Našim malčkom Matjažek Junaškega Slovenca povest v slikah 12 Nočne ptice so prhutale med vejami in ropale tuja gnezda. Razločno je čul plašno prhutanje in jok napadenih ptic. Srce se mu je krčilo. Napenjal si je možgane in koval načrt, kako dobiti očeta, če ga ni med mrtvimi... Oh, gotovo ga ni...! Nič pametnega ni iztuhtal. Preslab je, da bi prevrnil grajske zidove. Zajokal je v nemoči. Ni pa videl dveh temnih senc, ki sta se mu kradoma bližali... Bila sta dva biriča, grajska hlapca, ki sta z gradu opazila ogenj. Oborožila sta se in se podala v gozd, misleč, da se tamkaj skrivajo še ostanki razbite kmečke vojske. Grof je namreč razpisal nagrado — tri cekine za živo glavo. Tiho sta se plazila od drevesa do drevesa. Ob ugodnem trenutku pa sta planila in ga prijela. Matjažek je zajokal. Močno se je prestrašil. Prav nič ju ni motilo, da je bil njun jetnik slaboten deček. Veeslo sta se krohotala in ga zvezala z vrvjo. Potem sta odvezala še konja, nakar so krenili proti gradu. »Haha!« se je režal brkati birič, »na lep način sva zaslužila tri cekine! Prebito bo še moče v mojem želodcu!« — »K-k-kaj p-pa konj, a?« je rekel drugi in si pomel roke. Matjažek pa je jokal. Surovo sta ga suvala, zdaj-zdaj ga je kateri oplazil z vrvjo. (Dalje prihodnjič) USEKAL SE JE... Čiv-čiv-čiv-civ! Nam tudi malo daj! ¦J ^ Konj se je razjezil: »Hej, mrhe!« Vrabci so veseli koruzo zobali...