OCnpia e. ŠivCjenje in svet S te v. t>. fifuhljatia avgusta jGefo 3. »Vj senci« fRisba kiiKtrJa N. Dr. Wolfgang Weisl Zdravljenje tuberkuloze z dijeto Znameniti kirurg Sauerbruch preizkusi Gersonovo metodo V začetku letu 1924. sta po naročilu profesorja Sauerbrucha prišla profesor Schmidt in dr. lierrmannsdorfer v Bie-lefeld, kjer jima je dr. Gerson demonstriral nekatere izbrane pacijente. V treh dneh jima je predstavil blizu petde- * Glej prvi del članka y zadnji (5.) številki set bolnikov: lupus (kožno tuberkulozo), kostno in pljučno tuberkulozo, ba-zedov, nevrastenijo, psihične depresije. Potlej sta se zdravnika vrnila v Mona-kovo in Sauerbruch je sklenil Gersono-ve poskuse preveriti v velikem slogu. Gerson je prišel v Monakovo, kjer so na Sauerbruchovi kliniki pripravili štiri ffvorane za nove pacijente; njegova prva pot je bila h kuharici novega dijet-skega oddelka, da ji je dal natančna ust-mena in pismena navodila glede kuhanja brez soli. Potem so izbrali pacijente, ki so jih poslale posamezne postaje v Monako-vo, da Sauerbruch na njih preizkusi Gersonovo metodo. Materija1! je bil temeljito prebran, tako temeljito, da je neki prijatelj svetoval, naj se kar vrne v Bielefeld, zakaj pri teh brezupnih slučajih mu je blama-ža neizogibna. Celo Sauerbrucha sama-ga je pogled na toliko nesrečnikov silno pretresel. Toda čim hujši so bili ti slučaji, tem večji je bil potem vtis uspeha. Boj za dijeto Dr. Gerson mi je pozneje pripovedoval o tej najtežji dobi svojega dela. Bolnikov skoro ni bilo moči pripraviti do tega, da bi se ravnali po dijeti. Kadar »i nihče pazil nanje, so vselej stregli po klobasah in pivu in drugi slani hrani, in če t»i bili prišli do nje, bi bil seveda vsakršen uspeli moje metode docela iluzo-ren. Nevenljiva zasluga gre docentu Herrmannsdorferju in njegovi ženi, ki sta nalik dvema cerberoma pazila na to, da niso bolniki dobili ničesar, kar bi bilo proti predpisom moje dijete. Vsakega posetnika sta dala preiskati, ali ne nosi pacijentom česa slanega: s svojo veliko pažnjo sta mi izvojevala zmago.« Zakaj povsod, kjer niso bili tako strogi, v zavodih in klinikah, kjer so manj pazili na kuhinjo in pacijente; povsod je izostal uspeh, ki ga je dosegel Herr-mamnsdorfer. Toda bavarskemu apetitu po mesu je bilo treba vendarle nekoliko popustiti. Vsi ti predpisi glede dijete so kajpak precej elastični. Gerson pripisuje posebno zaslugo za svoje uspehe pri poskusih na Sauerbruchovi kliniki ženi dr. Herrmann&dorferja, ki je znala tako pogoditi individualni okus posameznih pacijentov. da jih je po malem vse sprijaznila z dijeto. Sauerbruchova nesebična { ' pomoč Leta 1925. so uspehi dijetske terapije V Monakovem že toliko doizoreli, da je Sauerbruch prosil bavarsko vlado in »Podporno društvo nemških znanstvenikov« za denarno pomoč, ki jo je tudi dobil: s tem denarjem si je napravil lastno postajo s posebno kuhinjo in re- žijo v svrho nadaljnjega izvajanja dijetske terapije. Težko je v vsem obsegu preceniti Sauerbruchovo zaslugo, ki si jo je stekel s tem dejanjem. Kot vodilni nemški kirurg se je energično zavzel za metodo zdravljenja, ki je ne samo naravnost protivna vsaki kirurški terapiji, nego so jo tudi vsi internisti kar najodločneje odklonili. Z velikodušjem, ki mu skoro ni najti enakega, se je p r v i zavzel za nepomembnega in neznanega bielefeldskega zdravnika ter tako utrl pot novemu načinu zdravljenja tuberkuloze. S svojo osebnostjo in znanstvenim slovesom je Gersonovo metodo obvaroval, da bi prišla na glas »prirodnega zdravljenja«, ki ga znanost s prezirom odklanja — a navzlic temu ni mogel doseči, da bi prve objave in predavanja leta 1926. in 1927. izzvala kaj več kakor samo nekoliko radovednosti. Seznam ozdravljenih bolezni Ko je docent Herrmannsdorfer na kongresu za presnavljanje bolezni leta 1926. kot Sauerbruchov namestnik poročal o uspehih Gersonove dijetske kure, je bil njegov referat malone soglasno odklonjen. Kliniki so se sklicevali na slaba izkustva, nekateri, ker so zdravljenje prezgodaj prekinili (že po štirih tednih), drugi, ker je bila hrana tako neokusno pripravljena, da so jo bolniki vrgli med pomije. Edini Clairmont (Cu-rih), ki je eksperimentiral tudi na samem sebi, je vedel poročati o pozitivnih uspehih. Šele v naslednjih letih je število ozdravljenj z dijetsko hrano toliko naraslo, da moremo — po Sauer-bruchovem predavanju dne 3. julija t. L v Berlinu — današnje stanje dijetskega zdravljenja natančnejše opredeliti: 1. Lupus, tudi v najhujših oblikah, je ozdravljiv; bolnik okreva po kakih šestih do desetih mesecih. 2. Kostna tuberkuloza, fistule, karies so tudi v najhujših oblikah ozdravljive (razen pri amyloidnem degeneriranju itd.), po dijeti je treba živeti v tem primeru včasi tudi več ko leto dni. 3. Pri obistni tuberkulozi (tudi obojestranski) in tuberkulozi oči, jezika itd. je izboljšanje dosegljivo v taki meri, da je bolnik spet zmožen dela; toda tu sa je treba po dijeti ravnati vse življenje, tudi še potem, ko je že nastopilo izboljšanje ali celo popolno ozdravljenje. 4. Pri tuberkulozi jabolka (vrat) uspehi niso zadovoljivi, če je bolezenski proces že toliko dozorel, da moti redno funkcioniranje organov za prehrano. 5. Pri tuberkulozi želodca, čreves in trebušne mrene se bolezen pogosto že nenavadno naglo obrne na bolje in bolnik popolnoma okreva, razen če se ravno zaradi celjenja odnosno zarasenja tvorov na črevesju čreva tako zože, da ne morejo več redno delovati. Navadno pa se bolezen toliko izboljša, da sme zdravnik bolniku znatno ublažiti dijeto, 6. Naposled se da tudi pljučna tuberkuloza celo v najhujših oblikah (razen če bi nastopile komplikacije) z dijeto toliko zboljšati, da smemo ne sicer teoretično, pač pa praktično govoriti o ozdravljenju. Prof* Sauerbruch Tak je rezultat dela, ki temelji koncem koncev na tem, da je Gerson v mladosti trpd na migreni. Ta nadležni glavobol pač še ni nikoli prej obrodil tako dobrih sadov... Gersonova dijeta — zaščita proti boleznim Gersonova dijeta seveda ni, da bi jo mehanično izvedel, ona tudi ni nikaka vera, ki bi, recimo, meso kratko malo proglašala za škodljivo, kakor to delajo na primer nekateri indijski zdravniki, ali kuhinjsko sol za strup, kakor trdijo nekateri fanatični pristaši prirodaega zdravljenja. Zdravi ljudje, Ki se dobro počutijo, lahko mirne vesti uživajo meso in sol, kolikor jih je volja — vse dotlej, dokler v redu izločajo sol odnosno klor. Da seveda nezmernost tudi tu ni dobra in priporočljiva, ve vsakdo. Saj je v javnosti dovolj znano, da so se za svetovne vojine, ko je nedostajalo mesa, nekatere bolezni same po sebi izboljšale, da pa preveč soljene in začinjene jedi škodujejo zdravju, ve takisto vsak šolar-ček. Toda Gersonova dijeta je rodila nekatera pomembna izkustva, ki zaslužijo, da jih tu zabeležimo. Gerson je opazil, da tako on sam, njegova žena in paci-jenti, ki so se navadili njegove dijete, ne marajo več za »normalno hrano«. Izjemoma sicer tudi še uživajo normalno mesno hrano, a le neradi, zakaj meso ia sol se jim upirata, malone gabita. Za ta pojav sta možni le dve razlagi. Utegne biti, da ta dijeta tako oslabi odpornosti ljudi, ki se ravnajo po Gerso-nu, da normalne hrane nič več ne prenesejo, da jim tedaj v splošnem dijeta škoduje. Ali pa utegne biti, da je naša sedanja »normalna hrana« v resnici anormalna, protiprirodna in da vrne Gersonova dijeta ono primitivno fino-čutnost prirodnega človeka ali (v svobodi živeče) živali, ki ima poseben čut za to, katera hrana je dobra in katera slaba, ter zato slabo odklanja. Teorija Gersonove dijete Vsa ta dejstva — ozdravitev tuberkuloze in drugih bolezni na eni strani, na drugi strani pa potencirana občutljivost nasproti hrani in zdravilom — tvorijo skupen kompleks in nehote se nam vsiljuje vprašanje: kako co, da je vse te pojave pokrenila Gersonova dijeta, to je v glavnem vegetariana. obilo beljaka vsebujoča hrana z izdatno količino sadja, surovega sočivja, surovega mleka, surovih jajc (mineralogen) in ribjega olja? V tem je teoretični problem Gersonove dijete. In na to vprašanje ni do danes še nihče odgovoril. Po moji sodbi s:no tudi še zelo daleč od kakega pozitivnega odgovora, čeprav jih je več skušalo ustvariti neko teorijo. Herrmannsdorfer, ki je že prej pri infekcijah ran uporabljal hrano z o bi'o beljakovine in fosforove kisline, je menil, da je s tem dosegel acidozo (okisli-tevj, ki pospešuje celjeai© tao; zalo misli, da Gersonova dijeta s tem, da odteguje pacijentu kuhinjsko sol, na drugi plati pa predpisuje beljakoviuasto (obilo kislin vsebujočo) hrano, povzroči nekako »okislitev«, ki pospešuje tendenca organizma za celjenje. Profesor Jesio-nek iz Giessena, ki je mnogo pisal o zdravljenju lupusa po Gersomovi dijeti, pa vidi vzrok ozdravljenja lupusa v tekočini vezivnega tkiva, ki ima od priro-de to lastnost, da razkraja bacile tuberkuloze, v onih primerih pa, ko je to lastnost izgubila, oa se spet regjnerira ravno s tem, da hrani odtegneš soi. Vsak bolni organizem je zastrupljen Gerson pravi: Vsak »bolni« organizem je tako ali tako »zastruplje >« — v r.asprotju z zdravim organizmom, l;i tudi sprejema strup, a ga spet izloči. Če bolnik ne more strupom oddrvi, potem le-ti ne oškodujejo morda samo enega edinega dela organizma, čeprav se simptomi v glavnem samo tam pojavijo, ampak vse telo. Pri slehsMi b./eznl S3 tedaj, da se tako izrazimo najprej ;z-pjemeni mineralno presna/j.inje, takoj za tem od njega odvisni živčni sistem droba in naposled od obeh odvisna in hkrati ob; ravnajoča sekrecija (izločana) notranjih žlez. Prav zato mora terapiji ori vsaki bolezni — pred vsem pa pri vseh kroničnih obolenjih, Kjer se organizem že delj časa biezusDešno upira sfupom, ki so se vtihotapili v telo, pa naj bodo »♦♦♦♦♦♦♦««♦»♦♦♦♦♦«♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•< 'tAnita Forbea Moje ponočne Eno najslabših noči sem pTeživela v Avstraliji. Veselo sem jezdila iz kraja v kraj; imela sem veliko fantazije in malo znanja o krajevnih razmerah. Moj zadnji gostitelj mi je bil naznačil pot, toda v teh krajih prav za prav cest ni bilo in tudi ne kakšnih posebno značilnih znakov. Dejal mi je, da naj jezdim »naravnost, dokleir ne prispem na Rankinovo mejo.« Ves dan sem se ravnala po solnem, toda solnčni zahod me je bil zatekel v kraju, kjer ni nič pričalo o kakršni koli meji; ko so se prikazale zvezde, sem izgubila ves orientacijski čut in jezdila tjavendao. to mineralni ali bacllski strupi — prit! temu kompliciranemu sistemu mineralno presnavljanje-živci-žleze na pomoč. To trojno nalogo reši ravno Gersonova dijeta, ki poseže na treh koncih v akcijo. Na mineralno presnavljanje vpliva s tem, da na eni strani odtegne klor, na drugi strani pa doda mineralogena. Razstrupljenje drobnega sistema dosežeš. kakor je že Hipokrat vedel, najbolje na ta način, da pospešiš in povečaš delovanje žolčnega odtoka: temu ustreza na eni strani fosforjevo ribje olje, na drugi pa celotna sestava dijete, ki vrhu tega deloma neposredno, deloma pa preko žolčnega delovanja vpliva na se-krecijo želodčno-črevesnih žlez. In naposled prideš žlezam z notranjo sekre-cijo najbolj do živega z vitamini, ki jih vsebuje tako ribje olje kakor sadni, so-čivni in drugi soki. Z istočasnim uporabljanjem vseh teh sredstev dosežeš počasno splošno razstrupitev telesa, ki se javlja čedalje jasneje: funkcije vsega telesa regenerirajo in pri tem je vse eno, ali gre za obrambno borbo proti tuberkulom, spirohetom ali gonokokom. Specifično zdravljenje postane odveč, a na njegovo mesto stopi ozdravljenje človeka kot celote. * * * Taka je Gersonova teorija. Naj že bo točna v vsem ali pa samo sen: njegovi uspehi so tako veliki in neizpodbitni, da smemo biti zadovoljni z njegovo prakso, čeprav nam nje teoretična osnova še ni jasna. ..................♦«♦♦♦♦♦..............o pustolovščine Nenadoma se je moj konj uprl. Bil je čisto izčrpan, toda občutil je v gozdu ogenj, preden sem ga jaz opazila. Krenil je naravnost k njemu. Presenečen mlad moški v kockasti srajci je vstal od ognja, kjer je kuha)' večerjo. Vprašal me je »kam za hudiča« jezdim in mi je, potem ko je dodobra premeril s pogledom mojega konja, ponudil večerjo in vsa svoja pokrivala. Ta večer je bil dokaj zabaven. Obmejni jezdec ni videl ves mesec nikogar, ki bi bil človeku podoben; edina družba so mu bile papige kakaduji. Postal je zelo zgovoren; s pipo y ustih in s sir©. kim klobukom na glavi, ki mu je stal kakor prilepljen, je pripovedoval o svojem življenju. Zjutraj mi je bil pokazal, kako se dela pufftaloon — planinski kruh brez kvas-nic — in mi na zna čil pot v smer, o kateri sem mislila, da me je bila privedla sem4e; rekel je, da tudi ženska ne more zgrešiti do obmejnega žičnega plota. Moj konj se je — kakor sem občutila — nekoliko orijentiral v prostoru in sem mu pustila proste uzde; zares, prispela sva k postaji. Podobna je bila Noetovi barki, imela je dva lokala in streho iz pocinjene pločevine ter verando sredi kolov in žičnih ograj. Moj gostitelj je slovel po vsej Avstraliji pod imenom »Keber«, ker je imel od sile čudno obličje. Toda smehljaj mu je bil lep in širok. Pri njem se je mudil neki neverjetno mršav moški. Na postaji je bila samo ena postelja, ki so jo dali meni; po večerji smo navili staromoden gramofon in plesali v jahalnih črevljih. Koncem tedna sta se moj gostitelj in njegov prijatelj odločila, da pojdeta v najbližje mesto in dvigneta plačo. To je združeno s popivanjem. Pred odhodom je »Keber« nezaupljivo stopil k meni in mi rekel, da naj postavim sekiro pred vrata spalnice, da se bosta moža, ki se vrneta vinjena iz mesteca, spomnila, kdo da je v postelji, ki sta si jo po navadi delila med seboj. Obljubila sem. Naslednjo noč me je vzdramil strahovit ropot v sosedni sobi. Urno vzamem sekiro in stopim v sosedno sobo. Ondi so bili trije možje; na novo došli tujec je bil v zadnjem stadiju obupa. »Preveč se ga je nalezel«, mi je pojasnil gostitelj, »in se zdaj pripravlja na samomor.« Tujec je neumljivo momljal. Svetovala sem mu močno črno kavo. »Keber« se je opotekel k ognjišču, da bi jo bil skuhal. Suhec - dolgin je stopil na verando, da bi ondi postlal tretje ležišče. Obrnila sem tujcu hrbet; v tem hipu je mož potegnil britev. Ni mu uspelo, da bi si bil prerezal vrat, toda ranil se je bil tako hudo, da sem se bala: zdaj pa zdaj se mu bo glava pobesila na hrbet. Ko smo ga za silo obvezali in položili v posteljo, je »Keber« zajezdil spočitega konja in se nekam dobre volje namenil po zdravnika, ki je bil petdeset mili daleč. Mislila sem, da po nepotrebnem trati moč, ker mora samomo- rilec do zdravnikovega prihoda izkrva-veti. Midva s suhcem sva sedla na stolce. V nekaj minutah je moj znanec zadremal. Mislila sem, kako zoperno brezčutno je to, vendar sem se kmalu nato sama vdala spancu. Jutranji svit naju je vzdramil. Samomorilca ni bilo nikjer! Razburjena sva pretaknila vso hišo. Suhec je že trdil, da nas je ta človek potegnil za nos. »Ne govorite tako abotno,« sem ugovarjala. »Saj sem ga videla, kako se je zarezal.« Mož očividno ni verjel niti lastnim očem. Ko sva se najbolj prerekala, pride sluga z novico, da leži v potoku neki tujec. Povedal je, da se mu glava drži z obvezo in da se je vtopil v prav plitvi vodi. * Najbolj so motile moje noči hijene in kamele. »Duhovi« prihajajo v poštev šele na drugem mestu. Ko sem potovala po Abesiniji, smo zavezovali kamele h kolom tik šatorov. Vse je bilo dobro, dokler niso hijene občutile potrebe po večerji. Potlej nas je njih rjovenje po bliskovo vrglo iz spalnih vrečic. Navadno so se mezgi prvi utrgali in se splašeno zakadili v šatore. Domačini so v takem primeru kar na slepo streljali; niso se dali preveriti, da so v bližini hijene, ne pa razbojniki. Hijene pa niso, kaj pa da, nikdar zadeli. Hujše pa je,'če kamele znorijo. Pred nekaj leti sem potovala križem po Libijski puščavi. Bila sem preoblečena v Be-duinko in sem vodila s seboj karavano 70 domačinov s kakimi dvajsetimi kamelami. Bilo je spomladi in samci, ki občutijo dobo parjenja, so postali vihravi in nori. Izbrizgavali so neko neprijetno tekočino in rjoveli kakor biki. Edino varno mesto je bilo na njihovem hrbtu; vse kar so videli pred sabo, so v svoji pomladni jarosti napadali. Neko jasno lunino noč sta dve veliki kameli pretrgali koinopec, ki veže sprednje noge pod kolenom. Njuno rjovenje me je pognalo iz šatora. Noč se je videla pošastna, polna vrvečih likov. Dve kameli sta se vrgli proti meni; izrabila sem zadnji hip in skočila slabo oblečena, kakor sem bila, v bodeče grmovje. Nastal je velik poplah. Živali sta divje tekali po taborišču, pod njima so se podirali šatori. Vso noč smo lovih te zo* prne zverine; šele, 'ko sta se dovoli izmučili, smo ju zopet ukrotili. Strahovi! V Abesiniji sem preživela zelo nemirno noč zaradi — ne vem, zaradi česa prav za prav. Zataborild smo se v bližini mohamedanskega pokopališča. Moji spremljevalci so ugovarjali; kot koptiški kristjani so bili preverjeni, da na grobeh nevernikov strašijo »duhovi«. Nisem dovolila, da bi se bili pomaknili kam drugam, ker se mi je zdelo, da je prostor zaradi sence, vode in paše najpripravnejši. Preden sem se vlegla k počitku, t. j. obilekla si še kakšne volnene reči preko jezdnih hlač in sweaterja in zlezla v trojnato spalno vrečo, sem si ogledala pokopališče. Bilo je ograjeno z nizkim zidom. Grobovi so bili pokriti s kamenjem, v kotu pa je stala mrtvašnica. Ko sem se preverila, da ne tiči v nji nobeno človeško bitje, sem se vrnila v šator in zaspala. Okrog polnoči me je predramilo neko trkanje. Za vpila sem nad vojaki: »Nikar ne trkajte! Čas je, da zaspite!« Na moj vzklik ni nihče odvrnil. To se mi je zdelo sumljivo, pa sem stopila iz šatora. Bila je pošastna noč. Skozi veje minoz je trepetala bleda mesečina. V drevju je šumel veter in dva ptiča sta se klicala od nekje s čudnimi, zategnjenimi glasovi, ki so izzveneli na koncu kot bi kdo zalajal. Trkalo je venomer — sicer pa je bilo v taborišču nenavadno tiho. Stopila sem k prvemu sosednemu šatoru. Bil je prazen. V drugega mi ni bilo treba niti pogledati. ker je bilo platno na široko od- .................................♦♦♦♦♦♦♦♦ prto. Zelo počasi sem se obrnila proti pokopališču; zdelo se mi je, kakor da ne bi stala na lastnih nogah. V hipu, ko sem dospela k zidu, se je dvignila neka bela torba in se mi s krikom vrgla pod noge. Ko se je srce zopet znašlo v normalnem stanju, sem se zavedla, da je to moj sluga, ki se je bil zavil v bel, z zemljo pomazan prt in si obesil okoli vratu vse amulete, kar jih je zmogla karavana. »Kaj pa počenjate?« sem ga vprašala. Pokazalo se je, da so vsi drugi odšli na vas. »Pazim na mezge, da ne požro vsega zrnja. Zavil sem se, ker tukaj straši,« je odvrnil. »Kaj pomeni to trkanje?« sem vprašala. Trkanje se je glasilo, kakor da b! prihajalo z one strani obzidja. Abesinec mi je pojasnil z glasom, kakor ga ima oče, kadar govori nespametnemu otroku: »To so duhovi nevernikov. Trkajo ob rakve, a ne morejo priti ven.« Stresla sem se. »Pojdite v vas,« sem velela. »Sama popazim na konje.« V resnici pa sem se zaprla v šator in prižgala vse luči, ki sem jih mogla najti. Sedela sem nemirno na ležišču in poslušala. Trkanje je bilo neenako glasni, včasi pa se je za hip ustavilo. Proti jutru je postalo močnejše in blizu me^e je prasketalo, kakor da bi se lomilo drevje. Nato je nenadoma pren.dnlo. Taka je bila moja abesinska noč. Nikdar nisem dognala, kaj je bilo vzrok trkanju. M. Č. AJ) Muslimanska žena Naša javnost se je često bavila z živ* fjenjem muslimanske žene, a žal vedno xelo površno in tako negotovo, da svo« jih čitateljev ni nikdar podučila o de» »esskem stanju. Z ozirom na mnoge predsodke, naj na tem mestu stvarno orišemo življenje te skrivnostne žene izpod gostega pajčolana in za tajinstve« nimi rešetkami na oknih. *) Prvič v slovenskem tisku objavlja »Življenje in svet« informacije o muslimanski ženi direktno iz muslimanskih krogov. V naši državi živi približno tričetrt milijona prebivalcev Mohamedove vere; Slovenci, ki V Evropi obstoji cela literatura o življenju muslimanske žene, toda vsi ti nešteti spisi so po veliki večini zgolj neomejeno število fantastičnih pripo« vedk, ki pa jih nepoučeni čitateljl sprejemajo kot stvaren oris življenja žene v islamskem svetu. Pisci tekmu* jejo, kdo bo povedal večje bajke o ha» se selijo po vsej državi, prihajajo tudi a njimi češče v stike. Zato je dobro, če jih skušamo kolikor mogoče objektivno spoznati. Zaradi udomačenosti uporabljamo dosledno izraz muslimanska (ae moslua-skaj žena. remiK, ki v njiK žive trume zalili oda* lisk. Te lepotice so zasužnjene in tu* jemu očesu skrite z gostim zagrinja* lom. Človek lahko samo sluti, kaj se skriva pod svilnatim prtom, kaj di= skretno razodevajo sanjave velike čr* ne oči in nežne, plemenito oblikovane linije rok in nog. Harem je dom ne* omejene moške pohote; v njem je že* na samo stvar, ki velja toliko kot kos pohištva. Strahotna mora biti usoda take žene, ki je ponižana na stopnjo domače živali, bitja, ki nemo in voljno prenaša vsa ponižanja in suženjski iz* polnjuje vsako zahtevo svojega moža. Okrutna je usoda teh zakritih in zakle* njenih bitij brez svobode in sploh brez možnosti svobodnega kretanja. Ne smejo se zanimati za nič, kar je izven harema, niti ne smejo znati kaj o jav* nih zadevah, o usodi svoje domovine. Vrhu vsega tega živi islamska žena v večnem strahu, da si mož pripelje ne* kega dne drugo ženo, tekmovalko, ki si bo pridobila vso njegovo ljubezen. Taka je slika muslimanske žene v očeh povprečnega zapadnjaka; take se je navzel v evropski literaturi. Onemu, ki pozna dejanski položaj, se vidi ta slika nalik slabo izdelanemu falzifika* tu kakšne umetnine. Ni mogoče zame* riti ljudem daleč v Nemčiji, Švedski ali Belgiji, da verjamejo tem pripoved* kam, toda naši ljudje bi bili morali imeti malo jasnejše in pravičnejše pojme o 300.000 muslimanskih žen, ki nedaleč od nas v mejah iste države molijo Alaha in z neomejeno ljubeznijo negu* jejo svojo materinsko govorico. Skušajmo tedaj nekoliko razbistriti te napačne pojme. Kaj pravi o ženi koran? Koran (kuran) je edini vir musliman* ske veroizpovedi, sveto pismo islam* skih vernikov. Ta knjiga nas najbolj prepričuje, da žena v očeh Mohame* dovega vernika ne sme veljati kot bit* je druge vrste, predmet v posesti svo* jega lastnika, marveč da je po naukih te vere popolnoma enakopravna s svo* jim možem. V koranu se na več mestih omenja žena in njen položaj do moža. Četrto poglavje L vrsta se glasi dobe* sedno: »O narodi! Bojte se svojega Gospo« darja, ki vas je vse ustvaril iz enega edinega bitja in ki je ustvaril vaše žene iz iste snovi kakor vas. Bojte se Boga, ki ga vsi molite in spoštujte žene in rodbino, zakaj resnično Varuje njiU sam Bog.« Ali pa 2. poglavje 228. vrsta; »Ženam gredo iste pravice, ker so zahtevajo od njih tudi iste dolžnosti; one imajo na isti način pravice do svo* jih možev kot jih imajo možje nasproti njim.« Razen tega je dejal ustanovitelj mw slimanske vere Mohamed o ženah tole: »Resnično, najboljši med vami so tisti, ki so najboljši svoji ženi«, ali: »Pod materinimi nogami leži pravi paradiž.« Mohameda je sploh zelo skrbel po* loža j žene. Ne samo, da ji je pripisoval enake pravice kot možu, marveč je tu» di zahteval od njih vzajemne ljubezni in nežnosti drugega nasproti drugemu; od moža je zahteval še viteštva in ustrežljivosti nasproti ženi. Preden se je pojavil islam, je bilo stanje žene ▼ Arabiji ne le težko in žalostno, marveč naravnost tragično. Arabci so videli v rojstvu ženskega otroka nesrečo in so tako deco pokopavali živo v pesek, prodajali v suženjstvo ali zamenjavali za domače živali. Zakon je bil čisto slučajna, neobvezna vez in mož je lah» ko delal z ženo, kar se mu je zljubik*. Arabec je imel 15, 20, celo po 100 že* na. Zakoni sploh niso ženo ščitili in jt dopuščali podedovanje. Tudi v Perziji je bila žena izven zakona; moški se je lahko oženil z materjo, sestro itd. Mo* hamed je prvi prepovedal ubijanje in zakopavanje žive ženske dece in je učil, da rojstvo ženskega bitja pomeni božji blagoslov in milost, umrli ženski otroci pa se pretvarjajo v angele, ki potem v nebesih molijo za duševni blagor svo* jih staršev. Islam je zavzel glede žene čisto nasprotno stališče nego ga zavze* ma izraelsko sv. pismo, ki je podlaga krščanski veri. Dočim je v Mojzesovih bukvah žena zapeljivka, da, celo orodje v rokah hudega duha, krivec izvirnega greha človeškega rodu in sploh pravir vsega grešnega, vsega zla in trpljenja, je islam zavrgel nauk o izvirnem grehu in sprejel čisto individualno načelo. Vsak človek odgovarja zgolj za svoje lastno dejanje in nehanje, ne pa tudi za grehe prastaršev. Mož in žena sta tudi že zaradi tega enakopravna, ker je vsak odgovoren za to, kar oseb* no dela, naj bo potem zlo ali dobro. Celibat in svobodna ljubezen Taka pozornost nasproti ženi je rru* jen pogoj zakonskega življenja, ki o njem islam veruje, da je boljše, čistej** še in zdravej^e od izvenzakonskega. Celibata in svobodne ljubezni islam ne trpi, zato priznava sveta čuvstva lju« bežni samo tedaj, če dobe obliko za« konske skupnosti. »Ženite se z onimi, ki jih ljubite.« Starši imajo pravico, da glede zakona razpolagajo s svojo deco; ko je le«ta polnoletna, ima proste roke. Vi tem primeru ne velja zakon, če hči ne privoli vanj. Razumevajoč ljubezen kot princip stvarjanja, vidi islam v za« konu (braku) logično realizacijo tega principa. »Zakon je formalen akt, po« svečen z vero, zajamčen z zakonom in z javnostjo.« Spolna ljubezen ima pri vseh bitjih en sam cilj: potomstvo, a potomstvo ima dobre pogoje za obstoj samo v zakonski skupnosti. Z islam« skega stališča je zakon zveza, v kateri se mož in žena izpopolnjujeta. Mož prinese vanjo silo volje in telesa, a že« na srce in požrtvovalnost. Najtrdnejša vez med možem in ženo je vzajemna ljubezen, vsestranska pozornost in brezobzirna požrtvovalnost drugega nasproti drugemu. »Ti moraš živeti z njo rodbinsko življenje, ki bo izpopol« njeno z dobroto!« (Koran, VI. poglav« je, 23. vrsta), ali: »Ne smete pozabiti prijateljske vzajemnosti v zakonu.« (Koran, II. poglavje, 238. vrsta). Fo »Medžanimum — narejnu« se lahko polnoletna žena poslužuje vseh držav« lianskih zakonov; m^re se baviti s či« merkoli. sklepati pogodbe, sprejemati obveze itd., — vse to povsem samo« stojno in v polnem obsegu kakor mo« ški. Pri vstopu v zakon ji niti ni treba sprejeti moževega priimka. V zakonu je dolžna možu samo zvestobo in do« bro vzgojo otrok, sicer pa je zasebno« pravno neodvisna od moža in prosto razpolaga s svojim premoženjem. B. R. 0 zajetlaicih in njihovih žrtvah Profesor Zarnik v Zagrebu ima navado, da pristavlja k dokazom razvojne teorije: »Gospoda, dokaz, da so se živalske vrste razvile, so tudi parasiti. Ce bi bil Adam ustvarjen z vsemi za-jedalci, ki mučijo sedaj njegovo potomstvo, mu ne bi preostajalo nič drugega kakor leči in umreti.« Nastane vprašanje: kako so se za-jedalci razvili? Zgodi se včasi, da pogoltnemo z vodo majhne rake, črvičke ali kaj slič-nega. Te živalice so sedaj naenkrat v našem želodcu in običajno jih prebavimo, kakor kos klobase ali pečenke. Zgodi pa se včasi, da stvar ne gre tako lahko. Nekatere živali, zlasti črvi, imajo sposobnost kljubovati prebavnim sokom: take najdemo včasi v človeškem želodcu, čeprav nimajo tam ni- kakega posla in tudi kmalu propadejo. Tako je na primer z živo nitjo (Gor-dius), ki jo je najti pogosto v naš.h vodah. Takim živem pravimo, da so nepravi ali psevdoparasiti. SI. 1. fAnkylostoma duodenale (glavaj SI. 2. Cyclops sirenuus (živi prosto) Zgodilo se je že, da je kdo z vodo pogoltnil pijavko. V nekem takem primeru se je le-ta naselila v goltancu in je svojega gostitelja skoraj zadušila, dokler je ni zdravnik vzei iz njenega paradiža in ji pripravil sramoten konec. V davnih časih so torej notranji zajedala prišli slučajno v našo notra- njost. Izločali so sokove, ki so preprečili njihovo prebavo, njih jajca so prišli zopet v istega gostitelja in popoln parasit je bil tu. Parasiti so navadno specijaJisti. Jajčece konjske gliste (Ascaris megalo-cephala) propade, če ga usoda nanese v naš želodec; obratno S3 naša glista (Ascaris lumbricoides) ne razvije v konju. Parasit ali zajedalec je skratka bit- Sl. 3. Ttacheliales stellifer (parasit na somu) Je, ki je spoznalo, da je mnogo lepše in udobneje živeti na tuje stroške nego na lastne. Namen zajedalstva ni hranitelja ubiti. Ni v interesu trakulje, ki se od nas hrani, ali bolhe, ki nas grize, da bi mi umrli. Baš narobe. Vendar izločajo nekateri črvi tako hude strupe, da lahko postanejo življenju nevarni, posebno če nastopajo v večjih množicah. 2e oborožena trakulja (Taenia soli-um) more povzročiti znake zastruplje-nja kakor so slabokrvnost, nervozne motnje, šumenje v ušesih, halucinacije, omotice, bolečine v udih, nezavest in celo duševne bolezni. Še mnogo bolj strupen pa je majhen, do 18 mm dolg črv Ankyiostoma duo-denale, ki se naseli v črevesih in povzroča težke simptome ali celo smrt, kar je za parasita zelo nepraktično, ker mora pri tem sam pogrniti. Ankylostoma so poznali dolgo časa le iz Italije, Egipta in tropičnih dežel. Nenadoma pa se je bil pojavil pri zidanju tunela skozi Sv. Gotthard, leta 1872.—81. in povzročil tamkai mnojro obolenj. Od takrat je še pogostokrat širil v srednji Evropi »jamsko bolezen«. V Nemčiji je v Ruhrskem okrož- ju zbolelo nekega leta 14.251 rudarjev na močni slabokrvnosti, ki jo je povzročil Ankylostoma. Kako nalezejo rudarji tega zajedail-ca? Majhni črvički, ličinke tega črva potrebujejo za svoj dobrobit vlage in temperaturo kakih 28—30°, ki je pri nas na prostem redka. Ličinke prevrtajo kožo in pridejo tako v venozni krvni obtok. Odtod jih zanese kri v desni srčni preddvor, prekat, nato pa v pljuča. Tam prevrtajo pljučno stenko in prelezejo cela pljuča, nato zračne cevi, sapnik, goltanec, žrelo, požiralnik, želodec in končno dospejo v črevo, kjer tudi ostanejo. To je zares čudovita pot. Nastane vprašanje: Kako vedo ličinke, kaj jim je storiti? Pot mladih tra-kulj in trihin je drugačna, pa nič manj komplicirana in vendar dospejo živali na mesto, ki jim je namenjeno. Bil bi navaden izgovor, če bi tu govorili o instinktu, vendar pa nimamo pojma, zakaj se živali obnašajo ravno tako in ne drugače. Zanimivo je, da njihov, »instinkt« ni nezmotljiv, da delajo živali večkrat sebi v škodo. Tako se naša navadna glista vcasi domisii, da se izvrta skozi črevesno steno in pride v trebušno votlino, kar povzroča vnetja potrebušnice. To pomeni, kakor pravi Goldschmidt, obenem samomor črva in umor gostitelja. V SI. 4. Syngamus tracheatis Zajedalci se naselijo v gostitelju, nato pa, ko so si pridobili življensko pozicijo, začno takoj skrbeti za potomstvo. Vsi parasiti producirajo ogromne množine zelo trpežnih jajčec. Ker more večina njih živeti le v enem gostitelju. je verjetnost zelo majhna, da pride takšno jajčece na »plodna tla«. Skrti za potomstvo pa je, tudi glistina poglavitna briga. Življensici pogoji so v črevesu prav izvrstni. Od vseh strani obdaja žival hranilna snov, jato zaje-dalec tudi ne potrebuje oči, da bi zagledal plen, niti posebno krepkega mišičevja, da bi se daleč pom:k:i! in živčevja in finih čutil že celo ne mnogo. Trakulje, ki so v nekem oziru najpopolnejši med notranjimi parasiti, nimajo niti ust, niti črevesa in sesajo kar z vso JSl. 5. Schisostomum haematobium (samec in samica) kožo. Če nastopajo v kakem živalskem redu dve sorodni skupili, izmed katerih živi ena prosto, druga pa parasitič-no, opažamo vselej, da so pai-asi'.i bolj enostavno zgrajeni kakor njihovi prosto živeči sorodniki. Za primer navajam dva majhna raka, ki živita v naših vodah. Prvi (Cyclops strenuus) ima dobro razvite oči, noge in tipalke. Pri drugemu, ki se imenuje Tracheliastes steUifer, so vsi ti deli okr-oeli. Ta poslednji živi na škrgah in v ustni votlini soma. Živčevje in vsa čutila se pri parasitih reducirajo, za to se pa sHtk> razvijajo spolovila. Za ubogega črva pa vendar stvar ni tako preprosta, saj vlada v človeški notranjosti večna tema in parasiti vrhu tega tudi ne vohajo posebno dobro. Kako se najdeta na pr. v temnem črevesu on in ona? Nekateri črvi so rešili ta problem z dvo-spolnostjo. Trakulja je samec in samica obenem. Drugače pa je storil Syngamus trachealis, ki živi v sapniku mnogih ptičev. Samec je vse življenje prisesan ob samico. Tako živita v slogi in nikdar ne zahtevata ločitve zakona. Še boljše si je uredil Schisostomum .haematobium. Ta zelo neprijeten zadejalec je razširjen po Afriki in živi v človeški krvi. Sa- mica je daljša in bolj okroglega telesa, kakor samec, ki ima na prednjem delu svojega telesa žleb, v katerem leži samica vse življenje. Težko si je predstavljati večjo zakonsko intimnost. Pogosto potrebujejo parasiti tako zvane vmesne hranitelje. Svinja rije po zemlji in slučajno pogoltne jajce trakulje. Iz jajčeca se oprosti majhen embrio. živalica v obliki krogle s šestimi kavelj-ci. Ko dospe v črevo, prevrta embrio črevesno steno in pride v krvni obtok, potem pa v mišico, kjer izraste v mehurček, tako zvano ikro. človek uživa slabo kuhano ali povojeno meso in dobi trakuljo, ki producira zopet jajčeca. Tako je krog sklenjen. Vmesni hranitelji so vedno živali, ki služijo končnemu gostitelju v hrano. Ikre treh človeških trakulj živijo v govedu, svinji in ščuki... Ikre mačje trakulje živijo v mišjih jetrih, ikre neke trakulje, ki živi v raci, pa v malih rakih. Ličinka črva, ki se imenuje Gigantorhynchus moniliformis, živi v nekem hrošču, ki ne diši dobro in ga imenujejo smrtni hrošč. Odrasel črv pa v črevesu miši, podgan, veveric in drugih živali, ki jedo tega hrošča. Včasi je ta črv tudi v človeku in sicer trpijo na tem posebno Sicilijanke. Nalezejo parasita le tako, da pojedo smrtnega hrošča. Ker je hrošč tako velik, kakor naš »majniški keber«, pač tega ne morejo storiti nehote. Linstow, ki pripoveduje to storijo, pristavlja, da jedo Egipčainke neke druge hrošče kot lepotno sredstvo in da se hočejo Sicilijanke najbrže na isti način navzeti lepote. Torej ženska ničemurnost s tragičnimi posledicami. ARHEOLOGI V PALESTINI. Brez hrupa bogatijo neke znanstvene misije človeško vedo glede ugaslih in pozabljenih rodov. Izvestna odkritja v Uru so obrnila pozornost občinstva na raziskovalce v Mezopotamiji. Sedaj pa gre beseda o učenjakih, ki izkopavajo po Negebu. To je nekaka puščava, koder redko naletiš na nekaj zelenic ali kaktovih skupin; razprostira se med Črnim in Sredozemskim morjem. Ob času očakov je morala biti že precej taka, kakršna je dandanašnji. Vendar je bila že obljudena in malo pred svetovno vojno se je ameriška starinoslovska družba lotila raziskavanja. Odkrila je ostanke nekaterih mest, od katerih so posamezna zopet oživela ob rimski vladavini. Ne daleč od sela Beissana (svetopisemski Beth San), ki ima še rimsko gledališče, so spravili na dan osnovo čudno kubističnega templja iz dobe Ramsesa III, Knut Hamstrn čez morje Popotno Potopisna trtica "Krnita Hamsuna, ki jo prinašamo svojim čitateljem, je veleznači-;en drobec Hamsunove pisateljske umetnosti in njegovega motrenja življenja in sveta. Nadi vse preprost v izrazu, a iskreno skoro dickensovsko presrčen in človeški, oblikuje Hamsun življenje vedno z rahlo ironijo in humorjem za razne človeške hibe in nedostatke. Taka sta v tej črtici trgovec in Nyke, v svojem bistvu že prva obrisa dlveh poznejših jako zanimivih in simpatičnih figur Okuženca in Samomorilca najboljšega Hamsunovega romana »Zadnje poglavje«, kakor je pastor Nvke po drugi strani v prvem obrisu že podan glavni junak njegove poznejše drame »Munken Vendt«. Črtica nam nadalje predstavlja pisatelja v prvi kali kot obli-kovatelja nacionalno-socijalnih problemov svojega naroda, ki se jih je pozneje vedlno pogosteje in vedno globeje lotil (»Rast zemlje««, »Benoni«, »Mesto Segelfos«), ki je nakazan tu v izseljevanju in ki je za Hamsuna istovredno z brezdomovinstvom in izkoreninjenjem iz rodnih, kmetskih tal. Hamsunova črtica je napisana s pisateljevega drugega potovanja v Ameriko. F. A. Zdaj, po trefi tednih', odkar sem pri« stal v Ameriki, sem se slednjič pri« pravil, da vam pošljem to poročilo o svojem potovanju. Žal mi je, da nisem mogel tega prej storiti, — duh je bil voljan, samo meso je bilo slabo. Sredi avgusta sem zapustil Norveško, kjer smo že delj nosili svoje svršnike, in zašel tri tedne pozneje v vročino pre« ko 90 stopinj Fahrenheita v senci. To me je precej zdelalo in motilo moje drugače tako izvrstno septembersko zdravje. Skušal vam bom pisati na pamet, či« sto po spominu. Saj nimam niti črki« ce več od vseh svojih važnih papirjev z ladje. Vse je preč. Vsi moji zapiski so neke noči izginili na robu novofund« landske obale. Vsak drug bi gotovo iz« gubil razum — jaz niti zakričal nisem. Samo sesedel sem se na svoj rumeni ročni kovčeg in se kot mož vdal v ne« izbežno. Proti pol dnevu pa sem se to« liko ohrabril, da sem popil celo škode« tico čaja. Tako smo torej pustili za sabo most v Kristijaniji, potem ko smo si še zad« njič pomahali v slovo in je mornar iz« pismo stavil pobotnico za izkrcanje izseljen« cev. »Se zdaj ni mogoče več vrniti?« je vprašal moj mladi sopotnik z jokavim glasom. »Še, v Kristianssandu. Pa tega ne bol storil.« »Potem pa se napijem fn odjadra? bom veliko veliko milj proč od domc» vine,« je zaihtel. Ah, ta mlečnozobi fant! Sedemnaj^ let mu je bilo in ni bil še nikoli z do« ma. Nastal je vrišč in ropot. Šest sto !ju« di je gomazelo po krovu sem in tja in vlačilo po cele tovore prtljage v med« krovje. Tu so bili obubožani gorjanci iz naših dolin, kmetje z danskih oto« kov, grobokoščeni Švedje, — berači iu siromašni ljudje, falirani kupci ix mest, rokodelci, ženske, mlada dekle* ta in otroci. Bila je Skandinavija, ki sa seli. »No, zdaj plavamo,« je rekel človeK poleg mene. »Vi ste bili že prej tanj onkraj?« »Bil!« Bil je mož tridesetfli let, zafit, mo» zoljast in brez brade. Vrvica iz svetle dlake z okroglimi členi mu je visela po prsih, krog vratu je imel belo, po« svaljkano ruto. Ušesi je imel prebo? deni z dvema luknjicama. »Lepa zemlja, ki J° zapuščamo!« Je rekel. »Najlepša na svetu!« — Njego« ve dobrodušne oči so bile čisto svetle. »Zakaj pa jo zapuščate?« To je imelo svoj poseben vzrok. Bil je seminarist, bil je učitelj, sicer pa se je imenoval Nvke, Kristen Nyke. Nato se je zapletel z župnikom C. F. Magnusom v neki teološki prepir, in ta prepir se je končal s tem, da je iz» gubil svoje učiteljsko mesto. Pripove« doval je o svojem pozivu na javnost, o svojih štirih dolgih člankih v Bogo« slovnem vestniku in kaj je brez po« mišljanja odgovoril škofu na njegovo pismo: »Gospod škof, vaša svetlost pač lahko zahtevate od mene nemogo* če, izpolniti tega pa ne morem.« »In o čem se je prav za prav sukal ta prepir?« Z obraza učiteljevega je zasijala ne« verjetna vzhičenost: _ »O čem se je prepir sukal? Jaz ve« Jiko berem, raziskujem časnike in listi« ne in sem za svoje razmere učen člo« vek. Otroke katehiziram po zahtevah časa in po sklepih svoje lastne natur« ne pameti. Tu stoji o Noetu, da je vzel s sabo v ladjo po en par vseh ži« vali, ki ne žive v vodi. Kdo mi bo do« povedoval to! Je imel nemara par ma« stodontov, par mamutov, par slonov pri sebi, od katerih bi vsak par zado« ščal, da bi bil njegov mali brod poln. Po drugi strani: Je imel Noe poveče« valno steklo in mikroskop? Tako pre« prosto vprašujem, ker pač ne znam bolje. Je mogel vzeti Noe s sabo vse te milijone milijonov nevidnih živalic in črvičkov, ki so človeškemu očesu skriti? In jih je mar mogel preiskati brez povečevalnega stekla in najti med njimi moško in žensko živalico vsake posamezne vrste?« Še več ljudi se nam je pridružilo, ki so poslušali vnetega govornika. Tu so se pričeli nekateri hehetati, drugi pa so stali globoko zamišljeni, čvrsto ve« rujoč v nauk svojih otroških let. Go« spod Nyke je zaduhal kri in nadalje« val s svojim robantenjem nad nezane« sljivostjo svetega pisma: »Prav tako ie z Jezusovim božan« stvom,« je dejal. »Pred cerkveno skup« ščino v Niceji je bilo vsakemu svo« bodno, verjeti o tem. kar je hotel; te« daj pa se je ugotovilo. To se je zgo« dilo v 4. stoletju po Kristusu. Tn od ta« krat je tako ostalo. Če pa kdo pregle« duie v knjigah in listinah, ne najde nikake utemeljitve za ta človeški nauk. V neki švedski knjigi sem bral. da te« melji vse to na napačni razlagi neke grške črke. Pokazal vam bom to, samo da pridem do svojega kovčega; tam imam knjig na kupe.« Zgoraj na krovu je zdaj postalo raz« meroma mirno, tako da je gospod Ny« ke lahko čisto nemoteno govoril; sko« zi line v medkrovju je prihajalo brne« nje glasov vseh teh zaposlenih ljudi tam soodaj, ki so s stisnjenimi pestmi branili svoia ležišča in porivali svojo prtljago vstran. Četvorica mladih gosnodičen v lah« koživo okriljenih oblekah in modrimi obročki pod očmi je kramljaje paroma stonala mimo. Orientirale so se za nri« hodnje dni na ladji, strmele z velikimi, nlavimi očmi krog sebe, ogovorile vsa« kega pregrešnega mornarja in neustra« šeno stopale čez ves ta nratež, ki jim je ležal na poti, ne cla bi samo svoje tolste, male ročice dele iz svojih plašč* nih žepov. Če se je katera izpoteknila, so se zasmejale vse štiri in bile takih misli, da je življenje na ladji prav ve« selo. Šel sem dol, da bi si izbral ležišče v kolikor mogoče snažni soseščini. To pa je med tem že oskrbel moj mladi sopotnik; sedel je tam gori na svoji slamnjači kakor cesar in vsakemu, ki je hotel zavzeti njegovo ležišče, zalu« čil kopico divjih besed na glavo. V bližini najinih ležišč so našli svo« ja bivališča tudi Kristen Nyke in nje« govi tovariši. Dva od njih sta »navad« na rokodelca«, je rekel gospod Nyke, in imata skupen mošnjiček in skupen kovčeg, a si nista brata; tretji je imel bolj negovane roke in vesel, premeten obraz, bil je iz trgovske rodbine. Ta možak nam je ves čas vožnje v obilni meri skrbel za zabavo. Ni ga popadla morska bolezen, zmerom vesel, uslužen in vedno pripravljen, je švigal med pa« sažirji in voljno sipal svoje dovtipe po vsem medkrovju. Zase pa je po« znal, kot se je videlo, ta mali šegavi možiček eno samo zabavo tu na zem« lji: to namreč, da je svojega sopotni« ka Nvkeja, ki ga je zmerom klical z njegovim imenom Kristen, venomer dražil in zbadal, in le redkokdaj se je primerilo, da je ta dvojica živela v mi« ru med seboj. Včasi je zbudil semina.« rista sredi noči, da ga je vprašal po njegovem zdravju, ali pa mu je pove« dal, koliko je ura, Nyke pa se je ves divji zdramil in prisegel grozno ma« ščevanje za to »lopovščino«. In nato sta oba spet zaspala. Zdaj sta stala oba tam in čakala na obed. »Nvkea bomo napravili tam za pa« storja,« je rekel trgovec. Nvke se je zasmejal. Pastor, on! Za to je bil on veliko preveč izobražen! In obrnil se je k meni in vprašal, kaj naj človek z njegovo izobrazbo prav za prav prične. On ni med tistimi, ki prezirajo telesno delo, a priznati se mu pač mora, da nosi v sebi pogoje za kaj drugega. Mislil ie na mesto pro« fesorja v kakem učilišču. Ko se je oglasil zvonec k obedu in so spustili ogromne čebre z emi« gran+sko hrano v medkrovje, je nasta« lo tako prerivanje in tak ropot, da sem imel za naipametneje, če za trenutek zbežim na krov. Šlo je preko udov svo« jih soljudi. Mornar, ki je bil nastav* Ijen za policaja v medkrovu, je sma* tral stanje za takšno, da je tudi on menil, da lahko zagovarja pred svojo vestjo, če gre zdaj po svojih potih, — zdaj, dokler je lahko šlo še brez dru« ge pomoči. Prosti in neoženjeni ljudje so lahko tvegali bitko, on pa je imel ženo in otroke v Kopenhagnu. Potem, ko sem pol ure postopal po krovu in se je hrup spodaj malo polegel, sem šel spet dol. Moji novi znanci, kakor tudi moj mladi sopotnik od do* ma so vsi sedeli okrog zaboja in res zali kos krasne, rumene slanine, ki je bila posebno prikladna, da se dobi od nje morska bolezen, na koščke in jo povživali. In povsod na vsakem leži« šču, v vsakem kotičku so bili zaposle« ni z obedom. Ah saj, človek živi za to, od česar živi! Niti en obraz ni izdajal sledov solza, ki so pale za domovino, ki so jo zapustili. Slanina je ležala po zabojih, se valjala po tleh in po leži« ščih, otroci so se igrali ž njo, fantje so se obmetavali ž njo, sedeli so tam s slanino med zobmi, med prsti, na ko« lenih, — povsod se je svetila ta mast« na žolta snov, ki je povsod pušpala svoje madeže. Veliko pa jih je žvečilo s srce osve« žujočim tekom. Gorjanci iz ozkih do« lin so imeli gotovo zdaj prvič v svo« jem živlienju priložnost, nasititi se po mili volji s prilogo k svojemu kruhu. Moj mladi sopotnik pa, ki je bil si« cer prav tako siromašnega rodu kakor jaz sam, je moral svoj prvi obed na krovu oceanskega parnika drago pla« čati. Vse popoldne je preležal na svoji slamnjači in obhajale so ga slabosti in jaz nisem mogel mimo, ne da bi se ne bil pričel razgovariati z mano o su« hem ladijskem prepečencu, o prav po« steno posušenem, dobrem prepečencu, ki se tako imenitno hrusta, ali pa da me ne bi vprašal nasveta za kako sred« stvo za slabost. Gospoda Nykeja pa je zavoljo ne« varnega vnetja v želodcu pričela mu« čiti neka lenoba v prebavi. Saj gleda čisto mirno na stvar, je rekel, in ga ne mika, da bi kaj ukrenil zoper. Kasne« je zvečer pa je vendarle imel dovolj posla s tem. Slišali smo, kako je v sil« ni naglici iskal neki ključ, ki se ga je končno tudi polastil, ki pa ga potem sploh ni hotel več oddati, čeprav ie bil to kliuč do neke udobnosti, ki bi morala biti tudi drugim dostopna. Ta čas je bilo razpoloženje med iz« seljenci čisto izvrstno. Pred odhodom ladje so pr! slovesu v Kristijanfji po» pili velike množine pive in vsak je imel še kak požirek v svoji potni ču« tari. Po kosilu so potem prišle harmo« nike na krov in takoj se je razvil tako živahen ples, da so šibki ljudje zašli med krepke; nekatere izmed žensk so gotovo odkritosrčno prosile za potrp« ljenje v trpljenju. Manjša skupina ljudi se je zbrala na sprednjem koncu ladje, tam je pre« peval švedski metodistični pridigar iz Amerike Sankeyjeve duhovne pesmi in molil za lepo vreme med vožnjo. Človek je kot mlad izseljenec Lek brezbožneš — do trenutka, ko se bli« ža nevarnost. Tu je bilo samo par sta« rejših grešnikov, ki so šli vase, med tem ko je tam spodaj v medkrovju roj veselih ljudi plesal mazurko in se niso menili za biriča ne za hudiča. Gospod Nvke in trgovec sta prišla mimo. Gospod Nyke je zmerjal. V ro* ki je imel svojo skodelo za hrano, čud« no, zmečkano pločevinasto posodo z železnim ročajem. Bila je pošteno zbi» ta. »On je storil!« je rekel gospod Ny» ke. »Nalašč je storil, sedel je nanjo, zmečkal jo je. Le poglejte!« Trgovec se je pošteno trudil, da bi ostal resen. Po nesreči se je zgodilo, je dejal. Bilo je tako temno tam spo« daj, pa je, ne da bi bil nameraval, se« del nanjo. In odšla sta m se na ves glas prič* kala. Ples se je nadaljeval do poznega ve» čera, ko se je moral krov izprazniti. Domači red je predpisoval, da smo pa« sažirji iz 'medkrovja ob določenem udarcu zvonca morali biti na svojih ležiščih, in ko je napočil čas, sta pro« viantni oskrbnik in neki častnik, vsak z majhno tatinsko svetiljko pod suk« njo, pričela stikati po vseh kotičkih in vogalih, da sta nenadoma vrgla ža« rek luči na kak zakasnel parček, ki je sedel tam skrit in se izpozabil v šepe« taiočem pomenku. Majhen prestrašen vzklik, dva para preplašenih oči sta zastrmela v svetiljko, nato hlasten beg po krovu — v boljše skrivališče. Če« tvorica onih damic je zahtevala celo, da bi jim pokazali tiste predpise, ki so jim prepovedovali, da bi ostale na krovu, dokler se ne zdani. To si res morajo prepovedati! In nato so jim pokazali predpise. (Dalje) Frances Anns Atten Moška offleka V začeflcn — pravijo bajke — je bil Adam. Po tem, kaa- se govori o njem, lahko sodimo, da se je oblačil v javor-jevo, ob nedeljah nemara v bukovo listje. Nesporno pia je, da sta oba lista bila mnogo elegantnejša nego figov list, 'Moške obleke v starih časih (Lesorez slik a rja-grafika E. Justina^ nekoč in seflaj s katerimi se je pokrivala Eva. Ni izključeno, da je Adam zbiral svoje listje v jeseni, ko je bilo lepo barvano; to mu je najbrž vsiljevala zavest, da je vzvišen nad Evo. Če mirno preskočimo nekaj stoletij, nam obtiči pogled na Anglosaksoncu, ki je izpremenil bukov list v obleko, ki je bila predhodnik današnjega rdečega flanela. Bila je to škrlatna obleka, ki se je prilegala tesno k telesu. Ko pa je Anglosaksonec preživel nekaj sezon v deželi, kjer pihajo hladni vetrovi čez nerodovitno močvirje, ga je mrazilo in se je zato zavil v zeleno tuniko, ki je na njem prosto visela in tako odpirala pogled na majhne rdeče proge. Na nogah je nosil usnjene sandale, spete z zlatimi zaponkami, na rokah zlate zapestnice in okoli vratu zlat ovratnik. Iz tega kostuma se je razvilo srednjeveško oblačilo. Ko se je v petek zvečer vrnil z majhnih, drobnih vojn, kamor se je po navadi vračal v ponedeljek zjutraj, je elegan tistih časov kazal svoje zanimanje za modo tako, da si je popravljal tuniko. Najprej je pustil, da je segala do tal, potlej jo je skrajšal, pa zopet podaljšal in posvečal svojo pozornost novim vzorcem njenih naborov ali gub. Opazovalec, ki bi bil gledal svet s ptičje perspektive, bi 'lahko v tem času domneval, da je ta svet obljuden s samimi ženskami — perspektiva, ki je zares žalostna. Lahko si mislimo, kako je takrat izgledal zaljubljen parček, ko sta se v mesečini gibali dve figuri s krili in je bil ljubček bolj podoben tašči nego ženinu. Nekoč v štirinajstem stoletju je jela tunika kot taka izginjati. Neki mož lepe postave je bil iznašel obleko, ki se je tesno prilegala k telesu in je segala samo do bokov; torej nekaj podobnega kakor je današnja suknja. Takrat so se pojavili tudi začetki današnjih hlač, pri čemer je bila navadno desna hlačnica druge barve nego leva. Res je, da so stari možje majali z glavo zaradi te novotarije, držeč se starega; toda moda je bila že takrat močnejša od ljudi in tako so jeli moški začudenemu svetu kazati noge. Petnajsto stoletje je videlo, kako se je vrinil pod suknjo telovnik; suknja je postala malce ohlapnejša in je storila korak naprej k vzoru današnjega sakoja. To stoletje je videlo tudi prihod majhnega črnega žametnega klobučka. V poznih letih 16. stoletja je neka žena, ki se je pisala Turner, iznašla recept za žolti škrob, ki se je prvikrat uporabil za škrobljenje italijanskih ovratnikov, kakršne je prva nosila kraljica Elizabeta; njo je jela kmalu posnemati vsa Anglija in ves izobražen svet. Kakor znano, trpe možje še danes za posledicami te iznajdbe, ki je zakrivila milijone priščey in bila povod neštetih milijard krepkih kletev in psovk. Nobena parna kopel ni povzročila toliko potenja kakor ovratnik; možje se bodo lahko vsaj malo potolažili, če jim razodenemo, da je izumiteljica trdega ovratnika gospa Turnerjeva končala na vislicah, četudi ne zaradi tega hudodelstva. Škroba so se posebno oprijeli puritanci, ki so razširili misel, da je vsaka barva razen črne, rjave in rumenosive grešna in krivo verska, da rdeča ali modra barva zvabita hudiča v moško telo in ga silita, da odmakne svoje oči od molitvenika in pogleda na ženski gleženj ali na kakšno oblo obliko. Njih klobuki so bili široki, naškrobljeni, njih plašči umazani. Cromwellova smrt je pomenila celo revolucijo v moški obleki. Angleški gen-tleman je zavrgel svojo siromašno oblačilo in se kmalu postavil v klobuku, ki je ječal pod težo pisanih peres; oblekel si je kratko suknjo, ki je dopuščala, da se je videla izpod nje sle-pilna kaskada belih čipk, s katerimi je bila okrašena platnena srajc-t. Da! si je našiti na hlače cele zvezke živobarv-nih trakov; čez ramena mu je dostojanstveno visela častitljiva peruka. Prej so se možje oblačili sila revno, enostavno; zdaj se je razvilo nezaslišno gizdalinstvo; nošnja suknje je bila sko-roda umetniško vprašanje. Bila je to doba hazardnih kvartopircev velikega sloga, mogočnih vinskih pivcev in vljudnih, lepobesednih gentlemanov, ki so se odlikovali s krasnimi kretnjami. Moški je postal dovršeno bitje; ni imel temnih barv na sebi niti temnih misli v sebi; svoje dvoboje je opravljal s čistim rapirjem, mislil v jasnem, vedno dvojnem načinu mišljenja; nosil je bb-ščeče, slepilne barve. Gizdalin ni živel samo zaradi tega, da bi se lepo oblačil; skrbel je za dekoracijo vsega svojega življenja in to mu je šlo gladko izpod rok. Njegov kult je bil stil in življenje ie bilo bakchanalija barv. ZačereK 19. stoletja pomeni velik prevrat. Največji angleški gizdalin Beau Brummel je začudil svet z dolgimi črnimi hlačami, temnomodro suknjo z medenimi gumbi, brezhibno belo ovratnico, visokim svilenim klobukom in belimi rokavicami, ki jih je držal v roki. Njegova obleka ni kričala po sestavi svojih barv, toda v takratni živopisani okolici je vzbudila poplah in silno pozornost. To je bil v moški eleganci korak nazaj in možje so se kmalu kakor pokorna čreda vrgli v morje nelepih barv, ki so še temnejše in otožnejše nego omenjene barve puritancev. Vse do tega časa je bila ženska ob* leka podrejena moški. Njena moda je zmerom pokorno hodila za moško modo. Ko pa je moška obleka dobila tako pokvarjen značaj, ni mogla žena vež posnemati moškega, če je hotela ostati pri svoji ženski nravi. Jela se je oblačiti lepše od moškega. Prvi uspehi so ji omamili glavo. Res je, izpočetka je bila malce okorna v stilu svoje obleke j pohabljala je svoje telo neverjetno kruto z raznimi rokavi, vlečkami in kor-seti. Toda nov položaj ji je dal pogum in jela je prosto dihati, v kolikor ji je namreč dopuščal steznik. Ozirala se je okoli sebe in je našla nove interese v življenju. Prvič v zgodovini je postala moška moda vazal ženske. Nesrečen junak tistega časa se je za-predel v svojo okorno modo kakor pajek v lastno mrežo; nosil je vedno io povsod cilinder. Noge so mu spenjale nerodne hlače z zoprnimi vzorci, suknja je dobila škrice, ki so se mu žalostno opletali okoli kolen. Nastal je komičen žaket s smešnimi perutmi, krono vsega žalovanja pa je tvoril črn klobuk. Tudi obleka, v kateri se je posvečal športu, je bila neprikupna. Ko je ostavil mestni dirindaj in odšel na morje, si je nadel obleko, ki ni bila nič drugega kakor progasto spodnje perilo, pristriženo krog komolcev in kolen. Bil je takšen suženj škroba, da je igral tenis v visokam ovratniku in imel na glavi čepico, ki mr sicer ni delala posebnih preglavic, a se je videla hudo grr ešna. Krog L 1903. so se elegani spomnili, da bi se videli bolj možate, če bi bili imeli oglata ramena, zato so jih začeli krojači nadevati z vato. Nosili so kratek površnik, ki ni bil ne rak ne riba, na glavi pa trikrat manjši klobuk nego so ga potrebovali, tako da se je yidelo, kakor da ga drži na temenu nekak magnet V tem času so začeli podaljševati sako, kar je trajalo sedem let. Vsako leto je moda sako malo podaljšala, telovnik pa nekoliko stegnila, tako da so škrici dobili formo neizogibnega V. Čudne reči so se godile s hlačami, ki so bile najprej razširjene okoli bokov, potem pa zožene pri glež-njih. Zatem se je mož opremil še z manšetami in si obul čevlje iz trdega vdovskega usnja. Glava je glede grotesknosti tekmovala s spodnjim delom telesa. Ko si je posadil na njo mehak klobuk, je obrnil njegovo streho spredaj navzgor in zadaj navzdol, kakor da bi se venomer boril s hudim vetrom. Ker je bila klobukova streha nizka, je bil večji del čela odkrit in otožen obraz je zrl v svet z izrazom začudenja in presenečenja. V letu 1910. je mož pošteno preštudiral svojo obleko in se je odločil za remeduro. Opazil je, da ima njegov sako toliko blaga, da bi zadostovalo za dve odrasli osebi. Zato je najprej vzel precejšen del proč in suknjo skrajšal. Ko pa se je odločil za krajšanje, se ni mogel več ustaviti in 1. 1914. so bile modne suknje tako tesne, da je moški izgledal kakor dobro natlačena klobasa. Ni bil gentleman, kdor je lahko obut potegnil hlače nase. če se je hotel nagniti, je moral lepo prositi prenapete hlačnice, da se ozirajo na spodobnost in ne uganjajo škandala. Ta tesno speta figura pa si je bila omislila širokoprste čevlje, telovniki so se podaljšali in so zvedavo kukali izpod suknje pri vratu. Klobuk se je 1. 1912. zopet znižal, tako da je bil vsaj spodobno pokrivalo. Kakor vidimo, je mož v teku stoletij v boju z eleganco vse izgubil in žena je na vsej fronti zmagala. L. 1914., torej sto let po tem, ko se je mož zaletel v barve, iz katerih več ne more, se je i.zrvršil poskus, da se vrne k svoji nekdanji živopisani lepoti. Vodilni tovarnarji volnenega blaga v Angliji so povabili odlične umetnike in so se za zaprtimi durmi posvetovali o tem, kako vrniti moški obleki barve. Dva meseca pred izbruhom svetovne vojne so prišle na trg prve, sicer čisto nič kričeče barvane moške obleke. Avgust 1. 1914. je prevrgel vse une v izpremembo in je celo še povečal monotonost. Milijoni moških so se oblekli v uniforme. Po vojni je moška moda pokazala tendenco k ohlapnosti: hotela je možem, ki so jih štiri leta stiskale unifor- me, dati priliko, da si malo oddahnejo. Ta smer je dosegla okrog 1. 1925. tako koristne in smiselne oblike, da takih ni bilo celo stoletje, odkar je moški izgubil premoč v modi. V vsaki obleki se očituje duh časa: duh našega časa je delavnost in nikdar ni še bila moška obleka tako kp danes pripravna za človeka. ki mora v nji delati. Hlače so dovolj široke, tako da imajo noge zadosti prostora in da jih lahko poljubno stegneš; tudi čevlji so udobni in res moški. Suknjo lahko oblečeš, ne da bi delal vaje v globokem dihanju. Toda moška obleka je še vedno zelo enolična, tako da ženska nikoli ne more natančno presoditi na znanem ji moškem, koliko oblek ima, dočim malo bolj vešče moško oko to lahko razbere, ker so ženski kroji v primeri z moškimi mnogo bolj raznolični. Posebno poglavje moške obleke pa so tako zva-ne slavnostne obleke. Edina možnost, da nadomestiš podnevi sako, je, da oblečeš komično skrojeni žaket s plapo-lajočimi škrici in progastimi hlačami. Zvečer ima gentleman na izbiro samo dve vrsti svečane obleke: ena izmed teh pa čedalje bolj umira, ker nasprotuje duhu našega časa. Ni treba biti preveč bistroumen, da spoznaš, da je to frak. On izumira vzlic vsemu trudu starih gospodov in učiteljev bon-tona, da bi ga ohranili. Ta konzervativna obleka se je v teku stoletij kaj malo izpremenila: zdaj so se ji škrici skrajšali, zdaj podaljšali — to je bilo vse. V fraku trpi distingviran gentleman enako kot najnavadnejši hohštapler: ves večer, včasi vso noč mora nene-homa misliti, kaj počenjajo njegovi škrici. Na nje mora paziti, ko sede in ko vstane; pri plesu mora skrbeti, da mu preveč ne kirilijo in ne odkrivajo več zadka kot je dopuščeno. Kaj čuda, da se je smoking tolikanj priljubil; smešno je le, da se nosi črn in samo črn smoking. Zaman je: možje se ne moremo in ne moremo izkopati iz suženjstva temnih in sivih barv! Toda — giblje se vendarle. Če »ženske barve« ne zmagujejo na poglavitni črti, pa vsaj prodirajo na stranskih linijah moške mode. Tako ima današnji moški priliko, da na ovratnicah, nogavicah in robčkih dokaže svoje simpatije do barv. Še pred petimi leti so bile moške nogavice črne, rjave ali, kar je najslabše, bele. Estetskega pomena sploh niso imele. Danes ima tudi nogavica svojo vlogo v ansamblu moške obleke. Kravata je bila še pred dvajsetimi leti težka, okorna in zapletena reč. Polagoma pa se je jela zoževati; njeni vozli so postajali čedalje bolj podobni — vozlom. Kmalu po vojni se je njen obseg tako zmanjšal, da se je bilo bati, da jo bo pobrala sušica; no, nastopilo je ozdravljenje in zdaj ima spet razumno obliko in velikost. Tudi žepni robec, prej največji suženj, zaničevan, a zlasti v naših vlažnih deželah zelo izkoriščan kos platna, je začel dobivati estetske okraske in je avanziral celo do naprsnega žepa. Danes gentleman ne nosi več raznih draguljev, igel, zlatih zaponk in drugih okrasnih predmetov. Izginile so tudi debele verižice, ki so se nekoč bahavo valjale po trebuhu. Tudi doba prstanov je minula; k večjemu se trpi zaročni ali poročni prstan, pa tudi tega današnji mož ne smatra več za neobhoden privesek na prstu. Moderen mož sploh nerad nosi prstane. Mehki ovratniki so moškega vsaj za izvesten letni čas in za gotove prilike osvobodili iz babilonskega suženjstva škroba. Mislim, da bo moževa pot za barvo še zelo težavna in trnjeva. Poglavitna ovira je ženski spol, ki je bil dolgo časa v obleki zapostavljen, v enakem položaju kot je sedaj moški; ko pa je nastal preobrat in je žena spoznala, kakšen pomen ima v boju za njene cilje toaleta v živih barvah, ne mara več zapustiti svoje pozicije. Morda bo kdo ugovarjal, češ, kaj pa je ženi, če bo moški oblečen v živobarvrio obleko. Toda zamislite si dekle, ki bi šlo namestu s sivo ali črno oblečenim moškim ob strani človeka, ki bi žarel takisto v ži* vih barvah kakor ona sama. Njena pre-lest bi potemnela, zato se bo ženstvo zavestno in še bolj nezavestno borilo zoper tako moško modo in se ne bo prostovoljno umaknilo. Toda moška tridna volja bo prej ali slej zmagala. Nič se bati! Žene se bodo zopet vrnile v senco mode. Adolf Koelsch štiri slave Kar je vrtnica med cveticami, je slavec med pevci. Kar pripoveduje ona z barvami in vonji, pove ta prav tako s svojimi pesmimi. Prvega slavca sem letos slišal v grmih pinijskih gozdov pri Forte dei Mar-mi, kopališču ob Ligurskem morju, tik ob znožju Apuanskih Alp. Bilo je zvečer sredi maja: višnjevočrn hudouren oblak je visel nad Carraro in mogočni svetlobni prameni so se utrinjali nad morjem, ki se je nemirno premetavalo sem in tja. Tedaj je eden zagostolel v grmovju in vse naokoli so mu odgovorili drugi. Pozneje sem jih srečal še več na najrazličnejših koncih Toskane. Kadarkoli smo, razvedreni po razodetjih umetnostnega duha minulih časov, a vendar utrujeni v trenutjih njih neposrednega doživljanja, pustili za seboj zidovje Sie-ne in prišli skozi katera srednjeveških mestnih vrat na prosto, nas je ob vodaTr med grmovjem na Chiantskih holmih pozdravilo njegovo petje. Njegove pesmi so se zadaj za Fiesolami izpreme-šavale z iverastim srebrnim leskom oliv, oglašale so se v kameniti Pisi iz vrtov ob Arnu in nas spremljale po izpreho-dih v jutranji tišini čez San Pietro a e stopnje Grado, kjer naj bi sredi plodovite ravnine, ki jo je morje naneslo obakraj nekdanjega izliva Arna, veličastna stara bazilika zaznamovala kraj, kjer je Peter prvič stopil na italijanska tla. Najtraj-nejše pa je bilo srečanje ž njim šele na zapadni Rivijeri, kjer se je pokazalo, da je bil v vrtu kmetiške hiše v Grevariju, kjer smo bili v gosteh, naš neposredni sosed v prijetnem počitniškem brezdelju. Zagostolel je rano zjutraj, še preden se je zasvitalo za solnimi morskimi hlapi, neumorno je pel pod večer in kadar smo ponoči sedeli brez luči na terasi: za nami gora, vsa v zvezdah trzajočill kresničnih letov, pod nami morje z neslišnimi ribiškimi čolni, ki so z žarometi vabili iz globin ribe v mreže, in na njih, v dosegu ribičev, steklenke črno-rdečega rezkega pijemontskega vina, ki je bil mojemu gospodarju tako pri srcu — tedaj je iznenada umolknil tihi pogovor, ker se je dvignil njegov glas in ja zapelo tudi drugod iz gorske tmine. Tudi to bitje, ki je od rokokoja do konca romantike spadalo k rekvizitom liričnega pesništva in še danes omamlja ljudi zdaj z bobnečim glasom, zdaj z ihtečim, živi nekaj časa v prečudni temi. Iti !a tema |e zaprta v svetlo zeleno jajčno lupino, o kateri ne veš, ali bi rekel, da zarodek s tečajem svetov bolj spaja kot loči, ali bolj loči od njega kot spaja. Zanesljivo je vsekako, da je neki tok, ki teče neprekinjeno med jajcem in vnanjim svetom in ki zaradi njega življenje na zaspani početni stopnji ne zastane, nego si, kakor pravi Fechner nekje, »izobrazi življenska sredstva za drugo stopnjo«. Ustvari si telo, čute in Hde. Red prve stopnje se pri tem uniči, zakaj le-ta se brez sledu izgubi ob prehodu v drugo. Toda stik s svetom se še stesni, ker udje in čuti — v svoji posebej vrstni izobrazbi — tudi že kažejo na Tako mine poletje, te bitja se je, še preden so jajčne lupine na tleh utegnila razpasti, rodilo novo stvorenje. In tedaj, ni še napočila jesen, se slavec odpravi. Potuje celo zelo daleč, ker leti v Afriko, malone do srede celine. Kaj se je zgodilo? Bitje je mahoma stopilo v tretjo živ-Ijensko stopnjo. Tako je, kakor da bi v mladem slavcu čisto nepričakovano vstalo nekaj stvariteljskega in pokazalo sliko dežele, v kateri še nikoli ni bil, in naslikalo pota, ki tjakaj vodijo. Nikoli ne bomo s svojo pametjo doumeli preokreta, ki se poraja v živalci. Zakaj to, kar imenujemo nagon po preseljevanju, je samo oni edini in določeni kraj vmanjega sveta, ki so bili zanj ustvarjeni in pripravljeni v dobi, ko bitje še ničesar ni moglo ne videti ne slišati o prijemljivem svetu. Kakor na izkušnja, je mladi slavček ustvarjen za grmičevje in listnate gozde, kjer se je rodil, njemu ostane tudi še zvest nekaj časa. Ker mu je perje cimetno sivorjave barve kakor odpadlo listje, ki pokriva tla pod njegovim gnezdom, ga skoro ne zapazimo, kadar tam leta za žuželkami, jagodami m črvi — tudi je vsak razočaran, ko ga vidi, zakaj vse, kar ti pride pred oči, je ptiček, le malo večji od rdečerepke, in tudi podoben njej, a to ni mnogo. Vendar je v njegovem ponašanju nekaj zelo ponosnega in budnega — opaziti utegneš tudi, da se mladiči že rano navzamejo te bistrosti v tisti meri, kakor jim rase samozavest nad tem, da je svet, v katerem žive, kar najbolj primeren duševnim sredstvom, s ka+erimi se bližajo njegovim skrivnostim. (Lesorez sttkaTja-igraffiGa E. Jrasfin človeška beseda, ki kaže na ta preokret, ne na njega vzroke in prečudnost istočasno z nagonom porojenega smotra potovanja. Zato moremo samo v obliki poročila zabeležiti, da kaže slavcu pot privid daljne dežele, kjer so nešteti rodovi njegovih prednikov že v resnici bili, in da se ne pomišlja, iti za tem prividom. Tako pride tja, kjer še nikoli ni bil; nekak občutek nedosiatka ga tedaj mine. A kmalu jame nekaj bolestno kaliti to vživljenje v afriško zimsko domovino, slavec se odpravi na pot, in če ga na potovanju ne požro, je spomladi že spet tam, kjer se je rodil, in je postal ptič, ki ima pesmi v grlu in te pesmi izliva. S tem je prispel do četrte življenske stopnje. Spet se je odnos do sveta, ki si ga je žival morala izvojevati v naporih dolgega potovanja, prelomil iz njene notranjosti, ker se je v njej razvil občutek pomanjkanja, a spet je občutek odtujitve dal njeni duši dar ustvarjanja, s tem da je pričaral privide krajev in udejstvova-nja, ki so obetali konec občutka nedosta- janja. Tako stremi ptič zdaj na sever, a ne na sever vobče kot v neko zemljepisno smer; oni določeni gozd ali grmovje, kjer se je izvalil, je kraj njegovega hrepenenja ... In ptič ga ume poiskati, oni gozd svojega detinstva, tako zanesljivo, kakor je našel pol leta prej Afriko, ki je še nikdar ni videl, tudi ne de nič, če potuje ponoči — njemu to ni nikaka težava. Novo delovanje slavca v domovini — razen onih, ki so mu že zdavnaj prešla v navado — je v tem. da se pari in da preliva vso slo in naslado, ki je begoten akt ne more obseči, v pesmi. Čeprav ni ptiča, ki ne bi ravno tako ravnal, so vendar ljudje našli, da nima nobeden t< like umetnosti, tolikega bogastva izrazov in mehkobe kakor on, ki so ga na-zvali kralja noči. Zase moram sicer priznati, da že od nekdaj nisem nič manj občudoval pevske umetnosti škrjanca. taščice in drugih. Ti ptiči pojo prav tako dobro in lepo. Tudi zdaj v Italiji sem se spomnil na to, zdelo se mi je celo, da so bili slavci, ki sem jih v mladih letih poslušal vsako poletje v gozdovih ob Renu, večji mojstri od italijanskih pevcev; zakaj tisto ihtečo kitico v crescen-du, ki sestoji iz naraščajočega ponavljanja enega samega zateglega glasu, kar je posebnost slavčevega petja, sem na jugu le redko slišal in še tedaj nepopolno. Njegovo ostalo petje je niz poedinih ali dvojnih zvočnih glasov, ki jih zažvr-goli večkrat po vrsti. Večzložni glasovi so redki. Tako je dobil poseben nimb samo po okolnosti, da v dobi ljubezni niti ponoči ne najde miru, in ta nimb v zvezi z majskim vonjem zemlje, mehkim zrakom, drobnimi oblaki, mesečino in sladkimi čustvi v prsih (ali spomini nanje) nam uslužno ozari sodbo o njegovem petju. Do pete stopnje življenja se slavec ne popne: dobo petja sklene, ko začne od-gajati mladiče. Zdaj je popolna žival, M je e n k r a t premerila s točnostjo kazalca na uri ves krog svojega duševnega sveta in potreb — njeno nadaljnje življenje je samo ponavljanje prejšnjega. Brazilija z druge strani Po opisu brazilskih lepot in pokrajinskih posebnosti* naj seznanimo čita-telja na osnovi izvajanj Rudigerja Bil-dena v »The Nation« z nekaterimi civilizacijskimi značilnostmi te obsežne države, ki je sprejela že mnoge naše izseljence. V začetku 19. stoletja je neki nemški popotnik zapisal o Braziliji, da je »das Land der Affen, Pfaffen, Ratten und Mu-lattan« (dežela opic, popov, podgan in mulatov). Podobnih karakteristik bi lahko navedli še mnogo. Njihov smisel pa ostane vedno isti: zelo različen rasni izvor Brazilcev je znak njihove inferior-nosti. Tudi Brazilci sami so precej nagnjeni k temu, da smatrajo barvne rase in rasno mešanje za znak manjvrednosti, zato nimajo o bodočnosti svoje domovine nič kaj rožnatih upov. Dva vplivna brazilska sociologa in pisatelja Enclvdes da Cunhe in Oliveira Vianna sta že odločna zagovornika te črnogled-nosti. Često je slišal pisec teh vrstic ta-le očitek izobraženega Brazilca: »Česa pa se lahko nadejate od naroda, ki poteka * Glej »Žis« št. 5, knj. 6. iz Portugalcev, Indijancev In črncev?« V tem primeru je brezplodno odgovarjati, češ. da je najboljše iskati odgovor v zgodovini nego v življenjeslovju in da utegne biti verjeten vzrok sedanje« ga zla v okolju, ne pa v organskem značaju naroda; da ni kriva toliko rasa kolikor vpliv raznih med seboj zavisnih sil, ki so delovale na tem ozemlju. Stoletja so gospodovali v Braziliji prezgodaj izčrpani in dekadentni Portugalci, štiri stoletja je trajalo suženjstvo; vzdrževala se je kolonijalna izolacija (osamljenje), a dotok naseljencev je bfl preslab in premalo zdrav; tudi kulturna vzgoja je bila zdaleč nezadostna itd. Brazilija je s prirodne in kulturne strani po svojem obsežnem, deloma še vedno neraziskanem ozemlju, s svojimi zelo različnimi kakovostmi tal, s svojim raznoterim podnebjem in človeškimi tipi sila zanimiv, velik in dokaj neznan svet. Kako malo pozna inozemstvo to ogromno deželo! Kdor ne ve, da je Brazilija po izvoru in jeziku portugalska, ne bo razumel tudi brazilske kulture in zlasti ne ondotnega rasnega problema, zakaj obema je dala značaj večstoletna por« tugalska kolonizacija. Brazilija ni samo ena najbogatejših izmed dvajsetih dežel latinske Amerike. marveč je tudi eno največjih ozemelj, ki tvorijo latinsko Ameriko. Portugalska Amerika stoji nasproti španski Ameriki z ozemljem in prebivalstvom, ki obsega približno dve tretjini ozemlja in prebivalstva španske Amerike. Portugalska Amerika je politična in nacionalna enota, ne pa — kakor španska Amerika — pisana zmes držav. Ta njena enotnost, ki je brez dvoma nje odlika, poteka iz samega sistema portugalske kolonizacije. Različni načini naseljevanja, ki so v zvezi z zgodovinskim razvojem matic in njih prekomorskih posesti, so ustvarili očitne razlike med obema sekcijama latinske Amerike. Medtem ko je Španec zmerom držal v desnici meč. v levici križ in iskal pustolovščin in pro-seJitov, je prozaično in realistično ustrojen Portugalec izrabljal svoj delež na Novem svetu za namene, ki so bili v idealnem skladu z značajem nove zemlje: osnoval je največjo poljedelsko kolonijo, znano širom zemlje po sladkorju, tobaku in drugih tropičnih pridelkih. Medtem ko je bilo v Severni Ameriki komaj nekaj sto naseljencev in ko so se Španci bavili samo s tem. da čim bolj izmozgajo Mehiko in Peru. je Portugalec obljudil brazilsko obalo od reke Amazonke skoraj do La Plata s pravo verigo, zdravih, cvetočih naselbin. To je dosegel s trojnim sistemom: s plantažnim gospodarstvom, suženjstvom in rasnim križanjem. Portugalska je gojila že v 15. stoletju trgovino z afriškimi sužnji in je videla v sladkorni pesi in v plantažnem suženjstvu bistven del svojega oceanskega prometa. V naslednjih stoletjih je obvladala s prebivalstvom, ki ga ni bilo več ko poldrug milijon, ogromno državo z Brazilijo, največjim delom azijske obale in z vzhod-noimdijskimi otoki. Iz državnih razlogov so v Braziliji celo pospeševali rasno mešanje, ki so se mu posamezniki vdajali često tudi iz navade in zaradi sile. Bele ženske so bile v prvih časih redkost, zato so prvi naseljenci živeli s svojimi indijanskimi in zamorskimi sužnjami v divjem zakonu, čeprav so bili potomci takih zvez često sprejeti v razred gospodujočih ali pa uvrščeni med sužnje, se je vendar počasi razvijal med gospodujočimi in sužnji koristen in potreben razred svobodnih ali napol svobodnih slug. Tako je tedaj Brazilija rastla iz suženjskega družab. nega sistema, v katerem je bil beli živeli številčno zelo šibek, zbog česar so bile vezi med sužnji in gospodarji bolj nego drugod zrahljane. Bilo pa bi napak, če bi mislili, da ni bilo sovražnosti med temi osnovnimi etničnimi skupinami: belci, Indijanci in črnci. Dejstvo, da je bil gospodujoči in posedujoči razred pretežno bel, suženjski indijanski ali zamorski in vmesni (brezposestni) razred pa bastard, je povzročilo mnoga trenja med rasami. Z druge strani pa je portugalska kolonizacija že po svojem značaju izključevala strogo raso in razredno istovetnost, kakor je obstojala v angleških in nizozemskih naselbinah. V teku treh stoletij kolonialnega gospodstva so se razna nasprotstva počasi, a stalno ubla-ževala. Posebno pa je pospešila njihovo nazadovanje doba, ki jo označujejo boji za neodvisnost (1808—1831). ki je odpravila politično in socialno gospodstvo evropskih Portugalcev v Braziliji; v ta namen je bilo treba, da so se vsi svobodni Brazilci ne glede na rasne razlike združili v boju zoper matično deželo. Nastopila je doba modernizacije brazilskega življenja in z njo vred počasna odprava suženjstva (1808—1888); leta 1889. je bila proglašena republika, ki je pospešila socialno izenačevanje in spajanje raznorodnih življev. Značilno je dejstvo, da je nagla, katastrofalna rešitev suženjskega vprašanja v Zedinjenih državah poostrila rasna nasprotja in povzročila v narodnem telesu pravo rakovo rano. dočim je razumna, konstruktivna rešitev istega problema ustvarila v Braziliji dotihmal neznano skladnost in solidnost. Brazilija danes ne pozna rasnih razlik in problemov v severoameri-škem zmislu. Povsod v Braziliji so pripadniki barvnih ras celo čisti črnci in Indijanci se sprejemajo v najboljšo družbo in v visoke službe, če si le pridobe potrebne kvalifikacije. Številni znameniti politiki, umetniki in pisatelji Brazilije imajo več ali manj suženjske krvi v sebi. Vzlic temu pa rasne meje še vedno teko v glavnem tam, kjer so razredne meje. Čim nižji je razred, tem temnejša je kri. Zato so rasno mešani zakoni pri najnižjih družabnih razredih še vedno najpogostejši. Evropski priseljenec v splošnem s svojo izobrazbo prekaša Braziljanca iz nižjih družabnih plasti, zato si kaj kmalu izboljša položaj. Ne- groidni živeli zaostaja zaradi tega, ker se vzlic odpravi suženjstva še vedno ni povsem otresel te žalostne in prikrite dedščine. V podobnem položaju je tudi indijanski živeli Ta premotrivanja veljajo seveda le za deželo v splošnem, ne pa za vsako njeno posamezno ozemlje. Dolino Amazone naseljujejo skoro izključno čisti ali mešani Indijanci. Primorsko ozemlje od Pe-rnamibuca do Bahie je čez 60 odstotkov negroidno. Štiri južne države so najmanj s tremi četrtinkami bele. Belci iin tako zvani »belci« ne prevladujejo danes le po številu in družabno, marveč so tudi v neprestanem vzra-stu: dotok izseljencev iz Evrope nene-homa množi njihove vrste. Od začetka 18. stoletja do danes je sprejela Brazilija približno tri in pol milijona naseljencev, med njimi več kot devet desetin Evrop-cev. Po dokončni odpravi suženjstva v 1.1856. nima negroidni živelj več nika-kega dotoka. Črnci in Indijanci se bližajo počasi, a stalno svojemu koncu; ubijata jih prevelika umrljivost in izčrpanost. Z drugimi besedami: prebivalec Brazilije bo čedalje bolj bel. Brazilski rasni problem bo že popolnoma rešen takrat, ko bo v Severni Ameriki postal najbolj pereč in opasen. Dr. F. Kopstein, kolonijalni zdravnik hotandske vlade črna naočarka, V zapadni Indiji, na Malajskem in na Sundaškem otočju živi kača-naočarka, o kateri pripovedujejo domačini uprav strahotne reči. Vsako pleme jo pozna pod drugim imenom: domačini na vzhodni Javi jo imenujejo svinjsko ali črno kačo, Malajci pa bljuvajočo kačo. Priimkov ima toliko, da si nisem mogel vseh zapomniti. Na Javi jo poznajo vsi in si šepetaje pripovedujejo take dogodivščine, da se ti ježe lasje. Strah domačinov ima seve velike oči in mnogokrat se je zgodilo, da so mi domačini z vso opreznostjo in svetim strahom prinesli »bestijo«, ko pa sem odprl desetkrat previto in prevezano bambusovo košaro, me je pogledala z dna kaka nedolžna vodna kača, ki jih na stotine lazi za žabami in hrošči med trsjem in bičevjem. Ker se temna kri v zgornjih družabnih plasteh ne kaže veliko in ker se rasno mešanje izvršuje od spodaj navzgor, se zdi, da je vodstvo Brazilije prešlo za vedno v oblast bele rase; tako bodo belci reševali vse osnovne probleme brazilske civilizacije. Toda povprečen Brazilec ne bo nikdar popolnoma bel, vedno se mu bo poznala barvna primes in sicer po pokrajinah, iz katerih poteka. Ce pa vzamemo Brazilijo kot celoto, lahko trdimo, da bo Brazilec bodočnosti predstavljal novo raso, ki ne bo ne bela ne indijanska niti negroidna. Življenski pome« Brazilije za svet je v dejstvu, da so se v tej deželi reševali in se še rešujejo osnovni problemi civilizacije. Počasna odprava suženjstva, pri čemer se je etnično amalgovanje postavilo na sedanjo konstruktivno osnovo, je, če ne edin, pa vsaj najvažnejši moderni primer fundamentalne, socialne in gospodarske preosnove cele družbe brez vojne, revolucije ali drugačnega nasilja. V mnogih drugih deželah so zaradi istih problemov tekli potoki človeške krvi, Brazilija pa je pokazala, da se tudi taki težki, zapleteni problemi lahko rešijo z mirovno politiko. ki bruha strup Vsi radovedni obiskovalci, ki sem jim na Javi razkazoval naš laboratorij za pridobivanje kačjega strupa in njegove nevarne gojence, so me spraševali: »Ali je njen pik nevaren, smrtonosen? Ali ni nobene pomoči?« Pred vsako kletko so se ponavljala ta stereotipna vprašanja. Največjo pozornost pa je kazal vsak za tajinstvene črne naočarke, ki človeka s svojim čudnim vedenjem na mah hipnotizirajo, da obstane kakor ukopan pred njimi. Stikal sem po vseh prirodoslovnih knjigah, da bi se natančneje poučil o teh nenavadnih kačah, toda nikjer nisem na» šel nič podrobnejšega. Popisujejo se sicer navadne naočarke (kobre), ki jih pozna vsak krotilec kač, ali o črnih na-očarkah, ki straše po Nizozemski Indiji po Sumatri in Javi, ni v knjigah ne duha ne sluha. Na preži Vse črne naočarke, ki sem jih imel zadnja leta v rokah, so bile po hrbtu črno rjave, redko kdaj bleščeče črne. Po trebuhu so vselej svetlejše barve. Kratek 2. Če pa je bik kaka. oseba samo sumljiva, da je izvršila ka« ko hudodelstvo, je moral tak priviligi« ranec (»Burgfrieder«) najprej uvesti preiskavo in ugotoviti, če je potrebno strogo izpraševanje, t. j. tortura. V pri® meru, da se je to vprašanje potrdilo, je moral graščak izročiti osumljenca tekom 3 dni sodniku, v nasprotnem primeru pa osumljenca izpustiti (»erle* digen«) ali pa ga kaznovati zaradi ka« kega morebitnega prestopka. Večkrat pa so imeli posamezni graščaki celo pravico strogega izpraševanja, t. j. uporabiti torturo tako, da je deželsko sodišče izreklo le končno sodbo in sodbo izvršilo. Umevno je, da je pra* vica pomirja — posebno v zadnjem primeru — igrala v čarovniških proce« sih zelo važno vlogo, ker ni bilo mogo« če čarovnika zasačiti »in flagranti« in je bilo na natezalnici izsiljeno »prizna« nje« podlaga obsodbe. Tudi je imel priviligiranec možnost na ta način re» šiti to ali ono osebo pred sodnim za« sledovanjem. Kompetenčni spori med posamezni« mi deželskimi sodišči oz. med dežel« skimi sodišči in opravičenci pomirja so bili zelo pogosti. Glavni vzrok teh sporov so bile različne pravice posa« meznih sodišč, stare tradicije itd., ra« zen tega pa tudi nazori tedanjega ča« sa, da je krvno sodstvo zasebna pravi« ca posameznega sodnega gospoda in vir bogatih dohodkov. Zato so bili vsi ti spori vedno pozitivni, t. j. vsako so« dišče, ki je po danih razmerah moglo priti v poštev, se je smatralo za pri« stojno. Če se je čutil kak posestnik so« dišča ali kak priviligiranec, ki je imel pravico strešne kapi ali celo pomirja, vsled kakršnekoli odredbe kakega so« dišča prikrajšanega, je zahteval naj« prej zadoščenje za storjeno krivico (»Kontentierung«), t. j. vpostavitev v prejšnji stan in plačilo primerne glo« be, ki je znašala včasi do 200 zlatnikov, tekom 8 do 14 dni. Če se tej zahtevi ni ugodilo, je vložil užaljeni pri dežel« nem glavarju v Gradcu tožbo zaradi »motenja posesti«, sklicujoč se na svo« je zajamčene pravice in privilegije ter na slične precedenčne slučaje. Nato so se vlagali obojestransko dolgovezni in juristično vsestransko utemeljeni in zasukani pripravljilni spisi in predlogi, dokler ni končno izšla sodba. Pogosto so se začeli in nadaljevali taki prepiri zgolj iz nagajivosti in častihlepnosti ter trajali več mesecev, večkrat celo ved let. Taki procesi so, seveda stali mnogo čienarja, večkrat celo premožen nje. Stroške je morala plačati stranka, ki je končno v pravdi podlegla. Zato 60 se taka kompetenčna vprašanja re= šila često tudi »via facti«, t. j. s silo ali z zvijačo, n. pr. da je užaljeni z obo« roženo silo ali pod kako zvito pretvezo odpeljal svojega podložnika ali klijen« ta, ki ga ie dalo aretirati tuje sodišče. Seveda so imele take rešitve sporov za posledico nove dolgotrajne prepire. •Ves ta čas pa so vzdihovali ubogi »objekti«, t j. osumljenci v skrajno zanemarjenh ječah, dokler se ni začela slednjič preiskava, oz. razprava z vse« mi strahotami nečloveške torture, ki se je končala v čarovniških procesih skoraj vedno s smrtjo na grmadi. Ogromni stroški pa so se krili iz zapu« ščine obsojenca. Često ni zadostovalo vse imetje obsojencev za kritje teh stroškov. V takih primerih so morali trpeti stroške sorodniki obsojenca. Tako so prišle mnoge rodbine na bera--ško palico. Pa tudi lakomni sodniki so večkrat namenoma zavlačevali pravde, da so iztisnili tako tem bednim žrtvam še zadnje beliče. — V čarovniških pro« cesih so bili dolgi samo preiskovalni zapori. Razprave pa so se vršile neobi« čajno hitro, medtem ko so trajale druge kazenske zadeve po cele mese« ce. Saj je bilo čarovništvo »izjemno hudodelstvo«, za katero je veljal iz« jemni (sumarični) postopek in saj so skušali vneti sodniki čimprej iztrebiti cerkvi in državi nevarne čarovnice. Tako se je n. pr. začel proces zoper neko Apolonijo pri deželnem sodišču na Hrastovcu dne 22. junija 1661; dne 27. junija pa se je že vršila smrtna kazen. Sodne razprave so se vršile prvotno in deloma tudi še v tem času pod mi« lim nebom na krajih, ki so bili za to že od nekdaj določeni. Taka mesta omenja še štajerska Karolina (II. del; čl. 8). Navadno pa so se vršile razpra« ve v tem času v mestih" in v trgih v mestni (trški) hiši, v graščinah in v samostanih, skratka na bivališču soda nega gospoda. Nad vhodom sodišča je bila kot znak krvnega sodstva lesena roka z mečem. Sodna dvorana je bila razdeljena z leseno ograjo (»die Schran« ne«) v dva dela: en del je bil določen za sodišče, drugi za poslušalce. Zato se imenuje sodišče večkrat »die Schranne«, sodba pa »das Schrannen« recht«. Razprave so se mogle vršiti vsak dan, razen ob nedeljah in prazni« kih, in sicer vedno v času od solnčne« ga vzhoda do solnčnega zahoda (»bej scheinender Sonne«). Uradni jezik je bil samo nemški (po odloku cesarja Ferdinanda I. iz 1. 1555). Umevno pa je, da so se morali sodniki posluževati pogosto našega jezika, ker stranke nemščine niso umele. Po dogovoru, ki so ga sklenili 1. 1538. štajerski deželni stanovi z vlado, je moral biti deželni krvni sodnik vešč slovenščine (»der windischen Sprache machtig«. Plannert str. 44). Dne 12. sept. 1637. pa so poročali stanovi vladi, da mora biti celjski deželni sodnik zmožen za» sliševati ujetnike, češ da se ne more zanašati na tolmača, ker bi bili sicef ubogi grešniki prikrajšani (Dolenc str. 144). Vpliv slovenščine se pozna tudi v raznih slovenskih izrazih, ki jih nahajamo v sodnih spisih kakor n. pr. »Colline, Gobantzen, Pogantzen, Trat« ten« itd., posebno pa v imenih hudičev. Osemdesetletnica madžarskega poraza pri Vilagošu Nedavno je poljska republika dala prepeljati posmrtne ostanke generala Jožefa Bema, junaka iz bojev poljskih vstaj zoper rusko nadoblast. Pot narodnega junaka, ki je kljub hrabrosti in vojaškim sposobnostim korakal od poraza do poraza ter sklenil svoje življenje v daljnem Alepu kot turški vojaški dostojanstvenik Murad-paša, so Madžari izrabili za veliko narodno manifestacijo, spominjajoč se svojega brez- uspešnega upora proti habsburškemu nasilju. Poljski general Bem je tedaj vodil madžarske vstaške čete proti avstrijski vojski in ji prizadeval poraz za porazom, dokler ni naletel na nasprotnika, ki je stri madžarsko vojsko, kakor je bil stri prej vstaško vojsko na poljskih ravninah. V burnem letu 1848. je tudi Madžare ohrabrila februarska revolucija in dunajski upor v maju mesecu, da so se z večjo silo zavzeli za pravice ogrske države in za popolno osamosvojitev izpod oblasti Dunaja. Ker je bila Avstrija v veliki zadregi, je cesar Ferdinand dovolil Madžarski ustavo in pozval na Celo prve madžarske narodne vlade voditelje dotedanje opozicije Deaka, Kos-sutha, grofa Batthyanyja, Szechenyja Cn dr. Madžarski državni zbor je začel dosledno delovati za madžarski centralizem ter za popolno odcepljen je Ogrske od avstrijskih dežela. Nacijoinalni Šovinizem je odbil Hrvate in Srbe od Madžarske, da so se borili za kraljevino Hrvatsko in za srbsko Vojvodino proti flasilni madžarizaciji. Medtem je madžarska vlada že sestavila vojsko 200 tisoč mož, ki je pa Dunaj ni priznal, ker so mu zmage Radeckega v Italiji vrnile nadutost in oholost, lastnosti, ki sta bili od nekdaj najvišja modrost dunajskih -vladajočih krogov. Ban Jelačič Boji, ki so se odigrali tik pred nastopom cesarja Franca Jožefa in ki so v, prvem letu njegove vlade utrdili majajoči se habsburški prestal, so klasičen primer, kako često so Slovani reševali in rešili habsburško Avstrijo, ki se jim je za pomoč redno oddolžila s črno ne-hvaiežnostjo, da je nje nečastno in nemoralno početje prišlo naravnost v pregovor kot zahvala habsburške hiše. Po izvršenem prelomu med Dunajem in PeSto so najprej Hrvatje reševali Avstrijo. Ban Jelačič je bil sicer % septem* bru poražen, koncem decembra pa je potolkel vojsko vstaškega generala Perczela. Na severu je prodiral proti Požunu in ga zavzel VVindischgratz, nakar so vstaši morah izprazniti tudi v Budimpešto. Madžarska vojska je bila tepena na vsej črti, samo poljsiki general Bem je v Erdelju zmagovito prodiral in očistil vso deželo avstrijskih siL Zaradi tega in zavoljo neuinljivega obotavljanja Windischgratza se je generalu Gorgeiju posrečilo, da je zbral raztepene vstaše, osvojil vzhodno Slovaško in pognal avstrijskega generala Schlika preko Karpatov nazaj v G akcijo. Wiudischgratz je dosegel sicer še eno zmago nad generalom Dembinskim, Poljakom, ki je vodil srednjo madžarsko vojsko, ko pa je Gorgei prevzel vrhovno poveljstvo, sta doživela Wra-dischgratz in njegov naslednik Welden v aprilu in marcu štiri odločilne poraze. Avstrija je morala izprazniti Ogrsko in Madžarom so zmage vlile toliko samozavesti, da so 14. aprila v državnem zboru v Debrecinu odstavili habsbu-r-ško4otarinško dinastijo ter proglasih popolno samostojnost dežel ogrske krone. V tem kritičnem trenutku je mladi cesar Franc Jožef zaprosil pomoči pri ruskem carju Nikolaju I„ ki ni imel mč nujnejšega, nego da je tako^ poslal pomoč poginjajoči Avstriji. Ta pomoč je bila popolnoma nesebična in 180.000 ruskih mož je šlo prelivat svojo kri pw volji svojega gospodarja, da pomagajo do življenja kasnejšemu najhujšemu sovražniku »sega Sbvaasjva, zlasti Ra«, sije. Eua ruska armada je udarila preko Srednjih Karpatov v Erdeljs&o, porajala generala Bema in ga potisnila v Ba-nat Druga, glavna ruska vojska, močna 130.000 mož, pa je pod generalom Paskievičem prodirala iz Galicije na Slovaško in potiskala vstaše profi jugu. Medtem je Jelačič 7. junija ponovno porazil generala Perczela ter obsedel Pe-trovaradin, Avstrija pa je tudi poslala novo armado pod generalom Haynauotu proti Madžarom. Avstrijska armada je štela le 80.000 mož in bi bila brez ruske pomoči brez dvoma potolčena. Tako pa je med nedelavnostjo sicer sposobnega vstaškega generala Gorgeija, ki je M v sporu s Kossuthom, napredovala in 13. julija zopet zavzela Ptešto. Dei ruske vojske pod nemškim, genorakaa L&- digerjem je sicer pri Vacovu utrpel 17. julija delni neuspeh, vendar je bila Gorgeijeva stvar izgubljena in moral se je v spešnih pohodih umakniti v Poti-sje. Ruska vojska ga je zasledovala, general Haynau pa je s svojimi četami drugega za drugim porazil ostanke armad Bema in Dembinskega. Oba Poljaka sta se umaknila v Turčijo, kjer sta prestopila v islam in ostala do smrti v službi turške vojske. Mogočna ruska sila, ki je bila po številu nadmočna vstaškim četam, je v parmesečnem pohodu zmrvila vstaško vojsko, koje poslednja 22.000 mož bro-ječa armada se je 13. avgusta 1849. 1. vdala Rusom pri Vilagošu v aradski žu-paniji. Generalu Gorgeiju je Rusija iz-poslovala svoboden odhod, nad ostale voditelje pa je spustil kruti Haynau svoje rablje, da so jih pobesili in postre-lili v kolikor se jim ni posrečilo pravočasno uiti v tujino. Madžarska vstaja je bila s slovansko silo zatrta. Za Gor-geijem sta kapitulirala še dva slovanska generala: 17. avgusta se je vdal Dam-janič v Aradu, 27. septembra pa Slovak Klapka v trdnjavi Komarno. Ruska vojska se je vrnila po končani vojni domov in isti car Nikolaj, ki je tako velikodušno pomagal neizkušenemu dečku Francu Jožefu, je moral uvideti že čez pet let svojo nepopravljivo politično pogreško. V krimski vojni leta 1853. je Avstrija udarila s svojo vojsko ......................................... Rusom za hrbet in zasedla MoldavsKo, da tako uresniči pregovor o tradicionalni nehvaležnosti habsburške dinastije. Car Nikolaj je to svojo pogreško kasneje priznal in pravijo, da je nekoč dolgo stal pred sliko poljskega kralja Jana Sobieskega, ki je 1. 1683. rešil Dunaj in Avstrijo strahovitega turškega napada. Car je dolgo motril podobo Sobieskega, naposled pa resignirano vzdihnil: »Midva sva dva osla, ti si rešil Avstrijo Turkov, jaz pa Madžarov. Oba sva dobila za to zasluženo plačilo.« Še hujše pa se je godilo Hrvatom in Srbom; dobili so za plačilo zvestobe isto, kar je Madžare doletelo zavoljo upora in veleizdajstva: Bachov absolutizem. Bili so celo na slabšem in so prišli z dežja pod kap. Avstrija je morala zaradi neuspehov na italijanskem in rimskem bojišču odnehati Madžarom in pri tem so plačali račun madžarsko-du-najskega spora Slovani. Za njih zvestobo v resnem trenutku jih je Avstrija izročila na milost in nemilost madžarski maščevalnosti, ki ni poznala meja in koje sila je bila strta šele v svetovni vojni. Popravi. Na str. 124, 2. odstavek 1. vrsta toda (ne tudi) rakovice (ne zakovice). — Na str. 136. druga kolona 11. vrsta izbirati (ne izbirati), ista stran 2. odstavek 3. vrsta na sol n enih višavah (ne da...). Današnja umetniška priloga Umetno jezero v Završnici po originalu prof. Jan. Ravnika, nam odkriva skoraj docela nepoznano lepoto Gorenjske. Nad Žirovnico je zajezen gorski potok, da tvori jezero, čigar voda drvi po ceveh v elektrarno globo* ko v strugi Save in goni velike stroje za proizvajanje elektrike, ki razsvet» ljuje domala vso Gorenjsko. *21VLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. » Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja. na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnik ar. — Za »Narodno tiskamo d. d.« kot tisk aro ar ja Fran JezeršeJc. — Vsi v Ljubljani^ Foto Janko Ravnik Umetno jezero v Završnici