Ciril Petrpvec: Ob 350 letnici smrti velikega slovenskega učitelja Letos 29. junija je minilo 350 let, odkar je v Derendingenu na Nemškem umrl verski reformator in veliki početnik slovenske književnosti Primož Trubar. Kaj je storil ravnp Trubar takega, da se ga kot verskega reformatorja in književnika mora spominjati tudi naše stanovsko glasilo? Pokretniki reformacije — med njimi zlasti Trubar, so pri nas prvi spoznali veliko važnost šplstva in se lotili izobrazbe naše mladine, ki je bila v tistem času zelo zanemarjena. Znali so obenem obrniti pozprnost deželnih stanov in pkmstva na to, ter so dobili od obojih poleg mpralne opore tudi gmotno ppdporo. Reči se sme, da ima slovenska špla svoj začetek v oni dobi. 2e prvi dve knjigi iz 1. 1551. nam predstavljata Trubarja kpt Slovenca, ki podaja pripadnikom svojega naroda dve po njegovem mnenju najvažnejši in najpotrebnejši knjigi: katekizem in abecednik. In že v teh dveh prvih knjigah omenja tudi učitelje. V slovenskem predgovoru katekizma pravi: »Vas brumne (pobožne moja pp.) farmoštre, pridigarje, šulmoštre inu stariše inu vse te, ki znajo brati, per spdnim dnevi opominam ter prpsim, de vi v cerkvi, v šoli, doma inu kir vkupe pridete, te preproste vučite le-te štuke naše prave krščanske vere... Enako govori tudi v abecedariju iz istega leta: »Vi šulmaštri pak inu vsi, kir znate poprej brati, zamerkajte inu druge vučite ...« S tema dvema pozivoma je začel Trubar napovedovati namen prptestantovske šole, ki je imela biti v prvi vrsti verska špla. Ko se je na vabilp deželnih stanov 1. 1561. vrnil v Ljubljano, se je z vso vnemo zavzel za organizacijp slovenske cerkve. L. 1562. se je z navdušenjem lotil tudi organizacije šole. In prihodnje leto se je že otvorila v Ljubljani prva gimnazija na Kranjskem, pod vodstvom Lenarta Budine. To šolo, ki se je leto za *4etom izpopolnjevala in reformirala, so pozneje vodili še rektorji Adam Bohorič, Nikodem Frischlin, Jakob Prentelij in Engelbert Engel do 1. 1598., ko je bila ukinjena. Prideljenih je bilp tej šoli tudi več učiteljev. O protestantovskem šolstvu je izšlo pri nas več slovenskih in nemških razprav, iz katerih se da slutiti velikega šolskega organizatorja Trubarja in njegove sotrudnike. Natančneje o takratnem šolstvu smo se pa Slovenci poučili šele iz knjige: »Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert«, študije, ki je izšla 1. 1919. v Heidelbergu in jo je spisal univerzitetni prof. France Kidrič. »Cerkovna ordninga, ki jo je sestavil Trubar vsebuje vsa določila za bogoslužje nemške in slovenske protestantovske cerkve v naših krajih. Izvirno poglavje o šoli, poudarjanje slovenščine kot liturgičnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah, pričajo o pomenu te morda najzanimivejše Trubarjeve knjige. Kakor že omenjeno je Trubar vrinil v »Cerkovno ordningo« izvirno poglavje 78 a do 79 a z naslovom: »Od šul, šularjev šulmpjstrov«, s katerim dpkazuje potrebo šole in to s tezo, ki se glasi: »Obcna dežela, ne mejsto, ne gmajna ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti, ne duhovskih riči prou ravnati inu obderžati. Tu vsaki zastopni človik mpre lahko zastopiti.« To tezo je podprl z zgodovinskimi vzgledi raznih narodpv in z raznimi citati iz sv. pisma. Seveda misli Trubar s tem, le versko šolo protestantovske cerkve, ker pravi: »S takim se spet ta stara prava vera gori perpravi inu povsen svejtu restegne, prave Bogu dopadeče božje službe inu molitve bruma (pobožnost moja op.) inu poštene, lubezan proti Bogu inu umej ludmi narede, malikovane doli zatare.« Kot plačilo za ustanovitev takih šol obeta Trubar: »obrambo proti Turkom, odstranitev draginje, toče in kuge«. Trubarjevi nazori glede protestantovske verske šole se izražajo v naslednjih njegovih izjavah: 1. »De povsod v mejstih v tergih inu per farah se imajo latinske nembške inu slovenske šule gori narediti.« 2. »Cesarji, kralji, viudi inu vsa žlaht oblast inu gospodična so dolžni v slednim mejstu, v tergu inu per sledni fari šulmojstre inu šularje deržati, v mejstih in tergih, de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrou, podružnikov inu mežnarjev tu slovensku pismu, brane inu pisane vuči. 3. Raventiga en vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra ali mežnarja imejti ali deržati, de te mlade hlapčice inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pisati, ta katehizmus sred s to izlago izvuna povejdati. 4. Te artikule imajo učiti ti pridigari farmane, ti šulmojstri nih šularje, ti stariši nih otroke.1 To je torej Trubarjeva teorija o šolstvu na Slovenskem. To teorijo je bilo pa možno izvesti v prakso — tp je, da bi se bile ustanovile šole poleg mest in trgov tudi pri vsaki župniji, — le tedaj, če bi bila na Slovenskem V ireformacijski dobi tudi vsa posvetna oblast v rokah protestantov, kar se pa ni zgodilo nikoli. 1 Artikuli — členi vere — verske resnice. Predmeti, ki naj bi se poučevali v župnijskih — to je slovenskih protestantovskih šolah na našem ozemlju — naj bi torej bili: slovensko čitanje, slovensko pisanje in slovenski katekizem. Pa tudi pri višjem šplstvu ne upošteva Trubar le nemškega in latinskega jezikovnega pouka. Da ne izključuje slovenskega čitanja in pisanja tudi na mestnih šolah, o tem nas potrjuje preje navcdena točka 3., ki govori o slovenskem čitanju in pisanju pri »purgarskih in kmetjških otrocih.« V »Cerkovni ordningi« potrjujejo to tudi predpisi o bogoslužju, po katerih morajo otroci v cerkvi latinsko, nemško in slovensko peti — pa tudi določbe za izpit duhovniških kandidatov, za katerega je bil prirejcn vzorec tudi v slovenskem jeziku. Te določbc so veljale tudi za nove učitelje. Tudi vzdrževanje šol je zaradi verskega značaja protestantovske šole moral Trubar združiti z dohodki protestantovske duhovščine. Dokaza, da mora cerkev: »Pravim pridigarjem, dobrim učiteljem, pobožnim učencem in zvestim cerkovnikom zaslužek in plačilo dajati« ni oprl k na V2gled v judovski cerkvi in cvangelista Lukeža, ampak je spisal o tem posebno poglavje. Tudi v tem se opirajo njegovi načrti le na preje omenjeno dejstvo, da se nahaja v tisti dobi tudi vsa posvetna oblast v rokah protcstantov. Vprašanje nastane, koliko slovenskih protestantpvskih šol so ustanovili za časa protestantizma na Slovenskem pri posameznih župnijah na deželi. Ker je bilo število protestantpvskih župnij le majhno, imamo, kar zadeva kmečke šole, opraviti le z resnimi posameznimi poskusi protestantovskih župnijskih upraviteljev na njihpvih župnijah. — Mestne in trške »nemške šole« so se pod prptestantovsko upravo ohranile in izboljšale, nekaj je bilp med njimi tudi novih ustanov. Nove prptestantovske višje šole v Ljubljani, Celovcu (pbe ustanov. 1563) in Gradcu (1570) so pomenjale v vsakem oziru velik napredek v primeri s primitivnimi latinskimi šplami prejšnje dobe, ali s poukpm latinščine v »nemškh šolah«. Učne knjige za šolsko uporabo so izhajale kakor cerkvene, vso refor. dpbo in so jih dopolnjevali ves čas od 1551 dp 1598, ko se je protestantovsko šolstvo nehalo. Nekatere verske knjige sb se uporabljale tudi kot šplske. Pozabili niso niti na slovenske cerkvene Eesmarice. Z Dalmatinovim sv. pismom in Booričevp slovnico so dosegli naši protestantovski pisatelji višek svojih zahtev. Z višjimi protestantovskimi • šolami v Ljubljani, Celovcu in Gradcu pa stavba tega šolstva še ni dosegla svojega zaokroženega viška. Kam z dijaki iz teh treh šol? V posvetilu Ludviku vpjvodi wiirtemberškemu y »Ta celimu novimu testamentu« iz 1582. pripoveduje Trubar, kaj je vzrok, da mu je posvetil to knjigo. Navaja tudi tple: »Tretjič vzdržuje in šola V. kn. Milost, kakor pokojni pče, v svoji dijaški ustanovi v Tiibingenu zapovrstjo nekaj kranjskih študentov, med katerimi sta bila vzgojena tudi moja dva sinova, postala magistra in, hvala Bogu, sposobna cerkvena služabnika«. Deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim pa piše 1. 1569. iz Derendingena: »Na Vašo Milost in gospodstvo se spet pbrača Jurij Dalmatin s prošnjo in priporočilom svojih superintendentpv. Res je, da je mpral tistih 20 goldinarjev, ki ste mu jih poslali pred letom dni po Ivanu Dienerju, izdati za oblekp in knjige. Ompgočil sem mu baka- lavreat z desetimi goldinarji in mu jih tudi podaril. Potrebuje pa še 30 gpldinarjev za magisterij, ki mu jih tokrat ne morem ppspditi, še manj darovati, ker moram ppmagati tudi drugim študentom s Kranjskega in iz drugih krajev iz Kemptena, Rothenburga ob Tauberi in Niirnberga.« Iz tu navedenega je razvidno: 1. Vpjvoda Krištof "VViirtenberški je na Trubarjevo prošnjo 1562., naj bi z pzirom na Tiffernovo ppreklo njegovo ustanovo uživalo tudi nekaj ubožnih kranjskih dijakov, dovolil, da sta dpbivala Tiffernovo štipendijo tudi po dva Kranjca. Isto je veljalo tudi še za časa Krištofovega naslednika Ludvika, vojvode "VViirtenberškega. Tudi Trubarjeva sinova sta se tako izšolala v Tiibingenu.2 Poleg teh je študiralo v Tiibingenu še več drugih dijakov iz Kranjske, kakpr piše dr. Theodor Elze v študiji: »Die Universitat Tiibingen und die Studenten aus Krain.« (Tiibingen 1877.) 2. Trubar je pridobil kranjske deželne stanove tudi za to, da so s svpjimi denarnimi podporami vzdrževali več dijakov, ki so študirali na nemških univerzah. Mem temi je bil tudi Jurij Dalmatin, ki ga je podpiral tudi Trubar sam. Kako koristno sp stanovi s Trubarjem vred nalagali ta kapital, se opazi ravno na Dalmatinu, ki je obpgatil našo domovino poleg drugih knjig tudi s prvim svetim pismom. 3. Tudi Trubar sam je podpiral z denarjem mnogp dijakpv s Kranjskega in drugod — celo iz nemških mest. Tako so wiirtemberški vojvoda, kranjski stanovi na Trubarjevo iniciativo in on sam skrbeli za duhovniški in učiteljski naraščaj. Ker so pa tam študirali tudi plemenitaški sinovi, se je tako vzgajal 3 Glej Slov. biogr. leksikon I, st. 573. ves naraščaj, potreben za vse javne službe v Trubarjevi okolici na Nemškem. ' Ko končujem te skromne vrste, mi hpdi na misel marsikateri Trubarjev pdstavek iz njegovih ppsvetil. V predgpvoru k prvemu delu »Novega testamenta« iz 1. 1557. namenjenega vsem pobožnim kristjanpm slpvenskih dežel — naj bo kateregakoli stanu, pravi: »In ker je gospod tako preskrbel in dopustil, da se naš slovenski jezik šele v teh poslednjih časih čedalje bolj tiska, upam, da bpste odslej pošiljali v šolo in dali poučevati o čitanju in pisanju ne samo tiste vaše mladine, ki jo nameravate poslati v tuje dežele, da bi se učila drugih jezikov, ampak tudi tisto, ki jo obdržite doma.« Kdpr prečita ta stavek in opomin Trubarjev, ta bp razumel njegovo skrb za izobrazbo naše preproste mladine in naroda. Ako k temu pripomnim, da je še 1. 1848. imela samo Kranjska 45.404 otroke, ki niso obiskovali šole, bo razumel, da ni brezp vzroka skrbela Trubarja izobrazba naše preproste mladine. V predgovpru k »Ta celemu Psalterju Davidovemu« iz 1. 1566., ki je posvečen celpkupnemu plemstvu v vseh slovenskih deželah, mu priporoča učitelje in duhovnike tako- le: »Pošteno Vam priporočam Vaše marljive šulmoštre, zveste in prave pridigarje zaradi Kristusa in njegove cerkve. Imejtc jih v časti, delajte jim dpbro, bodite mirpljubni dp njih zaradi njihove visoke službe, p kateri bodo polagali težak račun, da bi z veseljem in ljubeznijo poučevali drugo mladino in preproste. Sama srčna dobrota! Še bolj ga označuje pa ppsvetilp namenjeno vsemu pkmiškemu in drugemu ženstvu na Slpvenskem v predgovoru k »Listpm sv. Pavla v 1. 1567.«, kjer pravi: »Iz posebnega nagiba in milosti sv. Duha kažete veliko vnemo, ljubezen in naklonjenost do božje besede; to sem občutil in izvedel najprej iz dejstva, da imate po vseh gradovih, dvorih in hišah svetopisemske in druge pobožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku, ki jih ne puščate, Jcakpr nekateri, da se neprebrane praše po klopeh, marveč ste iz njih čitajoč in ppjoč pripravile svoje ljube otroke, družino in mnoge podložnike k stari zveličavni veri in k pravemu razumevanju vsega katekizma; tudi so se nekatere izmed Vas, — doma z Avstrijskega, Zgornještajerskega in Tirolskega, iz njih naučile slovenščine in navadile druge branja v tem jeziku.« Trubar je bil torej tisti, ki je na podlagi slovenskega jezika ustvaril vsaj malo vez med tujerodnim plemstvom ter meščanstvom in preprostimi SIovenci. Bil je prvi, ki je vzbudil zanimanje za naš takrat tako zaničevani jezik tudi prl tujerodnem prebivalstvu. V istem ppsvetilu pravi dalje: »K tretjemu ste se krščanskp izkazale ne samo do nas cerkvenih služabnikov ob naših stiskah in preganjanjih — — — marveč ste tudi uredile in vzdrževale z zvesto ppmočjp in denarjem podpprne blagajne in skrinje, tako, da sp se pokg siromakov naše cerkve in vere, preskrbovali in vzdrževali v težavah, starpsti, boleznih in v umiranju tudi tuji preganjani kristjani in pridigarji, celo tisti, ki so zoper našp verp.«3 Kdor prečita vse to, sppzna, da smo Slpvenci v Primožu Trubarju poleg velikega učitelja imeli silnega kladivarja, ki ni kpval le uma in izpbrazbe, ampak tudi srce in značaj ljudstva v naši dpmovini. 3 Citate iz Trubarjevih predgovorov glej v dr. Mirko Rupljevi knjigi: »Slovenski protestantski pisci«.