Januš Golec: mlium$& peifa (Nadaljevanje) Med sv. daritvijo so se postavili vižarji z domačimi napevi Marijinih pesmi tako blagodoneče, da so Ijudje jokali, kakor bi jim opihaval duše najbolj ganljivo govoreči pridigar. Izredno prisrčno pobožnost med službo božjo so prekinjale poleg stoka radi gneče in joka radi petja kletvice: »Da bi ga vrag! Ura mi ja ukradena!« Iz dmgega kota je prileteia: »Gromska strela, ob denar sem!« Tretji je tarnal pri Marijinem tronu: »Žep mi js preresal!« Glasne kletvine in. klici navolje od vseh strani so bili priča, da izrabljajo pobožnost petja in gnečo žeparji. Žepne tatvine na romarskih potih niso nič kaj novega. Radi tega se nmožica romarjev niti zmenila ni za glasna oznanila tatvin. Petje moškega zbora je nekako udušilo, potlačilo in premagalo proti sredi maše že precej burno nevoljo okradenih. Peti rani službi božji je sledilo več tihih sv. maš, pri katerih so prepevali navadni pevci in ni bilo več slišati, da bi bil kateri preklinja! žepne tatove. Višek žeparske drznosti Za pozno sv. mašo so romarji pozabili na žeparje, dasi je olajšala ziutraj ta nadioga marsikoga za žepno uro ali denar, s katerim je bil tedaj vsak še precej založen. Nevarncst okradenja v hudi giieči je daleč nadvladovala prisrčnost domače Marijine pesmi, katera je bila zasigurana pri celem poznem sv. opravilu. Ljudje so se drenjali v cerkev pred deseto uro, da bi čuli, uživali ter se divili glasu moških pevcev, o katerih je vse govorilo. Pred deseto sv. mašo je bila pridiga. Na prižnico se je preril komaj in komaj z mežnarjevo potnočjo rajni g. Rudolf Raktelj, župnik na Bizeljskein. Gospod je bil pravi orjak po telesu in je obvladal s svojim gromovitim, a prikupljivira glasom tudi svetogorsko še tako nabito polno cerkov. Pridigar je prebral pred evangelijem in pridigo oznanilo, kateremu je dodjal svarilo, naj drži vsak romar z roko uro in mošnjo, da ne bo okraden, ker je pomešana med prave ter pobožne vernike dobro organizirana banda najbolj drsnih tatov. Ko je prečital g. biseljski berilo in evangelij, je segel v žep po uro, da bi ne raztegnil preveč na dolgo svojega govora. Pretipal je vse žepe na telovniku — ure ni bilo v nobenem! Pri ponovnem otipanju je ugotovil, da mu je izmaknil tat pri tiščanju na prižnico uro in verižico in mu je še prerezal zadaj hlačni žep, iz katerega je pofatil denarnico z drobižem. G. Raktelj je bil kratek z nagovorom in je komaj čakal, da je poslal po pritiščanju v žagred cerkovnika po orožnika. Stražmojster se ni mogel načuditi žeparski drznosti, ki je prekoračila vse meje s tem, da se je lotil tat pridigarja na poti iz žagreda na prižnico. Pustil je poklicati izpred cerkve še enega žandarja. Oba sta se pretiščala do sredine cerkve. S svojo vidno navzočnostjo sta nameravala preplašiti žeparje in vliti romarjem zaupanje v čuječnost oka postave. Po opisani vamostni odredbi je pričela asistirana sv. maša. S kora je zadonela pred glavni oltar in od tam po celi cerkvi blagoslovna pesem, ki je zazibala romarje v blaženost in je koj pozabil vsak na pridigarjevo opozorilo, naj drži roko na žep, v katerem sta ura in denar. Koj po odpetem blagoslovu in med kratkim odmorom do pričetka sv. maše so že leteli \z vseh ko tov, od trona, kjer sta stala ter stražila žandarja, od vhodov in od stranskih oltarjev ter s hodnikov ob stranskih ladjah glasna opozorila in kriki kot ogorčeni znanilci kraje na svetem mestu. Pevci so prepevali najlepše, najbolj vzpodbudne ter v srce segajoče Marijine pesmi; na stotine romarjev je bilo razkačenih, ker je bila cerkev preprežena z uzmoviči, kateri so izmikali v očiten posmeh žandarjev v mnogo večjem obsegu nego pri ranem sv. opravilu. Pred zadnjim blagoslovom sta pobegnila iz svetišča orožriika. Stražmojstru je prerezal tat žep na bluzi in mu je sunil cigaretno dozo, ker drugega ni imel pri sebi. Njegovemu tovarišu je preparal nekdo z nožem pas, za katerega je imel pritrjeno sabljo. Žandar je bil v stiski ob bridki meč, ko se je prerival od stražnega mesta proti zakristiji. Med darovanjem krog Marijinega prestola ali trona na sredi cerkve je dosegla drznost neodkrite tatinske diiižbe tak višek, da so se ljudje rajši odrekli uživanju še tako ljubkih pesmi in je gledal vsak neokraden, da se je preril ter presuval ven iz hrama božjega pred csrkev in po bregu ter stopnicah navzdol do mežnarije. Pri takem obsegu žepne tatvine ni bil prijet niti eden drznež, kljub temu, da sta bila na straži in preži dva orožnika v cerkvi in dva zunaj! Stražmojstra s prerezanim žepom in njegovega tovariša brez sablje je bilo tako sram, da bi bila najrajši pobegnila v Št. Peter, če bi ju ne bila zadržala na službenem mestu dolžnost. Osumljeni pe-vcl Pri obŁdu v cerkveni hiši je ugibala na Male Maše 1. 1918. zbrana duhovščina, od kod za božjo voljo se je nateplo toliko najspretnejših uzmovičev, kakor jih' ni pomnil na Sv. Gorah najstarejši ključar. G. bizeljski je posrebal ves togoten juho, zmetal v sebe nekaj mesa ter prikuhe in zavpil med ugibajoče: »Kateri izmed vas pozna današnje čarobne pevce?« »Nobeden!« »Na dlani leži, da so bill popevači nekod od madžarske meje ter žeparji v zvezi. Vse je bilo zamaknjeno v pesem in dobro organizirani tatovi so imeli lahek posel.« Z ravnokar izrečenim osumljenjem so se strinjali vsi. Koj hitro je bil pozvan stražmojster in mu je bila zaupana domneva bizeljskega detektiva z opozorilom, naj opazuje vižarje in njih procesijo. Orožnild so osvojili sicer drzno, a vendar precej verjetno domnevo ter so se podali na delo. Že prva pozvedovanja so dognala, da je bil pevski zbor pri mežnarju, kjer so imeli shranjene nahrbtnike. Eo so se pokrepčali od petja zažejani z vinom, so vzeli prtljago in rekli, da gredo nekam v hosto, kjer bodo pojužinali, kar so prinesli s seboj. Svetog<ireki gozdovi so obširni, segajo v globoke grabe in na vse strani hriba. Za pogon po hostah bi bilo treba cele čete orožnikov in kaj naj opravi četvorica! Stražmojster je opustil misel na stikanje po šuinah v prepričanju, da se bodo pevci sigumo zglasili popoldne a)|i vsaj proti večeru v Št. Petru. (Konec prihodnjiiS)