69
Trdna vera v coprnice.
Poslano iz  Notranjskega.
Ni dolgo tega, ko pride kmetic s pisavo v roki, rekši, da je od sodnije, ter me prosi, naj mu povem, kaj da je. Pisava bila je — se ve da — nemška. Jaz nisem, kakor oni trije premski doktorji, katere „Edinost" v dopisu iz Prema tako lepo popisuje. No, pa naj bo, „Edinosti" je menda najbrž prirojeno, da rada potiplje zdaj tega, zdaj onega za brado, češ, vsaj človek, akoravno ima kosmato brado, nima vendar onih ščetin, kot jež, toraj se brez vsakega ovinka sme malo pobr-bati v nji.
Zato povem kmetu, da je jutri zadnji čas, položiti neko denarno svoto kot stroške za neko komisijo, dru-
gače se bo vsa stvar vničila. „No, vidite" — pravi kmet — „kmalu bi bila dolga pravda vničena. Ko bi pa te kljuke bile slovenske, bi si sam kakošno odlomil. A te čudne nemščine nikdo ne ume , kot oni gospodje tam v Postojni." Kmet hoče mi še dalje tožiti o nemškem uradovanji, jaz ga pa hitro nagovorim in prebitim z vprašanjem: ,,Ali se vam dobro ponaša krava, katero ste zadnjič kupili?" — „Meni je bila zelo všeč" — odgovori. „Ko sem jo zadnjič videl, hm, lepa in dobra krava je, al v mojem hlevi gospodarijo drugi bolj nego jaz, zato pa vse vrag vzame." — „Kako to? Jaz tega ne umem.^' — „No, coprnice, coprnice — te so mi uže kaj škode in jeze napravile. Ko sem to kravo kupil, je 14 dni imela mleka več ko vode in prav dobro ter gosto je bilo; a zdaj ga nima niti polič, pa še to ni kar nič vredno, redko je bolj od vode ter brez okusa. Saj si poznal tisto ;,Cado^, katero sem lani prodal. Imela je mleka, da nismo vedeli kam ž njim. Precej pa, ko sem tele prodal, ko da bi ga burja odnesla, ni ga bilo več kaplje. Na to hitim brž v Trst k gospodu Škevonu. Skevon je razgrnil velike bukve in dolgo molil, potem me pa vpraša, ali hočem poznati hudobo. Rekel je, da mi je pred nosom ter mi jo z imenom povedal; rekel je celo, da mi jo lahko pokaže, akj) želim; jaz pa je nisem maral videti v Trstu. Gosp. Skevon mi je njeno življenje natanko razložil, naposled mi je pa svetoval, kravo prodati, rekši, da v mojem hlevu ne bode živela, ker sem prišel uže prepozno, ko so coprnice kravi srce uže vse izpile. Mogoče, da v drugih rokah še ostane, v vaših bi pa gotovo v kratkem krepala. — Zato sem jo prodal ter kupil to-le, o kateri me ravno vprašate. Pa tudi s to gospodarijo uže coprnice, v mojem hlevu gre vse v nič, naj bo krava, vol, tele ali kar koli.
Naj vam še to povem, da bodete prepričani o co-prnicah. Preteklo leto smo imeli prešiča, ta vam je bil tako lep, da ni v vasi takega bilo. Nekega dne, ko mu žena ravno jesti nese, pride oseba, kakor da bi z neba padla, ter sili ženo, naj spusti prešiča na svitlo. Moja žena, sicer nerada, pokazala ga. je vendar. Od onega časa šel je prešič zmiraj v nič, sama kost in koža ga je bila, ko smo ga zaklali, ker drugače bi bil sam poginil. Pa to ni še vse, poslušajte! Naredile so ženske krvavice (krvave klobase) ter jih lepo eno za drugo de-nile v kotel. Ko začne v kotlu vreti, vzame žena kuha vnico in pomeša v kotlu, da ne bi se krvavice spri-jele. Joj za Boga svetega! — zaupije žena — kje so krvavice? V kotlu ni nič ko čista voda; kaj mora tukaj biti. Pod to streho ni več živeti. Na to pogledam jaz v kotel, pa ne najdem ne klobas, ne krvi in ne črev, vse so coprnice iz kotla požrle. Toliko sem uže potrosil, a vse zastonj, kajti v naši vasi so še štiri coprnice in dokler le ena teh živi, bo moj hlev vedno nesrečen. Tako so mi povedali gospod Skevon v Trstu."
Ker sem uže pri coprnicah, naj častitim bralcem ;,Novic^ povem še drugo prav zanimivo dogodbico o coprnicah. Pred mesecem dni bil sem v neki družbi v vasi K. Pri kozarcu vina so bili razgovori večidel o plesu. Eden fantov pravi: „Hej, take pa je ni ko Je-lica za ples. Ž njo bi se plesalo ves dan brez prenehanja." — „Da, da — pravi drug — res je, res; toda ti ne veš, ona je ~ je^ — „Le ven, kaj pa je?^' — ga prašajo drugi. „No, coprnica je. Ker le silite, mar vam povem.^ To je bilo vsem čisto novo o Jelici, zato pa so vsi nekako otresali z glavami. — Ta pa reče: „Vi se toraj čudite temu. Naj vam pa povem, kar sem sam videl in slišal. Lansko leto in ravno pri plesu se mi je bila Jelica zelo prikupila ter sem potem raarsikako uro zamudil pod njenim oknom. Enkrat je pretekel ves teden, da je nisem obiskal pod oknom. Na to se srečam ž njo nekega dne na ulici ter jo vljudno pozdravim*
A ona ni odgovorila ničesar, bila je nekaj žalostna „Kaj pa ti je danes, Jelica, da nisi po navadi?" — je prašam. — „Nič, nič" — odgovorila je otožno — ^^uže dolgo te nisem videla. Kje si bil? Ali si bil bolan?" — „Da, bolan sem bil'' — rečem jaz — „drevi pa pridem pod okno, ako privoliš?" — „Ne smeš priti še nocoj" ~ reče ona — „kajti mati so zelo bolni, moram jih vedno čuvati." -- Tako greva vsaksebi. Čez pol ure vidim potem Jelično mater urno tekati po vasi. Tedaj koj si mislim, da je Jelica se zlagala. Zato se pa ravno ta večer namenim iti pod okno. V zvoniku je ravno 9. ura bila, ko se plazim počasi ob zidu proti oknu Jelične spalne sobe. Videl sem, da je še svitlo v nji, pa pre-grnjeno je bilo z gostim zagrinjalom, al k sreči ne prav do kraja, videti je bilo toraj dosti dobro.
Jelica bila je sama, al koj se vrata odpro in noter stopi mati Jelice. „Si li gotova, Jelica?'' — vpraša vstopivša. „Sem, sem" — odgovorila je Jelica otožno. „Toraj idive, čas je" — pravi mati. Na to vzame neko flaško z mazilom, pomaže se pod nosom, na čelu in noge na podplatih. Tako je tudi Jelica storila. Mati se približa k oknu, ga nekolike odpre in pogleda na vse strani. „Vse je tiho" — pravi — „pospalo je vse in 10. ura bode zdaj-le." Na to vpihne v svetilnico ter pravi; „Jelica! pazi, kako bodem jaz govorila, da ne bi ti drugače."
Zdaj reče mati: „frrr, drrr čez grm in strn." Koj potem Jelica: „frrr, drrr skoz grm in strn." Revici ostajali so kosi obleke po bodečih hruškah in po če-špljah, kajti skozi vse sadno drevje celega vrta je morala iti; nasproti se mati ni niti z nogami dotaknila ne ene veje. Leteli ste, obe sam Bog si vedi kam. Celih 14 dni je preteklo, predno se je Jelica prikazala na svitlo, a še takrat bila je v obrazu vsa raz-praskana.   Revica!"
Ti dve povesti kažete, da je še ljudi, ki trdno verujejo v coprnice.
70