Štev. 10.                   V Iijubljani, l. Vinotoka 1903.                   Leto IV.
Jesenske pesmi.
w                                                                             I.                                                        I     •
jesenski čas ...                                             Oj, pridi, sneg,
Moreči mraz                                                   zapadi breg,
po polju prazneni  gre;                                  zamrzni, potok ti,
kjer bil je vrt,                                                da tja na led
zdaj vlada srnrt,                                             zadrsat spet
podijo se megle.                                             enkrat se bomo šli!
2.
Po nebu pa beli oblački                            In rekli so meglatn oblački:
v neskončne daljave plavajo;                     ,,Oj, pojdite z nami v daljni kraj,
nad rekami lahne meglice                          kjer sije nebeška zdaj p6mlad,
počasi in žalostno tavajo.                          kraljuje cvetoči maj!"
Za njimi meglice so plule na daljno, pusto ravan, kjer grenke so solze rosile na zemljo ves dolgi dan .  . .
3-
Pred kratkim je cvela  Iep6 še poljana,          Tako izpreminja čas ure nam jasne
zdaj mrtva in pusta pred nami leži;               in venec življenja \z njih naredi,
prej s cvetjem in petjem je bila obdana —          a kadar oko nam na veke ugasne,
zdaj jata gavranov nad njo se podi.               pozabljeni ležemo v krilo prsti!
Borisov