Slovenski
GLASNIK
Lepoznansko-podučen list
List U.     V Celovcu 1. junija 1867.       Letnik X.
Ilijade šesti spev.
(Poslovenil Fr. Celestin.) (Diomedes in Glävkos.   Hektor in Anđrćmaha) (Konec).
Hišnja reče tako, odide od doma pa Hektor Sopet po potu tem istem po ulicah zidanih krasno. Ko pa đosp5 grede skoz mesto veliko do skajskih Vrat — ker ravno tu je hotel iziti na polje — Žena Andr6maha tu bogata naproti mu ravno Hitro priteče, hči jun4ka Ejetijćna, Onega, kteri prebival pod lesovitim je Plakom, V Tebah pod Plakom, može vladajo Kilikijance; Hčerko njegovo zasnubil je Hektor z opravo jekleno. Ta mu naproti je prišla, družica pa ž njo je hodila Dete nježno noseča na nedrijih, čisto še mlado, Hektorju sina preljubega, zvezdi podobnega svitli, Kterega Hektor zval je Skamändrija, ali vsi drugi Astijandkta, saj Hektor edini branil je Iljon. Nasmejal pa se on je, tiho gledaje otroka. -K njemu pa blizo pristopi Andromaha, solze livaje; Roko tu Jiu poda, govori pa besede in pravi:
„0j ti nesrečnež, zatrfe te pogum še, in nič se ne smili Nježen ti sinček, ni jaz nesrečna, ki kmalo bom vdova Tvoja! Ker pobili te v kratkem bodo Ahajci, Vsi vkup pri lomasti vši; najbolje pa meni bi bilo, Ko bi tebe zgubila, verniti v zemljo se, saj ne Bode veselja mi več, če tebe doseže osoda, Ampak le reve, saj nimam očeta ni matere ljube. Ker ubil očeta je mojega hrabri Ahilej, Kilikijdncev razrušil pa mesto prijetno in lepo,    . Tžbe z vrati visocimi, ubil pa je Ejetijöna,
11
162
Vendar ni mu orožja pobrM, ker bal se je v srcu; Ampak sežgal je je s krasno, umetno kovano opravo, Tudi postavil gomilo mu; krog pa vsadile so jelše 420   Vile planinske, hčere egido viht^čega Zena.
Sedem tudi imela sem bratov v očetovem domu, Eden in isti dan pa v H&d so se vsi preselili: Vse pobil junaški je brzonogi Ahilej Pri počasnih govedih in belorumenih ovčicah.
425   Mater, ktera vladala je lesovitim pod Plakom ,
Sim je pripeljal potem s pridobitkom obilnim še drugim. Brž jo je, sicer oprostil prejevši odkup neizmeren : Ali dom4 ustreli jo streloljuba Artemis. Hektor, oj ti si tedaj mi oče in mati preljuba,
430   Ti si edini mi brat, in ti mi zaročnik cvetoči! Ali sedaj se usmili, ter tukaj ostani na stolpu, Sina nikar si ne stori sirote, sopruge pa vdove! Vojsko na smokvin griček postavi, kjer se najlaglje Pride v mesto, ter dobi se z naskokom zidovje !
435   Trikrat poskuš&li tam so nask6k najboljši junaki Krog Ajantov ??? in slovečega Idomeneja, Krog Atridov in krog Tideja hrabrega sina: Ali je dal jim sovfet kdo v vedeževanji izurjen, Ali pa samo srci je spodbada, ter jim veleva".
440 Njej odgovarja na to pa Hektor s kacigo grivato
„Tudi mene skerbi to zares, oj žena, pa silno Bilo Trojancev me sram in Trojank bi repače nosečih, Ko bi kakor plašljivec od daleč ogibal se boju. Tega mi tudi sred ne veleva, saj znam se junaško
445   Vesti zmeraj, ter se boriti pri pervih Trojancih, Varovati veliko očetovo slavo in svojo! Ali prepričan zarćs sem trdno v srcu in v duhu: Dan bo napćčil, da takrat padlo bo Ilios sveto, Prijamus, in pa v kopji preslavnega Prijama ljudstvo.
450   Ne težž me tako pa Trojancev reve prihodnje. Da še cel6 ne Hdkabe, tudi ne Prijama kralja, Niti vseh bratov, ko bi jih mnogo vrlih junakov Popadalo v prah pod meči sovražnikov naših. Kakor tvoje, če kdo bi Ahajcev oklepe nosečih
455   Jokajočo odpeljal te, dan svobode ti vzevši. Ko bi v Argah bivaje ti drugi predla tekanje. Ali nosila vođ6 iz Mesejde ?? Hiperžje V britki nevolji, pregorka pak bi te morala sila ! Djal bi nekteri pač tu vidč te solziee točečo :
460   Hektorja žena je ta, ki prvi bival je v boju
Konjekrotilcev Trojancev, borečih okoli se Troje. Blizo tak6 bo govoril nekteri; prevzela pa žalost Nova te bode, mož4 zgubivšo robstva branilca Ali mrtvega naj pokrije nasuta me zemlja,
465   Preden začujem upiti te ter te odpeljejo vragi".
Seže pa rekši tako po sinčeku Hektor sloveči,
163
Ali dete nazaj se v naročje dojnice z opasom
Lepim stisne kričž, ljubečega otca se zbavši,
Svitle oprave plašž so in pa tresoče se grive, 470   Ktero je videlo z vrha kacige pregrozno migljati.
Oče ljubeči na glas se zasmeje in mati čestita.
Urno z glave potegne kacfgo Hektor sloveči,
Ter jo položi doli na tla svitlo blisčečo.
Ko pa je ljubega sina poljubil in pestoval v rokah, 475   K Zenu zamoli glasno in k drugim bogoTom in reče:
„Zen in vi drugi bogovi, oj dajte, da tudi bo ta-le
Sin moj, kakor sem jaz izboren med vsemi,
V moči odličen tak6 in da v Ilju bo vladal mogočno.
Naj ?????? pa kedaj : zel6 je prekosil očeta, 480   Ko se iz vojske bo vrnil, krvavo orožje pa nesel
Vbivši so vraga, in mati naj veseli pa se v srcu!" Rekši tak6 položi na roke ljubi soprugi
Svojega sina, ta ga še stisne na prsi dišeče, •     Solznih oči se smehljaje; stori se pa ino soprugu, 485   Boža z roko jo ljub6, govori pa besede in pravi:
„0j predraga, nikar ne žaluj preveč mi v srcu,
Saj me k Hadu nikdo osodi vkljub spravil ne bode;
Ali, menim, vbežati osodi ne more nobeden
Niti plašljivec niti junak, vsak kdor se rodil je, 490   Ti pa pojdi domu in svoja dela opravljaj ,
N4voj in preslico, pak velevaj svojim družicam
Delo opravljati. Možje pa skerbe naj za vojsko
Vsi vkup, najbolj pa jaz, kateri prebivajo v Ilju". To le izusti in vzame kacfgo Hektor sloveči 495   Z grivo ozalšano, tu pa odšla je ljubljena žena,
Oziraje nazaj se, solzć tekoče livaje.
Kmalo dospela potžm je v palačo zidano krasno
Hektorja možemorilca, dobila pa tam je veliko
Dekel, ktere v jok in tarnanje je spravila vse vkup. 5Ö0   Obžalovale so te še živečega Hektorja v hiši;
Vrnil iz vojske nikdar se ne bode, djale so namreč,
Vbežal junaštvu nikdar in silnim rokam ahajskim. Tudi Paris se ni obotavljal v visoki palači,
Ampak je, oboroživši se s krasnim orožjem olepšanim z jeklom, 505   Hitel po mestu pot^m, se na brze nogž zanašajo.
Kakor če konj izpočit, obilno napasen pri jaslih
Uzdo raztrga, in urno zbeži ceptaje po polji.
Vajen kopati v valovih se reke krasnotekoče,
Stopaj6č ponosito; drži pa glavo po konc?, 510   Grive vihrajo krog pleč, in ves je ponosen lepote,
Nosijo lehko nogž ga v hlev in na konjsko pasišče:
Paris Prijamov sin je tak6 znad Pergama vrha
Ves v orožji odšel je bliščeč se, solncu podoben,
Poskakovaje veselo, noge so hitre ga nesle. 515  Kmalo je došel brata, Hektorja vrlega, ko je
Hotel iz mesta oditi, na kterem kramljal je z ženico,
11*
164
Tega nagovori Aleksander bogom enaki: »Tebe, predragi, zel6 hitečega res da mudim te Odlašaje, in čas sem zamudil po tebi določen \"
520 Njemu odgovori pa Hektor s kacigo grivato:
„Ljubi! nikdo izmed ljudi, kateri bil bi pravičen, Dela ne zaničeval bi ti bitve, zakaj ti junak si, Ali nalašč se mudiš ter nočeš ;  sreč pa mi moje Notri žaluje, kedar le o tebi zaslišira grajanje
525   Od Trojancev, kateri trpe rev mnogo zbog tebe.
Pojva sedaj, zmenila pozneje se bova, če kdaj Zen Dopusti nebeškim bogovom vedno živečim Vrč mešalen svobode postaviti tamkaj v palači. Nožne oklepe noseče Ahajce spodivši iz Troje!"
Nočni sprehod.
(Obraz iz življenja na kmetih; spisal Andrejčekov Jože),
Mudil sem se tri dni pri svojej teti na Moravškem, kjer se mi je tako prijetno zdelo, da ne morem nikdar pozabiti tistega časa.
Šajčeva hiša, — kjer so doma moja teta, — je pol zidana pol lesena, pokrita s slamo in stoji na nekoliko vzvišenem kraji v ozki dolinici. Spodej pod hišo v dolini se vije precej velik potok — Drtišica, kjer klopočeta noč in dan dva mlina. Pred hišo pod hribom se razprostira sadni vrt z velikanskimi hruškami in jablani, ki že donašajo gotovo mnogo, mnogo let obilo sadii Šajčevi družini; od vrta dalje proti zahod-nji strani so lepo obsejane njive in spodej v dolini travniki. Na desnem bregu te dolinice stoji popolnoma skrita v sadno drevje vas Svinje in nad vasjo, celo do vrh griča Gaberka širijo se lepi vinogradi, edini v tem kraji kranjske dežele. Na vzhodnji strani vrh griča je zopet prijazna vas Negasterne in za vasjo dviga se kvišku vispka gora sv. Va-* lentina. — Na južni strani, le nekoliko korakov od Šajčeve hiše, je precej visok, obraščen hrib in vrh hriba prijazna cerkvica sv. Mohorja in Fortunata, o kterej ve ljudstvo mnogo pripovedek; na desni strani tega hriba pa, ravno konec Šajčevih njiv, je zopet majhen, pa strm holmec, kjer mole iz goščave sive podrtine starega Rožeškega gradu.
To je popis prijetnega kraja, kjer sem bil tri dni na počitnicah, kraja, ki mi je bil tako mil in drag, da ga ne morem pozabiti, čeravno je le prosto kmečko selišče.
Bilo je že pozno zvečer in cerkovnik pri sv. Mohorji je zvonil ravno k sv. Florijanu, ko smo sedeli na vrtu pod veliko tepko in večerjali. Domači so bili že trudni po trdi mlačvi ves božji dan; zatorej so se kmalo odpravili vsak v svoje ležišče; le jaz in stari oče sva obsedela še na trinogatih stolčekih in se pogovarjala, ???? je dan današnji po širocem svetu.
165
Mesec je priplaval izza hriba ter krasno obseval majheno dolinico, | in bleda luč je lukala tudi pomaloma skozi gosto drevje do naju. Ozrem se proti Rožeku, kjer so se dvigale sive razvaline iz gostega smrečja v bledi mesečini kakor strahoviti nočni duhovi, po goščavi pa je grdo skovikala sova, edina prebivalka podrtega gradii. !
„Jože!" reko mi stari Šajčev oče, „daj mi daj še pipico tobaka, ; potlej pa grem pogledat nekoliko po turščici; dozdeva se rai, da zahaja jazbec va-njo; danes zjutraj sem našel veliko storžev oglodanih po tleh", l
Ko napravijo tobak, stopijo v hišo ter prinesö dolgo puško, potem j pa zginejo, varno stopaje po razoru in skrbno ogledovaje se, med viso- J kimi turščičnimi stebli.
Meni se tudi še ni poljubilo spat; zatorej vzemem svojo pipo ter ' se napotim po stezi med njivami proti Rožeku. Mesec je svetil tako \ lepo, da se je skoraj videlo kakor po dnevi, in mene je vedno nekaj { vleklo med staro zidovje. Dolgo sem šaril po germovji navkreber; spo- \ dej pri na pol podrtej bajti je renčal pes in se hudoval nad menoj, krog glave so mi vršali grdi netopirji in tu pa tam sem izpodil kako sovo, j ki je odletela z lahnim šumenjem v drugo stran.
Prišed vrh griča splazim se na razrušeni stolp, kjer je bila nekdaj kapela, ter jamem krožiti neko prav dolgočasno pesem.   Marsikoga bi spreletela groza na tem kraji in ob takovem času, meni pa se je zdelo I šele prijetno.
Pod stolpom, kjer sem sedel, bila je nekdaj kapela, kamor so pokopavali protestante, ki so pomrli na Kranjskem, in moja ranjca mati < so mi večkrat pravili, da so njihova stara mati dobro pomnili, ko so pokopali nekdaj mlado gospo iz Ljubljane v tej kapeli, ki je bila neki \ vsa v svili in zlatu opravljena.   Nahajajo se še dandanašnji človeške i kosti pod stolpom. i
Ko se naveličam peti, jamem oponašati sovo, ki je skovikala v i drugi strani, iu oponašal sem jo tako dobro, da se je jela vedno bolj in j bolj hudovati in se mi bližati. Ko sem se tudi tega dela naveličal, jel ! sem nagajati psu, ki je še vedno lajal spodej ter posnemati njegov glas. i — Zdaj zašuml nekaj na spodnji strani grada, ondi, kjer je bilo nekdaj ! dvorišče. Ker sem bil precej visoko zlezel na stolp, videl sem lehko ; vse krog sebe; in kaj je bilo? Pod borovcem zagledam majhenega i možička s širokim klobukom in v dolgej suknji, ki je neznano hitel ko-1 pati in riti v zemljo. ^ !
„Kaj hudirja", mislim si, „ali je ušel staremu Šajcu jazbec v luk- ! njo, ali kaj-li, da ga izkopava, kdo drugi vendar nima kaj opraviti j tukaj o tem času?" — Zopet začnem oponašati zdaj sovo zdaj psa, pa; dedec se ni ganil, ampak še bolj je hitel kopati. Potem zapuham par- j krat prav močno po lovskej navadi, misle: „öe so Sajčev oče, bodo sej mi že oglasili", — pa nič. Sedaj se sklonim kvišku in zaupijem prav \ na dolgo: kdooo — paaa — siii ?! Zdajci poneha dedec in pogleda . gori; videti pa visoko na zidovji črno postavo, vrže rovnico na stran,! stisne klobuk pod pazduho in grozno široko in dolgo prekrižavši se zbeži med smrečjem v dolino tako urno, da so mu štiriletne smrečice in borovčki kar med nogami švigali. Nekaj časa sem se debelo krohotal| za njim videti ga, kako jo pleve, slednjič pa se mi je jel smiliti, zato j začnem klicati da naj počaka, da ni nič hudega, — pa vse zastonj,^
166
če sem bolj klical, bolj je dedec tekel, in kedar je prišel do kakega plotu ali meje, ni imel časa preskočiti je, ampak kar zvalil se je čez.
Videti, da se ne da potolažiti, pustim ga pri miru, potem pa zlezem z zidu ter grem gledat na kraj, kjer je kopal. Kovnica je ležala v grmovji, na tleh so bili trije križci iz leskovih šibic, pri zidu pa so bile izkopane tri majhene jame, kakor bi bil kdo polžev iskal. „Ahä", pravim, „ta je iskal zaklada, se je pa mene zbal". —
Kmalo potem poči na njivi puška. „Sedaj pa je jazbec padel", mislim si j;er se odpravim urno z grada. In res, kraj turščice v razorji so sedeli Šajčev oče in kresali gobo, zraven njih pa je ležal precej velik jazbec mrtev.
„Ali ste ga, oče ?" ogovorim jih.
„Sem mu že posvetil nemerkaju", odvrnejo smehljaje, „ki je žrl turščico, sedaj je pa ne bo več.   Poglej ga, kako je rejen !"
Nisem jim hotel koj povedati, kar sam videl, ampak slečem si suknjo in se vležem na-njo na trati ogledovaje jazbeca. Stari Šajec so mirno pušili tobak^in mi pripovedovali, kako so včasih lovili in streljali zajce in srne po Šipku in Gaberji, jaz pa sem se še vedno na tihem smejal, da sem unega dedca tako oplašil.
Kavno sva mislila iti domu, ko prisopiha po poti gori ravno uni dedec, ki je kopal zaklad. Ves razmršen in gologlav približa se nama in hoče nekaj povedati, pa sapa ga je tako silila, da ni mogel govoriti.
„Kaj pa ti je Lovrenec, da si tako zasopljen?'' prašajo ga Šajec.
„0h, — oče, — jaz, jaz sem hudi—hudi—di—diča videl".
,jE-te, pa vendar ne.   Kakošen pa je bil, in kje si ga videl ?"
„Gotovo, oče, prav gotovo; tu-le gori v Rožeku. Le počakajte, da vam povem : —
„Meni je pravil ranjki Ščetinec, ko sva v Koroščevem Benerji trebila cestne grabne, da je v Rožeku zaklad, ki gori vsako sredo večer med šmarnimi mašami. Meni se to leto neznano huda godi, ker ni nič zaslužka, zatorej sem sklenil zaklad izkopati, naj velja kar hoče. Škoda, da je ranjki Ščetinec že umrl, on bi me bil lehko podučil bolj na tanko, kako se koplje zaklad. On ga je bil tudi nekdaj kopal, pa je prišla goreča kača z gorečim repom in pol črnega moža je gledalo iz zemlje, on pa je le kopal in kopal. Potem pa jamejo deževati špičaste preklje in goreči koli, ki so tako padali izpod neba kakor sam hudiman, potlej jo je moral pa le pobrati, kakor jaz danes.
Nocoj, ko je zvonilo k sv. Florijanu, odmolil sem pet „očenašev" in pet „češčenasimarij" za Ščetinčevo dušo, potem pa še en „očenašek" za-se, da bi me Bog varoval in angeljček varuh vsega hudega, potlej sem pa vzel roviupo in šel kopat. Sedaj pa poslušajta, ???? je bilo: Urno naredim triHirižce iz leskovih šib, ki so bile letos žegnane v cerkvi cvetno nedeljo; potem pajamem kopati ondi, kjer mi je zaznamoval ranjki Ščetinec. Nekaj časa kopljem in kopljem, kar začn6 lajati psi in skovikati sove, da je vse prek letelo; kakošen glas sem hotel, slišal sem ga. Jaz se za to nisem zmenil, ker sem precej pogumen, ampak molil sem rožnikranec in kopal dalje, da je vse od mene kapalo, pogledati si pa nisem upal nikamor. Ravno sem prikopal do nekaj trdega in si mislil: sedaj-le ga pa imam, kar se vzdigne vrh zidovja sMqo velik ? mož, kakor bi bil i:; tal prir^stel; bil je veči lehko
167
rečem, nego je ta-le smreka tukaj. „Kdo pa si?!" zavpil je tako grozno nad menoj, da mi je vse po ušesih zvenelo in mdjek je letel v drugo stran v Klemenov vinograd. Mene spreleti mraz, potem pa zopet vročina, da je vse od mene curljalo. Urno vržem rovnico stran in zbežim kar morem po hosti, zraven pa sem molil vse molitvice, ki sem jih znal. Hudoba na zidu pa se mi je tako grdo krohotala in režala, da nikoli tacega, za menoj pa vendar ni šel rogaček, menda zato, ker sem molil. Ötrah me je bilo pa tak6, da nisem vedel, ali grem po nogah ali po glavi. Nikoli več ne grem kopat zaklada, če bi imel tudi cel teden požirati tešče sline".
„Kaj pa je potlej hudič rekel, ko ste bežali ?" vprašam ga.
„Nič — krohotal se je, saj sem povedal, pa nekaj je še vpil za menoj, ne vem kaj; nisem imel časa poslušati, bilo me je preveč strah. Vedite, da mi je vsak las, čeravno jih imam prebito malo, tako stal na glavi, kakor sveča".
„0h oče", pravim mu, „vi ste vendar abotni. Čemu hodite iskat zakladov v Rožek, kjer jih ni, in ravno tako tudi drugej ne ? To so same vraže In sleparije. Tisti hudič, ki ste ga videli, sem jaz, le poglejte me, ves od nog do glave. Jaz sem ondi čakal tega-le očeta, ki so šli jazbeca streljat, vi ste pa spodej uganjali svoje čiri-čare. Saj sem vas klical, da počakajte, čemu ste pa drvili navzdol, kakor bi bili nori?"
Dedec me čudno gleda, pa verjeti le ni hotel; vedno je zatrjeval, da je videl hudiča, da ga jaz mislim le oplahtati in nalegati, da ne bi ga bilo strah. Zastonj sem mu dokazoval, da ni res, on je le trdil, da je bil Jiudič na zidovji, ki varuje zaklade v Rožeku.
Šajčev oče so se smejali trdovratnemu Lovrencu ter mu djali, naj nikar več ne hodi v Rožek zakladov iskat, da se mu zopet ne prikaže kak hudič na zidu.
Lovrence ni hotel iti do svojega domovja, ampak je zlezel na Šajčev skedenj ter se zaril v sen6, niidva pa sva se še dolgo smejala njegovi priprostosti in babjevernosti. Še-le ko je mesec zašel za hribe, šla sva v sobo, kjer sva na trdi klopi prav dobro zaspala.
Moj nočni sprehod pa mi je vedno v spominu, ko sem bil nekaj časa hudič.
Popotovanje po Istri.
(Spisal Vil. Zupančič).
(Konec.) #
Cesta, po kteri sva hodila, vije se kakor kača med salinami, kjer se sol dela ali sol raste, kakor bi kmet rekel, in ravno zdaj jo delavci stržejo na kupe. Morje je tu zelo plitvo in umno zajezeno v majhene gredice, v kterih morska voda s pomočjo solnca in vetra izhlapi tako, da sama sol ostane. Lastniki teh salin so meščanje, ali ker je kupčija s solj6 državno samotržje, morajo ves pridelek prodajati vladi po zelo nizki ceni.  Tudi ne smejo več pridelati na leto ko 300.000 stolov j kar
168
je bilo več, metalo se je pred malo časom zopet v morie, zdaj se pa koristniše obrača. Med temi salinami grede, sva kmalo prišla na suho, na pravo slovensko zemljo. Namenjena sva bila k nekemu farmanu na deželi. Znano je, da so duhovni po Istri večidel le Kranjci, še celo škofje niso domači. To velja posebno od tržaške škofije, in tudi drugače biti ne more, ako se pomisli, da revščina isterskih Slovencev in Hrovatov je taka, da jim ne pripušča svojih sinov v šolo pošiljati; Lahi se pa navadno drugam obračajo.
Tako so Istrani ušli najbolj nevarnemu poptujčevanju, po duhovnih in lečah: Kranjski duhovni niso samo evangelija učili, ampak tudi sveti zaklad narodnosti hranili in gojili, bodi-si na slovenski ali na hrovaski strani. V novejšem času pa že narašča število vrlih domačih duhovnikov, ki delajo v istem duhu kakor Kranjci.
V dveh urah sva bila v Marezegi pri gospodu farmanu S ... u, rojenem Gorencu, pri kterem sem že marsiktere šolske praznike veselo preživel. Gostoljubno je naju sprejel in razkazal nama krasni pogled, ki se odpira proti Kopru in tržaški okolici.
Koper plava na morji, kakor silna riba, Trst je pa skrit za neko goro. Stoji v Marezegi pred cerkvijo velikansk hrast, namesto navadne slovanske lipe, v njegovi senci včasih mladi svet popleše.
O svetem Vidu je červ v vsaki črešnji, pravi isterski prigovor. Tako je tudi skoraj v vsaki vasi kak Karnjel ali Furlan iz karniških hribov, ki zidari, barantä s tobakom, kruhom in rakijo, laške vloge in pisma dela in kmete pri tej priliki odira, kolikor more. Kedar si je kaj cvenka nabral za stare dni, pa hiti v domače hribe, in vživa sad svojega truda in truda ubogih kmetov.
Po kratkem počitku sva se dalje napotila čez Truške, plezajo po strmih hribih in globokih žlebovih, ki je dela reka Eukavac, in prispela sva v najhujši vročini v Topolovac — tudi h kranjskemu farmanu. Govori se tukaj že hrovaško. Čem bolj proti sredi dežele, tem veča je revščina, ker morje je za Istro redivni živelj, kakor za Kranjca polje in gozd. Še po pet ur daleč hodijo ženske vsako jutro z mlekom v Trst in so opoldiie že zopet doma. Kar je dalje, tam pa siromaštvo kraljuje. Od Topolovca sva prišla v Kostabono, zopet na slovensko stran. Tukaj je stal rimski Castrum Bonae. Še stoji benečanski stolp na šest voglov, in cerkvica svetega Elija je sezidana na mestu, kjer je bila njegova samotna kočica. Raste tu najboljši refoško, neko črno malo-zrnato grozdje, ki daje silno dobro vino, črno ko tinta.
Naprej popotovaje se zopet približava morju in prideva v Dvor (Corte d' Isola), ki na stermem hribu stoji. Farman V . . . naju je ljubeznivo sprejel, in nama celo okolico razkazal. Vidijo se od tod saline piranske, ki so še trikrat veče od kopersfeih, in kedar je nebo jasno, vidijo se tudi v daljavi bele palače benečanske.
Gospod duhovni je pripovedoval marsikaj mičnega, kar je doživel in zvedel v mnogih letih, ki jih je tam prebil. Tako je pravil, da pred nekimi leti niso krav molzli in mleka prodajali, kar jim sedaj toliko nese. Sviloreja je tudi nova vpeljava, in je z oljem in solj6 vred poglavitni pridelek uboge dežele. Istran je sploh delaven, zraven pa skop in vedno nezadovoljen s tem, kar ima, zavidljiv in včasi ne loči dosti jasno svojega od ptujega blagaj nasproti pa je -^elo zmeren v jedi in
169
pijači. Slabe lastnosti izvirajo večidel od laškega gospodovanja; saj se to povsod vidi, da vsak narod jame pešati, ako se mu vzemo stare domače naprave, ki so mu priraščene kakor duša telesu.
Drugi dan je g. farman zapregel konjiča, in drdrali smo vsi trije po puljski cesti skozi tesno in zeleno dolinico. Kmalo pridemo do reke Rukavac (laški Dragogna), ki je v teku stoletij dolgo in plodno ravnino nanesla, ki derži tje do morja. Hribje so na obeh straneh obraščeni z oljkami in smokvami, na dnu pa raste terta in formentin (turščica) prav veselo. Kazal nama je farman mesta, kjer je bila nekdaj luka, in videla sva železne kroge skali pribite, na ktere so menda Rimljanje in stari Iliri ladije privezovali. Vse to je zdaj pol ure od morja oddaljeno.
Reka Rukavac je tudi zarad tega jako važna, ker je naravna in natančna meja med slovenskim in hrovaškim plemenom. Takraj reke je govorica slovenska, in noša z malimi razločki tista, kakor tržaških mandrijanov, unkraj kraljuje pa hrovaško-srbsko narečje, široke hlače se umaknejo ozkim, in klobuk je špičast slamnik. Okoli Pulja in v Libur-niji je zopet drugača noša, ženske se pa povsod enako nosijo bolj po laški šegi.
Pridrdrali smo čez rukavski most v Kostel, laški Castel Venere (rimski Castrum Veneris) in kmalu potem v Buje. Tu sva se ločila od dobrega farmana. Bila sva na rudeči zemlji, na kteri merzlica vlada; ni čuda , da pripisujejo ljudje ravno barvi sveta to škodljivo lastnost. Kmalo naju je nevihta vjela, prisiljena sva bila pribežati na kmečki voz, ki je ravno po isti poti šel. Ni nama bilo žal, ker našla sva na njem pod omarelami več možakov, pravih originalov. Bili so Bujčani, Slovani, in smem jih imenovati prototipe slovanskih kmetov, ki prebivajo v laških mestih in okoli njih. Laški duh je je od zunaj oblizal, govore hrovaški in laški prav resnobno in pametno čez to in uno. Ali težko nama je bilo smeha se zdržati, ko sva pogledala njih obleko. Hlače sicer so imeli kratke do kolen, nogovice in postole po navadi; ali čudno se je s tim vjemal frak in optima forma, iz domačega rujavega sukna, in vrh tega star pokvečen cilinder. Pravili so, da kupujejo stare cilindre po mestih od gospode. Taki možje v Bujah zjutraj v kavarni kavo srkajo^in kvartajo, pozneje pa vsaki dan na polji delajo.
Še tisti večer sva priromala v temni noči v Tičan, vsa premočena in trudna. Sprejel naju je stric, ki biva v samotnem dvoru na griču, ne daleč od mesta, kjer se pazenska in ti-žaška cesta križate. On je bogat in pošten Lah, ter dobro govori tudi hrovaški (ali ilirski kakor pravi) in ne mrzi naroda, sredi kterega živi. Najhujši sovražniki slo-vanstva niso Lahi, kakor tudi Nemci in Madjari ne, ampak domači od-padenci, ki se sramujejo svojih slovanskih roditeljev. Stric torej nama^ je pokazal v veliki sobani ukajene podobe svojih dedov, prišlih iz Be-netek čez morje, in v neki stekleni omari voščeno podobo papeža Pavla IL, ker je bil iz patricijske benečanske rodbine Barbo. Iz te rodbine je bila tudi stričeva stara mati, ni torej čuda, da ima v toliki časti podobo , ki je v Rimi narejena po nekem kamnitem originalu, kakor spri-čuje napis.
Bil je malega šmarna dan, sli smo torej vsi k sv. maši v Višnjan (Visignano). Žalostno smo gred6 ogledovali vinograde, ktere je bila vćerajšna toča potolkla. V Višnjanu ni bilo nič posebnega, v treh dneh
170
sva dovolj ogledala ves kraj, stričev voz naju je peljal naprej v Poreč, zdaj zborno mesto isterske dežele.
Poreč je pravo morsko gnjezdo na pol podrto, in stoji kraj plodnega in cvetočega polja. Krasno ima luko, ktero varuje zelen otočič pred hudim napadom valov in vetrov. Tu je škofijski sedež postavil nemški kralj Oton II. in tudi stolno cerkev sezidal, ki še zdaj stoji in slovi zarad glavnega altarja, ki je iz zgolj mozaikov sestavljen. Poreški škofje so veliko moč imeli, dokler ni mesto pod Benečane prišlo 1. 1271.
Vzela sva vozilne liste za parobrod, ki se je že pripravljal za pot v Pulj in velike oblake dima valil v zrak. Zapustila sva suhi element in izročila se spet mokremu. Parnikova piščal trikrat zažvižga, kolesi se zasučete in počasi se pomakne Loydov parobrod na visoko morje, in tu še le jo zavije z vso močjo proti jugu. Komaj smo bili iz luke, nastane hud nasproten jug, ki vzdiga velikanske sive valove na morji in temne oblake na nebu.
Jako je bila ovirana vožnja; naš majheni parobrod je plesal kakor orehova lupina zdaj vrh grebena silnega valova, zdaj v dolini med dvema, ki sta ga hotela pogoltniti. Neprenehama so pršele slane morske pene čez brod, in namakale uboge potnike na tretjem redu, med kterimi sva bila tudi midva. Morska bolezen je kmalo začela razsajati, pa ni poznala razločka : z enako srditostjo je zagrabila prostaka češkega krdela na zadnjem redu in nališpano gospodo na pervem, krepkega moža in nježno gospodičino; celo neumni živini, psom in teletom ni prizanašala. Mornarji pa so nosove vihali ter srpo gledali, ker so morali vedno oče-jati in pomivati nesnago. Od konca sva se midva smejala tej kolobociji, ali na zadnje tudi mene zadene občna osoda. Neznano hudo mi je prihajalo, tiho sem si poiskal kotiček, kjer sem se vlegel na velik svitek vervi, in zagrnil se proti valovom z neko staro plahto.
Veliko se je že pisalo o morski bolezni, veliko pomočkov nasveto-valo: edino gotovo zdravilo je le pomirjenje morja ali pa trdna negiba-joča se tla pod nogami. To sem si tudi jaz mislil, ko sem tam ležal; zdelo se mi je pri vsakem zibljeji broda, da se moje truplo naprej pomika ter da mi neka moč drob nazaj drži, tako da v meni drugega ne ostane, kakor neizmerna bolna votlina. Med tem je moj tovarš, trdne-jega želodca od mene, mirno svoj tobak pil, nagnivši se zdaj na levo ali desno, zdaj nazaj ali naprej, kakor je bilo treba, da ne pade.
V zalivu, ki pelje do Pulja, je bilo mirneje morje, in tu se bolniki zopet malo oživimo. Na desni in na levi zaliva se blišče trdnjave in zevajo črna žrela topov ; zmeraj oži prihaja zaliv in zmeraj gosteje so trdnjave; ob konci se morje zopet razširi, in sprejme nas prostorna in globoka barkostaja. Mračilo se je že, ko sva stopila na suho, dokaj zdelana od poti, ki je bila trpela šest ur.
Nisva se dolgo mudila v Pulji, ki je bolj podoben vojaški naselbini ko mestu, le čez noč sva bila tam. Drugo jutro sva ogledala arsenal, Dijanin tempelj, tako zvana „zlata vrata" — vse ostanke stare „Pietas Juliae". Občudovala sva znani krasni amfiteater. Silen je moral biti narod po telesu in po duhu, ki je kamne velike kot majhene hiše nako-)ičil v takošne stavbe, ki edinijo z vekovito trdnostjo toliko lepoto in larmonijo! Dolgo sva zamišljeno gledala lepe oboke, in težko sva se ioQÜa Qd imenitnega poslopja, ter koračila proti ????? nazaj.

171
Prišeđša na neko visocino, ozreva se še enkrat nazaj in prelepa panorama se nama pokaže. Ležala je nama pred očmi vojna luka, velikemu jezeru podobna, kajti ne vidi se zaliv, ki jo veže z morjem. Sredi jezera je majhen otok, na njem tako zvani „Trockendock" za popravljanje vojnih ladij. Zraven plava silen plav, skoraj tak, kakor nam slikarji Noetovo barko predstavljajo, in to je plavajoči „dok", s kterim se ladija lahko vzdigne nad vodo in popravi, da je ni treba na suho vlačiti. V posebnem zalivu so vojne barke, ki niso v službi, in nimajo zatorej polne oprave. Mesto 'obdajajo od vseh strani trdnjave in nad vsemi kraljuje grad. Na levi precej zunaj mesta v mirni velikosti stoji amfiteater. Veliko palač v kraljici Adrije, v ponosni Veneciji, je sezida-nih iz razvalin stare Pole, in posebno sedeže iz amfiteatra so skoraj vse zvozili za zidanje. Še le naša vlada je temu razdoru konec storila in marsikaj popravila, kar je že bilo podrto.
Hodila sva eno uro, predno sva prišla iz okrožja skritih trdnjav in nasipov. Od Pulja do Žimina je najdolgočasniši pot (vsaj nama se je tako zdelo, ker deževalo je in lačna sva bila). Vsakih štiri ali pet ur sva prišla do kake hiše ali vasi, v Galesano, Vodnjan (Dignano) in San Vimenti; povsod so le majhni griči z brinjem, nikjer vode ali potoka.
Od Zimina naprej, kjer sva prenočila, kažejo kraji veseliši obraz, in predno se pride v Pazen, spremeni se prizor popolnoma. To mesto leži v globoki romantični dolini, obraščeni z lepim drevjem. Med divjimi pečinami se vije potok in je večkrat preskoči, tako da slape dela. Na severji se začne v bližavi žalostno sloveči Kras, nazaj proti jugovzhodu pa se odpirajo najlepši isterski predeli pod Učko goro.
Hotela sva videti tudi ta del Istre; krenila sva jo tedaj nazaj v Gradišče (Gallignana), kjer sva dva dni gostoljubnost farmanovo vživala ter se spočila. Gradišče je čedna vas na strmem hribu. Valvazor jo je narisal obdano z zidom, ki še sedaj na več krajih stoji. Ostala so tu, kakor skoraj v vseh mestih in vasčh po Istri, velika mestna vrata, ktera Lah zdaj kakor že ob času Danti-jevem „munda" imenuje. Pri vratih je „berlina" to je neka železna naprava, na ktero so nekdaj o-klepali hudodelnike in je izpostavljali občnemu zasramovanju. Pri vratih ali pa v „Loggi-i" to je v pokritem, in na vse strani odprtem prostoru se zbirajo možje v posvet o srenjskih reččh. „Loggia" se nahaja v vsakem večem tergu ali vasi. Cerkveni stolp je star in precej visok; iz njegove line se odpira krasen razgled na zeleno Učko, in na prijazno Cepiško jezero z nogradi, ki ga obdajajo in rode cepiško vino, Kranjcem nekdaj znano zavoljo njegove sladkosti in moči.
Dobro okrepčana sva se poslovila od prijaznega kučegazda in se zmerom bolj bližala morju na vzhodni strani Istre. V pol uri sva prišla v Pičan (Pedena), ki leži kaj romantično v senci košatih lip in kostanjev. Nikdo ne bi mislil, da je bil tu nekdaj škofijski sedež. Nekdanji škofov dvor, črna stara hiša, je slabeji nego marsikteri farovž na Kranjskem, in cela škofija pičanska je bila manjša, kot naše dekanije. Cesta, ki se vije krog silnih in strmih skal, naju je peljala v krasno cepiško dolino. Srce se nama je širilo, ko sva šla mimo jezera po zelenih travnikih, čez reko Eašo, ki je napaja in jezero z morjem veže. Do le-sem je segala nekdaj hrovaška zemlja, bila sva v Liburniji.
172
Kmalo prideva do plominskega kanala in cesta se pri Krsanu zopet vzdigne in pelje visoko nad morjem ob strmem bregu proti Reki. Najpred prideva v mesto Plomin (Fianonaj, ki visi nad morjem kot sokolovo gnjezdo, umazano pa vendar romantično zarad starega zidovja, kterega je sploh po celi Istri veliko. Od Plomina naprej sva imela naj-prijetniši pot. Globoko pod nama je sinje kvarnersko morje kipelo in bobnelo proti skalnatemu bregu; ne daleč je zelenel v čarobni lepoti otok Cres z belim samostanom Farizanskim, čez Čres pa je segalo oko tje na Krk in daleč do bosanskih in dalmatinskih skalnatih vrhov. Vedno sva imela pred očmi belo Rečansko mesto, kakor da bi je mogla z roko doseči, da-si tudi je biltx, še pet ur daleč. Nad našima glavama se je dvigal megleni Sisol, ki je del Učke gore (Monte maggiore) in je skoraj ves z divjo salvijo preraščen. Ves morski breg pod cesto je bil raju podoben; celo pot so naji spremljali hladni gaji, lepo dišeče oljke in trte polne najlepšega grozdja.
Tako sva prišla v Beršec (pravilno Vršeč) sredi pota med Plomi-nom in Reko, in sva obiskala g. farmeštra. Bilo je v nedeljo, in slišala sva celo mašo v slovanskem jeziku peti, le tihe molitve so bile latinske. Ne dolgo, kar je tu še čestitljiva glagolica kraljevala, in preveč so se prizadevali jo odpraviti.
Ljudjč so po celi Liburniji nepopačcui Hrvatje, krepki ribiči, mornarji in poljedelci. Nosijo dolge hlače in kamižole iz rujavega sukna, in plave kape s cofom, turškim podobne. Drugi dan sva stopila v ladjico, ki je bila polna ljudi, in v štirih urah sva priveslala na Reko, ker ni bilo vetra, da bi se bila mogla z jadri vožnja pospešiti. Lepa je bila le-ta vožnja tik najlepšega brega cele Istre; tiho in gladko je bilo morje kakor zrcalo, le delfini so v velikih trumah igraje in kvišku skakajo dolge brazde delali.
Videla sva Moščenice, Lovrano, Abacijo — kraje, kjer lavorika raste v celih gozdih in pomlad ne mine; hitela sva mimo Vdovskega in Kastva, ter stopila iz barke na Reki. V malo urah sva bila zopet na Kranjskem, sicer trudna po štirdesetdnevnem popotovanji, ali zadovoljna s tem, kar sva videla in doživela.
Narodne priče, navade, stare vere.
(Nabral in razglasil M. Valjavec). (Dalje.)
?. (Mesec.) 5. Tisto v meseci, kaj se vidi notri v jem, je en hlapec. V prvo vreme je mesec tak lepo svetjo kak sunce, te pa so meli lidje navado po noči delati, kajti po dnevi bilo je jako vroče. Tisti hlapec je slUžjo pri enem gospodi pak je mogo po noči zmetovati (— gnoj vUn štale metati) pa je jako kleo mesec, zakaj tak lepo sveti te pa ga je bog kaštigo, da ga je mesec v se notri vzeo. Za to se še zdaj vidi notri v meseci, kak^da bi kakšni človek bio, kaj kramp v roki drži a na krampi je gnoj. Štajerska,
173
6. Pravi se, da je v meseci Martin kovač, kajti sta ednok en hlapec pa ena dekla nekaj delala na njivi te pa se je hlapec, kerimi je ^ ime bilo Martin Kovač, grozio meseci, da mo bo nekaj včinjo, za to pa je te jega mesec pogutno i še je dendenešnji notri.   No mesec je prle tak svetel bio kak sunce a zaj pa ne je, kajti je Martin Kovač notri. ; Loparšica št.
7. Pripovidavlejo, da je bio ednouk eden človik, ka je meo po dnevi dosta dela pa nej meo čas, ka bi si zorao a bila je že sila, te pa po noči mejsec svetio pa je šou po noči orat pa ga je mejsec gor zeo pa je dendenešnji tak viditi v mejseci, da eden človik orje z dvema konjema.   Slovenska Bistrica na Ogerskem.
8. Črnina v mesecu je led, zato je mesec mrzel, akoprem sveti kakti sunce.   Po Zagorju i Medjimurju.
V mesecu je Adam i Eva.   Varaždin. ^ <
V mesecu naklada jeden človek gnoja, ima kola i dva vole pri-prežene.  Varaždin.
V mesecu su dva človeki, oni su se na svetu kečkali pak ih je ; vrag vu mesec odnesel, gde se budu do sudnjega dana kečkali. i Varaždin.
9. Jeden pot je jen mož po noči, gda je mesec svetil, gnoj reska-pal.   Onda je bog dal, da se je to na nebu poznalo zato,, da je noč \ odredjena za počinek, i JQŠ vezda je poznati na mesecu kakti da bi gdo
s kopači zamahnul. Varaždin.
10. Mesec je bia predi tak svetel kak sonce, ali enkrat sta morala iti eden hlapec in dekla po noči gnoja razkapat. To se je jima ne do- j palo te sta mesec preklela, ali mesec je dva oba nd-se potegna ino od tistega časa je on bole temen kak sonce in še zdaj se vidi človek s krampom v meseci   Babenci štr.
11. Enok je ena dekla mogla vsakšokrat pri mesci gnoj nakapati; pa se je enok razčemerlla ino je kramp v mesec vrgla, zato se vidi j zdaj notri v mesci kak en človek in kola.   Lotmerk, štr.
12. Na mescu je nekakov ded.   Jedenkrat se je išel jeden mož vajdlat, da bo on hitiu blato na mesec pa je rihtik hitiu, a zato se je ^ mesec resrdiu pa ga je potegnou gori ta.   Vinica. J
13. Jedin put je jedin groabar groabau pak je mesic cielu noč" svietiu tak kak i sunce. On je čekau, da bu noč, nikak se nije mogiu i noči ščekati. Zato je hitiu na mesic z lopatom zemlje pak se je i on ^ z zemlju prijeu i onega človeka zoveju stari diedač.   Nedelanci.
14. Mladi mesec je dober za onoga, koj nema penez. On morai opaziti mladoga meseca vani, ali ne pod krovom, kajti koj ga pod kro- \ vom spazi, on je nesrečen. On mora iti kam k vodi tak, da njega i navek vidi, da ne dojde za sencom, i kad dojde k potoku, onda naj \ klekne i po prazni mošni bije i reče: da bi bila ov mesec puna mošna I a ne tak, kak ov mesec^» Kad je to včinil, mora domov iti tak, da ne! gledi več meseca, drugač mu zeme mesec pak nazaj; a kad dojde domov, mora iti taki spat i ne sme se predi zbuditi, nek sunce zijde i ne, kesneše.   Varaždin. ;
15. Ako človek spod strehe gledi meseca mladoga, on je celi me- j sec gladen i nemre se nigdar dosti najesti.  Toplice, i
174
Iskre.
(Spisal F. Zakrajšek).
Marsikteri leti lehko po življenja cesti kakor hlod po gladki drči; ali na zadnje čaka tudi njega ostra sekira.
Vrlina je cvetlica, ki raste pod vsakim pasom naše zemlje.
Ker si le človek, zato trpiš. To te pa loči od drugih bitij na zemlji, da čutiš in veš čemii.
Prava svobodoljubnost ne hrepeni po slepi razuzdanosti. V resnici svoboden je le tä, kdor pozna meje svojih pravic, kdor se jih na svojo korist poslužuje in je strastim za vselej slovo dal. Svoboda je po tem takem še le pravo vodilo, po kterem spoznavamo dobroto in ceno postav. Kdor pa te zaničuje, ta se je sam obsodil in ovadil, kaj da je. On je namreč suženj napuha, kteremu kot maliku tlačanski koleno pripogiblje, samo da v svoji slepoti tega ne razume.
Zlato niža ceno človeškega duha; ono pa je oča grdi samopašno-sti. Ali kdo mu daje prav za prav tako ogromno čast in oblast? Se-bičnež, ki se pase nad njegovim mrtvim leskom in ki bi se nemara rajši življenja iznebil, kakor se ločil od svitlega mamila; ali njemu ne bije sočutno srce, trda in rumena kepa leži mrtva in nečutna v skrinji, ko sebičnež umira. Znotrina človeška pa je čuteči duh, čigar ambrozij-ske sape vejejo krog smrtne postelji v milem sočutji. Ljubezen tolaži umirajočega kakor z rahlimi pesmami, da ne sliši glasne sove, ki mu blizo skovika.
Očitno mnenje spoštuj kot pristojnega sodnika; vendar ne misli, da se ni še nikdar zmotilo. Nevedoma si je že marsikaj tako rekoč iz devete dežele vzelo, ko je kaj presojalo, in to zatd, ker ne sodi po postavi, ampak le po nekem v obče pravem nagibu, ki pa ne more iti med ozke meje določnih paragrafov.
Obzor.
Vabilo v dramatiško društvo. Dramatiško društvo v Ljubljani se je dokončno ustanovilo in vabi vse Slovence, da mu pristopijo kot udje v prav obilnem številu. Pri veliki važnosti tega novega domaČega zavoda za omiko našega naroda in sploh za književnost slovensko, naj stoji tu popolno vabilo, kakor se glasi od besede do besede:
„Njih Veličanstvo presvitli Cesar so s previšnjim sklepom od 2. marca t. 1. dovoliti blagovolili, da se napravi dramatiško društvo v Ljubljani.
Slavno predsedništvo c. k. deželne vlade je 18. aprila t. 1. potrdilo pravila, po osnovalnem odboru predložena, kterih »poglavitni obsežek je ta-le:
Namen društva je vsestransko podpirati in pospeševati slovensko dramatiko.
Zatorej hoče društvo :
a) skrbeti, da se razvije slovensko dramatiško slovstvo, in v ta namen izdajati glediške igre,
b) vstanoviti svojo dramatiško učilnico,
c) napravljati glediške predstave,
175
m -
?) osnovati đramatiSko knjižnico in omisliti potrebno opravo. Ud postane lahko vsak izobraženec obojnega spola.   Neoporečen glas ?? bitni pogoj, da se kdo v društvo sprejme in da v njem ostane. Udje se ločijo v prestavljajoče, pisalne, podporne in Častne. Vsak ostane ud, dokler ne naznani odbora naročito svojega odstopa. Vsak ud ima pravico :
a) da pride k velikemu zboru, pri kterem se lahko glasi pri vseh razgovorih, glasuje in voli odbor, pa tuđi sam je lahko izvoljen ,
b) da lahko odboru podaja nasvete, kteri se tičejo društvenega namena.
c) da dobi vse po društvu izdane knjige po znižani ceni, da rabi društveno knjižnico in prihaja k društvenim vajam.
Dolžnost predstavljajoČih udov je , da se redno vdeležujejo učilnih vaj iu da prevzamejo odločene jim naloge.
Dolžnost pisateljev je, da spisujejo društvu primerne knjige.
Da pa moro spolnovati društvo svoj namen , plačuje vsak ud na leto en goldinar, podporniki pa dva goldinarja a. v. Ta donesek se plačuje v prvi polovici leta, (t. j. do konca meseca junija).
Pisateljem in predstavljajočim udom sme odloČiti odbor po zmožnosti društvenega imetka primerno nagrado.
Dohodki društveni so:
a) letni doneski udov,
b) prejemki za prodane knjige,
c) prihodki od javnih predstav,
d) dobrovoljni darovi.
Društvo ima svoj sedež v Ljubljani, vendar sme tudi po druzih po veČenr. slovenskih krajih s privoljenjem c. k. deželne vlade podružnice v v smislu teh svojih pravil osnovati.
Ko osnovalni odbor to za vse Slovence radostno novico na znanje daje, ob enem prijazno vabi vse ljubitelje slovenske umetnosti, vse častitelje veličastne modrice Talije, da obilno in brez odloga pristopijo k novemu društvu. Evo, dragi rojaki, novo polje, kjer bo skušal slovenski gčnij mlade svoje pe-rute. Kar so izvrstni domorodci že dolgo želeli, kar se jim je pa le z malim vspehom izpolnovalo, ker so bile posamezne moči preslabe, skusimo zdaj z združenimi moČmf. Položimo temelj narodnemu gledišču, ktero bo bistrega uma slovenskega vredno, ktero bo prijeten dom za narodno razveseljevanje, Šola lepih nravov in Čiste narodno besede, ter budilno zrcalo plemenitih Čuvstev in djanj človeških. Blag namen, ki si ga je društvo postavilo, ta nam bodi vspešno priporočilo pri vseh prijateljih slovenskega naroda.
Obilno tedaj pristopljujte, dragi rojaki, vsak po svoji sposobnosti, v naše kolo, razglašajte društveni namen, in vabite vsaki v svojem krogu. Posebno se priporočamo vsem odborom slovenskih čitalnic, da bi nam pomagali po svoji moči, saj bo društva napredek in obilen sad dramatiške umetnosti posebno tudi njim v korist.
Lepo prosimo tiste rodoljube, ki bi hoteli društvu poverjeniki biti, danamhitro blagovolč naznaniti svoja imena, da jih razglasimo. (Op. Vredništvo slov. Glasnika bode rado prevzelo nabiro druŠtvenikov za celovško okolico.   Vred.)
Za Ljubljano sta prevzela poverjeniŠtvo gosp. Dr. Jernej Zupanec, notar iu blagajnik slov. Matice, in gosp. France Vidic, trgovec io blagajnik čitalnice ljubljanske,
176
DruStveno leto začnemo s 1. januarjem 1867. leta. Dopisi naj se poSiljajo „odboru dramatiškega društva v Ljubljani"; letne prineske sprejema začasni društveni blagajnik, gosp. Dragotin  Žagar, uradnik c. k. deželne blagajnice v Ljubljani.
Končno 80 še obračamo  do  tistih naSih rodoljubov in  pisateljev,  ki imajo izdelane dramatiško igro, naj so izvirne ali prestavljene,  da bi  nam jih hoteli naznaniti, ali pa precej rokopise poslati, na društveno porabo. V Ljubljani dn6 1. maja 1867.
V imenu osnovalnega odbora: LukaSvetec, JosipNolli,
predsednik. tajnik.
Cvetnik. Berilo za slovensko mladino. Vredil A, Janezič. Drugi del. V Celovcu 1867. V založbi E. Lieglove knjigarni ??. — Pod tem naslovom je ravno kar prišlo na svitlo novo slovensko berilo, ki je sosebno namenjeno slovenski mladini v nižih razredih naših gimnazijskih in realnih šol. V skrbnem izboru in kolikor je mogoče v pravilni besedi obsega 127 krajših in daljših spisov v vezani in nevezani besedi od raznih slovenskih pisateljev, med kterimi jih je polovica prozaiŠkih popolnoma nova. Sestava je enaka sestavi prvega dela, ki so jo za nježno mladenŠko dobo kot najprimernišo potrdili najboljši šolnikarji. Večina sestavkov je pripovedovalnega ali opisovalnega zapopadka; vendar seje vvrstilo tudi nekaj ložih nravno-poduČnih spisov, ker berilu ne more biti samo naloga , da služi jezikoslovnemu nauku in mladini duha s koristnim znanjem bogati; treba je po njem naŠi mladeži tudi srce plemeniti in jo za vse, kar je dobro in lepo, že v nežnih letih z ljubeznijo ogrevati. Da se je dosegla veča edinost v pisavi, potrebna je bila marsikaka poprava v oblikah, sem ter tje pa tudi predelava v besedah; naj se blagovoljno prizanese, če je ostala, vsej skrbi vkljub, še tu pa tam kaka hiba v tej zadevi. Tudi na to se je gledalo, da so nahaja tudi v pričujočem drugem delu blizo od vseh boljših slovenskih pisateljev vsaj eden ali dva spisa, da postane berilo v resnici zrcalo narodove književnosti. Knjiga šteje, kakor 1. del, 176 strani in velja, trdo vezana, po vseh bukvarnicah 74 nkr.
* G. L. vitez pl. Gutmansthal-Benvenuti je dal na svitlo kratko sadje-rejo za slov; kmete pod naslovom „Kratki nauki za sadjorejo", ki jo je spisal g. Drag. Ferd. Ripšl, župnik v Loki. Knjižica, ki šteje 39 stranf, je prav umevno pisana in tudi z nekterimi podobami pojasnjena. Želimo našim kmetom v prid, da se razširi to koristno delce po vseh slovenskih Strauch in povsod prinese obilnega sadu; cena mu je samo 10 nkr.
* Odbor za izdavo Vukovih del je dal v BeČu v natis „Život i običaje naroda srbskog", posmrtni rokopis rajnega Vuka Karadžića.
* V A. Jakičevi tiskarnici so se jele tiskati slovečega narodnega pisatelja Mijata Stojanoviča „Narodne pripoviedke i pjesme".
Listnica. G. D. T. v St. Jurji in P L. v L. Kmalo priđe na vrsto; g. J. K. v Lj. Prva dobra, druga preobupna; g. F. M. v N. m. Beseda dobra, snov premalo zanimiva; g. V. M. v V. Vse v redu; ?\ F. Pl. v Z. Došlo; g. F. K. v Z. Ker se tekoče poletje že s prihodnjim številom konca, utegne bolje biti , da se pričn6 pomenki „0 naših literarnih zadevah" še le s 13. štev.; g, J. P. v L. Hvala, obljuba jako draga.
Vreduje in na svitlo daje: A. Janežič, tiska pa J, & Fr. Leon,