Ave Maria, absolute a prima antiphona incipiuntur. Na Vernih duš dan je treba v bodoče za 9. responzorijem dostaviti rubriko: Si Matutinum in privata recitatione a Laudibus separetur, subiungitur: ¥. Dominus vobiscum. R. Et cum špiritu tuo. Oratio. Fidelium Deus, etc. V. Requiem aeternam dona eis, Domine. R. Et lux perpetua luceat eis. V. Requiescant in pace. R. Amen. Officium defunctorum v brevirju in ritualu pa dobi v bodoče pred hvalnicami to-le rubriko: Si Matutinum, cum unico vel cum tribus Nocturnis, in privata recitatione a Laudibus separetur, post ultimum responsorium subiungitur : jtf. Dominus vobiscum. it. Et cum špiritu tuo. Deinde dicitur oratio (seu orationes) ut ad Laudes, additis se-quentibus: Hf. Requiem aeternam dona eis, Domine. R. Et lux perpetua luceat eis. W. Requiescant in pace. R. Amen. Laudes vero, dictis secreto Pater noster et Ave Maria, absolute inchoantur ab antiphona Exsultabunt Domino. Ali si je treba kupiti sedaj nov brevir? — Marsikateri duhovnik, ki si je nabavil pred kratkim nov brevir, je vprašal, ko je prišla vest o reformi: »Ali si naj zopet novega kupim?!« Pustetova sicer tako solidna firma je kmalu naznanila nov »Ideal-Brevier«, ki je morda idealen za tvrdko, ne pa za duhovnika. Ni to res nov brevir, v katerem bi bilo izpremenjeno vse po novih rubrikah, temveč stari, kateremu je privezan nov psalterij. In vendar v ceni ni razlike. Tak »Ideal-Brevier« si lahko naredi vsak duhovnik sam, ako da iz svojega brevirja odstraniti stari psalterij in privezati novega. Vsak boljši knjigovez bode to napravil, in »Ideal-Brevier« bo neprimerno bolj po ceni. Treba se je le ravnati po novem direktoriju ter upoštevati, kar velevajo rubrike novega psalterija. ----oSXSQOQeV'-:----- III. Cerkveni pregled. 1. XXIII. mednarodni evharistični kongres na Dunaju. (12. —15. septembra 1912). Velikanske so bile priprave, velikanski so bili tudi uspehi cerkvene slovesnosti, kakršne Avstrija še ni videla in je bržda ne bode več videla sto- in stoletja. Iz vseh delov sveta, iz vseh narodov so prihiteli stoti-sočeri častilci presv. Evharistije, da bi obhajali v ponosni avstrijski prestolnici, na cesarskem Dunaju, XXIII. evharistični kongres. Velečastni so bili taki kongresi prejšnja leta v Rimu, v Parizu, Londonu, Kolinu in Madridu, a dunajski je vse svoje prednike prekosil kakor po ogromni vdeležbi, tako tudi po neprimerljivem sijaju. Slovesnost v tolikem obsegu je mogoča samo v svetovni organizaciji, kakršna je katoliška Cerkev! Pričele so se slovesnosti na Dunaju že 5. septembra, ko so se zbrali različni stanovi katoliške Cerkve v posvetovanja o raznoterih zadevah v cerkveni organizaciji. Vršila so se dan na dan mnogoštevilna zborovanja. Zanimiva in spodbudna so bila posvetovanja katehetičnega shoda v treh sekcijah, istotako zborovanje o delavskem vprašanju, o katoliški organizaciji, o zgodovini najsvetejšega Zakramenta, o organizaciji duhovništva in karitativnih ustanov. Zelo važne so bile razprave v odseku za mladinsko organizacijo, nadalje razprave v odsekih za cerkveno umetnost, posebno oziraje se na Evharistijo, za krščansko vedo, za dušno pastirstvo, za cerkveno orodje in obleko, za akademično mladež itd. Vršila so se posvetovanja o vsem dalekoobsežnem, vse stanove in ves cerkveno-družabni razvoj upoštevajočem delovanju kraljestva Kristusovega na zemlji. Storjeni sklepi bodo v bodočnosti kazali krasne sadove temeljitega vsestranskega dela na dunajskem kongresu. Odlični govori mnogobrojnih predavateljev, samih priznanih strokovnjakov iz raznih dežel katoliškega sveta, bodo blagodejno vplivali na življenje v svetovni Cerkvi. S prihodom papeževega odposlanca kardinala Viljema Van Ros-sum dne 11. septembra se je razvil zunanji sijaj evharističnega shoda. Pred dunajsko opero sta v vznesenih besedah pozdravila papeževega odposlanca dunajski knezonadškof in kardinal dr. Nagi ter dunajski župan dr. Neumayer. Med slovesnim zvonenenjem pri vseh dunajskih cerkvah sta ga spremila v staroslavno prestolnico sv. Stefana. Mogočen, ne-popisljiv vtis je ganil srca vseh, ki so videli in slišali, kako se krščanski Dunaj klanja odposlancu papeževemu! Naslednje dni šobila slavnostna zborovanja v Rotundi, v največji dunajski dvorani. Vdeležba je bila pri vseh uprav ogromna: videl si zastopnike iz vseh delov sveta, iz vseh stanov, vseh slojev, v raznovrstnih nošah in krojih. Cesarski dvor je bil vedno vrlo zastopan. Zborovanja je vedno vodil namurski škof Heylen, predsednik mednarodnih evharističnih kongresov. Med govorniki smo občudovali vrlega deželnega glavarja kranjskega dr. Ivana Šušteršiča, ki je v dražestnem govoru razvil pomen presv. Evharistije in potrebo neomejene ljubezni do Nje. Pretresljiv govor je imel dr. Bu-gatto, goriški poslanec, o p. Marku D’Aviano. Vrhunec oduševljenja pa je dosegel superior p. Karol M. Andlau s svojim govorom »Evharistija in Habsburžani«. Izvajal je: Sv. Evharistija ima odločilen pomen v vsej zgodovini Habsburžanov; sv. Evharistija je dala deloma povod, da je bil izvoljen cesarjem Rudolf I. Habsburški. Češčenje sv. Evharistije je na cesarskem dvoru globoko ukoreninjeno. Ko govornik omeni, kako velik častilec presv. Evharistije je sedanji cesar Franc Jožef I., se dvigne po nepregledni dvorani gromeč vihar priznanja, urnebesni vskliki v pozdrav cesarju zadone in valovito se razlega cesarska pesem v vseh avstrijskih jezikih. Do solz je ganjena brezštevilna množica, s solzami v očeh se prestolonaslednik Franc Ferdinand govorniku zahvali. — Kdo bi očrtal vse druge krasne govore ministra Hussareka, princa Liechtensteina i. dr.? Rotunda sijajnejših zborovanj ni videla in lepših govorov nikoli ni slišala! Cerkvene slovesnosti so se vršile v cerkvi sv. Štefana. V propove-vedih se je razlagala sv. meša. V četrtek, 12. septembra, zvečer je govoril lavantinski knez in škof dr. Mihael Napotnik o snovi »Sv. maša od darovanja do povzdigovanja«. O izbornem njegovem govoru pravi poročilo evharističnega odseka: »Bil je pretresujoč govor. Srca poslušalcev so bila po govoru globoko ganjena.« Nenemškim narodnostim so določili za službo božjo razne dunajske cerkve: Lahom minoritsko cerkev v I. okraju, Cehom minoritsko cerkev v VIII. okraju, Francozom cerkev sv. Karola B. Mi Slovenci smo dobili frančiškansko cerkev v I. okraju. Bila je krasno ozaljšana; žal, da je bila za naše število — bilo nas je nad 4000! — dokaj premajhna. V njej smo imeli 4 dni zjutraj in zvečer slovensko pridigo, zvečer vedno slovesen blagoslov, pri katerem smo navdušeno peli litanije. Naše petje je zbudilo pri Dunajčanih veliko zanimanje in želo mnogo priznanja. Spovednice je oblegala dan na dan množica našega pobožnega ljudstva; vsakemu je bila dana priložnost, opraviti sv. pobožnost. Kako je kongres vnel Dunajčane in vse vdeležence za češčenje najsvetejšega Zakramenta, kaže najlepše občudovanja vredno dejstvo, da je prejelo v kongresnih dnevih 300.000 ljudi sv. obhajilo! Krona vsega kongresa naj bi bila po načrtu sklepna procesija iz cerkve sv. Stefana na »Trg junakov« pred cesarskim dvorom. A kako naj se vrši procesija?! Od četrtka do nedelje, do dneva procesije, lije strahovito, neprenehoma! Ob sedmih zjutraj se začno zbirati stotere skupine k procesiji. A lije neusmiljeno dalje ... In vendar! . . . Slava, slava cesarju! Na njegovo izrecno željo naj se procesija le vrši! On sam se je hoče vdeležiti ... In procesija se otvori. Enake pač svet še ni videl! Do pol milijona ljudi se je vdeleži, samih duhovnikov nas je bilo do 10.000. Kako mogočno je donel po dunajskih ulicah slavospev »Pange lingua« ! Ne vem, če je bilo, razun na kostniškem cerkvenem zboru, kdaj toliko duhovščine zbrane. In vsa ogromna množica, možje v procesiji, poleg laikov duhovniki in škofje, žene ob cestah v nepremakljivih gručah — vse vztraja pri procesiji 4—5 ur dolgo vkljub nepretrganemu nalivu! Ta vztrajnost in potrpežljivost, ta požrtvovalnost in ne-vstrašenost je bila najlepši dokaz brezkončne ljubezni do presvete Evharistije! Da, bolj presunljiv je bil pogled na procesijo v takem vremenu, kakor če bi bilo razlivalo zlato solnce vso svojo luč z nebeških višav! Ob eni popoldne dospe osmerovprežni voz, v katerem je Najsvetejše, na »Trg junakov«. Za njim osmerovprežni voz s presvitlim cesarjem, zraven najvišji cesarski dostojanstveniki z vsem bleskom in sijajem, ki ga je zmožen samo starodavni cesarski dvor. Množice pokleknejo in molijo ... se zopet dvignejo in pozdravljajo cesarja . . . strmijo in občudujejo. Oblaki se razprše. Solnce čez dolgo časa zopet zasije. Ah, — cesarsko solnce! Tako se čuje po množici. Vtis je nepopisen, prizor čudovit! Čez nekaj časa se jamejo množice razhajati. Razgube se na vse strani svetovnega mesta. Tisočera srca pa zrejo nazaj na ravno minole trenutke ter molijo: Tantum ergo Sacramentum Veneremur cernui! Dr. Ant. Medved. 2. Misijonska ideja. Misijonski program, ki ga je začrtal Zveličar z besedami: »Pojdite in učite vse narode ...» (Mt 28, 19), je izpolnjevala katoliška cerkev vsa stoletja svojega obstanka. Po pravici štejejo njeno univerzalnost, ki jo izpričuje zgodovina misijonov, med znake prave Kristusove cerkve, zakaj ni se samo razširjala med vsemi narodi, ampak je vse narode k misi- jonskemu delu tudi pritegnila. Vsa ljudstva so žrtvovala za razširjanje vere ljudi in gmotna sredstva, vendar pa ne v enaki meri; njihovo sodelovanje je bilo večinoma sorazmerno njihovi verski zavesti. Izpolnjevanje velike misijonske naloge je merilo, kako pulzira krščansko življenje v mističnem telesu Kristusovem, v njegovih posameznih udih — katoliških narodih. Čim bolj jih je prevzela ljubezen do Kristusa in cerkve, tem bolj so se zavedali svoje dolžnosti do misijonov. V 16. in 17. stoletju so stali v tem oziru na prvem mestu Portugalci in Spanci. Njihove zasluge za misijone, posebno v Aziji, so neprecenljive. Za njimi so se odlikovali v skrbi za razširjanje vere posebno Francozi, ki še danes največ žrtvujejo. In sedaj stopajo na plan katoliški Nemci, ki kažejo toliko zanimanja in razumevanja za svojo misijonsko nalogo, da bomo morali kmalu gledati na njihovo misijonsko delo z enakim občudovanjem, kakor gledamo na njihovo socialno in politično. Kakor romanske narode, tako vodi tudi Nemce pri tem delu ljubezen do vere, in kakor je tam s propadom žive vere padlo misijonsko gibanje, tako tukaj raste obenem, ko se udejstvujejo katoliška načela v javnih borbah. Tudi doslej so nemški katoličani kakor drugi narodi podpirali misijone. Ko se je ustanovilo v Lyonu na Francoskem (1823) društvo za razširjanje vere, ki naj bi obsegalo vse narode in zbiralo prispevke po vseh deželah, so se mu pridružili številni udje po nemških pokrajinah, nastala so pa tudi zgodaj samostojna društva, tako »Ludwig-Verein« na Bavarskem (1839) in »Franz-Xaverius-Verein« v Aachenu (1841). Povzdignilo se je zanimanje za misijone posebno, ko so Nemci pri delitvi Afrike dobili svoje prve kolonije. Razumljivo je, da so se nemški katoličani zavzeli za misi-joniranje med zamorci v teh naselbinah in v ta namen začeli posvečevati večjo skrb misijonskemu naraščaju in denarnim zbirkam. Sedaj imajo doma več misijonskih hiš in v kolonijah nemške misijonarje. Denarne zbirke so ravno tako precejšnje, dasi še zaostajajo za francoskimi; največ darujeta škofiji Metz in Strassburg. Med misijonskimi družbami sta na prvem mestu družba za razširjanje vere (Lyon) in družba detinstva Jezusovega; prva je leta 1911 zbrala nad 7,300.000 frankov (najvišji znesek, ki se je sploh kdaj dosegel), druga pa nad 4 milijone frankov (presega vse dosedanje letne zbirke). Za družbo za razširjanje vere še vedno največ daru- jejo Francozi (1. 1911 3 milijone frankov), potem pride Amerika z 1,340.000 K, na to pride Nemčija, med zadnjimi je Avstrija s 57.000 K, med tem, ko sta Alzacija in Lotaringija (Metz in Strassburg) darovali nad 370.000 K. Pri družbi detinstva Jezusovega je pa še vedno Nemčija s približno 1J/2 milijonom kron na prvem mestu; Avstrija je za to družbo zbrala samo 134.000 K. Če k darovom za misijone v tujini prištejemo še milodare za misijonske hiše in za »Bonifatius-Verein«, ki skrbi za katoličane v domači diaspori, potem znese svota misijonskih zbirk v Nemčiji nad 6 milijonov kron. Novo navdušenje za misijone je na Nemškem vnel katoliški shod v Vratislavi (1909). Za govornika o misijonih je bil izbran knez Alojzij Löwenstein, ki je, dasi laik, nastopil z apostolsko gorečnostjo in s svojo vplivno besedo navdušil za misijonsko idejo vse zborovavce. Povdarjal je posebno potrebo misijonov v naši dobi, obenem pa pokazal, kako naj bi se več storilo zanje. Naravnost je tudi povedal, da nemška duhovščina v tem oziru ne pozna dovolj svoje naloge, ker le redkokrat govori na prižnici o razširjanju svete vere (Kath. Missionen, 1909 str. 25—29). Katoliški shod je na to iniciativo sestavil odbor, ki je prevzel nalogo, da organizira novo gibanje1. Da vzbude splošno zanimanje, prirejajo po celi Nemčiji »Missionsfeste« za ljudstvo, akademično izobraženim pa hočejo potom misijonske znanosti in akademičnih misijonskih društev pokazati, kake važnosti je misijonsko delo. Na kat. shodih v Augsburgu (1910), Mainzu (1911) in Aachenu (1912) so mogli govorniki že povdarjati lep napredek misijonske misli. Podlaga zanimanju je pač predvsem globoka verska zavest, ki se udejstvuje na zunaj; da so se pa Nemci s takim navdušenjem zavzeli za stvar so v glavnem ti vzroki: ugodna prilika z ozirom na duševno in gospodarsko stanje naše dobe, nazadovanje Francije in protestantovsko misijonsko gibanje. Vsestranski napredek evropejskih narodov si je v našem času izvo-jeval dostop do vsake pedi zemlje. Kitajska, Japonska in ves daljni vzhod željno vsrkava duševne pridobitve zapadne kulture. S politiko »odprtih vrat« je odprta tudi pot krščanskim religijam, in naj bodo vzhodni narodi še tako nezaupni proti krščanstvu, ko je prosta pot do ušes, bo našla krščanska ljubezen tudi pot do src. Tudi psihologično razpoloženje afrikan-skih narodov je ugodno razširjanju krščanstva. Divji zamorski rodovi, ki so živeli tisočletja v svojem nespametnem praznoverju, pridejo z Evropejci ravno toliko v dotiko, da spoznajo svojo nespametnost, in ker na svoji nizki kulturni stopnji niti toliko niso sposobni za verski indiferentizem, kakor si to domišljajo kulturni narodi, hrepene z vso dušo po nadomestilu, ki ga jim more v polni meri nuditi le krščanstvo. Ravno tako je tudi upravičeno upanje na večjo versko toleranco v izlamski državi, zakaj ta veliki organizem se presnavlja pod vplivom evropejsko izobraženih mož2. Pot je krščanstvu torej na vse strani odprta kakor še nikdar. Toda kakor je prilika ugodna, ravno tako je nevarno, da jo katoličani zamude. Izpremembe, ki se danes vrše med nekrščanskimi narodi, se namreč ne omejujejo samo na politične, gospodarske in trgovske razmere, ampak tudi v religioznem oziru se pripravljajo tla dalekosežnim reformam. Duhovniki starih vzhodnih kultov, predvsem buddhizma, konfucijonizma in brahmanizma izprevidevajo nevarnost, ki preti od krščanstva njihovemu verstvu, kultu in tako njim samim, ter skušajo svoje nazore prilagoditi novemu času, modernizirati, to pa v prvi vrsti z elementi, povzetimi iz krščanstva. Kdor pozna vzhodnoazijska verstva, ve, kakšen vpliv so imela na orientalske narode. Ali ne bi mogla sedaj tudi krščanstva uspešno ovirati, če se po-žive? Potem pa je treba pomisliti, da pridejo orientalci, mnogi kulturno visoko stoječi, v dotiko večinoma s krščanstvom, ki je prepojeno z materializmom. Predstavniki Evrope so kristjani le po imenu in vsaj proti katoličanstvu ne samo indiferentni, ampak često sovražni. Jasno je, da to niso najboljši pospeševavci krščanskih naziranj in da se vzhodna ljudstva odvračajo od vere svojih izkoriščevavcev, dasi jih v drugem posnemajo. Druga nevarnost za krščanske misijone pa je izlam s svojo čudovito razširjenostjo po Afriki. Z nerazumljivo politiko so evropejske države v 1 Die Konferenz der Missionskommission. Freiburg 1910. 2 Knez Löwenstein v govoru: Student und Mission. Eröffnung des akad. Missionsvereines zu Münster. Münster in W., 1910, 21—22. svojih afriških kolonijah podpirale mohamedanstvo, ki tvori sedaj po pričevanju katoliških in protestantovskih misijonarjev največjo nevarnost afriških misijonovl. In to je čisto umevno. Ljudstva, ki uvidevajo nesmisel svojega verskega prepričanja, se z veseljem oklenejo religije, ki zadovolji njihov preprosti razum z monoteizmom, obenem pa jih pusti v njihovem moralnem propadu precej v miru. To sta dva momenta, ki zahtevata nujnega misijonskega dela. Za skoro tisoč milijonov duš se je začela odločilna kriza, in »če se ta prilika ne porabi, izrabi z vsemi močmi, tedaj zmaga Mohamed in Buddha ter Konfucij, in iz dveh tretjin zemlje bo Kristus izključen za cele periode svetovne zgodovine« 2. Moderna kultura nudi misijonom poleg tega, da jim je odprt ves svet, tudi celo vrsto materijelnih sredstev, ki jih misijonarji nekdaj niso poznali ali vsaj niso služila v ti meri kakor dandanes. V prvi vrsti olajšuje misijonsko delo s prometnimi sredstvi. Koliko časa je preteklo, preden je prišel v 17. stoletju portugalski misijonar v Indijo, kakšne težave so bile pri prodiranju v notranjost Afrike! In danes? Parobrodi, železnice, brzojavi, ceste v urejenih kolonijah, vse je misijonarjem v naših dneh na razpolago. Koliko več se doseže z manjšimi svotami in z manjšimi človeškimi žrtvami! V drugi vrsti pa ni prezreti važnosti kolonij za misijone 3. Misijoni in kolonije so že od nekdaj v tesni medsebojni zvezi, saj se je že v prvih časih širilo krščanstvo potom judovskih kolonij. V modernem pomenu pa so nastopili misijoni v kolonijah posebno pod Portugalci v Vzhodni Indiji in celi Vzhodni Aziji, kjer je šla politična oblast misijonarjem vedno na roko. Misijonski teoretiki so postavili celo teorijo o razmerju kolonij in misijonov, ki določa, kako naj podpira vlada misijone in kako nasprotno ti koristijo državi (Schmidlin 27—28). Ravno tako uvidevajo tudi .sedanje velevlasti, kakega pomena so misijoni za naselbine, in jim zato gredo na roko. Med koristmi, ki jih imajo misijoni od kolonizacije je pravno varstvo na prvem mestu. Med najdivjejšimi Kanaki ali Bantu-zamorci lahko misijonar varno oznanja evangelij. Dalje skrbi moderna država — seveda večinoma iz sebičnih namenov — da se dvigne duševni niveau in gospodarsko stanje domačinov, in s tem prihranja oznanjevavcem evangelija mnogo dela, kajti kulturno višje stoječa ljudstva so tudi za evangelij bolj vzprejemljiva. Država more potem tudi indirektno podpirati misijone, ne da bi pri tem kršila moderno načelo, da se noče vtikati v verske zadeve. Zapove namreč lahko nedeljski počitek, odpravi suženjstvo, dalje lahko misijonarje podpira pri ustanovitvi šol kot pri strogo kulturnem delu ali jim povrne kot kolonizatorjem deloma potne stroške itd. ' Na kolonijalnem kongresu v Berolinu 1. 1911 so sprejeli resolucijo, ki so jo podpisali tudi prejšnji oboževatelji izlama: »Kolonijalni kongres vidi v izlamski nevarnosti nujen poziv nemškemu krščanstvu, da skrbi takoj za misijonsko oskrbo tistih krajev naših kolonij, kijih še ni zavzel izlam« (Löwenstein v Miinstru, Eröffnung, 22). * Löwenstein v Vratislavi. 3 Schmidlin, Deutsche Kolonialpolitik und kath. Heidenmission. Zeitschrift für Missionswissenschaft. 2. Jahrg., 25—49. Velikega pomena za misijonarje je vpliv, ki ga imajo krščanske države v tujih deželah. S tem, da je duhovnik Nemec, Francoz, uživa ugled, ker ga uživa njegova domovina, in to mu koristi pri vsakem koraku. In ravno ta moment lahko nemške katoličane nagiblje, da tem bolj delajo za misijone. Prvič je nemški vpliv posebno na daljnem vzhodu, kjer raste od dne do dne, za katoliško misel velike važnosti, kajti poleg Francije je Nemčija edina velevlast, ki more ščititi tudi katoliške misijonarje, svoje podanike, ki tako lahko varno sodelujejo pri velikih izpremembah, ki čakajo v kulturnem oziru vzhodne narode. Ta ugodnost jih more tembolj navdušiti za misijonsko stvar, ker drugič misijoni s svojim moralnim vplivom, s šolami, kjer goje med evropejskimi jeziki posebno nemščino itd., zopet nasprotno utrjajo vpliv in ugled domovine h Tako družijo dva ideala, misijonsko misel in nacionalno moč. Med vzroki, ki zahtevajo v Nemčiji intenzivnejšega misijonskega gibanja, se povdarja pogosto, da Francija ne bo mogla več tako skrbeti za misijone, kakor je doslej, in da mora stopiti na njeno mesto katoliška Nemčija. Francozi so namreč do sedaj žrtvovali za misijone več kakor vsi drugi skupaj, kar zadeva osebe ali denar. Toda ločitev cerkve od države, ki nalaga vernikom silna nova bremena, in pa vedno bolj zmagujoče brez-verstvo je oslabilo moč katoliške Francije tako, da je nastopila kriza v marsikaterem misijonu. S Francijo trpe misijoni vse zemlje, je rekel že za časa francosko-nemške vojske neki misijonski škof, danes pa je to še občutneje. Zato je resnična potreba, da se drugi tembolj zavzamejo za veliko misijonsko nalogo. Da Nemci čutijo to dolžnost, je znamenje, da umevajo potrebe cerkve. Se en važen motiv sili katoliške Nemce k novemu gibanju, namreč misijonsko delo njihovih sodeželanov protestantov. Protestantovski misijoni so zadnja leta pod zaščito protestantovskih velevlasti razvili velikansko delavnost po vsem svetu. Schwager S. V. D. povdarja: »Protestantizem postaja na svetovnem pozorišču vedno bolj in bolj moč, s katero mora katoliška cerkev računati. Na Japonskem, v važnih kitajskih provincah, na Sundskih otokih, v angleški Indiji, v deželah polumeseca, v angleški Afriki, v Polineziji in Mikroneziji so ali že močno prekosili katoličane, ali pa se vsaj na najboljši način pripravljajo, da utrdijo svojo premoč; in tudi tam, kjer jih katoliški misijoni z uspehom nadkriljujejo, se krčevito trudijo, da te prekose.«2 Ti uspehi protestantov niso nič čudnega, če se pogleda njihovo misijonsko gibanje v domovini. Se-le v 19. stoletju so se spomnili protestantje, da spada k znakom Kristusove cerkve tudi to, da je za vse, in sedaj skušajo z dejanjem nadomestiti ter uresničiti, kar jim je zgodovina odrekla, ime — katoliški. Na čelu vsemu gibanju stoje Amerikanci, kjer je 1. 1886 vrgel John Mott v svet drzno misel: E vang elizacij a sveta v tej generaciji. Ta mož 1 Naj navedem v ilustracijo slučaj, ki ga Dahlmann S. J. opisuje v Indische Fahrten I, 117: Na svojem potovanju po srednji Javi je prišel v misijonsko postajo Mendoet, kjer so mu po službi božji javanski šolarji priredili nekak koncert. V svojem jeziku so peli celo vrsto nemških pesmi, Großer Gott, wir loben dich itd. Na koncu pa so zaigrali poleg domačih tudi Die Wacht am Rhein. 2 Moderne Strömungen und Bestrebungen im protest. Missionsleben (Zeitschr. f. Missionswissenschaft 1912, 64). je mnenja, da se da njegova misel čisto lahko izvesti, če vsak protestant stori svojo dolžnost. Če primerja 135 milijonov protestantov s par možmi zaničevane sekte, ki so binkoštno nedeljo začeli svoje delo in dosegli take uspehe, tedaj mu je jasno, da bo še ta generacija videla celi svet krščanski, — če le hoče h Ta drzna misel je Amerikance silno navdušila, našla pa je velik odmev tudi pri protestantih drugih dežela. V dosego tega namena so razvili obširno agitacijo. Predvsem so se vrgli na mladino in sicer najprej v nedeljskih šolah (v državnih amerikanskih ljudskih šolah se krščanski nauk ne poučuje; to morajo nadomestiti privatne nedeljske šole), kjer pridobivajo že otroke za misijonsko misel, potem pa na dijake v višjih šolah, za katere ustanavljajo misijonska društva. Ustanovili so celo svetovno krščansko dijaško zvezo, ki ima za namen propagiranje in študiranje misi-jonstva. Prav tako je razvita in organizirana agitacija med možmi, ženami itd. Mnogi praktični Amerikanci sodelujejo z veseljem, ker vedo, kako z misijoni raste tudi vpliv Amerike in njene trgovine v pokristjanjenih deželah in da se bo tedaj vsak dolar bogato poplačal že na tem svetu. Njihovo misijoniranje se vrši čisto po načrtu in v sporazumu med raznimi sektami, ki si dele delo. Največ store za vpliv na višje sloje v misijonskih deželah Azije, v čemur so še zelo prekosili katoličane. Ta svoj namen dosegajo zlasti s šolami, za katere žrtvujejo velikanske svote. Tako je dal za visoko šolo v Waihaieu na Kitajskem Rockefeller nad 3,000.000 K enkrat in letno daje 700.000 K. Visoko šolo v Hankou je ustanovil Anglež lord Cecil. Sem bi šteli lahko tudi številne šole protestantovskih velevlasti po vzhodni Aziji2. In kaj imajo katoličani postaviti temu nasproti? Ali ni upravičen strah, da postanejo vzhodne dežele, če se odpro krščanstvu, protestan-tovske? Protestantovsko misijonsko gibanje je vzbudilo tudi misijonsko znanost, ki že zavzema v protestantski teologiji važno mesto. Začela sta dr. Wiggers v Rostocku3 in prof. Ehrenfeuchter v Göttingenu, pa takrat ni bilo uspehov. Vendar pa so se vedno javljali klici po stolicah za misijonsko znanost, dokler ni leta 1896 dobil misijonske stolice v Halle Warneck, ki je že leta 1877 izdal delo: »Das Studium der Mission auf der Universität«. Sedaj se je ta veda tako udomačila, da jo pre- dava na raznih univerzah 16 profesorjev4. Nemški katoličani so v tem oziru zaostali daleč za svojimi sodeže-lani; imeli niso na nobeni univerzi predavanj o misijonih. Sele po kat. shodu v Vratislavi je začel prof. Schmidlin v zimskem semestru 1909/10 v Münstru po eno uro na teden predavati »O novejši zgodovini inozemskih misijonov s posebnim ozirom na nemške kolonije«. S tem skromnim začetkom je bil led prebit in sedaj se o misijonih predava v Münstru, 1 Franc Huch je izračunil za katoličane, da bi ves svet pokatoličili v 21.000 letih, če gre v tem počasnem tempu naprej. 2 L. Kösters, Das chinesische Schulwesen. Z. f. Mw. 1912, 43 in sl. 5 Geschichte der evangelischen Mission. 2 Bände. 1845. 4 P. Robert Streit O. M. I., Die Pflichten und Aufgaben der Wissenschaft gegenüber der Mission v knjigi Konferenz der Missionskommission, Freiburg 1910, 37 in sl. Monakovem, Vratislavi in Strassburgu. Z letom 1911 so začeli izdajati tudi svoje glasilo »Zeitschrift für Missionswissenschaft«. Da so se sedaj lotili tega polja, je pomagal pač veliko zgled protestantov, a še bolj jih je silila potreba. Pomen te znanosti so uvideli ,že misijonarji 17. veka; že takrat so nastopili misijonski teoretiki, ki so obdelovali različne misijonske probleme. Se bolj pa so občutili potrebo in spoznali pomen te vede današnji misijonarji in njihovi prijatelji v domovini, ker nastopa vedno več vprašanj, ki jih je treba študirati z ozirom na misijone1. Kake važnosti je misijonska znanost čuti predvsem teolog2 in to pri vseh teoloških vedah, zakaj misijoni so ena fundamentalnih nalog cerkve, so zahteva naše vere in zato v tesni zvezi z vso teologijo. Streit3 opozarja, kako je že pojem »verska resnica« nekaka »misijonska resnica«. Razodetje je namreč dano človeštvu kot takemu, odločeno je za vse in vsi imajo do njega pravico. Ker pa do spoznanja verskih resnic človek ne more priti iz lastne moči, ker jih mora po posredovanju zvedeti, tiči že v pojmu verske resnice pojem razširjanja vere. Našteti bi se dala tako cela vrsta dogmatičnih resnic, ki so v tesni zvezi z misijonsko mislijo in ki se pokažejo v posebni luči, če se jih študira z ozirom na misijone. Hvaležno polje se odpira eksegetu s študijem svetopisemskih tekstov z ozirom na misijone in tudi marsikak tekst svetih očetov pridobi na jasnosti, če se ga pogleda s te strani. Se večjega pomena pa je dalje misijonski študij za praktično teologijo, kjer črpata lahko zlasti pridigar in katehet. V misijonski znanosti je dalje velike važnosti ne samo za teologa, ampak za katoličana sploh, apologetični moment. Tega je lepo razvil prof. Mausbach v govoru: Heidenmission und Religionsgeschichte (Eröffnung str. 28—34). V današnjem medsebojnem občevanju narodov vsega sveta se širi duševno obzorje in sicer kakor v drugih stvareh tako tudi v religijoznih. Primerjalna religijska veda seznanja Evropejce z raznimi tujimi verstvi, ki jih primerja s krščanstvom. Vplivu te vede se danes izobraženec ne more odtegniti, mora se pa katoličan proti njenim pogubnim vplivom zavarovati. In s čim? »Prava metoda za oborožitev in imunizacijo duha je tudi tudi tu, prodreti globlje v krščanske in znanstvene principe religijskega raziskovanja, odložiti strah pred praznimi besedami in dnevnim mnenjem in utrditi s praktičnim poznanjem dela naših misijonov svojo versko vnemo in pogum« (29). Z zanimanjem za misijone raste tudi spoštovanje in ljubezen do cerkve ter razumevanje za naloge katoličan-stva, ki jih ima izvršiti med narodi. Ravnotako vpliva dalje misijonska misel tudi na poglobitev verskega življenja, zakaj propagatorji misijonske ideje živo čutijo, da izvršujejo naročilo božje, povelje Kristusovo in pričakujejo zato od njega tudi vzvišenemu delu primerno plačilo. Da, celo ■o protestantih trdijo, da se je pri mnogih, ki so se zavzeli za misijone, poglobilo versko življenje4. ' Schmidlin, Die katholische Missionswissenschaft, Z. f. Mw. 1911, 10—21. 2 P. Rob. Streit O. M. J.: Was vermag die Mission dem Studenten zu bieten? — Ein Beitrag zur akademischen Missionsbewegung. Rottenburg, Verlag W. Bader, 1912, 18—30. 3 Was vermag die Mission dem Studenten zu bieten? 23. 4 Schwager, Moderne Strömungen. Z. f. Mw. 1912, 72. Pa tudi še na drugih poljih bo imela misijonska znanost mnogo dela. V kolonijah delujejo skupno državne oblasti in misijonarji, ki v marsičem podpirajo drug drugega, dočim se zopet v marsičem njih interesi križajo. Iz teh razmer se razvija misijonsko pravo, ki je dobilo v že omenjenih teoretikih 17. stoletja svoje zastopnike. Kjer so ti nehali, tam mora po dolgem presledku nadaljevati moderna veda. S tem se že dotaknemo zgodovine misijonov, kjer je še sila neraziskanega. V arhivih propagande, po portugalskih in španskih knjižnicah leže še kupi manuskrip- tov, poročil iz misijonskih dežel itd., kar še vse čaka raziskovalcev. Mnogo bolj kakor vsi drugi pa čutijo potrebo temeljitega misijonskega študija misijonarji. Evropejski misijonarji morejo v tujih za Evropejca nezdravih krajih in često še v pomanjkanju vzdržati zelo malo časa', zato se morajo v misijonskih hišah na svoj bodoči poklic tako pripraviti, da vse razmere že naprej popolnoma poznajo in takoj lahko začno tam, kjer prenehajo umrli sobratje. Taka priprava pa more biti le posledica temeljitega znanstvenega misijonskega študija. Da se misijonarji posebno zanimajo za to vedo imajo še drug razlog. Pri vednem pomanjkanju delavcev, morajo skrbeti za obilen naraščaj. Tega pa bo mogoče dobiti le, če bo ljudstvo prevzelo zanimanje in navdušenje za misijone, in to morejo vzbuditi le izobraženci, voditelji ljudstva, zlasti duhovniki, pa tudi laiki. Vsi ti pa morajo črpati zopet navdušenje le v resnem študiju in znanstvenem poznanju misijonstva. Potrebo, da se inteligenca zavzame za misijonsko delo, so dobro spoznali nemški katoličani in knez Löwenstein je v Vratislavi navduševal za misijone posebno dijaštvo. Njegove besede so izzvale veliko odobravanje in rodile, prej ko se je pričakovalo, uspehe. Začela so se ustanavljati aka-demična misijonska društva, ki imajo namen, vzbujati zanimanje za misijonsko idejo med akademiki. Vzroka, ki sta privedla do ustanovitve, sta bila pred vsem navdušenjenje, ki ga je izzval katoliški shod, in pa potreba, da se z misijonskim gibanjem seznani tudi inteligenca, zlasti duhovščina, močno pa je vplival brez dvoma zgled protestantov. Nemške katoličane so namreč v tem njihovi sodeželani precej prehiteli. Ustanovili so prvo dijaško misijonsko društvo v Berlinu že 1. 1824. Pozneje je temu zgledu sledilo še več vseučiliških mest, tako da so lahko ustanovili »Studentenbund für Mission«, ki zboruje vsako četrto leto 2. Doslej sta ustanovljeni dve akademični misijonski društvi. Prvo se je ustanovilo 1. 1910 v Münstru, drugo pa v Tübingenu 1. 1911. Zanimanje za društvi je med dijaštvom veliko. Že v nekaj mesecih je štelo društvo v Münstru okrog 600 članov in tako prekosilo protestantovski »Studentenbund«, ono v Tübingenu pa 230 članov, ko so izdali prvo poročilo. Člani so po večini teologi, vendar pa je veliko število tudi dijakov iz drugih fakultet. 1 P. Norbert Weber O. S. B. opat iz St. Ottilien, je na kat. shodu v Avgs-burgu konstatiral žalostna dejstva: Iz njegove kongregacije je umrlo 75% misijonarjev pred 35 letom in le 3 so dosegli starost 41, oziroma 42 let. Špancem je tako grobišče Fernando Poo, kjer je od leta 1883—1900 umrlo 80 misijonarjev. Na pokopališču v Bagdadu leži 50 karmelitov, ki ni nobeden deloval tam čez 10 let. 2 Die Konferenz der Missionskommission 41. Katoliška javnost se je za društvi zelo zavzela, kar pričata poročili o ustanovnih shodih. Že pri pripravah za ustanovitev so sodelovali znani profesorji teoloških fakultet in voditelji konviktov, še bolj pa se je pokazalo zanimanje pri ustanovnih shodih samih, kjer so sodelovali v Münstru knez Löwenstein, opat Weber O. S. B. in prof. Mausbach, same znane osebe, v Tübingenu pa prof. Sägmüller in p. Robert Streit O. M. I. Poročilu o ustanovnem shodu v Tübingenu je napisal uvod škof rottenburški P. W. Keppler. Nehote pri tem prihajajo na misel naše razmere. Kakor v katoliški Nemčiji si je tudi na Slovenskem katoliška misel priborila važne zmage in izpričala katoliško mišljenje našega naroda. Ali se bo pokazala tudi poglobitev verskega življenja? In, če se bo, ali imamo pričakovati umevanja misijonske misli? Razlogi, ki so nagnili katoliške Nemce k temu gibanju, so tudi za nas večinoma merodajni, imamo pa tudi svoje posebne, ki bodo še bolj pomagali misijonski misli do zmage tudi pri nas. Katoliška Slovenija se navdušuje za trializem in posredno za vpliv kulturno višje stoječega našega naroda na Balkan. Naša kultura pa je katoliška, torej moremo pospeševati vpliv katoličanstva na nazadnjaški razkol. V tem družimo lahko tudi mi dva ideala, kjer prvi podpira drugega večjega, — katoliško in narodno misel. Obenem pa nam bo univerzalna misijonska misel razširila duševno obzorje. Kakor se drugi narodi tudi zato zanimajo za poganske misijone, ker imajo svoje kolonije, tako bi se morali avstrijski narodi, posebno pa Jugoslovani, zanimati za napredek katoliške cerkve na Balkanu. Tukaj nam je pokazal pot škof Slomšek, ki je prvi med Slovani spoznal važno nalogo katoliških Slovanov v organizmu katoliške cerkve; v bratovščini sv. Cirila in Metoda, ustanovljeni leta 1852, se posebno razodeva vseobsežnost Slomšekovega duha in globoka vernost njegovega resnično katoliškega srca. Slomšek je imel veliko uspeha ne samo med slovenskim ljudstvom, ampak tudi na Moravskem in Češkem. Gotovo bi se dalo med našim ljudstvom zopet poživiti ono misijonsko navdušenje, ki ga je zbudil škof Slomšek. Slovenska duhovščina ima hvaležno nalogo, da tudi na misijonskem polju pokaže svojo gorečnost za katoliško stvar. Ako hočemo biti in ostati zavedni udje katoliške cerkve, potem se moramo vedno živo zanimati za najbistvenejšo nalogo katoliške cerkve in sveto cerkev goreče podpirati pri izvrševanju zapovedi Kristusove: »Eun-tes docete omnes gentes.« G—k. 3. Čigava bo sveta dežela? (Konec.) Judje bi zopet radi zasedli Palestino, katero je Bog dal v last njihovim pradedom1. To svojo namero hočejo doseči na miren način s tem, da se v velikih množicah v sveti deželi naseljujejo. Vseh judov na svetu je okoli 11,000.000. V novejšem času je med njimi posebna struja, ki dela za naseljevanje v Palestini. Palestina šteje danes okoli 700.000 prebivalcev. Izmed teh je do 60.000 judov. V Jeruzalemu, ki ima po ljudskem štetju leta 1905 66.000 prebivalcev, je 45.000 judov. V deželi je blizu 1 Prim. članek »Das heilige Land, eine gefährdete Position« v listu »Das heilige Land« 1910 zv. 4 in 1911 zv. I. 30 judovskih kolonij, največje so Tiberias, Safed in Jafa. Skoro vsak parobrod pripelje v Jafo novih judovskih naseljencev. Razne judovske družbe skrbe, da se ti brezplačno ali po znižani ceni pripeljejo v Palestino. Sicer je judom naseljevanje oficielno prepovedano, toda za denar se pri turških uradnikih vse doseže. Posebno v Jeruzalemu se število ju-dov zelo množi, ker so verni judje prepričani, da bo vsak zveličan, ki je pokopan v dolini Jozafat. Predvsem se judje trudijo za umsko izobrazbo ter upajo na ta način priti v Palestini do veljave. Zato skrbe za raznovrstne šole. Vse večje kolonije (Jeruzalem, Safed itd.) imajo otroške vrtce, v katerih se goji hebrejščina kot učni jezik. Palestinski judje so se skoro iz celega sveta skupaj naleteli. Umljivo je, da govore različne hebrejske dialekte, kakor buharski, perzijshi, španjol-ski, nemški-judovski dialekt itd. Namen šol je tudi, da se ti dialekti odpravijo in se uvede čista hebrejščina. Ljudske šole na deželi se nahajajo skoro v vseh kolonijah. Pouk v njih traja 4—6 let. Hebrejščina je glavni in učni jezik, uče se pa tudi arabščine, računstva, obdelovanja polja in vrtov itd. Mestnih ljudskih šol je 12. V teh se poučujejo tudi evropejski jeziki, in sicer se poučuje navadno jezik tiste dežele, katera šolo vzdržuje. Tako na pr. vzdržuje družba »Alliance Israelite« v Parizu okrog 100 judovskih šol v Orientu. V teh šolah se poučuje tudi francoščina. V šolah, ki jih vzdržuje »Pomožno društvo nemških judov«, se poučuje nemščina itd. Razun otroških vrtcev in ljudskih šol imajo judje srednje šole, in sicer učiteljišče v Jeruzalemu in gimnazijo v Jafi. V novejšem času so otvorili tudi v Jeruzalemu gimnazijo. K srednjim šolam se lahko prištevajo kmetijska šola »Mikveh Israel« v Jafi, obrtna šola v Jeruzalemu, kmetijska šola »Kirjath Sefer« v Lidi in šola umetnih obr-tov »Bezalel« v Jeruzalemu. Najznamenitnejša je »Bezalel«, ki ima šest oddelkov, za umetno risanje, za podobarstvo, tkalstvo, kamnoseško obrt itd. Visoke šole dosedaj še nimajo, toda v kratkem bodo odprli judovsko tehniko v Haiti. Potrebni kapital že imajo. Tehnika bo velikega političnega pomena, ker bodo judje dobili na ta način važna mesta v državni službi. Naposled nameravajo ustanoviti v Jeruzalemu judovsko vseučilišče. Sedaj pošiljajo premožnejši judje svoje otroke, ki so dovršili gimnazijo v kolegij amerikanskega (presbiterijanskega) misijona v Beirutu ali v inozemstvo. Dosedanje šole judom ne zadostujejo, zato si pomagajo s tem, da se vrše posebni tečaji za arabski jezik, za knjigovodstvo itd. Izobrazbo pospešujejo tudi ljudske knjižnice. Narodna knjižnica v Jeruzalemu šteje nad 30.000 zvezkov in je pravo zbirališče jeruzalemskih judov. Pri tej knjižnici je velika bralna soba, kjer so na razpolago raznovrstni časopisi. Vsak teden se tu vrše predavanja v hebrejščini. V združenju je moč. Tega se tudi palestinski judje zavedajo. Zato so ustanovili razna izobraževalna in gospodarska društva. Tako n. pr. društvo »Deborah«, ki zbuja med judi zmisel za lepoto, umetnost in kulturo. Društvo prireja razstave, predavanja itd.; društvo »Kinor Zion« goji vokalno in instrumentalno glasbo. Imajo tudi dve delavski društvi. V judovskih kolonijah deluje 14 kmetijskih družb in dve družbi za preskrbo živil itd. Tudi svoje hebrejsko časopisje imajo judje. Časopisje se zelo siri, zlasti odkar je zavladala pod mladoturškim gospodstvom večja prostost. Judje skrbe tudi za dobrodelne zavode. Bolnišnice so v Jeruzalemu (štiri), Jafi in Safedu. Najznamenitejša judovska dobrodelna naprava je zavod za slepce v Jeruzalemu. Dalje je treba omeniti norišnico in zavod za oskrbo starčkov. Ako vse to premislimo, ali ni verjetno, da lahko postanejo judje sčasoma najmogočnejši faktor v sveti deželi? Večina palestinskih judov je sicer zelo uboga, upoštevati pa je treba, da so zelo dovzetni za izobrazbo ter nič manj podjetni in da dobivajo zdatno gmotno podporo od bogatih judov in judovskih družb. * * * Ako bi postali zopet judje najmogočnejše ljudstvo v Palestini, bi bil položaj za kristjane žalostnejši, kakor je sedaj. Zato je prav, da se vsi krščanski narodi zanimajo za najsvetejše kraje, kjer je živel, trpel in umrl naš Odrešenik, da pridno prirejajo romanja v sveto deželo in da si vsak krščanski narod skuša ustanoviti lastne krščanske kolonije. Na ta način ne bodo judje prišli do vodilne moči in sveta dežela bo nekaka skupna last vseh krščanskih narodov. Pokojni dr. Frančišek Lampe je v svoji knjigi Jeruzalemski romar (str. 364 nsl) sprožil misel, da bi se tudi Slovenci naselili v deželi našega Odrešenika. Četudi bi to ne bilo nemogoče, vendar za sedaj ni misliti, da bi se ta misel izvedla. Potrebno pa je danes, da se zbudi med Slovenci zanimanje za sveto deželo in za misijone v teh krajih. Prav bi bilo, ako bi se ustanovilo palestinsko društvo, katerega namen bi bil zbujati zanimanje za sveto deželo in po možnosti podpirati katoliške misijone v svetih krajih itd. Saj Slovenci nimamo nobenega misijonskega društva razun Apostolstva sv. Cirila in Metoda v ljubljanski in bratovščine sv. Cirila in Metoda v lavantinski škofiji. Četudi darujemo v misijonske namene precej denarja, pa gre večinoma za nemške katoliške misijone, ki širijo seveda s tem tudi veljavo nemškega naroda. Ravno misijonsko delo potrebuje pri nas organizacije. A. Mrkun. 4. Vzhodna cerkev. Bolgarska cerkev. Bolgari so si leta 1870 proti volji carigrajskega grškega patriarha priborili popolno cerkveno neodvisnost pod vrhovno oblastjo bolgarskega eksarha v Carigradu Grška cerkev je zato Bolgare leta 1872 izobčila. Lansko in letošnje leto so v bolgarskih cerkvenih in političnih krogih mnogo razmišljali o spravi s carigrajsko cerkvijo. To vprašanje ima tudi nekoliko političnega pomena. Razkolne cerkve drugih narodov se namreč ne morejo oficielno udeleževati bolgarskih cerkvenih slovesnosti; to bi pa pri velikih narodno-cerkvenih slovesnostih, n. pr. pri kraljevem kronanju nekoliko mučno vplivalo. Bolgari so se torej začeli dogovarjati s carigrajskim patriarhom. Carigrajski patriarh bi bil pripravljen za spravo; letošnjo prvo postno nedeljo (»nedeljo pravoslavja«) je patriarh pri maši prvikrat glasno molil tudi za Bolgarijo in bolgarskega kralja. Z ozirom na Bolgarijo samo bi res ne bilo posebnih težav za spravo; po dosedanji tradiciji razkolne cerkve se razkolnikom neodvisnih držav dovolja tudi cerkvena neodvisnost — avtokefalnost. Carigrajski patriarh vedno poudarja, da bi se to vprašanje moglo rešiti le v soglasju z drugimi avtokefalnimi cerkvami; treba je torej počakati, da se o vprašanju izjavijo vse avtoke-falne cerkve. Toda to je najbrže le diplomatičen odgovor. (Na ta način se carigrajski patriarh tudi rad izogiblje vprašanju o zedinjenju s katoliško cerkvijo; kadar je pa bolj pogumen, takrat pa kar naravnost zagrmi proti primatu kot nepremagljivi oviri.) Poglavitna ovira je drugod. Bolgari se namreč nočejo odreči formalni cerkveni skupnosti vseh Bolgarov (v resnici so Bolgari v kraljestvu popolnoma neodvisni od carigrajskega bolgarskega eksarha). Carigrajski patriarhat pa Bolgarom v Turčiji noče priznati cerkvene neodvisnosti, ker bi bilo to nevarno za patriarhat; potem bi namreč tudi razkolni Srbi in Albanci zahtevali neodvisnost od carigrajskega patriarha. Bolgarski diplomati so se nazadnje res prepričali, da Bolgariji ne ostane drugega, kakor da se cerkveno loči od Bolgarov v Turčiji in se brez ozira nanje spravi s patriarhatom v Carigradu, ali pa da ohrani formalno cerkveno edinost in neodvisnost vseh Bolgarov ter vztraja v »razkolu«. Uradni bolgarski časopisi so začeli pisati, da je v sedanjem razburjenem času sploh neprimerno razpravljati o tem vprašanju; prijateljsko razmerje med Grki in Bolgari napreduje neodvisno od vprašanja o »razkolu«, torej naj se to razmerje ne kali z razpravljanjem tako kočljivega vprašanja. V začetku avgusta letošnjega leta so pa časopisi poročali, da se je bolgarska sinoda v Sofiji vendarle odločila za spravo s patriarhatom in za ločitev od eksarhata; tako bi se torej rešil bolgarski razkol brez ozira na Bolgare v Turčiji. Toda ta poročila so neosnovana. Bolgarska sinoda se nasprotno trudi, da se ohrani cerkvena edinost vseh Bolgarov in se z eksarhom pogaja, kako bi se podrobneje določila medsebojna zveza med eksarhom in sinodo. Sedanja bolgarska vlada se je začela sploh nekoliko bolj ozirati na koristi razkolne cerkve. Bolgarski državni zbor je dovolil 500.000 K za višjo bogoslovsko šolo, ki jo namerava ustanoviti bolgarska sinoda. Sinoda je razen doslej edinega duhovskega semenišča v Sofiji ustanovila novo »duhovnopastirsko šolo« v Bačkovskem samostanu pri Plovdivu, za izobrazbo samostanskega naraščaja pa štirirazredno samostansko šolo v starem Rilskem samostanu. Resno se razmišlja o verskem pouku v ljudskih šolah. Po dosedanji šolski postavi so duhovniki izključeni iz ljudske šole ; verouk poučujejo svetni učitelji, večinoma v popolnoma »svobodomiselnem« duhu. Sicer je pa brezverstvo in verski indiferentizem med Bolgari že tako vkoreninjen, da ga novi poskusi cerkvene oblasti ne bodo mogli več zadržati ali premagati. Dr. F. Grivec. IV. Slovstvo. Die Mitarbeiter des Weltapostels Paulus. — Von Hofrat Dr. Franz Xav. Pölzl, Hausprälat Sr. p. H. u. Theol.-Prof. an der k. k. Uni- versität in Wien. Regensburg 1911 Manz, 8° (VIII u. 487). Brosch. M. 8.—, geb. M. 10.50. Znani komentator sv. evangelijev in pisatelj znamenite knjige »Der Weltapostel Paulus« je z navedenim delom izpopolnil svojo knjigo o življenju in delovanju sv. Pavla. Opis življenja in delovanja teh sotrudnikov, spremljevalcev in učencev sv. Pavla nam kaže še jasneje mogočno in veličastno sliko apostola, obenem pa nam nudi vpogled v cerkvene razmere prvih, od sv. Pavla ustanovljenih krščanskih občin. To delo je tembolj hvalevredno, ker še dozdaj med nemškimi katoličani in protestanti ni bilo knjige, ki bi imela posebne monografije o Pavlovih sotrudnikih. Pač pa se lahko mi ponašamo s svojim domačim slovstvom, da imamo v slovečem, tudi v hrvatski jezik prestavljenem delu lavantinskega knezoškofa dr. Mihaela Napotnik »Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov« (3. izd. 1904) posebno poglavje z napisom »Sv. Pavla učenci in učenke«. Profesor Polzi (od jeseni 1911 v pokoju) preiskuje z občudovanja vredno natančnostjo in marljivostjo vse biblične in izvenbiblične podatke, zgodovino in legende, o vseh osebah, ki so bile v zvezi s sv. Pavlom. Tako imamo tu celo galerijo slik o 89, z dodatkom vred 95 osebah. Z dobrodejno toploto in ljubeznijo do stvari so pisane zlasti monografije tistih mož, o katerih je kaj več znanega iz sv. pisma, n. pr. o Timoteju na str. 136—170. Pisatelj o vsaki dvomljivi stvari do dobra pretehta vse razloge pro in contra. Kjer se ne more odločiti, n. pr. o pozneji usodi evangelista Filipa in njegovih štiri hčera, navede samo razna poročila. Pošteno in odkritosrčno korigira celo svoja lastna mnenja, ki jih je imel prej v svojih komentarjih ali v knjigi o sv. Pavlu. Tako je n. pr. zdaj mnenja, da je bil sv. Marko v Rimu s sv. Petrom že v letih 42—44, in ne šele pozneje, ali pa, da ni lastno ime, kakor je prej trdil. Kot poseb- nost bi bilo omeniti, da smatra Pölzl v tej knjigi Barnaba za pravega apostola, ki je bil, kakor sv. Pavel, naravnost ali neposredno od Kristusa poklican za apostola. Dr. Slavič. Des Ephesier- und Kolosserbriefes Lehre über die Person Christi und sein Heilswerk systematisch dargestellt von Dr. Matthias Slavič, deutscher Prediger und Religionslehrer in Cilli. Gekrönte Preisschrift. 8° (IV und 80). Wien 1911, Mayer & Comp. K 2.50. Okrožnica, ki jo je pisal apostol Pavel maloazijskim cerkvam v okrožju Efeza, in list, ki ga je poslal v Kolose, sta si po osnovni ideji tako sorodna kakor n. pr. lista, pisana Galačanom in Rimljanom, zato je monografija o njiju centralni misli popolnoma opravičena. »Kristus prvak v vsem« (ev Ttaaiv . . . 7i:ptöi£U(DV Kol 1, 18) je snov lista v Kolose, »Kristus vse in v vseh« (rcavxa xai sv jraaiv Xptaxog Kol 3, 11) je ideja lista za efeško okrožje. V kratkem uvodu slika pisatelj verski položaj v občinah, katerim sta lista namenjena. Razprava sama je deljena v dva dela, kakor kaže že naslov. Prvi del govori o Kristusovi osebi po nauku naših dveh poslanic. V uvodnem prvem paragrafu podaja pisatelj sumaričen pregled mnenj o Pavlovem pojmovanju Kristusove osebe, v naslednjih dveh pa riše Pavlov nauk o Kristusu kot Sinu božjem in Odrešeniku. Drugi del obsega Pavlovo soteriologijo: večni božji sklep odrešenja, vresničenje tega sklepa po Kristusu in naklanjanje sadov odrešenja. Seznamek porabljenih del, raz- loženih mest iz listov v Efez in Kolose in stvarno kazalo stoje na koncu knjige. Pisatelj je sestavil Pavlov nauk o Kristusovi osebi in njegovem delu z veliko skrbnostjo in z ljubeznijo do vzvišenega predmeta. Knjigo, ki je pisana v lepem, živahnem slogu, z veseljem priporočam. Lukman. Sveto Pismo staroga i novoga zavjeta. Preveo i bilješke pri-kupio dr. Valentin Cebušnik. Izdao zbor duhovne mladeži zagrebačke. Svezak I. U Zagrebu, 1911. V navedeni knjigi se nam nudi prestava svetopisemskih knjig Mojzesa, Jozueta, Sodnikov in Rute v gladko tekoči hrvaščini s kratkimi opombami pod črto. Ta razlaga v opombah se drži srednje poti in vobče prav primerno pojašnjuje sv. besedilo. Pri razlagi šesterodnevja se poslužuje Laplaceove teorije v zmislu konkordistične podmene: »Dani . . . nijesu dani od 24 sata, nego su veliki odsjeci vremena.« Vendar pa tudi pristavlja: »Ima svetih otaca (!), koji misle, da šest dana ... ne označuje uopče vri-jeme, nego da je to šest vigjenja, u kojima je Bog pokazao Adamu raz-vitak svijeta.« O vesoljnem potopu pravi: »Danas se drži megju učenja-cima, da potop nije bio po svej zemlji, nego samo ondje, gdje prebivahu ljudi, koje je Bog htio istrijebiti sa zemlje.« O čudežno dolgem dnevu Jozuetovem (10, 13. 14), ko solnce ni zašlo, dokler ni premagal sovražnikov, se pravi: »Trajao je punih 36 sati«, kar ni tako izključno gotovo. Dr. Slavic. Lehrbuch der Philosophie auf aristotelisch-scholastischer Grundlage zum Gebrauche an höheren Lehranstalten und zum Selbstunterricht. Von Alfons Lehmen S. J. Zweiter Band: Kosmologie und Psychologie. Dritte, verbesserte und vermehrte Auflage herausgegeben von Peter Beck S. J. 89 (XX u. 594). Freiburg i. Br. 1911, Herdersche Verlagshandlung. K 8.40; geb. 10.80. Ker sta kozmologija in psihologija v tesni zvezi z naravoslovjem in sploh z izkustvom, zato tudi napredujeta z napredkom naravoslovskih znanosti. Tretja izdaja Lehmenove (•{• 1910) učne knjige se zadosti ozira na napredek naravoslovske znanosti in je res zelo popravljena in za 54 strani pomnožena. V kozmologiji je popolnoma predelan oddelek o čutnih kakovostih. Knjiga sicer še brani mnenje, da so čutne kakovosti (n. pr. barve) zunaj formalno kot take, vendar se bolj ozira na nasprotno (zame edinopravilno) mnenje, da so čutne kakovosti zunaj samo virtualno, in mileje presoja to mnenje. Pri vprašanju o bistvu teles naj bi pisatelj bolj strogo ločil nesprejemljivi filozofični atomizem od naravoslovskega atomiza, proti kateremu nimamo vzroka preostro nastopati; str. 169—171 bi bilo treba v t^m zmislu nekoliko predelati. V obrambi hilomorfizma naj bi dovolil nekoliko več svobode raznim mnenjem. Hilomorfizem res najbolje razloži bistvo teles, a vendar ga v podrobnostih ne smemo učiti preveč dogmatično. Najbolje popravljen in najbolje obdelan je prvi del psihologije (biologija), namreč o življenju sploh in o razvojni teoriji (str. 206—346). Poglavje o razvojni teoriji je strokovnjaško obdelal P. Frank S. J., učenec P. Wasmanna S. J. Dokaz za verjetno razvojno teorijo je pa nekoliko prekratek (329—335) in zato za nestrokovnjaka v nekaterih točkah premalo jasen. Tako se je torej II. zvezek izvrstne Lehmenove učne knjige ohranil na višini sedanje znanosti in je ostal zanesljiv vodnik v zanimivih in važnih kozmologičnih in psihologičnih vprašanjih. Dr. F. Grivec. Excelsior. — Nekoliko misli katoličkoga laika, posvečene hrvatskoj katoličkoj inteligenciji. S predgovorom presvijetloga biskupa D ra. An-tuna Mahniča. Nakladom »Hrv. kat. akademičkog društva ,Domagoja‘ u Zagrebu. Štampala Katol. Tiskara u Ljubljani. 1911. Vsa hrvatska in slovenska katoliška javnost je »Excelsior« navdušeno pozdravila in priporočala, kakor ga je pohvalil in priporočil v krasnem predgovoru oče katoliškega preporoda v Jugoslaviji dr. A. Mahnič. Knjižica hoče mladi inteligenci dati vodilo, podlago, na kateri se naj pripravlja za krščansko delo na polju javnega življenja, kakor tako lepo pravi predgovor: »Stoga si priprava za krščanski rad na polju javnoga života sastoji poglavito u tom, da se mladi čovjek sve više utrgjuje u krščanskom mišljenju i življenju, sve dok ne postane štono riječ: »cijeli čovjek« t. j. celik značaj.« V 11 poglavjih podaje pisatelj nauke in načela ter opisuje čednosti, ki so vsakemu potrebne, da more enkrat izvrševati svojo nalogo v javnem življenju. Menda ne bo odveč, ako se tukaj navedejo posamezna poglavja. 1. Temelj je našemu radu etična samonaobrazba na religioznoj podloži. 2. Glavna je smetnja u našemu napretku polovično krščanstvo in puko teoretsko krščanstvo. 3. Krščanstvo traži čitavoga čovjeka. 4. Važnost i praktično značenje sveže s Bogom. 5. Odlučnost, zauzimanje za istinu i pravednost. 6. Krščanska mudrost i svladanje samoga sebe. 7. Ključ svim uspjesima je ponižnost. 8. Beati mundo corde, quoniam ipsi Deum videbunt. 9. Ljubav prema narodu. 10. »Ako ne budete takvi kao djeca . . .« 11. Molitva, Sveta Euharistija i život sa Crkvom. Z velikim zanimanjem in resničnim veseljem se bere poglavje za poglavjem. Nekako oduševljen, poživljen je čitatelj, ko prebere to knjižico, ker je pisana z globoko verskim prepričanjem, s temeljitim poznanjem sv. pisma in krščanske askeze, z gorečnostjo za blagor posameznika, naroda in Cerkve vnetega srca, ki nekako prevzame tudi naše srce in si ga osvoji, ker prihaja iz srca, z odkritosrčnostjo na vse strani, ki ji gre le za resnico in pravico. Duh Mahničev, duh jasnosti in moške odločnosti veje iz teh vrstic. Zato čitatelju dobro de, kakor če stopiš iz zakajene sobe v duhteč vrt, kakor če prideš iz zaduhlega mestnega zidovja na lep hrib s krasnim razgledom in svežim zrakom. Kako dobro pobija pisec n. pr. polovičarsko in prazno »amateur-krščanstvo«, ki ga je v največjo škodo dobre stvari veliko najti, k la poslanec (a ne slovenski), ki je rekel: »Ich bin ein guter Katholik, aber meine eigene Moral hab’ ich wohl.« Kristusa pokaže na podlagi njegovih besed in dejanj v pravi luči, v pravi podobi, odločnega, gorečega za resnico in pravico, ki ne gleda vsega s stališča ljubezni in ne pusti zlobi, laži in hinavstvu, da se stvari razvijajo kakor bi se hotele (kakor to o Kristusu trdijo nasprotniki), ampak, ki odločno in moško brani resnico in pravico ter zavrača njune nasprotnike s fino ironijo, žgočim sarkazmom in včasi tudi najostrejšo obsodbo! Skratka: vzemi in beri, pa se boš prepričal, da je bila knjiga potrebna hrvatski in slovenski inteligenci ter da je pisana tako, da more doseči v polni meri svoj namen. Vsak, kdor hoče delovati ali že deluje v javnem življenju — laik ali bogoslovec in duhovnik — naj jo prečita in uboga, kakor to priporoča dr. Mahnič na koncu predgovora: »Ako me ljubite, primite ovu zlatnu knjigu kao Vaš »vade mecum«. Nosite je svegjer u džepu, da se uzmognete u svako vrijeme, u svim prilikama u nje kao u najvjernijega prijatelja po-pitati za savjet, a blago Vama, ako se budete ravnali po njezinoj nauči.« A. S. Wahn und Wahrheit. Ein Führer auf des Glaubens Sonnenberg für gebildete Jünglinge von Dr. Konstantin Holl. Zweite und dritte, verbesserte Auflage. 12° (VIII u. 388) Freiburg 1911, Herdersche Verlags-hadlung. K 2.64; geb. in Leinwand K 3.36. Priznani nemški mladinski pisatelj podaje s pričujočo knjižico izobraženim mladeničem kaj pripravno sredstvo, da jih navduši za vero in jih v njej utrdi ter odvrne od nevere. Razdeljena je knjiga v tri oddelke. V prvem razpravlja o čednosti vere, njenem bistvu, lastnostih, junakih in vzorih žive in trdne vere ter verske gorečnosti, o potrebi in opravičenosti vere, o razmerju med vero in vedo, posebno lepo in obširno opiše korist vere za časno in večno življenje. V drugem oddelku je govor o grehu nevere, verskih dvomih, indiferentizmu, krivoverstvu, praznoverju in neveri ter škodi nevere za časno in večno življenje. V tretjem oddelku govori pisatelj posebno obširno o nevarnostih in o obrambi vere. Temeljito razpravlja o vzrokih nevere: zanemarjanje življenja po veri, molitve in sv. zakramentov, mlačnost do cerkve, pomanjkanje dobre volje, mladeniška lahkomišelnost, posvetni duh, nenravno življenje, napuh, pomanjkanje spoštovanja pred avktoriteto, strah pred ljudmi, nevednost, enostranska izobrazba uma, hudobni duh, brezverska vzgoja v družini, brezverska šola, občevanje z brezvernimi ljudmi in čitanje brezverskih spisov. Knjiga je spisana prepričevalno, živahno, prepletena z mnogimi pesniškimi izreki in citati raznih pisateljev ter vzpodbudnimi zgledi iz življenja slavnih mož cerkvene in svetne zgodovine. Vsepovsod imajo nasprotniki vere nastavljene zanjke, s katerimi lovijo zlasti še neizkušene mladeniče ter jih spravljajo v nevero. Le premnogi se jim dajo vjeti, bolj zapeljani z raznimi blestečimi a lažnivimi frazami ko iz zle volje, ter drvijo kakor z zavezanimi očmi v prepad. Ta spis je mladeničem kažipot, jih opozarja na vse razne zanjke in nevarnosti ter jim daje navodilo, kako se naj izognejo zanjkam nevere, in si ohranijo um in srce vsprejemljiva za žarke, luč iz nebes, vero, božje razodetje. Pisatelj ne vsiljuje svojega prepričanja, ampak kot prijatelj skuša prepričati razum o resničnosti, lepoti in koristi vere ter za njo vneti srce. Duhovnik najde tu mnogo primernih citatov in vporabnih vzgledov in snovi za cerkvene in društvene govore. A. S. Patrologie. — Von Dr. Otto Bardenhewer, Apost. Protonotar, Geh. Hofrat, Professor der Theologie an der Universität München. Dritte, großenteils neu bearbeitete Auflage. 8° (XII und 588). Freiburg i. Br. 1910, Herdersche Verlagshandlung. K 10.20; geb. in Leinwand K 12.—. Bardenhewer jeva patrologija je priznano najboljša knjiga te vrste. Že prva izdaja (1894) je zaslužila to hvalo zaradi bogate vsebine, trezne sodbe in skrbno sestavljene literature. Za drugo izdajo (1901) je pisatelj na novo predelal prednicejsko dobo in razvrstil cerkvene očete in pisatelje po jeziku in domovini, kakor je to izvedel tudi v prvih dveh zvezkih svojega velikega dela Geschichte der altkirchlichen Literatur. V pričujoči izdaji je pravtako obdelal Grke IV. stoletja. Na prvem mestu so Aleksandrijci in Egipčani. Nanovo je obdelan sv. Ata-nazij. Pri egiptskih cenobitih je našel mesto Evagrij iz Ponta. Poseben § je dobil Serapion, škof nižeegiptskega mesta Thmuis. Med cerkvenimi očeti in pisatelji iz Male Azije imata v novi izdaji poseben § Marcel in B azili j iz Ankyre; ravnotako Amfilohij iz Ikonija, med Antio-hijci in Sirci pa E vstat ij iz Antiohije, potem Hegemonij in Tit iz Bostre, dalje A p o lina rij iz Laodikeje; nov je § o manjših eksegetih in o asketičnih pisateljih. To so večje izpremembe v tretji izdaji. Da je pa Bardenhewer ves tekst pregledal, vestno uporabil in zabeležil strokovno slovstvo, je samo po sebi umevno. Kako ekonomično je postopal pri predelovanju, je dokaz v tem, da ima nova izdaja vkljub večjemu gradivu le 571 strani teksta, dočim je štela prejšnja 585 strani. Že prej sem omenil, da se odlikuje knjiga po mirni in trezni sodbi. Posebno zanimivo je stališče proti nekaterim novejšim hronologičnim in slovstveno-zgodovinskim hipotezam. Tako stavi n. pr. Bardenhewer s svojim prijateljem C. Weymanom pesnika Komodijana v sredino III. stoletja (proti Brewerju); jako skeptičen je proti identificiranju Ambro-siastra z Židom Izaakom. Kdor se hoče baviti s patrističnim slovstvom, bo iskal zaman boljšega in zanesljivejšega vodnika, kakor je Bardenhewer. Lukman. Tabulae fontium traditionis christianae (ad annum 1563) quas in usum scholarum collegit Dr. phil. J. Creusen S. J. 8°, VIII paginae et VIII tabulae. Friburgi Brisgoviae 1911, B. Herder. K 1.68. Creusenove »Tabulae fontium« so druga, izpopolnjena izdaja treh hronologičnih tablic, ki jih je izdal 1. 1909 A. Coemans S. J. pod naslovom »Nomenclator fontium traditionis«. Creusen podaja gradivo na sedmerih tablicah v obliki 51 x 26 cm; na osmi so samo papeži od Pija V do danes. Tablice so razdeljene v štiri predele. V prvem je vrsta rimskih papežev, kakor jo je za Gerarchia cattolica sestavil F. Ehrle S. J. Kjer je prišel L. Duchesne v svojem delu »Histoire ancienne de 1’Eglise« in v svoji izdaji »Liber pontificalis« do drugih rezultatov, so njegove letnice pristavljene v oklepaju. Drugi predelek podaja herezije in cerkvene zbore, na katerih so bile zavrnjene in obsojene. Kjer je hronologija dvomljiva, je poleg letnice v obliki eksponenta označen vir, po katerem je posneta dotična letnica, n. pr.: Basilides 117—138; praedic. 130*K 134*H = praedicavit 130 (Krüger), 134 (Harnack). V tretjem in četrtem predelku so zapadni in iztočni pisatelji, razdeljeni po skupinah in šolah. Poleg imena stoji leto smrti, redko tudi leto rojstva, številka v oklepaju pa pove, v katerem zvezku Mignejevega Patrologiae cursus completus se nahajajo spisi dotičnega. Iz tega je razvidno, da je dovršil Creusen dokaj težavno, pa jako koristno in hvalevredno delo. Pri takih preglednih delih je natančnost podatkov in korektnost stavka potrebna. Kar zadeva korektnost stavka, je treba opomniti, da je ostalo nekaj bolj ali manj motečih napak, n. pr. na I. tabl. Epigonius mesto Ep i gonu s, Lucius mart. 311 m. Luci anus; na II. tabl. Ibos m. Ib as; III. tabl. 3 Capitulos m. Cap it ul a, Moses de Chor m. Choren; na IV. tabl. Smarugdus m. Smaragdus; Constan-tius Copronymus m. Constantinus; V. tabl. Lanfrancus abb. Ceccensis m. Bec-censis, Nilius m. Nilus; VI. tabl. Guilelmus Campalensis m. Campelensis, Ho-noratus Augustodunensis m. Honorius, Hugo a S. Choro m. Charo; VII. tabl. Iohan. de Terracremata m. T urr e c r e m a t a. — Pa tudi podatki pri nekaterih pisateljih srednjega veka niso povse natančni. Lanfrank se navaja kot opat samostana Bec, kjer je bil samo prior, ne pa kot nadškof v Canterbury, čeprav je na tem mestu bil celih 19 let (1070—1089). — Guilelmus Campelensis (de Champeaux) je umrl 1. 1121 ne 1122. — Robertus Melidunensis je umrl 1. 1167 ne 1163 (tega leta je postal škof v Hereford). — Guilelmus Praepositivus 1217: Praepositinus (odkod ima Cr. ime Guilelmus, ne vem), doma iz Cremone, je bil kancelar v Parizu v letih 1206—1209, zadnja sled o njem je iz 1. 1231. — Honorius Augustodunensis je umrl po 1. 1150, ne pa 1135*. Lukman. Enchiridion patristicum. — Locos ss. Patrum, Doctorum, Scrip-torum ecclesiasticorum in usum scholarum collegit M. J. Rouet dejour-nel S. J. 8° (XXIV et 888). Friburgi Brisgoviae 1911, B. Herder. K 12.—; lig. K 13.20. Ta knjiga je dopolnilo D e n z ing e r-B ann w a rt o v e mu Enchiridion Symbolorum in Kirchovemu Enchiridion fontium historiae ecclesiasticae antiquae h Kakor služi prvi pred vsem dogmatiku, tako je tudi ta Enchiridion njemu namenjen in mu hoče podati hronologično urejeno gradivo za dokaze iz tradicije. Da je misel hvalevredna, ne bo nihče tajil, pa tudi način, kako je R. de Journel izvedel svoj načrt, zasluži priznanje. V knjigi so zastopani vsi znamenitejši cerkveni očetje in pisatelji od Nauka XII apostolov do Gregorija Velikega in Janeza iz Da-maske, skupaj 103 avtorji z 2389 odlomki. Tekst je povzet po najboljših izdajah, grškemu besedilu je pod črto pridejan latinski prevod. Izdaje so natačno označene. Ne moremo odobravati, da rabi de Journel za Mi- gnejevo grško serijo kratico MG, ko se je vendar ta udomačila kot sigla za Monumenta Germaniae. Večje številke na zunanjem robu štejejo odlomke, manjše na notranjem robu pa se nanašajo na teologične stavke v obširnem sistematičnem Index theologicus na koncu knjige (845—870). S pomočjo teh številk in sistematičnega kazala se lahko hitro najde vse gradivo, ki spada po vsebini skupaj. Poleg hronologičnega pregleda na začetku je še na koncu knjige Index scripturisticus (871—876) in abecedno kazalo pisateljev, spisov in stvari. Stoječe številke v tem kazalu značijo odlomke (številke na zunanjem robu), ležeče pa se nanašajo na teologično kazalo. Vsa ta uredba je res praktična, izdelovanje kazal je pa stalo seveda mnogo truda in potrpežljivosti. Teksti so izbrani vobče prav srečno. Da bi si ta ali oni želel še kako mesto, je gotovo, pa o tem se prerekati, bi bilo nehvaležno in brez-vspešno delo. Knjiga nudi toliko, da smo je lahko veseli. Tudi pridigarji najdejo v njej obilo gradiva. Sklepamo poročilo z željo, da bi ta Enchiridion spodbudil vse, ki ga bodo rabili, da sežejo pozneje po celotnih delih sv. očetov. Lukman. Erziehungskunst. — Dargestellt von Alban Stolz. Siebte, verbesserte Auflage, herausgegeben von Dr. Julius Mayer, Professor an der Universität zu Freiburg i. Br. (Gesammelte Werke IX.) 8° (X u. 390). Freiburg und Wien 1910, Herdersche Verlagshandlung. K4-08; sreb. in Halbfranz K 5-76. Ce dobimo v roke kako knjigo A. Stolza, smo lahko prepričani, da je poljudna, skrbno, praktično in vsestransko izdelana in v pravem krščanskem duhu pisana, uverjeni smo lahko, da imamo knjigo, ki je zakladnica zdravih, praktičnih naukov za življenje. Taka je tudi njegova »Erziehungskunst«, ki je izšla že v 7. izdaji. Čeravno je že precej časa od prve izdaje, vendar kakor ostali spisi A. St. tudi ta njegova knjiga ni izgubila svoje vrednosti, še vedno je zelo porabljiva in primerna, ker je v resnici pisana iz življenja in za življenje ter temelji na vedno veljavnih krščanskih resnicah. Sicer je zlasti v novejšem času skoro brez števila vzgojnih spisov izšlo posebno med Nemci, krščanskih kakor nasprotnih, vendar bo vsak rad segel po A. St. Tako jasno in temeljito, s takim poznanjem otroške duše pisanega navodila potrjenim z bogato izkušnjo, ni kmalu najti. Najprej govori o vzgoji telesa; nekateri nazori, ki jih tukaj zastopa pisatelj, so res že zastareli, a jih je izdajatelj s pomočjo dobrega zdravnika popravil. Marsikatera zahteva se bo današnji pomehkuženi generaciji zdela pretrda, a je vendar potrebna in — zdrava. Največ prostora seveda zavzema pouk o vzgoji otrokove duše; tu se prav posebno kaže bogata izkušenost, psihologična bistroumnost in globoka vernost pisateljeva. V naslednjih treh poglavjih razpravlja o vzgojitelju, vzgojnih sredstvih in o nevarnostih, ki pozneje lahko uničijo vse sadove prejšnje vzgoje. Težko je najti spis, kjer bi bili teorija in praksa združeni v tako harmonično celoto kakor tukaj. Svoje nauke pojasnjuje in dokazuje vedno z mnogimi zgledi. Marsikateremu čitatelju, ki je čital samo »moderne« pedagogične spise, bo sicer morebiti marsikaj manj ugajalo, se mu zdelo preveč starokopitno, a zato ni manj dobro. Od nekdaj znana, naravna zdravila iz domačih rož dostikrat več koristijo ko draga lekarska zdravila, ali pa vsaj manj, oziroma nič ne škodijo — in so po ceni. Dandanes bi bilo zelo dobro, da bi stara že preizkušena vzgojna pravila, kakršna nam podaja A. St. »Erziehungskunst«, bolj rabila. A. S. Drei Grundlehren des geistlichen Lebens. Von Moritz Mesch-ler S. J. Dritte und vierte Auflage. Kl.-12° (XII und 284). Freiburg i. Br. & Wien 1912, Herdersche Verlagshandlung. K2.40; geb. in Leinwd K 3.12. P. Meschler, ki je obhajal pred nekaj tedni zlato mašo, je čita-teljem Voditelja znan po svojih asketskih spisih, posebno po premišljevanju o življenju Jezusovem in po življenjepisu sv. Alojzija. Knjižica, ki je sedaj pred nami v 3. in 4. izdaji, je izšla 1. 1910 v malo večji obliki. Karšna pa je knjiga sedaj, zasluži res naziv, ki ji ga daje ljubeznivi starček-pi-satelj, »Askese in der Westentasche«. Vso askezo reducira na tri točke: molitev, s am o z a t aj e vanj e in ljubezen do Zveličarja. Knjižica je biser asketičnega slovstva in bodi najtopleje priporočena! Lukman. Probatio charitatis — Hieronymi Mahieu s. t. 1. in Seminario Brugensi directoris ac theologiae asceticae professoris. Meditationes ad usum Cleri. Brugis (in Belgio) 1910. Carolus Beyaert, Editor. — M. 8° (XX et 539). K 3.20. Navadni pomen besede »probatio« je skušnja, v posebnem pomenu pa izraža daljšo vajo v kaki čednosti. V tem smislu jo razumeva pisatelj. 5 svojo knjigo hoče dati duhovnikom navodilo, kako se vaditi v ljubezni božji. Ker je pa ljubezen vez popolnosti, zato nas ta knjiga kratko in jedrnato pouči o krščanski popolnosti sploh. Tvarina je dvojna: moralno - asketično - poučna, katero naj čitatelj proučuje izven časa premišljevanja, in premišljevalna, z debelotiskanimi številkami zaznamovana. V treh glavnih delih obravnava 1. o potrebnosti in odličnosti ljubezni, 2. o ljubezni do Boga, 3. o ljubezni do bližnjega. Najobsežnejši drugi del o ljubezni do Boga uči, zakaj Boga ljubiti, kako ga ljubiti in kako ljubezen v dejanju izvrševati; mnogi oddelki, ki jih ima ta del, otež-kočijo precej pregled. Ker spremljajo ljubezen vse druge čednosti kakor roj čebel svojo matico, zato knjiga ne omenja mnogo o raznih čednostih; posebej priporoča le eno, namreč gorečnost za čast božjo in zveličanje duš. To imenuje stanovsko duhovniško čednost ter jo prav lepo opisuje (Amor Dei affectivus: De zelo sacerdotali). Ljubezen do Boga kažemo s tem, da njegovo voljo izpolnjujemo (De amore Dei effectivo). Zelo to-lažljiv je nauk o previdnosti božji in o vdanosti tudi glede greha (De amore submissionis). V poglavju De praxi amoris Dei uči, kako prejemati sv. zakramente, kako zatajevati čute, brzdati strasti, opravljati molitev. Tu se nahajajo mnogi koristni migljaji za dobro duhovno življenje. V tretjem delu o ljubezni do bližnjega najdeš prelepa načela, kako in zakaj bližnjega ljubiti, a so popolnoma splošna, za posamezne slučaje si jih moraš znati sam urediti. Zal, da nam knjiga iz socialnega življenja katoliške Belgije nič ne omeni in ne da vzornih zgledov. Knjiga je spisana v zelo lahko umljivi latinščini, težkoča je le ta, da so dobesedni izreki francoskih svetnikov in pisateljev v francoskem jeziku navedeni, včasih kar cela stran, vendar ne moti to splošne razumljivosti. Ravna se po naukih sv. Tomaža Akv. Odlikuje se po izredno jasni razlagi, kakršna se ne najde zlepa v asketičnih knjigah, zato lahkotno seznani z bistvom krščanske popolnosti, ter določno začrta duhovniku cilj, po katerem naj hrepeni. Vsa vsebina priča o globoki pobožnosti in izrednem znanju pisatelja kakor tudi o njegovi vdanosti do sv. rimske stolice. P E. Landergott O. F. M. Der Rosenkranz des Priesters, ein Mittel zu seiner Heiligung. Geistliche Lesungen von Dr. Ferdinand Rudolf, Päpstl. Hausprälat und Domkapitular in Freiburg i. Br. 8° (X u. 288). Freiburg im Breisgau 6 Wien 1911, Herdersche Verlagshandlung. K 3.60; geb. in Leinwand K 4-56. Pisatelj, ki je umrl 27. svečana t. 1., je zasnoval na podlagi molitve sv. rožnega venca nekak repetitorij dogmatike in asketike. Pri vsaki posamezni molitvi in skrivnosti podaja najprej v kratki, jasni, lahki in prijetni obliki ob bogati uporabi sv. pisma njeno dogmatično vsebino, opiraje se posebno na Summo sv. Tomaža in na Rimski katehizem; dogmatičnim resnicam, ki pri živahni razlagi že same dvigajo dušo in budijo v njej hrepenenje po svetosti, še slede posebna primerna navodila za lastno spo-polnjenje duhovnikovo (nevarnosti in skušnjave), zlasti pa za vestno in zato tudi blagoslovljeno, plodonosno dušepastirsko delovanje; kaže imenitnost, veliko vrednost in zaslužnost vsakdanjih duhovskih opravil, izvršenih v duhu vere in ljubezni, opozarja na uporabo milosti, ki dohajajo duhovniku vsak dan pri sv. maši, v spovednici, na pridižnici, v šoli, ob bolniški postelji, pri molitvi brevirja itd., stvar, ki jo ravno vsled vsakdanjosti premalo uvažujemo ali preradi prezremo; za vsak pojav mnogovrstnega dušepastirskega življenja poda primerno misel, bodrilno in zopet tolažilno v težavah in neprijetnostih, spojenih z izpolnjevanjem stanovskih dolžnosti. Njegov opomin, dasi jasen in odločen, ni pretiran, ne nadležen, ampak ker logično izveden iz verske rsnice, naraven, vidno izvirajoč iz skrbne ljubezni; njegova beseda ne pouči in ne razsvetli le razuma, ampak oveseli, ogreje, navduši in ojunači prav posebno srce duhovnika v dušnem pastirstvu, ki včasih, ko ga hoče prevzeti malodušnost, samo koprni in čaka, da ga kdo opozori in mu pokaže oživljajoče momente, obsežene v verskih resnicah, ki mu težko butaro dolžnosti hkrati izpreme-nijo v lahek jarem Gospodov. Delo, pisano na strogo znanstvenem temelju, obsežno in vsestransko po vsebini, kratko in jasno v obliki, do detaila skrbno izvršeno, ozaljšano s številnimi prispodobami, zajetimi iz narave, h kateri se avtor posebno rad vrača, prešinjeno z ognjem resnično pobožnega, za čast božjo in dušni blagor bližnjega vnetega srca, kličočega na vsaki strani s sv. Pavlom: »Quae sursum sunt sapite, non quae super terram« (Col 3, 2), — bo vzpodbudilo čitatelja k podobni gorečnosti, množina krasnih misli in motivov, nabranih iz te knjige, pa mu bo olajšala pobožnost in ohranila paznost, ko bo molil sv. rožni venec. Knjiga, ki ji je pridejano jako obširno stvarno kazalo, nudi hkrati prav obilo gradiva za pridige. M. Krajnc. Klein-Nelli „vom heiligen Gott“, das Veilchen des allerheiligsten Sakramentes. Frei nach dem Englischen bearbeitet von P. Hildebrand Bihlmeyer O. S. B. in Beuron. Mit einem Titelbild in Farbendruck. Zweite, unveränderte Auflage. (6. bis 10. Tausend). 12° (XVI u. 96). Freiburg 1912, Herdersche Verlagshaudlung. Karton. 96 h. Izredno ljubka knjižica. Življenjepis štiriinpolletne irske deklice Helene Organ (roj. 24. avgusta 1903, u. 2. februarja 1908), ki je bila telesno vse svoje življenje bolehna in slabotna (umrla je na kostni tuberkulozi), duševno pa nenavadno razvita, kar zadeva verske reči. Kar se tukaj pripoveduje, je ponekod naravnost čudežno, pa temelji na popolno verodostojnih pričevanjih. Duh veje, kjer hoče. Nelli je imela za svojo starost nenavadno ljubezen do trpečega Zveličarja in do presv. Zakramenta, katerega je prejela s škofovim dovoljenjem prvokrat dne 6. decembra 1907. V tem življenju se kažejo posebno trije darovi sv. Duha: dar umnosti (posebno kar zadeva najsv. Zakrament), dar moči, ki se kaže v potrpežljivosti bolanega otroka, kateremu je gnjila spodnja čeljust, in pa dar pobožnosti, posebno v zahvali za sv. obhajilo. »Mistika in svetost tudi v naših dneh še nista izumrli. Zelenita in cveteta tiho in skromno tudi ob naših potih,« pravi po pravici znani hagiograf p. H. Biehl-meyer O. S. B., ki je priredil to nemško izdajo angleške biografije in razdelil tvarino v 46 krajših odstavkov s primernimi naslovi, ki spominjajo na Fioretti di San Francesco. Kdor ima zmisel za čudovito delovanje božje milosti v človeških srcih, bode te knjižice vesel. Posebno jo priporočamo vsem, ki jim je poverjena vzgoja otrok. Lukman. Odprite vrata! Kralj slave prihaja! — Končni klic k blagodar-nemu slavljenju evharističnega leta v Lavantinski škofiji. Spisal in priobčil Dr. Mihael Napotnik, knezoškof. 8° (172). V Mariboru 1912. V lastni založbi. V tem letniku »Voditelja« str. 302 smo poročali o knjigi »Povabitev in poziv«, katero je izdal prevzv. knezoškof lavantinski v evharističnem letu. Ne dolgo pred veličastnim slavljem na Dunaju je izšla zgoraj navedena knjiga kot »končni poziv«. Vabila višjega pastirja niso bila brez-vspešna. To priča velika udeležba škofljanov pri mednarodnem kongresu na Dunaju, to pričajo mnogotere pobožnosti in slavnosti, ki so se vršile v škofiji na čast Zakramentu ljubezni. Verniki so se udeleževali teh pobožnosti z vso vnemo in v velikem številu. Tako je upati, da bode to leto uplivalo blagodejno za vso prihodnjost. Pričujoča knjižica vsebuje na prvem mestu lep nagovor, ki ga je imel prevzv. gospod knezoškof na člane škofijskega pripravljavnega sveta pri zborovanju dne 9. aprila 1912. Na drugem in tretjem mestu stojita dva pastirska lista o evharističnem Pelikanu, z dne 6. junija, in o evharistični Ribi, z dne 7. julija 1912. V postnem pastirskem listu je razpravljal prevzv. pisatelj o jagnjetu x, pozneje pa je poslal vernikom še dve poslanici, v katerih razpravlja o drugih dveh priljubljenih simbolih božjega Gostitelja in Hranitelja. Pastirskima listoma je pridejan govor o evharističnih svetnikih in zglednih častivcih presv. Zakramenta, katerega je imel prevzv. pisatelj dne 15. maja 1904 o priložnosti občnega zbora Družbe vednega češčenja. Sklep tvori pregled črez evharistične prireditve v lavantinski škofiji v 1. 1912, misijone, duhovne vaje, tridnevnice in druge pobožnosti ter prireditve povodom evharističnega leta. Na str. 113 in 115 se mora citati sv. Tarzicij mesto Tarcizij. Izšla je tudi nemška knjiga iste vsebine z naslovom: Öffnet die Tore! Der König der Glorie zieht ein! Schlußruf zur segenbringenden Feier des eucharistischen Jahres in der Lavanter Diözese. Knjigi bodeta trajen spomenik na častno leto evharističnega Kralja. Lukman. Bibliothek für Prediger. — Im Verein mit mehreren Mitbrüdern herausgegeben von P. Augustin Scherer, Benediktiner von Fiecht. — Fünfte Auflage durchgesehen von P. Johannes Baptist Lampert, Doktor der Theologie und Kapitular desselben Stiftes. Sechster Band: Die Feste Mariä. 8° (X und 750). Freiburg i. Br. & Wien 1911, Herdersche Verlagshandlung. K 10.80; geb. in Halbfranz K 13.80. Siebter Band: Die Feste der Heiligen. 8° (XII und 862). Ebenda 1912. K 12.—; geb. in Halbfranz K 15.— »Scherer« slovi že davno kot najbogatejša in najsolidnejša zbirka homiletičnega gradiva. Sedaj bode skoraj dovršena že 5. izdaja, manjka le še en zvezek. Šesti zvezek nudi gradivo za pridige o Materi božji. Na začetku stoji lepo pisano Marijino življenje in pa obris zgodovine Marijinega če-ščenja. Nato slede načrti za pridige o češčenju Matere božje, o Češčena-mariji in dve seriji šmarnic. Potem pridejo Marijini prazniki: Brezmadežno spočetje, Svečnica, Oznanjenje, Žalostna M. b., Obiskovanje, Ška-pulirska M. b., Vnebovzetje, Srce Marijino, Rojstvo Marijino, Ime Marijino in Rožnovenska nedelja. Tukaj se drži avtor te-le razvrstitve: najprej razloži zgodovino in liturgijo praznika, potem eksegezira evangelijsko peri-kopo, temu slede obširnejši načrti za pridige in snovi s poglavitnimi točkami po najboljših pridigarjih. Tu je nakopičenega gradiva na izbiro za vse Marijine praznike, ki pridejo za pridigarja v poštev. Sedmi zvezek vsebuje praznike svetnikov. Snov je obdelana in razvrščena kakor v prejšnjem zvezku, le da splošni del ni na začetku, temveč je razdeljen po vsej knjigi: gradivo o češčenju svetnikov se nahaja pri prazniku Vseh svetnikov, splošne snovi o apostolih, mučencih, spozna-vavcih, devicah pa pri dotični skupini. Tudi v tem zvezku je gradiva na izbiro, sestavljenega po najboljših cerkvenih govornikih. Pridigar najde poleg omenjenih splošnih tem obširne načrte in krajše osnove za sledeče godove svetnikov in svetnic: sv. Štefan, sv. Jožef, sv. Janez Krstnik, sv. Peter in Pavel, angeli varuhi in sv. Mihael, Vsi svetniki, Vernih duš, sv. Pavla izpreobrnjenje, sv. Matija, sv. Filip in Jakob, sv. Jakob, sv. Jernej, sv. Matej, sv. Simon in Juda, sv. Andrej, sv. Tomaž, sv. Janez, — sv. Sebastijan, sv. Blaž, sv. Jurij, sv. Janez Nepomučan, sv. Lavrencij, nedolžni otroci, — sv. Frančišek Šaleški, sv. Benedikt, sv. Norbert, sv. Anton Pa-dovanski, sv. Alojzij, sv. Ulrik, sv. Henrik, sv. Ignacij Lojolanski, sv. Dominik, sv. Bernard, sv. Avguštin, sv. Frančišek Asiški, sv. Karol Boro-mejski, sv. Martin, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Nikolaj, — sv. Neža, sv. Magdalena, sv. Ana, sv. Notburga, sv. Terezija, sv. Elizabeta, sv. Katarina, sv. Barbara. Abecedno stvarno kazalo je pridejano vsakemu zvezku. Referent rad priporoča ta bogat in skrbno sestavljen repertorium homileticum. Lukman. Marienpredigten. — Von Dr. Valentin Thalhofer, weiland päpstl. Hausprälat und Dompropst in Eichstätt. Herausgegeben von Dr. Andreas Schmid, Hausprälat Sr. päpstl. Heiligkeit, geistl. Rat und o. ö Professor der Pastoraltheologie an der Universität München. 8° (IV. u. 266). Regensburg 1912. Verlagsanstalt vorm. G. Manz. Broschiert K 4.42. Pričujoče dogmatične in liturgične Marijine propovedi, katere je sestavil in imel na raznih krajih ter ob raznih prilikah znani pokojni dr. Thalhofer, je po avtorjevi smrti izdal dr. Schmid. Obe imeni, avtorjevo in izdajateljevo, jamčita za izbornost pričujočih govorov. In res ti govori se odlikujejo po izbrani vsebini, logično dosledni izpeljavi in po nežni pobožnosti do preb). Device, ki preveva vse govore, kakor tudi po svoji formalni popolnosti, po svoji metodični dispoziciji, česar pri mno- gih novejših govorih zaman iščemo. Vsled tega zaslužijo ti govori, da si jih nabavijo tudi slovenski duhovniki. Našli bodo tukaj gradiva za Marijine pridige, ki jih tako ljubi naše ljudstvo. P. D. Dasej O. F. M. Der heilige Joseph, der erhabene Beschützer der Kirche. — In seiner Größe und Verehrungswürdigkeit dem christlichen Volke dargestellt von Ludwig Soengen S. J. 8° (VIII-f 296). Regensburg, 1910. Verlagsanstalt vorm. G. J. Manz. Knjiga, katere vsebina je češčenje mogočnega zaščitnika sv. Cerkve, je namenjena krščanski družini. V priprosti besedi nam podaje zgodovinski razvoj češčenja sv. Jožefa, potem pa v kratkih premišljevanjih navaja nagibe k temu češčenju in način, kako se naj pobožnost k sv. Jožefu praktično goji. Te premišljevanja spremlja 17 lepih slik, ki jih je osnoval in naslikal umetnik Führich. Na vsaki sliki zapaziš ob strani devico držečo v roki svetilko; ta predstavlja dušo, ki pobožno premišljuje posamezne skrivnosti iz življenja sv. Družine. Lepi zgledi ob koncu, kako je češčenje sv. Jožefa v najraznovrstnejših potrebah in nadlogah čudovito otelo in pomagalo, napravijo knjigo vporabno in prikupljivo. Na koncu so razložene molitve, pravila in odpustki družbe sv. Družine, ustanovljene 1. 1867. A. Tkavc. Officium divinum ali kratek pouk o brevirju. Spisal Rud. Janežič, spiritual. Drugi, po novi papeževi konstituciji »Divino afiiatu« prirejeni in pomnoženi natis. 8° (112). V Mariboru 1912. Tisk in založba Cirilove tiskarne. K 1.—; vez. K 1.60. Prva izdaja te knjižice je bila ocenjena in priporočena v tem časopisu X (1907) 117. Druga izdaja je prirejena že na podlagi apostolske konstitucije »Divino afflatu«, ki pomeni prvi korak proti temeljiti reformi brevirja. Ta še ne bo tako kmalu dovršena; kongregacija za obrede pravi, da bo treba še najmanj 30 let1. Najbrž hočejo počakati, da bode končano drugo veliko delo, revizija oficielnega latinskega bibličnega teksta. To delo sicer vrlo napreduje, toda končano še nebo tako hitro; do sedaj je komaj zbrano in urejeno rokopisno gradivo vulgate. Ostala bode torej za precej časa v veljavi začetna reforma Pija X, katera zadeva ponajveč razdelitev psalmov na posamezne ure in dneve. V pričujoči knjižici je na prvem mestu natisnjena apostolska konstitucija »Divino afflatu« z novimi rubrikami vred. Prvi del govori o brevirju2 vobče, drugi o posameznih delih dnevnic, tretji pa obravnava razne 1 Acta apostolicae Sediš IV (1912) 376. ‘ Etimologijo breviarium = breve orarium ali breve horarium (str. 31 >) je treba prepustiti zgodovini. Breviarium = epitoma, summarium. S en e ca, Epist. 39, 1: . . . quae nunc vulgo breviarium dicitui, olim cum latine loqueremur summarium vocabatur. Suetonius, De vita Caesarum II (Divus Augustus) 101: tertio (volumine) breviarium totius imperii, quantum militum sub signis ubique esset, quantum pecuniae in aerario . . . Tertullianus, De oratione 1: Neque enim propria tantum orationis officia complexa est, . . . sed omnem pene sermonem Do- oficije. Da sta drugi in tretji del popolnoma predelana po novih rubrikah, je umevno, in duhovniki bodo pisatelju za to hvaležni. Zgodovinski razvoj cerkvenega oficija namerava referent svoj čas obširno obdelati. Cena je ostala stara, četudi šteje druga izdaja 24 strani več. Knjižica je dobrodošla, posebno ker se mora od novega leta naprej rabiti izključno novi psalterij. Lukman. Družbenik Marijin. Molitvenik za Marijine družbe. Izdalo škofijsko vodstvo M. D. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška bukvama. Nebeška Mati Marija je gotovo vesela prelepih vrtov na zemlji — Marijinih družb, ki toliko lepega cvetja rode. Slovenska mladina je po mnogoštevilnih kongregacijah postala docela Marijina. Ljubljansko škofijsko vodstvo M. D. je podalo letos sinovom in hčeram Marijinim ofici-jelno, jako praktično knjižico — enotno vodilo in molitvenik. Dne 21. julija 1910 je sv. oficij predložil papežu Piju X nov seznamek odpustkov za Marijanske kongregacije. Sv. Oče ga je še isti dan aprobiral. Jezuitski general p. Fr. Ksav. Wern z pa je kot vrhovni vodnik kongregacij dne 8. decembra 1910 izdal nova, razmeram sedanjega časa primernejša pravila. Tako je postala tudi nova slovenska knjižica potrebna. Molitvenik se sedaj strinja z izvirnimi pravili, vkolikor je to za naše razmere primerno, pa z »Vodnikom Marijanskim« in ima aprobirano besedilo molitev, je torej najbolj popoln in zadovoljiv. Saj tudi, kakor slišimo, jako ustreza. — V novi izdaji bi se naj popravilo morda še sledeče: Na str. 164, kjer je jutranja molitev, bi bilo dobro pripomniti, naj se najprej zmolijo kratke družbene molitvice, potem angelovo češčenje in nato jutranja molitev. Tako je najbolje. — V raznih molitvenikih — tudi v našem str. 193 — najdemo lepa navodila, kako pri sv. maši pobožno premišljevati Kristusovo trpljenje. V nekaterih delih sv. maše obnavljajo dogodki iz Kristusovega trpljenja, pri drugih pa le pobožni čut išče paralele. Zato gre to vzporejanje v raznih mašnih obrazcih navskriž. Primerna je torej vsaj ob začetku obrazca mala opazka, da se bridko trpljenje Jezusovo pri sv. maši lahko premišljuje »n. pr. na tak-le način«. Na eno pomanjkljivost knjižica sama opozarja na str. 439. Družbeniki imajo v tem molitveniku tri izborno lepe podobice, pa lepo slovenščino. Beseda mesec ima Vv genitivu meseca. Jož. Cede. mini, ... ut revera in oratione breviarium totius evangelii comprehendatur. A m-brosius, De Tobia I, I: ut ea quae scriptura . . . digessit latius, nos strictius com-prehendamus, virtutum eius genera velut quodam breviario colligentes. V pomenu summarium, ŽTUTOjivj, »compendiarius sermo« (Ambrosius) rabijo besedo še n. pr. Plinius, Suetonius (večkrat), Augustinus, Paulinus Nolanus, Ioannes Cassianus, Leo Magnus, Boethius, Isidorus Hispalensis. Zakaj in kako se je začela rabiti beseda breviarium koncem XI. stol. in splošneje v XII. za cerkveni oficij oz. za knjigo, v kateri so bili oficiji, glej P. Batiffol, Histoire du breviaire Romain. 3. ed. Paris 1911, 233 nsl. -------oj^eoeee^o------ V. Raznoterosti. Biblična komisija o sinoptičnih evangelijih. Biblična komisija je izdala tri važne izjave, ki zadevajo posamezne sinoptične evangelije in sinoptično vprašanje. Prva izjava, ki obsega odgovore na vprašanja glede (prvotnega in kanoničnega) Matejevega evangelija, je z dne 19. junija 1911, drugi dve glede Markovega in Lukeževega evangelija ter glede sinoptičnega problema pa sta izšli dne 29. junija 1912. Tukaj objavljamo besedilo po uradnem glasilu Acta apostolicae sedis III (1911) 294 nsl in IV (1912) 463 nsl in se bodemo o priliki obširneje pečali s temi vprašanji. I. De auctore, de tempore compositionis et de historica veri-tate evangelii secundum Matthaeum. 1. Utrum, attento universali et a primis saeculis constanti Ecclesiae consensu, quem luculentur ostendunt disserta patrum testimonia, codicum evangeliorum inscriptiones, sacrorum librorum versiones vel antiquissimae et catalogi a sanctis patribus, ab ecclesiasticis scriptoribus, a Summis Pon-tificibus et a Conciliis traditi, ac tandem usus liturgicus ecclesiae orien-talis et occidentalis, affirmari certo possit et debeat Matthaeum, Christi apostolum, revera evangelii sub eius nomine vulgati esse auctorem? Resp.: Affirmative. 2. Utrum traditionis suffragio satis fulciri censenda sit sententia quae tenet Matthaeum et ceteros evangelistas in scribendo praece.ssisse, et primum evangelium patrio sermone a Iudaeis palaestinensibus tune usi-tato, quibus opus illud erat directum, conscripsisse ? Resp.: Affirmative ad utramque partem. 3. Utrum redactio huius originalis textus differri possit ultra tem-pus eversionis Hierusalem, ita ut vaticinia quae de eadem eversione ibi leguntur, scripta fuerint post eventum; aut, quod alligari solet Irenaei testimonium (Adversus haereses III, 1, 2), incertae et controversae inter-pretationis, tanti ponderis sit existimandum, ut cogat reiicere eorum sen-tentiam qui congruentius traditioni censent eandem redactionem etiam ante Pauli in Urbem adventum fuisse confectam? Resp.: Negative ad utramque partem. 4. Utrum sustineri vel probabiliter possit illa modernorum quorun-dam opinio, iuxta quam Matthaeus non proprie et stricte evangelium com-posuisset, quäle nobis est traditum, sed tantummodo collectionem aliquam dictorum seu sermonum Christi, quibus tamquam fontibus usus esset alius auctor anonymus, quem evangelii ipsius auctorem faciunt? Resp.: Negative. 5. Utrum ex eo quod patres et ecclesiastici scriptores omnes, immo ecclesia ipsa iam a suis incunabulis, unice usi sunt tamquam canonico graeco textu evangelii sub Matthaei nomine cogniti ne iis quidem excep-tis, qui Matthaeum apostolum patrio scripsisse sermone expresse tradide- runt, certo probari possit ipsum evangelium graecum identicum esse quoad substantiam cum evangelio illo, patrio sermone ab eodem apostolo exarato ? Resp.: Affirmative. 6. Utrum ex eo quod auctor primi evangelii scopum prosequitur praecipue dogmaticum et apologeticum, demonstrandi nempe Iudaeis Ie-sum esse Messiam a prophetis praenuntiatum et a davidica stirpe proge-nitum, et quod insuper in disponendis factis et dictis quae enarrat et re-fert non semper ordinem chronologicum tenet, deduci inde liceat ea non esse ut vera recipienda; aut etiam affirmari possit narrationes gestorum et sermonum Christi, quae in ipso evangelio leguntur, alterationem quan-dam et adaptationem sub influxu prophetiarum veteris Testamenti et adul-tioris ecclesiae status subiisse, ac proinde historicae veritati haud esse conformes? Resp.: Negative ad utramque partem. 7. Utrum, speciatim solido fundamento destitutae censeri iure de-beant opiniones eorum, qui in dubium revocant authenticitatem historicam duorum priorum capitum, in quibus genealogia et infantia Christi narran-tur, sicut et quarumdam in re dogmatica magni momenti sententiarum, uti sunt illae quae respiciunt primatum Petri (Mt 16, 17—19), formam bap-tizandi (Mt 28, 19—20), professionem fidei apostolorum in divinitatem Christi (Mt 14, 33), et alia huiusmodi, quae apud Matthaeum peculiari modo enuntiata occurrunt? Resp.: Affirmative. H. De auctore, de tempore compositionis et de historica veri-tate evangeliorum secundum Marcum et secundum Lu ca m. 1. Utrum luculentum traditionis suffragium inde ab Ecclesiae pri-mordiis mire consentiens ac multiplici argumento firmatum, nimirum diser-tis sanctorum Patrum et scriptorum ecclesiasticorum testimoniis, citatio-nibus et allusionibus in eorumdem scriptis occurrentibus, veterum haere-ticorum usu, versionibus librorum Novi Testamenti, codicibus manuscriptis antiquissimis et pene universis, atque etiam internis rationibus ex ipso sacrorum librorum textu desumptis, certo affirmare cogat Marcum, Petri discipulum et interpretem, Lučam vero medicum, Pauli adiutorem et co-mitem, revera evangeliorum quae ipsis respective attribuuntur esse au-ctores ? Resp.: Affirmative. 2. Utrum rationes, quibus nonnulli critici demonstrare nituntur po-stremos duodecim versus evangelii Marci (Mc 16, 9—20) non esse ab ipso Marco conscriptos sed ab aliena manu appositos, tales sint quae ius tri-buant affirmandi eos non esse ut inspiratos et canonicos recipiendos; vel saltem demonstrent versuum eorumdem Marcum non esse auctorem? Resp.: Negative ad utramque partem. 3. Utrum pariter dubitare liceat de inspiratione et canonicitate nar-rationum Lucae de infantia Christi (Lc 1, 2), aut de apparitione Angeli Iesum confortantis et de sudore sanguineo (Lc 22, 43—44); vel solidis saltem rationibus ostendi possit — quod placuit antiquis haereticis et qui- busdam etiam recentioribus criticis arridet — easdem narrationes ad ge-nuinum Lucae evangelium non pertinere? Resp.: Negative ad utramque partem. 4. Utrum rarissima illa et prorsus singularia documenta in quibus canticum Magnificat non beatae Virgini Mariae, sed Elisabeth tribui-tur, ullo modo praevalere possint ac debeant contra testimonium concors omnium fere codicum tum graeci textus originalis tum versionum, necnon contra interpretationem quam plane exigunt non minus contextus quam ipsius Virginis animus et constans Ecclesiae traditio? Resp.: Negative. 5. Utrum, quoad ordinem chronologicum evangeliorum, ab ea sen-tentia recedere fas sit, quae, antiquissimo aeque ac constanti traditionis testimonio roborata, post Matthaeum, qui omnium primus evangelium suum patrio sermone conscripsit, Marcum ordine secundum et Lučam tertium scripsisse testatur; aut huic sententiae adversari vicissim censenda sit eorum opinio quae asserit evangelium secundum et tertium ante graecam primi evangelii versionem esse compositum? Resp.: Negative ad utramque partem. ' 6. Utrum tempus compositionis evangeliorum Marci et Lucae usque ad urbem Ierusalem eversam differe liceat; vel, eo quod apud Lučam pro-phetia Domini circa huius urbis eversionem magis determinata videatur, ipsius saltem evangelium obsidione iam inchoata fuisse conscriptum, su-stineri possit? Resp.: Negative ad utramque partem. 7. Utrum affirmari debeat evangelium Lucae praecessisse librum Actuum Apostolom m (Act 1, 1—2); et quum hic liber, eodem Luca auctore, ad finem captivitatis Romanae Apostoli fuerit absolutus (Act 28, 30—31), eiusdem evangelium non post hoc tempus fuisse compositum? Resp.: Affirmative. 8. Utrum, prae oculis habitis tum traditionis testimoniis, tum argu-mentis internis, quoad fontes quibus uterque evangelista in conscribendo evangelio usus est, in dubium vocari prudenter queat sententia quae te-net Marcum iuxta praedicationem Petri, Lučam autem iuxta praedicatio-nem Pauli scripsisse; simulque asserit iisdem evangelistis praesto fuisse alios quoque fontes fide dignos sive orales sive etiam iam scriptis con-signatos ? Resp.: Negative. 9. Utrum dieta et gesta, quae a Marco iuxta Petri praedicationem accurate et quasi graphice enarrantur, et a Luca, assecuto omnia a prin-cipio diligenter per testes fide plane dignos, quippe qui ab initio ipsi vi-derunt et ministri fuerunt sermonis (Lc 1, 2—3), sincerissime exponuntur, plenam sibi eam fidem historicam iure vindicent quam eisdem semper praestitit Ecclesia; an e contrario eadem facta et gesta censenda sint hi-storica veritate, saltem ex parte, destituta, sive quod scriptores non fue-rint testes oculares, sive quod apud utrumque Evangelistam defectus or-dinis ac discrepantia in successione factorum haud raro deprehendantur, sive quod, cum tardius venerint et scripserint, necessario conceptiones menti Christi et apostolorum extraneas aut facta plus minusve iam ima- ginatione populi inquinata referre debuerint, sive demum quod dogmaticis ideis praeconceptis, quisque pro suo scopo, indulserint? Resp. Affirmative ad primam partem, negative ad alteram. De quaestione synoptica sive de mutuis relationibus in ter tria priora evangelia. 1. Utrum, servatis quae iuxta praecedenter statuta omnino servanda sunt, praesertim de authenticitate et integritate trium evangeliorum Mat-thaei, Marci et Lucae de identitate substantiali evangelii graeci Matthaei cum eius originali primitivo, necnon de ordine temporum quo eadem scripta fuerunt, ad explicandum eorum ad invicem similitudines aut dissimili-tudines, inter tot varias oppositasque auctorum sententias, liceat exegetis libere disputare et ad hypotheses traditionis sive scriptae sive oralis vel etiam dependentiae unius a praecedenti seu a praecedentibus appellare? Resp.: Affirmative. 2. Utrum ea quae superius statuta sunt, ii servare censeri debeant, qui, nullo fulti traditionis testimonio nec historico argumento, facile am-plectuntur hypothesim vulgo duorum fontium nuncupatam, quae composi-tionem evangelii graeci Mattbaei et evangelii Lucae ex eorum potissi-mum dependentia ab evangelio Marci et a collectione sic dicta sermonum Domini contendit explicare; ac proinde eam libere propugnare valeant ? Resp.: Negative ad utramque partem. III. G) yly (s Stvarno kazalo k XV. letniku „Voditelja". Alkoholizem, varstvo mladine 289 Apologetični pouk v ljudski šoli 169 Apostolat 2 305 Arhip, cerkv. predstojnik v Kološah 9 Asistenca pasivna 369 Biblična komisija o sinoptikih 399 Biblične slike za šolo 63 Bičanja steber 120 Bičanje Gospodovo 104 119 Bolgarska cerkev 384 Bolnik, duhovnikova tolažba 365 Brevir: novi 165 — »Sacrosanctae« na koncu 365 Brežice, pot trpljenja 54 Celje, pot trpljenja 55 Cenzura knjig, preventivna 370 Collecta de Ss. Sacramento 281 Cvetna procesija v Jeruzalemu 191 Časopisje slabo 177 Davek, obrtni in osebni dohodn. cerkv. zavodov 167 Diakonat 3 Duhovnika častne pravice 74 Duhovniški poklic 370 Duhovništvo Kristusovo 194 Duhovništvo novozakonsko : vesoljno 207 — zakramentalno 305 - lastnosti 311 - predpravice 316 Dupanloup, razdelitev pridigarske snovi 24 Električna luč v cerkvi 173 Epafra, cerkv. predstojnik v Kološah 9 Episkopat, apostolska ustanova I Evangeliji sinoptični 399 Evharistični kongres 372 Frančišek, sv., v Savinski dolini 329 Govorništvo, cerkv., in sv. Pismo 129 Hierarhični red 307 Homilija 139 IntenCija pri maši 75 Izstop iz šole, kaj se mora zahtevati iz verouka 72 Jakob, sv., ml. 8 Jeruzalem: cvetna procesija v 12. stol. 191 — križev pot 262 — pot trpljenja 41 Jodl Jernej, duhovnik 27 Judje v sv. deželi 383 Jurkovič Ant., duhovnik 33 Kajfova hiša v Jeruzalemu 100 Kajnih Jurij, duhovnik 147 Kapela, popravilo cerkve 214 Katehizem, podlaga verskega pouka 17 Klemenčič Blaž, duhovnik 148 Kögl Ant., duhovnik 148 Kopšič Martin, duhovnik 148 Korošak Ant., duhovnik 149 Kostanjevec Jožef, duhovnik 149 Košar Martin, duhovnik 149 Kreft Anton, kmet 151 Križ: za bolnike 364 — z odpustki za smrtno uro 75 Križev pot: frančiškanski 258 — v Jeruzalemu 262 — jeruzalemski na Slovenskem 328 — jožefinski 258 331 — na zapadu do 1. 1731 273 — v lavantinski škofiji (novejši) 339 — gl. tudi: Pot trpljenja. Molitve in premišljevanja: Simone 332 — Klementini 333 — Metelko 334 — Zalokar 334 — Kek 335 — Dainko 337 — Slomšek 337. Način: molitev na pridižnici 168 Kronabetvogel Ant., duhovnik 151 Krst »civilni« 171 Krstna liturgija egiptska 350 Kurnik Jan., duhovnik 152 Lah Ant., duhovnik 152 Lajh Franc, duhovnik 153 Laško, pot trpljenja 55 Lembah, slov. Kalvarija 56 Litanije na dan sv. Marka in v križev teden 281 Liturgija egiptska iz II. ali III. stol. 343 Loka pri Zid. mostu, Kalvarija 62 Lukežev evangelij 400 Manner Alojz, duhovnik 154 Marenberg, pot trpljenja 57 Maribor, nemška Kalvarija 58 Marinšek Jožef, duhovnik 154 Markov evangelij 400 Markovič Jakob, duhovnik 154 Maše šolarske obveznost 70 Matejev evangelij 399 Miloščine nabiranje med šolarji 72 Misijoni protestantovski 76 Misijonska ideja na Nemškem 377 — m. dijaška društva 381 — m. znanost 380 Missa pro populo na prenešen praznik 167 Mlinarič Ignacij, duhovnik 211 Mlinarič Jožef, duhovnik 218 Navade, liturgični zakoni 367 Nekrščen otrok, kje se pokoplje 281 Novaštifta, pot trpljenja 59 Obhajanje po cerkvi 363 Objokovanje Gospodovo: v umetnosti 239 — v vzhodni liturgiji 240 Odpustki 170 Oporoka, kako se napravi 283 Palestina, inozemske naselbine 292 -slike za pouk 69 Pasijonska igra pri sv. Stefanu na Dunaju 108 Pastirski listi slovenski O5 Perikope, pomoček homiletične sistematike 18 Pichler Jožef, duhovnik 219 Plevnik Ant., duhovnik 219 Pot trpljenja: v Jeruzalemu 41 — na Španskem, Nemškem, Italjanskem 47 — na južnem Štajerskem 49 — obiskovanje in odpustki 254 Poslednje olje, pogojno deljenje 281 Posvečevanje nedelj in praznikov 368 Pravični v nesreči 157 Prezbiterat 3 Pridigarska služba, cerkvene odredbe 19 Primat 309 Procesija, cvetna v Jeruzalemu 191 Procesije spokorne na Ve), petek 256 Protestantovski misijoni 76 Puntner Franc, učitelj 35 Ribnica na Pohorju, pot trpljenja 59 Rogatec, pot trpljenja 60 Rusinska cerkev 81 Ruska cerkev: anglikanski škotje na Ruskem 180 — preuredba duh. semenišč in učilišč 178 propadanje verskega življenja 180 Schönwetter Simon, duhovnik 222 Sedmine ob petkih 76 Selinšek Ant., duhovnik 220 Selitev, stroški se ne smejo odračuniti od dohodnine 166 Sevnica, pot trpljenja 60 Simbolika v novem zakonu 193 305 Sinoptično vprašanje 402 Sistematika cerkvenih govorov 13 — načela 25 Slovo Jezusa od Marije v pasijonskih igrah 112 Spešič Jakob, duhovnik 220 Spešič Miha, duhovnik 221 Spovedne molitve 73 Standeker Jakob, duhovnik 317 Steingaden na Bavarskem 127 Stopnice svete v Rimu 235 — obiskanje in odpustki 260 Streljanje iz možnarjev 363 10 Škof Jurij, duhovnik 221 Škofovska služba, gl. episkopat Šmarje pri Jelšah, pot trpljenja 6( 97 . 223 Šola, potrebno znanje verouka pri izstopu 72 Šolarskih maš obveznost 70 Terminologije hierarhične razvoj 4 Treplak Janez, duhovnik 321 Velika noč, krstna liturgija iz Egipta 350 Veliki teden v Jeruzalemu 42 — sklep matutina in začetek hvalnic 371 Verblač Simon, duhovnik 326 Verbnjak Franc, duhovnik 326 Vernih duš, sklep matutina in začetek hvalnic 371 Veroizpovedanje šolarjev 71 - izpre- memba pri otrocih 171 Verouk: določitev šolskih ur 73 — učni načrt za lav. škofijo 286 Viličnjak Martin, duhovnik 327 Vizitacija kanonična, stroški se lahko odračunijo od letnega dohodka 167 Vojnik, pot trpljenja 61 Vretscher Mat, šmarski župnik 246 Vzhodna cerkev: bolgarska 384 — ruska .78 Welebil Ignacij, duhovnik 328 Zakon: dispenzacija zadržka ex adulte-rio cum attentatione matrimonii 369 — pasivna asistenca pri mešanih zakonih 369 Zakramenti, priprava izven šolskih ur 71 Zapisnik cerkvenih govorov 26 362 Zastave društvene blagoslovljenje 76 Zibika, pot trpljenja 62 Zimič Tomaž,'duhovnik 328 Žalujoči Jezus: kipi 224 — legendarne tradicije 225 Železna Kapla, pasijon 229 Železnica, znižana vožnja za bolehne duhovnike 362. ' . - JV. 5iSP Baur, L. und Remmele, Ad., Charakterbildung. Fbg, H. — Beßmer, Jul., Philosophie und Theologie des Modernismus. Fbg, H. — Bihlmeyer, H., Klein-Nelli »vom heiligen Gott«. Fbg, H. — D wight, W., Das Himmelsbrot. Fbg, H. — v. Ehrl er, J. G., Kanzelreden. I. Bd, 4. Aufl. Fbg, H. — Grignion Montfortski, Marija, Kraljica src. Lj., Kb. —Janežič, R., Officium divinum. 2. natis. Maribor, Cirilova tiskarna. - Klimke, F., Monistische Einheitsbestrebungen und katholische Weltanschauung. Fbg, H. Leinz, A., Ansprachen für christl. Müttervereine. 2. Aufl. Fbg, H. — Lindemann, H., Florilegium Hebrai-cum. Fbg, H. — Ludwig von Granada, Gebet und Betrachtung. 2 Bände. Fbg, H. — Medved, A., Zgodovina katoliške cerkve. Lj., Kb. — Meschler M., Drei Grundlehren des geistlichen Lebens. 3. u. 4. Aufl. Fbg, H. — Meyer R., Wissenschaft der Heiligen. 2. u. 3. Aufl. Fbg, H. — Napotnik, M., Odprite vrata! Kralj slave prihaja! Maribor. V lastni založbi. — Napotnik, M., Öffnet die Tore! Der König der Glorie zieht ein! Marburg. Im Selbstverlag. — v. Ruville, A., Der Goldgrund der Weltgeschichte. F'bg, H. — Thalhofer, V., Handbuch der katholischen Liturgik. 2 Bände. 2. Aufl. hsg. v. Dr. L. Eisenhofer. Fbg, H. — Zimmermann, O., Ohne Grenzen und Enden. 2. 11. 3. Aufl. Fbg, H. — Knjige Družbe sv. Mohorja v Celovcu za 1. 1912: G ru d e n, J., Zgodovina slovenskega naroda. 3. zv. — Koledar Družbe sv. Mohorja za 1. 1913. — Krek, J. E., Zgodbe sv. pisma. [8. snopič. — Podgorc, V., Evangeljska zakladnica. — Podobe iz misijonskih dežel. II. zv. — Razne povesti. — Slovenske balade in romance. — Slovenske Večernice. 66. zv. Opomba. Fbg, H. = Freiburg, Herder; G., M. = Graz, Moser; Lj., Kb. = Ljubljana, Kat. bukvama; M.-Gl. VvV. = München-Gladbach, Volksvereinsverlag; Rbg, Va. = Regensburg, Verlagsanstalt (Manz). is Bericht über den V. Marianischen Weltkongress. Salzburg, Zaunrith. — Tixcelsior! Nekoliko misli katoličkoga laika, posvečene hrvatskoj katoličkoj inte-ligenciji. Zagreb, Hrv. kat. akad. dr. »Domagoj«. — Förster, H. Homilien auf alle Sonntage des katholischen Kirchenjahres«. 2 Bde. Rbg, Va. — Fr ins, V., De actibus humanis. Pars III: De formanda conscientia. Fbg, H. — Gatt er er, M., Anus liturgicus cum introductione in disciplinam liturgicam». Oeniponte, F. Rauch. — Grabmann, M., Die Geschichte der scholastischen Methode im 12. und beginnenden 13. Jahrhundert. Fbg, H. — Griwnacky, E., Hermeneutica biblica. Brunae 1911. Typogr. pontif. Benedictinorum. — Hettinger, F., Aus Welt und Kirche*. 2 Bde. Fbg, H. — Holl, K., Wahn und Wahrheit. Ein Führer auf des Glaubens Sonnenberg für gebildete Jünglinge. ‘ Fbg, H. — Krier, J. B., Das Studium und die Privatlektüre. 6. Aufl. hsg. v. Dr. M. Vogelbacher. Fbg, H. — Krug, J., Lebensvolle Biblische Geschichte oder Schulbibel? München, Verlagsanstalt. — Kupka, J., VJ’klad obradü pri svčceni chrämu. V Bme. — Roufit de Journel, M. J., En-chiridion patristicum. Fbg, H. — Sattner, H., Assumptio. Lj., Kb. — Silvin Sardenko, Mati svetega veselja. Lj., Kb. * Opomba. Fbg, H. = Freiburg, Herder; G., M. = Graz, Moser; Lj., Kb. = Ljubljana, Kat. bukvama; M.-Gl. VvV. = München-Gladbach, Volksvereinsverlag; Rbg, Va. = Regensburg, Verlagsanstalt (Manz). Naročnino so poslali v času do 20. decembra igii čč. gg.: Abram Ant. (12), Agrež Mart. (12), Arzenšek Al. (10+11), Dr. Ažman Cir. (11)„ Barbič Mih. — Dobema (12), Barle Iv. Ljublj. (12+13), Bergant Val. (12), Bernardič Mans. (12), Bizer Andr. (12), Božič Iv. (11), Božiček Fr. (12), Berdnik BI. (11+12), Bukowitz H. (11), Bukovšek Ant. (12), Ciuha Ferd. (12), Dr. Cukala Fr. (13), Čargo Ang. (10), Čebašek Jak. (12), Čepin Vinc. (12), Čižek Al. (12), Čižek Jos. (11+12), Dekorti Jos. (12), Dimnik Mart. (12), Doberšek Fr. (12), Doberšek Jan. (12+13), Dobnikar Jan. (12), Drašček Iv. (11), Fleck Jos. (12+13), Flis Jan. (12), Fröhlich Jos. (09+10), Gabrič Ant. (10—12), Gmeiner K. (11), Gnidovec Jos. (12), Gnidovec K. (11+12), Golob Fr. (11), Gosak Fr. (11), Grašič Jos. (12), Grča BI. (12), Dr. Gruden Jos. (12), Hrastel Gr. (12), Hribernik Jak. (12), Irgl Fr. (13), Ivančič Mat. (11), Jaklič Karol (12), Dr. Janežič Iv. (II), Janžek Edv. (12), Janžekovič Jos. (11), Janžekovič Vid (12), Jerše Val. (11), Ježek Mat. (11), Jurhar Mart. (11), Kansky Jan. (12), Katnik Jan. (11), Klobučar Andr. (11), Dr. Kobal Ign. (11+12), Koblar Ant. (11), Koblar Jos. (11), Kocbek Ant. (11), Kodelja Jos. (09—11), Kolar Ant. (11), Kolar Vinc. (12)v Košir Iv. (12), Kragelj Jos. (12), Kranjc Jak. (11+12), Krančič Iv. (12), Kranjec Fr. (11), Kraševec Al. (11), Kristovič Mih. (10), Kropek St. (12), Kržišnik Jos. (12), Kuhar Ant. (12), Kunce Iv. (12), Kušar Fr. (12), Lah Mart. (12), Lajnšič Ant. (12)), Leban Ign. (12), Lenart Jan. (11), Dr. Levičnik Alf. (11), Lunder Al. (11), Luskar Iv. (11+12), Medved Mart. (11), Medveš Ot. (11), Mervec Jan. (12), Mežan Vinc. (11), Müller Iv. (11), Muršec Ant. (12)^ Musi Al. (12), Novak Bog. (12), Novak Jos. (11),. Ogradi Fr. (12), Ozimic Jos. (12), Ozmec Jos. (09+10), Ozvatič Fr. (11), P. Pavec J. (12), Pavlič P. (11), Pavlin Al. (11), Pečarič Fr. (12), Dr. Pečjak Gr. (12), Dr. Perne Fr. (12), Pintar Jos. (11+12), Plahutnik Iv. (11), Plesničar Ant. (11), Poč Mart. (12), Podbevšek Jem. (11), Podpečan Jem. (10+11), Podvinski Ant. (12), Poljak Mart. (12), Poplatnik Jos. (12), Porenta Jak. (11), P. Potrč Raf. (11), Pravst Alb. (11), Presečnik Gr. (12), Prešern Jan. (11), Prijatelj Iv. (09—11), Primar Iv. (11), Primožič Jos. (10), Rabuza Jak. (11), Ramoveš Andr. (12), Rezidencija dr. Jez. (12), Ribar Ant. (11), Ribič Lud. (12), Gozman Jur (12), Rupnik Karl (11), Serajnik Volb. (11), Sitar VaL (11+12), Skerbs Rom. (11), Snoj Andr. (12), Špindler Fr. (12), Dr. Srebernič Jos. (12), Dr. Stanonik Fr. (12), Dr. Suhač Ant. (12), Dr. Suk Fel. (12), Supin Karl (11 + 12), Sušnik Iv. — Ljubljana (12), Dr. Svetina Iv. (12), Šalamon Fr. (12), P. Šalamun Bem. (12), Šelih Jur (11+12), Šešek Jan. (11), Šinko Mat. (12), Šinkovec Avg. (11), Širaj Andr. (11+12), Širec Iv. (11), Škerjanec Jan. (12), P. Škrabec St. (12), Šlander Ant. (12), Terček Mih. (11+12), Tomanič Jan. (11), Tomažič Iv. (11), Topolnik Iv. (12), Tratnik Jos. (11), Tribnik Karl (11), Turkuš St. (12), Dr. Ušeničnik Fr. (12), Verhovšek Fr. (11), Verk H. (12), Vrzelak Mart. (11), Vidergar Jan. (11+12), Vogrin Iv. (11), Dr. Vraber M. (12), Vraz Ant. (12), Vreže Jan. (12), Weiss Val. (12), Wurzer Mat. (11), Zakrajšček Jan. (12), Zamuda Al. (11), Zdolšek Andr. (12), Zdolšek Fr. (12), Zmazek Fr. (12), Žgank Ferd. (11+12), Žnidaršič Ant. — Draga (11), Žnidaršič Ant. — Zagorje (11). — Samostani: Frančiškani: Brezje (12), Brežice (12), Sv. Trojica (12). — Kapucini: Gorica (12), Sv. Križ 12). — Trapisti: Rajhenburg (11). — Misijonska hiša v Ljubljani (12). Belser, J. E., Das Zeugnis des vierten Evangelisten für die Taufe, Eucharistie und Geistessendung. Fbg, H. — Böser, F. W., Maimonat. 3. Aufl. Rbg, Va. — Družbenik Marijin. Molitvenik zä Marijine družbe. Lj., Kb. — Eberhard, M., Kanzelvorträge. VI. Band. 4. Aufl. Fbg, H. — Fr ick, C., Ontologia sive Me-taphysica generalis. Ed. IV. Fbg, H. — Gatterer, M., Wozu die Feiertage vermindern? Klagenfurt, St. Josefvereinsbuchhandlung. — Gihr, N., Das heilige Meßopfer. 11.—13. Aufl. Fbg, H. — Gspann, J. Chr., Vernunft und wahres Christentum. Rbg, Va. — Höller, J., Die Epiklese der griechisch-orientalischen Liturgien. Wien, Mayer. — v. Keppler, P. W., Homilien und Predigten. I—3. Aufl. Fbg, H. Knauth, A., Die Naturphilosophie Johannes Reinkes und ihre Gegner. Rbg, Va. Napotnik, M., Einladung und Werbuug zur würdigen Feier des eucharistischen Jahres 1912 in der Diözese Lavant. Marburg, Selstverlag. — Napotnik, M., Po-vabitev in poziv k primernemu praznovanju evharističnega leta 1912 v škofiji Lavantinski. V Mariboru. V lastni založbi. — Pascher, J., Kurze Katechesen zur Vorbereitung auf die erste hl. Beicht und erste hl. Kommunion. Wien. St. Norber-tusverlag. — Pell, G., Jesu Opferhandlung in der Eucharistie. Rbg, Va. — Pichler, J. E., Erstbeicht- und Erstkommunionunterricht für das dritte Schuljahr. Wien. St. Norbertusverlag. — Pichler, J. E., Katechesen für die Oberstufe höher organisierter Volksschulen, für Bürger- und Fortbildungsschulen, sowie für die Christenlehre. 1. Teil: Glaubenslehre. Wien St. Norbertusverlag. — Premrl, St., 100 prae-ludia organi. Lj., Kb. — Psalterium breviarii Romani. Taurini, P. Marietti. — Pugna spiritualis. Theologia mystica et epistola Christi ad hominem. Fbg, H. — Satt-ner, H., Šmarnice. 18 pesmi. 2. pomn. natis. Lj., Kb. — Scherer, A., Bibliothek für Prediger. VII. Band; Die Feste der Heiligen. 5. Aufl. Fbg, H. — Schubert, F., Grundzüge der Pastoraltheologie. I. Abteilung. G., M. — Thalhofer, V., Marienpredigten hsg. v. Dr. Schmied. Rbg, Va. — Für die Studierstube des Theologen und Philosophen. Fbg, H. — Knjige »Dčdictvf sv. Jana Nepomuckčho« v Pragi: Ježek, J., Od Krkonoš. — Pamčti Fr. J. Vaväka. Č. II. — Pittnerovä, VI., Selskä pycha. — Podlaha, A., Posvätnä mista kralovstvi českeho. Dil VI. — Synek, F., Pravdou k životu. — Marija, kraljica src. Lj., Kb. Opomba. Fbg, H. = Freiburg, Herder; G., M. = Graz, Moser; Lj., Kb. = Ljubljana, Kat. bukvama; M.-Gl. VvV. = München-Gladbach, Volksvereinsverlag; Rbg, Va. = Regensburg, Verlagsanstalt (Manz). Naročnino so poslali v času od 23. marcija do 1. julija 1912 čč. gg.: Ahačič Mat. (12), Barbič Mihovil (11+12), Baznik Iv. (12), Božič Iz. (11+12), Brezavšček (11+12), Cuderman Jos. (11+12), Čemko Jos. (12), Dvoršak BI. (12), Gunčer Jos. (12), Haubenreich Al. (12), Hauptmann Iv. (12), Dr. Jeglič Ant. (11), Jurhar Mart. (12), Kores Lud. (12), Kosi Jak. (12), Kranjc Jos. (09+10), Kramberger Fr. (11), Dr. Kruljc Fr. (12), Lovrec Andr. (12), Medveš Ot. (12), Medvešek (12+13), Meško Fr. (12), Nemanjič Iv. (12), Ogulin Jan. (12), Okorn Mat. (12), Osterc Fr. (12), Ostrž Fr. (10—12), Pintarič Fr. (11+12), Plahutnik Iv. (12), Podbevšek Jem. (12), Preglej Vikt. (10), Rihar Fr. (12), Sagaj Al. (12), Sinko Jos. (12), Dr. Slavič Mat. (12), Dr. Somrek Jos. (12), Šašelj Milko (12), Šeško Konr. (12), Terškan St. (12+13), Tomšič Kr. (11), Tribnik K. (12), Dr. Turner P. (12), Veranič A. (12), Verhovšek Fr. (12), Weixl Jos. (11), Zajc Iv. (12), Zemljič Mat. (12), Zink Andr. (11), Zorko Fr. (12), Živortnik P. (12). Prošnja upravništva. Cenjene gg. naročnike, ki še niso poravnali naročnine, opozarjamo na ovitek, na katerem je razvidno, do kedaj je list plačan. Ker so nekateri gg. naročnino po več let na dolgu, ponavljamo prošnjo, da se vendar enkrat spomnijo svojih dolžnosti do lista, ter nam pošljejo zaostalo naročnino. — Položnice so bile pridjane 1. številki.