Milan Vincetič
Divan
Pomurska založba, Murska Sobota 1993
Divan je šesta pesniška knjiga Milana Vincetiča, če pri tem štejemo tudi Kot slutnja radovedno (skupaj z Lainščkom in Pergerjevo) iz leta 1981. Z nekajletnimi presledki so njegove zbirke kontinuirano izhajale in njegov pesniški fluid se je razvijal tako vsebinsko kot formalno iz zbirke v zbirko. V Zanni (1983) so že razvidni sistematski razporedi ciklov pesmi v "zbirki"; njena kompozicija teži k matematični urejenosti, notranja struktura se poglablja. S "poetiko spomina" pod rodovitnim vplivom Gregorja Strniše razvije pesniški svet "davnega petja" tako, da si pomaga s starimi besedami, mitosom, značilnim za prekmursko življenje minulih ljudstev z njihovimi običaji, ki so se odvijali na tem prostoru. Zanna se pretopi v zbirko Arka
(1987),	ki prejšnjo stopnjuje, razvija in kot Strnišev svet govori o sedanjosti skoz pretekle dežele in svetovja človeškega prebivanja (Voda, Atlantida). Sledi Finska
(1988),	ki nadaljuje tradicijo prejšnjih zbirk, vendar jih radikalno ne preseže.
To se zgodi s Tajmirom (1991) in z zadnjo zbirko Divan (1993). Pesemska forma os laja asketska, obogatena z novimi besedami in jesihovskimi toni (Jesihovi Soneti so izšli v letu 1989 in njegovi spretno vgrajeni vplivi so vidni že v Tajmiru. Seveda je zanimiva že zgradba zbirke. Ponovi se številka sedem in s tem formalna sorodnost s Tajmirom. Uvodna pesem, sedem ciklov s po sedmimi pesmimi in sklepna pesem: se v Divanu res naselijo toni, ki jih poznamo že iz Finske? Tudi, vendar je šel ob Sonetih pesniški razvoj naprej. To potrjujejo verzne refleksije in toni ironije, humorja, duhovitosti, tragičnega, sproščene lahkotnosti s hudomušno erotiko, ki je osrednje gonilo pesemske magme v zbirki. Polarnost Eros-Tanatos je z vso zrelostjo intenzivirana ter variirana skoz vseh sedem delov, ki so pretehtano razporejeni od Sanj po ženski noči do Sanj po moški noči (Mana, Pastorale, Romantika, Lirika, Divan, Stvari, Treni). Od prasveta biblične Mane (vse se že prej začne z žensko, njeno skrivnostjo, simboličnim umivanjem: "da si spcrc moško noč / s skrivnega vrtička") se skoz posamezne cikle razvija "kratka zgodovina seksualnosti", v Liriki in Divanu doseže vrh in s Stvarmi in Treni že pojema, pridejo le še sanje po moški noči. Divan se odvija kot dan: Mana (še čas sanj, speči se potikamo v bibličnih pokrajinah, nastaja SVET), Pastorale (se prebujamo: pastirski svet prvinske pohote ob opazovanju živali), Romantika (začetek dneva: "Čez mostiček gre dekle / v prvem rosnem svitu /... / V
literatura	109
vrtno uto gre dekle / z odpeto krinolino"; in začne se svet duhovite erotike: "In ko srajca se spusti / po ritastem telesu / seže zvesti konjenik / po kaljenem meču"), Lirika (Zreli dan, vrh dneva, poldan, tudi sredina zbirke, najmočnejši del knjige, kjer Vincetič odkrito nakaže bližino Jesihovih Sonetov: "Skoz zimo je nagrizel prah / Jcsiha Sonete / zato sem spihal stran po stran / in prekrtačil verze", in "... Pst je rekla saj te znam / na pamet kot Sonete", je "erotikon" najbolj razživet, Vincetičeva pesniška moč doseže tu vrh v lepoti, umirjeni harmoniji globine celo ob nizanju povsem banalnih besed, obdelani ali omenjeni so različni ljubezensko erotični motivi nagnenja), Divan (dan se razvije v drugo polovico - v popoldan s prizori, povezanimi z divanom, med drugim: "Tako se dela brodolom / tako se peni morje / če martinčkava vso noč / pa ni nič narobe" in še "Odhajate ko se dani / na hitro počesane / ko na divanu tišči / ledje ali zglavje"), Stvari (večer z vsemi svojimi opravili, sencami, mislimi, stvarmi, ki so se v dnevu že zgodile: "Vse gre svojo kratko pot / med stvari poskrite / kdo bo zame plačal dolg / če me prebudite") in Treni (utrujenost in trenutki, ki se v takšnem času dneva dogajajo: "morebiti je tako kot prej / in za spoznanje globlje"). V Sanjah po moški noči se telesna sla ne konča, ostaja neuničljiva želja po ženskem: "Naj se kradoma ozre / naj me vsaj razbija / in doliva po nočeh / ko sem le črepinja".
V Divanu sicer ostaja tragičnost, vonj po splecnu in crosu Tajmira, vendar se Vincetič na "Finsko" v resnici ne vrača več, marveč s pesnjenjem, v katerem je veliko prvin ljudske poezije, avtopoetični kozmos diferencira, šc bolj izbrusi, utrdi in se "kljub vsemu" z besedo odpravi naprej. Z besedo, ki pravzaprav nehote širi kodni zaklad iz Tajmira z notranjim, vsebinskim sentimentom, ki seveda prehaja s Sonetov.
Baladni motivi iz cikla Romantika (Lorelei, romantični dvoboj, vratar in grajska gospa, mrtvi pride po ljubico, utopljenka) v Liriki izginejo. Zavlada nezadržna življenjska sila spolnosti, sproščenih lirskih miniatur, vsakdanjosti..., vse to pa je v ciklu Divan obogateno šc s toni žalosti, kratkimi mislimi o minljivosti in končnosti človekovega življenja. Orientalski blazinjak, ki služi kot ključni predmet za variacije dogodkov, povezanih z njimi, sprošča niz podob in detajlov iz vsakdanjega življenja. Z vseskoz prisotno distanco in samorelleksijo lirskega subjekta nastaja specifično pesemsko razpoloženje. Seveda Divan razpre tudi svet transccndcncc kot ptxisebljanjc lirskega subjekta ter indirektnega ostajanja v pasivnem - predmetnem opazovanju sveta okoli sebe in nemem, zgolj nakazanem preseganju dogodkov s kratko opazko. Beseda divan je v celotnem ciklu zapisana le štirikrat, pojavi se v treh pesmih (prvi, šesti, sedmi), za ohranjanje "divanske" atmosfere poskrbijo stoli ali klopi: divan je potem resnično vozlišče najbolj intimnega ali družabnega. Obkroža ga asociativni svet Vincetičcve kreacije samosvojega in nemirnega pesnika, ki sicer šc ne zagori v kompleksni totaliteti jasnih razmišljanj o večnih človeških temah, je pa zagotovo antologijska, izvirna možnost ustvarjanja pesniškega sveta.
Divan je knjiga, ki je z razvojem skoz prejšnja raziskovanja in postopke dozorela v pomembno pesniško zbirko, h kateri se bo šc treba vračati, jo poglobljeno analizirati in vrednotiti v kontekstu vrednotenja sodobne slovenske lirike.
Ivan Dobnik
110	l i t e r a t u r a