„Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gl. 60 kr., za j»ol leta 2 anica~ dan poprej. Tečaj XL. V Ljubljani, 25. susca 1887. List 12. Lepota in čednost. (Govor v kat. družbi.) V v o d. Namenil sem si spregovoriti nekoliko o lepoti. Moram pa spoznati, da bolj ko premišljujem to tvarino, bolj se mi težavna zdi, ker skorej toliko je misel in pojmov o lepoti, kolikor je ljudi pod solncem. Ne verjel bi kdo, kako ljudje iste vasi in kraja, iste vere in euega jezika imajo različne misli o lepoti. Kaj je lepo? Klop, ki ie še slinast in ga je le še komaj za kepo v hlačab, meri, da je to lepo, ako s smodko v zobeh ali pa s paličico v roci koraca po ulicah! Pametni ljudje pravijo, da je to prederzno in neuirno. V novem času se mnogim to lepo in olikano zdi, ako človek z levico je. Po kmetih bi bili kdai rekli, da se pači ali da ne zna jesti, kdor bi bil tako počenjal. Pa naj je, kakor mu drago, da le za uho ne nese. Nasproti pa, kar sem svoje dni bil zmožen opazovati, je na kmetih to za lepo veljalo, če je kdo žljico z dolgim receljnom prav na konci deržal, od daleč zajemal iz prostorne labare, pa tako zlagoma in počasi v usta nosil, da si utegnil 30—50 našteti, predno je po drugi * zalogljej segel. Pri gosposkih pa nasproti, kar sem pozneje vidil, je bilo to lepo, če se je kdo tako lepo blizo nad krožček spravil, da bi mu bilo lahko od nekod nekaj nekam kanilo — žljico prav blizo kotliča z vsimi peterimi persti deržal in s toliko neučakano naglico hlobotal, kakor da bi mu egipčanski faraon s svojimi kerdeli za petami hitel, — pa tudi je tako srebal in berlazgal, da se je slišalo kakor pri gostovanji riekacih sicer prav koristnih domačih živali, ki pa vender „olikanega Slovenca" niso čitale. Pa ostanimo še nekoliko pri jedi, kajti to delo se sploh lepo, ali saj pnjetno zdi. Lepočutnim ljudem se lepo zdi, da se človek ob jedi Darivca jedi spominja in torej kratko molitvico pred jedjo in po jedi opravi: so pa tudi taki, ki se jim to ne zdi lepo, ali saj premalo moško, ne dosti gosposko, prenizko za njihovo visokost! O vsih časih je to veljalo za lepo, da se stvar pred Stvarnikom poniža, poklekne pri molitvi — zlasti v cerkvi in pri gotovih važniših prilikah in opravilih. Vender nekterim se pred Bogom nočejo kolena upogniti. zdi se jim to nevredno, nelepo; lepši jim je, v cerkvi roke deržati v žepu. ali celo tam zadi malo nad nekim homcem sklenjene. Naj lepše pa se jim zdi. pred kakim človeškim „bitjemu dersati in podplate brusiti. V Carigradu sem pred več leti opazoval „derviše.a Tem se je lepo in še pobožno zdelo to, da jih je lepo število prišlo na nekak okrogel pod — v sivih, černib, rujavah, sivkastih. černkastih, rujavkastih haljah in so začeli plesati. Vsak je glavo uekako vergel nazaj na tilnik in začeli so se vertiti — vsak sam okrog sebe — kakor fertavke. poslednjič so mesto spremenili in vse zmešano med seboj plesali, in ko je bilo tega dosti, so gornje halje od sebe pometali in so podobno počenjali v belih dolgih srajcah. To je „derviški ples." To tedaj se turčinom zdi lepo; Evropejem pa se zdi lepo, da to reč počenjajo še manj sramožljivo. dostikrat zelo spotikljivo, in ne spol posebej, ampak volički z volicami, telički s telicami, kozliči s kozlicami — norijo in skačejo, kakor da se jim je zmešalo, ali da jih beznice pikajo; pa je tudi nevarno, ker marsikteri si s tem smert priplešejo. — Pa kaj se še zdi lepo? Pred kaj časom sem vidil kterikrat, da se je temu ali temu govorniku zdelo to lepo, da je pred govorom obe roki vtaknil kam za hlačni rob ali vsako v en žep in potem je pričel v tem stanju tolmačiti in modrovati, kaj bi utegnilo domovini ali družbiustvu biti v korist. Pred več leti sem vidil beduinsko komediio. in Beduinu se je tako lepo zdelo, da je nemarno gerčal, kakor kamela, ko se ulega, da se ji tovor uaklada. V Ljubljani pa vsako leto vidim kmečkih novakov, ki se jim to lepo zdi, da pijani kretajo po mestu in rjovejo kakor junci, ktere tudi kličejo, ko se dero: „auf!- itd. Navadnim ljudem se to zdi lepo. če ima človek lepo prirezaue in pričeljene nohti; so pa tudi taki. ki se jim to lepo zdi. ako jih puste tako rasti, da se jim zakrive, kakor kljun pri čuku ali pri krivokljuncu. V obleki so prav mnoge misli in raznoteri kusi o lepoti. Beduinskemu poglavarju, ko je nas s svojimi junaki spremljal iz Jeruzalema k Jordanu, se je to zdelo lepo, da seje v kušarjevo-zeleni obleki angleškega policaja nam predstavil; meni pa je bil veliko bolj všeč drugi beduinski poglavar, unega tovarš, ki je v narodni beduinski dolgi halji pred nami korakal. Tako pri nas razločen kus v tej reči. Pametnim se zdi lepo, ako obleka člcveKa čedno zakriva; so pu tudi bitja, ki se jim toliko lepše zdi. kolikor več zagriujala se jiui pogreša med pasom in podbradkom; pri otrocih pa se jim lepo zdi, če nad petami zagrinjala primanjkuje, — kar se pametnim ljudem ne lepo, ampak neumno in spotikilivo zdi. Misli o lepoti se pa rade menjajo, posebno pri evropejskib gospeh in gospodičiuah. Pred malo časom je bilo to lepo. (ia so na glavo devale nekak visok »tergan koš. tolik, da bi bilo v vsakem lahko precej vrabcev imelo svoje gujezda. Potem so bile in so blezo še lepe silo visoke, pa tako ozke pete, da bi novošegna čizemska lepotica novo dvajsetico komaj dobro pokrivala, ako nanjo s peto stopi. — Je pa nekaj skor še bolj posebnega pri evropejskih krasoticah: mnogim namreč sp to lepo zdi. da nosijo zadej gerbo. kakor kamela, in kadar „špaucira;o* iu se njih spremljavec psiček že utrudi, bi prav lahko ua tej krošnji počival, ter bi gospej ne bilo treba v naročji ga nositi. Pa še kiij. Ljudem, ki zuajo božje in cerkvene zapovedi, se zdi lepo in spodobno, kakor jih dolžnost veže. da se o zapovedanih dnevih nekoliko zatajajo, postijo; pa so tudi taki, ki se jim to lepo zdi. da ravno ua petke — naj raji še kvaterne — „klobasarijo" in »ijihovemu gerlu se naj bolje prileže, ako u. pr. na pepelnico klobase iu slanice v družbi šetajo doli v njihov „kosmati želodec"! O tacih „lepoplescih." rlepojedcih,'4 „lepoživcih" itd. bi se dalo še marsikaj povedati, pa naj bo to kakor v vod zadosti, in prestopimo k popisu lepote v tesnejšem pomenu. Stavim pa pogoj, da mi mora vsak odpustiti, ako je kdo zameril za to, kar sem dozdaj povedal; če pi bi se imel še zmeraj gerdo deržati. tudi jaz stavim pogoj, da ne sme dalje brati. Obravnava. Pred svetom silo veliko — in dostikrat še preveč velja lepota — telesna, zunanja lepota. Dostikrat se godijo naj veči nesreče, ker ta ali uni nima pravega zaumena o lepoti, zaguli se n. pr. v kako lepoto iu mi-li. da mu m več živeti, ako je ue doseže: mešati se mu začne, ali celo pobesni, iu nasledek so velikrat grozi vite nesreče; kolikrat se sliši, da se je eden ali ruoi, da »ta se dva končala zarad te lastnosti! Zato je pač vredno, da lo stvar malo bolj prevdarimo in ji boli do koreuine sežemo. Poglejmo tedaj, kaj modri možje med pogani in med kristjani mislijo in učijo o lepoti ... Slavni Sokrat pravi: »Slehernemu mora jasuo biti, da lepota je po svoji uatori predmet ljubezni, da se namreč ijubi. kar je lepo: rsej — pravi on — tuoi najmanjši lepota, ker se v nji blišči žar lepote božje, že samo ko se pred oči pokaže, si našo ljubezen pridobi, uaše serce presune iu opana." Modrijan Aristotelj pa pravi: „lepo je to, kar je samo na sebi dobro, kajti ravno s svojo dobrotnostjo užitek podeli. I/, tega opisa lepote Aristotelj to-le izpeljuje: „Ako je to vsebina, zapopadek lepote, se mora po vsaki ceni čednost k naj lepšim rečem šteti." Do tega sklepa tedaj so dognali že poganski modrijani; toliko bolj vredno je, da se kristjan peča za ta nauk. da vi poiskati in ceniti pravo lepoto, iu da ga dozdevna lepota ue preslepi. Kje pa je prava lepota? „Lepa duša," pravi Juugmann v svoji „Aesthetiki" (str. 20) je izraz, (beseda). kterega morebiti umevajo vsi narodi. To je, vsim ljudem je lastno, da ljubijo človeka, ki ima lepe, hvale vredne lastniie. rLepa duša*4, čista duša, nedolžna duša. poštena iu pravična du-a — o koliko spoštovanje ie zmožna obuditi tudi pri divjakih! „Abuna Soliman" (Igu. Knoblehar) n. pr. je hodil kakor kralj med naj bolj divjimi zamurci. ki celo obleke ua sebi ne terpe, vse je imelo do ujega spoštovanje iu ljubezen. Ves Egipt s svojimi pašati, kouzuli in veljaki je bil, djal bi. na nogah, ko se ie vernil „Abuna Solimau" iz Evrope, ali pa iz zamurskih dežel v Egipt. Iu Kdor ga pomni in je vidil, bode poterdil, da tuui v naši deželi in v našem cesarstvu, ko je prišel kot misijonar iz Afrike, so ga vsi nenavadno čislali, častili iu spoštovali, od cesarskega dvora do naj nižje koče. „Lepa duša"4 namreč je izraz, ki ga umevajo vsi narodi." Rečeuo pa je „lepa duša," iu ue: „lepo telo," lep život, lepo obličje, lepi lasje itd." To dosti očitno kaže, da „dušna lepota" je tista moč, ki serca nase vleče, ne toliko telesua, ampak dušua, ki ima tudi lahko terpež. ki se ne stara, ki ue umerje, ki je neumer-Ijiva, ako je človek sam ne umori. S tem pa nočem reči, da telesna lepota ne pomore k sočutju, k nagnjenju do človeka. Sej znano je, koliko hvalo ima lepa duša v lepem te I e s u. Lepota telesnih reči pa je silno begoča, nestalna in minljiva. Med vsimi prednostmi, ki se naiu pri vidnih rečeh kažejo, ki jih občudujemo in cenimo, je pač ui nobene, ki bi bila tako nestanovitna, ki bi čisto tako naglo zginila in minula, kakor natorna, telesna, tvarinska slepota. Kako naglo zgine prijazna jutranja in večerna zarija; kako berzo se razgubi umetni ogenj (tako imenovane rakete); le malo časa pred nami igra ljubezujiva mavrica („božji stolec") in marsiktere naravne prikazni! Spomlad med letnimi časi je narmanj zanesljiva doba in najhitreje nas zapusti Naj lepši cvetke iu venci venejo najurniše, nektere cvetice od-cveto v trenutku, in ako utergaš cvetlico, si s tem morivec ujene lepote, njenega življeuja. Dolgo se ohranijo kisla lesnika, terde tepke; zlo naglo se ugonobuje blago grozdje, lepe marelice, medenice, rumeue slive, sploh naj boljše iu lepši dušeče sadje rado zgodaj gnjije. Kolikor lepše je stvar stvarjeua, toliko bolj je nežua, in nevarniši je njen obstoj: primi metulja za prelepe pisane perutnice: ostane ti malo praha na perstih iu konec je metuljeve krasote. Pusti cvetko pri miru: zakaj če jo jameš gladiti, duhati iŠtaj. pravi „njušiti"), ali celo če jo utergaš: šla je v uič ujena lepota in žalost! Slavček. škonauček in večina tičkov pevcev ti puje le malo časa v letu; vrana pa včasi tudi po zimi zakraka, ako jo hočeš poslušati. Ni dosti bolje z lepoto človeškega života, kakor tudi je stvarjeno umetno in želel bi marsikdo, da to za silo dolge čase, ali celo za zmeraj. Pa ni tako. Eden nemških pisateljev terdi, da človek se na verhuncu svoje naj višje lepote nahaja le samo en treuutek; brez dvoma pa, pravi Jungmanu, je doba polnega cveta tudi pri človeškem životu mnogo krajši memo druzih. In k temu pristavlja pomenljive besede: rBilo bi li tvarini tako težko, svojo lepoto delj časa obderžati, ako bi le-ta ue imela boljše domačije od vidnega sedanjega sveta?" Umen človek tedaj si ue skruni svoje lepote, ampak gleda, da jo ohrani za boljši svet. Dobro znano je, da marsiktere device so celo telesno lepoto s^me skazile, da so dušno lepoto ohranile in za prihodnjo lepoto bolje poskerbele, n. pr. sv. Roza Limanska, ta prečudni amerikanski cvet. S čim pa si v svojo škodo mladi človek kvari lepoto svojega obraza, svojih las, svojega jezika in glasa, svojih oči, rok itd., — to naj vsak sam premišljuje, Znana je basen, da je bil vranu hleb iz kljuna padel, ko je zakrokal, da bi zvita lesica, češ. lepi glas slišala! Ne bahaj se tedaj s svojo lepoto! Pomudimo se pa zdaj posebej nekoliko še pri nauku poganskih modrijanov o lepoti in čednosti. Eden glavnih modrijanov iz šole tako imenovanih novopla-toncev je bil Plotin (r. 205 po Kr.), ki je rimske in greške malikovavstva in verstva zediooval z jutrodežel-skimi io toraj utegne veljati kakor nekak zastopnik obojih, ali bi djal — vsih treh. Ta Plotin se je med drugimi prizadeval za pogansko modroslovje. keršanstvu nasproti, ter je iskal poganstvu veljavo ohraniti. Tudi on je pisal obravnavo „o lepoti." češ, da tudi poganstvo ima čednosti io bogoslovie. Našteva pa celo reč lepih reči, in sicer nekaj telesnih in nekaj dušnih lepot, potem pravi nadalje: rLepota duše je sleherna čednost; in ona ;ta lepota) je lepa v bolj popolnem pomenu, kot vse poprej imenovane reči.u Ravno te misli so drugi novoplatonci. Dušna lepota tedaj je tudi po poganskem nravoslovji (morali) lepši memo vsih telesnih ali tvariuskih lepot. Slavni Cicerou piše: Dušna („ethiška") lepota je s čednostjo eno io ravno tisto, in oboje je le po pojmu (zapopadku) razločno. Nato daje določbo, obgraio ali definicijo lepote, rekši: »Lepo je tisto, kar se zlaga z visoko vrednostjo človekovo in pa s tistimi preduostimi njegove nafoe, po kterih se od druzih natornih bitij razločuje.4 Še bolj razložno ta slavni poganski Rimljan govori na drugem kraji, pravi naiureč: „O modrem človeku se govori po pravici, da je lep; kajti lastnije duševne so lepše, kakor pa telesne." Vidi se tedaj, da tudi pri poganih, kadar je um govoril, se dušna lepota vselej spozuava za lepšo memo telesne aii tvarinske. Zenon modrijan je uaravnost rekel: „Le samo modri človek je lep." V tem pomenu je pisal Seneka; on pravi Luciliju: „Ko bi jo mogli videti — dušo dobrega človeka, kako je lepa; o Kako častitljiva, kako svitla ob enem v časti in ljubeznjivosti bi morala pied nami stati!... Ni ga nikogar, da bi se njegovo serce \roče ljubezni do nje ne vnelo. Se ve, da zdaj mnoge reči zaderžujejo naš pogled, kalijo naše oko s premočnim bliščem, ali pa ga obdajajo s temoto. Ali pa ni tacih pomočkov. s kterimi se telesno oko brusi in očiščuje? Ravno tako bi bili zmožni gledati čednost, ako bi od svojega notranjega očesa zagrinjalo hotli potegniti, gledati jo tu, k)er jo telo še zakriva, revščina skriva, ni/.kost in zaničevanje obsenčuje. Res da. glejmo jo. to lepoto, tudi pod vsednjim ogrinjalom! Pa tudi zauisarnost (zaničljivost) mlačne, brezznačajne duše bi se nam razodela. kolikor koli jo blišč bogastva obseva, in ko laž-njiva svitloba — tukaj denara. tamkaj mogočnosti, naše oko išče obleščiti. Potem bi umeli. kako zaničljivo je to, kar občudujemo, ker smo podobni otrokom, ktere vsaka igrača zveseli. osrečuje." Modrijan tedaj s tem boče reči, kako zelo bi se ijudje čudili, ko bi z jasnimi učmi mogli videti, kako silno lepa je duša dobrega, poštenega, brezgrešnega človeka, če je še v toliko revni obleki; kako ostudna pa je duša nedobrega, brezbožnega, nepoštenega človeka, če je tudi še toliko bliščeče in lepo njegovo zunanjstvo! Da to še bolje pojasni, pravi dalje: „Mi občudujemo s tenkim marmorjem oblečene stene: goljufamo pa svoje oči, ko vender vemo, kaj da je spodej. In ako strope svojih soban pozlatimo, ali se tu ne veselimo nad lažjo? Sej nam ni neznano, da zlato krije le gojili les. Toda ne le samo stene in stropi se zakrivajo s tenkim svitom; poglej vse tiste, ki na svetu kaj veljajo; vsa njihova slava je pozlačenje (lož). Odpri oči, in videl boš, koliko zanikarnosti se skriva pod tenko svitlobno plastjo. (Dalje »»si.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Obletnica Vincencijeve družbe). — (Dalje.) Predsednik konference sv. Nikolaja preč. gospod kanonik Zamejic je govoril o stanu iu o delovauji te konference, kakor sledi: Zborovanje sv. Nikolaja je imelo v pretečeuem letu ravno toliko delavnih udov. kolikor v poprejšnjem letu 1885; le v osebstvu je bilo uekoliko spremembe. Gosp. Jožef Kronberger, verni, za v.se dobro vneti katoličan, poseben prijatelj ubogih, se je preselil v Maribor, kjer je dobil učeniško službo na pripravnici. On ie bil prav za prav začetnik Vincencijeve družbe v Liubljani. njemu se imamo zahvaliti za vstanovo toliko dobrotnih naprav, ki iz imenovane družbe izvirajo. Blagrovauje toliko ubozih. ki so po njem, zlasti s priprošujo pri druzih. obiluo podporo dobivali, ga je spremljalo na p< potvai.ju v osednjo deželo. Bodi mu hvaležui spomin tuli «d na.cga zbora! — 0. vinotoka 18«0 nam je pa uemiia smert v večnost preselila verlega tovarša Nikolaja Potočnika. ki je bil priprost. kakor po svojem stanu, ta L. v svojem obuašauju; s ponižnostjo iu krotkostjo si ,e serca vsih pridobil, in z zvestim spolnovaujem svojih dolžnost je bil prava tolažba ubogim, ki mu jih je naš zbor v oskerbovanje izničil. — Na njuno mesto sta stopila: gosp. Janez Smrekar, katehet v mestnih deških šolah, in gospod Janez Vagaja, c. kr. poštni vraduik, oba goreča tovarša Vincencijeve družbe. Zborovanje smo imeli vsak ponedeljek o poli sedmih zvečer v Marijanišču. in sklada je bilo skozi let«* 3*3 gld. kr. Podpirauih je bilo okoli 100 deržin. večidel z mu gimi otroci, kterim se ni le pozemeljski kruh lomil, ampak tudi kruh Božje besede. Vincencijevi družbam ne prinašajo namreč le jestvin ubogim d.-ržiuam. temuč jih tudi podučujejo. jim svetvajo, jih tolažijo, opominjajo, svare. k nataučnemu spolnovanju Božjih in cerkvenih zapoved spodbadajo io k prejemanju svetih zakramentov napeljujejo. Ako so pa starši katoliškega živijema, vplivajo s svojim lepim zgledom ua svoje otroke. Otroci, ki vidijo svoje starše pridno delati, pobožno moliti, nadloge voljno prenašati, vestno hoditi k službi Božji; spoznavajo v svojih starših Božje namestnike, jih spoštujejo in ljubijo, jim pokorščino skazujejo iu bogoljubno žive. Upati je torej, da bodo deržine in soseske in de žele in deržave kerščanskega duha uavzete. ker je Vin-cencijeva družba po vsem »vetu razširjena. Se ve, da pri vseh ne dosežemo j>recej svojega namena, pa seme. vsajeno iz ljubezni v serca, b:> kalilo in ob svojem času sad obrodilo. Podpirauih ubozih je preteklo leto umerlo 9. za ktere se je opravila za vsa-cega sveta maša. Blagim dobrotnikom. kteri so za nase uboge podarili 855 gld. 80 kr. (prejemki znašaj«, torej z zbirko delavuih udov iu z lauskiru ostankom skupaj 1291 gld. 42 kr., bodi tukaj očitna hvala izrečena, zlasti kranjski hranilnici, gospej Jozefiui Hočevar.evi, Mariji Omejki in prednici šolskih sester. Gospod Bog naj obdaruje vse s svojimi obilnimi darovi in naj jim ohrani veseli spomin, da je velik dar Božji, usmiliti se ubozih iu jim dobrote skazovati. Stroškov smo imeli 1263 gld. 83 kr. (za kruh 537 gld. 49 kr., za moko 514 gld. 22 kr., za kavo, sladkor in namestek 175 gld. 12 kr., za stauovanje 37 gld.), toraj je v primeri s prejemki 1291 gld. 42 kr. konec leta 1886 v blagajnici ostalo le 27 gld. 59 kr.. kar komaj za eo teden zadostuje v podporo naših ubozih Zato toplo priporočam tovaršem iu vsim dobrotnikom, ne opešati v dobrih delih. ampak gorečnost v skazovanju ljubezni do bližnjega še pomno- žiti. Ali poreče mi marsikdo: „Bi že podpiral Vincen-cijevo družbo, ko bi mi ubogi pri vsem tem uadlege ne delali.- Pa glejte, Vincenciieva družba podpira večidel le uboge deržine, iu tudi deržine le za silo, torej se še zmiraj nahajajo reveži, ki morajo tudi še kje drugej na vrata poterkati. — Zopet drugi poreče: „Sej bi rad tudi še sam uboge podpiral, ko bi vedel, da so vredni. Rav-najmo sploh z ubogimi, kakor morsko pristaniše, ki sprejema brez razločka vse. ki so bili od morja nesrečni, in zavetišče nič ne preiskuie. ali so bili dozdaj pravični ali krivični, v milosti Božji ali ne. S tem pa ni rečeno, da bi imeli zlasti z denarjem podpirati take, od kterih smo prepričani, da bodo denar obernili za grešne dejauja, za sladkosnedaost, pijančevanje, ali si za ka) hujšega, ker bi se sicer vdeležili tujega greha. Iz tega vzroka tudi Viacencijevo društvo niisdar ne daje denarja ubogim na roko, ampak se jim le z njim pre-skerbi, kar jim je neogibno potrebuo. Večidel se pa sliši ugovor: „Kje bom pa jemal, da bi zmeraj dajal? Saj bi rad dal, ko bi imel." Tukaj velja, kar pravi sv. pismo: ,L>aj milošinjo od svojega premoženja. A«o imaš obilno, daj obiluo; ako imaš malo. daj malo z dobrim hercem.- Kaj pa je »obilno-? Obilno je, kar je od več, čez potrebo. Potrebno pa imenujemo to, kar se zahteva k dostojnemu življenju po našem stanu. Koliko naj torej dam od obiluega ubogim? Nar manj dva odstotka, terdi sv. Alfonz Ligvorijan (II. 32, ct. n. I9j in z njimi vred mnogi nravni učeniki. Zakaj, ko bi ubogi vsaj dva odstotka obilnosti od premožnih za milošinjo dobivali, bi bili za silo vsi preskerbljeni. Naj nas pa vodi v tem kerščanska ljubezen; delajmo dobro, kolikor moremo, pa vse zavoljo Boga; se) tudi kozarec merzle vode, ki ga da kdorkoli kteremu teh nar manjših v imenu Jezusovem, ne bo brez plačila. In po besedah sv. Vincen-cija se ni treba bati smerti njemu, kteri ubogim usmiljenje skazuje. (Konec nasl.) Loka, 21. sušca. (Poslavljenje) „To je dan, ki ga jt Gospod naredil,- so imeli navado navdušeno zaklicati ranjki g. prošt pri veselih priložnostih. Ko bi bili še pri življenji, gotovo bi te besede prav iz serca ponavljali danes, ko obhajajo naša gospa pjfif _^JpinHikfQ prednica svojo petiudvajsetletnico ter so pri tej priložnosti odlikovani od njih Veličastva z zlatim križcem s krono. Res. posebna milost Božja je, da so gospa mati še delavni, akoravno so hlif" |ff atari in so bili 2p let učiteljica in že ^n lat nnniifl ttfavno breme jTreflaTTTjnllfcva: Vsak. kdor le količkaj pozna okoliščine obširnega samostana, tudi ve, koliko skerbi dela vladanje tako mnogobrojue družine ter prizna, da je gospe matere dolgo življenje res zelo zaslužljivo. Koliko se je med tem časom storilo za samostan! Na višem mestu ^ so to tudi sprevidili in zato so presvitli cesar jim po-^delili križec s krono za zasluge. Blagorodni g. okrajni /2glavar je gospej materi slovesno v pričo vsih gojenk <-4zročil odlikovanje. Vse se je veršilo zelo spodbudljivo in priserčno. — Loško prebivalstvo je pokazalo, kako zelo ve ceniti zasluge gospe matere; požarga straža je gftpravfla aerenftdo in *itol"ičbi P^Vfij ffn 7QPllj prtH t^ngostanom tri pegnji. Posebno je loško ženstvo bilo vse vneto za gospo mater. Ljubi Bog podeli gospej materi po sedanjem življenji, tudi unkraj krono nebeško ! Pristavek. Za zaslugo prebogato Si naklonil krono zlato: V boljšem svetu sveti raj Blagi prednici Bog daj! Vredništvo. X Kovoru misijon. Naprošeni so bili častiti oo. misijonarji iz družbe sv. Vincencija za sv. misijon v Kovoru. Prišli so 5. marca ob 9 dopoldan trije gospodje čč. misijonarji: P. superijor Ignacij Bohm, Urban Nežmah in Adolf Pogorelec. Obhajal se je sv. misijon od 5. do 13. sušca. V četertek popoldan so otroke podučevali in pripravljali za ss. zakramente, in drugi dan so šli k sv. Obhajilu. Lepo, razumno, pretresljivo so razlagali sv. resnice. Domači farani in tudi drugi iz sosednjih fara so se sv. misijona pridno, goreče vdeleževali. Dan na dan jih je bilo več; natlačena je bila cerkev. — Tudi mlačni, za-nikarni so Božjo besedo poslušali ter ginjeni se pripravljali, kakor je upati, dobro za ss. zakramente. Nekaj čez 700 je bilo obhajanih, tedaj razun domačih tudi nekaj iz sosednjih duhovnij. Vsi farani so zlo veseli, zadovoljni s sv. misijonom, in zlo hvaležni prečastitim oo. misijonarjem. Vsi jim kličemo: Bog vas ohrani še dolgo zdrave in čverste, da pridobite še veliko duš za nebesa! Bog Vam obilno poverni ves trud na tem in na unem svetu! Še ta dobrota je bila. da je bilo vgodno vreme; po dokončanem misijonu je pa začelo snežiti in čez nekaj dni je padlo snega nad 2 čevlja. Koliko premore dober otrok. Pijančevanje je ena naj gerjih pregreh. Pijanec zapravlja premoženje, škoduje si na zdravji, razven tega ga pa še ljudje zaničujejo in se ga ogibajo. Pijanec ne le da tira svojo dušo v pogubljenje, ampak škoduje tudi drugim s slabim zgledom, s prepirljivostjo in drugimi grehi, katere stori sam ali pa jih vsaj povzrokuje. On oskruni vezi, ktere ga vežejo na družino. Ženo in otroke velikokrat pretepa in pusti jih v revščini in sramoti. Mizar Valentin, kakor piše „Sendbote-, bil je taki pijanec. Njegovo poprej tako dobro rokodelstvo je šlo hitro rakovo pot. Rozalija, njegova pobožna žena, morala je marsikaj preterpeti zarad tega. Tonče, edini sin, je bil vesel dne, ko je zapustil očetov dom in šel se učit h knjigovezu. Bil je pa ravno nasprotnih lastnosti mimo očeta, namreč miren, tih, pobožen in priden. Za to vse imel je zahvaliti svoji pobožni materi in zgledu svojega birmskega botra, ondotnega župnika. Ta je tudi plačeval zanj učuino in mu tudi marsikaj obleke kupil. Velikokrat je Tonče mislil, kako bi razveselil gospoda župnika. Kako srečnega se je štel, ko je nervo knjigo zvezal brez vsake pomoči. Kupil je od prihranjenega denarja molitvene bukvice, jih je lično zvezal in jih podaril župniku za god. Gospod župnik bil je ginjen hvaležnosti dečkove in rad bi bil še govoril 2 njim, a ni imel časa, ker bilo je mnogo vošilcev. Tistega dne zvečer zbolel je Anton, ki je bil že prej nekaj časa bolehen in je v malo urah umeri. Pobožni dušni pastir podelil mu je ss. zakramente in mu zatisnil oči. Smert sina je čudno vplivala na Valentina. Vedno je mermral proti Božji previdnosti in se je še bolj udal pijančevanju. Rozalija je morala še več preterpeti pred njim. Nekega dne jo je tako pretčpel, da je vsled tega umerla čez nekoliko dni. Sodnija je sedaj prijela Valentina in ga zaperla. Zbudila se je vest, katero je bil zamoril s pijančevanjem. Obnašal se je kakor obupen in cenil se je za tacega, ki je od Bga proklet, ker je umoril svojo ženo. Ne opominjevanja sodnikova ne duhovnega pastirja niso ga mogle umiriti. Na to prinese duhoven knjigo, katero mu je bil dal sin Valentinov za god in mu jo poda, rekoč: »To knjigo je vaš ranjki sin sam zvezal in mi jo podaril za god. Vzemite si jo v spomin na ranjcega in molite pridno iz nje, da vas Bog razsvetli in se vas usmili!' Ko je druzega dne prišel duhoven k jetniku, našel ga je popolno spreobernjenega. Popolno zbran stopil je Valentin k duhovnu, mu podal listek in rekel: »To vam je pisal Anton in vas prosil, da molite za njegovega nesrečnega očeta. Spominjal se me je tukaj v ljubezni in gotovo bode gori v nebesih prosil milosti za moje poboljšanje." „Božje pota so nezapopadliive" pravi duhoven. »Ker sem imel veliko opravila, nisem mogel bukvic pregledati. Včeraj, ko sem iskal nekih bukev, prišle so mi te v roke in sem jih vam prinesel. Vaš sin in vaša žena bodeta sedaj prosila pred prestolom Božjim za zveličanje vaše duše. Tudi jaz se vas bom spominjal vsaki dan pri s veti maši.u Milost Božja je zmagala; Valentin 3e je skesal, je spodbudno opravil sv. spoved in prejel sv. Obhajilo in postal je ves drugačen človek. Ko je prestal svojo večletno kazen, vernil se je ves drugi v človeško družbo. Postal je goreč kristjan in je lepo živel do konca svojega življenja. Svarljiv izgled zapeljivcem šolske mladine. Nekteri prostomišljaki so kakor obsedeni in z lisičjo zlobnostjo preže na mladino, kako bi jo oglobili vere, miru in zveličanja. Ni še potihnilo o zagrebškem Spevcu, ki je navzet strupa od nekega dunajskega profesorja na zagrebški univerzi svoje zmote trosil, že naznanja »Obzor," da je neki profesor Lončar na pravoslavni akademiji v Pečuhu (Fuufkirchen) brezverske zmote trosil, bil torej od poslušateljev tožen, je prišel v disciplinarno preiskavo, in disciplinarni senat ga je obsodil na zgubo zlužbe; obsodba je po škofu dr. Dulanskem poterjena in dr. Lončarju proglašena. Kakošni učenjaki so prostoverci, kaže tudi to-le, kar piše »Katol. List* o omenjenem piofesorju Spevcu. Skliceval se je Spevec na bivšega profesorja Ungerja, češ, da na njegovo delo o ženitvenem pravu je »naj bolja literatura." Ta Unger pa se je ravnal v svojem delu o ženitvenem pravu bistveno po nekem drugem judu, ki je bil 1. 1797 rojen v Berolinu in odgojen pod neposrednjim vpljivom znanega filosofa Hegel-a. Tedaj zopet, kar je napisal jud. hegeljanec, to je.Spevcu »naj bolja literatura" za zgodovino ženitvenega prava! Kaj si storil, greh nesrečni! Bog človeka je ustvaril, Naj bo srečen vekomaj; Dokaj mu dobrot podaril In postavil ga je v raj. Z raja ga napuh je spodil, Spravil Adama ob vert; Bog pravični zdaj prisodil In zažugal mu je smert. Lakomnost je zapeljala Iškarjota v zlobni čin; Huda strast je njega gnala Clo v izdajstvo in pogin. Greh nečisti je spremenil Sodomo, Gomoro v prah; Naglo, kakor da bi trenil, Ju zadene šibe strah. Kajna ie za vi d posedil, Ker on jeze ni krotil, Kaj v togoti je naredil? — Brata Abeljna vbil! In prešernostje končala Nekdaj tako slavni Rim; Slava mestu je propala, Razkadila se ko dim. Jeza mati je prepira, Zla učinja le povsod; Satansk je sovražnik mira, Varuj jeze, nas Gospod! In lenoba je zgojila Mnogo, mnogo že pregreh; Kjer se ona je vgnezdila, Vsake zlobe je pospeh. Vse betežnosti, težave, Kdo bi mogel jih naštet'; Vse bridkosti in zmotnjave Greh prinesel je na svet. Zarad greha spremenila Zemlja se je v tužni dol; Zarad greha je gasnila Milost božja, bolj in bolj. Greh zakrivil je edino, Da je človek reva zdaj; On spremenil v solz dolino Lepi Adamov je raj. — Kaj si storil, greh nesrečni! — Sveti raj je bil zapert Zarad tebe, sam Bog večni Se podal je v grenko smert! Da si ljudstvo svoje rešil, Bodi, o Gospod, Ti čast; Satana pa v brezno trešil, Zlobno mu poterl oblast. Kdo bi greha ne sovražil, Ki vse hudo nam rodi; Kdo pa čednosti ne blažil, Ki vse dobro nam deli! L Z. Spravni dar. Zakaj kleči pod križem Tik cerkve deček bled, Ter v Križanega vpira Premilo svoj pogled? Kaj dete je vžalilo? Kaj tare mu serce? Zakaj nedolžne lica Zalivajo solze? — So mar mu ljubo mamo Zagrebli v grob hladan? Zakaj tako zdihuje. Je vbožec mar bolan? Ne, mamo še preljubo In bratce tri ima. Oh. on za drugo zgubo Se žali v dnu serca. Zašel mu dragi ata. Zašel na krivo pot; Pozabil ljube svoje — Poštenje vergel v kot. Je ata terd kot kamen. Ga več ne peče vest; Oh to. to dečka žali. To dela mu bolest. Na večer pa izgine Serca pobitega Pred križ. — ročice sklene, Zdihuje tihoma: „Zveličar, ki z ljubezni Si križan bil umorjen, Usliši, kar te prosim Jaz deček zapušen." „Bolehua, Jezus mili! Je ljuba mamica, So lačni bratci moji, Ni v hiši kruheka.- Vtolaži mamo mojo, Uteši bratece. Daj /opet jim očeta, Osreči vbožice. Zavreči prošnje moje Zveličar, oh nikar! Življenje mlado svoje Za ata — dam ti v dar. — In kakor čul bi deček Znad križa mili glas: „cprejel bom dar tvoj, mali"! Zvedri se mu obraz. — Objame križ, nanj rahlo Glavico nasloni; Zveličarju dušico — Dar spravni. — izroči. In glej! izza oblaka Obsije lunin svit Pri detetu — možaka; Bil prej je v temi skrit. Skesau kleči s solzami. Poljublja spravni dar. Ki milosti mu Božje Naklonil spet je žar. — Radoslav. Razgled po svetu. PrapL (K obhajan ju date maše Leona XIII) V zlatni Pragi ne je pod predsedstvom kneza nadškofa gr. Schouboru-a sostavil prav številen odbor verlih katoličanov raznih stanov, zlasti tudi iz naj višjih krogov; ta odbor ima ualogo in skerb, da se preslavua oOletnica sv. Očeta proslavi lepo in častitljivo, kar je moč. Ta odbor se je 28. svečana konstituiral in sklenil je ob enem. da glavni slavnostni program, saj v bistvu, mu bode oni, ki ga je sostavil središnji odbor v Bolonji in ki so ga sprejele tudi druge dežele. Da se to bolje in ložej zverši, se je metropolitanski odbor ločil v 3 odseke, namreč: 1. odsek za zbiranje mašne štipendije, ki se ima izročiti sv. Očetu; predsednik je gr. Jan. Ledebur; 2. odsek za Vatikansko razstavo pod predsedstvom general- vikarija Hora-ta; in 3 odsek za pripravo romanja v Rim; predsedL.ka sta posvečui škof Schwarz in knez Lobkovic. Pripravljati se ima tudi velika adresa za sv. Očeta. Presvitli knez nadškof je pred omenjenim djanjem pričujoče navdušeno nagovoril in jih opomnil, kako praška cerkvena okrajina ne sme zaostali, kjer velja pokazati katoliško ljubezen in katoliško zvestobo, in da se morajo razodeti za vredne sinove te dežele, ki se je stanovitno prizadevala za zvezo s sv. rimskim Stolom skerbeti, gojiti in jo poživljati. Tudi sv. Oče Leon XIII so obilno kazali svojo očetovsko dobroto in ljubezen do češke dežele, pristavlja nadškof. Dokaz je med drugim znana , enciklika „Grande munus" za češčenje ss. Cirila in Me- S toda, ki tudi Češko deželo tiče; dokaz češki kolegij v ^ Rimu, vstanovljen od Leona XIII za češke mladenče, \ ki so pod osebnim višjim vodstvom Njih Svetosti itd. / Iz Bosne. V Travniku so bili 26. svečana dijak1 napravili lepo akademijo svojemu ravnatelju na čast. Tu ti je bilo pozdrava, petja, deklamovanja v raznih jezikih, oa je bilo veseijo. V proslovu je eden bolj nadarjenih dijakov lepo popisoval stanje domovine, kakošno je bilo, kakošne je, in kakošno se želi. da brde. Posebno so govori naznanjali nado za prihodnjo boljo srečo. Naloge pesemške, razun nemških iu latinskih. »o izdelali po danem načertu dijaki sami. Rim. Kardinali ho imenovani v skrivnem konzisto-riji: Serafin Vanutelli, papežev nuncij ap. na Dunaju in titularni nadškof Nicejski: — portugaNki nuncij Kajetan Al. Masella; nadškof v Ferrari Al. Gior-dani; apost. nuncij Pariški Kamilo Siciliauodi Rti uda; ap. nuncij Spanjski in tit. nadškof Heraklejski Marijan Rampol del Tindaro. Francosko in Arabci. V dolgem vvodnem članku o sedanjem stanu pravi nekdo, ki Algerijo dobro pozna, med drugim te-le tehtne besede: „ Arabec zaničuje Francoze iz naj globokejši duše, češ. Francozi uič vere nimajo. To zaničevanje ima globoko svojo podlago, ker izvira iz misli, da človek, ki po smerti ničesar več ne pričakuje, tudi le za las ni bol ji. kakor pes ali šakal, ki v puščavi gagne, in da tako bitje mora bit« straho-petnež, ker nikoli ne more smerti vesel v obličje gledati Rusko. Xapad na cara. 13. t. m. je car Aleksander III šel v cerke\ k mertvaškim opravilom, ki so bilo za njegovim očetom Aleksandrom II. kterega so bili pred 6 leti ubili brezbožni nihilisti. To priliko so hudodelniki hotli v to porabitt, da bi bili umorili tudi sedanjega cara. Redarji pa so jih k sreči še do časa spazili iu zaperli dva, ki sta imela smertno streljivo pri sebi, in še nekaj druzih. To so naznanili caru, ko je bil še v cerkvi. Nevarnost je tedaj za zdaj odver-njena. — Res, kakor pišejo, se lahko človeku misel vsiiuje, da je ta grozoviti napad maščevanje zarad ruskega graje vrednega obnašanja do Bulgarije, ktere rovarji in sovražniki so bili, ako se pravo naznanja, svoj pot hujskani iu podpirani od ruske strani, ter Bulgarija ni mogla priti do toliko doželjeuega miru. Rusija sama mogla bi tedaj klicati: „Mea culpa." Smemo pa pogledati še nekaj dalje. Kako so mnoge vlade nekaj pripomogle, uekaj pa roke križem deržale takrat, ko so brezbožui laški tramasoni zlagoma se pripravljali, da so papeža oropali. Kaj pa se je godilo od tistega časa po več deželah? Kako je bil napaden zdaj eden, zdaj drugi vladarjev od hudodelnikov! Tega ne bodemo tukaj dalje razvijali, ker je znano. Po tej sedanji strašni dogodbi v Petrogradu zopet začenjajo popraševati, od kod je nihilizem, to grozovito rudečkarstvo? To prašajo večkrat tisti, ki so sami očetje nihilizmu. Hudodelci, sanji, kakor piše Scherr* pravijo: Učitelj ie. kdor se z otroci iz Boga in iz staršev norčuje; naš pravdos|-ednik ie. kteri olikanega zavra t nega morivca odveč zagovarja; so Im -pačelu vse hudodelnike spoznavajo n^H^l*^; med upravniki, pisatelji jih je naših veliko število, ne da bi sami za to vedtli. »Namesto ruskega Boga je nastopit »šnops." Cerkve so prazne!"4 Rusija sama, kakor piše »Vatrld.", goji nihilizem, pošast brezverstva, nenravnosti, samopašoo prostomiš-ljaštvo po kadetnih akademijah, po gimnazijah, univerzah ... Da pa zanikarnost popolnoma dozoruje, tudi ženstvo študira višje šole, kakor da bi ne bilo preveč moških za službe, v kterih je potreba popolno postavnih mož in ne ženstva, ki ni za to namenjeno. Kar pa je doma premalo, se izučijo nečimurne ženske na tujem, v znanem švicovskem svobodnem zraku! Dobro znano je, kar se je slišalo pred kaj časom o ruskih študent-kinjah v Švici. Liberalna žeuska je še veči spaka kot liberalni moški. Le večstoletna katoliška odgoja je jez, da v za-hodnjih deželah čisto tako daleč še ni prišlo; pripravlja se pa že tudi več kot dosti. Zato pravi ravno omenjeni list. da vsa šolska odgoja se mora spremeniti in bolje vravnati. Kak vpljiv da poslednjič imajo do odgoje in obravnave vsakdanjega še vernega ljudstva mnoge napake olikanih stanov, plesi, velikrat spotikijivi igrokazi, samo-pašne pojedine o svetih iu postnih časih itd., — to sprevidi vsak, ki se ni s pametjo skregal Dostikrat, kadar je bilo že vsega zla preveč, je moral poslednjič vsakdanji terpin poslušati še zabavljanje čez vero, post, auhovstvo, in to ne malokrat iz tacih ust, od koder bi mu trebalo oserčevanja k stanovitnosti v težavnem stanu. Brezbožnost je ubogemu ter-pinu poslednjič uzela še Boga in vero, poslednje upanje; kaj tedaj mu je še ostalo? „Niču — »nihilizem". Nihilizem se je gojil in pasel le prevečkrat tudi od zgorej z višjih, olikanih stanov; od ondod se mora gojiti tudi vera in zboljševanje človeštva. Omenimo naj še šnopsarsko kugo, ktera človeka tako poživini. da mu zapravi celo zmožnost za pobolj-šanje in je zmožen za vse hudo in malopridno. In kje se popije več »vodke" (šnopsa), kakor na Ruskem? Obhajauje sopraznika Jezusovega Serca v Ameriki. V južni AineriKi je deržava, v Kteri je ljudstvo pobožno in tudi vlada sv. veri naklonjena, ter da se sme reči, da ni še izginil duh verlega presidenta Garicije Morena, ki je bil pred več leti zavratno umorjen. Na predlog nekterih senaterjev je senat 19. junija 1886 soglasno sklenil slovesno djanje hvaležnosti in počeščevanja do najsvetejšega Serca Jezusovega, patrona republike Ekvadorske, in tudi. da ta praznik zaradi soglasja z javnim mnenjem ne bode starešiustvo imelo seje. Na predvečer prazuika bilo je glavno mesto Quitto razsvitljeno; hiše zasobne in deržavne tekmovale eo v razsvitljevanji. Povsod je godba svirala iu \eč ko 50 000 ljudi gibalo se je po ulicah. To je veliki vsega naroda praznik, kakoršnega še ni bilo. Due 21. junija je gromenje kanonov naznanjevalo slovesnost. Po cerkvah se je kar vse terlo. Obhajancev je bilo silno veliko. Le v stolni cerkvi jih je bilo 10.000 pri sv. Obhajilu, med njimi 3000 mož. Vse hiše so bile okinčane z zastavami in venci, in skoraj na vsaki hiši je bila videti podoba ali pa kip Jezusovega presvetega Serca. Tudi naj bolj ubožni vdeležili so se kinčanja. Muožice slavolokov je bilo napravljenih po ulicah. Ob eni popoldne imeli so verni kongres, ali shod, v kterem so obravnavali opravila, zadevajoče nravni in verski blagor ljudstva. Tudi so sklenili precej lotiti se zidanja bazilike posvečene Jezusovemu presv. Sercu, ktere so bili že v narodnem zboru 29. svečana 1884 sklenili zidati. Slehernega kristjana serce se polni pri branji takih javnih ovacij Jezusovemu presv. Sercu darovanih in skazovanih. Kaj pa porečeš Ti, mlačna, še celo večkrat veri sovražna Evropa? Naj bi pač tudi evropejski der-žavniki tako visoko cenili sv. vere blagor in moč! Na misel nam prihajajo besede Jezusove: Prišli nam pa bodo od solnčnega izhoda in zahoda in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom Izakom iu Jakobom v nebeškem kraljestvu; otroci kraljestva pa bodo pa bodo pahnjeni v vnanjo temo, kjer bo jok iu škripanje z zobmi. Razširjanje sv vere v Avstraliji. Dne 15. listopada 1885 so avstralski škotje obhajali pervi polni cerkveui zbor v Sidneju za ondotno deželo. Minulo je 50 let, odkar je bila avstralska zemlja kot vikarijat pritakujena h katoliški hierarhiji (cerkveni vladi). L 1832 pod Gregorijem XVI je še živeči ŠKof starček dr. Ulathorue iz Birminghama odjadral v Avstralijo kot pervi general-vikarij. Našel je v celi Avstra'iji 3 duhovne, nedodelano cerkev in dve uezgotovljeni Kapeli. Ni bilo dosti bolje, ko je 1. 1835 dr. Polding ondi postal pervi apostoljski namestnik. Namesto tistih 3 mašuikov pa so 15. listopada 1885 v katedralnem koru prekrasno cerkveno oblečeni sedeli: 1 kardinal, 2 nadšKofa, 13 škofov, 1 apostoljski vikarij, 1 opat kot apostoljski prefekt. iu okrog njih na stotine duhovnov in duhovnikov (klerikov *). Število vernikov pa je od malo tisučev (veči del pregnanih ubozih Ircev) nastalo število «>00 000 duš. Mesto Sidnej samo ima zdaj 85.000 katoličanov s 43 cerkvami. II. Bratovske zadeve N. lj. Gospe presv. Jezusov. Serca. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov iu vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Bolna žena, da bi jo ljubi Bog obranil še majhnim otrokom. — Nekdo priporočen za spreoberuieuje. — Za voljno poterpljenje v težavah. — Sreča pri domači živinci. — Sprava nekega razpora. — Da bi Marija D. zapušena v nekem kraju dobila duhovuega pastirja. Zahvale. Od nekod. Ob svojem času pisal sem Vam, da bi v »Danici" priporočili v molitev osebo za smert bolno, ki se ni dala previditi. Poklicali so me drugi k tej osebi z opombo, da o spovedi neče slišati. Podam se k k njeni bolniški postelji, ji prigovarjam, da naj se da previditi, povem ji slednjič kar naravnost, da s te bolezni ne bo ozdravela; uič ni pomagalo, ui se dala omečiti, moral sem tako oditi; dolgo iu težavuo pot storil sem zastonj. Maševal sem za njo, pri maši sem obljubil po »Danici'4 razglasiti, ako ji sprositno pri Bogu milost ss. zakramentov ua zadnjo uro. čez dva dni pošlje sama po me, prejme ss. zakramente in kmalo umerje. S tem bodi spolnjena moja obljuba in izrečena dolžna zahvala. P. Na prinrošnjo N. lj. G., sv. Jožefa, sv. Anton P. in sv. Frančiška Ksav. sem bila večkrat iz posebno velikih zadreg rešena, in dosegla velike dobrote, tudi že oblju- *) Omenili smo že o dragi priliki, da beseda duhovnik je po veljavnih slovničarjih veljala za k 1 e r i k; zdaj pa hočejo vse duhovne degradirati za klerike! Prosit. bila po Danici se zahvaliti; ker sem čisto prepričana, da mi je bilo prav posebno in nepričakovano pomagano; zato ob enem za vse prav posebno zahvalo naznanujem. J. P. Listek za raznoterosti. Rim. Za dijake in učenjake in za vse. — Sv. Oče Leou XIII so za vse čase vsim vernikom oziroma na god sv. Toma Akvinskega podelili posebne cerkvene milosti, namreč: šest nedelj pred njegovim godom in šest nedelj po godu se zamorejo zadobiti ravno tisti odpustki, kakcr s šestnedeljskim opravilom io češčenjem sv. Alojzija. V češkem kolegiju v Rim je bil 5. sušca mašnik posvečen č. g. Vojteh Koran, in 6. potem je imel novo mašo v ondotni stoljnici sv. Petra. Umeri je v Rimu msr. Fr. Marinelli, avguštinec, bivši spovednik r. papeža Pija IX, kteri je visoko spoštoval svojega spovednika (.ne -tako, kakor marsikdo mltvdih olikanih^), kt,Clj_jg_pogleda n« Rvnjegft. apftgftd-nika in blezo misli, da je on spovedniku dobroto skazal, ne pa spovednik njemu). Marinelli je doživel 80. leto. R. I. P. Sveti oče Leon XIII so 17. t. m. v očitnem kon-zistoriju 8 kardinalom podelili kardinalski klobuk in deveterim škofijskim sedežem dali vikši pastirje; med temi je škofija Monako na novo vstanovljena. Dve ste ogerski: Vac in Banjska Bistrica: na pervo pride msr. Schuster iz Košic, na drugo msr. Imro Bende, kanonik s Kaloče. Po očitnem aonzistoriji so oznanili imenovanje mnozih škofov po katol. svetu; med temi je tudi msr. Sim. Milinovič, Barski nadškof. Vsih je 43 in med njimi 16 na novo vstanovljenih dostojanstev. To je dosti očiten dokaz, kako seltudi v naj slabših časih/razšiija Cerkev Kristusova. Poslednjič se je za mnoge še vložila prošnja za sv. palium kot znamenje nadškofovsko. Za jubilej sv. Oeetn mnihi Lerinski pripravljajo spominsko knjigo, ktera bode slavno himno „MagnificatM obsegala v 150 jezikih. S tem se bode zopet lepo spol-novalo Marijino prerokovanje: „Glej, od zdaj me bodo blagrovali vsi narodi!" V prid bolnišnic in bolnikov so sv. Oče Leon XIII na posebne prošnje 22. rožo. 1886 bolnišnicam in bolnikom postavili za posebna pomočnika sv. Kamila Leliškega in sv. Janeza Božjega ter so tudi zapovedali, da naj se ti imeni devate v litanije za umirajoče, in aicer za imenom sv. Frančiška. — Med trinoštvi novega časa je namreč tudi ostudna neusmiljenost do ubozih bolnikov, da jim velikrat celo duhovno pomoč in tolažilo odrekujejo; torej so dobri verniki želeli, naj bi ubogi bolniki posebno pomoč dobivali na prošnje teh svetnikov, ki sta sama že v življenji tako velike dobrote skazovala bolnikom v telesnih in dušnih bridkostih, in sv. Oče so jim to radi dovolili. Marijina bratovščina za podporo in pogreb v Ljubljani, je bila vstanovljena pred 129 leti. Namen je: V čast Marije Božje porodnice svoje ude vnemati, onemoglim v telesnih potrebah tudi pomagati, po smerti za keršč. pogreb skerbeti in v dušni blagor ss. maše za nje opravljati. Po dovolitvi c. kr. finančnega minister-stva je družba zdaj vravnala dobrodelno loterijo z 2000 odbitki raznih tvarin v zlatu, srebru itd. Ker o pravem času niso bile srečke oddane, je po ministerskem privoljenju bil obrok za eno leto pridaljšan. Srečke so po 50 kr. Iz čistega dobička hoče društvo zidati ubožno hišo, »Marijin dom,4 v ktero bodo ubožni udje v svoji starosti sprejemani brezplačno. Udov ima zdaj bratovščina nad 500. Odbor hoče zdaj po škofiji razpošiljati srečke in jih zarad dobrega namena gorko priporoča. Za odbor: Jos. Begali. Molitveni namen za mesec april. Splošni namen je: Zlata maša Njih Svetosti Leona XIII. Posebni nameni: 1. aprila Marija 7 žalosti: Vse izročene in še ne za-znamnjane potrebe. — 2. S. Frančišk P.: Povernitev pregnanih redov na Nemško. Hudo bolni. Spomladanski sadeži. (Več prih.) Duhovske spremembe. V Ljubljanski škofiji: Vmeščeni so: Preč. g. Fr. Kunstelj za dekanijsko faro Cirknico; č. g. Avgust T u r k za Janče; č. g. M a t. J e r e b za Dol, in č. g. Jan. Mervec za Stopiče. Č. g. J a n. Demšar je dobil vikarijat v Št. Vidu pri Vipavi, č. g. Janez Sušni k, kapi. v Selcih, pa ondotno faro. — Razpisani ste du-hovniji: Verhniška dekanijska, in Ledinska fara, do 16. aprila. Prestavljeni so čč. gg.: Rok Merčun iz Smartina pri Litiji v Teržič; Marko Pakiž iz Št. Jurja pri Svibnem v Šmartin; Ant. Kukelj iz Vodic v Kranj; Ign. Žitnik z Dobernič za korvikarija stoljne cerkve v Ljubljani. — Umeri č. g. Ign. Rebol. kurat v pokoju v Lomu 9. sušca. R. I. P. V Lavantinski škofiji: Čast. g. Fr. Stabuc, doslej kaplan v Konjicah, prioe za kaplana v Videm, m č. g. Matija Stoklas, kaplan pri sv. Križu na Murskem polju, gre za II. kaplana v Konjice. Druga kaplanija pri sv. Križu ostane prazna. Dobrotni darovi. Za študentovsn,o kuhinjo: Iz Preserji 2 gld. — Č. g. župnik Tom. Kajdiž 2 gld. — H. D. 50 kr. — Č. g. župnik L. Krištofič 1 gld. — Č. g. župnik Mart. Narobe 5 gld. — Čast. g. katehet Sim. Zupan 2 ^gld. — Čast. gosp. administr. Tom. Potočnik 3 gld. — Čast. g. župn. Fr. Dolinar 2 gld. 20 kr. Za sv. Detinstvo: J. M. 2 gld. — Ana Merzlikar 10 gld. — Čast. g. Martin Malenšek 30 gld. Za hišo kat. družbe rokodelskih pomočnikov: Č. g, kapi. Mart. Malenšek 5 gld. Za opravo ubožnih cerkev naše škofije: Iz Preserja Za najpotrebniši misijone: Č. g. župnik M. Narobe 3 gld. Za pogorelce v Kuteževem: C. g. župnik M. Narobe 2 gld. Za razširjanje sv. vere: čast. g. župnik M. Narobe 2 gld. Za afrikanski misijon: Iz Smlednika več oseb 6 gld. Za cerkev Jezusovega presv. Serca: J. M. 2 gld. — Iz Preserja 1 gld. Za misijon v Saloniku: J. M. 1 gld. Pogovori z gg. dopisovalci. G. KI.: Dosdaj še nič ni znano; pa take reči se navadno tudi ne zveršl tako naglo. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožet Blaznikovi nasledniki v Ljubljani