-----    165    -----
Ozir po domovini.
Pšateška gora.
S Šenturške gore 13. maja.
Pregovor pravi:  „obljuba dela dolg".    Tedaj,   če
kedo kaj obljubi, se spodobi, da tudi spolni to, kar je
___    166   -----
obljubil, sicer je — kakor pravimo — „figamož^^ Obljubil sem pa v zadnjem listu lanskih „Novic", da bom na spomlad na drobno preiskal Pšateško goro, in to sem tudi storil. Preiskoval sem jo 1., 12., 16. in 23. dan minulega meseca ter jo te dni prehodil gori in doli, sem in tje; a povedati moram kar naravnost, da nisem našel tega, o čemur priprosti ljudje ved6 toliko pripovedovati.
Če si mislimo Paateško goro, katera kakih 2400 čevljev nadmorske visoČine meri, od zahoda proti vzhodu navzdol prerezano, kakor kako povitico, prikazali bi se nam ti-le nasadi: v znožji, od Poženka do vasi Pšata nekoliko rdeče-rumenkaste gline; vrh nje precej debel nasad skriljastega peščenca, spremljevanega od Kasijan-skih skladov, ki se stezajo sem od Poženka, zlasti pod Flegarjem, do gozdnega pota nad Pšato in se vlečejo memo Apnega pod Ravnem proti Zatiški vasi. Ti utvari nosijo na tej strani nekaj Halinskih skladov. Na drugi strani, od gozdnega pota nad Pšato in Reškem grabnom prevaguje pa uže dolomit Haliuske sklade.
V zvišeni dolini, za goro, se nahaja mnogo kotlin; od Apnega do Zatiške vasi naštel sem jih 19, večih in manjših: a veliko jih je še po gozdu, katerih pa zarad trudapolne hoje skozi goščavo nisem hotel vseh iskati in šteti. Od votlin, jam in brezdnov, od katerih so mi ljudje prej toliko pripovedovali, zasledil sem samo lisičjo luknjo, katera se nahaja visoko nad vasjo poleg gozdnega pota, ki se tu v dva razdeli, katerih eden na Ravne drži; in pa brezdno, ki je skoraj v znožji gore, nad Urhovo hišo, in če se ne motim, v njegovem posestvu. To brezdno, o katerem so čenčali, kako neznansko je globoko, da je na dnu vode polno, katera je prej ko ne v dotiki z velikim jezerom v gori, sem dvakrat dobro premeril. Privezal sem na motoz kakor kurje jajce debelo železno kroglo ter jo dvakrat spustil v globočino, jo zopet nekoliko potegnivši naglo izpustil, pa vselej sem čutil, da ni nikjer obtičala, marveč padla do dna, in sicer na suha in ne na mokra tla , kar mi je tudi popolnem suha krogla potrdila, ko jo na površje privlečem. S pošetom premerjeni motoz pokazal mi je, da brezno je 127^ sežnja globoko. Spustiti se va-nj po vrvi me ni mikalo, ker naravnost navzdol drži; vrh tega pa je še odprtina tako mala, da bi se človek komaj splazil skozi to luknjo.
Obraščena je Pšateška gora se storžnjaki in listovci, ki so: tenke jelke in smreke, namešane z mecesni in borovci; potem hibe ali bukve, gabri, vmes tu in tam tudi kak hrastiček. V znožji vidiš breze, oljše, debelo-debla kostanjeva drevesa, posebno pa veliko borovja. Okoli pohištev — se ume — je mnogo raznega sadnega drevja. Videti pa je, da sekira hudo razdeva gozd, ker je uže precej jasno v njem, zlasti na južni strani gora uže preveč gola rebra kaže.
V znožji blizo Urhove hiše izvira še potok Pšata, a ne na enem, temuč na več mestih, ki koj tako naraste in močen postane, da kmalu od izvira uže mlinske kamne vrti. Tudi njega sem preiskal. Meril sem gor-koto vode pri izviru in gorkomer mi je kazal 7 stopinj R. Da si je voda dosti hladna, vendar za piti ni kaj okusna, je nekako preveč mehka, kar razodeva, da v gori po ilovici teče. V potoku živ6 tanki piškurji, de-beloglavi kapeljni, in kedar po kakem obilnem dežji voda kaj bolj naraste, pripodi seboj tudi mnogo okusnih postrv spod gore. Zab tudi ne manjka. — Izmed družine povodnih žužkov dobil sem edinega „Elmis aeneus", ki se pod kamenjem in v mahu „Brahythecium rivu-lare" v obilnem številu potikajo. Povodnih polžkov pa kar mrgoli po kamenji in mahu; m ti so „Lithoglyphus fluminensis'*, „Paludinella Schmidti, austriaca, Lachei-neri'' in pa „Limnaea peregra^'.
To je kratek popis Pšateške gore in potoka enakega imena; kedor mi na besedo ne verjame, naj gre pa sam ju gledat in preiskavat                     S. Robič.