Babica so prišli!
J||lp»abica gredo! — sta zažgolela  Oomikova dva:   Favlek in Pavlica. ^sZggM Odskočila sta od okna in stekla k materi.
^&^®               nMama, babica gredo,   babica!"   sta   šepetala venomer. ,Sa>
gredo res in tudi pletenico imajo", se ozro mati skozi okno in se nasmeh-ljajo.
Radi so prihajali babica h Gornikovim, alco^avno niso hodili lahko. Imeli so že čez sedemdeset križev. Brez palice bi se ne bili spustili od doma. Palica jim je bila zvesta spremljevalka na poti k hčeri in njunima otrokoma. Doma niso imeli takega drobiža — in stari materi je bilo dolg čas. Preveč prazno, preveč tiho in samotno jim je bilo po hiši in zalo so radi ubrali pot pod svoje stare in trudne noge, da so le prišli v živo Gornikovo družinico.
In prazni babica nikdar niso prišli. Rajši so ostali doma, če niso imeli> kaj dati iz rok, kamor so prišli.
Prav vselej je bito pa kaj za Pavleka in Pavlico. Ako ne drugega — par orehov, pest lešnikov, perišče suhih hrušek, nekaj je bilo že.
Kako naj bi bili šli pa danes prazni na Oornikovo, ko je bil dan sv. Miklavžl. Ta veseli otročji praznik je moralo biti kaj posebnega, zato so poiskali babica pletenico, jo dobro iztrkali in osnažili in naložili noter lepo in varno ,,miklavževino" za Oornikovo dvoje.
Kar hudo je bilo dobri babici, ker doma ni biio nikogar, ki bi mu sv. Miklavž napravil veselje. Zato vkljub burji in mrazu niso mogli strpeti, da bi ne šli h Oornikovim, da se ondi z malima povesele Miklavževega daru,
,Pa v takem!" se začudijo Gornikova mati, ko stopijo babica v sobo.
nKaj pa hočem? Sveti Miklavž je danes, pa pri nas doma nima ni-komur prinesti, sem pa sem prišla in  prinesla tvojima, da bodeta pridna."
V hipu sta bila pri babici — Pavlek in Pavlica. Njune oči so bile v veliki zadregi, ali naj gledajo babico v milo obličje a!i pri pokrovu v njeno-pleienico.
—    197    —
BEj, babica, babica . . . babica, babica . . ." »Takoj, lakoj, le malo potrpita!"
Izmotali so se iz toplc  ogrinjače, v kalero  so   bili  oviti še  celo čez glavo in so jo obesili pri gorki peči.    Na to so šli k mizi in   tam izložili
po vrsfi iz pletenice lepe darove. Vse najlepše, kar sta kdaj dobi)a otroka, jc bilo na mizi. Tu so bili volički, ovčice, tudi angelček in še celo rogati parkeljc, vsi narejcni iz sladkega peciva, namešanega z orehovimi zrnci in
.       .         —    198    —
drugo sladkarijo, — vse dobro je za usta in želodček. Poleg tega žlahtno sadjc, hruške in jabolka.
Glej, eno se je zvalilo na tla, na sredo hiše, pa nihče ne opazi, nihče ne pobere, vse je zaverovano v prelepe darove.
nZdaj pa bo, imata že dosti! Pustimo tukaj in pojdimo k peči! Zdaj šele čutim mraz po kosteh, ko sem prišla na gorko."
Vsa gruča je šla k dobro zakurjeni peči, in babica je začela pripove-dovati otročičema:
,Vidita, Ijuba moja, danes sta dobila darove, ker sta biia pridna. Zakaj pa ravno danes toliko več in toliko lepše kot drugekrati? Lejta, god sve-tega Miklavža je dancs! Ta svetnik je bil še mladenič, ko je zvedel, da imajo pri neki hiši tri mlade pridne deklice. Ker so bili pa oče rcvni, bi morali dati te deklice služit drugim Ijudem. Sv. Miklavž je bil pa dober, zato se je bal, da ne bi hudobni Ijudje teh deklic pohujšali in v hudo za-pcljali. Zato je sklenil v svojem plemenitem srcu, da jim pomaga. Bil je bogat, zato jim je hotel dati dovolj denarja, da bi jim ne bilo treba v ne-varnost. Ni pa želel, da bi Ijudje izvedeli - hotel jim je pomagaii skrivaj. Tri večere zapored je na'ihoma vrgtl za vsako deklico posebej veliko mošnjo denarja v hišo. Deklicam ni bilo treba hoditi v nevarno službo in so ostale dobre in pridne."
Kar trenila nista mala dva, ko so pripovedovali babica lepo povest, zato so jima pa še pridejali:
,Vidtfa, v spomin na sv. Miklavža scm vama tudi jaz prinesla darove in tudi satno zato, ker sta bila pridna. Ko bi ne bila pridna, kar pa Bog obvaruj, potem bi ne dobila ničesar.
Slišala sta pa tudi, kako so se smilile one deklice sv. Miklavžu, ker bi morale zapustiti domačo hišo in svoje starže. Zakaj so se mu pa smilile? Zato, ker je otrokom silno hudo b.ti pri tujih ljudeh in, ker je služiti težko za telo in nevarno za dušo.
Vama ni treba iti od hiše, vama ni treba služiti, ker vaju imajo starši, s čim preživiti. Bodita zato Bogu in staršem hvaležna!"                  F. G.