Slovenski J1TIL M! Velja po pošti ? ___ c) 411.30.kr. naleta.^ i® /L d Štev. 11. V Celovcu 15. novembra 1871. XX. tečaj. Pridiga za XXVI. in poslednjo pobinkoštno nedeljo. (Od poslednje sodbe; gov. F. M.) „In takrat se bo prikazalo znamnje Sinu človekovega na nebu; in tedaj se bodo jokali vsi rodovi na zemlji, in bodo vidili Sinu človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. Mat. 24, 30. V v o d. Ob času sv. škofa Krizostoma je bil v Carjemgradu neznan potres. Hudobno ljudstvo tistega mesta, ki se dosihmalo ni bilo nič zmenilo za svarila sv. evangelja, je bilo zdaj na enkrat vse drugačno. Vsi preplašeni so mislili, da se bliža sodnji dan. Neprenehoma so molili in se pokorili. Zbirali so se; pa ne za pregrešne kratkočase, ampak da bi s strinjenimi prošnjami božjo pravico vtolažili. Povsod se je petje razlegalo; pa niso nespodobnih pesem peli, kakor scer, ampak psalme in druge spokorne pesmi. O mraku so preplašeni ljudje v cerkev pribežali, in po cele noči v molitvah prebudeli. Tako so ravnali, dokler je potres terpel. Komaj pa je potres pojenjal, so staro pregrešno življenje z nova začeli, pozabivši Boga in njegovih svaril. — Taki le so ljudje. Kaka strašna prigodba jih še pretrese za kake ure, ojstra resnica jim še gre v živo za kake trenutljeje; resničnega in stanovitnega spreobernenja pa je le vendar malo med ljudmi. Strašnejšega prerokovanja res ne vem, kakor je prerokovanje od konca sveta in od poslednje sodbe. In vendar veliko ljudi kar tje v en dan živi, Slov. Prijatel, 31 kakor bi od vsega tega nič De vedeli. Toda nobeden se ne more po pravici izgovarjati, da mu to prerokovanje znano ni. Skoz celo leto nam s. cerkev pred oči postavlja namen (cilj in konec) našega življenja; današni dan pa nam prav živo vpisuje konec sveta in poslednjo sodbo, in scer, da bi grešnike iz grešnega spanja zbudila; pravične pa v dobrem stanovitne ohranila. Da spol-nimo voljo s. cerkve, premišljujmo danes tudi mi: 1. znamnja, ki se bodo godile pred poslednjo sodbo; 2. pa sodbo samo. Poslušajte me v imenu Jezusovem, ki je sodnik živih in mertvih! Razlaga. 1. Učeni možje pravijo, da je svet tako terdno stvarjen, da bi lahko večno terpel. In res, če ogleuujemo nebo in zemljo, in premišljujemo, kako terdno že tisuč in tisuč let stojita, in se na njih vse v lepem redu godi, kakor v začetku stvarjenja, tako še zdaj; mislili bi, da ju res ne bo konec. In vendar le bo vse prešlo, kakor smo danes slišali. Ravno tisti Gospod, ki je nebo in zemljo iz nič stvaril, naznanja nam tudi nju konec. Njegova roka, ki je ves čas svet vzderžavala, na enkrat ga bo dvignila iz njegovih tečajev, da pojde vse navskriž in v kolobar v strah in trepet vsem tistim ljudem, ki so stavili svoje zaupanje le v svet in posvetne sladnosti. Po teh strašnih znamnjih pa se bo Sodnik prikazal. Pri Betlehemskih jaslicah nam se prav milo razkazuje 1 j u-bezen in dobrota božja do nas revnih grešnih ljudi: ravno tako lepo naznanja nam se božje nezmerno usmiljenje na Kal-varski gori na s. križu; in božja ljubezen in božje usmiljenje dihata iz celega s. evangelja. Ravno zato pa je lahkomiselni in nespametni človek le tolikanj privoljen, nad vse druge božje lastnosti povzdigovati božjo ljubezen in usmiljenje, kakor bi druge božje lastnosti manj imenitne bile od teh dveh. Toda prišel bo dan, in bo solnce otamnelo, in mesec ne bo dal svoje svitlobe, in zvezde bodo padale z neba in moči nebeške se bodo gibale, in ljudje bodo koperneli od strahu in čakanja tistega, kar ima čez ves svet priti. Strašne znamnja bodo se godile ker bližal bo se strašen sodnik. Takrat bo se razkazovala božja neskončna pravica, ktero so hudobneži tolikokrat zasmehovali, in bi jo bili radi clo vtajili, da bi jo bili mogli. Oj kako bodo takrat strahu koperneli vsi, ki so Boga imeli le za silo dobrega, premehbega očeta, kteri ljudem vse hudobije radovoljno spregleduje, in poterpežljivo molči tudi pri naj večih njih pregrehah, in jih ne more postrahovati spred nezmerne svoje dobrote! Oj kako bodo takrat trepetali krivi preroki, ki so tolikokrat razglasovali pisaje in besedovaje, da greh nič nima v sebi, in so zagovarjali marsiktero hudobijo kakor kaj nedolžnega ali clo potrebnega, in da se sodbe nikomur ni treba bati, ker je ne bo, ker je po smerti telesa tudi duše konec itd.? Ob neznanem šumenju morja in valov, ob strašnem gibanju nebeških stebrov bodo clo pravični trepetali in se jokali: kakšen strah bo pa še le grešnike obšel, kolika groza hudobneže prevzela? Voščili si bodo, da bi jih kdo za zmerom pokončal; pa njih voščilo se jim ne bo spolnilo! čas si bodo nazaj želeli, ki so ga tako lahkomiš-ljeno tratili. Toda zgubljeni čas se nikomur več ne povračuje, in le naprej hiti. In že se bo prikazalo na nebu znamnje Sinu človekovega, in bo trobenta zabučala, ter ljudi na sodbo sklicevala. Le zagledati Sinu človekovega in njegovo znamnje, s. križ, bo grešniku že v preveliko muko. Jezus, kterega je njegovo lastno ljudstvo tukaj na zemlji bilo zaverglo in v smert obsodilo; Jezus, nekdaj ves zaničevan in po krivici umorjen, bo zdaj prišel sodit spremljevan od svojih angelov, prišel na oblaku z veliko oblastjo in častjo. »Glej! govori sv. Janez, prišel bo Zvesti in Resnični, ki po pravici sodi in se bojuje, kakor ognjeni plamen so njegove očh v kerv pomočena je njegova obleka; njegovo ime je: Beseda božja. Iz njegovih ust moli ojster meč, s kterim ljudstva natepava." In zdaj, ljubi moji! zdaj si mislite, kakšna groza bo prevzela, kolika obupnost se lotila tistih, ki so ga nekdaj v obraz bili, zaničevali, martrali in križali! S kolikim trepetom bodo stali pred svojim sodnikom Judež s svojo druhaljo, Kajfež s svojimi tovarši, Pilat s svojimi hlapci! Toda pokazalo se bo, da se je križanja Jezusovega vse več ljudi vdeležilo, kakor je zapisanih. Naznanjeno bo, da je veliko tisuč ljudi za Judežem govorilo: »Koliko mi bote dali, in jaz vam ga bom izročil?" Vidilo in zvedelo se bo, da je razun Jeruzalemskih terdovratnežev tudi še veliko drugih ljudi vseh časov in krajev kričalo: »Križaj, križaj ga!" Sle-hern namreč, ki svojo kerstno obljubo prelomi s kakim smertnim grehom, božjega Sina z nova križa in zasmehuje. Gorje, gorje tedaj vsem terdovratnim grešnikom, ki v smertnih grehih žive, brez pokore umerjo: med Jezusovimi morivci bodo stali sodnji dan! Siu človekov in njegovo znamnje bo od ene strani vse te opomnilo na vse njih hudobije, in jih bo vest pekla in v obupnost gnala; od druge strani pa nam bo znamnje Sina človekovega v spomin poklicalo vso ljubezen, ki nam jo je skazal božji Sin s tim, da je podobo hlapca nase vzel, da bi nas oprostil; s tim, da je reven postal, da bi nas obogatil; a tim, ko je po ternjevem potu hodil, da bi nam v nebesa pot nadelal; s tim, ko je za reven dnar prodan bil, da bi nam pridobil tem višo ceno; s tim, ko je terpel nedopovedljive bolečine, da bi nam prislužil večno veselje: bo pa nam znamnje Sinu človekovega, tudi očitovalo, da smo mu mi vso to ljubezen z gerdo nebvaležuostjo povračevali. Kolik strah in kolik trepet si tedaj bo, kedar se bo prikazal na sodbo Jezus, kteri nam je skazal toliko ljubezen, in "smo ga mi le vendar tolikokrat žalili. „ Gorje, gorje! vam nehvaležnikom!" bo očitovala vest vsem grešnikom: „Zaničevali ste nekdaj nauke, in martro in kerv Gospodovo; zdaj pa nad vas kriči in vam sodbo sklepa!" 2. In zdaj se bo sodba začela. Morje bo dalo nazaj vse mertve, ktere je požerlo, in zemlja bo dala nazaj vse merliče, ki jih je hranila po svojih pokopališčih. In ko bodo vsi zbrani, kte-rim smo ali k dobremu pomagali, ali pa jih v hudo zapeljevali, tedaj se bo tudi na tanjko pokazalo, kakšen vspeh ali sad so imele naše besede in kakšen vspeh so imele naše djanja! Ena sama pregrešna beseda, eno samo hudobno djanje včasih skoz cele stoletja razširja hudobijo, in namnoži pregreh neznano kopo. Majhna kepica snega se vterga včasih na visokih planinah, in se v dolino sterklja; toda potoma pobira seboj snega zmerom več in več, dokler ne zraste v celo sneženo goro, ktera v svojem teku drevje lomi, hiše podkopava, in cele vasi zasiplje in pokončava. Ravno tako tudi ena sama huda beseda ali eno samo slabo djanje včasih nezmerno število kervavih solz vrednih nasledov in velikih grehov zakrivi. Hudobrež, ki nedolžnega človeka v greh zapelje, ne bo le samo od tega zapeljanega človeka odgovora dajal ; rajtengo bo moral dati tudi od vseh tistih, ki so bili zapeljani po njem, kterega je on pervega zapeljal. Pohujšanje, ki ga slabi starši ali drugi ljudje otrokom dajo, se dalje širi od roda do roda, in množuje od leta do leta njih zadolženje. Celi rodovi bodo se dvignili zoper take ljudi, ter pričevali pred vsem svetom zoper njih in njih hudobne besede in brezbožne djanja. Cela teža hudega bo letela na tiste, ki so dajali pohujšanje. O ljubi kristjani! da bi pač vselej pomislili, kakšne naslede vtegnejo imeti vaše besede, in se zna izhajati iz vašega djanja, gotovo bi pri marskteri priložnosti razumniši govorili in boljši ravnali, in se ogibali tudi mnogih takih reči, ki vam se dozdevajo le majhne in nepomenljive. Pri sodbi pa bo na dan prišla vsaka tudi naj skrivne;ša reč in stvarica. Ko bi nam zmerom na strani stal človek, kteremu bi dano bilo, viditi tudi v naše oserčje, in bi mu zapovedano bilo, ne le na djanjših, ampak tudi vse naše naj skrivnejše misli in želje v bukve zapisovati, in jih ljudem naznanjati; oj kako skerbno bi čuli nad vsemi svojimi mislimi in željami, da bi se le sramoti pred svetom odtegnili. In glej! res imamo takega vsevednega čuvaja, kteri to opravilo opravlja. Ta čuvaj je naša vest. Naša vest pazi ne le na vse naše djanja, ampak tudi na vse naše misli in želje, ter jih zapisuje v nestrohljive bukve. Zdaj so te bukve še zaperte; ali enkrat bodo se odperle, da bo ves svet lahko v njih bral. Tedaj bo na dan prišla vsa hlimba hinavcev, ki so svoje brezbožno življenje v plajšč pobožnosti zavijali. Tedaj bodo očitne vse zvijače goljufov, ki so svoje krivično djanje in ravnanje zvito prikrivali. Tedaj bo se razvedlo peklensko ravnanje podpihovav-cev, ki so skrivši zdražbe delali, ljudi obirali, opravljaM in obre-kovali. Tedaj bodo na znanje dane gerde dela nečistnikov, ktere so skrivoma in v tamni noči dopočenjali. Tedaj bodo razglašene vse hudobne misli in pregrešne želje nevošljivcev in togotnežev. Vse se bo zvedlo, in silno osramoteni bodo vsi ti grešniki pred Bogom in njegovimi angeli, In pred vsemi rodovi zemlje. Gorje pa še sosebno tistim, ki so oropali s. zakramente, ter na spovedi radovoljno zamolčavali kak smert en greh: sodnji dan bodo morali pred vsem svetom obstati in spoznati, česar tukaj na zemlji niso hotli povedati le enemu samemu čioveku, ter svojemu spovedniku. Vse drugači pa bo s pravičnimi o sodnem dnevi. Kedar se bodo godile strašne znamnja pred sodbo, sladko upanje jim bo zmanjševalo grozo in strah. In ko se bo Sin človekov prikazal na oblakih neba, ne pojdejo mu trepetaje, ampak radovaje naproti. In ko bo svetu naznanjano njih življenje, sami se bojo čudili, ko bodo zvedeli in vidili, koliko žlahnega sadu svetih čednost in dobrih del da je obrodil njih lep zgled tudi še po njih smerti. In kedar bodo razodete vse njih misli in želje, in razglašeno vse njih djanje in ravnanje, spoznali bodo vsi veseli, da vsaka tudi naj manjša dobra reč pred Bogom svojo ceno ima, in da bo clo vsaka solziea, ki so jo jokali na poti pobožnega življenja, bo na vagi božje neskončne pravice potegnila na dobro stran. „Pridite, vi izvoljeni mojega Očeta", jim tedaj poreče nebeški Sodnik, „in prejmite v posestvo kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!" ko bo pri tem nad unimi na levici zagromil le te le pre-strašne besede: „Poberite se od mene, vi prekleti! v večni ogenj!" Sklep. Ljubi kristjani! premislite večkrat besede današnega s. evan-gelja, in si prav živo k sercu vzamite, kar nam pripoveduje od poslednje sodbe. Tako premišljevanje ne bo in ne more biti brez dobrega sadu. »Pri vseh svojih delih se spominjaj poslednjih reči, in na vekomaj (nikdar nikoli) ne boš grešil", pravi s. pismo. S. cerkveno leto nam danes poteka, in se bliža svojemu koncu; prevdarjajmo toraj, kakšna bo tedaj, ko pride konec sveta. Marsi-kteri med nami je morda danes poslednjikrat slišal s pridižnice s. evangelje poslednje nedelje po binkeštih. Zatoraj sklenimo in tudi kar začnimo že zdaj tako živeti in ravnati, da bomo zamogli veselo povzdigniti svoje glave, kedar se bo jelo spolnovati, kar nam današnje s. evangelje le napoveduje. Amen. Pridiga za 1, adventiio nedeljo, (Troje pripomočkov za srečen sodnji den; gov. A. Š—c.) ,Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne boje prešle". Luk, 21. 33, V vod, Z danešnjo nedeljo -se začne novo cerkveno leto, pa tudi sv. adventni čas, ali čas pripravljanja na častitljivi prihod Jezusa Kristusa. Da bi se pa mi na njegov prihod prav pripravili; da bi njemu s pravo pokoro in resničnim poboljšanjem pot do našega serca naredili: zategavoljo opominja nas danešnje sv. evangelje na poslednji prihod človekovega Sinti; nas opominja na tisti čas, ko bo Jezus prišel sodit žive in mertve. Kako vse drugačen od per-vega, ljubi moji! bo drugi prihod našega Zveličarja! Pervikrat je prišel ves ponižen, krotek in reven na svet, zadnjikrat bo prišel z močjo in veličastvom obdan. Pervikrat je bil v plenice povit in je ležal ko majhno dete v jaslicah, zadnjikrat bo pa prišel v oblakih neba, mogočen, visok. Pri svojem pervem prihodu je bil ves usmiljen do nas, ko naš pomočnik in odrešenik je nas obiskal; zadnjič bo pa prišel ko pravičen sodnik živih in mertyih. Prišel je pervikrat, da nas vse večnega pogubljenja odreši, zadnjikrat bo pa prišel, da podeli vsakemu izmed nas takošno plačilo, kakoršno si je zaslužil s svojim življenjem na zemlji. Mi sicer pri pervem prihodu nismo bili zraven, vendar zadnjega prihoda bomo vsi priča, in sicer tako gotovo, kakor gotovo se danes tukaj vidimo. Nebo in zemlja bosta prešla, pravi večna resnica, vendar Kristusove besede ne bodo prešle; on je pa rekel, da pride sodnji dan, da pride dan plačila. Kristjani! kako pa pojde nam tedaj, dobro ali hudo? In kaj nam je storiti, ako hočemo, da bi sodnji dan za nas dan veselja bil? Glejte to hočemo danes premišljevati. P. m.! Razlaga. »Dve besedi ste, pravi sv. Avguštin, perva najstrašnejša, druga najsladkejša: Poberite se vi prekleti v večni ogenj — in pridite izvoljeni mojega Očeta!" Ktero besedo bomo pa kaj mi na sodnji dan zaslišali, veselo ali žalostno? Da bi pa kedaj zaslišali veselo besedo „pridite", zatoraj moramo zdaj večkrat in sicer vredno 1. sprejemati zakrament sv. pokore. Sam večni Bog nam je že na zemlji postavil sodni stol v spovedi. Ako večkrat ponižno pred njega stopimo, ako se večkrat z zgrevanim ser-cem svojih grehov obtožimo: tedaj ne bo nam treba, nekdaj bati se sodnjega stola vsevedočega Boga. Zatoraj kliče nam sv. Avguštin te-le besede nasproti: „Pojdi, o grešnik! večkrat v svojem življenju pred sodnji stol božji; bodi sam svoj tožnik in reci: O Gospod! jaz spoznam svoje pregrehe". To moramo tedaj storiti, vendar ne le samo enkrat ali dvakrat v letu, ampak tolikokrat, kolikorkrat je naša duša bolna. Kako sporno in gerdo je vendar v hiši, ktera se dolgo časa ne pomete in ne očedi! Ravno taka je tudi z dušo, ktera se le malokdaj v zakramentu sv. pokore od svojih madežev očisti. Svetniki so prav dobro spoznali, kako dobro da je, večkrat se svojih grehov očistiti ali večkrat k spovedi hoditi. Sv. papež Klement VIII. so vsak dan se spoveli in še z majhnim grehom obloženi niso upali se, spat iti. Kako vse drugače pa ravnajo kristjani v sedajnem času. Nekteri pravijo: Ubil nisem nobenega, okradel tudi nisem nikogar, ne vem, česa bi se spovedal. Vsi takošni so že na široki cesti v pogubljenje, ker svojih večih grehov spoznati nočejo, maniših pa še obrajtajo ne. Ljubi kristjan! kaj pa ti s svojim oblačilom storiš, če kak prah ali kaka majhna iskrica na-nj pade? kako hitro ga odtreseš in osnažiš! Glej! stori tudi s svojo neumerjočo dušo ravno tako; ako nimaš velikih smertnih grehov na sebi, spovej se majhnih odpust-ljivih grehov. — Vendar mi moramo tudi radovoljno k spovedi hoditi; nikar le zavoljo tega,ker nam četrta cerkvena zapoved to zapoveduje, ali zavoljo tega, ker duhovniki tako imeti hočejo. Ne tako, marveč iz ljubezni do našega zveličanja prostovoljno in radi moramo to storiti, kar je dobrega, potem bo Bogu dopadljiv dar. Ko je sv. Ljndovik, francoski kralj, k spovedi prišel in ga spovednik z besedami vprašal: Visokočastitljivi kralj! jim je ves ponižno odgovoril: Čestivredni oče! tukaj klečim ko ubog grešnik pred večnim Bogom, in tukaj nisem noben kralj. — S tako ponižnim sercem se moramo tudi mi približati spovednemu stolu, in spovedniku razložiti vse rane našega serca, da bodo zamogli nas popolnoma ozdraviti. Zdravilo je velikokrat prav grenko, ktero mora bolnik piti, ako hoče spet ljubo zdravje zadobiti. Tudi grešniku je treba bridkih zdravil, da mu zacelijo dušne rane; in to zdravilo je prava in resnična pokora. — Da bomo kedaj zaslišali vesele besede: pridite izvoljeni v moje kraljestvo! zato moramo tudi 2. večkrat božji mizi se približati, in zakrament sv. rešnjega telesa prav vredno sprejeti. Saj naš zveličar Jezus Kristus sam pravi; „Kdor moje meso jč in mojo kri pije, tisti ostane v meni in jaz v njem". In spet pravi: „Kdor moje meso jč in mojo kri pije, tisti Ima večno življenje, in jaz ga bom obudil na sodnji dan". O kako srečni boste enkrat, ljubi moji. ako ste si prizadevali, božje jagnje vselej prav vredno sprejeti! Na sodnji dan vam Jezus ne bo ko strašen in neusmiljen sodnik nasproti prišel, marveč ko vaš prijatelj in ljubeznjiv tovarš. On, kteri je tukaj v življenji tolikokrat prišel pod vašo streho, on bo vam plačilo pripravil stanovališče večnega veselja tam v nebesih. Od več svetnikov nam je znano, da so skoz več časa se preživljali le samo s presv. rešnjim telesom, in druzega ničesar niso povžili. Od drugih pa vemo, da so s solznimi očmi doprinašali Bogu dan na dan presv. dar. sv. maše. Spet drugi so sprejemali vsakega dne iz mašnikovih rok presv. obhajilo, in zraven iz serčne žalosti čez svoje, čeravno majhne grehe, se jokali. Tako so postali svetniki in si zaslužili čudnolepo nebeško veselje. Ti pa, ljubi kristjan! hodiš tako merzel k božji mizi in le redkokrat prideš. Ali nič ne pomisliš, da se tam deli angeljski kruh, meso in kri našega Zveličarja? Kakor svetniki, tako ponižno, tako pobožno, s tako zgrevanim sercem sprejemi presv. rešnje telo, da bode za te kruh življenja, ne pa kruh pogubljenja na sodnji dan. — Tretji pripomoček, da bomo na sodnji dan brez strahu stali pred Gospodom, je to, 3. da večkrat premišljujemo poslednje reči. Že sv. Duh pravi: „ Človek spominjaj se zadnjih reči in ti na večno ne boš grešil!" Kdor se že v svojem življenju ostre sodbe božje boji, tistemu po smerti ne bo treba trepetati. „Kdor v življenju, pravi sv. Bernard, pogosto gre s svojimi misli v pekel, in strašne bolečine zaverženih premišljuje: tisti po smerti gotovo ne bo prišel v ta nesrečni kraj. Najložeje ogenj svojega grešnega mesenega poželjeDja pogasiš, če se spominjaš na ogenj, kteri nikdar ne ugasne"!— Spominjajmo se toraj, ljubi kristjani! prav pogosto strašnih reči, ktere grešnika čakajo po smerti. Naj smo mladi ali stari, nam vsem je tega potreba. Grešni človek! da ti v večnost pojdeš, to pomisli, pa ne boš grešil in ne boš bal se dneva, ko bomo sojeni v pričo vseh ljudi. »Pripravljeni bodite, opominja nas Jezus, zakaj vi ne veste ne ure ne dneva, kdaj bo prišel Gospod." Naša ura bo prišla kakor tat po noči, ki na tihem hišo podkopava. Naša smertna ura bo podobna gospodarju, kteri pride na skrivnem, kedar se ga hlapci najmenj nadjajo. Skoraj vsi svetniki so poprijeli se tega pripomočka, in po njem so rastli v čednosti in v vsem dobrem; den na den so bili pripravljeni na smert in pripravljeni na sodbo Vseve-dočega. Cesar Maksimilian I. dal si je že štiri leta pred svojo smertjo napraviti mertvaško trugo in jo je povsod seboj vozil. In ta mu je bila najboljši svetovavec k svetemu življenju; ko je umiral, tedaj se smerti ni bal, ker je mislil že prej na smert in se na sodbo pripravil. Sklep. Kristjani! imejmo le-te tri pripomočke, kteri nam zamorejo vrata nebeške odpreti, vedno pred očmi. Hodimo radi in večkrat k sv. spovedi; sprejemajmo pogosto in dobro pripravljeni zakrament presv. rešnjega telesa; s sv. Jeronimom pa recimo: „Naj jem ali pijem, ali kaj druzega delam, meni se zmirom zdi, da slišim glas angeljske trobente, ktera mi kliče: vstanite mertvi in pridite k sodbi!" Ako to storimo, tedaj bomo gotovo zaslišali nekdaj veseli glas: »Pridite in posedite kraljestvo, ktero vam je od začetka sveta pripravljeno." Amen. Pridigo za II. adventno nedeljo. (Jezus pohvali Janeza; gov. M. R.) „Kader pa sta (učenca) odšla, začel je Jezus množicam govoriti od Janeza.". Mat. 11. 7. V v o d Od preroka Elija nam pripoveduje s. pismo, da ni umeri, kakor kak drug človek. (IV. Reg. 2, 12.) Da mu Bog poplača njegovo gorečnost v službi božji, vzel ga je živega iz tega sveta, ter ga preselil na uni boljši svet. Njegovega groba ni najti tukaj na zemlji. Zato ravno so bili Judje tčh misel, da bo Elija enkrat spet prišel na zemljo, pripravljat ljudi na prihod zveličarjev, in nato še le bo umeri. (Malah, 4, 5.) Pisano namreč je v s. pismu stare zaveze, da bo pred prihodom Mesijevim nek Elija stopil med ljudi, povzdignil v puščavi svoj glas, ter jih vabil, da pridejo v kraljestvo Mesijevo. (Izaija 40, 3.) In glej! komaj eno leto, predenj je jel Jezus učiti, hodil je pred njim Janez Kerstnik. Goreč in zgovoren je Janez bil kakor Elija, in sveto je živel tako, kakor le kdej kak prerok stare zaveze. To je privabilo k njemu obilno množico ljudi. Hiteli so k njemu v puščavo, ga poslušali, kader je od prihodnega Mesija k njim govoril, in jih k pokori budil. Eni so mislili, da je Elija; drugi so ga imeli clo za Mesija. Ali glej! zdaj se mu naenkrat pot zadela. Kralju Herodu je očital neko prav veliko pregreho, in Herod ga veli vreči v ječo. Pa tudi v ječi so ga obiskovali učenci. Med tem, ko se je to godilo na Judovskem, je stopil na noge še nek drugi mož, ter potegnil nase oči celo Judovske dežele s svojo mogočno besedo in obilnimi čudeži. Ta mož je bil Jezus, Zveličar sveta. Se bolj v živo kot Janezova je šla njegova beseda, in čudežev .je storil toliko in tako velikih, da enakih ni še ni bila gledala dežela Indovska pod nobenim prerokom. O tem se je dežela čudila, in tisti, ki so imeli dosihmalo Janeza za Mesija, zdaj niso vedeli, pri čem da so; niso vedeli, kaj bi mislili in sodili od Jezusa? K Janezu v ječo se tedaj odpravijo, ter mu naznanjajo, kar so vidili in slišali od Jezusa. Janez pa dva zmed njih spet nazaj pošlje k Jezusu, naj bi slišali iz njegovih lastnih ust, da je on Mesija. Jezus jih opominja na to, kar so napovedovali preroki od Mesija, med drugimi Izaija (35, 4.) ki pravi: „Bog sam bo prišel, in vam pomagal. In na to se bodo odperle slepemu oči, in se odmašile gluhemu ušesa, kru-ljeV bo kot jelen poskakoval, in jezik mutca se bo razvezal." In nato jima pravi: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in vidila: Slepi spregledujejo, hromi hodijo i. t. d." Ko sta pa odšla, začel je Jezus množicam govoriti od Janeza, ter ga hvaliti. Hvalil ga je pa: 1. zavoljo njegove stanovitnosti, 2. zavoljo njegovega zatajevanja samega sebe, in 3. zavoljo njegove z v e-stobe v poklicu. S tim je hotel Jezus naznaniti svojim poslušavcem, da tudi od njih ravno to tirja, če hočejo biti njegovi učenci. Ravno te čednosti, ki jih je Jezus nad Janezom tako lepo pohvalil, bomo tedaj tudi mi danes premišljevali, ter se k tistim podbujali; le zvesto poslušajte! Razlaga. 1. Kralj Nabuhodonozor, ki je Jude, bivše v sužnosti, tako hudo preganjal, imel je neko noč čudne sanje (Dan. 2.) Sanjalo se mu je, da stoji pred neizrečeno štatvo, strašno je bilo, le pogledati jo. Glava te štatve je bila iz samega zlata; vrat, persi in roke so bile sreberne, trebuh meden, zgorni del nog je bil železen, zdoljni perstčn. Med tem pa, ko je ogledoval to statvo, se vterga kamen raz bližnje gore, se štatvi ravno v noge privali, ter jih zdrobi, zdrobi v prah pa tudi razun nog še celo štatvo, prah pa je sapa odnesla, da ni bilo po njem ne sledu ne tiru. Tej štatvi podoben je človek. Kakor je bila statva sostavljena iz različnega blaga, tako si tudi človek večidel ne ostane enak, in je omahljiv, nestanoviten v dobrem. Janez Kerstnik ni bil tak. Jezus sam pravi, da ni bil terst, kterega veter sem ter tje maja. Ko bi bil Janez nazaj vzel svojo besedo, s ktero je Heroda v strah vzel, ko bi bil odjenjal in molčal, gotevo bi ne bil v ječo in železje prišel. Pa rajši je šel v ječo in železje, kakor da bi bil odstopil le za en las od resnice in pravice. Ali bi se ne imeli razgledovati nad njim tudi mi? FJanez je hodil pred Jezusom; ali pa ne daje zgleda nam, ki bodimo za Jezusom? Ko bi bili ljudje stanovitniši v svojih dobrih sklepih, ko bi slehern deržal vsaj deseti del tega, kar si je dobrega naprej vzel: gotovo bi se bila pregreha in krivica že večidel porazgubila zmed ljudi. Toda ljudje so po večera podobni štatvi, ki sem jo ravno kar imel v mislih. Zlato imajo namreč glavo, ter polno dobrih misel in sklepov, ki se za zlato ne kupujejo, niso na prodaj; dobre dela delati začenjajo in se vaditi v čedrostib, ki so res več kot zl.°ta vredne. Ker pa jim manjka stanovifrosti, naglo opešajo; ter odjenjajo od dobrega, kterega so se poprijeli; storč le na pol, kar imajo storiti, dokler ne prilezejo nazaj do srebra, meda (kufra), železa, in na zadnje iz vsega ne postane drugega kot il in perst, ki nič ne velja in nima cene, ker ni ne terdna, ne vstanovitna ne sterpežna tako, da je naj manjša reč že zadosti, da se jim vse na kup zverne, in spremeni v prah in pepel, ki ga veter razpiha. Kako zdravilna, primerno in vspešno je tedaj, da nam je v tem svetem adventnem času s. Janez postavljen v zgled in pred-podobo, da se kakor on tudi mi po nobeni težavi, nobeni škodi, nobeni zopernosti ne damo vzderžati od tega, kar Je prav; ker namreč vemo, da nebeško kraljestvo silo terpi. Zakaj gorje vsem tistim, ki so čednosti nezvesti postali, od prave poti zašli, in hodijo po napčnih potih; kaj bodo pač začeli, kader bo Gospod ž njimi šel v sodbo (Sirab. 2, 16.)? Gotovo jih poplačal ne bo zavoljo njih stanovitnosti v dobrem! 2. Ravno tako velika kot stanovitnost v dobrem bila je tudi z d e r ž n o s t, zatajevanje samega sebe Janezova. Bil je iz duhovnega rodu; lahko bi bil prav zložno živel, in si privoščil, kar bi serce poželelo. Bil .je že toliko premožen, da bi se bil lahko v mehko oblačil, in dobro hrano imel Toda imel je obleko iz ojstre kamelne dlake in usnjat pas krog ledij, in glad si je tolažil s pod-lesnirn medom in kobilicami v puščavi. Gotovo so se že tudi takrat znašli kaki ljudje, ki so ga imeli za prenapetega in od sile ojstrega. Janez pa, stanoviten ki je bil, ni gledal nanje in vprašal zanje. Ker je hodil pred Gospodom, ni mu bilo že zadosti, da je ljudem le pridigoval; hotel jim je tudi pokazati z lastnim zgledom, da se mora premagovati in zatajeveti, kdor hoče učenec Kristusov biti. Zatorej se tirja tudi od nas, sosebno zdaj o svetem adventnem času, da smo zderžni, kakor s. Janez Kerstnik. S tim ne menim, da bi morala biti naša obleka narejena tako, kakor je bila narejena njegova obleka, ali naša hrana taka, kakoršna je bila njegova hrana: menim pa, da se ne smemo pregrešeti s potrato v ozir obleke, jedi in pijače. Zraven tega nam je poskerbljeno tudi v tem, kar zadeva zderžnost in post. V to so postavljeni postni dnevi. Vem scer, da ljudje dan današnji v ozir posta imajo vse drugačne misli, kakor so jih imeli naši pobožni spredniki, in da se nekteri še clo šteje med imenitni in bolj olikani svčt, če nič ne mara za to zapoved; in si misli ali clo reče, da je Bogu vse eno, naj človek vživa, kar hoče, in da se mu s tim nič^ ne prikupimo, če se postimo. Ko bi bilo to res, ne imeli bi tudi nobenega dobrega dela ne na zemlji, in nič bi veljala nobena reč, ktere se loti človek iz ljubezni do Boga. Toda z zderžnostjo in s postom si ne nabiramo le samo zasluženja zavoljo teja, ker se zderžujemo in postimo iz ljubezni do Boga; ampak zderžnost in post tudi že zavoljo tega imata svojo veljavo, ker nas priganjata in spodbadata, da se zderžujemo greha. Bog je naročal svojemu preroku (Izaiju, 58, 1.) ter mu rekel: „Vpij, ne jenjaj; kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in oznanuj mojemu ljudstvu njegove hudobije, in hiši Jakobovi njene grehe. Od dne do dne me iščejo in hočejo znati moje pota.... Zakaj smo se postili (pravijo), in nisi pogledal?... To je post, kterega sem si jaz izvolil: Reši krivično zvezane; raz veži bremena, ktere težč; izpusti poterte, in raztri vsako butaro...," Zatoraj, kristjan moj! kader vtegneš pratiko za prihodno leto v roko vzeti, in vidiš ondi s križcem ali ribo zaznamovane postne dni, nikar se ne čudi, da bo drugo leto ravno toliko postov, kakor jih je bilo pred 50 ali ICO leti; marveč si, kakor tedajni kristjani spominjaj tudi ti, kar sv. pismo govori, ter pravi: „Tisti, ki so Kristusovi, so križali svoje meso s svojim hudim poželjenjem vred." (I. Kor. 9.) 3. Janez Kerstnik je imel terd stan in ojster poklic. Zakaj preroke je pošiljal Bog na svet, da so neprenehoma opominjali ljudi, kaj da so Bogu dolžni. Kakor pa dolžnik ne vidi rad, da ga tirjaš, tako so tudi preroke ljudje le malokterikrat radi gledali. Preroki so bili na dalje poklicani, da so ljudem resnico pravili in jih v strah jemali zavoljo njih grehov. Tudi tega ljudje ne poslušajo nič kaj radi. Zatoraj si preroki iz tega, da so bili zvesti v svojem poklicu, niso zajemali ravno dosti časnega dobička. Ali ni imel s. Janez ječo in železje v plačilo zato, da je spolnil svojo dolžnost. ,,Ne smeš imeti pri sebi žene svojega brata," je rekel Herodu. Pismarjem in farizejem pa je djal: „Gadja rodovina!... delajte vreden sad pokore! in ne recite: Abrahama imamo očeta, tedaj se ne moremo pogubiti. Zakaj povem vam, Bogu je mogoče, iz teh kamnov Abrahamu otrok obuditi... Vsako drevo, ktero ne stori dobrega sadu, posekano bo in v ogenj verženo." In terdo-serčnežem je klical; „Kdor ima dve suknji, naj da temu, ki je nima, in kdor ima jedi, naj ravno tako stori." Cestninarje je opominjal: „Nič več ne tirjajte, kakor kar vam je postavljeno." In vojake je svaril; „Nikogar ne tepite, nikomur krivice ne delajte, in zadovoljni bodite s svojo plačo." (Luk. 3, 7—14.) Tako je Janez Kerstnik spolnoval svojo dolžnost do vseh ljudi; zvest je bil svojemu poklicu, das;ravno na zemlji ni imel pričakovati nobenega dobička. In ko bi bil Janez poprej prerajtoval škodo, ktera bi ga vtegnila zadeti, če bo zvesto spolnoval svojo dolžnost, gotovo bi nam ne svetil za zgled in predpodobo, kako moramo tudi mi biti zvesti v pculicu in spolnovati dolžnosti svojega stanu. In Zveačar bi ga tudi gotovo ne bil pohvalil kot naj vešega preroka Ravno tako pa tudi Zveličar nobenega zmed nas ne bo spoznal za svojega učenca in prijatla, kteri je svojemu poklicu zvest, dokler ga ne stane težko, spolnovati svoje dolžnosti, kteri prav dela le toliko časa, dokler ima od tega kaj dobička; kteri svoje djanje in nehanje meri le po časnem dobičku. Zakaj gotovo ni zastonj pisano v s. pismu: „Slehern bodi zadovoljen s svojim stanom, in vi vsi z dobrimi deli iščite se zagotoviti, da bote izvoljeni za nebesa." Sklep. In tudi, mi prijatli moji! se zamoremo prav pripravljati na prihod Gospodov le z čednostmi, ki smo jih občudovali danes nad s. Janezom, ter stanovitnostjo v dobrem, zderžnostjo (zatajevanjem samega sebe) in z zvestobo v svojem poklicu. Nobena reč na zemlji razun teh treh čednost nas ne more Gospodu prikupiti in nam milost pri Bogu zadobiti. Te čednosti so slehernemu potrebne, in jih razun s. Janeza bolj ali manj zagledamo tudi še na slehernem drugem svetniku. Tako na primero nad s. Nikolavžem, čegar god smo obhajali te dni. S. Nikolavž je bil v dobrem tako stanoviten, da je šel rajši v ječo, kakor da bi bil nehal oznanovati križanega Zveličarja. Zderžen pa je bil tako, da je še v zibelki o sredah in petkih le samo enkrat in scer še le zvečer enmalo mleka pil, dasiravno ga je pestov-na mu ponujala in ga o drugih dneh tudi res po večkrat dojila, in tako se je postil o teh dveh dnevih tudi pozneje ves čas življenja. Tudi v svojem poklicu je bil s. Nikolavž ves zvest. Kader so ga po sili škofa izvolili, tedaj so se še le prav lepo svetile nad njim njegove svete čednosti: čistost, gorečnost v molitvi, postrežljivost, gostoljubnost, krotkost o svarjenju, resnoba v strahovanju in druge. Le po takem potu si je zaslužil preobilno srečo, da je na smertni postelji že zagledal angele, ki so mu naprot hiteli, da bi spremili njegovo dušo v srečno večnost. Ljubi moji! skerbimo si tudi mi za te tri čednosti, s kterimi se tako lepo pripravljamo za Jezusov prihod pervi in drugi. In da si jih pridobimo, prosimo Boga za pomoč. Na koncu današne pridige pa zdaj z vesoljno cerkvijo molimo in recimo: „0 Gospod! zbudi naše serca, in pomagaj nam, da pripravljamo pota tvojemu Edinorojenemu, da rešeni od svojih grehov zamoremo ti služiti z čistim sercem!" Amen. Pridiga za god neomadeževanega spočetja D. Marije. (Nedolžnost je draga, kako jo ohraniti; gov. K. K.) »Blagor nedolžnim na potu, ki hodijo po Gospodovi postavi." Ps. 118. 1. V vod. Eden naj prijaznejših praznikov celega leta nam je po božji milosti napočil, preČ. spočetja D. Marije. Kakor namreč jutrna zarja pred solncem, tako je D. Marija nam milo prisvetila, preden nam je solnce Jezus iz nebes prisjal, da nas razsveti in nam pot pokaže proti nebesom, ki smo ga bili z grehom zgubili. O prenesrečen greh, ti si naj hujše zlo, ti si nam nebesa zaperl in pekel odperl; ti nas hujše težiš kakor mlinski kamen in kakor strašna mora nas stiskaš, nam vsako veselje greniš in naše zdajno življenje z bodečim trnjem obdavaš, ki nas vedno rani in nam skleče bolečine napravlja, enkrat pa, ako se ti ne prej alj šlej odpovemo za vselej, bi nas mučil in žgal na vse večne čase. Ako je tedaj greh naj veče hudo na zemlji, tedaj mora naj veča sreča biti, prost biti vsacega greha, čist biti pred očmi vsegavidijočega Boga. Da, ljubi moji, čisto, nedolžno serce je nar drajše blago in naj veča do-drota, zatorej po vsi pravici Marijo slavimo in presrečno imenujemo, ker greha nobenega, še sence kakega greha ni bilo na njej, ker že spočeta v maternem telesu prvi hip svojega življenja je bila brez greha in taka je ostala do zadnjega zdihljeja. I. Neizmerno srečo nedolžnega stanu, brezmadežnega življenja naj toraj današnji praznik premišljujemo, pa tudi II. pripomočke, si te sreče zagotoviti in si jo zvesto do konca pridržati. Začnem v imeni Jezusa in Marije! Razlaga. 1. Stan nedolžnosti nikakor ne pomenja, da si prost alj čist vsakega greha in naj manjšega madeža; zakaj ko bi se toliko tirjalo, ne bilo bi nobene nedolžnosti mogoče na zemlji, ker po besedah sv. Jakopa (3, 2.) v veliko rečeh se vsi pregrešimo in sv. Janez (I. 1, 8. 10.) nas lažnike imenuje, kteri se sami zapeljujejo in tudi neskončno resničnega Boga tako rekoč lažnika storijo, ako pravimo, da greha nimamo. Hvala pa bodi prevsmiljenemu Bogu, da tolike čistosti od nas ne tirja; zakaj to bi bila le angelska, ne pa človeška čistost. „Glej — pravi Job 4, 18. 19. od Boga — kteri Njemu služijo, niso stanovitni in v svojih angeljih je hudobijo našel; koliko bolj bodo oni, ki v ilovnatih hišah prebivajo in persteno podlogo imajo, kakor po molji pokončani." Nedolžni stan le v tem obstoji in si je vse hvale vreden, ako od svojega krsta noter do blede smrti gnado božjo ohranuješ, ako vsaj z nobenim smrtnim grehom te nebeške obleke ne oskrunjaš in vse žive dni v ljubezni in zvestobi božji ostaneš, k temu pa niso odpustljivi grehi nobeni zaderžki. Dokler ti smrtni greh sv. oblačilo nedolžnosti in gnade božje pri priči in popolnoma odvzame, tako da si na duši ves nag in Bogu zopern, ti odpustljivi greh to oblačilo le temni, kakor postavim če kaka meglica pred solnce stopi in ga nam nekoliko zakrije. In to se zgodi, ako ne premišljeno, ne radovoljno in tudi ne v kaki veliki reči grešiš, ampak le po človeški slabosti se včasih spodtakneš in v kak manjši greh padeš. Ako si se ravno Bogu zameril, svoje prijaznosti ti zavoljo tega vendar ne odtegne, stan nedolžnosti le še imaš. Zdaj mi pa povejte in ucer, kakor vam lastna vest pravi, mi povejte: Ali je nemogoče, ta nedolžni stan si ohraniti, vse dni svojega življenja brez smrtnega greha prebiti? Mislite mar, da to bi bilo za kristjane, in scer za odraščene preojstro tirjati ? Zastonj se izgovarjate z človoško slabostjo, z nevarnostmi in priložnostmi greha, ktere povsod na vas prežijo in vam zaderge nastavljajo. Zakaj naj se le na božjo gnado zanašajte in ž njo vred zvesto delajte in po svoji moči se vojskujte zoper greh, lehko se ga bote obvarovali. Smertnemu grehu zoperstati ta gnada se vsakemu ponuja, tako da nihče nič pravičnega izgovora nima. Ako so ti in uni zamogli, zakaj bi ti ne? Le preštejte jih, vse zveličane duhove, ki se zdaj v nebesih veselijo, koliko jih najdete, kteri so iz mladih nog do zadnjega zdihljeja brez smrtnega greha preživeli in si tako svojo kerstno nedolžnost ohranili! Naj vam le imenujem sv. Alojzija, sv. Stanislava, sv. Nežo, kteri vse svoje dni le enega smrtnega greha niso storili. Kar je tem mogoče bilo, tudi nam nemogoče ni, kerstno nedolžno obleko neomadeževano nositi noter do prihoda Gospodovega. Tako nam je bilo tudi naročeno od kat. cerkve, ko nam je bilo po prejetem sv. krstu belo oblačilo nedolžnosti izročeno in smo bili oblečeni ž njim, naj ga brez m adeža prinesemo do sodnjega stola Jezusa Kristusa t. j. naj z nobenim smrtnim grehom tega predragega oblačila ne omadežujemo. 0 kako srečni bi bili, ako bi ta neprecenljivi zaklad še imeli: Zakaj ni nič tako Bogu prijetnega, kakor nepokvarjena nedolžnost, srce, čisto vsakega smrtnega greha! Nikjer drugej s tako radostjo ne stanuje in prošnje nobene tako rad ne vslišuje, kakor ktera iz nedolžnega srca pride. Od nekega neverca se priporočuje, da je ob času hude ure nedolžniše otročiče pestoval, da bi bil pred streljami božje jeze naj zavaroran; ako ravno hudobnež sam za se, je vender toliko na otroško nedolžnost zaupal. In res, da si ravno usmiljeni Bog tudi naj hujše grešnike sprejemlje, kteri se skezanege srca k Njemu spreobernejo, vendar je poseben prijatelj tistih duš, ktere so Mu vselej zvesto služile, Ga nikdar smrtno razžalile niso, ampak stanovitne v Njegovi sv. službi Mu vseskoz le veselje delale. Zatorej: „Blagor nedolžnim na potu, kteri hodijo po postavi Gospodovej" in od tega pota še niso odstopili. Zares srečni so! Zakaj oni ne poznajo grizenja hude vesti in božji mir ni zginil iz njihovih src; naj ravno veliko trpijo, dobro pričevanje nedolžne vesti jih obilno odškoduje za vse, kar sicer pogrešajo. Tudi ne čutijo v sebi tiste silovite vojske, ktera druge toliko nadleguje. Zgodaj so začele svoje hude nagnjenja krotiti in svoje pregrešne strasti brzdati, zmagali so jih in zdaj vživajo mir in pokoj, ki ga zapeljivi svet dati ne more. Le prašajte sv. Alojzija tega angelskega mladenča; že od mladih nog se je začel zatajevati se zoper vse hudo, in tako je pregrešno poželjenje popolnoma v sebi zadušil, da ga viši ni več mikalo ne skušalo; v čudo sveta je kakor angelj v svojem telesu živel. Akoravno se pa težavno vidi, krstno nedolžnost ohraniti, vendar le je iožej, kakor zgubljeno nazaj dobiti. „Manj truda velja — sv. Ambrož — na potu čednosti ostati nepremaklijivo, kakor pa odstopiti od njega in se zopet nazaj oberniti." Glej človeško truplo, dokler se vsacega bolenja skrbno varuje, ložej se tudi v bolezni ozdravi; ako je pa že enkrat s kako boleznijo pokvarjeno, težko težko se stara rana zaceli in le prerado nazaj pade v prejšno bolezen in vedno v smrtni nevarnosti visi. In taka je tudi z grehom; kdor se še nigdar ni ž njim pečal, ubrani se ga tudi v prihodnje z majhnim trudom; skušnjave niso tako silne, in dušna moč je nasproti veča, zmaga gotovejša; kdor pa je že kdaj strup greha okusil, vedno ga mika in vleče v greh in zgodi se mu zadnjič, kakor pregovor pravi: „Navada železna srajca." Pot pokore je torej ternjev pot proti nebesom, dokler je pot nedolžnosti tako rekoč z rožami natrošen. Ako nas pa že ta misel priganjati zamore, naj se za svojo nedolžnost na vso moč poskušamo, tako še bolj neizrekljivo veselje, ktero nedolžne dušice v nebesih čaka; dopolnile se bodo nad njimi besede Zveličarjeve: „Zveličani, ki so čistega serca, zakaj oni bodo Boga gledali." Kako lepo in ginljivo popisuje sv. Janez v Slov, PrijsUl, 32 svojem skrivnem razodetji (14, 1—5.) presrečni stan nedolžnih v nebesih: „Vidil sem i.t.d. Kakor so nedolžne dušice na tem svetu Bogu naj bolj podobne, tako so tudi v nebesih nar bližej božjega trona, naj jasneje od božje svitlobe razsvitljene. Kakor v bistri vodici se veličastno solnce leskeče, tako v čistih nedolžnih dušah veličastvo božje. 2. Bad bi vam še dalje razkladal nebeško lepoto in veliko vrednost nedolžnega stanu; toda potrebnejši še je, pripomočke vam naznaniti, s kterimi se nedolžnost ohranja, bodi si še neoskrunjena kerstna nedolžnost alj pa po pokori popravljena. Hočeš, moj kristjan, tvojo nedolžnost obvarovati, čuj nad seboj skrbnejši ko mogoče. Zakaj po besedah apostelnovih „dragi zaklad nosiš v prsteni posodvi, obdan od vseh strani od naj bolj zvitih in silnih sovražnikov, kteri te hočejo obropati, brž ko se le količkaj od potrebne pazlivosti na samega sebe odvrneš. Zatorej nas opominja sv. Peter (I. 5, 8.): „Bodite trezni in čujte; ker hudič vaš zoper-nik hodi okoli i. t. d. In ljubi Jezus sam pravi: „0ujte in molite, zakaj duh je scer voljen alj i. t. d. Naj bo toraj pred vsem drugim keršanska čuječnost tvoja vedna tovaršica, da paziš na samega sebe, na vsako nagnjenje in gibanje svojega srca, da se kje po svoji neskrbnosti v kak greh ne zapleteš in nedolžnosti 'predrage ne zgubiš. Pazi nad svojimi počutki, ne poglej vsega, ne poslušaj, ne govori, ne vživaj vsega, kar se ti ponuja, b) Zogibljej se grešnih priložnost. Britka žalost nas obide, kadar se kolj taiste prenesrečne prigodbe spominjamo, kako sta Aiam in Eva v paradižu ob svojo nedolžnost prišla in pravimo s tužnim srcem: „Oh da ne bi bila k prepovedanemu drevesu nigdar bližej pristopila!" Toda zastonj je vsa naša tožba zastran pretečenega; le nam še strašna nesreča naših prvih roditeljev v nauk služi in v posvarenje, kako naj se varujemo grešnih nevarnih krajev, nevarnih peršon in tovaršij, ktere so nam lehko v spodtiklej : „Kdor se smole dotika, vmaže se." In ako zdravo jabelko k gnilemu prideneš, bode tudi zdravo gniti začelo. Torej ako ti je karkoli v grešno priložnost, bodi si kak človek ali kaka hiša ali kaka služba, kjer se tvoji nedolžaosti zadrge postavljajo: loči se, naj ti bo še tako ljubo in drago, kakor tvoje lastno oko, in naj se ti ta ločitev tako težka zdi, kakor odsekanje tvoje roke alj odžaganje noge. Boljše ti je i. t. d. c. Bodi zvest v malem. Ne bodi zadovoljen, da z nobenim smrtnim grehom svojega Boga ne žaljiš, ampak tudi malih ali odpustljivih grehov po mogočnosti se brani, in tako zmirom bolj in bolj grešno poželjenje v sebi zatiraj, da te tudi v veče napake ne zapelje. Sv. pismo pravi (Sir. 19, 1.): „Kdor majhno zamečuje, s časoma bo padel" in taka je v resnici. Nezvestoba v malih rečeh je ravna in široka cesta v pekel, ker po njej se gnada božja zmanjšuje, grešna pomoč pa povišuje in tako se pot pripravlja v velike grešne zmote in pogubljenje. Temu nasproti je zvestoba v malem gladka steza v nebesa, ker ona stori človeka vrednega še večih gnad, ktere mu pomagajo in polajšajo doseči večno zveličanje. „Kdor ima — pravi Jezus, njemu se bode še več dalo" in pridnemu hlapcu v evatigelju Gospod reče: „Ker si bil v malem zvest, hočem te čez veliko postaviti i. t. d. d) Bodi prav ponižnega srca in nikar preveč sebi ne zaupaj, zakaj: „Napuh gre pred padcem" „ker se Bog prevzetnim zoperstavlja, le ponižnim svojo gnado da." Ako si torej dosehmal svoje srce čisto ohranil, ne misli, da tvoja lastna moč je to storila, ampak gnadi božji se lepo zahvali in se ji tudi za pri-hodnič priporočuj v ponižni molitvi. Ako bi ti Bog svojo roko odtegnil, djano je po tebi, kakor jih je že toliko padlo, padel boš tudi ti. Timveč boj se, ponižuj se, moli, moli pogosto, rad in pobožno, da naj ti Bog v tvoji vojski na strani stoji. „Molitev je po besedah sv. Bernarda proti nebesom stegnjena roka, s ktero se Boga deržiš, da v ostudno mlako pregreh ne zablodiš," e) Pogosto prejemlji zakrament pokore in sv. E, Telesa; zakaj naj se še toliko varuješ, vselej se bo še nekaj grešnega praha v tvoji duši nabralo, kterega naj se osnaži v zakrameutu sv. pokore. Ta zveličanski zakrament ne le zaceljuje dušnih ran, ki ti jih je greh že vsekal, ampak tudi prihodnih obvaruje. In kaj naj že le rečem o tem, kako koristno da je sv. obhajilo, da si ohraniš sv. nedolžnost? Saj se ta naj sv. zakrament imenuje „pšenica izvoljenih in vino, iz kterega device rastejo." (Zah. 9, 27.) Zatorej nas ljubeznjivi Jezus navdušuje, naj pogo-stoma prejemljemo ta nebeški kruh rekoč: „Kdor od tega kruha je, živel bo vekomaj." (Jan. 6, 52.) Sklep. Ako bi bili mi se teh pripomočkih vselej posluževali, gotovo bi se še zdaj naša kerstna obleka nedolžnosti svetila, kakor brž po prejetem krstu: lehko bi se bili vsaj smrtnih grehov obranili in v gnadi božji do te ure nepremaknjeni ostali. Tako vsaj zana-prej ta nezapopadljivi zaklad neb. nedolžnosti više cenimo kakor sreberne rude in vse zlato in bogastvo celega sveta, in si prizadevajmo ohraniti si ga. Zogibljimo se torej greha bolj ko strupene kače in nevarnega modrasa in ne bodimo leni in nemarni za na-svetovane sredstva, s kterimi se nam je greha obvarovati, da tako v verste tistih slišimo, ki jih sv. pismo poveličuje rekoč: „0 kako lep je čist rod v svetlobi svoje čednosti, zakaj njegov spomin je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri ljudeh." Amen, Pridiga za III. adventno nedeljo. (Spoznanje Jezusa Kristusa; gov. E. 6.) „V sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate." Jan. 1, 26. V vod. Janes Kerstnik očituje Judovskim duhovnim in pismarjem, ki so k njemu prišli v puščavo, da Jezusa ne poznajo. Reče jim: „V sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate." Že 30 let je Žveličar bival na zemlji, se ve da ves ponižen, in je natihoma živel v Nacaretu v hiši svojih staršev, in mojstri in učeniki še niso vedeli zanj, obljubljenega Odrešenika. Pač je bila čudna in neod-pustljiva ta nevednost! — Toda, ljubi moji! še vse hujši je, če moramo ravno to, da Jezusa ne poznajo, očitati clo kristjanom, kristjanom pravim, kterim sveti luč prave vere, in jim ne manjka podučenja, ako ga le hočejo poslušati, in kteri se ravno po Kristusu imenujejo kristjani. — In res ne manjka takih kristjanov, kteri od Jezusa le malo vedo, ali še clo nič ne; poznajo ga komej po imeni; nad temi kristjani se do pike spolnujejo te le svetopisemske besede: „Na svetu je bil (Jezus), in svet je po njem storjen, in svet ga ni spoznal. V svojo lastino je prišel, in njegovi ga niso sprejeli." (Jan. 1, 10.) — Ker pa je v zveličanje neobhodno potrebno, prav spoznati Jezusa Kristusa, večno resnico, ki sam pravi: „To pa je večno življenje, da spoznajo tebe samega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, kterega si poslal" (Jan. 17, 3.), bom dans na kratko odgovoril na te dve vprašanji: 1. Kaj se pravi, poznati Jezus a Kristusa? 2. Kako pridemo do tega spoznanja? — Imenitna je ta reč, torej se zanesem, da bote pridno poslušali, in tedaj začnem prosivši Jezusa pomoči. Razlaga. 1, Kaj se pravi: Jezusa Kristusa poznati? — Jezusa Kristusa poznati se pravi: Spoznati z živim, terdnim prepričanjem, in iz lastne notranje skušnje ali prav za prav po božjem nadnatornem razsvitljenju vedeti: da je on naš Gospod in zve-ličar — „da je resnica, pot in življenje" (Jan. 14, 6.). To spoznanje, ali kakor s. Pavi (Filip 3, 8.) pravi, ta „visoka vednost od Jezusa Kristusa" pa ne sme obtičati le samo v umu ali pameti, ampak se mora prijeti tudi serca in voljo mečlti. Kar um pozna, mora serce občutiti, volja pa v djanje spraviti. a) Kdor Jezusa Kristusa prav pozna, bo veroval, vedel in tudi očitno na znanje dajal, da je Jezus Kristus Sin živega Boga, po božji natori nebeškemu Očetu enak v vsem, tako da, kdor Sina vidi, vidi tudi Očeta. — Kdor Jezusa Kristusa prav spozna, časti v njem božjega učenika, kteri nam je z besedo in zgledom pokazal pot v nebesa, in kteri podpira s svojo gnado našo slabost, da zamoremo hoditi tudi mi po tem potu čednosti in zve-ličanja. — Kdor Jezusa Kristusa prav pozna, brez vse skerbi se popolnoma prepusti njegovi voditvi, ter voditvi svojega Gospoda in mojstra; zakaj on vč, da je Jezus" dobri pastir, ki da življčnje za svoje ovce. In ovce ga poznajo, in poslušajo njegov glas." (Jan. io, 14.). b) Kdor Jezusa Kristusa prav pozna, bo zaupal vanj kot v edino podstavo ali podlago svojega zveličanja, zaupal vanj kot v svojega zveličarja, ki ga je rešil in otel od dolga in kazni greha, bo zaupal vanj kot „v Jagnje božje, ki odjemlje greha sveta" (Jan. 1, 29.), in „ki nas omiva v svoji kervi od sleherne krivice" (I. Jan. 1, 7.) c) Kdor Jezusa Kristusa prav pozna, ga tudi ljubi čez vse, in ljubi ga kot svojega odrešenika, ki je zanj vse storil, tega ljubi, in skazuje mu svojo ljubezen s tim, da spolnuje v djanju, kar je Jrezns učil z besedo in zgledom. Zakaj s. pismo pravi: „Kdor Boga ne ljubi, ga tudi ne pozna" (I. Jan. 4, 8.) in: „Kdor pravi, da ljubi Boga, in ne spolnuje zapoved njegovih, je lažnik, in resnice ni v njem." (I. Jan. 2, 4.) 2. Jezusa Kristusa poznati se tedaj pravi: Vedno gledati ga z dušnimi očmi in v duhu sv. vere zanj, in le zanj živeti, delati, terpeti; se otročje in zaupljivo obnašati do njega; njemu, kar svojemu Gospodu in kralju, tron postaviti v svojem sercu; Jezusa Kristusa poznati se pravi: vedno vanj verovati, vanj upati, njega čez vse ljubiti. 3. O da bi pač mi vsi Jezusa Kristusa tako poznali, pač bi na to lahko rekli s svetim Pavlom: „Živim; pa ue jaz, ampak Kristus živi v meni; dokler pa še v mesu živim, živim v veri na Sina božjega, kteri me je ljubil, in samega sebe za me daroval." (Galat. 2, 20.) O da bi pač imeli to spoznanje Jezusa Kristusa; po tem bi se pač spolnilo nad nami, kar je Jezus enmalo pred svojim ter-pljenjem prosil svojega nebeškega Očeta rekoč: Oče! daj, „da bodo popolnoma eno, in da svet spozna, da si me ti poslal, in jih ljubil, kakor si tudi mene ljubil. Oče! hočem, da bodo tisti, ktere si mi dal, tudi z meno tam, kjer sem jaz; da moje veličastvo vidijo, ktero si mi dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta." (Jan. 17, 23—25.) Mirno bi živeli, vsak svoj križ voljno zadeli, in ga poterpežljivo nosili za Jezusom proti nebesom. Zdaj sem vam pokazal, kaj se pravi: poznati Jezusa Kristusa. Tedaj pa tudi še na kratko premislimo, po kterem potu pridemo do tega spoznanja? 2. Po kterem potu zamoremo spoznati Jezusa Kristusa? 1. Da se seznanimo z Jezusom, in spoznamo njegove dela in njegovo življenje, mora nas pred vsem drugim mikati in veseliti, ne le prav pridno poslušati besedo božjo, ki nam jo oznanuje po svojih služabnikih, ampak tudi prebirati svete bukve, sosebno sveto pismo nove zaveze in pred drugim s. evangelje, v kterem je hranjeno veselo sporočilo našega zveličanja in našega odrešenja. a) Dolžnost, poslušati besedo božjo, ki se razklada v pridigah in keršanskih naukih, se posname že iz tega, da je postavil Jezus Kristus v svoji sveti cerkvi posebne učenike, ter aposteljne, učence in njih pravilne naslednike, škofe in mašnike. Njim je govoril pomenljive besede: „Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje." (Luk, 10, 2.3.) b) Zraven pa nam je tudi še treba prebirati sveto pismo, sosebno sv. evangelje. To nam naroča Zveličar sam, ko pravi: „Preiščite pisma, ker vi menite, da imate v njih večno življenje; in one so, ki pričujejo od mene." (Jan. 5, 39.) O koliki zaklad božje modrosti, je (hranjen) v s pismu, tčh bukvah vseh bukev! — Kje je pač kak človek, kteri bi bil tako učil tako govoril, tako delal, kakor Jezus, nas Gospod in Zveličar! Kako nepomenljive so vse bukve posvetnih modrijanov skupej v primeri s s. evangeljem! — Skor v vsaki hiši zna brati ali eden ali drugi — Ce ne zna nobeden, naj se kdo nauči. — Pošiljajte v šolo svoje otročičke. — Zberite se sosebno zdaj v dolgih zimskih večerih" v kako prostorno hišo, v kteri zna kdo prav lepo brati. — Kako lepo bi bilo, ko H eden naprej bral, drugi kaj drugega delali, postavim ženske pred'e i. t. d. zraven pa pridno poslušali. — Koliko greha bi se zabranilo, koliko dobrega v serce vcepilo! — Zares, hudi duh bi bežal od take hiše, angelci pr. se veseli po njej sprehajali, in boSii blagoslov bi nad njo počival. — Svete bukve, kakor so: Zgodbe s. pisma, s. evangelje i, t. d. tudi niso ravno tako -silno drage. Z dnarjem, ki se potrati marsikterikrat le za eno samo nepotrebno reč, dalo bi se kupiti več svetih bukev. In v marsikaki hiši se dnar razmetava ne le za eno samo nepotrebno reč, ampak kdo ve, za koliko takih reči, brez kterih bi se kar lahko prebilo. 2. Da nam bo pa poslušanje in branje besede božje zdravilno in rodovitno, tečno in vspešno, moramo ž njima skleniti ljubezen do molitve, čistost serca, in ponižnega otročjega duha. a) Brez molitve so in ostaneio vse naše vednosti od Boga in Kristusa le prazni, merzli zapopadki, ki puščajo serce suho in merzlo, in voljo mlačno, leno brez sklepov in djanja. Brez molitve ga ni povzdigovanja duha črez časno in do Boga, tedaj tudi ne vere, ne upanja, ne ljubezni. Molitev je vez, ki navezuje našega duha na Boga; molitev je žleb ali studenec, po kterem nam dotekajo božji dari, doteka tudi naj veči dar božji, ter vednost zveličanja, spoznanje Jezusa Kristusa. b) Da nam bo poslušanje in branje besede božje v prid in zveličanje, moramo biti tudi čistega serca. — Dokler je naše serce še vse zatopljeno v razuzdanih strastih, da gospodarijo po njem; dokler nas vklepajo še verige osramotivnih navad, ter nas vzderžujejo v sužnosti pregrehe in hudega duha; dokler še s zgubljenim sinom samopašno in gerdo živimo; — oh, toliko časa, se ve, da nam ne diši nebeška mana (kruh) besede božje, toliko časa ne moremo priti do živega, pravega spoznanja Jezusa Kristusa. S. pismo namreč pravi: „Posvetni ali živalski človek ne ume, kar Duh božji govori; njemu se to vidi nespamet, in zapopasti ne more, ker se mora le na duhovno vižo zastopiti." (I. Kor. 2, 14.) In spet pravi: »Modrost ne more priti v hudobno dušo, tudi ne stanovati v človeku, ki je greha suženj, kterega ima greh pod svojo oblastjo. (Sap. 1, 4.) Le tisti, „ki so čistega serca, bodo gledali Boga!" (Mat. 5, 8.) Treba je tedaj čistiti svoje serce s pravo pokoro. c) Molitvi, čistosti serca, se mora na posled pridružiti tudi še ponižni otročji duh. Gorje prederžnežu, ki se podstopi, in hoče pretuhtati s svojim oslabelim umom visočino in globočino božje modrosti! „Bog se prevzetnim vstavlja; ponižnim pa daje svojo gnado" (Mat. 11, 38.). — Kar Oče nebeški prikriva razumnim in modrim tega sveta, razodeva po svojem usmiljenju malim, to je: ponižnim. Prevzeten je le tisti, ki samega sebe ne pozna. — Nasprot pa ponižni, ki je globoko pogledal samemu sebi v serce, spoznava samega sebe za nevednega, za bolnega in za pregrešnega. Ker tedaj v samem sebi zveličanje ne najde, išče Odrešenika z ljubeznipolnem hrepenenjem; hiti k studencu življenja v zakramentu s. rešnjega Telesa; Odrešenika pa najde in spozna v Jezusu Kristusu; in Jezus ga ubogega obogati, nevednega poduči, bolnega ozdravi, grešnika z Bogom spravi! — Blagor slehernemu, ki je Odrešenika spoznal in našel! Srečni tudi mi, če ga najdemo in spoznamo! Sklep. Prijatli! skazal vam sem zdaj, kaj se pravi, Jezusa Kristusa prav poznati, in kako da zamoremo priti do tega spoznanja. O da bi blagoslovil Bog moje besede, ter obudil v naših sercih živo, goreče hrepenenje po spoznanju Jezusa Kristusa! Zdaj v svetem adventnem času nam v spomin sklicuje sveta katoljška cerkev nekdajne čase stare zaveze, o kterih so pobožni in pravični z vernim zaupanjem pričakovali prihoda Zveličarjevega; o kterih časih so zdihovali s svetim hrepenenjem: „Nebesa! rosite pravičnega; oblaki ga dežite! Odpri se, o zemlja, in porodi nam našega Zveličarja." (Izaijas 45, 8.) — To še ni zadosti, da je Kristus prišel iz nebes na zemljo; tudi v naše serca mora priti; zakaj „v nas, znotraj v nas je božje kraljestvo" (Luk. 17, 21.), in duša pravičnega je stanovanje božje. „V sredi med vami pa stoji, kterega vi ne poznate." Oh, spolnujmo tedaj, kar je nekdaj Judom pridigoval s. Janez Kerstnik! Pripravljajmo lepo svoje serca za prihod Zveličarjev; ponižajmo in poravnajmo hribe in gorč svojega napuha; napolnimo z deli pokore in pravičnosti doline, to je, kar je pomanjkljivega pri naši čednosti. Odpravimo iz svojega serca vsako nesna-žnost, da postane vredno, sprejeti v se nebeškega gosta! »Pripravite pot Gospodov; ravne storite njegove steze; vsaka dolina naj se napolni, in vsaka gora in vsak grič naj se poniža; in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ojstrega, gladka pota. In vse človeštvo bo vidilo zveličanje božje!" Amen. Pridiga za IV. adventno nedeljo. (Od kmetijskega stanu. Govoril — f.—) Pod velikima duhovnoma Anom in Kajfežem je Gospod govoril Janezu, Caha-rijevemu sinu v puščavi. Luk. 3, 2. Vvod. Janez Kerstnik, kterega spet današnje s. evangelije v mislih ima, ni sicer živel v kmetijskem stanu, bil je namreč prerok in pridigar: pri vsem tem pa je imel vendar le prav težaven stan. Živel je namreč v puščavi, v pustem kraju, v kterem ni ne žita, ne sadja, ne sočivja, jed njegova so bile kobilice, kakoršne so v tistih krajih v sploh le reveži vživali, in podlesni med; obleka njegova je bila ojstra, žaklu podobna suknja iz kamelne dlake, z usnjatim pasom na život nategnjena; stanovanje njegovo kaka duplina ali jama ali berlog. In tudi ko se je v dorastli starosti podal do Jordanskega obrežja, ni imel nič zložnišega življenja, marveč še zamero zavoljo svojih pridig, in sicer tako močno, da ga je Herod clo v ječo vergel. — In vendar je bil Janez zadovoljen s svojim stanom, in ni godernjal zoper Boga zavoljo težav svojega stanu. Kakor s. Janez, morate tudi vi, ljubi poslusavci! ki se po večem znajdete v delavnem kmetijskem stanu, zadovoljni biti s svojim stanom. Toda vem, da veliko jih je med vami, ki niso zadovoljni, in menijo, da se jim vse hujše godi kot drugim ljudem, in vedO zmerom dosti govoriti, dosti tožiti čez svoj revni stan. Da take tožbe ne stoje nič kaj na terdnih nogah, slišali bote v m