,,Mteljstvo — resen stan!" ii. Redovne, samostanske šole so tisti ideal, po katerem hrepeni in steza svoje dolge roke naš nneučitelj-učitelj". Seveda, v dosego tega namena se mu je pa zdelo neobhodno potrebno z onim pamfletom udariti po mučeniškem učiteljskem stanu, da bi izpodkopal njega ugled, potrebo in veljavo med priprostira narodom. Med tem ko udriha ta grdi dopisun še gršega »Novega Lista" po učiteljskem stanu in po posameznikih našega stanu, pa povzdiguje hkrati v deveta nebesa redovne in samostanske šole. Oglejmo si pobliže, kako se vzgaja naša mladina v teh šolah. Nehote nam je prišel pri tej priliki na misel imeniten članek o vzgoji v sirotiščih,kigaje priobčila vrla »Slovenka**) v X. zvezku lanskega leta. Ker se vzgaja raladina po vseh redovnih šolah po istem kopitu in isti »metodi", zato ne bo odveč, da ponatisnerao ta imenitni članek, v katerem se natanko karakterizuje vzgoja otrok v vseh redovnih in samostanskih šolah. Pripomnimo še, da so te misli sad lastnih izkušenj in lastnega razmotrivanja pisateljice tega članka. Evo ga: »Sirotišnice — tu bodi govora izključno le o dekliških sirotišnicah — se navadno izročajo v vodstvo različnira redovnicam, pred vsem usmiljenim sestram. Ni mi na raisli, napadati redovni stan kot tak, a po raojem prepričanju redovne sestre v obče niso zmožne in niso pripravne za vzgojevanje osirotelih deklic. Kolikor sera se iraela priliko prepričati, ima vsako večje sirotišče svojo domačo šolo, kjer poučujejo domače moči t. j. redovnice. Te raoči pa se često rekrutujejo — vsled poraanjkanja izprašanih učiteljic-redovnic — iz redovnih oseb, ki nikakor niso vsposobljene za učiteljski poklic. Tako mi je dobro znano, da v mnogih sirotiščih, ki jih vodijo usmiljenke, v nižjih razredih poučujejo sestre, ki so dovršile tečaj za vrtnarice, ali mogoče k večjemu eno ali dve leti učiteljišča. Da take osebe navadno nimajo potrebnega pedagogiškega znanja in zmožnosti — ne glede na nezakonitost, da se jih pripušča k podučevanju — je vec nego umevno. K temu pride še, da te zasebne šole ne stoje skoro pod nikakim javnim nadzorstvom, kar nikakor ni v večjo korist pravilnih in *) iSlovenko" prav toplo priporočamo slovenskim učiteljicam in učiteljem. Uredn. postavnih šolskih razmer. Pred vsem se v teh šolah otroke muči z dolgimi vsakournimi molitvami. Prav je, da otroci pred in po pouku skupno opravijo kratko raolitev ; a odrejati od vsake ure eno četrt za molitev, to pa je vsekako nepravilno in, brt _ ozira na čas, zgubljen za pouk — škodljivo, ker se otrok posebno v molitvi rad utrudi ter potem s tem manjšo živahnostjo in zanimanjem sledi pouku. Pa tudi simpatija in antipatija igrata v teh šolah veliko in ne baš ugodno ulogo. Učenke so ne le v šoli, raarveč tudi zunaj iste v nekaki neprestani zvezi z uoiteljico ter so tudi za vsa dejanja izven šolskega pouka odgovorne svojira učiteljicam in takorekoč v njih popolni cblasti. In ker so redovnice sila stroge glede obnašanja, a istotako sila enostranske in nerazsodne, se bujno razvija prilizovanje, hinavščina ia ovaduštvo, sosebno v višjih razredih. Marsikak značaj se zastrupi že v početku. Sploh je ves pouk preveč omejen in enostransk, ker učiteljice nimajo prilike, da bi si popolnjevale znanje ter razširjale duševno obzorje. V višjih razredih sosebno nikakor ni dovolj, da učenke predelajo šolske knjige, raarveč je velikanskega pomena, da jira učiteljica v tem še raarsikaj pojasni iz lastnega svojega znanja in opazovanja, ter popolnjuje vrzeli, ki jih pušča zgolj šolska izobrazba. A redovnice-učiteljice navadno sarae ne vedo druzega, nego kar so se naučile iz šolskih knjig; saj je velika večina njih izšla iz sirotišča ter ni nikdar iraela prilike nepristransko razmotrivati življenje, občevati z izobraženimi ljudrai ali se baviti z višjimi vedami; saj niti čitati ne smejo ničesa razun nabožnih knjig. Vendar pa imajo te šole pred vsem to dobro stran, da se v njih ne gleda samo na to, če se je otrok naučil, marvec se s k r b i za to, da se je tudi naučil, ne izprašuje se za red, raarveč za to, da se prepriča, da-li učenka res zna svojo nalogo. Domače šole v sirotišnicah še torej kolikor toliko odgovarjajo svojemu naraenu v obče. Mnogo žalostnejše pa so splošne razraere v sirotiščih. Največja, kardinalna napaka tiči v tem, da redovne sestre, od prednice pa do najzadnje sestre-podajalke v kuhinji — nimajo izobrazbe in razsodnosti, ki bi jo neodoljivo raorale imeti v vršenju svoje važne in težke naloge. Iz vecine izidejo usmiljene sestre iz kraetskega stanu in iz sirotišnic, neizobražene so torej in v vsakem oziru nesposobne, da bi vspešno vodile vzgojo pri toliko, često 120 in več otrocih. Manjka jim temelj, na katerem bi gradile — raanjka jim pravi, globoki smisel za stvar, manjka vseobsežno, popolno poznavanje važnosti in pomembnosti svoje naloge. Neuke pridejo k kopgregaciji in to tembolj, ker pristopajo več ali manj mlade, neizkušene, potem pa se jih v novicijatu dresira le k slepi totalni pokorščini, k neprestani molitvi in raznim duhovnim vajara ter se stori vse mogoče, da se v njih zatre vsako individualno, samostojno, svobodno mišljenje, zatre vsaki pristno človeški čut, zabranjuje se jira vsaka nadaljna realna izobrazba; saj jim je najstrožje in docela prepovedano vsako posvetno znanstveno ali leposlovno čtivo; skuša se jirn čirabolj vzbuditi sovraštvo in gnus do vsega občečloveškega, z eno besedo: vporabljajo se vsa sredstva, da se v njih zamori človek ter da ostanejo sarao usmiljene sestre, ali pravzaprav nekaki stroji, ki delujejo pod vodstvora višjih ter tudi ne store nič več in nič drugega, nego ono, kar se ravno da ukazati. Saj se jih uči, da je vsako delovanje po svoji lastni volji in lastnih željah brez vsake vrednosti in cene, celo grešno, da pa je življenje v neprestani absolutni pokorščini edino pravo in zaslužno. Tako se jih preparira za duhovni poklic, tako skuša vse njih misli in čutstva koncertovati v nabožnost. Kako se to strinja s tem, da je Bog sam podaril človeku svobodno voljo in v nje vodstvo tudi vsakerau posamezniku potreben razum, katerega ni smeti zakopati ali ubiti, marveč ga gojiti in spopolnjevati — o tera prepuščam sodbo poklicanejširn. Toliko pa vem in sera prepričana, da je tako pripravljanje raorda primerno za one redovnice, ki niso v prav nikaki dotiki s svetom ter njih delovanje nikakor ne sega črez samostanske zidove, kakor n. pr. karmelitarice — a nikdar in nikoli ni tako pripravljanje priraerno za one duhovne sestre, ki se iraajo baviti z vzgojevanjera otrok v sirotnišnicah.*) Menda 95 odstotkov deklet mora s 14. in 15. letorn zapustiti sirotišče ter iti v svet za kruhora, in naraen takih zavodov je vendar ta, da vzgoji in izobrazi osirotelo deco v koristne ude človeške družbe ter jo v vsakem oziru pripravi in vsposobi za vsestransko saraostalnost v svetu. Saj večina deklet, ki pridejo iz sirotišča, stoji v širšem svetu docela osamljena, nimajo žive duše, h kateri bi se zatekle, ki bi jim bila opora, sosebno v šibki mladosti. Dekle mora torej v sebi sami nositi vse zmožnosti, duševne in telesne; nje značaj, nje mišljenje raora biti jasno, trdno in zavedno, sicer gorje jej ! 0 prvern koraku iz zavoda se spodtakne, da potem vedno niže pada in nikdar več ne vstane, in Bog ve, kako žalosten konec jo čaka. A duhovne sestre vzgojevateljice ne poznajo sveta, ali ga vsaj nočejo poznati, ter žive v raeglenih nabožnih sferah, iz katerih doli pripravljajo izročeno jira deco za bodoče življenje na isti način, kakor so nje pripravljali za duhovni stan. Dan za dnera, leto za letoin mineva, in mnogokateri gojenki doteka čas, ko bo z raalo culico morala zapustiti zavod ter iti za kruhom. A nikogar ni, ki bi se zmenil za to, ki bi dotičnicam razjasnil življenje in vse njegove pojave ter jo opozoril na toliko in toliko važnih stvari, s katerirai neobhodno treba računati zunaj v svetu ter biti nanje pripravljen, da nas ne obvlada osoda trenotka ali sila slučaja. Ne, v sirotišču se živi neprestano dalje po redovnera receptu, sveta ko *) Pripomniti moram, da, kar je inteligentnejših in razumnejših sester, pridejo navadno v bolnišnice, da po zdravnikovib navodilih vodijo postrežbo bolnikov na raznib oddelkib. da ni, ali pa se ga istoveti s peklom, kateremu naj pac nihče ne hodi v bližino. Nič ni bolj osodepolnega, teranega, nego trenotek, ko prestopi osirotelo dekle sirotiščni prag ter stopi v življenje. Mogoče je štiriletna prišla v zavod ter preživela ondi dobo 10 let ali več. A v vsem tern času se ni naučila druzega, nego čitanja in pisanja ter nekaj molitev na pamet. Druzega absolutno na zna. Niti delati je niso naučili tako, da bi bila porabna za kako boljšo službo, ker niti v tern oziru sirotišče ni vršilo svoje naloge, ker vedne pridige o zatajevanju in najmračnejšern glupem tercijalstvu ter nedostojno, pretirano strogo, s u r o v o postopanje zamore v deklicah ne le vsak istinit, pristen nabožen čut, raarveč tudi veselje, voljo in interes do vsakoršnega dela. V obče sirotišča — vsaj meni je znano tako sirotišče — nikakor ne gledajo in ne delujejo na to, da bi se deklice vsposobile za to ali ono stroko. Sistematično se deklet ne uči nobenega dela. Dekle, ko izostane iz šole, ali krpa stare cunje, ali pomiva posodo, lupi krompir in trebi solato v kuhinji, ali hodi z deklarai na polje in po raostu s wkareto" po pomije za prašiče, ali se muči v kuhinji s pranjem, ali pa se jo ves dan pošilja z raznimi naročili po mestu. 0 tem ji nihče nič ne pojasni in ne razlaga dela. Nauči se jo le od slučaja do slučaja vsakemu opravilu v toliko, da se jo zamore izrabljati. Ko pride torej v svet, sprejeti raora najnižje službe ali pa iti v tovarno. Niti zunanje se ne civilizira deklet, in o odhodu iz sirotišča se ne znajo niti gibati, niti ne znajo govoriti, celo jesti ne; kmetiško dekle, ki mogoče ni še videlo mesta, je glede omike ter sploh v vsakem oziru na 50krat višji stopinji. To pa ni čudno, saj si v sirotišču podajejo roke neizobraženost, nevednost in najmračnejše tercijalstvo. Mesto, da bi se učilo dekleta vestnemu raotrenju in jasnerau razmišljanju, veleva se jira topo, hinavsko obračanje oči v tla in tercijalsko povešanje glave. Mesto, da bi se dekleta vodilo in navajalo k čitanju, pa bornirane sestre ničesar ne sovražijo bolj nego knjigo, ki ni nživljenje svetnikov" ali kaj enakega. Vem slučaj, ko se je gojenki, ki je rada čitala knjige, znanstvene in leposlovne vsebine, ki je bila sicer v vsakem oziru pohvalnega vedenja, le da se sestram ni hinavski laskala ter se jira ni usiljevala — v neki sirotišnici reklo, da se je ne raore več obdržati v zavodu, naj gre od koder je prišla! Prednica jo je o tem svareče in patetično vprašala: -Ali ti kdaj vidiš kako sestro čitati drugo knjigo, razun raolitvene? . . ." Preje že pa je isto dekle po strogera ukazu moralo vpričo sestre-učiteljice vreči v ogenj cel letnik -Slovana", katerega je prineslo kot spomin na rajnega očeta seboj v sirotišče. — V isti sirotišnici je tudi rekla neka sestraučiteljica, da so knjige družbe sv. Mohorja pohujšljive in jih dekleta ne sraejo čitati. Kako pretirano in mračnjaško vzgojujejo usmiljene sestre, priča tadi okolnost, da je med gojenkami najstrožje prepovedano vsako osebno prijateljstvo. V boljšo ilustracijo razmer, ki vladajo v sirotiščih naj navedem še to, da se deklicara v šoli in zunaj šole predbaciva revščina njih umrlih starišev ali pa sorodnikov, ter celo grehi istih; in tega ne delajo sogojenke, marveč sestre sarae. Seveda potera tudi raed gojenkami dobivajo vpliva taki lepi vzgledi. Tudi se gode mnoge krivice; tako n. pr. iraa skoro rsaka sestra svoje aizvoljenke", katerim vse oprošča ter jih razvaja, a druge o vsaki priliki zapostavlja, psuje in sramoti. Da to ne rodi dobrih posledic pri vzgoji, je le naravno. (Dalje.)