NOVO MESTO Z OKOLICO V »POPOTNIH SPOMINIH« HENRIKA COSTE IVAN KOŠTIAL Henrik Cosla (rojen 1799 v Ljub ljani, dr. h. c. univerze v Wiirzburgu, umrl kot višji carinski direktor v Ljubljani 1871.11 je izdal 1. 1848. v Ljubljani interesantno knjigo »Reise- erinnerung aus Krain«, posvečeno nad vojvodi Ivanu Krstniku (266 strani). Poglavja imajo nadpise: 1. Ljubljana z okolico; kratka zgodovina Kranjske. 2. Izlet na Notranjsko. 3. Potovanje po Dolenjskem. 4. Izlet na Turjak, v Rib nico in Kočevje. 5. Počitniško potova nje na Gorenjsko. 6. Hoja na Triglav (tu govori o vseh turistih, ki so od 1. 1778. splezali na to goro). 7. Izlet v Kamnik in okolico. 8. Romanje k Sv. Joštu. 9. Botanična potovanja saškega kralja Friderika Avgusta po Kranj skem. — Knjigo krasijo 4 litografije: Ljubljana, Novo mesto, Bled in Pred- jamski grad pri Postojni. Ker je ta potopis Henrika Coste že redka knjiga in ker vsebuje važne zgo dovinske podrobnosti in krajepisne za piske, sem poslovenil kos 3. poglavja (str. 106 119). Ivan Koštidl. Po dveurni vožnji od št. Jerneja smo bili dosegli novomeško predmestje s ponosnim imenom Kandija. Res, da je predmestje in da je Novo mesto na polotoku prav slikovito ležeče mesto; ali pogled na one hišice na Bregu, kadar se pelješ čez most v mesto, razodeva skrajno uboštvo njegovih prebivalcev; takale hišica, ki ima en sam prostor, kjer dobri ljudje in živinica stanujejo miroljubno skupaj kot nekdaj v Noetovi barki, je komaj nekaj tolarjev vredna. Ima pa Novo mesto tudi nekaj prav čednih hiš, kole- gijatni kapitelj (ki nosi njegov predstojnik proštov- ski, četvorica kuratov pa kanoniški naslov, potem frančiškanski samostan z gimnazijo, c. kr. kresijo (okrožni urad), kameralno okrajno upravo, od 1. 1778. vojašnico, nadalje hišo nemškega viteškega reda (križatijo) in nekaj trgovcev srednjega blagostanja. Na stolpu mestne hiše bereš: 17 Anno vini Corruptl aeDIfICata suM 20« (»Zgradili so me v letu skaženega vina 1720«), na kresiji pa: »Aedi. 1779, Ren. 180G« (Zgrajeno 1779, prenovljeno 1806), pridejali bi lahko: »et 1830«, ker so tega letaposlopje prenovili in znatno povečali. Nekoč se je Novo mesto lahko ponašalo z milostjo avstrijskih deželnih vladarjev, ki si jo je bilo pridobilo z večkrat dokazano državljansko zve stobo; Rudolf IV. je mestece ustanovil 1365 ter mu dal ime Rudolfsvverth (Rudolfov osredek), znatne pri- 1 Bil je oče dr. Etbina H. Coste, zgodovinarja in politika (r. 1832 v Novem mestu, u. 1875 v Lj.), ki pravi Stritar v »Dunajskih sonetih« o njem, da je imel sicer laški priimek in v žilah nemško sokrvico, pa se je vendar vsilje val Slovencem, ker je mislil, da bodo imeli pozlatek za pravo zlato. 26 Novo mesto pred l00 leti vilegije in še celo svojo podobo v mestni grb; cesar Friderik IV. je ustanovil 1493. novomeški kolegijatni kapitelj, cesar Maksimilijan je izposloval pri papežu Aleksandru VI. dovoljenje za zgradbo te kolegijatne cerkve; cesarica Marija Terezija je podelila 1774 kapitlju cesarske insignije, proštu pa infulo; cesar Jožef II. pa je izpremenil z vladno naredbo s 1. sept. 1783 ime Rudolfswerth v Neustadtl (Novo mesto). Med privilegiji, ki jih je Novo mesto nekoč uživalo, je omembe vredno, da je imelo mesto po dvornem odloku s 1. maja 1747 pravico, da zahteva od vsakega meščana, ki je prestopil v plemski ali viteški stan, odhodnino v znesku 4%. Preden se je zgradila trdnjava Karlovec za nad vojvode Karla (1578—1582) je bilo Novemu mestu v prvi vrsti namenjeno, da odbija sovražne napade Turkov. »Znanstvo«, pravi Hoff v svojem »Gemalde von Krain« (Ljubljana 1808), »je v tem mestecu malo znano; razen majhne zasebne knjižnice frančiškanov ne najdeš tukaj knjižne zaloge.« Med drugimi grenki mi izjavami, ki si jih je Hoff še dovolil o Novem me stu, pravi tudi tole: »Meščan, ki gre preveč za tem, da bi prideloval kruh in vino sam, ne da bi si ga pridobival z obrtjo, se ukvarja poleg svoje obrti preveč s poljedelstvom in vinogradništvom in zato ne najdeš v njem niti koristnega obrtnika niti dobrega kmeto valca — ena stvar je drugi v napotje.« — Ta očitek utegne biti sicer še zdaj deloma umesten, z druge plati pa bi ga lahko zavrnili z lego Novega mesta, ki ne vabi preveč na izvrševanje obsežnih meščanskih obrti. Sicer pa tudi to okrožno mesto v kulturi po možnosti napreduje ter ima celo kazino in javno sprehajališče, ki pa meščanom ni toliko všeč kakor tako zvani korzo na trgu (ker se drži sprehajališče pokopališča). 27* 28 Za sovražnih navalov Francozov v letih 1797., 1805. in 1809. so dokazali Novomeščani, da so avstrijski cesarski rodovini zvesto vdani, in krvavi dogodki v Novem mestu meseca oktobra 1809 ostanejo v deželni zgodovini na veke znameniti. Prejšnje štiriletno bivanje v Novem mestu je bilo zapustilo v meni marsikatere spomine, ki so se zopet prebudili s svojimi radostmi in žalostmi, ko sem mestece zopet ugledal; bolestnim .spominom stoji na čelu smrt ljubljenega, prvega in takrat edinega otro ka; najprijetnejšim uram pa prištevam tiste, ki sem jih preživel v krogu prečislane rodbine barona Schvvei- gerja na posestvu Otočcu (W6rdlu). Krog cvetočih in duhovitih dam je dajal graščini, ki so jo takrat ime novali »damski otok«, mično življenje; krona je bila baronica Antonija Schvveigerjeva, še sveža in mla dostna, tako rekoč četrta sestra svojih treh dražestnih deviških hčera; tem so stale dostojno ob strani ,ena baronična samska in ena omožena sestra z eno do raslo hčerjo, skupaj torej sedem ženskih bitij, ki so se veselila življenja in so bila prav po božji volji ustvarjena, da olepšajo in osladijo življenje. Etimologije imena W6rdl ne utegneš najti nikjer drugje kot v Adelungovem »Gramatično-kritičnem besednjaku« (Dunaj 1808), in sicer na strani 1612 »W6rd« ali »W6rth« ali še bolj na str. 1499: »Wer- der«, osredek ali otok v reki; okrog Bremena werel, v mnogih krajih pa brez priponke le werd, vvorth. V imenih Donauvverth, Kaiservverth in drugih ni drugi del zloženke nič drugega kot ta beseda.« Odtod torej morda tudi Rudolfsvverth (pa ne da bi hotel temu mestu vzeti njegove vrednosti), gotovo pa W6rdl (Otočec) od W6rd. Otočec sam je bolj po naravi kot z umetnostjo ustvarjen za bolj prijetno kot zdravo bivališče. Leži na osredku Krke, pol ure pod Novim mestom, in tako globoko, da je vrt pred gradom ob povodnji poplav ljen. Grajsko poslopje kaže sledove utrdbe v spomin nekdanje nevarnosti roparskih turških napadov; ima lepo grajsko kapelico z Menzingerjevo oltarsko sliko. Vožnja od Novega mesta do Otočca skoz nekaj vasi ni napačna, če ne štejemo nekaj nadležnih gričkov: na levi se nam smejejo bohotni vinogradi in zidanice novomeške Trške gore s cerkvico na vrhu gore, ki stoji pod njo v slikoviti legi graščina Bajnof, ki je pripadala nekdaj samostanu Stični — na desni se vije reka Krka skoz gaje in polja proti gradu in v dveh rokavih mimo njega. Prijazna okolica Novega mesta pridobiva mnogo mičnosti in raznoličnosti z gradovi najbližje sosešči ne: na desnem bregu Krke so: Pred malim mostkom (Neuhof), Zidani most (Steinbruckel) in Grm, tik pred mestom in tako rekoč prizidani k predmestju Kandiji, potem Pogance in Ruperčvrh, ki je nastal iz propada trdnjave in graščine Mehovega, ki jo je še videti kot lepo razvalino. Cesar Ferdinand II. je pro dal to posestvo in grad Mehovo po kupni pogodbi z dne 2. januarja 1623. Ernestu Paradeiserju (»na No vem gradu in Gradišču«) višjemu lovskemu mojstru na Koroškem in stotniku v žumberku. Grof Jožef Ernest Paradeiser je začel zidati Ruperč vrh 1641, njegov brat Jurij žiga pa je dovršil gradbo 1657; to je bila podlaga za obdelovanje goščave, ki 29 je imela poprej mnogo gozda in divjačine. Mehovo je bilo poprej last rodovine istega imena (Maichau), potlej pa je prišlo z žumberkom, Koprivnico in dru gimi kraji pod imenom »Mehovskega banata« pod Ogrsko; kralj Bela IV. namreč je okoli 1. 1189. kazno val Albrehta Mehovskega radi njegovih roparskih pohodov po Hrvaškem s tem, da mu je odvzel grad Mehovo. Tako je prišlo Mehovo z ozemljem, ki je segalo daleč na Hrvaško, pod bana ter je ostalo pod Ogrsko noter v XV. stoletje; cesar žiga ga je podelil Celjskim grofom; ko so ti z Urhom Celjskim I. 1456. izmrli, je cesar Friderik Mehovo z vsemi celjskimi posestvi zasegel. Pozneje so dobili Mehovo v zastavo (zalog) razni posestniki, dokler ni prešlo 1. 1726. z Ruperčvrhom (nemara »Ruvertovim dvorcem«) v last cistercijanskega samostana Mariabrunna1 pri Kosta njevici in 1786., ko je bil ta odpravljen, v last verske ga zaklada, torej državno posestvo. Ko so pa državna posestva po cesarski odločitvi prodajali na dražbi, je postalo Mehovo z Ruperčvrhom zopet zasebna last. Mehovo je bil nekdaj močen grad (kaste!) zoper sovražnike, ki so prodirali z vzhoda — zdaj pa tam sove in čuki gradijo gnezda ter lisice in volkovi tulijo okoli divje obrasle razvaline na strmi gori. Iz mehov- skih sredstev je nastala tudi graščina Pogance na Oglu, ker delata poti proti Ruperčvrhu in proti Metliki koleno (lok), (če se ni nekoč imenovalo Bogeneck?) Žiga Miindorfski je zgradil 1547 Pogance, to prijazno ležečo, z lepimi vrtovi obkroženo, 3U ure od Novega mesta oddaljeno graščino, kjer se Novomeščani in 1 Poslopje, zdaj grad, se imenuje med ljudstvom Klošter. — Op. prev. tujci prisrčno in gostoljubno sprejemajo v krogu izobražene rodbine sedanjega lastnika, c. kr. okrož nega komisara Langerja in kjer sem preživel tudi jaz nekatero veselo urico. Graben, Boršt in Grm so bili nekdaj razdeljena po sestva treh gospodov Mordaxov, rodovni grad pa je bil Graben. Graben je že v razvalinah, Boršt je izginil brez sledov; moči vseh treh graščin so zdaj zopet zdru žene na Grmu, ki — dasi najmlajša onih treh graščin — dolguje svoji prijazni legi in bližini mesta, da je preživela svoji sestri. Pri gozdiču blizu cerkvice sv. Ane, ki je spadal nekdaj k Borštu, je ljubek studenec, imenovan Hessenbrunn, edini studenec v pokrajini. Franc Avgust pl. Zois, prejšnji lastnik združenih graščin na Grmu, je tam postavil spomenik s temle lapidar- nim napisom v nemščini: »Vila studenca, ki si tukaj 1. 1797. ljubeznivo objela in poživila plavolase darm- štatsko — hesovske vojake v angleški službi, poživi s svojo kristalno studenčnico kmetovalca in meščana, ki koprni po miru in hladu!« Marsikatera lepa urica se je tudi meni v prejšnjih dneh smehljala ob onem romantičnem izvirku ob strani ljubljenih ljudi; med tistimi tremi dnevi od diha, ki sem jih smel prebiti v Novem mestu, sem posvetil temu studencu nekaj trenotkov, da sem ga nekega jutra obiskal. Neizrečno čuvstvo mi je navda jalo dušo, ko sem zopet stopil na tista mesta, ki so nekdaj bila priče moje tihe sreče, in otožen spomin me je opominjal, kako minljiva je vsa zemska sreča. — Sorodno srce je uganilo čuvstva mojega srca ter mi prišepnilo: 30* »Nichts, was vergangen, Sehne zuriick; Vergeblich Verlangen Storet dein Gliick.« (Bavarski kralj Ludvik.) Kdor se mudi v Novem mestu in ima le pol dneva na razpolago, naj ne opusti obiska gradu Luknje (nemški Lueg), dvojčka slavnega in mnogo obisko- vanega gradu istega imena (nemški Lueg, slovenski Predjamski grad) na Notranjskem, zakaj dolenjski grad ni manj zanimiv od onega. Tudi tukaj je imel vitez — ropar Erazem Lueger, čigar življenje in smrt romantika olepšuje in pači, svoje zvito skrito pribe žališče, ki se kaže še zdaj; grad, zgrajen 1580, ne zaostaja za bratom na Pivki, kar se tiče starinske zidave, narav pa je tukaj tako grozovita in divje- romantična kakor tam. Visoke, nepristopne skale, ki v njih prebiva zlovešči krakajoči vran, presegajo grad tako, da ga doseže solnce s svojimi blagodejnimi žarki poleti le po nekaj hipov, pozimi pa sploh ne. Dne 19. avgusta 1827 proti devetih zvečer je obiska lo Lukenjski grad 16 bosenskih razbojnikov, ki so bili prišli tja čez kočevsko pogorje. V kočevskem gozdu so prijeli pepelikarja,1 ki so ga preoblekli v Bošnjaka ter prisilili, da jim pokaže pot v Luknjo. Ko so prišli opoldne k cerkvi sv. Petra, ki stoji na samoti nad Sotesko na gorskem hrbtu, so tam opravili svojo — opoldansko molitev. Nato je dal njih poveljnik ukaze za napad na Luknjo in šli so v strnjenih vrstah čez Sotesko, Gornje Polje in Stražo proti Luknji, kamor so dospeli, kot sem že povedal, okrog devetih zvečer. Vodja je zasedel vhode in izhode z nekaj možmi svoje čete, z ostalimi pa je vdrl v grad. Lastnik graščak je bil z ženo in sinčkom odsoten (v Ljubljani), zato so bili v gradu samo dva uradnika, sobarica, lovec, go zdar z dvema hlapcema in dvema deklama; na odpor torej ni bilo moči niti misliti in zdaj se je delo pričelo. Vodja, približno 291eten mož, avstrijski vojaški begu nec, zato nemščine vešč, je vstopil z golim handžar- jem v jedilnico, kjer sta sedela grajska uradnika pri večerji, ter zahteval od njiju, grozeč s smrtjo, da mu izročita ves denar; nato se je usedel za mizo ter pojedel, kar je bilo na njej. Njegovi tovariši pa so medtem plenili blagajnico, ki so v njej dobili približno 800 gld. konvenc. veljave, potlej omaro s srebrnino in šatulo grajske gospe; kar je bilo srebrnine na jedilni mizi, je spravil harambaša (vodja); potem je sedel za klavir ter zagodel nekaj taktov; občudoval je podobo lepe, mlade gospodinje ter prepovedal svoji četi, da bi se v grajski kapelici kake reči priteknili; nato jim je ukazal, da jo takoj zapuste. — Po izvrše nem razbojništvu so si dali roparji prinesti na grajsko dvorišče dva škafa vina, ki so okoli njega pocenili na zemljo; nato so pili in peli. Nazadnje, proti enaj stim, so odšli iz Luknje v strnjenih vrstah čez most v Vavti vasi proti Jurkavasi, kjer so spotoma naleteli na praporščaka Fiignerja in sedem kordonistov, ki so jih napadli; v boju so padli štirje kordonisti, en ropar in en kmečki fant, ki je bil po naključju prišel mimo; ostali roparji so ušli na Hrvaško. Globoko doli, tako globoko, kolikor zgoraj skale presegajo grad, šumi mogočni izvir potoka Prečne čez velik mlin in njegove jezove; ves kraj, dasi že nekoliko obdelan, ima še na sebi značaj nekdanjega 1 Človek, ki kuha pepeliko iz bukovega pepela. 31* lastnika, čigar nepošteno počenjanje naj bi skrivala nepristopna divjina. Neka jama blizu izvira Prečne še čaka geognostične raziskave. Prijetno in poživljajoče je, če se zatečeš ob vročih poletnih dneh v senčni grad Lukenjskega gradu, kjer sem prebil nekateri lep poletni dan v krogu dragih oseb — pozimi pa je tam pusto in žalostno in blagor mu, kdor ima — kakor sedanji lastnik — še drugo posestvo v priljudnem kraju, da tam prezimuje. Ta graščina gospoda Fichtenaua je Zalog (Breitenau), grad na lepi širni loki (breite Au), nedaleč od Luknje, na poti odtod v Toplice in na Dvor. Tudi kopališče Toplice, ki ima 63 hiš, župno cer kev in 408 prebivalcev, smo obiskali. Nanje me vežejo dragi spomini, ki mi je izmed njih najdražji ta, da je topliški zdravilni izvir rešil moji materi življenje ter ji vrnil za mnogo let zdravje. Dr. Graf je analiziral vodo teh toplic ter dognal, da ima 29° R in tele sesta vine: žveplenokisel natron, žveplenokislo magnezijo, slanokislo apno, slanokislo magnezijo, oglikovokislo apno, oglikovokislo magnezijo, glino, kremenico in ekstraktne snovi. Dr. Schneditz, c. kr. vladni svetnik in deželni vrhovni zdravnik kranjski, in dr. Laschan, c. kr. okrožni zdravnik v Novem mestu, priporočata s poudarkom na podlagi mnogoletne izkušnje topliško vodo za notranjo in zunanjo uporabo, pozimi in poleti. Dr. Laschan dolguje kopeli v Toplicah, da je ozdravel od vodenice ter je objavil o tem obširno poročilo v listu »Illvrisches Blatt«, št. 19. z 12. maja 1822. (Dalje prihodnjič.) 32 NOVO MESTO Z OKOLICO V POPOTNIH SPOMINIH HENRIKA COSTE IVAH KOŠTIAL (Konec) In vendar so te zdravilne toplice tako izredno slabet obiskane. C. kr. višji vojaški zdravnik Hochmavcr, več let vojaški topliški zdravnik v Toplicah, je ugotovil, da se opira učinek term v Toplicah na vulkansko toploto in na elektromagnetski princip, ki izvira z njo iz globine zemlje, ter toži v »Carniolii«, št. 23. z 18. julija 1842.: »če obiščeš te lepe, čudovito zdra vilne rudninske toplice, ki ležijo v enem izmed naj lepših krajev Dolenjske, in odkriješ nevšečno dej stvo, da išče od leta do leta manj gostov tu zdravja, se ne moreš ubraniti bolestnega prepričanja, da modna norost naše dobe pogubno vpliva tudi na tople zdra vilne izvire, ki jih je dobrotljivi stvarnik priklical v svoji neskončni skrbi za nas iz naročja zemlje, — v posmeh vsej izkušnji in večni resnici in v škodo trpečemu človeštvu.« Kopališče samo vabi na obisk, ker spada med naj- snažnejša in je glede na lego jako romantično. Lepa, v toskanskem slogu zgrajena prostorna topliška hiša leži na vznožju hribčka Gradišča ter ima v pritličju tri basene: knežjo ali Henrikovo, Karlovo in Jožefovo kopel; prva, posebno radi elegance, lepe zidave in udobnosti namenjena uglednejšim gostom, je vsa iz črnega in sivega školjčnega marmorja s terasastimi oddelki ali stopnicami in drži 200 kopalcev. V Jože- fovi kopeli se kopljejo ubožni ljudje brezplačno. Dvoje nadstropij poslopja vsebuje 40 snažno opremljenih sob, jedilnico in salon. Razen tega je pa tudi v drugih hišah topliške in župne vasi dobiti stanovanje. V topliški hiši je poskrbljeno za zabavo s prav dobrim klavirjem in biljardom; lep park in romantični spre hodi, n. pr. v Rožek, k veliki lipi na gori sv. Antona in celo do Soteske vabijo na interesantne izlete in pri spevajo k prijetnosti tukajšnjega bivanja in k raz vedrilu. Ob pogledu na grad Sotesko moraš občudovati ustvarjajočega duha, ki je zgradil to prekrasno po slopje v tem kraju, odrezanem od družabnega obče vanja z velikim mestom — z druge plati pa obžalovali propadanje tega fideikomisnega posestva. Ekstrema fideikomisov in razkosavanja zemljišč se dotikata drug drugega — v propadanju. Soteska nikakor ne leži -- kakor bi se mislilo po nemškem imenu »Einod« — na samoti,1 marveč v prav ljubki legi ob Krki; obkrožena je z vinogradi, travniki in polji ter odda ljena od Toplic pol ure, od okrožnega (kresijskega) središča Novega mesta pa poldrugo uro; zgradil jo je v XVII. stoletju Jurij Žiga grof Gallenberg, drž. upra vitelj na Kranjskem; bila je, kakor zatrjuje vrstnik Valvasor v svoji kroniki, v njegovem času po zidavi in opremi najlepši grad v deželi. Od 1743 pripada Soteska fideikomisnim posestvom kneza Auersperga, lastniki pa že dolgo niso tu stanovali, zato propada. 1 Luka Pintar pa misli, da je Einod spačeno iz srednje- visoko nemškega engede = soteska, ožina, klanec. (Archiv tur slavisehe Philologie, XXXV. Band, str. 611.) Op. prev. 48* Ime je dobila ta graščina po razvalini starega gradu Soteske, ki leži onstran Krke v samoti. Trdni grad Sotesko so Osmani poznali in se ga bali, ker se je stoletja upiral njih roparskim napadom, in marsikateri ujet Turek je ječal v strašnih podzemskih ječah tega gradu, dokler gradu ni zavzel celjski grot Herman II. Od tedaj grad propada in njenih razvalin polagoma zmanjkuje. »Gradovi razpadajo, tovarne nastajajo« v naši vsem industrijskim podjetjem tako ugodni dobi. Knez Viljem Auersperg je to dobo prehitel s tem, da je že 1796. ustanovil blizu Soteske ob Krki na Dvoru, dve uri od_ Novega mesta fužino, ki daje gozdnati okolici življenje in zaslužek. Sprva so tu izdelovali le kovano železo, 1803 pa so pretvorili »peč na volka« v plavž z odprtimi »prsmi« in pride j ali livarnico, ki dobavlja zlasti peči, uteži in strojne dele in podobne potreb ščine, in ker so se izdelki odlikovali po solidnosti materiala in dela, si je pridobila tvornica v naši in v tujih državah jako dober sloves in popraševanje po izdelkih te tvornice je bilo že 1834 tolikšno, da je bila povzdignjena v »c. kr. privilegirano tvornico izdelkov iz litega in kovanega železa,« da bi rastoči promet z Italijo in drugimi državami lahko še bolj razširila. Za to ugodno stanje se je morala tovarna zahvaliti svojemu tedanjemu ravnatelju Vitu Ignaciju vitezu Panzu, ki je pa 1836. naglo umrl. Nato je šla tvornica po rakovo, dokler se ni vnovič dvignila 1840. z velikimi žrtvami, posebno z napravo 5580 sežnjev dolge umetne ceste za odvoz lesa in oglja iz Roga do topliške okrajne ceste. Danes zavzema ta tovarna zelo častno mesto med železolivnicami avstrijske monar hije. Skoz ozko sotesko drži pot od Soteske do Dvora, tukaj se pa odpira ljubka obsežna pokrajina. Za tiste, ki potujejo radi prirodoznanske raziskave in ki jih od tega ne odvrača morda slabo zdravje, utegne biti potovanje od Toplic do ledene jame v Rogu mikavno. List »Illyr. Blatt,« št. 28. zli. julija 1829. daje tole poročilo o potovanju tjakaj: »Med mojo navzočnostjo v Toplicah se je la jama omenila in smo se takoj zmenili, da jo obiščemo. Zato sem se napotil z zakupnikom kopališča in z vodnikom, ki privaža poleti potrebni led redno iz te jame v Toplice, 4. junija zjutraj ob štirih, šli smo malo časa po cesti proti Soteski, dokler nismo zavili pri nekaterih kmečkih hišah na pot, ki drži v gore; to pogorje, ki se zove Rog in ki na njem mejijo soteski in kočevski gozdovi, se vleče od Krke globoko na Kočevsko. Po- tovali smo vedno navzgor po poti, ki za količkaj vajene hribolazce ni težavna in ki se po njej lahko jaha, do ravninice, ki se imenuje zaradi lovske pojedine, ki se je nekoč tu priredila, »Knežja miza«. Od tod je šlo zopet navzgor; prišli smo do nekaterih oglarskih koč, kjer smo svojega tovornega konja pu stili in vse potrebno nesli sami. Po malo težavnejši, vedno enaki poti čez poprek ležeča trhla debla smo prišli čez tri in pol ure na bohoten gorski travnik, odkoder smo ravnino proti Novemu mestu pregledali, in čez nekaj streljajev nazadnje pred jamo. Po krat kem oddiTiu smo nastopili težavno pot k jami doli; lezli smo po odstavkih neke skalne stene približno 70—75 gradov navzdol; nam nasproti se je pa dvigala gora nad žrelom navpično. Ko smo prišli doli, smo 49 * prepotovali poševno ležečo snežno ležišče, enega izmed najtežjih prehodov, ker je bil sneg mehak. Proti koncu tega ležišča je vhod jame in zdaj smo šli z vodnikom (ki je nosil baklo) na čelu v globino jame. Po površni cenitvi se nam je zdelo, da je kakih 60 sežnjev visoka in kakih 100 sežnjev široka, torej znatno večja in pristopnejša kot nekatere doslej znane jame. Da se prepričaš o krasoti te jame, jo moraš sam obiskati. Kar vidiš v Postojnski jami oblikovanega iz apna, to vidiš tukaj iz ledu, samo ne tako pogosto. Mnogo ledenih sveč, po en seženj dolgih in najkras- nejših oblik, visi raz obok in vedno doli kapajoča voda tvori od spodaj stožec najčistejšega ledu. Včasih se združijo viseče ledene mase s spodnjo maso in stvorijo tako najčistejše, vse predstave prekašajoče ledene stebre. Mnogi teh stebrov padejo radi teže na tla ter se zdrobijo in stvorijo nove mase; doli kapajoča voda prevlači zdrobljene stebre in kvišku moleči stožec postaja vedno nepravilnejši. če pogledaš z dna jame navzgor, tvorijo te mase nekake ledene griče in voda, ki se odteka čez apnene kose in zmrzuje po kapljicah, je podobna otrplemu slapu. Med tem ko so moji sopotniki ogledovali stransko votlinico, sem jaz opazoval svoj termometer, ki je kazal sredi jame + 3° R, a izven jame ob močnem jugovzhodnem vetru + 13° 5'R. Različno oblikovanih apnenčevih tvorb v tej jami nismo videli razen ene figure (na levi v kotu), ki je močno podobna moškemu kipu. Nastopili smo pot nazaj ter prišli ob 1. uri popoldne v Toplice. Nedaleč od jame je kočevarska vas Kunce in Petrova gora, ki nudi impozanten razgled v da ljavo. Iz Toplic smo se zopet vrnili v Novo mesto, da bi tam še prebili vesel večer z dragimi dušami. Za »zunanje malicanje,« ki je v nekaterih mestih in mestecih tako priljubljeno, se nudi Novomeščanom priložnost v Irci vasi, Bučni vasi, Gotni vasi in Ločni. Ime Gotne vasi se pripisuje Gotom, Ločno pogosto obiskujejo zaradi okusnih rakov, in kdor bi vabilo na rake v Ločni odklonil, bi se pregrešil zoper gosto ljubje, bon gcmt in bon ton; kdor je le enkrat tam pokosil to sladčico, je tudi drugič in tretjič voljan za to. Ločna leži tik ob Krki, komaj pol urice pod Novim mestom. Pot tja ni preveč prijetna; potuješ po vozni cesti proti Mokronogu v prahu in si vsak hip v ne varnosti, da prideš v neljubo dotiko s krepkimi člani nekega stanu, ki je tukaj zelo ugleden: živinskega stanu. Ločenska gostilnica je bedna kmečka beznica, ki jo najdeš pogosto zaklenjeno, ker krčmar z družino obdeluje njivo z motiko ali lopato ali pa kar z rokami. Tukaj ne dobiš nič drugega razen »marvina« (doma čega vina) in kruha pa, recimo, piščancev in rakov. A kakšne rake dobiš! In kako pripravljene! Kakršnih ne dobiš zlepa po vsem svetu — kakor zatrjujejo Novomeščani, ki jim nihče ne ugovarja. Kranjski raki so znani, tako tudi dejstvo, da jih ima peterica dolžino grenadirja — morajo pa, kajpada, tudi biti grenadir- ski raki. Slava teh dobrih lupinarjev, ki se v svojih rdečih monturah šopirijo na marsikateri imenitni mi zi, se je pred leti z vnemo pobijala iz Ljubljane zoper slovečega pisatelja Charlesa Nodierja iz Pariza, ki se 50* je mudil dalje časa v Ljubljani kot urednik »Tele- grapha«1 ter je hvalil te živalce in še marsikaj dru gega (v popisu glavnega mesta Ilirije). Ali na svetu je že tako: Le nikar ne hvalite in ne odlikujte doma činov — pa čeprav so le raki! — Pri kozarčku hmeljniškega samotoka, ki ga je bil prinesel neki prijatelj s seboj semkaj, smo napivali svoji lepi domovini in njenim vrlini prebivalcem ter drugo jutro nas je dobilo na poti čez Bršljin in »Schlangenvvald, kranjski (oprostite!) Kačja ret«, proti Mirni peči in Trebnjemu. Z višine Kapiteljskega tiriba pri Novem mestu do blizu Trebnjega smo imeli vedno grad Hmeljnik pred očmi — tako daleč in še dalje ven čez hribe in doline se razteza razgled s tega gradu, ki je last enega izmed najfinejših in najbolj izobraženih kavalirjev Kranjske, grofa Mihaela Coro- ninija. Dort auf jenen steilen Hohen, Wo die Rebe iippig steht, Und der Pfirsich VVipfel wehen, Prangt die Veste stolz erhoht; Hopfenranken sie umgriinen, Und ein Bach im Thalgrund flieflt, D' rum die Burg mit grauen Zinnen Hopfenbach benamset ist. 1 Ch. Nodier, franc. pisatelj, rojen 1780 v Bezanconu, umrl 1844 v Parizu; spisal je med drugimi deli tudi roman »Jean Sbogar«, ki je bil dvakrat preveden v slovenščino. List »Telegraphe officiel« je urejeval od konca 1. 1812. do septembra 1813. — Op. prev. 51*