^ PiHtturitòha,
BORBA
„Svoia življenja damo, Trsia in Gorice pa nikomur nikdar/*
Iz spomenice, ki so jo poslali Postojnčani Mednarodni komisiji.
Leto II. — Štev. G
Ajdovščina, sobota IG. februarja 194G
Cena 3.— lire
NAŠE LJUDSTVO GOVOR!:
»Na Primorskem smo mi gospodar«
To je namreč klic antifašističnih slovenskih in italijanskih množic v Julijski Krajini, ki v tisočglavih trumah zahtevajo na vseljudskih taborih
svoje pravice in upoštevanje krvave samoodločbe
V	preteklem tednu so se spet vršili mogočni množični ljudski tabori
‘	Po Primorski. Brez nadaljnjega je to
i	dokaz, da ljudstvo samo čuti, da v
tem trenutku ne sme biti kraja na Primorskem, ki bi ne spregovoril, da | De sme biti niti enega poštenjaka, ki De bi z vsemi množicami vred dvignil vseljudskega klica Primorske: »Tukaj •i )e Jugoslavija! Proč z izdajalci, proč 1 izdajalskimi poskusi vsiliti Primor-j ski nov fašizem pod krinko »avto-i Domne Julijske Krajine«!
V	četrtek, 7. februarja, je nad se-demtisočglava množica spregovorila v Idriji. Ljudje iz bližnjih in daljnih
i Vasi so se zgrnili v Idrijo in do zad-Djega kotička napolnili prostorni Trg Diaršala Tita. Nekaj takega Idrija še Di videla. Nad mogočne zastave in transparente se je dvignila ogromna dravska zastava, katero so nosili tri-rudarji. Prelep je bil tudi pogled Da dve ogromni rdeči zvezdi, v ka-j®ri sta bili vdelani sliki tov. Tita t® Stalina.
Ogromno množico naših rudarjev, tovarniških delavcev, gozdnih delav-cev, žena, kmetov in mladine je nagovorila članica Okrajnega odbora SlAU, ki je v nekaj besedah nagla-
sila pomen ljudskih taborov za našo Primorsko v času, ko bije naše ljudstvo najneizprosnejšo borbo za priključitev Julijske Krajine k Jugoslaviji. Za njo je naglasil tov. Ivan Regent predvsem pomen ljudske vstaje na Primorskem in herojske domovinske borbe primorskega ljudstva, ki se danes preliva v nepopustljivo zahtevo: »Hočemo k bratom, s katerimi smo se skupno borili, hočemo v Titovo Jugloslavijo, ker smo se za to že s krvjo odločili!«
Množica je z odobravanjem pozdravila besede tov. Regenta in z dolgotrajnim vzklikanjem še potrdila njegova izvajanja: »S Titom na pravične meje! Grobovi naših junakov so mejniki naše domovine! Hočemo Titovo Jugoslavijo! Proč z in-tervencionalistično prakso, proč z avtonomijo Julijske Krajine, proč z vsem, kar je protiljudskega!«
Potem je spregovoril zastopnik idrijskih rudarjev, ki je predvsem naglasil: »Dovolj je trpljenja in izkoriščanja delovnega ljudstva, dovolj je izkoriščanja čoveka po človeku. Dovolj je izdajanja interesov delovnih množic. S preteklostjo smo prekinili in v borbi za uničenje sovražnikov
Vilovlje in Užiče so nam vzgled
Naše ljudstvo je danes bolj strnjeno kakor "kdaj koli; slednji nu Pnirnorskem se namreč dobro zavedi da prav ta košček jugoslovanske zemlje bije dvojno borbo. Primorska namreč bije boj za to, da si zagotovi jutrišnji kruh, bije ekonomsko borbo P°d najtežjimi gospodarskimi pogoji Povojne dobe, na drugi strani pa mo-ru biti še osnovni boj za to, da očuva Svoji zemlji težko priborjene pravi-ce in da jo zavaruje pred sovražniki Mudstva v svetu in pred italijanskim Imperializmom, ki skuša kupčevati z našo domovino. In v tej dvojni bor-bi so nas zatekle prve predpriprave na spomladansko setev. Naše delav-n° ljudstvo, ki dnevno premaguje težave in vlaga vse svoje sile v delo za obnovo, za zbris sledov fašistii-Uega ropanja, prav tako neustrašeno Postavlja pred se pomladansko setev. Jasen dokaz za to nam je zbor volivcev iz vasi Vitovlje in Užice. Na tem zboru je ljudstvo postavilo na dnevni red kot osnovno vprašanje ljudsko samopomoč pri spomladan-obdelavi zemlje. Poglejmo si sklep tega zbora:
»Vaščani Vitovelj in Užic smo na kupnem zborovanju sklenili odstopiti 45 glav vprežne živine za tri dni °nim vasem v hribih, ki so bile naj-belj prizadete v domovinski borbi. Prebivalci teh dveh vasi se dobro zajedamo, da mora bili obdelana zad-uja krpica naše zemlje. Dobro pa tudi jemo, da v gorskih vaseh ni okupa-t°r požgal samo domov, ampak da je uničil in poropal tudi orodje in ži-j'ino in da danes ti ljudje nimajo s tim obdelovali svoje grude. Zalo smo sklenili vaščani iz Vitovelj in Užic, da pošljemo omenjeno pomoč v času spomladanskega dela na polju v te Prizadete kraje.
Fsi moramo vedeti, da bomo s tem, ko bomo obdelali poslednji ko-Mek naše zemlje, zagotovili najnuj-uejše potrebe delavnemu ljudstvu, zato pozivamo vaščani Vitovelj in Užic vse kmete, vse kmečko ljudstvo, da sledi našemu prvemu vzgledu. Omogočimo, da bo zadihala in rodila tudi zemlja, ki je že dve ali celo tri teta ni rezal plug, ker'ga ni bilo. Zagotovimo tudi tistim, katerim je fašizem vse uničil in poropal, da bodo lahko živeli, omogočimo delavcu dnevno hrano.
Prav tako odstopamo prebivalci Iz Ozeljana, Vitovelj in Užic več živilskih nakaznic za prebivalstvo Ko-kru. Vitovljčani in Užičani smo zbrali
že 43 živilskih nakaznic in jih oddali.«
Tako pojmuje naše ljudstvo ljudsko samopomoč. To je seveda prvi klic, prvi znak, vznikel iz ljudstva samega, ki pa bo v setveni kampanji dobil polnega odziva. Samo vsesplošna mobilizacija vseh ljudskih sil, tako delavnih, kot materialnih nam more biti jamstvo za popolnoma uspelo pomladansko setev. Seveda ne nastopa pod pojmom ljudske samopomoči samo vprašanje pomoči v ■delovni sili, ampak tudi vprašanje semen, to je organiziranega zbiranja semenskega previška, na podlagi či-sar je mogoče zagotoviti tudi tistim krajem, kjer so kašče popolnoma prazne, da bodo lahko posejali in posadili zemljo. Jasno je, da letos še ne more Primorska zadihati v enotnem setvenem načrtu z ostalimi predeli naše Jugoslavije, zato pa mora zbrati vso svojo polno življenjsko sposobnost, sposobnost, ki bo dostojna življenjske sile, katero je prav naše delovno ljudstvo v tako edinstveni meri pokazalo v času domovinske vojne. Prav zavest naše trde borbe nas druži, nas druži neporušno in tako tesno, da danes zavestno delata delavec in kmet drug za drugega, nas druži tako, da prihaja klic ljudske samopomoči iz samih ljudskih vrst. Poleg tega nas zavest naše trde borbe uči, da moramo drug drugemu pomagati in v tem spoznavamo, da je naše delo uspešnejše, če se ga lotimo načrtno in da ni težav, katerih ne bi premagali, če se lotimo delati skupno.
Klic prebivalcev Vitovelj in Užic inora dobiti odziva v vsaki vasi. V nadaljnjih dneh naj vaščani na zborih volivcev tekmujejo v tem, katera vas bo dosegla ali presegla prej omenjeni vasi. Zbor volivcev, ki ne bi načel vprašanja ljudske samopomoči v zvezi z razpravljanjem o spomladanski setvi je neživljenjski, je ne-Ijudski, je tuj primorski zetnlji. Vsak, kdor ima plug, vola ali konja, kdor ima brane in motiko, kdor ima semenski previšek, mora takoj pomisliti na kraje v grgarskem, cerkljanskem in tolminskem okraju, kjer lega manjka, kjer je treba nujno pomoči.
To se pravi, za spomladansko setev moramo vložiti vse naše delovne sile, zavedajoč se v celoti, da ne gre tu samo za mojo ali tvojo njivo, ampak da gre za to, da bo obdelana nsa primorska zemlja.
delovnega ljudstva smo nemalo žrtvovali. Vsi rudarji v vrstah delovnih množic Primorske zato zahtevamo priključitev Julijske Kfajine k FLRJ.« Zatem je še spregovoril-zastopnik poštene, ljudstvu zveste primorske duhovščine in končno $e partizanska mamica ter zastopnik 'delavskih sindikatov. Tudi vsi ti govorniki so poudarili, da je danes najvišja dolžnost primorskega ljudstva, da v strnjenih in budnih vrstah čuva pridobitve domovinske vojne ter tako izvojuje dokončno zmago našega ljudstva v borbi za uničenje protiljudskih škodljivcev, v borbi za ljudsko oblast, v borbi za priključitev Primorske k materi Jugoslaviji. Na koncu zborovanja so bile odposlane spomenice tov. Edvardu Kardelju, Mednarodni komisiji in Glavnemu odboru Združenih narodov.
Zatem se je razvila po Idriji nepozabna povorka, v kateri je toliko tisoč ljudi ponavljajoče vzklikalo: »S Titom v Trst, s Titom na naše pravične meje.« Manifestanti so vzklikali tudi vodji jugoslovanske delegacije na posvetovanjih v Londonu tovarišu Edvardu Kardelju in predvsem nepozaben je bil klic starega rudarja: »Samo ljudje, ki so se z nami skupaj borili, katerim je naše ljudstvo dalo zaupnico, samo ti ljudje poznajo našo zahtevo in samo ti ljudje jo lahko nesebično tolmačijo svetu.« Prav tako prisrčen je bil klic mladinke iz Vojskega: »Tov. Kardelj,, povej v svetu, da te pošilja kot zastopnika primorsko ljudstvo!« In nenehoma je množica navdušeno vzklikala: »Tito — Kardelji Tukaj je Jugoslavija!« In ko se je začel sprevod razhajati, se ni polegla razgibanost množice, tako da je iz vseh strani donela pesem: »Dokler tu so brigade, kdo nam zemljo ukrade«; z druge strani pa silni protestni vzkliki:	»Nočemo avtonomije! Na
Primorsko nikdar več fašistov! Izdajalce pred ljudska sodišča! Razbijmo De Gasperijeve imperialistične namene« itd. Morje ljudi je rodilo morje klicev in zahtev, toda vse to se je zbiralo v eno samo vseljudsko zahtevo: »Tukaj je Jugoslavija!«
V nedeljo pa je bil vseljudski tabor v Postojni. Že nekaj dni poprej je, lahko rečemo, Postojna kar ozelenela; vse hiše so bile okrašene z zelenjem in zastavami, ob cestah so se dvignili mogočni mlaji in preko cest nepozabni transparenti. Od povsod je žarela zahteva: »Hočemo k Jugoslaviji!«
Že v zgodnjih jutranjih urah so se po vseh cestah, ki vodijo v Postojno, vile dolge povorke ljudi in okrog 10. ure dopoldne se je razvila v Postojno
najlepša povorka, kar jih je sploh Postojna kdaj videla. Na čelu povorke se je pomikalo 110 okrašenih voz, 3 avtomobili, ki so bili spremenjeni, lahko rečemo, v smrekov gaj in okrašeni z zastavami ter polni transparentov, kateri so odražali zahteve in voljo zborovalcev. Med vzklikanjem množice so se prijetno mešali glasovi harmonik, zvoki naših partizanskih pesmi in povzetek vseh je bi! spet: »Na Primorskem smo mi gospodar.«
Osrednji postojnski trg Miroslava Vilharja je bil kar pretesen za vso množico, ki se je zgrnila pod okusno okrašeno dvorano. Najprej je spregovoril zastopnik Glavnega odbora SIAU in med drugim dejal: »Za kaj se je odločilo ljudstvo postojnskega okraja?« Nad desettisočglava množica je enoglasno vzkliknila: »Za Jugoslavijo, za Tita! Živel Tito, živel Kardelj/ Tujega nočemo — svojega ne damo! Smrt ostankom fašizma! Borili se bomo do konca, do njihovega uničenja proti škodljivcem ljudstva!« Za tem je spregovorila partizanska mati, ki je med drugim dejala: »Vsi naši dragi sinovi, očetje, hčere in matere, ki so padli, so dali svoja življenja za to, da mi živimo. Zato v imenu vseh teh prisegamo, da ne nehamo prej, dokler nam ne bo to življenje v celoti zajamčeno, dokler ne bomo priključeni vsi Primorci s Trstom, Gorico in Slovensko Benečijo k FLRJ!« Kakor da je njen klic našel mogočnega odmeva, je zaorilo med množico: »Tako je, hočemo k Jugoslaviji!«
Zatem je govorila še partizanska vdova in dejala; »Vem, zakaj je padel moj mož in zakaj so padali drugi Jaz in najin otrok in z mano ves narod bomo uživali svobodo v Jugoslaviji.« Za njo pa je poudaril še tovariš, ki se je vrnil iz taborišča: »Danes sem zopet tu in sem tu zato, da zakričim na ves glas: »Hočemo k Titovi Jugoslaviji!« Kot zadnji pa je spregovoril še tov. Perovšek France ’in med drugim naglasil:	»Po vsem
tem, kar smo danes tu slišali in videli ; lahko rečem, da bo Julijska Krajina s Trstom in Gorico priključena k FLRJ. Priključena zato, ker zahteva to ljudstvo, tisto ljudstvo, ki se je za to borilo in krvavelo. Danes smo še vedno v borbi. Borba je to, da nas deli krivična demarkacijska črta in borbo vodi naš kmet, ker nima stika s Trstom in Gorico.« Njegove besede je ljudstvo nagradilo z viharnim odobravanjem.
V Idriji in Postojni sta bili istega dne otvorjeni dokumentarični razsta-
vi o borbi, žrtvah in delu ljudstva Julijske Krajine, ki ima vse en sam vzvišen cilj in ta je: Vrniti primorsko zemljo, vrniti primorsko ljudstvo materni domovini Jugoslaviji
Prav tako pa je v teh dneh spregovorila Istra. Mogočni vseljudski tabori so se vršili po vseh večjih krajih slovenske Istre, kot so Sočerga, Dekani, Sičijola, Nova vas, Marezige itd. Tamošnje ljudstvo je prav tako z neomajnim poletom manifestiralo svojo zahtevo. Tako je bilo v Dekanih 5000 ljudi, v Sočergi 2000 ljudi, v Marezigah 2600, v Novi vasi pa 3000 ljudi, zahtevajoč, da se priključi tudi njihov košček primorske zemlje k Titovi Jugoslaviji, in ki so ostro demonstrativno obsodili poskuse italijanskih imperialistov, ki skušajo pod parolo nacionalnih patriotov udarjati na dan. 13. t. m. pa je nad 5000 ljudi manifestiralo na vseljudskem taboru v Izoli. Okrog 5, ure so se začeli zbirati izolski meščani in kmetje iz bližnjih vasi v povorko. Točno ob 5. uri pa so prišli delavci iz tovarn. Na čelu njihove povorke sta bili velika delavska zastava in italijanska zastava z rdečo peterokrako zvezdo. Poleg tega so nesli delavci veliko Titovo sliko in transparent z napisom: Viva Kardelj! Naenkrat so oživele vse ulice in čuli so se ponavljajoči vzkliki: »Vogliamo'la republica Jugoslavia/ Vogliamo il potere popolare! Vogliamo Tito)«
Zbranim manifestantom je najprej spregovoril, navdušeno pozdravljen, italijanski partizan, ki je predvsem naglasil bratstvo Slovencev in Italijanov, ki ni nikakor slučajen pojav ali političen manever, ampak logična posledica skupne borbe dveh narodov, ki sta krvavela za to, da razbijeta trinoštvo in da si ir novi državi priborita ljudsko oblast, ki je predpogoj bratstva. Svoja izvajanja je zaključil: »Hočemo Jugoslavijo zato, da bomo jutri postali boljši Italijani.« Ljudje so ga prekinjali s prekipevajočim vzklikanjem. Za njim je spregovoril tov. Jaksetich, ki je v daljšem govoru orisal ekonomski in politični položaj Trsta in logične vzroke, zakaj hočejo Italijani v Jugoslavijo. Med drugim je dejal tudi to, da pomeni edino priključitev k Jugoslaviji pravilno zadoščenje tržaškemu proletariatu, ki se tako trdovrr‘no in junaško bori proti izkoriščevalcem. Obenem je tov. Jaksetich obsodil zločinsko delovanje italijanske reakcije. Tudi njega je zbrana množica navdušeno pozdravila in delj časa vzklika-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Jako so prihajali ljudje na ljudski taboi y Ilirski Bistrici«
Stran 2.
Jo i mil zločine ? lija in spel lila io sai llaliia"
tako piše duhovnik iz cone A Virgil šček v odprtem pismu De Gasperiju, nosilcu novodobne italijanska imperialistične grabežljivosti
Dragi De Gasperi!
V letih 1921 do 1923 sva kot državna poslanca sedela v isti klopi rimskega parlamenta, Ti kot zastopnik Italijanske ljudske stranke, jaz kot zastopnik Jugoslovanov v Italiji. Danes si Ti ministrski predsednik, torej prva politična osebnost v Italiji, jaz pa sem upokojen duhovnik na Krasu, a — po krivdi rimske vlade — brez pokojnine. Navzlic tej velikanski razliki pa upam, da ne boš zavrgel mojega pisma, marveč ga vsaj prebral.
Zakaj Ti pišem? Zato, ker si od zunanjih ministrov Amerike, Sovjetske zveze, Anglije in Francije, ki bodo v teh tednih odločili o usodi naše dežele, zahteval, naj Primorsko razdelijo na dva dela, med Italijo in Jugoslavijo. Italija naj dobi morje in obmorske dele s Trstom vred, Jugoslavija notranjo, hribovito deželo, tako da bo Slovenija za vse večne čase od morja odrezana.
Slovesno si obljubil, da bo za Slovence, ki bi tako prišli pod Italijo, poskrbljeno, da bodo uživali polno jezikovno in kulturno svobodo, za kar da je največji porok nad tisočletna italijanska civilizacija.
Končno si obžaloval krivice, ki so se godile Slovencem, poudaril pa si, da teh krivic ni zakrivila Dalija, marveč le fašisti; fašizem pa da je bil le kratka epizoda v zgodovini Italije.
Na vse tri trditve Ti želim odgovoriti. Ti zahtevaš, da se primorska razdeli po narodnostnem načelu. To pa je po mojem nemogoče. Le oglejva si pobliže to zadevo! Koper je dandanes vsekakor italijansko mesto (kajpada je v mestu polovica poitalijanjenih Slovencev), toda tri metre izven mesta so že Slovani. Mar resno misliš, da bomo potegnili mejo tri metre izven Kopra in tam zgradili visok zid? Koper bo kajpada živel od slane vodel
Piran je danes brez dvoma italijansko mestece. Toda že 25 centimetrov izven mesta so Slovani in vsa zemlja je slovanska. Ali bomo tam, torej 25 centimetrov izven mesta, zgradili visok obmejni zid?
Trst je v svojem središču po govorici italijansko mesto, toda prebivalstvo je sestavljeno iz več kot %% poitalijanjenih Slovanov. Vendar pa tudi danes teče jezikovna meja nekaj nad ulico Kandler ter na Stari cesti (via Commerciale), do-čim so Barkovlje že slovenske in potem vsa obala do Tržiča. Na tej črti bomo torej postavili visok obmejni zid. Trst pa bo dobival radič, mleko in drugo kar z letali iz Furlanije!
Isto velja za vso Primorsko.
Primorska je ena sama celota, nedeljiva celota in enota. Trst spada k zaledju, zaledje pa k Trstu. Koper spada k zaledju, zaledje pa k Kopru. Piran in Skedenj spadata k zaledju, zaledje pa k Piranu in Skednju.
Primorska je nedeljiva, nihče je ne sme deliti
Primorska mora bili v eni in isti državi, mora pripasti ali Italiji ali Jugoslaviji.
Po 14 Wilsonovih mirovnih točkah in po sklepu konference »treh velikih* naj vsaka dežela sama odloči, kam bo spadala. Dragi De Gasperi, se-li misliš upirati sklepu »treh Velikih*?
Primorska pa se je že izrekla in sicer s plebiscitom ali ljudskim glasovanjem. Plebiscit se lahko vrši na dva načina: ali » črnilom ali s krvjo. No, plebiscit se je že izvršil in sicer s krvjo.
In kako so Primorci glasovali? Koliko Primorcev je šlo v borbo za Italijo, koliko za Jugoslavijo. Veš, te številke so silno zanimive.
Leta 1915, ko se je vnela vojna med Italijo in Avstrijo, se je na Primorskem razvila silovita propaganda: »Andiamo in Italia per combattere l'Austria!* Kakor piše knjiga »Volontari giuliani*, je šlo v borbo za italijanstvo Primorske — 1781 Italijanov. V sedanji vojni pa je šlo v borbo za Jugoslavijo 72.000 Primorcev in Istrijanov.
Koliko Primorcev je dalo življenje za Italijo? Koliko Primorcev in Istrijanov je dalo življenje za Jugoslavijo? Na trgu pred Sv. Justom v Trstu je spomenik, na katerem so vklesana imena padlih za Italijo. Koliko jih je? Nekaj desetin. Nič več.
Koliko Primorcev, Istrijanov in Italijanov pa je dalo življenje za Jugoslavijo?
42.000, reci dvainštirideset tisoč! Zanimivo, kaj ne? Pa pojdimo še naprej! Koliko so Primorci žrtvovali za Italijo? Nič. Koliko pa so žrtvovali za Jugoslavijo? Dragi De Gasperi, vzemi svinčnik in si zapiši: za Jugoslavijo je bilo zaprtih Primorcev 8981, interniranih 95.400, pogrešanih 11.800, do tal porušenih hiš 19.300, napol porušenih hiš 16.800.
Le tehtaj te številke, kakor hočeš, z lekarniško tehtnico ali s staro decimalko, zaključek je zelo enostaven: Primorska hoče k Jugoslaviji. Ljudsko glasovanje je bilo do konca izvršeno.
Ko sem že omenil razmerje med obrežnimi mesti in zaledjem, dovoli, da greva korak naprej. Vzemiva zemljevid Evrope ter ga razgrniva na mizi. Le oglejva si Jadransko morje; potem na levo od morja, nato na desno od morja! Zaključek je za zdravo pamet jasen: kar je zemlje na levo od Jadranskega morja, vse to spada Italiji. Kar pa je zemlje na desno Jadranskega morja, spada k Jugoslaviji, torej vsa Istra s Trstom vred.
Tvoj morebitni ugovor, češ, da so dandanes v Trstu, Kopru in Piranu Italijani v večini in da zaradi tega Trst, Koper in Piran ne spadajo k Jugoslaviji, ne velja prav nič. To so gnezda na tujem drevesu. Tički spadajo k drevesu ali pa morajo odfrleli. To hočem razložiti. Denimo, da bi se Jugoslovanom posrečilo vdreti in zavzeli Benetke in Chioggio. Denimo, da bi se tam trdno usidrala slovanska manjšina, ki bi umetno ali z nasiljem uvedla svoj jezik v vsej javnosti. V dobi pol ali enega stoletja bi bili v teh dveh mestih udomačeni priimki Ugo Foskolič, Jože Kardučic, Silvo Pelikan, Aleksij Dantek (tako ste vi v Trstu fab-ricirali: Petak-Pitacco, Vodopivec-Bevil-accjua, Žvokelj-Sbochelli, Požar-Butta-fuochi), občevalni jezik v mestu bi bil slovanski, a notri bi živela dobršna zavedna italijanska manjšina. Komu na svetu, ki ni imperialističnega mišljenja, bi padlo v glavo in bi trdil, da so Benetke ali Chioggia jugoslovanska zemlja? Nikomur! Kajti Benetke in Chioggia spadajo k zaledju, torej k Italiji. Takisto je zdaj s Trstom, Koprom in Piranom, spadajo pač k zaledju, torej k Jugoslaviji.
Morebiti boš ugovarjal: Ti si govoril o Benetkah, ki so bile pred stoletjem poslovenjene, torej so bile prej vselej italijanske, Italijani so jih ustanovili. Slovani so jih šele kasneje zavzeli. S Trstom pa je drugače: Trst so ustanovili naši predniki, Rimljani, je bil torej skraja italijanski. Odgovor: Noben zgodovinar ni dokazal, kdo je Trst ustanovil. Gotovo je le to, da so tod pred Rimljani bivali drugi narodi. Tudi ime Trsta — po rimsko Tergeste — ne more noben zgodovinar ali jezikoslovec izvajali iz laščine ali latinščine; najbližja je ta beseda še slovenskemu tržišču (teržište). Toda vse to je sporno in zato pustiva sporna vprašanja. Pojdiva naravnost k argumentu. Denimo, da bi Slovani vdrli na italijansko obalo tam kje pri Anconi in bi na skalovitem, še neobdelanem obrežju ustanovili mesto, slovansko kajpada. Ali bi imeli zato Jugoslovani pravico do tega mesta? Nikakor! Ker bi to mesto spadalo k zaledju in zaledje je Italija!
Da zaključimo: Kar je na levi Jadranskega morja, sodi k Italiji, kar je na desni pa k Jugoslaviji
Ti in Tvoji kolege trdite, da Italija ni naredila Slovencem nobene krivice, krivice so nam delali le fašisti, fašizem pa da je bil zgolj kratka epizoda v zgodovini Italije.
Epizoda? In še kratka? Hvala lepa za tako epizodo, med katero smo uživali tojliko dobrot, kakor na primer ob procesu pred božičem 1941, ko je rimska vlada dala izreči 5 smrtnih obsodb in je Slovence obsodila skupno na skoraj 1000 (tisoč) let ječe!
Ali veš, da je od vseh smrtnih obsodb, ki jih je izrekla Italija v fašistični epizodi, odpadlo 75% na Slovence?
Zares sijajna epizoda, ko je Italija v zvezi z Nemčijo zakrivila, da so iz Jugoslavije odpeljali v taborišča na slotiso-če ljudi in jih od teh 75 % postrelili? V
Nadaljevanje s 1. strani la Jugoslaviji in protestirala proti internacionalizaciji Julijske Krajine,
Zatem je antifašistična žena izročila zastavo zastopstvu izolske antifašistične mladine s temi besedami: »Hočemo ljudsko republiko Jugoslavijo! Hočemo k Titul Hočemo ljudsko oblasti« Potem je v imenu delavstva v zanosnih besedah govoril o delavstvu in delavskih pravicah tov. Jura-ga. Končno pa je spregovoril v slovenskem jeziku še tov. France Perov-šek, ki je bil nad vse navdušeno pozdravljen.
Pred zaključkom so zborovalci odposlali brzojavko maršalu Titu in spomenico mednarodni komisiji.
Tako je tudi istrsko ljudstvo obsodilo izdajalsko politiko italijanskih imperialistov, ki skušajo po poti pro-fašističnega De Gasperijevega provo-katorstva razbijati slovansko-italijan-sko bratstvo, ki je edino pravo jamstvo, da doseže ljudstvo Julijske Krajine mir in blagostanje. Prav ljudski tabori v Istri, kjer je spregovorilo gradili narodi Jugoslavije sami.
tudi italijansko delovno ljudstvo z neomajno zahtevo; »Vogliamo la Jugoslavia di Tito«, najuspešneje razbijajo vse poskuse svetovnih proti-Ijudskih škodljivcev, da bi se prav v Julijski Krajini, pod krinko »avtonomije«, skotilo novo žarišče vojne, žarišče nacionalnih sporov, žarišče ekonomskega nasilja človeka nad človekom.
Tako govori na svojih velikih ljudskih taborih Primorska. Tako govori tista Primorska, ki se je 1941. leta dvignila v vseljudsko vstajo in na ljudskih taborih potrjuje primorsko ljudstvo, da ve, za kaj je Primorska krvavela, za kaj so goreli domovi, za kaj je fašistično nasilje razlilo tu svoj največji bes. Vse to je bilo zato, ker se je delovno ljudstvo na Primorskem hotelo otresti fašističnih imperialistov, ter je stopilo v borbo, da postane samo gospodar na svoji zemlji in da se združi z državo delovnega ljudstva Jugoslavijo, z državo, ki so jo pod najtežjimi pogoji nasilja in izdajstev kovali, oblikovali in
tej epizodi so ubili nad 40.000 šolanih oseb, v tej epizodi je postalo 425.000 Jugoslovanov invalidov, porušili so jim 395.000 hiš in povzročena škoda znaša morda 60 milijard dolarjev. Res, lepa epizoda!
Sicer pa nikakor ni v skladu z resnico trditev, da je šele fašizem pričel delati krivice. Nasilno poitaljevanje je trajalo celo stoletje. Učinki tega sistematičnega raznarodovalnega dela so bili učinkoviti. Leta 1918 sem v družbi s prijatelji naredil statistiko tržaških priimkov glede na narodnostni izvor. Slovanskih priimkov je bilo 78 %. Toliko je torej v Trstu slovanske krvi.
Poitaljevanje je bilo delo nasilnosti ali zlonamerne zvijačnosti.
Mar misliš, da ima po dveh rodovih nasilnega raznarodovanja krivičnik pravico do tega ljudstva in te zemlje?
Koliko pa misliš, da je na Primorskem res italijanske zemlje? V Istri imajo Slovani devet desetin vse zemlje, Italijani pa eno desetino zemlje.
In v Trstu? Tržaška občina meri 96 km2. Od teh je pristno rimske italijanske zemlje samo nekaj kvadratnih kilometrov, to je tam okrog Sv. Justa in vse staro mesto. Drugega nič, vse drugo je, ali je bilo pi'ed 100 leti čisto slovenska zemlja. Na mestu, kjer stoji danes ro-janska cerkev, so domačini še pred 150 leti orali. Kjer se danes dviga cerkev novega sv. Antona, so rasile oljke, ki so jih gojili domači Slovenci, In še več! Tik pod Sv. Justom, pod kapucini, so bili še v začetku 19. stoletja vinogradi, last naših Lonjercev. Slovenci smo tega nasilnega potujčevanja siti in smo se odločili, da naredimo tej krivici konec.
Tako Ti bo laže umljivo, kar je tik pred svetovno vojno napisal največji tržaški iialijgnski lirik Scipio Slataper (kajpada bivši Zlatoper) v svoji knjigi »II mio Carso* na strani 54.:
»S'ciavo, vuoi venire con me? Perchè tu sei slavo, figlio della nuova razza. Per lunghi secoli ti sputarono in viso la tua schiavitù; ma anche la tua ora è venuta. È tempo che tu sia padrone. Fratello di kraljevič Marco, tu sei sloveno bifolco. Trieste deve esserti la nuova Venezia.
Povero sangue italiano, sangue di gatto addomesticato. Tu sei malato d'anemia cerebrale. Sdraiati sul lastricalo delle tue strade e aspetta che il nuovo secolo ti calpesti.*
Dragi De Gasperi! Končno obetaš, da je Italija pripravljena dati Slovencem, ki bi njej pripadli, vse jezikovne in kulturne pravice, da, celo neko avtonomijo. Največje jamstvo zato, da se bo to tudi zares godilo, da je tisočletna italijanska civilizacija.
Prav tako, skoraj dobesedno tako so govorili rimski ministri ob sklepu prve svetovne vojne.
Takrat nas je Rim varal, toda — zadnjič. Danes ne najdeš več slovanskega Primorca, ki bi verjel le besedam italijanskega ministra. Naše primorsko ljud-
Ma
Primorske protifašistke so se že delj časa pripravljale na svoj kongres, katerega so nameravale prirediti v Trstu 17. februarja letos. S tem svojim kongresom nameravajo naše antifašistke prikazati doprinos žene v protifašistični borbi in se pogovoriti o delu in odnosih žene v povojni dobi. Tržaški mestni odbor antifašističnih slovenskih in italijanskih žena je 8. februarja letos vložil pri anglo-ameriški vojni upravi v Trstu prošnjo, da bi se smel kongres vršiti. V svoji prošnji so naše protifašistke jasno navedle, kje nameravajo zborovanje pripraviti in kakšne delegacije so bile na to zborovanje povabljene. Poleg okoli 1000 delegatk iz cone A so bile na kongres povabljene tudi delegatke Zveze italijanskih žena (Unione donne italiane) iz večjih mest, delegacije jugoslovanskih ženskih organizacij ter antifašistke iz cone B in končno predstavniki oblasti in raznih strank. Svoji prošnji so antifašistke priložile tudi program kongresa, ki vsebuje naslednji dve točki: Doprinos žene v borbi proti naci-fašizmu in povojna doba in žensko gibanje.
Antifašistke so dobile na to odklonilno pismo, ki jim ga je poslal v imenu anglo-ameriške vojaške uprave polkovnik Smuts. V tem odgovoru jim je bilo približno takole utemeljeno, zakaj kongresa anglo-ameriška vojaška uprava ne dovoli: »Čeprav ZVU vodi politiko čim večje svobode zborovanj, vendar ne more dati dovoljenja za zborovanja političnega značaja, katerih bi se udeleževale delegacije z ozemlja izven cone A; vaš namen je bil, da bi se kongresa udeležilo večje število oseb, ki niso iz cone A, zaradi česar se kongres ne more vršiti.«
Seveda to ni prvi primer, da anglo-ameriška vojaška uprava prepoveduje zborovanje antifašističnim organizacijam v Trstu. Ta ukrep je po svojem bistvu povsem podoben ukrepu, s katerim je anglo-ameriška
sivo besedi ne veruje, vam ne zaupa. Zato vašo ponudbo odklanjamo. Le poslušaj!
Dne 27. januarja 1920 je zunanji minister grof Sforza rekel takole v rimskem parlamentu: »Mi smo sprejeli v svoje okrilje stotine tisočev Slovanov. Tem Slovanom bomo mi zagotovili popolno svobodo jezika in kulture. To bo za nas častna f>bveza in dejanje politične modrosti.* Dragi De Gasperi! V Rimu si pač poznal nekega gospoda, Viktorja Emanuela, ki je bil kralj in je stanoval v kvirinalski palači. Morda še nisi pozabil, kako je v prestolnem govoru ob priliki otvoritve parlamenta junija 1921 sladko govoril o Slovencih. Saj sva ga oba poslušala.
Kako so besedo držali, pa Ti mora biti dobro znano.
Na proteste so se nam smejali
Celo rektor katoliške univerze v Milanu je na pritožbo slovenske delegacije takole povedal: »Ako vam ni všeč v Italiji, kar pojdite čez mejo!*
In sam kardinal Pizzardo, ki smo se mu pritožili, da nam oblastva branijo slovenske pridige, je začudeno vzkliknil: »Kaj, Slovenci se po 20 letih še niso priučili italijanščini?*
Zato, dragi moj, vdano prenesi naslednjo izjavo:
Odkar je Osvobodilna fronta združila južne Slovane, je Rim za vselej prenehal biti privlačni center, za kakršnega so ga imeli določeni krogi v stari Jugoslaviji. Danes so oči Jugoslovanov drugam obrnjene.
Kakor naše ljudstvo ne veruje več vašim besedam, prav tako odločno odklanja tudi verolomno rimsko civilizacijo. Siti smo je! Našemu Brkincu je borna koča s slamnato streho ljubša od razkošnih beneških palač, ki so obogatene s pri-sleparjenim ali oropanim bogastvom z vsega sveta. Našemu Kraševcu je preprosta kamnita cerkvica ljubša od katere koli katedrale.
Vaše civilizacije ne maramo!
Okusili smo jo in spoznali, ko so kve-sturini našim mladoletnim deklicam v zaporih z žarečimi vžigalicami žgali prsi, ko so učitelji z iglo prebadali jezik otrokom, kadar so govorili slovenski; spoznali smo jo, ko je jetični učitelj Sottosanti izpljunil katarski pljunek v usta deklici, ker jo je med odmorom slišal govoriti slovenski; okusili smo jo, kadar so nas karabinjerji zaradi slovenske govorice javno klofutali; spoznali smo jo, ko so po ječah naše žene in matere pretepali do zadnjega zdihljaja; okusili smo jo, ko so nas gonili iz taborišča v taborišče, iz ječe v ječo; spoznali smo jo, ko so se oblastniki vdajali hijenskim nagonom ter snemali slovenske napise z grobov. 95.400 Primorcev je okusilo rimsko civilizacijo v taboriščih. Naj navedem samo en prizor. Slovenska žena v blagoslovljenem stanju je skozi žično omrežje molela roko ter mulila travo, da bi se nasitila. To je opazil neki mimoidoči italijanski duhovnik, se zgrozil in vzkliknil: »In v vsej Italiji se ne najde en sam škof, ki bi dvignil glas proti tolikemu barbarstvu!*
Ker so Primorci vse to in mnogo drugega okusili, zato se ne boš čudil, če ti povem, da so z zadoščenjem brali besede škofa Luitpranda, ki je v zgodnjem srednjem veku naslovil na rimska oblastva
to?
vojaška uprava prepovedala pred časom izhajati »Primorskemu dnevniku«, in je prav v smislu oviranja antifašističnega delovanja v coni A, Ne samo antifašistke iz cone A, prav vsi pošteni ljudje iz Julijske Krajine smo upravičeno ogorčeni nad takim postopanjem, saj vemo, da se pod jalovimi izgovori antifašistom prepoveduje njihovo delovanje, medtem ko fašističnih provokacij brez nadaljnjega nihče ne ovira, nasprotno organi tamošnje policije ob takih primerih celo nastopijo proti demonstrantom iz vrst ljudstva.
(citiram po italijanski knjigi): »Per noi Longobardi, Normanni, Visigoti lo stesso nome di Romano desta schifo*.
In nikar se tudi ne čudi, ko Ti povem, da je na Primorskem prišel v pregovor tale stavek:
»Rajši kot pod Italijo, rajši pod hudiča«
Pa naš narod ne ve samo tega, kar je Italija Primorcem prizadela; on ve, kaj je fašistična Dalija prizadela Jugoslaviji. Kdo je takoj po prvi svetovni vojni začel rušiti Jugoslavijo? Italija.
Kdo je povabil črnogorskega izdajalca, ministra Plamenca, v Rim, ga leta vzdrževal, in nele njega, marveč celo papirnato ministrstvo in z njim rovaril proti Jugoslaviji? Italijanski »demokratični* ministrski predsednik Giolitti.
Kdo je pomagal vzdrževati Janka Pusto? Dalija.
Kdo je prvi začel ogražati svetovni mir
in je napadel neoboroženo Abesinijo? Fašistična Italija.
Kdo je naredil načrt za umor kralja Aleksandra? Fašistična Dalija.
Kdo je dal morilcu revolver? Fašistična Dalija, v Trstu, via Machiavelli st...
Kdo je začel in vzdrževal ustaško gibanje? Fašistična Italija.
Kje so se vadili prvi ustaši? V Trstu, via Cotogna v karabinjerski vojašnici in v Gorici v Stolni ulici.
Kdo je financiral Paveliča, ko je pohajal po svetu? Italija.
Kdo je hujskal Hrvate — ustaše, do so poklali en milijon Srbov? Italija in spet Italija in samo Italija.
Vse to in veliko več ve naše ljudstvo in zato se je v njem v 25 letih nakopičil ves srd zoper tako Dalijo. Vse to vedo vsi jugoslovanski narodi, ki so se dvignili, da bi nas Primorce rešili.
Prav zaradi tega so vstala vsa jugoslovanska ljudstva. Gnalo jih je k nam, kjer smo bili podjarmljeni, lomit verige in okove. Dvignili so se proti zatiralcu s prvobitno, prej nikdar sluteno silo: ali svobodo ali smrt!
Dragi De Gasperi! In po vsem tem si upaš zahtevati, da se ta zemlja izroči Italiji? Temu se pravi po naše nesramnost, po vaše pa »faccia tosta*.
Ne, ne tako! Nikar ne pozabi, da je Italija, ki je začela to zločinsko vojno proti Jugoslaviji, premagana država.
Ako bi v tej vojni zmagala Ducejeva Dalija, bi vsi imperialistični listi od Sicilije do Benetk ponavljali rimski izrek: »Vae vietisi* Gorje premaganim! In res bi se nad Primorce in nad vso Jugoslavijo zlilo neizmerno gorje, trebili bi naš narod do uničenja. Nova Jugoslavija pa načelno zavrača ta nečloveški rimski iz-rek in v znamenju bratstva jamči vsaki narodnostni manjšini, torej tudi italijanski, polno jezikovno in kulturno enakopravnost. S tem dejanjem bo dokazala pravo civilizacijo.
Ponavljam, in tega nikar ne pozabi, da je Italija premagana država. Najboljši svet, ki Ti ga morem dati, in to je tudi edino pravilno in pravično, je to, da Dalija prizna pravice našemu ljudstvu.
Primorci so povedali, kaj hočejo. To je volja vseh neštetih množic od Moskve do Trsta. In — zapomni si — če danes ne, bo jtdri ta volja meso poslala.
Seveda pa se naše žene zaradi nesramnega postopka z ozirom na prepoved kongresa v Trstu ne bodo odpovedale svojemu antifašističnemu delovanju. 2e takoj sedaj so prenesle težo organizacije na Reko, kjer se bo zborovanje vršilo. Na Reki so začele žene že s predkongresnimi pripravami, tako da samo antifašistično delo naših žena ne bo nikakor zastalo. Kljub temu pa antifašistke Julijske Krajine najodločneje protestirajo proti takemu nedemokratičnemu postopku, ki pomeni omejevanje ene izmed osnovnih demokratičnih pravic, omejevanje pravice svobodnega združevanja.
In zakaj zopet to?
Anglo-ameriška vojaška uprava je odpustila s 1. februarjem letos dva slovenska profesorja in šest Slovenskih učiteljev, ki so poučevali v slovenskih šolah v Gorici, v Kanalu in' Rihenbergu. Odpuščeni so bili ravnatelj nižje srednje šole v Gorici Peter Martinec in profesor iste šole Alojz Kretič, učiteljica Fajgel-Kette Ana-Marija, učitelji Hvala Anton, Kurinčič Lojze in Mahnič Ivan, vsi v Gorici, Rutar Mirko v Kanalu in Vidmar Bojan v Rihenbergu. Vsi ti profesorji in učitelji so bili znani antifašisti, profesor Martinec se je celo boril v partizanskih edinicah.
Po izjavah častnika za šolstvo pri anglo-ameciški upravi poročnika Simonija članom Prosvetne zveze za Slovensko Primorje so bili vsi ti učitelji in profesorji odpuščeni iz »varnostnih ozirov« in nimajo pravice do priziva, ker so bili le provizorično nameščeni. Nadalje je rečeni častnik izjavil, da niso bili odpuščeni na podlagi epuracijskega postopka, ampak na podlagi preiskave s strani posebnega oddelka anglo-ameriške policije.
Anglo-ameriška policija v Gorici je res svoj čas poklicala vse slovenske profesorje in učitelje na zasliševanje, Ob tej priliki so jih izpraše-
vali, ali so za kralja Petra in Italijo, ali za Tita in Jugoslavijo. Na podlagi tega nam je potem jasno razumljivo, da je omenjeni postopek naperjen samo proti ljudem, ki so se izrazili za Titovo Jugoslavijo, za katero so se v narodno osvobodilni borbi na strani vseh svobodoljubnih narodov sveta borili.
Enako »čistko« pripravlja anglo-ameriška vojaška uprava v Trstu-Vse profesorje in učitelje kličejo na zasliševanje in je pričakovati, da bodo »iz varnostnih razlogov« tudi ti odpuščeni iz službe. Tako bodo odpuščeni iz službe antifašistični po-borniki, ljudje, ki jim je fašizem največji sovražnik in proti kateremu so j se tudi aktivno borili. Nasprotno pa nemoteno nadaljujejo svoje delo na slovenskih šolah poznani kolaboracionisti in belogardisti Baraga, Kacin, Belinčič in drugi, ki so pobegnili s svojih domov v strahu pred pravično sodbo ljudstva, ki ne bo in ne more nikdar prizanašati izdajalcem. V zvezi s tem je treba posebej naglasiti dejstvo, da na italijanskih šolah sploh še ni bilo govora o epuraciji fašističnih elementov, ki še kar naprej zastrupljajo našo mladino. In naša učeča se mladina odgovarja na to s splošno stavko.
h borbe v borbo so vihrali borci IX. korpusa - postojanke
so padale pod njihovimi udarci
Iz knjige »Leto dni borb ob Soči«
Močni ofenzivni udarvi naših brigad, ki so predstavljali za sovražnika resno nevarnost, so povzročili, da se je sovražnik pripravil za ofenzivo večjega obsega, ki se je začela s koncentracijami v Škofji Loki in v Luč-nah in v Idriji na drugi strani. Ena sovražnikova kolona, ki je prodirala z žirovske strani, je napadla Kosovelovo brigado v Vrsniku, kjer se je razvila ves dan trajajoča borba. Gregorčičeva brigada pa je takoj šla na Položaje med Ledinami, kamor je Prodirala druga sovražnikova kolona. Obe brigadi sta vodili izredno težko in trdo borbo, dokler jima ni Prišla na pomoč Soška, ki se je ravno vračala z Žirovskega vrha. Stari borci so pripovedovali, da tako velike borbe še zlepa niso doživeli. Z močnim udarcem vseh treh brigad v poznem popoldnevu pa je bilo doseženo, da je moral sovražnik zapustiti naše položaje in se v paničnem neredu umakniti v Idrijo. V tem prvem dnevu borb je daroval na oltar domovine sVoje mlado življenje tovariš Zvonko Bertoncelj, na'mestnik komandanta XVII. SNOB. Velike tira-11 pa so uganjali v tem prvem dne-vu Švabi in njih podrepniki nad civilnim prebivalstvom, saj so jih nekaj enostavno pobili, med njimi celo eno staro ženico, ki se je pred njimi skrila v hlev. V vasi Krnice so požgali v družbi s švabobranci vaško cerkvico, v Ledinah pa so skoraj popolnoma izropali vse kmetije. Naslednjega dne se na planoto niso uPali. Le ena potrola 30 mož, ki se Je še prvega dne iz strahu skrila v gozd na Razpotju in se je vračala v ^drijo, je padla v našo zasedo in jo Jadrno odkurila v dolino. Ko so se Duše edinice potem napotile na Cerk-ijanski vrh, so se Švabi ponovno oju-Dačili in prišli na novo ropat na pla-Doto. Naše edinice so se pomaknile Da sektor Zadlog, imele tam nekaj manjših prask v ofenzivi, ki se je *e premikala proti Čepovanu. Kmalu Dato je sovražnik evakuiral Col, ki ga je imel zasedenega od početka ofenzive in vanj se je vselila XVII. brigada, ki pa je bila zaradi izdajstva Dekega domačina že naslednjega jutra napadena. Vendar se je zaradi slabega napada sijajno in brez vsakih izgub izvlekla in sovražnika prepodila na izhodiščne postojanke. Na Velikih Laznah je imel večjo borbo zaščitni bataljon IX. korpusa, ki je Pod vodstvom podpolkovnika Šorovi-Da sijajno vzdržal napad; sovražnik Se je moral brez uspeha umakniti.
V razbremenitev brigad, ki so se Dahajale v defenzivnih borbah, so Da Pivki stopile v odločno protiofenzivo brigade XXXI. divizije. Napadale so močno zastraženo železniško Progo Rakek-Postojna in jo v teku borbe tako porušile, da je bil promet P° njej za dalj časa onemogočen. Najboljšo akcijo te vrste so napravili frešernovci na progi med Postojno *n Košano, kjer so porušili progo Da več kot 140 mestih.
Naj večji uspeh v naši protiofen-2ivi pa je priborila skupina 18 bor-Cev prostovoljcev Vojkove brigade Pod vodstvom namestnika brigadne-ga obveščevalca tov. Toma, ki je mainila bencinska skiadišča v Postojnski jami, kjer je bilo shranjenih 12 vagonov bencina. Bencin je bil glavna zaloga pogonskih sredstev za nemške Vojaške potrebe na tem sektorju. V izredno težkih okoliščinah so udrli v skladišče, navrtali sode, položili Diine in žažgali razliti bencin, da je bilo takoj vse v plamenih. Silne deto-Dacije in ogromni plameni so pričali ° uničenih dvanajstih vagonih ben-cina, kar predstavlja ogromno škodo.
Tudi v drugih krajih na Pivki so
Primorska se je dvignila; razplamtel se je upor.
naše edinice Švabe in švabobrance temeljito naklestile. Iz teh sijajnih zmag na Pivki se je tudi rodila sledeča zanimiva dogodbica:	Ko so
švabski vojaki hajkali pred XXXI. divizijo, se je eden med njimi ves utrujen zaletel v neko hišo in poprosil malo vode. Stara mamica pač ni mogla drugega, kot da mu jo je dala. Pa ga je vprašala: »Kje ste pa bili?« »Tam gori, v gozdu,« je bil odgovor. »Prav vam je, kaj ste me pa zjutraj vpraševali, kje so partizani, če mi niste verjeli? Ali vam nisem rekla, da so tam gori v gozdu,« mu je zabrusila korajžna Pivčanka. »Prav vam je, drugič pa še sprašujte!« Drugi so pripovedovali, da je tudi mnogo Švabov na begu utonilo, ko so jih tolkli in napadali borci brigad XXXI. divizije in tamkajšnja VDV. Čim so izšle iz defenzivnih bojev, so tudi brigade XXX. divizije prešle v
protiofenzivo. XVIII. brigada je udarila na Pivko in naprej proti Istri. Znana je njena velika borba iz zasede pri Senožečah, v kateri je izgubilo življenje čez 100 vrtoglavih Fricev, še več pa jih je bilo ranjenih. Uničenih je bilo tudi več kamionov. V tej borbi je bil tudi ranjen komandant XVIII. SNOUB tov. kapetan Boško Dedejič-Pop, ki je na posledicah rane kmalu nato umrl. Ravno v tem času je prišla od Glav. štaba NOV in POS odredba, s katero se je Soška brigada preimenovala v udarno Bazoviško, kot plačilo za vse težke borbe, ki jih je brigada vodila v Benečiji, pri Hotederšici in Idriji.
Ko se je končala protiofenziva naših brigad, sta se obe diviziji skoncentrirali in udarili v odločno ofenzivo, £XXI. na Gorenjsko, XXX. pa na Vipavsko, kjer sta se ovenčali z novimi sijajnimi uspehi.
iarodni heroj Vojko
O, če ljudi bi ne bilo pri ms, ljudi, kj, ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.	Kajuh
V dneh, ko vsa Primorska na ljudskih taborih mogočno manifestira svojo pripadnost k Titovi Jugoslaviji, za katero so se borili in dali svoja življenja naši najboljši sinovi, ko vsa Primorska željno pričakuje mednarodne komisije, da bi ji povedala s kako ogromnimi žrtvami smo plačali svojo svobodo, ki pa nam jo še vedno kratijo Usti propadli fašistični elementi, ki niso bili nikdar prijatelji ljudstva, v teh dneh ko ugotavljamo krvni davek, ki smo ga plačali za skupno zavezniško zmago nad fašizmom, se spominjamo svojih padlih junakov, se spominjamo našega narodnega heroja Janka Premrla -Vojka.
Kri naših padlih borcev, nedolžnih pobitih talcev vpije po maščevanju, njihova mučeniška smrt nas opominja, da vztrajamo pri svojih zahtevah in zagotovimo primorskemu ljudstvu to, za kar so padli oni, za svobodo, demokracijo, da zahtevamo pravično kazen za vse fašistične zločince, ki so krivi krvi in solz in vsega gorja milijonov nedolžnih.
Vsa Primorska pozna svojega junaka, vsak Primorec s spoštovanjem izgovarja njegovo ime.
V St. Vidu, v prelepi vipavski dolini pa še živi njegov oče, ki je dočakal vstajenje primorskega ljudstva, kar si je tako želel mladi Janko, za kar se je začel uporno boriti že v svojih šolskih letih. Koliko skrbi in neprijetnosti je s svojo narodno zavestjo in upornim vedenjem v fašističnih šolah povzročal staršem, o tem nam pripoveduje njegova mlaj-
ša sestra. V fašistični šoli so nam dali, kakor vsem učencem kroj »Ba-lila«, toda on kot zaveden Slovenec ni maral za tiste črne in zelene cunje in je vse skupaj stlačil v šolsko stranišče.
Mati je romala okrog tedanje fašistične gospode in skušala dopovedati, da ima s fantom vedno težave, kadar mu kupi novo obleko, da se najbolj počuti v stari obleki in ne-vem kaj še vse si je morala izmisliti, da je rešila sebe in mladega Janka neprijetnih posledic. To je značilni dogodek v njegovem življenju, ki pove, kako sovraštvo je občutil že takrat do fašistov, ki so zatirali naš narod. V šoli je s pestmi obračunaval s sošolci, ki so ga zmerjali s »sciavo« ne meneč se za svarilo in kazni predstojnikov.
Stremel je po napredku, po izobrazbi. Vedno je mislil in delal načrte, kako bi pomagal zatiranemu ljudstvu. Na vprašanje profesorja, kaj hoče postati, je odgovoril: voditelj svojega naroda.
2e kot 15 letni fant je bil uverjen, da slovenski narod ne bo prišel do svojih pravic z razpravljanjem, prošnjami in zahtevami, temveč samo z borbo na življenje in smrt. In že takrat se je spustil v resno oboroženo borbo proti fašistom. V St. Vidu je takrat strahoval ljudi učitelj Tovol-lacci, ki je bil obenem tajnik fašistične stranke. Odločil se je, da sam obračuna s tem krvosesom, katerega se je cela vas bala.
Atentat pa se je ponesrečil, vendar ga fašisti niso zavohali; osumili so njegovega očeta, ki je bil v slabih odnošajih s Tovollaccijem in so ga zato izključili iz PNF.
V Janku pa se je sovraštvo do fašistov le še stopnjevalo. Leta 1939 so ga ob priliki vojaških naborov zaprli, ker je takrat organiziral protifašistične demonstracije, kjer so peli slovenske pesmi. V zaporu in v mučilnici, kjer so mu grozili in ga strahovali in kjer je videl na stenah
sledove krvi poštenih Slovencev, je v njem dozorel sklep, in takrat se je vsega posvetil le borbi proti krvnikom slovenskega naroda, proti fašistom.
Ko so 1941. leta fašisti napadli Jugoslavijo, je hotel pobegniti čez mejo, toda preveč je bila zastražena, da bi prišel v Slovenijo. V tistih dneh so mu zaprli starše, brate. Jugoslavija, na katero smo čakali vsi zavedni Primorci, da nam da znak, da se dvignemo k splošnemu uporu, ta Jugoslavija se je zrušila, ker je bila gnila, profašistična. Vojku je ostalo še upanje — Sovjetska zveza.
Januarja je prišel na dopust iz vojske. Po Primorski je zaplato — prvi glasovi o ljudskem uporu so dvigali ljudstvo. Spoznal je, sedaj je prišel naš čas.
Ljubezen do domovine in sovraštvo do fašizma ni poznalo nobenih ovir. Oči so mu žarele, ko je govoril o uporu, ko je navduševal malodušne za sveto in pravično borbo.
»Kot partizana sem ga videla samo enkrat«, pripoveduje njegova sestra. Noč je bila tiha in temna. Prišel je čez vrtno ograjo in stopil Ti nama z mlajšim bratom, ki sva ga pričakovala. V svitu žepne svetilke se mi je zdel večji, močnejši kod kdaj koli prej, njegov obraz je imel izraz moža. V očeh mu je sijal plamen, ko nama je pripovedoval o borbah in uspehih in novih načrtih. Brez strahu je hodil po hiši, čeprav so bili v vasi fašisti. Nato je odšel v nove borbe za svobodo delovnega ljudstva.
In danes, ko mi uživamo uspehe njegovega junaštva, sadove njegove in žrtev tisočerih junakov, prisegamo pri grobovih teh žrtev, da bomo tako neizprosno, kot so se oni borili ža našo svobodo, zahtevali naše svete pravice in ne bomo odnehali pi-ej, dokler ne bo poslednji košček slovenske zemlje priključen naši domovini Jugoslaviji.
Le s tem bomo počastili njihove žrtve, izpolnili njihovo oporoko.
Spominska svečanost za Narodnim herojem Janko Premrlom-Vojkom
Na dan obletnice smrti narodnega heroja Janka Premrla-Vojka 24. februarja se bo v njegovi rojstni vasi v Št. Vidu v Vipavski dolini vršila svečanost, ko bomo odkrili spominsko ploščo na poslopju ljudske šole. Ta dan se bo ljudstvo strnilo okoli svojega prvega heroja, s katerim se je skupno borilo za svobodo, za pravice primorskega ljudstva. Ta dan moramo mobilizirati vse sile, da bomo dostojno počastili spomin padlega primorskega junaka in ponovno manifestirali za naše pravice, za katere je on nesebično daroval svoje mlado življenje.
Spored svečanosti bo naslednji:
a)	Ob 9. uri zjutraj bo komandant IV. armije JA podelil odlikovanje narodnega heroja staršem padlega Vojka, nakar sledi sprevod do Št, Vida.
b)	V Št. Vidu bo najprej pokop zemeljskih ostankov padlega Vojka, zatem pa svečano odkritje spominske plošče.
Pri tem bo sodelovalo več godb in združeni pevski zbori.
Sledijo govori civilnih in vojaških oblasti.
Opozarjamo udeležence te spominske sveč-anosti, ki bodo prišli iz drugih krajev, naj prinesejo s seboj zastave z žalnim trakom, vence s trobojnicami in napisne deske. Vsi, ki imajo narodne noše, naj pridejo v njih na svečanost.
Prevoz: Vsa prometna sredstva — kolesa, vozovi, avtomobili — je treba za prevoz. Najprej je treba omogočiti prevoz delegacijam in zastopstvom. Gledati je na to, da se omogoči prevoz čimveč ljudi. Iz bližnjih krajev naj gredo pa tudi peš, posebno mlajši, v krajih, ki niso le
preveč oddaljeni, pa z vozovi. — Glede prevoza bomo skrbeli tudi mi in vam bomo to še javili ter dali navodila.
Reditelji: Vsak okraj in vsaka skupina naj ima svojega reditelja. Okrajni reditelji naj imajo bel trak na levem rokavu z napisom okraja, skupinski (vaški) reditelji pa rdeče trakove.
Okrajni reditelji bodo dobivali vsa potrebna navodila od glavnih rediteljev, ki bodo nosili plave trakove. Opozarjamo vse udeležence, da se morajo strogo držati navodil rediteljev.
Glede prehrane naročamo, naj si vsak prinese s seboj, nekaj pa se bo dobilo v Št. Vidu in Vipavi.
Z udeleženci vsakega okraja naj pride tudi po ena ali več bolničark. Ob tej priliki se bodo prodajale posebne značke, peterokraka zvezda z Vojkovo glavo, Vojkove slike in kratek oris njegovega življenja.
Če vam ne bo kaj jasnega, se obrnite na nas, v ostalem pa vam bomo še poslali točna navodila, zlasti glede prevoza.
Iniciativni odbor za »Vojkov dom«.
Ustanovljena je Dijaška matica
Dne 10. februarja se je vršil v Ajdovščini ustanovni občni zbor »Dijaške Matice« za Vzhodno Primorsko okrožje. Namen društva je, podpirati dijake gmotno in moralno ter vzgajati jih k delu in samoodgovornosti, da bodo tako postali naši dijaški domovi res središče prave in napredne kulture, ne pa središče fašizma, kakor so to bili za časa Italije.
mar*
Fašisti so nam zažigali domove . zažgali so vseljudski upor.
Vrčon Stanko, domobranski poročnik, doma iz Dobravlja, po »rastrela-mentu« še ves kosmat v dražbi z nacističnimi SS mesarju
Emigrantska poljska vojska je orodje za rušenje miru
Om, ki so se z orožjem v roki borili proti svobodi svojih lastnih narodov, ki želijo to or?z!8 “P®fabjti proti miru in demokraciji, se danes ne morejo in ne smejo organizirati
v kakršne koli vojaške formacije. Njihovo mesto je pred sodiščem ljudstva, ki so ga izdali,
ne pa v vrstah in poleg borcev Združenih narodov
Beograjska »Borba« prinaša pod gornjim naslovom članek, v katerem je rečeno:
Mednarodna javnost posveča v zadnjem času živo pozornost vprašanjem, ki se postavljajo v zvezi z obstojem tako imenovane poljske vojske v inozemstvu. Enote te vojske, ki ji poveljuje znani poljski fašist general Vladislav Anders, se nahajajo v Italiji, na Škotskem in v zahodni Nemčiji. Anders je eden izmed naj-gorečnejših sovražnikov današnje demokratične Poljske, kolikor jih je v taboru reakcionarnih poljskih emigrantov v inozemstvu. Ugotovljeno je bilo, da je Anders neposredno odgovoren za organiziranje terorističnih napadov proti predstavnikom poljske demokracije. Divja mržnja do demokratičnih sil poljskega naroda, do njegovega bratstva in prijateljstva z velikim sovjetskim ljudstvom ter ostalimi slovanskimi narodi, odkrita želja po razdoru med velikimi silami ter vztrajni poskusi, da se povzroči »tretja svetovna vojna« — to je vsebina politike, ki jo danes vodi general Anders in zločinska klika poljske emigrantske šlahte. Take svoje politike pa sicer Anders in njegova okolica niti ne poskušata prikriti. Fašistični značaj svoje vojske in razdiralni cilj njenega obstoja odkrito in neovirano izražajo na vsakem koraku, zlasti pa v Italiji, kjer uživajo poleg drugega tudi neposredno podporo tamkajšnjih reakcionarnih in profašističnih elementov, katerim v povračilo pomagajo v borbi proti demokratičnemu gibanju italijanskega ljudstva.
Razumljivo je, da se je v takih okoliščinah moralo poroditi v demokratski javnosti po svetu vprašanje: zakaj se taka vojska, kot izrazita tolpa fašističnih sovražnikov miru in demokracije še vedno pusti nedotaknjena, komu je danes potrebna in čemu služi? V zvezi z nedavnimi »velikimi manevri« Andersove vojske v Italiji, ki šteje okrog 70 do 80.000 ljudi, moskovska >Pravda« piše:
»Danes vse vojske demobilizirajo in zmanjšujejo svoje sile. Km se tiče .poljske Andersove vojske* se ne želi niti demobilizirati, niti zmanjšati si svoje številčno stanje, ampak ostaja v vojnem stanju. Koga ograža ta vojska?« »Pravda« ugotavlja, da naloga poljske emigrantsske vojske v Italiji ne obstaja samo v tem, da »krade kokoši in drugo siromašnim italijanskim kmetom«, ter zaključuje, da Andersovo vojsko »hranijo in vzdržujejo njeni zaščitniki v želji, da ohranijo jedro vojske tega fašističnega poljskega emigrantskega tipa«, ki vodi propagando proti miru v Evropi, proti zakoniti poljski vladi in poljskemu narodu.
Razni dogodki v Evropi v povojni dobi so pokazali, da se za ohranitev emigrantske Andersove vojske zlasti prizadevajo gotovi reakcionarni pro-fašistični krogi v Angliji in Ameriki, ki nudijo Andersu na vsakem koraku pomoč, ki ga podpirajo v tem, da se onemogoča vrnitev poljskim vojakom v domovino. Ta podpora je poleg drugega očividna tudi iz dejstva, da je general Anders po pisanju francoskega časopisa »Humanitè« do sedaj prejemal iz Velike Britanije mesečno pomoč 1,000.000 funtov šter-lingov in da je bilo, kot je to izjavil poljski delegat Modzelewski v Varnostnem svetu organizacije Združenih narodov, najdena pri nekaterih aretiranih Andersovih teroristih na ozemlju Poljske vsota 400.000 dolarjev. Ti pojavi so naleteli na odmev tudi v britanski javnosti. Britanski časopis »New Statesman and Nation« je pred kratkim postavil zahtevo, da parlament pojasni medsebojne odnose med britanskim ministrstvom za vojsko in armado generala Andersa v Italiji. Časopis nato omenja divje načrte Andersovih častnikov, ki poveljujejo na manevrih pri Anconi in odkrito izjavljajo, da si želijo novega spopada v Evropi. Časopis ugotavlja, da obstoji zveza med Andersom in terorističnimi tolpami na Poljskem, ki so znane pod imenom »Narodowe sili zbrojne«, ter se vprašuje, iz kakšnega razloga Andersove čete še niso demobilizirane, ter poudarja, da njihova navzočnost v Italiji »izziva proteste« ter predstavlja ovire s širšega stališča. Podobno piše tudi angleški časopis »Observer«, ki predvsem po-
udarja Andersove zveze s fašisti na Poljskem.
Vse to brez dvoma dokazuje, da je demokratična javnost po svetu v glavnem že prepričana, da je obstoj Andersove vojske, zlasti kar se tiče njenega izivalnega manevriranja in šušljanja po Italiji, v ostrem nasprotju s stremljenjem in napori Združenih narodov, da bi izgradili in utrdili povojni mir ter mednarodno varnost. Na podlagi tega je jasno, da emigrantske poljske vojske pod poveljstvom fašistične oficirske klike ni mogoče obravnavati drugače kakor orodje za rušenje miru, kar je potrebno gotovim pustolovskem pro-fašističnim krogom na zahodu, ki jim ne gre za to, da bi se mir utrdil, nego za to, da ohranijo in rešijo fašistične ostanke.
S tega stališča je prav tako treba opazovati tudi vesti o pomikanju nekaterih delov Andersovih čet proti severu Italije v smeri razmejitvene črte v Julijski Krajini.' Ako so te vesti točne, tedaj bi bilo v zvezi z znaki, k ikažejo na navzočnost oboroženih ustaških in četniških tolp v bližini razmejitvene črte, zares po-iem koristno zaradi varnosti in miru opozoriti na vso nevarnost, ki jo lahko vsebuje tak položaj. Ander-sova fašistična tolpa se v Italiji ni samo pokazala kot odkrit sovražnik italijanske demokracije. Ta tolpa je, kot vsi fašistični ostanki v Evropi, prav tako središče za podpihovanje divje mržnje proti demokratični Jugoslaviji. General Anders, kakor tudi njegovi ustaški in četniški pobratimi, ki so pobegnili pred pravično sodbo naših narodov, vidi svojo edino reditev iz prepada poloma, kamor ga je vrgla zmaga svobodoljubnih narodov, v izzivanju neredov in v rušenju miru v Evropi. Zgrešeno bi bilo predpostavljati, da ne bi poljski fašisti iz Andersove vojske poizkušali izkoristiti svoje, pa četudi najmanjše navzočnosti v zoni A Julijske Krajine, za to, da bi zaostrili mednarodne odnošaje v zvezi z vprašanjem Trsta in Slovenskega Primorja. Sicer so pa z alarmantnimi in tendencioznimi vestmi o spopadih na razmejitveni črti v Julijski Krajini, ki so se pojavile v italijanskem tisku in nekaterih drugih časopisih, sovražniki miru po svetu že jasno pokazali, da si želijo neredov tudi na tem področju in da so pripravljeni, da jih izzovejo tudi s pomočjo najpodlejših sredstev.
Demokratična javnost po svetu se je že prepričala o »sposobnosti« Andersovih diverzantov, da s svojimi zločinskimi izpadi na Poljskem ustvarjajo »argumente«, ki so potrebni gotovim reakcionarnim krogom, med katere na primer spada konservativni poslanec v Spodnjem domu profesor Savory, da obtožujejo terorizma poljsko demokracijo.. S podobnimi obrekovanji o preganjanjih italijanskega prebivalstva v delu Julijske Krajine, ki je pod vojaško upravo Jugoslovanske armade, je poskušala italijanska reakcija že opravičiti svoje imperialistične zahteve po naših ozemljih. Jasno je, da bi se tudi Andersovi fašisti in poklicni teroristi, v primeru, ako bi se jim omogočila navzočnost v bližini razmejitvene črte v Julijski Krajini, združili s četniškimi in us laškimi zločinci v pripravljenosti, da služijo tudi samemu vragu, samo da bi škodovali naši državi, da bi otežkočili uresničenje upravičenih zahtev naših narodov in da bi skalili mir v Evropi. Zaradi tega se brez dvoma lahko označi vsako omogočevanje, da bi Andersove čete prišle na položaje, s katerih bi lahko izzivale nerede, za ogrožanje interesov miru.
V kakšnih odnosih so sicer nekateri krogi, odgovorni za mir in varnost v Evropi, do raznih kvislinških skupin sovražnikov miru in demokracije, je najbolje razvidno iz članka v ameriškem časopisu »New York Times«, v katerem novinar Raymund Daniel piše o rekrutiranju poljskih in jugoslovanskih disidentov v Nemčiji. Ti poljski in jugoslovanski disidenti, oziroma izdajalci vseh barv, ki so pobegnili iz svoje domovine zaradi sodelovanja z okupatorjem, se rekrutirajo sedaj na ozemlju 7. ameriške armade v »kraljevske« četni-ške tolpe v emigraciji ter v fašističr? čete generala Andersa. Kakor vidimo, se jim kljub ugotovljenim dej-
stvom o izzivalni aktivnosti proti miru in direktnem ogrožanju miru s strani teh različnih izdajalsko-di '-dentskih formacij na zahodu Evrope, in kljub vsem protestom demokratične javnosti, omogočuje celo nova mobilizacija, namesto da b se jih odločno razgnalo. Novinar Raymund Daniel ima res prav, ko ugotavlja, da taka politika do izdajalskih jugoslovanskih in poljskih emigrantov v zahodni Nemčiji izziva sumničenja v Jugoslaviji in na Poljskem.
Demokratična javnost po svetu, zlasti v Jugoslaviji, ima v zvezi s temi dejstvi resnično polno pravico, da se vprašuje, do kdaj se bodo pred obličjem evropskih narodov, ki so doprinesli toliko žrtev za današnji mir, še vnaprej vzdrževala in krepila taka legla in zatočišča fašističnih provokatorjev, kot so to čete generala Andersa ter ustaško-četniške in druge izdajalske formacije v Italiji. Njihovega obstoja ni mogoče opravičiti z
nikakršnimi potrebami. Oni, ki so se z orožjem v roki borili proti svobodi svojih lastnih narodov, ki želijo to orožje uporabiti proti miru in demokraciji, se danes ne morejo in ne smejo organizirati v kakršne Koli vojaške formacije. Njihovo mesto je pred sodiščem ljudstva, ki so ga izdali, ne pa v vrstah in poleg borcev Združenih narodov. Omogočanje, da Anders in podobni »vojskovodje« iz tabora sovražnikov svojih lastnih narodov s pomočjo fašističnih častnikov in terorja vzdržujejo zbrane svoje čete, da slepijo osebe, ki se nahajajo izven domovine in da izvršujejo mobilizacijo na podlagi izmišljotin o položaju v demokratičnih državah
vzhodne Evrope in Balkana, dejan-, sko pomeni kovanje orožja za najtemneje sovražnike miru, demokracije in sodelovanja med narodi. Evropski narodi niso trpeli in prenašali žrtev v vojni proti fašističnim zavojevalcem zato, da bi po zmagi ponovno dovolili fašistom, da »vršijo manevre« in da organizirajo teroristične izpade na ozemlja demokratičnih držav. V interesu miru, v interesu vzpostavitve zaupanja v povojni Evropi, v interesu sodelovanja med narodi je že skrajni čas, da se raz-ženejo in onemogočijo Andersove fašistične skupine in podobne formacije pri njihovih provokatorskih izpadih.
Protest enotnih sindikatov
Objavljamo sledeči dopis Enotnih sindikatov:	Mestni odbor Enotnih
sindikatov protestira proti ukrepom tukajšnjih oblasti, ki so bistveno spremenili in obremenili pravilnik »Cassa di Integrazione dei guadagni« in povečali obvezne dajatve za so-sialna zavarovanja, kakor tudi porazdelitev zavarovalnih bremen. Te ukrepe je oblast odločila na hitro in brez prejšnjega posvetovanja s pokrajinskim posvetovalnim odborom (Comitato consultivo territoriale per
Predsednik Ernest Radič.
OD TED IVA DO TEDNA
V okviru Varnostnega sveta organizacije Združenih narodov se je nadaljevala razprava o položaju v Grčiji in o predlogu Sovjetske delegacije o takojšnjem umiku britanskih čet iz Grčije. Seveda se gospod Bevin temu upira, ker bi to pomenilo bistveno spremembo položaja v Grčiji, kar pa nekaterim državam ni povsem po godu. Zato poskušajo zmanjševati pomen ELASovih čet v boju proti okupatorju, zato poudarjajo, da britanske čete ne vplivajo nič na notranje razmere Grčije. Višinski, šef sovjetske delegacije pa trdi baš nasprotno in se pri tem opira na pisanje angleških piscev samih, ki so komentirali razvoj dogodkov po prihodu britanskih čet. O desničarskih strankah pišejo: »Občutile so, da jih Britanci podpirajo in da bodo, če bodo odbile kompromis z levičarji, uživale podporo britanskega orožja.« Dalje je Višinski citiral nekatere izjave grških politikov, ki vsi zatrjujejo, da v takih razmerah, pod takim terorjem grških fašistov niso možne svobodne volitve.
Iz poteka razprave vidimo, da je gotovim krogom veliko na tem, da obdržijo še nadalje tako neurejeno stanje v Grčiji, odnosno s tem, da kljub prisotnosti zavezniških čet dovoljujejo nezaslišan teror nad prebivalstvom, ki je po večini v vrstah EAM-a, onemogočijo naraven razvoj v Grčiji in na podlagi »svobodnih« volitev postavijo »resnično demokratično« vlado, ki bo odgovarjala njihovim interesom, ne pa interesom grškega ljudstva in ki naj bi pretvorila Grčijo v nekak protiutež proti napredni Jugoslaviji in Albaniji.
Jasno je, da mednarodna organizacija ZN ne sme prezreti dejstva, da se ustvarja v Evropi novo središče nemira, nestabilnosti in nezakonitosti.
Sovjetska delegacija je pri svojem predlogu zasledovala samo en cilj, da se pravočasno odstrani ovira za utrditev povojnega miru ter se nudi grškemu narodu prilika, da organizira svoj notranji državni sistem na temelju demokracije brez vmešavanja tujih sil.
To pa so nekateri listi tolmačili tako, kakor da gre za vprašanje prestiža ene države in prikazujejo vse delo Varnostnega sveta s stališča neodgovornega načela: kdo je zmagal, namesto da bi gledali vse s stališča utrditve miru.
Sovjetska delegacija, ki v vseh vprašanjih varnosti, miru in sodelovanja med narodi zastopa dosledno, protifašistično stališče, je podala tudi že izdelan osnutek za rešitev vprašanja beguncev, katerim je treba omogočiti čimprejšnji povratek v domovino, obenem bo organizacija ZN naredila konec begunskemu problemu.
Treba pa je poiskati med begunci vojne zločince, ki se skrivajo med njimi in jih takoj izročiti posameznim državam, katerih državljanstvo imajo.
Ker je vprašanje izročitve in kaznovanja vojnih zločincev velikega političnega pomena za organiziranje mednarodnega miru in varnosti, zadeva to življenjske interese vseh miroljubnih narodov.
»Ne moremo se popolnoma posvetiti konstruktivnemu delu miru, ko vemo, da se nekje v bližini skrivajo ubijalci naših otrok, bratov in sester in da uživajo od nekoga zaščito in da kujejo nove zarote proti miru.« Tako je izjavil vodja delegacije Beloruske SSR.
Popustljivost proti ubijalcem, bi pomenilo sramoto za vse miroljubne narode, Iti so se zbrali v okviru ZN, da vrnejo ugled poteptani pravici in utrdijo mir.
Ukrajinska delegacija je opozorila Varnostni svet na položaj v Indoneziji in prosi, da napravi potrebne korake, da to stanje preneha.
Popolnoma jasno je, da predstavlja sedaj po kapitulaciji Japonske vmešavanje britanskih in hindustran-skih čet v zadeve Indonezije kršenje načel, ki so jih postavili ZN, po katerih si vsak narod v skladu z demokratičnimi načeli ustvari vlado, kakršno si sam želi.
Uporaba japonskih oboroženih sil proti indonezijskemu ljudstvu po angleških oblasteh pa je tudi v ostrem nasprotju z Ustanovno listino Združenih narodov.
Zato predlaga ukrajinska komisija, da se sestavi posebna komisija, ki bo to sporno vprašanje proučila na kraju samem in vzpostavila mir.
Povojna gospodarska politika v ZDA in pa splošni svetovni politični položaj sta povzročila velike stavke delavstva v ameriških državah. Sto-tisoči električarjev, delavcev jeklarske industrije, delavcev na vlačilcih v nevjorški in drugih lukah zahtevajo zvišanje prejemkov in skrajšanje delovnega časa. V Newyorku bo zaradi stavke delavcev na vlačilcih prenehal dovoz za 80 odstotkov premoga v mesto in bo to povzročilo zamračitev v mestu. Ker med delavskimi sindikati in veleindustrialoi ni prišlo do sporazumov, je član poslanske zbornice Kaiys izdelal zakonski načrt proti stavkam.
Sindikalne organizacije ogorčeno kritizirajo ta ničev zakonski načrt proti stavkam, edinemu uspešnemu orožju delavstva v boju za boljši kos kruha. Cela vrsta sindikalnih voditeljev je protestiralo proti takemu postopanju, zato so predlagali nov zmernejši zakonski načrt, ki pa je bližji Trumanovemu predlogu o imenovanju komisije za ugotovitev dejstev, ki so privedle do spora med delodajalci in, delavci.
Mednarodna javnost posveča v zadnjem času živo pozornost vprašanjem, ki se postavljajo v zvezi z obstojem tako imenovane poljske vojske v inozemstvu. Enote te vojske, ki ji poveljuje znani poljski fašist general Vladimir Anders, se nahajo v Italiji, na Škotskem in v zapadni Nemčiji.
General Anders, organizator terorističnih napadov na predstavnike poljske demokratične oblasti, goji divjo mržnjo do vseh naprednih sil poljskega naroda, do njegovega bratstva s SZ in vsemi slovanskimi narodi, goji odkrito željo po razdoru med velikimi silami ter vztrajno poskuša, da se povzroči »tretja svetovna 1 vojna«, to je vsebina njegove poli-
tike in vse poljske reakcionarne »šlahte«.
Danes, ko vse vojske zmanjšujejo svoje sile, pa opažamo, da se ta fašistična Andresova vojska ne želi raziti.
Popolnoma razumljivo: svetovna reakcija rabi neko oboroženo silo, da vodi propagando proti miru v Evropi. Ugotovljeno je, da to od 70 do 80.000 mož močno vojsko vzdržujejo s »šterlingi in dolarji« poleg pomoči in podpore od strani italijanskih reakcionarjev.
Omogočanje, da Andres in podobni vojskovodje iz tabora sovražnikov svojih lastnih narodov s pomočjo fašističnih častnikov in terorja vzdržujejo svoje zbrane čete ter s svojimi manevri, propagando, provokacijami in terorističnimi akcijami rušijo temelje miru, to pomeni kovanje orožja za novo svetovno klanje.
Medtem, ko se svetovna reakcija z vsemi silami trudi vsejati razdor
med narodi, oslabiti demokratične sile in njih vpliv in se pri tem poslužuje najpodlejših laži, provokacij in obrekovanj, pa v državah, kjer
vlada prava demokracija, posvečajo vso pažnjo ureditvi notranjih razmer.
le assicurazioni sociali). Zato je ta mestni odbor sklenil, da odpokliče svojega predstavnika dr. Konrada Correrja, ker ima za nedopustno njegovo nadaljnjo prisotnost kot zastopnika v odboru, ki nima več razloga za svoj obstoj po žalitvi, katero nvu je prizadejala sama ZVU, katera ga je vzpostavila s posebno nalogo posvetovalnega sodelovanja v vseh problemih socialnega zavarovanja.
Jugoslavija, Bolgarija, Albanija so dežele, kjer je vse ljudstvo na delu za obnovo dežele, za njen gospodarski dvig.
10. februarja pa so bile volitve v Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik. Po veliki zmagi SZ in njene RA si je sovjetsko ljudstvo po vseh republikah izvolilo svoje predstavnike v naj višji zakonodajni svet.
Po poročilih se je volitev udeležilo najmanj 96 odstotkov vseh votivnih upravičencev.
Dosedanji Vrhovni sovjet, ki je bil izvoljen pred osmimi leti, je mirne duše stopil pred narode SZ, saj imajo za seboj razvoj in uspehe, kakršnih ni dosegla nobena druga država.
Vojna je pokazala, da je sovjetski družbeni red resnično ljudski red, ki je zrastel iz ljudskih globin in M uživa njegovo močno podporo, da je sovjetski družbeni red dovršeno življenjska in čvrsta oblika družbene organizacije.
0 tem so danes prepričani narodi SZ, o tem pa so se prepričale tudi druge države, ki so v času, ko so Sovjeti preko vseh težav ustvarjali svojo močno demokratično svobodno državo, pošiljale na boreče se ljudstvo intervencijske vojske, ki so ves čas obstoja ZSSR blatile in obrekovale SZ kot državo brez reda in zakonitosti. O tem so se zlasti prepričali nemški imperialisti, ki so škodoželjno stegovali roke po deželah SZ, danes pa premagani sedijo v Niirnbergu in čakajo pravične sodbe za svoje nečloveške zločine. Obtožnica za obtožnico se gromadijo na glave teh zveri v človeški podobi, ki so popolnoma premišljeno morili, požigali, pobijali, mučili in streljali vse, zlasti pa še slovanske narode.
SZ in njeni narodi in z njimi ves blok naprednih protifašističnih držav odločno zahtevajo neusmiljeno kazen za te svetovne morilce. Zadostiti je treba pravici, zadoščenja zahtevajo milijoni žrtev njihove bestialnosti. Odstraniti je treba nje, ki bi lahko ponovno ogrožali svetovni mir.

TO HOČEMO IN ZAHTEVAMO:
Jugoslavija je naša edina prava domovina in mati
Primorska pošilja spomenice Mednarodni komisiji, v katerih tolmati svoje zahteve. Na stotine in stotine takih spomenic pišejo posamezne vasi in posamezne antifašistične organizacije ter delavski sindikati. Potegnimo jih samo nekaj iz ogromne skladnice. Kaj so napisali med drugim prebivalci iz Škocijana, Matavu-'na, Batuj in Nakla? »Zaradi trpljenja, teptanja najosnovnejših narodo-vih pravic, zaradi neomahljive borbe, zaradi zaščite naše svobode in zaradi tisočih krvavih žrtev, s katerih krvjo ja napolnjena naša zemlja, zahtevajo, da se nam po zagotovilu Velikih zaveznikov prizna samoodločba naroda. Tu pri nas ugotovite, kaj je Primorsko ljudstvo prestalo; ožgane ruševine naj vam povedo, kako smo bili boj za obstanek, boj ljudstva Proti fašistični Italiji. Z narodi Jugoslavije smo se skupno borili, da-nes hočemo skupno z njimi ohraniti mir v novi demokratični državi Jugoslaviji. To hočemo in zahtevamol Vsaka drugačna razmejitev bi bila krivična, nečloveška, Velikih zaveznikov nevredna.
Sto in stokrat smo že povedali, da so naše brigade osvobodile same to zemljo, brigade IX. korpusa, brigade primorskega ljudstva. Dan na dan prejemate spomenice, bodite vestni in čitajte vrste, ki jih piše ljudstvo, majhno po številu, veliko P° svoji borbi in žrtvah.«
Spomenica vaščanov iz Podgrada Pa med drugim to-le govori: »Zahtevamo priključitev k državi, kjer vlada ljudska demokracija, ljudska oblast, ljudska sodišča, kjer je pisana *n Potrjena ljudska ustava, ki ščiti in lamči tudi naše pridobitve. Protestiramo pa proti vsakemu poskusu internacionalizacije Julijske Krajine in Prsta ter odločno zahtevamo priključen k Titovi Jugoslaviji, v kateri je Za nas življenje in svoboda.«
Mala vasica Kilovče je v svoji sPomenici napisala: »Italijanski oku-Putor nam je ustrelil 9 vaščanov, in-erniral 76, izmed katerih sta dva v luternaciji umrla; izmed 15 borcev v Jugoslovanski armadi jih je 8 nese-«»o darovalo življenje za našo svobodo. Fašistični okupator nam je po-
žgal 21 hiš, nas oropal za 105 glav goveje živine, nam odpeljal dva konja, 10 ovac in 40 prašičev. Izropali so nam popolnoma vse in napravili škode za 12 milijonov predvojne vrednosti.
Proti takemu načinu smo se borili in tako pisali plebiscit s krvjo naših najboljših sinov, žrtvovali smo vse za osvoboditev izpod fašističnega jarma. Ker smo se borili za skupno stvar naših zaveznikov in za imago nad fašizmom, smo proti vsaki internacionalizaciji naše dežele. Z narodi Jugoslavije smo se skupno borili, z narodi Jugoslavije hočemo skupno živeti.
Med mnogimi spomenicami je tudi spomenica, ki jo je napisala primorska duhovščina iz cone B in jo naslovila na mednarodno komisijo.
Spomenica ljudstvu zveste katoliške duhovščine iz Vzhodnoprimorskega okrožja
Mednarodni komisiji!
Ko manifestira ljudstvo po vsej naši lepi Primorski in izraža svojo neomajno zahtevo, da se priključi Julijska Krajina z Gorico in Trstom kot sedma federalna edinica k ljudski republiki Jugoslaviji s Titom na čelu, se čutimo dolžni tudi mi katoliški duhovniki, ki smo stali temu zavednemu in zavestno se borečemu narodu vedno ob strani že v času njegovega pasivnega odpora proti italijanskemu fašističnemu nasilju in v času njegove herojske domovinske borbe, da javno povemo svoje mnenje.
V prvi vrsti čutimo potrebo, da najostreje obsodimo namerno izmišljene klevete, ki so naperjene proli ljudski oblasti, to je obenem proti našemu ljudstvu in njegovi volji. Tega klevetanja, ki so si ga izmislili sovražniki ljudstva, italijanski Imperialisti ter sovražniki demokracije v svetu, so se oprijeli in ga najbolj zakrknjeno širijo vsi tisti, ki so zaradi svojih protinarodnih dejanj pobegnili pred lastnim ljudstvom in se torej izločili iz njega, pa mu skušajo danes vsestransko škodovati. Ti ljudje se po večini zbirajo onkraj demarkacijske Črte, kjer na žalost dobivajo v svo-
jem protiljudskem delovanju podporo tamošnjih oblasti.
Kakšne so klevete? Mi moramo v prvi vrsti spregovoriti o klevetah, ki se nanašajo na odnošaje naše ljudske oblasti do vere in takoj poudariti, da ni niti govora o preganjanju ali oviranju vere, niti v Jugoslaviji niti v Julijski Krajini. Kakšni so danes ti odnošaji, lahko povemo mi, ki svobodno opravljamo verske obrede in ljudstvo, ki svobodno in neovirano izvršuje svoje verske dolžnosti, nikakor pa ne morejo o tem govoriti tisti, ki narod in vero izrabljajo v proli-Ijudske namene.
Vera je torej, na kratko povedano, pri nas svobodna. Vse tiste, ki govore o preganjanju in zatiranju vere na Primorskem, bi spomnili samo na nekaj let nazaj, na čase, ko je fašizem oviral oznanjevanje božje besede v materinem jeziku, prepovedoval slovenske napise po cerkvah in po pokopališčih, oviral slovensko petje v cerkvah in pri procesijah in preganjal, zapiral, interniral in pretepal slovensko duhovščino.
Zaradi vseh teh dejstev ponovno najodločneje obsojamo namerno klevetanje, ki ima en sam namen: razdvojiti narod in ga oslepariti za to, za kar je Primorska dala 46.000 življenj, to je za osvoboditev Julijske Krajine in njeno priključitev k ljudski demokratični Jugoslaviji. Obenem odločno izjavljamo, da bomo stali zvesto ob strani ljudstvu v borbi proti temu, da bi bila Primorska še kdaj plen tujih gospodarjev in mu zvesto sledili v njegovih naporih, da se čim prej priključi Julijska Krajina s Trstom in Gorico k federativni ljudski republiki Jugoslaviji, ki je naša edina prava domovina in mati.
Katoliški duhovniki.
Vse te spomenice so jasna priča in dokaz enotne volje vse Primorske, kjer danes dejansko obstoja samo ena in edina zahteva o odločanju pripadnosti te zemlje in ta zahteva je: »Primorska je in mora biti jugoslovanska, je in mora biti v mejah nove države delavnih ljudskih množic — ljudsko-demokratične Jugoslavije.
na 8 let prisilnega dela, na izgubo državljanskih časti za dobo 6 let, na zaplembo polovice celotnega premoženja, na zaplembo prikritega materiala, na trajno prepoved izvrševati trgovski poklic in na plačilo sodnih stroškov.
Sodišče je torej zavrnilo zagovornikov predlog in Likarja obsodilo tudi za sabotažo, saj odtegovanja vodnih žag, železnine, vrvi, žebljev in sličnega ni moči smatrati v času obnove za kaj drugega kot za sabotažo. In kako naj bi potem imenovali zločin, da gnije blago, svila, barhent in celo moka v bunkerjih, po naših mestih in vaseh pa vsega tega občutno primanjkuje!
Vsega tega se je Ivan Likar dobro zavedal, saj je videl vso bedo in pomanjkanje prav dobro v svoji naj-
bližji okolici. Toda, kakor ni bil z narodom takrat, ko se je ta golorok boril proti stokrat^ močnejšemu okupatorju, tako je hotel s sabotažo in špekulacijo pomagati tistemu sovražniku, ki nam danes grozi iz oropanih skladišč in žitnic, z razbitih komunikacij in porušenih domov, zavestno se je postavil v vrsto podlih izdajalcev, ki, kakor pod okupacijo bela kuga, skušajo ljudstvu zabosti nož v hrbet v njegovi borbi za obnovo in osnovno preskrbo.
Takšnih izdajalcev, saboterjev in špekulantov pa naše ljudstvo noče in ne sme trpeti v svoji sredi. Ne sme zato, ker ne sme propasti. Napovedalo jim je neizprosen boj do uničenja. In da sa bo tako zgodilo, dokazuje afera Ivana Likarja, v kateri je Višje ljudsko sodišče izreklo sodbo vsega ljudstva.
Slovenska umetniška beseda in pesem sta spet zaorili prosto in svobodno
Ob gostovanju slovenskih pisateljev in pesnikov na Primorskem
/
Izdajalce, saboterje in špekulante bo naše ljudstvo izpljunilo
iz svoje srede
V Idriji je bil obsojen na 8 let prisilnega dela znani tamošnji oderuh in špekulant Likar
V soboto, dne 9. februarja, se je Vr^.la v Idriji pred Višjim ljudskim ^disčeni kazenska razprava zaradi §°sPodarske sabotaže in nedopustne špekulacije proti Ivanu Likarju, *rgovcu iz Spodnje Idrije.
Za proces je vladalo med prebi-yalstvom veliko zanimanje, tako, da 1® bila kinodvorana, kjer se je razprava vršila, zasedena do zadnjega kotička.
Tožilec je med drugim obtožil Li-kfcrja, da jb na poziv naše ljudske oblasti v poletnih mesecih pretekle-8a leta namerno opustil obvezno pri-
Obtoženi Likar je trdil, da je material skril že L 1944 pred sovražnikom ter da se pozneje nikoli več ni zanimal zanj. Ker pa sovražnika že od 1. maja ni več v Idriji, je tov. tožilec vprašal obtoženca, če je torej naša ljudska oblast zanj sovražnik, saj je pred njo prikrival svoje zaloge in okrožnemu komandantu NZ ob priliki preiskave ponovno v obraz zatrjeval, da nima prikritega blaga. Toda skrivališče, čeprav skrbno zamaskirano, je bilo vendarle odkrito in če že Likar naše oblasti ne smatra za sovražnika, potem smatrata naša
lavo blaga, prikritega v zamaskira-1 oblast in naše ljudstvo njega za so-Pem kletnem prostoru in sicer preko vražnika in škodljiv element Na 120 kg tekstilne robe (štofov, flanele,
®vile itd.) ter večje količine šip, vrvi, strang, železnine, žebljev in sličnega v skupni vrednosti preko 360.000 lir

ler navedeni jnaterial iz špekulativ-razlogov in z namero, ovirati ob-n°vo, odtegnil rednemu prometu in Potrošnji. S tem svojim delovanjem je obtoženi Likar namerno sabotiral Prizadevanje naše ljudske oblasti Pri preskrbi in obnovi ter tako izko-riščal izredne razmere, nastale med taš- okupacijo, z namenom, doseči nesorazmerno imovinsko korist.
V teku preiskave so prihajali na dan vsi grehi, katere je očital obtožencu tožilec, ter še marsikaj okol-Posti, ki so v celoti potrdile Likarjev saboterski in špekulantski odnos do naše ljudske oblasti in do potrošnikov.
Obtoženčev zagovor je bil beden, saj je bila teža dokaznega gradiva tako občutna, da sta tov. tožilec in tov. predsednik senata že v kali zn-Jrla vsak obtoženčev poizkus nepoštenega izmotavanja. Pri tem je bilo epaziti, da ima Likar zelo slab spo min za svoje grehe, točno pa se spominja nekaterih količin prikritega materiala in tudi to se je spomnil, da mu je poleti ostal nekdo dolžan 10 lir.
vprašanje, zakaj se je neprestano upiral našim oblastem ter zavlačeval plačevanje davka in trošarin, je obtoženec izjavil, da se je najprej hotel prepričati, kam denar gre, pri čemer pa pravi, da ni sumil prvenstveno v oblast kot tako, marveč samo v funkcionarja te oblasti. Tako nesramen način je popolnoma razumljivo razburkal zbrano občinstvo, tako da je moral tov. predsednik ponovno pozivati poslušalce k opustitvi preglasnega demonstriranja.
Tudi ob čitanju seznama prikritega blaga je med ljudstvom vrelo. Obtoženec se je zagovarjal, da je to robo namenil predvsem za domačo uporabo — torej zase in svojo 18 letno hčer, ki živi pri njem. Iz seznama pa je razvidno, da je bilo v skrivališču samo tekstilne robe za preko 120 kg v vrednosti (po današnji uradni cenitvi) blizu 200.000 lir. Tako je torej posloval ta trgovec sredi požganega in izropanega idrijsko-oerkljanskega okraja, kjer je mnogo ljudi napol nagih in bosih! Saboter, špekulant! Ljudje iz okoliških vasi so se zlasti zgražali nad zalogo vodnih žag, vrvi, štrang, žebljev in železnine, ko je vendar znano, kako danes, v času obnove, vsega tega kmetu primanjkuje.
Obtožencu so v bunkerju rjaveli žeblji, če pa so ga ljudje vprašali po njih, jih je odganjal, češ, da žebljev nima.
Ob času košnje je izrabljal potrebe prebivalstva na ta način, da je zahteval za eno koso po poldrugi kilogram masla, češ, da računa po stanju iz 1. 1940, ko je stala kosa 9 lir, maslo pa le 6 lir.
Zaslišani priči Marušič Mirko, poveljnik okrajne NZ, ter obtožen-čeva uslužbenka Julka Grošelj sta ovrgli vse Likarjeve lažne izgovore, zadnja pa je podala značilno okol-nost, ki dopolnjuje zločinski protisocialni lik Ivana Likarja. Omenjena Julka Grošelj je namreč ob lastni hrani prejemala v maju preteklega leta 374 lir mesečne plače, ko se je izučila, t. j. v septembru, 500 lir in šele decembra ji je Likar na njeno izjavo, da ob tako nizki mezdi ne more živeti, zvišal plačo na 1500 lir — seveda brez hrane. Julka Grošelj je svojega gospodarja postavila na laž tudi glede njegove trditve, da je na prikrito blago pozabil, saj je izpovedala, da so v skrivališče hodili po razno blago vsaj po enkrat na teden.
Po zaključenem dokaznem postopku je javni tožilec pri PPNOO v obširnem govoru na osnovi iznešenih sredstev ugotovil utemeljenost obtožbe v celoti ter predlagal za obtoženca strogo kazen.
Zagovornik se je omejil na poudarjanje olajšujočih okolnosti, za kar je smatral tudi obtoženčev kramarski in skopuški značaj, ter ospo-raval trditev tožilstva, češ, da je smatrati Likarjevo delovanje za sabotažo.
Po tajnem posvetovanju je predsednik senata razglasil sodbo, s katero je Ivan Likar spoznan za krivega v smislu obtožnice, torej kaznivih dejanj gospodarske sabotaže in nedovoljene špekulacije in se obsodi
V	okviru Prešernovega tedna so prišli ljubljanski književniki na literarni večer v Ajdovščino v soboto 9. t. m.
Prišli so v središče Vzhodne Primorske ob času, ko je vsa Slovenija prvič v zgodovini praznovala spomin našega največjega poeta, kakor prav v času, ko bije naš kmet, naš žagar, naš gozdar in naš rudar zadnji boj proti plavi črti, ki nam je bila vsiljena, ko bije boj proti internacionalizaciji Trsta ali celo celotnega Primorja, ko bije boj proti Wilsonovi črti, proti plebiscitu, ki nas naj bi dal spet ponovno na tehtnico.
V	takih razmerah je bil prihod slovenskih književnikov prav tako važen iz političnih, kakor tudi iz kulturnih ozirov.
Reči moramo, da so ostali naši umetniki tudi v tej odločilni borbi naše narodno osvobodilne borbe zvesti svojemu pravemu učitelju Prešernu, da so ostali zvesti Levstiku in Cankarju, našim velikim vogelnim kamnom naše kulture, da so nadaljevali pot, ki so jo podedovali iz kulturne tradicije v dobi zadnjih let, ko se je porajal novi slovenski človek, so nam kazali prav naši pesniki in prijatelji isto pot, ki so jo uresničevali naši politiki Tito, Kardelj, Kidrič. Naša zgodovina ne bo mogla mimo dela neštevilnih ljudskih pesnikov, ki jih je dala borba, v isti meri pa tudi ne bo mogla preko dela naših velikih umetnikov: Kajuha, Bora, Zupančiča, mimo Kranjčevih, V oran-čevih romanov in novel, mimo del, ki so se rodila v trpljenju tisočerih kmetov in delavcev po neštetih italijanskih in nemških taboriščih.
Pokazali so nam cilj borbe: združitev Slovencev, ustanovitev federativne ljudske republike Jugoslavije, postali so glasniki novega borbenega revolucionarnega slovenskega človeka. Kot take *3'e spoznalo tudi primorsko ljudstvo naše umetnike, kol glasnike združenja vseh Slovencev v nori Jugoslaviji, ki jih je vzljubilo in se nanje navezalo bolj kakor kdaj koli do zdaj.
Tako so prišli slovenski književniki v Ajdovščino, blizu modre črte, da oni in z njimi vse primorsko ljudstvo vnovič protestira proti krivicam, ki so nam jih že naprtili reakcionarni krogi tujine, kakor tudi predvsem proti krivicam, ki nam jih hočejo na
novo vsiliti. Toda mi vsi smo istih misli, kakor Bartolo Arnošt, da je smrt naroda hujša od smrti posameznika. Prav to pa je Primorska bolj kakor kateri koli del slovenske zemlje izpričala že v času borbe. Žrtvovala je desettisoče posameznikov, da je vstal narod k novemu življenju, žrtvovala je Bidovca, Tomažiča, žrtvovala je narodnega heroja Vojka.
Ne, ni več mrtev, kdor za dom umre, je rekel v svoji recitaciji Pavel Golia. Primorska je dokazala in spet dokazuje, da je krvavi, da je trpki človek smrti sinov in žena, ki so omahnili v boju, preden so lahko videli uspeh svojeg adela, obrotlil tisočeren plod: po Krasu, po Kranjskem, po Goriškem so danes bolj odločni kot kdaj koli, da ne klonijo pred nikako drugo rešitvijo Julijske Krajine, da so odločeni ne popustiti nikomur in nikdar pred programom, ki si ga je stavil na svoj prapor Prešeren, ki so si ga stavili Kardelj in Kidrič, Vidmar in Kajuh. To dokazujejo vseljudski tabori v Grgarju, Idriji, Kozini, Herpeljah, II. Bistrici, Ajdovščini in Postojni. To pričajo nešteti slavoloki po vsaki najmanjši vasi. To pričajo trde kmečke pesTi Vipavca in Kraševca. To pričajo idrijski in raški rudarji s svojim prostovoljnim delom.
Posebno prisrčno pa sla bila sprejeta Igo Gruden; pesnik našega Primorja, ki je čital iz zbirke »Dvanajsta ura«, iz zbirke »V pregnanstvu«, iz cikla »Rab«. Pokazal nam je pot primorskega in slovenskega človeka, pokazal je trpljenje in strahote, ki so jih naši ljudje mogli prestali samo s svetlim upanjem, z živo vero, če tudi klonemo mi, narod bo vstal, narod bo stopil z nami ali brez nas v svetlo, v boljšo bodočnost. Bora smo pozdravili kot prvega partizanskega pesnika, čigar zbirke smo čitali vsi v ilegali že l. 1942. Njegove pesmi »Srečanje«, »Mati« so hkrati pesmi vseh naših fantov partizanov, vseh aktivistov in aktivistk, ki jih je dala Primorska na tisoče.
Uvodno besedo o Prešernu in njegovem poslanstvu je podal Fran Albrecht. Tako je bil ta prvi literarni večer v Ajdovščini velika in prisrčna kulturna manifestacija proti modri črti za dokončno priključitev Julijske Krajine k materi Jugoslaviji, kakor nam govore tudi tisoči in tisoči slavolokov po naši zemlji.
Angleške vojaške oblasti ovirajo priprave ljudstva Julijske Krajine ob prihodu mednarodne komisije
Angleške vojaške oblasti, nahujskane od vseh vrst reakcionarjev, vedno bolj ovirajo ljudstvu Julij. Krajine priprave, ki jih vrši v pričakovanju prihoda mednarodne komisije. Ovirajo ljudstvo pri postavljanju slavolokov, brišejo napise, ki so jih ljudje napisali na svoje hiše in s tem pokazali resnično voljo prebivalstva. Dan na dan prihajajo nove pritožbe o postopanuj angleškega vojaštva.
V	nedeljo 10. februarja je ljudstvo v furlanski vasi Begliano pri Tržiču postavljalo slavolok. Trikrat je privozil mimo kamion z angleškimi policisti iz Tržiča. Tretjič so ljudstvu ukazali, da mora prenehati s postavljanjem slavoloka ter so aretirali dve mladinki. Na sedežu policije v Tržiču so jima zagrozili, da ju bodo za dalje časa zaprli, če ne bodo odstranili slavoloka.
V	ponedeljek 11. februarja je angleška policija v vasi Selz pri Tržiču podrla dva slavoloka in odpeljala s seboj ves material. V bližnji vasi Turiacco je angleška policija istega dne podrla slavolok, ki so ga vaščani komaj postavili, ter prav tako odpeljali ves material. Aretirala je dva tovariša, od katerih je zaprla enega na policijski postaji v vasi Pieris, drugega pa izpustila.
Tudi v Tržiču so delavci postavili slavoloke. Ko so dne 10. t. m. postavljali dva slavoloka, jih je občinska straža opozorila, da tega brez dovoljenja vojaške uprave ne smejo. Zato so delavci napravili prošnjo za postavitev dveh slavolokov, toda vojna uprava iim je prošnjo odklonila z motivacijo, da* to lahko dela same od vojne uprave imenovani občinski svet. Toda tega sveta noben pošten Tržičan ne prizna, ker ga sestavljajo sami profašistični elementi. V ponedeljek 11. februarja je angleška policija podrla spomenik v vasi Villa-raspa ter odpeljala ves material. V ponedeljek ob pol šestih pa sta prišla na sedež Okrajnega odbora SIAU v Tržiču član civilne policije v spremstvu nekega civilista z ukazom vojaške uprave, da morajo do 12. februarja do šestih popoldne podreti v vseh vaseh vse doslej po-tavljene slavoloke.
Tako skušajo reakcionarji za vsako !ceno preprečiti mednarodni komisiji, da ’oi se mogla prepričati o željah in volji judstva Julijske Krajine. Reakcija hoče istvariti pogoje, da bi informirala komisijo tako, kakor ona želi, ter s tem preprečiti izpolnitev želje vsega primorskega .judstva, ki sl želi priključitve vse Julijske Krajine k FLRJ.
SIROM PRIMORSKE
(N) oMetmci smrti dr. Franceta Prešerna
Se nikoli ni slovenski narod proslavljal obletnice Franceta Prešerna tako slovesno, tako spontano, kakor jo proslavlja letos. Slovenski narod je črpal ta svoj program iz samega sebe, iz svojega narodnega in ljudskega hotenja, ki ga je sodobno dogajanje do kraja izoblikovalo, ki ga je pa čudovito zajel že Prešernov genij, genij pristnega slovenskega duha.
Slovenski narod, čuti bolj kot kdaj koli silo njegovega domoljubja, ki je pomenilo za vse slovensko ljudstvo v narodnem osvobodilnem boju zadnjih štirih let simbol vere v zmago pravice nad lažjo in nasiljem. Baš v narodno osvobodilnem boju smo Slovenci spoznali tisto globoko resnično in trdno vez med idejnim izročilom pevca »Zdravice« in zavestjo slovenskega človeka, da brani v tem zagrizenem boju s sebičnim tujcem svoj dom, svojo čast in stojo svobodo.
Danes po 100 letih smo Slovenci sledeč njegovemu izročilu, oplajajo' se z njegovim neusahljivim domoljubjem izraženem v nesmrtnih verzih tega duševnega velikana in narodnjaka v vsem obsegu izpolnili njegovo oporoko, ki nam jo je dal v »Uvodu h krstu pri Savici«.
»Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti volijo vero in postave«.
Slovenski narod je šele danes docela spoznal, kaj mu pomeni Prešeren ne samo kot ustvarjalec slovenske poezije, ampak posebno še kot buditelj naroda. Vso sitnost njegovega genija smo spoznali šele sedaj, ko so se uresničile njegove prerokbe. Znal je gledati daleč naprej, da je sam našel čisto pravo pot takrat, ko je ni našel pri nas skoraj nihče. Razumel je razgibanost in dinamiko, videl je s svoje široke perspektive silni val novega časa, ki je drvel po Evropi in so ga skušali vse povsod zajeziti.
Zaman je klical in pozival tedanjo inteligenco na prave pot, da bi lahko organizirala in vodila svoj narod. Niso ga poslušali in vsi skupaj so zanemarili, zamudili revolucionarno leto 1848, ki bi lahko prineslo Slovencem ugodne spremembe.
Tudi inteligenca kasnejše dobe ni pravilno dojela njegovega klica. Počasi so sicer spoznali Prešerna kot umetnika slovenske besede in poezije, v narodno-političnem smislu pa se je vse bolj čutil vpliv Bleiweisa in Koseskega vse do današnje dobe, ko je osvobodilna fronta pokazala slovenskemu narodu težko, trnjevo, a edino pravo pot, po kateri mora narod, če si hoče zagotoviti svobodo in častno mesto med ostalimi narodi.
Danes je dejansko prišlo do izraza to, o čemer je sanjal naš veliki Prešeren pred 100 leti; takrat pa je bila njegova pesem — glas vpijočega v puščavi. Razumel ga je samo ožji krog njegovih prijateljev: Matija Čop, Andrej Smole i. dr.
Takratna inteligenca pa mu je bila povečini sovražna, v družbi so govorili samo v nemščini, slovenski jezik so smatrali za jezik služkinj.
Toda Prešeren je dokazal, da more tudi naš jezik, čeprav je bil takrat še preprost in neizlikan, izraziti najtanjše drhtljaje čustev in najvišje polete misli, kakor hitro se ga dotakne roka polnokrvnega umetnika. In res v Prešernovem pesniškem izročilu skoraj ni umotvora, ki te ne bi presenečal spričo mojstrske dovršenosti v obliki in neposredni učinkovitosti doživetja, ki ga izpoveduje.
V	zgodovini slovenske lirike sploh ni ustvarjalca, ki bi tako suvereno obvladal najtežje metrične obrazce kakor ravno avtor »Sonetnega venca«.
Nekateri so menili, da sonete, romance, gazele in druge pesniške oblike ni mogoče izraziti v slovenščini, da so te oblike last le kulturno razgibanih jezikov, kakor so francoščina in italijanščina. Prešeren pa je ustvaril take umetnine, ki se lahko merijo z najboljšimi umetninami velikih narodov. Prešernova pesem je po svojem literarno estetskem videzu svojevrstna zlitina čustva, misli in izraza, ki skriva še danes po 100 letih v sebi še prav tisto umetniško moč kot takrat, ko je bila v bolečini in spoznanju porojena. On je bil torej središče — vrhunec ustvarjalnih vzponov slovenske kulture.
V	vseh njegovih delih pa začutimo veličino njegovega odkritosrčnega, plemenitega značaja, čeprav so ga
njegovi moralistični sodobniki razkričan za nenravneža.
Sprič o njegovega naprednega svetovnega nazora, spričo revolucionarne miselnosti, ki jo je povsod zagovarjal in izražal v svojih pesmih, ni užival naklonjenosti takratnih vladajočih krogov, ki so mu povsod ovirali svobodni razmah.
Tragično za Prešerna je dejstvo, da ga takratna dobi ni razumela ne kot pesnika-umetnika, še manj kot Slovenca revolucionarja in je kot osamljen svetilnik stal sredi temnih valov, ki so se zaganjali v njegove
temelje. Toda on je stal trdno. Pogumno je dvignil svoj glas in pokazal narodu pravo pot, o kateri je bil uver-jen, da je prava, katero je tudi trdno izpovedal.
Danes so se šele izpolnile njegove prerokbe, danes občudujemo v njem pesnika-genija, ki je s svojimi umotvori bistveno' spremenil temelje naše slovenske kulture.
Svoboda, bratstvo, ljubezen, te vrednote žare iz njegove pesmi, in Slovenci, ki verno izpolnjujemo njegovo oporoko, postavljamo danes temelje bratstva in povezanosti med narodi, da bo v miru in slogi živel »vsak, kar nas dobrih je ljudi«.
Slovesna otvoritev dijaškega doma v Kopru ob priliki Prešernove proslave
Na Prešernov dan je bil v Kopru slovesno otvorjen Dijaški dom, čeprav je bil dejansko odprt že od Božiča. Tako so v koprskem okraju najlepše proslavili prvič v svobodi največjega slovenskega pesnika. Ta dan bo za vedno zapisan v spominu Istranov. Slovenska istrska mladina, posebno dijaška, je imela svoj najlepši dan. Dijaki so okusno okrasili svoj dom, bršljanovi in lovorjev! venci so krasili slike Prešerna, Tita, Kardelja, vihrale so slovenske in italijanske zastave, simbol bratstva, v katerem hoče živeti naša dijaška mladina skupno z italijanskimi tovariši. Proslava se je vršila v dvorišču zavoda, prisotni so bili dijaki, šolska mladina, ostala mladina, starši dijakov', zastopniki politične, civilne in vojaške oblasti in mnogo drugih Slovencev. Prisotni so bili tudi predstavniki italijanskega prebivalstva in šolstva. Godba iz Pobegov je zaigrala »Hej brigade«, nato je tov. delegat gimnazije v lepem govoru pokazal pomen pesnika Prešerna v narodnem življenju Slovencev in v zvezi z zgodovinski' u momenti je navezal otvoritev slovenskega dijaškega doma v Kopru. Zahvalil se je civilni oblasti, ki pomaga zavodu, in vsem organizacijam in ustanovam, ter vsem tovarišem, ki moralno podpirajo dijaški dom. Tov. Sanja, tajnica mladine, je pokazala naloge mladine v novi dobi, kakšna pota mora iti nova šola in nov dijak. Nadzornica italijanskega šolstva v coni B je pozdravila profesorje in dijake v imenu italijanskega šolstva, zaželela je lep uspeh dijakom, ki imajo tu sedaj svoj dom; prepričana je, da italijanska in slovenska mladina bo skupno živela v bratstvu in slogi. Tov. Marjo je govoril v imenu političnih organizacij in naprednih Italijanov. Poudaril je, da Prešeren ni samo največji pesnik Slovencev, je tudi pesnik vseh narodov, ki žele živeti v bratstvu in svobodi. Lepo je recitirala mala dijakinja Valentič Miranda:	»Prišel je dan, svobode
dan...«; marsikateri mamici so se zarosile oči, ko je poslušala malo
Mirando, ki do osvoboditve ni imela šol, ki ni poznala svojega jezika in je dočakala svobodo ter se sedaj pridno uči. Lepo je zapel pevski zbor Prosvetnega društva »Jadran« iz Dekani Prešernovo: »Luna sije« ... Po recitacijah »O Vrba«, »Pesem o železni cesti«, »Zdravljica«, zborni recitaciji »Pesem mladine«, ki so jo izvajali dijaki, je tov, Marjan, načelnik Prosvete, govoril o pomenu Prešerna v literaturi in zgodovini slovenskega naroda. Upravitelj slovenske osnovne šole v Kopru je pozdravil dijake kot bivši gojenec italijanskega zavoda v Kopru, kjer je bila prepovedana slovenska beseda. Izrazil je zadoščenje in veselje vseh bivših dijakov, ki so tu v Kopru pod nacionalistično Italijo sanjali o tem lepem, svetlem dnevu. — Kot zaključek so vsi navzoči zapeli s spremljevanjem godbe himno »Hej Slovani«.
S proslave so poslali resolucije maršalu Titu, vrhovnemu poveljniku vojske, ki je prinesla svobodo slovenskemu Primorju; tov. Kardelju, ki zastopa pravice in želje vseh Istranov.
Popoldne so se dijaki skupno z vojsko in ostalimi udeležili predstai-ve filma »Lenin 1918«. To je bil res dan mladine, dan istrskih Slovencev, ki so po dolgem zatiranju dočakali svobodo, ki vidijo, da njihovi otroci imajo vendar enkrat možnost učenja v svojem jeziku, ki nestrpno čakajo uresničenja največje želje — priključitev k Jugoslaviji.
V slovenski gimnaziji v Kopru je 120 dijakov, ki imajo vso preskrbo v Dijaškem domu. Ljudska oblast gre tudi italijanskim dijakom enako na roko. Ustanovila je dve novi gimnaziji, in sicer v Izoli in Piranu, zato vprašanje doma za italijanske dijake ni tako pereče, ker vsako mesto ima svojo gimnazijo, italijanskih dijakov z dežele pa ni.
Tu se ne govori samo o pravicah, o enakopravnosti, tu se dela v tem smislu tako, da vsak narod ima popolno možnost razvoja.
Mladinski dom Simona Kosa v Tolminu
V prihodnjih dneh bo v Tolminu otvoritev »Mladinskega doma Simona Kosa«. Dom bo sprejel 55 otrok od 7. do 14. leta starosti iz tolminskega okraja, v prvi vrsti partizanske sirote in ostale sirote ter otroke, ki so zaradi slabega socialnega položaja ali iz drugih razlogov potrebni zavodne zaščite.
Pobudo za ustanovitev Mladinskega doma je dalo socialno skrbstvo in ga pripravilo s pomočjo naše vojske, množičnih organizacij in vsega tolminskega ljudstva.
Za Mladinski dom smo izbrali stavbo stare kaplanije s prostornim vrtom v bližini tolminske župne cerkve. Poslopje je bilo v teku vojne precej poškodovano od okupatorskih elementov in je za popravilo stavbe kril stroške odsek za socialno skrb-sttvo pri Pov. PNOO z dotacijo 160 tisoč lir.
Vse ljudstvo tolminskega okraja
—	množične organizacije in KNOO-i
—	so sodelovali pri pripravah Mladinskega doma bodisi s prostovoljnimi prispevki ali pa z udarniškim delom (predvsem mladina). Od denarnih prispevkov, ki znašajo skupno 17.918 lir, je največ prispevala okrajna narodna zaščita v Tolminu v znesku 9082 lir, prebivalstvo mesta Tolmin 4630 lir, okrajni NOO Kobarid 1461 lir, KNOO-i Ljubin, Cadrag, Kneža, Žabče, Prapetno pri Tolminu, Zadlac, Žabec, Poljubin in Modrej skupno znesek 2745 lir.
Prav tako so se skoraj vse vasi odzvale v dajatvi prostovoljnih prispevkov v blagu. Darovale so rjuhe, odeje, postelje in pohištvo; izmed prebivalcev Tolmina sta največ prispevali družini Gazatura in Gabršček (Podzolarjevi).
Naša narodna vojska, ki pristopi k vsakemu delu civilnih oblasti s svojo pomočjo, je tudi pri tem delu na socialnem področju pokazala polno razumevanja in ljubezni do malih sirot. III. Udarna brigada J.A. v Tolminu je do sedaj prostovoljno odstopila od svoje hrane okrog 1000 kg koruzne moke in okrog 1000 kg bele moke; KNOO-i Žabče, Ljubin, Zadlez, Poljubin, Dolenja Tribuša pa so darovale skupno okrog 3 kv. krompirja, okrog 2 kv. fižola, precejšnjo količino ječmena in koruze.
Mladinski dom nosi ime Simona Kosa, ki je padel kot prva žrtev fašističnega nasilja v tolminskem okraju. Rojen je bil leta 1911. v Nemškem Rutu nad Grahovem v tolminskem okraju kot sin preprostega kmeta. Bil je vse svoje življenje zaveden Slovenec. Leta 1932. je bil stalno v stikih z naprednimi društvi v Jugoslaviji, sodeloval v Jadranski straži, razširjal med svojim ljudstvom slovenske liste »Istra« in »Plamen«. Med ljudstvom je bil izredno priljubljen. V času revolucije v Španiji, v času vdora nemških čet na Češko je organiziral v tolminskem okraju
skupino pristašev naše ideje, katero je kasneje oborožil z avtomatičnimi samokresi in z drugim lažjim orožjem.
Leta 1940. 4. 'dobra je bil aretiran od fašistične oblasti in odpeljan v tržaške zapore; po dolgem zasliševanju in mučenju je bil proti njemu 2. decembra 1941 proces. Po dvanajstdnevnem procesu je bil obsojen
na smrt in ustreljen na Opčinah dne 15. decembra 1941, Da bi ljudstvo ne dobilo njegovega trupla in trupel ostalih tovarišev, ki so jih postrelili skupno n njim, so jih zakopali v neki vasi blizu Treviza, od koder so prepeljali njegove posmrtne ostanke njegovi sorodniki dne 28. oktobra lanskega leta v rojstni kraj Nemški Rut nad Grahovem.
Skrb za zdravje ljudstva
Naša narodna oblast dela na vseh področjih. Poleg težkih gospodarskih vprašanj skrbi tudi za zdravje ljudstva in mu nudi vso potrebno pomoč.
Tako bo s prvim februarjem otvorjen protituberkulozni dispanzer v okviru odseka za zdravstvo pri Poverjeništvu PNOO; začasno
Ohranili jih bomo v
V nedeljo, 27. januarja se je vršila v Cerknem žalna komemoracija za 47 mladimi žrtvami, ki so jih Nemci zločinsko pomorili pred dvemi leti. Zahrbtno so napadli neoborožene tečajnike, ki so se z učenjem pripravljali za čim uspešnejše delo v osvobodilni borbi.
Iz vseh krajev so prihiteli ljudje, da počastijo spomin teh padlih za domovino.
Razvil se je sprevod, kakršnega Cerkno še ni videlo. Nad 100 vencev je v sprevodu nosila mladina, godba iz Idrije pa je igrala žalne koračnice.
Cela vrsta govornikov je poudarjala, da se imamo tem in vsem na-
bo posloval v ambulanti civilne bolnišnice v Vipavi.
Pregledi, klinični in rentgeno-loški, na pljučih bolnih oseb, oziroma takih, ki se boje, da bi bile bolne, se bodo vršili vsak petek od 10. do 12., in sicer brezplačno.
Tako bo zopet storjen korak naprej v boju proti najhujši morilki našega ljudstva — proti jetiki.
trajnem spominu
šim žrtvam zahvaliti za našo svobodo, za vse kar smo pridobili v tej vojni.
Nesebično so delali in se borili za sveto stvar narodne osvoboditve, za osnovne človečanske pravice, neizmerno so ljubili to našo zemljo in zanjo dali svoja življenja, za tisto zemljo, katero nam danes oporekajo naši sovražniki, mednarodni reakcionarji.
Toda naše žrtve so nam porok, da bomo svoje pravice dosegli, da bomo izpolnili to, za kar so oni padli, da se bomo združili s svojimi brati v Titovi Jugoslavjii.
Učimo se delati za ljudstvo
V teh dneh se je zaključil v Lo-kovcu upravno-politični tečaj. Tečajniki, ki so prišli iz cone A in B, se danes veseli in zadovoljni razhajajo, oboroženi z znanjem o upravnih poslih, o političnih vprašanjih, ki jih mora poznati vsak, kdor hoče sodelovati pri gradnji naše nove države, naše nove demokracije. V teku tečaja smo se seznanili z gospodarskimi vprašanji naše dežele in reševanjem istih. Spoznali smo ustroj države, spoznali resnično demokratičnost nove oblasti, ki hoče, da ves narod sodeluje pri gradnji in upravi našega skupnega doma, z razliko od kapitalističnih držav, kjer je uprav-
no in politično delo monopol nekaterih izbrancev, ki zabranjujejo ljudstvu vpogled v vodstvo državniških poslov. Dejstvo, da se po vsem osvobojenem ozemlju vršijo taki tečaji in višje politične šole, nam jasno pove, da je naša oblast res ljudska oblast, da raste iz ljudstva in skrbi za izobrazbo vseh, da bodo lahko vložili svoje sile v korist skupnosti.
Tečajniki se tem potom zahvaljujejo vsem predavateljem, ki so pomnožili njihovo znanje in obljubljajo, da bodo vložili vse svoje sile v delo za skupnost, da bodo s pridom uporabljali, kar so pridobili na teh predavanjih.
Sprejemanje otrok v gluhonemnico
Gluhonemnica za Slovensko Primorje v Portorožah v Istri sprejema otroke slovenske narodnosti v starosti od 6 do 13 le/. Sprejema tudi za prešolanje vse one otroke, ki so bili prisiljeni obiskovati do sedaj italijanske gluhonemnice (od drugega do vštetega petega razreda). Pouk je brezplačen, plačuje se mesečno oskrbnina po premoženjskem sta-
nju, a revne otroke vzdržuje naša oblast. 0 brezplačni oskrbi odločuje Poverjeništvo PNOO. Otroci se nauče živega govora ter so po šolanju sposobni za učenje obrti, ki jih veseli. Prosimo okrožne in okrajne odbore ter vse naše množične organizacije, da obveste. prizadete starše o obstoju gluhonemnice za Slovensko Primorje.
Drobne vesti
V	»partizanskem tednu« so v Renčah izvedli tri nabiralne akcije v prid »Zveze primorskih partizanov«. Prosvetno društvo »Zvezda« je v ta namen priredilo kulturno prireditev in zabavni večer. Na obeh prireditvah so nabrali 13.800 lir. V »partizanskem tednu« so Renčani zbrali skupno 14.800 lir, 8000 lir so izročili okrajni blagajni ZPP, ostali znesek pa so porabili za prekope padlih borcev.
*
Mladina v Kalu - Koritnici je v dvorani prosvetnega društva »Hum« priredila veseloigro »Kaznovani šaljivec« in več manjših prizorov in deklamacij. Navdušeni pionirčki so hoteli vsak posebej pokazati, kaj znajo, kako jim teče slovenska beseda. Prireditev je trajala preko 4 ure, da je lahko nastopilo vseh 45 pionirčkov. Starši in vsi prisotni so bili veseli svojih najmlajših, ki so pokazali toliko volje, navdušenja in zmožnosti in poznanja lepe slovenske govorice, katera nam je bila toliko časa prepovedana.
*
V	sredo, 6. februarja so otvorili ljudsko univerzo v Postojni, v prostorih novo ustanovljenega delavskega doma. Predaval je dr. Serko, upravnik Postojnske jame.
*
Gozdni delavci v coni B so po osvoboditvi uspeli premagati glavne težkoče in spravili v obrat 18 velikih in 36 manjših žag. Tekom leta 1945 so žage na področju Poverjeništva PNOO zrezale 32.000 m3 lesa. Od te
količine je šlo za obnovo porušenih mostov 11.975 m3 jelovega lesa. V cono A pa so potom UIVOD-a izvozili 4923 m3 gradbenega lesa.
*
Posredovalnica dela v Postojni je v januarju, ko je najmanj pogojev za zaposlitev delavcev, posredovala 108 delavcem in nameščencem delo. *
V nedeljo, 3, februarja, so se pripeljali rudarji premogovnika Rase iz Istre (Italijani, Slovenci in Hrvatje) na dveh kamjonih v Ilirsko Bistrico. Tam so imeli dopoldne svečan sprejem v delavskem domu, kjer jim je govoril zastopnik vojske XX. udarne divizije in tajnik OK INOO za Ilirsko Bistrico. Potem je sledila ping-pong tekma med rudarji iz Rase in XX. udarno divizijo. Zmagala je divizija z 1:2. Potem so si ogledali okrajno partizansko razstavo, nakar so jim častniki pripravili kosilo. Popoldne so se odpeljali s kamioni na Reko, kjer se je vršila nogometna tekma z zmago rudarjev 7:4.
OPOZORILO!
Vse interesente za potovanje na ozemlje FLRJ se opozarja, da je prošnje za potovanje, za izstavitev dovolilnic za potovanje v FLRJ vlagati pri notranjih odsekih okrajnih izvršilnih odborov.
Tiskovni sklad
36.778 lir, 592 din.
Tiskovni sklad 16. II. 1946:
AFŽ iz vasi Visoko okr. Vipavski
500 lir.
Morel Franc, Vojkova 30, Postojna
40 lir.
»Primorska borba« izhaja tedensko s AjdovSčini, m Urejuje Albreht Roman,