Vojna. VOJNA IN UČITELJ. Zivljenje ti je brez miru, porablja dom te tam in tu; vsi roke vijejo, kličoč: Ucitelj, hiti na pomoč! Stan naš pred vojno bil preziran, v stremljenju svojem le oviran, a zdaj ga nihče ne pozablja — do mozga vsakdo ga izrablja! Ko ples krvavi se pričel, sovražnik dom nam je objel: učitelj srca je vzplamtel, za domovino jih razvnel! V junaški borbi tam prednjači, pogum podžiga, roj junači, doma rojakom srca dviga in ogenj domoljubja vžiga. Kot bedno dete — šola zdaj; odprta ranjencem stežaj, učiteljstvo pa pozno v noč oskrbi vojni daje moč. Dobiš li stan na svetu širnem, ki ob svetovni tej omami, v vrvenju besnem, brezobzirnem tež toliko ima na rami? Ko stopiš iz učilnice — nebroj težav te čaka že: ugodi stranki oni — tej, nato uradne akte glej! Ginevamo za domačijo, vsak domu moč vso v bran polaga — a v povračilo dar dobijo, ko ta in oni v grob omaga. Ne čudi se, saj si trpin in vajen truda, bolečin; zavest pa naj ti trud sladi: opora glavna domu si! Ko vrnejo se jasni časi, ples bo peklenski se pomiril: pa dom hvaležno se oglasi — ker blagor si v grozoti širil! Josip Čonč.