513
Umetnost in estetsko v postmoderni dobi
Smehlja se čudodelec
Anica Perpar
Odbrušen kralj, obrušena kraljica, oddata zapečateni zaklad in norček, v joku si mehča odrta lica: nekoč je bil, a več ne bo kot svat
povabljen na prestopni dan v letu smehljaja grenko ost topiti v bradi, od daleč laskati grabljivemu zmenetu, z norostjo ravnotežiti sprevrženi navadi,
Anica Perpa
duha strojiti in cepiti kožo, pustiti kos neba, da vanj zaman ostri si stare slike in vedno manj na lastno dušo se spozna razpadli mož, jeguljaste oblike.
Ta dolga njiva. Na njej se vse zgodi. Brezkončnost težkih brazd. Nemoč dejanj. Vendar zavzeti gibi rok. Hiti orač, boji se, ker bo večna noč.
Na robu, v travi, na obronku njive
se trudi mravlja. Ni besed,
ni krika, solze. Kako so dobre in mamljive
te stvari. V žadu časa poje ptič ujet.
Tu sem, sejalka, mravlja, gol orač, v brazdi črv, pogoltno lačna ptica, v boga obrnjen plašen gobezdač in si ob kamnu grejem svoja mrzla lica.
Neumni dvojček usihajočega spomina, neukrotljivi veter sanjanih spoznanj. A, čas! Napihnjen starec, ki solzan od vina igra dve vlogi: Abel je in hkrati Kajn.
Zmakljiv in raztegljiv besedni vonj iz večnosti, kot cvetje zla. Kot strašni dinozaver iz vesoljskih bajk. Krilati konj in dih njegov. Koraki moji plašni...
*
Odvija se dejanje dneva x, poslednjič se igra nevidna igra. Čolnar namaka vesla, v reko Stiks kaplja požrešna krvoločnost tigra,
ki žrtev je izbral. Ko za zaveso igralec bo ponavljal monolog,
515
Smehlja se čudodelec
mu rano bo odprl na srčni strani.
A avditorij mirno izmrmral bo epilog.
V mokrem perju mračno sije dan.
V drevesni skorji sok in kaplja vode. Nekdo bi pel. Se iz pomladnih sanj prebuja veter? Izgubljajoč pelode,
prašijo breze, smreka plane v rdeči cvet in lipa obnori čebele. Kostanji pozno v noč dišeči rajajo. To je edini svet, edini raj. Zdaj bije ura, slišim. Je polnoč.
V dlani si utrujeno zložim obraz in čakam žejna, da privre resnica, se oglasi kot divja golobica, ki udomači jo moj nesrečni čas.
Se zlijejo vsi dnevi v en sam dan in leto je iz let, ki so za mano; pot gre naprej v razraščeno osamo, a svojo igro še lahko igram:
si zjutraj nasmehljam prijazen nič, natrosim vanj gotovosti vonjav in zvabim njega, ki je sinjeglav, neviden ... moj najljubši ptič.
Ko se luči dotikam in nebes igraje in živih strun dreves, ki vse zvenijo in konji moji vse jezike zemlje govorijo, goram se diamantna streha maje.
Ob reki bisernatih prodov utopljenec na bregu reke spet zadiha v domovanje, neznana črka, zlato potovanje se ne končuje. Smehlja se čudodelec.
*
516                                                                                                                          Anica Perpar
Vabljivost strehe v mirno domovanje. Iz svežih vonjev rastejo želja stopnice. Drevo očetovske rasti in veje, ki vanje zdrsnejo neba pijane ptice.
Izgnana misel: tisočero sester se jasne
steze spominja. Med zrelim žitom z mahom
tiha skala, vonj ciklame, sence. Ko ugasne
sonce, utrujenost zmehča pogled. S senenim prahom
polnjeni večeri brezčasnih ur strmenja
in harmonije. Bleda mesečina na pročelju hiše.
Noč stiša struno bolečine, se vzpenja
in v črtovje dneva novo skrb izriše.