Ljubljanski Zvon
@)
o            o            o
Svetnica.
H
e v veliki, ne v mali pratiki
ni ga tvojega najti imena.
Na nobenem oltarju tvoj kip ne bo stal,
mučenica svetnica Helena!
Saj četudi na grobu tvojem kdaj bi se čudo celo prigodilo, kdo naj plača, da hteli bi vpisati te med svetnic in svetnikov število!
Bila nisi bogata, žalibog,
ne kraljica in ne cesarica;
le par njiv si imela pa kočo kraj njih,
ti Helena soseda, kmetica.
In od jutra do mraka dan na dan si se trudila kakor čebela; okrog koče, po polju vrtela si se pa za svojce skrbela, trpela.
A tvoj mož, požeruh, lenuh vse dni tam po krčmah okrog se je klatil; in po noči pijan, razdivjan skozi vas mimo nas je domov kolovratil.
In ko se je najedel in si počil, ta zverina objestna in zdrava, za zahvalo ozmerjal te je, opsoval ter pretepel te je do krvava . . .
»Ljubljanski Zvon« 2. XXIII. 1903.
66
A. Aškerc: Svetnica.
Ti soseda Helena pa molče vse trpela si in se solzila . . . Ah, in leto za letom si novega mu redovito otroka povila . . .
In tvoj mož, potepuh, lenuh  vsak dan po gostilnah okrog se je klatil, a po noči kolnoč, govoreč sam s seboj mimo nas je pijan kolovratil.
In če ni se povrnil kdaj črez noč, si boječa mu tekla naproti pa iskala si ga, no, in našla si ga: v kakem jarku je spaval ob poti.
In ko težko prinesla si ga domov, nad teboj se zato razjezil je! In ozmerjal te je in okregal te je pa za nameček te še nabil je . . .
Dan podoben je dnevu bil tebi, žal! Blaž, tvoj  mož, je čimdalje bolj padal . . . A pod slamnatoj streh oj ti dece je kup se množil in čimdalje bolj stradal . . .
No, in prišel je konec, sam sodni dan . . . To vam bila je noč strahovita! Vsi vaščani hiteli smo gledat prizor, ko ležala si tam polubita.
In umirala v koči pusti si med otroki na trdem ležišču . . , Ubijalca moža je uklenjenega ravno straža odgnala k sodišču .  .  .
In izdihnila si . . . Sosedi vsi pa smo vedeli,  da si svetnica! Mučeniška ti krona zdaj glavo krasi, akotudi si samo kmetica . . .
A. Aškerc.