Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše september 2021 Letnik XXIII/3 • številka 91 Vzgoja cena 5,80 eur V žarišcu: Izražanje custev Naš pogovor: Vzgoja srednješolcev Vpliv zaslonov p. mag. Miran Žvanutza kulturne državljanena otroke www.mohorjeva.org Nov žepni koledar Vzgoja 2021/22 • V velikosti 100 x 190 mm, obsega 180 strani in zajema obdobje od avgusta 2021 do decembra 2022. • Ob narocilu novega koledarja Vzgoja podarjamo DARILO -revijo Vzgoja iz zaloge! • Cena koledarja je 6,00 € (+ poštnina). Narocila: DKPS Rožna ulica 2 1000 Ljubljana 01/43 83 983 dkps.pisarna@gmail.com https://www.dkps.si/prodaja/ koledar-vzgoja Seminarji DKPS 2021/2022 Vpliv zaslonov na možgane otrok (NOVO) Izvedba: 8 ur, 2. 10. 2021 Izvajata: Marjeta Krejci Hrastar, Tatjana Jakovljevic Prepricajmo v minuti (NOVO)* Izvedba: 8 ur; 6. in 8. 10. 2021 Izvaja: mag. Hedvika Dermol Hvala Brain Gym® v vsakdanjem življenju (NOVO) Izvedba: 4 ure, 12. 10. 2021 Izvaja: Marjeta Krejci Hrastar Podpora staršem pri ucenju – pomemben korak k samostojnosti otroka* Izvedba: 8 ur, 16. 10. 2021 Izvajata: Dragica Motik, Irma Veljic * seminar je uvršcen v KATIS Informacije in prijave: Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43 83 983, dkps.seminarji@gmail.com https://www.dkps.si/izobrazevanje/seminarji VZGOJA 91 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše september 2021, leto XXIII/3 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Miran Žvanut mag. Albert Bacar dr. Viljem Lovše Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej PerkoMarija ŠušteršicMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Belin Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2021 je 5,80 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 23 € (tujina 36 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Prispevkov ne honoriramo. Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. Natisnjenih 1500 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo. Ogroženost Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Avgusta smo spremljali umik ameriške vojske iz Afganistana in talibanski prevzem oblasti. Vse je potekalo zelo hitro, ves svet je bil šoki-ran. Poslušali smo razlicne komentarje, mne­nja in napovedi. Za vsem pa se je skrival strah. Kaj se bo zgodilo ogroženim ljudem v tej dr­žavi? Kaj se bo dogajalo ženskam, deklicam? Kako bo z možnostjo njihovega šolanja? Kako bo s svobodo? Kaj se bo zgodilo misijonarjem v tej deželi? Trepetamo za njihova življenja. Vzporedno s tem je prišla novica s Škotske.Škotska vlada je 12. avgusta letos izdala smer-nice glede transspolnih ucencev, poroca Siol. net. Nova šolska pravila omogocajo otrokom, da lahko zamenjajo svoj biološki spol. To pra­vico imajo, ceprav se njihovi starši ne strinjajo s tem. Štiri leta stari otroci lahko zamenjajo svoje ime in hodijo na stranišce, namenjeno drugemu spolu. Vzgojitelji in ucitelji morajo to upoštevati, tudi ce se starši otrok s tem ne bi strinjali. Šole morajo imeti knjige, v kate­rih so transspolne osebe, uporabljati morajo spolno nevtralne šolske uniforme. S 16 leti naŠkotskem mladostnik lahko brez dovoljenja staršev spremeni ime v dokumentih. Po škot-ski zakonodaji lahko dvanajstletnik sprejema pravne odlocitve, daje navodila odvetnikom, vlaga tožbe in daje dovoljenje za zdravlje­nje oziroma zdravstveni poseg. Nova pravila dolocajo, da morajo biti šole razumevajoce do transspolnosti, tudi ce na šoli ni nobene­ga transspolnega ucenca. Ta novica me je šokirala enako kot novice iz Afganistana. Sodobna in demokraticna drža­va, ki prisega na znanost, clovekove pravice in pluralnost v imenu svobode in vkljucevanja, mimo znanstvenih zakonitosti in clovekovih pravic uvaja zakonodajo, ki je – po mojem mnenju – manipulativna in agresivna do otrok. Kje je znanost? Sem psiholog, specialni peda­gog, filozof, teolog, pedagog in prebiral sem razlicno literaturo s podrocja razvojne psi-hologije, pa v nobeni znanstveni knjigi nisem zasledil potrebe, s katero se ukvarja škotska vlada. Na podlagi katere teorije osebnosti, na podlagi katere raziskave sprejemajo take od­locitve? Vec kot sto let so se razvojni psihologi motili, ta znanost nic vec ne velja, tisocletja se je cloveštvo glede spola motilo!? Eksperimen­tirati glede spolne identitete otrok je zloraba, kriminal, je hudo nasilje. Clovekove pravice? Starši so skrbniki svojih otrok in zanje skrbijo do polnoletnosti. Ko je otrok polnoleten, naj o sebi odloca sam. Pred tem pa potrebuje starše ali skrbnike, ker se še razvija in ne more biti odgovoren za svoje vedenje. Dati otroku v roke tako pomemb-no odlocitev je enako nevarno, kot da bi mu dali avtomobilske kljuce in ga pustili samega v avtu na klancu. Otrok bo v svoji zvedavosti avto spustil po klancu in ga razbil, sebe pa za­radi nevednosti in neizkušenosti poškodoval. Tej nalogi še ni kos. Manipulacija. Ce otroka odtrgamo od star-šev, ga custveno zelo poškodujemo. Otrok je prikrajšan za izkušnjo zaupanja, varnosti in pripadnosti. Ce starši svoji nalogi niso kos, še razumem, da se jim ga odvzame in se išce dru­ga možnost. Moja mama je imela v rejništvu vec kot 10 otrok, zato take zgodbe poznam. Odtrgati otroka od staršev pri štirih letih, da si sam izbira spol, spreminja svoje ime, pa cutim kot manipulacijo. Otrok pri teh letih ni sposoben sprejeti tako pomembne odlo-citve. Spolno se razvije šele v puberteti, zato se pred tem ne more opredeljevati glede spola in identitete. Spol doloca biološka danost. Ce zakonodaja omogoca, da se otrok odloca brez soglasja staršev, je to zato, da bo na mesto star-šev lahko – brez kontrole – stopil nekdo drug. S kakšnim namenom? Ta planet je ogrožen. Ne samo s strani pobe­snele narave, ki bica ljudi mnogih dežel, am-pak tudi od cloveka, ki v sebi nima vec zdra­vega duha in je brez orientacije. Upam, da se bodo ustvarjalci takšne zakonodaje kmalu znašli pred pravicnim sodišcem. Ohranjati moramo naravo, cloveka in resnico, zato mo-ramo spoštovati znanost, cloveško dostojan­stvo in svobodo. Razvijanje custvene inteligence … Custva verjetno sploh ne bi bila proble­maticna, ce bi živeli sami. A ker to ne gre, se custva porajajo predvsem v sodelovanju, pri delu in v življenju z drugimi ljudmi. Cim bolj so nam 'drugi' pomembni, tem bolj v odnos z njimi vpletamo svoja custva. … Izražanje custev v znakovnem jeziku … Znakovni jezik je oblika sporazumeva­nja, kjer se besede, pojmi kažejo s kretnjami rok, ki lahko izražajo pomen posameznih besed, misli ali celega stavka, odvisno od konteksta ali kompleksne serije idej. ... Moja dežela je naša država … Kako otroke pripraviti na vlogo aktivne­ga državljana, da se bodo odzivali na druž­beno dogajanje, in jim omogociti aktivno vkljucevanje v družbeno življenje, je izziv in hkrati naloga vsakega ucitelja. … Branje in bralni nahrbtnik … Branje je zelo pomembna življenjska vrednota, ena pomembnejših življenjskih dejavnosti, s pomocjo katere se ucimo, ra­stemo in izboljšujemo življenje, zato je že od zgodnjega otroštva pomembno, da otrokom veliko beremo in se o prebranem pogovar­jamo. ... Anglešcina od otroštva do mladostništva … Ucitelji se pri zgodnjem ucenju tujega je­zika vecinoma držijo nacela od enostavnega k težjemu, kar ustreza didakticno-metodic­nemu, ne pa naravnemu nacinu usvajanja jezika. Materni jezik je odlocilen in vodilen pri ucenju tujega jezika, saj lahko ucenje olajša, ce sta jezika sorodna, v nasprotnem primeru pa ta proces lahko oteži. … Uvodnik 3 Silvo Šinkovec: Ogroženost V žarišcu: Izražanje custev 5 Majda Šavko: Razvijanje custvene inteligence 7 Klara Ramovš: Govorica custev 10 Simona Smuk: Izražanje custev v znakovnem jeziku 11 Primož Rogelj: Strahu 12 Rok Blatnik: Zadrege pri izražanju custev 14 Rosana Blatnik: Govor na sinovi poroki 14 Andrej Perko: Rokova zgodba v oceh terapevta 16 Mateja Pišljar Mehle: Jezik gluhih 17 David Kraner: Custvena inteligenca in digitalna kultura Naš pogovor 20 Silvo Šinkovec: p. mag. Miran Žvanut: Športnik in duhovnik Biti vzgojitelj 23 Branko Koderman: Kultura – inkulturacija – domoljubje 25 Pasquale Foresi: Iz življenja razumemo 27 Alenka Prijatelj: Govor ob slovesu dr. Marka Kremžarja 27 Marko Kremžar: Slovenija v svetu Vzgojni nacrt 28 Marija Majer: Moja dežela je naša država 30 Petra Krulc: Vzgoja srednješolcev za kulturne državljane Starši 32 Tatjana Jakovljevic: Vpliv zaslonov na otroke 33 Stanka Vogrinec: Branje in bralni nahrbtnik 35 Lidija Golc: Slovó in slôvo Podrocja vzgoje 37 Milcek Komelj: Slikarjevo ognjeno plamtenje custev 39 Nika Cuderman: Stigmatizacija – ovira za inkluzijo 41 Karin Vogric: Javni vrtci in vrtci montessori Duhovni izziv 43 Slavko Rebec: Poseben kolega Izkušnje 44 Inez Ceglar: Število p 46 Tina Godina: Anglešcina od otroštva do mladostništva 48 Bralni namig 49 Iz življenja DKPS 53 Napovedni koledar 54 Nova spoznanja 54 Summary Razvijanje custvene inteligence Majda Šavko, prof. pedagogike, je predavateljica, trenerka, moderatorka, certificirani in licencirani NLP-coach, mediatorka in uciteljica cujecnosti. Ima 40 let izkušenj na podrocju izobraževanja mladih in odraslih, je avtorica clankov in seminarskega gradiva. Custva verjetno sploh ne bi bila problematicna, ce bi živeli sami. A ker to ne gre, se custva porajajo predvsem v sodelovanju, pri delu in v življenju z drugimi ljudmi. Cim bolj so nam 'drugi' pomembni, tem bolj v odnos z njimi vpletamo svoja custva. Navadno se prav tu pokaže paradoks: pogosto se najmanj 'trudimo' obvladovati ravno v odnosih, ki so nam najbolj pomembni. Moja zgodba Nekoc so bila jutra v moji družini najbolj problematicen del dneva. V njih se je po­gosto bila bitka med menoj in starejšim si­nom, bitka, ki se je vselej koncala s prioku­som poraza za oba. Najprej boj glede jutranjega oblacenja, ko je bilo treba v vrtec. Bila so jutra, ko ni bilo nacina, da bi ga pripravila do tega, da se oblece. Zacenjala sem s prošnja-mi, obljubami, a ko je cas nevarno brzel mimo, sem nadaljevala z grožnjami, povi­šanim tonom … Nic ni zaleglo. Spomnim se, kako sem ga pogosto v pižami odvlekla v avto in odpeljala v varstvo. Kasneje se je nadaljevalo z zamujanjem v šolo, lovljenjem sekund, da ujame avtobus, sekund, v katerih sem navadno prenehala dihati. Trmasto vztrajanje, da ne bo vzel de­žnika, ceprav je zunaj lilo kot iz škafa, vpitje, ker ne najde telovadne opreme, svincnika, zvezka, norenje zaradi žlice, ki mu je padla na tla … Takrat sem ga opozarjala (vsakic z ostrim, rahlo povišanim, obtožujocim gla­som), da si ne dovolim kricanja, naj se ob-vlada, da je to zadnjic, ko poslušam njegovo vpitje, a to je še podžgalo njegovo jezo, ki se je potem praviloma z objekta preselila na subjekt: z žlice, ki mu je padla, in zvezka, ki ga je založil, name. Vedno znova sva se ujela v 'boju' za pre­vlado. Moj repertoar vzgojnih prijemov ni premogel veliko domišljije: navadno sem grozila, kricala, moralizirala, obtoževala, kaznovala. In naslednjic znova in znova … Jaz z diplomo profesorja pedagogike, a v vlogi mame s custveno inteligenco na neza­vidljivi ravni. Moje trdovratno prepricanje je bilo, da je dovolj, ce recem otroku, naj neha. Ce to recem dovolj glasno in dovolj odlocno, bo to seveda upošteval, saj sem vendar njegova mama, rada ga imam, mora me ubogati. Ce sem jaz brezpogojno upoštevala svoje star-še, mora tudi on mene upoštevati! Zastareli družinski modeli Ce tako kot jaz sodite v nekoliko starejšo generacijo, se zagotovo še spominjate casov, ko je bilo drugace. Drugace uciteljem, saj so otroci pridno sedeli v šolskih klopeh, dvigo­vali roke in se oglašali le, ko so za to dobili dovoljenje; staršem, saj so otroci ubogljivo sprejemali zahteve brez ugovarjanja; vod­jem, saj so zaposleni (takrat smo jim rekli podrejeni) izražali spoštovanje in lojalnost nadrejenim že zato, ker so bili ti na višjem položaju in so predstavljali avtoriteto. A modeli podrejenosti že zdavnaj ne velja­jo vec. Rudolf Dreikurs (1991), znameniti psihiater in pedagog, je za to imel naslednje pojasnilo: »Ko je oce izgubil nadzor nad materjo, sta oba izgubila nadzor nad otro­kom.« Otrok ni imel vec zgleda podrejeno­sti, starša pa še nista imela izkušnje vzgoje, kjer ni bilo podrejenosti. Ta paradoks je deloval tudi v moji družini. Moje naivno prepricanje, da se bo otrok ob-vladal zgolj zato, ker mu jaz tako ukažem, je dolgo predstavljalo vzvod moje jeze, ogor-cenja, razocaranja in nemoci. Svojemu otroku sem kar nekaj let zjutraj ve­likokrat slikovito demonstrirala, kaj pome­ni, ce ne znaš brzdati svoje jeze, se ne znaš obvladati, ce deluješ po vzgibih, ki ti jih na­rekujejo primitivni možgani, ki te opozar­jajo na nevarnost, sprožilec 'ogroženosti' pa so iracionalna pricakovanja, nezavedni in nefunkcionalni vzorci. Koliko juter sva odhajala izcrpana od spo­pada, oba na robu joka, s cmokom v grlu: v meni je najprej vrela jeza, potem žalost, ne­moc in nato še sram, saj me je ob tem bur-nem doživljanju vedno znova prevzemalo tudi prepricanje, da sem neuspešna mati in da so moji vzgojni prijemi cisti polom. A naslednjic sem ponovila vajo. Moja spoznanja Nekega jutra se je koncno zgodilo prebuje­nje in spoznanje je silovito trešcilo v mojo glavo. Pravzaprav so bila tri: Foto: arhiv Majde Šavko 1. Kako lahko od svojega sina pricakujem, da se obvlada, ce se sama nisem sposobna obvladati? Kdo se od koga uci? 2. Odgovorna sem za custveno zorenje svo­jih otrok. Kako lahko naivno pricakujem, da bo moj otrok ravnal bolje od mene? Nisem mu namrec dala priložnosti, da bi se ucil sprejemljivejših odzivov. 3. Ce želim, da on doseže spremembo, se bom morala najprej spremeniti jaz. Ta-krat sem si nenehno ponavljala definicijo norosti, ki jo pripisujejo Albertu Einste­inu: »Norost je zmeraj znova delati iste stvari in pricakovati drugacne rezultate.« In vendar – ali ni to pogosta praksa star-šev, partnerjev, uciteljev, vodij? Takrat se je zacela moja pot ucenja in razvi­janja custvene inteligence. Novi modeli družin in nove podobe generacij klicejopo razvijanju custvenepismenosti Starši in ucitelji se nenehno soocajo z izzivi obvladovanja lastnih custev in upravljanja s custvi otrok. Danes je to zahtevna naloga, saj vzgojne metode, ki so nekoc delovale, ne delujejo vec. Spoštovanje v odnosu ni vec danost; treba ga je razvijati in graditi. To je dobro, saj nas spodbuja, da se ucimo novih prijemov, da soustvarjamo odnos, v katerem bomo raz­vijali ljubezen, dostojanstvo, socutje, hvale­žnost in sprejemali svoj delež odgovornosti. Tako se nenehno razvijamo, išcemo poti za sožitje in delimo sreco. Dobra novica je, da se custvene inteligen­ce lahko ucimo in jo razvijamo. Danes so nevroznanstveniki skovali izraz »nevropla­sticnost možganov«, torej zmožnost, da se možgani spreminjajo in razvijajo nova vezja v vseh življenjskih obdobjih. Lahko prese­žemo priucene vzorce, se 'reprogramiramo' in se naucimo novih nacinov izražanja. Pot ucenja in razvijanjacustvene inteligence Pri delu z ljudmi v vseh starostnih skupi­nah, od najmlajših do najstarejših, je prepo­znavanje svojih custev in ucenje upravljanja z njimi ena najpomembnejših vešcin. Najvec zaslug pri popularizaciji custvene inteligence ima Daniel Goleman (1998). Njegova knjiga Custvena inteligenca je bila dve leti na seznamu najbolj prodajanih uspešnic. Prevedena je bila v 40 jezikov in je postala vroca tema ne le v strokovnih kro­gih, temvec tudi v širši javnosti. Goleman je postavil jasno hrbtenico custvene inteli­gence. 1. Zacne se s (samo)zavedanjem. Samoza­vedanje je neskoncen proces, ki se razvija postopoma, ko se ucimo opazovati svo­je notranje doživljanje, telesne reakcije, svoje misli in svoje odzive. Olajša nam razumevanje lastnih potreb in vzgibov ter spodbuja k cujecemu opazovanju svojega doživljanja (notranjih in zuna­njih odzivov) z odprto radovednostjo, prizanesljivo in brez obsojanja. Tako med sprožilcem custvenih stanj in našim odzi­vom nanj nastane premor, v katerem raz­širimo perspektivo, ozavestimo pomen izkušnje in zagledamo možnosti izbire. 2. V tem procesu se neizogibno dotakne-mo tudi vzrokov svojih custvenih stanj in odzivov ter prepoznamo sprožilce. Spoznamo, da se custva 'prilepijo' na iz­kušnje, ki smo jih doživljali že zelo zgodaj v otroštvu. Takrat navadno prepoznamo celo verigo izkušenj s podobnimi custve­nimi izrazi, ki so povezani z neko našo primarno izkušnjo. To 'sidranje' sproži v nas nenehno ponavljanje in utrjevanje, zato so spremembe vcasih zahtevne in poskusi neuspešni. Pri raziskovanju so nam lahko v pomoc naslednja vprašanja: • Ali znam poimenovati svoje notranje doživljanje? • Kaj je to, kar doživljam? Jeza, strah, ljubosumje, žalost, sram, nemoc? Kje v telesu to obcutim? Kako obcutim? Kakšne misli in prepricanja spremljajo moje custvene izraze? • Kako izražam svoja custva? Katerih custev pri sebi ne maram? Kaj pa pri drugih? Katera težje obvladujem? Kako se to izraža? Kako to vpliva na odnose? • Kakšna je bila izkušnja v otroštvu? Kako sta starša/pomembna odrasla iz­ražala svoja custva? Kaj je bilo prepo­vedano in kaj dovoljeno? Koliko smo se pogovarjali o svojih custvih? 3. To je pot, ki nas pripelje do upravljanja custev. Prepoznavamo namrec, da imamo izbiro. Ni nujno, da nas vodi preteklost in da smo sužnji nezavednih odzivov. Ima-mo svobodo in moc, da izberemo druga-ce. V mojem primeru sem se spraševala: Kdo ima koga? Jeza mene ali jaz njo? Kdo koga vodi in obvladuje? Kdo je 'gazda'? Kakšen odnos želim graditi z otrokom? Kaj je najpomembnejše, kar bi mu rada predala? Moja nezavedna navada je bila vselej enaka: s težavo moram opraviti ta­koj, ko do nje pride. To je seveda najslabša izbira, ko gre za custvene izbruhe. Ko smo razburjeni, delujejo naši primitivni mož­gani, ki nas pripravijo na boj (napad) ali beg (izostanek komunikacije). Kar takrat izrecemo pod 'nadvlado' custev, kasne­je navadno obžalujemo. Obvladovanja sem se zacela uciti postopno, po korakih. V mislih sem vizualizirala, kako se bom naslednjic odzvala. Ce sem potrebovala okolje, manj nabito z energijo, sem odšla v kopalnico, usmerila pozornost na dihanje in opazovanje telesnih znakov jeze (bitje srca, vrocino, mišicno napetost, stiskanje celjusti, pospešeno in neenakomerno di­hanje). V opazovanje sem skušala vnesti cim vec prijaznosti in socutja do sebe. Zmoreš, sem si ponavljala. Ce starš ali vzgojitelj, ucitelj ali vodja ne nadzoruje svojih custev, bodo nadzor nad njimi prevzeli otroci, dijaki, sodelavci. Ubesedite, kar doživljate Maté Gabor (2019), uveljavljeni raziskova­lec travme, ugotavlja, zakaj starši ne zmo­rejo zagledati bolecine svojih otrok: »Zato, ker ne vidijo svoje.« Na pogovor s sinom sem se pripravila in pocakala na primeren trenutek, ko je bil umirjen in razpoložen za pogovarjanje. Najprej sem se opravicila in razložila, da sem ravnala narobe. Pojasnila sem mu tudi, kako bom odslej ravnala, ce bo on s svojo jezo izražal nespoštovanje do mene: uma­knila se bom, dokler se ne umiri. Povedala sem mu, da ga imam rada, in ce želi, se lah­ko kadarkoli pogovoriva o njegovi jutranji jezi in nacinih, kako jo lahko usmerja. Da bi custvena inteligenca lahko delovala, je treba zaceti pri sebi. Ne moremo razumeti in sprejeti odzivov drugih ter njihovih vzvo­dov delovanja, ne da bi prej razumeli, kako delujemo mi sami in zakaj tako delujemo. Zakaj naj bi razvijalicustveno inteligenco? Hans Selye (1978), oce medicine stresa, je dejal, da je eden izmed najvecjih povzro-citeljev stresa »dejstvo, da ne znamo živeti drug z drugim«. Custva verjetno sploh ne bi bila problema­ticna, ce bi živeli sami. A ker to ne gre, se custva porajajo predvsem v sodelovanju, pri delu in v življenju z drugimi ljudmi. Cim bolj so nam 'drugi' pomembni, tem bolj v odnos z njimi vpletamo svoja custva. Navadno se prav tu pokaže paradoks: pogo-sto se najmanj 'trudimo' obvladovati ravno v odnosih, ki so nam najbolj pomembni. Temu vcasih udeleženci delavnic, ki jih vo-dim, pravijo: doma sem najbolj spontan in pristen. Vendar ali spontanost in pristnost pomenita, da imamo pravico manipulirati s svojimi custvi, raniti s svojimi izbruhi, biti kot zid, 'kuhati mulo', uporabljati agresiven jezik ali jezik žrtve? Ne, to ni pristnost. Rav-no tako ni pristnost ne izražati svojih custev in ne govoriti o njih. To je odkrito ali prikri-to nasilje, nacin sporocanja custev, ki smo se ga naucili, ko smo morali zatajiti svojo pristnost. Ko se naucimo pristnega izražanja, delu­jemo v ravnovesju s svojim telesom, svojo duševnostjo in svojo duhovnostjo. Zagle­damo širši pomen izkušnje in temeljno povezanost vseh živih bitij. Ko se naucimo pristnega izražanja, se ucimo jezika socu­tja, sprejemanja, spoštovanja drugacnosti. Pristno izražanje je izražanje z zavedanjem, da želimo ohraniti dober odnos, predvsem pa svoje dostojanstvo in dostojanstvo sogo­vornika, naj gre za otroka, partnerja, starša, stranko ali sodelavca. Viri in literatura • Dreikurs, Rudolf (1991): Children. The Challenge. New York: Plume. • Gabor, Maté (2019): Ko telo rece ne. Brežice: Založba Primus. • Goleman, Daniel (1998): Custvena inteligenca. Ljubljana: Mla­dinska knjiga. • Selye, Hans (1978): The stress of life. Europe: McGraw-Hill Education. Govorica custev Custva – primarna materinšcina Klara Ramovš, prof. pedagogike, ima znanja s podrocja psihoterapije, smer logoterapija. Vodi svoje podjetje Elite izobraževanje za organizacijo izobraževanj in ucnih delavnic, predava na seminarjih s podrocja komunikacije. Ima mnogo izkušenj v izobraževanju odraslih. Besede gluhe mame, ki jih je prebrala na porocni dan svojega sina (objavljeno v tej številki Vzgoje, str. 14), so v meni spodbudile razmislek o neizmernem bogastvu custev in raznovrstnosti njihovih izrazov in sporocilnosti. Obenem me je prevzela globoka hvaležnost za to, da sem zdrava, da slišim in da se zavedam, da to ni samoumevno. Sprašujem se, koliko se ljudje tega zavedamo. Znamo sprejeti in smiselno unovciti dar, ki nam je dan, v prid odnosom, ki jih živimo na vseh odrih življenja? Ali sploh poznamo custva, jih znamo pokazati, ubesediti? Se zavedamo, kaj pomeni zatirati lastna custva in ne sprejemati custev drugih? »Bilo je veliko neprespanih noci, ker nisem slišala bitja tvojega srca – oba z ocetom sva gluha. Nisem slišala tvojega joka, niti tvojega smeha, niti tvojih prvih korakov …« (Rosana Blatnik, govor na sinovi poroki (Vzgoja 91: 14)) Ali poznamo custva? Custva so odmev naše duše. Duša pa je nekaj tako cloveškega! Vsak dan se v nas sprožajo najrazlicnejša custva. Koliko nians doživljanja, barvitosti izražanja, koliko energije premorejo! Custva so gonilo, ki poganja naše življenje. Porajajo se v našem umu, domujejo v našem telesu. So edini možen izraz otroka v prvi fazi razvoja ter primarna povezava med njim in materjo. Preden otrok spozna jezik besed, spozna, obcuti in zakodira jezik custev. Ali niso potemtakem custva tisti temeljni jezik sporazumevanja, njegova primarna materinšci­na? Stik med materjo in otrokom je stik custvenega besedišca. Prvo custveno 'sporazumevanje' med njima pušca vecjo sled kot kasneje izrecene besede. Primarnega odnosa ne tke razum, temvec custva. Custveni 'ton' med njima ostaja tista melodija, ki v otroku odzvanja vse življenje. Otrok zelo hitro prepozna 'govorico' ljubezni in spre­jemanja, govorico pogojene ljubezni in govorico odklanjanja. Vse pusti v njegovem razvoju globoko sled. Ali ni potemtakem jezik custev bistveno mocnejši kot jezik besed? Zanimivo je, da otrok odlicno zaznava in izraža svoje potrebe. Za­žene glasen hrup ali jok, ce ne dobi svojega. Ko pa odrastemo, zac­nemo skrivati svoje doživljanje. Eno pogostih sporocil odraslih je, da ni prav, da izražamo svoja cu-stva. »Fantje ne jokajo, to se zanje ne spodobi.« Tak stavek, ki smo ga slišali od nam pomembnih odraslih (staršev, starih staršev, vzgojite­ljev, uciteljev in drugih), se zasidra globoko v naše podkožje, v našo podzavest, v vsako celico našega telesa. Pomembni odrasli zatrejo naše spontano izražanje, ce pogojujejo ljubezen: »Ce ne boš, bom …« Sebe zatajimo, tudi ko želimo uga­jati drugim. Na tej poti izgubljamo sebe, nismo vec v stiku s samim seboj in svojimi potrebami. Namesto da bi se spraševali, kako se v danem trenutku pocutimo, razmišljamo o tem, kako bi bilo prav, da se pocutimo, da bi ugajali, da ne bi pokazali svojega pravega jaza. Naša custva so vcasih kot ledena gora: pokažemo jih le majhen del-cek, preostala so pokopana globoko v nas. Ali se zavedamo svojih custev, znamo priti vstik z njimi? Danes vemo, da otrok ustvarja temelje svoje prihodnosti (zgodbo svojega življenja) do petega leta starosti. Takrat ima že izoblikovano sliko o sebi, drugih ljudeh in življenju. Do te starosti že ve, katera custva so zaželena in katera niso, kakšni so odzivi primarnih vzgoji­teljev, kdaj in kako izražajo ljubezen, veselje, jezo, žalost. Nekatera custva z lahkoto prepoznamo, jih sprejmemo, izrazimo in predelamo. Spet drugim bi se najraje izognili. Odrivamo jih, se jim upiramo, jih zatremo, potlacimo, se ne odzivamo nanje in jih pu­stimo zakopane nekje globoko v sebi. Vsi si želimo cutiti ljubezen, veselje, navdušenje, ponos, medtem ko bi se žalosti, jezi, strahu in razocaranju najraje izognili. Zakaj? Morda zato, ker so nam govorili, da so ena custva dobra, pozitivna, druga pa slaba, negativna? Vse v našem telesu in duševnosti ima dolocen namen. Tako je tudi s custvi. So pomemben del nas, govorijo o nas, o našem pocutju in doživljanju sebe in sveta. Bolj kot se jih zavedamo in jih sprejmemo kot nekaj dobrega, lažje bomo v njih zares uživali in se jim prepustili. Tu so zato, da nas varujejo, nas opozarjajo, nas ženejo naprej in nam pomagajo, da smo v ravnovesju, ce jim seveda znamo prisluhniti. Kako izražamo custva? Custva v nas vzbudijo potrebo po akciji. Ce nas je strah, želimo zbe­žati. Gre za naraven impulz, ki se sproži v naših možganih v dolo-ceni situaciji. Predstavljajte si, kaj bi bilo, ce bi se na vsako custvo odzvali nagon­sko. Vsakic, ko bi nas kdo razjezil, bi ga preprosto udarili, on pa bi nam verjetno vrnil udarec … Ker pa imamo ljudje nekaj, kar ime­nujemo zavest, se sami odlocamo, kako bomo pokazali svoje custvo in se nanj odzvali. Ce bi se ljudje odzivali zgolj na podlagi nagona, bi imeli veliko težav. Zato moramo nadzorovati in obvladovati cu-stva; kot duhovna bitja smo poklicani, da se naucimo upravljati z njimi. Ljudje imamo v možganih razvit sistem, ki mu pravimo sa­mozavedanje. Živali samo zacutijo strah, ko se jim približuje nevar­nost, medtem ko lahko ljudje zavestno prepoznamo, da nas je strah. Namesto da bi se spraševali, kako se v danem trenutku pocutimo, razmišljamo o tem, kako bi bilo prav, da se pocutimo, da bi ugajali, da ne bi pokazali svojega pravega jaza. Strah ozavestimo, o njem lahko razmišljamo in prepoznavamo, ali je ogrožajoc ali namišljen. Svoja custva lahko ozavestimo le tako, da se ustavimo, se umirimo in si prisluhnemo. Ko pridemo v stik s seboj, se vprašamo: Kaj se dogaja v meni, kako se zdaj pocutim? Poznam odgovor? Znam dati temu pocutju, obcutku ime? Jokam, ker sem sem žalostna ali mor­da jokam zaradi besa, jeze, trme … Naucimo se poimenovati svojecustvo in ga ubesediti: Žalostna sem, jezna sem, ljubosumna sem, strah me je. Vprašamo se, od kod ta žalost, jeza, strah. Kdaj sem se že tako pocutila? Ali me ta situacija spominja na moje stare izkušnje, ki jih še nisem ozavestila in se vedno znova vracajo v moj vsakdan ter grenijo življenje meni in ljudem, s katerimi živim in delam? Vcasih se težko sprijaznimo s tem, da smo odgovorni za svoje cu-stvene odzive. Raje kažemo s prstom na druge. Pravimo, da so nas razjezili, užalili, prizadeli, namesto da bi se zamislili in si iskreno priznali, da smo sami izbrali tak odziv. Pomembno je, da govorimo popolno resnico o svojih custvih. To lahko naredimo, ko vemo, kaj doživljamo. Bolj kot bomo resnicni, vec ljubezni bomo izkusili. Custva so kompas našega notranjega stanja. Povedo nam, kaj se dogaja v nas. Cetudi jih ne znamo ubesediti, jih kažemo v svoji ko­munikaciji z drugimi. Govorica telesa pove vec kot besede in glas skupaj. Lahko molcimo, a namrgoden obraz, stisnjene pesti, šklepe­tanje zob, zariplost govorijo o tem, da smo jezni. V oceh je skritih 80 % naših sporocil, obrazne mišice, nasmeh, kri­ljenje z rokami, sedenje, hoja, pa tudi sama podoba, ki jo dajemo na ogled, govorijo o nas. Svoja custva izrazimo tudi z umikom, napa­dom, agresijo, manipulacijo. Spomnim se svoje izkušnje s policistom. Cakali smo v koloni in že­lela sem prehiteti dva avtomobila, da bi zavila na domace dvorišce – napaka. Do mene je agresivno prikorakal policist; srep pogled, sti­snjene ustnice, povešena ramena … Spustila sem avtomobilsko steklo in vprašala: »Kaj se je zgodilo, da ste videti tako jezni?« »Saj vam nisem nic rekel!« je odvrnil. »Gospod, beseda ni potrebna, vidim vas,« sem mu odgovorila. Policist se je mirno poslovil. Naše telo je edinstven inštrument, je ogledalo našega doživljanja. Kako lahko sogovornika podpiramo priodkrivanju njegovega custvenega sveta? »Pogumni so tisti, ki so pripravljeni cutiti in odpreti svoja srca, da bi ustvarjali boljši svet za vse nas.« (dr. John Gray) Pogosto poslušamo, da je pomembno nauciti se ljubiti samega sebe. Kaj to pomeni, kako to narediti, kako priti do tja? Ljubiti pome­ni poznati sebe, svoja custva in jih znati, hoteti ubesediti, podeliti z drugimi ljudmi. To je most do dobrega odnosa z njimi. Odpreti vrata v svet drugega pomeni najprej odpreti svoje srce. To v vsakem trenutku kažemo, sporocamo s svojo komunikacijo. Slika in gesta povesta vec kot tisoc besed. Tudi custva lahko izrazimo s telesom. Ne potrebujem besed, da sporocam. Gluha mama, ki težko izraža svoja custva z besedo, jih sporoca s pogledom, z nežnim dotikom, objemom, stiskom roke. Pomembno je izražati svoja custva, sicer nam to jemlje moc, da bi ljubili sebe in druge. Ko se naucimo cutiti in izražati custva, nava­dno zacnemo ljubiti in sprejemati tudi tiste dele sebe, ki smo jih v preteklosti potlacili. Ni treba, da ostajamo ujetniki preteklosti; svo­bodno lahko obcutimo polnost tistega, kar v danem trenutku smo. Jasno izražanje custev je temeljno pravilo za obogatitev odnosov. Vcasih naše telo govori drugace od tega, kar cutimo. Lahko se sme­hljamo, a smo morda v sebi zelo jezni; mogoce z jezo izražamo svojo prestrašenost; morda se smehljamo, v notranjosti pa smo žalostni in se pocutimo zavrnjene; vcasih krivimo druge, ceprav se sami pocu­timo krive. Pogosto projiciramo svoja custva na druge. Moja hcerka mi je dala dragoceno lekcijo. Zdaj, že odrasla ženska, mi je povedala, da ji je bilo v življenju najbolj hudo, ko smo jo pre­pricevali, da ne cuti prav. Ko danes razmišljam o tem, vem, da se ni- Svoja custva lahko ozavestimo le tako, da se ustavimo, se umirimo in si prisluhnemo. sem zmogla soociti z resnico o svojih custvih, nisem bila dovolj po­gumna, da bi iskreno pogledala vase in si priznala, kaj cutim. Upala sem, da bo minilo, a ni, dokler nisem stopila na pot samozavedanja. Danes mi je lepo. Ko nismo resnicni, ko nismo v stiku s seboj, ne moremo niti ra­zumeti, kaj šele sprejeti custev drugega, pa cetudi je to naš otrok. Takrat o empaticnosti in socutju ni ne duha ne sluha. V iskrenem odnosu lahko sogovorcu tudi mi pomagamo, da razišce svojo notranjost. Dejavno ga poslušamo in mu postavljamo primer-na vprašanja: »Kako se pocutiš? Kaj to zate pomeni? Kako bi poime­noval ta obcutek? Si se z njim že kdaj srecal? Se natancno spomniš tega dogodka?« Primerne vprašalnice so najgloblji dotik cloveka in so dragoceno orodje, s katerim lahko osvetlimo posameznikovo no-tranjost. Pomembno je, da vsako custvo v polnosti izkusimo in izrazimo, si­cer ne bomo nikoli povsem razrešili obcutkov jeze, žalosti, krivde. Najverjetneje bodo ostali potlaceni globoko v podzavesti in ustvar­jali dodatno custveno prtljago, ki jo nosimo iz odnosa v odnos. Ka­morkoli gremo, sebe nesemo s seboj. Pomagajmo sogovorniku, da izrazi svoja custva (jezo, žalost, lju­bosumje, zavist), a se obenem ne poistoveti s tem manj prijetnim custvom. On je veliko vec od tega, kar v tem trenutku obcuti. Leo F. Buscaglia v knjigi Živimo, ljubimo in se ucimo piše, da smo ljudje ranljivi, obcutljivi in da živimo v casu, ko smo drug drugemu bolj potrebni kot kadarkoli prej. Družinsko nasilje je posledica nerazrešene jeze. Veliko ljudi se z jezo upira svoji prizadetosti in žalosti. Najbolj jezni ljudje so tisti, ki so v sebi najhuje ranjeni. Ce bi se radi manj jezili, se moramo ponovnonauciti jokati. Ženske smo bile naucene, naj ne kažemo jeze in so-vraštva. Krinka za to postaneta jok in kriticnost; vcasih celo ohro­mimo v žalosti in bolecini. Ce ne znamo izražati custev, odnos pocasi umira in custvena po­vezanost slabi. Ljubezen in carobnost pokopljemo pod kupe neiz­raženih custev. Ko otopimo za nezaželena custva, otopijo tudi pri­jetna: radost, vznesenost, strast, ustvarjalnost. Vsakic, ko zatremo obcutek, s katerim ne želimo imeti opravka, sistematicno zatremo sposobnost cutenja in tako korak za korakom ubijamo žar v vseh odnosih. Otroško navdušenje nad življenjem pojema. Vemo, da po­tlacena custva ne umrejo, nasprotno – vedno znova se vracajo in nas preganjajo. Viktor E. Frankl pravi: »Clovek je sam sebi najvecji projekt.« Velja povabilo, da se ukvarjamo sami s seboj, da smo sami svoji razisko­valci in soustvarjalci tega sveta. Bolj kot bomo poznali sebe, svoja custva in jih tudi izražali, lažje bomo vstopali v svet drugih ljudi, saj jih bomo razumeli in sprejemali z empatijo in socutjem. Izražanje custev v znakovnem jeziku Simona Smuk, univ. prof. razrednega pouka, tolmacica slovenskega znakovnega jezika (nacionalna poklicna kvalifikacija). Poucuje na Osnovni šoli Grm v Novem Mestu, ima certifikat NLP Mojster praktik in Coach. Izvaja tecaje slovenskega znakovnega jezika in ga tolmaci. Slovenski znakovni jezik me je že od nekdaj privlacil, ravno tako me je privlacila sama pojava tolmaca, njegova profesionalnost in custvena angažiranost pri tolmacenju. Že v osnovni šoli sem se odlocila, da se bom naucila tega jezika in pomagala vsem osebam, ki pri komunikaciji uporabljajo znakovni jezik. Svet tišine. Ali si predstavljaš, da ne slišiš svojega glasu in svojega smeha, ne slišiš svojih staršev, ne slišiš zvena svojega imena, ne slišiš ucitelja, ne slišiš zvokov narave, ne slišiš prometa, motorja svojega avtomobila, ne slišiš svojega partnerja, ne slišiš smeha svojega otroka, ne slišiš klica mama, ata? Verjetno ne. To, da slišimo, jemljemo za samoumevno. Vabim vas, da se veckrat ustavite in prisluhnete sebi in vsem zvokom okoli sebe. O gluhoti in znakovnemjeziku Gluhota je huda motnja, ki se navzven ne vidi. Gluh clovek ni sposoben slušno do-jemati zvokov, glasov ali šumov. Gluhota je posledica hudih sprememb v polžu, slu­šnem živcu ali možganskem središcu za sluh. Glede na vzrok delimo gluhoto na po­dedovano, prirojeno, pridobljeno in gluho-to neznanega izvora. Stopnja izgube sluha je razlicna, zato tudi razlicno vpliva na nacin življenja. Gluhi ljudje imajo izgubo sluha vec kot 80 dB; govorno sporazumevanje z njimi je ne­mogoce. Naglušni imajo izgubo sluha od 40 do 80 dB. Tudi z njimi je sporazumevanje vecino-ma nezanesljivo, razvoj njihovega govora je bistveno moten. Clovek se nauci spontano govoriti (ce do-bro sliši in ima ustrezno razvite govorne organe), ko posluša govor okolja, ga posne-ma in rekombinira ter na novo ustvarja. Pri osebah z motnjo sluha prvemu pogoju ni zadošceno, zato sveta in sebe ne doživlja­jo celovito. Posledica tega je nezmožnost ucenja govora, in to kljub ustreznemu inte­lektualnemu potencialu in dobro razvitim govorilom. To se najbolj pozna pri razvoju jezika, govora in predvsem komunikacije. Ta je pri vecini gluhih in naglušnih drugac­na kot pri slišecih. Kaj je znakovni jezik? Leta 1984 so na zasedanju UNESCA v Pa-rizu sprejeli definicijo znakovnega jezika, ki pravi: »Znakovni jezik je oblika spora­zumevanja, kjer se besede, pojmi kažejo s kretnjami rok, ki lahko izražajo pomen posameznih besed, misli ali celega stavka, odvisno od konteksta ali kompleksne serije idej.« To, kar so za glasovni jezik besede, so za znakovni jezik kretnje. Namesto glasu in izgovorjenih besed znakovni jezik s svojim gibanjem v prostoru uporablja roke, telo, obraz, usta in glavo za izražanje najrazlic­nejših vsebin. Namesto sluha, s katerim sprejemamo besede, uporabljamo vid, s ka­terim sprejemamo kretnje. Kretnja je osnovna prvina vsakega znakov­nega jezika. Izvaja se s premikanjem rok in prstov v tocno dolocenem prostoru. Slišeci z razlicno barvo glasu izražajo zaskrbljenost, veselje, zacudenje, gluhi pa to izražajo z na-cinom kretanja. Kretnje velikokrat posne­majo znacilno delo oz. gibanje. Sestavljene so iz štirih gibalnih prvin, ki so med seboj povezane in imajo tocno dolocene znacil­nosti: oblika roke, lokacija – mesto izvajanja, gibanje in orientacija – usmerjenost dlani glede na telo. S spremembo le ene od prvin že lahko spremenimo pomen kretnje. Kretnje so nastajale, nastajajo in se razvijajo v naravnem procesu, zaradi potrebe dolo- Foto: Boštjan Jamšek cene skupine ljudi po komunikaciji. Enako kot poznamo v govornem jeziku vec nare-cij, se tudi v znakovnem jeziku pojavljajo pri manjših skupinah ljudi specificne kre­tnje (pokrajinske kretnje, otroške kretnje, družinske kretnje, šolske kretnje, kulturno pogojene kretnje, kretnje posameznikov). Z zacetkom izobraževanja gluhih so se zaceli uporabljati tudi razlicni znakovni sistemi: • Slovenskiznakovnijezik(SZJ) je samosto­jen jezik, drugacen od slovenšcine, z vi-soko razvitim manualno-vizualnim naci­nom izražanja, ki ima drugacno zgradbo kot slovenšcina (besedni red, drugacna oblikoslovna in besedotvorna pravila) in se ne more uporabljati hkrati z govorjeno slovenšcino. Uporabljajo ga odrasli gluhi, slišeci otroci gluhih staršev, gluhi otroci. • Slovenšcina v kretnjah (SLK) je kombina­cija prvin SZJ in govornega jezika. Obi­cajno se kreta v vrstnem redu slovenšci­ne, lahko se uporablja hkrati z govorjeno slovenšcino, uporabljajo jo gluhi v pogo-voru s slišecimi in obratno, zelo razšir­jeno jo uporabljajo tolmaci slovenskega znakovnega jezika. • Dobesedno prevajanje iz slovenšcine (DPS): gre za dobesedno prevajanje slo­venšcine s kretnjo in prstno abecedo. To je vizualna predstavitev slovenšcine za pomoc gluhim otrokom pri ucenju (Pod­boršek in Krajnc, 2010). Dan slovenskega znakovnega jezika je (od leta 2014) 14. 11. Na ta dan je bil leta 2002 sprejet Zakon o uporabi slovenskega zna­kovnega jezika, ki gluhim daje pravico upo­rabljati SZJ na vseh podrocjih javne sfere. Svojo pravico uresnicujejo s tolmaci SZJ, ki smo poklic pridobili z nacionalno poklicno kvalifikacijo. Do sprejetja zakona so delo tolmaca opravljali kar slišeci otroci gluhih staršev, saj od rojstva 'rastejo' z znakovnim jezikom. Velikokrat je to predstavljalo otro­kom breme, posebej ko so bile predmet tol­macenja odrasle teme. Slovenski znakovni jezik je bil 4. 6. 2021 vpisan v Ustavo RS, novi 62. a-clen pa opre­deljuje pravico do svobodne uporabe in ra­zvoja slovenskega znakovnega jezika. Leta 1951 je bila ustanovljena Svetovna fe­deracija gluhih; 23. 9. v spomin na ta dan obeležujemo mednarodni dan znakovnih jezikov. Moje doživljanje tolmacenja Nisem otrok gluhih staršev in nisem že od majhnega 'rasla' z znakovnim jezikom, ven­dar sem bila trdno odlocena, da se tega je­zika naucim in pomagam osebam z izgubo sluha pri komunikaciji s slišecim svetom. Ko gluha oseba potrebuje pomoc strokov­njaka oz. se želi pogovoriti z razrednikom svojega otroka, svojim zdravnikom, psiho­logom, želi oditi na banko, v trgovino, gle­dališce, je vedno potreben še spremljevalec oz. tolmac, ki poskrbi za razumljiv in tocen pretok informacij. Pomembno je tudi zau­panje med tolmacem in gluho osebo, pred­vsem ce gre za tolmacenje osebnih stvari. Zagotovo je posebno doživetje, ko se poro-ci tvoj otrok. Slišeci se ne ukvarjamo s tem, kako bomo spremljali obred in porocno slavje. Ce želijo isti dogodek spremljati glu-he osebe, pa morajo v prvi vrsti poskrbeti za tolmaca, ki bo na dogodku dejansko pri­soten cel dan. V cast mi je bilo, da sem bila povabljena na dve poroki, kjer sem tolmacila gluhi mami in njenemu partnerju. Na tolmacenje sem se temeljito pripravila. Priznam, imela sem tremo. Vendar ne treme pred nastopanjem pred vecjo skupino ljudi, ampak tremo, ker sem želela gluhi osebi približati tako po­memben dogodek, kot je poroka sina oz. hcere, ker sem želela tolmaciti dogodek tako, da bo kljub tišini, v kateri je, mama doživela in zacutila vse radostne in custve­ne trenutke dogodka. V takšnih primerih je tolmac prisoten tudi na neuradnem delu porocnega slavja. Ta-krat sem bila dobesedno senca svoje 'stran­ke', bila ob njej, in ko se je zataknilo pri ko­munikaciji (obicajno že z enim pogledom vem, kdaj je trenutek, da vskocim), sem premostila morebitno zadrego. Kaj je lepšega kot tolmaciti porocni obred ter govore ljudi, ko te gluha mama gleda s solznimi ocmi, obcasno prikima ter na koncu rece: »Kako lepo je povedal/-a.« Ta-krat sem vedela, da sem svoje delo odlicno opravila, da to ni bilo zgolj tolmacenje be-sed v kretnje, ampak tolmacenje, pri kate-rem je izredno pomembno, da prikažeš tudi custveni naboj govora z ustrezno mimiko in nacinom kretanja.Še vecji izziv zame je bil, ko je mama pri­pravila porocni govor za sina. Govor je 'pre­brala' v znakovnem jeziku (objavljen je v tej številki Vzgoje na str. 14), jaz pa sem ga tol-macila v govorjeni jezik. Preko tolmacenja kretenj moraš seveda besedilo pripovedo­vati tako, da zajameš vsa mamina custva, z vsemi poudarki in tišino na pravem mestu. Ko je ob koncu njenega govora nastala tiši­na in nato aplavz, ki so mu sledile cestitke mami, sem bila ponosna, saj mi je uspelo njeno sporocilo sinu prenesti med slišece. Ob takšnih dogodkih dobim potrditev, da je ves moj trud, vse ucenje in delo vredno, da sem na pravi poti; dobim nov zagon, zac­nem razmišljati, kaj še lahko ponudim ose­bam z izgubo sluha. Ko zacutiš gluho osebo, se poskušaš vživeti vanjo, v njen nacin raz­mišljanja in doživljanja sveta, takrat lahko odlicno opraviš svoje delo oz. poslanstvo. Ponosna sem, da sem tolmacica sloven-skega znakovnega jezika, ker poleg tega, da tolmacim, svoje znanje znakovnega jezika delim naprej ter s svojim delom ozavešcam slišece ljudi o znacilnostih in kulturi gluhih. Literatura • Podboršek, Ljubica; Krajnc, Katja (2010): Naucimo se sloven-skega znakovnega jezika. Prirocnik za ucitelje. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Primož Rogelj Strahu Daj, kar zmoreš! Ne boš mi vec zvezal roké, hromil noge vzel, kar želelo je srce. Nasproti ti pojdem, da te ukrotim. Ti boš votel in jaz živim. Po moji poti greva in ti boš meni služil. Kar si govoril, vse si izgubil. Le tako clovek raste. Tako dobiš brazgotine. A na koncu ne šteje racun. Na koncu šteješ spomine. Zadrege pri izražanju custev Zadrege in blagoslovi v komunikaciji med neslišeco mamo in slišecim sinom Rok Blatnik, dipl. fizioterapevt, zaposlen je v UKC Ljubljana. Odrašcanje v družini s starši, ki ne slišijo, je prinašalo posebne izzive, ki se jih kot otrok najpogosteje nisem zavedal. Film Glas družine Bélier je v posameznih delih lepo prikazal nekatere znacilnosti življenja v taki družini. Nekatere, kot na primer ropotanje s posodo ter olepšani prevodi v komunikaciji med starši in slišecim svetom, so le zabavni pripetljaji v primerjavi z vsem tistim, kar pride zraven. Skrivnost ostaja: kaj pomenislišati in kaj ne slišati Kljub temu da sem odrašcal s starši, ki ne slišijo, si še vedno težko predstavljam, kaj tov resnici pomeni. Še težjo nalogo imajo oni, ko se trudijo predstavljati si, kaj pomeni slišati. Svojevrsten izziv je predstavljal tudi cas v zacetku druge polovice 20. stoletja ter kmecko okolje, v katerem sta oba star-ša odrašcala. Povezave do Ljubljane, kjer še danes deluje šola za gluhe in naglušne, so bile neprimerljive s tem, kar imamo danes, obenem pa je delo na kmetiji predstavljajo prioriteto, zato je za družino in otroke pri­manjkovalo casa. Pomanjkanje stika,povezanosti Sveta tišine ne znam opisati in besede, ki se mi v tem trenutku porajajo v mislih, niso primerne za tale zapis. Veckrat se zalotim v predstavah, kaj gluhota prinese s seboj in kako se razliva v vse pore življenja, od najz­godnejšega otrokovega obdobja naprej. Ne samo da je otrok brez sluha in mora mocno garati za vsako pravilno izgovorjeno bese-do, kar je prej izjema kot pravilo, ampak ostane brez tistega osnovnega stika, ki je pogoj za vse odnose, zacenši z materjo in nato preko nje z ostalim zunanjim svetom. Opažam, da se nekatere stvari preko star-šev prenašajo še iz prejšnje generacije, kar dodatno otežuje moj odnos s starši – odnos slišecega otroka in neslišecih staršev. Na križišcu med svetom gluhih in slišecih Nekatere stvari, ki jih bom opisal v nada­ljevanju, so povsem subjektivne in ne vem, v kolikšni meri bi se jih lahko posplošilo, ce sploh. Verjamem, da bo ta življenjska izkušnja na koncu blagoslov. Do takrat pa bo treba po mojem mnenju dolocene stva­ri še izpostaviti in jih nekam 'pripeti', da bodo odnosi manj motni in bo lahko staro preraslo nekaj novega. Ce ne za sedanjo, pa za prihodnje generacije. Kot otrok sem pogosto cutil, da sem ne­kje med svetom gluhih in slišecih. Ni-sem pripadal ne enemu ne drugemu. Na tem tnalu in v odnosu do staršev pogo-sto cutim nekaj, kar je najlažje opisati z jezo. Znakovni jezik gluhih in naglušnih v resnici nikoli ni bil moj materni jezik. Še danes ocitam staršema, da svojima otrokoma nista predala tega osnovnega komunikacijskega orodja. Oba s sestro sva odrašcala v tem okolju in s starši smo spontano razvijali svoj nacin komunici­ranja, ki je na koncu postal mešanica raz­locnega govorjenja s poudarjenim odpi­ranjem ust ter mimiko, branja z ustnic in znakovnega jezika, ki sva ga s sestro 'po­birala' kar mimogrede. Tako smo v dru­žini dokaj dobro komunicirali med seboj, opazil pa se je primanjkljaj v stiku z dru­gimi gluhimi osebami, kjer komunikacija v znakovnem jeziku ni bila tekoca, zato sem pogosto potreboval pomoc staršev za nadaljevanje. Prav zaradi omenjenega se nikoli nisem pocutil, da pripadam sve­tu gluhih in naglušnih, ceprav sem vecji del otroštva preživel v njihovem krogu. Tu sva bila s sestro vedno sprejeta, to je bilo najino domace okolje, v katerem pa je vedno manjkala ta neovirana komuni­kacija, kar je bilo moc zaznati tudi v na­šem družinskem mikrokozmosu. Brez tekoce komunikacije v znakovnem jeziku sem bil v svetu gluhih in naglu­šnih prisoten le z eno nogo, vzporedno pa sva bila s sestro v preteklosti pogosto glas staršev v komunikaciji z zunanjim svetom, nekajkrat tudi kot orodje na ka­kšnem dogodku, kjer so gluhi in naglušni iskali povezavo s svetom slišecih, opozar­jali nase in se borili za svoje mesto. Po-gosto je bilo v družini cutiti to željo po zašciti otrok pred svetom tišine in zave­danje, da naju s sestro caka drugacno ži­vljenje. Obenem pa sva ob nemoci staršev predstavljala most med enim in drugim svetom, v kakršnekoli namene je ta pac bil uporabljen. Zagnana otroka z obcutkom,da nista slišana Strah staršev pred tem, da zaradi njune gluhote ne bova uspešna v osnovni šoli in kasneje na življenjski poti, je botroval temu, da sva bila oba s sestro vzorna in pridna v šolskih klopeh. Posledicno sva tudi marsikatero zagato, težavnejše ob-dobje 'rešila' sama in ta samozadostnost naju na nek nacin spremlja še danes. Laž­je je bilo biti vzoren kot pa resnicno izra­ziti svoje pomisleke, strahove, vprašanja in vcasih tudi podeliti veselje. En razlog je strah, ki ga je bilo cutiti s strani staršev, drugi pa nacin komunikacije, ki je otežila, ce ne celo onemogocila pristop do nekega vprašanja. Najina samostojna reševanja so zagotovo pustila marsikatero nerešeno ali le na videz rešeno vprašanje. Težko je sprejeti svet gluhote Starši svoje gluhote v bistvu niso nikoli sprejeli, saj je bil pred njih postavljen svet slišecih, ki jim je na žalost nedosegljiv. Ob­cutki krivde, ki so jih starši znali vzbuditi z besedami »Kako je tebi lepo, ker slišiš, jaz pa ne«, so prav tako doprinesli k temu, da je naša komunikacija ostajala bolj na funkcionalni ravni in se globlje ni spušca­la. Hkrati se je v takem primeru pokvarilo ali pa kar prekinilo marsikatero vzdušje pri predvajanju glasbe, ko je bil v naši hiši en-krat prisoten radio. Obcutek imam, da je v predstavah staršev svet slišecih mnogo bolj enostaven in predvidljiv, kot je v resnici. To je njun ideal. Obrambno vedenje:izgubljene možnosti inizostrene spretnosti Svet tišine je v svojem bistvu neizprosen, mnogo vzame in po drugi strani posame­zniku nicesar ne olajša; od njega zahteva veliko vec vloženega truda in dela za nor-malno življenje. Težko zapisujem sledece, a po mojem videnju in izkušnji je gluhota lahko tudi izgovor za marsikatero stvar, ki bi se jo dalo urediti. Jezi me, ko izjava »Jaz ne slišim« opravicuje in je koncni odgovor na izziv, ki stoji pred clovekom. Kot sem omenil na zacetku, sta bila oba starša vzgajana v ruralnem okolju, kjer ju sprva niso obravnavali kot polnopravna in samostojna clana družbe. Posebnost otro­ka, ki ne sliši, zgodnji odhod na šolanje v Ljubljano in še marsikaj drugega bi vsaj na videz upravicilo dolocen vzgojni prijem. Dolgorocno pa to ne predstavlja usluge otroku, ampak breme, ki ga lahko nosi do konca življenja. Težko je, ko v starših vidiš vec, kot vidita sama, pa tega potenciala zaradi preprek, v katerih sta bila vzgajana, ne unovcita. Oba starša sta se izobrazila za poklic, si s pomocjo družine uredila dom, vzgojila dva otroka, ki sta danes sa­mostojna, a gluhota je kot nepremagljiva gora še vedno prisotna. Ne pomagajo spre­tne roke, talenti, odprtost, marljivost, toni in vibracije, ki jih gluhe osebe zaznavajo mnogo bolj tenkocutno, vidni svet, ki za­nje ostaja drugacen, vse malenkosti, ki jih slišeci spregledamo v svetu in pri ljudeh okoli sebe, neslišeci pa jih vidijo, ne poma­ga niti dotik, ki ga danes tako primanjkuje in je v njihovem svetu mnogo bolj pogost. Gluhota ostaja, a milost je v njej videti vse uspehe, ki so bili kljub temu doseženi. Glas drugih Po besedah staršev sva s sestro predsta­vljala nadomestek njunega sluha, še pre-den sva znala izustiti kakšen zlog. Poma-gala sva jima pri komunikaciji, takoj ko sva tudi s pomocjo bližnjega sorodstva in stikov v vrtcu dobro spregovorila. Manjše napake pri izgovarjavi, ki so nastale kot posledica posnemanja govora staršev, so z vstopom v osnovno šolo hitro izzvene­le. Kot otroka sva pomagala pri komu­nikaciji s slišecimi v družinskem okolju in z uradnimi institucijami; predvsem slednje so bile v mnogih primerih svoje­vrsten izziv. Vse to je postalo nepredsta­vljivo lažje, ko so gluhi in naglušni pri­dobili pravico do tolmaca. Kljub temu je komunikacija zaradi vseh v pricujocem besedilu opisanih razlogov, custev, ki so se ob tem prebujala, in obrambnih zidov, ki so ob neuspelih poskusih poglobljene­ga pogovora zrasli med nami, ostala na ravni, ki je bila potrebna za vsakodnevno življenje. S pomocjo tolmacev in kasne­je z odhodom na fakulteto je bilo stika s krogom gluhih in naglušnih vedno manj, z osamosvajanjem pa se je izgubljal tudi stik z domaco hišo. Za vsemi težavami se skriva blagoslov, ki ga moramoodkriti Po dolgem casu sem križanje sveta glu­hih in slišecih obcutil pri materinem go-voru na poroki. Ponovno sem spoznal, kako mocno lahko spregovori tišina in vse drugo postane brezpredmetno. V prostoru z vec kot šest metrov visokimi stropi ter 450 m˛ površine se je v premo­rih tolmacke slišalo le kroženje zraka, ki so ga vrtincili prezracevalniki. Glede na tišino bi lahko sklepal, da so se pri marsi­kom vzbudila mocna custva, ki so v naši družini pogosto predstavljala nepremo­stljivo oviro. Narava ljudi je takšna, da prej vidimo vse tisto, cesar nimamo in nam po našem na­ivnem prepricanju manjka. Blagoslovi pa ne pridejo zlahka, zanje sta potrebna trud in odprt duh. Ne gredo mi iz misli bese­de V. E. Frankla, ki nas vse lahko vsaj za spoznanje približajo temu: »Ne, kaj nam življenje dolguje, ampak kaj mi dolgujemo življenju.« Izražanje custev Govor na sinovi poroki Draga Roki in Gaja! Prva in edina beseda je mama, zato bi rada povedala nekaj lepih in toplih besed. Bil si prvi, zelo pricakovan otrok. Odštevala sem dneve, ure in minute, kdaj boš prijokal na svet. 25. junij 1991 je bil za naju z atijem najsrecnejši dan. Druge ljudi je bilo strah, kaj se bo zgodilo s samostojno Sloveni­jo, midva pa sva k sebi stiskala tebe, Roki. Strah naju je bilo, kako bova zmogla biti starša, saj sva oba gluha. Bilo je težko, bilo je veliko neprespanih noci, ker nisem slišala bitja tvojega srca, nisem slišala tvojega joka in smeha, nisem slišala prvih korakov. Starševstvo gluhih oseb je drugacno in na­pornejše ter odgovornejše zaradi otežene komunikacije. S pomocjo domacih in dru­gih je bilo veliko lažje. Najprej je nate pazila družina Krkuta, nato si šel v vrtec v Novo mesto. Ko si dobil se­strico, si bil zelo vesel. Ves cas si jo objemal, jo opazoval in mi pomagal. Spomnim se dogodka, ko si bil star dve leti, Monika pa nekaj mesecev. Zmanjkalo je elektrike, sve­tlobna budilka ni delovala in me ni opozo­rila, ko je Monika zacela jokati. Sredi noci si prišel k meni, me zbudil in me tako opo­zoril, da tvoja sestrica joka. Še danes sem ti hvaležna za to in za vso ostalo pomoc. Osnovno šolo si obiskoval v Brusnicah. Bil si priden ucenec ter odlicen košarkar. Z atijem sva ti stala ob strani in te vozila natreninge v športno dvorano Leona Štuklja v Novo mesto. V casu osnovne šole sta z Moniko meni in atiju velikokrat pomagala pri sporazumevanju ter se z nami družila vdruštvu gluhih in naglušnih. Že od rojstva živiš v svetu gluhih in slišecih. Lahko bi re-kla, da je znakovni jezik tvoj materni jezik. Na športni gimnaziji si bil vzoren ucenec, kljub temu da si skoraj vsak dan treniral ko­šarko ter veliko pomagal doma na kmetiji. V srednji šoli si izgubil oceta in takrat sem se zavedela, da bom zdaj mama in oce. Tru­dila sem se, da bi vama z Moniko omogoci-la vse, kar sta si želela. Vse, kar sem si vedno želela, je bilo, da bi bila vidva z Moniko srecna in da bi do-koncala šolanje. Res nisem pricakovala, da bosta oba koncala fakulteto, ker sem sama samo preprosta gluha mama. Ponosna sem na vaju oba. Na gimnaziji si spoznal svojo ljubezen in ži­vljenjsko sopotnico Gajo. Bila sta sošolca in zelo zaljubljena. Oba sta šla študirat v Lju­bljano, kjer sedaj živita. Rada hodita v nara­vo in na potovanja, se ukvarjata s športom, plešeta in sta vedno dobre volje in vesela. Danes sta svojo ljubezen, ki traja že 14 let, potrdila s poroko. S sestro sta zelo povezana, še bolj vaju je po­vezal tvoj necak Ambrož in kar težko verja­mem, da sta se letos v razmiku treh tednov oba porocila. Imam dva otroka ter vnucka Ambroža, v zadnjih treh tednih pa sem do-bila še dva otroka, Ervina in Gajo. Dragi Roki in Gaja, želim vama, da sta srec­na, da najdeta smisel življenja, da se spoštu­jeta, si zaupata in se veliko pogovarjata. Naj vajina ljubezen traja vecno. Tvoja mami Rosana Rokova zgodba v oceh terapevta Andrej Perko, dr. psih. znanosti, specialist klin. psih. svetovanja, vodi zavod Mitikas. Je avtor in soavtor vec knjig ter pisec strokovnih clankov v razlicnih revijah in casopisju. Življenje ima mnoge ovinke, vcasih pa piše ravno po krivih crtah. Zgodba o dveh študentih, ki sta se letos porocila, je zelo zanimiva. Mamin govor na sinovi svatbi mi je odprl oci za razumevanje mladega cloveka, ki sem ga dlje casa spremljal. Zapleteni odnosi, potlacena custva in želja po uspehu pogosto vodijo v napacne odlocitve. Iskreno iskanje, pogum in odlocnost, poštenost in veselje do življenja pa odpirajo poti, ki si jih clovek želi. Custvena zrelost je abstrakten pojem, izraža pa se v konkretnih odnosih, v zreli komunikaciji, odgovornem življenju in trajnih odnosih. Kjer je na svojem mestu tudi duhovno življenje, vse tece prav. Nezadovoljstvo s študijem Oktobra 2011 sta na vrata moje pisarne (takrat CSD Kamnik) potrkala dva mlada študenta: Rok in Gaja. Rok, študent druge­ga letnika gradbeništva, in Gaja, študentka prvega letnika prava. Prišla sta v stiski, psihiatri bi rekli, da sta bila malo depresivna in anksiozna. V resnici pa sta se oba znašla pred prelomnico v življe­nju: kako naprej? Oba sta cutila, da njun iz­bor študija ni pravi, vendar sta vztrajala in se trudila študirati, ker sta bila zelo odgovorna in nista hotela razocarati ne sebe ne staršev. Rok je drugi letnik koncal z dobrimi oce­nami, a je razdvojen kolebal med nadalje­vanjem študija na gradbeni fakulteti ali pa študijem fizioterapije. Gaja je s svojim izostrenim obcutkom dol­žnosti (predvsem do svojega zelo uspešnega oceta odvetnika) poskušala ocetu pomagati in se dokazovati kot hci, ki je vredna nje­gove ljubezni in priznanja. V resnici je njen oce zelo korekten in ljubec; od Gaje ni ni-cesar zahteval niti pricakoval. Gajo je gnal njen notranji poriv – biti dobra hci. Rast v skupnosti ljudi, ki seresno trudijo za osebno rast Vkljucila sta se v mojo skupnost in moram reci, da tako zrelih in korektnih ter vrednih mladcev v svojih terapevtskih skupinah do sedaj še nisem srecal. Gaja je z mojim blagoslovom (in tudi blago­slovom staršev) študij prava pustila in dve leti opravljala razlicno delo, vecino casa je delala kot prodajalka cevljev. Ob intenziv­nem delu v skupini se je v dveh letih okrepi-la, da je bila sposobna stopiti proti novemu izzivu – študiju psihologije v Zagrebu. Kljub novemu okolju, neznanju jezika se je prebi-la skozi vse težave in se v casu do diplome tudi osebnostno okrepila. Nadaljevala je magistrski študij psihologije v Ljubljani in ga tudi zelo dobro zakljucila. Gaja je tako korektno in vredno dekle, da sem vcasih tudi sam presenecen. Je zane­sljiva, delavna, odgovorna, in cesar se loti, naredi vec kot odlicno. Verjamem, da bo vsem, s katerimi bo prijateljevala ali kako drugace stopala v stik z njimi, prinašala mnogo veselja in svetlobe. Rok je poseben clovek Tudi Roku sem se pogosto cudil, od kod njegova zrelost, odgovornost, korektnost. Veckrat je omenil, da sta oce (že pokojni) in mati gluhonema. Tega nikoli ni izpostavljal kot problem, vcasih je samo omenil, da se v družini oce in mati nista najbolje razumela. Ni veliko razpravljal o svoji družini, o more-bitnih travmah, ki bi jih preživel v preteklo­sti … Vedno je bil usmerjen v jutrišnji dan. Rok je poseben clovek. Nikoli ni niti z be-sedo potožil, da mu je težko. Med študijem – po drugem letniku gradbene fakultete je študij opustil in se prepisal na fizioterapijo (ki ga je v resnici zanimala) – se je Rok na­mrec preživljal sam, z rednim študentskim delom. Od doma denarja za študij ni dobi-val, ravno obratno: veckrat je še sam financ­no pomagal svoji materi. Prikrajšanost je ovira alipriložnost za rast Ob materinem nagovoru na njuni poroki mi je postalo jasno, zakaj je Rok tako odgo­voren mlad clovek. Ob strahovih matere (in tudi oceta), ali bo­sta zmogla biti Roku dobra starša, ko je bilo materi težko, ker ni slišala njegovega sme-ha in ne joka, je mali Rok že navsezgodaj prevzemal naloge, ki jim mnogokrat tudi odrasli niso kos. Že kot otrok je moral hi-tro odrasti. Skrbeti je moral za vse tisto, za kar starša nista mogla ali pri cemer sta bila zaradi gluhote ovirana. Kot je sam zapisal, je s sestro marsikatero zagato ali težavo rešil sam. Ta samozadostnost je še danes njegova spremljevalka. Kot mnogo otrok iz 'poseb­nih', 'drugacnih' družin je s pridnostjo in odgovornostjo nadkompenziral vse družin­ske in tudi svoje primanjkljaje. Hvala Bogu, lahko bi se zgodilo prav obratno in bi, tako kot mnogi otroci v podobnih okolišcinah, dekompenziral. Sam meni, da je bilo lažje biti vzoren kot pa resnicno izraziti vse svoje pomisleke in strahove ter vcasih tudi veselje. Zaradi težav staršev otroci velikokrat pre­vzamejo krivdo na svoje rame. Obcutke krivde lahko sprožijo cisto preproste bese­de, kot npr. v njegovem primeru: »Lahko je tebi, ker slišiš …« Takšne besede izraža­jo splošno pocutje in dinamiko v družini. Otroci to dinamiko vpijajo, srkajo pocutje in obcutke staršev, in ce starša nista složna, ce se nimata res pristno rada, potem so do-datne ovire, kot je gluhota, še toliko bolj problematicne. Pokoncen in odgovorenmladenic Rok se je v svojih družinskih razmerah oblikoval v res pokoncnega in odgovornega mladenica. Kot sem že omenil, se res niko­li ni pritoževal, da je hudo, da je težko, da ob študiju dela in sam skrbi za preživetje. Kot takšen je dober zgled vsem tarnajocim mladenicem in mladenkam, ki jim življenje predstavlja solzno dolino. To pa ne pomeni, da se danes ne srecuje sam s seboj in prete­klostjo, ki marsikdaj potrka na vrata. Na zacetku nove poti:prinašati svetlobo Srecevanje s seboj in preteklostjo je v za­dnjem casu še toliko bolj intenzivno, kajti Rok je zakljucil šolanje, z Gajo sta se poro-cila, stanovanjski problem imata trenutno rešen in nacrtujeta družino. Lahko bi rekel, da je sedaj prišel cas, ko bo moral svoj odnos do staršev, do mladosti in tudi prihodnosti dokoncno predelati, da ga ne bodo prega­njali demoni potlacenih stisk, ki jih je do se­daj premagoval s pridnostjo in korektnostjo. Seveda bo Rok ostal krasen in v srciki skraj-no dober clovek, vendar ga caka pot (kot vse nas), ki nenehno zahteva nove odgovo-re, stalen trud, da osebnostno rastemo – vse do groba. Hvaležen sem Bogu, da vcasih pripelje k meni ljudi, kot sta Rok in Gaja. Ne samo meni, vsem v skupnosti prinašata svetlo­bo, sonce, vero, da je vredno vztrajati, da je vredno zaupati in da je življenje kljub vsem težavam lepo. Jezik gluhih Slišec otrok/gluha mati Mateja Pišljar Mehle, dr. medicine, spec. druž. medicine, je zdravnica v ZD Kocevje. Potreba po sporazumevanju je ena od najbolj osnovnih cloveških potreb. Sposobnosti izražanja potreb in želja, zahtevanja pomoci ter odzivanja na druge dajejo otroku možnost, da obvladuje svoje okolje; je sredstvo, da se iz okolja najvec nauci. Danes vemo, da mora biti ucenje jezika kar najbolj integrirano v vsakdanje življenje, zacne naj se že v prvih letih. Sporazumevanje je mnogo vec kot le govorjenje. Mnogi ne morejo govoriti, a se lahko ucinkovito sporazumevajo z znakovnim jezikom. So ljudje, ki lahko govorijo, a se težko sporazumevajo. Jezik zajema poleg govora tudi poslušanje in razumevanje, odzivanje na jezik drugih in izmenjavo z drugimi v pogovoru (Pieterse in Treloar, 2000; Winncott, 2017). ražena želja po gledanju materinega obraza, ki ga otrok pozdravi z izrazom in nasme­hom. Pri štirih mesecih se dojenckov govor razvije do množice najraznovrstnejših gla­sov, ki po intonaciji in melodiji do prvega leta postajajo vse bolj podobni glasovom njegovih sogovornikov. Preko cebljanja (posnemanja/imitacije) in prepletanja ce­bljanja z govorom odraslega (izmenjave) se v otroku ustvari notranji model ucinkovito­sti govorjenja. Otrok se nauci, da glasovi in kretnje, ki jih zmore izvesti, vplivajo na ve­denje ljudi okrog njega. Na podrocju sluha se dojencek sprva uspe obracati proti zvoku in nato proti glasu. Mamin glas je prvi glas, ki pritegne otrokovo pozornost (Kompan Erzar in Poljanec, 2012). Mostovi med dvema svetovoma Andrew Solomon (2013) izvrstno opisu­je življenje gluhih kot kulturo in življenje, njihov jezik pa kot obliko, ki se estetsko, fi-zicno in intimno razlikuje od kateregakoli drugega jezika. V skladu s Sapir-Whorfovo hipotezo jezik doloca, kako kdo razume svet. Nemogoce si je predstavljati misel brez jezika ali jezik brez misli. Nesposob­nost komunikacije lahko vodi v psihozo ali disfunkcionalnost (Solomon, 2013). Ker se gluhim staršem vecinoma rojevajo slišeci otroci (uveljavljena kratica za to je CODA – angl. Child of Deaf Adults), nas zanima, v kakšnem okolju rastejo ti otroci in kako se naucijo spretne komunikacije v svetu sliše-cih in svetu gluhih ter kako se razvijajo kot posamezniki (Solomon, 2013; Murphy in Slorach, 1983). Znakovni jezik Po dolgih desetletjih raziskovanja je zna­kovni jezik potrjen kot oblika jezika, v katerem je mogoce izraziti vsako custvo in misel. Dopolnjen je s slovarji in bogato slovnico. Študije kažejo, da se otroci gluhih staršev ucijo znakovni jezik na zelo kon­vencionalen nacin, ko usvajajo prve besede. Tako je prvi materni jezik slišecih otrok, ki imajo gluhe starše, znakovni jezik, besedni jezik pa je po navadi drugi. Skupne težave slišecih otrok so številne (Murphy in Slo­rach, 1983). Sluh in govor Zarodek zacne zaznavati zvok v šestindvaj­setem tednu. Na znane zvoke se odzove s povišanim pulzom in gibi, kot novorojen-cek pa izkazuje vecjo preferenco ali toleran-co do že znane melodije (Brillo et al., 2021). Takoj ko se otrok rodi, zacne intenzivno vpijati razlicne informacije preko vseh sen-zornih sistemov: kinestetike (koža), sluha, Foto: Petra Duhannoy vida, voha in okusa. Prva komunikacija ste-ce preko maminega pogleda ter glasu. Že od prvih dni naprej se drugace odziva na ostre kot na mehke glasove: ko zasliši mehak glas, mirno gleda v zrak in je sprošcen, ko zasliši oster glas, kaže znake neugodja. Že od petega tedna dalje najraje od vseh vidnih dražljajev sprejema dražljaje, ki spominjajo na cloveški obraz. Kmalu zatem je jasno iz­ Dvojezicnost Slišeci otroci gluhih staršev so dvovrstni govorci (angl. bimodal bilinguals), ki upo­rabljajo verbalni in znakovni jezik. Gle­de govornega razvoja teh otrok si študije medsebojno diametralno nasprotujejo. Nekatere dokazujejo, da otroci na podro-cju govora pogosto razvojno zamujajo, imajo kasneje težave pri slovnici, zato težje berejo in pišejo oziroma so šibkejši v be-sedni komunikaciji. Nekatere raziskave temu nasprotujejo in dokazujejo, da slišeci otroci v atipicnem lingvisticnem okolju ne kažejo jezikovnih primanjkljajev in da svoj jezik tudi fonološko pravilno in normal-no razvijajo. Prav tako se izsledki raziskav razlikujejo glede zmanjšanja težav pri vsto­pu v šolo ali vpliva sorojencev. Dokazano je, da slišeci otroci gluhih staršev v svoji komunikaciji uporabljajo poleg govora vec kretenj ter obrazne mimike (Singleton in Tittle 2005). Razumevanje izkušnje Slišece otroke gluhih staršev spremlja redka življenjska izkušnja. So na sticišcu dveh raz­licnih kultur, mnogi med njimi se pocutijo, da ne pripadajo nobeni. Lahko postanejo predstavniki lastne družine v svetu, so 'za-šcitniki' svojih staršev, prevzemajo odgovor­nosti za obvladovanje družinske komunika­cije (starejši otroci postanejo povezovalni clen med mlajšim sorojencem in staršem), kar številne podvrže neobvladljivemu priti­sku in bremenom. Na drugi strani pa otro­ci pridobijo izkušnjo odgovornosti, kar jih vodi v zrelost in neodvisnost, v življenju pa jih vodijo vecja prilagodljivost, senzitivnost, radovednost ter življenjska odpornost (Too-hey; Singleton in Tittle 2005). Literatura • Brillo, Eleonora idr. (2021): The effect of prenatal exposure on fetal movemnets and fetal heart rate: a pilot study. Matern fetal Neonatal Med, 34(14), str. 2274–2282. Dostopno na: https:// pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31554450/. • Kompan Erzar, Katarina; Poljanec, Andreja (2012): Rahlocu­tnost do otrok. Ljubljana: Franciškanški družinski inštitut. • Murphy, Judith; Slorach, Neil (1983): The Language De­velopment of Pre-Preschool Hearing Children of Deaf Pa­rents. 18. British Journal of Disorders of Communica­tion. Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/ abs/10.3109/13682828309019829. • Pieterse, Moira; Treloar, Robin (2000): Majhni koraki. Pro­gram zgodnje obravnave otrok z motnjami v razvoju. Knjiga 3. Ljubljana: Društvo za pomoc duševno prizadetim. Sekcija za Downow sindrom. • Singleton, Jenny L.; Tittle, Matthew D. (2005): Deaf parents and their hearing children. Deaf Stud. Deaf Educ., 5(3), str. 221–236. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/15454502/. • Solomon, Andrew (2013): Far from the Tree, A Dozen Kinds of Love. London: Chatto & Windus. • Toohey EN. Phonological Development of Hearing children of Deafparents.Dostopno na: https://opencommons.uconn.edu/ cgi/viewcontent.cgi?article=1150&context=srhonors_theses • Winncott, W. Donald (2017): Otrok, družina in svet zunaj. Ljubljana: UMco. Custvena inteligenca in digitalna kultura David Kraner, asistent z doktoratom, zaposlen na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, trenutno poucuje VIK na Škofijski klasicni gimnaziji v Ljubljani; bil je voditelj animatorjev in oratorijev za otroke v Celju in Lendavi ter skavtski voditelj; izkušnje ima s podrocja institucionalne komunikacije (kot tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference) in vodenja strokovnih komisij (koordinator organigrama SŠK) ter sodelovanja pri programskem oblikovanju medijev (tednik Družina). V obdobju pandemije so se mladi lahko povezali le 'online', naenkrat sta se splet in racunalnik spremenila v obvezna ucna pripomocka. Po eni strani so jim socialna omrežja omogocala veliko pozitivnega (pogovor s prijatelji, skupno ucenje in reševanje domacih nalog, opomniki, druženje, informiranje o družbenih dogodkih in novostih itd.), po drugi pa so postala vir prefinjenega izkorišcanja uporabnikov. Zapostavljena custvena inteligenca Slovenski dijaki so 9. februarja 2021 na­povedali 'bojkot pouka na daljavo' in med drugim zahtevali 'manj videokonferenc' in 'prepoved ocenjevanja na daljavo' (Kuralt, 2021: 1). Odziv dijakov na videopouk in ocenjevanje je bil pricakovan. Clovek potre­ buje konkreten odnos, oseben stik, custve-no naklonjenost, skrben dotik ter zadovolj­stvo ob skupnem ustvarjanju (Globokar, 2018: 556). Ta konkreten odnos in custve­na naklonjenost še posebej veljata za dijake. Francoski sociolog in antropolog Philippe Breton je preprican, da kadar se clovek ne more izraziti z besedo, uporabi silo. Živimo v casu, v katerem se pomen besed izgublja in je komunikacija zreducirana zgolj na iz­menjavo informacij (Breton, 2004:16). Za cloveka ni pomembna le njegova inte­lektualna sposobnost, ampak tudi njegova custvena inteligenca. Profesor na Univerzi Harvard Daniel Goleman pravi, da »na eni strani deluje naš custveni um, na drugi pa razumni um. Torej imamo zares dve vrsti uma, prvega, ki misli, in drugega, ki cuti« (Goleman, 1997: 23). Pri tem se soocamo z dejstvom, da imajo današnje generacije vec custvenih težav kot prejšnje. Že pred pandemijo smo s pojavom digitalne dobe dopustili, da nam zaslonski mediji hromijo našo custveno pismenost, pripadnost sku­pnosti, samospoštovanje in ustvarjalnost (Globokar, 2018: 556–558). Slovenski dija­ki so tako v svojem protestu dokazali, da v njih ni aktivna le miselna inteligenca (IQ), ampak tudi custvena inteligenca (EQ). Prebudili in izrazili so lastno jezo in strah. Goleman pravi, da jeza požene kri v roke, da 'udari nasprotnika', strah pa požene kri v vecje skeletne mišice, da 'lahko zbeži' (Go­leman, 1997: 23). Spletni plenilci V obdobju pandemije so se mladi lahko povezali le 'online', naenkrat sta se splet in racunalnik spremenila v obvezna ucna pripomocka. Po eni strani so jim social-na omrežja omogocala veliko pozitivnega (pogovor s prijatelji, skupno ucenje in re-ševanje domacih nalog, opomniki, druže­nje, informiranje o družbenih dogodkih in novostih itd.), po drugi pa so postala vir prefinjenega izkorišcanja uporabnikov. Hi-tro zamahnemo z roko in si zatisnemo oci, ko kdo omeni spletne reklame, vendar so prav te veliki komercialni plenilci, ki so nas podkupili s ponavljanjem svoje mantre, da je vse 'brezplacno'. Na spletu ni nic zastonj. Ce cesa ni treba placati, pomeni, da ste pla-cilo vi. Italijanski filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti je preprican, da velika tehnološka podjetja in komercialisti veliko bolje poznajo otroke in mlade kot njihovi starši (Galimberti, 2008). Nova avtomatizirana tehnologija omogoca branje custev uporabnika spleta, medtem ko si ta ogleduje doloceno vsebino, ter ugo­tavlja, kako je oseba povezana z njo. Velika omrežja GAFA (Google,Amazon,Facebook, Apple) uporabljajo 'obcutljivo' ali 'afektivno racunalništvo', ki analizira uporabnikova custva in razpoloženje. Ob tem italijanski pedagog in komunikolog Fabio Pasqualetti z zaskrbljenostjo ugotavlja: »Ce v realnem casu vemo, kako se ljudje custveno odzivajo na podobo nekega izdelka, na govor politi­ka, na ucenje ucitelja itd., pomeni, da ima­jo omenjena podjetja v rokah veliko moc, zlahka razumemo, kako lahko marketing, ki vlaga milijone dolarjev v personalizirano oglaševanje, ustvarja vedno bolj prepriclji­ve in privlacne izdelke« (Pasqualetti, 2020: 739). Zato psihologi opozarjajo, da postaja-mo z digitalnimi orodji vse bolj oddaljeni drug od drugega in vse manj sposobni za prepoznavanje custev drugih (Spitzer, 2021: 117–122). Custvene stiske dijakov V drugem valu pandemije so prizadevni ucitelji odlicne slovenske gimnazije ugo­tavljali, da se dijaki soocajo s problemom postavljanja prioritet ucenju in oddajanju nujnih nalog. Ob koncu tedna jim ostane veliko dela, prostega casa nimajo, imajo le obveznosti, ne pa družabnosti, psihicno in fizicno so utrujeni, izcrpani in navelicani. Druge raziskave po svetu so izpostavile pro-bleme socialne izkljucenosti, preverjanja znanja, nezadostnosti pri doseganju kom­petenc ucencev, dolgorocno pa tudi težavo zaradi onemogocene bodoce kariere ter izrivanja tradicionalne oblike poucevanja (Slaski, 2020: 167–186). Poleg tega navaja­jo tudi manj ucinkovito ucenje, neusposo­bljene ucitelje (Syauqi idr., 2020: 881–886), slabšo motivacijo ucencev, tehnicne težave, problem posedovanja racunalniške opre-me, motece dejavnike v domacem okolju, možnost anonimnega vkljucevanja v pouk ter razlicnost platform in orodij za sliko­vito predstavitev vsebin (Al-Nofaie, 2020: 4–20). Ucitelji in vsi, ki delajo na podrocju vzgoje in izobraževanja, dobro vedo, da dijakov ne morejo 'hraniti' samo z informacijami ali vsebinami z najrazlicnejših zelo pomemb­nih in zanimivih podrocij, ampak morajo nujno skrbeti tudi za njihovo custveno raz­sežnost. Za Golemana je custvena inteli­genca nekaj, kar usmerja osebno življenje: »Inteligentnost, pridobljena s šolanjem, v bistvu v nobenem pogledu ne pripravlja cloveka na vihre ali priložnosti, ki jih pri­naša muhasto življenje. Ceprav visok IQ ne zagotavlja blagostanja, ugleda ali srece v življenju, sta šolstvo in kultura osredotoce­na na ucne sposobnosti – pri cemer zapo­stavljata custveno inteligentnost, niz potez (nekateri bi jih imenovali znacaj), ki tudi Ucitelji in vsi, ki delajo na podrocju vzgoje in izobraževanja, dobro vedo, da dijakov ne morejo 'hraniti' samo z informacijami ali vsebinami z najrazlicnejših zelo pomembnih in zanimivih podrocij, ampak morajo nujno skrbeti tudi za njihovo custveno dimenzijo. mocno vplivajo na osebno življenjsko uso-do. [...] Custvenost je vecplastna zmožnost, ki doloca, kako dobro bomo znali uporabiti druge spretnosti, tudi sam intelekt« (Gole-man, 1997: 52). V casu pandemije so nekateri vzgojno-izo­braževalni delavci zelo dejavno spodbujali custveno in socialno inteligenco, tako da so redno vzdrževali stike z dijaki, jih po­vezovali ter jim bili v custveno in duhov­no podporo. Kljub temu opažajo, da so se stiske dijakov v drugem valu pandemije korona virusa izrazito povecale. Tudi rav­natelj Jeglicevega dijaškega doma Rihard Režek omenja, da gre za »napade tesnobe, motnje pozornosti in koncentracije, motnje Ce bo vecina vzgojno-izobraževalnih delavcev pripravljena najprej poskrbeti za svojo custveno in socialno inteligenco, nato pa narediti vec kot le poucevati, ne dvomim, da bodo dijaki z lahkoto premagali nastalo stisko. hranjenja, eksistencialne stiske, družinsko nasilje«. Probleme so reševali z rednim so-delovanjem s Škofijsko klasicno gimnazijo, kamor je vkljucena vecina dijakov, in iska­njem novih poti do njih. Eden od osnovnih izzivov je bil ohranjanje upanja (Režek, 2021: 23–24). Psihoterapevtka Ksenija Kos je pri svojem delu opazila, da se je v obdobju pandemije psihicno stanje Slovencev precej poslabšalo in da je najvec povpraševanja po pomoci ravno s strani staršev, ki ne zmorejo poma­gati svojim otrokom: »Zaznavam depresiv-no in anksiozno simptomatiko, ki se kaže v razlicnih oblikah – od zavracanja šole, od­visnosti od racunalnika, anoreksije, samo­poškodovalnih vedenj in samomorilnosti do eksplozivnih agresivnih izpadov otrok in mladostnikov« (Lambergar, 2021: 3). Koso­va opaža, da se ob vrnitvi v šolo problemi niso rešili, saj se je velik delež dijakov vrnil nazaj v svoje sobe, za racunalnik, ker jim to bolj ustreza. Obnovitev odnosov Vzpostavljanje odnosov v skupini je po pandemiji postalo težka naloga, zato je pred vzgojno-izobraževalnimi delavci velik izziv oblikovanja in razvijanja custvene in social-ne inteligence. Okrepiti in obnoviti je treba prizadete odnose, tako z neposredno ko­munikacijo kot z dodatnimi programi, kjer bo velik poudarek na socutju in empatiji. »Bolj ko cutimo empatijo z nekom v stiski in hkrati tudi skrb zanj, vecja bo naša želja, da mu pomagamo – ta povezava je opazna povsod, kjer se ljudje lotijo lajšanja cloveko­vega trpljenja« (Goleman, 2010: 95–96). Ce bo vecina vzgojno-izobraževalnih delav­cev pripravljena najprej poskrbeti za svojo custveno in socialno inteligenco, nato pa narediti vec kot le poucevati, ne dvomim, da bodo dijaki z lahkoto premagali nasta-lo stisko. Hkrati pa je vedno bolj nujno, da so ucitelji cim bolj ozavešceni o stranskih ucinkih uporabe informacijsko-komuni­kacijske tehnologije, ki je postala integriran pripomocek poucevanja. Literatura • Al-Nofaie, Haifa (2020): Saudi University Students’ Percepti­ons towards Virtual Education During Covid-19 Pandemic. A Case Study of Language Learning via Blackboard. Arab World English Journal, št. 11, str. 4–20. • Breton, Philippe (2004): Elogio della parola. Il potere della parola contro la parola del potere. Milano: Elčuthera Editrice. • Galimberti, Umberto (2008): L'ospite inquietante.Il nichilismo e i giovani. Milano: Feltrinelli. • Globokar, Roman (2018): Impact of digital media on emoti­onal, social and moral development of children. Nova prisu­tnost, 16, št. 3, str. 545–560. • Goleman, Daniel (1997): Custvena inteligenca. Zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Goleman, Daniel (2010): Socialna inteligenca. Nova veda o od­nosih med ljudmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Kuralt, Špela (2021): Dijaki: v torek bojkot pouka na daljavo. Delo, 3. 2. 2021. Pridobljeno 4. 2. 2021 s spletne strani: https:// www.delo.si/novice/slovenija/dijaki-v-torek-bojkot-pouka--na-daljavo/. • Lambergar, Vesna (2021): 'Dolocen del možganov je dobe­sedno zamrznil v casu karantene.' 24ur.com, 22. 6. 2021. Pri­dobljeno 22. 6. 2021 s spletne strani: https://www.24ur.com/ novice/slovenija-v-stiski/dolocen-del-mozganov-je-dobese­dno-zamrznil-v-casu-karantene.html. • Pasqualetti, Fabio (2020): Il Direttorio per la catechesi 2020 e la cultura digitale. Una lettura critica dei nn. 359–372. Salesia­num, 82, str. 725–754. • Režek, Rihard (2021): Vzgojiteljem ni vseeno za dijake. Svojih dijakinj in dijakov ne pustimo nikoli samih – niti sedaj ne, ko smo fizicno na razlicnih koncih države – saj se imamo prepro­sto radi. Vzgoja, letnik XXIII, št. 89, str. 23–24. • Spitzer, Manfred (2021): Epidemijapametnihtelefonov. Nevar­nosti za zdravje, izobraževanje in družbo. Celovec: Mohorjeva založba. • Syauqi, Khusni idr. (2020): Students’ perceptions toward vo­cational education on online learning during the COVID-19 pandemic. International Journal of Evaluation and Research in Education, 9, str. 881–886. • Slaski, Pawel idr. (2020): Higher Education – Related Pro­blems During Covid-19 Pandemic. European Research Studi­es, str. 167–186. Športnik in duhovnik Naš pogovor: p. mag. Miran Žvanut Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Iskal sem sogovornika za to številko Vzgoje. Ob zakljucku olimpijskih iger, ob zacetku Ignacijevega leta, ob epidemiji in praznovanju 30-letnice samostojne Slovenije sem se spomnil na našega provinciala. Je športnik, igral je košarko, tece maraton, je duhovnik, jezuit, od leta 2020 tudi provincial slovenske province Družbe Jezusove. Za obeležitev Ignacijevega leta se trudi z razlicnimi dogodki in ima rad svojo domovino Slovenijo. Kljub temu da mu je pred kratkim umrl oce, je bil takoj pripravljen na pogovor. Športniki so zakljucili olimpijske igre. Spremljali smo naše predstavnike in se veselili njihovih uspehov. Kako si ti spremljal te igre? Letošnje igre so šle zelo hitro mimo mene. Imel sem veliko obveznosti, poleg tega mi je umiral oce, tako da sem za glavne dogodke izvedel preko informativnih oddaj. Kako ocenjuješ uspehe in neuspehe naših športnikov? Zame uspeh ni samo prejeta medalja ali dobra uvrstitev. Odlicen uspeh je lahko modrost ali dobra izkušnja, ki jo športnik prejme na samem tekmovanju ali ob njem. Kakšno presenecenje na teh olimpijskih igrah? Všec mi je bila zmaga avstrijske kolesarke, sicer znanstvenice s podrocja matematike, ki se s športom ukvarja zgolj amatersko. Dokazala je, kaj pomenijo vztrajnost, trdo delo, mocna volja in vera v uspeh. Tudi sam si maratonec, s športom si se vedno ukvarjal. Kaj ti pomeni šport? Kaj šport prinese posamezniku? Zame je šport nacin življenja. Uci me živeti in se boriti. Ves cas smo na bojnem polju in ravno šport mi pomaga pri soocenju z raznimi bitkami, ki so vsakdanja stvarnost.Šport, kot je npr. maraton, me uci discipli­ne in vztrajnosti. Posamezniku, ki usvoji te navade, je po mojem mnenju v življenju veliko lažje, kot je tistim, ki so podvrženi razvadam. Slovenci se s športom radi poistovetimo. Nam morda omogoca kompenzacijo zaradi obcutka majhnosti? Kaj šport pomeni za našo identiteto? Ne bi rekel, da je to kompenzacija zaradi obcutka majhnosti, prej se mi zdi, da je po­vezan z našo kulturo in nacinom življenja. Slovenci smo bili vedno delavni, vztrajni in pridni. To je ostalo v naši krvi in šport je na nek nacin odraz naše preteklosti in ži­vljenja v sedanjosti. Ustvarjeni smo, da se borimo za hrano, preživetje, poklic, borimo se z boleznijo in trpljenjem. Danes živimo v preobilju, morda smo se zato 'vrgli' v šport. Mislim, da je to zelo dobro tudi za samo vzgojo in krepitev cloveka. Letos je Ignacijevo leto. Minilo je 500 let od bitke pri Pamploni, kjer se je zacelo novo življenje viteza Ińiga iz Lojole. Zakaj imamo Ignacijevo leto in kakšen je njegov namen? Naš vrhovni predstojnik pravi, da je na-men Ignacijevega leta prepustitev Gospo­du, da nas prenovi, da bi mu dovolili, da vodi naše spreobrnjenje. Navada je železna srajca, kot radi pravimo, in clovek se zelo težko spreminja, ker mora v to vložiti veli­ko energije, kar pa neradi pocnemo. Ven­dar nas ravno spremembe vodijo v novo življenje. Pater Sosa lepo pravi: »Spremem-be nas vodijo, da bi odkrili novo notranje in apostolsko navdušenje in nove poti v sledenju Gospodu.« To se mi zdi bistveno za vsakega cloveka – vedno odkrivati ne­kaj novega, ustvarjati, graditi, ne zaspati na preteklih rezultatih in dosežkih. Tudi samo geslo je zelo pomenljivo: Videti vse novo v Kristusu. Vedno moramo torej is-kati in odkrivati novosti, a s središcem v Kristusu. Kako bo pri nas potekalo to leto? Ignacijevo leto je že v polnem razma­hu. Zacelo se je 20. maja s sveto mašo v Pamploni v Španiji, pri nas pa s sveto mašo pri Sv. Jožefu na Poljanah. Dogajanja so povezana s štirimi jezuitskimi univerzalni-mi apostolskimi preferencami ali predno­stnimi nalogami na svetovni ravni, ki so: pokazati pot k Bogu z duhovnimi vajami in razlocevanjem; hoditi skupaj z ubogimi, izkljucenimi iz sveta, ranjenimi v lastnem dostojanstvu, v poslanstvu sprave in pra-vicnosti; spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti v upanju in sodelovati pri skrbi za skupni dom. Veliko se že dogaja. Založba Dravlje je ob tej priložnosti že in bo še izdala kar nekaj knjig, organizirane so duhovne vaje, povezane z življenjsko izkušnjo sv. Ignacija, pripravljamo razlicna predavanja in srecanja na temo jezuitske zgodovine in duhovnosti v Sloveniji, ro­manja ter duhovne vaje za mlade, sode­lujemo pri pripravi gradiva za vsesloven-ski oratorij naslednje leto, ki bo posvecen sv. Ignaciju. V nacrtu imamo uprizoritev gledališke predstave, soocenje z vprašanji okolja ob papeževi encikliki Laudato si, nacrtujemo praznovanje 400-letnice ka­nonizacije sv. Ignacija v središcu Ljubljane, pri Sv. Jakobu, in še veliko drugih stvari. Vec o dogajanju je tudi na jezuitski spletni strani jezuiti.si. Jezuiti smo v Sloveniji že od casa sv. Ignacija (1550). Najvecji pecat smo deželi dali z ljubljanskim kolegijem (1599–1773). Kako gledaš na to zgodovino? Na to obdobje vsekakor gledam s ponosom, saj smo jezuiti veliko prispevali v slovenskidružbi in šolstvu. Šlo je za neke vrste revolu­cionaren pristop k izobraževanju. Jezuitska pedagogika, t. i. Ratio atque Institutio studi­orum Societatis Jesu, je bila zelo podrobno dolocena in je takratnim gojencem omogo-cala odlicno izobrazbo. Ta dokument je bil podlaga za 400-letno jezuitsko pedagoško delo po vsem svetu. V jezuitskem kolegiju so študirali tudi Marko Pohlin, Jurij Vega, Janez Vajkard Valvazor, Avguštin Hallerstein in številni drugi ustvarjalci slovenske kulture in znanosti. Bi bilo to leto tudi priložnost, da še kaj storimo, da ovrednotimo delo tega kolegija? Vsekakor je treba ovrednotiti delo jezuit­skega kolegija. Nekaj je že v nacrtu, smo pa odprti tudi za nove pobude in ideje. Ome­njeni možje so mocno zaznamovali sloven-sko zgodovino, kar moramo pripisati odlic­ni izobrazbi in vzgoji, ki so je bili deležni pri jezuitih. Zacetki jezuitske mreže šol so odlicno predstavljeni v O’Malleyjevi knjigi Prvi jezuiti (2010), v poglavju Šole, kolegij v Ljubljani pa v zborniku Redovništvo na Slo­venskem: Jezuiti (1992) in Jezuitski kolegij v Ljubljani (1998). Kako danes jezuiti prispevamo k slovenski kulturi in znanosti? Kar se tice kulture in znanosti, smo mor­da slovenski jezuiti trenutno bolj dejavni v tujini kot doma, vendar mislim, da tudi v Sloveniji prispevek ni zanemarljiv. Naj omenim delo na vzgojno-izobraževalnem podrocju, sodelovanje s Teološko fakulteto, v zadnjem casu tudi s SAZU-jem, ko smo skupaj odkrivali jezuitsko dramsko dejav­nost. Omeniti je treba tudi naše sodelova­nje pri zacetkih Ameriško-slovenske izobra­ževalne fundacije ASEF. Ne smemo prezreti dela Centra Aletti, ki ima svoje prostore sicer v Rimu, vendar mocno zaznamuje slo­venski prostor. Pomembno vlogo imata že omenjena ZaložbaDravlje, revija Vzgoja, pa tudi jezuitskih župnij in dejavnosti v njih ne smemo pozabiti. Korona kriza je zajela ves svet, tudi našo državo in vsakega od nas. Kako jo ti doživljaš? Na vsako krizo ali problem poskušam po­gledati s pozitivnega stališca. Vedno se vprašam, kaj se lahko iz tega naucim in kako se bom ob takšnih preizkušnjah od­zval. Ali bom iskal krivce, ki jih seveda ne bom nikoli našel, kvecjemu ob tem iz­gubljal cas, ali pa se bom vprašal, kaj je v moji moci, kaj lahko sam naredim v takšni situaciji … Mislim, da je kriza zaradi virusa odlicen preizkus stanja v današnji družbi, preizkus naše povezanosti, sodelovanja in naše odprtosti. Kriza osvetli realno stanje družbe, nas razgali in pokaže, kakšni smo v resnici. Krizo doživljam kot normalen pro-ces clovekovega življenja. Krize so vedno bile in bodo, so izziv, da se ucimo z njimi soociti in jih premagati. Kaj pomembnega smo se v tem casu naucili za prihodnost? Ne vem, kaj so se naucili drugi, lahko po­vem, kaj sem se naucil jaz. Prihodnost družbe je vsekakor v zaupanju, povezova­nju, predanosti in skrbi za drugega, kar nas lepo uci že naša kršcanska vera. Kako doživljaš 30-letnico samostojne države Slovenije? Samostojnost doživljam z neizmerno hvale­žnostjo in veseljem. Spadam v generacijo, ki je odrašcala v Jugoslaviji in služila v jugoslo­vanski vojski, ravno v casu študentskih let pa sem bil deležen procesa osamosvajanja, zato morda še toliko bolj cenim državo Slo­venijo. Ob 30. rojstnem dnevu naše države Društvo katoliških pedagogov Slovenije pripravlja 3. mednarodno konferenco o vzgoji za ljubezen do domovine. Posveca jo vprašanju, kako ohranjati identiteto. Katere dejavnosti so pomembne za graditev nacionalne identitete mladih? Imel sem priložnost, da sem štiri leta pre­živel na Irskem in dve leti v ZDA. Obi-skoval sem tamkajšnje jezuitske šole in spoznal, kako pomemben del vzgoje v njihovih šolah je ljubezen do lastne drža­ve. Obcutek imam, da v Sloveniji na tem podrocju še zelo zaostajamo. Pozdravljam te posvete, da se v slovensko šolo vnese vec vzgoje za ljubezen do domovine. Od­visno je seveda od oblikovalcev šolskega programa in tega, kako pomemben se jim zdi ta element. V Sloveniji sem nekaj let sodeloval s skavti in to je gotovo ena od organizacij, kjer se veliko dela na obliko­vanju nacionalne identitete mladih, kar je zelo pohvalno. Verjamem pa, da je še veliko drugih dejavnosti in možnosti, kjer bi lahko mladim privzgojili ljubezen do domovine. Sv. Ignacij je obicajno upodobljen v mašnem plašcu, ker je mistik evharistije. Kaj sv. Ignacij sporoca sodobnemu kristjanu? Sveta maša je bila za Ignacija srcika njego­ve duhovnosti in okrog nje se je odvijalo Ignacijevo življenje. Sporocilo sodobne-mu kristjanu, ki ga želi Ignacij podati, je navdušenje nad življenjem in popolno zaupanje v Boga. V kontemplaciji za do-sego ljubezni pravi Gospodu: »Vse je tvo­je, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošca!« Na prvi pogled lepe besede, zelo pomenljive, lahko bi rekli osvobaja­joce, ki pa so zelo težke. Ljudje bi vedno radi še nekaj zadržali zase, za svojo var-nost, se skrili, se po svoje odlocali, Bog pa zahteva popolno predanost, ce se želimo osvoboditi. Velikokrat nas je strah svobo­de, ker prinaša tudi odgovornost, Ignacij pa gradi na popolnem zaupanju, ki clo­veka osvobaja. Mislim, da je eno glavnih Ignacijevih sporocil sodobnemu kristjanu to, da bi odvrgel spone navezanosti, za­svojenosti, vklenjenosti v verige in da bi zadihal v vsej svobodi, ki mu jo daje Bog. Kakšna je danes vloga duhovnika? Preroškost, šibkost, nemoc, priložnosti? Menim, da je danes glavna vloga duhov­nika preprosto biti z ljudmi v njihovih preizkušnjah, žalosti, težavah, potrtosti in padcih, pa tudi v veselju in ob lepih dogodkih. Tako kot se je Jezus družil z ljudmi in poklical svoje ucence, da bi bili z njim, tako tudi danes potrebujemo drug drugega. Veckrat se spomnim be-sed Simona Gregorcica: »Gorje mu, ki v nesreci biva sam, a srecen ni, kdor sreco uživa sam.« Seveda doživljamo duhovni­ki pogosto tudi nemoc. Zgodi se, da želiš pomagati, pa ne moreš. Res pa je, da veli­kokrat zadostujejo že duhovnikova priso­tnost, tolažilna beseda ali skupna molitev. Mislim, da je kljub versko nenaklonjeni družbi vloga duhovnika še vedno zelo pomembna. Duhovnik je vedno tudi vzgojitelj. Kakšna je duhovnikova pedagogika? V prvi vrsti mora biti duhovnik vzgojitelj s svojim življenjem, zgledom, nacinom dela in pricevanjem. Poleg tega naj bi svoje delo opravljal z ljubeznijo, imel rad odra­sle in otroke, ki so mu zaupani. Po mojem je to bistveno za duhovnika. Tvoje temeljno modrostno vodilo? Sledim besedam sv. Ignacija, ki gradi svo­je življenje na popolnem zaupanju v Boga. Verjamem, da sem le v popolni predanosti in zaupanju lahko to, kar sem, odkrivam svojo pot in iz svojega življenja kar najvec crpam in dobim. Zaupanje me vodi v so-ocenje s trenutno situacijo, ne glede na to, kakšna je, in mi pomaga, da se iz nje dvi­gnem. Kultura – inkulturacija – domoljubje Kršcansko slovenstvo in domoljubje v šolah (2. del) Branko Koderman, mag. znanosti (sociologija kulture), dipl. psiholog, je zaposlen na Gimnaziji Bežigrad. Ima 30 let delovnih izkušenj na podrocju programa mednarodne mature (»IB«), kjer poucuje socialno in kulturno antropologijo ter psihologijo, in na podrocju slovenskega gimnazijskega šolstva, kjer je nekaj let pouceval psihologijo in sociologijo. V prejšnji številki revije Vzgoja (90) smo si ogledali kulturološko-kognitivne opredelitve domoljubja. Tokrat se bomo posvetili osebnostno­motivacijskim opredelitvam ter razmišljali o pojmih šola, kultura, inkulturacija ter povezanosti med njimi z vidika domoljubja. Domoljubje: osebnostno-motivacijskeopredelitve Nova šola, ki bi temeljila na inkulturaciji (vzgoji) kršcanskega slo­venstva, bi omogocala otrokom, najstnikom in kasneje odraslim, da je njihovo slovensko domoljubje usmerjeno v dejansko in stvarno izboljševanje življenja posameznikov in slovenske družbe. Bionevrološko razlago in empiricno potrditev dveh sistemov mišlje­nja (opredelili smo ju v prejšnji, 90. številki revije Vzgoja) in dveh razlicnih strategij soocanja s stresom dokazujejo raziskave Josepha LeDouxa (1996). Amigdala je anatomska možganska struktura in kljucno možgansko središce, ki nadzira in sproža obrambne fiziolo­ško-vedenjske odzive »napada ali bega«. Senzorni dražljaji ogrože­nosti organizma se stekajo v talamus (senzorno središce), od koder lahko sporocilo potuje po kratki in neposredni poti do amigdale, ki sproži hiter in refleksen odziv custva strahu in avtonomnih obramb­nih fizioloških procesov. Druga samostojna in daljša pot poteka od talamusa v neokorteks (mišljenjsko-interpretacijsko središce), do hipokampusa (dolgorocni custveni spomin) in šele nato do amig-dale (Popov idr., 2017: 182). Zelo poenostavljeno povedano – kratka pot nevrološko procesira sistem mišljenja 1 in v negativna custva usmerjeno soocanje s stresom, dolga pot pa je nevrološka podlaga sistema mišljenja 2 in v problem usmerjenega soocanja s stresom. Dolga pot je 'nevrološki korelat' domoljubja. Ustavimo se pri psihoanaliticni teoriji osebnostnega razvoja (Eri­kson, 1968), ki pravi, da je osebnost avtonomna zmožnost posame­znika, da ljubi drugo osebo, da vsestransko skrbi za druge ljudi, da razume in pozna skupnost ljudi v njihovi pretekli tragicnosti, de­janski sedanji usojenosti in v prihodnost zazrtih ciljih. Predpogoj osebnosti je oblikovana identiteta, pojem, ki celostno vkljucuje po­sameznikovo ponotranjeno istovetnost in edinstvenost v zaupanju do sveta. Kaže se v samozaupanju v lastne zmožnosti, v zaupanju lastnim pobudam in usmeritvam, lastni delavnosti in prizadevno­sti. Takšna osebnost je dosežek v posameznika usmerjene simbolne dejavnosti družine, družbe in množicne kulture v sodobnih indu­strijskih družbah in se obicajno oblikuje ob koncu najstniških let. Posameznik istocasno z organskim in fiziološkim razvojem pridobi­va in povezuje kljucne osebnostne vrline (Erikson jih imenuje »ve-šcine Jaza«). Te se v odraslosti utrdijo kot ponotranjene vrednote, ki jim lahko doda še tri nove: ljubezen, skrb in modrost. Vrline si v casu osebnostnega razvoja od rojstva do konca najstništva sledijo: upanje, volja, smisel, sposobnost in identiteta. Oblikovanje identitete je tista kljucna vrlina ali vešcina Jaza, ki družbeno in kulturno obli­kovani osebnosti odraslega cloveka doda vrednoto, ki jo imenujemo domoljubje (Erikson, 1968). V sodobnih industrijskih družbah je šola tisto vedno bolj pomembno institucionalizirano okolje, ki pri otrocih izoblikuje samozavestne in ustvarjalne clane lastnega naroda in nacije. Šola pa lahko ustvarja, kot je to v slovenskem primeru, tudi osebnostne invalide, podredljive ter delovno neustvarjalne in zme­dene posameznike, ki zahtevajo pomoc Orwellovega Velikega brata. Kako šola 'proizvaja' osebnostne invalide in neodrasle ljudi? Tako, da otrokom jemlje voljo do šolanja z vedno bolj natrpanimi, vsebin­sko in formativno nepomembnimi ucnimi programi, z nesmiselnimi zahtevami po ucenju zaradi ucenja ali zgolj za ocene, z zanemarja­njem in celo kaznovanjem intelektualno višjih vešcin in sposobnosti, s 'forsiranjem' jalovega memoriranja in na koncu, predvsem pri naj­stnikih, z ignoranco in prezirom do tradicije kršcanskega slovenstva in povelicevanjem vsega, kar je protikršcansko in neslovensko. Vsaj zapisati moramo, da ce bi želeli razumeti domoljubje ali nedo­moljubje kot »habitus« (Bourdieu, 1977), ki ga »agentje agencije« v »šolskem kulturnem polju« (prav tam) ponujajo in zagovarjajo kot »kulturni kapital« (prav tam) in tako s stalno, nacrtno, organizirano in dolgotrajno »pedagoško prakso« (prav tam) ohranjajo »domina­cijo« (prav tam) bodisi slovenske ali protislovenske inkulturacijske agencije v dolocenem (slovenskem) družbenem in institucionalnem okviru, bi bilo treba podrobno predstaviti vsaj nekaj razvojnih teorij spoznavanja, inteligence ali kognitivne moci pedagogike in didakti­ke v šolah. To je 'geštalt' teorija zaznavanja in pozornosti (Werthei-mer, Kohler, Koffka), razvojna teorija spoznavanja Jeana Piageta in družbenokulturna razvojna teorija mišljenja in inteligence Leva Vy­gotskyga. A vse to bi presegalo okvire našega prispevka. Kultura, šola in inkulturacija Institucionalno šolstvo sodobnih industrijskih družb postaja vse bolj pomembno pri oblikovanju ali neoblikovanju posamezniko­ve skupinske, rodovne, poklicne in religiozne istovetnosti, ki se na ravni posameznikove osebnostne, znacajske strukture poenotijo kot domoljubje ali razdružijo v univerzalizem vsakokratnih raznovr­stnih delnih in trenutnih 'potrošniških identitet'. Domoljubje lahko uspešno posreduje otroku in najstniku le šola, ki inkulturira (sim­bolno predstavi kot védenje in vedęnje, ki ga je mogoce ponotranjiti le kot razmišljanje o tem védenju in vedęnju) doloceno kulturo do-locenega naroda. Strokovna in obce sprejeta opredelitev pojma kul­tura že od samega zacetka znanosti o cloveški kulturi in družbi pa je opredelitev Edwarda Burnetta Tylorja iz leta 1871 (Tylor, 2010). »Kultura … je tista zapletena celota, ki vkljucuje védenje, vedénje, prepricanje, vešcino, nravnost, pravo, obicaj in vse druge zmožnosti in navade, ki jih clovek pridobi kot clan družbe« (Kottak, 2020: 36). Iz tako opredeljenega pojma kultura in s kulturo povezanega proce­sa inkulturacije lahko izpeljemo nekaj zakljuckov. 1. Kultura je lahko naceloma po vsebini prav vse, kar je mogoce predikativno opisati, zato tudi naceloma ni mogoce znanstveno opredeljevati kulture kot vrednostno pozitivne ali negativne. 2. Vsebina kulture je celostno povezana. Vezivo celote delnih vse-bin kulture predstavlja vedno nek ocenjevalni sistem znakovnih meril, ki nagrajuje ali kaznuje simbolne izdelke kandidatov. Tak socializacijski, normativni ocenjevalni sistem naceloma nagrajuje ignoranco, potvorbo in laž o simbolni zapušcini dolocene dejan­ske in v preteklosti delujoce kulture povezovanja in rasti skupno­sti ali pa nagrajuje razmišljanje, torej simbolno predelavo, oživlja­nje in posodobitev tradicije, ki mora živeti kot vezivo skupnosti tudi v prihodnosti. 3. Kultura lahko v sinhroniji inkulturacijskega procesa obstoji kot zapovedan in neovrgljiv znakovni kanon profane religije odre­šitve in družbene pravicnosti, ki pri kandidatih ponotranji pri­silne misli magicnega mišljenja – ideologijo torej (sistem 1 po Kahnemanu (2003, v Popov idr., 2017: 169, 170)), ali pa kultura prevladujoce obstoji kot simbolno sporocilo, kot zapušcina naših prednikov, ki skriva empiricno preverljivo resnico naše preteklo­sti in cilje naše prihodnosti in pri naslednji generaciji posamezni­kov kot osebnosti ponotranji etos domoljubja in s tem ustvarjalno mišljenje, usmerjeno v odkrivanje in v razkrivanje (sistem 2 po Kahnemanu (2003, v Popov idr., 2017: 169, 170)). 4. V vsaki cloveški skupnosti inkulturacija nikoli ni nekaj polju­dnega, kar posamezen odrasli lahko stori v odnosu do mlajših in otrok. Ravno nasprotno. Inkulturacija mlajših generacij družbe je povsod in vedno eno najbolj institucionaliziranih podrocij clo­veških odnosov – odnosov med razlicnimi kategorijami družbe glede šole in šolanja. Vsa ta raznovrstna urejanja in pogajanja na tem podrocju nenehno potekajo, ce je mogoce, s pomocjo visoke stopnje družbenega dogovora, ki vkljucuje visoko stopnjo soglas­ja glede ciljev šolanja in nacinov, dejavnosti in simbolne zapušci­ne, ki so vkljuceni v šolanje. (V slovenski družbi, v kateri slovenski ljudje niso imeli možnosti samostojno odlocati o vsebini in obliki šolanja svojih otrok, takšnega družbenega dogovora še ni bilo.) Uspešna inkulturacija vedno usodno doloca možnosti fizicnega preživetja dolocenega naroda. 5. V tradicionalnih družbah poteka inkulturacija mladih preko vpliva avtoritet znotraj družinskih in rodovnih skupnosti. V industrijskih družbah postane inkulturacija vedno bolj institucionalizirana, saj je le tako mogoce uspešno prenašati na mlade abstraktno znanje naravoslovnih znanosti in mlade spoznavno usposobiti za upo­rabo simbolnih matematicnih vešcin. Te so potrebne za obdelavo podatkov, ki jih razkrivajo objektivne in veljavne empiricne raz­ iskave. Šolniki, posredniki in 'oblikovalci' vedenja in spoznavnih vešcin, pa postajajo vedno bolj tehnicisticni in profesionalni, v ucinek, dosežek ali oceno usmerjeni razvršcevalci otrok in mladih na uspešne, zadovoljive in neuspešne. Kako v taki šoli meriti do-moljubje? V sodobnih industrijsko-informacijskih družbah vloga družbenega normiranja védenja in vedęnja ljudi ter vrednotenja novic prehaja v roke odlocevalcev znotraj raznovrstnih organizacij, ki ustvarjajo in oblikujejo vesti ali pa jih potvarjajo, spregledujejo, ustvarjajo laži ter širijo lažne vesti. Danes mladi, pa tudi že otroci, slišijo, vidijo in berejo o dejanskih zgodbah resnicnih ljudi ali pa so zlorabljene tarce za 'umor osebnosti' in tarce medijskih hujskaštev, usmerjenih v zanicevanje celotnih družbenih skupin. V najslabši razlicici (slovenski primer) tako prihaja do povezanosti 'vzgojno­izobraževalnega polja' in 'medijev ali množicne kulture', kjer šole 'izobražujejo' cele generacije v neosebnosti, ki so obce nevedne in nevešce samostojnega razmisleka in odlocanja glede vprašanj in iz­bir znotraj antropološke kulture, v kateri se nahajajo: v odnosu do lastnega življenja in življenj drugih, v odnosu do razuma in intelek­tualnega dela na splošno, v odnosu do lastnega spola in še posebej do sebi biološko kompatibilnega spola ter koncno do lastne druži­ne, staršev in s tem povezanih odnosov do družbe, v kateri bivajo, do skupnosti in naroda, ki naj bi mu pripadali. 6. Ce so zakljucki, navedeni v tem prispevku, resnicni, ce je zakljuc­na ocena trenutnega stanja šolstva v Sloveniji zadostna ali morda že nezadostna, ker slovensko šolstvo ne udejanja inkulturacijske vloge (ki je v vseh antropoloških kulturah jedrna in univerzalna), ta pa je, da s prenosom in posredovanjem simbolne dedišcine svojega (slovenskega) naroda na naslednje generacije zagotovimo njegov fizicni obstoj, potem je stvar našega domoljubja in naša strokovna dolžnost, da ga (prenovljenega in sodobnosti prilagoje­nega) v organizacijskem in vsebinskem smislu vrnemo v tisti cas in pogoje, ko je svojo funkcijo uresniceval z oceno prav dobro ali celo odlicno. 7. Jasno je treba zapisati, kdo, kje, zakaj in kako je sprožil propad in posledicno v zgodovini umiranje slovenskega šolstva. Viri in literatura • Bourdieu, Pierre (1977): Outline of a Theory of Practice. New York: Cambridge University Press. • Crane, John; Hannibal, Jette (2009): Psychology:CourseCompanion. Oxford: Oxford University Press. • Erikson, Erik H. (1968): Identity, Youth and Crisis. New York: Norton. • Kottak, Conrad Phillip (2020): Anthropology; Appreciating Human Diversity. New York McGraw Hill Education. • LeDeux, Joseph E. (1996): The Emotional Brain. Simon & Schuster. • Popov, Alexey; Parker, Lee; Seath, Darren (2017): Psychology: Course Companion. London: Ox­ford University Press. • Tylor, Edward (2010): PrimitiveCulture:ResearchesintotheDevelopmentofMythology,Philosophy, Religion, Art, and Custom. Cambridge: Cambridge University Press. Iz življenja razumemo Potrebujemo novo miselno usmeritev v šolstvu Pasquale Foresi (1929–2015) je bil v 50. in 60. letih eden najbolj dinamicnih predstavnikov italijanske katoliške skupnosti. Bil je ucenjak, pisatelj, novinar, velik kulturni promotor, ucinkovit organizator in prepricljiv voditelj. Sodeloval je s Chiaro Lubich in veljal za soustanovitelja Gibanja fokolarov. Odlocilno je prispeval tudi k rojstvu založbe Citta Nuova Editrice in podpiral ustanavljanje njenih hcerinskih založb po svetu (v Sloveniji je to založba Novi svet). Tema, ki bi jo rad na kratko predstavil, je naslednja: doseci, da poucevanje postane življenje, da bo življenje izraz poucevanja in poucevanje izraz življenja. Obicajno pojmovnemu poucevanju ustreza ucenje pojmov. Tako na splošno obiskujemo šolo, da bi prejeli 'koristne informacije'. Ce po eni strani informacija odpira nova obzorja, pa to še ni prava šola. S poucevanjem, ucenjem, šolanjem ne moremo oblikovati zgolj uma, ampak mora vse to oblikovati cloveka. Zato bi rad v zvezi s tem problemom razmišljal o naslednjih dvojicah: resnica - dobrota, inteligenca - volja, delo - ucenje, skupnost – (spo)znanje. Resnica, ki je dobrota Ucenja (študija) ne gre podcenjevati. Ko go-vorimo o neki temi, je treba poznati vsa pri­zadevanja in napore, zmage, tudi napake v zgodovini, da bi prišli do rešitve. Ce želimo povedati nekaj, kar bo imelo vrednost, se je treba uciti, prouciti argumente, ne moremo samo necesa posploševati, opirajoc se na preprosto intuicijo. Rad bi poudaril, da ne zadostujejo zgolj ucenost, znanje jezikov ali knjižnice, polne znanstvenih knjig. So ljudje, ki so z velikim trudom dosegli široko kulturno razgleda­nost glede dolocenega problema, niso pa razumeli najglobljega bistva samega pro-blema, zato ne morejo povedati nicesar veljavnega ali novega. Ucenost je potrebna, a je sekundarna. Znanost je koristna, a ne zadostuje. Zakaj? Eden od razlogov je v sami urejenosti re-snicnosti, torej v tem, da sta resnica in do-brota ontološko isto. Ni resnice, ki ne bi bila hkrati dobrota. Tragicno je bilo, ker so nekoc, v zgodovini neke miselne usmeri­tve, verjeli, da sta za razumevanje resnice, razodete v veri, dovolj dobrota, krepost, za naravno resnico pa ne. Clovek kot celota Clovek ima custva, razum in voljo, a hkrati lahko ugotovimo, da je tisti, ki spoznava, prav clovek z vsemi temi sposobnostmi, clovek, ki je najprej celota in šele potem raznolikost. To je dodaten razlog, zaradi katerega ne moremo vec sprejemati takšne kulture, ki bi predpostavljala samo razum­skost in umnost (inteligenco) v modernem pomenu besede. Zajeti je treba cloveka kot celoto, celostno, cloveka, ki je duša in telo. Da bi bilo to omogoceno, je potreben nov slog ucenja. Uciti se je treba tako, da živimo, ne pa da se ucimo samo z ucenjem, ker nas potem 'predavanja' oddaljujejo od pravega znanja. Morali bi se uciti (študirati) samo toliko, kolikor to pripomore k razumevanju in po­jasnjevanju tistega, kar živimo. Ucenje (štu­dij) je torej nekaj, kar mora zajeti hkrati in-teligenco in voljo oziroma nekako bolj voljo kot inteligenco; ljubezen mora biti tista, ki spodbuja inteligenco, ne pa da inteligenca spodbuja ljubezen. S tem pa se ne zmanjša vrednost inteligence, ampak jo lahko po­stavimo na njeno pravo mesto, da bi tako lahko v najvecji meri opravila svojo nalogo in razvila svoje zmožnosti. Ce bi študij za­snovali tako, ne bi postali zgolj izobraženi, ampak bi morali postati ljudje. Delo kot šola življenja Tudi z delom pridobivamo znanje, zato gle­de na študij (in ucenje) delo ni izgubljanje casa. Poleg tega, da se z delom preživljamo, je delo sestavni del naše cloveške biti, torej tudi sredstvo za spoznavanje resnicnosti, za razumevanje življenja. To je resnicen in ucinkovit pripomocek za oblikovanje clo­veka. Ce imam težave pri delu, ki ga opra­vljam, ali ce moram povecati proizvodnjo, da bo lahko podjetje obstalo, moram te pro-bleme reševati konkretno in ne abstraktno ali samo duhovno. Pogosto se dogaja na primer takole: ce po­vemo življenjsko spoznanje nekomu, ki samo študira, nas ta težko razume, morda pa nas bolje razumeta gospodinja ali dela­vec, ki delata ves dan, ki nimata abstraktnih kategorij ali shem, s pomocjo katerih bi pre­tresala to, kar želimo povedati, in posledic­no narobe razumela. Dokaz za to so na primer delavci, kmetje, ribici, ki nam s svojo izkušnjo ne posredu­jejo le modrosti svojega napornega stika z življenjem in naravo, ampak nam znajo povedati o naravi tudi nekaj konkretnega, skladnega, nekaj v smislu cistosti. V stiku s temi ljudmi se lahko naucimo veliko stvari o vrednotah cloveškega življenja, ki jih ni v nobeni knjigi. Pri študiju se torej ne smemo odtrgati od svetá dela, od svetá materije, ampak mora ta postati ena sama stvar z nami, zato je po­trebno resno, ucinkovito in konkretno delo. Prav v stiku z resnicnostjo se razum, duh in cloveška bit izrazijo, razsvetlijo in razja­snijo. In tu je razumljivo tveganje, ki mu je izpostavljen današnji clovek zaradi širjenja medijev: tveganje, da bo nadomestil 'real-no-realno' z 'realno-navidezno'. Delo namrec zmore uniciti precejšen del ti-stega, cesar se je nekdo naucil samo iz knjig. Tako ostaja v nas samo tisti del resnice, ki je postala življenje, ki je modrost - kolikor je resnica postala del naše biti, ne glede na to, cesa smo se naucili. Med delom razumemo zelo pomembne stvari: med drugim tudi to, da študij ni edina resnicnost življenja. Družbenost in znanje Druga temeljna clovekova razsežnost, ki odlocilno vpliva na študij, je njegova druž­benost. Ce trdimo, da je clovek po naravi 'družbeno bitje', povemo resnico, ki ima zelo velike posledice na vseh ravneh, vkljuc­no z znanjem. V prvi vrsti gre za to, da je treba do resni­ce priti 'kot telo', zato moramo biti vedno odprti in dovoliti, da nas resnica drugega dopolnjuje. To toliko bolj velja danes, ko ne more nihce priti do poznavanja celotne resnicnosti. Vendar pa bi radi poudarili, da ni dovolj kakršnokoli delo 'v ekipi', ko predlagamo številne ideje, številna (spo)znanja, da bi prišli do skupnega zakljucka. Nemogoce je namrec iz nekih mrtvih stvari ustvariti nekaj živega. Samo osebe, ki ne ostajajo na ravni abstraktnega, ampak so se tudi same zlile v eno, lahko pridejo do pravega in dru­gacnega zakljucka. To globoko obcestvo, ki ga je Jezus prinesel med ljudi, je vir vedno nove luci. Globoka povezanost z Bogom in drugimi daje novo luc, da bi se spoprijeli z vsakim problemom. Potrebni sta kultura in edinost hkrati, da bi prerasli med seboj nepovezane teorije ter dosegli na eni strani skupen zakljucek na višji ravni in na drugi strani nove in izvirne intuicije, prepojene s cloveško in božjo modrostjo. Množicna kultura S tako zastavljeno šolo bi rešili tudi zelo sodoben problem: pogosto je šola, posebej tista na višji stopnji, zasnovana kot šola za elito, torej kot šola samo za nekatere po­sameznike, ne za vse cloveštvo. Zato se je specializirala: zdelo se je, da bo lažje napre­dovati s tako imenovanimi izobraženimi in inteligentnimi ljudmi. V resnici je to pome­nilo odtujitev od prave clovecnosti, saj je razvila samo nekatere njene vidike. Razviti bi morali (morda so to sanje, mor­da utopija, a preprican sem, da bi bilo to zgodovinsko gledano mogoce) množicno kulturo: ustvariti kulturo, ki bo kultura 'v globino', ki bo prava kultura, najbolj vzvi­šena, ki bi jo lahko za svojo sprejeli milijoni ljudi, ki bi jo bilo mogoce posredovati mi-lijonom ljudi. Morda je prav v tem izziv za spremembo na današnjih univerzah! Razviti bi morali medosebno kulturo, zlasti pa takšno komunikacijo in izraz, ki bi ju morali in zmogli vsi razumeti. V naspro­tnem primeru to ni kultura: je kultura samo enega dela cloveštva, ki razmišlja, ni pa clo­veška kultura. Ko bomo uspeli vse nagovoriti tako, da nas bodo razumeli vsi, ne zgolj nekateri, ne samo v muzejih ali neko abstraktno clove­štvo, ampak tako, da nas bodo razumeli vsi ljudje, resnicno cloveštvo, ljudje, ki živijo v današnjem svetu, z današnjimi potrebami, z današnjo inteligenco - šele tedaj bomo ustvarili pravo kulturo. Knjige lahko postanejo slabi tovariši, ce nas oddaljujejo od življenja in naše biti, ko se ob njih selimo v abstraktne in težke kategorije, medtem ko je prava modrost samo v srcu cloveštva, katerega inteligenca v samem bistvu teži k resnici. Poleg tega je v cloveštvu Jezus, posebej tam, kjer je križan. A prav v trpljenju, prav v bolecini najdemo modrost. Ob tem ne smemo spregledati naloge, ki prihaja na dan: vracati cloveka cloveštvu. Zloraba tehnike je namrec pripeljala do po­rabniških oblik, ki so zameglile biti clovek v cloveku. K temu moramo znova pripeljati današnjega cloveka. Pri tem imamo velike­ga zaveznika: neunicljivo cloveškost, ki je nic in nihce ne more uniciti v cloveku. Nov tip poucevanja Za sklep: gre za to, da preidemo z ravni po-ucevanja abstraktnih pojmov in ucenosti k ucenju, ki temelji na drugacnem pojmova­nju cloveka in kulture. Na cloveka gledamo kot na 'enotnega, celovitega' cloveka, ki ni nekaj vreden zaradi tistega, kar poseduje ali zna, temvec je vreden zaradi tistega, kar je. Pa tudi kulturo pojmujemo kot biti, kot življenje, kot globino, kot cloveško in božjo modrost. Take vrste šole ni lahko konkretno uresniciti, ker je to šola, ki se mora roditi iz življenja, ne iz abstraktnega razmišljanja ali nacrtovanja. Zato se ne smemo prevec pritoževati nad preteklostjo ali biti prepricani, da bomo mi dosegli najvec in naredili najbolje. Clovek je usmerjen v prihodnost in morda bodo ju­tri drugi bolj polno živeli to, po cemer hre­penimo mi. Ce hocemo res ustvariti nekaj novega, moramo mi zaceti živeti vso to re-snicnost. V pristnem življenjskem obcestvu moramo zaceti uresnicevati to novo šolo, v kateri bo vzgoja cloveška, polna, vseobsega­joca in bo zajela naše celotno bitje in dolo-cala naše življenje, naše bivanje za vedno. Samo iz življenja se porajajo veselje, mir in dolocena spoznanja, ki jih knjige ne morejo dati. Kdor se 'odtrga' od biti, tega ne bo ra­zumel, prav tako ne tisti, ki se opira samo na kulturo znanja ali na abstraktno razmi­šljanje; razumel bo tisti, ki si v resnici za vse to prizadeva in to živi. Prevedla in uredila: Petra Voncina Opomba • Prispevek je povzetek predavanja Skupnost, ki vzgaja, ki ga je Pasquale Foresi predstavil na mednarodnem pedagoškem kongresu v Rimu (Castel Gandolfo) aprila 2006. Govor ob slovesu dr. Marka Kremžarja Spominska maša v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru, 19. junija 2021 Dragi gospod Marko! Cudna so Božja pota. Danes se tu, v Lju­bljani, poslavljam od Vas kot del tiste prve skupine dijakov, s katerimi ste leta 1958 še v lesenih barakah, kjer danes stoji Slo­venska hiša, zaceli literarni krožek. Prvi smo bili, ki smo prejemali ne samo zna­nje slovenšcine, ampak tudi vse bogastvo vaših globokih misli. Kaj vse ste nam da­rovali, smo se zavedali šele pozneje, ko smo si ustvarili lastne družine. Niso bile samo pike in vejice, glagoli, samostalniki in pridevniki, bila je predvsem zavest, da pripadamo majhnemu narodu, ki ima svoj bogat jezik, zgodovino in vero. Zavest, da nas je Bog postavil v ta narod, narod, ki je pretrpel veliko gorja, zaradi katerega smo Marko Kremžar* Slovenija v svetu Slovenija, zapojmo ti iz polnega srca, naj pesem naša zadoni, prek zemlje do neba! Slovenija, naš skupni dom med biseri sveta, z lepoto te obdal je Bog, od morja do gora. Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj! Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! Moj narod – svobodnjakov rod – si kneze voli sam, mucencev je, junakov plod, ki ne boji se ran. Iz tisocletnih korenin poganja naša rast. Resnico ljubimo in mir, svobodo, vero, cast! morali zapustiti domovino. In ko smo se kot mladoletniki upirali nekaterim nava-dam, ste nas prepricevali, da je in bo naša naloga, da postanemo pricevalci o vseh doživetjih naših družin. Govorili ste nam o svobodi kot najvecji dobrini, ki jo je Bog podaril cloveku, in nas pripravljali, da bi odgovorno uporabljali to svobodo Bogu in narodu v cast. Navduševali ste nas, da sprejemamo tudi odgovorne obveznosti v skupnosti. Gospod Marko, bili ste dober ucitelj. Iz tiste majhne skupinice prvih dveh let se je razvil cel srednješolski tecaj, ki še danes opravljasvoje poslanstvo. Še vedno se spomnim praznovanja 10. obletnice tecaja. Bila sem že porocena in sem imela v mislih: »Ko bomo praznovali 20. obletnico, bo moja hci že obiskovala srednješolski tecaj.« In tako je tudi bilo. Mi smo prevzeli vodstvena mesta v skupnosti takrat, sedaj pa so na vodilnih mestih že naši otroci. Zdaj, po 60 letih, sre­dnješolski tecaj obiskujejo že naši vnuki. Gorcicno seme, ki ste ga vsejali v naša srca, je zraslo v veliko drevo, ki vraca svoje sa­deže tudi domovini. In vsi pricujemo! Vaše besede so postale naše besede in vemo, da je naš »narod svobodnjakov rod«, vemo, da »mucencev je, junakov plod, ki ne boji se ran«, vemo, da »iz tisocletnih korenin poganja naša rast«, zato »resnico ljubimo in mir, svobodo, vero, cast!« Hvaležni smo Bogu, da smo Vas poznali in bili deležni vseh Vaših bogatih talentov. Vem, da nas gledate iz nebes s svojim pri­jaznim in nepozabnim nasmehom. Hvala, gospod Marko, uživajte v nebeški domovi­ni, saj ste si jo res zaslužili. Hvala Vam, gospa Pavla, da ste tako zve­sto in razumevajoce spremljali moža v njegovem poslanstvu in delu za skupnost. Hvala Vam, vsem Kremžarjevim otro­kom, da ste vedno delili oceta z nami. Ti-sockrat hvala! Alenka Prijatelj * Marko Kremžar, roj. 17. aprila 1928 v Ljubljani, je maturiral na begunski gimnaziji na Koroškem. Najprej je diplomiral, nato pa leta 1973 tudi doktoriral na Ekonomski fakulteti Državne univerze v Buenos Airesu. Bil je ustanovitelj, predavatelj (50 let) in ravnatelj Slovenskega srednješolskega tecaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Napisal je vec družboslovnih, zgodovinskih in leposlovnih knjig. Vse življenje je bil zvest slovenskemu narodu in ideji njegove samostojnosti. Bil je mocna opora in pomoc Sloveniji v casu njenega osamosvajanja in v obdobju pred osamosvojitvijo. Z DKPS je sodeloval pri oblikovanju Eticnega kodeksa za clane DKPS. Umrl je 11. junija 2021 v Argentini. Njegova pesem z naslovom Slovenija v svetu je postala tudi himna slovenskih emigrantov. Pesem je uglasbil Jože Osana. (Pridobljeno 27. 8. 2021 s spletne strani: https://slovenci.si/dr-marko­kremzar/) Vzg o j a, s ep t e m b e r 2021, l et n i k X XIII/3, š t e v i l k a 91 Moja dežela je naša država Marija Majer, prof. razrednega pouka, poucuje v prvi triadi na 2. osnovni šoli Slovenska Bistrica. Na šoli vodi folklorni krožek ter ima vec kot 20 let izkušenj z delom v vzgoji in izobraževanju. Kako otroke pripraviti na vlogo aktivnega državljana, da se bodo odzivali na družbeno dogajanje, in jim omogociti aktivno vkljucevanje v družbeno življenje, je izziv in hkrati naloga vsakega ucitelja. V prispevku bom predstavila vkljucevanje državljanske vzgoje pri spoznavanju okolja v tretjem razredu. Z ucenci smo spoznavali našo kulturo, jezik, vrednote in ljudsko izrocilo. »Koren v besedi domovina je dom. Ime-ti dom pa je velika stvar. Biti brezdomec, povsod in nikjer, je zelo hudo. Ena od dveh stvari, ki jih clovek nujno potrebuje, je dom. Mesto, kraj, intimni prostor, kje je clovek zakoreninjen, kamor se vraca in kjer ima privezana svoja custva. Fizicni dom, kjer smo se rodili, ostane naš dom do smr-ti. Razširjen dom pa je domovina, skupen dom kulture, naroda.« (Licen, 2016) V ucnem nacrtu za tretji razred je tem, ki vkljucujejo elemente državljanske in domo­vinske vzgoje, kar nekaj. Ucenci v temat­skem sklopu Skupnosti spoznajo razlicne državne ustanove, spoznajo, kako je nastala slovenska država, in spoznajo državne sim-bole. Oblikujejo in razvijajo zavest o jeziku, narodu in lastni državi. Vedo, da v Sloveniji živijo Slovenci in pripadniki drugih naro­dov, da je Slovenija clanica Evropske unije in da sodeluje z drugimi državami. Prav tako spoznajo sosednje države Slovenije. Spoznajo pestrost praznovanj doma in po svetu (osebna, lokalna, verska, državna, mednarodna praznovanja). Razvijanje domoljubja Kulturna dedišcina je bogastvo vsakega na­roda, ki pomaga vzgajati ucence v zaveda­nju, kdo sem, kdo so bili moji predniki in kaj se lahko od njih naucim. Pred kratkim nas je obiskala gospa Dušica Kunaver in nam pripovedovala o sloven-skih ljudskih šegah in navadah, o pomenu spoštova­nja svojih korenin in svojega naro­da. Poudarila je: »Clovek je kot drevo. Drevo pravilno raste, ce ima mocne korenine v zemlji. S krošnjo naj se ozira po širokem svetu, korenine pa naj ima zasidrane v zemlji. Tudi mlad clovek naj tako raste. Z mocnimi koreninami v do­maci zemlji naj se ozira po širokem svetu.« Gospa Kunaver nas je obiskala na šolski kulturni prireditvi ob pocastitvi slovenske­ga kulturnega praznika. Ob tej priložnosti smo izvedli tudi 'namenski' dan, ki je bil v celoti posvecen ohranjanju slovenske kul­turne dedišcine. V dogajanje so se vkljucili vsi ucenci in ucitelji naše šole. V gosteh smo imeli tudi zunanje sodelavce in ljubitelje slovenske kulturne dedišcine. Ucenci so v delavnicah ustvarjali izdelke iz naše prete­klosti. Verjamemo, da so ucenci s pomocjo delav­nic zaceli bolje dojemati svet okoli sebe, da smo jim vzbudili spoštovanje do njihovega bivalnega okolja ter jim pomagali, da po­stanejo odgovorni in domoljubni državlja­ni. Pravijo namrec: »Kulturna dedišcina je zgodba naše preteklosti, steber naše se­danjosti, naše kulture in identitete ter naša zapušcina prihodnjim rodovom.« Ravnateljica in uciteljica zgodovine gospaVerica Šenica Pavletic je v svojem poro-cilu o domovinski vzgoji na Osnovni šoli Savsko naselje zapisala: »Domovinska vzgoja je izjemno pomemben se­ stavni del celostne vzgoje otro­ ka in je sestavni del vseh vzgojnih oblik, ki morajo spremljati otroke od najzgodnejših obdobij, v casu šolanja in še kasneje. Pod okriljem domovinske vzgoje se skriva cela pale- ta vzgojnih dejanj, ki jih lahko izvajamo na vseh podrocjih in niso ne krajevno ne casov- no omejena. Domovinska vzgoja tako ni omejena le na spoznavanje simbolov ali nekaj podatkov o Sloveniji, ampak zajema zelo širok spekter podrocij in možnosti vzgoje otrok.« (Šenica Pavletic, 2013: 4) Preko vsebin državljanske vzgoje se otroku oblikujejo osebne vrednote v odnosu do sebe in drugih: • razumevanje sebe in drugih, • razumevanje in sprejemanje custev in odzivanje, • ucenjepogajanjazdrugimi, • razvijanje lastne kreativnosti, komuni­kativnosti in kriticnega razmišljanja (Be­zenšek, 1998). Za razvoj državljanske pripadnosti oziroma vkljucenosti so pomembne dejavnosti, ki zahtevajo aktivno sodelovanje posamezne­ga otroka z drugimi otroki. Vse to vodi k razvijanju sodelovalnega ucenja med otroki (dogovarjanja, sprejemanja). Poznavanje naše domovine Ko se z ucenci pogovarjamo o naši domo­vini, je v razredu zmeraj prijetno. Otroci o Sloveniji zelo veliko vedo, saj s starši vedno pogosteje potujejo širom naše domovine. Naštevajo najrazlicnejše kraje po Sloveni­ji, ki so jih obiskali. Vse te kraje poišcemo na razrednem zemljevidu (medved Lovro raziskuje Slovenijo), ki je ves cas obešen v naši ucilnici. Ko ugotovimo, kakšno je predznanje ucencev, prinesejo v šolo naj­razlicnejše predmete oziroma spominke, ki so jih kupili v razlicnih krajih po Slove­niji. Pripravijo predstavitve posameznih predmetov in krajev, za katere so ti pred­meti znacilni. V ucilnici pripravimo raz­stavo o naši domovini. V tem casu pova­bimo v goste tudi kakšno babico in dedka, da nam predstavita, kakšno je bilo njuno življenje v otroštvu. Razmišljanje otrok o državnihsimbolih – o zastavi in grbu Tretješolci so po obravnavi državnih sim-bolov razmišljali o slovenski zastavi. Nji­hova razmišljanja o slovenski zastavi so me presenetila. Ob prebiranju le-teh so se v nas prebujala domoljubna custva do naše domovine. Ucenci so bili iskreni, kriticni in so povedali, kar vidijo in cutijo. Preden so izrazili svoje misli o zastavi, sta dve tretje­šolki predstavili podatke o zastavi in grbu. Podatke sta poiskali na spletu in pripravili zapis, ki sta ga predstavili ucencem: »Zastava je kos blaga na drogu, ki se upora­blja za signaliziranje ali prepoznavanje. Spr­va so zastave uporabljali za signaliziranje kot pri semaforju. Zastava Slovenije je be­lo-modro-rdeca slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Barve zastave gredo po vrstnem redu od zgoraj navzdol: bela, mo-dra, rdeca. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Grb je v levem gornjem delu zastave, tako da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro. Grb Slovenije ima obliko šcita. V sredini šcita je na modri podlagi lik Tri­glava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri crti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrakezvezde. Šcit je ob stranicah rdece obrobljen. Slovenska zastava je bila prvic javno dvi­gnjena 26. junija 1991 na ljubljanskem Trgu republike. Zastavo izobešamo v casu vojne, ob državnih praznikih, reprezentancnih športnih tekmah, v casu mednarodnih konferenc, sejmov, ob obiskih državnikov. Z izobešanjem zastave želimo poudariti pripadnost državi, pozitiven odnos do svoje zgodovine in izkazovanje dolžnega spošto­vanja vsem našim prednikom, ki so s svo­jim delovanjem pripomogli k temu, da smo danes enakopravni kot narod in kot država! Za izobešanje zastave veljajo dolocena pra­vila. Tako mora biti državna zastava vedno obešena tako, da so barve razporejene v pravem vrstnem redu od zgoraj navzdol, to v našem primeru pomeni: bela, modra, rde-ca. Grb se nahaja zgoraj in ne spodaj. Konec aprila in prva dneva maja na Slo­venskem praznujemo kar dva državna pra­znika. Tako kot je v navadi in kot se seveda spodobi, se ob državnih praznikih izobesi slovenska zastava.« Ucenci pa so o slovenski zastavi povedali naslednje: • Zastava predstavlja znamenitosti države. Zastava pomeni sij, ki skriva v sebi skriv­nosti Slovenije. (Hana) • Našo zastavo imam rad, ker ima toliko lepih barv. (Žiga) • Zastavajesimbolinprepoznavniznakza katerokoli državo ali mesto. Naša zastava mi pomeni veliko, saj vcasih Slovenija ni bila samostojna država. Zelo je lepa, ker ima natancno narisan grb. (Zara) • Slovenska zastava predstavlja Slovenijo, slovenski jezik in svobodo. (Andraž) • Slovenskazastavamijevšec,kerjenanjej Triglav. (Primož) • Zastavamipomenidom.(Žan) • Zastava je razstava barv, ki so mi všec. Te so rdeca, bela in modra. Zastava je takotrdna, da je ne strga niti poplava. (Žana) Razredni likovni natecaj – grb(državni ali osebni) Naše razmišljanje o domovini se je nadalje­valo tudi na likovnoustvarjalnem podrocju. Za likovno nalogo smo si izbrali risanje grba. Ucenci so se lahko odlocili za ustvar­janje družinskega grba ali državnega grba. Vecina ucencev je risala grb naše države. Nastalo pa je tudi nekaj družinskih grbov, ki predstavljajo hobije in znacilnosti posa­meznih družin. Prav v današnjem casu veckrat slišimo, da nam primanjkuje ljubezni in spoštovanja do naše države. Vzgajanje ljubezni do domovi­ne se zacne v družini in nadaljuje v vzgojno­izobraževalnih zavodih. Ne samo ustrezni ucni nacrti, tudi osebni odnos vzgojiteljev, tako staršev kot uciteljev, pripomore k ve-cjemu domoljubju mlajših generacij. Literatura • Bezenšek, Jana (2002): Državljanska kultura. Prirocnik za uci­telje družboslovja v srednjih poklicnih šolah. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Licen, Nataša (2016): Kaj mi pomeni domovina? Dostopno na spletni strani: http://radio.ognjisce.si/sl/179/utrip/20965. • Šenica Pavletic, Verica (2013): Domovinska vzgoja na valovihšolskih dejavnosti v OŠ Savsko naselje. Ljubljana: Osnovna šola Savsko naselje. Vzgoja srednješolcev za kulturne državljane Petra Krulc, profesorica slovenšcine, vec kot 12 let poucuje na Srednji zdravstveni in kemijski šoli v Šolskem centru Novo mesto. Kultura je nelocljiv del clovekovega bivanja. Spremlja nas vse življenje. Zacne se v trenutku, ko ugledamo luc sveta, in se konca, ko se od sveta poslovimo, kar ljudje udejanjamo z navadami, ko praznujemo, se veselimo ali se žalostimo. Kultura Pred državnim praznikom, 25. 6. 2021, ko Slovenci obeležujemo dan državnosti, se je v meni vzbudilo razmišljanje, kako doži­vljamo kulturo, zanjo vzgajamo in jo goji-mo v srednji šoli. Kultura izhaja iz latinske besede 'cultura', ki je izpeljana iz besede 'colere' in pomeni gojiti. Beseda ima zelo širok pomen, saj se nanaša na razlicne oblike cloveške dejavno­sti, ki so vezane na teoreticna in prakticna merila. Zajemajo podrocja umetnosti, zna­nosti, tehnike, vedenjskih oblik, navad in moralnih zakonov. Kultura je bila opredeljena kot »simbol­ni, idejni in nematerialni vidik cloveške družbe. Bistvo kulture niso njeni artefak-ti, orodja ali drugi oprijemljivi kulturni elementi, temvec to, kako jih clani sku-pine razlagajo, uporabljajo in zaznavajo« (Banks, 2006). Bolj preprosto, kultura je znanje in vedenje, ki ga delijo skupine inte­rakcijskih posameznikov (Useem, Useem in Donoghue, 1963). Clovek se s kulturo sreca že v najzgodnej­šem otroštvu, ko starši ucimo malcka naj­osnovnejših pravil kulturnega vedenja. Takrat je bistvenega pomena zavedanje staršev, da s svojim izražanjem in vedenjem pomembno vplivamo na otrokov socialni razvoj. Kulturo v najožjem smislu izražamo z uporabo besed hvala, prosim, izvoli, go-spa, gospod, ki se nam zdijo tako samou­mevne, pa vendar se ucitelji v šoli kar naprej srecujemo z njihovo odsotnostjo v osnovni komunikaciji dijakov. Priložnosti je veliko Na naši šoli velik pomen posvecamo poz­dravljanju in dosledni uporabi nazivov gospa in gospod. Cel september posveti-mo ozavešcanju o dosledni uporabi ustre­znih nagovorov vseh zaposlenih na šoli. Tako zlasti dijaki prvih letnikov zelo hitro uporabljajo besedne zveze gospa profeso­rica, gospa ravnateljica, gospa kuharica, gospa cistilka … Na šoli izobražujemo za poklice, v katerih bodo dijaki delali v ne­posrednem stiku z ljudmi, zato je nadvse pomembno, da že v casu šolanja ozavestijo in uporabljajo osnovna pravila ustrezne komunikacije. Pri pouku slovenšcine jih naucimo, kdaj je ustrezno uporabljati po­samezno socialno zvrst jezika. Vsako leto znova opažamo, da mladi ne znajo govoriti knjižno pogovorno oziroma želijo v vseh govornih položajih uporabljati svoj sleng. S slengovsko govorico ni nic narobe, le da ni primerna za pogovor z uciteljem ali z delo­dajalcem pri prakticnem pouku v razlicnih ustanovah izven šole. Izbira posamezne zvrsti jezika v danih okolišcinah vsekakor kaže kulturo govorca. Zelo pomembno je tudi, da se znamo ustrezno predstaviti, ko se prvic srecamo s sogovornikom, s cimer izražamo svojo kulturo. Nadalje pa smo kulturni, ce znamo pozorno poslušati, sprejemati mnenje drugih in se vživljati v custva ljudi okoli nas. Kulturno vedenje nas spremlja na vsakem koraku. Pravila lepega vedenja in komu­niciranja je treba vnašati tudi v reševanje medsebojnih konfliktov. Na žalost je vse vec dijakov, ki nesporazume rešujejo z nasiljem in neustrezno besedno komunikacijo. V ta namen na šoli organiziramo mediacije. Slavisti v skrbi za kulturo želimo poleg po­dajanja znanja v dijakih vzbuditi tudi lju­bezen do branja, ki kulturi omogoca, da še pristneje postane del življenja sleherne­ga mladega cloveka. O pomenu kakovosti branja, ki vpliva na samo vedenje otroka že v njegovem zgodnjem obdobju, piše tudiTrzesniewski s sodelavci (2006). Že otro­ci v starosti od 5 do 7 let izkazujejo vecje asocialno vedenje ob pomanjkanju branja. Avtorji so ugotovili, da je to še bolj izraženo pri deckih kot pri deklicah. S svojimi ugoto­vitvami gotovo pripomorejo k spodbujanju branja v vseh obdobjih posameznikovega življenja. To skrb prevzamemo v srednji šoli tudi ucitelji, še posebej pri pouku slovenšci­ne. Zanimiva je ugotovitev, o kateri govori Hopper (2005), in sicer to, da mladi nima­jo odpora do knjig. Študija je bila narejena med najstniki od 11. do 15. leta in kaže, da radi berejo. Pri tem jih lahko spodbujamo s primerno izbiro besedil v ucnih nacrtih, z ugotavljanjem, kaj zares preberejo, kakšna je kakovost prebranih besedil, in ne naza­dnje z ugotavljanjem, zakaj radi berejo. Vse to nam pomaga pri izbiri besedil, s katerimi naj bi se seznanili. Bralno kulturo gojimo tudi s kupovanjem in podarjanjem knjig. Dijake prvih letnikov vsako leto že vrsto let vkljucimo v projekt Rastem s knjigo, v okvi­ru katerega vzljubijo branje in podrobneje spoznajo knjižnice. Slavisti velik pomen namenjamo tudi pisa­nju z roko. Lepa in citljiva pisava je vseka­kor tudi izraz posameznikove kulture. Pred dvema letoma smo se v šoli vkljucili v pro-jekt Pišem z roko. Dijaki se v casu šolanja na vsakem koraku srecujejo z razlicnimi oblikami kulturnega obnašanja. Razvijanje in gojenje kulture pa je bilo pravi izziv v casu šolanja na daljavo. Kot razrednicarka sem se z dijaki pogovo­rila o kulturni komunikaciji pri pouku na daljavo preko aplikacije MS Teams, kjer je zelo pomembno, da se pouku pridružimo s pozdravom in z vklopljeno kamero. Na šoli v decembru tradicionalno že vr­sto let organiziramo novoletni koncert, na katerem se dijaki predstavijo z razlicnimi tockami. Lani smo kljub poucevanju na daljavo pripravili virtualno obliko tega koncerta. Dijaki so se doma posneli in nato smo nastope povezali v film. Izrednih razmer, v katerih smo se znašli zaradi pan-demije covida-19, nismo želeli uporabiti kot izgovor, da lahko pozabimo na kultur­ne dejavnosti, ki jih skupaj z dijaki pripra­vljamo na šoli. Slovenci smo med redkimi državami, ki imamo kulturni praznik kot dela prost dan. Le-tega smo obeležili na razrednih urah, na katerih so dijaki predstavili svo­je kulturno udejstvovanje. Izbirali so lah­ko med razlicnimi možnostmi. Pripravili so glasbene in plesne tocke, predstavitve prebranih knjig, filmov, ki so jim bili všec, kulturnih društev, v katerih delujejo, glas­benih skupin, ki jih poslušajo. Mnogi so predstavili naravne in kulturne znameni­tosti svojega domacega kraja. Po predsta­vitvah so si ogledali opero Seviljski brivec, s katero smo jim želeli omogociti doživlja­nje tovrstne umetnosti. Sledil je pogovor o vsebini, mnenjih, obcutkih.Šolsko leto se je nezadržno bližalo koncu, izredne razmere pa so nam še vedno one­mogocale v živo izvesti zakljucno priredi­tev Predaja kljuca, s katero se v maju tradi­cionalno poslovimo od naših maturantov. Dijakom podelimo priznanja za sodelova­nje na raznih tekmovanjih iz znanja, izbe­remo naj dijaka in najboljšemu oddelku 3. letnika predamo kljuc, ki odpira vrata v svet znanja. Razmeram primerno smo že drugo leto zapored pripravili virtualno proslavo. Letos so maturanti zaplesali sku­pinski ples Jerusalema in se tako kulturno izrazili. Vzgoja za kulturo Slovenci smo kulturen narod, o tem pricajo številne kulturne ustanove, kot so muzeji, knjižnice, gledališca. Kulturno udejstvova­nje pa lahko posamezniki opravljamo tudi poklicno. Poklic ucitelja slovenšcine tako poleg poucevanja omogoca kulturno udej­stvovanje in gojenje kulture pri ucencih. Literatura • Banks, James A. (2006): Race, culture, and education: The se­lected works of James A. Banks. London, New York: Routledge. • Hopper, Rosemary (2005): What are teenagers reading? Ado­lescent fiction reading habits and reading choices. Literacy, 39(3), 113–120. • Trzesniewski, Kali H.; Moffitt, Terrie E.; Caspi, Avshalom; Taylor, Alan; Maughan, Barbara (2006): Revisiting the asso­ciation between reading achievement and antisocial behavior: New evidence of an environmental explanation from a twin study. Child development, 77(1), 72–88. • Useem, John; Useem, Ruth; Donoghue, John (1963): Men in the middle of the third culture: The roles of American and non-Western people in cross-cultural administration. Human Organization, 22(3), 169–179. Vpliv zaslonov na otroke Tatjana Jakovljevic, univ. dipl. prof. defektologije in razvojna terapevtka s specialnimi znanji, kot specialna pedagoginja deluje na podrocju zgodnje obravnave otrok s specifikami v razvoju. V svoje delo vkljucuje nacine vstopanja v otrokov razvoj z vidika nevroloških baz v soodvisnosti s primarnim socialnim okoljem. Sistemsko deluje na podrocju vzgoje in izobraževanja, z namenom implementiranja najnovejših znanj nevroznanosti, ki odkrivajo osnove razvoja otrokovih možganov. Danes predstavlja cas, ki ga otrok preživi pred zasloni moderne tehnologije, enega od najpomembnejših vplivov na njegov razvoj, kakovost življenja in prihodnost. Foto: Matej Hozjan Pogledi na vpeljevanje tehnologije zaslo­nov (televizija, pametni telefoni, tablice, racunalniki) so zelo raznoliki in pogo-sto kontradiktorni. Tovrstni zasloni so za današnje otroke stalnica in vsakodnevna vsebina, ki se ji preprosto ne morejo izo­gniti. Vpeljevanje sodobne informacijsko­komunikacijske tehnologije od prvega ra­zreda dalje predstavlja prilagoditev na so-dobno družbeno stanje in uporaba le-te se eksponentno veca tako v šolskem kot ob-šolskem okolju. Raziskave kažejo, da cas, preživet pred zasloni, zavzema vse vecji delež življenja tako predšolskih kot šolskihotrok. Še posebej je zaskrbljujoce zadnje leto, saj je bil velik delež staršev zaradi dela od doma primoran poiskati varstvo za otroke in pogosto je bilo to varstvo prav zaslon moderne tehnologije. Dolgotrajen evolucijski razvoj ter izposta­vljenost vsebinam in impulzom s strani zaslonov moderne tehnologije (predvsem prostocasnim vsebinam) determinirata in spreminjata otrokov in mladostnikov ne­vrološki razvoj in delovanje. Stroka po vsem svetu svetuje popolno od­sotnost zaslonov pri otrocih, starih od 0 do 3 let. Evidentno je namrec, da izpostavlje­nost zaslonom v ranem obdobju onemo­goca optimalen razvoj in povzroca številne razvojne odklone. Nevropsihiatrinja in pedopsihiatrinja dr. Selakovic in njeni sodelavci izpostavljajo, da pomemben vidik porasta znakov avti­sticnega spektra pri otrocih v sodobnem casu predstavlja prekomerno gledanje ri-sank v zgodnjem otroštvu. Možne simp-tome zgodnje izpostavljenosti zaslonom moderne tehnologije pri otroku opišejo kot neodzivanje na ime, težave z ocesnim sledenjem, ocesnim stikom, kot motoricni nemir, pomanjkanje interakcije z družin­skimi clani in deficit v razvoju igre. Izre­dno pomembno je, da otroka pri gleda­nju risank spremlja nekdo od odraslih in se o vsebini pogovarja z njim ter risanko komentira primerno otrokovi starosti, da otrok usmeri pozornost tudi na odraslega, ne samo na zaslon. Izpostavljajo, da pri gledanju zaslonov umanjka velik del mo-toricnega razvoja, ki predstavlja podstat razvoja otrokovega govora, vedenja, cu-stvovanja, socializacije. Pri tem je treba dodati, da številni stro­kovnjaki opozarjajo na pretirano zgodnjo slušno stimulacijo otroka, saj so sodobne vsebine, do katerih otroci dostopajo preko pametnih telefonov, racunalnika, tablic itd., pogosto zvocno intenzivne, zvoki z za­slonov pa ne ustrezajo cloveškemu govoru, zvokom narave itd. Posledicno lahko pre­zgodnja zvocna prestimulacija (ce dodamo še številne igrace, ki piskajo, proizvajajo umetne zvoke itd.) vodi do kompleksnih razvojnih težav na podrocju sledenja na­vodilom (številni starši, vzgojitelji, ucitelji porocajo, da otroci 'ne reagirajo'), slušnega procesiranja, razvoja govora, opismenjeva­nja itd. Eden izmed najpomembnejših vidikov omenjenega zvocnega 'bombardiranja' otrok v zgodnjem otroštvu je lahko izra-zit porast neodzivnih otrok in otrok, ki med budnostjo/dnevnimi aktivnostmi kažejo znake zaspanosti, 'izklopljenosti', neodzivnosti, ko pa se uležejo in je cas za spanje, pocitek, se pricne faza budnosti (so aktivni, težko se umirijo, veliko govorijo, se premikajo, hodijo ven iz sobe itd.). Pri tem stroka izpostavlja, da so vplivi prezgo­dnje zvocne prestimulacije pogosto težko premagljivi oziroma vplivajo na nadaljnji otrokov razvoj. Glede na sodobno raziskovanje izposta­vljenosti zaslonom moderne tehnologije pri otrocih in mladostnikih lahko izpo­stavimo aktivacijo stresnega odziva. Po-sledice tovrstnega stresa se lahko izražajo v motnjah spanja, custvenih izbruhih, izraziti sramežljivosti, znakih avtistic­nega spektra, težavah s prilagajanjem ali težavah z ocesnim stikom. Ce izposta­vljenost vsebinam zaslonov (igrice, risan­ke in pesmice z izrazitimi vizualnimi in zvocnimi efekti) traja dlje casa, se lahko izražajo posledice na ravni posamezniko­vega custvenega sistema v možganih, ki je odgovoren za odpornost na stres, custvo­vanje, številne procese v živcnem sistemu (spomin, odnosi, motivacija itd.) ter tvori eno izmed kljucnih osnov za delovanje posameznikovih izvršilnih funkcij (vidne sposobnosti, pozornost, koncentracija, govorno-jezikovne sposobnosti, predvi­devanje, inhibicija vedenja, abstraktno mišljenje, nacrtovanje ciljno orientirane­ga vedenja, izvrševanje zaporedij odzi­vanja z namenom izogibanja negativnim posledicam in interakcijam, izkušenjsko ucenje, interpretacija socialnih namigov, ustvarjanje socialno prilagodljivih ve­denjskih odzivov ter reševanje problemov itd.). Posledicno se zaradi izpostavljenosti do-locenim vsebinam zaslonov moderne teh­nologije pri pomembnem deležu sodobnih otrok zaradi aktivacije stresnega odziva v daljšem casovnem obdobju izražajo težave pri delovanju in razvoju custvenega siste-ma. Vir tega je tudi pomanjkanje gibanja (sedentarnost), 'sindrom otroške naglice', ki opredeljuje, da se zmanjšujejo razlike med urnikom otrok in odraslih, procesi­rana prehrana z obilico sladkorja, razlic­ni vidiki toksicnosti iz okolja, prezgodnje všolanje, stres v družinskem okolju itd. Ce zaznamo, da otrok izkazuje pomanj­kanje zanimanja za okolico, moti igro ali aktivnost vrstnikov, ima težave s socialno interakcijo, socialno igro, je premalo cu-stveno odziven ali impulziven, se nera­zumsko in custveno odziva na druge ljudi, izraža prekomerno neubogljivost, opo­rekanje, trmo ali ce ga je strah, še preden dobi nove informacije, cuti stisko, ko se dogajajo spremembe, lahko pomislimo na težave v delovanju otrokovega custvenega sistema. Kot je opisano zgoraj, so otrokove custvene funkcije pomembne ne samo za regulacijo stresa in druge opisane funkcije, ampak pomembno vplivajo na razvoj in delovanje izvršilnih možganskih funkcij (opisanih v predhodnih sestavkih), kljucnih za otro­kovo funkcioniranje tako v šolskem obdo­bju kot v nadaljnjem življenju. Pomembno je, da znamo starši, vzgoji­telji, ucitelji, trenerji in druge osebe, ki vstopajo v razvoj in delovanje otrok in mladostnikov, prepoznati znake stresa ali custvenih specifik pri otrocih in mlado­stnikih in se zavedamo, da je eno izmed naših kljucnih poslanstev graditi odpor­nost na stres. Pogosto pa je ena izmed prvih alinej pri razvoju odpornosti na stres pri otrocih in mladostnikih zmanjšanje oziroma 'ukini­tev' izpostavljenosti impulzom zaslonov modernih tehnologij, ki so vezane na do­locene prostocasne aktivnosti (zvocno in vidno preintenzivne pesmi, risanke, igrice itd.). Potem ko zmanjšamo dotok stresa, je treba graditi odpornost na stres. Pri otroku se ta razvija preko spontane igre, gibanja v naravnem okolju, socialnih odnosov, urav­notežene prehrane itd. Zavedati se moramo, da je duševno zdrav­je naših otrok in mladostnikov na eni iz-med najvecjih preizkušenj do sedaj, in to ne samo zaradi realnosti družbenega sta­nja, ampak v prvi vrsti zaradi zmanjšane možnosti dostopa do zdravega razvoja od­pornosti na stres. Branje in bralni nahrbtnik Stanka Vogrinec, prof. razrednega pouka, poucuje cetrti razred na Osnovni šoli Videm pri Ptuju. Na podrocju vzgoje in izobraževanja dela že vec kot 25 let. Branje je zelo pomembna življenjska vrednota, ena pomembnejših življenjskih dejavnosti, s pomocjo katere se ucimo, rastemo in izboljšujemo življenje, zato je že od zgodnjega otroštva pomembno, da otrokom veliko beremo in se o prebranem pogovarjamo, saj to vpliva na njihov vsestranski razvoj, na razvoj možganov in je eden izmed glavnih dejavnikov otrokove uspešnosti v šoli. Za ucenje branja so pomembni poslušanje, govorjenje, branje in pisanje. Vpliv branja na uspešnost Vsak dan se srecujemo z razlicnimi oblika-mi pismenosti, pa naj bo to branje jutranjih novic v casopisu, branje in pisanje v službi, na poti v službo, v trgovini, zato je spretnost branja v življenju še kako pomembna. Star-ši s svojim odnosom do branja vplivajo na otrokov kasnejši odnos do branja, knjige in ucenja. Bralna kultura se zacne že v najzgo­dnejšem obdobju življenja. Ce bo otrok de­ležen poslušanja branja in pripovedovanja doma, bo v šoli lažje usvojil bralno vešcino. Za ucinkovito branje je zelo pomembna tudi želja po branju. V tem primeru je bra- nje za otroka užitek, povezuje ga s prijetnim doživljanjem. Otrok mora prepoznati bra-nje kot pozitivno dejavnost. Otroci lažje berejo, ce so jim starši v prvih treh letih življenja brali. Ce berejo skupaj z njimi, to vpliva na otrokov razvoj bralne pi-smenosti, posledicno pa na uspešno ucenje in bogastvo besednega zaklada. Bogatenje besednega zaklada in pridobivanje najra­zlicnejšega znanja, ki ju omogoca branje, otroku pozneje olajša ucenje branja in pi-sanja. Ko so proucevali, kako uspešni so otroci pri opismenjevanju v šoli, se je na­mrec pokazalo, da je uspešnost pri branju in pisanju povezana s tem, kakšne zglede za branje in koliko spodbud je otrok dobival v družinskem okolju in v kolikšni meri je bil deležen branja. Med branjem in po njem je pomembno, da se prepricamo, ali je otrok sledil in razumel prebrano, zato se z njim pogovorimo o tem. S tem dosežemo, da otroci razmišljajo o vsebini in utemeljujejo, zakaj se je nekaj zgodilo. Raziskave kažejo, da ima v Sloveniji družinsko okolje po­memben vpliv na raven pismenosti. Albert Einstein je dejal: »Ce želimo imeti pametne otroke, jim berimo pravljice, in ce bi želeli imeti še bolj pametne otroke, jim berimo še vec pravljic.« V zadnjih letih v šolah opažamo, da veci­na ucencev vse manj bere in da se raven bralnega razumevanja znižuje. Na najra­zlicnejše nacine jih poskušamo spodbuditi in motivirati za branje ter jim predstaviti pomen branja, da ucenci razumejo, zakaj je pomembno branje knjig, ter da zacnejo uživati v branju zaradi lastne želje, ker želijo brati, ne pa da jih k branju silimo, saj s tem dosežemo nasproten ucinek. Zavedamo se, da ucitelji, prav tako kot starši, s pozitivnim odnosom do branja prav gotovo spodbuja-mo branje pri ucencih in s tem pripomore-mo k temu, da bodo raje segali po knjigah. Razlogi za branje knjig Dr. Miha Kovac (2020) v knjižici Berem, da se poberem razumljivo in nazorno nani­za 10 razlogov za branje knjig v digitalnih casih: • Ceznašdobrobrati,vidišinslišišvec. • Ce bereš, poznaš vec besed, zato lahko razmišljaš o vec receh. • Ce daljša besedila bereš s papirja, jih ra­zumeš bolje, kot ce jih bereš z zaslona. • Ce uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se nauciš misliti na dva raz­licna nacina. • Ceberešleposlovje,lažjerazumešdruge. • Otroci,kiodrašcajovberocemokolju,so v življenju uspešnejši. • Med bralci je vec zadovoljnih in ustvar­jalnih ljudi kot med nebralci. • Branje je napor, z nekaj srece pa tudi uži­tek. • Branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov. • Z branjem knjig se ucimo misliti z lastno glavo. Bralni nahrbtnik Branje knjig nam širi obzorja. Popelje nas v svet domišljije, nas dela radovedne, nas uci in vzgaja. Na naši šoli se dobro zavedamo, kako po­membno je branje za otrokov razvoj in kako vpliva na uspešnost ucencev, zato je ena na­ših prednostnih nalog spodbujanje ucencev k branju. Z njo želimo doseci boljše branje z razumevanjem, motiviranje za branje in razvijanje bralne kulture. V ta namen že nekaj let poteka projekt Bralni nahrbtnik, s katerim spodbujamo družinsko branje. V njem sodelujejo starši in otroci. Namen bralnega nahrbtnika ni samo branje, ampak predstavlja tudi veliko možnosti za druže­nje z otroki ob izbranih knjigah in skupno opravljanje neke dejavnosti, kar pri otrocih ustvarja obcutek varnosti in povezanosti s starši. Otroci ob tem cutijo tudi ljubezen in obcutek ugodja. Druženje ob branju je tudi priložnost za bogato komunikacijo. Z družinskim branjem želimo pomagati tudi tistim otrokom, ki imajo težave z branjem in se sami težko 'spravijo' k branju. V nahrbtniku, ki ga ucenci odnesejo do-mov, so knjige, namenjene ucencem in staršem: dve leposlovni knjigi, ena name-njena bolj fantom, druga puncam, ena po-ucna knjiga, knjiga z izvirnimi idejami za ustvarjanje in bralni dnevnik. V njem naj bi vsak družinski clan našel kaj zanimive­ga. Nahrbtnik si ucenci lahko izposodijo za teden dni. V tem casu otroci skupaj s starši prebirajo knjige, berejo, gledajo ilustracije, se pogovarjajo, ustvarjajo … V bralni dnev­nik nato ucenci in starši (lahko tudi skupaj) ilustrirajo kakšen prizor iz knjige, zapišejo svoja doživetja, misli in vtise ob skupnem prebiranju knjig. Preden ucenec preda bral­ni nahrbtnik sošolcu, v šoli skupaj prebere-mo zapisane vtise in pogledamo ilustracije ali izdelke, ki so jih prinesli ucenci v šolo, ucenec pa še na kratko predstavi, kako je doma potekalo prebiranje knjig. Sklep Nad družinskim branjem so ucenci navdu­šeni in se veselijo skupnega prebiranja knjig. Dajejo nam pozitivne povratne informacije. Branje v družinskem krogu je res prijetna izkušnja, zato bomo tudi v prihodnje na tak nacin, poleg bralne znacke, domacega bra-nja, Cankarjevega tekmovanja, spodbujali branje pri ucencih. Literatura • Knaflic, Livija (b. d.): Pomen in vpliv branja za otroke. Prido­bljeno 10. 7. 2021 s spletne strani: https://druzina.pismen.si/ pomen-in-vpliv-branja-za-otroke/. • Kolar, Lana; Mastnak, Neža; Vrecko, Neža (2017): Pomen branja. Raziskovalna naloga. Osnovna šola Frana MalgajaŠentjur. Pridobljeno 12. 7. 2021 s spletne strani: https://www. knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201703768.pdf. • Knaflic, Livija idr. (2009): Branje za znanje in branje za zabavo. Prirocnik za spodbujanje družinske pismenosti. Pridobljeno 12. 7. 2021 s spletne strani: • https://arhiv.acs.si/publikacije/Branje_za_znaje_in_branje_ za_zabavo-prirocnik.pdf. • Kovac, Miha (2020): Berem,dasepoberem. Ljubljana: Mladin-ska knjiga. • Muhic, Flora (b. d.): Zakaj sploh brati? Pridobljeno 10. 7. 2021 s spletne strani: https://www.mladinska-knjiga.si/dobrezgod-be/beremo/zakaj-sploh-brati. Slovó in slôvo Lidija Golc, mag., prof. slovenšcine in rušcine, poucuje slovenšcino na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, in sicer tudi odrasle. Je soavtorica ucbenikov za osnovno in srednjo šolo ter avtorica šestih pesniških zbirk. Leta 2019 je prejela nagrado RS za življenjsko delo na podrocju šolstva. Pomen besed pogosto preverjam v slovarjih: nikoli ne veš povsem natancno, kam vse lahko sega kako pomensko polje. Slôvo pomeni besedo in crko, slovó pa pozdravljanje ob odhodu. Premalo se zavedamo, kako sprememba naglasa spremeni pomen besede. Vendar se bom sorodnicam iz etimološkega slovarja v tem razmisleku vseeno odpovedala; dejstvo, da je pozdravljanje ob odhodu povezano z besedo, besedami, mi povsem zadošca, v sebi pa bom vendarle povezovala tudi slovo, slovnico, blagoslov, naslov … Slovenski etimološki slovar pravi takole: slov.. 1 -.Żsa s lat. 'discessus' (16. stol.), odsloviti, odslávljati, posloviti se, poslávljati se, poslov.len. Nar. slóvo pomeni tudi 'crka' in 'beseda'. Pomen 'pozdravljanje ob od­hodu, locitev, odhod' se je razvil iz 'beseda' prek vmesnega 'dovoljenje (za odhod)', ki je v sloven. še znan v 16. stol. – Sorodno je poleg slóves, slov.´ti, sl.. vnica, sl.. vstvo, slo­vár, blagosloviti še sláva, slúti, slutiti, -sl.. vje, nasl.v, prisl.v, slíšati, slúšati, sl.h … Letošnje leto Letošnje leto so v zasebnem življenju mar-sikoga od nas zaznamovala slovesa. V naši družini so se poslovili trije bližnji; nikoli ne bom mogla reci, da tako slovo povsem sprejmeš, cetudi je pricakovano. A besed, misli o poslavljanju in slovesu zanje še ne najdem, vsaj nobena se mi ne zdi povsem prava, nelocljivo povezana s temi tremi možmi; ugasnili so kakor sveca, ki ji po dol-gem šibkem plamenu »reje zmanjka in uga­sne« (Prešeren, 3. sonet Sonetov nesrece). Sprevodi z maskami, v ožjem družinskem krogu. Tiha govorica, besede slovesa, zadnji naslov. Blagoslov. Na pokopališca sem se navadila, ti osebni pogovori so dolgi, živi in hvaležni. Najraje grem sama in ne sme se mi muditi. Sku­šam razumeti nekatere starejše: vec so si naložili križev, vecji odpor nekateri cutijo do obiskovanja grobov. Potlacene žalosti in krivice se v ljudeh razrastejo šele takrat, ko ni vec neposrednega napornega dne z bolnikom, ko se žalujoci lahko posveti svoji bolecini. Joj, zakaj niste sproti razvozlavali življenjskih vozlov, da vas sedaj tišcijo … ni se dalo, ni bilo mogoce. Kdo sem jaz, da bi mogla vedeti? Ce pšenicno zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; ce pa umre, obrodi obilo sadu. Nedokoncno slovo Nedokoncna slovesa so prav tako del življe­nja: slovo ob razhodu ljubimcev, prijateljev, ob preselitvi, poroki, menjavi delovnega mesta, ob odhodu v drugo državo. Taka slovesa spremljajo ambivalentna obcutja: žalost, nelagodje, radovednost, obžalovanje, olajšanje … Težka so nedokoncna slovesa v družini. Ko je mož dolga leta služboval v Sarajevu, sva se vsak teden poslavljala in vsak vecer eno uro govorila po telefonu. Ko sta odhajala in kasneje odšla na svoje otroka, sem bila nekaj casa izgubljena v vesolju casa in oto­žnosti. A ni bilo pravicno do njiju: odrasel otrok ima svojo pot in naj jo ima možnost oblikovati po svoje. Tako sem dobila za da­rilo pesniško zbirko Toneta Pavcka Domu in rodu. Na strani 150 je bila zataknjena ka­zalka, tu je tudi kitica: In se vrneš. V hram domovanja ljubezni, cez prednikovprag. Na njem nova skušnja odzvanja in bolj kot poprejtije drag. Vseeno otožnost ni hitro minila; a družina doživlja razlicne faze, vse so dragocene, za vse sem hvaležna, vsak korak je vedno nov (hvala, Kajetan Kovic), vrata doma pa ve­dno odprta. Slovese sem spoznavala tudiprej Med pocitnicami po cetrtem razredu osnovne šole je v blok za našo hišo prišel na pocitnice zanimiv fant. Znal je paziti dva bratranca (eden je bil še v vozicku, drugi je rad gradil v peskovniku), znal je žvižgati na prste in se dobro pogovarjati. Izmenjavala sva prebrane knjige. Nic se nisva dogovarja-la: takrat sem veliko casa preživela ob oknu, da nisem zamudila trenutka, ko so fantjeprišli ven. Še najteže sem se naucila žvižga-ti na prste (še danes znam), ostalo so bile najlepše osnovnošolske pocitnice, kar se jih spomnim, pa nisem šla od doma vec kot dvesto metrov. Ko so se pocitnice koncale, sem ga zelo pogrešala in zdel se mi je lep, prav grozno lep. – Cez trideset let sva se sre-cala v centru Ljubljane, on si je bil zapomnil druge stvari: naslove knjig, da sem nosila krilo na zvonec in da sem vadila žvižganje. Obema je bilo žal, da se tisto poletje sploh nisva poslovila, ker so starši z drugega kon-ca Slovenije prišli ponj dva dni prej, kakor so bili nacrtovali. Kasneje pa stric varstva ni vec potreboval.Še eno, povsem drugacno slovo. V srednji šoli smo z družino hodili na pocitnice v sindikalni dom v Dramalj pri Crikvenici (danes je prodan, kakor na žalost vsi sindi­kalni domovi). Soncenja nisem marala: ali sem plavala, da sem imela vse prste nagu-bane, brala v senci ali pomagala za šankom. Potem pa preobrat: kupili so mizo za nami­zni tenis. Ker je mrežica ves cas izginjala, smo jo zaceli zaklepati pod šank. Od jutra do vecera sem sedela z loparjem v roki in cakala na svoje ure. V zacetku me starejši niso jemali resno, potem pa se je izkazalo, da znam, cetudi majhna, zabijati; postalo je zanimivo, napeto, komaj je bilo dovolj casa za kakšen sladoled. Napihnjenega novinca je bil pravi užitek premagati, trenirko sem pušcala obešeno cez naslonjalo vedno iste­ga stola. Nekaj let niti za plavanje ni ostalo veliko casa, razen po kakšni dolgi igri, ko smo se vsi zapodili v vodo, eden pa je pazil loparje in žogice. – Zdaj tam ni vec mize, ležalniki v betonskem pravokotniku nima­jo pojma, kako dramaticne borbe so vcasih potekale tukaj, pod visokimi smrekami. Za slovo so ostali spomini in zvesti prijatelji. Odlocitev, ki smo jo bili sprejeli sami ali smo jo morali sprejeti, odpira razlicne po­glede in poti. Spominjam se menjave služ-be: iz vaške šole v mesto, pred selitvijo v lastno stanovanje. S temi odlocitvami so povezana slovesa. Materinstvo, priprave za pouk, pospra­vljanje, kuhanje, zgodnja jutranja vožnja z avtobusom – bilo je naporno, a je kar šlo. Enkrat mi je hcerkica na mostu cez Ljublja­nico ob šestih zjutraj padla s sank, niti pi-snila ni, saj je še spala. Enkrat pa sem stoje zaspala na avtobusu in namesto na Vicu iz­stopila na glavni postaji, kar je pomenilo, da sem zamudila jutranje varstvo; šola je blizu Tivolija, kjer je bilo otroke treba crkljati, kar sem delala tudi doma. Takrat me je odre­šil hišnik: »Saj se mi cudno zdi, da morate imeti jutranje varstvo, mlada mamica, pa še z Vrhnike se vozite.« Z otroki v jutranjem varstvu sem spila caj, a sem bila še cel dan pod vtisom dejstva, da sem zamudila služ­bo. A ko sem se poslovila od Vrhnike, sem pogrešala sosede, sprehode na Trojico in v Mocilnik, Berzovo slašcicarno, igrišce pred vrtcem, vrt pred hišo, obe šoli in predvsem knjižnico, družinski drugi dom. Slovo od negativnih misli Pomembno se mi zdi, da se znamo, zmore-mo posloviti od negativnih misli. Koga kdaj ne zagrabijo osamljenost, žalost, obcutek brezizhodnosti? Najlepše slovo doslej mi je lani pripravil 3. L-oddelek. Kljub zapovedani objek­tivnosti v pedagoškem poklicu se mi je v tem oddelku zgodilo, da smo tako intenzivno in prijetno delali, da je objektivnost ostala nekako v zraku. Tega sem se zavedala vsa­kic, ko sem stopila v razred, jih povabila na videokonferenco, ko sem razlagala, spraševala ali popravljala eseje, ko smo se po­govarjali v 'klepetu' v 'teamsih' ali si pisali. Bil je naraven obcutek, z drugimi oddelki sem prav tako rada delala, ampak 3. L … Vseeno se je bilo treba posloviti. Pred zadnjo uro sem od oddelka prejela dve pi-smi. Prvega so podpisali vsi. Zbrali so naša sku­pna doživetja in anekdote. Res nisem opa­zila, da govorim: »Kako ste danes? … Zdaj bova pa tole ponovila … Kar pocasi … A se da aktualizirati?« Dvajset minut do devetih, ravno smo kon-cali VK, pozvoni pri vratih. »Oprostite, cez deset minut imam pouk, lahko pridete cez eno uro?« Poštar: »Imam narocilo za tole minuto, prosim, samo pridite dol.« V bloku iz tre­tjega nadstropja nisi ravno takoj dol, a sem si nadela masko, zaklenila in se na pol poti spomnila, da sem pozabila denarnico in dokumente. Pa jih nisem potrebovala: Hi-tra pošta, Miklavž na Dravskem polju, mi prinese veliko škatlo: »Samo podpišite. In povejte jim, da sem bil pravo minuto.« V škatli je bilo devet oranžnih vrtnic in vo-šcilnica, nadaljevanje tistega pisma. O, dragi moji, kako naj zdaj delam naprej? K naslednji uri sem zamudila, saj sem šo­pek fotografirala in 3. L fotko poslala med gradiva in domace naloge. Naslednji skupi­ni pa sem morala povedati, zakaj zamujam in zakaj jokam – po 'teamsih' se vse natanc­no vidi. Drugo pismo je prišlo dan kasneje. Amir se mi je opravicil, ker ga prejšnjo – našo poslovilno – uro ni bilo, saj je popravljal biologijo. Njegovo pismo … o tem, kako je bilo v prvem letniku, kako sva kar na­prej popravljala naloge in oceno, kako sva pisala domaca branja, kako … Nisem mo-gla verjeti, da mi je napisal dve strani. Na koncu pa najlepše: »Profesorca, sva dobila z mamo v cetrtek izvid, zdrava je. Hvala, profesorca.« Slovo od negativnosti Kdo tale trenutek ne more našteti vsaj ne­kaj bolecin, ki ga spremljajo prav vsak tre­nutek, ko vdihne? Imamo dve možnosti: se v vsako bolecino poglobimo, jo razišcemo, analiziramo in se zacnemo smiliti samim sebi ali pa se spomnimo tudi vseh srec, ki nas v življenju spremljajo. Smo dovolj hvaležni zanje? Prelagamo odgovornost za svoje pocutje na druge, najraje na naj­bližje? Zadnjic mi je fizioterapevtka rekla: »Gospa moja, nekaj vam moram povedat, od za­dnjic. A veste, ko ste mi povedali, da ima­te slabo vest, ker niste dvignili telefona eni kolegici? In ste povedali, da niste mogli, ker ste imeli sami tako težak dan, ona pa vedno jamra. No, sem premislila, ste prav naredili. Ce se cloveku ne da pokazati sonca in lepo­te in glasbe tega sveta, naj se pa raje slabo ima. In jasno, nikomur ne bom povedala.« Moja draga Maribel, cel teden je nosila mojo skrb s seboj. A ima prav, tudi sami ne moremo biti vedno mocni. Srecanja Srecanja nam pomagajo premagovati covid probleme in tudi vse ostale. (Ne strinjam se z Ivanom Klaricem: Ne maram srecanj, ker se vsa koncajo s slovesom, Neodposlani SMS-i, Mohorjeva Celovec, 2012.) Srecanja po vseh možnih medijih, tudi v spominu, so hrbtenica naše notranje drže. Kaj vse pomeni beseda srecanje, pa spet lahko poišcemo v etimološkem slovarju. Da, v zvezi s srecanjem, ki se resda konca s slovesom. Ob slovesu si je dobro povedati ne­ kaj lepih besed do naslednjega sre- canja. Tako kot je brižinski škof pred vec kot tisocletjem pozival vernike, naj za njim ponavljajo tistih nekaj besed, Glagolite po nas redka slovesa, tudi mi ponavljajmo svoje lepe besede cez bregove, cez rodove in vekove. Besede naklonjenosti, spoštovanja in ljubezni ob srecanju, druženju in tudi ob slovesu. Slikarjevo ognjeno plamtenje custev Herman Gvardjancic: Pesmi za Nico (My only Child), akril na platnu, 2004 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanisticne, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Slikarstvo Hermana Gvardjancica se impulzivno rojeva iz ognjenega custvovanja. Vse, kar je obcutljivi umetnik v življenju doživel in videl, tudi temacnega, in kar se mu je nato naložilo v zavest in podzavest, se mu v strastnih impulzih spreminja v slike, ki so pravi ognjemeti ali v temini nasicena gozdna prizorišca, napolnjena s skrivnostno pritajenim tlenjem, kot blaga zatišja pred viharjem. Najmocneje je v njegov spomin vtisnjena podoba gorenjske pokrajine z gozdovi in gorami v vecernem žarenju ali prihajajocem mraku. Umetnik se je uvrstil med osrednje preroditelje slovenskega krajinarstva že v casu, ko so se te motivike ob prevladujoci abstraktnosti poleg slikarjev starejših gene-racij oklepali le tradicionalni nadaljevalci preteklosti; on pa je naravi v umetnosti spet vdahnil eksistencialno vlogo in jo obudil s custvom, primerljivim le s strastjo Riharda Jakopica, ki je konkretno naravo razblinjal in prerajal v ognjevite misticne vizije; in predvsem misticne vizije so tudi najizrazi­tejše Gvardjanciceve slike. Svet, ki ga oži­vljajo, je kot izraz umetnikovega izrazito 'custvenega intelekta' docela ponotranjen, prižgan ob spominskih pogledih na naravo, naseljeno z umetnikovimi custvi, ki nasli­kane prizore v podobe dobesedno vžgejo kot ljubezenski pecat v srce. Gvardjanciceve sprošceno, vehementno naslikane umetnine so živo ognjeno tkivo, v katerem se prebujajo prividi smrek, hori­zonti gora ali kaka posamezna gorska pira­mida in kvecjemu slutnja zamracene stav-be; po njih ponekod curljajo barve kot dež ali solze, vse na njih sproti raste in se seseda kot v nenehnem nastajanju in prerajanju, tako velicastne panorame kot intimnej­ši izrezi iz njihovega najveckrat v rdecini plamtecega prostranstva. Najpogostejše rdece barve se ponekod zgošcajo v magic­ne cvetove, široke poteze se sproti spremi­njajo v gozdno rastje in vse na podobah se prekriva, prerašca, gomazi ali se preliva v žareco prosojnost. Ves ta navidezni ognje­ni pragozd pa oživlja umetnikova custvena intenziteta – tako kot v zgodovini že pri najbolj ognjevitih nemških ekspresionistih – ki slikam vliva presenetljivo ekstaticno ali bolj poeticno zadržano, vselej pa avten-ticno in notranje intenzivno življenje; poji pa ga le ustvarjalceva duhovna moc, spre­menjena v intenziteto notranjega pogleda, ki ga v umetniku prebuja narava, s katero je že kar usodno povezan. Njegove sever-njaške pokrajine, kakršne so vznemirjale že sanje nekdanjih ekspresionistov, ki so (tudi pri nas) obcudovali Norvežana Muncha in skandinavske pisatelje, so podobe notranje samote, ožarjene z ognjevito zarjo oranžne­ga neba, ki z notranjo mocjo živi svoje la-stno življenje in vžiga svoj skrivnostni pecat tudi v skrito cloveško navzocnost. Gvardjanciceve podobe so žive ne le zaradi živih barv, marvec zaradi živosti custvova­nja, ki barvitosti daje svoj edinstveni pecat in jo odmerja v instinktivno dolocenih raz­merjih. Prebliski svetlob in temine, boga­stvo soocenj med tako nanesenimi likovni-mi izrazili, povezanimi v izjemno poeticne in še pogosteje dramaticne estetske ucinke, vdihujejo le na videz divji ali celo brutalno neposredni sunkovitosti potez intenzivno in vcasih že kar bolece ponotranjeno lepo-to. V njihovih kontrastih, napetosti, preli­vih in skladjih pa je obcutiti tudi posebno muzikalnost, saj take slike ucinkujejo kot pravcate simfonicne pesnitve. Zato ni ne­navadno, da se umetnik intenzivno navdi­huje tudi ob glasbi in je svoje številne tovr­stne pokrajine, imenovane Pesmi za Nico, posvetil glasbi nemške kantavtorice Nico (Christe Päffgen). V njih odzvanjajo tudi elegicni zvoki džezovskega trobentaca Da­vida Millesa, muzikalni glasovi, ki so pre­bujali, usmerjali v svoje ritme in barvali s svojim misticno kozmicnim zvenom njego­vo ustvarjalno duhovno energijo, pa so ga ob poslušanju ansambla Sigur Ros (Zmago-vita roža) iz domacega severnjaštva v duhu naselili tudi v še bolj severne in skrivnostne islandske daljave. V takih slikah lahko zaslutimo tudi pri­vid kake figure, med njimi plesalke, ki je v resnici bolj kot figura oživljena svetloba, z naslovi svojih slik pa se je umetnik kdaj odzval tudi na posamezne pesmi, tako kot na primer v Gostosevcih. Vse na teh podo-bah se preliva kot v glasbi in se dviga ter potaplja v neubesedljivi svet custev, zato so Gvardjanciceve glasbene pokrajine v bistvu le pokrajine duha, obcutij in custev, kakršne v umetniku ob misli na naravo prebuja ali spodbuja tudi glasba. Drevesa na takih sli­kah lebde kot živa bitja, krajinski segmenti so vedno le neulovljive slutnje, smrekam se pridružujejo bolj eksoticna drevesa z uviti­mi vejami ali eksoticni cvetovi in prikrite srcaste oblike, v soocenjih svetlobe in te­mnih lis pa zvenijo tudi monologi neznanih samotnih bitij, ki se prikazujejo iz barvnih prelivov kot temni samotni otoki. Pesem za Nico, ki se nanaša na njeno pesem My only Child, je v takem ambientu, znacil­nem za vse Gvardjanciceve slike, ki so videti kot sklenjena zaporedja v vecnem utripanju in pretakanju barvnih zvokov in obcutij, za­snovana le kot prizor bolj komornega zna-caja, saj je moc obcutiti, kot bi se skrito in manj panoramsko dogajal nekje v globini ognjenega gozda. Naslikana pokrajina je porojena iz oran­žnordecih plamenov, med katerimi se raz­krojeno dviga vertikala drevesa z ogolelim vejevjem, desno pa je v tako prizorišce vsto­pila temna postava v dolgem plašcu, sunko­vito zgošcena iz hitrih potez, kot bi si žele-la v ognjenem svetu ogreti roke ob belem prividu ali se oprijeti svetlobe, nad katero je vrh slike prižgana še ena belina, kot predah med ognjeno gošcavo ali kot astralno sonce ali z rdecino zasencena svetilka, ki se prera­ja v belih odsevih kot morebitnem spominu na edino dete iz pesmi. A vse to je docela nejasno; zagotovo pa je podoba izrazito mi­sticna in polna custev, v katerih so zadrhtele umetnikove poteze kot njegovi srcni vzgibi. Temna postava, ce sploh gre za postavo, se prikazuje kot v soocenju z gozdnimi duho-vi; razblinjeno razkrojeni drevesasti lik na­sproti se lahko prav toliko, kot se razkraja iz ognjenega življenja, vanj šele rojeva in vstopa v dialog z ognjem in s temino, nad katera svoj pozdrav spušca skrivnostna sve­tloba. Ognjeviti prizor je tak, kot bi bil vzet iz neznane pravljice, ki jo je obcutljivemu umetniku prisanjala glasba, ko je vstopila v njegov slikarski gozd. Enako intenzivne so tudi njegove še abstraktnejše podobe, na katerih živé same poteze in barve brez tovrstnih aluzij, ampak nanje sije med te­minami samo odrešilna svetloba. Še veckrat pa skoznje jasneje razberemo tudi precej konkretnejšo naravo, iz katere umetnik v osnovi izhaja, vendar jo dosledno spre­minja v pokrajino svojega vsakovrstnega custvovanja, v lastno deželo gora in jezer, reminiscenc in elegij, žarecih soncnih za­hodov in porajajoce se temine (v kateri se najbrž pocuti kot Josip Murn v skrivnostni pesmi Ko dobrave se mrace), a jo prav toliko pretaplja tudi v svojo odrešujoco oddaljeno deželo neskoncne glasbe. Vse na njegovih slikah samo valovi in prehaja iz obcutenja v obcutje, zato je tudi na Pesem za Nico mo­goce pogledati in jo pojasnjevati le kot utrip iz umetnikovega še neizpetega cikla, ki ga poganja moc custev s smislom za odkriva­nje življenjskih skrivnosti. Kakorkoli že si razlagamo izbrani prizor, ga je mogoce bolj kot razumeti predvsem ob­cutiti. Porodil ga je namrec le utrip umetni­kove dojemljive duše, ki je ob vsej custveno­sti nedostopna za vsakršno pripovedovanje, kaj šele za plehko zgodbarsko sentimental-nost, ampak se pred njo ob vsej magicnosti odpirajo tudi tragedije in brezna. Vendar slikarjevi ognji niso poletni gozdni požari, ampak podobe notranjih stanj, potopljenih v vecne spremembe v naravi, v njeno temo in luc. Slutnje svetlobe, ki se na podobi nakazuje kot njeno skrivnostno jedro, pa umetniku v simetralo slike ni vkljucil ra­zumski premislek, ampak njegov instinkt, s katerim je v komaj nakazanem belem utri­panju dojel ne le kompozicijsko potreben poudarek, pac pa predvsem oporno tocko kot slutnjo (od)rešitve iz teme in ognja. Vse skrivnostno življenje narave, spojene z glasbo, ki ga vehementni slikar venomer izraža, je v resnici življenje kozmosa in clo­veka v njem. Ob vsej slikoviti sugestivno­sti, žarenju, kontrastnosti in dinamicnem utripanju je to življenje docela imaterialno in duhovno, upodobljeno kot plamenece življenjsko tkivo, ki ga oživlja skrivnostna moc, s kakršno je prešinjen v primarnost narave ukoreninjeni, redkobesedno vase zaprti, a za moci in sporocila narave izje­mno odprti umetnik. Stigmatizacija – ovira za inkluzijo Nika Cuderman, vzg. predšolskih otrok, dipl. ekonomistka, je uciteljica za dodatno strokovno pomoc v Kranjskih vrtcih. Dandanes zaznavamo velik vpliv stigmatizacije, tako v vrtcih kot tudi v drugih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. V prvem delu prispevka je povzeta relevantna literatura, ki obravnava stigmatizacijo. V drugem, bolj prakticnem delu pa so predstavljeni odgovori intervjuvanke. Intervjuvanka je socialna delavka, zaposlena v vrtcu. Zanimalo me je, ali se v vrtcu srecujejo s stigmatizacijo in ali meni, da stigmatizacija ovira uspešno inkluzijo. Stigma in stigmatizacija lahko tarca posmeha, zanicevanja, opravlja­nja, psihicnega in fizicnega nasilja, pogosto Stigmatizacija je strokovni sociološki iz­jim je otežen dostop do družbenih dobrin raz, ki oznacuje poseben odziv okolja na (npr. do izobrazbe, delovnega mesta, poli­drugacnost/razlicnost. Ameriški sociolog ticnega odlocanja) (Goffman, 1984). Goffman jo je opredelil kot »nezaželeno drugacnost«. Domneval je, da je vse clove­ške razlike mogoce stigmatizirati. V nekate-Elementi – povod zarih okoljih je lahko drugacnost (barva kože, stigmatizacijo eticna pripadnost, veroizpoved, politicno Po Rovšku (2011) povzemamo elemente, prepricanje, starost, izobrazba itd.) nezaže­ ki so lahko povod za stigmatizacijo otrok lena oz. stigmatizirana, okolje pa stigmati- s posebnimi potrebami v vecinskem vrtcu. zirane osebe dojema kot manjvredne. Te so To so: otrokovo motece vedenje, njegova nedružabnost, telesna okvara, posebnost v telesnem izgledu, dejstvo, da otrok prihaja iz socialno in ekonomsko ogrožene druži­ne, ucno manj sposoben otrok, otrok prise-ljencev, otrok, ki prejema dodatno strokov-no pomoc ali vec vzgojiteljeve pozornosti. Pojmi, povezani sstigmatizacijo V nadaljevanju so razloženi pojmi, ki se na­našajo neposredno na stigmatizacijo (Na­stran Ule, 1999): • Stereotip je vnaprejšnje mnenje skupine o sebi (avtostereotip) ali drugih skupi­nah ljudi (heterostereotip). Najveckrat so stereotipi opisi negativnih karikaturnih lastnosti clanov neke skupine, pri cemer so te lastnosti poudarjene do te mere, da postanejo tarca posmeha. Stereotipi po­menijo posploševanje delno tocnih, ven­dar vecinoma nepreverjenih, površnih sodb o cloveku oziroma skupini ali sku­pnosti. Gre za proces pripisovanja lastno­sti ljudem na osnovi njihove skupinske pripadnosti, ne pa na osnovi individual-nih znacilnosti ali posebnosti. Stereotipi spodbujajo družbene predsodke. • Predsodek je nepreverjeno stališce do druge skupine ljudi, ki temelji na predsod-bi, površni sodbi na osnovi pomanjkljivih informacij, spremljajo pa ga mocna cu-stva. Gre za skupek prepricanj, ki so ute­meljena samo na osnovi posameznikove pripadnosti doloceni skupini (ne smemo enaciti z diskriminacijo). Predsodki so lahko pozitivni ali negativni, oblikujemo pa jih v socialnih interakcijah. Negativni socialni in etnicni predsodki temeljijo na odklanjanju in sovraštvu do posameznih socialnih in etnicnih skupin. • Diskriminacija je neenako obravnava­nje posameznika ali skupine v primerjavi z drugimi osebami ali skupinami ljudi na podlagi osebnih okolišcin. Razlikuje, izkljucuje in omejuje posameznike ali skupine ter jim odreka enake možnosti. Med osebne okolišcine, ki so najpogoste­je podlaga za diskriminacijo, sodijo spol, narodna in etnicna pripadnost, versko ali drugo prepricanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost. Prepoved diskrimi­nacije je nosilno nacelo sistema clove­kovih pravic in temeljnih svobošcin po Ustavi Republike Slovenije. • Inferiornost je manjvrednost, podreje­nost. • Marginalizacija je proces, ki se nanaša na skupine prebivalstva na dnu družbe­ne lestvice, torej na tiste, ki so delno ali popolnoma izkljucene iz ekonomskega procesa in ne sodelujejo v socialnem in politicnem procesu celotne družbe; gre za postavljanje dolocenih družbenih skupin (najveckrat diskriminiranih ali stigmatiziranih) v podrejen, manjvreden, obroben položaj. • Segregacija je prostorsko locevanje raz­licnih skupin prebivalcev ali osamitev (npr. manjšin) na posameznih obmocjih ali v naseljih, zapostavljanje dolocene rase ali dolocenega družbenega sloja na vseh podrocjih javnega življenja; tudi rasno razlikovanje. Segregacija je vecinoma po­vezana z mocno socialno diskriminacijo. Jurišic (2003) navaja, da sta pojma stigmati­zacija in segregacija mocno povezana, saj je stigmatizacija lahko posledica segregacije in obratno, segregacija povzroca stigmatizaci­jo. Ob tem pa nadaljuje, da je razlika v tem, da je segregacija bolj oprijemljiva, merljiva, saj je opredeljena kot locevanje ali zapo­stavljanje dolocene skupine oziroma posa­meznika. Nov zakon o OŠ se ji je dokaj od-locno postavil po robu. Bistveno težje se je zoperstaviti stigmatizaciji, saj je ta pogosto prikrita in nemerljiva. Ce bi jo bilo mogoce meriti, bi bilo njeno omejevanje verjetno že uzakonjeno. Mnogi strokovnjaki menijo, da bi z odpravo segregacije scasoma odpravili tudi stigmatizacijo. Vpliv stigmatizacije naizvajanje inkluzije Šucur (1997) inkluzijo opredeljuje kot nov postmodernisticni koncept, ki izhaja iz družbe, zasnovane na konceptu clovekovih pravic ter prepoznavanja razlicnosti in za-šcite pred stigmo. Stigmatiziranje otrok s posebnimi potreba-mi ovira izvajanje inkluzije, ne glede na to, ali so vkljuceni v vecinske šole ali v šole s pri­lagojenim programom. Jurišic (2003) zapiše, da so otroci, ki imajo težave zaradi svojih po­sebnih potreb in obiskujejo vecinsko osnov-no šolo, stigmatizirani od zacetka do konca pouka, po pouku pa so, kot navajajo sami, 'normalni' in 'cisto v redu'. Po preusmeritvi v osnovno šolo s prilagojenim programom postanejo 'normalni' in 'cisto v redu' v casu pouka, po zakljucku pouka pa postanejo zo-pet 'moteni', 'neumni' in 'prizadeti'. Intervju s socialno delavko v vrtcu S socialno delavko v vrtcu sem opravila in-tervju o stigmatizaciji. V: Aliopažate,dajevvrtcihprisotnastigma­tizacija, in ce je, na kakšen nacin? O: Da, menim, da je. Sicer lahko govorim predvsem za svoje podrocje dela (social-no šibki otroci, priseljenci …). Opazim jo predvsem v stigmatiziranju otrok priseljen­cev in njihovih družin. Kaže se v odnosu do otrok in staršev, predvsem v internem pogovoru med strokovnimi delavkami, ki je veckrat tudi zanicujoc (kaj nam jih je pa treba, zakaj si ga pa spet dala k meni v skupino, saj z njimi se ne da nic delati …). Sicer pa je stigmatiziran vsak, ki odstopa od idealne oz. vsaj povprecne podobe otroka, predvsem otroci z vedenjskimi motnjami, posebnimi potrebami (vsaj dokler nima­jo odlocbe). Veckrat so stigmatizirani tudi otroci iz družin z nižjim ekonomskim in socialnim standardom. Gre za stigmatizaci­jo na racun neustreznih oblacil (zakrpana, prevelika, premajhna, ponošena … slabša higiena, zatohel vonj oblacil). Nemalokrat se stigma prelevi v sprejemanje in skrb, ko se strokovnim delavkam približa podoba družine, v kakšnem okolju otrok živi, da ni sam kriv za razmere itd. V: Zakaj po vašem mnenju prihaja do sti­gmatizacije v vrtcih? O: Zaradi nepoznavanja in nesprejemanja 'drugacnih'. Velikokrat tudi nezavedno. V: Kateri otroci so po vašem mnenju najbolj stigmatiziraniin zakaj? O: Otroci priseljenci, predvsem albansko govoreci. Vzgojiteljice se jih najbolj otepajo, najvec je tudi negativnega govora o njih. In pa otroci s posebnimi potrebami, predvsem tisti z lažjimi motnjami, integrirani v redne oddelke (npr. avtisti …). Velikokrat se bolj stigmatizira starše kot otroke. Zakaj? Verje­tno zato, ker je potrebne vec individualiza­cije, prilagoditev … V: Kako pri vas preprecujete pojav stigmati­zacije? O: Z izobraževanji, pogovori s strokovnimi delavkami, z iskanjem pomoci za te otro­ke, njihove starše … Menim, da je vsaj na podrocju priseljencev viden napredek. Ne vem, ali gre to pripisati vsemu, kar smo storili na tem podrocju, ali pa smo samo sprejeli dejstvo, da priseljenci so in bodo in da dejansko vsaj v predšolskem obdobju z njimi res ni posebnih težav. V: Se vam zdi stigmatizacija ovira za uspe­šno inkluzijo? O: Da, ceprav je bilo ravno na racun stigma-tizacije dolocenih skupin otrok izvedenih najvec izobraževanj in s tem širjenja obzorij za vse nas. Vse to je tudi povod in pogoj za kasnejšo boljšo inkluzijo. Na drugi strani pa menim, da je treba biti pozoren tudi na postavljanje meja in skrbeti za ostale (v tem primeru) otroke, da ob želji po uspešni in ucinkoviti inkluziji 'ne pozabimo' na vecino otrok, ki stigmatiziranega sprejemajo, ter da upoštevamo njihove meje. Zakljucek Povzamem lahko, da je stigmatizacija pri­sotna tudi v vrtcu. Najbolj stigmatizirani naj bi bili priseljenci (starši in otroci) in tisti otroci, ki kakorkoli odstopajo. Najveckrat naj bi bile stigmatizirane družine z nižjim ekonomskim in socialnim standardom. Za preprecevanje stigmatizacije skrbijo na vec nacinov: z izobraževanjem in pogovori. Sti­gmatizacija je ovira za uspešno inkluzijo in v bodoce si bo treba še bolj prizadevati, da do stigmatizacije ne bo prihajalo. Potreb­nega je vec ozavešcanja, informiranja in pogovora o strahu, ki poraja predsodke do stigmatiziranih skupin. Viri in literatura • Goffman, Erving (1984): Stigma: Notes on the Management of Spoiled Identity. Harmundsworth: Penguin Books Middlesex. • Jurišic, Branka D. (2003): Stališca ucencev, ki so obiskovali redno osnovno šolo in osnovno šolo s prilagojenim progra-mom. V: Alenka Šelih idr. (ur.): O integraciji vceraj danes, jutri: zbornik (str. 36–50). Ljubljana: Zveza sožitje – Zveza društev za pomoc duševno prizadetim Slovenije. • Nastran Ule, Mirjana (1999): Predsodki in diskriminacije: iz­branesocialno-psihološkeštudije. Ljubljana: Znanstveno publi­cisticno središce. • Rovšek, M. (2011). Ali je stigmatizacija neizbežna spremlje­valka otrok z motnjami v duševnem razvoju. V: Karl Destov­nik, Andreja Tasic (ur.): Usposabljanje strokovnih delavcev v obdobju 2008-2011 (str. 143–148). Ljubljana: SOUS. • Šucur, Z. (1997). Integracija i inkluzija: slicnosti i razlike. De-fektologica Slovenica, let. 5, št. 3, str. 7–17. Javni vrtci in vrtci montessori Karin Vogric, je zakljucila srednje poklicno izobraževanje za Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Svoje znanje bo nadgrajevala na Pedagoški fakulteti, smer Predšolska vzgoja. Je aktivna animatorka, tabornica in varuška pri razlicnih družinah. Vloga vzgojitelja se v javnem vrtcu mocno razlikuje od vloge vzgojitelja v vrtcu montessori. Vzgojitelj v vrtcu montessori pripravlja okolje, njegova glavna naloga je opazovanje otrok in njihovega dela, kot imenujejo rokovanje otrok z didakticnimi materiali. Delo vzgojiteljev v javnem vrtcu poteka po nacionalnem dokumentu Kurikulum za vrtce. Raziskava, ki smo jo izvedli, je bila osredotocena na prepoznavanje razlik med javnimi vrtci in vrtci montessori po oceni staršev. Ugotovili smo, da veliko staršev pozna koncept Marie Montessori. Otroke so vpisali v vrtec montessori predvsem zaradi vecjega poudarka na disciplini in zaradi nacina dela z otroki. Starši, ki so otroka vpisali v javni vrtec, pa so se za to odlocili zaradi financnega stanja in strukturirane dnevne rutine. Razlike med javnimi vrtci inVloga vzgojitelja v pedagogiki montessori je posebna, saj vzgojitelj ne posreduje zna­ vrtci montessori nja, ampak pripravlja okolje, katerega del je Teorija vzgoje velja za temeljno pedagoško tudi sam. Njegova glavna naloga je opazo­disciplino, saj je njeno poznavanje pogoj vanje otrok in njihovega dela. Za otroke je za razumevanje, ukvarjanje in preucevanje zgled in vir znanja (Capuder, 2006). Delo v drugih pedagoških problematik, pa tudi za skupini je individualizirano. Vzgojitelj cim prakticno vzgojno delovanje (Pecek Cuk in manj posega v delo, zato da bi lahko otrok Lesar, 2009). samostojno preizkušal materiale in odkril, Strokovno podlago za delo v vrtcu pred­da zna delati sam in zna najti tudi morebi­stavlja nacionalni dokument Kurikulum tne napake. Stalno oblikovanje odraslega v za vrtce. V središce postavlja otroka, nje­tem smislu ni nic manj pomembno od stal­gove razvojne ter individualne zmožnosti ne in skrbne priprave okolja, namenjenega in posebnosti. Poudarja otrokove pravi­izkušnji svobode in aktivnostim, ki jih lah­ ce, ki izhajajo iz Deklaracije o clovekovih ko izvajajo otroci (Štradjot, 1996). pravicah in Konvencije o otrokovih pra-Povzemimo najvecje razlike med javnim vicah. V javnih vrtcih veljajo didakticna vrtcem in vrtcem montessori (TMA, 2019): nacela nazornosti, interesa in aktivnosti, • Javni vrtec zaznamuje strukturiran sis- pozitivne usmerjenosti, sistematicnosti, tem, kjer je vloga vzgojitelja vnaprej dolo­ postopnosti, nacelo individualizacije in cena za vse otroke. Montessori pristop je socializacije, ekonomicnosti ter nace­nestrukturiran, vsak otrok se lahko izrazi, lo enotnosti vzgojnih vplivov (Retuznik vzgojitelj pa se mu prilagodi. Bozovicar in Krajnc, 2010). Najbolj zna-cilni dejavniki, po katerih je znana meto-• Tako javni vrtec kot montessori vrtec da montessori (Montessori, 2009), pa so sta namenjena vsem otrokom do šestega svoboda izbire, pomembnost cutil in cut leta. Študije so dokazale, da je montessori za red. pristop zelo koristen tudi za najstnike. • V javnem vrtcu je vzgojitelj v središcu pozornosti in je odgovoren za odloca­nje o metodah vzgajanja. Odloca o tem, kaj, kako in kdaj se bodo otroci ucili o neki temi ali usvajali doloceno vešcino. V konceptu montessori ima odrasli zelo pomembno vlogo, saj preko opazovanja otroka presoja, kateri didakticni pripo­mocek mu bo ponudil, sicer pa je otrok prepušcen samemu sebi. • V javnem vrtcu se otrok uci s podobno hitrostjo kot drugi otroci ali pa zaostaja. Otroci se po metodi montessori lahko ucijo v svojem ritmu in si vzamejo cas za ucenje vsake vešcine. • Tradicionalne igralnice v javnih vrtcih so namenjene vzgajanju. Igralnice montes­sori pa so zasnovane na podlagi opazova­nja otrokovega vedenja in so osredotoce­ne na otroka. To omogoca individualno in usmerjeno ucenje. V ameriškem centru za pedagogiko mon­tessori so ugotovili, da je na podlagi znan­stvenih raziskav potrjeno, da imajo otroci, vzgojeni po metodi montessori, ne le aka-demsko prednost, ampak tudi prednost v socialnem in custvenem razvoju (NCMPS, b. d.). Raziskava o razlikah med javnimi vrtci in vrtcimontessori Z raziskavo smo želeli pridobiti odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja, po­vezana z razlikami med vrtci montessori in javnimi vrtci. Zanimalo nas je, ali starši po­znajo metodo montessori in ali bi bili pri­pravljeni vkljuciti svojega otroka v takšen program. Z zastavljenimi vprašanji smo že­leli preveriti, kako pomembna sta za starše otrokova samostojnost in sodelovanje pri razlicnih opravilih ter kako bi otroku zasta­vili nalogo (da jo rešuje po navodilih ali s svojim razmišljanjem). Na podlagi mnenja anketirancev smo prišli do zakljucka o tem, kako starši sprejemajo metodo dela po M. Montessori. Anketni vprašalnik je zajemal dvanajst vprašanj s podrocja vrtca montessori in jav­nega vrtca ter demografske podatke o spo­lu, starosti, izobrazbi in statusu. Razdeljen je bil 108 priložnostno izbranim ljudem. Povabilo k izpolnjevanju ankete smo posre­dovali znancem, prijateljem in uciteljem ter ga objavili na družbenih omrežij Facebook (Messenger), Instagram in na strani za star-še – blogerje. Anketiranje je bilo izvedeno v marcu 2021. Devet vrnjenih vprašalnikov je bilo nepo­polnih. Vzorec anketirancev je zajemal 92 žensk in 7 moških. Izobrazbena struktura anketirancev je bila zelo raznolika: 32 anke­tirancev je imelo srednješolsko izobrazbo, 23 anketirancev visokošolsko, 36 anketi­rancev je bilo univerzitetno izobraženih, 8 jih je imelo magisterij ali doktorat. Anketni vprašalnik je izpolnilo 11 samskih oseb, 13 oseb s partnerjem, 69 oseb v družini, 3 ose-be, ki živijo skupaj s starši, in 3 osebe, ki so navedle 'ostalo'. V prvem delu raziskave smo ugotavljali, ali starši poznajo metodo dela po M. Montes­sori. Ugotovili smo, da vecina anketirancev (79) pozna ta nacin, 20 oseb pa zanj še ni slišalo. Anketirane smo spraševali, ali je otrokova samostojnost pomembna zanje. Vecina jih je odgovorila, da je samostojnost otroka zelo pomembna (57 %) oz. pomembna (35 %). Le pešcica (8 %) staršev je odgovorila, da je nepomembna. Mnenje glede samo­stojnosti otrok nas je zanimalo predvsem zato, ker smo v teoreticnem delu spoznali program dela montessori, ki spodbuja otro­kovo samostojnost. Naslednje vprašanje, ki smo ga zastavili, je bilo vprašanje o pomembnosti strukturira­ne dnevne rutine oz. svobodi izbire. Malo vec kot polovica (52 %) oseb se je odlocila za svobodo izbire, nekaj manj kot polovi-ca (48 %) pa za strukturirano dejavnost. S temi odgovori smo dobili potrditev, da je za starše pomembna svoboda izbire, ki je skladna s programom montessori. Po tem programu namrec otroci lahko svobodno izvajajo naloge. Vzgojitelj ali ucitelj le pri­pravita primerno okolje in otroka opazujeta pri delu ter mu nudita pomoc, ce potrebuje odgovor. V nadaljevanju smo na podlagi zastavlje­nega vprašanja dobili odgovor, kako po­membna so gospodinjska opravila v mladih letih. Vprašanje se je glasilo: »Ali vam je všec, da otrok že v mladih letih sodeluje pri gospodinjskih opravilih?« Kar 99 % staršev se zdi, da so gospodinjska opravila v mladih letih pomembna. S tem smo želeli prido­biti mnenje staršev o tem, ali so vsakdanja opravila v življenju pomembna že v mladih letih; da otroci npr. ne izvajajo samo nalog po navodilih (pobriši mizo, pospravi igrace, odnesi pribor in posodo, pospravi prticek z mize …), temvec sprejemajo in opravljajo vsakdanja opravila. Anketirance smo vprašali tudi, ali imajo v casu epidemije covida-19 težave z varstvom svojih otrok. Iz rezultatov je razvidno, da v tem obdobju staršem iskanje ustreznega varstva ni predstavljalo vecjega problema. Kar 75 % anketirancev je na to vprašanje odgovorilo z »ne«, kar morda pomeni, da imajo otroke že v varstvu in se s to težavo ne soocajo, 25 % staršev pa je iskalo varstvo. Nadalje smo vprašali tiste, ki išcejo varstvo, ali bi izbrali vrtec montessori. Dobili smo odgovor, da bi tovrstno metodo želelo vec kot polovica tistih staršev, ki v današnjem casu potrebujejo varstvo. Zanimalo nas je, kakšen vrtec bi starši izbra­li, ce bi lahko izbirali med javnim vrtcem in vrtcem montessori: 37 % staršev bi izbralo javni vrtec, 63 % pa vrtec montessori. Zakljucek Ugotavljanje razlik med javnimi vrtci in vrtci montessori je prinesla rezultate, ki so uporabni tako za starše kot za bralce clanka. Zakljucimo lahko, da vecina staršev pozna vrtce montessori in je z njihovim delom se­znanjena. Strukturirana dnevna rutina jim je bolj pri srcu, poleg tega otrok lahko po­moc oz. odgovore dobi pri vzgojiteljici. An-ketirancem, ki so izbrali vrtec montessori, je ljubša prosta izbira in pomoc starejših otrok v skupini. Vsem anketirancem, ki vpisujejo otroke v javne vrtce in vrtce montessori, pa so pomembna gospodinjska opravila in sa­mostojnost otrok. Z raziskavo smo prišli do podobnih za­kljuckov kot v tujini (NCMPS, b. d.). Vecina staršev pozna vrtce montessori in se strinja s to metodo, vendar so pogosto zmedeni pri izbiri. Starši se morajo odlociti, katera izbira je najboljša za njihovega otroka. Pridobivanje mnenj je bilo v obdobju epi­demije zelo zanimivo. Vsekakor bi bilo primerno cez nekaj casa opraviti podobno raziskavo in primerjati rezultate. V nadalj­njih raziskavah bi lahko ugotavljali tudi vplive zunanjih dejavnikov (kar epidemija nedvomno je) na izbiro ustreznega varstva za otroka. Literatura • Capuder, Metka (2006): Vzgojni pristop Marie Montessori. Tretji dan, letnik 35, št. 7/8, str. 104–110. • Montessori, Maria (2009). Skrivnost otroštva. Ljubljana: Uršu­linski zavod za vzgojo, izobraževanje in kulturo. • National Center for Montessori in the Public Sector (NCMPS) (b. d.): Does it work? What research says about Montessori and student outcomes. Pridobljeno 23. 5. 2021 s spletne strani: https://www.public-montessori.org/does-it-work-what-rese­arch-says-about-montessori-and-student-outcomes/. • Pecek Cuk, Mojca; Lesar, Irena (2009): Moc vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. • Retuznik Bozovicar, Ana; Krajnc, Metka (2010): V krogu ži­vljenja. Pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdo­bju. Velenje: Modart. • Štradjot, Andrej (1996): Montessori pedagogika. Ljubljana: Glotta Nova. • Triangle Montessori Academy (TMA) (2019): Difference between Montessori and Kindergarten Style of Learning. TMAweb, 26. 11. 2019. Pridobljeno 23. 5. 2021 s spletne strani https://www.trianglemontessori.org/difference/. Poseben kolega Slavko Rebec, duhovnik, diplomirani teolog in pedagog, je generalni vikar škofije Koper. Je katehet, voditelj duhovnih programov za mlade, duhovni asistent in voditelj pri skavtih, o vzgoji predava staršem. Bil je rektor Škofijske gimnazije Vipava. Ob koncu pocitnic se ucitelji, vzgojitelji, profesorji, kateheti in kate­histinje vracamo nazaj v svoja delovna okolja ter srecujemo svoje kolege in kolegice. Znova si razdelimo delovne naloge, pristojnosti, obveznosti … Nekaterih kolegov se zelo razveselimo, drugih malo manj ali pa sploh ne. Upamo, da bodo ravnatelji in župniki 'usmiljeni' in nam ne bodo naložili prevec oz. da bomo s kolegi približno enako obremenjeni. Kaj pa naš Nevidni kolega? No, bolje rece-no: kaj pa tisti Nevidni, katerega kolegi in kolegice smo mi? Mislim na Boga, na Stvar­nika. V premislek vam predlagam nekaj vr­stic iz Svetega pisma: • »Bog je ustvaril cloveka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27) • »Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval cloveka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je clovek po­stal živa duša.« (1 Mz 2,7) • »Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k cloveku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal clovek.« (1 Mz 2,19) Dogodek stvarjenja ni enkraten dogo­dek, ujet v nek neznan in v pradavnino odmaknjen cas. Stvarjenje cloveka se do-gaja vsakic, ko v katerikoli vzgojno-izo­braževalni vlogi stopim pred druge ljudi. Ustvarjam jih! »… po svoji podobi …« Noben vzgojitelj in ucitelj se ne more pov­sem izogniti temu, da na tistih, ki jih vzgaja oz. uci, pusti nekaj svoje podobe. Verjetno ob tem najprej pomislimo na vrednote, temeljna življenjska prepricanja, nazore, vero. A pomislimo tudi na svoje vedenje, stil oblacenja, nacin komunikacije. Seveda je marsikaj odvisno od starosti tistega, ki ga vzgajamo/ucimo. A nekaj našega, nekaj mojega, ostane tudi na njem. »… v njegove nosnice je dahnilživljenjski dih in tako je clovekpostal živa duša …« Moj življenjski dih je moje navdušenje, so moje življenjske izkušnje. Moja celovita osebnost je kakor življenjski dih, ki otroka ali mladostnika, ki ga vzgajam ali ucim, dviga v življenje. Z lastnim veseljem nad življenjem oživljam mladostnikovo dušo. S svojim dihom, ki se ne pusti ujeti v klet­ko negodovanja in navelicanosti, porajam vzgib življenja v duši mladostnika, ki pri­haja k pouku. Iz moje osebne vere v Boga raste moc za oživljanje duše tistega, ki pride h katehezi. »… jih pripeljal k cloveku, dabi videl, kakšna imena jim bodal …« Bog ustvari cloveka, clovek pa ustvarja stva­ri! Stvari in živa bitja so brezoblicna gmota, dokler jih clovek ne poimenuje. Vsak otrok gre skozi to obdobje svojega lastnega stvar­jenja in ustvarjanja sveta zanj. Starši so tisti, ki prvi pred otroka 'pripeljejo' ustvarjeni svet in mu ga pokažejo. Otroku tudi pove-do, kakšno ime je v rabi za posamezno stvar in bitje. Otrok sam v sebi pa to ime sprejme in ga poveže z materijo. Ucitelji in vzgojitelji dopolnjujemo in nadaljujemo delo, ko mla-dim predstavljamo skrivnosti ustvarjenega sveta okoli njih in v njih ter jim pomagamo, da vsako stvar poimenujejo. Zavedajmo se odgovornosti Spoštovani vzgojitelji in vzgojiteljice v vrt­cih, dijaških domovih in drugih vzgojnih ustanovah, spoštovani ucitelji in uciteljice v najrazlicnejših šolah, spoštovani kateheti in katehistinje! Zacetek novega šolskega leta je za vsakega od vas zacetek novega sode­lovanja s Stvarnikom. Bog vas je poklical, prav vsakega/vsako posebej, da ste njegovi kolegi/kolegice pri stvarjenju cloveka. To je nekaj lepega. To je nekaj velicastnega. Je pa tudi nekaj skrivnostnega in odgovornega. Vabim vas, da smo pri uresnicevanju tega svojega poslanstva nekoliko podobni Nevi-dnemu kolegu. Njegovo stvarjenje je videti kar precej igrivo. Le priklicimo si v spomin prizor majhnega otroka s kanglico na mor-ski obali, ki ustvarja iz mivke! Navzemimo se socasne sprošcenosti in zavzetosti, brez­skrbnosti in natancnosti, ki jih izžarevata otrok s kanglico in Nevidni kolega. Za korajžo v tem šolskem letu pa se spomni-mo: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoc naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki prei­skuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namrec njim, ki so bili poklicani po njegovem nacrtu. Kaj-ti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej dolocil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej dolo-cil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravicil; tiste pa, ki jih je opravicil, je tudi povelical.« (Rim 8,26–30) Število p Inez Ceglar, je profesorica matematike in fizike. Zaposlena je kot uciteljica matematike na Osnovni šoli Vic. Že 13 let dela na podrocju vzgoje in izobraževanja. Krog je prav posebno geometrijsko telo, zato ima med njimi posebno mesto. Poznali so ga že v davnini. Dokaz zanj so arheologi našli v sledeh prebivališc s krožnim tlorisom. Take vrste gradnja se je ohranila do danes, uporabljajo jo še nekatera plemena v Afriki. Krog od nekdaj buri tudi duhove matema­tikov. Najbolj znana je problematika kva­drature kroga, ki raziskuje, ali je mogoce samo s šestilom in ravnilom konstruirati kvadrat, ki ima enako plošcino kot krog s polmerom 1. Matematiki so dokazali, da naloge ni mo­goce rešiti. Pred dva tisoc leti si je Arhimed zamislil postopek, po katerem lahko izra-cunamo plošcino kroga s poljubno natanc­nostjo. Zakaj lahko plošcino kroga izracunamo le s poljubno natancnostjo? Povezava le-te s številom p je lahko super tema za izvedbo ucne ure (lahko tudi vec ur), ki je malo dru­gacna od povprecnih. Med obilico snovi, ki jo moramo ucitelji predelati, jo utrditi in se je v veliki vecini z ucenci tudi nauciti, vedno znova zmanjkuje casa za drugacnost in ek­sperimentiranje. Ce si kdaj v letnem ucnem nacrtu za osmi razred privošcim, da ucno uro izpeljem malo drugace, je to vsekakor pri poglavju o krogu. Ucno temo pa z ucenci nadgradimo pri do-datnem pouku matematike, kjer z raznimi delavnicami praznujemo dan števila p. Foto: arhiv Inez Ceglar Predstavitev poglavja inposebna domaca naloga Na zacetku vsakega poglavja ucencem rada v grobem predstavim, kaj se bomo ucili in kakšni bodo ucni cilji in vsebine, ki jih bodo morali usvojiti. Operativni cilji in vsebine tega poglavja so, da ucenci: • razumejopomenštevilap, • izracunajo obseg in plošcino kroga z uporabo obrazcev, • izracunajo dolžino krožnega loka in plošcino krožnega izseka z uporabo obrazcev, • razumejo in uporabljajo dolžino krožne­ga loka kot del dolžine krožnice ter plo-šcino krožnega izseka kot del plošcine kroga, • rešijo besedilne naloge v povezavi s kro­ gom (z racunalom in brez njega). Tokrat je sledilo navodilo za prav posebno domaco nalogo, preko katere bodo nasle­dnjo šolsko uro usvojili pojma število p, obseg kroga in njune povezave. Doma so morali poiskati vsaj en lonec ali kozarec okrogle oblike. Zelo natancno so morali izmeriti njegov obseg in premer. Pogovorili smo se o razlicnih metodah merjenja obse­ga (šiviljski meter, nit, razni trakovi …) in premera. Nekateri ucenci so se spomnili metode za iskanje središca kroga (sime­trali dveh poljubnih tetiv se zmeraj sekata v središcu kroga), ker bi na ta nacin lahko natancno narisali premer kroga in ga tudi izmerili. Svetovala sem jim, naj vzamejo vecji lonec, ker bodo tako napake pri me-ritvah manjše. Število p in obseg kroga Morda najbolj znamenito matematicno število smo nato skupaj z ucenci spoznali na raziskovalni nacin. Skupaj smo sestavili spodnjo tabelo, kamor smo vpisali meritve, ki so jih ucenci naredili za domaco nalogo. Sledila je analiza vpisanih podatkov. Ker smo ravno obravnavali premo in obratno sorazmerje, so ucenci hitro opazili, da ima krog z dvakrat, trikrat … vecjim preme­rom dvakrat, trikrat … vecji obseg. Torej sta obseg kroga in njegov premer premo sorazmerni kolicini. Zato je kolicnik med obsegom kroga o in premerom kroga p konstanten in za vse kroge enak. Pa je res? Zakaj iz naše tabele to ni cisto razvidno? Ucenci so ugotovili, da so pri meritvah delali napake. Cetudi so se še tako trudili natancno izmeriti obe kolicini, seveda ni šlo. Ugotovili so tudi, da je pravi kolicnik verjetno malo vec kot 3 in verjetno ima neskoncno decimalk. Nekateri ucenci so že vedeli, ostalim sem pojasnila: kolicnik med obsegom kroga in premerom kroga je zanimivo število, ker ni niti celo število niti ulomek, temvec število z neskoncnim številom razlicnih decimalk, ki se nikoli ne ponovijo. Drugace povedano, deljenje o : d se nikoli ne izide. Ta kolicnik je enak številu, ki ga zapišemo z grško crko p. Danes je znanih 31.415.926.535.897 cifer tega števila. Pridobila jih je Emma Haru­ka Iwao, zaposlena pri Googlu, s pomocjo Googlovega racunalnika v oblaku. To je najdaljša vrednost števila p. Pred tem je bilo znanih 22 bilijonov cifer tega števila. To je torej skoraj devet bilijonov cifer vec, kolikor je znašal prejšnji rekord, ki ga je novembra 2016 dosegel Peter Trueb. Število marsi­koga zaposluje v prostem casu, nekateri se ucijo cifre, ki sledijo decimalki, drugi pa jih izracunavajo. Emma Haruka Iwao je nad številom navdušena že od malih nog in že razmišlja, kako bi morda presegla lastni re-kord in pridobila še kakšno cifro. Za izra-cun je potrebovala 170 terabajtov podatkov, 25 virtualnih racunalnikov in 121 dni. Tabela 1: Število p in obseg kroga Ime Obseg (cm) Premer (cm) o d Maša 20 6,3 3,1746031746… Martin 38 12 3,1666666666… Kaja 47,5 15,3 3,1045751634… Naja 76,5 23,5 3,2553191498… Maj 67 15 4,4666666666… Peter 78 24,5 3,1836734694… Natalija 56,5 18 3,1388888888… Bor 69 22 3,1363636363… Sara 28 9 3,1111111111… Seveda bosta za naše potrebe zadostovala dva približka 3,14 in . Obseg kroga Dejstvo, da je kolicnik med obsegom kroga in premerom kroga konstanten, pa nas pre­ko premisleka vodi tudi do obrazca za ob-seg kroga o = p · d, oziroma ce upoštevamo d = 2r, sledi o = 2pr. Poudarimo, da na ta nacin izracunamo obseg kroga le približno. Dan števila p Dan števila p je praznik, s katerim vsako leto 14. marca obeležujemo matematicno konstanto p (pi). V ameriškem formatu datumov je namrec 14. marec zapisan kot 3/14, kar so prve tri števke p. Praznika so se spomnili navdušenci nad matematiko v Združenih državah Amerike, ki so zaceli na ta dan prirejati proslave, na katerih jedo pite (zaradi besedne igre, angleška beseda za pito – pie – se izgovarja enako kot pi), in tekmujejo v pomnjenju števila p. Prazno­vanje je razširjeno v glavnem na univerzah, posebej slovesno pa praznik obeležijo v uni-verzitetnem mestu Princeton, kjer je dolgo casa prebival slavni fizik Albert Einstein, po nakljucju rojen prav 14. marca. Iz ZDA se je praznovanje razširilo po svetu. V zacetku marca prirejajo tekmovanje v pomnjenju števila p tudi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tudi sama sem z ucenci pri dodatnem pou­ku organizirala dan števila p. Nismo ravno pekli pit, med dejavnostmi sem izbrala tiste, ki so malo bolj izobraževalno naravnane in jih je lahko izvesti v razredu oz. v okviru dodatnega pouka matematike. • Veriga decimalk števila p: Tako kot p so tudi papirne verige lahko neskoncne – v casu aktivnosti, dolžini in zabavi. Z ucenci smo naredili verigo iz barvnega papirja, pri cemer smo uporabili za vsako izmed 10 števk svojo barvo. Tako je vsaka barva v verigi predstavljala števko. Na primer: števka ena je bila zelena, števka 2 roza, števka 3 vijolicasta … • Silhueta p–neboticnikov: Število p smo tudi narisali. Med ucence sem razdelila papir in barvice. S pomocjo blocnega dia­grama so za vsako števko števila p, od leve proti desni, narisali neboticnik. Prvi nebo­ticnik je bil visok tri kvadratke oziroma tri centimetre, drugi neboticnik en kvadratek oziroma centimeter, tretji neboticnik šti­ri kvadratke oziroma štiri centimetre … Koncni izdelek je izgledal kot obris nebo­ticnikov kakšnega svetovljanskega mesta. • Tekmovanje v sestavljanju besed, ki se zacnejo z zlogom pi: Ucenci so dobili tudi tekmovalno nalogo. V treh minutah so se morali spomniti cim vec besed, ki se zacnejo na zlog pi. Na primer: PIta, PI-smonoša, PIca, PIngvin, PIvo, PIlates … Pripravljeni, pozor, zdaj! • Skrivnostštevilap: V Združenih državah Amerike se število p izgovarja enako kot angleška beseda za pito – pie. Ce število 3,14 napišemo na list papirja in pogleda-mo v ogledalo, dobimo ravno zapis pie, kar smo z ucenci tudi preizkusili. • Sestavljanka: Z ucenci smo natisnili zgor­njo sestavljanko (Printable pi puzzle …) in jo nalepili na karton. Ce so želeli, so jo najprej pobarvali. Nato smo jo razrezali na košcke in jih poskušali spraviti skupaj, tako da smo si zapomnili decimalke števila p. Seveda obstaja še vrsta drugih popularnih dejavnosti. Med najbolj znanimi je tekmo­vanje v znanju decimalk tega števila na pa-met, peka pit in sestavljanje ‹piezije›. Zakljucek Vsekakor so malo drugace izpeljane ure in aktivna udeležba ucencev dobrodošla popestritev storilnostno naravnanega po­uka za ucitelja, predvsem pa za ucence.Že med poukom sem ucence pridobila in vzpodbudila njihovo radovednost, saj so mi sami med naslednjimi ucnimi urami pripo­vedovali o zanimivostih števila p, ki so jih sami izbrskali na spletu. Tudi aktivnosti pri dodatnem pouku matematike so bile zani­mive za ucence. Pri podobnih delavnicah so se nam hoteli pridružiti tudi ucenci, ki dodatnega pouka ne obiskujejo. Vsekakor je vreden razmislek, da bi omenjene delav-nice razširila še s kakšno dejavnostjo in jih mogoce širši skupini ucencev ponudila v obliki naravoslovnega dne. Prav je, da ucitelji delamo spremembe in poskušamo. To je mogoce le, ce se tudi sami ves cas ucimo, preizkušamo, nacrtujemo in izvajamo nove dejavnosti ter na koncu na­redimo samorefleksijo ter sprejemamo po­vratne informacije. Vsak ucitelj sam lahko najde nove poti in nacine, kako pouk nare­diti zanimivejši in pritegniti ucence, saj je le tako lahko uspešen pri poucevanju. Viri • Dan pi. Pridobljeno 21. 4. 2020 s spletne strani: https:// sl.wikipedia.org/wiki/Dan_pi. • Printable pi puzzle for Pi day. Pridobljeno 21. 4. 2020 s spletne strani: https://teachbesideme.com/printable-pi-puzzle-pi­-day/. • Senica, Saša (2019): Znanih 31 bilijonov cifer števila pi. Delo, 14. 3. 2019. Pridobljeno 21. 4. 2020 s spletne strani: https:// www.delo.si/novice/znanoteh/znanih-31-bilijonov-cifer-ste­vila-pi-161007.html. • Strnad, Milena; Štuklek, Milena; Kurillo, Dragica; Žakelj, Amalija (2005). Presecišce 8. Ljubljana: DZS. Anglešcina od zgodnjega otroštva do mladostništva Tina Godina, prof. anglešcine, poucuje na OŠ Bršljin v Novem mestu. Z govorom lahko sporocimo vse za nas pomembne stvari. Ljudem sporocamo, ali smo žejni, lacni, nas kaj boli, kaj cutimo ... Jezikov je vec vrst: materni, drugi in tuji jezik. Pri nas je za vecino ljudi materni jezik slovenšcina. Drugi jeziki so madžaršcina, italijanšcina in nemšcina, prvi tuji jezik je naceloma anglešcina, pa tudi francošcina, nemšcina, italijanšcina, španšcina. Ucenje tujega jezika »Šele z jezikom postane otrok pravi clovek.« (Seliškar, 1995) Ucenje jezikov ima kar ne­kaj podobnosti glede tega, kaj se je treba nauciti (npr. jezikovne oblike, pravila rabe, miselne procese komunikacije). Ucenci se morajo – poenostavljeno receno – nauciti govoriti, poslušati, brati in pisati. Strokovnjaki niso enotni v tem, kdaj naj bi se zgodnje poucevanje anglešcine zacelo in koncalo. Nekateri menijo, da je zgodnje ucenje tujega jezika oblika institucionalnega poucevanja in ucenja tujega jezika v pred­šolski dobi oz. v prvih štirih razredih osnov­ne šole. Drugi so ga prestavili na zacetek osnovnošolskega izobraževanja. Verjamem, da si bodo to še naprej razlagali po svoje in zelo širokopotezno (Brumen, 2004). Lipavic Oštir in Jazbec (b. d.) navajata, da se strokovnjaki strinjajo, da se zgodnje ucenje tujega jezika zacne kasneje kot ucenje ma-ternega jezika in da je institucionalizirano ter didakticno-metodicno vodeno. Ceprav se ucitelji trudijo, da bi bilo ucenje tujega jezika cim bolj podobno ucenju materne­ga jezika, je to zaradi okolišcin (šolski ra­zred, veliko število otrok, omejeno število ur, doloceni cilji itd.) težje. Ucitelji se pri zgodnjem ucenju tujega jezika vecinoma držijo nacela od enostavnega k težjemu, kar ustreza didakticno-metodicnemu, ne pa naravnemu nacinu usvajanja jezika. Ma-terni jezik je odlocilen in vodilen pri ucenju tujega jezika, saj lahko ucenje olajša, ce sta jezika sorodna, v nasprotnem primeru pa ta proces lahko oteži. Poucevanje tujega jezika Otroci se s tujimi jeziki srecujejo na razlicne nacine in v razlicnih okoljih. Že pred vsto-pom v šolo prihajajo v stik z osebami iz raz­licnih okolij, tako jezikovnih kot kulturnih. Že od malih nog so izpostavljeni tujim je­zikom tudi preko medijev. Starši otroke vse pogosteje vkljucujejo v tecaje tujih jezikov še pred vstopom v šolo. Cilji tega obdobja so, da otroci zacutijo zvoke, glasove in ritem tujega jezika. Ucenje v tem obdobju poteka podobno kot ucenje materinšcine. Otrok znanje vsrka in razume vec, kot je sposoben povedati. Usvajanje jezika je postopno – vse do dejavne uporabe. Ucni nacrt za anglešcino v prvem razredu navaja, da je prednost ucenja tujih jezikov poleg daljše izpostavljenosti jeziku tudi str­pnejši odnos do drugacnosti. Zgodnejši za-cetek ucenja tujega jezika pozitivno vpliva na otrokov spoznavni razvoj, npr. na fleksi­bilnost mišljenja, na metajezikovno zave­danje, boljše poznavanje maternega jezika, zavedanje o procesu ucenja ter razvijanje lastnih strategij ucenja. To je tudi namen ucenja tujega jezika v prvem razredu. Mihaela Brumen (2004) navaja, da ucenci na predmetni stopnji zavestno spoznava­jo jezikovni sistem tujega jezika, razumejo pravila, povezujejo znanje s svojimi izku­šnjami in imajo kriticen odnos do znanja. Ozavešcanje tega jezikovnega sistema pa zahteva drugacen pristop. Ucinkovite so av­tenticne vsebine, predstavljene v konkretni situaciji, raznovrstna besedila, dejavnosti, vaje in igre. Tako ucence motiviramo in spodbujamo, da komunicirajo v tujem je­ziku. Ucitelji ves cas išcemo nacine, kako vsebi­ne približati ucencem in jim, poleg rednega pouka, ponuditi še kaj dodatnega, kar bi obogatilo njihovo znanje jezika. Glede na ucni nacrt pa vcasih v razredu zmanjka casa za tisto, kar bi mi želeli ponuditi ucencem in kar bi ucenci sami želeli raziskati. Glede na sestavo razreda ucitelji prilagaja-mo pouk tako, da vsak ucenec lahko napre­duje po svojih zmožnostih. Najvecji izziv predstavljajo prav nadarjeni ucenci, ki ima­jo ustrezno znanje in sposobnosti, vendar ne želijo dodatnega dela. Eden izmed naci­nov, kako vzpodbuditi njihovo vedoželjnost in jih motivirati za dodatno delo, je tudi vkljucevanje osebnih izkušenj, potovanj ter aktualnih tem, zanimivosti o britanski kra­ljevi družini … Porodila se mi je ideja, da v razred postavim veliko belo tablo, ki bo postala prostor za ustvarjanje. Poslušala sem želje ucencev in pri izbiri vsebine upoštevala njihove intere­se. Vecina izdelkov je nastala v casu doda­tnega pouka, nekaj prispevkov pa so ucenci pripravili doma ali pri urah anglešcine. Na-men je bil, da ucenci cim vec dela opravijo samostojno, ucitelj pa jim pri tem nudi pod-poro in jih usmerja. Gradiva sem pripravila tako, da so ucenci dobili ustrezno izhodišce za raziskovanje teme. Nastali so izvirni iz­delki v razlicnih oblikah, npr. plakat, poj­movne kartice ... Na tabli so se prispevki menjali vsak teden ali na štirinajst dni. Teme, ki smo jih izbrali, so se nanašale na razlicne vsebine. Veckrat smo obeležili raz­licne praznike in praznovanja, ki so znacilna za britansko kulturo, ter aktualne svetovne teme. Ena izmed prvih tém so bile ameriške volitve leta 2016. Ucenci so poiskali podat­ke o vseh ameriških predsednikih, navedli nekaj zanimivosti o takrat aktualnem pred­sedniku Baracku Obami in kot zanimivost dodali še nekaj dejstev, povezanih z ameri­škimi volitvami. To je bila prva tema, ki je vsebinsko pritegnila veliko ucencev. Obli­kovali so licne plakate, ki smo jih prilepili na tablo pred ucilnico. Z zanimanjem so jih prebirali tako ucenci kot zaposleni. Na razlicne nacine smo obeležili prazni­ke v ZDA in Veliki Britaniji. Zahvalni dan (Thanksgiving Day) je med najbolj prilju­bljenimi prazniki v ZDA. Leta 1921 so pri­seljenci skupaj s prvotnimi prebivalci Ame-rike, Indijanci, praznovali praznik žetve. Na ta dan se družine zberejo na tradicionalni vecerji s pecenim puranom, pred jedjo pa se zahvalijo za vse dobro v življenju. S sedmo­šolci smo praznik obeležili tako, da smo na liste drevesa zapisali, za kaj smo hvaležni. Dan svetega Patrika je kulturni in verski praznik, ki ga marca praznujejo na Irskem. Sveti Patrik je bil misijonar, po cigar zaslu­gi je Irska postala mocna kršcanska dežela. Praznovanja potekajo po vsem svetu v obli­ki festivalov in parad v znacilni zeleni barvi. Ucenci so na spletu poiskali informacije o tem prazniku, nato pa v obliki štiriperesne deteljice zapisali najzanimivejše podatke o prazniku, legende ter predstavili najpo­membnejše simbole Irske. Ideje za teme crpam iz razlicnih virov. V angleški reviji Team sem zasledila clanek o pomladnih festivalih po svetu. Clanek je vseboval slikovno gradivo in kratek opis. Ucenci so na osnovi fotografije sklepali, za katero praznovanje gre, kako poteka in kakšen je njegov pomen. Za naslednjo de­javnost sem na spletu poiskala informacije o ostalih zanimivih festivalih, kakršen je npr. festival barv v Indiji. Naloga ucencev je bila poiskati podatke o ustreznem festivalu in ga predstaviti. Ucenci vecine praznikov niso poznali. Najbolj zanimiv se jim je zdel festival kac, ki ga praznujejo v Italiji. Osre­dnji dogodek je parada, kjer z ujetimi kaca-mi okrasijo lesen spomenik svetnika. Dodatni pouk izkoristimo tudi za sodelova­nje pri razlicnih projektih, v katere je vklju-cena naša šola. V šolskem letu 2017/18 smo bili skupaj s poljsko in portugalsko šolo vkljuceni v projekt Erasmus+. Ucenci so iz­delali slovarcek najpogostejših izrazov v šti­rih jezikih: slovenšcini, anglešcini, poljšcini in portugalšcini. Da bi bolje spoznali nji­hovo kulturo in znamenitosti, so pripravili kviz o Poljski in Portugalski. Za vsako drža­vo so zapisali devet trditev, ki so se nanašale na znamenitosti, pomembne znanstvenike, slavne osebe in zanimiva dejstva. Magnete so oznacili s poljsko in portugalsko zastavo. Kviz so ucenci reševali tako, da so magnet z ustrezno zastavo postavili k pravilni trditvi. Kviz v takšni obliki je bil za ucence zelo za­nimiv in poucen, predvsem pa je pritegnil veliko pozornosti. eTwinning je spletni portal, ki omogo-ca povezovanje, sodelovanje in razvijanje projektov. V decembru sem z njegovo po­mocjo poiskala partnerje, s katerimi smo si izmenjali novoletne vošcilnice. Namen iz­menjave je bil spoznati, kako božic in novo leto praznujejo v drugih državah po svetu. Ucenci so z navdušenjem prebirali zapise ucencev iz Poljske in Danske. Evropski dan jezikov je dan, ko praznujemo jezikovno raznolikost v Evropi in spodbu­ jamo ucenje tujih jezikov; 26. septembra opozorimo na jezikovno in kulturno pe­strost Evrope, vzpodbujamo vseživljenjsko ucenje jezikov v šoli in izven nje ter pod-piramo vecjezicnost in medkulturno razu­mevanje. Ucenci so pri dodatnem pouku in urah anglešcine ustvarjali zgodbe iz šestih besed in s pomocjo kviza spoznavali zastave evropskih držav. V življenju se ves cas ucimo. Kadar pa gre za izkustveno ucenje ali kadar se ucimo nekaj, kar nas zanima, to poteka z lahkoto in brez vecjega napora. Temo, ki nas bolj podrobno zanima, razišcemo, najdemo ustrezne po­datke, si jih zapomnimo ... To pomeni, da smo za ucenje motivirani. Bolj ko se ucitelj približa ucencevim motivacijskim vzorcem, bolj bodo ucenci ucno uspešni. Literatura • Brumen, Mihaela (2004): Didakticni nasveti za zacetno pou-cevanje angleškega in nemškega jezika. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo • eTwinning. Pridobljeno 30. 6. 2020 s spletne strani: https:// www.etwinning.net/sl/pub/index.htm. • Evropski dan jezikov. Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 30. 6. 2020 s spletne strani: https://www.zrss.si/evropski-dan-jezi­kov/. • Lipavic Oštir, Alja; Jazbec, Saša (b. d.): Zgodnje ucenje tujega jezika z vidika nekaterih teorij. Maribor: Filozofska fakulteta. Pridobljeno 20. 6. 2020 s spletne strani: Https://www.zrss.si/ projektiess/skladisce/sporazumevanje_v_tujih_jezikih/tuj-je-zik-v-prvem-triletju/Strokovni%20%C4%8Dlanki%20in%20 prevodi/zgodnje_ucenje_tujega_jezika_z_vidika_razlicnih_ teorij_lipavic_ostir.pdf. • Pevec Semec, Katica idr. (2013): Tuji jezik v 1. razredu (UN). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Pevec Semec, Katica idr. (2013): Tuji jezik v 2. in 3. razredu (UN). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s spletne strani 9. 6. 2020: Https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/ Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/UN_TJ_2._ in_3._razred_OS.pdf. • Seliškar, Nevenka (1995): Igramo se in ucimo. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. • Zec, Jožica; Pezdirc Mojca (2020): Publikacija vrtca Ciciban Novo mesto. Novo mesto: Art 32 storitve d. o. o. Pridobljeno s spletne strani 10. 6. 2020: Https://vrtec-ciciban.s3.amazonaws. com/15464/Publikacija-Vrtca-Ciciban-Novo-mesto-2018. pdf. Manfred Spitzer Epidemija pametnih telefonov Celovec: Mohorjeva družba; Ljubljana: Mladinskaknjiga,2021 264strani,cena:29,99€ Avtor opozarja na nujnost zave­danja družbe o vplivu cezmerne rabe mobilnih telefonov, ki so ne­zavedno postali nepogrešljiv del cloveškega bivanja po vsem svetu. Argumente podpre s tehtnimi znanstvenimi ugoto­vitvami, ki govorijo o osupljivih razsežnostih pametnih te­lefonov. S pomocjo znanstvenih raziskav dokazuje, da ne­brzdano uporabljanje pametnih telefonov škoduje zdravju, ovira izobraževanje otrok in mladih ter ima hude posledice tudi za našo družbo. Kriticno razclenjuje tako imenovano 'digitalizacijo', ki ima, tako kakor vsak pojav, tudi slabe po­sledice, zlasti za naše otroke in mladostnike. Kevin Horsley Neomejen spomin Kako uporabljati višjestopenjske prijeme, da bi se ucili hitreje, si zapomnili vec in bili ucinkovitejši Ljubljana:V. B. Z.,2021 133strani,cena:21,90€ Hitrejše ucenje in ucinkovitejše delovanje uma sta nam lahko v veliko pomoc pri vsakda­njem življenju, strokovnem delu, pa tudi v prostem casu. Knjiga nam pomaga, da s pomocjo dolocenih metod po­stanemo mojster pomnjenja. Ugotovimo lahko, kako je mogoce vaditi sposobnost pomnjenja, krepiti miselne ve-šcine in ohranjati bister in pozoren um. Erich Neumann Otrok Struktura in dinamika nastajajoce osebnosti Ljubljana:HermesIpal,2021 270strani,cena:35,00€ Knjiga je nedvomno vrhunec Ne-umannovega jungovskega psiho­analiticnega opusa in nas 'tekoce' ter poglobljeno popelje skozi faze razvoja. Od primarnega odnosa med otrokom in materjo nas vodi vse do vznika in razvoja osi med egom in sebstvom. V ospredju je otrokov odnos do lastnega telesa, do sebstva, do drugega in do tega, kako 'biti' v svetu. Neumann nam pokaže, da otrokov razvoj predstavlja premik od matriarhata k patriarhatu. Carl Gustav Jung Razvoj osebnosti Ljubljana:Beletrina,2021 176strani,cena:24€ Jung je pri otrokovem razvoju po­udarjal pomen psihologije staršev in uciteljev ter ugotovil, da je ne­zadovoljiv psihološki odnos med staršema lahko pomemben vzrok motenj v otroštvu, po drugi stra­ni pa je lahko podlaga za proces zorenja in rasti, zlasti pri nadarjenih otrocih. Trdil je, da ucinkovito izobraževanje otrok potrebuje ucitelje, ki ne znajo le uciti, temvec so zmožni spodbujati svoj osebnostni razvoj. Posveca se otrokovemu razvoju in individualizaci­ji ter to oriše preko primera iz življenja deklice Anne in njenih staršev. V spodbudni zadnji razpravi kot psihološki odnos analizira zakonsko zvezo, ki je lahko ovira ali pa po­moc pri posameznikovi samorealizaciji. Dušica Kunaver Ema Mlakar Debenec William Glasser in Carleen Glasser Slovenska dežela v ljudski pripovedi Lili – to sem jaz Najti se in ostati skupaj Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021 Ljubljana: Chiara, 2021 Razrešitev skrivnosti zakona 184 strani, cena: 24,99 € 92 strani, cena: 21 € Ljubljana: Chiara, 2021 180 strani, cena: 19 € Aleksandra Jelušic Pika Marko Pavliha Kiki in gospa Štrudlmajer Onkraj materialisticnega Niko Grafenauer Mini roman za pogumne deklice in radovedne fante prepricanja Duhovna dramila Mahajana In druge pravljice o Majhnici Ljubljana: Chiara, 2021 106 strani, cena: 21 € Ljubljana: Lexpera, GV Založba, 2021 180 strani, cena: 25 € Ljubljana: Beletrina, 2019 166 strani, cena: 21 € Marjeta Zorec Slovenske šege in navade skozi leto Ljubljana: Mladinskaknjiga,2021 214strani,cena:24,99€ Najlepše in najboljše iz našega ljudskega izrocila. Kaj so delali naši predniki v posameznih mesecih, katere šege in vraže sloven-skih pokrajin so se ohranile do danes, katera jed se pripravlja v posameznem letnem casu – knjiga prinaša veliko zanimi­vosti, pregovorov in rekov. Edith Eger Izbira Preserje:Aktivnimediji,2021 400strani,cena:26,90€ Avtorico so kot najstnico odpeljali v Auschwitz, kjer je kljub muce­nju, lakoti in stalni grožnji smrti ohranjala svojo duševno in du­hovno svobodo. Grozote, ki jih je doživela, je niso zlomile. Naspro­tno: opogumile so jo in jo utrdile. Njena modrost izvira iz bolecih življenjskih dogodkov, ki so jo globoko zaznamovali. Trpljenja ne moremo izbrisati, ne moremo spremeniti tega, kar se je zgodilo. Lahko pa se odlocimo, da bomo poiskali dar, ki je skrit v našem življe­nju. Lahko se naucimo ceniti svojo rano. Doktorica Eger v knjigi prepleta pricevanja o spremembah, ki so jih doživeli njeni pacienti, z lastno zgodbo o prežive­tju v Auschwitzu, ki je navdihujoca in dramaticna. Tomaž Ivešic Misliti narod v dolgih šestdesetih Ljubljana: InštitutNoverevije,2020 404strani,cena:33€ Monografija zajema mnenja slo­venskih intelektualcev o sloven-skem narodu ter njegovi preteklosti in prihodnosti. Pred­stavlja dragocen prispevek k razumevanju nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji in zacetka slovenskega nacionalnega preporoda pod socializmom. V spremni študiji dr. Ivešic analizira vecino zbranih objav slovenskih intelektualcev o tem, kaj narod sploh je in kako ga razumeti v dolgih šest­desetih, ko slovenski intelektualci po opustitvi ideje o ju­goslovanski socialisticni naciji pricnejo pogosteje pisati o slovenskem jeziku, kulturi ter zgodovini. William Glasser Teorija nadzora Ljubljana:Chiara,2021 314strani,cena:27,90€ Knjiga se ukvarja z vedenji, ki jih izbiramo, ko si prizadevamo nad­zirati svoje življenje. Avtor uci, kako izbrati ucinkovita vedenja, saj so tista vedenja, ki si jih izbe­remo, kadar poskušamo zadovo­ljiti mocne in nepopustljive potrebe znotraj nas samih, vse prepogosto boleca in neucinkovita. Zapleteni vzroki clove­ških stisk in še bolj zapleteno reševanje le-teh so prikazani v zanimivem, vsakomur razumljivem jeziku. Iz življenja DKPS Slomškova priznanja 2021 V soboto, 25. 9. 2021, bo na Ponikvi tra­dicionalno srecanje uciteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam bomo Slomško­va priznanja podelili ge. Mariji Pisk, s. Emi Alic in ge. Eriki Ašic. Naziv castna clanica DKPS bo prejela prof. ddr. Barica Marentic Požarnik. Povzemamo uteme­ljitve priznanj, prejemnicam iskreno cesti­ tamo in se zahvaljujemo za njihovo delo. Prof. ddr. Barica Marentic Požarnik se je rodila leta 1940 v Ljubljani. Na klasicni gi­mnaziji je maturirala 1958, leta 1962 je di­plomirala iz psihologije in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi je na obeh podrocjih doktorirala, iz psihologije v Ljubljani leta 1971, iz pe­dagoških znanosti na Univerzi v Zagrebu leta 1994. Svoje znanje je nenehno izpopolnjevala s študijem v tujini, med drugim kot Fulbri­ghtova štipendistka v ZDA (mednarodni program za razvoj uciteljev – 1966/67), na Pedagoškem inštitutu v Oslu (1965) in kot štipendistka DAAD-a v Nemciji (1974) ter v sodelovanju s številnimi raziskovalci po vsem svetu. Najprej se je zaposlila na raziskovalnem oddelku Zavoda RS za šolstvo (1962–1965), nato je odšla na Pedagoški inštitut Univerze v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je zaposlila leta 1971 in vse do upokojitve leta 2005 študente pedagogike in andrago­gike poucevala predmeta Pedagoška psiho­logija in Izkustveno ucenje. Od leta 1971 do leta 1998 je bodoce ucitelje s Filozofske fakultete in študente pedagoških smeri drugih fakultet poucevala tudi predmet Psihologija za študente. Pri teh predmetih je razvijala sodobnim spoznanjem in potrebam prilagojen program, študente aktivno vkljucevala v delo, pripravljala ucna gradiva in med drugim leta 2000 napisala sodoben ucbenik Psihologija ucenja in pou­ka, ki je doživel številne ponatise in bil leta 2018 prenovljen. Leta 2019 je v soavtorstvu napisala tudi ucbenik Izkustveno ucenje.Že leta 1971 je bila izvoljena v docentko, leta 1977 v izredno profesorico in leta 1989 v redno profesorico za pedagoško psihologijo. V letih od 1981 do 1983 je bila prodekanka Filozofske fakultete za študijske zadeve, od leta 1986 do 1988 pa predstoj­nica Oddelka za pedagogiko. Leta 1978 je bila pobudnica ustanovitve Centra za pe­dagoško izobraževanje Filozofske fakultete, saj se je zavedala, kako pomembno je, da ima institucija, ki pripravlja študente tudi na pedagoški poklic, strokovno službo za razvijanje tega dela izobraževanja in vseh tistih dejavnosti, ki pripomorejo h kakovo­stnejšemu oblikovanju uciteljev. V letih od 1978 do 1985 ter od 1996 do 2005 je bila tudi predstojnica tega centra. Posebej je pomemben njen prispevek k razvoju visokošolske didaktike in kakovo­stnega visokošolskega izobraževanja. Eno izmed njenih zgodnjih del je Prispevek k visokošolski didaktiki iz leta 1978, ki je pio­nirsko tudi v evropskem merilu. Že od leta 1975 vodi seminarje, delavnice in poletne šole iz visokošolske didaktike, na katerih redno sodelujejo tudi mednarodno uve­ljavljeni strokovnjaki. Na temelju njenega dolgoletnega prizadevanja je bilo leta 1996 ustanovljeno Slovensko društvo za visoko­šolsko didaktiko, katerega predsednica je bila 10 let. Pomemben je njen poudarek, da mora raz­iskovanje prispevati k razvoju in kakovosti vzgoje in izobraževanja ter da je v procesu raziskovanja vzgoje in izobraževanja vedno treba dati glas tudi ucencem in uciteljem. Slednje je treba spodbuditi, da postanejo razmišljujoci praktiki in raziskovalci lastne prakse. V raziskovanju je skušala uveljaviti tudi kvalitativni pristop in akcijsko razisko­vanje. Poudariti je treba tudi njeno aktivno prizadevanje na podrocju okoljske proble­matike in vzgoje za vrednote – za sodelova­nje in sožitje, za odgovoren odnos ter skrb za soljudi in okolje, za trajnostni razvoj. Njeno profesionalno delovanje sega na vec podrocij: od zagotavljanja kakovostnega ucenja in poucevanja ter ocenjevanja zna­nja, izobraževanja uciteljev, razvoja visoko­šolske didaktike, uveljavljanja sodobnejših pristopov v raziskovanju do okoljske vzgoje in vzgoje za vrednote. Prizadevala si je za uveljavljanje kakovostnega ucenja in pou-cevanja, ki slonita na spoznanjih sodobnih kognitivno-konstruktivisticnih teorij in vkljucujeta aktivnejšo vlogo ucenca, oseb-no pomembno ucenje, izkustveno ucenje, razvijanje ucnih strategij, samouravnava­nje ucenja in usvajanje kakovostnega zna­nja. Kakovost izobraževanja je neposre­dno povezana tudi z ocenjevanjem znanja. Ukvarjala se je s spremljanjem trajnosti gimnazijskega znanja ter vplivom (zuna­njega) preverjanja in ocenjevanja znanja na kakovost pouka v gimnaziji. Posebej velja omeniti že leta 1987 objavljeno in še danes aktualno publikacijo Nova pota v iz­obraževanju uciteljev. Ves cas je zasledovala sodobne teorije in izkušnje izobraževanja uciteljev – tako na dodiplomski ravni kot v casu pripravništva in prvih letih pouceva­nja ter v procesu stalnega strokovnega izpo­polnjevanja. Raziskovala je pomen povezo­vanja teorije in prakticnega usposabljanja v izobraževanju uciteljev. Kriticno je opozar­jala na zasnovo pripravništva in strokovne­ga izpita uciteljev. V tem kontekstu je v naš prostor prinašala prva spoznanja o strokov­nem razvoju uciteljev, skrb za ta razvoj pa je stalnica v vsem njenem profesionalnem delovanju. Barica Marentic Požarnik je tudi po upo­kojitvi leta 2005 ostala vpeta v raziskovanje in pedagoško delovanje. Z Zavodom RS za šolstvo je sodelovala v projektu bralne pi-smenosti v vrtcu in šoli ter v projektu for-mativnega spremljanja. Njen bibliografski opus je izjemno bogat. V Cobissu v letih od 1962 do 2021 najdemo 715 enot, katerih naslovi dokazujejo razno­likost podrocij, na katera sega njeno teore-ticno, raziskovalno in prakticno delovanje. Med drugim je objavila 158 znanstvenih in strokovnih clankov (nekaj tudi za revijo Vzgoja), sodelovala (samostojno ali v so-avtorstvu) pri 25 poglavjih v znanstvenih monografijah in pri desetih znanstvenih monografijah ter 11 ucbenikih, objavila je številne strokovne clanke. Bila je mentorica pri 15 doktorskih disertacijah, 33 magistr­skih, treh specialisticnih in 163 diplomskih delih, ki jih zelo pogosto oznacuje interdi­sciplinarnost. Njena zadnja knjiga z naslo­vom Moje življenje, moje ucenje je izšla leta 2020, ob njeni 80-letnici. V njej predstavi svojo poklicno pot kot vir lastnega spozna­vanja ter spodbujanja osebnega in poklic­nega razvoja. Barica Marentic Požarnik je v svojem peda­goškem in raziskovalnem delu obravnavala teme in vrednote, za katere si prizadeva naše društvo. Prepricana je, da mora biti proces pouka in ucenja zasnovan cim bolj celostno in mora poleg razumske (spoznavne) zajeti tudi custveno, socialno, telesno in duhov-no razsežnost. Pomemben predpogoj za tako delovanje, kot pravi, je vzpostavljanje dobrih medosebnih odnosov, ki jih ozna-cujejo medsebojno spoštovanje in zaupanje ter zmožnost empatije. Pomembna naloga pouka je prispevanje k moralnemu zorenju mladih, k ustvarjanju vrednot, usmerjenih v obcecloveške vrednote, ki ne veljajo le za doloceno skupino ljudi ali ki enostransko poudarjajo npr. etiko pravic na racun etike odgovornosti. Poudarja, da na kakovost uciteljevega dela vpliva »ne dolžina izobraževanja s kopi-co predmetov, literature in izpitov, ampak predvsem kakovost izobraževanja. Po-membno je, da študent v cim vecji meri na lastni koži doživlja dobro izobraževanje z raznolikimi metodami in kakovostnim prakticnim usposabljanjem, da je med študijem in pripravništvom deležen kako­vostnega mentoriranja in pozneje na šoli, kjer deluje, pristnih sodelovalnih odnosov s kolegi, medsebojne pomoci, izmenjave izkušenj. Ne smemo podcenjevati vloge ho-spitacij in refleksije ob njih.« Po svojem pojmovanju ucenja se nedvomno razlikuje od drugih slovenskih pedagogov. Razume in predstavlja ga kot spreminjanje pogledov in s tem tudi spreminjanje sebe. Trdi, da nas raziskave o ucenju pripeljejo do naslednjih spoznanj: pri ucenju niso po­membne le vsebine, temvec tudi sam pro-ces; ucenje ni le spoznavni, temvec tudi cu-stveno obarvan socialni proces; ucenje ni le sprejemanje že pripravljenega znanja, tem­vec tudi postavljanje in preverjanje domnev, vkljucevanje domišljije, postavljanje vizij; ni le sprejemanje objektivnega znanja od dru­gih, temvec tudi samostojna, aktivna (re) konstrukcija idej, (po)ustvarjanje lastnega znanja; zajema tudi sistemsko in intuitivno mišljenje, tudi z interdisciplinarnim pove­zovanjem. Ucitelj usposablja ucenca, da po­stopno prevzame odgovornost za svoje uce­nje, da se osamosvoji; ucitelj navaja ucenca na metaucenje – razmišljanje, analizo, nad­ziranje lastnega procesa ucenja. Nagrajenka je za svoje delo dobila številna priznanja. Leta 1990 je prejela nagrado Sta-neta Žagarja, najvišjo nagrado v Sloveniji na podrocju vzgoje in izobraževanja, leta 1999 je prejela veliko nagrado Filozofske fakultete, leta 2001 priznanje Sova za delo na podrocju visokošolske didaktike, leta 2006 je bila imenovana za zaslužno profe­sorico Univerze v Ljubljani. Sodelovala je tudi v številnih mednarodnih projektih. V slovenski prostor je vnesla številne izvirne in plodne zamisli, koncepte, pristope in spremembe, katerih skupni imenovalec in rezultat sta kakovostnejša in bolj humana vzgoja in izobraževanje. Barica Marentic Požarnik je s svojim delom oblikovala pomembna spoznanja o kako­vostnejšem vzgojno-izobraževalnem delu, uvajala je novosti in spreminjala poglede na kakovost ucenja in poucevanja, vlogo ucen-ca in ucitelja. S svojim pedagoškim in men-torskim delom je pomembno sooblikovala številne ucitelje in druge pedagoške delavce na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja ter pustila neizbrisen pecat na podrocju priza­devanj za kakovost izobraževanja uciteljev ter vzgojno-izobraževalnega dela v Slove­niji. Marija Pisk se je rodila leta 1954 na Jese­nicah. Izhaja iz trdne kršcanske družine. Osnovno šolo je koncala v Bohinjski Bi-strici in nadaljevala šolanje na pedagoški gimnaziji v Tolminu. Leta 1975 je koncala Pedagoško akademijo v Ljubljani (oddelek v Kopru) in postala uciteljica razrednega po­uka. Kot praktikantka je prišla na Osnovno šolo Franceta Bevka v Tolminu in na njej ostala vse do upokojitve leta 2010. Zaposle­na je bila kot uciteljica na razredni stopnji, delala je v skupini predšolskih otrok v pri­pravljalnici na šolo, v podaljšanem bivanju, od vpeljave devetletne osnovne šole pa v prvi triadi; bila je tudi mentorica nekaterih krožkov. V kolektivu je delala s skupino kolegic, s katerimi so si bile blizu po razmišljanju in usmerjenosti. Njihov cilj je bil razvijanje in uveljavljanje modelov dobre vzgojne prakse. Eticni kodeks jim je bil vodilo pri delu z ucenci. Rada pove, da je bila v dobri družbi in da ji je Bog na pot poslal sode­lavke, na katere je ponosna in jih ima zelo rada. Njeno pedagoško delo je bilo vedno usmerjeno v skupino in posameznika v njej. Z razumljivimi in življenjskimi razlagami ter navajanjem na sprotno delo, korektnim sodelovanjem s starši, spodbujanjem ucen­cev k natancnosti in delavnosti je vsakemu omogocala rast na vseh podrocjih. Po štiriindvajsetih letih delovne dobe je ob delu nadaljevala študij na koprskem oddel­ku Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in leta 2002 postala profesorica razrednega pouka. V casu poucevanja je pridobila na­ziv mentorica in svetovalka, leta 2008 pa naziv svetnica. Njena kolegica pove: »Spomnim se, da se je ob prihodu pocutila precej negotovo, a pravi, da smo jo ucitelji na razredni stopnji sprejeli tako, da je že od prvega dne imela dober obcutek. Spoznala sem, kakšen pri­vilegij je delati z njo. Pri delu je odgovorna, odkrita, poštena, zanesljiva, sposobna, ino­vativna, vsakemu je pripravljena pomagati, svetovati. Zato smo jo v kolektivu cenili. Ni-koli ni slabe volje. V timu uciteljic tretjega razreda smo na šoli prve zacele z nivojskimpoukom in ob pomoci in podpori ZRSŠ, OE Nova Gorica izdale delovno gradivo za fleksibilno ucno diferenciacijo pri utrjeva­nju matematike v 3. in 4. razredu.«Sodelovala je tudi z ZRSŠ. Crnogorskim pe­dagoškim delavcem je prenašala slovenske izkušnje o delu v devetletni osnovni šoli.Opravljala je delo svetovalke na ZRSŠ, OE Nova Gorica in izvajala naloge v okviru programa mentorske šole (študijska sreca­nja). V timu pedagoških delavcev prvega triletja si je prizadevala za strokovno in od­govorno delo z otroki. Ves cas je zagovar­jala premišljen in otroku primeren prehod v osnovno izobraževanje. Na prvo mesto je postavljala didakticno igro in izkušenjsko ucenje kot dva osnovna pedagoška pristo-pa pri poucevanju v prvem triletju. Njena usmeritev je bila, da je vsak otrok sprejet in upoštevan kot posameznik, ne glede na to, od kod izhaja. Svoje izkušnje je delila tudi v skupini soav­torjev ucbeniškega gradiva za devetletko, in sicer za podrocje matematike v 4. in 5. razredu in ucbeniškega didakticnega kom­pleta Naša ulica za 1., 2. in 3. razred. Sodelovala je v razvojni skupini IKT ter pridobila naziv in licenco multiplikator za podrocje IKT na razredni stopnji. V okviru projekta e-šolstva je izvajala seminarje in svetovanja, vezana na razvijanje e-kompe­tenc uciteljev in drugih strokovnih delavcev na razredni stopnji. Vedno se je navduše­vala nad novostmi in vsebinami, ki so bile gonilo pri razvoju pedagoškega dela. Leta 2019 se ji je ponudila priložnost za delo s študenti na Pedagoški fakulteti v Ko­pru. Kot asistentka in predavateljica je nav­duševala bodoce pedagoge za ucinkovito in starostni stopnji primerno poucevanje pri predmetih Zgodnje ucenje matematike, Di-daktika matematike, pri predmetu Vodenje razreda in razredništvo ter Didaktiki druž­boslovja za študente predšolske vzgoje in razrednega pouka. Svoje izkušnje je v prispevkih delila z bral­ci revije Vzgoja in Razredni pouk ter lastna e-ucna gradiva objavila tudi na spletni stra­ni www.uciteljska.net. S prispevki iz prakse je sodelovala na razlicnih konferencah.Še vedno je aktivna in ne odrece pomoci ucencem, ki imajo ucne težave in katerih starši se obrnejo nanjo. Pri OS DKPS v Tolminu pomaga pri organizacijskih in lo­gisticnih nalogah. Vsako delo in zadolžitev sprejema odgovorno in zanesljivo izpelje. Je tudi clanica Bratovšcine ŽRV (živega ro­žnega venca) v Tolminu in molilne skupine DKPS Povezani v molitvi. S. Ema Alic se je kot tretja od štirih hcera leta 1990 rodila ocetu Igorju in mami Majdiv župniji Javorje nad Škofjo Loko. V krogu družine, v kateri je odrašcala, je prejela do-bro versko vzgojo. Je vesele narave in se je poleg šolskih in domacih obveznosti rada vkljucevala v razlicne dejavnosti: bila je gasilka, prostovoljka, animatorka. Kot ani­matorka je sodelovala pri nekaj oratorijih, nato pa postala njihova voditeljica. Dejav­na je bila v domaci župniji: pomagala je pri oblikovanju in vodenju birmanskih skupin in bila clanica župnijskega pastoralnega sveta. Po zakljucku klasicne gimnazije vŠkofji Loki se je vpisala na Teološko fakulte-to v Ljubljani. V tem casu je tudi prepoznala Gospodov klic in se odlocila za pot redov­nega življenja. V skupnosti šolskih sester je po noviciatu leta 2012 izrekla prve zaoblju­be, leta 2018 pa v obcestvu domace župnije vecne zaobljube. Po noviciatu in prvih za­obljubah je svojo redovno pot nadaljevalav skupnosti v Repnjah. Že med študijem teologije se je vkljucila v pastoralno delo,od leta 2015 je katehetinja v župniji Šturje v Ajdovšcini ter nekaterih sosednjih župni­jah. To poslanstvo živi z veseljem in preda­nostjo, s cutom za otroke, mlade in njihove družine. Je tudi clanica Urada za mlade pri SŠK. Poleg tega je velikodušno razpoložljiva tudi za potrebe v provinci – veliko prispe­va v skupini za medije, v pastoralni skupini in skupini za pastoralo poklicanosti. Rada poje, in kadar je priložnost, z veseljem vza-me v roke kitaro ter navdušeno k petju po­vabi vse, ki so okrog nje. V casu epidemije je še posebej vidno njeno delo na podrocju digitalizacije katehetskih vsebin. Z rednim vsakotedenskim snema­njem videokatehez je mnogim otrokom po vsej Sloveniji omogocila, da so s svojo družino od doma spremljali videokateheze, povezane z redno katehetsko snovjo med cerkvenim letom. Na sprošcen, ustvarjalen in iznajdljiv nacin je s pomocjo dejavne uporabe družbenih omrežij prispevala k oznanjevanju v digitalnem svetu ter s tem otroke in mlade spodbujala k iskanju vre­dnega, pristnega in dobrega. Iz njenih vi-deokatehez veje njena iskrena želja uresni-cevati Slomškovo misel: »Kdor hoce druge vneti, mora sam goreti.« Erika Ašic, roj. 1978 v Postojni, je po kon-cani gimnaziji v Postojni zakljucila študij socialnega dela v Ljubljani. Z Društvom katoliških pedagogov Slovenije je najprej so-delovala kot prostovoljka, potem pa se je v društvu tudi zaposlila. Na pobudo duhov­nega asistenta p. dr. Silva Šinkovca je leta 2000 pripravila in odlicno izpeljala prija­vo društva na razpis za prostovoljno delo. Sredstva iz razpisa so omogocila, da je za­živel projekt Clovek za druge. Ta projekt in prostovoljstvo je v celoti uspešno in samo­stojno vodila do leta 2004. Projekt je bil do lanskega ‹epidemicnega› leta ena od temelj­nih in prepoznavnih dejavnosti društva. Erika Ašic od leta 2000 kot tajnica in stro­kovna sodelavka odgovornega urednika revije Vzgoja sodeluje pri izdajanju revije Vzgoja. Revijo spremlja od idejnih zasnov, oblikovanja, stika z avtorji do njenega izida.Po dogovoru z urednikom p. dr. Šinkovcem pripravlja gradivo za uredniški odbor in skrbi za koordinacijo v Svetu revije. Pri re-viji opravlja številne naloge: zbira in pripra­vlja clanke in intervjuje z osebnostmi, ki jih predstavljamo. Za revijo skrbi po vsebinski, tehnicni in financni plati. Išce nacine za zni­ževanje stroškov pri izdajanju revije in skrbi za sponzorska in donatorska sredstva za fi­nanciranje revije in društva. Vodi evidenco narocnikov ter evidenco clanstva. Skrbi za promocijo revije, oblikuje promocijsko gra­divo in opravlja vrsto drugih dejavnosti, ki prispevajo k temu, da je Vzgoja prepoznav­na med laicno in strokovno javnostjo. Spremlja razpise in prijavlja seminarje na Ministrstvoza šolstvo in šport. Tako društvo dosega umestitev seminarjev v Katalog stal­ nega strokovnega spopolnjevanja pedagoških delavcev (KATIS). Skrbi tudi za promocijo seminarjev, za pripravo zgibank in drugega promocijskega gradiva. Skrbi, da je promo-cijsko gradivo društva neposredno dosto­pno pedagoškim delavcem in da so semi-narji objavljeni na spletni strani društva. V zadnjih dveh letih je skrbna urednica zbornikov mednarodnih konferenc Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Spre­mlja koordinacijo prijav in skrbi za recen­zije prispevkov ter za njihovo vsebinsko in oblikovno urejenost. Oblikuje zbornik konference in nacrtuje njegov izid, širjenje in objavljanje. Za letošnjo konferenco, ki bo v novembru 2021, je prevzela vodenje pri­prav in koordinacijo celotne organizacije, ki je zaradi široko zastavljene mednarodne udeležbe sodelujocih še posebej zahtevna. Na sestankih organizacijskega odbora se zavzema za uresnicevanje vseh dogovorov, posreduje pobude posameznih clanov od­bora ostalim ter tako ustvarja lepo in prija­zno sodelovanje v skupini. Erika Ašic je od zadnjih kadrovskih menjav desna roka predsednice DKPS, saj pozna vse procese, ki so potrebni za nemoteno strokovno delo društva. V veliko pomoc je tudi novim sodelavcem pri spoznavanju in opravljanju dela. Odlicno pozna operativ­ne dejavnosti, ki so pomembne za prepo­znavnost in strokovnost ter ugled društva v laicni in strokovni javnosti. Delo opravlja natancno, vestno in zanesljivo, odgovorno, samoiniciativno in z iskrenim spoštova­njem do vseh sodelujocih. Je razumevajoca in cuteca oseba, kar se kaže v neposrednem stiku s posamezniki in s skupino. Vedno je pripravljena sodelovati, pomagati, se po­govoriti in iskati rešitve pri razlicnih stro­kovnih in drugih izzivih. Pripravljena se je uciti in svoje strokovno znanje dopolnjevati z znanji in vešcinami s podrocja pedagoške stroke. Kombinacija znanj in vešcin s po­drocja socialnega dela in pedagoškega po­drocja je odlicna sinergija za potrebe dela v DKPS. S svojim kakovostnim in temeljitim delom prispeva, da je društvo strokovno uveljavljeno v slovenskem prostoru. Sode­luje tudi pri medijskih odzivih društva na aktualno problematiko v družbi in je avto­rica odmevne kolumne v podporo aktual­nemu ministru za delo in socialne zadeve J. C. Kralju. Vsem, ki delamo v razlicnih sku­pinah in organih društva, Erika Ašic nudi pomoc in idejno podporo. Poleg svojega dela in predanosti društvu je žena in mama trem odrašcajocim mla­dostnikom ter skrbna varuhinja domacega ognjišca. V društvu med clani uživa iskreno spošto­vanje. Menimo, da je Slomškovo priznanje prava nagrada za njeno sicer službeno, a požrtvovalno delo v DKPS. S svojim delom in odnosom prispeva k strokovnemu ra­zvoju in uveljavljanju društva. Pocitniško varstvo Srcna dežela V juliju smo v DKPS izvedli tri tedne po-citniškega programa Srcna dežela za otroke od 1. do 5. razreda. Skupaj z animatorji smo oblikovali pester program, katerega rdeca nit je bila skrb za okolje. Program smo vsako jutro zaceli z lutkovno uprizoritvijo delcka zgodbe Po-vodni mož in Makov škrat, ki nas je spod­budila k pogovoru o razlicnih podrocjih spoznavanja narave in nacinih, kako lahko poskrbimo zanjo. Z otroki smo obiskali Bo­tanicni vrt in Ljubljanski grad ter se potepali po Emoni v okviru Mestnega muzeja. Obi-skali so nas cirkusanti iz Cirkokroga, ki so nas naucili nekaterih cirkuških spretnosti, g. Tilen Mlakar in njegov kuža pa sta nas naucila ustreznega obnašanja do psov. Izde­lali smo vetrnice, padala, maketo, glasbene inštrumente, lutke živali iz recikliranih ma-terialov in sadili rastline … Vkljucili smo tudi veliko športa, petja, plesa, bansov in spletli nove prijateljske vezi. Petra Suhoveršnik Nacrtovalni dan DKPS V soboto, 21. 8. 2021, smo se v pastoral-nem domu župnije Preska zbrali nekateri predstavniki obmocnih skupnosti, organov društva in zaposleni, da bi nacrtovali delo DKPS. Najprej smo pri sv. maši, ki jo je ob somaševanju duhovnega asistenta p. Silva Šinkovca daroval ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar, nas in svoje delo pri­porocili Gospodu. Kasneje smo v škofovih odgovorih na zastavljena vprašanja odkri­vali pogled Cerkve na DKPS in druge laic­ne organizacije oz. gibanja, ki so del Cerkve, vlogo in poslanstvo katoliškega ucitelja v slovenskem prostoru, na epidemijo in spo­znanja ob njej. Ustavili smo se ob papeževi spodbudi k svetovnemu vzgojnemu zave- OS Ljubljana • V šolskem letu 2021/22 bo vsak 3. cetr­tek v mesecu ob 18.30 sv. maša za potre-be vzgoje pri Sv. Jakobu v Ljubljani. • Vsako1.sobotovmesecuboob16.00sv. maša za domovino v ljubljanski stolnici. Za domovino bomo molili na grobu Alojzija Šuštarja. • Srecanje clanov OS Ljubljana na letni in volilni skupšcini bo 21. oktobra 2021. Vse clane vabimo na posvet Kaj verni ucitelji lahko naredimo za vzgojo v šolah. Vec informacij bo objavljenih na društveni spletni strani: www.dkps.si. Seminarji DKPS 2021/2022 * Seminarji, oznaceni z zvezdico, so uvršceni v katalog Katis 2021/2022. Nevrotaktilna integracija – obnovitveni seminar Izvedba: 4 ure, 26. 10. 2021 Izvaja: Marjeta Krejci Hrastar Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih* Izvedba: 8 ur, 6. 11. 2021 Izvajata: Marjeta Krejci Hrastar, Tatjana Jakovljevic zništvu, ki mu z letošnjo pripravo Tedna vzgoje skuša slediti tudi DKPS. Po kosilu in ogledu Rahelinega vrtca – hiše otrok Mon­tessori smo v nacrtovalnem delu pregledali posamezne obmocne skupnosti in živost njihovega delovanja ter iskali poti prenove in poživitve. Udeleženci smo ves dan aktiv-no sodelovali in tako soustvarjali duhovno, družabno in delovno razpoloženje ter obli­kovali konkretne dogovore. Branka Jeretina Magister Duhovne vaje za najmlajše Mama je srecna, ce otroci hodijo prav, babi pa tudi, ce je tako z vnuki. »Ne veš, Ucinkovito govorno nastopanje* Izvedba: 8 ur, 13. 11. 2021 Izvaja: mag. Hedvika Dermol Hvala Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto* 3. mednarodna konferenca Vzgoja za ljube-zen do domovine in države Izvedba: 8 ur, 20. 11. 2021 Predavatelji: Alojz Kovšca, dr. Helena Ja­klitsch, mag. Mojca Škrinjar, dr. Stjepan Šterc, Marcos Fink, dr. Aleš Štrancar ter ucitelji, ki bodo predstavili svoje strokov­ne prispevke Ravnanje strokovnih delavcev kriznih situacijah (NOVO)* Izvedba: 8 ur, 11. 12. 2021 Izvaja: Julija Pelc Osebni dnevnik* Izvedba: 32 ur, Ljubljana: 1. del: 14.–16. 1. 2022 2. del: 4.–6. 2. 2022 Izvaja: dr. Silvo Šinkovec Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci* Izvedba: 8 ur, 29. 1. 2022 Izvaja: Julija Pelc kako lepo je bilo v Sticni,« srecna razlaga moja vnukinja. Oci se ji iskrijo od vsega lepega. Otroci so bili gostje v stiškem sa­mostanu. Molili so s cistercijani, z vlakom poromali na Zaplaz, posadili redkvice, iz­delali licne škatlice, peli, bili vsak dan pri sveti maši. Carlo Acutis jih je navduševal za svetost. Obljubili so, da bodo šli pogo-sto k sveti maši, k sveti spovedi in molili rožni venec. Smel projekt, izvedljiv ob podpori staršev. Hvala sestri Rebeki Kenda, voditeljici pro-gramov za mlade v Kanjem Dolu in castni clanici DKPS za njeno ljubezen do mladih, za njeno poslanstvo predajanja znanja in vere na mlajše rodove. Hvala tudi cisterci­janskemu samostanu v Sticni za gostoljubje. Magda Jarc Napovedni koledar Ucitelji, ucenci, starši – ustvarjanje sodelujocega odnosa* Izvedba: 8 ur, 12. 2. 2022 Izvajata: Dragica Motik, Irma Veljic Vpliv nosecnosti, poroda in prvih treh let življenja na otrokov kasnejši razvoj* Izvedba: 8 ur, 19. 2. 2022 Izvaja: Marjeta Krejci Hrastar Strokovnost in srcnost soustvarjata šolsko kulturo* Izvedba: 8 ur, 5. 3. 2022 Izvajata: Dragica Motik, Irma Veljic Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih uveljavljate pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Seminarje izvajamo tudi za uciteljske zbore in zakljucene skupine. Podrobnejši podatki so objavljeni na naši spletni strani. Informacije in prijave: Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43 83 983 dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si Ljudske univerze v kontekstu skupnostnega izobraževanja Magistrsko delo UniverzavLjubljani,Filozofska fakulteta,Oddelekzapedagogiko inandragogiko,2021 Summary In the Editorial, the editor Silvo Šinkovec reflects on the danger we are faced with and which is spre­ading because of people who no longer have a he­althy mind and are disoriented. The Focus Theme of the 91st issue of the Vzgoja ma­gazine is Expressing Emotions. In the introductoryarticle, Majda Šavko writes about the development of emotional intelligence. Its development requires: (self-)awareness, discovering the causes of emotio­nal states and responses, and managing emotions. Klara Ramovš deals with communicating emotions and presents the importance of showing them to our loved ones and helping others to express their emotions more easily. Simona Smuk writes about the expression of emotions in sign language, her experience of interpretation and the challenges of how to convey emotions through sign language. Rok Blatnik presents the obstacles and blessings in communication between a deaf mother and a hearing son. He focuses on his experience and his views on it. Rosana Blatnik, a deaf mother, shares with us a speech she wrote for her son's wedding. In it, she expresses her problems because of her de­afness, and her gratitude for his son’s help in over­coming these problems. Andrej Perko presents a therapist's view of the life story of a boy with deaf parents and the fact that deprivation can be an ob­stacle or an opportunity for growth. Mateja Pišljar Mehle writes about the language of the deaf, about the development of hearing and speech, and about sign language, which is the mother tongue for chil­dren of deaf parents, meaning that they have been exposed to bilingualism since birth. David Kraner draws attention to the neglect of young people’s emotional intelligence and students ’emotional di­stress caused by increased exposure to the digital V magistrskem delu Ljudske univerze v kontekstu skupnostnega izobraževanja smo ugotavljali, ali in kako ljudske univerze kot izvajalci izobraževanja odraslih v lokalnih okoljih zasledujejo prakso skupnostnega izobraževanja. Skupnostno izobraževanje smo pojmovali kot izobraževanje, ki ne poteka v formalnih izobraževalnih programih. Osredotocili smo se na ugotavljanje izobraževalnih potreb v lokalnih okoljih posameznih ljudskih univerz ter odgovarjanje nanje, prožnost in prilagodljivost izobraževalnih programov ter odgovarjanje na aktualne družbene potrebe ter izzive, s katerimi se sooca posamezna skupnost. Zasledujoc glavni cilj, smo izvedli polstrukturirane intervjuje z direktorji world. In Our Interview, Silvo Šinkovec talked to Miran Žvanut SJ, Provincial of the Slovenian Province of the Society of Jesus. They talked about his sports and clerical life and work, about the Year of Igna­tius, the impact of the Jesuits in our country, life during the epidemic and much more. In the Teachers section, we publish the second of three parts of Branko Koderman's contribution on Christian Slovene-ness and patriotism in Slovene schools; this time the topic is Culture - Inculturati-on - Patriotism. Pasquale Foresi points out that we need a new mind-set in education that will make teaching a way of life. Teaching must not shape the mind alone, but the whole person. We present the speech by Alenka Prijatelj at the farewell of dr. Mar-ko Kremžar; in it, she expresses her gratitude for his life and work. This is followed by a poem by Marko Kremžar titled Slovenia in the World, which beca­me the anthem of Slovenian emigrants. In the section Educational Plan, Marija Majer wri­tes about the inclusion of civic education into the Natural and Cultural Environment Study and how to prepare children for the role of active citizens. Petra Krulc reflects on the profession of a Slovene language teacher, which, in addition to teaching, enables cultural activities and the cultivation of culture among students, and raises high school stu­dents into cultural citizens. In the Parents section, Tatjana Jakovljevic writes about the time a child spends in front of various sc­reens. Stanka Vogrinec presents a project that pro­motes reading with the help of a reading backpack. Reading is a necessary skill on a daily basis that has a big impact on performance. With the words slovó and slôvo, Lidija Golc writes about her experience ljudskih univerz ter zbrane podatke dodatno obrazložili s pomocjo ugotovitev ekspertnega intervjuja, izvedenega s strokovnjakinjo s podrocja izobraževanja odraslih. Ugotovili smo, da izbrane ljudske univerze na razlicne nacine zasledujejo koncept skupnostnega izobraževanja, pri cemer povezujejo deležnike lokalne skupnosti. Posledica tega so raznoliki neformalni izobraževalni programi, namenjeni razlicnim ciljnim skupinam, v katerih se kažejo nacela opolnomocenosti, rezilientnosti in razvoja skupnosti. Kot so pokazale ugotovitve raziskave, bo skupnostno izobraževanje zelo pomembno tudi v prihodnosti, ko bodo še bolj aktualni izzivi priseljevanja in staranja prebivalstva, medkulturnosti, digitalizacije in trajnostnega razvoja. with different goodbyes and reminds us that not every goodbye is sad and that sometimes we need a goodbye from negativity. In Fields of Education, dr. Milcek Komelj presents the work of the painter Herman Gvardjancic: Po­ems for Nico, which adorns the cover of the maga­zine, and describes the painter's fiery flame of emo­tions. Nika Cuderman writes about stigmatization as an obstacle to successful inclusion. The article includes her interview with a social worker in a kindergarten. Karin Vogric compares public and Montessori kindergartens, the role of teachers and the way a child learns. In the Spiritual Challenge section, Slavko Rebec presents a Special Colleague who stands by the side of all those who educate and writes about the crea­tion of man, which in a way happens every time he stands in front of other people in any educational role. In the Experience section, Ines Ceglar focuses on the number p and learning about the circle in mathematics lessons. She presents options for im­plementing a different lesson. Tina Godina pre­sents learning English from childhood to adole­scence and points out various possibilities that can make learning a foreign language more interesting. In the New Insights section, we get to know Sara Smaic's master's thesis on Adult Education Institu­tes in the context of community education. In the Reading Tip section, we present some good books on education, which will help parents as well as teachers, and some books for children. Written by: Tatjana Fajdiga Translated by: Tanja Volk Vzg o j a, s ep t e m b e r 2021, l et n i k X XIII/3, š t e v i l k a 91 Herman Gvardjancic: Pesmi za Nico (My only Child), 2004 akril na platnu, 211 x 171 cm zasebna last