DOBER PAJDÁS KALENDÁRIUM po sztárom szlovenszkom jeziki z doszta lejpim, dobrim i hasznovitim cstenyóm na 1907. návadno leto. IX. letni tecsáj. Cejna 40 fillér (20 kr.) SZENTGOTTHÁRD, 1906. NYOMATOTT WELLISCH BÉLA KÖNYVNYOMDÁJÁBAN. Pri vszákoj hizsi i familii je za dobro szpoznana Ta Kathrájnerova szladna káva Knájpa, k steroj priglihno szo zse vnogokrát vardejvali naprejposztaviti. Ona je ta jedína, stera te bobove káve ték (zsmaj) jedína z onim haszkom te domácse szladne, steri je na zdrávje gledócs te najvéksi. Ponízna prosnya: Pri küpüvanyi na tó moremo paziti, ka naj neproszimo prósztno szladne káve, nego vszigdár . . . Kathrájnerovo kávo, i ono li vu eti obrázseni paklinaj vzemimo. Stera szladna káva je nacsi szpakivana ali sze odprta mejri i odáva, ona je nigdár nej ta práva „Kathrájnerova.“ DOBER PAJDÁS KALENDÁRIUM po sztárom szlovenszkom jeziki z doszta lejpim, dobrim i hasznovitim cstenyóm na 1907. návadno leto. IX. letni tecsáj. Cejna 40 fillér (20 kr.) SZENTGOTTHÁRD, 1906. NYOMATOTT WELLISCH BÉLA KÖNYVNYOMDÁJÁBAN. Velicsánszka kralüvajócsa hizsa. Ferenc József I. (Károly) ausztrijánszki caszar i apostolszki král vogrszki, rodjeni szo v Becsi, v 1830-tom leti aug. 18-toga. Kralüvati szo zacsnoli 1848. dec. 2-goga. Kak vogrszki král szo koronüvani v 1867-mom, jun. 8-moga. Vu zákon szo sztópili v 1854-tom apr. 24-toga. Z Erzsébet (Amália, Eugenia) bajorszkov kral. hercegovicov, kí szo rodjeni v 1837-tom dec. 24-toga. Kak vogrszka kralíca szo koronüvani v 1867-mom jun. 8-moga. Vmrli szo v 1898-mom szept. 10-toga. Deca nyihovi Velicsánsztv. Gizella (Ludovika, Mária) caszárszka i král. hercegovica i t. d., rodjeni v 1856-tom julius 12-toga, omozseni z Leopold bajorszkim hercegom v 1873-jem ápr. 20-toga. Rudolf (Ferenc Károly, József) caszárszki i král. herceg i t. d., rodjeni v Luxemburgi 1858. aug. 28-toga. (Vu zákon szo sztópili v Becsi 1881. máj. 10-toga z Stefánia (Klotild, Lujza, Hermina, Mária, Sarolta) kral. hercegovicov, Leopold bajorszkoga kralá cserjov. Vmrli szo v 1889. január 30-toga. Nyidva dejte: Erzsébet (Mária, Henrietta, Stefánia, Gizella) casz. i král hercegovica, rodjeni v Luxemburgi 1883. szept. 2-goga. Vu zákon szo sztópili v Becsi, 1902. jan. 23-toga z Windisch-Graetz Otto herc. Mária (Mathilda, Valeria), rodjeni v 1868. ápr. 22-toga v Büdini Omozsili szo sze v 1890. jul. 31-toga z Salvator hercegom. Nyihovoga casz. i král. Velicsánsztva roditelje. Ferenc (Károly, József) ausztrijánszkoga caszársztva herceg i t. d., rodjeni v 1802 dec. 7-moga. Vmrli szo v 1878. márc. 8-moga. Zsófìa (Friderika, Dorottya) pokojnoga v Mikso bajorszkoga kralá csí i t. d., rodjeni v 1805. jan. 27-toga. Vu zákon szta sztópila v 1824. nov. 4-toga. Vmrli szo v 1872. máj. 28. Nyihova casz. i král. Velicsánsztva brátja. I. Miksa (Ferdinánd), rodjeni v 1832. jul. 6-toga. Vmrli szo v 1867. jun. 19-toga. Károly (Lajos, József), rodjeni v 1833. jul. 30-toga. Vmerli szo v l896. máj. 19-toga. Nyihova trétja tivárisica: Mária Terézia, Dom Mignela pokojnoga portugálszkoga hercega csí rodjeni v 1855. aug. 24-toga; omozseni v 1873. jul. 23-toga. Lajos (József, Antal, Viktor), rodjeni v 1842. máj. 15-toga. József casz. i král. hercega familija. József (Ágost) casz. i král. herceg, rodjeni szo 1872. aug. 9-ga. Nyihova tivárisica: Auguszta bajorszka hercegovica. Nyidva deca: József (Ferenc, Lipót) rodj. 1895. március 28-ga, Gizella Auguszta rodj. 1897. jul. 5-ga, Zsófìa rodj. 1899. márc. 11-ga, László rodj. 1901. jan. 3-ga ino Mátyás rodj. 1904. jun. 36-ga. Nyihovi roditelje: József (Károly, Lajos) rodjeni 1833. márc. 2-ga, vmrli szo 1905. jun. 13-ga ino Klotild (Mária, Adél) rodjeni 1846. jul. 8-ga. Nyihova escse zsivócsa brátja: Mária rodj. 1867. jun 14-ga, omozseni z Fülöp orleánszkim hercegom; Margit rodj. 1870. jul. 6-ga, omozseni z Thurn-Taxis Albert král. hercegom; Erzsébet, rodjeni 1883. március 7-ga. 1907-mo leto. 1907-mo leto je návadno leto i má 365 dnévov, ali 52 tjedna i 1 dén. Zacsne sze z torkom ino dokoncsa sze tüdi z torkom. Zacsétek ti stiraj tálov leta. I. Szprotolejtje sze zacsne 21. márc. II. Leto „ „ 22. jun. III. Jeszén „ „ 23. szept. IV. Zima „ „ 22. dec. Presztopni szvétki. Imé Jezusovo: 20. jan. Fasenszka nedela: 10. febr. Pepelnica: 13. febr. Vüzemszka nedela: 31. márc. Krizsni dnévi: 6., 7. i 8. máj. Kriszt. v-nébo zasztoplejnye: 9. máj. Riszálszka nedela: 19. máj. Szv. Trojsztva nedela: 26. máj. Tejlovo: 30. máj. Prva advenszka nedela: 1. dec. Csetvéri kvatri. I. kvatri bodo 20., 22. i 23. febr. II. 22., 24. i 25. máj. III. „ „ 18., 20. i 21. szept. IV. „ „ 18., 20. i 21. dec. Kralüvajócsa planeta je v tom leti MERKUR. Preminyávanye mejszeca. mlád, prvi krajnik, punova, zádnyi krajnik. Planeta nasega szunca. 1. Merkur jo szamo 1/10 táo tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto z 288 dnévov sztojí. 2. Venusz je 9/10 tálov tak velki, kak zemla; z 255 dnévov sztojí nyegovo leto. 3. Zemla, stere leto z 365 dnévov sztojí. 4. Marsz je 1/5 tao tak velki, kák nasa zemla; nyegovo leto z 687 dnévov sztojí. 5. Jupiter je 1350-krát véksi od zemlé; nyegovo leto z 12 lejt sztojí. 6. Szaturnusz je 900-krát tak velki, kak zemla; nyegovo leto z 29 lejt i 116 dnévov sztojí. 7. Uránusz je 82-krát véksi od zemlé; leto nyegovo z 84 nasi lejt sztojí. 8. Neptun je 108-krát tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto je 164 lejt ino 216 dnévov dúgo. Potemnenya szunca i mejszeca. V 1907-mom leti bode dvóje szuncseno — ino dvóje mejszecsno potemnenye, z steri de pri nasz szamo to drűgo mejszecsno potemnenye z tálom vidlívo. 1. Puno szuncseno potemnenye de jan. 14-ga od 5. vöre 9. minóte pred poldnévom do 9 vöre 35 minóte pred poldnévom. 2. Tálno mejszecsno potemnenye de jan. 29-ga od 1. vöre 22. minóte po poldnévi do 4. vöre 26. minóte po poldnévi. Pri nasz ne de vidócse, nego szamo v ízhodnoj Europi, na Indiánszkom oceáni, v Ausztrálii, na Velkom oceáni ino v szevernoj Ameriki. 3. Prsztanszko szuncseno potemnenye de jul. 10-ga. Pri nasz nevidlívo. 4. Tálno nejszncsno potemnenye de jul. 25-ga, stero bode tüdi szamo vu drűgi szvejtatálaj vidlívo. Velicsánszka kralüvajócsa hizsa. Ferenc Jozsef I. (Károly) ausztrijánszki caszar i apostolszki král vogrszki, rodjeni szo v Becsi, v 1830-tom leti aug. 18-toga. Kralüvati szo zacsnoli 1848. dec. 2-goga. Kak vogrszki král szo koronüvani v 1867-mom, jun. 8-moga. Vu zákon szo sztópili v 1854-tom ápr. 24-toga. Z Erzsébet (Amália, Eugenia) bajorszkov král. hercegovicov, kí szo rodjeni v 1837-tom dec. 24-toga. Kak vogrszka kralíca szo koronüvani v 1867-mom jun. 8-moga. Vmrli szo v 1898-mom szept. 10-toga. Deca nyihovi Velicsánsztv. Gizella (Ludovika, Mária) caszárszka i král. hercegovica i t. d., rodjeni v 1856-tom julius 12-toga, omozseni z Leopold bajorszkim hercegom v 1873-jem ápr. 20-toga. Rudolf (Ferenc Károly, József) caszárszki i král. herceg i t. d., rodjeni v Luxemburgi 1858. aug. 28-toga. (Vu zákon szo sztópili v Becsi 1881. máj. 10-toga z Stefánia (Klotild, Lujza, Hermina, Mária, Sarolta) král. hercegovicov, Leopold bajorszkoga kralá cserjov. Vmrli szo v 1889. január 30-toga. Nyidva dejte: Erzsébet (Maria, Henrietta, Stefánia, Gizella) casz. i král hercegovica, rodjeni v Luxemburgi 1883. szept. 2-goga. Vu zákon szo sztópili v Becsi, 1902. jan. 23-toga z Windisch-Graetz Otto herc. Mária (Mathilda, Valeria), rodjeni v 1868. ápr. 22-toga v Büdini Omozsili szo sze v 1890. jul. 31-toga z Salvator hercegom. Nyihovoga casz. i král. Velicsánsztva roditelje. Ferenc (Károly, József) ausztrijánszkoga caszársztva herceg i t. d., rodjeni v 1802 dec. 7-moga. Vmrli szo v 1878. márc. 8-moga. Zsófìa (Friderika, Dorottya) pokojnoga v Mikso bajorszkoga kralá csí i t. d., rodjeni v 1805. jan. 27-toga. Vu zákon szta sztópila v 1824. nov. 4-toga. Vmrli szo v 1872. máj. 28. Nyihova casz. i král. Velicsánsztva brátja. I. Miksa (Ferdinánd), rodjeni v 1832. jul. 6-toga. Vmrli szo v 1867. jun. 19-toga. Károly (Lajos, József), rodjeni v 1833. jul. 30-toga. Vmerli szo v 1896. máj. 19-toga. Nyihova trétja tivárisica: Mária Terézia, Dom Mignela pokojnoga portugálszkoga hercega csí rodjeni v 1855. aug. 24-toga; omozseni v 1873. jul. 23-toga. Lajos (József, Antal, Viktor), rodjeni v 1842. máj. 15-toga. Jozsef casz. i král. hercega familija. József (Ágost) casz. i král. herceg, rodjeni szo 1872. aug. 9-ga. Nyihova tivárisica: Auguszta bajorszka hercegovica. Nyidva deca: József (Ferenc, Lipót) rodj. 1895. március 28-ga, Gizella Auguszta rodj. 1897. jul. 5-ga, Zsófìa rodj. 1899. márc. 11-ga, László rodj. 1901. jan. 3-ga ino Mátyás rodj. 1904. jun. 36-ga. Nyihovi roditelje: József (Károly, Lajos) rodjeni 1833. márc. 2-ga, vmrli szo 1905. jun. 13-ga ino Klotild (Mária, Adél) rodjeni 1846. jul. 8-ga. Nyihova escse zsivócsa brátja: Mária rodj. 1867. jun 14-ga, omozseni z Fülöp orleánszkim hercegom; Margit rodj. 1870. jul. 6-ga, omozseni z Thurn-Taxis Albert král. hercegom; Erzsébet, rodjeni 1883. március 7-ga. 1907-mo leto. 1907-mo leto je návadno leto i má 365 dnévov, ali 52 tjedna i 1 dén. Zacsne sze z torkom ino dokoncsa sze tüdi z torkom. Zacsétek ti stiraj tálov leta. I. Szprotolejtje sze zacsne 21. márc. II. Leto „ „ 22. jun. III. Jeszén „ „ 23. szept. IV. Zima „ „ 22. dec. Presztopni szvétki. Imé Jezusovo: 20. jan. Fasenszka nedela: 10. febr. Pepelnica: 13. febr. Vüzemszka nedela: 31. márc. Krizsni dnévi: 6., 7. i 8. máj. Kriszt. v-nébo zasztoplejnye: 9. máj. Riszálszka nedela: 19. máj. Szv. Trojsztva nedela: 26. máj. Tejlovo: 30. máj. Prva advenszka nedela: 1. dec. Csetvéri kvatri. 1. kvatri bodo 20., 22. i 23. febr. II. „ „ 22., 24. i 25. máj. III. „ „ 18., 20. i 21. szept. IV. „ „ 18., 20. i 21. dec. Kralüvajócsa planeta je v tom leti MERKUR. Preminyávanye mejszeca. mlád, prvi krajnik, punova, zádnyi krajnik. Planeta nasega szunca. 1. Merkur je szamo 1/10 táo tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto z 288 dnévov sztojí. 2. Venusz je 9/10 tálov tak velki, kak zemla; z 255 dnévov sztojí nyegovo leto. 3. Zemla, stere leto z 365 dnévov sztojí. 4. Marsz je 1/5 táo tak velki, kák nasa zemla; nyegovo leto z 687 dnévov sztojí. 5. Jupiter je 1350-krát véksi od zemlé; nyegovo leto z 12 lejt sztojí. 6. Szaturnusz je 900-krát tak velki, kak zemla; nyegovo leto z 29 lejt i 116 dnévov sztojí. 7. Uránusz je 82-krát véksi od zemlé; leto nyegovo z 84 nasi lejt sztojí. 8. Neptun je 108-krát tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto je 164 lejt ino 216 dnévov dúgo. Potemnenya szunca i mejszeca. V 1907-mom leti bodo dvóje szuncseno — ino dvóje mejszecsno potemnenye, z steri de pri nasz szamo to drűgo mejszecsno potemnenye z tálom vidlívo. 1. Puno szuncseno potemnenye de jan. 14-ga od 5. vöre 9. minóte pred poldnévom do 9 vöre 35 minóte pred poldnévom. 2. Tálno mejszecsno potemnenye de jan. 29-ga od 1. vöre 22. minóte po poldnévi do 4. vöre 26. minóte po poldnévi. Pri nasz ne de vidócse, nego szamo v ízhodnoj Europi, na Indiánszkom oceáni, v Ausztrálii, na Velkom oceáni ino v szevernoj Ameriki. 3. Prsztanszko szuncseno potemnenye de jul. 10-ga. Pri nasz nevidlívo. 4. Tálno nejszncsno potemnenye de jul. 25-ga, stero bode tüdi szamo vu drűgi szvejtatálaj vidlívo. Január má 31 dní. Szredzimec ali Szvecsén. Február má 28 dní. Pozimec ali Szűsec. Március má 31 dní. Predmladnyek ali Máli-Tráven. Április má 30 dní. Szredmladnyek ali Velki-Tráven. Május má 31 dní. Pomladnyek ali Riszálscsek. Junius má 30 dní. Predletnyek ali Ivánscsek. Julius má 31 dní. Szredletnyek ali Jakopescsek. Augusztus má 31 dní. Poletnyek ali Mésnyek. Szeptember má 30 dní. Predjeszénec ali Mihálscsek. Október má 31 dní. Szredjeszénec ali Vszeszvescsek. November má 30 dní. Pojeszénec ali Andrejscsek. December má 31 dní. Predzimec ali Proszínec. Te sztóletni prorok. Priklányanye. Minolo je páli zse to sztáro leto Trísztósésztdeszétpét dnévov je v szej melo, Dúgo vrejme je tó, csi szi premíszlimo Kak je dúga vöra gda kaj pretrpímo. V zdrávji, brez nevóle, frisko cajt tá ide Komaj szi zmíszlimo, zse i dén odíde; Ali vu nevóli kak szi zdihávamo Naj bi zse odisao csasz, tak szi zselejmo. Cslovik je li vszáki tak na szvejt sztvorjeni, Dab’ sze hitro ogno rad, csi je v trplenyi; Nego da nam zsítek vecs dáva nevóle, Kak veszélja eti — i csi nasz premore: V kraj moremo bidti te v nyegvi tezsávaj Kak drejvo v vihéri, csi sze premetáva’; 17 Krízsi zsmécse, zsítka vszefelé nevóle Dolvdárijo onoga, kí obnemore. Záto, kí szte eti zdaj, okóli méne, Návcsite sze, naj vasz ne láda trplenye; Zsmécse dela nigdár sze ne ogíblite, Dűso, tejlo z lehkótov szi ne mehcsite! Vadite sze dela, trpleny krízs nosziti, Vsze tezsáve zsítka z lehka opraviti; Na haszek szi vzemte ete moje rejcsi, Stere vam naprejdám, kak de v pridócsnoszti! Zíma. Kak sze nam v Szredzimci nóvo leto hápi, Velki sznejg dobímo po vihérnom szlápi; Csi nam je Predzimec dáo zse doszta sznejga, Vecs ga bomo meli vu zacsétki leta. Velki mraz dobímo tüdi v etom mejszci Ino fájni szaník v tom zímszkom vrejmeni, Zimszko lejpo vrejmen meli mo té mejszec Ali sze razmecse, ka de nyemi konec. Pozimec mejszec k nám z velkim mrazom príde, Na tó veter, sznejg, steri nam vsze pokríje, Celi ete mejszec de celó vö zimszki Ne de nam trbelo po blati hoditi. Dúga ino osztra de tak eta zíma Szkrbte sze za drva záto vért, vertinya! Dobre knige cstite po dúgi vecsáraj, Ne lódte sze zóbsztom, ne bojte v cseméraj! Hasznovito delo szi vzemte vu róke, Knige cstite, csi sze dela navolite; Ár kak nam je tejlo na delo sztvorjeno Tak i dűso z znanosztjov naj okrejpimo. Szprotoletje. Kak miné Pozimec, Premladnyek k nám príde Ali mrzlim csaszom, kak zíma odíde; Nego kak sze dén za dnévom kaj podugsa Ino zrák szegreje szuncsena toplóta: Próti drűgom táli etoga mejszeca Zapüsztí nasz zíma, tak pomali z vszega; Na konci v tom mejszci lejpi cajt mo meli I po mali sze tak priprávlajmo k deli. 18 Vu Szredmladnyek mejszci puno bode dela, Dokécs sze szprávijo notri szprotolesnya; Mejszec bode cejli prípraven za delo, Naj szi poszadímo, ka de nam za jelo. Tihi dezsgy i szunce travíno pozdigne Lejpa de detelca, kak i vszi trávnicje, Drevje fájn odcveté, lehko sze tróstamo, Ka de i Pomladnyek mejszec dobro kázo. Trijé mrzli szvétci tüdi lepó odído, Po Urbáni sze pa mraza ne bojímo; Jáko de prijétno vrejmen v etom csaszi Lejpi dezsgy dobímo vcsászi ino vcsászi. Leto. Z Predletnyek mejszecom lejtni csasz dobímo, Z dárom mo napunyeno meli krajíno; Topeo cajt mo meli, nego nej prevrócse, Lepó de na pólaj vsze, kak je mogócse. Jeszénszka na nyivaj do sze fájn zorila, Oklajena de z obilnim dárom nyiva; Csasz zsétve de vrócsi, z lejpim dezsgom vcsászi Vu Szredletnyek mejszca blagoszlovnom csaszi. Kupé z lejpim tálom szi domó zvozimo, Oránye i vláko v dobrom oprávimo; Kukurica, krumpics sze lepó pokázse, Tikev ino graj nam tüdi fájn narásze. Tüdi i Poletnyek ne de prevecs szühi, Csi nam rávnics z vrócsim tálom leto szlűzsi; Z lehkim tálom bomo ótavo szprávlali, Ino roden graj vszi dobro odávali. Drevje szadoveno tak, kak i gorice, Pune bodo nyúve gingave vejcsice; Bóg nasz blagoszlovi z szádom v etom leti, Náj bi v zahválnoszti tü mogli zsiveti. Jeszén. Ár je cejlo leto malo szüho biló, Rodni do krumpicsje, lehko sze tróstamo; Predjeszénec mejszec cejli de prijéten, Naj jaríno z lejpa szprávimo pod szlemen. Szejali mo lehko, csi glih malo v szühom, Nej sze nam trbej pascsiti prevecs z szílom; 19 Mámo csasz do konca Szredjeszénec mejszca, Ár nam Bóg dá lejpo vrejmen toga csasza. Pojeszénec mejszec tüdi lejpi k nám príde, Naj szi tüdi repo szprávimo do zíme; Nej z jeszénszkov orajov dobro sze pascsimo, Naj jo do szred toga mejszca oprávimo. Ár de ete mejszec v szlednyem szvojem táli, Ne de prípraven za delo v niksem táli; V zímo de sze szprávlao na konci szvojega, Ino sznejg dobímo v mejszeci Predzimca. Na zímo sze záto zse naprej preszkrbmo, Szükesíne v niksem táli naj ne mamo; Csi sze ne müdímo v lejpom, dobrom csaszi, Vsze szi v lejpi réd posztávimo pri cajti. Dokoncsanye. Na krátkoma szam vam vsze naprej povedao, Kak mi kázso zvejzde ino szam naprej znao; Gláda, küge, bojno, tüdi neʼdte meli, Lagoji betégov bodete reseni. Csi bi pa zse steri betezsen bio vcsászi, K doktori naj ide i on ga naj vrácsi; V zsitki vasem pa vszi mertücslívi bojte, I vu rédnom táli píjte ino jejte. Oblüsznoszt je tüdi zse doszta lűdi bujla, Vszáki naj sze záto v pili, v jeli csuva; Vszigdár pun zsalódec je zagvüsen beteg, Ka valá te káksi stécs velki imetek? Vszigdár je csednejse zrédoma zsiveti, Ino sziromáke. vecskrát podeliti; Tak szi szprávi cslovik lón eti na zemli, Steri sze vöplácsa tam na drűgom szvejti. Ne mo tü na veke, niscse ne osztáne, Kelko stécs má pila ino fíne hráne; Kákse stécs bogásztvo, kelko koli pejnez, Vsze more povrcsti, zná bidti vcsaszi dnesz. Lejpi zsitek mejte, dokécs szte na szvejti, Ár szunce nikomi na veke ne szvejti, Bóg vasz blagoszlovi v etom nóvom leti! Bóg dáj dab’ sze vidli vszi vu zdrávji k leti! Prípoveszti. Te Rünyas. Kak stécs bi rad toga gnoma, toga nevidlívoga dühá zagovorník múcsao, to právo isztino szvoje szrecse zatájo, naj vszefelé zmejsani lüdjé ne bi razdrázseni bilí, ka bi toga brezsnoga dühá za rázlocsnoga darüvanya volo z szvojimi prosnyami nemirüvali, sze to delo itak vözvedilo; ár csi szkrivnoszt mozsá zseni na vűszta príde, te nájménsi vetrics jo tam odnet tüdi vkrajpihne, kak zsájfe mehér dol z káksega szlamenoga betva. Zsena toga mozsá jo je posepetala ednoj szvojoj zamúcsenoj szószidi, eta szvojoj botri, tá szvojemi kumi, tomi málomi rítari ino ete szvojim szószidom, tak je hodo te té gucs od hizse do hizse po vészi ino szledi po cejloj fari okóli. Na tó szo szi natégnoli ti na nikoj idócsi vértovje, ti manyácje ino lejkosje szvoja vüha, sli szo z cejlimi seregmi v bregé, sálili szo toga gnoma, z velkov prászkov ga zvávsi i proszévsi; k nyim szo sze pridrűzsili i vszefelé vandrásje ino pikosje, steri szo sze po bregáj szem-tá sztepali, vsze gorivdarili, ka bi te kincs z zsaklom steli gorzdignoti. Te Rünyas je niháo nyé eden cajt dugo drkati, tróbiti, kak szo szamo szami steli, nej je szpoznao za vrejdno, za nyihove sále volo sze csemeriti, meo je szamo noríjo zsnyimi, dáo je naj sze vcsászi v nocsi tü ino tam eden zsívi plamén vuzsgé, ino kak bi te ti potepácsje tá prisli, szvoje kape ino krenscsáke gori na nyega vrgli, dopűszto nyim je, naj na meszti plaména, globoko z zemlé i z velkim trűdom vcsászi naj steri-steri z pejnezi pun piszker vöszkopajo, steroga szo te z velkim veszéljom i escse z véksov rabukov dumó neszli, devét dní dugo zamúcseni sztrázsili, ino kak szo ga te odkrili, ka bi szi tálali pejneze, najsli szo szám csíszti lojén notri v piszkri, ali pa csrepnyé ino kaménye. Zvün toga nyi je nej vtrága biló to sztáro delo páli drügócs zacsnoti ino nóvo sálo hapiti. Na eto je te düh na szlednye szrditi pósztao, sztirao je to vszefelé lüdsztvo z ednov mocsnov kamenov tocsóv vö z bregóv szvoji, ino je tákse csemére meo nad vszákim tam vandrajócsim, da je niscse nej mogao vecs brezi sztrahote v bregé idti, tüdi je i na rejci sto brezi kvára prisao doli tam odnet, ino tó imé Rünyas 21 je, kak pómlijo, nej vecs biló za csüti med lüdsztvom. Eden dén sze je szegrejvao na szunci te düh pri pasziki szvojega ograda; rávnics te ide edna zsenszkica po póti celó v szvoj poszeo zmíslena, stera je z nyénim csüdnim oponásanyom nyegovo merkanye na szébe potégnola. Ona je edno málo dejte mejla na szvoji prszaj lezsécse, edno malo vékse je neszla na hrbti, edno je pelala za rokó ino eden malo véksi decskec je neszao edno prázno korbülo z grablami vréd; ár szi je ona lisztje stela nakládati za márho. Eta mati, szi miszlo vszebi te Rünyas, je zaisztino edno poszebno dobro sztvorjenyé, vzeme z szebov stiri decé, ino oprávla szvoje delo brezi vsze tozsbe, z mécsov korbüle lisztja sze escse tüdi okladé. Tó nyegovo merkanye ino mislenye ga je v dobro voló szpravilo, ka je nakanenye dóbo, naj sze sztóv zsenszkov v gucs pisztí. Ona je poszadíla szvojo deco dol na trato, ino je lísztje zacsnola grablati vö z grmóvja; med etim je tim málim edno malo dúgi cajt gracsüvao ino szo sze na vesz glász krícsali hapili. Ne hitroma tá povrzse mati szvoje delo, spilati ino szkákati sze príme z szvojov decov, gori je vzeme, popleszáva zsnyimi popevajócsa ino szmejécsa okóli po trati, szprávi je vu szen, ino ide páli k szvojemi deli. K malomi na tó zoscsípajo mühé ino szumicsje te mále szpajócse, ino oni sze znóvics prímejo popejvati szvojo nóto; ta mati na eto itak ne zgübí szvojo potrplívoszt, bezsí notri v grmóvje, naberé jagode ino krpüsnice, ino to nájmense k szvojim prszam vzeme. Tó materinszko csinenye sze je dopadnolo tomi gnomi. Nego te brecslavi, steri sze je prvo na maternom hrbti neszao, sze je z nikim nej steo vtoliti dati, celó cseméren, szvoje vóle pojbár je grátao, kí te jagode, stere je nyemi ta lübezníva mati ponüdíla, vkrajlücsao od szébe, ino k tomi tróbo, tak da bi ga drli. Nad etim nyoj je itak zmenkala nyéna potrplívoszt. „Rünyas,“ je krícsala ona „hodi ino pojej mi etoga brecsáka.“ V ednom ocsnom megnenyi sze je prikázao nyoj te düh v posztávi ednoga szajasztoga voglára, tá sztópi k zsenszki ino právi: „Eti szam, ka zselejs od méne? Ta zsenszka sze nad etim prikázanyom sztrasno zoszága; da je pa friska, natúrna zsena bíla, sze je na hitroma vküperpobrála ino je batrivnejsa grátala. „Jasz szam te szamo zezvála,“ je právila nyemi, „naj szi mojo deco vtolim; zdaj ka szo zse priméri, te ne nücam; vzemi hválo za tvoje dobre vóle volo.“ „Znás ti tó,“ nyoj je pravo nazáj te düh, „ka mené eti niscse ne szmej zvati brezi strofa? Jasz te pri rejcsi drzsím, eszi mi daj toga brecsláka, ka ga pojem; tak zsmajni falácsek szam zse tak dugo nej meo.“ Na tó vtégne szvojo szajaszto 22 rokó, da naj toga pojbecsa k szej vzeme. Kak edna kokvacsa, stera, csi jásztreb visziko sztrehe vu zráki lejcse, ali ta repécsa szraka na dvóri szkácse, sztraslívim glászom nájprvlé szvoje píscsance vu gvüsno meszto zavrné, na tó szvoje pérje razrási, peróti vörazpresztré ino z tim mocsnejsim neprijátelom sze v neednáko bojno püsztí, tak sze je zgrábila ta zsenszka tomi csarnomi voglari celó beszna v nyegovo dúgo brádo, zdigne mocsno pesznico gori ino kricsí: „Sztrasilo tí! materínszko szrcé mi prvlé vö z mojega tejla mores vtrgnoti, kak mi moje dejte vkraj vzemes.“ Na edno tákso batrivno obrambo je Rünyas nej miszlo, zdrznyeni sztópi nazáj, tákse mocsno, csemérno popadnenye, kak lüdsztvo pozna, nyemi je escse nej prislo naprej. Prijazno sze szmejécsi na zsenszko je pravo: „Ne zaleszni sze nikaj! jasz szam niksi cslovekojedec nej kak tí miszlis, tebi ino tvojoj deci nikaj lagojega ne vcsiním, nego daj mi toga pojbára; te brecslák sze mi dopadno, tak bom ga meo, kak káksega mládoga goszpóda, v bárson ino v szvilo ga oblecsém gor, ino kak fájnoga decska gorzhránim, steri de szvojim sztarisom ino brátji szledi pomágao lehko. Zselejs lehko sztó tallérov od méne, na ednók ti je plácsam.“ „Ha!“ sze zoszmejé ta bisztra zsenszka, „sze vam je dopadno te decsko? Ja, tó mi je eden decsko kak vidra, toga za cejloga szvejta kincsov ne odám.“ „Nóra!“ odgovorí nyoj te Rünyas, „ne mas escse tí tróje decé, steri do ti tezsávo i nevolo delali? Zadoszta tesko bodes je gorhránila ino sze z nyimi mantrála nócs i dén.“ Ta zsena. „Isztina je, ali za toga volo szam nyim mati, morem vcsiniti, ka je moje delo. Deca doszta nevóle dávajo, nego tüdi i radoszt.“ Te düh. „Fájno radoszt! z timi krúci sze okólivlácsiti cejli drági dén, nyé toliti, nyihovo nevolo ino kriko podneszti.“ Ona. „Tak je, Goszpód, ali ví materinszko veszélje ne poznate. Vszo delo ino trüd szladko vcsiní eden jedíni prijazen pogléd, veszéli szmehláj ino brbranye ti máli, nedúzsni csrvóv. — Poglednite mi szamo toga máloga zlátoga tü, kak na meni viszí, to piscse moje! Nidti je nej on bio, steri je jókao. — Ah, csi bi szamo sztó rók mejla, stere bi vasz zdigávati ino nosziti ino za vász delati mogle, moji lübléni málicski. “ Te düh. „Tak! pa te tvoj mozs ne ma rók, stere bi delati znale?“ Ona. „Ó ja, má je on! gíble je tüdi, ino jasz je tüdi zacsűtim vcsászi.“ Te düh, szrditi. „Kak? tvoj mózs sze podsztópi szvojo rokó próti tebi zdignoti? próti ednoj táksoj zseni? sinyek nyemi szterem, tomi razbojniki!“ Ona, szmejécsa sze. „Te bi ví doszta sinyekov mogli sztrejti, csi bi vam vszi oni moski mogli szvoje sinyeke tá drzsati, steri vcsászi szvoje zsene sálijo. Ti 23 moski szo vszi z lagojega pokolenya; za toga volo tüdi i právijo: zákonszki sztális, zsalosztni sztális; morem pa trpeti, da szam zse mozsá vzéla.“ Te düh. „No ja, csi szi tí znála, ka szo moski edno tákse lagoje pokolenye, te je tüdi i nóro delo od tébe, ka szi mozsá jemála.“ Ona. „Zná bidti! Ali moj Stevan je biszter mladénec bio, steri je dober szlűzs meo, ino jasz edna sziromaska deklina brezi herbije. Te je k meni prisao on, proszo me je za zseno, dáo mi je eden velki tallér za zálog ino v rendo szva prisla. Szledi mi je te tallér páli nazáj vkrajvzéo, nego te divji mózs mi je escse itak osztao.“ Te düh sze je szmejáo. „Lehko szi ga tí száma divjega vcsiníla z tvojov trdokornosztjov.“ Ona. „Ó, tó mi je on zse dávnics vöszplódo zgláve! Nego Stevan je táksi eden szkopács, ka csi nyemi szamo eden bógi gros szproszim vö po dúgom gucsi, te je hűjsi domá pri hizsi, kak ví vcsászi v bregáj, na ócsi mi metáva moje sziromastvo, ino te múcsati morem. Csi bi nyemi szamo kákso herbijo prineszla k hizsi, te bi ga zse znála vtoliti.“ Te düh. „Ka pa te má za mestríje tvoj mózs?“ Ona: „Z glazsom trzsi, szvoj szlűzs szi tüdi britko more priszkrbeti; vlecse sziromák szvojo püto vö z cseszkoga od leta do leta po cejlom drzsányi; csi sze uyemi na póti gde eden glazs sztere, te szi na meni ino na toj sziromaskoj deci iscse szvoj kvár; ali lübavi vdárci ne bolíjo tak prevecs.“ Te düh. I tí mores lűbiti toga mozsá, steri je táksi grobján z tebov?“ Ona. „Zakaj ga ne bi lűbila? Jeli je nej ocsa mojoj deci? Eti mi vsze na dobro obernéjo ino náj oblónajo, gda velki zrasztéjo.“ Te düh. „Máli tróst! Deca bi gda nazájpovrnola szvojim sztarisom trűd ino szkrb! Ti mládi ti escse te szlednyi fìller tüdi vöszprejsajo, csi szoldácje osztánejo ino do sze vdalésnyoj zemli próti neprijátelom vojüvati mogli, ino je tan szpokolejo.“ Ta zsenszka. „No, ali tó mi ne dela velko szkrb; csi szpádnejo v bojni, merjéjo za domovino szvojo ino za vsze nász; zná bidti sze pa i obogátijo lehko ino te do szvojim sztárim sztarisom zse pomágali.“ Na eto je ponóvo te düh to küpilo pojba escse ednók, nego ta zsena nyemi je niksega odgovora nej stela dati, naklála szi je to lísztje notri v korbülo, goriposzadí toga brecsláka, zvézse ga doli z szvojim sörcom ino i Rünyas sze je tüdi napóto vkrajidti. Ali da je te teher za nyó tak prevecs zsmeten bio, ka szi ga je ta zsena nej mogla száma goripomicsti, zvála ga je nazáj: Ednók szam vasz zse zvála,“ tak nyemi je právila ona, „pomore mi jo gori, ino csi zse kaj dobroga scséte vcsiniti, te senkajte tomi decski, steri sze vam je povido, eden nóvi gros za dvej zsemlej; vütro nam príde ocsa domó, ino nam bejli krűh prineszé z szebov z cseszkoga.“ 24 Te düh je odgóvoro: Gori ti zse pomorem, ali csi mi ne dás eszi toga pojba, te nyemi tüdi ne dám niksega senka.“ „Tüdi je dobro!“ je právila nazáj ta zsena, ino je sla po póti szvojoj. Kak je dale sla ona, z tejm zsmetnejsa nyoj je grátala ta korbüla, tak ka je pod zsmécsov malo nej v gübe szpádnola dol, ino szi je na vszáki deszét sztopájov odehnoti mogla. Tó sze nyoj je nej po právom vidilo; míszlila szi, ka nyoj je te Rünyas káksi spájsz dela, ino nyoj je nikelko kamna naszelo notri v to korbülo; za toga volo jo je djála doli na eden sánec ino obrnóla jo je gor. Ali szamo lísztje sze je szipalo vö z nyé ino nikse kaménye nej. Za toga volo jo je znóvics naklála ober od polojne, ino zvézala szi je escse telko notri v szvoj förtuj, kak je szamo plac melo notri v nyem; nego na hitroma nyoj je teher páli prezsmeten grátao, ino je to korbülo na nóvoma mogla vöszprázniti, nad kem sze je ta mocsna zsenszka prevecs csüdivala, ár je zse vecskrát doszta véksi travnyák tráve mogla domó prineszti, ino tákso zsmécso je escse nej csűtila. — Brezi vszega toga je záto oprávila vsze szvoje delo domá pri hizsi, vrgla je kozi ino nyénim mládim tá tó lísztje, dála je deci vecsérjo, szprávila je nyé v szen, zmolila je szvojo vecsérno molítev, ino na hitroma i zdravo je zaszpála. Ta rána zorja jüterna ino to sibko cecátje dejte, stero je z glasznim krícsanyom szvoj zájtrik proszilo, je zbűdilo to delavno zsenszko na nóvo delo dnéva z nyénoga szna gori. Ona ide i nájoprvim z tov dojilnicov póleg szvoje návade v to kózjo stalico. Ali kak sztrasen pogléd. Ta vrla vsze gordrzsécsa domácsa sztvár, ta sztára koza, je lezsála tam trda i drevéna, je vsze stiri od szébe vkrajdrzsála ino preminóla je; te mále trí szo szi pa grdo szűkale szvoje ocsí v glávi, jezike szo dalecs vötíszkale z szébe, ino to trepetanye nyihovoga tejla je ovadilo, ka je ta szmrt tüdi loví. Táksa edna neszrecsa sze toj dobroj zsenszki escse nej pripetila, kak je ona dugo vértivala; celó omámlena od sztrahote je doliszpádnola na eden zvézek szlame, drzsála je szvoj förtuj kcoj k ocsám, ár je to cukanye ti máli kóz nej mogla vecs viditi, ino zdihávala szi je globoko: „Jasz neszrecsna zsenszka, ka naj zacsnem zdaj! ino ka de moj trdi mózs pravo, gda domó príde? Ah, zgübila szam cejlo mojo szrecso na tom szvejti!“ Ali na ednók sze je sztrsznola za té szvoje míszli volo. „Csi je ta lüba sztvár cejla tvoja szrecsa na tom szvejti, ka ti je pa te Stevan, ino ka szo ti te tvoja deca?“ Ona sze je zaszramotíla za té szvoje szilnoszti volo. „Niháj tá vszo bogásztvo toga szvejta,“ míszlila szi je vu szebi, „más tí escse tvojega mozsá ino tvoje csetvéro decé.“ Moje materinszko mlejko za to málo lübléno dejte je escse nej vöposzehnolo, ino za ove vékse jeszte voda v sztüdenci. Csi bom rávnics nevolo SZENYA ga je obránila!!! Edno isztinszko pripovedávanye od Schultz Jánosa z N.-Komlósa. (Drűgi-tíszk prepovejdani.) „Nikaj mi ne valá vecs, nihájte me v méri vumrejti“, pravo je nyé vkrajrinovsi. „Te záto tí ne verjes, ka bi szenya lehko komi zsítek resíla?“ Tak me je pítao moj prijáteo Károly, gda szam ga preminócse bozsicsne szvétke gorpoiszkao ino kak bi te nevervano szvojo glavó trószo, je pravo on: „Tak me poszlűsaj. Dnesz je rávnics edno leto tomi, ka szam jasz pri Józsefi bio, steroga tí poznas ino steri je zdaj kántor; on mi je pripovedávao, kak ga je edna szenya obránila. Nyegova cejla familia je betezsna bíla, on szám je giht, reumo, kotrigtrganye, szmícanye, krcs, rocsno-, nogno- ino glávnobolecsíno meo, bio je celó szlab ino je escse v influenzi tüdi trpo. Nyegove zsené mati szo meli zsalodczni-krcs, kre kraja szmícanye ino teskócso, omamlenye, gornapnyenoszt, kiszilo kucanye, szplojno gorenye gúta, diarhöa nyi je mantrála. Deca szo mela sinyeka-bolecsíne, erdecsnoszt, kraszte, ino szo bilá blejda, kaslala szo prevecs, bilá szo zaslejmlena ino vszigdár muklava, mela szo v prszaj bolecsíno ino vszeféle tréslike csütenye. Te kántor je szám tak betézsen bio, da sze je zse szpovedati dáo, ino kak je te na nócs zászpao, szo nej vecs miszlili, ka bi sze vecs prebűdo. Ino itak sze je prebűdo to prísesztno gojdno ino je pripovedávao szvojoj zseni: „Márika, meni sze je szenyalo, ka szam na szenyi eden kalendárium kűpo ino szam te zdrav grátao!“ Józsefa zsena je vervala v szenyi, vcsaszi szi je kűpila eden kalendárium, ino kak ga je csteti hápila, ocsí szo nyoj taki ovárale v onom edno prípoveszt: „Szkrivnoszt ednoga sztarca“, gde je vrásztvo vszej betegov z Fellerovim ElsaFluidom dolszpíszano biló. Márika je zse prvlé tüdi vszeféle fluide dála prineszti, ali da szo nyoj eti nikaj nej hasznili, ár szo szama zanaprávlenya bilá, ino szamo zdaj sze je navcsíla, ka Fellerov ElsaFluid szamo tak právoga dobí, csi ga ednákozrendelűje od Feller V. Eugen apotekára v Stubici, 120. No. (Zagrabecski vármegyőv.) Ona je taki z telegráfom 12 glázskov Fellerovoga Elsa-Fluida za 5 Korón zrendelüvala. Ali te betezník ga je nej steo vzéti. K plebánosi ino k Máriki, steriva szta ga proszila, naj bi Fellerov právi Elsa-Fluid denok probao, pravo je nyé vkrajrínovsi: „Nikaj mi ne valá vecs, nihájte me v méri vumrejti.“ Kak sze nyemi je pa ta sziróta zsena molila, ka naj koncsibár na deco míszli, pűszto sze je; dáli szo nyemi Fellerov Elsa-Fluid edno párkrát na dén 20 kaplic na cukri za pozsrejti od znótra, cejlo nyegovo tejlo szo z Fellerovim Elsa-Fluidom notrizribali ino vcsaszi sze je bole csűto. On je zrendelüvao na ednók páli 48 glázskov za 16 Korón z toga Fellerovoga ElsaFluida ino 6 skatul Fellerovi Elsa-Pilul za 4 Koróne. Za trí tjedne je bio on, nyegova deca ino zsené mati celó zdravi. „Vídis tí“, pravo mi je moj prijáteo Károly, „tak je edna szenya ednoj cejloj familii zsítek resíla“. Kak szo v vészi te to csüdno mócs Fellerovoga Elsa-Fluida ino Fellerovi ElsaPilul zvedili, szo ete predobra vrásztva vszi betézsni zrendelüvali ino vszi szo szpoznali, ka Fellerov právi Elsa-Fluid od Feller Eugen V apotekára v Stubici, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja) Popuno ino hitro vrácsi vszeféle zsíl-, reménscseka- ino zóbi bolecsíne, krizseca, i drűga vtégnyena, vkrajszprávi szlaboszt, trűdavo, zvuzsgánya, tesko odihávanye, szrcsen kucsáj, vühno sümlenye, omamlenye. Eden sztarec vu vészi je od sztaroszti zse tak szlabe ocsí meo, ka je zse szkoro nikaj nej vecs vido. Kak je te nistemi tjeden dugo szvoje ocsí z Fellerovim ElsaFluidom práo vö, páli je nazáj tak dobro vido, kak v szvoji mládi lejtaj. Z Fellerovoga Elsa-Fluida kosta 12 máli ali 6 duplisni glázkov 5 Korón, 24 máli ali 12 duplisni glázsov 8 Korón 60 fillérov, nadale 36 máli ali 18 duplisni glázskov 12 Korón 40 fìllérov ino 60 máli ali 30 duplisni glázskov 20 Korón. Za malo cajta je nej vecs betezsníkov, ne vecs skroflaszte decé biló v vészi. Fellerov ElsaFluid je zvrácso vszoj deci vsze rane, kraszte, otoke, mozole, blejdoszti ino vűsztnebolecsíne. Jasz szam rad bio, ka mi je moj prijáteo tó pripovedávao, ár szam jasz zse tüdi od vecs lejt máo v szlaboszti, nocsnom-svicanyi, brez appetitusi, sztolca nerédnoszti, zsalódca bolecsíni, krví-sziromaskócsi, breztécsnoszti, v glávebolecsíni trpo, v kom szam escse i szpati tüdi nej mogao. Zacsno szam i jasz nücati Fellerov Elsa-Fluid ino z ednim málom tüdi i Fellerove ElsaPilule, z steri sze 6 skatúl za 4 Koróne brezi vszega sztoska ino 12 skatúl za 7 Korón 60 fìllérov dobí, ino znám vszákomi póleg düsnevejszti praviti, ka je Fellerov Elsa-Fluid ino Fellerove gnáne Elsa-Pilule szo to nájbógsa domácsa- ino lüdsztva vrásztva. Sto je betezsen, náj szi kak najprvlé one od Feller Eugen V. apotekára v Stubici, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja) zrendelűje. Paziti trbej na zanapravlenyá. Vszáki de mi zahválen za eto preporácsanye. 25 mejla z Stevanom, ino csi bi me glih zbió, je tó nikaj nej vecs, kak edna túzsna vöra v zákoni. Vej szam nikaj nej zaprávila. Zsétva sze priblizsáva, te lehko delat idem, ino szkóz cejle zime bom préla dugo notri v nócs, edno kozo szi te zse itak nazájposzkrbim, ino csi bom jo zse mejla, te mláde zse tüdi bodejo.“ Med kem szi je tó vsze premislávala, szvojo dobro volo je pá nazáj dobíla, zbríse szi dol szkuze szvoje, ino kak te ocsí gorizdigne, lezsí nyoj tam pred nogámi eden líszt, steri sze je leszketao ino bliszketao tak szvetlo ino zsúto, kak kováno zláto; ona ga zdigne gori, poglédne ga, ino je zsmeten bio on kak csíszti zlát. Na hitroma szkocsi ona gor, bezsi z nyim k szvojoj szószídi zsidovkinyi, kázse nyoj ga z velkim veszéljom, ino zsidovkinya ga za csíszti zlát szpozna, pogodí od nyé te líszt, ino precsté nyoj za nyega dvá kusztiva talléra z gotovnimi pejnezi dol na szto. Pozábila je na vszo szvojo zsaloszt. Telko pejnez v gotovcsini je ta sziromaska zsena escse nej pri szej mejla. Ona bezsí k peki, kűpi kifline ino beli krüh, v mesznici edno cejlo bedro birkecso za Stevana, stero je szpraviti stela, gda on trűden ino lacsen vecsér z szvoje póti domó príde. Z káksov radosztjov szo bejzsala ta deca szvojov materi próti, kak je ona domó prisla, ino nyim je táksi neznáni zájtrik podelíla. Celó sze je prejkpüsztila szvojemi materinszkomi veszélji, naj to lacsno deco nahráni; nego te je nyéna prva szkrb bíla, naj póleg nyéne míszli od kákse lagoje zsenszke szpoklato szvojo sztvár vkraj szpraviti, ino to neszrecso pri dómi pred mozsóm, kak nájduzse zakriti. Ali nyéno csüdivanye je nej melo konca, kak je notri v jaszli poglédnola, ino eden cejli küp zlátoga lísztja tam notri v nyí ovárala. Csi bi gda sztarinszke grcske prípoveszti csűla pripovedávati, te bi celó na lehkoma zarazmila, ka je nyéna domácsa sztvár, kak te indasnyi Mídasz grcski kráo, od csísztoga zláta jela vkrajbíla. I nyoj sze je kaj táksega szumlelo; za toga volo szi je na hitroma nabrűszila te velki kűnyszki nos, gorivrejzse to kozo, ino nájde nyoj vu zsalódci edno cejlo grüdo zláta, tak velko kak pogácsno jabuko, ino malo ménse vu zsalódcaj ti máli kóz. Zdaj je zse nidti i racsún nej znála szvojemi bogásztvi; nego kak je ono zse mejla, je dobíla tüdi i szkrb z nyim vréd; nemirovna je grátala ona, bojati sze je hápila, szrcé nyoj je prevecs bilo, nej je znála csi bi te kincs v skrinyo zaklenola notri, ali bi ga pevnici pokopala, sztrásila sze je od tolvajov ino razbojnikov, stela je ka tomi szkopáki Stevani tüdi nebi vcsaszi vsze ovádila, vo tom mislenyi, ka ga szkóposzt nyegova z tejm bole popádne, ne dá vecs vö z szvoji rók te mammon, ino de ona z decov vréd pá nazáj sztrádati mogla. Dugo i dugo szi je premislávala, kak bi mogla csednejse z nyim vcsiniti, ino nej szi je mogla zmiszliti. 26 Ona sze je záto k dühovniki napótila, povejdala nyim je po isztinszkom cejlo szvoje delo z Rünyasom, kak jo je on k tomi velkomi bogásztvi pomogao, ino kákso miszeo i szkrb má zdaj z nyim, povejdala i pravicsno cejlo zgodbo toga zlátoga lísztja ino grűdja, stero je vsze sze prineszla. Te sztári dühovnik szo sze jáko radüvali nad velkov szrecsov ete sziromaske zsenszke, ino szi rívali szvojo málo kapico po glávi sze i tá, naj bi dober tanács najsli, ino naj bi nyó brezi velkoga híra vu mirovno vzsívanye bogásztva mogli szpraviti, ino bi zrok najsli, ka te szkópi Stevan ne bi ono k szej potégno. Kak bi szi zse tak preci dugo premislávali, pravili szo: „Poszlühni me, moja csí, jasz znám dober tanács za vsze. Zvágaj mi te zlát doli, naj ti ga verno k sztráni denem; na tó ti edno píszmo naprávim v nemskom jeziki, stero de tak pravilo: tvoj brat, steri je pred dúgi lejti v tühinszko odisao, sze je z nemkim hajóvom v Indio dao odpelati ino je tam mro, ino vesz szvoj imetek je v testamenti tebi odlócso z tem nakanenyom, naj bi dühovnik ete fare tvoj tútor bilí, da szamo tí, ino niscse drűgi nej, lehko vzsívas to bogásztvo. Ne zselem jasz nidti lóna, nej hvále od tébe; nego premiszli, ka szi Mater Cérkvi itak hválo dúzsna dati za tó tvojo szrecso, stero ti je Bóg odlócso, ino obecsaj eden lejpi mésni gvant za cérkev.“ Ete tanács sze je dopadno zsenszki prevecs; ona je i obecsala to mésno oblecsalo za cér- kev; te sztári dühovnik szo pa zvágali pred nyénimi ocsmi verno to zláto do ednoga kvintlna doli, szránili szo ga k coj k cerkvenim pejnezam, ino ta zsena je odisla z veszélim ino lehkim szrcom od nyi. Kak jáko je ta bisztra vesznícska zsenszka z szvojov dobrovolnosztjov ino prijaznosztjov Rünyasa szrcé genoti znála, tak i próti sztano on tomi grobjánszkomi Stevani; mocsno szi je gordjáo to lüdovolno zsenckico nad nyim fantiti, nyemi kaj taksega vcsiniti, naj ga sztráh ino bojaznoszt obíde, ino ga z tejm naj tak krotkoga naprávi, da zseni naj podlozsen gráta tak, ka ga ona gda stécs lehko vtoli. Za toga volo szi je goriszeo on na lehki jütrásnyi vetrícs, neszé sze z nyim po bregáj i doláj, pázi kak káksi ogledüvács, na vsze ceszte ino krizsopotja od cseszkoga vö, ino csi gde steroga vandrasa vára, steri kákso püto neszé, je zse na hitroma i pri nyem bio za nyegovim hrbtom ino je pregledávao ka ka neszé. Na szamo szvojo szrecso je nej neszeo nidti eden peski-trzsec nej glazse, steri je po ceszti só, ovacsi bi sze skrábati mogao za vüha, za kvára ino za spota volo, brezi toga ka bi szi kaj zhaszno, csi rávnics ne bi Stevan bio, na steroga je te Rünyas csakao. Poleg táksega priprávlanya sze nyemi je te Stevan vszegavecs nej mogao szkriti. Próti vécsari tá, ide eden mocsen, sznájzsen moski po ceszti, 27 z ednov velkov pütov na szvojem hrbti, ino zsmetnim botom vu róki. Pod mocsnim sztopájom nyegovom sze tüdi i vszeli oglászo te teher tüdi, steroga je neszeo. Te csakajócsi Rünyas sze je zaszmejao, kak ga je zse ózdalecs opazo, ka nyemi tak gvüsno v nyegove skrepcé ide, ino napelávao sze je, naj nyemi tak na fájnoma posztele. Te tesko odihávajócsi Stevan je zse szkoro na vrh bregá prisao; szamo to szlednyo viszíno má goridti, te de doli só po brejgi próti dómi szvojemi, za toga volo sze je i pascso, naj kak prvlé goripríde; nego te brejg je prevecs sztrmen bió, zsmécsa pa velka. On szi je i mogao vecskrát od ednók pocsívati, podpro szi je z tim mocsnim botom to püto, naj szi to tesko zsmécso malo polejsa, ino brise szi dol znoj z csela ino z líca, steri sze nyemi je vu velki kaplicaj dolicedio. Z mocsjóv zádnyega napinyanya je prisao na szlednye na te vrh toga bregá, ino edna lejpa pót je pelala na drügom kraji doli z nyega. Vcsaszi póleg póti je lezsao eden dólzozsagani bór tüdi, ino i pén kre nyega, ednáki kak szvejcsa, ino vodoráven odzgoraj, kak eden szto. Okóli nyega je pa rászla tráva, lejpa, csíszta ino preci doszta máli korín sze je szkrívalo po nyej. Ete pogléd sze je dopadno tomi trüdnomi csloveki, ár je bio tak, kak rávnics prípraven za pocsinek, ino on je na hitroma szvoj zsmeten teher dolpolozso na pén, ino sze je póleg nyega v szenco dolivtégno. Tü szi je te premislávati zacsnoʻ ka kelko csísztoga haszka nyemi zdaj to nyegovo blágo more prineszti, ino vö szi racsúna po isztini, ka, csi nidti ednoga grosa ne dá vö na hízsno potrebócso, ino csi sze marlíva róka szvoje zsené za cejlo hráno ino oblecsalo poszkrbí, on rávnics i telko pritrzsi, ka szi v blízsnyem várasi na szenyi edno szomarico kűpi ino málicski kurdi k coj ino nazáj telko blága. Ta miszeo, kak szi on te v pridócsem pá kobilo kűpi ino mála kólica k coj, ino de sze z lejpim tálom okóli vozo lehko z szvojim blágom, sze nyemi je prelejpo dopadnolo, ár szo nyemi kak zdaj, nyegove rame celó drevéne bilé od nosnyé toga terha, tak, kak je tó zse vszákomi dáno v táksem mislenyi, da szi je na dale tüdi premislávao to szvojo pridócsnoszt. Csi bom zse ednók tü meo to szomarico, szi je premislávao, te mi more kobila tüdi grátati z nyé, ino csi bom to kobilo zse v stali meo, te sze mi zse káksa nyiva tüdi nájde, na steroj de nyoj ovesz rászao. Z edne nyive pa te zse tüdi grátata i dvej, z dvej stiri, po vrejmeni edno málo, ino na zádnye velko vérsztvo, ino te zse moja zsena tüdi edno nóvo janko more dobiti. On je vu szvojem premislávanyi zse szkoro tak dalecs prisao, kak ta zsena z punim piszkrom mlejka v prípoviszti, te püsztí te Rünyas szvoj vertécsi veter okóli toga penyá, ino prevrzse na ednók to z glazsom puno püto doli z nyega, tak ka to háklavo blágo na jezero falácsicskov razletí. 28 Tó je eden teski vdárec bio v szrcé Stevana! K tomi i zaszlísi on ozdalecs eden gróbi szmehláj, csi sze nyemi je nej tak zdelo, ino nazáj nyemi dá i lóg tüdi te rüm sztrejte glazsojne. On tó za fancsoszt vzeme gori, ino da sze nyemi te náglo pridócsi veter jáko csüden vídi, tüdi i tó ovára, kak nyemi je bór i pén premíno z ócsi, tak je i na lehci vgono toga kvárcsinécsega tüdi. „Ó!“ sze je tózso on, „Rünyas, tí neprijáteo moj, ka szam ti vcsíno, ka mi moj falácsicsek krüha vzemes z moji rók, moj krvávi znoj i zsítek! Ah, jasz na nikoj djáni cslovik v cejlom zsivlenyi! Na tó ga je kak eden csemér popadno, ino je krícsao vszefelé, nyemi na jezik pridócse zsálne recsí tomi brejzsnomi dühi, naj ga v szrditoszt szprávi. „Tí tepes,“ nyemi je krícsao, „hodi i me zagrli, da szi mi zse vsze, ka na tom szvejti mám, vzéo!“ Ino zaisztino, nyemi je zsítek v tom ocsnommegnenyi nej vecs vrejden bio, kak te eden sztrejti glazs, steri nyemi je rávnics pred nogámi lezsao; ali Rünyas sze je od toga hípa máo nej vecs dáo csüti. Te na nikoj djáni Stevan sze je mogao na szlednye odlócsiti, csi je nej steo to prázno püto domó neszti, te vékse sztrejte tále vküp pobrati, naj v glazsovenoj fabriki za nyé, koncsibár eden pár glázskov, za nóvo szvoje trzstvo dobí. Dolvdárjeni kak eden brodár, koga ládjo je ta neoblüzsna voda zevszim pozsrla, je só doli po brejgi on, premislávao szi je na jezero tálov sze i tá, racsúnao szi je na vsze kraje, kak bi te kvár nazájpovrnóti ino szvoje trzstvo znóva zacsnoti mogao. Te szo nyemi prisle koze na pamet, stere nyemi je zsena v stali mejla; nego ona je szkoro tak rada mejla, ino tak pázila na nyé, kak szvojo lasztivno deco, ino z dobra, tó je dobro znao, nyoj je nede mogao vzéti. Za toga volo je na tó príliko prisao, ka szvoj kvár pri dómi nidti vö ne ovádi, nidti sze i vu dné domó ne poverné, nego okóli pó nocsi sze szkríje v szvoj dvor, koze vu váras na szenye odzsené, naj szi za pejneze, za stere je odá, nóvo blágo za odajo lehko kűpi; da pa te z tim drűgim blágom nazáj domó príde, krejgao i sinfao de zseno kak nájbole, ka szo za nyéne nepazlívoszti volo, kak je on domá nej bio, te koze vkrádjene bilé. Z etim dobro vönamislenim nakanenyom sze je szkrio te neszrecsen máli trzsec blűzi pri vészi vu grmóvje, ino je csakao po velkoj nemirovnoszti to polnócsno vöro, náj szám szebé okrádne. Kak je te polnócs grátala, só na tihoma próti szvojemi dómi, prejk je szplezo obor toga niszikoga plóta, odpré od znótra dveri, ino sze vlecsé med mocsnim bítjom szvojega szrcá próti kózjoj stalici; on sze je itak bojao ino trepetao od szvoje zsené, naj ga v káksem lagojem deli ne zgrábi. Próti vszoj návadi, je stala odklenyena bíla, nad kem sze je jáko zacsüdivao, csi ga je glih veszelílo, ár je v tom deli eden 29 máli zrok najsao szvojega lagojega dela, naj szi ne bi predoszta na ócsi metávao. Ali v toj stali je vsze prázno ino zapüscseno najsao; nikaj je nej biló tü, stero bi zsítek i szapo melo, nej kozé, nej ti mládi. V prvoj szvojoj presztrastnoszti szi je tak miszlo on, ka sze nyemi je lehko steri nyegov tolvajszki pajdás naprejpopascso, steromi mi je lezsejsa kraja, kak nyemi, ár neszrecsa nigdár ne hodi száma. V velkoj dreszélnoszti szvojoj sze prevrzse doli na násztelo ino sze püsztí prejk, ár nyemi je i to szlednye nakanenye, szvoje trzstvo páli znóvics zacsnoti, prejslo, ednoj globokoj túzsnoszti. Kak je ta delavna zsenszkica od toga sztároga dühovnika páli nazáj domó prisla, je z veszélim tálom vsze k coj priprávlala, naj szvojega mozsá z ednov dobrov vecsérjov more nahrániti. Próti vécsari je vecskrát glédala szkóz nad okno, csi zse príde Stevan, bejzsala je v szvojoj nemirovcsini na konec vészi, glédala je z nyénimi csarnimi ocsmí vdíljek po ceszti, zsmetno nyoj je biló, zakaj on tak dugo vöosztáne, ino kak je zse nócs nesztánola, szkrb ino miszeo jo je mantrála escse i pri vecsérnoj molítvi nyénoj, brezi toga ka bi szi i míszlila na vecsérjo. Dugo je nej prisao szen na nyéne zajókane ocsí, gda je próti gojdni nemirovno i trűdno zadrejmala. Toga sziromáka Stevana je mantrála zsaloszt ino nemirov- noszt v toj kózjoj stali tüdi i nej menye; on je tak dolvdárjeni ino tíhi grátao, da je nej vüpao, ka bi trűpao po dveraj. Na szlednye itak naprejide, trűple na tihoma, ino právi v bojazlívom sztálisi: „Drága moja zsena, prebüdi sze ino odpri gor tvojemi mozsévi!“ Kak je ta zsenszkica zacsűjla nyegov glász, szkocsila je bisztro doli z posztele szvoje, kak edna friska szrna, bezsí k dveram, ino obíme szvojega mozsá z veszéljom, on pa odgovárja eto szrcsno lübézen jáko z tihim i z mrzlim tálom, polozsi v kót szvojo püto ino sze vrzse dol celó razdreszéljeni na sztolico. Kak ta veszéla zsena nyegovo zsalosztno líce opázi, szmekne jo pri szrci. „Ka te mantrá, lübléni moj mózs,“ právila je nyemi zalesznyena, „ka ti jeszte?“ On nyoj je odgovárjao szamo z kucanyom ino odihávanyom; brezi toga nyemi je záto vesz zrok nyegove zsaloszti vöszpítala, ino ár je nyemi szrcé prevecs puno biló, je szvojo neszrecso toj vernoj tivárisici nej mogao zatajiti. Kak je te vözvejdila ona, ka je Rünyas to noríjo meo z nyim, zarazmila je i taki nyegovo dobrotivnoszt próti nyoj, ino sze je szmeha nej mogla vecs nazájdrzsati, steroga bi nyoj Stevan, gda inda, tüdi i jáko lagoje lehko lónao. Zdaj szi je na eto lehkóto nyéno nej dale miszlo, ino je pítao szamo bojazlívo za kozami. Na tó sze je escse bole gorzvuzs- 30 gála ta zsena, ár je v pamet vzéla, ka nyoj je mózs zse vsze szpregledno pri dómi. „Ka szi telko míszlis na to mojo márho? nyemi je právila ona, nidti szi escse nej za deco pítao; ta márha je v dobrom sztálisi vünej na pásniki. Szamo szi ne teri telko glavó za té Rünyasove noríje volo, ino ne keszaj sze, sto zná csi on ali eden drűgi nama obilno nazájpovrné té kvár.“ „Te bos dugo mogla csakati,“ nyoj právi on brezi vszega vüpanya. „No ali,“ právi na dale zsena, „brezi trósta vecskrát kaj príde naprej. Ne bodi záto tak málevere Stevan, csi tí nemas vecs glazsa ino jasz nej vecs kóz, tak máva müva itak csetvéro zdrave decé, ino csetvéro zdravi rók, naj nyé i náj hrániva, tó je nájno bogásztvo.“ „Ah, da bi sze mi Bóg szmülivao!“ je szkrícsao gor te szprejsani mózs, „csi szo te kozé vesznole, te lücsi te stiri krúce szamo taki v vodó, hrániti je tak ne bom mogao.“ „Te bom je pa bránila jasz!“ je nyemi právila zsena. Pri eti nyéni recsáj szo sztópili notri v hizso te prijazen, sztári dühovnik, szo pri dveraj celi gucs tüdi csüli, zacsnoli szo gúcsati, drzsali szo Stevani edno dúgo predgo ober toga, ka szkóposzt je korenika vszej nevól; ino kak bi nyemi te zse právde na tó gledócs zadoszta raztolmacsili, na znánye szo nyemi dáli to novino tüdi od bogáte herbíje nyegove zsené, naprej szo vzéli to nemsko píszmo, precsteli ino raztolmacsili szo nyemi vö z onoga, ka je te zsivócsi dühovnik fare na dopunyávanye testamálisa zavüpani, ino ka szo oni cejli imetek toga pokojnoga sógora zse v róke vzéli. Stevan je tak sztáo tam, kak káksi kameni szteber, nej je znao vecs, kak sze te i vcsászi naníziti, gda szo pri szpomíni odredjenyá velkocsásztnoga nemskoga ravnitelsztva, dühovnik z postenyom szvojo kapico malo gorzdignoli. Od etoga máo je Stevan te nájkrotkejsi, nájbogsi mózs posztano, lübeznívi ocsa szvoje decé; ino póleg toga marlívi ino réden vért, ár manyiküvanye je prvlé tüdi nej nyegova natúra bíla. Te posteni sztári dühovnik szo pomali, pomali te zlát v návadne pejneze obrnoli, ino kűpili szo za nyé edno velko vérsztvo na sterom szta Stevan ino nyegova zsena vértivala v szvojem zsítki. Osztányene szo vöposzódili na interes, ino szo tak rédno pelali vsze racsúne szvoje, vu nyih vüpajócse zsenszke, kak i cerkvene pejneze, nej szo vzéli gor drűgoga lóna kak to mésno oblecsalo, stero je Stevana zsena tak lepo dála vönapraviti, ka bi sze i káksemi stécs püspeki tüdi pripravilo. Ta vrla, verna mati je na szvoje sztáre dní velko veszélje dozsivejla v szvojoj deci, ino Rünyasov dopadník, te brecslavi, je jáko réden cslovik grátao, szlűzso je kak szoldák domovini tüdi vu francuskoj bojni ino domó sze povernovsi, je doszta znao praviti od szvejta, ino rázlocsnoga lüdsztva nyegovoga. 31 Od Rünyasa szmo zse zdávnya nikak nej csüli med bregmí, ali imé nyegovo itak zsivé na jeziki lüdsztva kak zsálna rejcs, z sterov zamázane, cotave sziromáke scséjo ogrizávati. Ali vecs- krát sze pripeti ka té, szebé za velko stimajócsi, zná bidti doszta menye má v zsebki ino v glávi, kak te razcsejszani ino zamázani Rünyas. Kí te sors iscse. Bio je ednók eden cslovik, steri szi je v glavó vzéo, ka on i zagvüsno goripoiscse te sors. Bezsécsi sze je ogno te králeszke palacse, pri sterom ednom okni je tam szedo kráo. Kak je toga bezsécsega csloveka zagledno, opítao ga je: — Csűjes me, kama bezsís tak frisko, da bi ti hizsa gorejla? Te pítani je henyao edno ocsnomegnenye ino je etak pravo: — Idem, gorpoiscsen te sors! Zatejm je páli dale bejzsao. — Sztoj malo tí! je krícsao za nyim te kráo. Csi ga nájdes, pítaj ga, ka zakaj ne szpunyáva lüdsztvo moje zapóvidí! Szunce sze je zse szkoro nagnolo, kak je te bezsécsi rómar ovárao eden velki szadovnyák, z steroga dvér nyemi eden kertész ide próti. — Kama z táksov szílov? ga píta te kertész. — Idem, gorpoiscsem te sors! je bi odgovor, ali na tó je zse páli dale bejzsao, — Prijáteo moj, kricsí za nyim te kertész, csi nájdes te sors, opíjtaj ga, zakaj ne ma szád mojega ograda drevje? Zse je celó vecsér nasztano, kak je te vandras med pecsíne prisao, odkod je zsalosztne glászi zaszlísao. Kak je blizse prisao k coj, zagledno je ednoga sztrasno velkoga medveda, steri je z groznim jávkanyom na vsze kraje mláto szvojo glavó v pecsíno. Kak je ovárao toga próti szebi bezsécsega vandrasa, z túzsnim glászom ga je opítao: kama sze pascsis? — Te sors iscsem, moj prijáteo! je bio te odgovor. — Jasz znám, ka gde ga nájdes, je pravo nyemi te medved med zsalosztnim kucanyom; etam sze drzsi za ejnov pecsinov, na stero szlednyi trák szunca príde; csi ga gornájdes, opítaj ga, ka zakaj me bolí gláva tak sztrasno! Te dober cslovik sze je zdaj escse bole bejzsati prijao, bejzsao je cejlo nócs ino próti zórji je tá prisao na drűgi kráj pecsíne. Na szredíne sürke ceszté je eden jáko-jáko szejri sztarec só. Ta bejla bráda nyegova nyemi je do pojásza doli sztála. — Csüjete me sztarec! ga je pítao te rómar na szilnoma. Jeli szte ví te sors? 32 Te sztarec je pazlívo migno z szvojov glávov. — Poszlühnte me, ka od vász pítati scsém: Te kráo sze dreszelí na tom, ka zakaj ga ne bóga nyegovo lüdsztvo. — Povej nyemi, sze je naszmejao te sztarec, ka ga záto ne bógajo, ka je on zsenszka. — Po tom szam sze z ednim kertészom szrécsao, steri sze mi je od nerodnoszti szvojega drevja tózso. — Povej nyemi, ka pod dverami má eden koteo zláta pokopanoga — té je te nerodnoszti zrok. — Na szlejdnye szam sze z ednim medvedom najsao, i té me je vrásztvo proszo za velko bolecsíno szvoje gláve. — Povej nyemi, naj ednoga nimáka pojej. — Ino ka je moj sors, sztarec? ga je pítao te rómar. — Tvoj sors vu rokaj mas, sze je szmejáo te sztarec ino je dale só. Te pótnik je eden cajt csűdno glédao za nyim, za tejm sze je obrno ino je bejzsao, kak szo ga szamo neszle nogé, k králeszkoj palacsi. On je szedo páli tam pri okni ino je zse ózdalecs krícsao: — No szi gornajso te sors? — Ja, je nyemi odgovoro te rómar, ino lüdsztvo te záto ne bóga, ár szi tí zsenszka. — Za Bozso volo te proszim, gúcsi na tihoma, ga je proszo te kráo presztraseni. Hodi, vzemi prejk moj trónus, kralűj tí, jasz ti szamo tanácsnik scsém osztánoti. — Nej szam tak nóri, je pravo nyemi te pótnik szmejécsi sze. Bógse má za méne te sors. Z tem je bejzsao dale, dokécs je k ogradi nej prisao, v steroga dveraj je csakajócsi tam sztáo te kertész. — Poszlühni me prijáteo, krícsao nyemi je zse ózdalecs. Pod szvojimi nogámi zlát más pokopani, vö ga vzemi i rodílo de ti drevje. — Oh brat moj, právi nyemi te kertész, pomágaj mi ga odkopati ino polojno toga kincsa de tvojega. — Ej ka, odgovorí nyemi te pótnik na lehkoma. Bógse má za méne sors. Na zádnye je prisao k pecsínam, odkod je escse itak csüo medvedovo jávkanye. — Szi najsao vrásztvo za méne? je krícsala ta sziromaska, zmantrána sztvár. Ja brat moj, nyemi právi te rómar dobrovolno. Tak mi je pravo te sztarec, ka pojej ednoga nimáka! — Ej gde bi najsao véksega od tébe, je zmúvo te medved ino zgrabo ga je ino tüdi i pojo. * * * Vszáki má szvoj sors vu rókaj, ali ne vej vszáki zsiveti z nyim. 33 Te Negavecs kralícs! Ednók je bio, csi je bio, escse szkóz szedmi országov tüdi dale, escse od ti glazsoveni bregóv tüdi prejk, je bio ednók eden sztári kráo, steromi je Salamon biló imé. Ete kráo je telko országov meo, ka je nidti i szám nej znao, kelko. Nidti je i nej poznao vszáki szvoj ország; tó je miszlo, ka kelko koli jeszte országov na szvejti, tiszti szo vszi nyegovi, ka nega zvün nyega kralá. Ali zóbsztom je meo Salamon kráo tej vnozsíno országov: nej je najsao v nyih niksega veszélja, ár je nej meo nidti sziná, nidti cséri. Doszta szi je premislávao, sze zsalosztio te Salamon kráo, ali i nyegova zsena i tüdi, ka, csi merjéta, na koga niháta tej vnozsíno országov. Ednók je Salamon z szvojov zsenóv vösó v ograd ino tam sze posetávata, veszelíta na drevjom ino korinami. Kak ideta, ta sztára kralíca na ednók posztánejo pri ednom ternya punom grmi i tó právijo szvojemi mozsévi: — Naj poglédnejo eszi oni, kákse csüdo je tó. Z toga trnátoga grmá je vözrászla edna lelia i nindri sze je nej vcsesznola, csi rávnics tak doszta trnya má okóli szébe. — No tó je zaisztino csüdo, — szo pravili te sztári kráo tüdi. Dugo glédata te liliom, veszelíta sze v nyem, i kak ga glédata, pregledávata, na ednók szamo vözletí z toga trnavoga grmá edna ftica. Dolglédata notri v grm i ovo! tam je edno gnyezdo i v gnyezdi csetvéro mládi. Glédajo, glédajo kralíca te mále fticsice, i kak je glédajo: szkuze nyim polijéjo ocsí, za tejm szi vküpszklenejo roké, gorpoglédnejo na nébo i zdehnejo szi jáko zsalosztno: — Oh lübléni moj Bóg, escse i tó ftico szi obdejlo z mládimi, szamo na méne szi nej pűszto szvoje miloscse. Blagoszlovi i méne z ednim detetom, csi rávnics z tak málim, kak ete kéber eti, steri tü lázi odszpodi v grmi. Te dober Bóg je poszlűhno molitev te sztáre kralíce, i ovo na drűgi dén gojdna, kak szo sze prebűdili — ka zaglédnejo nyihove ocsí? edno zlátivlászi dejte szi zgucsáva tam kre nyí v poszteli. Hej, Bóg moj, posztanolo je na tó veszélje, ali tákse velko veszélje, ka vam tó jasz nemrem dopovedati. Salamon kráo szo na ednók vküper dáli zezvati szvoji országov módre ino zapóvid szo nyim dáli, náj szi szédejo notri v edno hizso ino naj tam tanács drzsíjo, ka bi dáli za iména tomi pojbi. — Ali edno tákse imé mi morete nájdti, — pravili szo nyim te kráo — káksega nega vecs na szvejti. Vküper szo szi Szeli ti módri, premislávali szo szi, csedníli szo sze. Eden je tó steo, te drűgi je drűgo pravo, preporácsajo tomi králi, ka tó imé bi tüdi dobro biló, toga nindri nega, tákse sze nigdi ne nájde. Ali tomi králi sze je nidti edno nej dopadnolo. Tam povrzsejo te módre, naj sze tanácsivajo dale, oni pa jáko 34 túzsni vöidejo z te palacse, posetávajo sze na dvóri, míszlijo szi, terejo szi glavó. Kak sze tam posetávajo, notri príde edna sztára kódiskinya. Vövtégne szvojo rokó, álmostvo proszi, ali te kráo sze na nyó zderéjo: — Niháj me, tí kódiskinya, ne vídis mi na líci, ka velko miszeo, velko zsaloszt mám. — Ka pa te za míszli i zsaloszti májo, viszokósztni moj kráo? — píta ji ta kódiskinya. — Lehko bi nyim jasz mogla pomágati. — Tí bi mi mogla pomágati, tí kodiskinya, da szam eszi dáo zezvati cejloga szvejta vsze módre i oni mi tüdi ne vejo tanács dati! — Naj mi szamo povejo, vi szokószten kráo, ka pa csi bom nyim jasz znála tanács dati. — No dobro je, tí kódiskinya. Bóg me je blagoszlovo z ednim pojbecom, i tó scsém, ka naj edno tákse imé, kaksega vecs ne ga na szvejti. Tó je právila ta kódiskinya: — Viszokószten moj kráo, naj me püsztíjo notri med to módro goszpodo, ka szi zgucsim z nyimi. Bóg z nyóv, szo szi miszlili v szebi kráo. Notri szo pűsztili to kódiskinyo, i pravli szo tim módrim, ka ka scsé, naj jo poszlűhnejo. Posztáne ta kódiskinya pred módrimi i právi: — Te pa edno tákse imé scséjo dati kralícsi, káksega vecs nega? No, ali za toga zroka volo nyim je kvár szi glavé trejti. Te kráo ednoga jedínoga sziná májo: te de sze nyemi Negavecs imé paszalo nájbole. Vküperglédajo ti módri, naszmejéjo sze, klumajo z glavmí i právijo: — Tó je zagvüsno dobro imé. Právijo te kráo tüdi: — Póleg moje vóle szi gúcsala, tí kódiskinya, náj bode mojega sziná imé Negavecs. Telko zláta i szrebra szo dáli v velkom veszélji szvojem toj kódiskinyi, ka je do szmrti po goszpodszkom lehko zsivejla z nyega. Po tom szo odisla, mínola ta lejta, rászao je, zhráno sze je gor te kralícs. Kak je tak zse okóli deszét-dvanájszet lejt sztar mogao bidti, zacsno szi je premislávati, ka csi jeszte zvün nyegovoga ocsé escse i vecs kralóv na szvejti; csi jé escse vecs országov zvün ocsini országov. Ednók opíta szvojega ocso: — Drági moj ocsa, jasz szam szam szi zse doszta premislávao nad onim, ka csi jé escse zvün vász drűgi kráo i meni sze tak zdí, ka szójo escse velki i zmozsni kralóvje. Tiszti na ednók te sze prídejo, i prevzemejo nas ország. Dobro bi biló, csi bi kaj okóli pogledno po szvejti, ka bi vido, ka ka je prejk nasega országa. — Oh, moj lübléni szin — pravli szo te kráo, — deni vkraj z té miszli tvojo pamet. Veri mi, ka zvün méne nega vecs kralóv, jasz szam koncsibár zvün szébe nikomi nej csüo glásza. Csi jasz merjém, tvoj de cejli szvejt. Ne boj sze, niscse ne sztópi próti tebi! Ali toga kralícsa szo nej pomérile krála recsí, dale sze je 35 keszao, dale szi je premislávao. Ednók sze nyemi je te v szneh szkázao eden angeo, i on je pravo nyemi po szledécsem táli: — Csi tvoj ocsa tó míszlijo, ka zvün nyí nega vecs krála, lagoje míszlijo, ár escse jeszte doszta králov i med onimi poszebno eden, steri glih telko országov má, kak tvoj ocsa. Tomi králi je Abszolon imé. Má trí sziní i trí cserí. Eti trijé szinóvje sze szploj priprávlajo, ka naj povzemejo tvojega ocsé zemló. Tak ti povejm záto, ka ne osztani domá, szprávlaj sze i idi v Abszolonov dvor. Csi tam vö pokázses tvoje vitéztvo, odíde te zse kurázsa Abszolonovim szinóm, ka bi notrivdarili v tvojega ocso zemló, i lehko tvoja gráta Abszolonova nájménsa csér tüdi, stera de sze tebi rávnics celó paszala. Ide v gojdno te kralícs k szvojemi ocsi i právi nyim, ka ka nyemi je nazvejszto v szneh angeo. — Zdaj zse záto idem ocsa moj, do tecsász szi nidti ne pocsiném, dokécs Abszolon krála dvor gor ne nájdem. Zóbsztom szo gúcsali te Salamon kráo, zóbsztom szo sze jókali, proszili ta kralica: te kralícs je nej meo pocsinka. — No dobro je, moj szin, — szo pravili te kráo — csi nasz zse itak odsztávis na nase sztáre dní, naj ide z tebov koncsibár moji nájvitézkejsi jezero szoldákov. Pravo je te kralícs: — Nidti ednoga szoldáka mi nej terbej, drági moj ocsa! Zadoszta mi je, csi de z menov só moj veren szluga, Habakuk. — Te neszi z szebov zláta, szrebra zadoszta. Naklászti ti dám dvanájszet kól. De ti zadoszta? — Nej mi je trbej, lübléni moj ocsa! Zadoszta de mi sztó tallérov, z tisztimi sze tüdi lehko hrániva z mojim vernim szlugom, Habakukom. — No, csi ti nidti szoldákov nej trbej, nidti pejnez ti nej trbej, szamo ti sztó tallérov: zaberi szi vö koncsibár toga nájlepsega zlátedlake konya z mojega ménesa. Pravo je te Negavecs kralícs: — Nej trbej meni, moj drági ocsa, zlátedlake konya. Mám jasz ednoga zamázanoga, dober de meni tiszti. Habakuki de tüdi dober tiszti sztári kony, steri za ménesom plantá. Vcsaszi je vö i só te Negavecs kralícs, z nyim je só Habakuk tüdi, ino szta domópripelala toga zamázanoga konya, pa toga sztároga. Bilá szta gor na hizsi dvá sztáriva kertofeka, tisztiva szta nyima gorzdejvala. Te v pevnici szedemdeszétszédmom okni szta pa bilej dvej szedli. Lehko szta obedvej okóli sésztó lejt sztare bilé. Ete szta szklala na te konye. Med száblami szi je pa to náj bole erjávo zébrao vö Negavecs kralícs. Na tó je te szlovó vzéo od szvojega ocsé, materé, med britkim jókanyom. Lepó zmérom szta vöodisla z dvora, vö z várasa. Ali kak szta te váras zse povrgla, na ednók sze je szamo na dvej zádnyivi nógi posztavo gor pod kralícsom te zamázani kony, pa te sztári tüdi pod Habakukom, na tó szta sze zagnala, i bejzsala 36 szta po bregáj, doláj, prejk po grabaj, grmóvji, kak nágeo veter, szkóz nad nezgoverne logé, z logóv v püsztíne, z püsztíne nazáj v lóg; od jütra do vecséra szta sze szkózprineszla okóli trí országov. Kak je te zse lehko szedem dní mínolo ka szta z dómi odisla, notri szta sze prineszla v eden velki-velki lóg. Rávnics sze je zamrácsilo. Glédala szta eszi, tá, ka gde bi szi szállas napravila. Právi te Negavecs kralícs: — Glédaj Habakuk, etam nej dalecs ognya poszvejt vídim, hodiva tá, lehko tam szállas nájdeva. Ideta próti tomi ognyenomi poszvejti i rávnics k ednoj máloj hizsícski prídeta. Ali kak na blűzi ideta k nyoj, bezsí próti nyima eden na devét gláv pozojszki pesz z sztrasno velkim lajanyom, ino sze je tak lejvao z nyegovoga góbca vö plamén, ka je malo nej pózsgao nyidva tüdi, tiva konya tüdi. Nego te Negavecs kralícs je tüdi nej za spájsz vzéo gor to delo, vö je potégno szvojo erjávo száblo ino tak je gorvúzsgao z nyóv, ka sze je tomi z devétero glávami pozojszkomi pszovi na ednók dolszkotalo szedem gláv. Ali tomi pozojszkomi pszovi je tó escse nej biló zadoszta, meo escse dvej glávi ino gori je szkocso na Negavecs kralícsovoga konya. Escse ednók je na nyega vudro Negavecs kralícs. Na tó szta sze nyemi dolprevrgle tivi osztányenivi dvej glávi tüdi, tak, ka sze dolvrgo na zemló ino nej je vecs glásza dáo z szébe. Na tó szta szi lepó dol szela nyidva z konyov, i notri szta sla v to hizso. Edna sztára zsenszka je szedejla tam pri sztoli, rávnics je vecsérjo mejla. Ali tak sztára je bíla ta zsenszka, ka sze nyoj je nosz po zemli vlácso. Poklonita sze: — Bóg nyim daj dober vecsér, sztára mati! — Bóg daj, — sze je odklonila ta sztára zsenszka. — Ka pa vidva kak szta mogla eszi prídti, ár do szejmáo, sto stécs je tü sze hodo, ga je vszigdár razcsejszao moj pozojszki pesz? Negavecs kralícs je nej vüpao pregovoriti. Ta sztára zsenszka je vöbejzsala nad dveri, zacsnola je zvati toga szvojega psza. Tó právi te Habakuk: — Viszokószten kralícs, bógse de, csi povejva pravico, ár nama ta sztára comprnica ovacsi escse i zsítek zná vzéti. Te kralícs je tüdi i prevido dobróto toga Habakukovoga tanácsa ino je vöbejzsao za tov sztárov zsenszkov. — Naj ne zovéjo zóbsztom nazáj szvojega psza, sztára mama, ár ka mi je tajiti, jasz szam nyemi dolvszejkao vszej nyegovi devét gláv. No — právi nazáj ta sztára zsenszka — zahváli sze Bógi, ka szi vöovado pravico, ár bi ovacsi z sztrosnov szmrtjov mogla prejdti obadvá. Z tejm sze je nazájpovrnola v hizso, dobro vecsérjo je szkühala Negavecs kralícsi ino Habakuki. Po etom je vöszpítala nyidva od vszega, ka odkec, pa kama ideta, v káksem dobrom hodita. Dopovej nyoj te Negavecs kralícs, 37 ka szta sze v Abszolon krála dvor napótila. Hej moj szin, csűla szam glász Abszolon krála országi. Tó tüdi znám, ka ne steri kraj lezsí, ali gde bi bio, tó zaisztino ne vejm. Nego zdaj szi szamo lezsita doli ino szpita. V gojdno vaj te zse zravnam na pót tam tá, i tecsász mi jo ne povrzsita te, dokécs po szedméri logáj i szedméri püsztínaj szkóz ne prídeta. Po szedméroj pűscsi te v eden velki csaren lóg prídeta. V toga szredíni sze drzsí moja sztarejsa szesztra, stera je menye ednoga devétsztó lejt sztara. Hodila je i ona tüdi na szvetá vszej krajóv; zagvüsno zná i tó tüdi, ka gde sze drzsí Abszolon kráo. Tam szta osztanola na nócs, ino vgojdno szta dale potüvala. Z one póti, stero nyima je ta sztára zsenszka pokázala, szta nej dolsla, tak szta te szkóz prisla ti szedméri logóv, szedméri püsztín, i po szédmoj püsztíni szta notriprisla v te velki, csaren lóg, gde je te ta, za edno leto mlájsa devétsztó lejt sztara zsenszka prebívala. Za isztino tam je i bíla na szredíni logá te sztáre zsenszke hizsa. Vidla szta z dalka vu okni te szvejcse poszvejt; nego tó hizso je tüdi pozojov pesz sztrázso, pa z dvanájszetimi glávami. Kak szta sze tak na eden sztreláj priblizsávala k hizsi, gor szkocso te pozojszki pesz, ino je bejzsao próti nyima z sztrasnim lajanyom. Lejvao sze je vö z nyegovoga góbca plamén, nad vszej dvanájszet. — Vöpotégne szvojo száblo te Negavecs kralícs, vdári z nyóv na toga pozojszkoga psza, i na eden vszekáj nyemi je devétero gláv szpadnolo doli, tak csi ji nidti tam nebi biló. Te pozojszki pesz sze je obrno na tó, i britko tűlivsi je vesz krvávi notribejzsao v hizso. Med etim je do hizse prisao Negavecs kralícs z Habakukom. Doli szta szi szela z konyóv, privézala szta je k ednomi drejvi, za tejm szta notrisla v hizso, i polonila szta sze toj sztároj zsenszki: — Bóg nyim daj dober vecsér, sztára mati! — Bóg daj, deca moja. Ali pravta mi, kak szta delala z tejm mojim pszom, ár je do szejmáo dvanájszet lűdi razcsejszao na ednók? Kak szta mogla eszi prídti? — Za, za isztino, sztára moja mati, — pravo je te Negavecs kralícs — nej szam vcsíno nikaj drűgoga, szamo szam vöpotégno szvojo száblo, ednók szam ga vszejkao i na ednók nyemi je dolszpadnolo devét gláv. — Dobro je, dobro! — múvila je ta sztára zsenszka. — Vídim, ka szi vitézki decsko, i ne zgodí sze ti tüdi nikaj lagojega pri meni, ali povej mi denok, gde hodis tü, gde nidti i ftics ne hodi. Právi nyoj Negavecs kralícs, ka bi v Abszolon krála dvor rad prisao, csi tá nájde. — V Abszolon krála dvor?! Pred edno 5—600 lejtmi szam hodila jasz tam tá, — je odgovirala ta sztára zsenszka, — nego zdaj zse ne bi vecs tá najsla. Ali ne sztaraj sze, moj szin, vütro vgojdno de zse tü moj národ, kelko koli plazécsi, lazécsi i letécsi 38 sztvári szamo jeszte na szvejti, med etimi te eden te zse szpóti. No, tam szta osztala na nócs. Ta sztára zsenszka nyima je dobro vecsérjo dála. Med vecsérjov nyoj je te dopovedao te Negavecs kralícs, ka sto i ka je on, zakaj ide v Abszolon krála dvor. Po tom szo szi dolilegli, szpáli szo do gojdna, kak bunda. Ali dale nidti i ne bi mogli szpati, ár je prislo ti nezgovo no plazécsi, lazécsi, letécsi sztvári; nasztanolo je tákse krákrivanye, fűcskanye, szkákanye, ka je tó stimao Negavecs kralícs: konec bode szvejti. Vöide ta sztára zsenszka z hizse, Negavecs kralícs tüdi, Habakuk tüdi za nyima, i píta ta sztára zsenszka szvoje lüdsztvo: — Steri pozna med vami Abszolon krála dvor? Múcsali szo vszi. — Pa nidti eden ne pozna? — Mí nej — szo nyoj pravili — csi te plantavi sas ne vej, nego on je nindri odzaja osztao za nami. — No — právila je ta sztára zsenszka — poberte sze na rázno, i gde ga ovárate, nájdete, povejte nyemi, ka naj sze na ednók sze posztávi. Odíde na rázno te sztáre zsenszke lüdsztvo: kí sze, kí tá. Ali nidti je edna vöra nej minóla, je prisao zse te sztári sas po mali; vlejkao szi je za szebov to edno nogó szvojo, peróti szo nyemi pa dolvíszile, pometao je zemló z obedvema. — Csűj me, tí plantavi sas, — pítala ga je ta sztára zsenszka, — jeli poznas tí Abszolon krála dvor? Odgóvoro je te sas: — Hej, poznam ga jasz. Poznam nyegov dvor, poznam vszáki nyegov ország, vszákoga országa nyegovoga vszáki kót. Doszta ágnecov szam zvlácso jasz vö z Abszolon krála országov. Tam szo mi sztrejlili notri v mojo edno nogó tüdi, i pérje moje szo mi tüdi mocsno vözcsejszali ednók; escse tó tüdi znám, ka z mojimi perami písejo tiszte versuse, ka idti trbej i povzéti Salamon krála ország. — No te, csi znás, ka gde je Abszolon krála ország, te idi, i pokázsi pót Negavecs kralícsi, ár sze je on tá napóto. Zahváli Negavecs kralícs te sztáre zsenszke velko dobróto, szlovó vzeme od nyé, kak sze sika, i ideta z Habakukom tam tá, kama je nyidva je te plantavi sas pelao. Szedem dní i szedem nócsi szo nidti nej henyali, i te szo na ednoga tak velkoga bregá vrh gorprisli, ka sze nyim je gláva malo nej v zvejzde notri vdárila. Tam na vrhi toga bregá nyima právi te plantav sas: — Glédaj etam tá, Negavecs kralícs, odszpodi pri tom brejgi je Abszolon krála váras, na szredíni várasa nyegova z gyémánta palacsa. Jasz nemrem idti dale z tebov, nego potégni szi vö z moje práve peróti edno pero, tiszto pero sztiszni dobro, i trí masztne kaple ti szpádnejo na tvojo dlan. One trí kaple szi dobro razmazsi med dlanami, ino pravi: „Tam naj bom, gde scsém!“ i vcsaszi bos tam, gde scsés, pa escse v podóbi taksega fticsa, steroga zselejs. Potégni z moje 39 lejve peróti tüdi vö edno pero. Tó pero je edno tákse pero, ka gda stécs lehko píses z nyim, i nigdár ti je nej trbej v ténto namocsiti. Vöpotégne te Negavecs kralícs dvej peri z plantavoga sasa dvej peróti. Z tejm je te plantav sas Bógi preporócso nyidva, i nazáj je odplantao v szvojo domovino. Kak je odisao te sas, právi te te Negavecs kralícs Habakuki: — Drági moj szluga, Habakuk, tí szamo osztani tü z konyi. Ne boj sze, za krátko vrejmen nazájprídem. — Dobro je, drági moj vért. Jasz tü osztánem, naj te szprevája Bóg vu tvojoj póti. Szlovó vzemeta eden od drűgoga, i Negavecs kralícs dobro sztíszne to sasovo pero, szvojo dlan pod nyé drzsí, gor szo nyemi szpadnole te trí masztne kaplice, na rázno je zrible ino právi: — Tam naj bodem v Abszolon krála palacsi, v bejloga golóba kejpi. Escse je i dobro vö nej povedao ete recsí, na bejloga golóba sze je preobrno, ednók-dvakrat je vküperpocso z szvojimi perótami, i v ednom ocsnommegnenyi je tam zletávao na Abszolon krála gyémántovoj palacsi, na palacse rávnics sztrehi, i zacsno je tam múviti, burúkati, lepó turúkati. Zacsüjejo ti szlüzsbenícje toga bejloga golóba turúkanye, ino vszi sze pred to palacso szprávijo. Dolprídejo kráo tüdi na dvor, dol nyihove trí cserí tüdi, i poszebno te králeszke goszpodicsine, ne vejm, ka bi dalé za tó, csi bi nyim sto z lejpa zgrabo toga golóba. Ali zóbszton szo csakali vszi, ka naj te golób dolpríde szám od szébe. Zgrabiti szo ga tüdi nej mogli. Ka do delali? Te szo kráo k szebi dáli prizvati szvojega nájimenitnejsega jágra, i pravili szo nyemi: — Csűj, sztrejli toga golóba, ali tak, ka naj ne de mrtev. V cio ga vzeme te jáger, na nyega sztrelí ednók, dvakrat, tríkrát, escse i deszétkrát tüdi, ali te golób je vszigdár dale zleto, i nej ga je mogao zavaditi te jáger. — Vej zse dolpríde, — pravile szo te králeszke goszpodicsine, — prineszimo nyemi vö psenico. Notri szo bejzsale te králeszke goszpodicsine v palacso, prineszle szo v szvoji förtujaj erdécse psenicsno zrnye, doli szo je potorile na zemló, i zvalé, vabile szo ga z lejpimi recsmí: — Hodi dol, hodi dol, tí lejpi bejli golób! I ovo, te golób je na ednók szamo dolzleto z sztrehe te palacse. Pobérao szi je z klűnom to erdécse psenicsno zrnye. Na tó ga je zgrabiti probala te nájsztarejsa králeszka goszpodicsina, ali kak je za nyim szégnola z rokóv, na ednók je dale zleto. Probala ga je ta szrejdnya králeszka goszpodicsina, ona ga je tüdi nej mogla zgrabili, od nyé je tüdi vkrajzleto. Te je ta nájmlájsa králeszka goszpodicsina gúcsala k nyemi: — Hodi eszi, tí lejpi bejli golób, — i glejte! te golób nyoj je vcsaszi na rokó zletí gor, ino 40 na te mále králeszke goszpodícsine róki je zacsno múviti, burúkati, lepó turúkati. Ali grátalo je na tó veszélje. Gor szo neszli toga bejloga golóba, v zlato kletko szo ga djáli. Nego kak szo to kletko gorobeszili na sztejno králove hizse, te bejli golób je zamúcsao. Notri szo nyemi djáli psenicsno zrnye, notri szo nyemi djáli vodó, ali on je nidti nej jo, nidti nej pio. Glavo szi je dolnagno, v zsaloszt sze je szpűszto celó. Miné eden dén, minéta dvá, ali nej je dóbo nazáj te bejli golób nikse vóle. Nego toj máloj králeszkoj goszpodicsini sze je tak szenyalo, ka do tecsász ne de meo te bejli golób nikse vóle, dokécs notri v nyéno hizso ne denejo to kletko. Ino kak je gorsztánola, sla je k szvojemi ocsi, i povejdala nyim je to szvojo szenyo. Pravili szo te kráo: — No. te pa szamo odneszi prejk v tvojo hizso to kletko, drága moja hcsí. Odneszla jo je i tüdi ta králeszka goszpodicsina. Dol je djála to kletko na szvoj zláti szto, i v onom ocsnommegnenyi sze je oglászo te golób. Zacsno múviti, burúkati, lepó turúkati. Na, odíde te dén. Vecsér ta králeszka goszpodicsina v hizsi nihá toga golóba, ide v to velko obedoválno hizso. Tam je vecsérjo mejla ta cejla králeszka familia, po vecsérji je pa vszáki nazájsó v szvojo hizso, ta mála králeszka goszpodicsina tüdi v szvojo. No, Bóg moj, sztvoriteo, ka vára ta mála králeszka goszpodicsina! Szvejti, leszkecse sze nyéna hizsa od velke szvetloszti. Pa sze je nej kaj drűgo szvejtilo tam, szamo Negavecs kralícsa oblecsalo. Nidti je i rejcsi nej mogla pregovoriti ta mála králeszka goszpodicsina, je zse pravo Negavecs kralícs: — Ne presztrasi sze, tí lejpa králeszka goszpodicsina. Negavecs kralícs szam jasz, Salamon krála szin; v bejloga golóba kejpi szam prisao eszi, ka naj me na pamet ne vzemejo, ár znám ka tvoji bratovje povzéti scséjo mojega ocsé zemló. — Jaj, moj Bóg, — právila je ta mláda králeszka goszpodicsina, — pravico gucsís tí Negavecs kralícs. Moji bratovje sze zse dugo k coj priprávlajo, ka naj povzemejo tvojega ocsé zemló. — Vej naj szamo prídejo, — pravo je Negavecs kralícs — nikaj ne máram, szamo tí hodi z menov, lejpa králeszka goszpodicsina, sla bos? Sla bi jasz z tebov do konca szvejta tüdi, Negavecs kralícs, ali kak va sla vö z palacse, da na vszáka vráta dvója sztrázsa pázi. Na, od toga sze je rávnics nikaj nej bojao Negavecs kralícs. Naprej je vzéo to pero, stero je od toga plantavoga sasa dóbo, i pokázao je ono toj králeszkoj goszpodicsini: — Glédaj eszi, z toga pera szamo trí kaplice moreva püsztiti na nájno dlan, ino tam va, gde scséva. — Vej je pa tó dobro, — právila je ta králeszka goszpodicsina — ali prvlé kak bi odisla, rada bi itak napíszala mojemi ocsi, ka kama szva odisla. ZA BETEZSNE INO ZDRAVE. Ví trpíte v zsalódca boleznoszti, v brezappetitusi, krvnoj sziromaskócsi, lagojem jeli, krcsi zsalódca, zsgányi gúta, krcsi i bolecsíni csrejva, kóliki, tré sliki, blejdoszti ino vu vszakojacski znotrásnyi bolecsínaj ino bi mogli znati, da próti vszemi etomi hválijo mocsno svedszko tinkturo trijé glázski brezi sztroska 5 Korón. Dobijo sze pri Feller Eugen V. apotekári v Stubici, 120. No. (Zagrabecski vármegyőv.) Ne jócste ino ne jávkajte vecs od bolecsíne vu prszaj od kasla, slejma, gúta — ino sinyeka boleznoszti, szmicanje vu sztráni, zvuzsgánya ino od vszeféle tréslikovoga csütenya, ár doszta lűdi poszvedocsi tó, ka próti vszejm tejm zagvüsno ino hitro pomore te právi zagorszki prsza-rasztlin-szaft. 2 glázska 5 Korón brezi sztroska. Ví zgübíte doszta pejnez po nepremíslenom küpili ino tak szi zamerkajte, ka sze nej szamo eden tucat, nego 2 tucata balzsama dobí za 5 Korón brezi sztroska. Csi ga ednáko zrendelűjete od Feller Eugen V. apotekára v Stubici, 120. No. (Zagrabecski vármegyőv.) Fellerov právi balzsam, csüdnoviti balzsam, jeruzsálemszki balzsam, zsivlenya balzsam je: 1. Edno nepopadlivo hasznovito vrásztvo pri vszej bolecsínaj plűcs, prszi, polejsi, katarus ino vtisa slejma vöplüvanye. 2. Odzsené vszo trésliko. Zvrácsi hitro zsalodca krcs, kóliko ino trganje v csrejvi. 3. Naprávi lehki sztolec ino zcsíszti krv, obüdí appetitus ino delanya zsalódca. 4. Pomore kak nájbole pri zóbnoj bolecsíni, votli zobáj ino vkrajvzeme kucanye ino lagoji dihék z vűszt ino z zsalódca. 5. Szlűzsi z zvünesnim tálom kak csüdnovito vrásztvo za vsze rane, vrocsíne mehércseke ino vövdarjenyá i t. d. Za toga volo szi zamerkajte, ka vszigdár i domá morete meti te glaszoviten Fellerov márhe-hranécsí-práh z „Elsa“ stemplnom, ár od etoga ognyene kobile, zdrávo zsivát, debele szvinyé dobíte. Vase krave vam tak dobro mlejko dájo, kak szmeteno, csi k vszakdanésnyoj krmi márhi Fellerov márhe-hranécsi-práh z Elza stemplnom dáte. Ete práh naprávi dobro jelo, mócs dá zsalódci ino kotrigam, polejsa i odvzeme kaseo ino krcs, je edno naprejvkrajgnáno vrásztvo kűge ino je od vszej dobri vértov pohváljeno, 5 kastúl kosta 5 Korón brezi sztroska. Ví szte zdravi! Ne dajte sze záto mantrati od műh, szteníc, buh, ino szi zamerkajte, ka sze vu hizsi, v kühnyi, v ogradi ino vsze povszédi od vszega toga lehko obránite, csi ví Feller-ov právi zareznikov-práh z Elza stemplnom vszeli pri hrámi drzsíte. Nájbógsa pomócs próti müham, buham, molem, sztenícam, kébram, vüsam i t. d. 5 skatul 5 Korón brezi sztroska. Feller Eugen V. apotekár v Stubici, 120. No. (Zagrabecski vármegyőv.) Ne szmejte sze ober oni sziromaski lűdi, steri na obrázi puno prepeljenyá, krp ino necsisztócso májo, tanács nyim dajte naj nücajo Fellerovo obráza-pomádo z Elsa stemplnom. 2 teglna 5 Korón brezi sztroska, nadale boraxzsájfo, 1 falat 80 fillerov, ino Fellerovo lilie-zsájfo, 1 falat 1 Koróno. Vcsaszi de obráz lejpi ino friski, kózsa elaszticska, mehka kak zsamat ino brezi grb. Ví dobíte szvoje vlaszé nazáj, nedte pislívi, csi te Fellerovo vlászirasztécsi-pomádo z Elsa stemplnom nücali. Ona odtira glávne lüszke, naprávi gladke, szühe vlaszé mehke, vugiblíve, vlaszovjé dobíjo szvetloszt ino nyihovo fárbo nazáj od nyé ino henyajo na dale vökapati. Eden tegl z 1. No. kosta 1 Koróno 60 fillérov, z 2. No. (mocsnejse mócsi) 3 Koróne. — Kürecsiók-flajster, hitro ino brezi bolecsíne vrácsi, 1 Koróno. — Migrénstifti próti gláve bolecsíni 80 fillérov. Vszefelé kaplice, kak cimetnekaplice, Hoffmanszkekaplice, kamilinszkekaplice, mellissenszke kaplice, kostajo 2 tucata glázskov 5 Korón brezi sztroska. — Mocsno, boleznosztvtisécse Ferencovo-zsgánovíno 2 glazsa brezi sztroska 5 Korón. Omócsi ino obfrisa kotrige po ednók notriribanyi. Nego ne pozábite na szvojo deco ino mejte pri dómi k rédi za glísztecsokoládo próti glísztam, csrejva bolecsíni decé. Tüdi sze pri odrascsem nuca. 10 porcíj 4 Koróne brezi sztroska. Za szlabo, skroflaszto, z krasztami, otekom oklajeno deco ino za odrasene sze Fellerov právi, nájfinejsi jéterni-oli za najbógsega hváli. 2 glazsa brezi sztroska 5 Korón. Za prszi thee próti kasli ino prszi bolecsínam 1 porcia 1 Koróno. Za kaseo-práh, fiakerszki-práh, edna skatula 1 Koróno. — Próti ocsám boleznoszti ocsnicollyrium 1 glazs 1 Koróno. Práve sze dobíjo eta za lüdsztvo- ino za hizso vrásztva szamo v fabriki toga glaszovitnoga Fellerovoga Elsa- Fluida. Csuvati sze trbej od zanapráv- lanya ino atresz naj sze dobro píse: FELLER EUGEN V., apotekár, Stubica, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja.) Depó v Budapesti pri Török József apotekari VI., Király-utca 12. 41 — Csi nyim píszati scsés, tó más, eti edno drűgo pero, nej ti jo trbej v tinto namocsiti, lehko píses z nyim kaj stécs. Tam vcsaszi je i napíszala to píszmo ta mála králeszka goszpodicsina. Po tom szta szi z toga drűgoga pera trí kaplice pűsztila vszáki na szvojo dlan, dobro szta je na rázno zribala, i pravo je kralícs: — Tam naj bodeva na tisztoga bregá vrhi, gde na méne csáka moj veren szluga, Habakuk. Tó szi je tüdi miszlo k coj, ka sze na bejliva golóba naj preminíta obadvá, na nyé szta sze i tüdi preobrnola, ino kak je v gojdno zorja nasztánola, tam szta bilá na vrhi toga bregá. Nazáj szta sze premejnila v právo nyihovo fórmo, te kralícs szi je gorszeo na szvojega konya, pred szébe je poszádo to králeszko goszpodicsino. Habakuk je tüdi gorszkocso na szvojega konya, ino tak szo lepó sli próti dómi. Nego nidti i na eden dober bezsáj szo nej prisli dalecs, zacsűjejo, ka sze nikák neszé za nyimi. Nazájpoglédne ta králeszka goszpodicsina, presztrási sze jáko: — Jaj, Bóg moj, tó je moj nájsztarejsi brat, konec de tvojemi zsítki. Negavecs kralícs. V tisztom ocsnommegneyi sze je i tam posztavo kre nyidva Abszolon krála nájsztarejsi szin, vö je potégno szvojo száblo. Ali potégno jo je i vö Negavecs kralícs tüdi, ino szamo ednók je vdaro z nyóv na toga kralícsa, vcsaszi sze je dolszkotno na zemló. Jáko tesko sze je gorszkobácao te kralícs, gori szi je szeo na konya, i nidti je nazáj nej pogledno vecs, tak je odbejzsao domó. — Na, drági moj ocsa — je pravo domá — jasz szam dobro obhodo. Salamon krála zemla ne de nasa, ár je Negavecs kralícs bole trdi decsko, kak jasz. — Vej bom zse vido, csi je bole trdi, kak jasz — je szkricsao te szrednyi kralícs, i na hitroma sze je za Negavecs kralícsom neszao. Ali csi sze je za nyim neszao, zsao nyemi je i tüdi grátalo, ár je rávnics tak obhodo, kak nyegov sztarejsi brat. Rávnics tak sze je zgódilo tomi nájmlájsemi kralícsi tüdi. Zdaj je zse lehko só próti dómi te Negavecs kralícs, nej ga je niscse vecs goridrzsao. Tam domá szta ga te sztári kráo, i ta sztára kralíca zse sztókrát, jezerokrát objókala, i tó szta miszlila, ka vecs nigdár nedta vidila szvojega jedínoga sziná. Na, ali tó je zaisztino Bozse csüdo biló, ka szta nej mrla od velkoga veszeljá, kak je domó prisao te Negavecs kralícs z szvojov sznehóv. Vcsaszi szo popa dáli prizvati, ino cigáne, tak edno dvanájszet. Szedem tjédnov szo nepresztanoma igrali, plészali, vsze je teklo víno, ino vszefelé dobra pítvina. Kí je tam bio, dober je bio, dobro je pio! 42 Te zsítkaresiteo. Kak szam nej jáko dugo pred tem, tak szo mi pripovedávali eden goszpód, vu ednom mojem potüvanyi z Ch. várasa vu G. z mojega za szpanyé kupéja vösztópo, z csüdivanyom szam vzéo na pamet, ka te cúg na ednom meszti, na szredíni zselezne ceszté pri méri sztojí. Na moje pítanye zvejdim te od konduktera, ka mí zse okóli poldrűgo vöro na onom ednom placi sztojímo. Jasz szam rávnics te szen pravicsni szpáo ino szam nikaj nej z te lárme okóli szébe znao. Na hitroma sze preoblecsém, sztópim k okni coj i vídim, ka je te cúg póleg ednoga máloga várasa sztano. Idem záto notri v obedoválni vagon, vzemen szi eden técsen zájtrik ino posetávam sze po tom pomali v toplom szprotolesnyem zráki vünej vdílje kre cúga. Te lokomotívapelács je szedo szam odzgoraj v szvojoj hizsici gor na masíni ino je csakao trplívo na znaménye vkrajpelanya. Od indasnyega máo szam rad lokomotíve glédao. Jasz posztánem záto pri nyem ino sze v gucs szpüsztim z tem lokomotívapelácsom. Gda szam nyemi eden cigár ponűdo, steroga je zahválno prejkvzéo, zacsno je i dale gúcsati ino k szebi me je zváo, naj gor k nyemi idem. Z ednim mocsnim szkakájom szam póleg nyega bio. Jasz szam vu nyem ednoga rázumnoga, dobrovolnoga csloveka najsao okóli v stirideszeti lejtaj. On mi je i na hitroma raztolmacso te vszefelé ventile ino zdigácse. Jasz poglédnem tiva dvá szvetliva manometra, med sterima i vöra sztojí, na tó vzemen na pamet na sztejni te hizsice edno málo pozlacseno rémo, v stere szredíni je nikaj gorzakeljeno biló, stero sze mi je kak eden molov metűlec vidlo. „Jeli eto tü za lepote volo májo? ga pítam jasz ino kázsem na to rémo. Te lokomatívapelács sze je oszmejao. „V ednom táli vszegavejcs,“ je odgóvoro on, „v prvom mi je pa kak eden szpómenek. Gor szam zakelo te molov metűlec, ár je on nej szamo meni, nego i dvejsztópétdeszetim persónam rejso zsítek.“ „Kak je mogócse tó, ka bi táksi eden máli zarezník kaj táksega doprineszti mogao?“ „Csi oni poszlühnoti scséjo to zgodbo, tak nyim jo rad povejm. Escse i zadoszta csasza mámo k tomi. Tak na hitroma tak i tak ne mo sli vkraj od etec.“ Jasz szam szi na vünej bodócsega kürácsa plac vzéo ino szam szamo vüho grátao. „Nej je escse tak dugo tomi,“ je zacsno praviti te cslovik, „tak pred ednim letom sze je zgódilo to delo. Jasz szam pelao rávnics ete cúg ino ete lokomotív 413-te numere. Moj kürács je rávnics i on János bio, steroga escse i dén denésnyi póleg szébe mám. Lehko ga i poglédnejo oni, etam sztojí on pri dveraj hizse telegráfa. Te János je eden dober mladénec, nego sztrasno preverlívi. Príszego 43 dene doli na dühé, szenya i szumlenya. Prvlé szam sze szmejáo z nyega, zdaj pa ne vcsiním vecs kaj táksega, — nej vecs kak szam to csarno zsenszko vido.“ „Edno nócs szmo sze ob ednoj vöri mogli z M. várasa vkrajpelati ino bi mogli póleg réda ob sesztoj vöri vgojdno vu S. prídti. Ta nócs, v steroj sze je to delo zgódilo, je sztrasno vihérna bíla, veter je tűlo brez pocsinka ino zse vöre dugo sze je velki dezsgy lejvao doli. Kak szam jasz na lokomotív sztópo gori, je vihér nájvékso szvojo mócs meo. V etoj nájnoj hizsici szva dobro csüla tűlenye toga gorzbüdjenoga vihéra, csi rávnics je kak pejszek letejla tocsa próti oknam. „Zdaj va te edno tesko pót mela, Franc,“ — mi právi János, „rad bi bio, csi bi zse tam bilá na meszti i dvori.“ „Ka te pa te tak szága, tí sztári pojeb?“ — pítam ga jasz szmejécsi sze. „Jasz ne vejm,“ odgovorí mi on malo csemerno. Tak mi je szamo nikaj v glavó prislo. Pazi dobro, nikaj sze pripeti z nama.“ „Nóri gucs,“ szam sze norcsáro z nyega. „Tí szi edno malo moker grátao vünej ino te tülécsi veter te szága zdaj.“ Po pravici szam sze pa i jasz szám tüdi malo sztrószo, szamo ka szam mojemi kürácsi nikaj nej steo od toga kázati. Na tó je nas cúg zse vküper bio prikapcseni. Z véksega je z szpanyávagónov sztáo ino ta miszeo, ka de zdaj zsítek vecs sztotín szpajócsi lüdi na méne zavüpani, me je tüdi nej mogla obátrivati. Znaménye k vkrajpelanyi je biló dáno ino med vrejnyom toga völetécsega szopóta sze pelamo vu vihér ino v nócs vö, megnemo kre szoj, krízsovja ino gorécsi lampasov vkraj, med dúgimi rendami sztojécsi vagónov, dokécs kak z grmlancov prejk ednoga zseleznoga mószta sze notri v planíne pelamo, steri nazájglász je osztro fücskanye lokomotíva gorobűdilo. Na tó potégnem te gatécsiventil dalecs gor ino to szíkanye ino kucanye sze je preobrnolo pomali v to edne fórme trűpanye. Ta sztára 413-ta je sla dobro ino mí szmo v ednoj vöri oszemdeszét kilometrov niháli za nami. Na nasoj prvoj vodenoj stácii szam escse ednók pogledno, csi je vsze v rendi ino János je znóva v rendo posztavo te glávne lampase. Na tó idemo dale. Zvün onoga placa, na steroga te naprejdjáni elektriski poszvejtametács eden sörki szveteo pántlik pred szébe mecse, je vsze okóli náj v globoko kmico biló pokopano. János je szkrb meo na ednáki mocsen ogen ino je z tim nájvéksega tezsila szopótom dáo delati, tak da szva kre ti szpajócsi veszníc ino tihi mejszt kakti vkrajletela. Na ednók ováram szamo jasz nikaj celó póleg szébe bodócsega, stero mi je krv v szerci kak sztaviti stelo. Biló je pa ono kak edna sztrasno velka posztáva edne zsenszke. Ona je vu eden dugi, csaren pláscs bíla zaszűkana, steroga krájnik sze je vu zráki metao. Nyéne velke sztrasilne roké szo sze gíbale brezi 44 vszega pocsinka sze i tá. Kak szam jasz od sztráha malo nej trdi escse nyó glédao, mi je escse ednók obszlednyim na divje zahmajnola ino je preminóla. Jasz szam na telko zalesznyeni ino presztráseni bio, da szam nidti nej mogao za gatécsiventil prijéti. János sze je rávnics ober ognya nagno. Kak gorpoglédne, mi právi zacsüdjeni: „Halló, Franc, ka ti je pa denok doszpelo? Sze ti je eden dűh szkázao?“ Nemogócse mi je biló, nyemi odgovor dati. Escse szam itak vsze trepetao nad mojim prvesnyim videnyom. V tom hípi szmo sze priblizsávali k ednomi meszti, gde sze eden mószt ober edne globoke, bisztre rejke vtegűje. Moje trepetanye sze je k tomi escse povéksalo. Pelamo sze rávnics zdaj okóli ednoga szűkanya ino szmo bilí komaj okóli sészt kilometrov vkraj od vodé. Te szkricsí János na vesz glász gor ino kázse z trepetajócsov rokóv, z velkimi obtrdjenimi ocsmí vö v kmico. Jasz poglédnem tam tá ino sze ztrsznem od temena do poplatov. Tam na sinyaj je bíla páli ta csarna posztáva zsenszke, zdaj celó notri v szvetloszti pri lampasaj lokomotíva. Zdaj je celó na méri sztála, na ednók je pa kak divja plészala ino szkákala pred nama, nego vszigdár nama je kázala nazáj — nazáj. „Franc“, sepecse mi János z trepetajócsim glászom, „ne pelaj sze prejk mószta, za Bozso volo, ne pelaj sze prejk mószta!“ Jasz szam od sztráha szám na pó omámleni bio. Vszegavejcs szam zavérao z vsze szvoje mócsi. Ka me je nagnolo na tó, ka szam te cúg sztavo, escse i zdaj ne vejm. Kak szmo henyali, szva csüla to velko sumátanye vodé na blüzi pod nama. Jasz szkocsim z moje hizsícske doli ino idem naszpróti cúgpelácsi, steri je z szilov k meni só. „Ka sze je pripetilo?“ píta me po nepotrplívom táli ino csemerno. Jasz szam sze, kak eden nimák csűto. Te velke csarne zsenszke je okóli i okóli nigdi vecs nej biló viditi. Tüdi i v tom vihérnom velkom dezsgyi szmo nidti i pri poszvejti nej mogli pét koracsájov dale viditi. „Edno prikazen szva mela“, szam pravo jasz, komaj govorécsi. „Jasz ne vejm, ka je biló — biló je kak edna velka, csarna zsenszka, stera je vszigdár próti nama vtegüvala szvoje roké ino nama je nazájkímala.“ Te csesztník je eden csüden pogléd vrgao na méne. „Szte ví obnoreli? Zsao bi mi biló za vász, csi bi vasz odpüsztiti mogli. Ali csi szmo zse tak na blűzi mószta, hodva ino pogledniva ga.“ Prímeva vszáki eden lampas ino ideva na pót. Nego komaj vcsiníva okóli dvajszeti metrov póti, gda na ednók presztráseniva posztáneva. K nájnim nogám zejva gor edna kmicsna globocsína, z stere sze je sztrasno sümlenye visziko gorzdigávajócsi, csemérno penavi valóv csülo. V tom dugo trpécsem, mocsnom szprotolesnyem dezsgyi 45 je rejka, stera nej dalecs odszpodi v edno jezero tecsé notri, z szilnov vodóv do treszti metrov globoka narászla. Te szedemdeszét metrov dúgi mószt je szvojov sztrasnov mocsjóv kak vkrajpomela. Szamo nistemi prejkvtrgnyeni trám ino zvugnyene sinye szo víszile szamo dol kre kraja vodenoga bregá. Ali na szredíni kmice, dalecs vünej, je szkákala ta posztáva csarne zsenszke vu zráki, ober zemlé, celó na szvetlom meszti od lokomotívnoga lampasa. Celó kak nóra od veszélja je mlátila z rókami szvojimi na vsze kraje. Te cúgapelács je nájprvlé nyó glédaj z velko odprejtimi ocsmí, te pa mené. „Je tó bíla ta prikazen, stero szte ví vidili, kak szte cúg sztavili?“ „Ja.“ „No, Franc, v etoj nocsi nasz je nikaj vecs, kak szamo szrecsa obránila.“ Pomali szva sla nazáj k cúgi, obadvá z zahvalnejsim szrcom, kak nyim tó dopovedati morem. Preci doszta pótnikov je prislo zse vö z vagónov ino szo pítali zrok toga nedovejdnoga posztanenya. Med nyimi je bio i eden mládi, komaj koli dvajszeti lejt sztar cslovik z P. várasa, kí je razumnejsi od vszej nász bio. Kak bi brezi vsze rejcsi od nász, to cejlo delo od ete prikazni te csarne zsenszke vöpraviti poszlühno, gor je só k glávnomi lampasi lokomotíva ino je glédao mocsno i dugo v nyega. Kak je on tak glédao, pazo szam ga i jasz z ocsmí ino szam ovárao edno kmicsno krpo na glázsi. „Tó je vasa csarna zsenszka“, szkricsí te mládi cslovik gor. Ino tam je bíla za isztino — ete molov metűlec, steri zdaj tu v rémaj viszi. Tam sze je drzsao od znótra notri v glazsi. Kak szam z szvojim prsztom próti nyemi kloncno, zleto je te zarezník gor ino szi je szeo na reflektor doli. Tó je ta cejla zgodba, moj goszpód. Te molov metűlec, steri je rávnics pred kmicsnim gledalom gor i dolzletávao, je to csarno podobo vcsíno, stera je tak, kak vu eden csaren pláscs zaszűkana zsenszka vídila vö. Ino z nyegovim zobsztonszkim zletávanyom, z te glazsovene temnice vöprídti, je szem tá mláto z szvojimi perótami, stere szo sze vünej, povéksane od gledala, kak kimajócse roké vidile. Vszegavejcs szam jasz vu mojem sztráhi tüdi za vékso mogao drzsati posztávo te csarne zsenszke, kak szo jo szledi i ti drűgi vidili, dokécs szmo toga metülca nej vövlóvili z lampasa. Kak je notri prisao v nyega, nej szmo znali, nego vszi szo tak povedali vö, ka je te mogao prídti notri, gda szmo na vodenoj stáciji sztáli ino János je lampasa v réd posztávlao. Ali po vszem vszega nam je kak „csarna zsenszka“, zsítek rejso vszejm. Za etoga zroka volo szam jasz te metűlec kak szpómenek v rémo djáo ino sze gor obeszo. Oni bi to zgodbo zná bidti za edno pripetenye lehko drzsali, ali kak szi jasz premislávam, nam je te metűlec od Bozsega previdenya bio poszlani. 46 Ka szta szi gúcsala tiva szomára? Gde je bio, gde je nej bio, dale escse prejk szedméri országov, gde nidti i nega manyákov, — je bio pri ednom goszpodíni eden ovcsár, ino on je meo edno prelejpo csér, ali tak lejpo, ka bi sze lehko sikala v grofoszko palacso tüdi. Zagvüsno pa, csi vam právim. Nego toga ovcsára csí je nej zselejla prídti v nikso palacso nej, ino csi szo rávnics drkali okóli nyé vszefelé prestímani decski, ona je szamo toga sziromaskoga pasztéra mejla rada, kí je pri nyénom ocsi szlűzso. Rad je meo i tüdi te pasztér to deklino, i pravo je tüdi ednók tomi ovcsári: Vért moj, povejm vam nikaj, csi sze zglihava, dajte mi vaso csér, — ali te ovcsár je tó pravo: csűj me, szin moj, kre moje cséri ne klacsi zobszton zemlé, ár je nej tebi valón! Hej, Bóg moj, velka zsmetna zsaloszt sze je püsztíla tomi sziromaskomi ovcsárszkomi pasztéri na szrcé, ali zsalosztíla sze je i ta deklina tüdi, britke szkuze je lejvala, gda jo je szamo te dober Bóg vido. Te sziromaski ovcsárszki pasztér szi je z ednov szvojov pámetjov tó miszlo, ka odíde po szvejti, ali z tov drűgov pámetjov szvojov szi je inacsi premiszlo: tam je osztao pri nyegovom vérti, pászao je nadale tüdi to csrejdo, z zseglóv szi je zsalosztno igrao za nyóv. Ednók, kak sze je v lógi posetávao, igrao za csrejdov, britko jókanye zaszlísi; gléda sze, gléda tá, niksi velki ogeny vára dalecs notri v lógi: tam odnet sze je csülo to jókanye. Tam tá korácsi te ovcsárszki pasztér, ino glejte, Goszpód i Szvoriteo moj, edna mála zlátogahrbta kacsa sze lűcsa v tom gorécsem plámni, tiszta jócse, jávcse tak britko. No te, popádne te ovcsárszki pasztér edno dúgo vejko, v ogeny jo potíszne, na vejko sze na nágloma gorzaszűcse ta mála zlátogahrbta kacsa, i z nyóv vréd jo frisko vöpotégne z toga ognya. Na tó sze je oglászila ta zlátogahrbta mála kacsa: — Csűj me tí sziromaski ovcsárszki pasztér, jasz szam toga kácsjega krála szin, i zagvüsno ti ne de zsao, ka szi z menov to dobro vcsíno. Neszi me domó k mojemi ocsi, ali naprej ti povejm, ka kaj stécs do ti steli dati, ne vzemi nikaj, szamo na tó te naj navcsíjo, ka bos sztvári gucs razmo. — Na, — miszlo szi je v szebi te pasztér — z toga znám ne bom meo doszta haszka, csi bom tó znao, ali nej, — nego záto je na ráhi gorizdigno to málo zlátogahrbta kacso, djáo szi jo je notri v zsebko, ino só je, potüvao je tak dugo, dokécs je k toga kácsjega krála na kokosecsoj-nógi vrtécsoj zlátoj palacsi nej prisao. Gori ide te decsko v palacso, pokloni sze tomi kácsjemi králi, on sze nyemi z postenim tálom odkloni nazáj, i píta ga, ka v káksem poszli hodi tü. Právi te decsko: 47 — Jasz gvüsno v onom, kácsji kráo, ka szam domó prineszao tvojega máloga szineka, steroga szam z ognyenoga plaména vöpotégno. Na ete recsí je vözlázila ta zlátogahrbta mála kacsa z zsebke toga ovcsárszkoga pasztéra, i právila je i ona tüdi: isztino gucsí te decsko, drági moj ocsa! Veszéli je grátao te kácsji kráo, — kak ne bi veszéli grátao! — na ednók je na zláto sztolico dáo poszaditi toga sziromaskoga ovcsárszkoga pasztéra, i ponűdo nyemi je vsze dobro, jejsztvino, pilo, kelko je szamo slo v nyega, i pravo je escse k vszemi tomi, ka naj zselej kaj stécs, zláto, szrebro, dá nyemi ga telko, kelko de szamo ládati mogao. — Nej mi trbej nidti zláta, nidti szrebra, — pravo je te sziromaski ovcsárszki pasztér — szamo me navcsi, kácsji kráo, na sztvári gucs. Jáko sze je szmejáo na tó te kácsji kráo: — Na, pa káksi haszek bos meo te z toga, tí sziromaski ovcsárszki pasztér? Mej pamet i zseli sze kaj drűgoga. Scsés meti eden vóz zláta? Zadoszta de ti dvá? Ár csi ti ne de zadoszta, trí vozé ti tüdi dám. Pravo je te sziromaski ovcsárszki pasztér: — Lehko mi ponüdís dvanájszet vóz zláta tüdi, kácsji kráo, ne vzemen je gor. Navcsi me na sztvári gucs. — Dobro je, tí sziromaski ovcsárszki pasztér, jasz te navcsím, nego tó ti povejm, ka sztvári gucs lehko poszlűsas, lehko razmis, ali onoga nikomi na szvejti ne szmejs vöpovedati, nidti i szvojoj zseni nej, ár csi ga povejs, v tisztom ocsnom megnenyi sztrasno szmrt gorvzemes. — Csi je tak, te naj bode tak, — je pravo te sziromaski ovcsárszki pasztér, jasz szamo pri tom osztánem, kak szam vöpovedao. — No, csi pri tom osztánes, tó je tvoje delo, tvoja szkrb, tí sziromaski ovcsárszki pasztér, — ino z tejm je szamo pihno na toga decska. Zdaj tak lehko ides z Bógom, razmo bodes vszeféle sztvári gucs. Ide pomali, nazáj te ovcsárszki pasztér k toj csrejdi, i nidti je escse i prav henyao nej, eden sztári oven sze k coj naszloni k ednomi vótlomi drejvi, voscsi, csóha sze od sztébla i právi tim drűgim: — Hej, csi bi znao te sziromaski pasztér, ka kelko sztrasno zláta i szrebra je notri v tom drejvi! No, ali tomi pasztéri je tüdi nej trbelo vecs, zgrábi szvojo szekerico, k coj sze szprávi, szejka, dubé to sztéblo tak dugo, dokécs edno preci velko lűknyo ne naprávi na nyem kre ednoga kraja. Notri sze potégne na tó v drejvo i, Szvéta Mati Bozsa, Szvéti József, zláto, szrebro je szamo tak metao, szipávao z obirók vö z toga sztébla: telko je biló ti pejnez, ka szo sze ocsí szamo tak szvejtile od nyi. Napuno szi je z nyimi turbo, szvojega gabána obadvá rokáva, vszáki zseb szvojega oblecsala, escse i krenscsák tüdi. 48 Nego kak je tomi ovcsári pokázao te velki küp zláta i szrebra, z ednov recsjóv je nej vecs pravo on, ka je ta deklina nej k nyemi valón: na ednók szta v zárocske sztópila ino eden, dvá tjedna szta komaj mínola, obszlüzsávali szo i gosztüvanye tüdi. Slo, mínolo je to vrejmen, dobro je slo tomi pasztéri, tak je zsívo, kak riba v vódi, na szó, drva küpilo je nej meo szkrbí, ár je meo pejnez telko, kelko nyemi je szamo trbelo, escse i vecs tüdi. Nego ednók ka sze je zgódilo? No, nej sze je zgódilo nikaj tak velkoga, szamo tó, ka szi je gorszeo te pasztér na ednoga szomára, zsena nyegova pa na drügoga i tak szta sze neszla na szenye. Kak ideta, potűjeta, te pasztér je na szamo na ednók, ka szi je miszlo, ka nej, z szvojim kusztim botom dobro poglado szvojega szomára, ino té, csi rávnics kákso stécs bozsno trávo rájsi má kak bejzsanye, sze bejzsati príme, za nyim te te drűgi, ali te pasztérov szomár je na eden dober lücsáj itak povrgao toga zseninoga. Nazájpoglédne te pasztér, sztávi szvojega szomára, pocsáka szvojo zseno, teva dvá szomára szi vküpsztíszneta glavé, zatejm sze hápita nezgovorno tróbiti. Ednók je te eden tróbo i kak je henyao, te drűgi tróbi, tak kak csi bi szi gúcsala eden z drűgim. Zagvüsno szta szi i gúcsati mogla. Ka szta szi gúcsala, ka nej, jasz ne vejm, zadoszta je tó, ka sze je te pasztér zacsno szmejáti, ali tak jáko szmejáti, ka sze je malo nej dolprevrgao z szvojega szomára. — Ka sze szmejés telko? — ga píta ta zsenszka. — Jaj, dűsa moja, tó ti jasz nemrem povedati. — Ali povejs mi záto itak. — Zagvüsno ti ne povejm. Rejcs szta k rejcsi dejvala, szvadila szta sze, zsenszka je po cejloj póti nafücnyena bíla, zóbsztom jo je vtolávao te pasztér, nej sze je stela zmiriti i kak szta nazáj domó prisla z szenya, escse szi je i nidti k sztoli nej szejla dol z nyénim mózsom. Vej sze zse zmirí, miszlo szi je v szebi te pasztér, ali nej sze je zmiríla. Na drűgi dén, trétji dén je na vszáko pítanye vkrajobrnóla glavó i edna rejcs je nej doszta, nidti i telko je nej pregovoríla szvojemi mozsévi. — Csűj me, — právi nyoj te pasztér, — zadoszta je biló zse z szrdá. Sze me poszlűsaj zdaj. Gda szam jasz to zlátohrbtno málo kacso domó prineszao, nyéni ocsa szo me za tó na sztvári gucs návcsili. Razmo szam tiva szomára gucs tüdi i nad onim szam sze szmejáo. Ali ne szmejm vöpovedati, ka ka szta szi gúcsala, ár kak vöpovejm, na ednók z sztrasnov szmrtjov merjém. — Tó míszlis tí, — je krícsala ta zsenszka, — ka szam jasz nimacso? Od tisztoga je escse nigdár niscse nej mró, csi je drűgoga gucs dale pravo. Ka szta szi gúcsala tiva szomára? — je vdárila z nogámi ta zsenszka csemérno. — Právim ti, ka na ednók z sztrasnov szmrtjóv merjém, na szpitávaj me zahmán! Ali lehko nyoj je pravo, pri- 49 szégao te pasztér, nej nyemi je vervala zsena i od gojdne máo do vecséra je tekla med nyima ta právda, nej je meo pocsinka te sziromaski pasztér. Ka szi je zmiszlo, ka nej, só je v szvojoj velkoj zsaloszti k tislari, mrtvecsko skrinyo szi je dáo napraviti, domó jo je prineszao, i pravo je szvojoj zseni. — Vídis to mrtvecsko skrinyo, zsena? Tó szam szi za szébe dáo napraviti. Zdaj csi zselejs, ti povejm, ka ka szta gúcsala tiva szomára, ali prvlé szi notri v skrinyo lézsem, ár kak szvéto znám, ka k meszti merjém. — Zlódi merjés! Szamo ti ide jezik zóbszton! — No, vcsaszi bos vídla. Notri szi je légao v skrinyo te sziromaski pasztér, vö sze je vtégno v nyoj i csakao je, ka ka de právila nyegova zsena. — Naj ti povejm, zsena? — Povej mi, povej mi! Rávnics nyoj je i povedati steo te pasztér, ali v onom hípi notri príde v hizso nyegov pesz, túzsno szi dollézse kre skrinye. — Drági moj pszics, lacsen szi jeli? Tí zsenszka! Daj tomi Pincsiji eden falat krüha. Ta zsenszka je z csemérnim tálom tá vrgla eden falácsicsek krüha pred toga psza, ali on sze je i nidti nej zgledno na nyega, szamo je klivkao ha túzsnoma. V etom ocsnom megnenyi príde notri kokót z velkimi koracsáji, ovára na zemli te krüh, na vesz glász zpopejva, vküpzazové kokósi i ráta je, naj jejo. Zmrkecse na tó te pesz na kokóta: — O tí nevolás, te je nej szrám! Kak mores jeszti, gda nas vért lezsí notri v mrtvecskoj skrinyi? — Naj szamo lezsí, — právi nyemi nazáj te kokót. — Vídis, jasz kelko zsen mám i vszáksoj znám zapovedati, zakaj pa te on nemre zapovedati toj ednoj!? Hej, bi jo zse návcso jasz! Nego vö je i szkocso te pasztér z mrtvecske skrinye szkocsi próti kóti za dverami, v róke vzeme na hitroma szvoj kuszti bot, popadno je zseno i szkricsí na nyó, kak je li mogao: — Naj ti povejm, ka szta szi gúcsala tiva szomára? Povejm ti naj? — Jaj, ne pravi mi, drági moj mózs, lübléni moj tiváris, — sze nyemi je molila zsena. Vecs je nigdár nej pítala mozsá, ka ka szta szi gúcsala tiva szomára, pa je tak vcsászi zse szkoro omedlejla lehko, tak bi rada tó znála. Tak je biló, tak sze je zgódilo, tak pripetilo. Kí mi ne verje, naj ide dale. 50 Hvála Bógi, korbüla je gotova! Vszakdanyésnye szpoznanye nasz vcsí, ka zákonszka nyefka, szrd, nájvecskrát z máloga zroka nasztáne, stero szledécsa zgodba tüdi, kak potrdi. Gde sze je pripetila tá, nam nej trbej povszemszega znati, zadoszta je, ka sze je med tótmi, tam v zgórnyoj krajíni, tüdi i po isztini zgodíla. Zsívo je tam eden posteni mózs, kí je nájvise z korbülpletenyá zsívo, blagoszlovleni z ednov zsenov i z doszta decóv. Pravicsno je ravnao nas Tomás szvoje málo vérsztvo, nyegova deca szo nyemi k coj rezali vrbovo i drűgo síbje, ocsa szo korbüle pleli z nyega ino ta mati szo sze szkrbno okóli vérsztva trüdíli. Te zsenszke edna jedína falinga je bíla tó, ka sze nyoj je jezik dosztakrát vecs obracsao, kak bi rávnics trbelo. Nasemi Tomási je delo vszigdár frisko slo z rók; nego dnesz je z tov korbülov nikak nej mogao v rendo prídti. Zse dvakrat jo je mogao zacsnoti, to gotovo delo razvézati, i páli z nóva hapiti; eden táksi cslovik je bio rávnics, steri na szvoje delo kaj dájo ino prvi, kak bi z nyihovim lagojim napravlenyom drűge norili, rájsi nikaj ne zaszlűzsíjo. Pred vecsérjov je pa to delo itak zgotovleno biló, ino kak bi z sztolice gorsztano, naj bi szi szvoje szkoro celó trde grátane kotrige vövtégno, pravo je celó zadovolno sze szmejécsi: „Hvála Bógi, korbüla je gotova!“ „Csi bi zse denok kaj v nyoj meo!“ nyemi právi v szrditom táli nyegova zsena ino klepecse dale: „Je nej edna szramota ober edne jedíne korbüle vesz cejli drági dén fűkati?“ No, no, sztára, za toga volo záto leto gráta ino drügocs bom ji pá pét meo v ednom dnévi. Zdaj mi záto niksega csemernoga obráza ne kázsi ino pravi rájsi z menov: Hvála Bógi, korbüla je gotova!“ „Zná sze da de leto! Csi bi z táksi rejcsi jasz szamo toj deci vecsérjo lehko szprávila.“ „No-no, dnesz zse vsze za dobro moremo gorvzéti. Ka rávnics mámo, tó mo tüdi i jeli. Csi nam ne dás nikaj, te idemo szpát. Denok nasz v nocsi te pun zsalódec ne de tezso, ino tak sze nam te od vrága tüdi ne de szenyalo. Nego zdaj pravi z menov: Hvála Bógi, korbüla je gotova!“ „Nóra bi bíla,“ právi nazáj ta csemerna zsenszka. „Csi ti pa jasz zapovejm, ka naj z menov právis: Hvála Bógi, korbüla je gotova! Je tó kaj lagojega, káksi greh?“ „Tí bi mi zapovedávao, tó bi vídla rada! „Ne csémeri me, jasz szam tvoj mózs, tí szi moja zsena, ino póleg szvétoga píszma more zsena szvojega mozsá bógati, z tem bole, csi kaj dobroga zselej od nyé. Zdaj ti pa escse ednók povejm, pravi z menov: Hvála Bógi, korbüla je gotova! ovacsi, pri mojoj dűsi, de ti lagoje slo.“ „No tó mo vidli! Tí scsés tvoje csemére, ka szi cejli dén nikaj nej napravo, na meni vöpüsztiti? Rávnics nej!“ 51 Nancs je Tomásova zsena szvoje recsí nej dobro vöpovedala, kak je mózs zse edno leszkovo scsapico v rokaj meo ino z onov nepokorno tivárisico kleszto. Deca sze prímejo krícsati ino bezsíjo, kak vszigdár pri etaksoj príliki, k szószidi v dvor. Ete je Tomásov boter bio, ino je rávnics k coj prisao, naj bi konec te domácse bojne poszlühno. „Ali za Bozso volo, kuma, ka szo vam vcsínoli botra, ka ji bíjete?“ „Ka je vcsiníla? Ona me je v ednom dobrom deli nej stela bógati. Tü szam szedo cejli drági dén pri etoj korbüli, naj jo zgotovim, ino moja zsena nidti praviti nescse z menov: „Hvála Bógi, korbüla je gotova!“ „Ja za toga volo me bújti scsés, tí tóvaj, tí . . . . tí razbojnik . . .“ Eti imenűjejo ta botra nej jáko po cártlavom iméni szvojega mozsá, toga kumo. „Jáko neszpametno sze je za táksega máloga zroko volo sáliti,“ je pravo boter, ino v tom mislenyi, ka je te hízsni mér zse szklenyeni, povrné sze na to domó íno povej szvojoj zseni vsze na toploma, ka sze je pri szószidovi zgódilo. Eta ga obprvim szamo z ednov nyénov vühov poszlűsa ino dale vála vö za vecsérjo tesztó. Ali na ednók sze oglászi: „Hm! Je nej edno nóro delo, szvojoj zseni táksi nóri gúcs zapovedávati?“ „Ali, Zsüzska, je denok nej kákse bozsno delo biló, praviti: Hvála Bógi, korbüla je gotova!“ „Csi je pa nikak nej stela, on bi pamet lehko meo,“ je právila nazáj ta Zsüzska. „Szte ví moski lehko glühi bilí, ka szo farar tak lepó predgali, ka na díko Bozso neszmi nikoga prisziljávati?“ „Tó je isztina, zagvüsno, pa po tom te nasz te vé tüdi prisziljávale, ka mózs naj vsze ono vkrajpovrzse, stero zsena nemre trpeti. Prav sze nyoj je zgódilo, ka je bita bíla!“ „Te nimák,“ szi je mrmala v szebi Zsüzska. „Ino tí tüdi ne bi za menov právila: Hvála Bógi, korbüla je gotova! csi bi ti jasz zapovedao?“ Pri eti recsáj je Zsüzska trüclavo poglédnola gor. „No, zsena, ne razszrdi me! Jasz te pítam: Scsés z dobra praviti z menov? Vrág i pekeo, na ednók povej za menov: Hvála Bógi, korbüla je gotova!“ „Nej za tebov, pa nej za botrom!“ Z tem je te tüdi te boter zadoszta meo. Popádne on eden bot ino zacsno je szvojo zseno escse bole rezati z nyim, kak prvlé Tomás to szvojo. Na szamo szrecso szo rávnics goszpon notárjos slí póleg ino szo posztanoli za té lárme volo. Te boter odkríje szvojo glavó ino pripovedáva notárjosi, ka sze je zgódilo. Ete sze je potrűdo te hízsnike v mér szpraviti ino ide dale. Próti dómi sze nyemi je to delo tak spájszno vidlo, da je ono pri vecsérji szvojoj goszpej pripovedávao. „Glej tí,“ odgovorí nyemi ona, „tak szte ví moski; vase goszpodsztvo ober nász zsenszk nes- 52 csete vu lübavi, nego vu mócsi kázati vö. Csi sze zseni kaj ne vídi, te jo za trüclavo imenűjete: csi szi pa moski dene v glavó kákso noríjo ino ono nescse tá püsztiti, te ví tó za karakter, za mosko sztálnoszt zovéte.“ „Kak Lujza,“ je pítao notárjos zacsüdivani, „escse í tí scsés to szvojovolnoszt zsenszk zagovárjati? Za isztino szamo spájsz más!“ „Spájsz sze, spájsz tá: csi bi tí k meni prisao ino bi me z lejpimi recsmí proszo: Moja drága Lujza, pravi mi: Hvála Bógi, korbüla je gotova! ti tó dobróto vcsiním. Nego csi bi mi z táksim tálom prisao, kak te Tomás ali nyegov boter, z grobjánsztvom ali zná biti escse z sálov, ne vejm zagvüsno, csi bi ti vcsiníla tó.“ „Lujza, táksi gucs jasz ne poszlűsam rad!“ „Ka je isztina, more i isztina osztánoti. Zsena je nej dekla szvojemi mozsévi, nego nyegova prijátelkinya, ino ne vzeme nikse zapóvidi gor, nego sze szamo po prosnyi dá zravnati.“ „Mózs je bio ino bode vszigdár goszpód szvoje hizse,“ odgóvoro je te notárjos; nyegova dúzsnoszt je, na kelko je szamo mogócse, szvojo oblászt zapovedávanya z prijaznim tálom zakriti. Csi ga pa zsena nescse kak szvojega prijátela bógati, more ga kak szvojega goszpóda.“ „Jasz vu mózsi nigdár ne szpoznam mojega goszpóda,“ je právila na vesz glász ta notárjosova zsena, „ino te proszim, ne idi na tó nigdár, ka bi mi kaj zapovedávao.“ „Csi bi pa jasz rávnics zdaj tó steo, ka bi mi právila: Hvála Bógi, korbüla je gotova! — naj bi z tem pokázao lehko, ka szi tí csednejsa, kak onivi drűgivi dvej zsenszki?“ „Niháj me, jasz te ne bi bógala.“ „Jasz pa rávnics scsém, da bi me na ednók bógala; zsena, pravi za menov: Hvála Bógi korbüla je gotova!“ „Zsao mi je, jasz ti tvojo zselo nemrem szpuniti!“ „Jasz ti zapovejm, kak goszpód ete hizse!“ „Ino csi bi me rávnics kak stécs z lejpa proszo, za nikoj i nikoj ne povejm vö z moji vűszt ete recsí!“ „Te te pa naj prisziljávam? Lujza, ali ne boj i tí nóra. Na ednók pravi . . .“ Brezi vszega spájsza bi ete gucs na dale tüdi lagoji konec meo i v notárjosovoj hizsi, csi bi pri zádnyoj toj rejcsi te doktor notrisztópo v hizso. On je dober prijáteo bio eti hízsnikov, ino je ocsiveszno vadlüvao, ka bi sze jáko csüdivati mogao, csi ne bi eti to nyefko csüo, priglihno onoj, stero je rávnics malo pred etim v grádi, gde szo to zgodbo korbülovo zse tüdi zvedili, csüti mogao. I szamí goszpodin szo steli, naj nyihova zsena tüdi právijo za nyimi: Hvála Bógi, korbüla je gotova! Goszpon notárjos szo oblűbili, ka od szejmáo od szvoje zsené nikse tákse noríje ne do vecs zseleli, ino nyihova zsena szo obecsali, ka de nyim zapóvid vszáka zsela szvojega mozsá. 53 Na szamo szrecso je te doktor escse ledicsen bio, ár sto zná, ka káksi recept bi on píszao doktorci, csi bi nyemi escse povedali, ka ka sze je pripetilo z ete korbüline zgodbe v cejlom meszti onom. Zvün eti je escse v szedméri hizsaj bíla bojna na on vecsér, zato, ka szo te zsenszke tüdi nej stele praviti za szvojimi mozsévaj: Hvála Bógi, korbüla je gotova! Anekdóte. Kak sze brezi pejnez palinka dobí. Tam lezsíta dvá zse preci sztáriva, dobro vözvejaniva pikosa vu szenci kre ceszté sztojécsega drejva ino sze kalíjsata v trávi — nej dalecs od szkrádnyi hízs ednoga várasa. — Turbo krüha, pa piti nej! — mrkecse te eden. — Vej más vodó etam. Ali bi rájsi meo eden glazs vína? — píta ga te drűgi. — Palinko mi daj, sztári pojeb! Vecs je vrejden z nyé eden deciliter, kak deszét litrov vína, — velí te prvi. — Jasz bi jo szám tüdi rad pio, — právi nyemi nazáj te drűgi. Ali kak jo dobiva, kak? Ahá! Potégni szamo vö tvoj lejpi bejli pintni glazs z turbe, eto más mojega! Glihniva szta szi tak, kak dvej jajci. Idi etam k sztüdenci, zaperi jiva fájn na csíszto vö i napuni jiva z vodóv. Za dvá pinta lejpe, csíszte vodé te eden pint lejpe csíszte zsganice dobíva. — Lehko csüdo vcsés csiniti, ka vodó na palinko obrnés? — Ne pitaj me nikaj, szamo idi i vcsini, ka szam ti pravo. Odíde te prvi pikos i za krátek csasz nazáj prineszé tiva dvá pintniva glazsa vodé. Prejk vzeme nyidva te drűgi, zatekne je dobro i notri nyidva dene v turbo szvojo. Za tejm dale ideta. Nej dalecs vö z várasa v prvo krcsmo, v steroj je i preci doszta pivcov biló, sze notri posztávi te drűgi pikos, dene dol pred ostarjása eden prázen pintni glazs ino proszi z postenim tálom pún glazs dobre, bejle szlivovice. Brezi vszega lagojega mislenya nyemi napuni ostarjás nyegov glazs ino ga nyemi v róke dá, kí ga je i na hitroma notri v szvojo turbo putiszno. Nego da na placsilo pride réd — nema szvoje mosnyé. Ednoga píszanoga filléra nemre nájdti v szvojem zsebki. Med szplojnov odpüscsenyé prosnyóv vzeme te küpec nazáj vö szvoje turbe te pintni glazs, ostárjás ga nazáj vösztocsi, dá tomi zsalosztno tam sztojécsemi pótniki te prázen glazs nazáj, i ete li hitro odíde tam odnet. 54 Za edno málo vöro po etom ednomi szvojemi pivci palinko dá te ostarjás, ali na hitroma jo je i nazáj dóbo tüdi. Csíszta voda je bíla. Te je escse komaj prevido ostarjás, ka je te huncvuszki pikos nyemi eden pintni glazs vodé dáo nazáj, meszto nyegove palinke i Bóg zná, gde sze zse sztejple okóli zdaj próti vécsari. Tiva pikosa szta zse dalecs hodila ete csasz póleg ednoga logá z tak jálnim tálom szprávlenov zsganícov. Te pazlívi foringás. Eden vért sze je vu váras pelao notri, i pri vámi ga píta financ, ka ka má na kólaj? — Ovesz, — právi celó na tíhoma te vért. — Ino zakaj te tó tak na tíhoma vöprávite? — ga píta dale te fiinanc. — Naj me kobile ne zacsűjejo — nyemi je odgóvoro nazáj te vért. Sent je ne szprávi vecs z meszta brez poláganya, csi zvejo, ka ovesz vozijo. Jasz sze pa pascsiti morem dale! Jágerszka prípoveszt. Te jáger, steri je vszigdár priszégao na isztino szvoje rejcsi, je v ednom veszélom drűstvi eto zgodbo pripovedávao: — Ednók szam póleg bio pri ednom poszebnom deli. Za ednim drejvom sztojécsi szam vido, kak szta sze dvá beszniva medveda celó gorpojela, tak ka je szamo eden máli küpcsec koszminya osztao z nyidva. Spájszna pogodba. Ednók szta szi dvá csloveka vküp vkűpila ednoga sztároga konya. — Csi bom sze jasz neszao, te bos tí peski mogao idti kre méne, — právi te eden — csi bos pa tí só peski, te bom sze pa jasz neszao. Ino te drűgi busek je notriprivolo v tó spájszno pogodbo. Haszek drűstveni kotríg. — Na, kocsis, eti máte vaso plácso, tü pa eden máli nájem. Nego csűjte, malo hitrej bi tüdi lehko tirali. — Ka, ka bi hitrej tüdi lehko tirao? Nigdár hitrej ne tiram! Jasz szam od sztvári-branitelszkoga-drűstva kotriga. — Jasz szam pa od sparavnoga-drűstva kotriga, stero je protivník vszákomi nájemi, právi na tó te goszpód — nazájpotisznovsi v szvojo zsebko te nájem. Po szlejpom táli. Eden sziromaski szlejpi kódis proszi dár! . . . — Ja kak szte pa sze mogli nájdti, ví sziromák szlejpi? — Ja proszim, szamo tak po po szlejpom táli. 55 Te vodeni beteg. Doktor: Pri vasz znaménye vodenoga-betega szpametűjem. Betezsník: Tó je nemogócse! Vej szam pa zse od stiraj lejt máo nigdár edne kaple vodé nej pio! Pravico má. Pri ednom obedi je nikák etak pravo k szvojemi póleg nyega szedécsemi: — Nega bógsega nikaj, kak edna kupica dobroga vína. — Na — odgovorí nazáj ov — te jasz za bógse szpoznam eden pún glazs dobroga vína. Dober tanács. Szkrivomá je edno ribo zgrabo eden vért, nego odszpodi nyemi je vösztála od kapúta, kak je próti dómi só. Szrécsao sze je z ednim poznáncom, steri nyemi je etak pravo: — Csűjte me, boter, drügócs ali kracsiso ribo morete zgrabiti, ali szi dúgsi kapút oblejcsite gor. Britkócsa inasa. Glazs je sztro suszterszki inas z vinom. — Jaj meni! — je krícsao v szvojoj zalesznoszti — glazs sze je potro, bár bi jasz zse tüdi pretrpo to bíjte domá. Na báli. Na ednom báli je eden mládi cslovik ednomi ténke nogé imajócsemi oficeri nedovedócs na nogó sztópo, na stero sze je té csemerno zdró na ovoga: — Nepazlívec, ne vejte paziti, lehko tó míszlite, ka szam szi vkradno moje nogé? — Bóg me vari tó miszliti, goszpód moj! — je bio te odgovor, — ár csi bi je vkradnoli, te bi szi lehko malo mocsnejse vözébrali. Te vrág. Sztríc: Zakaj szi prisao rávnics zdaj k meni? Máli pojbec: Mati szo mi tak pravili, ka naj odídem kama, ne márajo csi k vrági, te szam pa sze k vám prisao. Kama je valón? Szodec vu várasi: Ví kama szte valón? Szvedok: Tó nidti i szám ne vejm. Szodec: Ali domovino morete meti záto. Szvedok: Od engliskoga ocso ino francuske materé na amerikánszkom hajóvi, na grcskom mórji pod törszkov zásztavov szam sze naródo, tak mi szvedocsi moj rodjenilíszt; naj mi povejo zdaj zse oni, ka kama szam valón? 56 Polejsanya zrok. Szodec k tomi tozsenomi: Máte escse káksi zrok, steroga za polejsanye naprej lehko prineszéte? Tozseni: Proszim nyih goszpon szodec, naj gorivzemejo za polejsanye moje kastige i ono, ka szam zse v moji máli lejtaj tüdi za nikoj valón bio. Nej je meo nozsa. — Ví szte z tem tozseni, ka szte edno jagnye vkradnoli. — Szpoznam, glád me je prineszao na tó. — Za toga volo, csi je sto lacsen, nyemi nej trbej vcsaszi edno cejlo jagnye vkrádnoti. — Za odpüscsenyé proszim, da szam pa nej meo nozsa pri szebi, ka bi szi szamo eden falácsicsek vrezao dol z nyega. Razmi k tomi deli. Eden sztári, nevajeni pívec je tó nóvo víno kostávao. — Tak mládo je, mrmra v szebi, ino zse tak bozsno. Delati ali nej? Kódis: Proszim eden máli dár, jáko szam lacsen. Vért: Zakaj pa te ne delas? Kódis: Káksi haszek bi meo z toga, te bi escse bole lacsen pósztao. Dobro kezessztvo. — Zse szam vam povedao ino vam právim i zdaj, ka pri meni nemate vecs porge. — Vej tüdi i nikaj nescsem kűpiti, nego ete moj szószid scséjo nikse blágo meti na porgo. — Toga vasega szószida ne poznam. — Tó nikaj ne dene, jasz dober sztojím za nyega. Huszárszka zsaloszt. Gda szo v 1848-mom leti honvédje büdinszki grád notrijemáli ino bi zse gor na sztené plezili, szo je z nevoscsénim tálom glédali ti huszárje. — Zdaj mi je pa za isztino zsao, ka szam huszár, — právi med nyimi eden jáko zsalosztno. Vö z sole. Vucsiteo: No Pisznyák Jancsi! povej mi, ka moremo csiniti, csi scsémo v nebésza prídti? Jancsi: Mrejti moremo — goszpon vucsiteo. Vado sze je. V ednoj vesznici szo ednók klenckali z zvonámi. Zosztráseno je bejzsalo lüdsztvo vö z szvoji hízs. Na vsze kraje szo szpitávali, gde gorí? Na ednók szamo tiho grátajo ti zvonóvje, i dolkricsí te nóvi zvonár z törma: — Idte szamo domó, vej sze szamo zvoniti vcsím! 57 Szám sze je vlóvo. Drva je pelao eden vért na plac. Vu várasi je zadenolo edno prekól ednomi goszpódi za kapút i razcsesznolo ga je. Pred szodca pride to delo, i gda bi te tozsec zse naprejdáo to delo, szodec je pítati zacsno i toga obtozsenoga, ali ete je ni glásza nej dáo vö z szébe. — Vej je ete nejmi! — právi po tom te szodec. — V niksem táli nemre nejmi bidti, — odgovorí te tozsec, — vej je pa po cejloj vulici szploj krícsao: paszko mejte, paszko mejte! — No csi je pa tak krícsao, ino ví szte itak nej szkrb meli na szébe, te ga nidti szóditi nemrem. Szamí szte szi zrok bilí vasemi kvári. Lehko odídeta zdaj! — právi nyima te szodec. Doli je pűszto. — Velki gospod, milosztiven gospod! náj mi dájo edno pipo dohána! — proszi eden po póti idócsi cigán od v hintóvi szedécsi trej diákov ednoga. Te oproseni sze je zaszmejao nad tim velkim doblenom titulusom, dá nyemi za edno pipo dohána i gda szi jo je cigán zse naklao, páli právi: — Mládá mojá goszpodá ali edno malo ognyá mi tüdi darűjejo? Spice je nyemi tüdi dáo te eden diák ino cigán, malo nazáj idócsi od hintóva, kricsí te na nyé: — Jeli pojbje, ka szte ví szamo diácje? Po decsinszkom. — Povej mi szamo, mama, z koj szta zsivela Ádam pa Ejva v paradicsomi? — Z narancsami, z figami, z datlnami, mála moja csí! — Jaj, pa szo te zse tüdi bilí kucsébri pa trzsci. Pri pívi. — Píj, moj prijáteo, te sör je dnesz ja prevecs bozsen! — Ka, te pa naj záto pijém, ka je prevecs bozsen? — No ja, ár do tecsász nam ne vdárijo drűgoga na pipo, dokécs toga ne szpijémo! Nepotrejbno ponávlanye. Pri zdávanyi je te mládi pár v ednoj vesznicskoj cérkvi, ino te mladozsenec ne právi za popom one recsí: „Jasz jo lűbim.“ Pop tó míszli, ka ga te mladozsenec ne razmi dobro, záto je nyemi znóva naprejprávi. Ali te mladozsenec itak múcsa. — Pravo za menov, nyemi velí na tihoma te pop. — Ja, zakaj bi krícsao tó tü vö pred telkim lüdsztvom, povedao szam tó jasz zse Katiki, gda szva szamá bilá. Dvá konca cigára. — Moj goszpód z vszákoga cigára szamo malo kadíjo na konci, — sze hváli eden goszpodszki kocsis v krcsmi pred cigánom. 58 — Já, jasz vszákoga tűj számo málo na konci kadím, — právi nyemi nazáj te cigán. V zálog niháni jűnec. Eden pár lejpi jüncov pogodí vö eden ténke mosnyé meszár na szenyi od vérta, i právi nyemi, ka nyemi te jünce dúzsen osztáne. — Csi nemate ví goszpód pejneze, te mi morete zálog dati do tecsasz, dokécs mi plácsate, — právi nyemi te vért. — Znáte ka, prijáteo, — sze obrné k nyemi te jálen meszár, ednoga jünca odzseném, toga drűgoga vam pa v zálog nihám za prvoga. Dobro de? Tó je róka moja! Vért notri vdári v nyó to szvojo ino pogodí sze na té nácsin z nyim. Nego escse i dén denésnyi tüdi esáka, ka te jálen küpec gda resí vö szvoj zálog. Csi szamo tó scséte. — No csákaj me szamo cigán, — krejga sze spán na marofi z cigánom, steri je pri küraj bio od bérosov popádjeni, z zsandármi te zse odgnati dám tá, ka mi tak na náglo ne prídes vecs pred ocsí! — Nigdár sze náj ne trüdíjo z tem gospod, — právi nazáj te móre, csi számó tó scséjo, te me náj püsztijo eti odnet, szám tűj ták odídem, ka me nigdár ne do vidli vecs ná tom szvejti! Z vcsenyá návuka. Kaplán v sóli: — Povej mi, moj szin, ka zovémo za limbus? Prvi solár: Za limbus právimo ono meszto v purgatoriumi, v sterom szo dűse ocsákov brezi trplenya csakale Mesiása. Drűgi solár: Proszim goszpon kaplán, jasz bole znám. Kaplán: Povej te tí tüdi, moj szin. Drűgi solár: Ocsa szo mi domá tak pravili, ka limbus je tiszto mocsarno meszto na nasem trávniki, gde szo nam jünci vojznoli ovi dén. Cigánszka jálnoszt. Na prvi dén májusa v gojdno szo sze igrati prijali cigánje pod oknom dvorszkove hízse. Te dvorszki szo rávnics lagoje vóle bilí, odposzlali szo te cigáne, i nej szo nyim dáli nikaj. Glédajo eden na drűgoga ti cigánje ino zacsnejo z muzsikov vszi z ednim grlom na vesz glász popejvati: „Dáj nyim Bozse sztó levóv, sztó levóv pa nej prászcov; dáj nyim Bozse . . .“ Te dvorszki szo sze na tó szmejati hapili ino pét korón szrebrni pejnez szo nyim poszlali vö. Cigánje szo pa zmejsanim obrázom sli tam odnet. V eszéli glász v reume, gihtabolecsíni trpécsim! Dr. FLESCH-a Csi v gihti, reumi trpiti, ne probajte nikseféle drűgo vrásztvo, nego küpite eden glazs Dr. FLESCH-a REUMESPIRITUSZ steri giht, szlabo mocsno reumo, róke, nóge, hrbta, krízseca bolecsíno, rók ino nóg szlaboszt, po vdárci, napnyenoszti, pretégnyenoszti, vöobrnoszti szhájajócse bolecsíne ino otejk bole gvüsno zvrácsi, kak stero stécs drűgo zvünesnye ali znotresnye vrásztvo. Nyegova pomócs sze v nájmensem vrejmeni vídi, escse pri sztári boleznosztaj tüdi, pri steri szo n idti toplice, nidti drűga vrásztva nej valála. Dobí sze pri gornájdajócsem ino jedíno delanom: Dr. FLESCH E. L. „Vogrszke króne“ apoteki G Y Ő R Baross-út 24. 1½ deciliterszki glazs kosta 2k Na dúgi nüc valón „Fa-milie“ glazs kosta . . 5k Pri trojmi máli, ali dvema Familie glazsa rendelüvanyi sze brezi sztroska po zavzétji odposle. Pred nücanyom. Po nücanyi. Tábla za stempelne. I. Skála. a) za vekszelne do 6 mejszecov, b) pri trzstveni kontraktusaj, c) pri dúzsni piszmaj do 3 mejszecov. II. Skála. Za one dokumentuse, steri niti pod I, niti pod III. skálo ne szlísijo. II. Skála. a) za küpilne i drüge kontraktuse, b) pri dopüscsávanyaj, c) pri szlűzsbeni kontraktusaj, d) pri kvitingaj orszácskoga spilunyá, e) pri obecsávanyaj, f) pri dúzsni piszmaj na dugse vrejme, g) pri drüstveni kontraktusaj. Kossuth Ferenca píszmo. II. Píszmo. Postüváni Goszpon Balázsovich! Naj bodo tak dobri ino mi po postenavzétji naj 6 glazsov „Bícsjaspiritusz“-a kak nájprvlé poslejo. Budapest, 1904. nov. 9. z pozdrávlenyom Kossuth Ferenc sz. r. Postüváni Cstiteo! Eto je te právi tiszk od szamoga Kossuth Ferenca píszmo, steri szám nájbole poszvedocsi, ka je „Bícsjaspiritusz“ nej kákse vszakdenyésnye brezi valánya vrásztvo, nego da je ono to jedíno domácsevrásztvo, stero gvüsno pomócs dá próti Protini i reumatiskim bolecsínam. Tó vrásztvo je kak nájbogsega valánya próti kotrígtrganyi, influenzi, náthi ino vszem od prehlajenyá szháhajócsim boleznosztaj. Zahválna- ino szpoznánapíszma od vszeh krajín országa. Preporácsajo ti nájimenitnejsi doktorje, kak: Dr. Tóthtalussy Gyula prejdnyi doktor kr. vog. zseleznic (Budapest, Andrássy-út 83.) písejo: „Moji betezsnícje hválijo te „Bícsjaspiritusz“ prevecs jáko, poszebno pri od prehlajenyá szháhajócsi boleznosztaj, tak kak i pri protíni ino Reumi.“ Ta prva doktorca Vogrszkoga országa, viszikoplemenita goszpá Dr. Hugonnay Vilma grofica (Budapest) písejo: „Bícsjaspiritusz“ je poszebno próti gláveboleznoszti, kotrígtrganyi, reumi i. t. d. kak nájvéksega valánya. Malo minót po notriribanyi nej szamo ka henya bolecsína, nego i nájvecskrát tüdi i celo vöosztáne. „Bícsjaspiritusz“ kosta: velki glázsek 2 kor., máli glázsek 1 korono, probeglázsek 40 fillerov. Po posti z kístov i z sztroskom vréd 3 máli glázski 3 K 60 f. 6 „ ali 3 velki glázski 6 K 16 „ „ 8 „ „ 15 „ 12 probeglazsov 5 K 30 „ 10 „ 60 „ 18 „ Balázsovich Sándor Korona-Apotheka ino laboratorium székelyszki vrászt delanya. SZEPSISZENTGYÖRGY, Erdély No 104. Pravica obláda!!! Schneidera, resickoga patekara je lugoski král. sztolec na 400 koron kastige i 500 koron sztroskov obszodo, ár je krivi Fellerov Elsa-Fluid rédo i pod imenom Luisa-Fluid trzszo. Schneider patekara vrásztva je birovija dvakrat vkraj zéla. Rávno tak krivoga je delao Hoffenreich Béla budapestinszki patekar pa ga je pod imenom Gold-Else-Fluid odavao. Feller apotekar je njega tüdi tozso, záto sze hábajte krivoga. Fellerov Elsa-Fluid je szamo te právi, csi je nanjem eto poleg sztojécse z naménje, stero posztáva brani, i csi vszaka cedula má „Elsa“ znaménje i csi je vszaki glazs z belim pokrivalom zapreti i na vszakom návuk (vu steroga je vszaki glazs zoszükani) je csiszto stampano: „Fellerov-dobrodüsécsi Rasztlin-Essencia-Fluid z „Elsa“ znaménjom i „Feller“ podpiszkom. Vszaki naj sze hába krivoga i naj pázi na eta znaménja, ka právi Fellerov Elsa-Fluid z krivimi nevalánimi ne zmesa. Pri küpüvanji vszigdar Fellerovoga trbej prosziti z Stubice i szamo te zéti, csi je „Elsa“ znaménje gori, Fellerovoga Elsa-Fluida mocs poznavsi szo vnogi krivoga rédili; takse krive moremo od szebé odvrnoti, i sze nedajmo z szpodobnimi iménami, kak szo na pr.: Luisa-Fluid, Gold-Else-Fluid, Salvator-Fluid, Sidro-Fluid, Szveta-Fluid, Indiai rasztlinina zsganica i t. d. zapelati dati. Ki právi Elsa-Fluid scsé meti, steri proti vnogim betegom kakti: trganji, bodanji, zób boleznoszti, ognjoperi i süsam, krcsi, ocsnomi betegi, nog-, ledevjá i rók betegi, opesanji, koszt betegi, szlaboszti i t. d. valá, naj szi ga priszlovi od onoga, ki ga rédi: od Feller V. Eugen patekara Stubica 120 numera (Zagrab. gráscsina), ki 12 máli ali 6 dupliski glazsov za 5 Korón franko posle. Goszpon Thierry A. apotekári v Pregradi póleg Rohitscha. Becs, 1906. jun. 11. Jáko postüváni Goszpód! Zahválnoszt ino priporácsanye. Té, od nyi gornájdeni Centifolie-flastrom szam zse vecs lejt od nyi dála prineszti ino mi je, kak i mojoj cséri jáko na velki haszek bio. Mojoj cséri sze je od nosnyé csarni strumfeo na nógi krv zgiftala. Doktor príde ino operejra nogó, ár je zse cejla v gnoji bíla (poplat, péta ino oglao) on je hodo stiri tjedne dugo v mojo hizso, ino nóga je nej bógsa grátala, vszeféle fárbo je mejla ino szam szkoro zsile ovárala szkóz onoga zareza, steroga je doktor napravo. Na zádnye mi je tó pravo, ka zná bidti csonta prhnej v nyoj ino szi tak míszli, ka nóga vesznoti more. Jasz szam sze zahválila nyemi na tó ino szam doktora nej dála vecs zvati, kűpila szam szi od nyih gornájdeno Centifolie mazalo ali flajster ino glej! nóga je od dnéva do dnéva bógsa gracsüvala ino sze je z tim flastrom vözvrácsila. Dnesz je moja csí 14 lejt sztara, mocsna ino zdrava. Tak je bilo i pri mojoj materi, kí szo edno odprejto rano meli na nógi pri glezsnyi szkóz 20 lejt. Jasz szam nyihovo oglaszüvanye od centifoliemazala cstejla ino szam szi nisterne teglne prineszti dála po posti; mí szmo te to Centifolie-mazalo gori djáli na rano ino szam to nogó celo vözvrácsila. Celó je dobra zdaj. Rana je celo zacejlila, po mazali sze je vözcsisztila ino prvlé odprejta rana je z cejloma zarászla. Moja mati szo zdaj 70 lejt sztari ino bole drcsejo, kak edna mláda deklina. Preporácsala szam to mazalo sztotini i sztotim zsenszkam, moskam i deci za rane. Ednoj zsenszki z bolécsimi ceckami, stere je doktor rezati steo. szam dála nyihovo Centifolie-mazalo ino zse na pridócsi dén je gnoj z ceckov sze vöcedio. Toj betézsnoj je lezsej grátalo ino za nistemi dén szo nyoj cecki celó dobri grátali. Z szkuznatimi ocsmí je prisla zsenszka k meni ino sze je zahválila jezerokrát za té centifolie-flajster z angela-varüvácsa apoteke v Pregradi póleg Rohitsch szlatine sztüdenca, steri nyoj je prszi obráno. Mojega sztríca szin je dolszpadno z biciklna ino vrazo sze je na nógi na csonti. Eden dén nyemi je otekati zacsnola nóga, gnoj sze je kázao na rani ino csemérno erdécsoszt okóli nyé, te szi je nyihovo Centifolie-mazalo zacsno gordejvati ino szi je vözvrácso nogó. To edno nyim lehko povejm, ka szam od nyi gornájdeno Centifolie-mazalo sztotin i sztotin lüdém preporácsala, steri szo mi vszi zahválni za nyó ino mo jo escse i dale preporácsala. Jezerna hvála záto od vszej od nyihove Centifolie-mazalo zvrácseni. Z pozdravlenyom Weishar Josefina cejszka-baba, Becs, IV. Favoriten-strasse, II. Stiege 3. „lch dien“ je napiszek toga poznánoga nünestemplna, steri Thierry A. apotekára balzsam próti malo ali nikaj nej vrejdnim drűgim delanyom pravdeno csuva. „Ich dien na pomócs trpécsemi národi“, sze gornájdavec tüdi i lehko hváli, ár je kincs familie pri betegi Thierry A. apotekára balzsam ino Centifolie mazalo, steri mocsno valánye je od doszta i vnozsino doktorov szpoznano ino gvüsno kak domácso apotheko vcsiníjo. Jezerno zahválni píszem poszvedocsi hasznovitoszt eti vrásztv; kniga od vszej eti sze na zselenye brezi sztroska odposle od angela-varüvácsa apoteke Thierry A.-a v Pregradi póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Vu iméni nyihove viszokószti Saha z Perzsie je dvorni apotekáros Feller Eugen V. Stubica, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja) szledécse szpoznano píszmo dobo: Jasz szam szrecsen nyim na znánye dati, da szo nyihova viszokószt Sah z Perzsie, vu szvojem gordrzsányi v Belgii nyihovo valáno vrásztvo Fellerov Elsa-Fluid nücali ino szo z nyim jáko zadovolni bilí. — Dvorni apotekár Feller szo perzsiánszko szuncseno- ino oroszlánszko-metálio ino szrebrno metálio spanyolszkoga erdécsega-krízsa dóbili. Fellerov ElsaFluid, kak i Fellerove Elsa-pilule sze nakincsene bilé z prvimi metáliami, zlátimi ino postenyá krízsami na vöposztavlenyáj v Párisi, Londoni, Berlini, Rími, Nizzi, Marseilli, ino doszta májo szpoznáni lísztov od doktorov ino vecs od 71000 zahválni píszem poszvedocsi tó, ka Fellerov Elsa-Fluid ino Fellerove Elsa-pilule pri nájvecsi vünesnyi ino znotresnyi betegaj csüdnovito pomágajo ino záto sze pred vsze drűga domácsa vrásztva morejo posztaviti. 12 mali ali 6 duplisni glázskov Fellerovoga Elsa-Fluida kosta 5 Korón. Csuvati sze moremo od zanapravlenyá ino naj sze zrendelűje ednáko od Feller Eugen V. apotekára, Stubica, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja.) Sto szvoje zdrávje gorzdrazsati scsé, naj bode pazlívi pri odebrányi szvoje vszakdanésnye hráne. Med etimi na prvom meszti sztojí ta práva-koloniálszka káva, ali stera je zsilic-, szercá- ino szalódca betézsnim jáko skodlíva. Za toga volo bi eto vszigdár szamo dobro napüscseno mogli piti. Za tak izvrsztno je szpoznána nase domovine szládna káva. Poznána Kathreiner firma k szvojoj poprejk razsirjenoj ino radoimajócsoj Kneippovoj-szládnoj kávi szamo te nájbogsi szlád nüca, steromi zvün etoga escse po ednom poszebnom deli táksi vöpovejdani práve-káve ték dá, ka eto szládno-kávo kak nájzsmájnejse zadomoscsenyé, zvün etoga kak jedíno meszto práve káve lehko preporácsamo. Ti nájprvejsi znánci szo preglednoli ino vöszprobali Kathreinerovo Kneipp-ovo szládnokávo, i izvrsztno porácsanye szo dáli od nyé. Náj na zádnye je XIII. Leo pápe poznáni dvora-doktor Lapponi etak píszao: „Vasa poznána glaszovitna Kathreiner-ova Kneipp-ova szládna-káva vsze one prejdnye lasztivnoszti láda, stere dobrojedci ino doktorje od zadomescsenyá coloniálszke- káve lehko zselejo. K coj denem, ka sze nücanye vase szládne káve pri nasz vszigdar bole razsirjáva.“ Bár bi vsze povszédi tó tak biló, i vszáka szkrbna vertinya bi na haszek szvoje familije to zdravo, dobroga téka Kathreinerovo kávo nücala dén za dnévom. Pri küpili je pa nej zadoszta szamo szládno-kávo prosziti, nego Kathreiner imé sze poszebno glaszno naj povej vö, ino pazko moremo meti na tó, ka sze nam szamo naj ta práva Kathreinerova Kneippovaszládna-káva v dolzaprejti právi paklínaj dá vö. Edno sztrasilo lüdsztva je on nevidócsi naprijáteo, steri sze vu nevidócsoj fórmi bacille na lüdsztvo vzeme ino szi med nyimi áldove beré. Tuberkolózis je ete, nájsztrasnejsi vszej betegov. Jáko znameniten je za toga volo on glász, ka sze je nájslo, vu engliskom vönasztávlanyi z zlátov metáliov ino postüványa-piszmom szpoznánim Halápi-ovom „Tuberin“-i edno tákse vrásztvo gornájdti, stero nej szamo ka vtisa, nego kaseo, krvnovöplüvanye, nocsno-svicanye vkrajszpravi, appetitus pobógsa, tejla zsmécso podigne. Nyegovoga hrklov-iztoplena mócs je kakti ober vszega. Naj szi záto vszáki zrendelűje eden máli glazs z nyega za 3 Koróne, ali ednoga velkoga za 5 Korón z jedíne prejdnye depó-e Apostolszke-apoteke v Budapesti, József-körút 64. Razréd 89., od kod do oni po posti na ednók odposzlani. Vsze vrásztva ino domácse nücanye, szamoszti, stere sze razglasne, sze dobíjo práve ino po fál cejni vu glaszovitnoj Elsa-Fluidafabriki dvornoga apotekára Feller Eugen V. Stubica, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja.) Brezi ka bi sze na vsze kraje vszefelé vrásztva zrendelüvala, je dobro, po málom sztroski vsze na ednók po nájfalejsoj cejni zrendelüvati pri Feller Eugen V. Stubica, 120. No. (Zagrabecska vármegyíja.) Vszák-denésnye postno odposílanye, záto vszigdár friska napravlenyá. Z mirovnov dűsnovesztjov lehko materam ino poprejk vszejm zsenszkam preporácsamo, naj te frisko ino gvüsno valajócsi Babymira-Créme apotekára Brodjovin H.-a nücajo, bógsi je on kak vszáki drűgi, mále decé poszipavajócsi práh, hitro pomore próti vövdárjenyi krászt kózse i gláve, stirdeszetnoszti, poszüsí gorzvoscseno, szpókano, zdrápano kózso, szlűzsi z nájbógsim tálom nóvo glatke kózse rászti, csi je ona vu vetri ino mokrócsi braszklava grátala. Babymira-Créme 5 skatúl odposle za 3 Koróne 20 fìllérov te delajócsi Brodjovin H. apotekár v Zágrebi, Zrinjski-plac 45. (Zagrabecska vármegyíja.) Cslovöcsemi Prijátelsztvi dúzsnoszt vcsinímo, gda gorizazovéma betezsno lűdsztvo i nyim Dr. Flesch E. L.-a győrszkoga patikárosa v nasem kalendáriumi sztojécse gihta vrásztva naznánye dávanye. Mi tüdi vörjema od toga, ka je tó nej kakse nikaj nej vrejdno csüda vrásztvo, liki kak nam notri pokázana vecs jezero zahválna-píszma kázsejo, dosztakrát vö szpoznano vrásztvo, stero zse doszta lejt trpécsemi csloveki nazáj dalo mócs i zsítek. Ne szpadnite vbojaznosztvo csi po drűgom mazali nücanya bolecsína do denésnyega dnéva nej vtísala. Napüsztite sze dale od reume i gihta mantrati, liki dente edno probo Dr. Flesch-a gihta vrásztvo ino ví te tüdi blagoszlávlali etoga vrásztva gori nájdajócs. Zvéksega v nasem kalendáriumi sztojécse naznánye dávanye kázse. Nazáj gornájdena szrecsa je nazáj gornájdeno zdrávje, záto kak nájbole lehko nasim p. cstevcom to nezapopadlívo, frisko ino jáko valáno vrásztvo Fellerov Elsa-Fluid, z steroga 1 tucat 5 Korón brezi sztroska kosta ino te hasznovito hváljene Fellerove Elsa-pilule, z steri 6 skatúl 4 Koróne kostajo, preporácsamo. Etivi obedvej vrásztvi sze od doktorov i betezsníkov vszigdár bole i bole hválijo ino nebi szmeli v niksoj hizsi faliti. Ár je doszta vrászt dnéva do dnéva pohváljeni, násim p. cstevcom dobro scsémo szpraviti z tem, csi je od zanapravlenyá varjemo ino vu vszem zavüpano preporácsamo sze obrnóti vu píszmi k Feller Eugen V. apotekári, Stubica. 120. No. (Zagrabecska vármegyíja.) Edno dobro domácse-vrásztvo. Med domácsimi vrásztvami, stere sze pri prehlajenyi i t. d. za bolecsínovtísanye ino dolpelajócsím notriribanyi nücajo, Dr. Richter-ove apoteke laboratoriumi v Prági delajócsi AnkerLiniment caps. comp. (Anker Pain-Expellera naprávlanye) na prvom meszti sztojí. Nyegova cejna je fál, K —.80, K 1.40, K 2.— po ednom glazsi; vszáki glazs je vu lejpo skatulo szpaküvani ino sze od „Richter“ firme ino od poznánoga erdécsega „Anker“-a lejko szpozna. Za naso deco to najbógse! Sto scsé, sto nescse na bozsicsne szvétke zlehka trejta zabavlanyá kűpiti, sto sze nad spilom, zabávlanyom szvoje decé veszeliti scsé, z recsjov sto szvojim lüblénim to nájbógse zselej, onomi Richter F. Ad. ino comp. firme král. dvora ino kamare posílavcov, Becs I. Operngasse 16. fíno naprávlenoga kouranta (Anker-Kamenozídani omárcsekov, Anker-Mosztóvzidni omárcsekov i t. d.) preglédanye preporácsamo. Tak bi vszáka mati ete kourant pred küpilom bozsicsni dárov pazlívo szkózprecsteti mogla, i ztejmi bole, ár sze ete kourant zóbszton ino brezi sztroska posle ino sze gósztokrát nej ta práva dela brezi „Anker“-a ponüdivajo. Kossuth Lajosa szin, Kossuth Ferenc v preminócsem leti prevecs betezsen bio t dúgi csasz je mogo v poszteli osztáti. Reuma beteg je mantrao nyega. Med doszta vrásztmi, stere té csasz nücao, szo nyemi nej valála nikaj. Naszlednye probo djao z ednim Székelyszkim domácsim vrásztvom i na hitroma sze odszlóbodo. Eto vrásztvo je dobro poznani Bícsjaspiritusz. Po tom je Kossuth Ferenc szan zrendelüvao pri delajócsem: Balázsovich Sándor patikárosi Szepsiszentgyörgy (v Erdélyszkom), i csüdivanye vadlüvao ober Bícsjaspiritusz vrásztva dobre pomócsi. Bícsjaspiritusz vszepovszédik, gde szo szamo na probo nücali onoga, zahválnoszt dobo. Bícsjaspiritusz je pri szaksen betégi na pomócs, záto náj nancs pri ednoj hizsi ne falí. Blizsánya orszácska szenya i proscsénya. V nasoj okroglíni. Alsó-Lendva (Lendava), jan. 25., v szred oposztni csetrtek, po riszálaj na drügi pondelek, jul. 28., aug. 28., okt. 28., pred Bozsícsom v csetrtek. Bagonya (Bogojina), máj. 19. szept. 4. Battyánd (Püconci), máj. 28., jul. 10., szept. 10., nov. 10. Battyánfalva (Rakicsan), márc. 26., pred riszálmi v tork, jul. 2., aug. 16., okt. 8. Bellatincz (Beltinci), jan. 20., febr. 24., ápr. 25., jun. 27., jul. 15., nov. 5. Csákány febr. 25., máj. 2., jun. 8., aug. 6., szept. 8 ino 29., nov. 25. Csáktornya (Csakovci), febr. 3., na velki pondejlek, jun. 30., aug. 3., okt. 13., nov. 25. Csendlak (Tisina), február 25., jun. 5., szept. 9. Cserencsócz (Cserencsovci), na dén Szv. Krizsa. Csesztreg, jan. 19., máj. 16., aug. 25., okt. 31. Deklezsin (Doklezsovje), jun. 18., aug. 21. Dobra (Neuhaus), na prvi pondelek po Szv. Stevan králi ino po Vszejszvétcaj. Dobronak (Dobrónik), po tejlovom v pondelek, jul. 25. Dráva-Vásárhely (Nedeliscse), márc. 10., jun. 15., po Angelszkoj nedeli v pondelek, dec. 13. Felső-Lendva (Grád), márc. 28., jun. 20., aug. 16., szept. 29., nov. 30. Felső-Szölnök (ZgornyiSzanik), jan. 1., máj. 1., jun. 1. Gyanafalva (Jennersdorf, Zsenávci), febr. 14., máj. 12., aug. 23., nov. 25. Hidegkut. (Cankava), po Cvetnoj- i Szv. Trojsztva-nedeli v pondelek, na dén Ruperta v szeptemberi, nov. 11. Hodos, márc. 10., jul. 5., aug. 19., okt. 4. Korong (Króg), máj. 4. Kottor (Kottoriba), márc. 9., jun. 27., szept. 30., nov. 30. po máj. 3-em v nedelo, po szept. Í5-om v nedelo. Körmend (Kermedin), febr. 2. márc. 12., ápr. 5., máj. 10., jun. 24., jul. 20., aug. 24., szept. 21., okt. 18., nov. 11., dec. 13. Kőszeg (Güns), na dén pred Cvetnov nedelov, na dén pred riszálmi, pred Jakabovom, po Egidiusa dnévi, pred Orsolov, i v pondejlek po 3. Advenszkoj nedeli. Kuzma, na dén Vnéboidenya G. Letenye (Letina), február 24., jun. 2., julius 29., aug. 25., okt. 6. Lenti (Lentiba), febr. 22., apr. 10., dec. 6. Mártonhely (Martyánczi), máj. 6., aug. 6., nov. 11. Mura-Szerdahely (Szerdiscse), máj. 1., jun. 2., aug. 19., okt. 26. Muraszombat (Szobota), pred Fasenkom v tork, dvá tjedna pred Vüzemszkim pondelkom, na on pondelek, za eden mejszec po Vüzemszkom pondelki, jun. 24., aug. 24., okt. 15., dec. 6. Nagy-Dolincz (Velki-Dolinci), jun. 16., dec. 6. Nagy-Kanizsa, febr. 2., pred Vüzmom, pred Riszálmi, pred aug. 15., pred. okt. 15., pred dec. 8. eden tjeden vszáki den. Német-Ujvár(Güssing),po dnévi Szvecsníce, na velki pondelek, po dnévi Tejlovoga, aug. 2., szept. 1., okt. 30., dec. 6. Őri-Szent-Péter, február 28., márc. 21., máj. 18., jun. 20., aug. 1., nov. 4. Pálmafa (Púzsovcí), na dén Margejte. Perlak, na Fasenk, po Riszálaj v tork, po Jakobovom v tork, na Mihalovo. Péterhegy (Gornyi Petróvci), jun. 4., julius 4., szept. 8., okt. 28. Rába-Szent-Márton, po Vüzmi na drügi pondelek, aug. 10. nov. 28. Rácz-Kanizsa (Raszkrs), po Vüzmi v szrejdo, máj. 16., Jun. 24. aug. 10. Strido (Strigova), márc. 19., julius 22., szeptember 30., decz. 4. Szt-Benedek, v pondelek pred Fasenkom, v pondejlek po posztni Kvatraj, na velki pondejlek, v pondejlek po jeszénszki Kvatraj, v pondejlek pred Bozsicsom. Szent-Gotthárd (Monoster), na vszáki pondejlek, márc. 20., ápr. 18., máj. 1., jun. 19., jul. 24., szept. 25., otk. 18., dec. 18. Szent-Györgyvölgye, febr. 19., április 12., junius 8., aug. 10. Szent-Ilona (Szv. Jeléna), máj. 22., szept. 22. Szent-Sebestyén (Szv. Sebescsán), na dén Szebescsána, na prvo nedelo po Vüzmi. Szombathely, pred fasenszkím torkom, pred Jürjavim, pred Tejlovom, pred Málov-mesov, pred Andrásovom vszáki tork i v szrejdo. Tótlak, (Szelo), v nedelo po Sznopnoj Maríji v nedelo po Miklosovom. Turnischa (Törniscse), csarnoga tjedna v csetrtek, po Vüzmi na drügi pondelek, pred Ríszálmi v csetrtek, na Antonovo, pred Velkovmesov v csetrtek, na dén po Máloj-Mesi, okt. 4. Zala-Egerszeg, febr. 14., po Cvetnoj nedeli ino po Jürjavom v pondelek, po Riszálaj v tork, jul. 22., szept. 9., okt. 28., nov. 30., dec. 28. Na Horvatszkom. Krapina, márc. 19., máj. 5. i 16., jun. 27., jul. 16., aug. 13., szept. 10. i 29., nov. 11., dec. 6. Légrád, na Gregor pápa dén, na Bartholomeusovo, aug. 24., na dén Lucíje. Ljubesica, jan. 17., febr. 27., na Józsefovo, po Vüzmi v tork, po Riszálaj na 5. dén, na dén Szprne-Maríje, jul. 15., aug. 6. i 24., szept. 21., nov. 30. Ludbreg, ápr. 30., jul. 16., szept. szept. 8., dec. 21. Toplice (póleg Varasdina), pred Matyasovim ino pred Józsefovim v pondelek, máj. 1. ino 15., v pondelek pred Cyrill i Methodom, v pondelek pred Zvísenyom Szv. Krízsa, v pondelek pred Martinom. Varasd (Varasdin), ápril. 24., jun. 24., jul. 25., nov. 5., dec. 21. Na Stajerszkom. Fehring, na Fasenszki pondelek, prvi tork po Laetári nedeli, v tork v krízsnom tjedni, dec. 21. Fridau (Ormozs), na velki pétek, máj. 25., na prvi pondelek po Jakobovom, szept. 21., nov. 11. Fürstenfeld, na 3. posztno nedelo, v pondelek po Rogáte, junius 24., aug. 28., v pondelek po Miklosovom. Luttenberg (Lótmerk), vszáki kváterni tork, v tork po Vűzmi. Pettau (Naptűj), ápr. 23., aug. 6., vszigdár tri dni po szpólom; nov. 25. Radkersburg (Radgona), 14 dni pred Fasenszkim pondelkom, v tork po prvoj nedeli po Riszálaj, na Lovrencovo, nov. 15. Vszigdár terpécsi „Plodjenyá-Kalendárium“ nájhasznovitejsi hizsni sztvári. To opüscavajócse Sztrasilo szvejta te nájnevarnejsi neprijáteo lüdsztva je te vlecsécsi Tuberkolózis. On szi brezi miloscse vzeme szvoje áldove vö zréda lüdsztva ino ide po póti szvojega opüscsávanya brezi gordrzsánya. Nevidlívo sze szprávi na nász, posle szvoje poszlance; kaseo, hrklánye, brez nevarno vidlívo razhlajenyé, influenzo i t. d. naprej vö ino niksi cslovik szi ne bi miszlo, ka szo eto poszlánci lűdi-zapravlajócsega tuberkulózisa. Pazimo sze záto, ne csákajrno, nego vszáki, kí vu kaseo, muklavoszt, hrkle, v brez-appetitus szpádne, koga tejlazsmécsa vszigdár bole vkrajjemlé, szi naj zrendelűje ino nüca vcsaszi te gvüsen ino frisko pomágajócsi Halápi-ov TUBERIN steri nej szamo ka polejsá, appetítus naprávi, locsenyé ino to nej zdravo szlaboszt zroküvajócse nocsno-svicanye vtisa, nego tüdi i zagvüsno zdravo vcsiní. Tó vrásztvo je po vecslejtnom szküsávanyi vküper posztávleno ino sze je po szvojem hasznovitom táli sze po cejlom szvejti razglászilo. Na engliskom vönasztávlanyi je zlátov metáljov ino postüványa-píszmom biló vöszpoznáno. Oni kí szo v tuberkolózusi ino v plücsnom betégi, prsznoj bolecsíni, hválijo vszi poprejk blagoszlávlajócse valánye Halápi-ovoga Tuberin-a ino vsze povszédi valá on z velkim haszkom próti prsza boleznoszti, kasli. konyszkomi-kasli, násecsi, asthmi (pri zsmetnom odihávanyi), hrklasztócsi, ínfluenzi, preszlajenyi ino toga prídenyi i t. d. vtisa i vkrajzeme krvíplüvanye, raztopí csüdnovito hrkle ino odtira to oszlableno mocsno-svicanye. Sto Halápi-ov Tuberin nüca, dobí dober appetitus, to blejdo líce de pá nazáj rózsnato, mócs dávajócsi szen sze nazájpoverné, friska krv sze csűti nazáj v vszej zsilaj tecsti, na krátci: znóva je nazáj cslovik. Eden za mustro glazs Halápi-ovoga Tuberin-a kosta 3 koróne, eden velki glazs 5 korón ino 3 glazsov sze odposle za 15 korón brezi sztroska, csi sze naprej notriposlejo pejnezi, ali po zavzétji delajócsega Halápi Fr.-a „APOSTOLA“ apotheka, BUDAPEST, József-körút, 64. Bazr. 89. Diamantje za glazsovino rezanje od 2 koróni vise Nr. 22. kosta 15 korón, steri vrezse nájmocsnesi zlejáni glazs tüdi. Imeniten diamant. Prva Ausztrianszka Glazsovinorezajocsega diamanta fabrika HÖNIGSFELD S. Becs III2. Löwengasse No. 8. Preporácsa póleg dobrosztojenja szvoje zse od 30 lejt máo v dobrom glászi sztojécse diamante. Vszáko formo, k szakoj róki prilicsno. Miní sztáre z nóvimi. Oglaszilo k senki. Kí dale odávajo, hvalej dobijo. Nro 3. kosta 4 koróne, za prószti glazs i okna. Nro 6. kosta 6 korón, za prószto i belgiszko glazsovino. Nro 19. kosta 10 korón, dober diamant, steri prószto i zlejáno glazsovino rezse. je gvüsno valáno vrásztvo próti konyszkomi-kasli, muklasztócsi, gúta- ino bronchial-katarrusi. Eden glazs kosta 1 Korona 40 fillérov. — Po notri poszláni 2 Koróni ga brezi sztroska odposle jedíni napravlács. Szpoznána nájbógsa ino nájbole vilána za gorodhra- nenye decé. ERDÉCSEGA-KRÍZSA BABY CRÉME 1 tubus K —∙70, 1 teglin K 1∙40 ZA POSZIPÁVANYE PRÁH 1 skat. „—∙70 ZSÁJFA 1 falat . . . . . „—∙70 Erdécsega-krízsa apoteka Budapest, Andrássy-út 84. Opomínanye. Pred küpilom, bestelanyom ino nájbole trzstvo hamicsíje, brezi valánya drűgi surrogátov ino glihanya moji szamo dobri, po právdi obrányeni preparátov. Póleg kastigeprávde §-a 23. ino 25-ga, je vszáki, steri nej z moje fabrike valon, tó je eden drűgi, kak moj právi, z zelénim nünestemplnom póleg právde obranyeni Thierry’ov Balzsam kak i drűgo naprávlanye mojega szamo právoga Centifolie-flastroma ino drűge moje naprávlanye proszi, kűpi, ma ino rávnics dalo odáva, sze póleg kastigeprávde brezi vszega sonanya na 4000 K pejnez ino do ednoga leta trpécse vóze kastiga ino 4000 K pejnez. Rávnics i tak prosnya, küpilo ino odaja od právde nej dopüscseni, z velkov hválov i krícsanyom oznanüvani, z drűgim iménom obdáni surrogátje, steri vsze zse szamo na kvár lüdsztva trzsiti scséjo. Szám csícszti Thierry’ov balzsam. Jedina ino edna fabrika i odposiljávanya meszto póleg právde dopüscsena i kre trzstva dopüscsena balzsama fabrika Allein echter Balsam aus der Schutzengel-Apotheke des A.Thierry in Pregrada bei Rohitsch-Sauerbrunn. Apothekára Thierry A. v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Ete balzsam sze lehko nüca znótra i od zvüna. — On je: 1. Edno nezapopadlívo dobro vrasztvo pri vszej betegaj plücs ino prszi, zlehcsi násec i vöplüvanye, bolécsi kaseo, ino zvracsi escse tüdi sztáre tákse boleznoszti. 2. Pomága jáko pri zvuzsgányi-sinyeka, zamuknyenoszti ino pri vszej betegaj sinyeki i t. d. 3. Odzsené vszako trésliko z koréna. 4. Zvrácsi na csísztoma vsze betege jéter, zsalodca ino drób, nájbole pa krcs v zsalódci kóliko i trganye v tejli. 5. Odtira bolecsíno ino zvrácsi zlatnico i hämorhoido. 6. Naprávi lehki sztolec, ino zcsíszti krv, dróba, vzeme hipochondrio ino melancholio i szprávi appetitus ino ceranye. 7. Prevecs dobro vrácsi zobno bolecsino pri vótli zobáj, vüsztnicprhnenye ino sze zobne i vüsztne bolecsine ino vtisa kucanye i szmrdécso szapo od vüszt i zsalódca. 8. Je dobro vrásztvo próti glísztam, próti etilepszili ali velkomi betegi. 9. Nüca sze od zvüna kak csüdnovito vrásztvo za vsze rane, nóve i sztáre, kraszte, otejk, mehércseke, lisáj, lécso, zazsgane rane, zmrzsnyene kotrige, szráp, sén ino vözmetávanyi krvi, gorszpókano kózso i t. d. ino vtisa gláve bolecsino, sümlenye, trganye, protin, vüh bolecsino i t. d. vsze eto za nücpíszmo, stero je k vszákomi glázski k coj djáno, na csiszto raztolmacsi. Je poprejk tak od znótra, kak od zvüna za nájbogse szpoznano domácse vrásztvo, stero je celó naturálszko, fal ino neskodlivo ino pri niksoj familiji, za intluenze, cholere ino drűgi zgrablivi betegov volo, kak prvo pomáganye, ne bi faliti szmelo. Edna jedina proba vecs navcsí ino pokázse, kak eto na glász dávanye. Právi ino csíszti je ete balzsam szamo te, csi je vszáki glázsek z poszrebranim kapszelnom zaprejti, ino csi jo vszáki glázsek z odzgoraj povejdanim zelénim stemplnom i za nücanye-popíszkom, steri rávno táksi stemplin má, notri poviti. Za toga volo vszigdár na dolpopíszani zeleni stemplin paziti trbej! Steri moj právi balzsam falicsno delajo, onoga pod mojim iménom trzsijo, naj bi z etaksim tálom lüdsztvo norili, szo od méne póleg právde, stera na eto delo gledócs sztoji, szigurnoj tozsbi podvrzseni ino kastigani. Gde sze moj právi balzsam ne trzsi, z one krajine sze balzsam zráven od méne naj dá prineszti ino atresz moj je: Angela-csuvára-Apotheka. Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Bohits szlatine-sztüdenca. Od falicsnoga sze lehko bránimo, csi ednáko zrendelűjemo z moje fabrike. Odposílanye sze szamo v moji patentérani poszebni-kisticaj zgodí z 12-imi málimi ali 6-imi dupliskimi glázski. Brezi vszega sztroska kosta na vszáko posto vu Ausztrii-vogrszkom országi 12 máli ali 6 dupliski gláskov za 5 koróne, v Boszniji ino v Hercegovini 12 máli ali 6 duplisni gláskov za 5 koróne 60 fillérov. — Menye od 12 máli ali 6 duplisni gláskov nemrem poszlati. Posilam csi sze pejnezi naprej k meni poslejo ali csi sze oni, gda pak pride, na posti doliplácsajo. Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohits szlatine-sztüdenca. Vsza eta vrásztva sze práva dobíjo od Angela-csuvára-Apotheke Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Pri rendelüvanyi 5 tucatov je cejna falejsa. Odávanye balzsamov z drűgimi stemplni ino eti delanje ino v pravdenom táli nej dopüscseni odánye z drűgimi ali nej z etim dopüscsenim Nünestemplnom sze póleg právde kastiga. Zrendelüványe, k steromi sze pejnezi naprejposle, bode pred ovim drűgim ino na ednók odposzlano. Mócs ino valánye právoga Centifolie-Flastroma (prvlé za csüdnoviti balzsam zváni). Z etim flastromom je edno 14 lejt sztaro csontnoprhnenye, stero je niscse nej mogao zvrácsiti, celó popunoma vözvrácseno, na novics pa edna 22 lejt sztara k raki szpodobna rana. Odzsené i vtisa krven gift. Vszáko bolezno operácio i szkoro escse i amputeranyc za nepotrejbno vcsiní. Právi Centifolie-cugflastrom, vö zróda velkoga valánya, edno z najteskejse ino escse tém sztarejsim bolecsinam csloveka tüdi pomagajócse vrásztvo, steromi póleg valanya ino za vtisanye bolecsin nega para kak pri bolezni sze pokázse, ino sztojí z nájvéksím szvojim tálom vu cocentráciji erdécse rózse „rosa centifolia“ bodócsem csüdnovitem naturalszkoga vrásztva-mócsi sztojí, zjedinyeno z drűgimi, rávno tó mócs imajócsemi dobro poznánimi vrásztvami. Právi Csüdnoviti-cugflastrom sze nüca: pri ranyeni ceckaj nadavajócsi zsenszki, csi sze vceckaj mlejko sztávi, csi oni za séna volo obtrdnejo, pri vszefelé sztári ranaj, za otecsene nogé, escse na csontno prhnócso; pri vdárjeni, szmeknyeni, sztreljeni, vrejzani ino zmuzsgyeni ranaj; za vöpotégnyene vszej sztranszki tálov z nasega tejla, kak: glazsojne ino leszeni szpíc, kaméncsekov, spríja, trnya i t. d.; pri vszákom otecsenyi, zrászti, lisáji, krasztaj, escse pri raki; pri csemérnom nohéti, otecsenoszti mehéraj, ranyeni nogáj, zazsgáni ranaj kaksestecs forme, pri zmrzsnyeni kotrigaj, gorszprászkanoszti kózse, sinyeka otecsenoszti, mozolaj, pri tecsáji vüh ino za kraszte pri deri i t. d. Centifolie-cugflastrom csi je sztarejsi, bole valá te za szvoje mócsi volo. Jáko je dobro, od etoga jodinoga právoga flastroma vszigdar domá pri hizsi meti. Menye od dvá tegelna nemremo odposzlati; odposzlánye sze lehko zgodí, csi sze naprejposlejo ali na posti dolplácsajo pejnezi. Kostata z postov, z píszmom i z paküvanyom vréd 2 tegelna 3 koróne 60 fillerov. Doszta zahválni píszem vszáki lehko dobí. Jedina fabrika: Angela-varüvácsa-apotheka THIERRY ADOLF vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Depo je v nájvecsi apothekaj. — Gde depód nega, naj sze od méne zrendelűje ino atresz píse sze: Na apotheko angela-varüvácsa A. Thierry v Pregradi póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Numeruv obranyenoga stemplna v Ausztrii- Vgrszkom országi je: 4524. Mirabile Pain-Expeller szamo z zvünyesnyim tálom za nüc. Csüdnovito dobro pomága, csi sze notrizribli próti protini, trganyi v kotrigaj, sztároj i vugibanszkoj reumi, hrbtnoj i krizsecovoj boleznoszti, oszlabnosztaj, vönesnyi preledjenyaj, zvinyenosztaj, v kotrig otecsenosztaj ino zvuzsgányaj i t. d. tak, kak zvünyesnya za mócs vrásztvo za vsze z velkoga dela i prigibanya zháhajócse odzgoraj povejdane bolecsine. Právi je szamo z napíszane stemplnom i z kapszelom dolzaprejti vö z fabrike. Menye od 2 gláska sze nemre odposzlati ino kostata na vszáko posto Ausztrie-Vogrszkoga országa ino Nemskoga drzsánya odposzleniva, pri naprej poszlani pejnezaj ali na posti vöplácsaníva 2 gláska 3 koróne 60 fillerov. Vsza eta vrásztva sze práva dobíjo od Angela-csuvára-apotheke Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Práva engliske kózse-branyena pomáda nema v szebi nikakse nevarne ali prepovejdane vrásztve pomore frisko ino dobro próti vszejm boleznoszti kózse, bráni nyó od vszáke pogibelnoszti vrejmena ino trákov szunca. Vkrajszprávi z csüdnovitim tálom vsze necsisztócse obráza ino tejla kózse, tak kak prepelicsasztócso, jéterne-krp, vimmerle i t. d. grbe ino pókanye kózse, osztre i erdécse roké gladke i cartaszte vcsiní ino dá po dúgom nücanyi obrázi mládo friskócso ino cartlaszto kózso, cejloj kózsi pa poprejk rózsnato i zdravo vövidenye. Vszáki vecsér, prvlé kak bi szpát sli, szi notri zribamo obraz ino on tao kózse, steroga za mladoga i lepsega scsémo vcsiniti, celó na ráhi zavijemo szi roké z rokajicami notri ino nihámo tak pomádo szkóz nócs szvoje delo opraviti. Vjütro sze z friskov, mrzlov vodóv ino z kaksov dobrov zsájfov (nájbógsa je moja Borax-zsájfa) dolizaperémo. Eden teglin práve engliske kózse-branyene pomáde ino edna Borax zsájfa kostata brezi vszega sztroska 4 koróne. Dobí sze szprávim engliskim obrnyenim receptum vréd vu Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Hämatinszke-Pastille (Kruglice) po právom francuskom recepti z csisztoga Liebig-szkoga meszávövzétja, zdrüzsene z chemiskimi tálimi, szo to nájbógse vrásztvo próti blejdnoszti, sziromaskócso v krvi ino z eti zhájajócsi betegov. Eta naprávijo nazaj zadoszta krvi v tejli ino napunijo ono. Pri vszakom znaményi sziromaskócse krvi ino blejdoszti, stera lehko po trűdnoszti ino kotrig szlaboszti, szrcá premocsnom bítji, zsmetnom odihávanyi, zsalódca gori nej delanyi, po zsalódcom krcsi, mámici, po prevecs velkoj bolecsine gláve i t. d. od toga betega vlovlenom betezsniki vcsaszi szpoznamo, naj ne zamüdímo sze te próti betegi nasztaviti ino zrendelüvati ete Hämatinszke-Pastille, stero szo jedino ino dobro valáno vrásztvo próti blejdnoszti ino sziromastva krvi. Ete Hämatinszke-Pasztille sze na vszáko rendelüvanye frisko naprávijo vu Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Edna skatula kosta brezi vszega sztroska 4 korón. Vszáka skatula more z podpiszkom narednika previdjena bidti. Zagorszki szirup za prszi. Edno jáko prijétno k szoj vzéti vrásztvo kak za sztarejse, tak za deco próti krcsi ino zadávajócsemi kasli, prsznomi ino plücsnomi katarrusi, slájmi, bolécsemi vömetanyi, prsznoj bolecsini, vtisávano ino oblehcseno vrásztvo pri vszej, escse i pri sztári boleznoszti prszi i plücs. — Eden cejli glazs kosta brezi vszega sztroska 3 koróne 30 fillerov. Vszáki glas more z kovine kapszl, z iménom moje firme notri vdárjeno imé meti. — Delani je ino odávani od Angela-csuvára-apotheke THIERRY ADOLF vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Práve engliske Cascara-Sagrada-krvcsisztécse-pilule. Edna skatüla 60 f-ov, 1 pakk z 6-timi kaastülami kosta brezi vszega sztroska 3 K 80 fill. Jáko jo preporácsam za bógsi sztolec, brezi vszo bolecsíne. Vszáka skatüla more z mojim podpiszkom „A. THIERRY“ pravidjena bidti. Gde niksega depota moji vrásztva nega, szo zrávna od méne zrendelüleje i moj atresz je: Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. ZA TANÁCS. Právi engliski obcsinszki za ték i za zsalódec práh od apothekára THIERRY A. v PREGRADI, póleg Rohitsch szlatine sztüdenca. Nájbógse domácse vrásztvo za zsalódec mocsno-posztavlanyé, za appetitus delanye, zsalódca gorzdelávanye, za tejla v mocsnom sztálisi drzsánye, ino próti vszemi sztávlanyi v nasem csrejvi, nájbole ga pa preporácsam próti velkoj szitoszti ino próti trdoj, masztnoj hráni i próti velkomi pili ali z eti szkájajócsi betégmi. — Z csiszti tüdi i krv ino prezsené naprávlanyé ali dale razpresztiranye vszej, od nej dobro delanoga zsalódca vöidócsi betegov. — Z etoga práha sze edna ali dvej kávinszkivi zslici vzemete oden frtáo vöre po vszákoj jesztvini z ednov kupicov vodé ali bógse jo dobrim vinom ino na tó sze escse edna kupica voda ali vino szpijé. — Edna kastula brezi vszega sztroska kosta 3 koróne. — Vszáka kastula more na znaménye pravicsnoszti z rókepodpíszkom napravlácsa „THIERRY ADOLF“-a previdjena bidti. Gde ne ga depód toga zvünrédno dobroga práha, naj szo zrendelüje ednáko ino sze atresz pise na A. THIERRY, angela-csuvára-apotheka v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Vsza eta vrásztrva sze práva dobíjo od Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Balzsam i centifolia mazalo Thierry A. apothekara, tó je dvoje nepreládano vrásztvo, nigdár sze ne pokvari celó kem sztarejse je, te vecs vredno posztáne: ne skódi nyemi zíma, nidti vrocsína, záto sze vu szakom csaszi lehko razposíla. Szkoro vszigdár pomócs dájo. Razmi sze, ka nigdár neszmi krivo, nikaj vrejdno brezi mócsi blágo, stero nori i je próti posztávi hváleno i preporácsano küpüvati, za stere sze szamo zaman penezi tá mecsejo, nego vszigdar eto dvoje szkusano, právo, fáhlo, neskodlívo, ino zagvüsnoga haszka zdravilo szi náj kűpi vszáki cslovik, stero bi pri vszákoj neszrecsi vszigdár krédi moglo bidti. Gde sze z onimi znaményami ne dobí kak szmo píszali, tam sze naj szamo zdráven priszlovi z etim naszlovom: Apotheka Thierry Adolfa k angela-csuvára v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca, Ausztria. Depó v Budapesti v apoteki Török. J. ino Egger D. Leo, J. Vértes Lugos. V právdi obranyeno: Vszáko kcojdelanye ino predelanye szo kastiga, nej znanye právde je nej vögúcsanye. Szodec: Ví szte obtozseni, ka szte szkoro vsze szvoje i zádnye pejneze brezi haszka na nikaj nej vrejdne ino brezi haszka vrásztva vözmetali, csi rávnics bi, kak i ovi drűgi znati mogli, ka je szamo Thierry-ov Balzsam ino Centifolie-flastrom te nájbógsi, nájhasznovitnejsi med vszejmi domácsimi vrásztvami, kak je tó od vnozsíno zahválni píszen poszvedocseno. Tozseni: Zsao mi je, ka szam sze dáo noriti ino szam celó nevaláne ino brezi vszega haszka meni preporácsane vrásztva ino falicsne balzsame küpüvao, stero sze zdaj zsalüjem. Szodec: Neznánye je póleg právde nikse vögúcsanye ali polescsánye nej. Zakaj szte szi nej te píszma od Thierry apothekára z Pregrada z vecsimi jezermi zahválnimi píszmami nej dáli prineszti, stere sze vszákomi, csi zselej, zóbszton odposlejo? Tozseni: Tó de mi je do szejmáo tüdi i celó nepoznáno biló. Szodec: V onom iméni, da ví zadomesztíte, ka szte do eti máo próti szvojemi ino vase familie zdrávji lagojega vcsínili, vasz zdaj gormentüjem. Tüdi i morete od széga máo od küpila ino nücanye vszefelé malovrejdni surrogátov ino flastromov sze odpovedati ino sze szamo na Thierry-ov balzsam ino centifolie flastromi drzsati, stere szo jedino gvüsne, hasznovite ino valána vrásztva. Vsze právde na zdrávje gledócs sze morejo od nász, kak nájbolo zdrzsati, ár nepoznánye ino zapüscsenyé nyí sze vszigdár i na hitroma kastiga ali po betégi, ali pa po szlaboszti nasi orgánov i tejla. Za pomócs trpécsemi národi ino za polescsánye bolecsín ino betegov nam szlűzsijo Thierry-ov balzsam íno centifolie flastrom, ino vam je nej szila duzse trpeti, csi ete fála vrásztve vszigdár pri hizsi ino pri szebi máte ino szploj nücate. Thierry-ov balzsam je edno zvünrédno vrásztvo próti kasli, katarrusi, prsznojbolecsíni, tuberkolózi, sinyeka vuzsgányi, zamuknyenoszti, bronchitiszi, plücsambetegi, jétra-trdnoszti, zsalódca-krcsi, kóliki, sztolca-nerédnoszti, nájbole próti influenzi i t. d. ino dá gvüsno pomócs. Kosta: 12 máli ali 6 duplisni glázskov ali eden jedini velki Poszeben-glazs z patenteranim zapiralom 5 K brezi sztroska. Thierry-ova Centifolie mazalo je Non plus ultra pri vszej rávnics kak stécs sztári ranaj, vuzsgánosztaj, ranyeni ceckaj, prszni-trdosztaj, lisáji, oteki, tecsenyi, ranyenosztaj, karbunkulusi, nóvoteki, meháraj krasztam pri deci i t. d. Ono omécsi ino vöpotégne z tejla vsze tá pridócse lücke tále, kak spríj, glazsojno, spice, pejszek i t. d. brezi bolecsíne, obráni, csi jo taki nücamo, szkoro vszigdár krvno necsisztócso ino za nepotrejbne vcsiní bolécse operácie. Dvá teglna, kostata 3 K 60 f. Píszma od jezerni zahválnoszt vszáki, csi zselej, brezi sztroska dobí odposzláne. Posílanye ali po naprej — ali po odzaja placsili po Thierry A. apothekári vu Pregradi, poleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Vsze eta vrásztva sze práva dobíjo od Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. To zdravo dejte je to nájvékse veszélje, nájdragsi kincs sztarisov; na zdrávje deteta szkrb meti je dúzsnoszt vszoj roditelov. Záto sze z poszebnim tálom szkrbnim materam preporácsa, za mále meszto drűgoga poszipávanya práha (Stuppa) to z nájfinejsi tálov vküpdjáni Babymira-Crème nücati. On vkraj szprávi na hitroma ino celo kózse-vömetanye, poszebno „stirdeszetnoszt“ poszüsí gorzribano i szpokano kózso, zvrácsi frisko od znoja gorzribano kózso. Preporácsa sze pri deci poszebno pod rokámi, na sinyeki, na gúti ino na vszej háklavi, mokrószti poszebno vödjánim tále tejla szkrbno mazati. On sze preporácsa tüdi i za odrascsene, nájbole zsenszkam za lepoto i csisztócso obráza, rók ino poszebno na nazájdoblenyé gladke kózse, csi je v zími gorszpókala ino braszklava grátala. Babymira-Crème csuva kózso od vsze zvünesnye skodlívoszti, naprávi jo cártaszto. To zványe „Babymira-Crème“ je póleg právde obranyeno. 5 skatul z nücanya napiszkom vréd sze dobí za 3 Koróne 20 fillérov ino 10 skatul za 5 Korón 80 fillérov brezi vszega sztroska pri jedínom delajócsem BRODJOVIN H. apotekári v ZÁGREBI, Zrinjski-plac, No. 45. Pod Delaware iménom ji je jáko doszta drűgeféle fajto dóbilo ino poszádilo, záto sze zrendelüvajócsi naj pázi. Za plót drota-napravlenyá. Drotani plóti sze tak jáko poveksávajo, ka escse i tam, gde szi deszke i late domá delajo, zse szkoro vsze povszédi ete nücajo za toga volo, ár póleg nyihovoga drzsánya i lepote szo tak fal, ka eden □-ni meter plotá komaj 40 — 50 kr.-ov kosta. Moja trsznogacepjá -sóla je 18 lejt sztojí gor ino je v cejlom országi prva po pravdenom-sztolci zamerkana firma. Vszáko szprotolejtje ino jeszén okóli 60 fajt nájglaszovitejsega vínszkoga- ino za jejsztvino grozdja rodécsega trsztnoga cepjá vu vecsi sztójezero falátov dávam po fál cejni za odajo. Moje odavajócse gorice szo 112 plügov velke, z toga je szamo z tim szvejtaglaszovitnim DELAWARE- trsztjom 40 plűgov, celó csíszte fajte. Tó je jedína fajta, stero cepiti, sprickati nej trbej. Jáko je rodécsi trszt eto. Brezi pokrívanya nájosztrejso zímo presztojí i tak je ráni, ka ga v nájhladnejsi krajínaj na szedi szeptembra doli moro brati, ár sze ovacsi zgrba, nyegovo víno je pa med vszejmi to nájszladkejse i nájmocsnejse. Stampani velki napiszek, z nyegovoga roda kejpom, kak i v mojoj sóli bodócsi 60 fajt drűgi plemeniti trsztjov ino za plót valón drotani naprávlany velki, z kejpami kourant zóbszton poslem vszákomi v vszákom leti, steri píse meni. NAGY GÁBOR trsztja velki-póvavec, NAGYKÁGYA. Szküsávanya moja, stera szam szi v vecs lejtnom mojem deli v becski, nemski ino belgiumszki apotekaj szpravo, szo me na tó genola, ka naj po dr. Kvapil vrácsnika píszmi vküpposztávlene Karpatszke za zdrávje pilule (Malacke pilule) dám vö, stero szo próti sztolca sztávlenyi, szlín delanyi, brezapetítusi, zsalódca bolecsínaj, gornapnyenoszti, omedlevanyi, glávnoj bolecsíni, premenlívoj trésliki, zlátanci, kózse vövdárjenyáj, koliki ino jéternom trplenyi z nájbógsim haszkom sze lehko nücajo. Prednye meszto razposíljanya je: Friedrich János apotekár Malaczka, pozsonym. Szkladiscse je v Budapesti: pri Török József apothekára, Király-utca 12. Edna skatula kosta 21 kr., eden zvézek z 6-imi skatulami 1 frt 05 kr. Csi sze k pilul cejni 20 kr. k coj dene, te sze one po cejloj monarchii kama stécs brez vszega drűgoga sztroska razposlejo. Védjegy. !Opomínanyž Szamo szo te isztinszke, csi je vszáko za nüc vcsenyé z etim obrambe-znaményom previdjeno, ino csi sze na vszáke kastule pokrivali napravleníka cejli prídavek lehko vídi. Vsze drűge pilule kak nej práve, sze naj nazáj dájo. Nezracsúnano szpoznani- i zahválni píszem, z med sterimi nisterne eti naprejdám: Postüváni G. Apotekár! Da szam jasz zse eden zvézek nyihovi Karpatszki za zdrávje pilul prineszti dáo ino szam nyé za dobre szpoznao, morem nyim na nyih sze kak nájbole zahváliti ino nyim z ednim na znánye dám, da szam nyé jasz zse vnógim betézsnim preporócso ino pri vszákom szo sze one za hasznovito pomágane szpoznale. Naj mi escse 3 zvézke z nyihovi Karpatszki za zdrávje pilul poslejo po zavzétji. Z pozdravlenyom 1906. márc. 1. Schärer Valentin Vért v Szlaviczi, 1. Posta Kolomea, (Galiczia). Postüvani G. apothekár Friedrich János v Malaczki. Da szam zse dugo v zsalódca bolecsíni ino trdom sztolci trpo ino vecs vrásztva probao, nego zahmán, te szam nyihove za zdrávje pilule zrendelüvao. Nyihova pomócs je tüdi i nej vöosztála. Nyihove pilule isztina pomali pomágajo, nego jáko dobro. Záto ji proszim, naj mi pá 2 zvézka z eti pilul poslejo. Z pozdravlenyom Levicki János poste-kolár Lemberg, Janoven gasse No. 66. Plemeniti G. apotekár Friedrich János v Malaczki. Proszim ji prijazno za hitro odposlenyé pét zvézkov zdrávja pilul. Jasz szam nisterne od ednoga mojega poznánca za probo dóbo ino te szam nyihovo csüdno pomócs várao, za toga volo ji proszim naj mi kak nájprvlé zgoraj zrendelüvane zvézke odposlejo. Z pozdravlenyom Dzik János kozsár v Trzynietzi (izhodna Slézia). Plemeniti G. apotekár! Proszim ji na odposilanye stiraj zvézkov nyihovi Karpatszki zdrávja pilul, one szo mojoj familii za jáko velki haszek ino sze vszákomi lehko kak nájbógse vrásztvo preporácsajo. Z pozdravlenyom Cormons, 1906. II/22. Caisuti János k. c. prvi-postamester. Postüváni Goszpód! Od mojega ocso, kí szo v Cormonsi prvi-postamester szam zvedo, ka oni csüdnovite za zdrávje pilule májo, stere krv csísztijo ino sze vu szákom táli lehko preporácsajo. Proszim jih na odposzlánye dvóji zvézkov z nyí po zavzétji ino jasz bom one med mojimi tivárisami tüdi i dale preporácsao. Z pozdravlenyom 1905. okt. 4. Caisuti Alfréd telegrafist szeverne-zseleznice Olmütz, Neu-Hodilein 178. II. Stock. G. apotekár Friedrich J. v Malacki. Proszim nyih, naj mi kak nájprvlé odposlejo za 10 korón nyihove tak hasznovite Malacke-rasztlinszke pilule. Z pozdravlenyom 1906. január 19. Zsena Belleberg őrnagy-a Becs, III. Haupstrasse 86. No. Plemeniti G. Friedrich János apotekár v Malaczki. Proszim nyih za odposzlanyá z nyihovi izvrsztni Karpatszki za zdrávje pilul za 5 korón po zavzétji. Z pozdravlenyom Beszterczebánya, 1905. április 9-toga. Hüttner Ida. G. Friedrich Jánosi v Malaczki. Proszim nyih po zavzétji dvá zvézka z Karpatszki-pilul poszlati. Z ednim tüdi i zamerkan, da one jáko mojemi betegi pomágajo ino da one jasz vszákomi z nájbógsim tálom lehko preporácsam. Kolomea, 1905. dec. 12. Z pozdravlenyom Bochner Lippa. Obrambe-znaménye: „Anker“ Liniment. Capsici comp. je „ANKER-PAIN-EXPELLER“-a naprávlanye z Richterove apoteke v Prági. Eto na dosztaféle tálov vöszprobano ino zavüpajócse domácse vrásztvo sze escse itak z nájbógsim tálom nüca pri dolpelajócsem ino vkrajodtirajócsem, kak i boleznivtisajócsem notriribanyi. Poszebno sze onim preporácsa, steri sze doszta vünejdrzsíjo, gósztomi podmenbi vrejmena i záto tüdi i z lehka prehlajenyi szo vödjáni, t. k. vertovje, logárje, vadaszje, polodelavci, ríbicsje, bányaszje, okóli hodecsi, pótnicje i t. d. Anker Linim. caps. comp.-a („Anker Pain-Expeller“-a naprávlanya) velka lehkóta v tom sztojí, ka je fál, K —.80, K 1.40 ino K 2.— po ednom glazsi, záto ga vszáki z lehka lehko kűpi ino niscse sze naj ne müdí onoga pri prehlajenyi, reumi, gihti, krizseca-bolecsíni, pojasza-boleznoszti i. t. d. nücati hapiti. Zgoraj popíszano domácse vrásztvo sze po nájszkrbnejsem nácsini dela v odszpodi popíszane apoteke laboratoriumi; vszáki glazs je odszpodi ino odzgora z erdécsim Ankerom dolzadelano skatulo szprávleni, na stero pri küpili pazimo ino nikse drűgo-delanye ne vzemimo gor! V odprejti glázskaj Richter-ov Anker Linim. ne príde na odajo. Csi sze Richter-ovo právo vrásztvo od nász vu pravdenom táli notrizamerkanim obrambe-znaményom „Ankerom“ domá ne bi mogli dobiti, te sze obrnimo: k Török József apoteki, Budapest Király-u. 12. ino Andrássy-u. 29. ali ednáko: v Dr. Richter-a apoteko k „zlátomi oroszlán“-i, v Prági. Elisabethstrass. 5. neu. Vszakdanésnye razposílanye. Pri glaszovitni Richter-ovi Anker Kamenozídani-omárcsekov ino Anker Mosztóvzídani-omárcsekov küpili, steri sze za K —.75, K 1.50, K 3.— ino vise lehko dobíjo, na „Anker“ znaménye pazimo ino vszáki omárcsek brezi toga znaménya sze naj nazáj dá, kak nej právi. Z kejpami kourant na zselenye zóbszton ino brezi sztroska. Kí muzsiko rad má, naj proszi kourant od glaszovitni Imp. muzsikáliski skéri ino za gúcsatimasínov tüdi. Richter F. Ad. i Comp. kral. dvora i kamare posilavci BECS, I. Operngasse 16.