MARIBOR LETNIK IX.
ŠT. 8 11. 1. 1969
polnočni pall mali
Cc se Nixon ni osvobodil prakse Eisenhovvcr-Dullesove administracije vojne v Vietnamu nc bo še tako kmalu konec. Največji zločin je prepiranje o obliki sejne mize siti gospodje sc kregajo in delijo smehljaje kameram ter fotoaparatom spodaj pa rana vse bolj in bolj krvavi. Sartre, zakaj sc ne huduješ na De Gaul-lca ki s svojimi bolnimi velikofrancoskimi atomskimi bombami zastruplja ves svet letošnje leto naj bo leto boja proti korupciji pri nas rektor zagrebškega vseučilišča pravi da to še ni revolucija če študentje gredo na cesto torej študentje na cesto toda ne razbijat temveč opozarjati na napake vstran s parolami tudi s tisto make love not war kajti ljubezen sc ne dela temveč pride sama od sebe v Sovjetski zvezi vre kdo ve čc nc bo letos zakuhalo ravolucijo delati je naloga vseh nas toda filozofija zgodovine je dokazala da je utiranje poti s silo rakova pot misel sile nas je prignala na rob samouničenja tudi evolucija je revolucija stari nam ne smejo več krojiti našega jutri oni bodo jutri mrliči naj svetujejo in sodelujejo našega jutri nam ne smejo tudi krojiti mladeniči in mladenke po sili spolitizirani kajti to je zopet nasilno dejanje ki vodi v slepo ulico dovolj je cirkusa na Srednjem vzhodu ni dovolj že Biafra dopustili smo na našem ozemlju napise vse Izraelce je treba pobiti ali res nimamo več morale in etike za svobodo sc je treba boriti pod svobodo razumem predvsem svobodo duha telo je lahko brez svobode duh ne more Cehi in Slovaki to dobro vedo a sc nc borijo za svobodo so potrebne žrtve ljubi bratje Smrkovskv je junak v novem letu vliva vero in pogum pomembno je nc izgubiti vere Djordjije Vukoviča ni več urednik Študenta pojasnila še ni bilo v novem letu ne želimo anarhistov a la Cohn Bendi! namesto njega pa želimo še več Dutchkejev toda ne pod zastavo Trockega Stalina in Mao Tsc-tunga Mao je naredil že tri revolucije in vselej rešil sebe osemstomilijonov Kitajcev pod škornjem enega človeka paradoks saj res pozabili smo naše južne sosede na oni strani Prokletij v cvetočem gaju Evrope Ted pusti politiko sicer bo stari Irec izgubil poslednjega sina kdor želi na Havaje ali na Luno se naj javi pri potovalni agenciji Inturist ali NASA cene konkurenčne s seboj vzemite suho hrano Vera Nikolič je mrtva živela Djurdja Bjedov krepimo v tem letu bratsvo in enotnost ju-goslovanskh narodov toda vsakemu svoje če nc ga ne krepimo ampak slabimo tega se moramo zavedati saj nismo več slon je dejal Tito toda v marsikaterih stvareh smo še a k sreči ne samo mi glej burko na zelenem kontinentu burkež je Costa e Silva tako je če se gredo vojaki politiko saj je pamet v vojski merjena le skozi število zvezdic na epoletah za za nas neprizadete in site je to burka za od lakote umirajoče tam tragedija nasploh se zdrznemo šele ko čutimo vročo sapo na tilniku smo vse preveliki individualisti čc bi koren tega pojava odstranili bi bilo dobro zelo dobro čimprej potrebujemo novo Jacquclinc in multimi-Ijarderja sicer bodo puhloglave dame umrle od dolgočasja ko nc bodo mogle prebirati po kavarnah v Buntc in Ncue slanih zgodbic čc želiš presenečenja in avanture, se vsedeš v ameriško potniško letalo in ni treba dvakrat reči da boš preživel vikend na Kubi kdor še nima pralnega stroja mn ni treba več hoditi v Trst ker dobi uvožene že pri nas in še ceneje seveda za devize de-vizomanija nas še ni zapustila upajmo da ne bomo pričeli graditi turističnih objektov komaj v sezoni sicer še letos ne bomo prelezli dvestotih milijonov dolarjev ne želimo več kulturniških prerekanj na ravni pamfletov vstran s tistim kar je gnilo mir demokraciji	BRACO ZAVRNIK
Inventure 68
B. Carin
pomanjkanje sredstev na VIŠ
2c precej časa lahko opazujemo izgradnjo novega objekta višje tehniške šole v Mariboru, ki stoji ob Koroški cesti Ker se te dni končujejo gradbena dela na novem objektu, smo obiskali predsednika investicijske komisije na višji tehniški šoli dipl. Inž. Dalija Donla-giča, ki nam je orisal sedanji položaj višje tehniške šole.
Jeseni leta 1963 se je začela adaptacija in izgradnja objekta A (sedanji učilniški trakt). Sola je prevzela od bivšega investitorja okraj Maribor nedokončano zgradbo, ki je bila namenjena za vajensko šolo. Lela 1965 je bila dograjena sedanja stavba višje tehniške šole v Smetanovi ulici in s študijskim letom 1365/6Č se je začelo šolsko delo v vseh prostorih VTS.
Problem laboratorijev za elektrotehniški, kemijski in tekstilni oddelek je že zelo star in spremlja šolo že od njenega začetka. Zalo se je začela septembra 1964 gradnja novih objektov VTS Objekt D stoji ob Koroški cesti in v njem bodo laboratoriji za elektro, kemijski iD tekstilni oddelek. V objektu C bodo predavalnice s fizikalnim praktikumom. Gradbena dela na obeh objektih so se začela istočasno. V letu 1955, ko sta bila oba omenjena objekta že v surovem stanju, so se dela zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ustavila. V letu 1966 so adaptirali tudi zahodni trakt, ki ga Je do tedaj koristil kovinarski šolski center, iz lastnih sredstev. Tako je imel leta 1966 centralni objekt VTS s predavalnicami, učilnicami, risalnicami in knjižnico, ki ima še čitalnico, skupno 5980 m1 uporabne površine. Leta 1968 je republiška izobraževalna skupnost zagotovila 4,760.000 din za dokončanje gradbenih del na objektu C in D,
Te dni se je vodstvo višje tehniške šole znašlo pred velikim problemom. Gradbena dela bodo v kratkem končana Vendar potrebujejo novi prostori oz. laboratoriji in fizikalni praktikum tudi svojo opremo, če hočejo funkcionalno služiti svojemu namenu. Smotrnost in funkcionalnost, da ne navajamo kvalitete, bi se s tem v veliki meri dopolnila. Sedanji »življenjski prostor« šole predstavlja 59S0 mJ uporabne površine. Vse delo se odvija v teh prostorih, razeo kemijskih laboratorijev, ki so še v tujih prejšnjih prostorih. Predvsem je očitna in pereča relativno majhna površina laboratorijev (533 m!), in to samo za en Oddelek (gradbeni). Z dograditvijo in opremo laboratorijev hi se skupna uporabna površina zvečala na 8912 m1. V prvi fazi Izgradnje višje tehniške šole je bilo razmerje med laboratorijskimi površinami proti šolskim 1 proti 9, medtem ko bo s pridobitvijo novih objektov (C in D) to razmerje 1 proti 2 z ozirom na celotno površino. To so sedaj še samo načrti. Za minimalno laboratorijsko opremo bi sedaj nujno potrebovali v objektu C 34.650 din in v objektu D pa 3,748.424 din. Sola že sedaj vlaga vsako leto 50.000 din ža nabavo opreme. VTS namerava nabaviti elektronski računalnik, ki ga potrebuje za svoje šolske potrebe Sredstva zanj so zagotovili iz lastnih dohodkov, uslug šole industriji in iz participacij industrije (Konstruktor, Tehnogradnje, Stavbar in Elketrokovina). Vendar so ta sredstva premajhna. In spet naletimo na star problem. Sola izobražuje strokovnjake za industrijo, ki pa ji premalo vrača, da bi to delo opravila po svojih najboljših močeh. Od tega bi na koncu imela največjo korist industrija. Samoupravni organi šole so mnenja, da je treba čimprej zagotoviti potrebna sredstva za nabavo najnujnejše opreme.
BOGO ČERIN
RAZPIS
ZADRUGA ŠTUDENTOV IN DIJAKOV, MARIBOR, OB PARKU 5,
razpisuje honorarno delovno mesto:
upravnika
POGOJI:
Student(-ka) II. letnika ali absolvent(-ka) mariborske višje šole. ki pozna principe gospodarjenja podjetij ter je vešč(-a) v iskanju stikov z njimi in ki delno obvlada finančno poslovanje.
ča razpisano delovno mesto je pogoj, da kandidatka sklene honorarno delovno razmerje za najmanj eno leto in da obvlada slovenski jezik. Osebni dohodki po pravilniku o delitvi osebnih dohodkov zadruge.
Pismeno prošnjo s frekventadjskim potrdilom in kratkim življenjepisom pošljite najkasneje do 25. januarja 19G9 na Zadrugo študentov in dijakov.
V 7. številki se nam je na 4. strani v sestavku In za jezdecem sedi... vrinila neljuba napaka. Naslov se pravilno glasi In za jezdecem sedi črna skrb in ne črna smrt, kakor smo zapisali.
Bralcem se opravičujemo.
USI MARIBORSKIH ŠTUDENTOV IZDAJA ODBOR ZS MVZ KA1EDKO UREJA UREDNIŠKI ODBOR:
OLGA C ERIČ. DRAGO JANČAR. IVO RUDO LE,	v
ti RACO ZAVRNIK JANEZ GUJT BOGO CEKIN (FOTOREPORTER)
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO JANČAR TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN ŽMAVC'
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: STUDENISK1 DOM, OD PARKU J - TE1_ Z2 004 -CENA IZVODA 59 PAR (LETNA NAROČNINA 10 ND. ZA USTANUVB IN PODJETJA 15 ND) - ŽIRO RAČUN 518-678-548 M NAROČENIH SLIK IN ROKOPISOV NE VRAČAMO TISK: CP MARIBORSKI TISK
Skozi
P
e
r
i
skop
Dr. Bračič je med odmorom konference ZŠ izjavil: »Mariborski študentski odbor je bil edini v Sloveniji, ki je za letošnje leto zahteval manj sredstev kot lani (98 %),_ medtem ko so nekatere druge institucije zahtevale tudi do 220 % poviška.« Skupščina se je odločila za vzgojni ukrep: mariborskim študentom 100 %, ostalim pa prav tako.
Upravnik študentskih domov v Mariboru pravi, da je edini vzrok temu, če bodo študentje morali plačevati za stanovanje ekonomsko ceno, nemarnost konstruktorjev novega doma, ki so predvideli za ogrevanje obeh domov mazut. Ce bi namreč ogrevali na dobri, stari premog, bi bili letni stroški za 60.000 dinarjev (beri šest milijonov starih) cenejši.
Mi pa menimo: tovariš upravnik, čemu dolžiti projektante in druge? Krivi so le naši praočetje, ki so prišli v naše kraje. Mar bi se naselili za nekaj vzporednikov južneje, pa sploh ne bi bilo treba kuriti!!!
KOČLJIVA VPRAŠANJA Vprašanje: Vojin Kovač-Chubby je v Katalogu objavil znanstveno natančen popds vseh vrst pre-servativov, ki se prodajajo pri nas, vendar pa je pri tem izpustil opis italijanskega proizvoda te robe (OLA Termical Supere-stemsivo), ki se tudi prodaja v Sloveniji. Kaj vi menite o tem? Odgovor: Mislimo, da spodrsljaj, ki ga omenjate, gotovo občutno znižuje umetniški nivo Kovačevega teksta.
(Kaplje 12—13)
Stanovalci (študentke bolj kot študenti) študentskega doma II so problem ohlajevanja hrane po ukinitvi subvencij dobro rešili. Pustijo jih kar na okenskih policah, škoda je le, da njarsikateri zavitek konča m tleh.
takšno sodelovanje je nesmisel
Evropski zbor študentskih zvez v Budimpešti je ponovno pokazal paradoksalna razhajanja med evropskimi študentskimi zvezami pod znakom ideološke ga razhajanja, predvsem hegemo-nističnih teženj študentskih zvez držav članic varšavskega pakta, izvzemši ČSSR. Najbolj nas je presenetil neposredni in arogantni napad na jugoslovanske dele gate, ko so le-ti želeli izraziti svoje stališče o agresiji na CSSR, Vzhodne študentske zveze so tako zopet dokazale svojo neoma-jano komsomolnost in nesposobnost izoblikovanja stališča študentov, ki jih združujejo, ter pomanjkanje najmanjšega občutka za demokratičnost. Pri tem so šli celo tako daleč, da so napadli vsevprek, kar jim ni pogodu, najbolj pa so napadali jugoslovar ske študente, naš družbenopolitični sistem, najbolj pa samoupravljajte. Kot buržujsko in imperialistično so obdolžili tudi napredno študentsko zvezo iz Zahodne Nemčije. Z napadi so celo nadaljevali na sprejemu po zasedanju, tako da so naši in mnogi drugi delegati demonstrativno zapustili prizorišče.
Dogodki v Budimpešti so tako potrdili pravilnost resolucije, sprejete na nedavnem posvetovanju o mednarodni politiki ZšJ, v kateri je med drugim rečeno, da naj odslej sloni mednarodna politika ZŠJ na bilateralnem sodelovanju, saj se o ideoloških in drugih vsedržavnih mednarodnih problemih ne da za sedaj pogovarjati tako, kot so se pogovarjali v Budimpešti. Tako niti niso mogli sprejeti sklepnega poročila in se dogovoriti o naslednjem zboru, ki bi sicer bil v položaju, ko so evropski študentje razdeljeni v dve problokovski združenji, Mednarodni zvezi študentov in mednarodni študentski konferenci, nesmisel in onamiranje.
B. Zavrnik
el
Želite bivati v stanovanju, ki je
— UDOBNO,
— SODOBNO,
— PRAKTIČNO?
Morda ste se odločili celo za lastno hišico? Iščete primeren projekt ter ceneno in kvalitetno izvedbo?
Vsem vašim željam bomo radi ugodili. Obiščite nas!
STAVBAR — MARIBOR
GO
Iz članka Igorja Zoriča: Quot capd-ta tot sententLae v eni prejšnjih Kateder je razvidno, da materialisti še vedno očitajo vernim ljudem, da so idealisti v filozofskem pomenu besede. Zorič pravi: »Idealisti negirajo primarnost materije in možnost spoznanja objektivnega sveta«.
Takšen idealizem zavračajo seveda tudi verni ljudje. Le kar zadeva primarnost materije, pravimo, da je materija plod Božjega stvaiitoljstva. Kar se pa tiče možnosti spoznavanja objektivnega sveta, pa verni Ljudje nismo idealisti, kakor so to bili nemški idealistični filozofi, temveč smo realisti. To se pravd, da smo verni ljudje v tem pogledu v glavnem soglasni z dialektičnimi materialisti m ‘z njihovimi razlagami o možnosti spoznavanja objektivnega sveta. Pravimo namreč, da ni materija odvisna od našega spoznanja, temveč smo mi pri spoznavanju od nje odvisni.
Lahko bi k predstavi realističnega svetovnega nazora dodal nekaj o materializmu in idealizmu* v etičnem pomenu besede. V tem pogledu pa so idealisti vsi tisti ki se borijo za neke ideale. Iz tega stališča so dialektični materialisti v neki meri bolj idealisti kot mi verniki, ki naj bi bili idealisti. Verni ljudje-realisti
računamo tudi s človeškimi slabostmi, zaradi katerih se ta dostikrat ne ogreva za ideale. Tu gledajo dialektični materialisti sna človeka skoraj utopistično, ker menijo, da so ga pokvarili nezdravi družbeni odnosi m da bo postal dober, ko bo delal v pravičnih družbenih odnosih.
Mogli bi torej reči: v metafizičnem pogledu smo verni ljudje idealisti, ker priznamo boga pred materijo, v filozofskem ali spoznavnokni-tičnem pogledu pa smo verni ljudje realisti.
Isti avtor trdi, da ima vera dva bistvena izvora:
I.: nemožriost pojasnitve prirodnih II.: občutek konflikta med osebnimi II.: občrtek konflikta med osebnimi in družbenimi interesi in iz njega izvirajoči občutek odtujenosti.
Kar zadeva prvi izvor, gre za vprašanje, zakaj nekaj je, zakaj ni nič in zakaj je takšno, zakaj na drugačno. Na ta vprašanja človek ne more odgovoriti brez — Boga. Kar se pa tiče razumevanja prirodnih pojavov samih, je pa razloček med primitivnim človekom in strokovnjakom na specialnem področju relativno majhen. Prirodnih pojavov, katerih v svojem času ni razumel recimo Einstein, verjetno ne razumejo
Slučajno sem zasledil v zadnjih Številkah Katedre nekaj člankov Igorja Zoriča, M- M. Šeruge ln H. Stropnika, v katerih kot ka2e, l/>mlJo kopja okrog vprašanja religije, njene vloge In pomena v naSem prostoru ln času. Povod za polemiko je bil članek I. Zoriča Semeniščnikl, v katerem — v glavnem obsoja odnos družbe do mladih nadarjenih ljudi, ki Jih z vabljivimi ponudbami pridobi Cerkev zase. Sledita odgovora M. M. Šeruge in H. Stropnika, nato zopet replika I. Zoriča in končno replika repliki Idealist ln realist H. Stropnika na Zoričev članek Quot ca-plta tot sententlae. Kolikor sem pravilno ocenil stališča posameznih udeležencev besednega troboja, skuša I. Zorič polemizirati s stališča marksizma, H. Stropnik s stališča religije, M. M. Šeruga pa se je, kot Je videti, ravnala po Shakespearovem načelu, da Je najboljša tista drama, v kateri Imajo vsi Junaki (vsaj delno) prav, torej zagovarja nekakšno »dvostranost«. Branje omenjenih člankov ml Je — brez obzira na njihove hibe — nudilo neobičajno duhovno okrepčilo. Da ne dlakocepim — strinjam se z osnovnimi postulati ln argumenti, ki Jih navaja I. Zorič v odgovoru na članka M. M. Šeruge in H. Stropnika. Kot človek, ki se skromno, laično že precej časa zanima za marksizem, bi si ga dovolil opozoriti le na neko stvar bolj tehnične kot pa vsebinske narave. Gre za spodrsljaj pri citatu, ki ga pripisuje I. Zorič Marxu (— »Kritika religije Je torej v klici, Je kritika .solzne doline1).« Citat se pravilno glasi: »Kritika religije Je torej v klici kritika — solzne doline, katere oreol je religija«, ln ga bo avtor z malo truda našel na strani 73 Histerije njemačke socialne demokracije, zv. I., (1952), katere avtor je F. Mehring. Prepričan sem, da Je bil tudi Marx istega mnenja o tej stVarl ln da bi tudi on kdaj lahko rekel to, toda slučajno ni, ln zvesti / moramo ostati dejstvom.
Sicer pa, pero sem pravzaprav zastavil zaradi nekaterih trditev, ki Jih lanslra H. Stropnik v članku Idealist ali realist. Mislim, da so te trditve popolnoma nezdružljive z marksizmom ln tudi ni mogoča nikakršna »dvostranost«, kot bi to imenovala M. M. Šeruga, kot ni mogoča dvostranost npr. prt Pitagorovem Izreku.
Da, ml dialektični materialisti še vedno očitamo vernim ljudem (in Jim tudi vedno bomo), da so Idealisti v filozofskem pomenu besede (v nefllozofskem, v vsakdanjem pomenu besede so namreč verni ljudje pogosto večji materialisti, kot smo mi ateisti).
Cenjeni občan Stropnik kot kaže precej podcenjuje inteligenco svojih beročih so-občanom. ko Jih skuša odpraviti s tako poceni sofizmi, kot Je ta o primarnosti materije, ki da je oni (t. J. verni ljudje) ne zavračajo, pravijo le, da »je materija plod Božjega stvariteljstva«! Ali se hočete strinjati z menoj, cenjeni H. Stropnik, da vsi verniki smatrajo, da Je bog duh, misel, univerzalno prapočelo vsega? Torej Je moral biti najprej bog (t. J. duh, misel), da Je lahko materije »plod Božjega stvarltelj-sta«? Da? No, kako morate še trditi, da ne negirate primarnosti materije, če pa predpostavljate nekakšnega boga, ki da Je ustvaril materijo.
Cenjeni občan H. Stropnik skuša nas — njegove soobčane — prepričati tudi. da , on ln vsi drugi verni ljudje nikakor niso Idealisti, marveč realisti. Dajte no. dragi Stropnik, saj to je vendar že skoraj logični nonsens. Ce bi namreč vi bili vsaj ma-
lo realist, ne bi nikdar napisali kaj takega v upanja, da vam bo kdo to verjel. Ce ste hodili v šolo, se boste gotovo spomnili. da so že. odkar obstaja ta problem, delili ljudi na dva osnovna tabora glede na njihov svetovni nazor, to je na njihov odnos do sveta: na Idealiste ln na materialiste. Najbolj karakteristično za prve Je, da priznavajo poleg objektivne realnosti že neka lzvenčasovna ln lzvenprostor-ska božanstva, ki vladajo nad nami in ki so za nas nedoumljiva. Materialisti pa se opirajo na empirična dejstva ln ne priznavajo ničesar, kar bi obstajalo izven objektivne realnosti, ki nam Je dana preko čutil in ki Jo ta naša čutila kopirajo, odražajo. Ta delitev po tem osnovnem kriteriju Je splošno priznana. Dejstvo pa je, da skušajo idealisti, ko čutijo, da se Jim pod bobnenjem vesoljskih raket ln obrnjenju elektronskih računalnikov v drugi polovici XX. stol. majejo tla pod nogami, sebe prikazati kot realiste. Šibka točka takega početja Je le v tem, da takšne razdelitve ne priznava razen njih samih nihče drug ... Mi bomo torej še naprej ostali zvesti »stari« razdelitvi ln bomo vse pripadnike raznih religij slej ko prej šteli med idealiste, pa če jim Je to prav ali ne
Potem ko je H. Stropnik sebi dopustil svobodo, da je vse idealiste prekrstil v realiste, Je bil seveda samo še kratek korak do trditve, da so verni ljudje v tem pogledu (namreč glede možnosti spoznanja objektivnega sveta) »v glavnem soglasni z dialektičnimi materialisti«. Dalje piše: »Pravimo namreč, da ni materija odvisna od našega spoznanja, temveč smo mi pri spoznanju od nje odvisni.« Jaz pa pravim, da to, kar ste Izvolili napisati v tem pogledu, precej boluje^ia pomanjkanju logike ln preproste Jasnosti. Ce pustimo ob strani to, kar pa odkrito povedano, ne razumem, kaj ste hoteli povedati s tem, da smo mi odvisni pri spoznanju od materije, ostane še vedno nerešeno tisto, v čemer ste »v glavnem« soglasni z nami, dialektičnimi materialisti. Nekje v našem traktatu ste napisali, da »Je materija plod Božjega stvariteljstva.« Za Boga trdite, da Je neskončen, večen, povsod pričujoč Itn., ad lnflnitum, skratka, nedoumljiv v svojem bivanju ln snovanju. Ce Je torej vse vesolje plod ustvarjalnega akta nekega a priori nedoumljivega bitjaf potem je njegova struktura za nas prav tako nerazumljiva kot on sam. Nam preostane le še. da ponižno stojimo pred čudom ustvarjanja ln da v vsakem naravnem pojavu, ki mu še ne vemo vzroka, vidimo Njegovo genialno roko oz. mlscl,-Podobni smo domačinu lz porečja Amazonke, ki ga postavimo pred televizor. Zanj Je televizor kozmos v malem, zanj smo mi bogovi, ki smo ga ustvarili in katerega delovanje presega njegove spoznavne zmožnosti.
Dialektični materializem pa trdi ravno obratno. V vesolju ni nekakšne božje previdnosti, so samo slepo delujoči naravni zakoni. Dopustite mi, da zaradi večje jasnosti, da ne bi bilo nesporazumov, pogledamo, kaj pravijo o tem klasiki marksizma. Citate navajam izključno iz pedagoških razlogov, kfer Imam vtis, da vi sami Jadrate v temi in iščete trdno oporo: »V prirodi so . . le slepe, nezavedne delujoče sile. ki učinkujejo druga na drugo ln v medsebojnem učinkovanju teh sil se uveljavlja obči zakon. V vsem, kar se dogaja — ... — se ne dogaja nič kot hoten.
'V'V 'iA. •••»**
(ч\,
tudi današnji materialistični filozofi in sociologi. Drugi koren religije, katerega navaja avtor v svojem članku, ni toliko v konfliktu osebnega in družbenega, ampak v občutku odvisnosti od nekoga, ki se javlja v občutku podarjene eksistence. Vse to ni odvisno od človekovega razvoja in zgodovinske situacije, ampak bodo ta dejstva verjetno vedno ostala. Po načelu zadostnega razloga pa vodi to človeka do prepričanja, da Bog je. Ko pa pridemo do prepričanja, da Bog je, pa zavzamemo do njega določen odnos — religiozen odnos. Nekdo, ki Boga le priznava, še ni religiozen, mora tudi v dejanju težiti k njemu. In šele to drugo je religija v pravem pomenu besede.
Opozoriti pa moram na definicijo Boga. Verjetno ima vsak človek nekoliko drugače definirano to besedo. Precej od teh »bogov«, ki jih je po starem izreku: »Ouot capi ta tot sententiae« verjetno prek milijardo, pa je mogoče zanikati. Težko bo pa kakšen materialist po čitamju Marxovih del odfilozofiral predstavo o Bogu človeku, ki je več let razmišljal in pilil svojo sliko Boga.
Za sklep še misel, da je do ateizma enako daleč kot do vere v Boga.
Stropnik Herman
zavesten smoter.« (Engels:	Ludwig
Feuerbach, Ljubljana 1945, CZ, str. 40) »►Kajti edina (podčrtal V. I. Lenin) lastnost materije, ki jo priznava fllozovstd materializem, je, da Je objektivna realnost materije, ki Jo priznava filozofski Lenin, -Materializem in empiriokritied-zem. CZ, 1956, str. 283 ln dalje.)
Mislim, da je dovolj. Ce ste v glavnem razumeli, kaj sem hotel povedati, potem morate priznati, da stojita, kar se tega vprašanje tiče, marksizem in religija na diametralno nasprotnih stališčih. Religija namreč zagovarja agnosticizem, medtem ko ga marksizem a priori odklanja.
Vaše razpredanje o etičnem pomenu besede -materializem in idealizem« sloni na samovoljno izbranih predpostavkah. Kje ste npr. pobrali -resnico«, da dialektični materializem -ne računamo« tudi s človeškimi slabostmi? Tega sicer niste zapisali, verbis expressis, toda ta trditev je implicitno v trditvi, da verni ljudje — realisti računajo tudi s človeškimi slabostmi. Vedno znova in znova ponavljamo, da gradimc socializem za človeka iz mesa in krvi, z vsemi slabostmi in napakami in ne za nekakšen ideal iz knjig, za element statistične populacije.
Ml. dialektični materialisti, da gledamo na človeka -skoraj utopistično«, ker menimo, da so ga -pokvarili« nezdravi (!) družbeni odnosi in da bo postal dober (!), ko bo delal v -pravičnih družbenih odnosih«! Pojdite, no, dragi vernik—realist, tako naivni pa zopet nismo! Mimogrede, dovolim si vas opozoriti na manjši lapsus linguae, ki se vam je primeril pri pisanju gornje trditve. Nasprotno od zdrav je — če se izvolite spomniti iz lingvistike — nezdrav (primer: zdravi — nezdravi družbeni odnosi!) ne pa pravičen, kot ste izvolili napisati vi. -Zdravi družbeni odnosi« so neznanstven pojem in z njim marksistična sociologija .ne operira. Govorimo o pravičnih in nepravičnih družbenih odnosih.
Torej mi ne -menimo«, da bodo ljudje kar čez neč postali dobri kot jagnjeta, to bi bilo popolnoma neznanstveno, nedi-alektično, skratka idealistično gledanje na stvari. Mi samo trdimo, da če se bodo odpravili izkoriščevalski odnosi in kričeče socialne in vse druge neenakosti, da bodo takrat porezane korenine družbenim odnosom, za katere je značilen izrek: ho* mo homini lupus.
2c drugič sem prisiljen iz čisto pedagoških razlogov citirati tokrat vas samega. Oglejte si tele citate iz vašega traktata enega ob drugem (in natura so seveda zabrisani s kontekstom).
-Takšen idealizem (t. j. .idealisti negirajo primarnost materije' ... opomba U. V.) zavračajo seveda tudi verni ljudje.« -Mogli bi torej reči: v metafizičnem pogledu smo verni ljudje idealisti, ker priznamo boga pred materijo . . .«
Cenjeni avtor teh trditev, kot vidite, ste se znašli v lepi kaši. Obe trditvi sta v očitni kontradikciji. Sami sebe negirate. Toda ne krivite mene! Moja malenkost je samo dovolila si opozoriti vas na očitno neskladje v drugače elegantnem toku vašega rezoniranja.
Toda izgleda, da je v nadaljevanju vašega pisanja vedno manj elegance in logike. zato pa toliko več samovoljnih miselnih konstrukcij in spekulacij. Vi si npr. dovolite, da vse neznane prirodne pojave reducirate na vprašanje -zakaj nekaj (Nadaljevanje na G. strani)
kriza časa
ali zavesti?
Razmišljati se še ne pravi trditi in postavljati eksaktne resnice. Razmišljati pomeni hoditi med tistim Je in možnim in slediti resnico, ki je eno in drugo.
B. Rendlay
Kaj je privedlo do tega, da se sprašujemo ali naj govorimo danes pri nas o krizi časa ali naše zavesti. V prvi vrsti nedvomno vihar, ki so ga povzročile razmere v naši literaturi (mlajši) kot nemorala, nihilizem, ničenje naše NOB, dehumanizacija dobrega človeka itd. Nobenega dvoma ni več, da je kriza prisotna v vsej ostrini in da od časa do časa udari na plan. Ali se pokaže kot generacijski konflikt ne glede na področje ali kako drugače, ni važno. Važno je, da se je zavedamo in ji damo možnost, da si sama izbere pravo rešitev. Potlačiti jo, pomeni zapreti jo v novo kletko, ki bo držala nekaj časa, nas pa za nekaj prikrajšala, ker bosta v nas prisotna strah in čuječnost, da se znova ne pojavi — pomenila bo zavoro. Dejstvo je, da se kriza časa pojavi' najprej v miselnih tokovih kot reakcija na dani trenutek. Ni tudi čudno in ne novo, da je literatura za take stvari še posebno občutljiva.
Danes lahko brez dvoma govorimo o generacijskem konfliktu, ki pogojuje to krizo in miselni razdor in ki se je pojavil že večkrat, vendar kot kaže, danes v izredno ostri obliki Revolta neke generacije proti morali, ki je morda le nekak pripomoček ali delen izraz, pa ima na drugi strani še globlji pomen. Upor zoper neko tradicijo, upor zoper tradicionalni heroizem, ki ne priznava napak in prerašča v mit. Upor zoper to tradicijo, ki skuša ujeti neko cijo v svoj miselni okvir, ki ni nič drugega kot zgodovinski.
Slovenci nimamo svoje lastne zgodovine. Vsa naša zgodovina je vpeta v okvir, kjer smo predstavljali del zgodovine neke večje enote Naša zgodovina in zgodovina države se pričenja šele z NOB. Tu smo šele postali ne samo zgodovinski objekt, marveč tudi kreator, subjekt. Po tej prelomnici smo dobili dve glavni generaciji: starejšo ali vojno generacijo, ki je v NOB sodelovala z mlajšo generacijo. Takoj s tem pa smo dobili tudi komflikt, ki vodi do upora. Primer: prvi odmik med tema generacijama se je pojavil v literaturi petdesetih let. Nekako v istih krogih kot danes — v kulturniškem območju. Zajčeva pesniška zbirka »Požgana trava« predstavlja nem in vendar dovolj glasen upor. ki potegne za seboj skoraj vse ustvarjalce, proti kramparski poeziji in beg v sfere intimnosti, v svet ogroženega jaza, v nasprotno skrajnost kot jo še predstavlja Zupančič z zbirko »Zimzelen pod snegom« in vsa pesniška bera do približno petdesetih let, ki je domala vsa v znamenju akcije vzpobudništva in himničnosti. Pojavi se eksistencialno ogrožen človek, pojavi s alienacija.
Kaj je vzrok alienacije? Predvsem struktura življenja, dela, politične aktivnosti in organizacije, ki jo prinese čas in ne navsezadnje človeška slabost zoperstaviti se teku tega razvoja, ki človeka razčlovečuje v smeri objekt. Človek namreč postaja v vse večji meri odvisen od stroja, od silovite dinamike v kateri izgublja svoj prvinski položaj subjekta. Človek pa danes hoče biti in ostati subjekt Bori se za vlogo ki mu grozi čas odvzeti. Zakaj biti subjekt pomeni biti kriterij in s tem cilj vsemu kar ni subjekt. Priznavati kriterij zunaj sebe. pa čeprav zgodovinski, se pravi pristati na podložnost objekta na platformo jaz-nekri-teri Biti subjekt pa se pravi biti tudi svoboden, duhovno svoboden in ne vpet v neki okvir, ki utesnjuje, Samo svoboden človek je lahko ustvarjalen in revolucionaren.
Z gotovostjo lahko trdim da je danes naš pogled še vedno usmerjen za dve tretjini dolžine pogleda nazaj in le za eno naprej Danes, ko meje skoraj ne predstavljajo več nobene ovire, ko smo pred nekim internacionalizmom, je tak pogled navzdržen še posebej če se pojavi kot zavora vzponu neke generacije, ki ni bila udeležena v NOB. Upam si trditi, da konflikt, ki je nastal, ne poskuša izničiti boja in zgodovine, marveč le premestitev tja, kamor spada. Zgodovina zaradi tega ne bo izgubila prav nič na veljavi in ugledu, ker dejstva in teža dogodkov vedno o-staneta. Izničenja v tem primeru ni.
Nihče ne negira herojstva in zaslug NOB-ja, narobe, vsi to priznamo obenem pa hočemo pokazati, da ima vsaka vojna dve plati in da ne moremo večno živeti s pogledom uprtim v preteklost (na tisto samo ncomadeževano plat), pa naj je še tako slavna in herojska, ne moremo pristajati na večni mit. ker čas tega ne dopušča.
NOB ni enkratna, edinstvena in neponovljiva zasluga starejše generacije, saj bi isto bili pripravljeni storiti tudi mi danes, če bi bilo potrebno. Na to resnico vedno pozabljamo.
Kdor je sodeloval v tej borbi bodi vekomaj blagoslovljen. Zakaj? Mar smo potemtakem res sami krivi, če se nismo rodili prej? Upor obstaja edino v tem poveličevanju (pretiranem) in mitiziranju nujnosti zgodovinskega trenutka. Sama nujnost pa nikoli ne more biti herojska. Herojsko je lahko le popolnoma zavestno dejanje.
»Za to (NOB) se ni odločil (Kocbek) predvsem na podlaga logičnega sklepanja, ampak je bila ta odločitev utemeljena na resnici časa.« (Spomenka Hribar — Iz resnice ča-sa Problemi 65/66). Marsikdo se torej ni odločil in odšel v Pal;hzane na. P0<-*la2* logičnega sklepa, ampak je bila ta odločitev pogojena v danem trenutku in emociji, ki ju je postavil čas. Kdo lahko trdi, da taka resnica časa ali trenutek ni več možen in da se tudi mi ne bi odločili za isto stvar. Odgovor ni potreben.
Za naš razvoj je značilna dinamika, ki jo po pravici in neopazno oklepa spomin na NOB. Le-ta pa je v tem času prerasla v heroizem in celo mit in je domala prestopila normalne okvire in v današnji situaciji vstopila v človeško vsebino ne več kot zgodovinski trenutek, ampak kot vsebina, ki je izgubila že tudi prave konture resnice in o-strine vojne kot take. In to je pripeljalo do konflikta.
Ta konflikt pa je pripeljal do revolte, ki je v nekem trenutku (na zunaj) res ničenje (ne izničenje), poskus potisniti ta oklepajoči okvir na stran ali pa ga prisiliti, da stopi na realna tla. Z drugo besedo predstavlja to, recimo ničenje, v bistvu le postavitev neke stvari na njeno pravo mesto s pravo oceno, ne pa njene absolutne negacije. Ničenje, ki ne pomeni destrukcije marveč neko reali-teto. Ker pa se lahko konflikt pokaže v eni ali drugi obliki, ni mogoče, da se je izrazil deloma tudi kot moralni konflikt.
Posledica osveščanja v neki dani situaciji pa je tudi alienacija in nihilizem. Tudi ta odmik od tradicionalizma, optimizma nakazuje neko novo kvaliteto, ki bo slej ko prej sledila — je torej v svojem bistvu prav tako konstruktiven, ker predstavlja fazo prehoda. Z drugo besedo, tudi ta nič ali nihilizem, je tvoren, ker pomeni že zarodek nečesa novega. Ni torej nikak Baubau, ampak razumljiva razvojna faza.
Obstajajo tudi skrajnosti, ki pa se bodo nujno v tem zgodovinskem trenutku SAME in ZAGOTOVO o-' brusile. Tudi to je nujnost in .razumljivo. Manj razumljivo pa je, kako so lahko te stvari vzbudile ne samo razburjenja ampak tudi škandal, ko je vendar jasno, da se bodo morale urediti same po sebi zaradi nujnosti^ J,e torej to samo kriza časa ali pa tudi naše zavesti, ko ne moremo razumeti razvoja?
A propos: Zakaj izzove pri nas samo kulturni škandal boliko prahu? Imeli smo še večje škandale, ki jih bomo Slovenci težje občutili kot tega. Razburjamo se zaradi denarja, ki gre za Tribuno, Katalog, Probleme itd. Prav. Kdo je povzdignil glas ob gospodarskem škandalu EKK Velenje? Ni šlo za nekaj milijonov — za milijarde! Kje so bili podpisniki, da bi bili plat zvona in pokazali na krivce? Ce res kje, tu bi bila potreba! Po pravici — razočarali ste nas-	Г.	HEDL
intervju z brankom rudotfom
Katedra: Kaj sodite o »Katedri«?
B. R- Študentski listi so mi nasploh simpatični. Gotovo da je v njih najti dovolj navadnih predrznosti, »važnosti«, resničnih nesmislov (kakor npr. »pesmi« iz navadnih tiskarskih znamenj &, %, §, +, !, ?, — itd.), ali pa modnih (zato pa prav nič modernih) neokusnosti. Vse to pa ne pomeni toliko. Pleve bo odnesel veter, nekaj zrnja pa bo ostalo. Zal — moja generacija nikakor ni imela takih lepili možnosti objavljanja.
Katedra: Kaj sodite o lastnem sinu Frančku?
B. R.: Seveda se veselim njegovih zgodnjih in sorazmerno prav lepih uspehov. Želim samo, da bi tisto, kar v njegovih delih tudi jaz cenim, dognal in razvijal dalje. Ugotavljam pa, da se glede njega nekateri kritiki nikakor niso izkazali s pronicavostjo znanja. V dramatiki mu je
npr. nekdo pripisal »oči pl ne pozna, prezrl pa je 1 to-Katedra: Kaj sodite o d iji B. R.: Da se rodi na las »k; v zgodnjih razvojnih let so povprek prav nič drug: k£ živahni, sprejemljivi, v iji odprte glave. Vem, ker š val — pred kratkimi leti >v< reveže, ki so jih že v zg r ali pokvarili s čim podd h dje precej presegajo po ek potem razvijejo sami. ■; Katedra: In kaj jih, po 1 i.r dobre lastnosti?
B. R.: Zamotano vprašai Ln< šola, skorajda vsa usmei it (nekaj ga zelo cenim), r >k stoljuben, ob sprtih ali p sv< nes razširjena moda ku ru kost današnje reklamne, rš; Zmešanost v pojmih, ki »a temveč je žal »v Zraku«. Katedra: Kaj imate, na j ir, B. R.: Vprašajte me ra m pouka je npr. zelo malo a l.o — kar ga pa je, j'e. ne< in< boljši, kakor v mojih gi zi npr. pouk modemih jezil a zelo obžalujem krivično [rt gimnazije, ki je »začenš № pomembnih mož. Latinšč ii
Lesene gobe
angleščine in francoščine sem se kasneje lotil teli poudarek na telesni vzgoji sploh imajo primerne teloka pouk jezikov, kakor realni;] treba povezati z doživljanpi rani. To velja tudi za fizh u telesno vzgojo npr. po h n: atletov in boginj! Za kaj k tudi danes ne marajo ve ti astronomija, kemija itd. i a< da je narava tudi lepa, h nost posreduje doživljanji & njej — pa je prek teh lep n nost, samega sebe in zgoi л pomenu: filozofijo. Nikoli ;1 mlad bruc v Zagrebu sk< r prvič zagledal Jupitra in n »c zaben doživljaj!
Katedra- Ali se niste odd: J če sem prav razumel — hi d B. R.: Ne, mislim, da nisenflui
več na široko kritiziral
fije in podcenjevanje spo
naših šol in programihj klia brez prave duševne »hraaln
ljudi pri nas sploh ne ve,l materializem itd.
Katedra: In kaj mislite o ati B. R.: Grozota! Kasneje je tv dem šele treba dokazati, dii in prazen in tuda ni kriv ve našnjega »socializma«. Varrrdi se mi je pred leti bridko k) kakršnega se je moral učit}; tako, kakor si nekateri daps fantastično učeni in že takoy Katedra: Torej ste mnenja,d. sam kriv duševne puščobe,! zdi naravna?
it< pl iv PinandeTla, ki gt» sploh B tov. Tega je seveda še več. da hji mladini?
; t r,'kakršna se je včasih. Tudi >ti feo mladi ljudje nasploh in ?a "kakršni so bili nekoč. So 2 Saju čisti, odprtega srca in r j še mimogrede sam poče-i. bvo da je treba odšteti tiste go i mladosti preveč preplašili >bi t Nasploh pa taki mladi Iju->v](fck odraslih, v katere — se
i mnenju, kvari, da izgubijo^
nogokaj. Očitno so krivi — it v našem šolskem sistemu okrat dom (za mnoge nego-‘več zaposlenih starših), da-atalne sile, pošastna pleh-šno industrializirane dobe. j>a ni kriva sama mladina,
r, proti današnji šoli? kaj mi je všeč. Likovnega > Iza moj okus mnogo prema-d tao prav dober, neprimerno ;it feijskih časih. Prav tako je ki la kar lepi višini. Seveda pa lrtitev mariborske klasične Miklošičem vzgojila toliko :il ii prišla zelo prav pri pouku
M. Pfeifer
domeni je zelo pomagala, ko "tikov. Prav tako me veseli » seveda, kjer je mogoč in inice itd. Ampak — vse to, predmetov, bi bilo seveda ki ga imajo mladi ljudje iro. Celo na srednji šoli za ikih ne visijo kipi grških ;ega ni denarja! Naše šole da naj biologija, fizika, m ljudem dopovedujejo, v čudovita, da lahko zna-:des, ki so lastna samo ogoče spoznati tudi umetno človeštva, v duševnem bom pozabil, kako sem kot > precej močan daljnogled ive mesece. To je bil nepo-
,i od predmeta? Saj ste — opil kritizirati šolo?
[ogoče. sem samo malo pre-10 precenjevanje faktogra-iosIi doživljanja v sistemu iid prenatrpani, pa dostikrat ®le vrednosti«. Npr. večina «tj je poljudna znanost, kaj
A
teizmu v naših šolah? Vftčini primerov mladim lju-Itoharkstzem nikakor ni pust t eh mogočih deformacij da-i 6bro znani Vladimir Gajšek »tožil — nad marksizmom, t iDal si je pa dopovedati — ri me dajo, ker so tako tako o ic vodo!
i, h je tudi velik del mladine kateri sc je znašel, in se ji
B. R.: Nedvomno! Čeprav so — ponavljam — za negativizem, snobizem, nihilizem, nasploh za izgiibljenost mladih ljudi — in celo samomorilskih nagnjenj — pretežno krivi odrasli (pač po našem sistemu, kjer nihče nikoli ni ničesar kriv), zadene del krivde tudi še odrasle mladince ljudi, včasih stare tudi šestintrideset let in čez! Katedra: Tudi te imenujete mladince?
B. R.: Da! Ker se tako vedejo. Dvajsetletniku pristoji dvajsetkrat več drznosti kakor tridesetletniku. Takrat je še odpustljiva, kasneje postaja krivda. Končno. Današnji mladi ljudje znajo pogostokrat vsaj še en svetovni jezik. Zakaj več ne berejo, zakaj ne sedijo pri knjigah in razmišljajo? Mišljenje je prav tako naravno kakor objemanje in improvizirano boksanje, včasih celo bolj koristno. Danes imajo radio, televizijo. Plehkost ni potrebna. Katedra: Torej se končno le pritožujete nad delom, recimo »odrasle mladine«?
B. R.: Res je. Tista odrasla, že »uspešno pokvarjena« mladina mi večkrat gre na jetra. Recimo. Nekdo napiše ljubezensko zgodbo. Ampak glavnemu junaku manjka predvsem to, da je pust in prazen, agresiven, in hkrati dolgočasen človek. Ničesar prav ne ve, zato tudi nič pravega noče. In taka neskončna duševna puščoba se zdi avtorju tako naravna, kakor recimo sonce, dež ali toča. Ne pomisli, da je s takim opisom tudi sebi dal slabo izpričevalo. Ali pa. Nekdo napiše komedi jo — dramo, o puščobi učiteljevanja nekje visoko v hribih. Po mojem pretirava. Recimo. Tudi jaz sem v »brezposelnem letu« 1930 dosti hodil po Pohorju in vem, da je npr. za naravoslovca — pa tudi za etnografa — čudovito zanimivo. Kamni, živali, rastline, o vsem bi bilo še mogoče napisati knjige, pa tudi o ljudskih običajih in tekih. Meni so npr. ostale v spominu prelepe smaragdno zelene alge iz enega izmed šentlovrcnških jezerc. Tako, recimo »šnakšneperleinstvo« gotovo ni za vsakega, pač pa — nedvomno — pomaga do duševne vedrosti, ki je pa avtorju tako rekoč neznana, ker se je usmeril pretežno v spolnost.
Katedra: Ne mislite, da je današnja spolna svoboda koristna?
B. R.: Po domače povedano: nas so včasih preveč držali na vajetih, vas pa premalo. Oboje ni dobro. Svoboda je imenitna reč za zrele ljudi. Za nezrele je smrtno nevarna, kakor najlepša planina za neizkušenega plezalca. Katedra: In še izkušenj ne pridobi — prav z izkušnjami? B. R.: Imate prav. Ampak potrebne so kultura, vest in odgovornost. Kaj pa to pomeni, tega ravno vam mladim v razvojni clobj niti ni treba posebej razlagati.
Katedra: Vi ste ravnatelj umetnostne galerije. Ste zadovoljni z dolom svoje ustanove — posebej giedc na mladino?
B R.: Bil bi slep, če bi bil zadovoljen. Večkrat smo pri nas imeli prelepe, prav svetovno pomembne razstave, recimo take umetnosti Daljnega vzhoda, originalne Rembrandtove in Rubensove risbe, grafike Norvežana »Muncha, ali pa — da navedem nekaj modernega — Rauschen-bergove grafike k Dantejevemu »Peklu«. Pa tudi domače umetnike smo včasih lepo predstavili. Bili sem razočaran, ko sem opazil, da pravzaprav ni bilo tistega imenitnega učinka, ne tistega navdušenja, ki bi ga — medna bil občutil sam, če bi mi bil — šestnajst- ali sedemnajstletnemu — kdo pokazal takšne umetniške dragotine. Pa sem razumel.
Katedra: Kaj ste razumeli?
B. R.: Da je za vsako uživanje umetnosti potrebna priprava. Še zlata iz zlatorodnih žil ne dobiš zastonj. Najprej moraš kopati. S kulturo je prav tako. Naša ustanova ne more opraviti vsega. Ne more se ponujati, iz takih metod se je že Cankar delal norca. Pač pa smo včasih lopo sodelovali z delavsko univerzo, ki je organizirala prevoz, aparat in operatorja. In bil sem prijetno presenečen nad zavzetostjo in razumevanjem, s'katerim so npr. preprosti ljudje sprejemali slike van Gogha — ki ga v njegovem času ni razumel skoraj nihče.
Katedra: Ne morete tega ponoviti?
B R.: Brez pomoči — nc!
Katedra: So bili včasih mladinci sami krivi, da ni bilo odziva?
B. R.: če ne mladinci, včasih — nedvomno — njihova organizacija. Ko smo imeli — zelo lepo in lahko razum-Ijivo, tudi zabavno — razstavo del Hinka Smrekarja sem organizacijo zveze mladine prosil, naj mi pošlje ekskurzije, pa čeprav samo tri ljudi, čeprav, samo enega — pa nobenega niso poslali! Tudi enega nc! Pač pa so bili hvaležni tisti ljudje, ki so prišli kar.tako, zaradi nagnjenja. Katedra: Mislite, da je likovna vzgoja med najvažnejšimi?
B. R.: Nedvomno. Zbuja fantazijo, sposobnost primerjanja, čut za proporcije, za »obraze« ljudi in stvari. To pa je podlaga vsaki omiki.
Katedra: In mladi ljudje so — po vašem mnenju — posebno dovzetni za take vrste omike?	„
B. R.: Nedvomno so. Družba — tudi naša — jim glede tega nudi premalo.
Katedra: Hvala lepa!
J. R.
beli senci
šla je starka skozi decembrska mraz, stopala je z izgubljeno igro v naročju, opeharjena za vse tisto, kar bi jo moglo napraviti mlad o. Sama, z brezvrednim zakladom misli, trikrat prekletim, sama ujetnica nekakšnega duhovnega sveta, ki jo je silil h genijem ali norcem je stopala dvaindvajsetletna starka ob BELI SENCI. Pomotoma je padla k njej ta mlada BELA SENCA, pomotoma ji je sledila. Da, v resnici ta BELA SENCA sploh ni bila prisotna; ob njej je bila le senca te BELE SENCE, BELA SENCA pa je bila odsotna, s svojimi mislimi nekje na pozlačeni preprogi, plavajoči med oblake lepih ženskih oblik. Da, pomotoma —!
Pred nekaj trenutki je stala na drugi strani peči, v brezupnem kvadratu štirih sten, nekje".na drugi strani toplote, ta tnpka SENCA, mrka in nedotakljiva' Pravijo, da topla peč poživl ja premražene ude, da je prijetna in polna sanj o domačem gnezdecu. Starka je slutila v tem plamenu led in ko je stala na drugi strani peči, je povsem določeno vedela, da je vmes še mnogo večja pregrada, nekakšen BERLINSKI ZID ki ga ni moč prebiti. Hotela je spregovoriti besedico, a glasilke so rodile zavozlani molk, hotela je dotik, a roke so ostale zaklenjene.
Ej, BELA SENCA, ki zadovoljuješ ženske vseh manjšin m ras, mar te je bog poslal na ta Planet zato, da spreminjaš device v ženske in nič več!? Mar si ti BELA SENCA računala samo s tem, da mi odščioneš košček življenja in greš?
Ti bela — bela senca o kateri je sanjarila devica z igrivostjo mlade tigrice v prsih, ti bela — bela senca, kako noro sem želela da me spremljaš povsod!
Ej, »punca« neumna, mar se ne sramuješ, da te je pahnila v okvir osemdesetletne starke takale varljiva senca! Mar ni podobnih »belih senc«, ki te vsak trenutek povabijo na kavico ali v kino, polno pred vsakim kioskom? Šla je starka skozi decembrski večer, sama, kajti vedela je, da je BELA SENCA samo ena in nič več, nič več kot ena... Stopala je sama, kajti BELA SENCA je iznenada skopnela kdo ve kam. Morda je odšla k vitkim vratovom steklenic, morda jo je privabil vonj po devici!? Lučke, te pisane novoletne lučke, kako bodejo skozi izgubljenega človeka, tako pekoče, da bi zajokala, da bi ubila vso svetlobo, če bi mogla.
Kaj bi dosegla, če bi nalepila solze na košarico cvetja? Kaj bi dosegla, če bi poslala košarico s pismom BELI SENCI, če bi napisala: peta ura popoldne je ura rojevanja, ob peti uri popoldne lahko uničiva BERLINSKI ZID, peta ura popoldne... Ta trikrat pošastna peta ura popoldne, ki je kriva, da se bo starka na Silvestrov večer na smrt dolgočasila s kakšnim južnim bratom, ki ves večer ne bo znal reči drugega kot: obožavam tvoje oči, ali pa morda še: dobre sle ve slovenske devojke, ko jo bo »položio« v kakšni veži... Ampak to bo napravila samo iz besa nad peto uro popoldne, iz besa nad tisto uro, ko sla sc običajno srečala.
Vedela je, da BERLINSKI ZID lahko podre samo BELA SENCA, da samo ona lahko odstrani okvir osemdesetletne starke. Vse to je vedela. Bila pa je preponosna in pre-ranljiva obenem, da bi poklicala BELO SENCO in kupila od nje Silvestrov večer, kupila, da bi prodala sama sebe...
Narisala je tej starki brazdo več na obraz, potlej pa jo je potlačila vase. Zaprla jo je vase, a ni vedela, kaj naj z njo počne.
Nekje na dnu pa je vedela, da je pahnila od sebe BELO SENCO pravzaprav sama s svojim nemogočim vedenjem, s svojim britvaslim jezikom, s svojimi' žaljivimi opazkami — ampak če je resnično ženska, si tega nikoli na svetu ne sme priznati... Prav tako si ne sme priznati, da bi včasih v sveti jezi, če ni vse tako kot si želi, iz protesta odšla v dancirig ali v bar in se zabavala do jutra. Nc, tega ne sme glasno priznati! Le kaj bi mislil fant — ta BELA SENCA — o njej!
Sicer pa je iznenada pričela upati, da sc bo BELA SENCA do Silvestra vrnila. Obenem pa se je ustrašila, če se morda njena BELA SENCA ta trenutek ukvarja s podobnimi mislimi kot ona. Uh, ta capin, kako le more biti takšna packa!
MAJDA ŠVAGAN
KATEDRA, list mariborskih študentov, razpisuje
mesto sekretarja (ke)
Kandidat za sekrelarja(ko) mora biti študent VEKŠ.
Prošnje prinesite osebno v uredništvo do 50. januarja.
o svetovnih sfernih
(Nadaljevanje s 3. strani) je, zakžij ni nič in zakaj je takšno, zakaj ni črugačno.« In nato kategorično zatrdite, da je na ta vprašanja nemogoče odgovoriti brez nekakšnega boga. Precej smela in neskromna izjava, da se izrazim najbolj blago. Razen na vaše prvo vprašanje oz. drugo, namreč zakaj ni nič, ki se mi zdi — oprostite — podobno kubističnim šalam in za katero upam, da ste napisali zgolj zato, da bi malo razvedrili bralce od vsakdanjih skrbi, pa najdete odgovor na vsa ostala vprašanja v vseh učbenikih fizike za začetnike. Tam boste našli odgovore na vsa (ali skoraj vsa) vaša prisrčna: zakaj je takšno, zakaj ni drugačno Za pozneje, ko boste osvojili že osnovne pojme iz fizike, pa vam priporočam Kvaternikovo Fiziko za gimnazije, knjiga I., II. in III. Izredno dobro napisan učbenik, zagotovljam vam. Po moji skromni oceni bi šele po tej minimalni
predpripravi bili kvalificirani dajati kategorične izjave, kot npr., da je razlika med primitivnim človekom in strokovnjakom na specialnem področju — kar se tiče razumevanja prirodnih pojavov — relativno majhna.
Ne vem sicer, na kaj aludirate s tem, ko pravite, da prirodnih pojavov, ki Jih v svojem času (to je bilo petnajst let nazaj) ni razumel Eistein, verjetno ne razumejo tudi današnji materialistični (!) filozofi in sociologi, upam pa, da Einsteina ne štejete med strokovnjaka na specialnem področju! Med nama rečeno — drznem si zagotoviti vam. da bo dobršen del teh prirodnih pojavov, ki jih svoj čas ni razumel ni razumel Einstein, verjetno ne razumejo stvenikov že do konca tega stoletja. Za stvenikom že do konca tega stoletja. Za ker pač ne spadajo v elementarno fiziko .. .
Trdite: -Drugi koren religije ni toliko v konfliktu osebnega in družbenega — ampak v občutku odvisnosti od nekoga, ki se javlja v občutku podarjene eksistence.« Poleg tega, da je trditev nejasna, dvoumna, s čisto sintaktično lingvinističnega stališča, je tudi napačna. Resnica je drugačna. Religije vseh vrst porajajo izkoriščevalske družbe, zakaj v teh. pravi Lenin, -nemoč izkoriščanih razredov v borbi z izkoriščevalci prav tako neizbežno poraja vero v boljše posmrtno življenje, kakor poraja nemoč divjaka v borbi s prirodo vero v bogove, hudiče, čudeže itd.« (Lenin, Socializem in religija, CZ, Ljubljana. 1963, str. 7). Zgoščeno in Jasno povedano. -Občutek podarjene eksistence«, o kateri vi govorite, je posledica, ne pa vzrok (koren) religije. Kajti samo tisti, ki sprejme predstavo, da ga je ustvaril nekakšen bog in da ta bog tudi neomejeno razpolaga nad njegovim bitjem in nehanjem, samo tega namreč bega občutek -odvisnosti« od nekakšnih nadnaravnih, njemu neumljivih sil. ki niso v njegovi oblasti. Zamenjujete vzrok s posledico, obrnili ste kavzalno verigo na glavi, cenjeni H. Stropnik! Neodpustljiva napaka!
Religija Je fantastična, izkrivljena zavest o svetu, ki jo ustvarja izkrivljena družba. O tem vprašanju sta imela Marx in Engels čisto Jasno in brezkompromisno stališče. Nnj bo enkrat za vselej Jasno, da nista prav nič slepomišila, ko sta zapisala tole kritiko na račun religij:	mar	se	ne	začne	religija	s	tem,	da	nam	pokaže	nekaj
človeškega, a trdi, da je to nekaj nadnaravnega, božanskega? Toda, ker mi vemo, da vsa laž in nemoralnost izvirata iz religije, potem imamo pravico, da ime teologije razširimo na celokupno neresnico in licemerstvo.« (K. Marx in F. Engels: Rani radovi, str. 13G.)
Jasno je. da ste iz napačno izbranih premis potegnili tudi napačno konkluzijo —
namreč, »da bog je«. Vam je — izgleda — šala dokazati, »da bog je«. Potrebujete le
določena »dejstva«, ki bodo »verjetno vedno ostala« (in ki so poleg tega še metafizične kategorije, neodvisne od »človekovega razvoja in zgodovinske situacije«, kot ste jih izvolili označiti), dalje nekakšen »zadosten razlog« in že nas to vodi naravnost do »prepričanja«, da bog Je«. Kako ganljivo preprosto! Deus ex machina! Čudno, da so ljudje tako slepi, da tega niso že zdavnaj vsi spoznali.
O tem, ali Je bogov »preko milijardo« ali ne, prepustimo odgovor vam samim, ker je terciarnega pomena. Popravil bi le vašo trditev, da je precej od teh »bogov« mogoče zanikati. Dejal bi, da jih je kar vse mogoče zanikati, pa naj jih bo milijardo ali pa še več, ker imajo vsi isto hibo: da namreč eksistirajo samo v glavah vernikov, v snovnem svetu pa ni o njih ne duha ne sluha.
»Težko bo kakšen materialist po Čitanju Marxovih del odfilozofiral (!) predstavo o Bogu človeku, ki je več let razmišljal in pilil svojo sliko Boga«, pravite. Poizkusiva skupaj narediti stavčno analizo tega stavka, preden se spustiva v razpravljanje o vsebini, če nimate nič proti.
Kdo je več let razmišljal in pilil svojo sliko boga? — »Materialist po čitanju .. .« ~ ali pa: »Bog človek«? Oba odgovora sta namreč možna glede na sintakso stavka. Ce ste hoteli, da bralec misli na materialista, bi se po mojem stavek moral jezikovno pravilno glasiti: »— predstavo o Bogu človeku, ki Je več let razmišljal o njem (o Bogu čldveku namreč) in »pilil« svojo sliko Boga, drugače ni jasno, kdo je »razmišljal« in »pilil« sliko Boga: materialist ali Bog človek. Didaktično bi bilo priporočljivo, če bi v prihodnje posvetili tej plati pisanja kanček več pozornosti, da ne bi vaše sicer klene misli trpeje na razumljivosti in nedvpumnosti.
Bog človek ima pred drugimi devetsto devetindevetdeset milijoni devetsto devetindevetdeset tisoč devetsto devetindevetdesetimi bogovi (nekaj tisoč bogov plusa ali minusa) le to prednost, da je zadnja, končna stopnja abstrakcije monoteizma. Večja abstrakcija ni mogoča. Tu je konec. Ta bog nima več ne telesa, je brezsno-ven, ne živi v času, Je izvenčasoven, izven dosega naših čutil — izvenprostoren, vseobsegajoč, univerzalen in ne vem kaj še vse. To in samo to ga loči od njegovih kolegov po stanu. Pripomnil bi le še to, da Магх ni toliko pisal za okorele vernike, ki so leta in leta »pilili svojo sliko Boga«, seveda ob strokovni pomoči profesionalnih dušebrižnikov, ampak bolj za tiste, ki še niso bili zastrupljeni s strahom o večnem pogubljanju, ki še niso podlegli duhovnemu zatiranju, ki je imanentno vsaki religiji.
Misel, da Je »do ateizma enako daleč kot do vere v Boga«, Je morda veliala v srednjem veku in še pozneje, danes pa v naših družbenih razmerah nikakor ne bi mogli trditi več tega, niti približno. Otroci, ki se danes- rode sredi sveta, ki daje edino veljavo znanstvenim spoznanjem, ki jih obkrožajo plodovi človeškega razuma in njegove ustvarjalnosti, ti ne bodo nikoli sami iskali zatočišča v enostranstvu, pri nekih nadnaravnih silah in božanstvih. To se bo zgodilo le, če Jim starejši to vcepijo, če jim vsilijo boga. Sicer pa, to mojo trditev podpirajo najbolj zgovorne statistike o gibanju števila vernikov.
Na koncu bi hote! poudariti le še to, da je danes tako, kot pred sto in več leti še vedno v veljavi znameniti Marxov izrek: »Religija je opij za ljudstvo.« In kot veste, cenjeni H. Stropnik, je narkomanijo treba zdraviti, ne pa Jo samo napadati, zato. prosim, tudi ne razumite teh mojih reagiranj na vaš sestavek kot napad, temveč kot poskus razčistitve nekaterih stvari, posebno še, ker se mi zdi, da ste bili pri pisanju tega sestavka rahlo pod vplivom vaših duhovnih mentorjev.
Sicer pa sem vam vedno na razpolago;
e spoštovanjem Urbančič Vojko
konec politične „namenskosti” v literaturi
Letnik 1968 so Problemi sklenili s poezijo iin prozo skupine 442. Prav je da ob zadnji letošnji številki revije, ki je na Slovenskem povzročala toliko hude krvi (raje političnega kot literarno-estetskega značaja), zapišemo nekaj misli, zlasti o konceptu urednikov in njihovi urejeval&ki politiki.
Doslej smo bili pri nas navajeni revij, ki so izhajale z določenim »programom«, slonečem na svetovnonazorskih ali literarno estetskih izhodiščih urednikov in avtorjev, ki so sodelovali. Njihovo gledanje na svet in človeka je bilo vselej pogojeno s pozicijami netolerantnosti. Problemi so razbili iluzijo o klasični slovenski (»humanistični«) reviji. Prostor svojega delovanja so postoterili, ko so se odločili za tematsko pa tudi sicer različne številke.
Prva »nova« številka je prinesla dramske tekste mladih avtorjev, ob njih pa še nekaj proze in poezije. Ne bi bilo vredno naštevati vseh prednosti takšnega načina. Urednikom jc bilo jasno, kakšna je v Sloveniji na tem področju situacija, kako zelo potrebno in nujno je nekje natisniti dramske tekste, ki ležijo, kljub svoji vrednosti po predalih, ali se valjajo po mizah urednikov vseh mogočih revij in časopisov, ne da bi imele pri tem najmanjšo možnost, da bodo kdaj s svojo prisotnostjo dokazovale bogastvo in pestrost slovenskega dramskega ustvarjanja. V drugi številki smo lahko brali zgolj filozofske razprave. ki v veliki meri in v veliki večini razpirajo nov svet in nov način mišljenja, za kakršnega nam jc sicer jasno, da je prisotno; kaže pa se le skozi članke in polemike, кГ pa nam nikoli ne zmorejo kompleksno predstaviti hotenja avtorjev. Tretja številka je zagledala luč sveta v obliki Kataloga. Zakaj jc bilo važno Katalog izdati, nam je po vsem, kar smo slišati, jasno. So pa Problemi dejansko s svojo reprezentančno obliko in s svojim i formalnim i neformalnim vplivom dali nekaterim tekstom in »izdelkom« mesto in afirmacijo, kakršne bržkone ne bi zaslužili. Prav je, da so v polemičnem ozračju prišle na svetlo marsikatere resnice, ki iih doslej nismo poznali, škoda pa je, da so iz Kataloga, ki nima nobenih možnosti, da bi kakorkoli spreminjal strukturo mišljenja večine mladih Slovencev, napravili politični problem, da so potemtakem o Problemih in Katalogu govorili vsi, samo tisti, ki so resnično poklicani za to, namreč literarni strokovnjaki, ne. Dejstvo je, da je polemiko in dialog mogoče voditi le med mislečimi ljudmi, z apologeti »lepega« in »moralnega« in tako dalje, ki so apologeti vseh teh vrednot zavoljo tega, ker so jim iih vcepljali v glavo v šolah in političnih seminarjih, pa je bolje o tem ne govoriti. V četrti številki nas literarni teoretiki, ki že dalj časa vznemirjajo slovensko književnost s svojimi teorijami o »koncu umetnosti«, seznanjajo podrobneje s svojim delom in svojimi izhodišči (samo laična replika: Zakaj gospodje Kermauner, Pirjevec in drugi ugotavljajo konec umetnosti, zakaj ga ne živijo, torej zakaj sploh pišejo in teoretizirajo). Peta številka je bila zopet v znamenju literature. Zelo heterogene, pa vendar v mnogečem skupne, literarne tekste smo lahko brali izpod peresa tako mlajše, kakor starejše ustavrjalske in ustvarjalne generacije. V zadnji, že omenjeni številki, se nam predstavlja skupina 442 s svojim humanizmom, ki mu je sodobna literatura vcepila dobršno mero destrukcije. Po mnenju nekaterih je ta smer, je takšna literatura najbolj perspektivna, ker hkrati razkraja stare sentimentalne humanistične okvire, obenem pa skuša oživeti mrtvega človeka, izgubljenega človeka v tem samega sebe uničujočem svetu in ga osvobajati obrtniško-pridobitniške mentalitete, ki je v Slovencu že od nekdaj zakoreninjena, danes pa prihaja na dan v vse bolj brutalni m razčlovečeni obliki.
Problemi so torej nedvoumno razkrojili staro strukturo v slovenskem kulturnem prostoru in poiskali smelejše in izvirnejše rešitve. Opustili so nivo »političnega« in zahtevali nivo strokovnega. Težnja po funk-cionalizaciji je očitna. Književnost naj delajo književniki, filozofijo filozofi, politiki pa se naj odpovejo svojemu nenehnemu strahu pred namenskostjo književnosti in filozofi io
Drago Jančar
stran ©
težave KUD študent
Kulturno umetniško društvo Študent je specializirana organizacija, ki skrbi za udejstvovanje študentov na kulturnem področju. Prisotnost študentov v kulturnem življenju je neizogibna. Prek takšne institucije kot je kulturnoumetniško društvo, pa je mogoče posredovati širši javnosti želje in uspehe tistih, ki se zavedajo svojih kulturniških, umetniških in ustvarjalnih ambicij. Priznati moramo, da je tudi med našimi študenti nekaj takšnih, ki s sto j o dobro voljo in z mnogo potrpljenja ter entuzijazma skušajo poteševati kulturne potrebe študentskega življa. KUD študent bo v kratkem slavil peto obletnico obstoja. V začetku novega akademskega leta je tudi med »kudovci« zavel nov veter. Ustanovitev mešanega pevskega zbora niso mačje solze, saj predstavlja njegovo članstvo dobra polovica vseh, ki so člani društva (okoli 50 študentov). Upravičenost obstoja so že večkrat potrdili na uspelih nastopih. Dirigent Stane Jurgec ima v programu štiriindvajset pesmi, ki iih bodo skušali pevci v tem letu osvojiti. Zanimanje za zbor je zadovoljivo, pripravljeni pa so sprejeti vsakega, ki bi pokazal voljo.
Druga skupina 90 »folklorniiki«. Prav folklora ima pri KUD študent največjo tradicijo. V letošnjem letu je ostailo samo nekaj starejših, ru-timranejših članov. Večino predstavljajo novinci. Kljub temu teče delo pod vodstvom Vilija Vrhovnika nemoteno naprej. Pred kratkim so z uspehom nastopili v tovarni Zlatorog, kamor so jih povabili člani kolektiva. Njihovo delo pa je povezano z neštetimi težavami. Največji roblem je glasba. Težave imajo tudi s prostori za nemoteno vadbo, ačasno vadijo v baletni sobi srednje glasbene šole, to pa je povezano z velikimi izdatki, ki pa jih blagajna skoraj ne zmore.
V letošnjem letu so pri KUD sklenili, da bodo znova oživili dramsko skupino. Spet je bilo treba nekaj prostovoljcev in delo je kmalu steklo.
V kratkem bodo prišli na svetlo s satiričnim kabaretom Ringa raja. Pomisleki, ali bo stvar na dostojni višini, kako bo mladi režiser Jože Marinšek uspel in podobno, so še na vsak način preuranjeni. Javnost, bodisi študentska ali neštudentska, je zahtevna in predvsem kritična, ker bo pač vsak imel »nekaj za povedati«. Hočemo opozoriti, da je amatersko delo zelo nehvaležno. Venomer ga spremljajo iste težave. Pa bi mogoče nekdo rekel: Zakaj pa rabijo, saj ne znajo ničesar. Toda kako naj dela kdo v redu, če pa ima za trideset odstotkov mesečno več izdatkov kot pa prejemkov? Toda te stvari so bile v naši družbi na splošno že tolikokrat načete (in nikoli končane), da se o njih sploh ne splača govoriti. Tudi »kudovci« so imeli, imajo in bodo še imeli težave. Toda podlegli ne bodo. Še naprej bodo životarili, kot so do sedaj, še naprej bodo prepevali in plesali po raznih tovarnah, da si s tem priddbijo del prepotrebnih sredstev. Zaradi tega pa bo manj kulture za tiste, katerim je društvo namenjeno, torej študente. Po eni strani lahko obsodimo družbo, ker ne more zagotoviti normalnega kulturnega življenja za človeka. Po dragi strani pa so za taka životarjenja študentskih institucij krivi študentje sami. Marsikdo od nastopajočih pred mesecem v kazinski dvorani se nerad spominja prireditve pred prazno dvorano. Kljub slabi obveščenosti je le nekaj sto ljudi vedelo zanjo. Ce bi bili vsaj ti prepričani v kvaliteten program (takšen je tudi bil), bi prav gotovo prišli. Čas je,,da tudi v Mariboru začnemo z načrt-)ih imajo drugod, ali pa ker je to v interesu posameznikov. Čas je, da nim delom. Seveda pa to ni stvar dobre volje in antuziazma, potrebno je še mnogo več. Za afirmacijo nas samih gre!
demokracija v ZK
Zveza komunistov je prva Komunistična partija, ki je oblast v imenu razreda spremenila v oblast razreda samega.
Samoupravljanja ne moremo gledati drugače kot proces razlaščevanja partije in podružab-ljanja politike, oziroma pretvarjanja vsedružbe-nih zadev v stvar vseh particij>antov izgradnje socialistične družbe. S tem se začne problem in smiselno reŠbvanje problema demokratizacije družbe. Zveza komunistov mora biti tudi znotraj sebe demokratična in ne hierarhična, ker je vodilna sila. Ce je hierarhična, ne more hoditi vzporedno s sodobnim političnim življem, ker ta ni hierarhičen. Kdor tega ne razume, ta zares »ni doma« v procesu reorganizacije in nima pojma o novih okvirih prostora in delovanja Zveze komunistov. V današnji etapi razvoja proletarskega gibanja je bilo neobhodno potrebno obračunati z ekstremnim nerazumevanjem novo nastale vloge ZK. Z ekstremom, ki je postal celo agresiven, je obračunal 4. plenum CK ZKJ, kajti naloge, ki stojijo danes pred Zvezo komunistov, se ne morejo reševati drugače kot na demokratični osnovi.
Ta naloga pomeni, da mora biti Zveza komunistov v današnji etapi na vseh nivojih v stalni pripravljenosti, samostojnosti in borbenosti. To pomeni, da članstvo deluje, če deluje progresivno. Vprašanje demokratizacije se ne pojavlja več kot vprašanje pravic in dolžnosti ampak kot vprašanje: ali smo izpolnili revolucionarne naloge in ali smo dosegli cilje?
Zaradi tega je tudi v tezah o nadaljnjem razvoju in reorganizaciji ZK napisano sledeče: »Bistvo demokratizacije odnosov v ZKJ je predvsem v tem, da se članom ZKJ omogoči tak položaj, ki mu omogoči, da vedno lahko pripomore k formiranju politike in stališč. Da bi to dosegli, moramo prerasti odnose, v katerih se aktivnost članov izraža predvsem v izpopolnjevanju politike in določil vodilnih organov, manj pa v lastni iniciativi m sodelovanju pri formiranju politike. Zaradi tega' pomeni zahteva po večji demokratizaciji v Zvezi komunistov zahtevo po splošni aktivnosti članstva in organizacije, in to ne le začasno, kampanjsko, ampak stalno.« Takšen pristop k demokratizaciji ne negiram, ampak potrjuje enotnost Zveze komunistov v vprašanjih strategije. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do številnih napadov na enoten socialistični sistem in enotno socialistično družbo. Taka enotnost, osnovana na demokratični osnovi, pomeni danes sprejemanje enotne razredne pozicije. Zveza komunistov ni nikoli pristopala k pojmu demokracije abstraktno, ampak s stališča zgodovinsko danih pogojev. Zato je tudi pojem demokracije imel v praksi zelo različne smisle.
Igor Zorič
jasnejši cilji
Delo, ki so ga opravili marksistični krožki v preteklem letu, na vsak način zasluži priznanje, kajti marsikje je to bilo pionirsko delo. Vendar pa si moramo odkrito priznati, da velika večina marksističnih krožkov na slovenskem nima zadosti jasnega pregleda nad svojim tekočim in bodočim delom. Nujno potrebno sd je postaviti vprašanja, kaj je v dani konkretni situaciji treba imeti za poglavitno izhodišče delovanja marksističnih krožkov. To vprašanje je nujno. Od dovolj natančnega odgovora je odvisno, kaj nam bo v prihodnjem letu služilo kot izhodišče vsega bodočega dela.	~-
Center za marksistične krožke je razposlal anketo po posameznih šolah. Izkazalo se je, da velika večina šol nima prave predstave o smotrih dela marksističnih krožkov. Zavedati pa bi se morali, da brez jasnih ciljev in poti k tem ciljem ni mogoče pričakovati drugačnih rezultatov dela MK.
Zdi se mi, da smo se problemov lotevali perifer-no (če smo se sploh česa lotevali) ne v njihovem bistvu. Zaželeno je, da bi se MK skušali približati problemom preko kolikor toliko solidne filozofske podlage. Seveda lahko temu marsikdo oporeka, saj trditi to bi bilo absurdno. Nemogoče (skoraj) j'e govoriti o filozofiji tam, kjer niti ne vedo, kaj je to. Pa vendar tudi v takšnih pogojih obstajajo marksistični krožki. Vse to je odvisno skoraj izključno od zanimanja trenutnega navdiha posameznikov in od izbrane tematike, ki bodisi privlači ali pa odbija ljudi.
Center za MK pri predsedstvu CK ZMS ima o tem, kaj naj bi bili glavni problemi, ki naj jih rešujejo MK (ali pa vsaj poskušajo reševati), precej jasno predstavo. Glavni namen delovanja MK je proučevanje marksistične in tudi drugih filozofij, ki nastopajo v današnjem svetu. Obenem pa priznava, da obstaja zadrega, ki se pojavlja v obliki »plitvin, vrzeli in šibkih točk« v našem znanju.
Veliko govorimo o svetovnem nazoru, ateizmu, kulturi, vendar včasih brez približne predstave in poznavanja omenjenih fenomenov.
Na 1. gimnaziji je marksistični krožek uvrstil v svoj program predavanja o religiji, o samoupravljanju, o humanizmu itn. Predavanja o religiji in njeni povezanosti z ljudskimi običaji je imela mentorica krožka tov. Štrbanova. V uvodu je prisotne seznanila s pojmom religije, katere vzrok je danes v prvi vrsti odtujenost človeka.
Religija počiva na mentaliteti odtujenega človeka, ki ne razume družbenega dogajanja in se postavlja pasivno v družbi in ki izvršuje le tiste dolžnosti, ki so mu nujno naložene. V nadaljevanju je tov. profesorica orisala nastanek narodnih običajev in njihov pomen za ljudi. V njih vidimo danes zgolj moralen in etičen nauk.
Po predavanju pa se je razvila živahna diskusija. Dijake so zanimala vprašanja v zvezi s tem, ali bo in kdaj bo religija propadla. Ali je Engelsova misel, da bo religija odmrla takrat kot država, resnična? Dijake, ki ne verujejo, je zanimalo, kako sprejemajo tisti, ki verujejo, razvojni nauk. S tem v zvezi se je sprožilo že nekoliko
3prežvečeno« vprašanje, ali je sprejemanje mla-ih v ZK kampanjsko ali ni? Po dolgotrajni razpravi pa so se začela pojavljati prav fantastična vprašanja o tem, ali morejo biti čudeži dokaz, da bog obstaja. Po tem smo se dogovorili, da se bomo še večkrat zbrali in na ta način izmenjali mnenja.
ZBAŠNIK DUŠAN
borba za mir-samo fraza?
♦
V polovici decembra so se v našem tisku pojavila poročila o proračunskih izdatkih za tekoče leto. Opaziti je bilo stagnacijo'izdatkov, edino izdatki za armado so se povečali. Nekaj dni pred tem sem pa še prebral na prvih straneh naših časopisov: splošna vojaška obveznost in vaje za vseljudsko obrambo.
Ob teh naslovih oz. člankih se mi je upravičeno postavilo vprašanje, ali je tudi nas že zajela vojna histerija? Se bo Jugoslavija, nosilka gibanja za mimo sožitje med narodi, pridružila svetovni oboroževalni tekmi? KAJ VENDAR HOČEMO? MIR, SEVEDA! Z orožjem ne moremo ohraniti miru, čeprav nekateri trde tako, kot ne moremo ohraniti ognja z vodo. Na eni strani zahtevamo ustavitev vojne v Vietnamu, na drugi strani pa beremo, da bomo to leto dali še nekaj milijonov (novih) dinarjev več za oborožitev.
Pa da ne bo pomote. Nisem noben simpatizer vojne v Vietnamu, ne, nasprotno, sem proti vsakemu nasilju, sem pa tudi proti nesmiselnemu oboroževanju, zaradi katerega bi lahko trpela blaginja države. Zavrimo to oboroževalno tekmo, dokler je še čas. ZAKAJ? Zaradi MIRU, seveda!
Bogo Čerin	stran	7
TV IE, VSE SVE.
TV PISMV", STARIGA
inu NovigilTcft.uncnt.i, Slovenil«,to!nmhtna,fkiisi
IV RIA DALMATINA.
(jc Fjciluje
0iut;fifct;cn @f,*t 'ajfotmtojj/
Mit J)	JCrjtfta Srtm.
:'f.	J'1*	S.	f\
A J L c o e m magis & ad
T E5TtMONivM.Quodfi
nondixcrinc iuxtavcibum lioc:non erit cis macucina lux.
Založba Mladinska knjiga bo ob koncu januarja poslala na trg prve izvode te edinstvene izdaje, ki bo obsegala 1500 strani v formatu 23 X 36,5 cm.
Knjiga bo razkošno opremljena, vezana v celo usnje, vezava sama pa bo v stilu starih renesančnih izdaj. Naklada je omejena na 1000 izvodov. Ponatisa ne bo.
Prav gotovo boste tudi vi želeli imeti v svoji knjižnici to edinstveno izdajo. Vabimo vas, da sd pravočasno zagotovite svoj izvod faksimila knjige, ki je bila odločilna za nastanek in razvoj slovenske književnosti.
Knjiga bo stala 750,00 din, plača pa se lahko v 12 obrokih po 62,50 din.
Naročila sprejemajo vse knjigarne, Katedra, zastopniki založbe in oddelek za direktno prodajo založbe MK, Ljubljana, Titova 3, s priloženo naročilnico.
NAROČILNICA (Katedra)
Podpisani(a) ..............................      _
točen naslov .......................................
nepreklicno naročam DALMATINOVO BIBLIJO Znesek 750,00 din bom plačal(a) — naenkrat — v 12 rednih mesečnih obrokih po 62,50 din — po prejemu računa na tekoči račun založbe Mladinska knjiga 501-1-30/1.
Neustrezno črtajte!
Datum:
Podpis:
LT jnXl_n_rurunjr^1A07oyo O^IVH
•o^-cuo arosAoj cp?3|n>j •euojj-npo.idoou ouisoupoaeu oj up ‘epp-i; of воЈлтртЧ иX3N
N«
<
Ti
o
N
P
**
P
fro
P
ca
3
n
n
c
3
o
3
3
o
N
3
p
o
D.
Z
n<
3
CL
O
(JO
p
C/G
S
p'
3
c
z
m
‘-a
O
H
m
ca
z
m
o*
CD
O-
o
cc
C>
Cl
O
kako sem pisal
kriminalno zgodbo
Po temeljitem premisleku in preudarku sem sklenil napisati najstrašnejšo in naj grozljivejšo kriminalko, kar jih je kdaj napisala človeška roka.
Vse sem natanko premislil. Izračunal sem število planiranih slučajnih mrličev, število pohabljencev, preštel do zadnje vse krogle, ki bodo izstreljene, število nožev, ki se bodo skrhali in na navsezadnje sem predvidel do podrobnosti tudi število tistih, ki bodo dobili trajne poškodbe zaradi pre-stanega strahu ob branju te zgodbe. Mimogrede — tolike natančnosti ne bi našli niti v našem gospodarskem planu za dva dni naprej. Temu sem dodal še lepo število karambo-lov, požigov, posilstev in vlomov, na koncu pa po vseh pravilih še policijo in umsko nenadkriljivega inšpektorja oz. komandirja Pipo. Mimogrede, ta dobi na koncu zgodbe od tobačne tovarne zaboj tobaka po znižani ceni, od onkološkega inštituta pa anonimno pismo, naj se pazi raka.
Zaradi svojskega poteka zgodbe sem že v začetku eliminiral vse privatnike, ki bi sc lahko vpletli v to stvar, ker naš kriminal ne trpi privatiziranja na tem izključno družbenem področju. Pri nas je bil kriminal družbena zadeva in takega ga je treba ohraniti pa čeprav v še tako nepomembni malenkosti.
Ko sem imel tako do potankosti izdelan načrt in zamišljene že vse umore in najlepše smrti (mimogrede, lepših ne bi našli niti na naši televiziji. Nekdo na primer umre, ker zmanjka v bolnici krvne plazme), sem ugotovil, da manjka samo še boss. Najprej sem pomislil, da bi za to zadolžil sira Basi 1 Goldvin de Bourgh Sahvey Potterja, nato pa sem se zaradi folklore odločil za Ludvika — za naše gore list. Ker bi rad na vsak način ohranil lepa domača imena, sem za prvega pomočnika izbral šoferja Lenarta, raubšica Jakoba in dva statista Izidorja in Alojzija. Res je sicer, da Ludvik ne zveni tako kot Al Capone ali kaj podobnega, toda zaklel sem se, da bosta tudi Lucky Luciano ali mafiaboss Fischetti pravi senci v primeri z Ludvikom.
Težava sc je pričela, ko sem pričel brskati po njihovi preteklosti in poskušal najti najstrašnejše s trapi njihovega značaja. Izkazalo se je, da je Ludvik le enkrat v mladosti s kolom iz gostilniške ograje pretepel Franceljna, ker mu je ta rekel, da je tepec. Ker je bil v vinjenem stanju, mu moramo to šteti kot olajševalno okoliščino. Toda ugotovil sem še hujše stvari. Je celo vzoren mož in svojo ženo Terezijo ljubi nadvse, da pa je nesreča še večja, ji za vsak osmi marec striktno podarja rože in namesto nje pomiva posodo. V službi je vzoren in le enkrat se je zgodilo, da je šefu rekel osel in še to za njegovim hrbtom. Naravnost kriminalen pa je podatek, da se boji mačk in brž ko mu katera prečka cesto trikrat pljune. Tudi s šoferjem Lenartom ni bilo nič bolje. Dokazal sem mu lahko le tri švarc vožnje s službenim avtomobilom, ko je za soseda vozil cement. Moralno je prav tako neoporečen. Ko je nekoč bral o nekem posilstvu, je omedlel. Na cesti je povozil samo mačko in dve kuri, pa še tisti je na licu mesta plačal. V prostem času pa, si lahko mislite, zbira znamke.
Veliko več veselja sem imel z Jakobom, ki je bil v stari-Jugoslaviji raubšic in jo je nekoč pred nosom orožnika potegnil s srno. V tem Času je bil prekleto plodovit, saj ni minil teden, da bi ga orožniki ne iskali pri ženi Tilčki. Končalo se je. ko je sin nekoč povedal orožnikom, da ata že cel
dan preklinja, ker mu je sosed pofulil zajca, ki ga je baje on ustrelil. Razočaranje je raslo, ko sem videl, da je po vojni postal predsednik lovske družine in prejel celo nagrado za skrb za živali. Do dna duše pa me je pretreslo, ko sem zvedel, da strelja samo še glinaste golobe m da ni sposoben za vojsko.
Tudi z Izidorjem nisem imel sreče. Res je, da je olajšal podjetje skoraj za cel milijonček, pa je kujon v zadnjem trenutku vse priznal, poravnal škodo in odsedel tista dva meseca pa konec. Danes je celo v partiji in največ, kar mu lahko dokažem, je to, da prinese pamžem od časa do časa iz pisarne svinčnike in radirke, pa še te, ko so že 50 odstotno amortizirani. Nadvse sovraži tudi vlome, ker hodi zgodaj spat, zelo rad pa gleda risanke. Blazno!
Kako razočaranje pa je bil šele Alojzij! Že od rojstva vase zaprt fantiček, ki je pozneje v šoli zlagal celo pesmice. Ko je že kazalo, da bo zavil na pravo pot, je nekoč treščil Pepeta po nosu, se mu je opravičil in ga lepo prosil, naj ne govori več tistih grdih reči o Micki, ker da se to ne spodobi. Ko mu je pozneje punca odšla z drugim, ji je kupil lepo darilo in jo prosil odpuščanja, če je bil grdo ravnal z njo. Ko sem že mislil, da ga bom lahko uporabil za požare, se je izkazalo, da sc ognja boji, ker se je nekoč, ko so pekli sose-
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦<
Nemorala je samo pripomoček, s katerim ugotavljamo
nivo morale
Resnico je lažje ponarejati
kot denar
Razlika med idiotom in genijem je samo v naslovu stalnega bivališča
Bigamija je družbeno zlo in osebna nesreča
dovi koruzo, opekel. Zelo rad ima rože, najbolj všeč so mu pa marjetice. Groza!
Ves obupan sem se vrgel na raziskovanje njihove politične dejavnosti, da bi jih morebiti uporabil kot prevratnike. Izid je bil več kot žalosten. Ludvik je bil v inozemstvu, kjer je res dvakrat štrajkal, ko so ga odpustili, pa se je zaklel, da nikoli več nosu v politiko. Lenart je bil sicer klerikalec, ker sta se z župnikom tikala, danes sc pa v politiko ne vtika, ker mu je žena prepovedala. Jakob je vnet liberalec, toda ker je moral sedeti, so ga odpisali. Pozneje je hotel postati prostozidar, ker pa nihče ni znal povedati, kaj je to, je še to pustil. Danes hodi na vse referendume in je vedno »za«. Videti ga je na vseh sestankih in sejah in če ne zaspi (končno je vendarle star) pa vztrajno kima, Izidor je pravove-rec — hočem reči v partiji, Alojzij pa ni niti za ene niti za druge. Hodi sicer k maši, ne brani se pa tudi debate o Marxu. Mislim, da sem bil na koncu z močmi. Polom, vam pravim! Kaj takega nisem pričakoval. Kaže, da z družbenim kriminalom ne bo nič. Krivce družba tako malo kaznuje, da se že smrkavcem zdi izpod časti biti kriminalec. Razen pijanih in kratkovidnih kriminalcev drugih sploh nimamo. Ker pa sem rekel, da se na področje privatništva ne bom spuščal.-., pri vragu, kaj pa mi potlej sploh ostane? Nič. Napisa! bom lepo romantično večerniško zgodbico, polno ljubezni, kesanja in dobrote, pomešane z našo idilično pokrajino. Za junake bom vzel — sicer pa o tem drugič. Danes sem v dno duše razočaran in na smrt utrujen.
Franci Hedl
;e srečno vrnili. Edina žrtev je bil božični puran. BRACO ZAVRNIK
A •
VOLK JE VOLKU ČLOVEK A ČLOVEK ČLOVEKU OSEL
Iz