Winkler Venceslav   
Pesem
Ilustriral Fr. Godec                                   
Leži nekje za kribi Vesela vas, kakor jih. dan.dan.es ni več na svetu. Tam ne poznajo skrbi in žalosti. Vse ljudi preveva pesem, razposajena, vesela, cfa se jim širi srce, da se jim zdi življenje prečudno lahko in prijetno. Zjutraj pesem, opoldne harmonika, zvečer plašne gosli, takq od dneva do dneva. Nikomur ne pride na misel, da bi vzdihoval, kakor je to drugod, nikogar ni strah, če je končno le treba oditi po svetu. sa-mote ne poznajo, saj nosijo pesem s seboj. Živi tako Vesela vas iz leta v leto, sonce sije nanjo z neko posebno toploto, burja ni tako huda in letina je zadosti obilna, čeprav zemlja ni toliko rodovitna, da bi se ponašali z njo. Če pride tujec v vas, se začudi in ostane kar v njej. Cez leto dni se ne spomni več, da je živel kdaj kje drugod.
Živel je v Veseli vasi en sam bajtar s tremi sinovi. Prvi je odšel na eno stran sveta, drugi na drugo, tretji je dolgo ostal doma in igral pred bajto na. harmoniko še takrat, ko so drugi delali. Ko se je na-veličal, je odšel še on po svetu. Prehodil je hribe in doline in marsi-kaj doživel. Ustavil se je sredi polja in zaigral, takoj so se ljudje spogledali. Trudna telesa                              .
je  napojila prešerna  pe-                        
oziraLi po široki poti. Go-
dec je stopil pred nje, harmonika je zavriskala in takoj jim je splah-nela žalost in pogumno so stopili po cesti. Svet je nazadnje lep, so poiiiislili, poTSod živijo ljudje, nekoč se bomo pa že vrnili. Šli so in godec pred njimi. Tako je hodil po deželi. Nekateri čmerni obrazi so ga sovražili in preganjali, ker je segnal z lic resnobo in so oči za-gorele spet ko cvetje v pomladi. Tako je zašel na mestne ulice in raz-buril z vriskajočo harmoniko vse meščane. Kakor bi se ves red zmešal,
45
so se začeli ljudje smehljati, dolgočasni obrazi so izginili, slovesnost v licih je usannila, mladi ljudje so vriskali, stari so dobrodušno pri-kimavali. Dokler se nekateri niso pritožili pri županu. Prijeli so godca in ga izprašali, če nima kakih posebnih namenov. Godec se je smenljal. Pustil je, da so ga zaprli, nato je odšel spet po deželi. Izpremenil se ni pa nič. Od časa do časa se je vrnil v Veselo vas, da bi se odpočil. Zadovoljen je ugotovil, da ni nikjer tako kot doma, nikjer toliko pesmi, nikjer toliko sonca.
Pa je zvedel za Veselo vas bogat človek, betežen in čmeren starec Bogataj, ki je iskal za poslednje dni svojega življenja košček sonca in miru. Obiskal je zdravnike in drug za drugim so mu svetovali, naj se uaseli v Veseli vasi, tam je zemlja, ki je za njegovo zdravje ko nalašč.            {
Starec je ubogal, prišel je v vas, trosil cekine in dajal za pijačo, na-zadnje je kupil najlepši prostor in zgradil hišo, lepo belo poslopje, ki se je smejalo nizkim bajtam.   Nekaj časa je šlo življenje po malem           •]
naprej, nato se je kar samo od sebe zgodilo, da so nekateri vaščani začeli hoditi k Bogataju na delo. Nekaj resnejšib. je začelo premiš-ljevati, od kod je to prišlo, končno se jim je zazdelo, da zna starec ljudi pritegniti k sebi nekoliko s pijačo, nekoliko z dobro besedo, ne-koliko z denarjem. Začeli so se izogibati Bogataja, dolgo se ga pa niso mogli. Poiskal jib. je v hišah, na samotnih njivah, na vrtovin, zapletel se je z njimi v pogovor in preden so se ovedli, so mu že kaj prodali, ta vrt, oni hišo, teetji njivo. Naposled jih. je nekoliko odšlo po svetu. Bajtarski godec, ki se je ravnokar vrnil z dolgega potovanja, jih je spremil do bližnje vasi in jim še zadnjič zaigral, nato so se razkropili po stežah za kruhom. Godec se je pa mirno vrnil v vas.
Prišli so lepi dnevi. Posedal je pred kočo in na vse pretege igral. Pesem se je lovila med kočami, butala ob zaprta okna, trepetala po širokib. njivah, ki so bile zdaj Bogatajeva last, in naposled zbudila tudi Bogataja samega. Pomel si je oči in nezadovoljno odkimal. Kako da je še nekdo v vasi, ki si upa peti in vriskati, ko je že vse druge segnal? Radoveden se je napotil gledat. Da, to fe bajtarski godec, ki se potepa po svetu. Zdaj se je torej spet vrnil. No, posedal bo po vasi dan, dva, nato bo spet odšel. Odkar je bil poslednjič doma, se
i'e pač že veliko spremenilo. Godec se pa ni hotel umakniti. Bog ve, :je je dobil kruha, sedel je pred bajto in neprestano igral, igral po-dnevi in ponoči. Bogataj je začel postajaii nemiren. To bi morala biti kje kaka postava, da bi se napravil red. Stopil je k županu, staremu možaku. Župan je premikal pipo v brezzobih čeljustih in se smehljal. Ne, takih postav pa ni. To bi bilo sploh nemogoče. Pesem je svobodna, to je bilo v Veseli vasi že od nekdaj v navadi. Seveda, zdaj je vse nekoliko potihnilo, prišli so drugačni časi. Ta godec pa zna še stare pesmi, tiste domače, ki jih človek rad posluša še trenutek pred smrtjo.
»Ali bi se res ne mogel najti kak način?« je vprašal Bogataj.
Stari župan je odkimal in smehljaje se poslušal vriskajočo har-moniko. Bogataj je šklepetal z zobmi in si zatiskal ušesa. Ljudje po vasi so postušali pesem, poslušali in se spominjali prejšnjih dni. Le nekateri stareiši, ki so že dolgo služili Bogataju, so polglasno vzdiho-vali, da bi bilo treba nekoliko upoštevati starost in imenitnost, če hi na primer vsaj ponoči miroval, bi bilo vseeno zadosti vriskanja. Drugi so se za trenutek razburili, kaj neki misli, eez noč se je pa marsikdo uklonil. Bogataj je gospodaril vsej Veseli vasi, vsi so mu bili dolžni. torej bi ga morali vsaj nekoliko upoštevati. Godec se pa ni zmenil za sosede, igral je noč in dan in jih dramil, najbolj je pa budil sta-
46
rega Bogataja. Kadar je utihnila niegova harmonika, je šele videl, kako je zdaj v Veseli vasi: ljudje hodijo med hišami s povešenimi glavami, zdaj pa zdaj se ozre kateri proti Bogatajevi hiši, nato pa na skrivaj k godčevi bajti, potem spet povesi glavo. Vsa polja so Boga-tajeva, vse hiše so njegove, vsi gozdovi. Prejšnji gospodarji so zdaj samo hlapci. A vse bi se še prestalo, če ne bi bilo godca, ki jib. spo-rainja na lepše dni. Pritajena feza se je začela buditi v njihovih srcih, nevoščljivo so se ozirali proti bajti in nestrpnejši so začeli preklinjati. Harmonika jim je bučala v ušesih, valovila jim je gasnočo kri, da so
iim vztrepetavale roke. Neskončno so se razveselili, ko se je nazadnje Jogataju le posrečilo premotiti godca in kupiti od njega harmoniko. Starcu so se smejale oči, ko jo je nesel skozi vas, čudno spačen obraz se je oziral po vaščanih, da je vse pretreslo. Niso vedeli, česa so se
f>restrašili. V trenutku so obžalovali godca. Čutili so, kak molk bo ežal zdaj nad vasjo in se spogledovali. Godec je stal pred bajto in se oziral za bogatinom. Da, nekaj ni prav. Otročje je ropotal s cekini, nato se je razžalostil, stopil v krčmo in se napil. In z njim vred je pila vsa vas. Drugo jutro so šli vsi skupaj na delo na Bogatajeve njive. Poslej se dolgo ni nič spremenilo. Dan je bil enak dnevu, povsod delo, povsod mir, prečuden molk. Stari Bogataj je sedel na visokemi balkonu svoje bele hiše in prežece gledal po dolini. Če se je kateri delavec le malo ustavil, ga je že opazil, če je le nekoliko poskušal zapeti, ga je že slišal. Takoj je poslal služabnika, da je napravil red. Dolino je napolnjevalo molčanje. Gosli in harmonike so bile zaprte v Bogatajevih shrambah, grla so bila mrtva, ptice so se umaknile iz doline, zvon v stari cerkvi je utihnil. Začetek in konec dela je na-znanjal enolični boben. Tudi godčeva hannonika je bila skrita t shrambi. Godec je oprezujoče hodil okoli hiše, tipal z očmi rešetke na oknih in se nrepeneče oziral navzgor. Večeri so postajali dolgo-časni, ljudje so posedali pred kočami, niti pogovarjali se niso več. Strupena teža jim je ležala na prsih, strmeli so v tla in molčali. Kvečjemu, če je zinil kateri besedo o jutršnjem delu, o vremenu. Vajeni so bili težkega dela, mocne roke so marsikaj prenesle. Bilo je nekaj drugega, kar jih je tiščalo, kar ni mogoče kar tako razložiti.
Tedaj se je nekega dne oglasil bajtarski godec. Utrujen in na pol mrtev se je vrnil v bajto, nato je sedel in zapel z zvonkim glasom. Vsa Vesela vas je zatrepetala. Težke glave so se nenadoma vzdignile in začudeno pogledale po svetu. Otroci so zaploskali z rokami. Pptem so posluhnili. Godec je pel staro domačo pesem, raztimeli so jo do poslednje besede. Z vsako besedo je leglo v njihova srca nekaj svetlega, nekaj toplega, naposled se jim je zazdelo, da je Vesela vas taka kot prejšnje dni, sončna, prijazna, domača. Na mah so bile pozabljene vse skrbi, bližina težkega dela, Bogatajevo gospodstvo, prav vse. Godec je pel pesem za pesmijo. Naslonil se je bil na bajto, gledal po vasi in pel. Kot bi imela pesem čudežno moč, je lezla od srca do srca, tu se je oglasil človek, tam spet drugi, naposled je pela vsa vas, otroci, moški, ženske. Da, vsakdo je hotel peti čim lepše. Nekako pozabili so na noč. Zvezde so se utrinjale, kakor bi poskakovale od veselja. Peli so vso noč. Ko se je zdanilo, so obsedeli pred hišami in se spogledovali. Bogataj se je vso noč čudil, od kod ta moč, da so spet začeli s
Eesmijo. Poslal je hlapce, a se niso več vrnili. Posedli so še sami med iše in poslušali, pesem jim je šla do srca, poskusili so še sami peti. Zjutraj so se natihoma Trnili in se niso prikazali gospodarju pred oči. Bogataj je bil nevoljen, vznemiril se je in šel sam gledat.
47
Treba bo napraviti red, si je mislil. Že od kraja jin je treba prijeti strogo, da si ne bodo upali več kaj takega.
Prišel je v vas, drsal je s palico proti Lipi, kjer so sedeli ljudje, in skrival mračni obraz. Potem se je za trenutek ustavil. To je torej pesem. Posluhnil je in pogledal po nebu, kot da opazuje vreme. Da, prava pesem. Hm! Nazadnje ne bi imel nič proti temu, če bi jo vča-sih zapeli, včasih proti večeru. Toda zdaj je tre-ba iti na delo. Prva stvar je red.
Hotel je premakniti roke, pa mu je postalo nerodno. Čakal je, da so odpeli, nato je stopil bliže. Ko so ga opazili, so začeli znova peti. Povesil je glavo in se počasi in tiho pomikal proti lipi. Pred ljudmi je obstal, naslonil se je na palico, zagledal se je v tla in ni mogel spregovoriti nobene besede. Čez čas je ugledal svoje hlapce. Bližali so se od vseh strani. Razveselil se je, da ga bodo rešili mučne zadrege. Toda hlapci so se ustavili pri kmetih, sedli k njim in zapeli z njimi. Strogi obrazi so se jim umirili, oči so jim zaigrale toplo, kot da so se oddahnili od težkega dela.
Bogataj je čakal in čakal. Svinčena teža mu je prepojila telo, tlačila mu je noge. Še bolj se je ukrivil in palica se mu je zašibila. Da, to je pesem. Čez trenutek se je začel spraševati, čemu je pray za prav prišel v vas. Skušal se je nasmehniti. Nikomur ni mogel po-gledati v obraz. Počasi se je obrnil in se odvlekel proti domu.
Tam je sedel na balkonu v naslonjač in poslušal. Zdelo se mu je, da je vse nekako v redu. Od jutra je raslo sonce in Vesela vas je oživela kot v nekdanjih dneh. Bogataj je prikimaval, premišljeval in čakal.
Ko se je sonce nagnilo na zajjadno stran, je mirno zaprl oči in umrl.