ČASOPIS l\ ŠOLO IN DOM.
Leto 1856.
i
Založil in vredil
Andrej Einspieler,
katohet in učitelj na c. k. realki v Celovcu.
w tsrortv.
Natisnil Janez Leon.







oi oJ[













..i





Kazalo.
I. Poducni sostavki.
Bernard Orerberg dva dni pred sinertjo Razkladanje slovkarja in malega berila
Kako učence iz glave rajtati učiti
čapla ....
Dobre bukve učiteljem živa potreba
Jezikoslovne opazke
Učiteljska skupščina v Jelšanah
Vodni kos ali škorec
Sadjoreja na Koroškem
Lev ali oroslan
Tetrevi ali gorne kure .
Blisk in grom
Otročjost .... Reziani .... Učiteljski shodi na Koroškem 1. 1855 Nekaj od amerikanskih šol Cuvier in lastavice Potres zemlje
Učiteljski shod v št. Mihoru Kanarčik .... Izreja občutkov . Černiški šolski okrog Rusko poslaništvo v Pekinu
62
2, 18, 35, 50, 65, , 99, 113, 132, 146, 4, 19, 35, 51. 67, 100. 114, 133, 147,
IL Povesti.
Mertvaška glava .... Pomenljive ure v življenju Napoleonovem Posenhofen
Černogorci pravi junaci Lah in Slovenec . Žlahtno djanje Polske device Vojaška zvijačnost Oče naš, kteri si v nebesih Grof Rudolf Habsburški Živine ne mučiti . Mirko Ostrovid . Čarov meč Matiček
Jožef Jelačic, ban horvaški
6 11 21
22, 37 27 42 47 53 56 69 84
. 101, 116 134, 149, 164 . 157
Neznani dobrotnik Pravični Štefan Pridni Peter
III. Pes m i.
Slovenski prijatel vsem slovenskim prijatlom Pomagaj si, pa ti bo Bog pomogel Pri Savici . . ... Spominek .... Novi mašnik Bleško jezero
IV. Slovstvene reči.
Slovensko koledarstvo .....
Nevesta Kristusova .
Marije rožen cvet .
KafTolovi domači ogovori za praznike
Dr. Miklošičevo oblikoslovje ....
Ponovilo za nedelske šole ....
Zveden kmet ......
Praprotnikove pesmi, cerkvene in druge
Sv. zakon, spisal A. Likar ....
J. Navratilov „Beitrag zum Studium des slav. Zeitwortes" Blaže in Nežica ....••
V. Listnica.
Bratič Jožef piše svojemu stricu Iz slov. goric zastran berila .... Od ogerske meje od ogerskih Slovencev Iz Teržaskega zastran Jelšanskih zvonov
VI. D r o b t i n č i c e.
V spomin Josepine Turnogradske Jutro v Pjatigorski Barkov in Sumarakov Mezzofanti starega sveta Novo najdeni glagolski odlomki Vincenci Bizzi .... Šole v Badgoni
Podstavni kamen cerkve nove na Dunaji Zbirka serbskih obrazov Celovške latinske in realne šole Cesar in cesarica na Koroškem
Stran.
158 170 185
6 20 36 55 141 155
. 15 28, 143 . 46 . 61 . 63 . 77 79, 122 . 112 . 228 . 160 . 186
13, 43, 75, 110, 184 . 29 . 29 . 45
15 31 31 31
47
48 64 79 95
128 144
VII. Družtvo za Mohoru.
Družtvene zadeve Družtveni račun I. 1855
16, 32, 48, 64, 80, 96, 160 . . . 1?4, 187
Bernard Overberg dva dni pred svojo smertjo.
Overberg je bil 43 let vodja normalnih šol v Miinster-u in zraven je tudi pripravnike šolskega seminišča podučeval in vodil. Leta 1826 je zvesti delavec v Gospodu zaspal. Dva dni pred smertjo, to je 7. novembra ob osmih zvečer je bil še ves vesel, akoravno že star in bolehen. Ob devetih je opravil s svojimi pripravniki po stari navadi večerno molitvo. Potem je razložil jim, kaj da imajo za prihodnji den premišljevati in svoje misli tudi napisati. Poslušajte, častiti duhovni, ktera je bila poslednja naloga, ki je jo slavni in brumni Overberg svojim šolskim pripravnikom priporočil, da jo naj dobro premišljujejo. Čujte jo poslovenjeno od besede do besede:
„Dobro je, ako dušni pastir svojo farno šolo večkrat obiskuje."
1.	To učitelja spodbuja, da je priden in marljiv, zakaj ta učitel boji se gosp. fajmoštra ali njegovega namestnika — uni si pa prizadeva, svojemu fajmoštru dopasti, — tretji želi, svojo šolo prav lepo vravnati in upa to doseči s pomočjo gosp. fajmoštra, ki pogosto v šolo hodijo.
2.	To spodbada tudi učence, da so pridni, se lepo učijo in obnašajo ter radi bogajo; zakaj tudi ti se gosp. fajmoštra nekaj bojijo, nekaj jih spoštujejo in se jim prikupiti želijo, nekaj jib radi poslušajo in se od njih veseli učijo. Ako gosp. fajmošter pogostoma v šolo hodijo in se učitel modro obnaša, ne bo treba v šoli ne šibe ne drugih kazni. Reče učitel pridnim učencom: ,/fo bode gosp. fajmoštra razveselilo, ko spet v šolo pridejo," bojo radi še bolj se potrudili. Reče pa unim: „Kaj bojo gosp. fajmošter rekli, ako to slišijo," gotovo saj nekteri se bojo poboljšali."
3.	Gosp. fajmošter si pridobi serce in ljubezen učencov in jih bolje spoz-navlja. In oboje je veliko vredno. Le poskusi, koj pervokrat se bodeš sam prepričal tega.
4.	Skušnja uči, da si s tim pridobi ljubezen in zaupanje cele fare; to po navadi več pomaga, kakor vse njegove druge opravila. Zakaj da pa?
a.	Kar otrokom dobrega storiš, to njihovim starišem bolj dopade in globeje v serce sega, kakor to, kar starišem samim storiš.
b.	Farmani mislijo, da so duhovniki za vse druge opravila plačani; da pa pridno v šolo hodijo, h ktemu jih le naganja dobra volja, serčna ljubezen do mladine in goreča želja, vse svoje verne vredno pasti in izveličati.
5.	Gosp. fajmošter, ki večkrat farno šolo obiskuje, vidi in sliši, kar manjka, kar ni prav, in zna tako vse to odpraviti ali zboljšati.
Nauk. Pregrešim se toraj, ako to imenitno in koristno opravilo zanemarjam in pogostoma v šolo ne hodim, posebno se s tim več pregrešim, ker mi duhovske in deželske postave ojstro zaukazujejo, da večkrat v šolo pogledam.
^tse to je Overberg od besede do besede sam narekoval, in še marsiktero reč po svoji navadi pristavil in bolj obširno razjasnil. Sedaj ustane, hoče iti in se spet usede in še tole pripoveduje:
„Ko sem še kaplan v Everswinkel-nu bil, je zbolel nek duhoven sosed, visoko spoštovan fajmošter. Vse svoje dolžnosti je ta zvesto izpolnoval, tudi v šolo je rad hodil 3 — 4 krat na teden. Mislil je , da bode mu skoraj konec, zatorej je me poklical, ne da bi ga spovedal (sv. zakramente je že poprej prejel), temuč da bi na smertni postelji duhovnika pri sebi imel. Njegov Pr. za šolo ia dom.	1
spovednik je bil silno star gospod, toraj ni mogel priti po noči. Našel sem ga res že prav pri kraji, pa vendar celo pri pameti. Govoril je, da mu bo skoraj umreti in stopiti pred ojstro sodbo božjo. „Vse svoje dolžnosti, je rekel ves ginjen, sem izpolnoval zvesto, nar bolje ko sem mogel; zaupam na neskončno usmiljenega Boga in se ne bojim božje sodbe. Le za šolo nisem delal, kar sem mogel, to samo me straši." Opomnil sem ga, da je pridno v šolo hodil, in sem ga hotel potolažiti; „pa vendar, je me zavernil, bil bi mogel veliko več storiti za šolo, to me sedaj močno skerbi." Ozdravel je spet, in še 3 leta živel. Ta čas je si prizadeval, to popraviti, kar je poprej po svojih mislih zanemaril.
„Ta duhovnik, je pristavil Overberg, mi je bil znan kot goreč dušen pastir; vedel sem, da je večkrat obiskoval svojo šolo. Viditi, da celo temu možu ta reč na smertni postelji hude težave dela, je mi strašno v serce zarezalo. Še tisto noč sem sklenil in se zaobljubi, naj velja kar rado, za šolo na vso moč skerbeti. Zdelo se mi je, da ves moj nauk in trud včasih pri otrocih nič ne izda, — spomnil sem se pa na tisto noč, in dobil sem novo moč, novo serce. Delajte tudi vi tako — vse pojde prav. Lehko noč!" Dva dni potem je stal slavni Overberg na božji pravici. Stali bodemo tudi mi! —
Razkladanje slovkarja in malega berila.
„ Šolski prijatel" L 1853 je učiteljem kazal,kako seje Tonček pervo leto učil pisaje brati in rajtati. Mislimo, da jo bode učitel dobro zadel, kateri se zastran pervincov obnaša kakor Tončekov učitel. Leta 1854 in 1855 je pa naš ljubi Tonček tako nesrečen bil, da jc dobil drugo klaso in da je obsedel. Podajali smo toraj gg. učiteljem po „šols: prijatelju" navk o sadjo-reji in šolsko blago za lepo branje, pisanje in narekovanje. Tudi to oboje je bilo za slovenske učitelje dobro in koristno. Sedaj pa se je Tonček spet poboljšal, in je prestopil v drugo šolsko leto; za to bode „Slovenski prijatel" 1. 1856 donašal nauk, kako naj učitel razklada slovkar (Fibel) in malo berilo in kako naj pri rajtanji dalje postopa.
Da učitel svoje učence uči umno brati, to je tako, da zastopijo, kar berejo, je potrebno in imenitno. Kdor ne ve, kaj bere, ne bo nikoli lepo bral, pa tudi ne bo imel nobene koristi: vse branje ga ne bo podučilo, zmodrilo in zboljšalo. Zato ljubi prijatel moj! če hočeš biti dober in zvest učitel, potrudi se in vse žile napenjaj, da svoje učence učiš in vadiš umno brati. Zatorej si v serce vtisni sledeče že znane pravila:
a)	postavljaj vsako reč, ki se v slovkarji imenuje, učencom pred oči, da jo vidijo, slišijo, tipajo, itd. . .
b)	ako pa kake reči nimaš pri roci, poskerbi si dobre podobe ali obraze in kaži te svojim učencom; #)
c)	ako tudi obrazov nimaš, narisuj imenovane reči na tablo,.saj je nekaj vendar le bolje, kakor clo nič;
d)	ne zabi neznanih in ptujih reči priravnovati domačim in bolj znanim;
*) Knjigar J. G. Calvo v Praze je napravil obraze k nazornemu nauku ravno po stopnjah, kakor so v slovkarju (Fibel) odkazane. Vis. ministerstvo je zaukazalo, naj da se zajjudske šole posebej v vseh deržavnih jezikih tiskajo. Zatorej bi bilo želeti, da si vsaka ljudska šola en iztis priskerbi. Celo delo ohsega 80 tabel in velja barvano 6 fl. 20 kr., Eerno pa i fl. 18 kr. Dobiva »e v knjigarni J. Cf. Calve-a v Pragu pod imenom: „Der Anschauungs-Unterricht in Bildern."
e) če pa tako glavo učencom razjasnuješ in um bistriš, ne zanemarjaj rahlega serca svojih učencov in kaži jim tistega, kteri je vse reči tako-modro stvaril in uredil ter po očetovsko za vse skerbi: uči jih poznati in ljubiti Boga!
f) Slednjič poprašuj učence prav lehko in razumljivo, in naj da oni sami iščejo in povedo, kar že znajo: vse učencom predžvekati in v nje vli-jati, je sitno in tudi' škodljivo. Poprašuje naj pa takole:
a)	pri orodji: kaj je to? kakšno je? iz česa je? povej mi posamezne dele? kdo to nareja? zakaj je?
b)	pri hišah, krajih, njivah itd. Kaj je to?'kje stoji, kakšno je? iz kterih delov obstoji? komu sliši? zakaj je?
c)	pri živalih: kaka žival je to? kje biva? kakšna je? imenitnejši njeni deli? od česa se živi? zakaj je? kako koristi ali škoduje?
d)	pri rastlinah: kaka rastlina je? kje rase? iz kterih delov obstoji? kdaj cveti in zori? zakaj je?
Kako bi to učitel mogel doseči, skusim pokazati. K temu izvolil sem slovkar (Fibel). Slovenski slovkar še ni na svetlu, pa je spisan in se že tiska, in je, kakor češki, osnovan čisto po nemškem: „Fibel fur die kato-lischen Volksschulen im Kaiserthume Oesterreich." Zatorej se bodemo der-žali nemškega slovkarja in bodemo razkladali od besede do besede vse, kar tam na strani 38 pod naslovom: „Stofl' zur Anschauung" stoji. Kdor te besede vse jasno zastopi, temu bode prav lahka reč, vsak stavek in vsako povestico ne samo slovkarja temuč tudi berila lepo in prijetno razjasnovati.
Da pa hitrej postopati moremo, ne bomo popraševali dobro prepričani, da bode moder učitel sam najdel, kako ima popraševati, kaj morebiti izpuš-čati in za se hraniti, kaj dostavljati itd.
Začnemo torej v imenu božjem!
Kniga ali bukve; — knjiga je nova, podolglasta, iz papirja— njeni deli so: vez, herbet in listi, — vez ima dve plohi, vsaka ploha štiri vogle in roge; — vez in herbet je barvanim papirjem, platnom alj kožo pooble-čen; — vez je bel ali pobarvan ali tudi včasih pozlačen; — med vezom so listi, vsak list ima dve strani; — delajo knjigo tile: naj prej kdo spi-suje (spisatel), potem nekdo tiska (tiskar) — slednjič nekdo veže (vezar). Otroci! knjig ne mazati, ne tergati — jih čiste ohraniti! So drage!
Tabla alj deska ima dve plohi, vsaka ploha — prednja in zadnja — štiri vogle in roge; — je dolga, široka, debela; —je černa, da se krido na njo piše, — počiva na slonilu, na kterem se višje alj nižje postaviti zamore, — tablo dela mizar iz lesa; so tudi usnate in kamnate table.
Bog je dal na dveh kamnatih tablah Mojzesu 10 božjih zapoved! — Pisati na tablah v šoli je prav, pa gerdo po stenah, vratih ali zidih! —
Papir je velik, bel, siv; nareja ga papirar iz cunj, ktere se stle-čejo, namakajo, na situ spet lovijo v podobi navadnih pol in slednjič na zraku sušijo. Nekdaj so papir delali iz ličja nekega drevesa, ki rase posebno v Egiptu, in kteremu so rekali papyrus, odkod tudi sedajno ime. — Otroci! papir se lehko sterga, namoči, pomaže! zatorej pazite, rahlo ga prijemajte, umivajte svoje roke, pa dobro jih obrišite, preden za papir primete! —
Tinta alj černilo je černa in tekoča — ž njo pišemo na papir, — imamo tudi rudečo, zeleno, rumeno tinto, — ona se vlija v tinjak, kamor učenci pomakajo. Kako se nareja, vam povem in pokažem pozdcj.
(Dalje sledi.)	1*
Navotl,
kako učence iz glave rajtati učiti.
(Drugo šolsko leto.)
Tonček se je pervo leto učil soštevati, odštevati, poštevati in raz-števati in vse to le samo do deset. Kako učitel naj pri tem nauku postopa, je kazal ,/šolski prijatel" 1. 1853. Učitel, ki je svoje učence pervo leto tako dalječ pripravil in izuril, da znajo vsako rajtingo v pervej desetki — med 1 in 10 — ne le uganiti, temuč razumno rešiti in razložiti, ta učitel je svojo dolžnost popolnoma izpolnil. Le to še zna, ako želi in zamore, proti koncu šolskega leta storiti, da učence številke pisati uči, pa ne da bi jih skoraj rabil, timveč da jih otroci poznajo, in v knjigah po njih strani lehko najdejo.
Nauk številke pisati, pa takole naj bolje od rok pojde. Pri pisanji so se učenci že poprej navadili narejati: 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9. Učitelj naj razloži, kaj je ničla alj nula, in pove, da mesto že znanih čert |, ||, |||, i. t. d. druge znaminja stavljamo. Učenci že vejo, kaj so enote in kaj desetke, zato jih sedaj naj opomene, da te številke nam morejo pomeniti enote, pa tudi desetke. Ukazi po tem pisati številke 1 — 9. Reci sedaj, da spodaj pod številkami spet pišejo ravno te številke pa tako, da vsakej številki na desni privesijo ničlo (0). Tako spodaj dobijo: 10, 20, 30, .... 90. Potem se jim naj pove, koliko sedaj vsaka številka velja. Ničla rada moti učence, posebno če jo imenujemo nulo; zakaj oni menijo, da je nula kaj veljavnega. Dobro je toraj jo imenovati ničlo. Pa obnašaj se modro in postopaj počasno! Kadar že znajo desetke pisati 10, 20, 30 do 90, naj mesto ničle pristavljajo vsakej številki 1; potem toraj dobijo 11, 21, 31 .. .91. Dobro kaži, koliko sedaj vsaka številka velja. Ko to že prav dobro gre, naj pristavljajo 2, in imajo: 12, 22 . . 92, potem 3, za to 4, in stednič 9, tako da slednjič pišejo: 19, 29, 39 ... 99. Kadar učitel do tje pride, naj uri učence vse števila med 1 — 100 pisati ne samo le po versti, temuč tudi bezverstno. To je za I. leto. -r-
Drugo leto je treba narprej to dobro ponavljati, kar so se učenci učili pervo leto — šolske praznike se marsikej izkadi. Ponovi toraj so-števo in odštevo med 1 in 10. Vadi učence vsako število med 1 in 100 razlagati v svoje dele, to je desetke in enote. Poprašuj: koliko ima 75 v sebi desetk, koliko enot? koliko 24? itd. Ako to že gladko gre, naj jame učiti soštevati in odštevati višej od desetke, to je vse desetke in enote med 10 in 100.
I. Soštevanje.
A. Soštevanje desetk in enot.
Kakor smo pervo leto učili soštevati med 1 in 10, ravno po teh stopnjah postopamo tudi sedaj.
1. Vsaki desetki doštevajmo narpoprej enojko, postavim: 10 in 1 je 11; 20 in 1 je 21, ... 90 in 1 je 91. Potem dvojko, post: 10 in 2 je 12; 20 in 2 je 22, ... 90 in 2 je 92. Tako gre naprej s vsemi enotami med 1 in 9; poslednje število toraj bode 90 in 9 je 99.
2.	Vsaki desetki in enojki doštevajmo ravno tako vse enote med
1—9; post: 11 in 1 je 12; 21 in 1 je 22____91 in 1 je 92; potem
dvojko: 11 in 2 je 13; 21 in 2 je 23 . . . slednjič toraj dobimo 91 in 9 je 100.
3.	Vsaki desetki in dvojki doštevajmo ravno tako vse enote med 1 — 9; post: 12 -f- 1 = 13, 22 + 1 = 23 ... 92 + 1 = 93; potem dvojko: 12 -f 2 = 24, 22 + 2 = 24 ... 92 + 2 = 94; slednjič imamo 92 -f- 9 = 100 in še 1.
4.	Vsaki desetki in trojki doštevajmo ravno tako vse enote med 1 in 9. Tako postopa učitel dalje do 5. 6. 7. 8. 9. in 10. stopnje. Opomniti je treba, naj da modro koračimo, kedar stopamo iz ene desetke v drugo — v bližnjo višjo, postavim: 11 + 9, 21 9, 12 -f- 8, 92 -j- 8, itd.; še več je paziti treba, kader jo prestopamo , post: 12 -f- 9, 22 -j- 9, 35 8, 74 -J- 7. Dolgo je treba pri tem se muditi, in višja je z desetko zedinjena enota, dalje se moramo pri njej muditi, post: 76, 97, 88, 39. Tako učence dobro pripravljamo na uk, soštevati desetke in desetke. Tega se smemo pa še le tedaj lotiti, kader učenci gladko in urno soštevajo desetke in enote.
B. Soštevanje desetk in desetk:
Ako se ravno teh 10 stopinj derži, ki smo jih ravno kar učili, bode jo učitel dobro zadel.
1.	vsaki desetki doštevajmo deset, post: 10 -f- 10 = 20, 20 -f 10 = 30... 90 + 10 = 100; pa dobro najpred soštevati desetke in pridevati enote, post: 10 10 se pravi: 1 desetka in 1 de-setka ste 2 desetki in nobena enota to je ničla, potem toraj 20; —
90	10 je 9 desetk in ena desetka je 10 desetk in nobena enota to je: 100.
2.	Vsaki desetki doštevajmo 11; pa vselej najprej desetke potem enote; post: 10 -j- 11 je: ena desetka in ena desetka ste dve desetki (20), in ena enota to se pravi vkup 21; — 20 11 se pravi: dve desetki in ena destka so tri desetke (30) in ena enota je 31; 90 -f" 11 se pravi: kakor zgoraj.
3.	Vsaki desetki doštevajmo 12; post: 10 12 se pravi dve desetki in dve enoti to je 22; - 20 -f 12> 30 + 12> 90 + i2- ~ Ravno po tem načinu se vsaki desetki došteva 13, potem 14, 15, 16, 17, 18, 19.
4.	vsakemu številu, ki ima v sebi desetke in enote, doštevajmo narpo-prej 11; postavim: 11 -j- 11 se pravi ena desetka in ena ste dve desetki (20) in ena enota in ena ste dve enoti, to je 22; 21 11 se pravi: dve desetki in ena so tri desetke (30) in ena enota in ena ste dve enoti, to je 32; in tako naprej 31 -f- 11, 41 -f 11, — slednjič imamo
91	-j- 11 to se pravi: devet desetk in še ena je jih deset desetk (100) in ena ste dve enoti, to je 102.
5.	vsakemu številu, ki ima v sebi desetke in enote, doštevajmo 12; post: 11 —|—12 se pravi: ena desetka in ena ste desetki (20) in ena enota in dve enoti so tri enote to je 23; ravno tako 21 -f- 12, 31 -f" 12... 91 + 12 =. Ravno po tem poti se došteva 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19.
Sedaj napeljuj učence, da sami najdejo pravilo, kako se števila, ki imajo v sebi desetke in enote, lehko in hitro soštevajo. Marsikteri učenec bode že znal povedati pravilo: Razloži obe števili v desetke in enote in soštevaj narprej desetke in potem enote; post: 45 -f- 29 =
40 _J_ »o + 5 -f- 9 to je: 40 + 20 = 60 in 5 + 9 = 14 toraj 60 +■ 14 = 74. Ako so to prav dobro zapopadli, jim pa povej, daje še drug in še krajši pot take števila soštevati. Napeljuj jih spoznovati, da ni treba obeh števil razlagati, temuč da je dosti in še bolje, razložiti le eno in to le manje število in doštevati večemu narprej desetke, potle pa enote; post: 48 -f- 29 takole soštevamo, 48 20 je 68, sedaj 68 -f- 9 je 77. Učitel bode nar modrejši ravnal, če se pri soštevanji tega slednjega pravila derži: „RazIoži manje število v desetke in enote, ter doštevaj večemu narprej desetke in potem enote."
Mislimo, da ni treba opominjati, naj da učitel pogostoma izgledov rabi; izgledi ves nauk nekako živ in kratkočasen narejajo. Ni težko, dobrih izgledov najti; vendar jih bodemo vselej nekaj za porabo pristavljali.
Neček! koliko imaš ti perstov na roci, koliko pa Mojcej; koliko jih imata ukup? — Lene je star 11 let, Tonček pa 13, koliko oba vkup? — Uršej nese jajca v mesto; pervi den jih proda 24, drugi pa 39; koliko ukup? Minka! mama ti kupijo nove čevlje za 16 grošev in nogavice za 11 grošev, koliko ukup? Ti Neža! tvoja sestra je celo zimo pridno predla; da sedaj prejo tkat in dobi 77 palic debelega in 19 palic tajnkega perta alj platna; koliko ukup? — Lojz! na vašem vertu stoji 46 jablan in 39 grušek; koliko je sadnega drevja ukup? — Uršej, kar dnarjev dobi, pridno hrani že dve leti; pervo leto je nabrala 49 kracarjev, drugo pa 58 kr. koliko ima Uršej? — V našej šoli je 36 fantov in 48 deklic, koliko otrok je v šoli? — Ktero število presega 39 za 47? — Ktero število je za 68 večji od 27? —
Slovenski Prijatel vsiin slovenskim prijatlom.
Prijatel s prijatlom	Spoznajte, da ljubim
Lahko govori, —-	Vas vse iz serca, —
Ga prosi, mu toži,	Da čista ljubezen
Razkriva reči.	Do vas me pelja.
Tedaj, o prijatli!	Vam cerkev in šolo
Slušajte skerbno —	In dom preskerbim,
Kaj bratec vas prosi	Vas s kapljo domačo
Za leto novo.	Tak milo pojim.
Odprite široko	Vas grejem o mrazu
Mi svoje serce!	V vročini hladim,
Podajte prijazno	Vas kličem in vabim,
Mi svoje roke!	Iz spanja budim.
In vselej, povsodi	Zatoraj še enkrat
Vam srečo želim,	Vam sežem v serce:
Za blagor vaš vedno	Podajte prijazno
Živim in gorim.	Mi svoje roke!
A. Praprotnik.
Mertvaška glava.
Pripovedka.
Ko jo hudodelnik doprinesel bil kako zločinstvo, postavim, človeka bil umoril, navadno meni: Nikdoneve, kaj sem storil; bil sem na samotnem kraji',
ali bilo je pod zakriljem tamne noči ali niertev ne zine več ter ne more izdati;, kar sem njemu bil učinil. Res je, niertev ne spregovarja več, noč je muta; znan je pa vendar pregovor, ki pravi, da pod soncom nič ne ostaja zakritega, kar je bilo doprinešeno. To spričuje in poterjuje tudi sledeča resnična prigodba.
Bilo je v nekem prijetnem tergu na gornji Avstriji, da sta bivala dva zakonska. Možje bil kovač; imenovati ga čemo Bernard; ime ženi njegovi bilo je Polona. Bil je kovač prileten pa še korenjak, priden in v obče poštovan mož; žena njegova bila je lepa in mlada, to da ne milega serca. Le malo let sta bivala skupej, pa vedno prepirala m kav-sala se. Kar je Bernard na nagloma umeri. Pravijo, da en večer, po navadnem prepiru s ženo, se je bil upijanil na jezo, da ga je zatorej po noči „mertvud" zadel. Na jutro najdli so ga mertvega v postelji. Ojoj, to je bila nesreča! Žena njegova Polona, ugledavši ga rano mertvega, zagnala je strašen jok in stok. Vergla se je čez truplo ranjkega, objemala ga, poljubovala ga, ter kričala, da bi se kamenje bilo obmehčilo. Prihiteli so tudi sosedje, ko so zvedili, kaj se je bilo dogodilo; popraše-vali so, žalovali so; zavzemali so se glasno jokaje. Pred malo dni je marsikter njih še govoril verlemu Bernardu, ki je bil popolnoma zdrav in korenjašk; tudi ni bil pijanec, temoč užival vina je zmerno, pa redkokrat. Vidivši pa čudno tugovanje in nezmerno žalovanje žene njegove, zavzemali so se bolj in bolj. Pogledovali so se, med seboj šepetali, popraševali se, odgovarjali si; čudne misli zbudile so se po glavah. Verli sosed Bernard pak — bil je in ostal je mertev.
Položiii so ga na mertvaški oder, pa le za en dan; naganjala je namreč Polona, da ga spravijo kmalo v trugo, ker je — kakor je terdila — mertvaškega duha prepolna hiša že bila. Storili so to, zatvorili trugo, pa nesli poštovanega moža iz hiše na tiho pokopališče.
Bil je hladen jesensk dan; sivi oblaki so vlekli se nad tamnim ob-nebjem, in šumljal je dež rumenega listja od drevja na tla. Vsi teržani so spremili umeriega Bernarda; tudi Polona je bila med pogrebci, ter jokala in kričala, da je bilo joj. Spravili so truplo pod grudo, in zagernila nad Bernardom se je hladna gomila.
Na ondotnem pokopališču stoji pa priletna visoka lipa; na nje verh doletela je ob pogrebu tropa krokarjev, ki so tužno krokali ter kričali na glas. Kaj nek krokarijo, kaj nek pojo?
Meni dozdeva si, da se glase: Kar se zgodilo ni, to se ne zve.
Od nagle smerti Bernardove govorilo se je nekaj časa po tergu; po-slednjič so tudi njega pozabili ljudje, kakor vsega pozabijo na tej podsončni zemlji. Malo tednov po tem omožfla se je lepa Polona vnovič; uzela je zalega mladenča od bližnje vasi, ki gaje že prej ljubila, kakor terdili so hudobni ljudje.
Preteklo je dvajset let. Bilje v tistem tergu zopet merlič, kterega je bilo treba materi zemlji izročiti. Podal se je bil tedaj grobar na pokopališče, da bi nov grob izkopal. Začel je na določenem mestu kopati, koplje in koplje, zadeva na mertvaške kosti, ktere na stran dene, ter koplje globokeje. Kar se je prikazala tudi neka ine rt vaška glava. Ko jo grobar s lopato je prizdignil, da bi jo tudi na stran djal, zažvenkljalo je nenavadno na lopati. Grobar se ustraši, pa kmalo se umiri, ter seže
po tej glavi, da bi jo kaj ogledal. Ogledaval in ogledaval jo je, kar je zapazil v njej precej debel in dolg železen žrebel, ki je v temenu hubanje zaboden tičal. Zauzel se je močno grobar; mislil in mislil je, kaj to znamenuje, kaj je storiti.
Poslednjič ta misel dozdeva se njemu najbolja. Pobral je glavo, očistil jo prilepljene parstf, djal jo pod svoj plajš, ter jo nesel pokazat gospodu fajmoštru.
Čez pokopališče leteli so pa spet černokrilati krokarji. Tužno so krokali pa kričali na glas. Kaj nek krokarijo, kaj nek pojo?
Meni dozdeva si, da se glasž: Kar se zgodilo ni, to se ne zvž.
Gospod fajmošter, zagleda vsi mertvaško glavo, pa železen žrebel v njej zaboden, ustrašili so se tudi nezmerno. Poprašajo grobarja, če se ve spomniti, kdo da je na tistem mestu prej kaj pokopan bil? Grobar premišljuje in premišljuje; kar nagloma odgovarja:
„Ako se ne motim; milostivi gospod, dozdeva se mi, da pred 15 ali več leti pokopali smo ondi kovača Bernarda."
Hipoma spomnijo zdaj se tudi gospod fajmošter; pogledajo v knjigo, v kterej imajo zamerle farane zapisane, ter najdejo v njej, da ravno pred 20 letmi pokopan je bfl verli kovač Bernard. Obidejo duhovna čudne misli, ter jeli so sumiti; naročijo pa grobarju, da naj molči o vsem, kar je najdel in vidil.
Drugo jutro upotila sta se fajmošter in grobar, (ki je mertvaško glavo v ruti zavito nesel) ter gresta v mesto k okrožni sodniji.
Pridši v sodnjiško uradnico gosp. fajmošter dotičnemu uradniku povedo, kaj in kako.
Bilo je megleno jesensko jutro, ko stopil je v hišo kovačevo uradni berič, ter popraševal po Poloni. Ona pride; nekoliko obledi, ko vidi izveršitelja sodnjiškega. Ta ji na kratko veli, da ona ima ž njim iti. Malo se je žena obotavljala, pa vendar se udala; napravila se je, ter odšla s beričem.
Pridši v sodnico in stopivši pred gospod presojnika obledela je bolj ko poprej, ter se zauzela, prašaje, kaj da hočejo tukej od nje?
//To čete kmalo zvediti," ji zaverne uradnik. ..Usedite se tie na ,/kIop."
Polona se usede.
Po navadnem popraševanji za ime, starost, rodno mesto, nje mlade dni, možitev itd. začel je gosp. presojnik popraševati nekoliko natančneje po njenem pervem možu.
Polona odgovarja trepetaje.
Poslednjič jo praša nagloma gospod:
„Kaj, bi Ii poznali svojega pervega moža, ko bi ga zdaj ugledali?"
Polona. ,,,/Mili bože, kaj mi predirate staro rano, prašaje me take reči! Preteklo je blizo 20 let, kar je po mertvudu zaumerl moj ljubi mož; (jokaje) ne mogla bi bi ga več spoznati.""
Gospod stopi k bližni mizi, na kterej je bilo s belo ruto nekaj zakritega; odgerne in — mertvaška glava s železnim žreblom v temenu stoji pred Polono.
Sodnik zagromi:
„Poznate li tega?"
Viditi glavo pa žrebel v njej zgrudila se je žena, ter omedlela.
Ko se je zavedla, upraša jo sodnik v drugobart:
„Ga li poznate?"
„„Poznam,"" spregovorila je tihim glasom Polona. Obstala potem je vse. Povedala je:
Ker ni mogla priletnega Bernarda sterpeti, upijanila ga je neki večer do dobrega; po noči, ko je terdo bil zaspal, mu je ona železen žrebetj v teme vbila, da je kmalo poginul.
Pravica je dognala svoje resnobno opravilo, in železna osoda je peljala morivko v sramotno smert.
Na sodnišču molijo vislice v zrak, pa žensko truplo visi na njih; okoli ferfrajo černokrilati krokarji, pa krokajo in kričejo na glas. Kaj nek krokarijo, kaj nek pojo?
Meni dozdeva si, da se glasž: Kar se zgodilo ni, to se ne zvž.
J. Šubic.
Caplja.
(Svobodno po Živi izdelal V, J.)
Zvesti pa včasi tudi nadležni tovarši človeka so tri prebivavci zraka: caplja, lastavica in vrabec. Oni so tako rekoč prostaki na njegovem zemljišču in stoje ravno v sredi med domačo, podverženo perutnino in drugimi svobodnimi letavci. Na pervem mestu naj stoji čaplja.
Čaplja je žlahtne kervi in visokega rodu. Njeno gnezdo se razklada na strehah in slemenih, na stolpih in zidinah visoko nad celo vasjo. Večkrat se tudi vgnezdi na obsekanem, debelovejnatem drevesu, postavim: ilmovcu, jesenu ali dobu blizo kake vasi ali posamezne hiše. Ali to drevo mora biti visoko; zakaj čaplja ljubi prost neomejen pogled po vseh svojih oblastih, po lokah, njivah in močvirjih.
Pride li čaplja, kader perva spomladna sapica zaveje, nazaj do svojega sela, vriskajo mladi in stari. Pesmice in prijazni klici pozdrav-lajo dolgo pogrešano prijatlico. Starci jo že davno poznajo kot svojo to-varšico, mladenči pa, kterim je naj bolj prijatel, ugledati jo veselja poskakujejo; zakaj sladko upanje jim je prinesla, da se nova spomlad gotovo že približuje. Juhe! čaplje so prišle in tudi mila spomlad ni več daleč.
Komaj so pri nas, se že pazi na celo njih obnašanje, se govori mnogo o njih letu, o njih hoji in gnezdu, o njih posebnosti!', in zvijačah, o njih bojih in veselicah. Zares! čaplja je čudna vse hvale vredna ptica. Ona je vojvoda, sodnik, prerok, vse v eni osebi. Ktera druga ptica bi se v tem neki ž njo meriti zamogla?
Že njena postava ti kaže neko prednost pred druzimi pticami. Na visocih nogah, v ozkih nogovicah se venomer ziblje njeno v belo oblečeno truplo. Rep je černoobrobljen; kratek in prisekan; pa toliko daljši in bolj stegnjen je njen vrat, na katerem jej glava v tihi častivrednosti po-
čiva. Togo, pa gladko perje se njeni glavi ravno tako prilega kakor skerbno počesani lasje. Izpod černih obervi gleda rujavo oko. Njeno obličje se končava v dolg kljun, ki je silno oster in špičast na kraju. Hoja, postava in cela nje obnaša kaže, da je terdovratna starokopitnica iz davno minulih časov. Globoko zamišljena korači kakor po berglah ob potocih in lokah. Pri vsaki stopinji povzdiguje visoko k truplu svojo nogo, da bi ničesar na njej ne obviselo; vrat in pa glava jej v naj smešniši res-nobi seintertje maha. Molče koračita samec, in samica kakor dvoje peripatetičkih modrijanov nekaj časa semtcrtje. Kar na enkrat samec svoj šilasti kljun na zemljo zatepe ter debelo, vampasto žabo popade, ktera je v mislih, da se jej nič hudega zgodilo ne bode, na rob svoje luže prilezla.
To viditi samica glavo pouzdigne in se pripogne, kakor bi se samcu prikloniti hotla. Tako lovita, sicer počasi in tiho, pa vendar marljivo. V lovu ju nič ne moti. Pa vendar, če se kak radovednež približa ali če se kaj nenavadnega prikaže, postojita, noge k trebuhu pritegneta, vrat kviško pouzdigneta in merita z bistrim očesom predmet, ki se je prederznil, ju v pokojnem sprehodu motiti. Tako ostaneta nekaj časa mirna in se ne ganeta, dokler se ne prepričata, ali je varno dalje loviti ali ne. Kader morata pobegniti , se celo truplo zvaguta in tako rekoč ravnovago izgubi. Častitljiva zadovoljnost ju mine in z naporom vseh moči se hočeta kviško pognati. Ali okorno truplo se komaj uzdigniti da. Od začetka nerodno poskakujeta, z razprostertiini perutnicami mahata, noge naravnost nazaj stegneta ter se komaj malo od tal zavagutata. Na enkrat pa, kakor da bi se zavedla in okove razloinila, se dvigneta ravno nakviško. Okorno vagutata po zračnem morju. Prestrašeno oko gledavca jima čedalje višej sledi. Zdaj počivata neganljivo v zraku, kakor bi ju lastna teža na višavi deržala, zdaj spet nekolkokrat s perutami zamahata in se še višeje poženeta, dokler se v kolobarjih ne spus.tita doli k gnezdu svojemu. Gnezdo pa je visoko pod strehami: gladna družina s kljunčiki klepetaje, se notri njenega povratka veseli. Tako smo sledili čaplji v nje domače življenje in koj se nam postavlja pred oči nje patriarhalna vravnava in tako rekoč nje človeška uredba. Pred vsem drugim je samec skerben in zvest soprog in starašina, če se mu ravno očetovske ojstrosti in gospodovavne oblasti odrekati ne more.
Kakor se pri kočovavnih narodih neizmernih step gospodar rodvine sam popred podaja, da bi novih paš poiskal, in se potem povrača, da bi celo svojo družino do najdenih krajev odpeljal, in kakor sam pervo preklo za šotor v zemljo vsadi: ravno tako se podaja tudi samec popred, dve ali tri nedelje pred samico, da pogleda, ali je nek še vse v starem redu in, če sta nov par, da si prikladnega mesta za gnezdo poišče. Ako je še najdel vse: staro gnezdo na svojem mestu, stari studenec na dvoru in poleg njega staro košato drevo, sopet na nekaj časa zibne. Ali kmalo se zopet prikaže s svojo milo družico. S čudnimi prikloni in z veselim vahljanjem perut jo vpeljuje v svoje staro gnezdo kakor svojo gospodinjo. Na vso moč se zdaj loti svojega dela.. Staro gnezdo se v kratkem popravi ali pa po potrebi novo nanosi. Tako se naš očak sopet v starem posestvu vgnezdi in se prav po domače uredi. In kmalo se začno očetovske skerbi in radosti. V lovu potrebnega živega pretekajo samcu easi sopružki.
Ali domači mir in pokoj se ne oliranuje vedno v toti seljanski tihoti Zavid, ljubomornost, izdaja in sila ne razsevajo svojega pogubnega semena samo med ljudmi, tudi v mirno domačnost čapelj se vrivajo. Ne redko se prikazuje v sredi podedjene lastnine kak prekanjen potepin. Proti vsej pravici in po sili se polasti njenih lok in močvirjev. Včasi se pritepe kak samski kalin in s pohotnim očesom obletuje samico, ktera v nepričujočosti gospodarja za svojo še v lušeinah zavarvano rodovino skerbi. Pa možko se obnaša samica proti vsemu posilnemu vabljenju napadovavca. Že od daleč je zagledal samec, ki se vrača domu, sopernika in v mogočnem, silovitem letu se zakadi k svojemu gnezdu, ohraniti svoj dom in svojo ženo. Že je pri njem. Oba samca se skerčita in z ojstrim kljunom v endruzega zakadita. Globoke rane si sekata v persi in pleče. Divje se sedaj popadeta in dokaj časa mine, predenj se sopet spustita. Sedaj vzletita nakviško, silno s perutmi mahata in se z vso močjo vendrugega zasajata. Grozen šum in hrum napolnuje povetrije. Eden je globoko ranjen in beži, uni ga v silovitem letu naganja,dokler se oba v daljavi ne izgubita. Pa boj še ni končan. Hitro se sopet ustavite obe neprijatelske strani' in nov hud boj se uname. Z vso močjo se napadata, napade odbijata in se zopet k gnezdu približujeta. Samica pa, doslej tiha, čepi sedaj še bolj tiho v svojem domačem stanu. Vendar sedaj zaklepeče s kljunom, kakor bi samca k poterpljivovsti spodbadati hotla. Samec take spodbade nikdar v nemar ne pusti. Še enkrat zahruši nekoliko silnih udarov po zraku, se zakrižata ojstra kljuna v poslednjem gorkem rovanji: in že pade protivnik ranjen na tla, bojišče hrabremn soprugu ponehavši. Boj je slavno določen, dvor in rodovina sta oteta in zmagavnega samca slavi celo pleme kot hrabrega junaka in obranovavca.
Gorje samici, ako ga v resnici ali le na videz spelje. Tedaj se brez usmiljenja keravo kaznuje. Po groznem kriču goljufanega se zbere berž cela truma kljunjačev, da bi preiskali pravdo in pravično nad njo sodili. Zakon, po kterem se truma ravna, je tako rekoč zakon kervave osvete; zakaj vsak člen osramotenega plemena zasadi v persi nesrečnice svoj ojster kljun. Le samec sam — kar je posebno pomenljivo znamnje spomina zalega ptiča — le on sam se ne udeležuje tote kervave osvete. Žalostno jokaje stoji nedaleč od gnezda, kakor bi čutil dvojnih bolečin nad sramoto lastne rodovine in nad žalostnim koncem svoje družice. Potem zapusti za vselej vas in pokrajno, kjer se mu je taka nečast dogodila. Sicer pa je caplja mirne in pokojne prirodnosti. Kakor se naseluje pod gradom viteza družina podložnih, ohrambe in varstva prosečih, ravno tako pripušča tudi čaplja vrabcu in lastovici gostoljubnega pribežališča pod svojim prestoljem. S tiho pokojnostjo gleda nadležljiv narodčič, ki jo obletuje; nobena prederznost je ni v stanu razdražiti. Sj)loh pa kaže več nagnjenja k domačemu življenju, kakor kteribodi drugi ptič.
(Konec sledi.)
Pomenljive ure v živlenju Napoleonovem.
i.
V šonbrunskem gradu blizo Dunaja je stal leta 1809 ob oknu veliki Napoljon, in je gledal po živem studencu, ki je veselo pred gradom vodo kviško metal, ali voda se je v zraku razperševala in sreberne kaplicc so se
spet do zemlje nižale. Ali se ne dviga ravno tako človek v svoji sreči, ali ne pada tako spet do zemlje? Bog ve, — ali so take misli tudi Napo-ljona obhajale? ali ne? Bil je zdaj na Dunaju, zapovednik skor cele Evrope, razun Ruskega carstva, — stal je ob oknu, in generali in maršali so se mu ponižno priklanjali, in so trepetaje njegovih zapovedi čakali. — S daj pride Napoljonu pismo, kako neki? Napoljon ga bere, in veselo se mu zasveti oko, in vesel se nasmehlja, zakaj avstrijanski cesar mu je obljubil svojo hčer v zakon. Napoljon, mogočni cesar, se je bil le vrinil med druge cesarje, sdaj pa se druži ž njim stara, slavna rodovina habsburška, le tega mu je še manjkalo na svetu!	*
In to je bila Napoljonovega rodu naj veselejša ura!
II.
Čuj! zvonovi glasno zvonijo v mnogih mnogih cerkvah, ter si slovesno odpevajo; topovi gromijo in povsod se glasna, vesela godba giblje po vsih ulicah, in oznanuje osrečivno uro: kratkoma — ves Pariš je na nogah, ves Pariš obhaja nenavadno veselico.
Bogato oblečena gospoda se rije do hiše francoskega cesarja in v krasno okinčano dvorano ogromnega poslopja. — Tam pa je ležalo prelepo dete v rahli zibelki, in poleg nja stoji strašni Napoljon, milo se dečeku smehljaje, kterega je že v zibeli izvolil za „rimskega kralja." In pred njega stopijo imenitne gospe, poslanci vseh kraljestev, in visoki duhovni, ter mu želijo večno slavo in obilno srečo.
To je bila Napoljonovega rodu naj srečnejša ura!
HI.
Ob času, ko je Napoljon že namenjen bil, podreti premogočnega ruskega carja, je bilo nekega dne več imenitnih gospodov pri njem pri kosilu. Dobra volja mu je bila danes serce odperla, brez ovinkov je govoril, kako da če izhodnega velikana ponižati, kako da še doma mir uterditi i. t. d. On, ki je kralje postavljal, je razodel v svoji dobri volji: „ta in ta kralj se mora spraviti, kratkoma: „ves svet moram nekoliko premeniti."
Cesarica Marija Lojza, njegova sopruga habsburške kervi, je te pogovore poslušala in na enkrat se začne britko jokati. Napoljon jo popade za roko, in pravi: „Ne boj se, draga moja, tvojemu očetu ničesar nebom storil . Zagnal bom le nekaj kraljev in knezov, ki mi niso všeči, in ki so se verh tega še z avstrijanskimi deželami mastili." Krepkega glasa odgovori cesarica: „0, za svojega očeta se nikakor ne bojim, zakaj poznam hrabre svoje rojake: mož za možem bi se uzdignili; vsak bi daroval premoženje in kri za njega! — Zavolj domovine se ne strašim; ali za te mi serce strašljivo bije, za te moje solze teko: le odstavljaj kralje in kneze, le zaženi jezero vojakov v mogočno Rusijo ... in kje češ potem prijateljev iskati? Preobračaj svet, in kje češ v nesreči zavetja iskati"? Napoljon se čudi tem besedam in začne urno kaj drugega govoriti, . . . berž odpravi svojo tovaršijo. —
To je bila Napoljonovega rodu svarivna ura!
IV.
Sent Helena je majhen otok na neskončnem morju. Žalostno se je ozirala luna po kamniti zemlji, oblaki so se valili po nebu, veter je pihljal
in šumel, čuti ga je bilo, kot bi se mlado dete jokalo, in morski valovi so bili ob bregovje z žalostnim veršenjem. Kervavo se zasvetijo od daleč bakle, in se do verha blizo morja pomikajo. Votli glasovi spremljajo temno množico zbranega ljudstva. Versta malo postoji, in tihota počiva ob pečovju. Kar zazvenči lopata, in grozno zadoni beseda: „počivaj mirno!" Vsako serce se strese in zajoče in spet je vse tiho in tihejše, kot prej, dokler zaropoče černa perst v hladno gomilo. Pokopovali so Napoljona, kteremu ves svet ni dosti bil!
In to je bila Napoljonovega rodu predzadna ura!
V.
V šonbrunskem gradu leži nekdajni „rimski kralj," še mlad v ravno tisti postelji, v kteri so njegovega očeta sladke, ponočne sanje obdajale. Mladenče vo lice je bledo in suho, oko seje znebilo nekdanje bistrosti, rudeče ustnice so blede kot zid. —Otožnega serca stoji poleg postelje njegova mati Marija Lojza, in si vroče solze iz oči briše. Pred vratmi stoji mnogo meh-koserčnih, ki žalostno premišljujejo, kar se notri godi. —
Glej, sdaj zašije pervi žark mladega sonca skoz okno v posteljo, in oblije čudno mladenčevo lice. In umirajoči še enkrat milo pogleda svojo mater, in še enkrat zdihne in tiho izgovori sladko ime: Mati! in ne zdihne več, in ne govori več, oko se povezne, sape ni: in mladi sin Napoljona — je mertev. —
In to je bila Napoljonovega rodu — zadna ura!
Iz Tersta januarja 1856.
Pervo pismo.
Ljubi moj stric Matija!
Živili Slovenci!
Nekde sem bral, da sta se na Talianskem pred letom 1848 dva prijatelja ob nekem mnenju tako grozno sperla bila, da je njih eden svoj nož potegnil, svojega druga prebosti. V nevarnosti zaupije ta po vsej Italii tada obljubljeno namoljco: „Evviva Pio nono!" kar je razkačenega tako vblažno prešinilo, da je ginjenega serca namoljco poprijel in svojega tovarša, kateremu je bil ravno smert namenil, prijateljski objemati začel.
Ker sem se tudi jaz Vam zameril, in sicer po tem, da sem molčal na slovenskem knizevnem polji, Vam namolim danas iz celega serca: Živili Slovenci! in zaupam, da bo ta moja namoljca tako moč v Vas razodevala, kakovo je „Evviva Pio nono" v omenjenem Talianu. Svojo dozdajno pogreško bom pa tudi s tem popravljal, da Vam bom pogosto pisal, kar bom zanimivega na Slovenskem zvedel.
Ako Vam za začetek svojega dopisovanja povem, da sem lansko poletje s mnogimi Terstjani tudi jaz bil pete za ramo uzel, ko je neizbirljiva ljudomorka kolera za vsaki dan po dva duceta tukajšnih prebivavcev v černo vojsko poslala, in da sem se ji v svojo lepo domovino Štajersko bil ugenil: sem prepričan, da se Vas bo velika vedežljivost lotila, zvedeti, kako se najni rojaki vedejo — kako se slovenstvo obnaša. Pa poterpite dragi moj striček, naj se beseda vleti in obere —hočem Vam zaporedoma vse povedati.
Dan pred svojim begom iz Tersta se grem sprehajat po stari cesti proti Občini z gospodom K., verlim Slovencom. Kakor po navadi so se
tudi sedaj najni pogovori na slovensko vreteno motali, in tako sva pogrešila dolgočasnost, katera domače in unajne med visokim zidovjem spremlja, ki ga skrajne mestne hiše po obeh straneh ceste na dolgo proti Občini ti-šijo. Tako zidovje, katero je po 2 — 3 sežnje visoko in po svojem sper-tem herbtisču s steklenimi črepinjami narašpano, se tu skoro za vsakim potom hripoli, kar unajne toliko bolj žali, ker se jim na naj lepših mestih listo betvo prostega razgleda po morju zapira, zavoljo katerega bogati potniki jedino tu sem romajo. — Komaj sva omenjeno zidovje za seboj imela, dojdeva voznika, ki svoje medle kluseta poganja, da bi mu blago na verh speljala, katero je bil v mestu naložil. Drugi vozniki si v mestu predprego do Občine oskerbijo; ta siromak pa ne samo, da razun svojega usnatega hlapona, ki mu je na ročniku vedno žvižgal, ni nobene predprege imel, sta se mu dva za njim gredoča capina tedaj pa tedaj za voz obešala in ga tako krepko nazaj potezovala, da ga konjiči niso premakniti zamogli: „Ha! to je živa podoba sadajnega slovenstva," reče g. K. „Slovenski rodoljubi in spisatelji se trudijo svoje duševno blago po stermi cesti, ki jim je jedina odperta, med svoje rojake spraviti, pa telebasta neumnost in vam-pasti napuh se sdružena upirata njih blagemu in žlahnemu prizadetju." Ako ravno je g. K. s to žalostno prispodobo popolno izrazil, kako slovenska reč sedaj sloji, sem ga vendar tolažil, da bodo prišli bolji časi, da bodo na gorkoti ljubeznivega sonca, katero vsako poletje brezštevilno veliko buč izgodnja, tudi tiste negodne in zelene buče dozorele, katerim je že bela slana pozne jeseni perje poparila. —
Veselega serca zasedeni drugi dan, bilo je 31. julia ob štirih po poldne, sedež v enem Polajevih dostavnih vozov (Stellvvagen) in zapustim Terst, kamur sem se čez poltretji mesec povernil. Na Občini, ker na carovnici (Zollamt) vsakega potnika na tenko, malo da ne tudi pod kožo, preiskujejo, sta se še dva nova potnika do Postojne prisedla. Bila sta iz Ipavske doline, kakor sta mi sama od sebe razodela, in ob enem zvedeti hotla, od kod da sem jaz. Za mnogim, praznim, nemškim pomenkovanjem, kakor se navadno ined neznanimi plete, poskusim sčasoma vodo na svoj mlin napeljati, ter jih prašam, ali sta g. Vertovca poznala. „Vas! haben Sie ihn auch gekannt?" mi nju eden odverne. „Iz njegovih pisem ga poznam." mu rečem. „Ja, ja, er hat ja eine uinoreja und eine slovenska kemija gcschrieben, und hat geglaubt, dass er Golt veiss vas fur einen Nutzen damit stiften wird; aber die Krainer sind so gescheidt, dass sie solclie Dummheiten gar nicht lesen." Tako gnusno cokanje iz ust Slovenca, kateri se po svojem stanu med izobražene šteje, bi mi bilo menda sproti kolero navleklo, ko bi ne bil že pred navajen smerdljivega strupa, katerega nam naši protivniki vedno v lice brizgajo. Ako sem ravno še le po zaslišanem glasu te ptiče spoznal, jima vendar ponudim še eno pra-šanje: Kako se kaj Novice po Krajnskem obrajtajo? „Novice so prave hro-vatice" reče drugi tovarš. „Pri našim šovmaštru sim jih ankat naraimov, pa sim mu jih kar pod noge zagnau, ko sim vidu, da se u njih po hor-vaško piše: ,/dobrega, s Bogom". Ta naravni sin planin je v besedi „dobrega" e tako zategnil, da bi se mu ustna kota menda za ušesoma srečala bila, ko bi jih ne bilo oni v besedi „Bogom" še o pravem času nazaj poklicalo, katero mu je spodnjo čelust od gornje tako daleč razri-nilo, da se je še le čez dolgo na svoje staro čvekališče poverniti zainogla.
Vem da Vam ne bo prav, da se nisem za čast in poštenje pokojnega Vertovca in za Novice kar nič obnesel s tirna gospodoma; pa kdo bi se s takimi prepiral. Za take protivnike si je samo Samson bil pravo orožje omislil, s katerim je neki dan 1000 možem njihove žlahte večno luč bil prižgal. Ker sem vidil, da na slovenskem kniževnem polju za nje ne raste nobena paša, sem jih obernil v hlev — na smetišče, med prešiče, krave in drugo pitomo živino, in tu sta se moja slavna sopotnika tako čisto po domače občutila, da bi mi bila celo noč na ušesa godla, ko bi nas ne bila o polnoči Postojna za večne čase razdružila.
Dopustite ljubi striček! da se tu odahnem, in zadovoljite se s pičlim zernjem, katerega sem do tod napoberkoval. V prihodnem pismu Vam bo vesel prinesel na ogled, kar je na svojem daljnem potovanji natergal in nabral	Vaš
hvaležni bratič Jožef.
Slovensko koledarstvo.
Koledarček slovenski za prestopno leto 1856. Na svetlo dal Dr. J. Blei\veis.* Kakor njegovi prejšni bratje je nas tudi letašnji koledarček veselo prehvapil. Toliko čistega in lepega blaga hrani v svojih predalčkih, da ga bo gotovo vsak Slovenec serčnf) vesel. Ozaljšan je letos s podobo rajnega Valentina Staniga in Jurja Japelna, ki sta se že v tistih nemilih časih, ko so slovenščini še od vsikod nevarnosti žugale, prav krepko za njo poganjala. Vsi sostavki so prav mično in narodno pisani; posebno bogat pa je pesniški del. Na koncu je pridjana pesmica ,,sporočilo" z napevom vred. Serčno priporočamo ta koledarček vsem Slovencem. Velja mehko vezan le 24 kr. in z zlato obrezo 32 kr. sr. Da nam še mnoge leta izhaja!
Koledar za Slovence v povzdigo katoljškiga duha za prestopno leto 1856. Sostavila F. in B. II. tečaj. Tudi ta koledar, ki je pri g. Janezu Giontinitu na svetlo prišel, obsega razun navadne pratike prav obilno lepih in podučnih reči. Olepšan je z 46 lepimi podobami k raznim povestim in pesmam, ki se v knjigi nahajajo. Za povzdigo katolš-kega duha je ves pripraven. Po vsej pravici zaslužuje, da bi se med našim ljudstvom prav na široko razprostranil. Velja mehko vezan 24 kr. in terdo vezan 30 kr. sr.
Natis obeh koledarjev je prav krasen in čist; pervi je iz Blaznikove, drugi pa iz Somerjove tiskarnice na Dunaju. V Celovcu se dobivata oba v Liegelnovi bukvarnici.	*	J.
Drobtinee.
Nabral A. Janežie.
V spomin Josipine Turnogradske.
Minulo je ravno pet let, kar se je nova zvezdica na obzorju našega do.načega slovstva prikazala. Vse se je je veselilo in radovalo, z veseljem njene čedne povestice, žarke nje čiste dušice, prebiralo. Cele bukve enacih povestic iz njenega peresa smo že prebirali v duhu — ali človek obrača, Bog oberne. S vitla zvezdica se je uternila — Josipine ni več; černa žemljica jo pokriva. Naj mirno počiva! — V nje spomin naj stoji tudi tu pismice, ktero je gori podpisani, kot vrednik ^slovenske
Bčele" s pervo povestico vred iz njenih rok prejel. Zrairaj mu bo milo in drago. Glasi se od čerke do čerke takole:
Častiti gospod!
„ Slave dan je veselo zablišal. — Njeni sinovi hite ji vsaki svoj darek ,,prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In ,,zakaj bi tudi njene hčerke ravno tiste želje ne imele? — Ta misel je „uzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, — „da se prederznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati, in „vas prositi, da bi jo v svojo pridno „Bčelo" vzeli. Ljubo bi mi bilo, da „bi že v februarskem zvezku natisnjena bila in scer, ako je le mogoče, „brez da bi se oblike popravile. — „Josipina Turnogradska naj bo moje „ime, ker je Turnski grad moj dom. —
„Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajeniga peresa dopadla, ,/hočem še nektere njenih sestric vaši marljivi „Bčeli"- poslati.
„Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke Josipine Urbančič.
Na Turnu 11. januarja 1851.
Družtvo sv. Mohora.
*	Vedno nekteri gg. družtveniki poprašujejo, kaj bojo za I. 1855 družtv. knjig prejeli. Ti se motijo, so že prejeli, kar jiin gre. Zatorej sem poslavljamo, kar je naše družtvo vsako leto izdalo:
L. 1852: Goffine 1. del, Blagomir, povestuica goriške nadškofije, Šola veselega petja, Kafolovi ogovori 1. del; —
L. 1853: Božidar, zgodovina star. zakona v podobah, stari Urban, Kafol. ogov. II. d.; —
L. 1854: Djanje Svetn. I. d., Goffine II. d , 2. in 3. Mojz. bukve;
L. 1855: Djanje Svetn: II. d.; zgodovina nov: zakona v podobah, in Cvekove pesmi in napevi. L. 1854 in 1855 še , Šolsk. prijatela" po verhu. Prosimo, da gg. družtveniki tiskane pole snšteti blagovolijo! — Vse te knjige, razun zgodovine gor. nadškofije »in Djanja Svetn.« se prodajo po vseh knjigarni-cah. —
*	IVa novo so,. pristopili: 1050, Marolt Jak. kapi. v Raki, 1051. Vovk Jan. kapi. v Leskovcu, 1052. Kasian Ognjo. dekan v Lučah, 1053. Kline Jan. učit. v Dvoru, 105't. Meško Jož. mlinar pri sv. Tomažu 1055. Golob Jož. kapi. v št. Kocjanu, 1056. Erzar Mat. župn. na Oblokah 1057. Burcar Bož. bogosl. v Gradcu.
*	Dalje so. plačali za 1. 1855. Arzenšek Mat., Brence Jern., Cigale, Dekl. šola v Dolini, Ferme, Hobel, Kešman, Lakner, Kocmut Iv., Mali, Penko, šola v Boljuncu, Turk , Veranič BI., VVerkl.
Za 1. 1856 so plačali : Ankerst, Agrež, Altman , Adamič, Brence, Jan., Bevk Jož., iložic Bal. ('/j), Bohinc, Bezjak Dav. , Bornik ('/.,) Berli Fr.,
Pogovori vredništva.
Gosp. B. B. v Grad. imamo vse razun Kafol. prid; — dobite jih povsod. — Gosp. B. L. v Dv. Lepa hvala — po velik, noči prav pride. — Gosp. J S. v Ž. Pridno ste napisali, pridig ni treba na enkrat, temuč vsako o svojem času! — Gg. J. K. na B. in F. J. v M. prosim, da sta mož beseda. Gosp. P. Andr. v Lipn. smo poslali g. Leyrerju. — Gosp. Sovd. Jož. smo vse posl. g. P. M. v Gor. — Gosp. Br. Jern. v Bolj. Bok Lov. ni družtv.; — Gosp. P. L. v Sred. ima vse I.erb, v Ljubi; — Gosp. Jer. J. v Stud. za Marlt. manjka vpisn. Gosp. Vilf. v kr. g' šola za I. 1855 še ni. —
Odgovorni izdaj. In vredn. Andr. Einšpleler. —
Natisnil Janez Leon n Celovcu.
Dobre bukve — učiteljem živa potreba.
Kdor ne napreduje, gre rakovo pot. Te besede veljajo za vse .ljudi, posebno pa za nas učitelje. Nam je zaupana nježna mladina, da jo učimo raznih vednosti in jo privajamo vsemu dobremu. Blagor in gorje posameznih otrok, celih družin in deržav počiva v naših rokah. Zatorej je naša sveta dolžnost in živa potreba, neprenehoma skerbeti, da si za svoj visoki poklic potrebnih znanosti pridobimo. Popolnoma moramo vse to razumeti, česar hočemo drugih učiti. K temu nam pa služijo razne bukve in časopisi podučivnega zapopadka.
Bukve so naše naj zvestejše tovaršice, in nas nikdar ne zapuščajo, ako jih sami ne zaveržemo; one so naše naj verniše prijatlice, v kterih nahajamo tolažbo v grenkih urah našega življenja. Blagor mu, kdor se ž njimi rad obhaja. V bukvah se nahajajo nauki in misli dobrih in učenih mož, kteri so iz ljubezni do človeštva svoje skušnje in nasledke dolgega uka v njih nagromadili. Bukve razmnožujejo naše vednosti, požlahnujejo naš čut in um za blagor človeštva, povzdigujejo naše serca k Bogu vsegamogoč-nemu in navdihajo naše misli s čednostjo in krepostjo.
Bukve so učitelju tako potrebne, kakor ribi voda; brez njih ne more biti pravi učitelj. Iz njih si čerplje skušenosti, kterih bi si svoje žive dne pridobiti ne zamogel. Le toliko bodi opomnjeno, da jih zna prav upo-trebovati.
Pa veliko je na tem ležeče, ali si te ali une bukve k našemu izobraževanju izvolimo. Bukve, ktere smo z enim branjem že prebrali, niso za nas. Le tacih .bukev, ktere so vredne, da jih večkrat prebiramo, in iz kterih se vselej kej novega naučiti moremo, naj si priskerbeti skušamo. V naših omarjih naj se, z eno besedo, nahajajo le take bukve, ktere za nas nikdar svoje cene ne zgube.
Marsiktereinu je veliko na tem ležeče, da ima mnogo lepo vezanih bukev, drugemu zopet, da ima čeravno manj, toda samo izverstnih bukev v svoji knižnici.
Denarji, za slabe bukve izdani, so v vodo verženo blago; dnarja pa imamo žalibog le malo; zatorej naj nam nikdo za zlo ne vzame, ako krajcar trikrat popred v roki obernemo, predenj ga za kake bukve izdamo. Pri nakupovanji bukev naj nas lepi kramarski nadpisi nikdar ne motijo; vselej glejmo na zapopadek knige.
Neki modrijan je djal, „Povej mi, s kom se obhajaš, in tudi jaz ti povem, kdo da si." Bavno tako moremo tudi po bukvah, ktere kdo ima, soditi o njegovem okusu in izobraženji. Preglejmo knižnice posameznih učiteljev, kako čudno zmes bukev bomo našli! Kakšno veselje bo nas navdalo, ako najdemo kje kako izverstno knigo; veselega serca moremo za-klicati: Blagor mladini, ki ima takega učitelja. Torej berite, dragi tovarši! berite neprenehoma, pa prebirajte le samo dobrih bukev in časnikov, ki vam um in serce požlahnujejo.	A. J.
Prij. za šolo ia dom.	2
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje).
Pero dobivamo od gosi; kurje alj purje pero ni za pisanje: pero ima cev, v kteri vidimo dušico, bradico in banderico. Pero se izreze, izrez poojstri in ost gladko priseka. Ost se tenko vcepi, da po cepi tinta gre. Če je pero topo, se spet poojstri. Pero se vreze peresnikom, kije ojster nožič. — Otroci! Mokro pero oblizati ni zdravo, izbercati ga, je nevarno; lehko koga oškropiš; v pivni papir ga vselej obrišite! Hranite peresa v peresnici in na peresnik dobro gledajte, da ga ne zgubite! Kar ste napisali v pisavno knjižico ali pismarico, potrosite peskom, kteremu je sviseč ali sipa ime in se hrani v sipnjaku. —
Klinec je kamnen in pišemo ž njim na kamneno tablico; pobriše se mokro gobico alj pa cunjo. Klinec je čern alj siv in če na tla pade, se razdrobi na drobne kosce, zato gledajte! Mesto klinca se ne sme rabiti žre-belj alj kaj ojstrega, da se tablica ne pokaži. Dobra je za to tudi
Krida ali inelj, ktera je bela kot apno. Krido moreš rezati in lomiti — je mehka in drobeča. Dobra krida mora biti brez peska. Perstov pa ne lizati, kterih se krida prime; apnena je in zdravju škodljiva.
Svinčnik ali olovka je klincu podoben — je svinčen in lesom obložen, tog in dolg — ž njim pišemo, čertamo in risamo; — svinčnik je treba večkrat obrezovati. Svinca, moji učenci! imamo na Koroškem obilno in prav slovečega! Kdo ve, kje se nahaja?
Merilo nareja mizar iz lesa, kteri mora biti dobro suh. Rabimo ga za načertanje, da ložej ravno pišemo. Merilo je 3 alj 4 perste široko, pa delji, včasih cel seženj. Robi so gladki in ojstri, in saj eden tudi žleb-kovan. Le poglejte! — Bog obvari, da mi kdo koga merilom vdari.
Miza je okrogla, večjidel pa štirivoglata. To se pravi pri mizi pokrov ali ploha, to so stranice, to pa noge. Ta miza ima le eno nogo; navadno ima miza štiri noge. Ona je bela, zelena, siva, — lesena ali kam-nata. Mize dela mizar iz lesa. Zakaj so mize?
Stol je za to, da na njem sedimo. Njegovi deli so: sedilo, stranice, noge in včasih tudi slonilo. Sedilo je ali leseno ali pertom, ali suk-nom ali usnjem pooblečeno in slamo, perjem ali žimjem nabulano. Poob-lečeni stoli so mehki in včasih tudi na pruživih (elastičnih) peresih položeni, da se všibjejo. Takim mehkim stolom rekamo sesli ali seselni od sesti. Stole nareja tudi mizar, pooblači in bula jih pa prepogar ali tapecirar.
S to liček ali stolej pod noge je nižji in manjši kot stol. Noge se na njega polagajo; otroci tudi sedijo na stoličku. Sedilo ima luknico, zakaj da pa? Sedilo počiva na dveh stranicah ali mostičih. Nekteri stolički imajo 4 noge; nekteri so tudi mehko pooblečeni.
Klop je delja kot stol. Na stolu sedi le eden, na klopi jih pa sedi več. Klop ima tudi sedilo, noge in slonilo; so tudi klopi bez slonila. Kje vidimo klopi? Na vertu, pri peči . . kje še?
Kako lepo sedeti na stolu, pri mizi, na klopi, pri jedi, pri delu . . . v cerkvi ne sedeti, tam so klopi lc za stare ljudi: otroci pred altar! —
Zastavica: Ni drevo, pa listov ima obilo, -— glej! pripovestic in pesem ti bo nosilo; kaj je to? (Knjiga). Doma in v šoli se jaz potrebujem — banderco na cevi ti pokazujem? Kdo sem? (Pero).
(Dalje sledi.)
II. Odštevanje.
A. Odštevanje desetk in enot.
Nar bolje bode, če učitel ravno po teh stopnjah postopa, kakor pri soštevanji, razun tega, da ne leze od desetke do stotke naviš, timveč od stotke do desetke nazaj. Modro in dobro bo učitel tudi ravnal, če nar-prej došteva, in potem koj odšteva. —
1.	Vsaki desetki odštevajmo narpoprej enojko, postavim: 100 menj 1 je 99; 90 — 1 = 89 ... in slednjič 10 — 1 je 9.
Potem dvojko; post: 100 mcnj 2 je 98; 90 — 2 = 88 in slednjič 10 menj 2 je 8. Tako gre naviš s vsemi enotami med 1 — 9: poslednje število toraj bode 10 menj 9 je 1.
2.	Vsaki desetki in enojki odštevajmo ravno tako vse enote med 1 — 9; postavim: 91 menj 1 je 90; 81 — 1 = 80; 11 menj 1 je 10. Tako gre s dvojko, trojko itd.
3.	Vsaki desetki in dvojki odštevajmo vse enote med 1 — 9; post: 92 menj 1 je 91; 82 - 1 = 81; 12 - 1 = 11. Ravno tako tudi dvojko trojko itd. ... Po tem potu korači naprej, da slednjič desetki in devetki odšteva vse enote, post: 99 menj 1 je 98; 89 — 1 = 88; 19 - 1 = 18, slednjič: 99 — 9 = 90; 89 — 9 = 80 ... 19 — 9 = 10.
B. Odštevanje desetk in desetk.
Deržimo se spet ravno teh stopinj, po kterih smo pri soštevanji napredovali.
1.	Vsaki desetki odštevajmo deset pa tako, da učimo in vadimo odštevati vselej desetke od desetk, postavim: 100 menj 10 je 90; naj da učenci takole reka jo: deset desetk menj eno desetko ostane devet desetk; 90 — 10 = 80; 10 - 10 = 0.
2.	Vsaki desetki in devetki odštevajmo deset, postavim: 99 menj 10 je 89; naj da učenci takole rekajo: devet desetk in devet menj eno desetko ostane osem deset in devet. 89 — 10 = 79; 19 — 10 = 9. Potem 20, 30, 40, 50, 60, 70, 80, 90. Postavim: 99 — 20 = 79; naj da učenci takole izgovarjajo: devet desetk in devet menj dve desetki ostane sedem desetk in devet, to je 79. Tako gre naprej: 89 — 20 = 69;
29	— 20 = 9. Slednjič tole: 99 - 90 = 9. —
Vsaki desetki in osmerki odštevajmo narprej deset, potem 20, in slednjič 90 kakor smo kazali ravno zgoraj pri desetki, pri desetki in devetki. — Vsaki desetki in sedmerki, desetki in šestki itd. odštevajmo vse desetke.
3.	Vsaki desetki z enotami odštevajmo 11; postavim: 99 — 11 = 88, kar učence takole izgovarjati vadi: 99 menj deset ostane osem deset in devet, pa še menj eno enoto, ostane 88. Ravno tako dela z desetko in osmerko (88.), desetko in sedmerko (78) itd. do 11.
4.	Vsaki desetki z enotami odštevajmo 12, potem 12, 14 — 19. Ravno kakor zgoraj.
5.	Vsakemu številu, pri kterem ima odštevanec več enot kakor zmanjšanec, odštevajmo narpoprej od zmanjšanca desetke in od ostanka še le enote odštevanca. Pa tudi tukaj je treba varno po stopnjah naviš lesti; post: 20 — 11 = 9, kar učenci naj takole izgovarjajo: dve desetki menj eno desetko ostane ena desetka, pa še menj eno ostane 9. Potem
30	- 11 = 19; 40 — 11 = 29 itd. do 90 - 11 = 79. Po tem
2*
načinu odštevajo učenci 20 - 12, 30 — 12, 40 - 12 do 90 - 12. Tako se odšteva 14, 15, 16 ... 19. Ko to že urno gre, naj se odšteva: 21 — 12, 31 — 12 do 91 — 12; - 22 - 13, 32 — 13, 42 — 13 do 92 — 13. To se pa samo od sebe zastopi, da ne bode treba vselej vseh stopinj obširno razkladati; proti kraji pojde vse bolj hitro in veselo,— le previsokih števil ne!
Ako je učitel po ravno zaznamovanih stopnjah korak za korakom postopal, bode marsikteri učenec že znal pravilo povedati, kako se odštevajo števila, ki imajo v sebi desetke in enote. Pravilo se pa glasi takole: Odštevaj narpoprej desetke od desetk in od ostanka še le enote.
Moremo pa še tudi po drugem poti odštevati, namreč po soštevi. Odštevati se namreč pravi: preiskovati, za koliko je eno število manjše, kakor uno; postavim: 12 odštevati od 18 se pravi preiskovati, za koliko je 12 manjše kot 18; če toraj k številu 12 toliko doštejem, kolikor je manjše kot 18 dobim 18. Drugo pravilo pri odštevanji se glasi takole: Doštevaj manjšemu številu toliko, kolikor manjka, da dobiš večje. To smo pa že zgoraj kazali, kako se ima soštevati; narprej doštevamo manjšemu številu toliko enot, da dobimo pervo višjo desetko, potem desetke in če je treba spet enot, kolikor še manjka; post: 70 — 37? Na 37 pridamo 3, je 40, pridamo 30, je 70; koliko smo pristavili? Narprej 3, potem 40, to je ukup: 43. 85 — 29? Na 29 pridamo 1 je 30, pridamo 50, da je 80, slednjič še 5, da je 85; koliko smo pridevali? Narprej 1, potem 50, slednjič 5 to je ukupno 56. Učitel naj uči in vadi učence obedve pravili. Stavljamo sem nekaj izgledov: Tonček! imaš 24 orehov, jih pa sneš 12, koliko jih še imaš? 12, kako ši to izrajtal? Učencov je v šoli vseh ukup 72; bolnih je pa 15, koliko jih je tukaj? Oče peljejo 45 vaganov pšenice v Celovec na prodaj; prav srečni so in prodajo 40 vaganov, koliko jih še domu pripeljejo? — Koliko je treba odšteti od 65, da ostane 36? — Tvoja mati so 48 let stari, ti pa 19, koliko so mati starjši? Razložite 84 v dve števili, kterih eno je 37? —
(Dalje sledi.)
Pomagaj si, pa ti bo Bog pomogel.
Po ilirskem: -Traži a dat ee ti."
Bog in Peter sta potvala Po širokem belem svetu; Lačna pervikrat obstala Sta pri nekem nemškem kmetu: (/Hansel Huber" so po redi Imenvali ga sosedi.
„Bog daj srečo, hišni oče! Al pri vas bi se dobilo Jesti, naj bo kar kol hoče Za nebeško povračilo?" Nemec čoha se za uliom In postreže njima s kruhom.
Ko popotnika sta naša Se pri Nemcu okrepčala, „Kaj sva dolžna Bog popraša? Dolg vam bova kar plačala." Nemec hitro zdaj izreče: „Daj mi dnarjev polne vreče."
Bog in Peter sta pot"vala Po širokem belem svetu, Lačna drugikrat obstala Sta pri nekem laškem kmetu: „Marko Rossi" so po redi Imenvali ga sosedi.
„Bog daj srečo, hišni oče! Al pri vas bi se dobilo Jesti, naj bo kar kol hoče Za nebeško povračilo?"
Lah rekoč: „gradevohnente," Da jim sira in polente.
Ko popotnika sta naša Se pri Lahu okrepčala, „Kaj sva dolžna Bog popraša? Dolg vam bova kar plačala." Lah izreči ne odlaga: „Daj štacuno polno blaga."
Bog in Peter sta pofvala Po širokem belem svetu; Lačna tretjikrat obstala Sta pri mšžarskem zdaj kmetu: „Erdeg Ištvan" so po redi Imen'vali ga sosedi.
„Bog daj srečo, hišni oče! Al pri vas bi se dobilo Jesti, naj bo kar kol hoče Za nebeško povračilo?" „Na vam špeha ino hleba" Mažar reče, „koljkor treba."
Ko sta potnika se naša Pri Mažarju okrepčala, „Kaj sva dolžna Bog popraša? Dolg vam bova kar plačala " Mažar pravi: „daj pšenice Da imel bom dost' potice."
Bog in Peter sta pofvala Po širokem belem svetu; Lačna štertikrat obstala Pri slovenskem sta zdaj kmetu: „Jerne Kožuh" so po redi Imen"vali ga sosedi.
„Bog daj srečo, hišni oče! Al pri vas bi se dobilo Jesti, naj bo kar kol hoče, Za nebeško povračilo?"
Naš Slovenc po hleb kar skoči Ter jim vina tud' natoči.
Ko sta potnika se naša Pri Slovencu, okrepčala, „Kaj sva dolžna Bog popraša? Dolg vam bova kar plačala." Al Slovenec, duša mila, Prav': „Pri nas ni nič plačila."
Zato je od tiste dobe Nemec v dnarjih prav premožen; Lah ima vse polno robe; Z žitom je Mažar založen; In Slovenec naš prijazen, On je krog in krog — ves prazen.
J. Drobnič.
Posenliofeii.
Tako se imenuje kraj, kjer je bila rojena njih veličanstvo naša mlada cesarica Austrianska, Elizabeta Eugenia.
Ta kraj je zlo star. Že v dvanajstem stoletji je znan po imenu. Posestniki tega grada so zapisani od šestnajstega stoletja sem. Imena njih so ta le: Rozenbuš, Šel, Hervart, knez Ferdinand Maria, knez Maks Emanuel, grof Sereni, Joan Rudolf, prostak od Vempel, od Deling, grof Rosenski.
Še le leta 1834 je prišel grad Posenhofen v roke in posestvo njih kraljeve visokosti gospoda vodja Maksimiliana Bavarskega, in njegova jasna žena Loiza, kraljeva princesinja Bavarska si ga je izvolila za svoje naj ljubše stanovanje. Ona ga je skoro vsega prenaredila in ž njim tudi tako rekoč celo okolico prerodila. V starih časih je bil ta grad z visokim in debelim obzidjem ograjen, na voglu tega je bil visok stolp. Zdaj pa
je vse to obzidje zginilo, in namesto strahovitega stolpa se razprostira lepa kapelica na prijaznem homcu. V znožju tega grada se blisketa virmsko jezero, kjer so naj lepši verti okoli in okoli napleteni. Vsa okolica je že od narave krasno okinčana, in vse nekako prijetnost diha, in človek bi že lahko uganil, da tukaj je preblaga nevesta doma, na ktero se obrača šest in trideset milijonov ljudi in zvestih sere. —
v
Cernogorci — pravi junaci.
Leta 1807 je bila Turčija v vojsko zapletena z carevino rusko, zategadelj je Turčin strašno divjal in razsajal nad kristjani sebi podložnimi; in veliko neusmiljeno terpinčenih je zdihovalo po temnicah v težkih okovih, sosebno je Jugoslavjan občutil njih ljutost in že nekdajno sovražtvo. Cernogorci so, ktere prevzame paša Škadarski šibati naj pervo, ker se prederznejo peti javno hvalne molitve zavoljo srečnih bitev zmagonosnega ruskega orla. Kakor kervožejni volkovi se klatijo neštevilne trume roparskih Albancov in Turkov po černogorskih mejah, in čakajo želno vgodne priložnosti, majhno svobodno deželico napasti, ter osvetožejne serca v kervi ohladiti, zraven pa tudi pleniti, ropati in moriti.
Vozka stezica se vije po černogorskih hribih in planinah na razpro-strano ravnino, ktero na eni strani Škadarski zatok zaliva, drugo pa lepo obraščene gore objemajo. Potok meji Cernogoro od turških dežel, ter pre-rezuje v svojem teku omenjeno stezico, med tem ko nad potokom steni z goščavo in drevjem obraščene nasproti molite, in tako nekako obok na-rejate, v kteri samo včasih solnce od zgorej zasija.
Ze se je skrilo solnce za gore, in jemlje slovo z svojimi zlatimi žarki še od viših verhuneov. Od daljnih planin se razlega meketanje od paše gredočih čed, klicanje in veselo prepevanje zadovoljnih pastirjev. Ali po malem potihovajo glasovi, dokler grobna tihota okoli in okoli nastane, in gost mrak deželo v temno krilo zavije.
Ob straneh stezice tičita dva Černogorca v dolge plajšče zavita. Po dnevi prežita vpertimi očmi na ravnino, o mraku pa na slehern hrušč nategujeta učesa. Kmalo pa plezata na sproti moleče skalovje, in začneta šepetaje sledeči pogovor: - Si ti Jurko?
Da, jaz sem; kaj si ti Janko? Dobro, da si se oglasil: slišal sem praskati, in že sem hotel na srečo petelina podreti.
Ne svetujem! varniši je, prej klicati; bil sem jaz, lezel sem po protji.
Jezi me, Janko spet besedo povzame, da se mi smodnik na praš-njici moči. Dva dni in dve noči je že, kar tukaj prežim, in nisein še tako srečen Turčinu glave prevotliti.
Smo jim k slovesu predvčeraj dobro podsmodili in se ne upajo več v naše planine. Da bi jih hotli sami poiskati! Tudi me že merzi tako dolgo lenobo pasti, in kroglice mi pretežko serce težijo. Da bi bil eden serdarjev ali poglavarjev! Kolo bi hotel zbrati, in po sili kar imeti, naj se Skadar napade, čamije zapalijo, in vse poseka in pokosi.
Da, da pri Bogu-! to bi bilo kaj! ali vladika je lo prepovedal. Premisli besede, ktere je nam govoril: Sinovi! varujte blage slavjanske kervi, kaplica nje več velja, kakor deset Turčinov. Bodite verli, in bojujte se
hrabro takrat, kadar upate vraga vničiti, ognite se ga pa, ako mu niste kos, in žuga vas pokončati, enako skali,v ktera iz hriba derči,— in njegove besede so vedno resnica. Tudi ni v Skadaru kaj veliko za nas, visoko in široko je zidovje, in brez števila topov zija po nasipih.
Da vladika je zapovedal, z vragom v boj se ne puščati, in svetuje samo iz zakotja skrivši izzad sten nanj streljati, ali on nam hoče dobro. Kakor oče za nas skerbi; naše življenje varje,,in svojega ne porajta. Ali — naj govori kdo kar koli mu je ljubo, veruj mi brate, na pol se serce ne ohladi, deset Turčinov podreti, kakor enemu glavo odsekati. Osemdeset turških čepinj kinča stene očetove koče, in vse so ali z jaga-tanoin ali z hanžarom odsekane. Oče leži pri Krušici, kjer je prevzetni Mehmet paša in trideset Turčinov na tla telebilo, ker ga je mikalo, našo svobodno Černogoro podjarmiti. Sicer sta strica osemnajst turških glav domu prinesla, in očetovo smert osvetila: pašetovo je pa tretji ljudstvu podaril, ktero je v samostanu Cetinskem shranilo. Meni pa še ni sreča došla nad smertjo očeta se maščevati, kakor se spodobi: njegova srajca še ni pokopana v znaminje, da osveta še ni storjena in tudi prisega še ni dopolnjena, kakor sem materi obljubil. Oh! kako mi serce kipi, med vragove rajde zaleteti se, in v kervi Turčinov smert očetovo potolažiti, če tudi sam poginem.
Dobro tako brate! Vničiti nasprotnika vere in svobode svoje, je vedno poglavitni del; ali kako, to je kaj važna reč. Na misel mi pride nekaj, kar mi smeh posili. Predvčerajšnim me je ta sovražna druhal podila, kar svojo kapico na skalo obesim, sam se pa za drugo poskrijem. Smertne kroglice brizgajo in Turčin za Turčinom se valja v kervi, med tem ko drugi na kapico pokajo, vesel krik in hrup zaženo, ko jo spodteknejo. Ali čuj! Zdi se mi, kakor da bi nekaj ploskalo v potoku.
Da pri Bogu! nekdo brodi po potoku, zaverne Jurko: Nateguj uho Janko. Hočem dolej zlesti in naznaniti, ako na sovražnika naletim, ti pa teci k našim, strelaj, kričaj. Jaz naj te pa nič ne skerbim. Živ se ne podani, nespameten nočem tudi smerti podjeti.
To izrekši se spusti, in plazi se po kamnji in lesovji. Komaj pa iz goščave stopi, zapazi moža, ki je ravno iz potoka stopil, se vstavil, boječ okoli ogledoval, pazil in poslušal. Ko mu pa tema ne pripusti, njegove noše spoznati, zakriči Jurko še vedno skrit:
Kdo je?
Slavjan iz Bosna — Seraja, je bil odgovor ptujca.
Kaj te je semkaj prignalo!
Ljubav bratovska.
Kdo te je poslal, in kam?
Rojak in vodja kolena svojega, čigar ime smem le vladiku samemu odkriti. Idi da k njemu grem.
Jurko prikorači iz goščave k Slavjanu, mu poda roko, ter reče:
Dobro došel, k blagemu načinu! Napred! hočem k prednji straži te peljati; in oziraje se v stran, kjer je Janko ostal, zavpije:
Janko! na noge! ali slišiš?
Da, slišim, je bil kratek odgovor.
Stoj tukaj, dokler ne pridem. Pazi in čuvaj na sleherni šum. Lahko bi znal kdo Kotorcu slediti. Ti pa brate, reče Jurko Kotorcu: podaj mi puško, hanžar in samokres, ker vozka je stezica, po kteri bova koračila,
goste so tmine in eden druzega ne poznava. Pred ko je ura polnoči, dobiš vse nazaj in blagoslov vladikov. To terja šega narodna, toraj ne jezi in obotavljaj se.
Nevem zakaj bi se obotavljal, odreče Kotorec, na! vzemi. Le sovražniku ne dovolim orožja se dotakniti; komur pa zaupam, izročim tudi drago orožje. Ali stopaj hitrej, moker sem, in mraz mi je.
Krepko koračita oba po vozki stezici, ktera zdaj navzgor zdaj na vzdol v prepade se rije. Kmalo priplezata do stermine in zapazita v dolini še precej ognjev, okoli kterih v plajših čez glavo Černogorci zgrudjeni dremajo.
Tukaj so naši! spregovori Jurko, in kaže z roko na dolino, kjer Černogorci sedijo. Vse je potihnilo, vsi počivajo.
Ali komaj nekaj korakov dalej stopita, jima nasprot zadoni: kdo je?
Slavjana, v imenu božjem! je bil odgovor. — Jaz Jurko Stretič iz Stareviča, in z menoj je Kotorec, kteri vladiku dobro vest nosi in prija-telsko sporočilo.
Tako z Bogom! govori dalje neznani gla-s. Idita v dolino k serdarju Vukatiču.
Na to tenjek žvižg na nju uho pribrenči, in kakor bi trenil, planejo Černogorci, kakor so bli podučeni, na noge, in zgrabijo za orožje.
Vsedite se, veli poveljnik čete, že imenovani serdar Vukatič, z gro-mečim glasom, in ko bi trenil, stoji trideset junakov v rajdi.
Med tem se Jurko s pajdašem približa, in serdarju se poklonivši Kotorca napove; ali tudi serdar ne more druzega od njega zvediti, kakor kar je Jurko Stretič na oprašanje dobil.
Iz rajde veli serdar spet vojakom; se oberne h Kotorcu ter reče: Ali ti ni ljubo gospodine! do zore pri nas ostati, in z vinom in z mas-lenkami se okrepčati? Ti Jurko ostaneš tukaj in Mihal Kostenič za te stražo prevzame.
Naročilo mi ne pripusti tukaj zore dočakovati, odgovori Kotorec. Pre-važno pismo nosim vladiku, kterega izročiti mi je ojstro naloženo.
Tako vi Peter Simonovič in Nikolo Dubravič sprejmita domorodca do vladika. Ne mudita se pa dolgo, in ne pozabita poživila prijatlu seboj vzeti. Tako z Bogom !
(Konec sledi.)
Jezikoslovne opazke.
Nekaj v prihodnje slovnice in slovarje. #)
Napačno in nepravilno rabi se navadno zaime ki. Mnogo jih je, ki pišejo: „Zena, ki dela; dete, ki igra; matere, ki skerbijo" itd. Ki je pa perva oseba od ki, ka, ko (staroslovenski kij, kaja,' koje; lej Glag. Cloz. stran 59.) Zatorej vtegne stati le v pervem padežu jedino- dvo-in višebroja možkega spola, postavim: Mož, ki dela; brat, ki pride: možje, ki pravijo; brata, ki bereta, itd.
V ostalih padežih ne smemo ga rabiti. Zatorej moramo govoriti no pisati: Zena, ktera dela; dete, ktero igra; matere, ktere skerbijo; bukve, ktere beremo itd.
*) Lej začetek teh opazk v časopisu n Prijatel" leta 1855. na 258. in 293. strani.
Možki ki pregiba se takole:
	Jedinobroj.	Dvobr oj.	Višebroj
1.	ki	ki	ki
2. 3. 4.	kojega kojemu kojega (ki ga)	kojih kojema ki (ki ju)	kojih kojim ke (ki jih)
5.	o ki	o koj a	o ki
6.	\ pri kojem ) „ kem	( pri kojema j pri kema	pri kojih
7.	\ s kojim ) s kim	\ s kojima ) s kima	( s kojimi / s kimi.
Res je, da mi pisatelji noveje dobe smo že tako razvajeni pa po-ptujčeni, da pisarimo sila nepravilno (vendar se nam še ne sanja, da je nepravilno). Odtod pride, da se berejo skorej na vsaki strani slovenskih bukev in časopisov taki ali enaki izrazi: „Parst, ki se korenin derži (namesti: ktera se korenin derži); skušnja, ki nas uči (pravilno: ktera nas uči); na njivah, ki so bile zlo zaraščene (ktere so bile...); njive in livade so premrežene s silo tankimi pajčinami, ki se vlečejo po zraku (pravilno: njive pa livade so premrežene silo tanjkimi pajčinami, ktere se vlečejo po zraku); terta, ki je malo gnala (prav: ktera je malo gnala); kmetijska družba, ki si v čast šteje (ktera si v čast šteje); majhne deklice, ki v šolo gredo (male deklice, ktere v šolo gredo); parst, kije pod hostnim plajščem (ktera je pod hostniin plajščem); besede, ki so na Dolenskem navadne (ktere so . . . ); suknja, ki jo po zimi nosijo (ktero ali kakoršno po zimi nosijo) itd. itd. *)
Naj bi prebirali pa posnemali pisatelji slovenski posebno narodne pesme, v kterih te oblike pravilno se rabijo (pravimo: pravilno, kajti ne vse, kar v narodnih pesmih stoji, je posnemanja vredno, ne vsako zernjice je zlato, temoč tudi praznih lupinj je dovelj).
Ljudstvo dalje izrazuje pravilno, govoreč: Mož, ki je rekel; oča, ki delajo itd. (ne: kteri je rekel, kteri delajo). Nasproti temu izrekuje pa pravilno, govoreč: Kteri mož je to storil, je ... ; žena, ktera je rekla; dete, ktero igra, itd.
Jugoslovani imajo še, pa rabijo pravilno zaime ki, k a, ko ali namesto teh koj, koj a, koje; naj bi tudi mi Slovenci poprijemali se njih pravilnih, to je: lepo slovanskih oblik in izrazov, če je mar nam za — blago vzajemnost.	J. S.
*) V teh in enakih izgledih vtegnilo bi st»ti namesti ktera, ktere, ktero tudi k a, ke, ko; postavim: Parst, k a se korenin derži; skušnja, k a nas uri: na njivah, ke so bile . . . itd. Se pa, da to našim razvajenim očem in ušesom ne prilega se kaj pryetno, ker smo
1.	poptujeeni in ponemčeni preveč;
2.	ker menimo, da le to je pravo in lepo, kar in kako v nasi vasi govorijo, in
3.	ker ne gledamo čez prag, to je, ker se ne oziramo po drugih slovanskih bratih in — knjigah, da bi se od njih kaj boljega naučili — podobni vasčanom, ki menijo, da črevijar v njih vasi najbolje obuvala izdelava.
Naj bi take in enake nenavadne ali na pol pozabljene slova in oblike, ktere so vredne, da se vnovič v književni jezik vpeljejo, posebno pesniki rabili, ter polagoma je v pesmih svojih obelodanili: kajti skladnemu pesnikovemu pevanju slušajo radi ljudje, ter povzamejo sladke glasove v pomnež in serc& Tudi pripušeno je pesnikom, kaj novega vpeljati, kakor že Horac opominja, govoreč:
— — — Pictoribus atque poetis Quidlibet audendi semper fuit aecpa potestas.
Caplja.
' (Konec) •
Kakor smo že gori omenili, je samec skerbljiv in pri vsej svoji oj-strosti prav dobroserčen oče. Do svoje rodovine je ljubezniv in hvaležen do svojih roditeljev in dobrotnikov. Zato so ga že stari Rimljani pobožnega ptiča imenovali in ga kot izgled domače čednosti čislali. Svoje deca si neki na zadi naklada in se ž njimi sprehajat podaja. V potrebi skerbi bolj za svojo rodovino kakor za samega sebe.
Kmetu, na kterega strehi je gnezdil, neki vsako leto kak dar kot najemnino zapušča; pervo leto pero, drugo jajce, tretje clo enega mladiča. Kamor čaplja prileti in kjer se koli vgnezdi, pravijo, tam nikdar kak ogenj ne navstane. Ako se pa po noči vname, zažene strašen krik, da se ljudje prebude in gredo gasit. Kader bi pa ogenj že iz dimnika švigal, se neki nanj vsede in ga s perutmi zagati, dokler da se ogenj ne zaduši. Ako pa vendar divji živelj zmaga, vendar čaplja svojih mladičev v gnezdu ne zapusti. Rajši ž njimi pogine, ako jim pomagali ne zamore. Ravno to ljubezen, kakor do svojih mladih, ima tudi do otrok, ki jo posebno za ljubo imajo. Na južnem Češkem, kjer posebno ob ribnikih rada živi, je razširjena pravlica, da prinaša ona dete možkega, vrana pa dete ženskega spola, bodisi skozi dimnik ali pa skozi odperto okno.
Tudi čistota v domačem življenji je čaplji lastna, in je tako rekoč, znamnje nje narodskega značaja. Pa čistota je čaplji tudi v resnici prav potrebna; zakaj najmanjši madež bi njeno belo obleko oskrunil. Za to jej je kljun, kteri jej služi za ščet in glavnik. Zdaj se tu, zdaj tam obera in popravlja, zdaj na suknji, zdaj na napersniku, zdaj spet na nogovicah. Pa nje čistota ni samo zunajna; ona ne sliši k tistim, ki pod belo suknjo nesnažno srajco nosijo. Ves čas se koplje; clo tudi znotraj se s svojim kljunom čisti in osnažuje. Klistira gotovo ni kdo drugi iznašel, kakor čaplja. Zatorej se basnuje, da med perutnino čaplja in nje stric jereb zdravniško službo opravljata.
Caplja je človeku v marsičem podobna, zato jo pa tudi človek in ona človeka rada vidi. Brezskerbno in neboječe korači po loki in ogradi ratarja, si gnezdi na gradu in stolpu v sredi vasi. V severnih pomorskih mestih se clo košato med ljudstvom sprehaja, od vsakega tirjaje, da bi se jej s pota umaknil. Ponosno hodi od terga do terga, od studenca do studenca, kratkoma, ona čuti, da je med svojimi.
Pa pri vsi tej krotkosti je vendar čaplji svoboda čez vse. Ivader-koli se ktera čaplja pridomači in ujeti pusti, so proste čaplje na ujeto in pridomačeno tako grozno hude in jezne, da jo v celih trumah napadejo in do smerti razmesarijo.
To premišljevanje nas pelje k velikim deržavnim vojskam in porotam. Vojske in porotne sodbe so jako imenitne dogodbe, kajti čaplja je po svoji naravi tiha in miroljubna; red njene občine počiva na zakonih svobodnega in dobro uredjenega druživa. Nikdar ne koperni čaplja po bojni slavi, nikdar se ne skuša za samovlado. Pa od časa do časa se tudi v tej pokojni občini poremetijo srečne prijateljske razmere. Včasi se njih pleme v kaki okrajni preveč pomnoži, pomanjkanje živeža pritisne in se mirno življenje razdere. Gladu in lakote mučeno pleme se zakadi na blagoslovljene okrajne bogatejšega plemena. Na nekaj časa se prišlemu plemenu sicer pripušča,
v mlakah in žaborodnih vodah broditi in loviti; kader se pa tacih fdofagov ali pojedunov preveč naklati, da gostoljubnemu plemenu nevarnost žuga, se snidejo v zbor in se posvetujejo, kaj bi bilo početi. Po dolgem in hrupnem pomenkovanji se odloči vojska. V sklenjenih trumah se poda bojno možtvo na bojišče in se sprime s trumo, ki je zdaj prisiljena, se obupno za vsakdanji živež boriti. Zdaj zmaga ta, zdaj una tropa; mar-sikter hraber junak rajši junaško pade, kakor da bi jo umaknil in tako svoje življenje v sramoto pripravil. Dolgo se bijejo, predenj se konec vojske razloči. Premagano pleme jo neutegoma pobriše do daljnih krajev, zmagovavci pa razdero gnezda pobitega neprijatla.
Kader se o sparnem letu blata in kaluže posuše, zapusti caplja svoje kraje in se umakne do lesov, kjer se ob vrelcih in potokih, po plonjah in mlakah sprehaja. Ko pa zjeseni tudi tam potrebne brane zmanjka, in se zlatoperni detel, mična konopljišica in drugi pevci k odhodu spravljajo, se zbirajo tudi čaplje na samotnih lokali in planjah in se pomenkujejo o poti do druge toplejše domovine. O takih priložnostih se včasi tudi očitna sodba derži. Klepetaje se čaplje po loki sprehajajo, se v male šoke raz-delujejo in sumljivo eno pogledujejo, ktera je medla in slabotna viditi. Čedalje vročejše klepetajo s kljuni, čedalje hitrejše se sprehajajo, dokler se cela truma v širok obroč ne zversti. V sredi stoji pohlevni in svoji osodi popolnoma vdani delinquent, ki je popolnoma nedolžen, samo da je slaboten in za dolgo pot čez morje nesposoben. Z razprostertimi perutmi se slednjič nad vbožico zakade ter jo z dolgimi kljuni razmesarijo, da bi ne bila sebi in celemu plemenu pri popotovanji na poti.
Sedaj se kar naravnost do neizmerne višave zaženo in proti jugu obernejo. V trumah, ki včasih več kot tisuč glav štejejo, hite naprej in skorej ne obstoje prej ko na italskih bregovih, odkodarjo potem čez sredo-zemno morje potegnejo. Posamezne plemena prezimujejo sicer v južni Europi, kakor v Carigradu, Sevili in druzih mestih, kjer imajo svoje zimske stanovanja; spet druge se obernejo v Malo-Azijo, kjer v brezštevilni množici po mestih svoje gnezda imajo.
Vendar njih glavno stanišče ostane Nilska dolina, kamor ravno po odtoku Nila prispejo, in po močah in mlakužah neizmerno množtvo golazni najdejo. Tu pozna čaplje rujavi sin Egipta ravno tako dobro, kakor Europejčan. V velikem številu gnezdijo tudi na Algirskein. — Arab-ljani mislijo, daje caplja zakleta moraba (duhovna oseba), ktero je Allah ža kazen grehov v ptico spreobernil. Zato nek naj rajši na mešitah gnezdi. Kader na eni nogi stoji, se pravi o njej, da prevdarja in kader z glavo kimlje, terdijo Arabljani, da k Bogu moli.
Tako se je tudi tu narodnih nravi in običajev nauzela. Radostno jo pozdravlja zvigredi Europejčan, zjeseni pa Afrikan.
Lah in Slovenec.
Kako Lahon Slovenca osramotiti hoče, in kako ga Slovenc kaj dobro izplača.
Najdejo se ljudje na svetu, kterih posebno veselje je, in kteri še neki ponos na to stavijo, če svojega bližnjega z čim osramotiti in se mu potem posmehovati zamorejo. Tacih neobtesancov se pa ne najde le med priprostiin ljudstvom, tudi med bolj omikano versto človeške družbe, med
gospodo se jih tu in tam ne inajnka. Včasih sicer dosežejo svoj ne ravno častiti namen; včasih jim pa tudi šembrano spodleti, in namesto bližnjega osramotiti, sami osramoteni ostanejo. — To zamoremo razviditi med drugim tudi v naslednji resnični dogodbi. —
Bilo je leta 184*. Gospod L —., doveršivši bogoslovske šole v du-hovšnici Lj — ski, vender premlad za mašnikovo posvečenje, nastopi do svojega časa pri neki plemeniti družini v primorskem mestu B. službo odgojitelja. Ker je bil poseben prijatel petja, je tu o nedeljah nar rajši k veliki sv. maši v glavno cerkev hodil, kjer se je navadno izverstno prepevalo. Po besedah domače prislovice: „enak z enacimi rad se druži" je tudi njega nar bolj veselilo, blizo pevcev biti, toraj je nar rajši zahajal na kor. —
Neko nedeljo se je spevala prav izverstna, pa silno umetna in teška latinska maša. Pevci so bli vsi zamišljeni vsak v svoje note. — Bavno se je spevalo pred altarjem sv. Evangelje; na koru pa je med tim blizo našega L — stoječi pevec s posebno skerbjo premetaval svoje note, in se pripravljal na nek silno težek predmet; imel je namreč k darovanju spe-vati kaj umetni Ofertorium, Basso Solo. — Ko si svoje note vredi, mogočno pričakuje za petje odmenjenega časa. Naš L — se ozre enkolko od strani v note mogočnega pevca; kratkomal ni mislil taistega s tim motiti, ali do kaj žaliti, ali prevzetni Lahon, češ: čakaj radovednež, bom te vpričo vseh nazočih jako osramotil, mu med hudobnim posmehovanjem z besedami: „ali hočete morebiti Vi namesto mene peti," svoje note ponudi. L — u rudečica lica zalije, — pa ne sramote ali strahu, — hladnokervno prime za ponudjene note. —
Lahon kaj tacega ni pričakoval. Ves osupnjen in od straha prešinjen stermo gleda in ne ve kaj bi počel, ali bi od ptujca note nazaj prosil ali jih po sili vzel; pa naš L — se kar ne ozre na njega, in terdno derži note v svoj roki. Vsi pevci debelo gledajo, kaj da bo, preden pa se razbrati zamorejo, je predigra Ofertoriuma na orglah končana — in naš L — prične s tako krepkim, — ja rekel bi gromovitim glasom prepevati svoj Basso Solo, da je na koru in po cerkvi vse začudenja stermelo. Z ušesmi in ustmi so poslušali izverstne, nenavadno brenčeče glase mladega slovenskega pevca, on pak tebi nič meni nič mirno derži v levi roki note, z desno si takt meri, in bolj ko se napev koncu bliža, bolj mogočno in nekako serdito povzdiguje svoj glas! —
Ofertorium je končan, — morebiti se je še malokdaj tu tako izverstno spevalo, — naš L — položi mirno note pred osramotenega Lahona, ga zaničljivo pogleda, se pokloni njemu in ostali družbi pevcov, se oberne, ter odide pri ti priči iz kora! —
Ali ne, da se je bil dobro odrezal naš pevec? Kdor misli, da imajo
Slovani slamo v glavi, se dalječ dalječ moti! — Živili!--
J. Levičnik.
Slovstvene reci.
Iz Krajnskega. Kakor se je trem modrim v jutrovi deželi pre-čudno lepa zvezda prikazala, ter jim k Jezusu, Zveličarju sveta, pot kazala: tako je prečudno lepa zvezda za pobožne keršanske device ravno kar izšla, ktera jim bo naj bližnjiši in varniši pot z nekako notranjo močjo
vodila k Jezusu, svojemu nebeškemu Ženinu. Ta vesela zvezda pa je: „Nevesta Kristusova, ali podučne in molitevne bukve za pobožne ker-šanske device." — „Danica" je te bukve v dveh listih 50. in 51. z vrednostjo in živjostjo popisovala, in devicam in duhovnim gospodom priporo-čevala; — in zdaj zamorem z veseljem po „Slovenskem Prijatlu" naznaniti, da so zares te bukve vsakemu kaj ušeč, vsak jih z veseljem bere in hvali. Device in duhovni jih pri bukvovezu Ničmanu, na starem tergu št. 167, tako pridno kupujejo, da jih ne more sproti zadosti navezati. (Tudi že od več krajev jih bukvovezi išejo, dva sta že v kratkem času dvakrat po-nje pisala). Neko devico, ki je te bukve kupila in le nekoliko brala in jih pregledala, sem vprašal, kako ji kaj dopadejo? -— in odgovorila mi je, da ji tako močno dopadejo, da, ko bi mogla petkrat toliko za-nje dati, kakor veljajo, bi jih vender ne mogla pustiti. Pri toliki in tako važni obsegi so pa vender te bukve tako ceno v primeri proti drugim, da se vsakemu čudno zdi. Podoba k tem bukvam je ravno tako lepa in razodeva veliko umetnost; in večkrat ko se pogleda, bolj dopada. Dob« se tudi posamesne, ena za 3 kr. Devicam, ki brati ne znajo, bo sama podoba že veliko namestovala. Kaže pa petere pametne in petere neumne device. Perve so ovenčane, vse vesele, vsaka ima svojo gorečo svetilnico in vsaka se po svojem notranjem duhu drugači derži. Nad njimi je Jagnje Božje, ki se z dopadanjem na nje ozira in žarke milosti in ljubezni na vsaktero lije. Druge petere neumne device so pa na strani v temni noči, ne ovenčane, ne veselega obraza, s praznimi in ugasnenimi svetilnicami. Njih glas je: Za Božjo voljo! ali nas ne poznaš? Z omilovanjem tedaj se oziramo na te neumne device, ki so bile lene in zaspane — in zadnjič Ženina Božjega zamudile. ... O da bi se vse device prave modrosti učile, in bi čuječe in goreče neveste Kristusove bile: resnično bukve in podoba bi jim vesela zvezda Božja bile. — Drage slovenske hčere, ki znate brati, in vam je Jezus, nebeški Ženin in pa sveta čistost in popolnost kaj mar: ali se boste kaj ozerle na ,/Nevesto Kristusovo"? — in na nje lepo podobo? —
Listnica.
#	Iz slov. goric. J. H. V naši škofiji je uže vpeljano novo gosp. Slomšekovo „berilo" v slovenske škole, verlo se dopada ne le učiteljem, temuč tudi učencom, ker je resen podučljivo in v gladki sloven-šini pisano. Otroci s vidljivim veseljem knjigo odprejo, ko se jim reče, da bodo brali, kar se prej nikdar vidilo ni, dokler so morali nemški Le-sebuch brati in ga po slovensko tolmačiti. Nekteri starši se sicer branijo svojim otrokom novo berilo omisliti, ali to so le taki, kteri ne poznajo svoje visoke dolžnosti, ktera jim veleva otroke dobro in po keršansko odgojiti, in kteri jo malo po nemški zakrožiti umejo. Željeti bi bilo, da bi sadajni čas, ko denarja pomankuje in resen nakupovanje novih knjig staršem mnogokrat skerbi dela, prijateli in gosp. duhovni pastirji ljubi mla-deži nekolko žertvovali; meslo navadnih šolskih daril med pridne učence šolske bukve delili; sebe in slovenšino bi staršem in otrokom bolj prikupili ter gotovo veliko koristili.
*	Od Ogerske meje. Narodnost in materni jezik iztrebiti ni tako lahko, kakor bi si kdo mislil. Za to so nam živa priča naši Slovenci,
ki unkraj Mure za Radgono polek ogerske meje stanujejo v peterih vaseh. Naj se pogleda na jih okolščine, se hitro vsak prepriča, da so bili odnekdaj in še so v vsem prikrajšani, kar njih jezik in omiko zadeva, v cerkvi in šoli i. t. d. Naj se k totim vaščanom veliko slovenskih poslov v mestu Radgoni in nekaj mestjanov prišteva, broj Slovencov ni veliko manjši od Nemcov, vendar imajo Slovenci le samo eno božjo službo v podfari Matere Božje v mestu. Keršanski nauk se jim razlaga le na vaseh. Ker imajo samo eno božjo službo brez popoldanske, radi obiskujejo druge slovenske cerkve, kakor sv. Petra pri Radgoni ali bolje prav v Radgoni, ker je ta fara v predmestu. — Šola v štirih razredih, ktero tudi ogerski otroci obiskujejo in kam tudi drugi Slovenci od dalječ pošiljajo svoje fante, je celo nemška, ker so gosp. učitelji razun enega terdi Nemci. Samo gosp. kateheti povejo včasi kaj po slovenski. Marsikteri fant se križati ne ve po nemški in bere komaj za silo, da bi poslušavca lahko grizlo, pa že mora žlaburiti nemško slovnico. Oh ljubi Bog sveti! kaj tacega ne bo rodilo hasek za prihodno življenje!? - Če se ravno s Slovenci po mačehovskem dela, davajo vendar po svoji darežljivosti trem gosp. kaplanom prostovoljno zbirco in odrajtovajo gosp. dekanu njegovo pravico.
Čuditi se je, da v teh in še drugih okolšinah se slovenska meja celo nič nazaj ne premikava, ampak stoji, kakor jezeroletni starodavni zid, terdna in nepremakljiva, kakor je stala. Če ravno jih veliko nemški govori, se povsodi nar raji posluževajo svojega jezika, in kader se prepirajo s svojimi sosedi Nemci, govorita včasi oba dela po svojem in dobro jim gre. Rekel sem, da se tukaj nepremikava meja, kakor v planinah n. p. na Radelnu nemški živel slovenskega podkopati žuga. Vzrok je toti, mislim. Nemci si radi kupujejo na Slovenskem posestva in planinčari se tudi radi ženijo z Nemkami. Kakor mati govori, govore tudi otroci, kar se posebno od planinčarov reči mora, kjer dalječ sosed od soseda na svojem hribu stanuje, in ker se lahko ne znidejo ne odraščeni, ne otroci, jim priložnosti manjka, da bi se ptujci po domačih prenaredili. Celo druga je na polju po dolini, ker so velike vasi in hiša pri hiši in sosed s sosedom vsak dan opraviti ima; tu se ptujec v večini domačih vtopi; če ne on, gotovo pa njegove deca.
Sosedi Slovencov za Radgono so ogerski Slovenci pod Sanbotelsko škofijo, ki v 18 farah živijo. Veliko jih je protestantov. Nar veči razloček med obojimi je v noši. Naši Slovenci, kakor drugi Štajerci si kupujejo v štacunah za praznike svoje oblačilo, Ogri pa se nar bolje oblačijo z domačim platnom, posebno ženske, ki imajo iz domače robe belo haljino (jenko), pečo okoli glave in ruho, v ktero se zavijajo, kader je merzlo ali dež gre. Možki nosijo čez robačo in berguše gaban (kepenik, čoha), ki je pred 20 letini še tudi pri nas prav domač bil, zdaj pa je jo potegnil. Zastran ljudskih šol je huda. če ravno so, se ne dajo stariši nagovoriti, da bi pošiljali svoje otroke. Pri nas je veliko dela, veliko več pa še unkraj meje. Manjkali jim bodo slovenski duhovniki, kakor se čuje. Bila bi tedaj slovenskim mladenčem tudi tu odperta pot, ki pelja do kos-čeka ljubega kruha. Nar veča sreča za te ljudi bi pa vendar bila, ako bi s štajerskimi Slovenci pod ktero drugo školijo združeni bili, ker njihov mali broj proti Nemcom in Madjarom taiste škofije celo zgine. Kjer je več narodov v eni fari ali škofiji, uči skušnja dovelj, kako se taistim godi, ki
jih je manje. — Ako se namenjeno vredjenje sekovske in labudske škofije dožene, kaka le bo s temi Slovenci, ktere edine je osoda posadila unkraj Mure v graškem okrogu? Bog pomagaj vsem otrokom svojim!
T.
D r o I) I i n c e.
Nabral A. Janežič.
Jutro v Pjatigorski v Kavkazu.
Ruski pisatel Lermontov piše: Včeraj sem prišel v Pjatigorsk, najel stanovanje na koncu mesta, na naj višjem kraju tik korena visokega Ma-šuka. Ob času nevihte se bodo oblaki do moje sobe spuščali. Ravno ob petih zjutrej odprem okno, in na mah se je napolnila moja komnata z dišavo na vertu cvetečih cvetlic. Veje cvetečih črešenj mi gledajo skoz okno in veter mi osiplje pisavni stolek z belimi lupenicami. Pogled na vse strani je veličasten. Na zapadu se beli peteroglavni Beštu, kakor poslednji oblak razgnane burje. Na severju se uzdiguje Mašluk, kakor kosmata kapa Perzijanca in zaklanja na tej strani celo obzorje. Proti vzhodu je pogled prijetniši. Ravno pod menoj se razprostira lepo, novo mestice, šume zdravilni vrelci, šumi raznojezična množica ljudi — in tam dalej se uzdiga gora za goro v neprezerno daljavo. In na koncu obzora se vleče srebern pas sneženih verhov, ki se s Kazbekom začenja. Veselo je živeti v taki zemlji. Nekako očverstivno čuvstvo je razlito po vseh mojih žilah. Zrak je čist in čverst, solnce gorko, nebo sinje — česa bi mi bilo, se mi zdi, na svetu še druzega treba? Čemu vse strasti, želje, omilovanje? . . . Pa čas poteka. Pojdem k Elizabetinskemu vrelcu: tam, pravijo, se shaja zjutrej celo kopelno družtvo.	SI.
Barkov in Sumarakov, ruska pesnika.
Pač ga ni bilo, da bi bil znal Sumarakova tako dražiti in serditi, kakor Barkov. Sumarakov je Barkova kot učenega in bistroumnega pre-tresovavca visoko čislal. Pri vsakem svojem spisu ga je za njegovo mnenje poprašal. Prigodilo se je pa, da pride enkrat Barkov v Sumarakovo hišo. Koinej stopi skoz duri, se prikloni Sumarakovu in reče: ,/Sumarakov! ti si pač velik mož, ti si v resnici pervi ruski pesnik". — Te besede so Sumarakova silno razveselile. Pri tej priči mu ukaže čašico koralke podati, po kteri jo ravno Barkova žejalo. Berž popije Barkov koralko, se oberne in zapusti sobo rekoč: ,/Sumarakov! ne verjemi; jaz sem te le nalagal. Pervi ruski pesnik sem jaz, drugi Lomonosov in tretji šele ti." — S tim jo pobriše skoz duri in se umakne razdraženemu Sumarakovu.
Mezzofanti starega sveta.
Ouintus Ennius se je vedno hvalil, da ima tri serca, ker je znal tri jezike govoriti, namreč: gerškega, oscianskega in latinskega. — Mitridat pa, preslavni pontski in bitinski kralj, kterega je bil Pompej premagal, je poznal vseh dva in dvajsetih jezikov, ktere so prebivavci njegove der-žave govorili. Nikoli se ni pogovarjal s pomočjo kakega tolmača. V kakor šil eni koli jeziku ga je kdo nagovoril, v ravno tistem mu je gladko odgovarjal, kakor da bi bil sin njegovega naroda.
- 32 -Družtvo sv. Mohora.
*	Dalje so plačali za 1. 1855: Božič Jan., Božič Ant., Dupljanski, Forko Da v., Gergolet Jož., Kurnik, Polanc Andr., Pavlic Luk., Sdovšek Jan., Slov. čitavnica v Borovljah, Šola v Krajnski gori, Šlik Jož., Vnčnik Fr., Zupan Jak.
*	Dalje so plačali za 1. 1856: Anžur, Albrecht Lor., Aliančič Andr., Brolih ('/j), Brežic, Burger Jož., Brence Fr., Bernik, Balon, Dr. Bučar, Burcar, Cafov, Bucik, Budau,v Božič Jan., Bukvarnica pri sv. Križu, Benza, Urezuzčik, Brecelnik, Comel, Čiargo, Črepinšek Jak., Čibašek Jan., Černilč Fr., Černe Ant., Černivec Mart., Čeru, Čitavnica duh: mladeži Zagrebaške, Dolinar Mat., Diirnvvirtli, Dernjač, Doliak Fr., Dolinec Luk., Dovjak Jak., Doliak Bal., Doliak Štef., Dupljanski, Drobivnik, Dolinar Nik., Duriava, Einšpieler Andr., Einšpieler Jan., Endlicher, Erzar, Elersič, Eržen, Eppich, Ferme, Ferčnik, Fric Mat., Favna čit. pri sv. Lor. v Temenici, farna čit. v Šoštajnu, Ferenc Ant., Farna bukv. v Braslovčali, Filej Pet., Furlani Mat., Freal, Fiegl, Fabiani Kari, Frank, Ferk Mat., Forko Dav., Goličnik Melh., Guzaj Jem., Gregoršic Ant., Gajler, Globočnik Jan., Goličnik Fl., Globočnik Jan. v Heičh., Gajšek Drag., Golob, Gruden Jak,, Graber, Gruden Fr., Grivec, Goslar, Hafner. Hajšek Ant., Hojkar, Hobel, Hofer Dr. ('/,), Heidrih, Holc Jak., Hoban, Hofšteter, Jakopič, Jevnikar, Jerič, Javornik, Janež, Jež, Jureš, Jeraj, Jekše. Jereb, Jeram, Juvan-čič Fr,, Klajne, knjižnica bog. v Ljubi., Kokic, Kociančič, Kanduč, Kragl Ant., Karha, Kešman, Klobasa Mat., Kovač Jož., Konkl, Kastelie, Kotzbek, Kovačič Jos., Kralič, Kocmut Iv., Kramberger Dav., Kern Kat., Kolenko, Kri/man, Klobasa Fr., Kasian, Kline, Krajcar, Kramberger Fel., Kene, Katnik Al., Kafov Ant., Koban Ant., Koder, Kravauja Andr , Kukenšinik, Knavs, Kancler, Kromar Jan., Klaušič, Kragel Neža, Lapanja Jur., Lešnik, Lackovič, Leban, Likar, Lah Bal., Lukanc Jak., Levičnik Jož., Lapanja Jan., Leben Pet., Lutnbar, Letnik, Leben Val., Let-nar, Legat Bal., Mačnik Greg. (Vi), Majhar, Milar Andr., Makuc Ant., Madon, Marušic Jan., Marušic Andr , Mo.zetič Fr., Mežnarič, Mačnik Jož., Mercina Fr., Merkcl Ant., Marini č Štef., Mozetič Jož., Mavčič, Mastnak, Modic, Mozetič Jan., Mulliar, Mašič Katar., Muršec Mat., Dr. Muršec, Musi Pet., Milar Jan., Meško Jak., Makoter, Majerič Max., Močnik Luk., Dr. Murko, Majcen Vit., Majerič Jak., Musi Vil., Mukič, Marinko, Matek, Mali, Marolt, Meško Jož., Okorn Fid., Ožgan, Ovšenik, Pintar Mat., Pečovnik, Pititar Ant., Poklukar Jož., Pušl, Pavlič Jož. Peternel, Penko, Piveč, Pinezič, Potočnik Lov,, Pire Mat., Pipan, Pire Jan., Ple-mel, Peric Fil., Peric Ant., Pavletič Andr., Podreka Fr., Povše, Pukšič, Pečenko, Petanjek, Polič, Pogačar, Rečicky, Rošker, Butar Tom., Roic Mih., Butar Ant., Butar Lov., Respet, Bazlag, Bobida, Hud maš, Dr. Bobič, Bantuša, Bazpotnik, Sajevec, Simandl, Subač Ant., Sušnik, Stojan, Setnin. knižn. v Gradcu, Stranjšak Ant., Sovdat, Sivic ('/,), Stranjšak Mart., Srednov. šola, Skubic, Stupar, Skorja-nec Vit., Somer, Simonič Jož., Simonič Ant., Štangl, Šrol, Šinko, Švajger, Sodia, Serajnik Lov., Strah, Stanonik, Strekel, Selak, Stuhec Jur., Sovič, Sever, Stare, Smeričnik, Šuc, Šivic Jan., Šraj, Šular, Teran Jem., Trobej, Terstenjak Jan., Tutek, Trepinc, Travenščak, Turkuš, Tavčar Mat., Trampuš Iv., Tavčar Fr., Tram-puš Jan., Terčon, Topolnik, Tuni Jož., Ličar, Urbanič, Urek, Lkmar Ant., Vilfan, Veranič BI., Vidmar, Valar, Vojska Lav., Vegund, Vovk Jan., Vrečko Mat., Vovk, Vozu, Jan., Vari. VVolf Andr. \Vucela, VVeinhandl, VVeixel, VVigele, Werkl, Zorinan, Zisej, Zorati, Zupančič Jan., Žofran, Žičker, Železnikar Mar.
* Za družtv. matico so darovali:
Prenos: 251 fl. 40 kr. Kralič Fer. fajm. v Bazovici 1 » — » Dr. Muršec, prof. v Gradcu 10 fi. — kr. Makoter Jak., kapi. v Arnežu I » — * P. Vikt Pinezič ininorit vPtuji 1 » — » Ferčnik Lamb. kapi. na Peravi 1 — >, Kešman Franc, fajm. vPišeceli 1 o — » Kociančič Šlef. prof. v Gorici 1 » — Karha lv. kapi. v Selnici 2 » — » P. Max Majerič, quad. v P tuji I » — » |Xek imenovan gosp. v Kopr. 4 „ — »
__ukupno: 274 fl. 40 kr.sr.
Odgovorni Izdaj, in vredn. Andr. Einšpieler. — Natisnil Janez Leon n Celovcu.
Učiteljska skupščina v Jelšanah na Teržaškem.
v Od vikšega nadzorništva šol, ktero se za povzdigo ljudskih šol krepko poganja, je bilo pretečenega leta vsem učiteljem Teržaško - Koperske škofije v pretresovanje razposlano dvojno sedajni čas za šole imenitno uprašanje, namreč:
I.	Upr. Kako naj se učitelji med šolsko mašo in sicer med službo božjo obnašajo, da bodo svojim učencom v lep izgled? kako naj v cerkvi na svoje učence pazijo, kako naj svarijo tiste, ki se med službo božjo v cerkvi nespodobno vedejo, kako ravnati s takimi, ki službo božjo enkrat ali clo večkrat in ponidoma mudijo? —
II.	Upr. Je li boljše glaskovavne učbe (Lautirmethode) poprijeti se, ali pismenkovanja (Buchstabiren)? v čem obstoji prednost glaskovavne učbe pred pismenkovanjem? Zakaj se vender učitelji terdovratno deržijo pismenkovanja, ali pa glaskovanje popustivši se zopet k pismenkovanju vračajo? —
Na to so se pri prečastitem dekanu in okrajnem šolskem ogledu Valentinu Pušavic-u v Jelšanah pred dvema mescoma sošli učitelji tega okroga iz Jelšane, Hrušice, Klone, Novegagrada, Vodic in Mun, zraven pa še trije drugi gospodje, in so na to dvojno uprašanje svoje misli enoglasno takole izrekli:
Odg. na I. upr. Naj je sam učitelj pri službi božji v cerkvi resnično pobožen brez hlimbe in hinavščine pričujoč. Na njegovem obličji in na vsem njegovem zunanjem naj se vidi in bere, da njegovo notranje ve in je tudi prepričano, kako svet da je ta kraj in kako imenitno da je to opravilo, pri kterem so sedaj pričujoči. Z živo vero, terdniin zaupanjem in gorečo ljubeznijo naj učitelj moli Boga svojega naj boljšega očeta, od kterega vsak dober dar pride. To lepo in pobožno obnašanje gospoda učitelja se bo učencov poprijelo, in kakor prigovor pravi, „da, kar iz serca pride, tudi k sercu seže," bo tudi to segalo do serca mladih učencov, in bo pri njih stoteren sad obrodilo. Tako se bodo učenci lepega in pobožnega obnašanja v cerkvi iz mladega vadili, ta lepa navada bo ž njimi vred čedalje bolj rastla in čverste korenike poganjala. —
Vender pa ne sine učitelj v cerkvi le na otroke gledati; ko bi učitelj po sv. maši rekel: „Jože ti si v cerkvi med povzdigovanjem danes govoril. Janes, ti si se smejal" to se ne spodobi, tega ne sineš več delati
i. t. d......Učenec bi mu na to znal odgovoriti: In vi, gospod učitelj,
ste nas med mašo gledali, to se tudi ne spodobi. Jaz pravim: učenec ima skoraj prav, ako svojega učitelja tako zaverne; zakaj kdor resnično moli, mora v molitvi, pobožnih mislih in občutljejih tako zamaknjen biti, da ne vidi nič okoli sebe. Zato bi se po naših mislih na otroke v cerkvi takole naj ložje in naj bolje pazilo:
I. V vsaki le koljčikaj dobri šoli je vender polovica dobrih otrok. Učitelj naj postavi otroke v cerkvi sparoma tako, da v vsakem pari boljši otrok stoji na desni strani. Vsak otrok na desni strani naj pazi na svojega tovarša, ki mu je na levi strani. V drugem pari na desni strani stoječi naj pa pazi tudi na oba, ki sta ravno pred njim v pervem pari, Prij. za šolo in dom.	3
in otrok, ki je v tretjem pari na desni strani, naj pazi na svojega tovarša
leve roke in tudi na oba para, ki sta pred njim i. t. d.....V zadnji
par na desno stran naj se postavi tisti, ki je zmed vseh ueencov naj boljši in na kterega se učitelj zamore zanesti, da ne bo nepokoja delal.
Tako se bo na vsacega učenca posebej gledalo in ker se bo precej zapazilo, če kterega manjka ali če se kdo nespodobno obnaša, bodo otroci bolj skerbeli, da bodo o pravem času k sv. maši dohajali in se bodo tudi vadili, v cerkvi lepo mirni in pobožni biti. Ko bi se pa vender le primerilo, da bi se kteri otrok v cerkvi nespodobno vedel ali ko bi iz zani-kernosti nekaj sv. maše mudil ali clo pri sv. maši ne bil, naj ga učitelj pervič opomne, kako svet da je ta kraj, in kako imenitna da je daritva sv. maše, pri kteri se dobri in ljubeznjivi prijatel otrok, naš Izveličar Jezus Kristus, svojemu nebeškemu Očetu daruje. Ta daritva je tako imenitna, da so clo nebeški angeli z velikim spoštovanjem pri njej pričujoči i. t. d.......
Ako to ne pomaga, pokaži otroku, da ga ne čislaš več, in ko bi tudi to ne pomagalo, mu žugaj s žibo in spolni, kar žugaš. lzgledne učence pa, ki se kaj pregrešijo, odstavi in nadomesti jih z unimi iz leve strani, ki so se v cerkvi naj lepše obnašali in niso nikoli sv. maše mudili. —
Odg. na II. upr. Glaskovavna učba je, po kteri se otroci najpred soznanijo z enojnimi glasi. Znamnja enojnih glasov se jim kažejo, ime njihovo pa se jim še ne pove. Vadijo se otroci potem enojne glase kake besede dobro razločevati in iz glasnih znamenj zloge in cele besede so-stavljati. — Pri pismenkovanji pa se začne pri znamnjih, namreč pri čer-kah in pri imenih glasov. Vadijo se otroci potem posamem izrckovati imena čerk, ki gredo k enemu zlogu, iz glasa tih imen se vadijo počasi skupni glas vsacega zloga posebej dobivljati.
Ako vse to premislimo, vidimo, da ima glaskovavna učba pred pis-menkovanjem veliko prednost.
Pismenkovanje je zlo pomanjkljivo in tudi zoper naravo otročjega razuma. Pri pismenkovanji se učencu ime in znamnje čerke pred pokaže, kakor zaznamvana reč, in čisti glas vsake čerke se mu ne pove, ampak se vselej ptuji e prideva. Tako se pokvari otroški razum, ki po svoji naravi enojne glase vsake besede še le po dolgem trudu razločevati zna; zraven tega se pa otrok tudi predolgo pri branji zamudi. —
Glaskovavna učba je boljša od pismenkovanja:
1.	Je glaskovavna učba Iohka, ker ima le malo glasov in znaminj glasov, in je tudi brez vseh pomožnih glasov, ki se pri pismenkovanji pridevajo.
2.	Je bolj naravna in tudi otroškemu razumu bolj primerna. Po njej se otroci najpred soznavljajo z rečjo in potem z znamnjem.
3.	Pri njej se vadijo otroci čistega in krepkega jezika.
4.	Izurjeni učitelj po njej hitreji svoj namen doseže, kot po pismenkovanji. Toda le izurjeni učitelj ga doseže.
Ker je pa zlo težavno, se v glaskovavni učbi dobro izuriti, ostaja veliko učiteljev rajši pri starokopitnem pismenkovanji Ne moremo tajiti, da koristi, ki se od glaskovavne učbe pričakuje, učitelji pogosto ne dosežejo zato, ker se te učbe ne poprimejo tako, kakor bi se je morali
poprijeti. Zavoljo napčnosti, ki se nekterim učiteljem v začetku te učbe pogosto primerijo, jo učitelji radi popuščajo in se vračajo nazaj k pismen-kovanji, po kterem so se oni v šolah vadili.
To ovira napredek toljko koristne glaskovavne učbe.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Omar je lesen in mizar ga nareja. Njegovi deli so: pokrov, stranice, predali in noge. Nemški „Hangkasten" bi mogli imenovati „visok omar" — „Schubladkasten" pa „p o do lg las t omar." V omar hranimo oblačila, pranje, knige, hišno spravo. Visok omar ima le ene duri, ktere se pa včasih tudi na dvoje odperajo. Podolglast omar ima dva, tri, štiri predale. Duri in predale se zamorejo zakleniti.
Skrinja. Kar je po mestih omar, to je na deželi skrinja: reči vsake baže se v skrinji hranijo. Tudi skrinja je lesena; včasih pa tudi železna ali železom okovana, zakaj da pa? Dela jo tudi mizar. V skrinji hranijo na kmetih moko, meso, platno, tudi žito, — takim skrinjam posebno bolj večini rekamo tudi koš t. — V ornarji in skrinji naj bode vse lepo zravnano!
Ogledalo ali špegel je steklo, ktero je od zadej nekaj belino pooble-čeno, ta belina se pravi amalgam. To steklo ali steklena plošica ima okoli in okoli remo ali leseno ali kako drugo. Ogledalo je ravno in gladko; v njem se vidimo in ogledujemo. Ogledalo ali visi na steni ali stoji na mizi, omarji ali kje drugod. Bogati ljudje imajo velike in drage ogledala. —
Oko je ogledalo duše: kakor vidimo v ogledalu, ali je kaka reč čista ali umazana, tako poznamo na očeh, ali človek dobro misli ali hudo.
Postelj je lesena; sedaj narejajo posebno za vojake tudi železne postelje, ktere se morejo razprostreti in spet složiti, lahko shraniti in dalej nositi. Postelj ima zglavje, dve stranici, znožje in štiri noge. V postelj se deva nar popred slama ali turšlčno perje — potem plevnjak, pri bogatejših tudi vajšnica (inatroca) ali clo pernica, sedaj rjuhe in kolter. Pri zglavji so tudi polštri, kteritn pravimo vzglavnik ali podzglavje. Na pernicah ležati mladim ljudem ni zdravo. Ne pozabi, predenj se vležeš in kader vstaneš, opraviti svoje molitve. Rana ura — zlata ura. Kdor z rana polega, na večer pobega. Mladi ležači —• stari berači. Po delu sladko počivati. Kakor si kdo postele, tako se vleže.
Miza, stol, omar itd. so gibljive reči, ker se predjati ali prenesli morejo; hiša, skedenj itd. so pa negibljive reči. Miza, stol itd. so hišna ali tudi jizbina sprava. Narisajte na svoje plošice stol ali mizo; le sem poglejte, da vam pokažem!
(Daljo sledi.)
111. Poštevanje.
Slovenci pravimo: več cest derži v sveto mesto. Taka je tudi pri številoslovji. Več načinov je, učence iz glave rajtati učiti. Kniga, ktero je visoko ministerstvo pod imenom: „Methodik des Kopfrechnens" na svitlo dalo, postopa enmalo po drugi cesti, kakor jo mi kažemo. Imenovana
3*
kniga uči, vse števila: dvojko, trojko, štirko, petko itd. . . . soštevati, in koj hitro tudi odštevati, poštevati in razštevati. To se nam dozdeva za mlade glavice preveč ob enem. Mi smo učili soštevati dvojko, potem soštevati trojko, štirko, petko ... in potem še le spet nazaj se verniti in odštevati dvojko, odštevati trojko .... in tako vse števila med enojko in stotko. Sedaj ko sošteva in odšteva gladko spod rok gre, se lotimo še le pošteve. Tudi ne štimamo toliko tiste poštevanke: „Enkrateden — Einmaleins," ktero kniga tako živo priporoča. Saj sami vemo, kako smo jo težavno v glavo si vbijali, vendarle zmiram hitro spet zabili, tako dolgo, da smo jo razumeli, in tako rekoč po dolgi vaji sami si jo sostavili. Mi pri našem načinu poštevo učiti ne potrebujemo poštevanke, temuč le vidljivih čert, in po versti od številke do številke počasno postopaje bomo učence poštevati in zraven bi rekel igraje poštevanko naučili. Praktični šolniki naj skušajo in sodijo, kdo ima prav. —
Pošteva dvojke. Naredimo na tablo dve čerti, naj da učenci ravno tako narejajo na plošice, takole:
||. enkrat dve čerti ste dve čerti; ||. J j. dvakrat dve čerti so štiri čerte; ||. ||. ||. trikrat dve čerti je šest čert;
II- II- II- II- štirikrat dve čerti je osem čert, in tako dalej lepo zaporedoma do deset krat dve čerti:
||. ||. ||. ||. ||. ||. ||. ||. ||. ||. desetkrat dve čerti je dvajset čert. To se tako goni, da gre prav dobro in gladko pa ne samo le po versti tudi preskakljaje. Potem stopamo naprej, in učimo učence poštevati višje števila, postavim: 11 X 2 = 22, 12 X 2 =, 13 X 2 =, itd. do 30 X 2 = 60. Sedaj ne bo več nobenih čert treba, temuč ukažimo, da imajo te števila razlagati v desetke in enote; potem naj poštevajo nar-prej desetke, potem enote in slednič naj oboje soštevajo. Postavim: 11x2 je 10 X 2 = 20, 1 X 2 = 2, 20 + 2 = 22, to je: desetkrat po dva je dvajset, enkrat po dva je dva, dvajset in dva je dvaindvajset; — 25 X 2 je 20 X 2 = 40, 5 X 2 = 10, 40 + 10 = 50.
(Dalje sledi.)
Kjer bistra Savica Iz skale hromi, Valove dereče Pred sebo podi:
Tam bival in čudil Sem ves se zavzet, Od čudne milote Do serca pregret.
Ti ljuba Savica Tak močno bobniš, Vse drugo šumenje Okolj zatopiš.
Pri Savici.
Cvetlice po gaji Ti niso kaj mar, In mavrice lepe Ne vstavi te žar.
Le urno, le urno Jo v jezero greš, Na levo, na desno Okolj se ne zreš.
Ko pač bi jaz mogel Tak biti, kot ti! Ko b" mogel pustiti Tolk' praznih reči!
Ko s tebo hiteti Bi mogel sedaj, O srečen, presrečen Cvetel bi mi raj! -—
A. Praprotnik.
v
Černogorci — pravi junaci.
(Konec.)
Komaj je juterna zarja napočila, komej je solnce pozlatilo planine svobodne Cernogore, ko poglavarji černogorskih vasi, serdarji in vsi bolj plemeniti Černogorci na ravnini pri Podgorici se shajajo, kjer je vojska Černogorcov v taboru bivala, da bi, kakor je ukazal vladika, zastran občinskih zadev in v domovine blagor se posvetovali. Deržavljan in vojak obstopi serdarje, in daleko po planinah se odmeva množice glas tisučerni.
V stolpu v Podgorici je zazvonilo in vseh oči se na mestne vrata obernejo, iz kterih se duhovščina, popi in redovniki zlate križe in svete podobe v rokah prikažejo. Pred njimi grejo pevci, ki psalme Vsegamo-gočneinu prepevajo. Za njimi stopa brojna četa oborožanih vojakov visoke postave, ki so v mnogih bitvah jako se obračali in zmagali. Posledni sledi počasnega koraka možak, visok in častitljivega obnašanja. Njegova obleka je bila černobaržuinnata suknja, pripeta dragim pasom, in čez rame in persi mu privezan trak visi; na koncu tega traka se sveti velika umetna gumba. Na levi persni strani njegovi se blesketa zvezda, in okrogel, čern klobuk mu glavo pokriva.
Ta častitljivi možak je bil vladika Peter Petrovič, glavar Černogorcov. Njemu sledi veliko strežnikov; ko truma v sredo ravnine doide, tu altar zložijo, na kterem vladika slovesno službo božjo opravlja.
Zdravico: „Visoko starost caru ruskemu!" celo kardelo, popi, ljudstvo in vojna soglasno in močno zakričijo, da se dalječ po gorah in stenah odmeva.
Po dokončani službi božji uka ljudstvo in se raduje in še zaklikne: Dolgo živi Rusije slavni car! dolgo živi vladika Peter Petrovič! Na to se približajo poglavarji vasi, serdarji in popi vladiku ter ga okrožijo, zadej pa stoji ljudstvo v primerni daljavi.
Slavo in visoko starost Rusije mogočnemu caru! začne spet vladika; živijo njegovi hrabri vojščaki, naši soverniki in sorodniki, premagavci sovražnikov kristjanskega imena, po morji in na suhem. Slavno je biti njemu podložen, častito in hvalevredno ž njim v zavezi! Po noči mi je došlo iz Boke kotorske pismice od mojega prijatelja in domorodca Marka Ivelič-a, zvestega podložnika cara ruskega, ki mi sporoča, da podunavske terdnjave ena za drugo Busom v oblast padajo, enako hrastu kamor strela vdari, da je dalje pogumni ruski admiral Seniavin turško brodovje razgnal kakor plaho truino perutnine in vničil.
Na besede vladikove se križajo Černogorci, obračajo oči proti nebu in prosijo blagor slavnemu caru.
Vladika povzame spet besedo: Grof Marko Ivelič naznanja dalej, da pelje paša Škadarski silno armado proti naši svobodni černogori, zadnjemu vporu slavjanske neodvisnosti v deželi divjih Turčinov. Zvito — po
ovinkih in gojzdih misli Turčin proti Podgorici predreti. — Vam modri poglavarji in hrabri serdarji! Vam častiti popi! pripustim, da ljudstvo pra-šate, ali bi bilo varniše paša prositi, da nam prizanese, ali pa bi hotli pripravljeni k boju, trinogu naproti hiteti. Ne smem Vam pa zakrivati, da paševa bojna moč je še enkrat tolika, kakor naša, da nas zamore vse pokončati, nam koče zapalili, žene in otroke strašno pomoriti ali v gro-zovitno sužnost odpeljati; ako se vklonimo,. smerti uidemo - ali slava in neodvisnost je zgubljena. Idite in povejte ljudstvu!
Poglavarji, serdarji se razidejo. Občine okrožijo poglavarje, in ti sporočevajo, kar je vladika govoril. Kmalo se odmeva od vseh strani krik: na vojsko, na vojsko! slavjanskega imena nočemo osramotiti! raji poginemo, kakor se udarno! in daljno po gorah se razlega gromeči hrup tisučerih.
Dokler pogovor terpi, stoji Peter Petrovič v sredi svojih korenjakov, in pogleduje naslonjen na sablo veselega serca svoje mnogobrojne čete. Ko pa krik, „na vojsko" zadoni, se trikrat prekriža', ter govori: Hvala tebi vsegamogočni Bog! Poglavarji se vračajo k vladiku, in eden iz med njih naznanuje v imeni vseh vladikov, kar je ljudstvo odgovorilo in izvoljilo.
Tako naj se zgodi, kar ljudstvo hoče, spregovori vladika, blagoslovi zbrane trume, se prikloni in hoče spremljen od svojih v mesto se podati: kar iz srede mladenč pristopi, in proti vladiku gre. Oblečen je bil v kratko kurtko, kratke in vozke hlače; rudeča kapica "mu je komej glavo pokrivala, in v zapasju mu je bilo viditi dva samokresa in dolgi jagatan. Ko do vladika pristopi, pravi: Modri vladika! še si mene pozabil, .laz sem tudi Kotorec, ki ti je minulo noč prevažno pismice od plemenitega Marko Iveliča donesel, in pričakujem obljubljeni dar.
Vladika mu podari eno pest zlatov in reče: Tukaj vzemi, kar si zaslužil. Oblagodari te Bog za dobro delo.
Na to odverne Kotorec: zlata ne potrebujem. Glej sirota sem — očeta so valovi požerli, in mati je za žalostjo umerla. Vredi me med svoje junake, in dobro bom plačan, ako se serčno in pogumno vojskujem, tebi, presvitli vladika! dopadem in pomagam, ljubo domovino rešiti divjega Turčina! —
Dobro, odgovori ves ginjen vladika, dobro, veri i sin majke Slave. Hurrah! Hurrah zadoni od vseh strani.
Pripravljali so se k boju in tako je dan minul. Drugi dan se vzdigne vojska Gernogorcov, sam vladika P. Petrovič jo vodi. Proti poldne pride do klancov in plazov, po kterih paša Škadarski s svojo armado v serce Gernogore pridreti hoče. P. Petrovič nastavi tukaj tisuč junakov, in jimv povelnika postavi sivega Vukatiča.
Stiritisučerim vojakom veli po dva tisuč skupej po gori se poskriti, da o pristojni priložnosti v stran sovražniku vdarijo. On sam pa gre z ostalo polovico po gostem lesovji in čez snežnike, da vraga od zadej napade.
Ze tretji dan se prikaže številna armada Turkov, in zgrabi koj tridesetkrat manjšo kardelo junaškega Vukatiča; ali zastonj so se trudili Turki Cernogorce v beg zapoditi. Noč je napočila. Vukatič šteje komej še dve sto junakov; on sam je že ranjen; ali vendar stoji kakor skala še na bojišču. Kmalo pa doide pomoč!
Komaj zarumeni četerti stan obnebje na juternjem kraji, in že so Turki od strani in od zadej v veliki nevarnosti in stiski. Da bi jih so-
vražnik iz zaseda ne zgrabil, so primorani odjenjati Vukatiča še dalje napadati, in se vernejo novemu sovražniku naproti. Ali tukaj stoji že vladika P. Petrovič s svojimi junaki, in ob enem vdarijo tudi stranski oddelki in zgrabijo nevstrašeni z jedinjenimi močmi in oroslansko pogumnostjo Turka. Začne kervavi in obupni boj, ki dvakrat štiri m dvajset ur terpi; in obe strani serdito morite. Turka k serčnosti spodbada osveta in sovražtvo kristjanskemu imenu, Slavjana pa navdahuje ljubezen do doma, do svobodne domovine in zaupanje na previdnost božjo.
P. Petrovič se vojskuje v pervih rajdah, ter vsestransko povelja razpošilja. On je povsod, in spodbada nevstrašene junake, ki vpešani že začenjajo se umikati. Kar je Turkov več po številu in moči, to nadomesti vladika s tim, da je povsod pričujoč, povsod nagovarja, povsod se bojuje in povsod podpira s svojimi velikanskimi perjaniki. *) Ko pa streliva inarikovati jame, veli jagatanom na sovražnika planiti, in tako zmagati ali umreti. V levi križ in sablo v desni plane krikaje „Bog z nami! v naj »ostejše sovražne rajde.
Kdo bi bil kos takemu napadu zoperstaviti se? Vrag je bil ali .pokončan ali sramotno v beg zagnan. Serce mu upade, in udari ves oplašen v hribe: ali tukaj se vname še le prava morija; od brega do brega ga Cernogorci podijo ter morijo kakor plaho zverjad.
Dva paša in dvajset tisuč Turkov obleži na meji slavjanske neodvisnosti. na podnožji Černogore; pa tudi zmaga je bila draga, ker okoli šest tisuč Černogorcov je za svobodno domovino slavno smert storilo, in vladika sam je bil večkrat ranjen. Brez da bi pa za rane kaj maral, obleče koj po dobljeni zmagi sveto oblačilo, in zahvali na mestu Boga za pomoč. Za njim molijo iz globočine serca junaški vojaki, in grenki spomin na umorjene brate jim posili solze, ki jim čez zagorele in okervjene lica vlijejo se.
Po dokončani molitvi obhaja vladika slovesno sveto mašo (panichida) za duše umerlih, in govori tako le vojakom: Mnogo naših bratov je padlo, pa svobodna je domovina, in razbiti so robski okovi. Vernite se v miru v svoje koče, ker razgnan je vrag, in slavno je vsem narodom ime slavjansko! —
J. Masera.
Vodili kos ali škorec.
(Po Živi.)
Po gorah prebiva mir in pokoj. V gore se podaja človek, sit posvetnega šuma in hruma, tje kjer veje duh navdušenja, kjer čisti zrak napaja naše persi. Drug svet se tu odpira našim očem. Mi stopimo blizo nad-zemskih krajev; živejše se pretaka kri po naših žilah. Zdi se nam, da bi zamogli letati s čemim orlom od skale do skale, od temena do temena, od gore do gore. Čverst veter pihlja črez skalne pečine, ktere siv mah pokriva. Donaša nam prijeten duh, mile vonjave tisučerih cvetlic iz gors-
*) Telesna straža, ktera je bila sostavljena iz naj bolj hrabrih in velikih možakov, kakor nekdajna garda Miroslava Velikega.
kih visočin, ktere odeva ljuba zelenjad raznoverstnih rastljin. Prazničen mir kraljuje okrog; le včasih ruši sveto tihoto krik v oblakih plavajočega orla.
Solnce čedalje bolj pripeka in izstiska inarsiktero srago s čela krepkega popotnika. Tudi tu toraj velja pregovor: „Na svetu ne najdeš nikjer popolnega veselja." Vročine in obtežne hoje vtrujen se želno ogleduješ po kraji prijetnega hladu. Glej tam pod jesenom pri potoku zahladje, ki ga je sama priroda napravila. Verbe in rabike spletajo mu zelene stene, bersen mah pregrinja mu tla. Kako prijazno nas vabi k počitku ta ljubeznivi kraj. Tam naj se počijemo.
Kako milo, kako krasno je inestice, ki smo si ga izvolili. Ljubeznivo šumlja gorski potok po belem kamnji. Olšje in verbje dela mu prijetno senco, rabike in jeseni rastejo vmes. Čista, jasna voda igra z belim peskom in hiti navzdol. Glej kako včasih v svojem teku počiva; kako se okolno rastlinje v njenem kristalnem zerkalu ogleduje. Tu zopet dervi svoje sre-berne valike, kakor bi htela zamudo popraviti. Po produ širokega korita vidiš raztrošene skale in srepo kamenje. Če se pazljivejše po njem ogle-daš, kmalo razločiš, da se tudi tukaj rastljinsko življenje razvija. Glej. kako se ziblje na vodi zelena mrežica, spletena iz drobnih nitic povodnih rastljin; clo celi terdi kamen ti je ovila. Drobne kapljice gorske vode kropijo čudno rastljino in se prelivajo v solncu kot biser iz morske globočine. Tam vidiš sivo skalo; droben mah ali lišajnik otemne boje raste po golej steni, ki se iz zraka živi. Z sred vode stermi visoka skalina; lep vertič je clo razgernila priroda na njenem temeni. Bledornjavkasti tamjan diha prijetno dišavo, šmarnice (jagličiči, convallaria majalis) nam prikimujejo s svojimi belimi glavicami. Gost mah in drobnolistne travice pokrivajo tla kot mehka blazina. Tanka, čedna pliska mahlja dolgim repičem seintertje med njimi, tašica (orešica) zaletuje se za muhami, ki posedajo po cvetji, med serkaje. Glej tu na bregu se je vsedla snežnica plavkastega perja; ne gane se z mesta, prežaje da se jej kak merčes prikaže.
Pa kaj, ravno leti nad vodo proti nam ptič. Glej to je škorec ali vodni kos (cinclus aquaticus). V glavo in zatel je siv, po herbtu sivoru-jav, na persih bel kakor paden sneg, pod trebuhom temnorujav. Kako čversto se obnaša, kako sem pa tje leta in poskakovaje repičem kviško šviga. To ti je ptič, ki ne opušča žive dni svojega potoka, kjer se je enkrat vdomačil in svoje mladiče izplodil. Postreli karkoli moreš teh ptičev poleg brega, drugega dne najdeš na ravno teh mestih tiste, ki so se tvo-jej smertnej streli umaknili. Tako ti je prikovan k svojemu bregu, k svojem milemu domu.
Vodni kosi žive po parih ter se nikdar daleč ne razkropivajo. Prepodiš jih, ti odlete za kakih trideset korakov in ti zopet posedejo.
Po pogledu bi gotovo ne rekel, da so vodne ptice. Nimajo dolgih nog, tudi kljuna ne dolgega; ne ugledaš jim med kremplji plavne mrenice razpete, pa vendar se radi kopljejo v hladnej vodi, se potapljajo in clo pod vodo nekaj korakov dalej bredejo. Nekteri terdijo, da pod vodo perute k sebi derže in si tako zraka k dihanji prihranijo. Le to, pravijo, nek delajo, da zamorejo delj časa pod vodo ostati. Nekaj podobnega se opazi tudi pri nekterih povodnih kebrih. Perje jim je gosto in tako mastno, da ga nobena voda ne premoči. Ni ravno čudo, če živ in čverst ptič tako dolgo sapo na se deržati zamore, črez dve minuti pa pod vodo ne obstane.
Je kaj prijetno in zajiinavo gledati tega nevtrudljivega ptiča. Vse živi na njem. Glej kako prevzetno svoje snežnobele persi kaže, zdaj repičen) kviško maha, zdaj se spet pod vodo skriva; urno se zopet na kteri bodi kamen ali dern švigne ali pa jo tik brega dol podi. Glej, kako se z brega na breg poganja, tu zopet kot strela nad vodo gor leti. Tako živi poleti, tako igra in milo poje; pa tudi zima mu ne dela ravno mnogo skerbi. V naj hujšem mrazu se razlega njegov ljubeznivi spev po bregu potoka; 011 se vznaša nad zapadenim bregom, ko je potok ledom pokrit in po produ s kamnov ledeni krunci visijo. Z veselim glasom zapoje nekaj lepih viž in huš se izgubi skoz prodih ledene skorje v merzlej vodi. Voda mu je edino veselje, ona ga krepča in mu daje moč življenja. Voda in petje mu je vse; pri vodi živi in gnjezdi, lovi in poje. In obnemaga li on boleznijo ali starostjo in odpoje za krasnega večera svojo poslednjo pesmico — oj kako prijazno ga sprijemajo stari znanci, biserni valovi v svoje naročje. Žalostno šumljaje nesejo svojega vernega tovarša z goie v dolino, kjer ga mogočna reka dalej spremlja. Pa malokteri kos umerje prirojene smerti. Sokol in jastreb mu strežeta po življenji: lesica ga zalezuje in potuhnjena kunica, divja mačka ali lesica ga preganja; clo pred človekom ni varen naš ubožec.
Pa kaj je škorcu mar nemile osode? On se neprenehoma raduje in trudi. Živi ga vodni inerčes, na bregu hapa po muhah in komarjih. Strahu on ne pozna, clo človeka se ne boji. Ubogi morda misli: jemu tako koristiti ali škodovati ne inore: ali sirota se hudo goljufa. Ravno ta nebo-ječnost mu prinese smert, zakaj njega meso je prijetnega okusa: zato mu človek rad po življenji streže. Opazi li ubožec, da ga kdo poja, se zakadi v gennovje in počene na zemljo mislivši, da je dosti zakrit. Ustreljen se še enčas trudi in poganja, da bi se potopel in pod vodo svoje življenje rešil.
Pač čudo ga je gledati, s kako derzovitostjo se potaplja. V naj ve-čem in naj močnejšem vertincu, clo tain kjer se slap o skalah razbija, se ti potaplja. Zima in leto, to mu je vse eno. Gnjezdo si je večkrat nanosil med lopatami ali nad vretenom mlinskih koles, ki jih gorski potok goni. Navadno pa si ga napravlja v skalnih spoklinah pri vodi, včasih pod po-mostnicami in bervmi nad vodo v kakej škerbini ali pa pod korenjem ger-movja na bregu. Gnjezdo si skerbno iz maha, steblic in listja spleta. Je okroglo kot jajce. Mala luknja, ktero sicer praprotjo ali listjem zakrije, je vanj. Samica iznese navadno šestero jajc, ki so belkaste boje, plodi dvakrat v letu, za spomladi in poleti. Včasih so najdli vležene mladiče že mesenca prosinca v gnjezdu. Komaj so zlezli iz jajčne luskine, že jo potegnejo k vodi in za nekaj dni jih vidiš, kako se z ravno tisto serčnostjo in derzovitostjo potapljajo kakor njih stari.
Jih pridomačiti ni ravno lahko. Posebno radi jih imajo Francozje, ker kakor slavčiki tudi ponoči pojejo, pa to le v sužnosti. Saino mladiči se dajo pridomačiti: kennijo se muhami in červmi, dokler se slavčikove jedi ne privadijo. Za nekaj časa postanejo krotki in zelo priljudni. Stari v zajetji hitro pogine, nobene reči se ne dotakne, dokler ga ni konec.
V. J.
Žlahtno djanje poljske device.
Strašila morija je razsajala leta 1572 na Poljskem. Cela dežela je bila v globoko žalost zakopana. Zakaj skorej vsaka družina je jokala po enem ali več svojih ljubih, ktere je černa kuga iz njih srede polomastila. Skorej petina prebivavcev je pomerla, tako neusmiljeno je moreča kuga davila, vse, kar je moglo, je bežalo. Sam kralj, Zigmunt Avgust, ki je že nekaj časa bolehal, zapusti naglonia Varšavo, poglavitno mesto na Poljskem in hiti v Podlesje, da bi tam varniše prebival.
Tudi Jaščod, Zigmuntovih ljubimcev eden, je med temi, kteri so ob času strašne morije mesto zapuščali in se drugam preselovali. Ravno se pripravlja k odhodu: po izbah in sobanah je nenavadno gibanje in tekanje. Vsak hoče pervi zidovje opustiti, nad kterim se je strašna morija nosila. Samo Elizabeti, Jaščodovi hčeri, se nič ne mudi'. Neboje se kužne bolezni, se verže clo pred očetom na kolena in ga prosi, da bi v Varšavi ostati smela. Tode to ni bilo nikakor očetu po volji: nejevoljen jej veli. da naj bo vkratkem k odhodu pripravljena. -
Silna žalost obide po teh besedah mlado devico. Žalostna pobesi oči, nakloni glavico, se globoko zamisli in - povzdigne sopet svoje solzno oko proti nebu. Kar se odpro duri in nejevoljni oče sopet pred njo stoji. „Kaj je to, da še sedaj nisi pripravljena?" — zaupije nad njo.
„„Ljubi moj oče! prizanesite mi, — odverne preplašena deklica — mislila sem, da mi bote vendar le dovolili, tukaj ostati.""
„Ze enkrat sem ti povedal, da to ne gre, — se oče nad njo otrese. 1'rno mi se napravi, da ne bomo poslednjih eni iz mesta."
Elizabeta globoko uzdihne, ustane in se začne na odhod pripravljati. — Pol ure potem derdra dolga rajda voz proti mestnim vratom, kamor tudi peš velika množica Varšavskih prebivavcev hiti. Vse si misli v gostih lesovih in druzih varnih krajih zavetja najti. Kar se zažene iz-vsred gnječe bežočih žalosten krik: siv starček se zgrudi nenadoma na tla in vse zbeži iz njegove bliže. Na mah mu postane obličje plavo, grozna bolečina mu ustnice zavija. Strašna gorečica ga v persih prepeka. Milo gleda ljudi bežoče, sklepa roke in zakliče s hripaviin glasom: Vode, vode! — Ali nikogar ni, da hi mu kapljico vode podal. To vidi in sliši Elizabeta. V hipu skoči s kočije, plane do bližnjega studenca po vode in umiva zagorele ustnice zapuščenemu starčku. Šele zdaj zapazi oče ljubo hčer, kaj dela, jo kliče z milim glasom in hoče že sam za njo iz voza skočiti — ali vojšaki ga zaderže in ne puste do Elizabete. „Vozi, vozi! ne ustavljaj konj! — vpijejo kočijašu — ta deklica bi kugo seboj prinesti zamogla! — „Sedaj se oberne Elizabeta še enkrat po vozeh, ki so ravno skoz vrata derdrali in glasno zaupije: Oče! sain Bog me kliče, streči svojim bližnjim. „Za mene ti ni več treba skerbeti — mene Bog ne bode zapustil." — Czdigne še svoje roki, kakor bi poslednjega blagoslova od očeta prosila. Se enkrat pogleda za svojim ljubim očetom in ostane osamljena, pa polna zaupanja v Boga, — okrog nje pa smert in moreča kuga.
Dan za dnevom poteka. Od jutra do večera in cele noči napenja Elizabeta svoje moči in jih obrača v postrežbo vbogih in zapuščenih bolnikov. Zdelo se je, kakor bi pri svojem težavnem in nevarnem opravilu zmiraj več moči pridobivala. Pa tudi to žlahtno cvetlico napade strašna
bolezen in ona mirno svojo lepo dušo izdihne. Nebeški oče jo je poklical k sebi. da jej poplača njeno prežlahtno djanje serčne ljubezni.
V
linijo pismo.
Iz Tersta februarja 1856.
Oj slovinskn zemljo ljepa.
Robovi su tvi vieštaci.
(riindulič.
Ljubi stric Matija!
Pred ko poprimem vtergano nit svojega poslednjega pisma, si štejem za pervo dolžnost, da vam za vaš god, katerega bote o Matijevem obhajali, spodobno vezilo prikažem. Vem dobro, da bi vam s kako staro slovensko pesmijo nar bolj vstregel, pa iz Tersta vam za vezilo kaj starega pošiljati — to ne velja. Stari prijatelji, stare petiee, staro vino se tukaj obrajtajo pošteno, za vse drugo nagerbano in perelo starinstvo ne ponudi nihče pridne besede. Zatoraj namesto starih pesem to veselo slovensko novico.
Tukajšno c. k. naineslništvo se ne sramuje ob vsaki priložnosti pokazali, da v njegovem področji tudi Slovenci prebivajo. Kako pa je v. najno domovino? Tudi namestništvo najine domovine gospoduje čez 300,00(1 Slovencev? Poslednji lepi izgled teržaškega namestništva je. da se je trudilo slovenskim šolam po deželi bukvice oskerbeti, iz katerih bi se tudi kmetijstva učili. Take bukvice je tukajšni kanonik in stolni dekan g. Peter Aleš spisal, katere se ravno zdaj tukaj tiskajo, in se bojo po 13 krajcerjev prodajale, pa tudi za šolske darila obračale. Razun tega imajo tukajšni Slovenci še to veliko srečo, da je njih sedajni šolski sovetnik g. Laukotskv posebnega spoštovanja vreden mož, kateri jim je iz serca dober in se po očetovsko trudi, da bi se Slovenci v svojih šolah po najnaravnijem in naj-kračjem poti podučevali, naime: na svojem narodnem slovenskem jeziku. Slovenci pod goriškim, teržaškiin in koparskim škofijstvom se morejo srečne imenovati; kako pa je zastran šol najine domovine? Ali se ti ne pozdeva, da tam vse preveč na nemško kopito vleče, posebno sedaj v novejši dobi? To vam za vezilo izročivši se spustim sopet na cesto, na kateri ste me poslednjikrat do Postojne v duhu spremljali.
Od Postojne naprej me je že nekoliko časa pogrešano spanje pod liladečo odejo goste noči v svoje naročje sprijelo. Prav sladko bi bil počival, ako bi me vi v sanjali ne bili ojstro strahovali: zakaj se v svojem pisanji jugoslavenskemu narečju ne približa vam, zakaj da ne pišem tako, kakor je g. Majar učil, slovenski jezik s jugoslavenskim stapljati in izobraževati. Branil sem taki mešanci se, kar sem nar več mogel, vam dokazo-vaje, da Iliri nimajo nobenega Kopitarja, nobenega Miklošiča, nobenega Terstenjaka, in da je njihov sedajni jezik tako spačen, da bi se po pravici nemško-turško-slavenski jezik imenovati moral. Njih besede niso lepše od naših, njih poslednji čas skovane imenovanja raznih stvari in zapopadkov, njih besedoskladje je večidel nemško — nespretno. U njih najposlednjih spisih celo se n. p. bere: v svakom stadu ima svake ruke(!) ovacah;
tergovinu tjerati; carstvo od živine; carstvo od rastja; carstvo od rude ! ! ! in jezero drugih neslavismov. Sicer ne poznam nobene njihove naravoslovne knige, vender mislim, da so ti naši sosedje v zoologiš-kem delu svoje carstvo od živine na kraljevine, vojvodovine, knežije, grofije in druge . . . ije razdelili, ako doslednost ljubijo. Kateri Slavjan zamore nemško-baši-božuk-slavensko Gallimatjaštvo sedajnih ilirskih piscev brati, da mu ne bi želodca vzdigovalo? Razun kakih treh, ki ilirsko- narodni prelepi jezik gladko znajo in pišejo, so vsi drugi sadajni jugoslavenski pisatelji take baze, da se na njih spisih pozna, da bi turške harambaše s handžarom na razbojih bolje namestovali, ko slavjansko narodnost s peresom na papirju. Potil sem se, ko sem se v sanjah s takimi besedami branil lepo slovenščino s pokvarjeno iliršino gerditi — in vi ste me razkačeni pod nos du-nili, in glej jaz sem spregledal in vidil, da sem v Ljubljani na dvorišču pri Maliču.
Bil sem tedaj od Postojne v Ljubljano, našo slovensko Mekko, ali kakor drugi pravijo, naš Bethlehem v sanjah zamaknjen. Ker se govori, da se tu slovenski vlastenci k „slonu" najrajši shajajo, sem dal svoje kopita k njemu nesti. Bilo je še rano, in ravno teržni dan, naj ugodniši čas nekoliko po mestu pogledati. Po ulicah in po tergih, kateri so tu s nemškimi in slovenskimi imeni oskerbljeni, je rojilo zdaj samo slovenstvo: zgovorne in jezične branjovke; mladolične mezgeteče mlečarke; posleni kmetje in kmetice s pletenimi koši, belimi jerbasi in progastimi bisagami, v katerih so mestjanom nepogrešivni del sadu svojega gospodarstva na oddajo prinašali. Po pravici vam povem, da bi zernaste, prijetne in pravilne podobe slovenske rodovine, kakoršna se v tukajšnih Slovencih obrazuje, vsi naši sosedni rodovi radi med svoje vštevali. Dve uri pozneje je tergovišče svoje lice in svoj marn spremenilo. Zdaj ni bilo več poznati, da bi Ljubljana bila mesto Slovencev. Troje ali četvero tergovcev ima res tudi slovenski na tablah napisano, kakova roba se pri njih prodaja, kar je hvale vredno, ker s tem kažejo, da se ne sramujejo slovenskih kupcev, kakor mnogi drugi žveplenkarji, cvekarji in gobarji, ki se s svojo robo samo svojim deutschen Kunden priporočajo. —
Nezadovoljen tedaj s majheno nabiro slovenskih spomenikov, grem gledat kaj je bukvarstvo na ogled postavilo. Pri Lerherju je malo slovenskih bukvic, veliko več pa pri Giontiniu, katere bi pa vsakdo lehko zaporedoma med „šuri muri" vverstil. Smeh me je posilil, ko sem tu ^slovenski koledarček" zravno „velike pratike," debelo slovensko laž, vkup zagledal. Koledarček se pravi po nemški Kalenderchen, kleiner Kalender; velika pratika je grosser Kalender: pa koledarček je narmenj petkrat veči, ko velika pratika. Ta laž se je za to leto sopet ponovila! — Ko napise razstavljenih bukev pogledujem, nahajam tu iga in am, tam pa ega in o m. Oh v serce mi je globoko zabodlo, viditi starodavno neslogo slavjansko. Žalostno je, sem izdihnil, žalostno, da se visokemu ministerstvu uka in bo-gočastja iz Kranjske in ravno iz Ljubljane po uredni poti stara nesloga priporoča in očituje: „Die Formen ega in o m werden in Krain schwerlich jemals Eingang finden" etc. etc. Pišite v ime božje iga in am, pa kaj izverstnejšega učenejšega, kakor samo jezikoslovne pričkanja. Kranjska se ponaša in po vsej pravici s svojo lojalnostjo; bodite tudi v tem lojalni in izpolnujte željo visoke vlade, ktera želi, da bi slovstveni jezik slovenski se ravnal po gramatiškili pravilih deržavnega zakonika in berila za gimnazije.
Ko sem Ljubljano po dolgem in po širokem pridno premeril, da nisem več nobenega znaminja slovenstva zasledil, je ura 12 bila, na kar me je moj grešen želodec s svojim nečednim krolenjem tudi že opominjal. Podbrusim toraj pete v gostilnico k „slonu." Od treh gostilnih izba je najtesnejša sbornica za slovenske vlastence. To spričujejo tam Novice na mizi, in na stenah podobe Jelačiča bana, Rajačiča patriarha in še neki drugi čedno naslikan slovenski ostanek od leta 1848. Ko se vsedem tu za mizico, ki še ni zajeta bila, pristopi čeden gostilniški list ženskega spola me prašaje: „Kaj bodo zašafali?" „Kar vam kuhinja boljega zmore". „Jim bom pač prinesla šalčiko knedelčkov na župici, košček govejskega meseka s špinjačico, lep košček telečje pratice s solatico, masliček dobrega vinčeka, žemljičke pa že tu na mizici imajo." To izreglaje teče v kuhinjo. Kaj bo to? Pretresen in premekinjen želodec zdravega popotnika, ki je zverižen svet od Tersta do Ljubljane ob eni noči prevaljal in pa napovedane jedi v pomanjšavnih oblikah 1 To me je ustrašilo, ker sem se bal, da se mi bojo na krožniku še manjše oblike stregle, — da bo treba mesekovih in pratičnih oblik na dvojem si iz kuhinje naročiti: pa hvala Bogu moj strah je bil piškov. Pri drugi mizici je sedelo troje no-voposvečenih duhovnov iz Ljubljanske duhovšnice — pogovarjali so se samo nemški: berž ko ne da so bili Kočevarji. Tisti večer sem se tam z g. F. sošel, ki se mi je potožil čez mlačnost Slovencev in čez Sloveno-merzune. — Drugi dan sem se po železni tiri v Celje odpeljal. Ker se duhovniki na Slovenskem za čuvaje slovenskega jezika štejejo, sem se na vozunu nekemu duhovniku ljubljanske škofije nasproti vsedel. Ogovorivši ga slovenski, se ni upal moje farbe spoznati, in je plašen nemško farbo priložil. Na moj drugič ponudjen a tout mi reče: „l!as kiinnen Sie niclit deutsch? bei uns sprechen bloss die Bauern krainerisch." Tresk v torbo! to je bila poslednja pluska na Krajnskem. Na Litijski postaji je ta slove-noplašnik odsedel in jaz dve uri pozneje na Celjski. Kake pluske mora slovenščina v najini domovini na Štajerskem od svojih lastnih sinov ter-peti, se vam bo, če mi dovoljite, v prihodnem pismu potožil
Vam	vdani
bratič Jožef.
Listnica.
* Iz Teržaškega.	O priložnosti, da ravno naročilo na „Slov.
Prijatel-a" pošiljam, pristavljam nekaj verstic, ki zadevajo Jelšansko faro na Teržaškem.
Večletne želje Jelšanskih farmanov so bile, si zvonove v svoji prijetni cerkvi napraviti, pa so noter do leta 1855 mnogotere okoljšne njihovih predpostavljenih zaderževale, da se njih pobožne želje izpeljati niso mogle.
Ker so pa zdaj po umetnosti njih duhovnega pastirja nekdajne težave polajšane bile, so na svetovanje svojega prečastitega dekana in fajmoštra vsi veselo privolili tako, da iinajo zdaj tri lepo vbrane — soglasne zvonove, in še posebej v krasnem novem — šolskem poslopji četertega, s kterim se vabi k šolskemu nauku. Vsi zvonovi so bili v Ljubljani od slavnega umetnika Antona Samassa-ta vliti.
Težki so takole in razodevajo tele glasove:
Naj večji zvon ima 21 centov	in glas D.
Drugi „ „13 „ 22 funtov „ „ Fis. Tretji „ „ 7 „ 12 „ „ „ A. Ceterti za šolarje 1 „ 57 „ „ „ e.
5. novembra 1. 1. so se prav slovesno v faro pripeljali in farmani so jih veseli sprejeli, in za-nje v treh tednih po previdnem ravnanji svojega dušnega pastirja vse plačilo odrajtali.
Posebno veselje so pa tisti dan, kteri je bil naj lepši med vsemi drugimi, dalječ sloveči dekan z genljivim nagovorom neštevilnemu zbranemn ljudstvu napravili: dokazali so s krepkimi besedami začetek, pomen in korist zvonov — „kako itas opominjajo k delu. molitvi, na praznike, in iz tlela in težav nas spremljajo v večnost." — Te besede so tako globoko v serce pobožnega ljudstva segle, da jih Jelšanski farmani nikdar ne bodo pozabili.
Tako Jelšanci očitno kažejo, da jih kaj božjega veseli, in da so prepričani, da dnar, na božjo čast obernjen, ni zaveržen, ampak pri pravičnem bogatem plačevavcu stoteri sad donaša.
Slovstvene reci.
Marije rožen cvet. Kar sv. kat. cerkev lepega in koristnega na svitlo spravi, se Slovencom hitro prikupi. Posebno radi častimo rožno devico Marijo. Zatoraj se je tudi prelepa pobožnost, Marijo mesca majnika častiti, že nektere leta med nami vpeljala. Spet se bliža tisti prelepi čas, in pobožne duše se ga že serčno veselijo. Mislimo toraj vsem dušnim pastirjem in vernim kristjanom ustreči, če jim knjigo imenovano: „Marije rožen cvet" lepo priporočamo. Ta knjiga je namenjena za očitno cerkveno službo in je tako obravnana, da dušni pastir za vsak dan kaj novega in mikavnega notri nahaja. Nar poprej se vsak dan celega majnika kaka prigodba iz Marijnega življenja premišljuje, potem se kažejo nauki, ki jih gre iz nje posneti in priporočuje kaka čednost, v kteri naj bi svojo nebeško mater posnemali. Potem pride lepa in ginljiva molitev, v kteri zdaj za to, zdaj za uno čednost in potrebo Marijo prosimo. Na to se premišljuje primerjen del sv. roženkranca in sledijo tako lepe litanije za vsak dan, da mora vsako serce vgreti se. Slednjič se pojo zdaj od ene, zdaj od druge izmed nar lepših in povsod znanih Marijnih pesem nektere ver-stice, kar Slovencom posebno dopada. Vse vkup terpi kake pol ure, tedaj s sveto mašo vred eno uro. Naj bolje se kaže, da se ta pobožnost prav zgodaj zjutraj obhaja, da se je vsak dan veliko ljudi vdeležiti zamori;, brez da bi domačih opravil zanemarali. Vsem pobožnim častivcom rožne device Marije to knjigo za mesec majnik posebno priporočamo, zraven pa še pristavljamo, da je ta knjiga tako vravnana, da pobožna duša, ktera hoče Jezusovo in Marijno presveto serce častiti, ob enem za vsak Gospodov in Marijen praznik nar bolj primerjeno premišljevanje z molitvami in litanijami vred v nji nahaja.
Drugi del teh bukvic pa obsega razne molitve, litanije, pesmi za vse navadne vsakdanje domače in cerkvene potrebe in opravila, tako da nobenih drugih molitevskih bukev kupovati treba ni. Knjiga je lepo tiskana
in lepo oblečena, obsega 26 tiskanih pol iu velja mehko vezana le 48 kr. sr. Dobiva se po vseh knjigarnicah.
Vemo, da šteje družtvo sv. Mohorja med Slovenci mnogo prijatlov. Zatoraj še to pristavljamo, da čisti denar, ki se iz te knjige skupi, pride za družtveno matico. Kdor toraj to knjigo kupi ali priporoča, tudi družtvo sv. Mohorja toliko potrebno in koristno podpira. Slava in hvala mu! —
D r o b t i ii c e.
(Vojaška zvijačnost). V zadnji IVancosko-ruski vojski vjame francoski koinik ruskega pešca. Rus si iz tega clo nič ne stori, veliko več se nasprotniku prijazno nasmeja; ja ponudi mu clo svojo čutarco z žgan-jico, po kteri Francoz lakomno seže. Pa Rus je neskončno prijazen; tudi po svojo škatlico seže v žep in ponudi mu duhana za nosljati. Kdo bi mislil, da sta to sovražnika? Tudi po duhanu Francoz prijazno seže; hoče pa vender vedeti, s kako robo mu Rus streže, toraj bližaj v škatlico pogleda. Rus, ki je bil že vse to zvito naprej prerajtal in komaj že čakal tega trenutka, mu zdaj urno ves duhan v oči vsuje in med tem, ko fran-coz serdito rentači in si zaslepljene oči derga in trebi, mu je Rus že zdavnej pokazal fige in odtegnil kopita. —
V ravno ti vojski, takrat namreč, ko so v hudi zimi Francozi bežali iz Ruskega, vjame tudi ruski kosak francoskega kojnika, kteri je bil vender že zgubil svojega konjiča. — Kosak tira vtrudenega Francoza pred seboj, pa dobro vedši, kaj je kojnik brez konja, se hrabremu sinu Don-skili štep usmili vbogi vtrudeni Francoz, toraj velikodušno stopi iz konja in sovražnika prav po samaritansko na taistega posadi. Nihče ne bi bil dvomil, da Francoz bo svojemu sovražniku serčno hvaležen za toljko velikodušnost, pa glejte ga potepina — komaj se je dobro na konju vmestil, že se okrene, konja spodbode in kakor strela jo vlije za svojim ljudom. Kosak, to vidši, tebi nič meni nič en čas mirno gleda za begajočim Francozom in se mu posmehuje; ko se mu je pa šale dovolj zdelo, položi pcrste v usta in tako živo zaberlizga, da se je po celi okolici razlegalo. Komaj pa je zaslišal konjič žvižg svojega gospodarja, se okrene in v trenutku mu pritrese zvitega in od strahu se tresejočega Francoza nazaj. Kosak, milodušen bolj ko bi kdo mislil, se ni hotel maščevati nad nezmožnim sovražnikom, ampak hladnokervno mu reče: Nisi vzel dobrega za dobro, ker si jahal in jaz pešice šel, bova toraj zopet menjala. Spoka ga iz konja, se sam na-nj vsede in tira ga pred seboj do svoje čete.
J. Levičnik.
Novo najdeni glagolski odlomki. Le malo je doslej znanih rokopisov glagoliških iz perve dobe, ki sega do konca 12. stoletja. Toliko veče mora biti veselje vsakega Slavjana, slišati, da so bili pred kratkim v Pragi, kakor Pr. Noviny št. 299 pišejo, neki prav imenitni odlomki najdeni. Rokopis, v kterem so se bili li odlomki na znotrajni strani zadnje deske terdno prilepljeni ohranili, se nahaja v knjižnici metro-politanski v Pragi. Je latinsko pisan iu prav lepo ozaljšan.
Odlomki obstoje iz dveh listov: pervi obsega v 27 verstah tako imenovane svetilne (strsl.), t. j. kratke cerkevne speve; drugi pa v 24 verstah antifone in sedilne (strsl.). Morebiti obsegate spodnje plati, ki ste še
k deski prilepljeni, nadaljevanje cerkevnih spevov. Jezik se vjema v obče z jezikom staroslovenskim, kakor se v naj starših bogoslužbnih knjigah bere, vendar se nahajajo v njem nektere oblike glasov in besed, ki so samo československemu lastne. Sostava teh odlomkov se stavi v dobo apostolske delavnosti sv. Cirila in Metoda in njih pomočnikov v Moravi in Panoniji. — Obširniše razloženi pridejo rokopisi z izvirnikom in prestavo vred v kratkem na svitlo.	A. J.
Družtvo sv. Mohora.
*	Drobtinc za 1. 1856 je sedaj tiskanih 14 pol. Obsegale jih bojo okoli 18 ali 20. Upamo, da prihodnji mesec oznanimo, da smo jih razposlali- Prosimo za poterpljenje.
*	Dalje so plačali za I. 1856 : Aliančič Jož., Aleš Ant.. Brolih, Brezuzcik And., Borko Jož., Božič Ant., Černic Mat., ČuS Iv., Dražcik, Fabiani Mat., Fur-lani Jož., Fluhar, Filej Pel., Fekonja, Furlani Ign., Gruzovin, Gestrin, Golinar Jos., Jerin, Jarc Jož., Jerančič, Jarc Jož., Kozjak Fr., Koršic, Kometcr, Kočevar .Stef., Kos, Kocman And., Kosta, Košmerl, Kerčon, Kosterwein, Kozina, Kukovec, l.ampl A nt., Leks, Masera, Mercina Jur., Marušic Jož., Mihel, Matjan, Nemec, Nagode, Narobe, Orešnik, Potočnik Mih., Potočnik Jan., Pire Mat., Potočnik Ant., Puher Mat., Prohaska, Pcterlin, Pirih, Pavletič And., Baktel, Botman, Bupnik, Kihar, Stibiel, Sporn, Skodnik Štef., Sbiill, Škofic, Stritar Jan., Štritar Andr., Sabot, Trafenik Fr., Tavčar Fr., Tavčar Mih., Tušar, Torker, Vodušek Mat.. Voš-njak Jan., Vogrin, Velikonja, Vojska Andr.. Veršic, Vogrie, Zamejc Andr., Zgotn-bič, Zukiati, Žunko.
* Za učiteljsko shranilnico so dalje darovali:
Prenos :	184 11.	49 kr.
Obresti od 100 11. za pol leta . . . . .	1 »	50 »
Za razprodane knige g. Budmaša . . . .	68 »	46 „
ukup: 256 fi. 25"kr.
Vincenci Rizzi
katoljški duhovnik in vrednik Celovških novin je 25. februarja t. 1. umeri. Bil je naj izverstnejšim nemškim pisateljem prištevan. Pa zavoljo tega naj ga hvalijo Nemci in nemški časopisi. Mi rajnega v „Slovenskem Prijatlu" le zavoljo tega v misel jemljemo, ker je bil iskren in vnet Nemec, zraven pa tudi ves pravičen do Slovencov. Leta 1848 se koroškim Slovencom ni pravica godila. Clo tajili so prenapetneži, da po Koroškem Slovencov ni. To slišati in brati napiše rajni Rizzi v svojem časopisu: „Deutsche Monat-sehrift in Karnten" pod imenom: „Die Nationalitaten Kiirntens" prekrasen sostavek, v kterem je jasno in pikavno dokazal, da ni lepo in tudi ni prav, kar se Slovencom godi. In cel svet naj da zve: Bog ve, kaka bi se nam Slovencom na Koroškem bila godila, če bi ne bili imeli tako modrega in pravičnega poglavarja in rajnega Rizzi-a. Prej ko ne bi bili celo Koroško za terdo nemško oklicali! Zatoraj sta Slojšnik in Rizzi nam Slovencom preljuba in slavna moža. Slovenski bratje! lepo vas prosimo, da se pogostoma spominjate pri sv. oltarji rajnega Rizzi-a, da mu naj usmiljeni Bog stoterokrat poplača, kar je nam Slovencom dobrega storil!
Bog mu daj večni mir in počitek!
And. Einšpieler.
Odgovorni izdaj, in vredn, Andr. Einšpieler. — Natisnil Janez Leon u Celovcu.
Sadjoreja na Koroškem.
Bukve: ,/Ponovilo" *) zastran sadjoreje pišejo tole: Kder prostor imaš, postavi drevo; Sadja obilno doneslo ti bo.
§. 1. Gotovo je, da sadjoreja blagostan posameznih vlastnikov in tudi cele dežele močno povzdiguje, in da so bogati pridelki sadja dostikrat krepka bramba zoper pomanjkanje drugega živeža in zoper lakoto. Dostikrat se primeri, da je zavolj velike suše slaba letina za poljske pridelke, sadje pa obilo donese, ker globokeje v zemljo segajoče drevesne korenine še v suši potrebne mokrote in hlada vživajo.
Ko poljski sadeži zavolj silne suše vsehajo, dozori po gorkoti sadje večidel še sladkeje.
§. 2. Sadje, naj se vživa sirovo, kuhano ali posušeno, naj bo iz njega zdruzgan jabelčnik ali gruševec ali kis (jesih), kteri se tudi prav dober iz gnjilega sadja delati da, je vsakemu gospodarstvu velik dobiček. Koliko lepega denarja verze posestniku suho sadje prodano, ali pa tudi sirovo, ker se v kraje nosi, kder sadu ni, pelja, ali tudi po železnici sem ter tje na prodaj lahko pošilja.
§. 3. Gerda beseda je: Kaj bi sadunosnice sadil, pa drevje žlahnil, saj ne bom njih sadu včakal. Bi bili naši predniki tudi tak djali, bi nam le lesnike in ternolice rastle. Bog jim daj lahko! zapustili so nam lepih sadunosnikov, naj jih tudi mi poboljšamo in svojim naslednikom še bolje popustimo. Res je veselje, peške (pičke) spomlad saditi, na gredo gledat hoditi, kako iz zemlje prilukajo in zelene. Badostno je, pod sadonosnim drevjem v senci sedeti, sadje poberati in zavživati. „Kdor pa ne dela, naj tudi ne je," pravi sv. Paul.
§. 4. Naj bi vsak ženin svoji nevesti. dvoje žlahnih drevesic vsadil, kadar k hiši pride, vsak oče novo rojenemu otroku po dvoje drevesic po-žlahnil, vsak odrašen mladenč svojemu očetu vsako leto jedno, pa tudi materi jedno sadonosno drevo za rešitvo (vezilo) podaril, kojega je sam iz-redil in vcepil,' verh tega še brat bratu, sestra sestri lepo drevce za go-dovno dala, hitro bi bili naši krasni kraji vesel raj, kakor ga po stranskih deželah vidimo. Potreba je torej, se sadjoreje učiti, po tem pridno saditi, in Bog bo rast dajal.
Vtisnite si teh besed globoko v serce, ljubi Slovenci! in poprimite se koristne sadjoreje!
Visoko c. k. ministerstvo, spoznavši koliko potrebna in koristna da je sadjoreja, je zaukazalo, da se ima tudi sadjoreja v ljudskih šolah učiti. Naša za ljudsko omiko in srečo vsa vneta deželna poglavarija se je te reči krepko poprijela, in tudi zastran sadjoreje v enem letu veliko opravila.
Na Koroškem je sedaj trinajst ljudskih šol, ktere imajo drevesne šole (drevesnice) to je prostore, kamor se mladi divjaki posajajo; tukaj sem hodi šolska mladina in prejema kratkočasen nauk o sadjoreji.
Dalje je 62 ljudskih šol, pri kterih je prostor za drevesno šolo že odločen in vse že pripravljeno, da se nauk o sadjoreji skoraj prične. —
*) Od teh prelepih bukev spregovorimo v prihodnjem številu kej veiS. Prij. za solo in dom,
Pokazalo se je, da se vsaka fara tega nauka rada in hitro poprime, ako se gg: duhovniki, srenjski predstojniki in učitelji za sadjorejo potegnejo, posebno pa ako tudi c. k. deželske oblastnije za sadjorejo kej marajo. Skoraj povsod je kak dobroserčen prijatel šolske mladine nekaj prostora za drevesno šolo lepo zastonj daroval, drugi spet za malo dnarja prepustil. Vse to se je vis: ministerstvu po imenu na znanje dalo, in g. mini-nister je II. marca t. 1. št. 3344 odpisati blagovolil, da ga veseli slišati, da toliko koristna sadjoreja tako lepih korenin na Koroškem poganja in da pričakuje, večkrat kej takega zastran sadjoreje slišati. Slovenci! ali ni to lepo in veselo, da so naši predpostavljeni z nami zadovoljni, le tako naprej, na Koroškem ima še veliko veliko dreves lepega prostora, posebno po naših slovenskih dolinah in planjavah! Slovenski gg. učitelji in srenjski predstojniki posnemajte lete svoje slovenske brate: V Borovljah, v Li-palji vasi, v Grebinji in na Rudi so že drevesne šole, kjer gg.: kaplan Možic, učitel Kovač, uč. Trepinc in Stermšek šolsko mladino sadjoreje učijo. Dalje so pri sledečih farah: v Libeličah, št. Mihelu pri Pliberce, Melbičah, doljni Kapli, Rehberze, pri D. Marii na Žili, na Dravi, na Bernci, v Maverščah, v Tinjah, na Dholci, v Brezi, v Otmanjah, v Pokerskivasi, v št. Tomažu, Grabstajnu, na Zihpo-1 j a h, v Gospisveti in v Prevalah — prostori v ta namen že odločeni.
Za gotovo vemo, da je naš za deželo ves skerbljivi poglavar ravno kar vsem c. k. okrajnijain resno zaukazal, naj da si na vso moč prizadevajo koristno sadjorejo pri ljudskih šolah svojega okroga podpirati.
Slovenci! sami od svoje volje lotite se reči, ktera je tako kratko-časna in toliko dobička prinaša! —
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Stanujemo v hiši. Hišni deli so:
Izba, kjer ljudi prebivajo. Kaj je šolska izba? Kaj spavnica, jedilnica? Izbeni deli so:
Stene, kterih je štiri v vsaki izbi, so zidane ali lesene, bele ali malane, pri bogatih tudi oprepogane ali prepogami (tapetami) pooblečene. Kaj pomeni to: Bob v steno metati? bled ko stena?
Strop je hišni del, ki ga vidimo ravno nad seboj. Narpoprej se položijo trami, ki na zidu počivajo; na trame se pribijejo dile, na dile pa ločje, slednjič se mavto omečlje in ogladi. Ubogi imajo lesene strope. Zdrava je izba, ako je strop visok, pa bolj merzla je, zakaj?
Pod je spodnji del, po kterem hodimo. Večidel je lesen, nared iz ostruganih dil, ktere na podkladah ali polštrih počivajo. Vloženi ali parketni podi so sostavljeni iz mnogo malih dilic. Kje so kamneni podi? Zakaj ne po izbah? Zakaj se po cerkvah kamneni podi pokrivajo dilami?
Peč, ktera nas po zimi greje, je glinasta (ilnata) ali železna. Deli so: podnožje ali noge, kable in cev, po kteri hodi dim v dimnik. — Peči nareja lončar ali pečar iz ila ali gline, železne se vlijajo. Po zimi hitro k peči ne hoditi! Tudi pečne cevi ne zaperati.
Okno je luknja skoz steno, zakaj je? zakaj je pred to luknjo še okno posebej? Na oknu vidimo stekleno plošico, remo, okove, zapah,
stebre, križ ali rešetko, oboknico, včasih tudi zagrinjalo. — Zdravo in potrebno je po letu in tudi po zimi okno odperati, zlasti zjutraj, čemu?
Duri so luknja skoz steno, skoz ktero v izbo hodimo. Durni deli so: verija ali stožanje (Stock), podboj in nadboj (Pfoste), prag, stežaj, zaveznica (Band), durnica (Fliigel), zatik, ključenica ali pleh, ključ. — Duri lepo zapirati; poterkati . . . vsakdo pometaj pred svojim pragom, —• zima je pred durmi, — kdor za durmi posluša, sam o sebi sliši.
Kamra je prostor v hiši; večidel je bez peči. Razne reči se tu hranijo: moka, kruh, meso, sterd itd. tudi starina. Kaj jedilna, starinska, mertvaška kamra ali mertvašnica?
Kuhinja je kraj v hiši, kjer kuhamo. Kdo kuha? V kuhinji je po-zed, ognišče, dimnik, kotel, sklednjak, pepelnjak, derva, oglje, žerjavica, ogenj, pepel. Povej mi kuhinsko posodo: lonci ali piskri, ponovca ali ponva, okrožnik ali pladnik, skleda, tolkača ali movžarec, vaijavec, cedilo, stergalo ali ribežel, svečnjak, steklenica, pometalo, metla, sekira, lopatica, klešče, kožica, nož, vilice, žlica, kuhavnica, vatlica itd.
Klet ali hram je hišni kraj pod zemljo; strop je obokan; zakaj je bolj temno, kaj se hrani v kleti? zakaj le oknice?
Stopnice ali štenge so hišni del, po kterih hodimo v zverhnje ali spodnje hišne dele. So lesene ali kamnate. Imajo več ali manj stopinj. Počasi in modro hoditi po stopnicah zlasti po zimi.
Mostovž je prostor pri hiši, po kterem hodimo iz enega kraja v drugi; je lesen, včasih tudi železen.
Podstrešje je prostor pod streho; pod streho so skrinje in kosti, tudi pranje in turšica se obeša tam, zakaj?
Streha je najviši hišni del, kteri varuje nas dežja, snega itd. Krijemo jih slamo, šintelni, škodljami, opekami, plenarni, bakrovino in pleho-vino. — Koga pod streho vzeti, — zapeljati koga verh strehe (goljfati), — bolje vrabec v pesti kot senica na strehi.
Dimnik, skoz kterega se dim kadi. Leseni so strašno nevarni.
(Dalje sledi.)
IV. Poštevanje.
Da pa tudi mi svoje učence brez sitne poštevanke naučimo poštevati dvojko, trojko itd. . postopamo takole:
1. Poslužujemo se zbornih (ukupnih) števil; poprašujemo namreč:
a)	koliko iznaša ena dvojka, dve dvojki, tri dvojke . . . koliko trideset dvojk? To ženemo tako visoko, da dospemo do 60, ker ima en goldinar ali rajniš 60 krajcarjev. Takole naj rekajo učenci: ena dvojka je dva, zakaj enkrat po dva je dva; — dve dvojki ste štiri, zakaj dvakrat po dva je štiri; tri dvojke so šest, zakaj trikrat po dva je šest itd. . .
b)	koliko iina en otrok oči, ušes, rok, nog? koliko dva otroka; koliko tri ... do trideset, da dobimo spet 60. Naj takole izgovarjajo: dvanajst otrok ima 24 nog, zakaj dvanajstkrat po dva je štirindvajset.
c)	koliko iznaša en tolar rajnišev ali goldinarjev? Se ve, da je treba povedati, da ima en tolar dva rajmša. Potem koliko dva tolarja, koliko tri . . . do trideset. Izgovarjajo kakor zgoraj.
d) koliko krajcarjev velja ena dvojača ali podvakrajcarnik, koliko dve dvojači, koliko tri .... do trideset dvojač, da dobimo en rajniš. Tako se vadijo otroci dvojko poštevati veselo, umno in za dolge leta. Ko vidimo da to že vse dobro gre, začnemo:
2. učence vaditi, kupovati dve reči po enem, po dva, tri . . . po trideset krajcarjev.
Delamo takole: en svinčnik (Bleistift) velja dva krajcarja, koliko veljata dva svinčnika? Otrok poreče: dva krajcarja. Kako si to dobil? Enkrat po dva je dva. Koliko krajcarjev boš plačal? Ali bi pa tega ne mogel enim samim dnarjem plačati? Se ve da, eno dvojačo. Dobro. Sedaj pa še enkrat prašam: 1 svinčnik velja 1 krajcar, koliko dvojač veljata 2 svinčnika? Otrok mora takole ponavljati: Ako en svinčnik velja en krajcar, veljata dva svinčnika eno dvojačo. — Iiupujmo svinčnike drajše in plačujmo enega po 2, 3, 4, 5 ... . krajcarjev? Postavim: 1 svinčnik velja 5 krajcarjev, koliko veljata dva svinčnika? Otrok poreče: 10 krajcarjev, zakaj dvakrat po pet je deset; pa hitro moramo popraševati: koliko dvojač boš plačal? Vadimo jih koj hitro takole odgovarjati: Ako en svinčnik velja pet krajcarjev, veljata dva svinčnika pet dvojač ali deset krajcarjev. Tako bodo učenci sami od sebe pravilo zasledili: dve reči veljate vselej toliko dvojač, kolikor krajcarjev velja ena reč, brez da bi bil njim od tega le besedice zinil; tudi tega ni treba izreči, še clo v misel jemati ne. Da se pa vendar prepričaš, ali je to pravilo tvojim učencom, ako ravno še nekako skrivno, vendar prav jasno, koj poskoči nagloma v kako višjo desetko; poprašaj naglo: en svinčnik velja 29 krajcarjev, koliko veljata dva svinčnika. Če učenci hitro odgovore: 29 dvojač ali 58 krajcarjev veljata dva svinčnika, bodi prepričan, da nosijo zgoraj imenovano pravilo nevedoma v svojih glavicah. Kako veselo I
Da bode učence bolje veselilo, kupujmo raznih reči, post: peresa, pole papirja, sukno po palici, platno po laktu, kostanj, orehe po piskerci itd. . 1 piskerc kostanja velja 13 krajcarjev, koliko dva piskerca; —
1	škafec orehov velja 25 kraje., koliko veljata 2 škafea; — 1 palica sukna velja 30 kraje., koliko veljate dve palici? Vsigdar morajo odgovarjati: 2 piskerca veljata 13 dvojač, — 2 škafea veljata 25 dvojač, —
2	paljici veljate 30 dvojač ali en goldinar, tukaj obstojimo enmalo, in pravimo učeneov od goldinarja ali rajniša, da ima 60 krajcarjev ali 30 dvojač. — Potem stopamo spet višej in kupujemo eno reč po 31, 32 ... do 50 krajcarjev in poprašujemo, kolikor veljate dve reči? Postavim: 1 polič vina velja 48 krajcarjev, toraj veljata 2 poliča 48 dvojač ali 1 fl. 36 kr. — Ako že tudi .to brez spotike gre, bojo učenci gotovo tudi take naloge razreševali, kjer se reči kupujejo po 1, 2, 3 .... 50 rajnišev in po nekoliko krajcarjev. Postavim: en mernik jabuk velja 2 rajniša in 36 krajcarjev, koliko veljata 2 mernika? Dva mernika veljata dve goldinarske dvojače in 36 dvojač to je: dve goldinarske dvojače so 4 goldinarji in 36 dvojač je 72 krajcarjev ali 1 fl. rajniš 12 krajcarjev, toraj veljata dva mernika 4 fl. + 1 fl. + 12 kr.: to je 5 fl. 12 kr.
(Dalje sledi.)
— 53 — Oče naš, kteri si nebesih.
(Povestica poleg nemškega povedana.)
L
0 pol noči.
„ Mamka! mamka, ali kaj slišite, kako vihari in treskal Mamka! vi vedno pravite, ko bo sodni dan blizo, tedaj bo strah! Mamka! ali se morebiti zdaj že sodni dan približuje?" Tako je popraševal nek mali fantič svojo mater, pri kteri je v postelji ležal. Med tem grom za gromom treska, da se le bajtica trese in lesketajoče strele kot goreče (ognjene) kače po černem nebu sem ter tje švigajo. ,/Ljubo dete! moli en Oče naš," mati spregovori, „tako bo Bog z nama, in tebi se ni treba nič bati."
„Oče naš, kteri si v nebesih," otrok pobožno moli, „kteri si v nebesih," — kar spet strela vreže in tako tresnc, da se fantič, ki je na postelji sklenjenimi rokami klečal, okoli z verne in vse vtihne. „Kaj je ti, moj angelček, moj Robert!" mati preplašena zavpije, „ali ti ne slišiš, moje preljubo dete — za božjo voljo moje dete! „Fantič ne da odgovora, pokaj tog je kot merlič.
V	tem nekdo na okno poterka, in neki mož silovito tirja, da bi se odperlo. Vboga, zapuščena udova svojega otroka objema ter mu svojo od žalosti in straha vročo sapo vdiha, da bi ga oživela. Zdaj strupljeno okno v sobo zrožlja, vihar in dež se v tajisto zaženeta, pa tudi dva neznana moža se skoz potrupljeno okno splazita.
Preplašena žena se v svoji postelji skriva in svoje dete na pcrsi stiska. Silovite pesti mlado, lepo ženo zagrabijo ter iz postelje potegnejo, koja sramožljivo svoje persi truplom svojega dečka zakriva, in njeni dolgi lasje se okoli nje života ovijajo. Tako stoji pred njima, in zdaj poklekne na svoje kolena ter na vse prašanje le samo to vo odgovarjati: „Oče naš, kteri si v nebesih!"
Brez, da bi se za ubogo mater kaj zmenila, koja pred njima v nc-popisljivih tugah skorej vsa obupna rokami sklepa, se divja tovarša zdaj za mizo vsedeta, kolneta hudo vreme in eden svoj kervavi nož v beli postelji obriše, drugi pa veliko mošnjo polno cekinov pohotno odreši ter začne denarje preštevati.
„Oče naš, kteri si v nebesih" — spet jame nesrečna mati moliti. — Huda moža ji kletvijo odgovorita in eden z bosim nožem k nji stopi ter proti prebosti jo, če bo še enkrat molila. Spet strašno tresnc in tako nebo, kot bi bilo razdraženo nad tako hudobijo, odgovarja. Fantič zdaj oči odpre — mati ga je vroče objemala in ga spet prebudila, — globoko zdiline in moli:
„Oče naš, kteri si" —
Hudodelnika grozovito mater pogledata, koja na to k fantiču pravi:
„Ljubo dete, zdaj ne smeš moliti."
V	tem hipu puška pred bajto pokne, hudodelnika po koncu skočita, primeta za orožje, koje sta imela pod plajši skrito ter se k oknu vstopita pripravljena na boj. Zunaj se spej začne streljati; iz bajte se skoz okno ravno tako urno in pogumno odgovarja; neka kroglja fantiča nekoljko rani, kteri o tem zavpije, mati pa liza kervavo rano svojega otroka. Spet
začnejo puške pokati, žena dobi v ramo globoko rano, kri teče curkoma iz rane, vender ona zato nič ne mara ter samo zdihne: „0 moje ubogo dete!"
„Oče naš, kteri si v nebesih."
Bajta jame goreti in je vsa v ognji, od vseh strani streljajo, žena leti k durim, vroč in gost dim se ji nasproti vali ter jo hoče skorej zadušiti, kroglje žvižgajo okolj nje in pokotajo ko toča, kar le zamore, hiti ona iz goreče bajte, dež pa lije ščurkoma. Globoko sedaj zdihne: „Oče naš, kteri si v nebesih," pritisne svojega dečka k sebi ter omedlevša se na tla zgrudi. — —
n.
Zjutraj.
V bolnišnici na Dunaju, kteri se je reklo pri sv. Jerneju sta ležala dva ranjena človeka. Ivan in Jurko sta dva kupčevavca v neki dobrovi po noči napadla, ju usmertila in obropala. S plenom ubitih pobegneta v neko samotno bajto, da bi tam v zavetji pred hudim vremenom bila.
Vojaki, ki so ravno tisto noč okoli stražili, so bili begune zasledili ter za njima dirjali do koče, kjer se ona dva jim vstavita in vporno branita, tako da lovci niso kaj drugega vedeli kakor bajto zažgati. Hudo ranjena padeta, pa še za časa so ju hrabri lovci iz ognja potegnili, jima rane zavezali ter v bolnišnico spravili. Tudi neko žensko, od ktere so mislili,v da jima potuho daje, so ranjeno v bolnišnico pripeljali.
Ze je bilo nekoljko časa preteklo. Žena je bila že enmalo okrevala, tajila je pa vse, da je ž njima zastopljena. Niso je zamogli napraviti, da bi bila sodnikom kaj več odgovorila in da bi kaj več iz nje zvedeli, le samo prašala je vedno po svojem otroku, kojega so ji bili odvzeli.
Tolovaja pa sta bila se zlegala, da je ova ženska za njuno hudodelstvo vedela, da sta večkrat pri nji, v nje bajti zavetja najdla, vonder je Madlena le tajila. Da bi jo toraj premogli obstati, jo po navadi tajiste dobe k „tezavnici" peljajo ter jo začnejo mučiti. Ko ji perste raztegujejo, da le udje pokajo, ko jo rabelj po nje belih plečah šibami biča, da je bila vsa kervavo progasta, ni slišati kaj od nje kakor šeptati in milo zdihovati:
„Oče naš, kteri si v nebesih!"
Zdaj ji obljubijo otroka nazaj dati, ako le obstoji, in — zdaj obstoji, da je tudi deležna hudodelstva tolovajev. Vonder ji otroka le ne dajo.
K smerti jo potem obsodijo, da ima ona s tolovajema Ivanom in Jurkotoin ob glavo djana biti. V posledni noči je ji bilo dovoljeno spet svojega otroka viditi; o kako je bila srečna nesrečna Madlena! Žalostno jutro, ko bi imelo nji posledno biti, že zasvita; ona pa na strašno smert še zmislila ni, saj je bila vsa srečna imeti svojega otroka.
Kako serčno stopa naprej, ko jo k smerti peljajo! Slovo od sveta vzeti je bilo ji tako lehko, slovo od svojega ljubega dečka, o kako je bilo to hudo.
Pohlevno položi svojo glavo na panj. Že je zablisnul meč rabeljnov, že ga on vzdigne, da bi ji glavo odsekal, še en trenutek — in zdaj — zdaj se omečita unadva tolovaja Ivan in Jurko ter se usmilita in enoglasno zavpijeta:
„Ona je nedolžna!"
Pri teh besedah rabeljnu meč iz rok spade, Madlena pa moli:
,/Oče naš, kteri si v nebesih!"
m.
Na večer.
Nekoljko dni po tem so na velikem tergu tolovaja Ivana in Jurkota med nar hujšimi mukami ob življenje djali. Skorej bi se bila nedolžna kri pretila, ker sta tako krivo pričevala in prisegla!
Čista kakor novopadli sneg je bila nedolžnost Madlene, in v tem, ko inertvaški zvon milo poje ter ljudi moliti opominja k usmiljenemu Bogu za dva hudodelnika, koja zasluženo smertno kazen ravno terpita, v tem kleči neka uboga, ostro skušena žena s svojim otrokom v samostanu k „nebeš-kiin vratom" in moli:
„Oče naš, kteri si v nebesih!"
Kdo nek je bila ova ženska?
Madlena je bila in — nje fantič.
To se je leta 1573 godilo.
Da se tacih strašnih in naglih sodeb ne godi več, gre čast in hvala sveti katoljški cerkvi. Ona se je po svetem očetu v Rimu dolgo in krepko poganjala, odpraviti tacih hudobnih vraž!
Joško Skarbina.
Spominek,
Je deklica lepa Ko rožica bla,
In zdrava, vesela In blazga serca.
In zraven pristavi Mi k slovezu še: „Na svetu čas sreče Nam kratko cvete."
h
Mi vsak dan, še včeraj Prepevala je, Tak sladko, tak milo, Nikol še tak ne!
In danas tak milo Zvonovi pojo, Pogrebci merliča Na britof neso.
Mi pela od mladih Minljivih je dni, Od rožic jesenskih, Kak cvetje medli.
Na trugi je venček Iz bledih cvetlic, Za njo pa gre versta Ožalnih deklic.
Kako se obrača Nam časa kolo, Kak zdaj, kar je sladko, Je kmalo grenko.
Pod koso morivke Je padlo dekle, Prepevat v gomilo Mertvašnico gre.
Kar včeraj je pela, Poterdi mi še: „Na svetu čas sreče Le kratko cvete."
A. Praprotnik.
Grof Rudolf Habsburški.
Že ime vam kaže, ljubi bravci, kakega rodu da je mož bil, o kterem vam nekoliko dogodb povedati hočemo. Rudolf bil je oče naše cesarske rodovine, bil je pervi cesar svojega rodii. Kar se njegovega bitja tiče, bil je Rudolf velike, tanke postave, obraz je bil miren, pa mil, če si ga ogovoril. Nos je imel slokast, pa malo lasi. — V svojih delih se ni nikolj prenaglil, mirno je mislil in premišljeval. Jedel je kar navadne reči, imenitne, spačene jedi ni mogel viditi. Pil je zmerno. — V vojski si je včasi sirove repe nabral in jo jedel, in po tem takem je včasi vojšake utolažil, če so delj lakote godernjali. Nosil je po navadi sivo suknjo, in večkrat si je v vojski svojo vojaško srajco sam popravljal in šival. — Čujte, cesar je bil in tako pohleven! Gotovo bote radi tudi kaj o njegovem življenju slišali. Rudolf se je rodil leta 1218. Tedajšni cesar Friderik II. mu je bil kerstni boter, in ga je poznej na svojem dvoru učil pobožnosti in vitežtva. — Pa Rudolfovi stariši niso bili bogati; imeli so na švajcarskem nekoliko dežele in pa stari grad Habsburški; mogočni pa že clo niso bili. In vendar je iz malega mnogo zraslo; pa Rudolf je bil tudi možak zato.
Bil je nizkega, pa vendar le žlahnega stanu, ali izkazal je svojo krepko roko v mnogem boju, zavolj pobožnosti pa so ga povsod poznali. Nekdaj je bil ravno na lovu, kar sreča mašnika, ki je o slabem vremenu po naj večem blatu moral do bolnika, da bi ga s sv. rešnim telesom pre-vidil. Precej Rudolf raz konja zderkne, mašnika na njega posadi, in ga do bolnika pelje. Ko je duhoven svoje dela opravil, je moral spet na konja, in grof ga pelje nazaj do cerkve. Še konja mu je podaril, da bi mu ne bilo treba, še kdaj peš bolnikov obiskovati. —
Poznej se je bil enkrat s šentgalskim opatom razperl. Hud boj bi se bil skor med njima vnel, kar nekega dne Rudolf na opatove vrata po-terka in v izbo stopi. Opat se ga vstraši, Rudolf pa mirno pravi: „Gospod, sem pač mislil, da bi se spravila, ali je vam prav, podajte mi roko." Začuden in vesel mu opat v roko seže. — Ko je bil neki Verner za višjega Manjškega škofa izvoljen, je moral v Rim po škofovski plajš. — Grede me-mo Rudolfove deželce ga je prosil, naj ga s svojimi vitezi do meje spremi. Vesel mu Rudolf prošnjo izpolni, ter ga pelje še čez mejo do laških gor, ki taljansko mejijo, in do ravno tih gor tudi po njega pride, ko se višji škof spet v svoj dom vrača. Ta prijaznost bila je pervi imenitni pripomoček, da je Rudolf poznej cesar postal. Tedaj je namreč po Nemčiji vse divjalo; zakaj pravega kralja imeli niso, ki bi bil puntarje vganjal. Ko so se torej boljši knezi in pa duhovni zbrali, da bi si poglavarja postavili, je Manjski višji škof zlo Rudolfa govoril, njemu pa je še krepko pomagal Rudolfov stric, grof Nirnberški. Zadnič so ga vsi knezi za svojega cesarja spoznali, le Otokar ne, vojvoda češki, ki je bil tačas naj iinenitnejši in naj mogočnejši knez. Otokarja pa je Rudolf poznej premagal.
Nenadoma je prejel Rudolf novico, da je cesar postal. Ravno je bil v vojski zoper Bazelsko mesto, ki ga je razžalilo; zvedši pa, kako čast da so mu knezi namenili, seje z mestom koj spravil, ter je želel, vsi deželi dobrote, pravico in mir spet dodeliti.
Ce je kak cesar cesarstvo prevzel, je bilo navadno, da je gospodi posestvo, ktero je imela, poterdil s cesarsko palico, ktero po slovensko (/žezlo" imenujemo. — Knezi so se že zbrali, ali zdaj še le se spomnejo,
da Rudolf žezla nima. Rudolf pa se ni dal zmotiti. Urno iz stene sname sveti križ, in pravi: „Gotovo bo ta sveti križ le toliko vreden,, kot pa žezlo!" — Tak govor bil je knezom verlo všeč. Ko se je novi cesar s vsemi knezi sprijaznil, je potoval po svojih deželah, da bi spoznaval potrebe svojega cesarstva, da bi tudi vedel, komu pomagati. Roparske viteze je krotil, njihove gradove razdiral, in jih tudi mnogo pomoril. Včasi je sam med ljudstvom sodil in pravico zgovarjal, in kmeti so mu zato rekli, da je on „živa postava."
V družbi bil je Rudolf prijazen, in je rad šale zbijal. Če mu je kak vitez rekel, da je predober, mu je naravnost povedal: „Glej prijatel! mnogokrat sem se kesal, da sem bil preoster, nikoli se pa ne bom kesal, da sem milostljiv in dober." — Če cesarska straža včasi kakega sromaka ni do cesarja pustila, jo je koj okregal in djal: „Kaj sem kar zato kralj, da me boste pred ljudstvom zapirali?" —
Ko se je zoper mogočnega, češkega kralja Otokarja vojskoval, ga je neki gospod prašal, kdo da cesarske dnarje hranjuje? — Rudolf pa je odgovoril: „Kake cesarske dnarje? I)a ti povem, da ne gleštam več, kot pet zlatov, še ti so malovredni." — Kako se bote pa vojskovali, če zaklada nimate? vpraša gospod. — „No! kaj? Bog me je do semkej le vodil, mi še bo že tudi naprej pomagal!" — In res, Rudolf je bil zmirom reven. Če je v vojsko šel, ga je morala dežela, po kteri gaje pot peljala, preživljati; — zato so ga tudi nekteri imenovali „beraškega kralja." Enkrat se je bil po neki ozki stezi peljal in po poti ga sreča kmet z vozom. Cesarski kočjaž napne kmeta, naj se zogne. Kmet pa šaljiv za-verne: „Kam se pa čem zogniti, ker cesarjev nos na vse plati moli." Godernjati je cesar čul, zato praša, kaj da je kmet rekel. Kočjaž pa kmetove besede na tanko cesarju pove. Groza spreleti kmeta; vse je bilo radovedno, kako da ga bo cesar kaznoval. Ali Rudolf položi perst na svoj dolgi nos, in ga malo na stran potisne, ter pravi: „No imaš zdaj dosti prostora se zogniti?
Nekdaj pa je bil Rudolf, že 70 let star, pred nekim mestom v vojaškem ležišču. Nakrat hud mraz nastopi. Starček čisto sam tava v mesto, in ravno ugleda pri nekem peku, kako v peči toplo gori. — Stopi v hišo, in prosi, naj bi se malo ogrel. Ali pekovka huda nad njim, zavreši in ga odganja, in ker cesar le še noče se spraviti, mu ženska poln verč vode po glavi vlije. Moker do kože gre cesar domu.
Drugega dne naloži svojemu strežaju bokal vina in naj boljših jedi na herbet, in pravi: „Na! nesi tole pekovki, ter ji reci, da se dam zahvaliti, ker meje včeraj tako dobro umila." —
Pekovka se grozno prestraši. Precej leti do cesarja, mu pade pred noge, ter odpuščanja prosi. Kaj mislite, kako da jo je Rudolf kaznoval? Pred vso gospodo je morala pekovka cesarja ravno tako psovati, kakor prejšnega dne. — Dete! kak smeh so gospodje zagnali, ko ga je ženska zmerjala, da je bilo kaj. — Tak je bil cesar Rudolf. Umeri je leta 1291. Malokaj takih cesarjev poznamo. Bil je vsigdar pravičen, junak, pohleven, zvest in mož beseda, in dolgo po njegovi smerti je še živel med ljudstvom pregovor, če se je kdo zlegal: „No! ta že ni mož beseda, kot Rudolf!"
Lev ali o r o s 1 a 11.
(Svobodno poleg Žive.)
Marsikaj napčnega se je mislilo o levu ali oroslanu, kralju zverin. Sele izverstni lovec levov, gosp. Jules Gerard, častnik francozke armade na Algirskem v Afriki, je popravil ta njih pogrešek. Gerard je v zadnjem desetletji sam 25 levov pobil, toraj podajeino tu nektere besede iz njegova spisa: „Lovec levov" v kterem življenje te zverine natanjko popisuje.
Kakoršen je lev, nam ni treba popisovati, ker mislimo, da ga je blezo vsak bravec našega lista vidil ali v podobi ali pa v kakem zverinjaku ali v kakem museji. Tu hočemo samo o njegovem zajimavem življenji govoriti. Parajo se levi v Algiru navadno konec meseca prosenca. Sam-cov je veliko več od samic, kterih mnogo pocerka, kedar zobe dobivajo. O tej priložnosti se strašno tepo in pobijajo, marsikteri clo mertev obleži, posebno če se dva stara leva tako srečata. Nek Arabljan pripoveduje tole o takem boji, kterega je on nehote gledati moral. O krasnej, svitlej noči sem čakal jelene in serne. Kraj je bila gola plan sred gostega lesa; da bi pa bil bolj varen, splezem na dob, ki je ravno tik poti stal. O polnoči približa se levica, ktero je kaj srep in odraščen lev spremljal. Ona se ogne z steze in se naravnost pod dob vleže, on pa ostane na stezi in bistro nekaj posluša. Na enkrat se zasliši oddaleč rjutje, kteremu levica hitro odgovori. Pa kar zarujove njen spremlovavec tako strahotno, da me groza spreleti in mi puška z doba pade.
Bolj ko se rjovenje oddaljenega leva bliža, prijaznejše ga levica odgovarjanjem k sebi vabi. Njen spremlovavec to čuti kakor bi vztekel sem-tertje bega kot bi naznaniti hotel: naj le pride, bode že vidil, na koga naleti. Pol ure preteče, kar se prikaže na koncu lesne golice čem lev. Levica to viditi se hitro vzdigne in gre mu nasproti. Pa tudi njen spremlovavec ne miruje, strašno ikoto zakadi se v svojega nasprotnika. Ko bi z očmi trenil, sta oba na tleh. Ljut boj se uname med njima, in precej dolgo terpi. Gledavcu na dobu je bilo kaj tesno pri sercu. Strašno pokajo kosti pod jeklenimi zobmi, z mogočnimi tacami teše eden ..drugemu meso z telesa. Rjoveči krik in puhlo ječanje oznanuje divjost in grozne bolečine. Koj obnam se vleže levica na črevo in gleda z dopadenjem strašno borbo. Z repom mahaje daje jima na znanje, kako se jej njun - boj dopada. Bilo je po boju. Oba obležita mertva na bojišču. Zdaj se jima levica približa, povoha merliče in se ošabno dalje poda.
Opustita samec in samica svoj berlog, gre samica vedno popred. Zljubi se jej postali, postoji tudi on. Dospeta do črede, iz ktere si k večerji kaj izbrati mislita, vleže se levica mirno na zemljo in čaka, da jej lev kaj prinese. On pa pogumno proti čredi korači, si plen za levico izbere, naj boljši brav, ki ga je dobiti zamogel, gleda s posebno dopad-Ijivostjo na njo, kako jej mastna jed diši, in šele, ko je ona sita, tudi za lastni želodec poskerbi.
Čuti levica, da se jej porod bliža, poišče si kako jamo ali votlino v prav skritem kraji. Verže navadno dva mladiča samca pa samico, pogosto le enega, redkokrat po tri. Perve dni se samica od svojega gnezda ne gane, sainec jih mora živežem oskerbovati. Šele po treh mescih, ko dobe enkrat zobe, kdar pa, kakor sino rekli, mnogo samic pogine, jih mati vsak den za nekaj časa opušča ter jim drobno razterganega mesa donaša.
Samec, posebno če je že precej star, ostaja kaj nerad pri mladičih, naj rajše jih celo zapusti, ker ga njih otročje igranje nadleguje. Navadno si poišče poseben berlog, kjer je bolj pri pokoji, pa mora biti vedno blizo samičnega, da jim o nevarnosti k pomoči priteče.
Arabljani kmalo vedo, kje ima lev mlade, ali že da so v tem kraji brejo levico vidili ali pa sodijo potem, da samec vedno v eno stran svoj plen nosi. Jim mladiče unesti pa ni ravno lehka reč, berlogu se le bližati smejo, kedar ga je levica opustila. Zato prežajo po cele dni na kakem drevesu ali verhu, od koder jim je berlog viditi. Ako zapazijo, da se je levica oddalila (pa morajo tudi prepričani biti, da samca ni blizo,) — se doplazijo skrivši k berlogu, poberejo mladiče v prostoren meh, da bi njih krika levica ne zaslišala in hite ž njimi naj bolj ko morejo, kraj lesa, kjer jih že jezdarji čakajo, ktere so si popred tje naprosili. Jezdarji jih potegnejo k sebi na konje in jo zaprašijo v naj urnejšem skoku odtod. Pa večkrat se zgodi, da derznovitcže levica preteče: gorje jim tedaj, strahovito se ona nad njimi znosi.
So levčeta štiri ali pet mescov stare, z materjo hodijo na kraj lesa, kamur jim lev jed donaša. So pa enkrat pol leta minule, opuste z materjo svoj berlog, vedno za temne noči in odslej hodijo vedno s starima, dokler se od njih čisto ne odločijo.
V	osmem, v dvanajstem mescu hodijo že na rop; napadajo ovčje črede, ki se blizo njih stanovanja pasejo. Clo goved se včasih lotijo, ali tu so še zelo neokretne, ranijo mnogo brav, prej da le enega samega usmertijo. Clo očetove pomoči jim je včasih treba. V drugem letu iinajo vendar že toliko moči, da konja, vola ali velbloda enim mahom pobijejo, in šest črev-ljev visoke plote tamarov v enem skoku preskoče, kamur se črede črez noč zapirajo. Ravno v drugem letu bivajo okolnim prebivavcom naj bolj nevarni. Tu davijo živino ne samo za svojo potrebo, ampak tudi da se v ropanji izurijo. Razumi se samo po sebi, kako drago pride tistim njih uk, ki jim morajo plen dajati.
V	tretjem letu zapuste svoje roditelje in si izberejo družice, s kteriun ravno tako žive, kakor njih starejši. Šele v osmem letu dorastejo popolnoma; griva samcova je tretji del veča od samičine.
Marsikteri je vidil leva v kakej menažeriji, pa kaj je te proti levu, ki živi pod milim nebom v puščavi, še ž njim primeriti ga ne moreš. Tak lev v menažerijah je navadno že od perve mladosti v zajetji, ni se na-sisal materinskega mleka. Potemtakem le kumerno raste, je pravi medluh žalostnega pogleda. Tudi griva mu ne zraste nikdar tako bujno kakor v puščavi. Da bode kratko rečeno: težko poznaš v njem njega brata pušča vnika.
V	Algiru žive troje verste levov: černi, plavkasti in sivi, ktere Arabljani v svojem jeziku: el adrea, el Asfar in el zazuri imenujejo.
Černi lev se bolj redko nahaja od drugih dveh verst, je tudi nekaj manjši, pa v glavo in v pleče ter v stegna je mnogo silnejši in močnejši. Kožuh ima kratek in je temne boje, dol od pleč pa je kaj gost in dolgo-kosmat, da ga je grozno pogledati. Čelo mu je lakot široko,_telo od nosa do repa pa pet laktov dolgo. Težek je 550 do 6001iber. Cernega leva se Arabljani naj bolj boje, pa ne brez uzroka. On se ne vlači in ne klati okrog kakor druga dva; si je enkrat kak kraj za stanovanje izvolil, ti tudi ostane do trideset let tam,' če ga posebne okolnosti ne preženo. Redko-
krat prihaja dol v dolino do duarov (arabskih vasi), pa zvečera ko živina domu gre, preža na svojem mestu, in ukonča včasih četvero brav nasititi se njih kervi.
Poleti, ko so dolgi dni, zapušča z zatonom svojo ležo in potegne jo k potim, ki vedejo črez goro. Tu preža, da pride kak popotnik ali jezdec, kter se jo na gori zakasnil. Le jezdec je včasih tako srečen, da reši v begu svoje življenje. Navadno je po konji in človeku djano.
Plavkasti in sivi se razpoznavajo le po grivi, so nekaj veči od čelnega, pa mnogo slabejši. V življenji pa so si vsi tri podobni. V njegovem življenji ste dve dobi čisto od sebe razločene, v vsaki od teh je lev skor drugača zver. Te dobi ste noč in dan. Po dne umakne se od vsakdanjega hrupa v svoje skrivališče, da bi tam mirno počival. Popotniki, ki so ga vidili po dne, pravijo, da ljudi ne napada, pa to je laž. Če so ga muhe in sparica z leže spodile, ali žeja k vrelcu prignala ravno ni čudo, da jim tedaj še na pol v spanji se opotikaje ter brez gladu ni nič žalega storil. Žalostne dogodbe pa nam spričujejo, da je tudi po dne jako nevaren.
V Algirskej zemlji mergoli levov, pa po dne imajo malokdaj glad. Ali ponoči ni varen pred njim ne človek ne živina. Sreča lev ponoči več ljudi skup, je svojega plena gotov. V določenej daljavi korači za njimi, kamorkoli se ognejo. Iz mnogih primerov, da je lev ponoči popotnike raz-tergal in požerl, naj stoji tukaj ena dogodba, o kterej se je svojega času v mestu Konstantini kaj mnogo govorilo.
Bilo je nekoliko let, kar so Francozi Konstantino v svojo oblast dobili. Med jetniki, ki so tedaj ječe napolnovali, bila sta dva brata k smerti obsojena. Drugi dan bi imela ob glavo djana biti. Oba sta bila hudobna roparja in po derzovitosti in neboječnosti posebno znana. Da bi neušla, so ju na nogah vkup uklenili. Kako sta potem takem pobegnila, ni nam znano. Ko pa drugi dan rabelj po nju pride, najde ječo prazno. Skrila sta se po dne v germovji nedaleč od mesta, ponoči pa jo dalej mahata. Že se mislita prosta, ali hudodelnikom je koj kazen za petami. 0 polnoči naraj-mata na leva. Poskušata ga kamenjem in groznim krikom splašiti, ali vse nič ne pomaga. Levovo žrelo jima reži nasproti; on se ne premakne. Viditi da je ves krik zastonj, ga gledata prilizovanjem in prošnjami pomiriti; pa kaj — lev plane na nju, razterga starejšega brata zraven mlajšega, ki se potaji in mertvega hlini. Ko pride do noge, ki je bila železnim obročem obdana, jo nad kolenom odgrizne. Nasitivši se jo maha počasi k bližnjemu studencu, da mu ostali plen bolje tekne. Ubožec, ki je še živ ostal, se koj zave, skoči na noge in beži z tega kraja, kjer mu gotova smert preti, kajti lev se od vode hitro poverne in bilo bi po njem. K sreči najde v bližnjavi globoko, suho jamo, do ktere se pri tej priči spusti. Bratova noga je bila še vedno pri njegovej vkovana. Kmalo potem sliši leva silno ru-joveti, zgrešil je svoj plen in spusti se za njim, pa v jamo za njim se vendar ne upa. Dolgo je rjul in potekal okrog nje, ali ko se deniti jame, jo zapusti in gre v svoj berlog. Ko misli, da je nevarnost minula, zleze nesrečnik iz jame. Pa komaj se z glavo ven pomoli, ko zagleda nekaj je-zdarjev, ki so njega iskali. Zopet ga ujamejo. Eden ga posadi k sebi na konja in pripeljejo ga nazaj v Konstantino. Bej (poglavar) slišati od konjikov, kaj se je z jetnikoma zgodilo, jim noče verjeti in pokliče ujetega pred se, da se na lastne oči prepriča. Se je vlačil nesrečnik vklenjeno
nogo svojega brata seboj. Beja to tako gane, da mu življenje prizanese, čeravno je bil po svojej grozovitnosti daleč okrog znan.
Algirski lev se ne goni za zverino, čeravno ima čudno moč in gibljivost v svojih udih. Zagleda kakega divjega merjasca, ali jih več vkup, priplazi se skrivši blizo njih, ter jih nenadoma napade. Obvohajo ga pa merjasci oddaleč, se v naj večej hitrosti razbežijo in jo uneso tako levo-vim tacam. Včasi se poda dol v dolino, ker si izmed črede večerjo izbere, kar je mnogo lahkejše in tudi gotovejše. Večkrat beži celi trop merjascov z gore, ki so bili od leva prestrašeni; pogosto pa živi lev z merjasci pokojno in mirno, posebno kedar je mu živina v bližnjavi. Njegov glas ponoči je strah in trepet za človeka in živali. Arabljani, kterih jezik je naj bogatejši prispodob, imajo za njegovo rujovenje samo en izrek: „rad" kar se imenuje po našem grom.
Je lev z levico vkup, ona najprej zarujove, ko svojo ložo zapusti, potem zarujove on, tako se čredita oba od četert do četert ure. Približujeta se pa arabskemu duaru, potihneta oba, da si tim lagljc svojo večerjo ukradeta. Sta enkrat sita, začneta zopet rujoveti in rujovita do jutra. Pa tudi samec, čeravno je sam, rujove in le včasih se duarom tiho približa.
Po letu ob velikej vročini včasih čisto obmolkne, naj strahovitejše pa rujove, kedar se goni.
Navadno živi lev do 30tega ali 40tega leta. Vsako leto poje lev blizo za 3000 gld. konj, mezgov, goved, vclblodov in ovec.
Poglavitne lastnosti leva so, kakor se iz popisa vidi, da je leniv, hla-dnokerven in derzovitcn. Kar se tiče njega sloveče velikodušnosti, nas uči naj bolj arabski pregovor: Greš na pot, izberi si tovarša in sprevidi se orožjem, kakor bi se z levom srečati imel.
V. J.
Slovensko slovstvo.
Domači ogovori po prazniških evangeljih za verne ljudi na deželi. Spisal Fil. Jak. Kaffol, samostalni kaplan v Bajtuji pri Vipavi.
Že večkrat so bili imenovani ogovori v dokladi „Novic" pohvaljeni in priporočeni. Težko smo jih toraj pričakovali in, ko smo jih prejeli, hitro in dobro prebrali. Povedati moramo, da si je g. Kaffol s timi ogovori spet nove slave in časti pridobil, in vsem slovenskim pridgarjem lepo pod ramo segel. Gosp. duhovniki! bodite hvaležni in kupujte jih pridno, bote vidili, da vam ne bo žal za denar. Zakaj pridige so res prav lepe, tvorine (Materien) izvirne, jasno osnovane in jaderno izpeljane, jezik je živ in ognjen tako, da mora človeku do živega seči; tudi prelepih po-vestic in izrekov cerkvenih očakov je obilno podanih. Kar tudi nekterim dopada, so ogovori dolgi in tako razdeljeni, da se zamore vsak ogovor za dve leti rabiti. Posebno nas je pa to serčno razveselilo, da ogovori niso samo moralne temuč dogmatične pridige, kterih nam Slovencom še skoraj celo manjka. — Ker nam je resnica črez vse, rečemo pa tudi to, kar nam ni dopadlo. Vemo, da to ne bode trohice škodovalo dobro zasluženi časti in pohvali teh ogovorov, temuč naša beseda bode gotovo še le več veljala, ker gg. bravci vidijo, da še takih malenkost ne zamolčimo, kterih še v misel jemati vredno ni. Zatoraj od kritoserčno povemo, da
nam nekteri stavki niso se zdeli prav slovenski. Postavim: str. 4. „hočem vam pervo pridigo ravno od te važne dolžnosti braternega podučenja in posvarjenja izustiti; „str. 26." Trije premisliki pri Jezusovih jaslih so za-popadek vaše današnje pazljivosti" ... in še nekaj enakih. Pa to so le naše misli, in morebiti da kjedrugod Slovenci tako govore, ako pa ne, saj si vse to vsakteri lehko popravi po svoji volji. Toraj še enkrat; znotraj-na cena je res prebogata in tudi zunajna obleka prav lična. Slava gosp. Kaffol-u, pa Bog daj tudi srečo bukvarju! —
Ker smo ravno omenili moralnih in dogmatičnih pridig, podajemo tukaj kratko svoje misli zastran slovenskih pridig, in očitno oznanujemo, da se jih smo in bodemo zvesto deržali pri pridigah v ^Slovenskem Prijatlu."
1.	Slovenski pridgarji vse preveč moralizirajo, malo malo pa za verske resnice marajo. Bote rekli: Slovenci smo zvesto verni, zakaj da kej še vero pridigovati? Oh ne motimo se! Tudi med nami je, bodi Bogu potoženo, ostudne nevere in krivovere, še več pa prazne vere, nar več pa mertve vere. Ako vero oživimo, gotovo sledi tudi lepo in brumno zaderžanje. Vera je korenina in deblo — življenje je cvetje in sad. Je pa korenina zdrava in deblo čversto in daje Bog pripravnega vremena, cvetje in sadje mora, mora se prikazati. Bodimo prepričani, da, kdor terdno in goreče veruje, tudi lepo in pošteno živi. Ker pa med nami prava vera umira, tudi brumno zaderžanje hira. — Kako dolgo so bili pervi kristjani skoraj vsi pravi svetniki? Dokler so se deržali zvesto svoje svete vere in za njo dajali svoje blago in življenje.
2.	Poglejmo nar slavnejše nemške pridigarje. Komu ni znan Dr. Veith, Dr. Forster, Dr. Schlor, Dr. Hirscher in še drugi? Kako ti pridigovajo? Povsod je vera popred, in še le za njo potem moralna, nauk kako živeti. In ti znajo vero in življenje tako tesno in mično vezati in tako iskreno govoriti, da človeku spreleti vse kosti. Pustimo une, ki dekajo vsi po enem kopitu, berimo bogate spise teh imenovanih pridno, napijmo se živega duha, ki veje v njihovih spisih in pridigovajmo v njih duhu in po njih pisavi; le tega ne smemo zabiti, da mi pridigovamo prostim in slovenskim poslušavcem, kteri potrebujejo marsikaj drugega kot učeni in nemški poslušavci. Zatoraj govorimo le tudi od njihovega duha, in tega iz celega serca želimo vsem pridigarjem!
3.	Sam Bog je tako pridigoval že v stari zavezi I. Mojz. 20, 1. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te rešil iz egiptovske dežele, in izpeljal iz hiše sužnosti . . . itd. . . Toraj popred vera — in potem še le sledi: ,/fi nimaš itd. . . . Tudi sv. Janez kerstnik je začel pri veri:" Nebeško kraljestvo je blizo. Že je sekira drevesom v korenino nastavljena. Vsako drevo, ktero ne obrodi dobrega sadu, bo izsekano in v ogenj verženo. Pride veči za menoj ... in slednjič pristavlja: „Prinesite vreden sad pokore ... In ko je o binkoštih sv. Peter jel oznanovati, kaj je najpred izgovoril? — Tudi le vero, rekel je:" Naj zve ves Izrael resnico, da je Bog Jezusa, kterega ste križali, od smerti izbudil in ga postavil za Gospoda in Kristusa itd. ... Vsi prestrašeni so poslušavci popraševali: „Ljubi brati! kaj je nam storiti?" Dj. apost. 2, 14. Tudi nar prej: Verujte in potem: to in to delajte! — Ozrimo se še na učenika vseh učenikov, na Jezusa Kristusa, kako je On učil? Nar prej dela čudeže in znamenja, izpričati, da je res od Boga poslan; potem še le podučuje, kaj gre svojim učencom Storiti. Kaderkoli ljudi opominja ali svari, popred je vselej nekaj verskega.
Tudi je zaukazal ravno tako delati svojim apostolom in učencom: ,/Kerščujte jih v imenu Očeta itd. . . . učite jih poznati presveto Trojico in gnade, kterih smo od Očeta, od Sina in sv. Duhu sprejeli . . in potein: ,/Učite jih deržati vse, karkoli sem vam zapovedal." Mat. 28, 18. — Da je tudi naša sv. kat. cerkev ravno teh misel, vsakdo ve, sv. cerkveni očeti in učeniki so naj več vero pridigovali in priporočevali, in skoraj nobene cerkvene molitve ni, ktere pervi del bi ne bil dogmatiški.
4. Zatoraj se nam dozdeva, da se starodavno navadne homilije preveč v nemar puščajo. Lehko, mikavno in zraven bolj temeljito in rezno se dajo dogmatiški in moralni nauki zjedinovati. Kaj se vam zdi od tistih pridig: od pijanosti, jeze, nečistosti, — ali od bratovske ljubezni, zatajevanja, prizanesljivosti itd. . . . ? Kaj pravijo ljudje iz cerkve domu grede? Kaj ne: danes so jim dajali — komu pa? temu ali tej . . Ali pa: Oh danes so lepo pridigovali — pa to ni za me, to je preveč, to je le samo za nektere posebno izvoljene dušice itd. . . . Takih pridig ni svetovati pogosto narejati in govoriti, zakaj ljudje se naveličajo dolgo in obširno od ene reči poslušati, ker nobena reč vseh nc zadeva. Zatoraj bolje snovati homilije po evangeljih in od več reči pa od ene reči večkrat in od več strani govoriti in ves nauk staviti na sveto evangelje. Verjemite, da je to lepa hvala: „Naš gospod lepo pridigovajo, zvesto se deržijo svetega evangelja.
Teh pravil smo se deržali dosedaj in se jih deržimo tudi zanaprej. Pa žetva je velika — delavcov pa malo. Zatoraj lepo prosimo vse gospode, kteri so naših misel, da nas podpirajo. Ljubi brati in sodelavci v no-gradu Gospodovem! spisujte marljivo svoje pridige in pošiljajte jih nam; radi jih bomo — če bode treba, popravili — in tiskat dali. Ne utrudimo se! Saj gre za čast in slavo božjo in srečo naših Slovencov!
D r o b t i n c e.
*	Za Radgono unkraj ogerske meje živi veliko protestantov. Ni leta, kjer se nebi nekteri odpovedali svoji krivi veri in se podali v naročje matere katoljške cerkve. Ni dolgo, kar pride mož k duhovnu v Radgoni, želi in prosi, da hoče postati katoličan. Svojo prošnjo pa podpira sledečimi besedami: (/Naša vera bo tak že letos konec vzela. Kaka vera je ta, če nimamo nobenega svetca (svetnika) v svoji cerkvi? Enega smo imeli, pa še taistega je nekdo vkradel in ga na njivo v žito vergel." Tako je prerokoval prosti človek.
*	Mestne šole v Radgoni obiskujejo Slovenci in Nemci. Pred kratkim je kaznoval katehet nektere nemške fante, ker so se slabo obnašali v šoli; klečati so morali. Tudi Slovenec nekaj zavozi in se obsodi, da ima tudi klečati. Zdaj pa se fant smehljaje oberne h katehelu in prosi milosti rekoč: „Zdaj pač ne gospod katehet! ker so zunaj sami Nemci."
*	Ves slavenski svet težko pričakuje, da bi visoko učeni gosp. Dr. Miklošič svojo slavjansko slovnico srečno in skoraj dokončal. I. del njegove slovnice, to je: glasoslovje (Lautlehre) je vis. c. k. akademija vednost na Dunaji pretresla, pohvalila in perve cene vrednega poznala.
II.	del to je: besedoslovje (WortbildungsIehre) še ni prišel na svetlo.
III.	del to je: oblikoslovje (Fonnenlehre) je ravno kar beli dan za gle-
dal. Staroslovensko oblikoslovje je že lani posebno bilo tiskano in izdano, ali letos je tudi pridjano oblikoslovje vseli slavenskih narečij. IV. del bode obsegal skladoslovje (Wortfugung). Bog daj slavnemu gospodu zdravje in veselje, to preimenitno delo srečno dognati. Da se slovenski jezik pili, drugim približuje in olepšuje, gre zahvaliti pred vsem izverstnim in globoko učenim delom g. Dr. Miklošiča. Slava mu! —
*	Kar je g. J. D. iz Tersta une dni v „No vicah" omenil, smo že davno v sercu nosili. Nemške novine na Dunaji ali v Pragu, ktere bi donašale novice iz slavjanskih dežel, ktere bi dogodbe pretresovale v slavonskem duhu in ktere bi oznanovale, kaj tudi Slavjani spisujejo in kako tudi za drugimi omikanimi narodi krepko in hitro stopajo, take novine po nemški pisane v slavenskem duhu bi gotovo veliko veliko koristile. Zakaj še vselej je dosti nevednih ljudi, ki slavenski narod pisano gledajo, ker ga ne poznajo. Veliko je domorodcev na Dunaji in v Pragu. Da bi kdo tudi serčnosti imel, to prevažno reč sprožiti in na noge spraviti. Mislimo, da bi se škode ne bilo treba bati: zakaj Slavjani in Nemci bi te novine si naročevali. — Bratje! serčnost velja! —
Vf Pri J. Leonu se je te dni začel tiskati nauk o zakramentu sv. zakona. Spisal ga je g. Andr. Likar, kaplan v Sorici. Kaže se, da bode prav lepo delce. Vis. Lavantinsko in Ljubljansko škotijstvo je rokopis poterdilo in lepo pohvalilo. O svojem času povemo kej več od te knige, ktera bode 6 — 7 tiskanih pol obsegala. —
Družtvo sv. Mohora.
*	,/Drobtince" za 1. 1856 so ravno dokončane. Obsegajo 20 tiskanih pol in se ravno vežejo. Te dni jih začnemo razpošiljati. Skušnja nas je zmodrila, da ne bodemo družtvenih knig vsem gg. družtvenikom pošiljali, temuč le tistim, ki so za I. 1856 že plačali ali saj obljubili pri družt-vu še ostati. Nekteri gospodi so res čudni, prejemajo knige že po dve leti, plačila pa še omenijo ne. Da bi saj toliko dobri bli, kratko naznaniti, da od družtva odstopijo; se ve, da se mora to zgoditi v frankiranem listu. Dalej smo vsem družtvenikom, kterih poslednja pošta nam je znana, „Drob-tince" po pošti poslali. Kolikor smo mogli smo za več gospodov ene okolice en zavitek napravili, imenik pridjali in prosimo, da bi se knige hitro razposlale. Nekteri knigarji so svojo dolžnost zanemarjali, zatoraj smo nastopili drugi pot. — Slednjič lepo prosimo letnino skoraj odrajtati ali saj naznaniti, kdor misli odstopiti!
*	Na novo so pristopili : 1058. Šlik Jož., kapi. v Lebring, 1059. Forko Pav. podučit, pri sv. Marga. 1060. Kovic Jožef, v Mernem , 1061. Juvančic Franca v Ljublj. 1062. Eppich Jan. u£it. v Škofjiloki, 1063. Rupnik Jož. kapi. v H i usici, 106i. Jarc Jož. posestn. na Krajns. 1065. Kozina Juri v Ljublj. 1066. Ribar Fi\ kapi. v Stopčili, 1067. Zukiati Mart. kap!, v Šempasu, 1068-Santl Mih. kapi. v Radgoni.
*	Dalje so plačali za I. 1856: Riezčak Štef., Cigale ('/,), Čolnik, Fras Jos , Havzer, Kolar, Keber Ant., Krašovic Juri, Leon, Leupuzic, Novak, Pibernik, Paar, Prinčič, Pelcrnel Ign., Pehare Vacs , Pavšič Jož , Skalar, Škarbina, Spari, Santl, Terstenjak Jož., Velel, Valentinič, Vrečko Ant.
Odgovorni izdnj. in vredn. Andr. Einšpieler. — Natisnil Janez Leon u Celovcu.
Bog naš ljubi oče.
"reč. g. šols. ogleda, And. Aliančič, so naložili gg. učiteljem Doberle-vaške dehantije pismeno dokazati, kako se ima iz malega berila odstavek: „Bog naš ljubi oče" praktično brati? G. Mihal Poznik, učitel v št. Kocjanu, je takole odgovoril: Učitelj. Tonček! Kaj imam v rokah? Tonček. Bukvice ali knižico. U. Kako se zove ah imenuje ta knižica? T. Malo berilo. U. Zakaj se tej knižici pravi malo berilo? T. Zato ker se v njej kratke povesti, lepi izgledi in kratki nauki za posnemo najdejo. U. Kje se pa posebno berejo lete bukvice ali v cerkvi? T. V šoli, pa tudi doma jih imamo skerbno in pazljivo prebirati. U. No! Tonče! dalej beri na 31. strani XVIII. berilo. T. Bog naš ljubi oče! U. Tonče! kaj si bral? T.. Da je Bog naš ljubi oče. U. Zakaj pa imenujemo mi Boga našega očeta. T. Zato, ker on za nas ljudi, pa tudi za vse druge stvari tako skerbi, kakor oče za svoje otroke, zato ga imenujemo svojega očeta, in mi smo njegovi otroci. U. Prav si povedal. Beri naprej. T. Deca! Dobre stariše. imate. U. Tonče! kaki so vaši stariši? T. Dobri. U. ICaj pa storijo stariši dobrega svojim otrokom? Beri le naprej. T. Lepo vas redijo in za vas skerbijo. U. Kdo skerbi za tvoje zdravje, in če zboliš ti, ali tvoj brat ali sestra, kdo skerbi za vaše zdravje? T. Moji stariši. U. Kaj dobrega še dobiš od matere in očeta? Beri. T. Mati vam dajo hrane, oče vam kupijo obleko, da v šolo morete. U. Kaj potrebuješ, kadar si lačen ali žejen? T. Jesti in piti U. Kako se še jed drugači imenuje? T. Ilrana. U. Ali je že dosti, ako otroci le jesti in piti imajo, ali še morebiti kaj drugega potrebujejo, in kdo jim tega oskerbi? T. Tudi obleko potrebujejo, in to oče kupijo. U. Kdaj pa oče svojim otrokom radi oblačila kupijo? Kaj ne, da tedaj, kadar se otroci doma kujejo, — po vesi letajo, in namesto, da bi v šolo šli, po zimi derkajo, po letu pa ptičje gnezda po germovji iščejo. T. O ne, tedaj ne kupijo radi, ampak le tedaj, kadar jih doina lepo vbo-gamo, pridno v šolo vhodimo, se tamkej lepo učimo, in se povsod lepo vedemo. Janezek. Se ti beri naprej. J. Kdo pa očetu in materi daje? Bog jima daje. U. Od kod pa tvoji starejši vse to dobivajo, kar imajo in tebi dajo? J. Bog stori, da zernje iz zemlje zraste, da drevje zeleni, lepo cveti, in sadje rodi. U. Kaj pa morajo oče storiti, ako hočejo, da jim zernje iz zemlje zraste? J. Oče ga morajo poprej vsejati. U. Ali v vsaki zemlji žito lehko in lepo raste? J. Ne v vsaki, zemlja se ima poprej pognojiti, izorati, povlačiti in lepo počediti. U. Kako pa imenujemo tisto zemljo, kjer žito raste? J. Njivo. U. Kaj še stori Bog? J. Da drevje zeleni, lepo cvete, in sadje rodi. U. Kdaj pa zeleni drevje? ali v jeseni ali po zimi? J. V spomladi zeleni in cveti. U. Kdaj pa sadje rodi? ali v spomladi? J. Nektero drevo po letu, druge drevesa pa v jeseni. U. Imenuj mi nekaj sadnih dreves. J. Hruška, jabelko, slive, orehi, breskve in več drugih. U. Ali vse sadno drevje enako dober sad rodi? J. Le tiste drevesa dober sad rodijo, ktere so na dobri zemlji, in so ceplene. U. Kaj je pa potreba, da zemlja sad rodi? Beri naprej. J. Bog ukaže, da sobice sije in zemljo greje. U. Ali bi zemlja mogla
Prij. za šolo in dom,	5
kaj roditi, ko bi solnca ne bilo? ko bi solnce gorko ne sijalo? J. Nič bi ne mogla roditi. Vse bi zmerznilo. U. Kako bi pa tedaj bilo, ko bi solnce zmirej gorko sijalo? J. Bi tudi ne mogla roditi, vse bi vsahnilo in se posušilo. U. Česa zemlja potrebuje, kadar je suha? J. Tihega de-žeka, kterega nam dober Bog tudi daje. U. Ali bi zamogli ljudje sami polje obdelovali? J. Ne mogli bi vsega tega storiti. Potrebna je nam ljuba živinca. U. Od kod pa imajo tvojiv starši živinco? J. Bog jo je stvaril. U. Zakaj je Bog živinco stvaril? Štefan beri naprej. Št. Da nam pomaga delati. U. Ktera živina nam pomaga delati? Št. Voli, konji, osli, včasi tudi krave. U. Ali je Bog živino le zato stvaril, da nam pomaga delati, ali zakaj drugega morebiti še? Št. Tudi zato, da nam da volno za sukno, meso za jed, kožo zavobutel. U. Kako se pa razdeluje živina, ktero je Bog v naš prid stvaril? Št. Jaz mislim na dvoje, v domačo ali hišno žival, in pa v divjov ali hostno, ki v lesu prebiva. U. Naštej mi živino, ktero doma imate. Št. Konje, vole, teleta, kure, krave, gosi, mačke, race. U. Povej tudi nekaj divjih zverin. Št. Medved, lev, ris, volk, jelen, košuta, zaje, dihur. U. No, je že dobro. Povej mi ti Joža, odkod pa imajo, in odkod dobijo starši vse, kolikor vam dajo? J. Od Boga. Ako Bog staršem ne bi dal, oče in mati ne bi imeli deci kaj dati. U. Glej! ker nam Bog vse da, kako ga mi zategadel imenujemo? J. Dobrotljivega Boga. U. Kako stoji v bukvicah na zadnje? J. Oh! kako dobrotljiv je Bog! U. Jože! kaj hočejo tvoji starši za vse dobro imeti, kar tebi storijo? J. Da to storim, kar mi rečejo, kar mi zapovejo. U. Kaj hoče pa dober Bog za vse to imeti, kar on nam daje? J. On hoče, da vse to storimo, kar nam je zapovedal. On hoče, da bi ga spoznali, ljubili, čestili, molili; kratko, da bi vse njegove zapovedi zvesto in natanjko dopolnili. U. Ako bomo vse to storili, kar si ti zdaj povedal, kaj imamo zato pričakovati? J. Na tem svetu časno, na unem svetu pa večno veselje v nebesih.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Nož je orodje, kterim režemo. Njegova dela sta ploča in helce ali deržalo. Ploča ima herbet ali taleb, res in ost; je večjidel jeklena in se mora včasih brusiti. Helce so lesene, rožnate ali železne. Noži so britvice, ktere v aržetu nosimo, — pomizni, ktere rabimo pri mizi, — britve, kterimi se moži brijejo, — peresnik, kterim peresa režemo. Nožu podobne so tudi vilice. Nožev in vilic ali drugih ostrih reči otrokom ne dajajte v roke!
Škarje, kterimi tudi režemo pa le nektere reči. Kaj režemo škarjami. Škarje imajo dve ploči, ktere klinec veže. Zakaj da ima deržalo dve luknji? Nože, vilice, škarje nareja nožar.
Igla je orodje, kterim šivamo (šivanka), kterim pripnemo (bucika), ali pa pletemo (pletiljka). Šivanka ima ost in uho. Kako se ločijo šivanka, bucika in pletiljka? Kaj to pomenja: Z igle na grošiček, z grošička na omariček, z omarička na kravico, s kravice na vešala? Zasvetilo se je, da bi iglo našel.
Sekira je orodje, da derva sekamo. Sekira je železna, in ima rez, brado, uho, in topor. Tesla je večja kot sekira. Bradlja je široka sekira, ktere potrebujejo tesarji, da les obsekajo, — njen topor je kriv.
Sveder ali nabozec je za to, da se v les luknja naredi. Sveder je železen, pa nasajen v lesenem deržalu. Svedri so veliki in mali, debeli in tanjki. Sveder ima ost in vertilo. Kaj pa je šilo in bodalo?
Kladivo je orodje, kterim tlečemo. Je železno in ima leseno na-sadko (kladvišče).
Klešče so za to, da se žreblji iz nekod potegujejo. Imajo dva dela, ktera veže cipeek ali klinček. Pri enem koncu (deržaju) se klešče primejo, da pri drugem po tem stisnejo. Zakaj so pečne klešče?
Skobel je lesen omariček, v kterem se nahaja ostro železo. Skobel se derži in potiskuje pri nosu. Večji skobel ima tudi še zadej posebno deržalo. Ostro železo nekaj malega iz lesenega omarička ali posteljce moli, da v les reže in ga gladi. To železo je dobro zabito, da se ne premikuje.
Zaga je podolglasta, zobata ploha, ktera je z vervjo med tri remce razpeta. Ploha je železna in zobi so ostri. Žagi podobna in tudi zobata je pila, kteroj pilimo železo, — in strugalo (rašpel), kteroj gladimo leseno robo.
Lopata je za to, da perst, pesek itd. . iz enega kraja kam drugod mečljemo. Lopata je cela lesena ali železna, ali pa je samo spodnji del železen, deržalo pa leseno.
Motika je orodje, da kopljemo: podobna je sekiri, le samo da ima ostro ploho počrez.
(Dalje sledi.)
Poštevanje.
Pošteva trojke. Pravila, kterih smo se deržali, pri poštevi dvojke, veljajo tudi za trojko.
Narejajmo narprej na desko tri čerte, učenci naj jih delajo na svoje plošice, takole:
|||. enkrat po tri čerte so tri čerte; |||. 11 j. dvakrat po tri čerte je šest čert;
III- III- III- trikrat po tri čerte je devet čert; in tako gre dalej do |||. |||. |||. |||. |||. |||. |||. |||. |||. |||. desetkrat po tri čerte je tride-set čert. To se dela tako dolgo, da gre tudi križema urno in gladko.
Potem stopamo dalej in učimo učence poštevati višjih števil, postavim: 11 X 3 = 33, 12 X 3 = 36, 13 X 3 = 39, do 20 X 3 = 60. Se ve, da je tudi pri trejki treba števila razlagati v desetke in enote, potem nar poprej poštevati desetke, za njimi enote in slednjič oboje sošte-vati. Post. 11 X 3 je 10 X 3 = 30 in 1 X 3 = 3 oboje ukup: 33, to pa imajo učenci takole izrekati: desetkrat po tri je trideset, enkrat po tri je tri, trideset in tri je pa tri in trideset. Tega pa ne bo treba delati pri vseh številih. Ako znajo dvojko umno poštevati, pojde poštevanje trojke in vseh višjih števil igraje.
Trojko poštevati brez poštevanke pa vadimo učence po temle potu: 1. Poslužujemo se sbornih števil; poprašujemo: a) koliko iznaša ena trojka, dve trojki, tri trojke ... do dvajset trojk. Tukaj obstojimo, ker je to ravno en rajniš. Učenci naj se vadijo
takole izgovarjati: ena trojka je tri, zakaj enkrat po tri je tri: — dve trojki ste šest, zakaj dvakrat po tri je šest itd. . .
b)	koliko ima en črevljarski stol nog? Koliko dva stola, tri stoli . . . do dvajset stolov? To se takole izgovarja: petnajst črevljarskih stolov ima pet in štirideset nog, zakaj petnajstkrat po tri je pet in štirideset.
c)	koliko ima en groš krajcarjev? pa povej jim poprej, da ima en groš tri krajcarje. Koliko imata krajcarjev dva groša, tri groši ... do dvajset grošev. Izgovarja se kakor zgoraj. Tudi se učencem pove, da mesto dvajset grošev pravimo en rajniš. Dobro bo za prihodnji nauk, ako učencem poveš, koliko grošev je dva, tri, štiri, pet rajniš.
d)-povej	tudi, koliko ima en rajniš dvajsetic, kar bojo pa učenci gotovo sami našli, ako si jim povedal, koliko ima dvajsetica krajcarjev. Koliko ima en rajniš dvajsetic, koliko dva rajniša, tri rajniši. Izgovarja se kakor zgoraj.
Ko vidiš, da vse to že urno in umno gre, začni:
2. učence vaditi, tri reči kupovati po enem, po dva, po tri, do . . po dvajset krajcarjev.
Obnašaj se takole: Ene bukvice veljajo en krajcar, koliko veljajo tri bukvice? Učenec poreče: tri krajcarje. Prašaj, kako je dobil? Boš slišal: Enkrat po tri je tri. Ali bi ne mogel mesto treh krajcarjev kak drug denar plačati? Saj že veš, da imamo nek denar, ki velja tri krajcarje. Res: en groš boš dal. Sedaj pa še enkrat ponovi in mesto krajcarjev reci groše: Ako ene bukvice veljajo en krajcar, veljajo tri bukvice en groš. Kupujmo sedaj bukvice drajše in plačujmo ene bukvice po 2, 3, 4, 5 ... krajcarjev. Prašaj: Ene bukvice veljajo štiri krajcarje, koliko veljajo štiri? Otrok mora takole odgovarjati: Ako ene bukvice veljajo štiri krajcarje, veljajo štiri bukvice štiri groše ali dvajnast krajcarjev. Tako bodo učenci sami zapazili pravilo: Tri reči veljajo vselej toliko grošev, -kolikor krajcarjev velja ena reč, brez da bi tega v misel jemal, tudi tega treba ni.
Se prepričati, ali je učencem to pravilo jasno v glavi, preskoči nenadoma v višjo desetko in prašaj: ene bukvice veljajo petnajst krajcarjev, koliko veljajo tri bukvice. Ako je učencem pravilo jasno, hitro porečejo: Ako ene bukvice veljajo 15 krajcarjev, veljajo 3 bukvice 15 grošev.
Nove reči učence veselijo, zatoraj kupuj vseh sort reči, se ve da po troje; post. en nožej velja 13 kraje., koliko veljajo 3? Oče so nalovili rib; nesejo tri v mesto na prodaj; eno so prodali po 20 kraje., koliko so dobili za vse tri? Mati so dali 3 škarje brusit, za ene so brusarju plačali 17 kraje, koliko za tri? In tako gre naprej, le tega ne pozabi učence učiti takole vselej odgovarjati: Ako en nožej velja 13 kraje, veljajo tri nožeji 13 grošev.
Za tim stopamo spet višej in kupujemo reči še drajše, post: po 21, 22, 23 ... do 50 krajcarjev in poprašujemo, koliko veljajo tri reči? Post. Oče plačajo dervarju na den 48 kraje., koliko mu plačajo za 3 dni? Koliko je to rajnišev? Sestra ima naprodaj 3 golobe, enega proda po 39 krajcarjev, koliko dobi za vse tri?
Ako že tudi to gre, ne bode tudi to veliko težave napravljalo, kupovati reči po 1, 2, 3, 50 rajniš; post: ena palica suknja velja 7 rajn. koliko veljajo 3 palice? To bode 21 rajn.
In slednjič moreš že takih nalog poiskati, da reči veljajo nekaj raj-nišev še zraven pa nekaj krajcarjev; post: En mernik grušek velja 1 fl. 36 kr., koliko veljajo tri merniki? Tri rajniše in 36 trojač ali grošev to je 1 fl. 48 vse ukup toraj 3 X 1 A- 48 kr. = 4 fl. 48 kr.
(Dalje sledi.)
Za 8 o 1 a rj e kaj.
(Poleg ilirs . . J. Levižnik.)
Nahaja se, hvala bodi Bogu, med našo mladino dosti pridnih otrok, ki so veselje staršev in učenikov, ter obetajo biti enkrat vredni udje slovenske domovine in sploh človeške družbe. Ako pa se nahajajo kje tudi med otroci taki hudobneži, kteri zraven druzih slabih lastnost imajo posebno veselje, terpinčiti nedolžno žival in radovati se potem nad nje bolečinami, naj poslušajo nasledno dogodbo, ktero zapišem malopridnim v svaritev, in dobrim v spodbudo.
Živko bil je sin bogatih staršev. Imel je fante mnogo lepih lastnost, pa v persih mu je tolklo nemilostno serce, in njega nar veče veselje je blo, mučiti nedolžne živali. — Prijatel njegov, Bogoljub, sin bližnega soseda, mu je večkrat očital, da je tako neusmiljen, in opominjal ga, pa vse ni nič pomagalo. —
Nekega dne gresta ta dva mladenča skupaj iz šole. Na odpertem dvorišču neke hiše zapazi Živko pritvezenega psa, ki je ležal v svoji mali hišici. Koj zgrabi malopridnež gcrčavo palico, ter se nameri nanj. Zastonj ga opominja Bogoljub, naj tega ne stori in naj se smiluje ubogega psa, ali Živko mu serdito odgovori: Jaz mačke ali psa kar živega viditi ne morem, zato pa tudi vsakemu kožuh stepeni, ako ga le doseči in zmagali zamorem.
Pazljivo se Živko približava hišici, zgrabi verigo, na ktero je bil pes natvezen, in izvleče ga iz taiste. „Za božjo voljo" reče Bogoljub, „pes je bolen — beživa." „„E, kaj bolen,"" se zakrohota Živko, „„len je, in zato ga moram malo s palco namazati, da mu lenost iz glave stepem,"" in pri teh besedah začne nemilo s palico po psu mlatiti in mahati. Od začetka se pes potuhnjeno odmikuje; v tem trenutku se tudi odpre okno hiše in neka stara ženica vsa preplašena iz vsega gerla kričati jame: „Za milega Boga, pusti psa v miru, ker je stekel!" — Pa prekasno je bilo svarjenje stare ženice, potuhnjeni pes se zapraši Zivku v persi, ga podere pred se na zemljo in ako bi ne bili urno ljudje priskočili, gotovo bi ga bil raztergal.
Kmalo potem je prišel konjederec, da bi psa končal! —
Dobri ljudje so odnesli Živkota domu. Lahko si mislite, ljubi šolarji, žalost in strah staršev, ugledali svojega sina vsega kervavega. Poslali so res koj po zdravnika, pa zastonj seje trudil; v malih dneh je Zivko po grozovitnih bolečinah umeri -— za steklino! —
Glejte, ljubi bravci, kako žalostno je končal neusmiljeni Zivko. Ako ima tudi med vami kdo proti nedolžnim živalim tako neusmiljeno serce, naj si jemlje iz te prigodbe svarivni izgled. —
Blagi Bogoljub je dorastel, postal tergovec in oženil se v daljni Italii z zlo bogato devico. — Enkrat je hotel obiskati starše svoje žene, ki so stanovali na Nemškem; toraj se odpravi z svojo družinco na pot.
Cesta iz Italije v Nemčijo pelje čez visoko goro sv. Bernarda, ki je večnim snegom pokrita. Na temenu te gore, v strašni in divji puščavi je postavljen samostan, v kterem popotniki prenočujejo, zakaj pota čez visoko goro ni mogoče v enem dnevu prehoditi.
Tudi naš Bogoljub s svojo družinco je popotoval prek gore sv. Bernarda. Bilo je že v mraku, temna noč je urno stiskala svoje tamne krila skupaj, naši popotniki so že blizo samostana, kar se zasliši na enkrat strašno bobnenje. Eni trenutki še, in — od Bogoljuba in njegove družince ni nobenega sledu več! — Strašen plaz, ki se je iz gore privalil, jih je zasul.
Samostanci ali redovniki so pač slišali bobnati divji plaz, ker je pa v ondotnem kraju to kaj navadnega, niso nič za to kej marali. K sreči se je vender Bogoljubov služabnik izkopal iz pod plaza in ves vpehan prišel do samostana naznanit nesrečo, ktera je njegovega gospoda in družinco zadela. Samostanci, ki imajo nalašč v to izurjene pse, da namreč nesrečne popotnike pod plazovi in snegom iščejo in izkopljujejo, se zdaj urno s taistimi podajo do mesta, kjer se je nesreča bila godila. Božja volja je bila, da so psi kmalo Bogoljuba in njegovo družinco zasledili in še žive in zdrave izpod plazu odkopali. Tako je bil miloserčni Bogoljub in vsi njegovi s pomočjo psov rešen žalostne smerti! — Bog ga je bil očividno plačal za njegovo miloserčnost.
Ljuba mladina in sleherni človek, imej usmilenja do uboge živine in nikar je ne muči; zakaj kakor tebe je tudi njo Bog ustvaril, da živi in se raduje. Zakaj bi jej mi to brez potrebe odtegnili, kar ji je dobri Bog podedil?
Tetrevi ali gorne kure.
(Svobodno poleg Žive poslov. V. J.)
Misli si gost les, kamor le redkoma solnčni žarki svojo svitlobo razlivajo, kamor le malokdaj človek zablodi, kjer klade in hrašča po tleh ležeča zemljo gnoji, ki čverstim smrekam in tankim jelam obilno reje podaja. Tu ne nadlegujejo neporedni otroci perjadi s svojimi zankami; malokrat se tu odmeva lovcova puška od drevja in skal. Tu ima žival pokoj pred človekom in njegovim smertnim orodjem. To je černi les, ki se tako pogostoma v naših narodnih pesmih opeva, kterega za naših časov le ma-lokje v gorah daleč od človeškega stanovanja najti zamoreš. To je torišče divjadi in gorne perutnine. Po verhih drevja igrajo veverice, pod gostim vejovjem čevkajo lisice, kune in divje mačke prežajo ropa; od vseh krajev se ti odziva kljuvanje detelov in klukarjev; divja gerlica pozdravlja verka-njem svitlo solnce, ko izhaja in zahaja; še pred svitom vodita jelen in ser-njak svojo rodovino na pašo na gorsko plan. Zapihajo li vetrovi, čuj v mogočnem koralu šumi drevje; čuden in skrivnosten je ta šum in piš, verh se sklanja k verhu, smreka šepta jelki čarobnim glasom o dolgo dolgo minulih časih.
V takih lesih žive gorne kure ali tetrevi. Tu hočemo govoriti samo o treh verstah, ki žive po naših krajih, večidel v lesih in gorah: o gornem petelinu ali gluhem tetrevu, o brezovki ali tetrevku in o jerebu.
Gluhi tetrev (tetrao urogallus), navadno gorni petelin imenovan, je kaj ,ep, žlahten ptič, pač všeč plen skušenih in znajdenih lovcov. Živi po samem, posebno rad v krajih, kjer rastejo černice, jagodice in malini, kjer je blizo kaka plan in čisti vrelci izvirajo. Navadno si voli svoj stan na juterni strani, kjer se večidel časa zderžuje. Star, odraščen petelin je skoraj veči od laškega petelina, in tri do polšterta črevlja dolg, z razpetima perutama od enega do drugega kraja 4 % do pet črevljev širok in tehta devet, včasih clo dvanajst funtov. On je derslate rasti in ima tako gosto perje, da se včasih clo puškina krogla od njega odleti. Klun mu je belo-žolt, dva palca dolg, dol zakrivljen in ima na koncu kavkico, kar se tudi pri roparicah nahaja. Oko ima temnorujavo in nad očesom lok alj progo škerlatove boje. Perute so odspodej bele, po verhu pa je perje černo in se sveti kakor metal, samo v glavo in v persi je modrosivo in se čarobno v zeleno preliva. Noge so mu kosmate, temnorujave, rep čern in razun srednjih peres belimi pikami poset. Kremplje ima ostre pa kratke. Kura je veliko manjša, tehta tri k večemu šest liber, perje ima čisto druge boje od petelinova rujavkasto s černimi in belimi marogami, pod vratom in v persi rudečkasto, pod trebuhom belo černo in rujavo pikasto, rep je jasno rujav s černimi progami počrez.
Petelin rad poseda po zemlji in po drevji. Po tleh kaj častivredno korači, pri čem ga le redkokrat kdo vidi. Je jako spreviden in ti lovca koj zapazi, da se mu je še prav tiho bližal. Naj manjši šum ga stori pazljivega, hitro se kviško zvaguta, pa ne odleti daleč, ker je pretežek in mu perute kmalo onemagajo. Vse drugače so kure, ki naj rajši po zemlji dancajo, listje razberskujejo, rade v družbi žive in vedno: „dlak, dlak" mlaskajo. Preti jim kaka nevarnost — kako urno se poskrijejo in tako rekoč v listje zakopljejo. Petelin je že na vse zgodaj po koncu in kaj čudno poje. Pri petji vrat razteguje, golžun napenja, oči kaj smešno namežurja, nogami tre-peče, rep šopiri in perute spušča, nekolikokrat zakričavši: „det det" pristavlja: „dedl, dedi dedi," potem močno povzame: „dlak, dlak," in nazadnje: „hedehe! hedehe!" zateguje. Lovec mora njegov krik dobro poznati, sicer ga ne dobi nikdar na muho, le kričečega mu je moč streliti. Ze pred svitom mora stati na svojem mestu, kjer ve, da petelin rad poseda. Od drevesa, na kterem petelin poje, ne sme dalej od deset korakov biti, sicer ga v juternem mraku med berstjem ne ugleda.
Petelin je v petje tako zaglobljen, da med tem ne vidi in ne sliši čisto nič, toraj ga imenujejo gluhega teireva. Za petja se mu mora lovec še bolj bližati; ko pa petelin utihne, mora tudi lovec postati, dokler zopet peti ne začne. Opazi li petelin kar naj manjšega gibanja, obmolkne in koj odleti, da ga tega dne pred oči ne dobiš. Je mu enkrat za strelaj blizo, še ni lahka ga v trni zadeti. Kura ne živi na drevji, ampak na zemlji, ljubi posebno rušje in germovje gorskih plani, kjer si tudi gnezdo nabira in mladiče splodi. Gnezdo si z granja in stebličev spleta in ga naj raji v izkopano jamo umeščuje. Jajca, kterih pet, k večemu štirnajst iznaša, so rijastimi in rujavimi marogami ali pikelči prižane. Po štirih nedeljah zlezejo iz njih kurice, ktere kokla po lesu vodi in jih merčes loviti uči, jim mravlinjake razgreba in mravljinje jajca predklada ter jih proti vsakemu sovražnemu napadu pogumno brani. Petelin živi se večidel od brinjevih jeglič, pra-preti, od popja mladih drevesic, od jagod, malinov in merčesov, pogoltuje tudi pesek, da želodec bolje prebavi. Po zimi sedi po nekoliko nedelj na
enem drevesu in z vej vse jegličje pozoblje. Tegadel je njega meso po brinji zaduhlo, togo in nitasto; zato ga popred v vinu namakajo, da bi mu odvzeli zadeli po smolastem jegličji. Kura je že bolj izbirčna, je naj raji popje mladega drevja, različno zernje, jagode, maline, muhe, mravlje, go-sence, kebre, červe in drugo golazen. Meso ji je bolj kerhko in sočnato, pa vendar ga nekteri jesti nočejo. Kura ima med lesno zveradjo mnogo sovražnikov; po dne in ponoči jo zalezujejo kune, dihurji, lasice in več drugih zveri, ki večkrat kuro z pisčeti vred požero.
Krajine, kjer žive gorne kure, so vsi gornati in lesnati predeli srednje Evrope in Azije do reke Oba in Jeniseja. V naših krajih je to gorska ali planinska divjad, lov posebno na peteline gospoda visoko čisla. V nekte-rih krajih toto divjad clo v posebnih ogradah kakor fažante redijo. Kure se ne streljajo, ali pa v gnezdu se rade puste vjeti, čeravno zperva pobegnejo se vendar kmalo nazaj k gnezdu vernejo. H koncu naj še omenimo, kako se petelini v švicarskem kantonu Bernu love. Lovec, ki hoče kakega petelina ustreliti, si obleče belo srajco črez cel život, in vzdigne se na vse zgodaj v oni predel, kjer se petelini radi zderžujejo. Začuje li glas, gre za njim, pa le dokler petelin poje. Kdarkoli umolkne, tudi lovec postoji. Da ga ravno v tem petelin opazi, se vendar ne gane, ga meri bistrim pogledom, če pa vidi, da bela postava nepremaknjeno stoji, se golfa in misli, da je sneg ter dalej poje. Zopet se mu lovec bolj bliža, dokler ga nima na strelaj saksebi. Je li dober strelec, da ga zadene, tresne petelin z veliko težo z drevesa na tla.
(Konec sledi.)
Blisk in grom.
Da jantar, ako ga s suknom dergaš in potem obrazu, roki ali mizi bližaš, nekako dersklja in iskrice, ktere v temi dobro vidiš, izpušča, je že davno znano. Enako lastnost ali moč so naravoslovci pri nekterih drugih stvareh, sosebno na steklu zapazili in oni so leto moč električno moč ali elektriko imenovali po janteru, kteremu Gerki elektron pravijo. Da bi obilnejšo električno moč v steklu izbudili, so si naravoslovci neko strogo domislili, ktero imenujejo električno strogo. Leta obstoji iz steklenega kroga, ki se pri vertenju derga in zbujeno elektriko medeni krogli oddaja. Krogla je tako postavljena, da elektrika iz nje ne more po drugem potu odteči, kakor po steklu, na kterem krogla stoji, ali po zraku, ki kroglo obdaja. Nobenega teh potov vendar elektrika ne ljubi, torej rajše na medeni krogli ostane. Ako krogli, ktera je sedaj z elektriko oblita, perst bližaš, skoči višnjeva iskra od krogle v roko, te nekakošno speče in zbode in po členih pretresne. Ako električno iskro skoz tanko steklo pelješ, ga preverta in zdrobi; ako iskra vdari v močno žganje, ga zapali; ako močno elektriko pelješ skoz kratek in tanek železen drat, ga sožge in raztopi. Kedar koli elektrika nima dobrega elektrikovoda se tako zgosti, da ereje, in kedar je clo prisiljena skoz zrak preskočiti, se pokaže po iskri, ktera gorljive stvari vžge in zrak tako stisne, da slišimo pok, kakoršnega napravi zasukani bič.
Lete in enake skušnje in prikazni so napeljale naravoslovce na mnenje, da blisk izvira iz elektrike v podnebji, ktera je vendar veliko
močnejša od une na električni strogi. Resničnost tega mnenja je dokazal Franklin v letu 1752 po sledeči skušnji. On je vzel papirnatega drakona, kakoršnega otroci v zrak spušajo, mu je priterdil rudno ost, in ga je privezal na konopno nit. Drakon je plaval pod deževnimi oblaki, vendar od začetka ni kazala nit na svojem spodnjem koncu nobene elektrike. Ko je pa dež nit nekoliko namočil, so začele električne iskre iz nje švigati. Sedaj je bil Franklin prepričan, da je v podnebji in v oblakih elektrika, ktera po mokri konopni niti doli teče. Potem je postavil Franklin na svojo hišo železno ranto in je iz nje vselej dobival električne iskre, kedar-koli so oblaki plavali čez hišo. S temi skušnjami je Franklin sebe in druge prepričal, da je elektrika v podnebji, ktero vidimo v blisku. Rich-mana v Petrogradu je podnebna elektrika pri neki skušnji ubila. On je tudi na svojo hišo železno ranto postavil in je o hudem vremenu zapazo-val, ali se na spodnjem koncu rante kaže elektrika ali ne. Na enkrat švigne iz rante električna iskra, velika kakor metla, v Richmanovo glavo in ga na tla verže. Vse prizadetve ga zopet oživiti, so bile brez uspeha.
Odsehmal opazujejo naravoslovci z večjo previdnostjo elektriko v podnebji, in to ne le o hudem vremenu, ampak večkrat sleherni dan. Takšne opazbe učijo, da je podnebni zrak vedno električen; da je podnebna elektrika nar močnejša kmalo po sončnem izhodu in zahodu, nar slabejša pred tema dobama. Tudi je podnebna elektrika močnejša pozimi kakor poleti; o gerdem vremenu je ona zlo premenljiva. Dež, sneg in toča imajo elektriko, in včasi tolikšno, da se svetijo po elektriki. Od kod pride elektrika v podnebje, ne vemo; le to je gotovo, da je kiselc, ki je obstojni del zraka, sam po sebi električen.
Gromski oblaki se poleti prikazujejo. Predznamnja nevihte so: Podnebje je brezveterno in vročina hudo pripeka. Kmalo se prikaže kak nizek in gost oblak, ki naglo raste. Krog pervega oblaka postanejo drugi, tudi majhni in nekako raztergani, ki se sedaj bližajo, sedaj oddaljšujejo. Bliski začnejo iz enega oblaka švigati v drugega, in posamezni oblaki se potem zjedinijo v velik oblak. Hud veter se vzdigne, ki prah, listje in druge lahke reči na kviško suče. Sedaj je tudi nevihta že blizo.
Blisk, kterega o nevihti vidimo, je električna iskra. Ona ne gre po ravnem, ampak po voglastem potu in to za tega voljo, ker blisk pred seboj zrak stiska in si ravni pot zapera, torej mora po ovinkib drugega pota iskati. Da pa bliskov dolgi pot naenkrat vidimo, pride od njegove hitrosti. Iz tega vzroka tudi vidimo pot gorečega oglja, ki ga v krogu naglo vertimo. Večje število bliskov gre iz enega oblaka v drugega, in jih manjše število se oberne na zemljo. V slednjem primerljeju pravimo, da je strela vdarila. Nar rajše vdari strela v vlažno zemljo ali vodo. Do te si pa iše nar boljši pot za elektriko, namreč veternice, strehne žlebe, dimnike, drevje. Lete pote blisk takrat zapušča, kedar po kratkem skoku skoz zrak boljši pot najdn. Kedar blisk preskoči ali po slabem potu iti mora, grozno razsaja in vse razruši, kar ga v toku zavera. On razcepi drevo in jambor; on predere zid, razmeče in razdrobi stole in mize v izbi; on zapali slamo, les in karkoli rado gori. Ako skoz suh pesek v vlažno zemljo hiti, raztopi pesek in zapusti bliskne ali strelne cevi. Kedar strela človeka ali kako živinče zadene, ga navadno ubije. Zunanje poškodovanje pri vdarjenih od strele ni veliko, vendar elektrika jimtrazterga žilice in omertudi čutnice.
Električna lastnost, vsled ktere ona po nekterih stvareh brez poškodovanja teče, po nekterih ne, nas sama opominja, kako moremo sebe in svoje blago strele varovati. Kdor je o nevihti doma, naj se ne bliža takim stvarem, ktere elektriko dobro vodijo, namreč rudninskim rečem, mokremu zidu, ognjišču. Gorek zrak strelo bolje vodi, kakor merzel, torej ni varno kuriti o hudi uri. V sredi prostorne izbe mirno stati, je nar varnejše. V leti mora eno okno odperto biti, da se človek, ako bi strela v izbo prišla, ne zaduši. Kdor je pod milim nebom, naj se ne vstopi pod kakšno drevo ali kaki stog; tudi naj se ogne vode. Na planjavi stati, kjer bi bil človek naj višja stvar, je pa tudi nevarno. Nar varnejše mesto je kake štiri sežnje od visokega drevesa stati. O hudi uri teči je tudi nevarno , ker gorkota in pot od človeka puhti in strelo vabi. Iz tega se zapopade, zakaj je prepovedano o hudi uri zvoniti. V zvonik strela rada vdarja in lahko pride po vervi do tistega, ki zvoni. Z blagoslovljenim zvonom znamnje k molitvi dati, je pač prav, ali dolgo zvoniti, da bi se z zvonenjem nevihta odgnala, je prazna vraža in dostikrat škodljiva, kakor skušnje učijo.
Da gospodar svoje pohištvo škodljive strele obvarova, naj si pre-skerbi strelovod. Leta obstoji iz železne rante, ktera je na nar višjem mestu na pohištvo priterjena in kakih 6 čevljev čez leto mesto moli. Ranta mora biti na zgornjem koncu ostra in pozlačena, da ne zarjavi'. Spodnjega konca rante se bakren trak tako derži, da se kotlovina in železo povsod dotikata. Bakreni trak mora biti poldrugi palec širok, pol čerte debel in skoz in skoz iz istega kosa, ali pa dobro zavarjen, da se povsod baker bakra tiši. Poleg strehe in zida gre trak kake štiri čevlje v zemljo, potem pod zemljo od pohištva kakih 14 čevljev in stopi razcepljen v več koncev ali v vodo ali saj v vlažno zemljo. Po takšnem strelovodu gre elektrika brez škode za pohištvo v zemljo. Kedar ima pohištvo visoke dimnike ali rudninske strehne žlebe, jih je treba z bakrenimi traki s trakom strelovoda zvezati. Strelovod zavarova pohištvo krog sebe tako daleč, kakor je visok. Večje in prostornejše pohištvo potrebuje več strelovodov, ki so med seboj rudninsko zvezani. Strela zapusti strolovod le takrat, kedar je prešibek za vso elektriko, ali kedar je kje raztergan, da se njegovi deli ne tiščijo rudninsko. Nekteri menijo, da strelovod daljno strelo nase vleče in je nevaren pohištvom. Letem odgovorim, da tudi morska goba vodo rada pije; položite jo tedaj zraven stekla, v kterem voda stoji, in glejte koliko je bo popila. Ravno tako je pri strelovodu. Kedar je strela tako blizo, da bi imela v pohištvo vdariti, takrat vdari v strelovod in pohištvo je škode obvarovano. Skušnje clo učijo, da tam, kjer je veliko strelovodov, so nevihte manj hude in to zategavoljo, ker elektrika iz podnebja v zemljo in iz zemlje v podnebje se polagoma iz-taka, torej se ne nabere v taki obilnosti, kakor bi se nabiraia brez strelovodov. Da se elektrika tudi polagoma iztaka, vidimo na zvonikovem križu ali na strelovodu, ki se v nekterih nočeh na zgornjem koncu sveti, kakor da bi gorel.
Grom spremlja blisk. Le takrat, kedar je blisk predaleč od nas, ne slišimo groma, akoravno blisk vidimo. Kako blisk po stiskanem zraku zbuja groin, sem že prej omenil. Ako bi bil blisk le ena električna iskra, ktera tanko lego zraka preskoči, bi mi tudi le en pok slišali. Ker pa blisk skače iz ene megle v drugo, tretjo i. t. d., in potem v zemljo:
slišimo zaporedne poke, kteri zjedinjeni napravijo neko bobnenje. Verh tega se posamezni poki pomnožujejo po jeku ali odmetu v meglah in zemljiških stvareh. Dalje ko je blisk od nas, več časa preteče med zagledanim bliskom in slišanim gromom. Zakaj blisk v eni sekundi kakih 20000 milj prešine, in mi zagledamo blisk v istem trenutku, v kterem elektrika preskoči; grom vendar v sekundi le 1050 črevljev daleč pride. Ako mi 4 žilne bitke v 3 sekundah štejemo, je blisk 6300 čevljev, to je pol ure od nas, kedar žila med bliskom in gromom osemkrat vdari.
Sedaj vemo, kaj je blisk in grom, in kako moramo o hudi uri ravnati, da sebe in svoje reči škode varovamo. Ako smo storili, kar pamet in skušnje svetujejo, izročimo Bogu sebe in svoje blago. On bo vse k dobremu obernil.
Robida.
Tretje pismo.
Iz Tersta mesca maja.
Ljubi stric Matija!
Po mojem načertu bi to pismo že zdavna bilo v vaših rokah, pa saj veste — človek obrača, in Bog oberne — ni mi bilo mogoče svoje obljube deržati. — Na celjski železotirni postaji sem se v poslednjem pismu od vas poslovil, tu vas danas zopet pozdravim. Nezamerite, da vam zamolčim, kakošni občutki so me spreletavali tu na pragu tistega Celja, kjer sem nekdaj, šolski mladič, veliko zlatega časa — zatratil. Vkljub vsem sladkim spominom, ki so se tu v meni čredili in verstili, se mi je med vrati, skoz ktere se iz kolodvora odhaja in prihaja, nečedna misel vrinila, da so me učeniki celjskih šol nekdaj v svoji vražji nameri tako zmotili bili, da sem vse merzil, kar je slovensko, da sem slovensko rodovino sam na sebi terdno zatajeval, dokler sem se žalibog pozno, še le med terdimi Nemci zavedel, da sem v svoji domovini modrijane poslušal, za kterimi se pamet vlači, ko rep za zajcem. Zanašaje se, da sa-dajni šolski učitelji nekdajnim niso podobni, tečem hitro v mestice, ga premerim od vseh strani, vedežno se oziraje, ali bi bilo kje kakega pismenega sledu slovenstva zagledati. Ne ene čertice slovenske; ulice imajo nemške napise; uradi, šole, tergovci in rokodelci se skrivajo zaporedoma za nemške table.
Vkanjen na tej strani v svoji nadi, se obernem v celjske učilisča. Pa kuku lele! tudi v latinskih šolah bi se spodobilo, slovenščini — materinskemu jeziku — več prostora in pravic odmeriti. Bog hotel, da bi ne bilo nikoli več takih učiteljev, kakor sem jaz jih imel! Da se pa v glavni mestni šoli, kteri je slovenski rojak ravnitelj, naredbe visoke vlade zastran slovenšine popolno s nogami taptajo kako to? Pogovarjal sem si nekdaj z gospodom, ki ima pri mestni šoli največ opraviti. Rekel sem, da to ni prav, da to ni domorodno. Kaj mi pa ta gospod odgovori? „Die Rogierung ger-manisiert furchtbar in den Schulen." „Ali je visoka vlada svoje naredbe glede slovenšine preklicala? ali ne izdava več nemško-slovenskih bukvic za mestne šole za slovenske pokrajine? ali je morebiti gg. ravniteljem visoka vlada posebno ukazala slovenščino iz mestnih šol poditi?" Tako sem ga
popraševal. Nobeno teh prašanj ni mogel tisti gospod terdivno rešiti; veliko več se je iz daljnega pogovarjanja pokazalo, da je visoka c. k. vlada pravična in mož — beseda, in da je le nekdo drug tista Regierunga, ki svojevoljno furchtbar germanisira.
Glejte, ljubi! stric taki so naši šolani Sloyenci — podmitljivi, brezserčni, brezdušni inigorepci, pa žalibog! ne samo po Štajerskem, temuč tudi drugod po slovenskih pokrajinah. Čudno je, da deržavne, ali cerkvene službe in časti v Slovencih čisto na opak in drugače delajo, ko v drugorodnikih n. p. Nemcih, Talianih, Mažarjih. Nemec, Talian, ali Mažar živi in umerje za svoj narod; na kako čast povzdignjen obrača sprijeto oblast na proslav-ljenje in osrečenje svojega naroda. Visoko šolan Slovenec iz narnižje služ-bice le za en sam klinec više vzdignjen zgubi pod sebo slovenski svet, izgubi pa tudi slovenski marn; napihuje se meholično, da bi lahko ulice s svojo sapo pometal, in ker mu po glavi vedno visoke misli rojijo, v kterih se za Jovis magnum incrementum šteje, obrača svojo oblastico pravo-in ljuboderski osramotiti in podkopovati svoj narod.
Sopet v Celje obernjen vam ponovim: „Lasciate ogni speranza." Celjsko kroniko, lep spominek, kterega je g. Orožen s velikim trudom iz latinskih in nemških izvirkov slovenski sostavil, štuli njegov naslednik v nemškem jeziku! Celje šteje 2000 prebivavcov, med kterimi je kakih 150 Nemcev; oh! kolika sreča, čč bi bilo več takih Slovencov, kteri domorodno mislijo in ko vlastenci ravnajo, kakor g. Dr. J. S. Kakor v Celji slovenščina ne šteje prijatlev, ravno tako malo jih ima po deželi, bodi si v župnijah, v šolah, ali pri kmetih. Skrajenci, ktere sem okoli Celja obiskal, so Šolcbah, Slovengradec, Vitinja, Konjice, Marburg, Rogatec, Brežce, Sevnica, Zidanmost. Na velikem prostoru, ki sed med temi skrajenci razlega, sem se soznanil s mnogimi slovenskimi rojaki — pa Slovencev razun 6 gospodov nisem mogel med njimi zaslediti. Kjer koli sem pri duhovnih, ali šolskih učiteljih na zvon slovenščine poterkal, se mi je nemški odklepetalo. Duhovni in učitelji tožijo sicer povsod, da kmet za slovenščino v šolah ne mara, da neče slovenskih bukvic brati; da bi pa ti gospodje sebe in svoj stan za izvirk te mlačnosti spoznali — toliko se še niso zavedli. Pri vseh tih gospodih so mi bili slovenski časopisi Siboleth, po kterem se je mahoma zvedilo, kdor je prijatel in kdor neprijatel slovenščine. Le redki so, kteri bi bili kak slovenski časopis skazati imeli. Mnogi so se izgovarjali na slabe dnarne čase: nekdo mi je odgovoril: Ich pflege Zeitungen zu lesen und nicht zu buchstabiren, darum halte ich bloss deutsche Zeitungen. Nekdo drugi mi odverne: Weil ich Fortschritte unu keine Ruckschritte machen will, so lese ich keine slavischen Zeitungen. Dva gospoda pa sta mi še clo to povedala, da do Slovencev sploh nobenega veselja več nimata, kar jim vinske desetine odrajtovati nočejo! Čiste, gladke, drobno presijane slovenščine mora vsak pameten človek pri visokošolanih Slovencih narveč slutiti; po takem bi župnije in kaplanije morale bogate zakladnice takega domorodnega blaga biti. Slovenščina bi slovenskim duhovnim morala biti lično, voljno, ostro nabrušeno orodje; pa razjokal sem se viditi in slišati, kako tisti gospodje, ki slovenskih časopisov „buchstabirati" in „Riickschritte" delati nočejo, slovenski govorijo, da bi se človek milo razjokal. Njih slovenščina je podobna potrenim grabljam na mlinskih jezili, kterim za vsakim zobom po dva zoba manjkata. Kakor take grablje skoz svoje široke verzeli debelo protje in hlodovje na mlinsko kolo spuščajo; tako se našim
slovenskim govornikom germovje za germovjem domačih in unajnih cvetlic ob nedeljah iz visokega žleba na poslušavce privalja. Cele germade sem si takega cvetja nabral, od kterega vam pa samo nekoliko peresic za izgled pošljem: „Ta sreča tih otrok od tih starejšev dol visi. Šolar, ki se dobro gor pelja in pridno uči, bo ob prifengi lepo belonungo dobil. Moizes je fUhrer izraelskega folka; dobre dela ausiibati; tugendmittelne nucati; si od všikanega arceta tauglišne arcnajmittelne feršafati!!" Iz tega vidite, da tudi Slovenci svoje Doblerje imajo, kterim se taki pisani venčeki, berž ko zinejo, na debelo iz ust sipljejo. Take slovenščine najdeš v cerkvi in v šoli pri božji besedi! Kaj neki Jezus reče, ki je tako milo in serčno in skerbno učil in vsem pastirjem izgled zapustil!
Res, da gg. duhovniki slovenščino nar bolj podpirajo; hvala in slava jim, trikrat hvala in slava jim, ker pečati se z slovenščino ne kaže nobenega dobička, veliko veliko pa ternja in bridkosti!
Zatoraj še enkrat hvala in slava zvestim in marljivim domorodcem! Bog jim daj veselja in serca, da ne opešajo pri svojem težavnem in nehvaležnem delu! Merzle in mlačne naj bi pa Bog zbudil iz gerdega in grešnega spanja! Še nekaj Vam imam povedati, ljubi stric, kar mi pa morebiti še verjeli ne bote. Gospod . . . č, kterega sem bil v Laških toplicah našel, se mi je do živega razžaljen potožil, da mu je ravno neki njegovih predpostavljenih ostro prepovedal, da v uradnih dopisih svojega imena ne sme več na konci s „č", ampak s „tsch" pisati. Bog si ga ve, kje so si ti gospodje pravico načehali pravopis predpovedovati, kterega je visoka vlada Slovencem poterdila. Tudi zastran farnih bukev bi mogel kej čudnega povedati — pa jezik za zobe! ... O zvestih domorodcih molčim, s kterimi sem se v svoji domovini soznanil, opomnim samo to, da so vsi žlahne, spoštovanja vredne duše, ki se za svoj narod in za svojo domovino žertvujejo.
Njih dobra vest jim spričuje, da svoje dolžnosti pošteno opravljajo. Bog jih daj več!
Da tega pisma čez mero ne nategnem, vam sklepaje žalosten poter-dim, da sem Slovenijo v svoji domovini popolno tako našel, kakor mi jo je moj prijatel K. v pervem pismu narisal. Ako Bog da srečo, vam bo ob kratkem kaj drugega iz Slovenije na ogled prinesel
vaš
bratič Jožef.
Slovensko slovstvo.
* Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih se imenuje slovenska kniga, ktera je 1. 1854 na Dunaju na svitlo prišla troškom c. k. administracije za razprodajo šolskih knig.
Ko sem lani na Dunaju bil, mi je visok gospod pri c. k. ministerstvu za bogočastje in uk tole rekel: „Vi Slovenci ste pač res srečni, da imate gospoda, ki knige za ljudske šole sostavlja, kakor da bi mu iz nebes padale." Ni treba opominovati, koga je menil ta c. k. ministerijalni svetova-vcc; saj vemo vsi Slovenci, da vse knige napravljajo presvit: knez in škof lavantinski Anton Martin Slomšek. Bog jim obilno poplačaj, kar nam dobrega delajo, in nam jih ohrani dolge leta zdrave in srečne! Tudi Ponovilo so osnovali in popravljali g. knezoškof in tako izverstno napravili,
da si človek pripravnejše knige za nedeljske šole še misliti ne more. Da čast. gg. bravci sami vidijo, koliko prežlahnega blaga Ponovilo obsega, stavljamo tukaj sem Predgovor imenovane knige: „Popotnik je človek na svetu. Srečno svojo pot hoditi ima mladino dobra šola učiti — dobra šola za življenje. Poprej ko se mladež od šole na vselej poslovi, naj se mla-denčem in dekličem o svetih nedelah in praznikih vse potrebno ponovi, česar so se o delavnikih v šoli učili. Ovo Ponovilo naj odrašeni mladini popotnica bo za nazoče putivno življenje.
Popotnik trebuje za srečno hojo ljube svetlobe, da pravo pot vidi. Dogodivščina svete vere bodi mladeži svetla luč, ktera nam zgodbe naše svete katoliške cerkve toliko lepo kaže, da stare resnice ne zgubimo. Popotnik, ki pravo vero zgubi, vse zgubi.
Mlad popotnik mora modrega tovarša imeti, ki mu pravo stezo kaže, da si ne zgreši in se po poti ne spotika. Navod pobožnega življenja in zaderžanja čednega voditelj naši dragi mladini naj bo, da od pota pravice ne zajde. Ova predmeta sta ponovilo vsega keršanskega nauka, in poglavitna temelja srečnega življenja, časnega in večnega.
Popotnikom mladim je pa tudi potreba, da dobro pisati znajo, poprej ko se po svetu podajo, naj si bo list v dalne kraje poslati, ali za domačo korist si kaj zapisati, pa tudi za cesarske vradnije kake javne sve-dočbe narediti. Spisavnik naj odrašeni mladini pismo doverši in jo v navadni pisarii poduči. Ravno tak je mladim ljudem številoslovja ali računstva potreba, da jih premeten svet ne goljufa.
Kar je pa prihodnim gospodarjem in gospodinjam na kmetih naj bolj potrebno, je kmetoslovje, ktero jih uči zemljo dobro spoznavati in obdelovati, travnike glajštati in za tečno kermo skerbeti, drevje žlahniti in živino lepo rediti; tudi drobnih bučelic ne zanemariti. Vinograde obdelovati naj mladini vinoreja pokaže. In ker v mladih letih nihče ne ve, kamo še pride, je mladim popotnikom tudi svet spoznati, zemljo po suhem in po mokrem pregledati, spoznavati mnoge deržave, dežele in ljudi, koji po svetu prebivajo, ter pozvedeti, kako se jim kaj godi. Vse to jim zemljo-pis pove. — Žalostno je pri hiši, ako gospodar in gospodinja slabo, ter-moglavno družino imata, koja ne ve poštenja, ne pozna pokoršine, ne po-rajta za strah; — v takej hiši ne biva Sv. Duh. Velika družina v ljubi domači deželi — domovini — smo vsi; gospodarja, ki nas v posvetnih zadevah vlada, imamo cesarja in njegove namestnike, oblastnike. Kdor v tem velikem družtvu srečno in mirno živeti hoče, naj se nosi, kakor ga zadno poglavje Ponovila „Ijubezen domovine" uči. — Tako bo to Ponovilo lepo vodilo za mlade Slovence in Slovenke, glavo prebrisati, serce ožlahniti, ohraniti zdravo dušo in telo, in pa pridne, delavne roke.
Hoče pa ono Ponovilo biti mladenču prigodno vodilo k časnej in večnej sreči, bodite Vi, častiti šolski učitelji, modri, skerbni voditelji, posebno svojim nedelčanom in nedelkam previdno oko. Učiti in ponoviti je veliko, časa pa malo; ni mogoče v ednein letu vse — pa v treh ali štirih letih se lahko vsi predmeti tega vodila ponove. Poišite in izvolite pred drugimi take reči, koje so mladini za vaše kraje in za nje dobo koristneje. Kar učitelji v šoli nauka jamete, v tem naj učenci in učenke doma napredujejo; in kar ste pervo nedelo jeli (začeli) in mladeži naročili, drugo nedelo izpitajte in v kratkem ponovite, kolikor se da. Tako bo vsaka sveta nedela in svetek lepa stopinja blage omike in poduka za mlade ljudi.
Bodete skerbno sadili in pridno rosili svoje nauke učitelji Vi, bode jim tudi Bog svojo rast dajal. In kdor obilno seje, bo tudi gotovo obilno žel — če ne na oveni, pa na unem svetu stotero prijel." Slovenci! lejte kako veselo na svitlo izhajajo knige, ktere so nam potrebne in koristne ne samo za šolo temoč tudi za vsako hišo! Zatoraj kupujte in prebirajte pridno!! —
Drobtinčice.
*	Vis. c. k. ministerstvo za uk in bogočastje je po posebnem ukazu zapovedalo, daje po vseh gimnazijah češkega kraljestva češki jezik obligatni predmet za vse učence.
*	V Terstu je ravno na svitlo prišla kniga: Zveden kmet, ali Naj-potrebniši nauki kmetijstva za nedeljske šole po deželi. Spisal po želji vis. c. k. Teržaškega namestništva od 22. svečana 1854 Peter Aleš stolni de-hant v Tersti in okrožni šolski ogleda.
*	Znano je, da se je 24. aprila podstavni kamen za novo cerkev na Dunaju uložil, ktera se bode zidala v hvaležni spomin, da je usmiljeni Bog našega presvitlega cesarja Franca Jožefa 18. februarja 1852 smertne nevarnosti rešil. Marsikteremu bode gotovo všeč slišati, kako se je ta prelepa slovesnost opravljala. Zatoraj opisujem, kakor sem svojimi lastnimi očmi vidil. 24. aprila t. 1. je bilo ravno prekrasno jutro, vroče pa mirno predpoldne, kakor bi hotelo tudi nebo pričujoč biti pri tej slovesnosti. Ni bilo viditi nikjer meglice, tudi presneti veter je tišal, ki nam skoraj vsak dan gost prah v medočje goni. Od vseh krajev ogromnega mesta vreli so ljudje blizo določenega prostora, ki je bil ograjen; znotraj ograje pa so bili odri, na kterih je imelo prostora tisuč in tisuč ljudi, na sredi so bili šotori za oltar, za cesarsko rodovino, za generale, ptuje poslance, in ve-likaže celega cesarstva.
Prostor sam, kjer bode cerkev stala, bil je visokimi belorudečimi rantami po pet črevljev narazen obdan. Na vsakej ranti vilo se je svileno veliko bandero, z deželnim gerbom, vsako je predstavljalo kako avstrijansko deželo ali kako veliko mesto. Tudi koroško bandero z gerbom, belorudeče sem vidil ferfrati. Proti solnčnemu zapadu, kjer bode veliki oltar, bila je naj višja ranta vsajena, ki je visoko nad druge molela in največje bandero, černorumeno, ktero je znamnje celega cesarstva, nosilo. Od tote rante proti solnčnemu izhodu, kjer bodo velike vrata, stal je strašno visok, brinjem, cvetlicami, rožami, banderi, zidanimi žnorcami rudečim žametom ozalšan lok, pod kterim je okoli 60 škofov, nadškofov in kardinalov v naj lepšem cerkvenem oblačilu cesarja sprejelo.
Od rante na ranto okrog in okrog vili so se v pisani venci in kite z brinovine zpletene in rudečiini trakmi prevezane. Šotori bili so znotraj s čisto žido in rudečim žametom podvlečeni, z strehe viseli so neizmerno lepe židaste franže, stoli in sedeži so se zlata in srebra lesketali, posebno pa sprelepe ste bile dve klečali, na kterima so cecar in cesarica klečali. V omenjenem loku stale so že čvetire postave (statve) svetnikov od tukaj-šnih naj večih umetnikov iz lerdega marmelna zrezane. Med šotori in ob-loki so bile umetno in zalo napravljene gredice polne naj lepših rož in naj bolj dišečih cvetlic in zelinja, da so se nebeške dišave okrog razlijale. Zdaj pa oglejmo se še za ogrado: proti severu stoji ravno ena na novo
zidana pa še ne gotova hiša na pet nadhišj (stokov), ki je bila od tal do strehe zeleno okinčanimi odri obdana. Drugega v okolici ni nič več imenitnega. Osnova (plan) cerkve je kaj lepa. Imela bode tri špičaste turne, dva spredej pri vhodu bodeta ravno tako zidana ko štefanski turn, seveda ne tako visoka. Od spredej bodo tri vrata peljale v njo. Sploh bode imela celo podobo štefanske cerkve. Pa zdaj poglejmo kaj ljudi med tim počenjajo. Že na vse zgodaj se zbirajo okrog, kdor si je oskerbel listek ali cedelc smel je v ogrado na odre. V kratkem so bili vsi prenapolnjeni, tudi uni pri novo zidanej hiši. Večidel so bile tu ženske v židastih različno bar-vanih oblekah z ombrelicami, vse kakor bi bilo z rožami okinčano. Voz za vozom s sprelepo kojnsko opravo je priderdral, da ni bilo konca ne kraja. Če si na vse to bistro gledal, glava bi se ti začela verteti nad ne-vidjeno lepoto in bogastvom dunajske gospode. Generalv za generalom v naj lepšej uniformi je stopal na svoje odredjeno mesto. Šteti jih ni bilo, več res kakor sto in petdeset, tu jeden v husarskej uniformi, drugi v na-vadnej generalskej z želeno perjanico in rudečimi hlačami. Viditi je bilo tudi francozke in turške generale v prebogatej obleki. Kamur je oko neslo, po glasiji in ob cestah je bilo natlačeno ljudi, zakaj cerkev se bode zidala na glasiji komej dve tre minute hoda od hiše Jožefinuma. Osem vojaških band je igralo okrog, vojaki so ob slovesnosti strelali in kanoni so z bastije gromeli. Ob desetih se pripelja carska rodovina v osmih pozlačenih vozili. Pred carjevim vozom bilo je tri pare sprelepih šimlastih konj, pred drugimi samo dva para. Cesarski voz bil je tako nebeško lep, visok, ves pozlačen z zlatimi čopami na vse strani, da ga ni opisati; kočijaši in konji so se ravno tako zlata prelijali. Ta slovesnost je terpela do dvanajstih, pri kterej so psaline peli, žegnovali in na temelni kamen bili, kterega so bli z svete dežele z olske gore sem pripeljali. Pervi je cesar z zlatim kladivom tri krat udaril v imenu svete trojice, za njim cesarica, cesarjev brat, dunajski kardinal itd. Znotrej je bil kamen votel in v toto votlino so djali listine, kdo je cerkev sozidal in zakaj, v spomin potomstvu. Potle so ga djali v zemljo kjer bode veliki oltar stal. Na kamen so zapisane besede: „Wo Christi Herz brach, brach man mich" (kjer je Kristusu serce se lomilo, ulomili so mene). Cerkev se bode imenovala ,/Salvator" (Odrešenik, Otetnik).
Družtvo sv. Moliora.
*	„Drobtince" za I. 1856 smo razposlali in mislimo, da jih že v rokah imajo vsi gg. družtveniki, ki so za 1. 1856 plačali ali nam saj naznanili, da pri našem družtvu še ostati mislijo. Poslali smo jih vsem gg. družtvenikom po pošti, le gg. Lerher-ju, Leyrerju in Schimpfu smo poslali nekaj malega iztisov za tiste, kterih poslednja pošta nam ni znana.
*	Dalje so plačali za I. 1856: Dr, Andrioli, Bruk, Bevk Jan., Brežan, Cvetko Fr., Ceppe, Cus Iv., Fiegl Jan., Hote Jak., Hleb, Juch Andr., Kopšič, Kostanjovec, Kodermac, Kaflfot Stef., Krušic, Kranjc Fr., Lakner, Lager, Magdič, Misia, Majnik, Pencin, Posat, Pernavsl, Podrieka Pet., Pijic, Pušl, Prand-štetter, Polak, Badičnik, Babič, Bant, Simonič Fr., Stosier, Sini c, Slanič, Sbo-gar, Švab, Slik Jož., Tavšie, Vovčič Jož., Vuga, Verne, Vazenicnič, Velebil, Za-dravec, Žaže.
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Einšpieler. — Natisnil Janez Leon u Celovcu.
Otročjost.
nPustite male k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo." Mark. 10, 14.
Tako je rekel nekdaj naš nebeški Izveličar, ko so njegovi učenci presilno ljudstvo in tako tudi nedolžne otročiče od njega odvračati hoteli. In mladinoljubeči Jezus ljubeznivo posvari zavoljo tega svoje učence, in otroči-či sinejo k njemu in se radovati ž njim. —
„ Pustite male k meni priti!" O ljubeznive besede! Koga bi pač ne ganile? On je s tem otročjost, kot naj nedolžniši čas človeškega življenja, naj lepše in po pravici pohvalil. Z otročjostjo zgine večjidel marskteremu zlati raj nedolžnosti in čistosti. Zatega voljo je tedaj otročjost pri Bogu toliko ljuba in vredna. In zares, odkritoserčni ljubeznivi otročji pogled mora v »serce ganiti, če bi človek še tako strasten in v svet zamišljen bil. Ali nas ne vleče nekako priprosta otroška prijaznost k sebi, in nas tako rekoč zlatih časov sladko spominja, v kterih smo bili še njim enaki! In kdo si ne želi pri ljubih nedolžnih otročičih tudi prezlate otročjosti nazaj? Otročje serce je popolno svetišče, pravi neki pobožni mož. To prekrasno svetišče bi se moglo tedaj zlo spoštovati in modro in neutrudeno braniti, da bi nikoli nič nesvetega in nečistega v njega ne šlo. Otroci se primerjajo mladim drevescom, in tako je tudi. Ravno kakor mlade in nježne drevesca potrebujejo varha in strežbe, tako tudi otroci morajo koga imeti, ki jih varuje, k dobremu napeljuje in vse hudo od njih odvračuje. Ako je tedaj vertnar pri drevescih zanikern in ne zatira vseh izraskov, ki se tu in tam pokazujejo, in če zraven zmiraj skerbno ne prilija in ne popravlja, se drevesce spačeno razraste, in nikoli prida sadu ne donaša. Ravno tako je pri otrocih. Otroška perva vertnarica ali odgojiteljca pa je lastna mati. Ona mora svoje pervo drevce varovati in čuti, da se ne spridi, zakaj ako se je že urastlo, se ne more več ali saj težko zopet poravnati. O kako srečna je tedaj mati, ki ve in zna svoje mile otročice enako dišečim cvetlicam rediti in jih zoper svetne nevihte dobro v dobrem ukoreniniti! In koliko srečneji je pa še učitelj, ki ima polno šolo dan na dan ljubih otro-čičev okoli sebe, med ktere lahko dobro seme obilno seje, in mehke ser-čica in spominčica na dobro stran ogreva, pridobuje in ohranuje! O kje je pač veselejše in prijetnejše biti, kot pri nedolžni, nepokaženi in prostove-seli mladosti?	A. P.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Ljudje se tudi oblačijo in obuvajo. Oblačila:
Suknja ali jopa se nareja iz sukna, pa tudi iz druge robe. Suknja ima dva rokava, vratnik, dva napersnika, dve herbetnici in krilnici. Vratnik je včasih žameten. Na suknji ste tudi dve versti gumbov, včasih le ena versta; gumbi so rožnati, medeni ali žido ali svilo pooblečeni. Kratko jopo imenujemo jopič.
Prij. za šolo ia dom.	.. ®
Hlače odevajo noge in trebuh. So iz razne robe in mnogoverstne boje ali barve, — visijo na hlačnikih ali havtrah, in da so bolj napete, jih deržijo spodaj podpenke ali štrufne.
Ne dere ali lajbič ima vratnik, zadnieo in dve prednici, rokavov pa ne, nederc ima tudi gumbov, da se zapera.
Plajš je široka obleka, kamor se po zimi zavijamo. Suknje, hlače, nederce, in plajše nareja krojač,—ni slovensko mesto krojač rekali žnidar.
Srajca ali čikej leži na nagem in mora čeden biti, zatoraj se večkrat pere in spreoblači. Srajca je platnena ali pertena, nekteri nosijo tudi prižane srajce.
Ovratnik ali haderca okoli vrata je posebno dober po zimi, ko je mraz ali veter vleče. Ženske in otroci ne nosijo ovratnikov. Ovratniki so volnati, platneni ali svilnati in razno bojeni ali barvani.
Klobuk je za to, da glavo pokrivamo. Ima pokrov in krajec ali streho. Dobro je, da imajo klobuki široke krajce, zakaj da? So nared večjidel iz posebne robe, kterej pravimo klobučina, so pa tudi slamnjaki. Fanti nosijo tudi kape; zakaj imajo kape spred;ij strehico? Kdaj devamo klobuke in kape z glave? Pridni otroci lepo pozdravljajo ljudi? Kako pravijo? Kako pa odgovarjajo. — Klobuke nareja klobučar, kape pa kapi-čar. Obuvala :
Skornjice, ktere pokrivajo noge do kolen, čižme ali kratke skorn-jice, punčohi in črevlji. Vse to nareja črevljar iz usna; skornjice so vselej usnate, črevlji so pa včasih sukneni ali platneni.
Podplati so iz debelih kož, da so močnejši. Da se obuvala nogi lepo prilegajo, jih črevljar pomerja in po kopitu nareja.
Nogavice in rokavice so, da noge in roke odevamo; nogavice so nitkaste, volnate ali svilnate, ravno tako tudi rokavice, ktere so pa včasih tudi usnate in kožuhaste: zakaj da? Nogavice tka nogavičar, rokavice pa dela rokavičar.
Zraven možkih oblačil so pa še tudi ženske oblačila, ktere nosijo ženske.
Janka nima rokavov, temuč nederc in krilo; se dela iz volne, pavole in platna; bogate gospe nosijo svilnate janke. So spodnje in zverhne janke.
Zastor se pripenja spredaj črez janko, je bel, moder ali tudi pisan. Zastori imajo tudi aržete ali žepe.
Na glavi nosijo ženske ali klobuke, ali kape, ali rute in peče. Kako pa ženske pozdravljajo, ali se tudi odkrivajo?
Otroci! oblačila so drage, zatoraj lepo varujte jih! Bogato oblačiti se ni potreba, pa čedno in pošteno! Raztergano in umazano hoditi, je gerdo!
(Dalje sledi.)
VI. Poštevanje. *)
Pošteva čvetirke. Ravno tiste pravila, po kterih smo do-sedaj postopali, veljajo tudi za vse višje števila; zatoraj, da se štrena ne bode predolgo in presitno motala, bodemo le kratko kazali stopnje, po kterih naj učitel podučuje.
Narejajmo narprej na desko štiri čerte, kakor smo delali do sedaj: učenci naj da jih narejajo na svoje plošice, takole
*) Na strani 68 versta 25 in 26 »Slov. Prij." mesto štiri beri tri. .
||||. enkrat po štiri čerte so štiri čerte;
III I- I Lil- dvakrat po štiri čerte je osem čert; in tako dalje do desetkrat po štiri čerte je štirideset čert. —
Potem, ko to zastran čvetirke že urno gre, stopamo dalej in učimo učence poštevati višjih števil, post: 11 X 4 = 44, 12 X 4 = 48 do 15 X 4 = 60. Kako pa gre poštevati, smo že zgoraj kazali, namreč: 13 X 4 je 10 X 4 in 3 X 4 to je 40 -J- 12 = 52. Naj učenci to takole izrekajo: desetkrat po štiri je štirideset in trikrat po štiri je dvanajst, to znaša ukup: štirideset in dvanajst je pa dva in petdeset.
Čvetirko poštevati pa vadimo učence takole:
1.	Poslužujemo se sbornih števil; poprašujemo:
a)	koliko iznaša ena čvetirka, dve čvetirki ... do petnajst čvetirk. Tukaj se počijemo, ker je to ravno en rajniš; učenci naj se vadijo takole izgovarjali: ena čvetirka je štiri, zakaj enkrat po štiri je štiri; dve čvetirki je osem, zakaj . . . petnajst čvetirk je šestdeset, zakaj petnajstkrat po štiri je šestdeset.
b)	koliko ima en vol, ena krava itd. . nog, koliko dva, tri . . . petnajst volov? Koliko ima iniza, tabla voglov, koliko 2, 3, 4 ... 15 miz? Naj učenci takole pravijo: en vol ima štiri noge, zakaj enkrat po štiri je štiri . . . petnajst miz ima šestdeset nog, zakaj petnajstkrat po štiri je šestdeset.
c)	koliko ima toliko in toliko reparjev v sebi krajcarjev. Narprej se jim pove, da en repar ima v sebi štiri krajcarje. Koliko imata krajcarjev dva reparja, tri roparji ... do petnajst reparjev? Izgovarja se takole: 12 reparjev je 48 krajcarjev, zakaj 12 krat po 4 je 48. Koliko ima en rajniš reparjev? Dobro in modro je za prihodnji nauk, če učencem poveš, koliko reparjev imata dva rajn. tri, štiri rajn., moramo toraj napredovati do 60 reparjev.
Kader učenci že vse to gladko in umno znajo, začni
2.	jih vaditi, štiri reči kupovati po enem, po dva, tri, do po 59 krajcarjev.
Obnašaj se pa takole: en polič mleka velja en krajcar, koliko veljajo štiri poliči? Učenec odgovori: Štiri krajcarje. Povej mi, kako si to dobil? Poreče: Enkrat po štiri je štiri. Nekdaj so tudi imeli dnar, kije veljal štiri kraje. Ko bi sedaj še tak dnar imeli, ali bi ne mogel mesto štirih krajcarjev kak drug dnar dati? Res, en repar bi tudi toliko plačal. Sedaj pa še enkrat povej mi, koliko veljajo štiri poliči, in mesto krajcarjev imenuj reparje. Ako en polič mleka velja en krajcar, veljajo štiri poliči en repar. Prav lepo. Kupujmo sedaj smetano, ktera je drajša, postavim polič po dva kraje, koliko veljajo štiri poliči? Otrok poreče: Ako velja en polič smetane dva kraje., veljajo štiri pol: dva reparja; koliko je to krajcarjev? Kupujmo reči še drajši, post: en funt soli po 5 kraje, koliko veljajo 4 funti? Ena palica žnuric velja 8 kr. koliko veljajo 4 palice? En golob-ček velja 15 kr., koliko veljajo 4 golb.? Prebrisane glavice bojo same zasledile pravilo: Štiri reči veljajo toliko reparjev, kolikor krajcarjev velja ena reč. Prepričaš se, da jim je to pravilo jasno, če hitro v kako višjo desetko preskočiš; post. ono ponovilo velja 56 kr., koliko veljajo 4 ponovila? Učenci, ktcriin je pravilo jasno; urno porečejo: Ako eno ponovilo velja 56 kr., veljajo štiri ponovila 56 reparjev; koliko je pa to rajnišev? — Tako kupuj in prodaj reči razne verste posebno, ki so
otrokom znane in ljube. Pri tem nauku boš pa modro in dobro storil, ako učence opomniš, da je 4 toliko, kot 1 krat po tri in 1 krat po enem, 2 krat 4 toliko, kot 2 krat po tri in 2 krat po enem .... 6 krat po 4 toliko, kot 6 krat po 3 in 6 krat po 1 itd. . . Tako bodo znali vse pošteve čvetirke mesto v reparjih tudi izrajtati v groših in krajcarjih, post. eno malo berilo velja 15 kraje, koliko veljajo štiri? Veljajo 15 reparjev. Prav; pa izrajtaj mi to v groših in krajcarjih: Veljajo 15 grošev in 15 krajcarjev, to je 1 fl. Mati neso 4 kure na prodaj; prodajo eno po 23 kr. koliko dobijo za vse štiri? 23 reparjev ali 23 grošev in 23 kr., to je: 1 fl. 32 kr.
Na poslednje za učence ne bo velika težava rešiti tudi takih nalog, kjer ena reč velja nekaj rajnišev in krajcarjev. Post. 1 orna ola velja 4 fl. 25 kr., koliko veljajo 4 orne? Veljajo 4 rajn. in 25 reparjev ali pa 4 rajn. 25 grošev in 25 krajcarjev; to je ukup: 5 fl. 40 kr.
(Dalje sledi.)
Mirko O str o vid,
ali gorje nepokornim otrokom!
Med perve dežele naše carevine, čez ktere je Bog posebno obilno razlil svoj sveti blagoslov, štejemo lepo in rodovitno zemljo Slavonio. Ona, z Sremom ali Banatom vred je tisti hram, ki črez svoje lastne potrebe mnogim sosednim deželam ljubi kruhek preskerbljuje. Tukaj je živel pred mnogo leti na prijazni grajšini bogat vitez po imenu Radič, kte-remu je dober Bog bil podelil toliko premoženja, da so ga vsi sosedi srečnega imenovali. Imel je res vsega v obilnosti, kar le človeško serce po-želuje. K ti sreči mu je bila še žena rodila dvoje ljubeznivih otrok, fanta in deklico, ki sta bila veselje in up svojih starišev.
Ni je večje sreče za skerbijočega očeta in ljubijočo mater, ako njih otroci že v nježni mladosti hodijo po potih, ki derže k sreči in slavi; pa tudi je ni hujše šibe za nje, če zgodaj zabredejo otroci na razpotja hudobij, ker od tih se malokdaj vernejo. Navadno so razuzdane dela hudobnih otrok pušice, ki prebadajo in smertno ranijo starišev serca. —
Radičev sin, Mirko po imenu, je bil dorastel. Zastran ostrega očesa ali vida so mu bili dali znanci priimek Ostrovid, bil je pa fante tudi dru-gač krepkega, zalega telesa, in po običaju vseh Slovanov na jugu mu je bilo orožje narveče veselje. Zainogel bil bi postati hraber vojak, veselje in ponos starišev in domovine; pa — drugam so ga vlekle želje. —
Klatile so se tisti čas po Slavoniji mnoge razbojniške čete, ki so bile ostanki raztiranih Turčinov, pa tudi strah na samem stanujočih prebivav-cev. — Ve sama mila majka, kako se je Mirko z eno tih čet soznanil; dovolj nam je vedeti, da omikanemu vitežkemu sinu je razbojniško življenje tako dopadlo, da stopil je v njih družtvo, kjer so ga tovarši kmalo za svojega voditelja ali harambaša zvolili. —
Misliti si zamorete, dragi bravci, kako so se stariši prestrašili, zve-divši to žalostno novico. —
Zastonj so prežalostni starši, ko je Mirko nekega večera prišel skrivaj domu, sina nagovarjali, prosili, opominjali in clo protili mu. Mladi harambaša je bil gluh za vse njih prošnje, in edine, prevzetne besede, ki
jim jih je odgovoril, so bile: „Stariši! naukov vaših ne potrebujem, ker upam si brez vaših sovetov živeti. Ostanite z Bogom, nikdar več se ne vidimo." — „„Sinko! sinko! verni se in zapusti krivi pot,"" rečejo oče, „„ako ne, zadelo te bo prokletstvo moje,"" pa Mirko ni slušal teh besed, naglo je zasedel svojega vranca in odjahal iz domačega dvorišča.
Preteklo je bilo mnogo let. —
Katinka, hči Radičeva in sestra Mirkova, kteremu pač ni bila nič podobna, se je bila med tim omožila z Ivanom, verlim tergovcem in starim prijatlom Radičeve hiše. Osem let je bilo že minulo, kar niso nič o Mirku slišali. Cela okolica je bila že njega pozabila, le stariši in Katinka ne, kteri so vedno na njega mislili in zanj molili, da bi ga Bog razsvetlil in pripeljal na pot prave pokore. — Katinka je bila rodila med tem dva ljubezniva sinčeka, ki sta za veselje starišev rastla enako pomladanskim cvetlicam. —
Vnovič se je bil približal rojstni dan starega Radiča. Katinka je hotla svojega očeta danes posebno razveseliti, toraj v rano jutro pride s svojima sinčkoma, ki sta, sledni lepi snopek cvetlic v roki deržaje, staremu očetu jih v dar poklonila in mu v otročji nedolžnosti vošila srečo k šestdesetemu rojstnemu dnevu. Mali darek vnučkov in njih ljubeznivo obnašanje je starega Radiča tako razveselilo, ko zdavnej že nobena reč tako. Celi dopoldan je bil židane volje in ko se je o poldne mnogo znancev k obedu sošlo, so se radovali in prepevali tako', kakor se kaj tacega le pri Jugoslovanih nahaja. —Pa nekaj jim je imelo veselje kaliti. Proti koncu obeda se naenkrat pred odpertinii vratmi stanice zaslišijo žalostni glasi pesmice:
Smilujte se vbogega sromaka, Ki ne vidi dneva in ne mraka, Ki ne vidi nikdar sonca lep'ga In ne gleda nikdar mesca bled'ga, Kterga božja šiba je zadela Za hudobne in kervave dela.
Vseh oči so se obernile zdaj proti beračinu, ki je, ogernjen z razcapano haljo, se približal veseli družbici. Vsakega pa je tudi zazeblo v serce, ko je vidil, da siromak ima iztaknjene oči. —
Med tim beračin žalostno zavpije: Peljite me k staremu Radiču! — „Kaj želiš od mene?" pregovori Radič, kteremu se je serce pomilovanja treslo. _ (/Ja, ti si Radič, poznam te po besedi „reče slepec." O, sprejmi me pod tvojo streho, daj mi pod njo prostorček — naj si bo tudi v pasji bajtici, in podeli mi le tisto hrano, ktero navadno zaveržete; kaj drugega nisem vreden." — „Kdo pa si ti," ga upraša Radič, kterega so začele grozovitne predčutja navdajati. f,Jaz sem pomilovanja vreden revček, kteremu so Turki oči staknili. Bil sem glasovit junak, pa močnejši od mene je prišel in sterl me — o, da bi me bil ubil popolnoma." — „Kako ti je ime? „ga zopet nesterpljivo popraša Radič." Imel sem ime „zaverne beračin," pa njega so mi vzele šume in berda Slavonske. Vzemi me pod tvojo streho,' in v plačilo ti hočem mnogo važnih dogodb o sebi pripovedovati." —	. .
Radič, usmiljenja prevzet, mu odkaze prostor v družinski sobi. tukaj se je naš slepec tako zaderžal, da so ga gospodar in družina radi
imeli. Zastran slepote in mnogih ran ni mogel drugega delati, kakor perje pukati, ali viti prejo. —
Neko jutro ga najdejo mertvega v postelji. Pod zglavjem so našli pis-mice sledečega zaderžaja: ^Ljubeznivi starši! jaz sem vaš sin Mirko Ostro-vid. Beračil sem in se težavno priplazil le zato do Vas, da pod vašo streho svojo dušo izdihniti zamorem. — Bog me je kaznoval hudo in vdaril me s slepoto, ker sem se pregrešil zoper četerto zapoved njegovo. Odpustite mi in molite zame, da se me Bog v svoji neskončni milosti usmili!" —
Končnega navka k ti povesti nam menda ni treba! —
Svobodno po ilirskem sp. J. Levičnik.
R e z i a n i.
Stari ljudje pravijo, da so Reziani iz Busovskega prišli v svoje današnje kraje. V časih hudih vojsk so neki Rusi v to dolino pribegnili, kjer ni do tistih dob še nobeden prebival; tu so se ustavili, hiše zidali in v miru živeli, in po njih se je ta kraj klicati jel Resi a ali Rezi a. Re-zianski jezik je zares tudi zlo podoben Rusovskemu; zakaj ko so Rusi se po teh straneh nazaj pomikali, je neki Rus tudi na Reziansko prišel, in ko je s starejšimi Reziani govoril, kateri svoj domači jezik bolj čisto govore, je dobro umel njih govorjenje, in tudi Reziani so njega razumeli. Verjetno je tadaj, da je jezik Rezianski prav za prav Rusovsko podnarečje, ali sadaj je zlo popačen zavoljo tega, ker žive Reziani v sredi Lahov in hodijo po svetu, kjer morajo mnogo druzih jezikov saj za silo govoriti. Je tadaj Beziansko narečje zmes slavjanskih, menda Rusovskih, nemških in laških ali furlanskih besed, kterim dajajo slavianske končnice in slavjansko šklanjanje. Ker pa kupčujejo z Nemci in z Lahi, govore kakor smo uže omenili, tudi za silo nemško in laško.
Rezianskt) se naslanja proti izhodu na Bovške planine, in se dotika Bovca in Zage; proti jugu na Lusevero; proti zahodu jo meji Rešiuta (ali Reziuta, Resciutta), proti polnočni strani Rakolansko in Klauže (Chiusa). Dolga je Rezianska deželica, od izhoda do zapada, blizo dvajset italian-skih milj, to je skoraj 5 ali šest ur hoda; široka pa je od severja do juga, blizo osem milj ali dve uri. Cela deželica je le dolina okoli in okoli obkrožena od visokih stermih gor, samo na zahodni strani je soteska, kjer se Rezianska pot poleg potoka Rezije zvija in vodi do Rešiute na veliko cesto. Naj višja gora na Rezianskem je Kanin (Canino), ki se na izhodni strani čez oblake vzdiguje. Imenuje se tako od latinskega canus-a-um (siv), ker od polovice gor je vedno sivkasto bela. Po zimi se beli, ker je vsa snegom pokrita; poleti pa ker nima nič drugega kakor samo golo skalovje. Na nji ne raste nobena travica, noben germ, nobeno drevo; na nji ni nič živega opaziti. Ta gora je tako visoka, da bi človek komaj ji do verha prišel v šestih urah. Do pol visokosti se še lahko pride, potem pa naprej je tako sterma, da bi bilo malo komu mogoče, ji do verha dospeti, ker je plazenje po nji silno težavno in nevarno. Od tod so babjeverni ljudje raztresli prazno govorico, da Bog tiste grešnike, ki umerjejo nespokorjeni, obsodi, na tej gori stanovati in terpeti. — Druge Rezianske gore niso tako visoke, in tudi ne tako puste in nerodovitne: na njih se vidijo med golim skalovjem tudi senožeti in hoste. — Planjava Re-zianske doline je široka eno miljo, dolga šest; po sredi teče potok, ki
mu tudi Rezia pravijo. Čez potok je sred doline lesen most postavljen, ki veže obe strani.
Vse stanovališča Rezianov razun Volčja, (Uccea) so v planjavi, in se dele v štiri velike vasi. Perva vas se kliče Sv. Jurja (S. Giorgio), ki ima 115 ognjišč in šteje okoli 670 duš. Druga vas je Njiva (Gniva), ki šteje okoli 250 prebivavcov in ima 89 hiš. Tretja vas se kliče Ožjak (Oseacco), in šteje hiš 152 in 880 duš. Volčji terg (Uccea) leži na južno — izhodni strani, ima samo 24 hiš, in šteje 130 duš. Potem takem živi na Rezianskem okoli 2900 duš v 500 hišah.
Skoraj na sredi deželice stoji samotna vasica, ki ne šteje čez šest hiš, in se kliče Travnik (Prato di Resia). Tu je farna cerkev, katera ima pet lepili altarjev iz belega marmelnja, in nove orgle postavljene leta 1849. Pa tudi vsaka tu zgoraj omenjenih vasi ima svojo podružno cerkev; vsaka teh cerkev ima po tri alta:je iz marmelnja, in v St. Jurski cerkvi se hrani tudi sv. rešno telo.
Reziani imajo enega fajmoštra in dva kaplana; vsi trije duhovni stanujejo na Travniku pri farni cerkvi. Od tod morajo za duhovni blagor svojih fannanov skerbeti, ki okoli raztreseni žive; posebno jim je težavna služba duhovna zavoljo Volčje vasi, do ktere imajo skoraj 15 milj daleč. Vsi Reziani morajo v farno cerkev k službi božji se shajati, kjer se berejo tri maše vsako nedeljo in vsak praznik čez leto. Kadar pa pade god posvečevanja ali pa patrona ene ali druge podružne cerkve, se berete v farni cerkvi zgodaj dve tihi sv. maši, peta farna maša pa je ob ednajsti uri v podružnici, kjer je ravno posebni praznik.
Središče cele Rezianske deželice, kakor smo zgoraj rekli, kjer stoji farna cerkev z nekterimi hišami, je Travnik. Ta kraj je obzidan okoli in okoli; zid, ki vasico obdaja, je blizo štiri čevlje visok; od ene strani do druge meri ves obzidani kraj 75 korakov. V tem zidu so štiri vrata proti štirim oddelkom fare.
Rezianske hiše so terdno zidane, in imajo po dva, nektere tudi po tri nadstropja. Vse shrambe in sobe pri tleh so obokane ali velbane, zato dim ne more tako lahko do gorejnih sob, pa tudi hiše so po tem takem bolj terdne. Dimnik se vidi pri malo kteri hiši. Nektere hiše so slamo krite, večidel pa so pokrite opekami.
Žive pa Reziani od svojih zemljišč, ki jih pridno obdelujejo, od živine in od kupčije. Pridelujejo reži, turšice, krompirja, repe in ajde. Ali malo družin je, da bi za svoje potrebe dovolj pridelali na svojem zemljišči: skoraj vsi morajo turšico od furlanov kupovati. Rezianski svet je tako pesknat in nerodoviten, da morajo gnojili vsako leto ne samo polja, ampak tudi travnike, ako hočejo kaj pridelati; če tega ne store, nimajo ne kruha, ne sena. — Polja pa obdelujejo same ženske. One spravljajo seno, vozijo domu derva, gnojijo njive in travnike, pospravljajo poljske pridelke. Možje so skoraj vsi kupčevavci ali pa berači, se vlačijo okoli po svetu, se za obdelovanje polja kar ne zmenijo, in kadar tudi za majhen čas domu pridejo, se poljskega dela nikdar in nikakor ne lotijo. — Reziani redijo tudi krave, koze in ovce. Naj premožniši hiše imajo navadno po 50 ovac, po 40 koz in po 8 krav. Iz mleka delajo sir, maslo itd. — Ker pa se s poljodelstvom in z živinorejo preživeli ne morejo, so prisiljeni kup-čevati iti si tako iskati potrebnega kruha. Vedno so okoli po celem Au-strianskem cesarstvu in tudi vunkej hodijo v Parske dežele. Naj premožniši
Rezianski kupčevavci imajo po dva ali tudi tri voze, in po 18 do 20 konj, s katerimi robo prevozujejo iz Nemškega v Italijo, in iz Italije na Nemško.
Rezianom dopade posebno dobro vino, igra in ples. Dvanajst kerč-marjev je na Rezianskem, in v središči deželice je še gostivnica, kjer lahko tudi čez noč gostje ostajajo Naj ljubši njih igra so karte. O spo-mladnem času in poleti, in pa o pusti plešejo skoraj vsak praznik, ravno tako o ženitninah. Plesišče je vselej štirivoglato; plesaje se ne vertijo okrog, temuč skačejo naravnost pred se od ene strani plesišča do druge, in ravno tako nazaj; na sredi se plesavci in plesavke sučejo, pa se ne dotaknejo eden drugega. Vsakteri pleše sam za se; plešejo res ob enem možki in ženske vkupej, ali nikoli se eden drugega ne dotikajo celi čas plesanja, in si rok ne podajajo.
Cela Rezianska dolina z Volčjo vasjo vred je ena sama občina ali komun; na sredi pri farni cerkvi je njih občinska uradnija. Vsi trije občinski možje, in pa en srenjski hlapec, znajo pisati in brati. Srenjski župan je skoraj vsakdan skozi celo leto v svoji uradniji.
Razun te uradnije imajo Reziani tukej tudi šolo, ki jo obiskujejo otroci iz vseh Rezianskih vasi. V tej šoli se uče otroci brati, pisati, računiti itd. v Rezianskem in v talianskem jeziku, tako da se vadijo v obeh, in umejo, govore in pišejo v obeh jezikih.
Razun ključarjev (fabbricieri), ki nimajo dovolj cerkvenih dohodkov, da bi z njimi svojim cerkvam potrebnih stvari omišlovali, imajo tudi cerkvenega starašina (cameraro), ki je dolžen po nasvetu klučarjev skerbeti za vse cerkvene potrebe. Vsaka zgoraj omenjenih pet cerkev ima svojega lastnega starašina, ki konec leta odstopi, da se nov starašiim izvoli. Dan volitve novega starašina je za njegov oddelik fare vesel, prazničen dan. Ali naj večje veselje in praznovanje je, kadar volijo starašina farne cerkve. Vsako leto se zberejo namreč 25. mesca aprila zvečer pred farno cerkev fajmošter s kaplanoma, ključarji, srenjski uradniki in drugi pošteni možje cele fare; tu poda pričujočim starašina pisan račun čez vse, kar je čez leto za cerkev potegnil in izdal. Kadar pričujoči možje račun pregledajo in najdejo, da je vse prav, starašina svojo mošnjo vun potegne, in podari iz svojega lepo število dnarja cerkvi, ponavadi tavžent benečanskih liber.*) Na to se podajo vsi v cerkev, in zapojejo zahvalno pesem. Potem stopijo zopet iz cerkve, starašina in drugi možje; starašina pa stopi med mnogobrojno zbrano ljudstvo, ki čaka, željno zvedeti, kako se je važno opravilo končalo. Tu jamejo govoriti gospod fajmošter, oznanijo zbranemu ljudstvu izid letnega računa, in kolikajn je starašina cerkvi podaril. Skoraj vsako leto znaša ostanek cerkvene denarnice s starašinovim darom vred okoli 2500 benečanskih liber. Ljudstvo na to veselo za vriska, vsi hvalijo z enim glasom dobrodušnega starašina, in mu z dobrim belim vinom zdra-vice napivajo, da je kaj. Pol ure po tem ko vse uže nekako bolj omolkne, sam bivši starašina ustane, in na glas, da ga lahko vsi slišijo, oznani ljudstvu ime novega starašina, ki je uže poprej v to volitev dal svoje privoljenje, in se iz ponižnosti še v kakem bližnem kotu skriva. Dva duhovna se na to koj vzdigneta ga poiskat, in ko ga najdeta, ga seboj vzameta in sprejmeta do zdolejnih stopnic mesta, kjer stoji dozdajšni starašina v sredi med srenjskimi možmi. Novi starašina poklekne, enmalo tihoma pomoli,
*) Bene&nska libra velja 11 "/i krajcerjev. Taužent liber je blezo 188 fl. 55 kr.
pa prejme iz rok dosedajnega starašina z velikim spoštovanjem veliko sre-berno škatlo, ki je skorej eno libro težka, in je znamnje njegove nove službe. Po tem se uzdigne, ustane, se zahvali možem in vsemu zbranemu ljudstvu za čast, da so njega izvolili starašina, in se priporoči njih darlji-vosti. Na to se vsi razidejo. — Novi starašina pa hodi koj po celem Re-zianskem, po vseh hišah in potih, in bere milodari v denarji, ki mu jih vsakter radovoljno podaja, ki ga sreča. Tisti večer po volitvi novega starašina se napravi vselej obilna večerja, h kateri se povabijo vsi srenjski uradniki in drugi zgorej imenovani pervaki, stari in novi starašina, sorodniki obojih, in še kter drugi možak iz raznih farnih oddelkov. Po večerji vzame novi starašina v roke sreberno škatlo, in jo nosi okoli mize k vsem povabljenim, in dobi vanjo od vsakega kak srebernik. Ravno to dela on vselej, kadar je pri kaki gostiji pričujoč.
Starašina se jemlje vselej izmed pervih in prcmožniših Rezianskih hiš. Njegova dolžnost je, večkrat čez leto vso srenjo obhoditi, in naberati sira, masla in tudi denar, zato da se zainorejo oskerbeti vse v cerkvi potrebne reči. K vsim diplomatiškim gostijam je tudi on vselej povabljen, ki se v Reziji napravljajo, in je v časti pervi za duhovnimi. Tudi v cerkvi ima on in njegova družina poseben časten stol. Da v kratkem povem, starašina je povsod in v vsem pervi za duhovnimi in med vsemi naj bolj spoštovan.
Ker Reziani vedno po svetu hodijo, in v razne dežele in kraje zahajajo, imajo tudi raznoverstne šege v noši in obleki. Večidel posnemajo v tem ljudi tistih dežel, v ktere bolj pogostoma dohajajo: zato se nekteri nosijo po Ogersko, drugi se oblačijo kakor Poljaki, drugi posnemajo Au-striance, drugi nosijo furlanske pisane oblačila, in zopet drugi se nosijo kakor Parci. Same ženske se vse derže svoje domače Rezianske šege, s tim samim razločkom, da se nektere lepše in dražje oblačijo, nektere pa revniše, kakor jim premoženje dopušča. Sploh pa ljubijo svilnate oblačila, ki jih obilno nosijo.
Vsi Reziani nosijo svoje otroke v farno cerkev k svetemu kerstu: ravno tako nosijo k farni cerkvi tudi svoje merliče, in jih tam zakopujejo; se ve da se tudi samo v tej cerkvi poročujejo. Novorojene otroke dona-šajo h kerstu v opertnem košu. Kadar je dete kerščeno, molijo duhoven med tem, ko se vračajo od kerstnega kamna k velikemu altarju, začetek evangelja sv. Janeza, in ko pridejo do velikega altarja, se tamkej ustavijo in dajo poljubej miru detetovemu očetu, kumu ali botru, botri in babi, in dobe od vsakega kak dar v dnarji, ki ga na altar polože. — Potem gredo vsi skupej, z duhovnim vred v kerčmo k južini, ktero Reziani karstinje (Carstigne) imenujejo.
Porodnice ostanejo ene tedne po porodu doma: po tem pa jih spremlja baba do cerkve k navadnemu blagoslovu. Tu pokleknejo pred cerkvenimi vrati ogernjene od glave do pet z rjuho ali pa kakim dolgim kosom platna, in nektere imajo na glavi tudi klobuk. Tako ostanejo ondi celi čas, ko duhoven sveti blagoslov čez nje govore, kakor sloji v rimskem obredniku; na zadnje podajo duhovnik porodnici in babi poljubej miru pri velikem altarji; tu porodnica rjuho od sebe dene, in se podn na svoje opravila. Zvečer tistega dne potem napravi na svojem domu večerjo, h kateri povabi botra, botro in pa babo.
Kadar se ženijo in udajejo premožniši, pridejo na dan poroke do cerkve z velikim številom svatov. Kar je možkih, gredo v lepem redu po
dva in dva, eden za drugim, in na zadnje ženin na desni svojega druga; za njiini gredo kar jih je ženskih, v ravno takem redu; ali nevesta pred vsemi, s svojo družico na levi. Kakšenkrat imajo tudi godce, ki jiin celo pot do cerkve, in potem iz cerkve nazaj na dom godejo. Po svetem opravilu v cerkvi, pri kterem gredo žerin, nevesta in vsi svatje k poljubeju miru ah kakor sploh pravimo, k ofru, kjer vsakter kak denar na altar položi, se poje sveta maša, da bi Bog novi zakon blagoslovil, in po maši pojejo sred cerkve Miserere in De profundis, in še neke druge molitve za rajnke ženina in neveste, in zopet pri tem podari vsakdo izmed pričujočih kaj malega duhovniku. Kadar pridejo vun iz cerkve, obsujejo vsi ženina in nevesto, jima srečo voščiti, potem pa se vernejo na svoj dom v ravno tistem redu, v kterem so prišli. Tu se napravi vesela že-nitnina, in se pleše.
Kadar kdo umerje, ga vselej eden ali več duhovnov sprejmejo, bodi si ubog ali premožen, in to se godi vselej pred poldnem. Kadar uzdig-nejo merliča, da bi ga iz h;še nesli, začnejo na ves glas jokati in žalovati vsi njegovi sorodniki in znanci, da je joj, in to terpi celo pot noter do cerkve; v cerkvi se ta jok en malo utolaži med svetim opravilom, začne pa zopet po tem in še z večim krikom, kadar merliča v jamo spuščajo. Ni je pogrebščine na Rezianskem, pri kteri bi se ne slišal tak glasen jok in stok, in scer je to žalovanje mnogokrat prisiljeno, ker je taka navada. Na dan pogrebščine napravi hiša, iz ktere je bil merlič, v kaki kerčmi obed vsem tistim, ki so merliča do groba sprejeli, in kadar je obed h koncu, molijo še vsi skupej za rajncega. Zavoljo tega se zbere k pogrebu vselej dosti ljudi, čez dve sto, tri sto, do pet sto oseb. Kakšenkrat je ta gostija še precej obilna; je se in pije tako, da se nekteri tudi upijanijo, in tako se prigodi kakšenkrat, da tisti, ki so zjutrej plakali in na glas jokali za inertvaško trugo, zvečer veseli domu gredo, in si po poti vriskajo in pojejo. To, kar tu pravim, ni izmišljeno, ampak resnično. Reziani svojih rajnkih no zabijo, in radi in zvesto za nje molijo: na dan pogreba plačajo za eno peto mašo po rajnkem, ravno tako tretji dan po pogrebu, sedini in trideseti, in pa na obletnico: zraven tega denejo vsakrat kak denar v cerkveno v to namenjeno tružico, kadar se molitve po njih mertvih v cerkvi opravljajo. Če je bil rajnki iz premožne hiše, se pete maše po njem še z večjo slovesnostjo opravljajo.
Vse cerkvene svete opravila so o praznikih lepe in slovesne. Velika maša se vsako nedeljo poje in še posebno takrat, kadar so večji prazniki, ker je tadaj peta maša z leviti. Tudi v podružnicah se pojejo maše z leviti o njih posebnih godovih in praznikih. Naj pa se poje maša z leviti v farni cerkvi, ali v kaki podružni, vselej je ofer, kjer vsakdo kaj malega na altar dene. In zato da se svete opravila v cerkvi lepše in z večjo slovesnostjo opravljajo, ima vsaka cerkev po šest pevcov. tadaj je vseh pevcov štiri in dvajset. Kadar kteri teh pevcov umerje, se koj drug poišče; ali nobeden ne more postati pevec, kterega pevci sami ne izvole, in potem morajo še fajmošter v njegovo volitev privoliti. Ta volitev in to privoljenje se godi vselej tisti dan leta, ko vseh 24 pevcov vkup pride, kar se vsako leto enkrat zgodi. Ta dan so povabljeni vsi pevci od fajmoštra in od starašina k obilnemu obedu, kterega ta dva poslednja plačata. —
Do tod so besede Rezianskega fajmoštra, pisane v italianskem jeziku v letu 1849. Jaz sem jih le preoblekel, in za naše slovenske bravce poslovenil. Pristavim pa še to, kar je bilo temu izvirnemu spisu na koncu pridjano, s tem samim razločkom, da Rezianske besede in stavke s pri-stavljenimi slovenskimi razložim.
Pogovor med Rezianom in R e z i a n k o.
Dialogo fra un Resiano cd una Resiana.
Maria. Laudato Jezu Cristo, hotar.
Zuan. Sempre sia laudato, hotra. M. Ja man a chiar di vas videt, hotar.
Z. Sahualen: pa ja vas, hotra.
M. Sahualen, hotar.
Z. Zhi vi ste kei sdrava, hotra?
M. Gio ninchei. Abai vi, hotar? pa vi!
Z. Pa ja ninchei, hotra.
M. Ja, vas saludavan, hotar.
Z. Pa ja vas, hotra.
M. S bichom, hotar.
Z. Boho ime, hotra.
M. Poite lepu, hotar.
Z. Sahualen. Poite lepu pa vi hotra.
M. Sahualen, hotar.
Maria. Hvaljen bodi Jezus Kristus, boter.
Janez. Vekoma bod hvaljen, botra. M. Prav ljubo mi je, da vas vidim, boter.
J. Zahvalim: pa jaz vas, botra.
M. Zahvalim, boter.
J. Ali ste kaj zdrava, botra?
M. En malo. Kako pa vi, boter?
J. Jaz tudi malo, botra.
M. Jaz vas pozdravljam, boter.
J. Tudi jaz vas, botra.
M. Z Bogom, boter.
J. V ime božje, botra.
M. Pojdite lepo, boter.
J. Zahvalim. Pojdite lepo tudi vi.
botra. M. Zahvalim, boter.
So pa od Rezianov tudi še drugi pisali, ki jih hočem tukaj saj v kratkem omeniti, kolikor sem zanje zvedel. Naj pred najdem Dobrov-skega, (Slaviti. Herausgegeben von W. Hanka. Prag 1834. S. 118— 124.) ki je od Rezianov nekaj povedal. Njegove besede tu sem postavim, pa poslovenjene, ker utegnejo kterega bravca zanimati, in pa ker omenjenega Dobrovskovega dela nima vsak pri rokah. On govori torej tako le: ,,V listu od dne 14 aprila 1801 leta je napisal moj ljubi Slaviti (A. Pišely) nekaj slovenskih besed, ki si jih je nabral v Rezianski dolini, pri potokih ki mu je Rezia ime, v vasi Ruš tis. Ta dolina spada pod Benečanskoi petnajst italjanskih milj deleč od Vidma (Udine), in šteje 7000 ljudi, kteri žive od poljodelstva in od živinoreje. Tisti izmed prebivavcov te doline? ki govore slovensko, so prav za prav oddelk tistega slovenskega stebla? ki se je od šestega stoletja sem razširil po Krajnskem in po Koroškem-Kar pričajo njih jezik, ki je poln slovenskih besed.
Potem imenovani Dobrovski v zgorej omenjeni knjigi tako dalej govori: „Prebivavci te doline imenujejo svojo domačijo dum Rezia. Vasi v tej dolini so: liuštis, Oseak, Niva, Stolvica, in Povijej, kjer se govori furlansko. Reke in potoki so: Rezia, naj večja voda v' dolini; černi potok, Risatik, Puto. Imena gor: Posgost nad vasjo Stolvica imenovano; Kanin, nad Št. Jurjem Brumand nad Brumandom. Po^ sebne imena nekterih strani Rezianskega so: Plananica, Stolac, Žleba c.
*) Tu stoji Auštis, jaz sem Rustis zapisal, ker pervič izdani Slavin tako bere. Mogoče pa, da mora biti tu, in kjer je zgorej uže ta vas omenjena, le Austis, kar bi se nekako ujemalo z italianskim imenom vasi Uccea.
„Pri poslovljenji so Reziani, s kterimi je moj Slavin govoril, navadno pravili: a vi stujte zdrav. Slavjani si voščijo povsod eden drugemu zdravje, in kaj si zamorejo res boljega želeti? Kaj je več vredno, kakor mens sana in corpore sano? kakor govori Horaci.
Da bi pač moj prijatel Reziane bil poprašal, kako oni sami sebe imenujejo, kadar se hočejo ločiti od Nemcov in Talianov, in kako imenujejo svoj jezik! Jaz menim, da bi mu bili odgovorili, da so Slovinci, in njih jezik slovinski jezik. Morebit bo kdo drugi enkrat nam kaj bolj gotovega čez to povedal."
Tako Dobrovski. Če te besede s pervim popisom Rezianov primerimo, najdemo koj neke razločke med obema. Dobrovski šteje tu 7000 Rezianov, uni le 2900. Imena vasi tudi si niso koj podobne. Ali jaz bi rekel, da Dobrovskova vas Auštis #) ni druga, kod Uccea, ali, kakor sem zgorej jo poslovenil, Volčje-Vučje; Oseak je Oseacco, ali kakor sem jaz jo poslovenil Ožjak (morebiti tudi Osjak?) Štolvica je menda Št. Juri. Po vije j pa je furlansk, zato se v pervem popisu ne omenja, in od tod pride menda tudi, da Dobrovski 7000, naš fajmošter Rezianski pa samo le malo manj ko 3000 duš šteje. V drugem ne najdemo nobene težave.
Tudi slavni Kolar v svojem slovutnem delu Staroitalia slovanska (dil I. hlava II. članek II. § 2. str. 209 - 212) govori od teh naših Rezianov. On izpeljuje ime Rezianov od starih Etruskov tako le: „Prebi-vavci Etrurje so imeli tri imena, dva, da tako rečem, zunajna, namreč: Turi, Turii, Turanje, Tursci, Tusci od tur-vol, ogenj: in Etrusci ali ča-stivci vatre, ognja pod podobo tura ali vola; tretje ime znotrajno in domače, to je: Raseni, Razeni, to je Rodjeni „ . . ,'itd." Ti Razeni so bili v poznejših časih od nekterih severnih narodov, posebno od Iberov in Ga-lov, ravno tako tlačeni, in preganjani, kakor prebivavci južne Italije, Sabini, Latini, Brutii in drugi, od Gerkov . . . Divji in silni Gali so planili nad krotki, z gospodarstvenjem, naboženstvom in umetnostimi se pečajoči, in zato iz vojenskega ogleda oslabeli narod Etruški; so mu vzeli njegove cveteče mesta, in potisnili njegove prebivavce iz obdelanih in rodovitnih Etruških dolin in ravnin do severnih gor in planin rhaetskih, tirolskih in helvetskih. To spričujejo Livius 5, 33. Justin 20, 5. Plinius 3, 20. in Slephanus Byzant. pod nadpisom: Rhaetii populus Etruscus. Te spri-čevanja starorimskih pisateljev čez to historiško prigodbo podperajo pa tudi živi dokazi in do sadašnjega dne obstoječi prevnuki tistih starih Slavo-Etru-skov, raztresenih še sadaj po dolinah in gorah Helveških, Tirolskih in Rhaetskih. Zakaj jaz menim, da Reziani, od kterih pišejo A. Pišeli in Dobrovski v Slavinu, Prag 1808 str. 120 — 127; in' Stanko Vraz v Danici Ilirski 1841 štev. 29.; v naj novejši dobi pak J. Sreznevski in P. Preis, v Časopisu Musejnem 1841, 3, 341, — da so namreč ti Reziani potomci teh Etruških Razenov, ki so pred Gali semkaj pribe-žali . . . Kakor je bila v Etrurii reka in dežela Razena (ainnis Rasenus, regio Rasenensis blizo Vetuloniae), tako je tudi tukej v Rezii reka in dolina Rezia . . . Sreznevski pak piše na omenjenem mestu: „Zlasti to je spomina vredno od dvora Gospodnice, da je živel tukej, kakor pravi ustno sporočilo, pervi začetnik Rezianov, ki je prišel iz Rusije, t. j. iz Rusije, kakor to razlaga Reverendissimus Dominus Odorico But-
*) Glej poprejšno ep»zko.
tolo." — To sporočilo Rezianov od Rusije se nanaša ne na Ruse, Rusiane v severu, ampak brez dvoma na Raze, Razene v Etrurii in v Italii. Vidov god se obhaja, poleg omenjenega Sreznevskega str. 343, tudi v Re-zii s plesom in petjem tako, kakor smo to sami vidili tudi pri drugih Italii sosednih Slavjanih itd.
Tako Kolar, iz čigar besed tudi zvemo, kteri so še kaj od Rezianov pisali. Akoravno pa je njegovo mnenje od začetka Rezianov vredno, da se še bolj pretuhta in po mogočnosti razjasni, bi vender jaz, opiraje se na zgorej iz Slavina navedene Rezianske besede, in njih veliko podobo z našimi slovenskimi, se raj poprijel mnenja Dobrovskega, ki terdi, da so Re-ziani oddelk krajnskih in koroških Slovencov, kterih jezik se je le enmalo bolj popačil. Ravno te misli je tudi slavnoznani Š a far i k. Slavische Al-terthumer. Leipzig 1844, 2. Band. Seite 344.
Tetrevi ali gorne kure.
(Konec.)
Mnogo menša je brezovka ali tetrevik (tetrao tetrix), ki je po velikosti domačej ali hišnej kuri (kokoši) podoben. Tehta dve do poltretje libre. Perje mu je modro černo, se sveti kot kov ali metal; perute so v kolencih belkaste, po verhu dvema rujavima progama prižane, rep viličast, na koncu precej zakrivljen. Noge ima kosmate černosive boje, nad jasnim očesom rudečo progo ali oblok. Kura je menša od petelina, ima rujavo, černo pikasto perje, rep ji je krajši s černimi progami. Tetrevci žive rajši v listnatih lesih in se večkrat v letu preselujejo. Starih krajev, kjer je se ulegel, mu je malo mar. Primeriš li tetrevka s tetrevom, je' to pač pravi neumnež. Velika boječnost in plašlivost, ne pa čuječnost in sprevedlivost, kakor jo pri tetrevu najdemo, ga tolikrat smertne nevarnosti reši in mu življenje ohrani. Kurica znese zvigredi po pet do dvanajst jajc, ki so žolto-bele barve z rujavimi pikliči obsete, velike so kakor jajca domačih kur. Gnezdo si nanosi pod nizko, gosto germovje, in jajca z mehom ali listjem pokrije, kdarkoli se za nekoliko časa od njega oddalji. Mladiči čivkajo, kakor domače piščeta, gredo povsod za kokljo, ki jim červe izkopuje in mrav-Ijinjake razberskava. Za nekoliko nedelj že letajo za materjo po drevji.
Pozimi žive največ od smolovih ali brinjevih gralic, razgrebujejo sneg, da bi jagodnih ali kak drug koren dobile. Spomladi obirajo različno novo zelje, clo cvet strupenih ali otrovnih rastlin objedajo. Poletu jih ker-mijo kebri, pajki, kobilice (konjiči), mravlje, jagode, v jeseni različno' zernje. Tudi droben pesek radi pogoltujejo, da želodec laglje prebavi.
Tetrevkovo meso je ukusnejše in bolj redivno od tetrevova, petelinje je dvoje barve kakor golobje. Naj več tetrevkov živi v Laponskem, na Švedskem in Ruskem, kjer se jih včasih v trumah po tisuče vkup znajde. Skušeni lovci vedo tetrevka priklicati, ker njega glas oponašajo. Tetrevik se zmlada more tudi ukrotiti, pa ne živi potem delj ko dve leti. Po njegovem glasu prerokujejo stari lovci prihodnje vreme. Pravijo, da on pred gerdo uro glasneje poje, glas h koncu posebno zavija in se kaj nepo-kojno obnaša, z zemlje na nizke debla in odtod na visoke drevesa preletuje.
.(ereb (tetrao bonasia) živi naj rajše na poldnevnej strani, pa kraj mora biti olšjem, lišjem in smoljem (brinjem) gosto zaraščen. Tu rad po tleh semtertje bega in živega išče. Je malo veči kakor domači golob ali poljna kura (perdix cinerea), ima pod jasnim očesom rudečo progo, čern kljun in slabe do kolenca dlakoj gosto obraščene noge. Perje ima rijasto-rujavo barvo, belimi in černimi pikami obseto, noge so sive, rep černosiv, okrogljat, po obeh krajih dvoje prog ena černa in ena bela počrez. Žive poletu navadno po dva, le v jeseni se v gostih trumah semtertje vlačijo. Naj ljubejše so jim černe tla in gosto germovje, prenočujejo pa vedno po drevji. Pozimi se clo v sneg zagrebavajo, si kakega korenja v živež dobiti, so kaj plašni in ni jih lahko ujeti. Nameriš na kak trop, se ti uznesejo močno šume in se v polokrogu nedaleč od starega kraja zopet k tlam spuste: itli pa beže z nategnjenim vratom po tleh v naj urnejšem teku, se kje med kamenjem ali v hosti poskrit. Zleti li kak jereb na drevo, se berž k deblu pritisne, da ga naj bistrejše oko silno težko zapazi. Jerebi ne letajo radi, pa po tleh kaj izverstno in urno begajo, žvižgajo prav glasno: „tihi— lititi — ti" kakor bi se smejali.
Poletu se žive od različne golazni, červov in polžev, pa tudi drevesne popke radi obirajo, cvet in rahlo perje drevesnih rastlin požirajo in .po zemlji černice, maline in jagode pobirajo.
Kura ali samica znese zpomladi 8 — 15 rujavkastih jajc z otemnimi pikami, ki so malo veče kakor jajca golobje. Za tri nedelje izlezejo že v. njih mladiči, ki se koj berž jako umetno skrivati znajo, da jih je zelo •težko najti. Po noči in ob hudej uri utikajo se pod krila samičine. Samec svojo družino povsod spremlja in se svojih mladih jako veseli. Le škoda, da kune, lesice, gavrani in druga roparska zver toliko mladih jerebov pokonča. Tudi človek jih rad zalezuje ter jih glas samičin oponaševaje k sebi mami. Meso jerebičje je tečno, sočno in se lahko prebavlja.
Mladiči v zajetji hitro poginejo, zato jih ni lahko ukrotiti. Stari se sicer človeškega pohištva privaditi dajo, pa se je vedno bati, da pri naj menjšej priložnosti ne pobegnejo.
I) r o b t i n č i c e.
,f Učiteljski shodi na Koroškem 1. 1855. Rumeno sončice o pri-jaznej vigredi jame terd led tajati. Dolgo se ustavlja in ustavlja milim žarkom, sčasoma se mora pa vendar le podati in pobrati šila in kopita. Omla-jena zemlja začne poganjati in zeleneti in obeta obilno žlahnega sadja. Kavno taka je tudi bila na Koroškem zastran učiteljskih shodov. Imeli so ti shodi mnogo nasprotnikov duhovnega in neduhovnega stanu, ja clo tudi od ravno tiste strani, ktera bi imela šole in šolske zadeve na vso moč podpirati. Kdo bode verjel, da je še sedaj nek dekan in šolski ogleda na Koroškem —■ hvala Bogu, da le na Nemškem —, ki učiteljskih shodov še v misel ni vzel, tem manj kakega sklical. Ali ta gospod in vsi njegovega plemena le kaj znajo deset božjih zapoved, posebno šterte zapovedi?! Ali mar vis: c. k. ministerstvo in visokovrd: škofijstvo ni ostro zaukazalo, učiteljskih shodov sklicovati in deržati? Pa pustimo jih, — razglasujmo rajše veselo resnico, da je I. 1855 na Koroškem bilo 20 učit.-shodov. Pri
njih je bilo pričujočih 127 duhovnikov, 181 učenikov, 4 učenice in 2 farna šolska ogleda. Mi imenujemo samo slovenske dehantije.
a j 22. Nov. je bil shod v D o beri i vas i (Eberndorf). Pričujočih je bilo 12 duhovnikov in 8 učenikov.
b)	13. Junija v Velikovcu (Volkermarkt); prišlo je 12 duhovnikov in 10 učenikov;
c)	21. Junija v št. Mohorju (Hermagor); sošlo se je 7 duhovnikov in 8 učenikov;
d)	2. Oktobra v Rožece (Rosegg); pričujočih je bilo 10 duhovnikov in 6 učenikov;
e)	19. Junija v Belace (Villach); sošlo se je 6 duhovnikov, 15 učenikov, 1 farni šolski ogleda in 4 učenice;
f)	25. Oktobra v Celovcu (Klagenfurt) za Celovško okolico; sošlo se je 14 učenikov in 2 duhovnika.
g)	11. Novembra v št. Tomažu za Tinjsko (Tainach) dehantijo; pri njem so bli 3 duhovniki, 5 učenikov in 1 farni šolski ogleda in srenjski predstojnik.
h)	20. Decembra v Žabnicah (Saifnitz); prišlo je 6 duhovnikov in in 10 učenikov. —
Vse slovenske dehanlije vidimo tukaj imenovane; le samo dveh manjka; po enej je hudo kolera morila, — druga je pa bila brez dehanla. Visoko-vredni duhovni gospodi! Alite tudi za nas bi bilo dobro, da bi se nam napravili duhovski shodi (Conferenzen), zdihujemo po njih, kot jelen po merzlej vodi. Kar je nam dobro in sebi želimo, privolimo gg. učiteljem, ki so naši pomagavci in tako srečni, da že uživati morejo tiste sreče in tistega veselja, ki se nam sedaj še ne privoluje. —
*	Kar marsikteremu slovenskemu mestu manjka, ima nemški Dunaj ali Beč. Koliko se je že govorilo in pisalo od slovenskega gledališča v Ljubljani! Ravno taka je neki tudi v Zagrebu. Na Dunaju pa imajo že davno češko gledališče, in pred nekimi tedni so napravili poljsko gledališče. Igrali so Poljci že večkrat, in vselej prav lepo, 31. maja tako, da so si pridobili hvale od vseh strani. Sami Nemci jih ne morejo prehvaliti. Slovani! le krepko naprej, da poderemo tisto sramotno misel, da Slovani ne znajo nič in da nočejo nič! —
*	(Zbirka serbskih obrazov.) Serbski knez Aleksandar Karadjor-djevič je založil v svojem poslopju zlo zanimivo zbirko obrazov iz nove zgodovine serbskega naroda. V to zbirko se bodo jemali obrazi vseh mož, kteri so se bili za serbsko samostalnost junaško bojevali in se za razcvet serbske narodnosti in omike marljivo poganjali. Vse potrebne dela je izročil svetli knez obrazarju Knezeviču. Zasluge serbskih junakov po vrednosti ceniti, hoče knez v svojem lastnem poslopju vsem tistim vreden spomenik postaviti, ktere serbski narod v svojih narodnih pesmah opeva in razslavlja. Vsak obraz bo tri čevlje visok in dva čevlja širok in prekrasnim, pozlačenim okvirjeni okinčan. Ze se nahajajo v tej zbirki: Karadjordje (Černi Juri), oče vladajočega kneza, knez Miloš, knez Milan, knez Mihael (bo v kratkem dogotovljen), in poleg njega bo obraz kneza Aleksandra Karadjordjeviča; dalej so ze razstavljeni: Jakob Nenadovič, Prota Nenadovič, Mlnden, Hajduk Viljko, Pop Luka, Čorak Anta, Dositej Obradovič (pesnik), Cinsar Janko, Stojan Simič, Avram Petronijevič, Janičije Djurič, Buljukbaša Tokič in knezinj«
Ljubica, sopruga Miloša Obrenoviča. — Razun teh oseb se še nahajata tu tudi dva obraza brez zgodovinske imenitnosti, ali važna zavoljo narodnega kroja. Pričakovati gre, da bo dal knez tudi več obrazov iz stare serbske zgodovine izgotoviti, kakor postavim junake iz preslavne Nemaničeve rodovine; junaka Miloša Obiliča, njegove pobratime, svit. serbskega cara Lazarja i. t. d.
K tem obrazom se tudi pripravljajo životopisi, da bi si narod slavne dobe svoje minulosti in sedajnosti toliko ložeje predstavljati za-mogel. (Sr. Dn.)
Družtvo sv. Mohora.
*	Na novo so pristopili: 1069 Lavrič Jož. učit. v Ložkem potoku, 1070 Farna bukvamica na Vranskem, 1071 Šparl Fr. bogosl. v Gradcu, 1072 Krašovic Jož. fajm. v Cirklah, 1073 Sfiligoj Ant. kmet v Imenii — Berd, 1074 Faganeli Vinc. strojbar v Mernem, 1075 Beltram Jož. mizar v Mernem.
*	Dalje so plačali za 1. 1856: Bistriška šola v Bohinju, Biziak Jož., Beltram, Debeljak Mih., Dobajnikar, Erjavec, Farna bukv. na Vranskem, Faganeli, Janežič Fr., knižnica goriškega semin., Kožuh, Kovic, Krašovic Jož., Logar, Le-sjak Bal., Lavrič Jož., Marinič Jan., Mozetič Bošt,, Milanič, Oblak Ant., Oberkir-clier ('/j), Boter Jož., Bobič Mat. v Jesenicah, Sfiligoj Ant. kapi., Stepančič, Stiligoj Ant. kmet, Šober, Šparl Fr., Tonkli, Zank Mat.
Povabilo.
Konec meseca junija je polletno naročilo na „Slov. Prijatla" pri kraji. Prosimo toraj tiste gospode naročnike, ki so le za pervo polletje naročnino plačali, naročnino za drugo polletje kmali poslati. Tudi zanaprej bomo wSlov. Prij. le tistim pošiljali, ki dnar ali pošljejo ali saj obljubijo, ga svoj čas poslati. — Kar nas posebno veseli in spodbada, tudi zanaprej krepko stopati po poti, po kterem smo udarili, je to, da slišimo od vseli krajev, da so častiti naročniki zastran" Slov. Prij. zadovoljni: kar tudi priča lepo število naročnikov, ktero še sedaj skoraj od dne do dne narašča. Le nekaj je, kar nektere čast: gospode moti, in to je: pola za šolo in dom. Povemo po vsej resnici, da med vsemi naročniki je jih le 12 ali 15 neduhovnov; ni se toraj treba bati, da bi učitelji pridigo popred brali. Tudi jih ne pričakujemo veliko več, ker g g. učitelji „SoIs. prij." ki je donašal 4 pole samo za šolske reči in le 2 fl. veljal, niso kupovali; zatoraj ni se bati, da bojo 2 ali 3 strani po 3 fl. plačevali. Naša misel je pa tale: Gospodje duhovniki so vodji ali kateheti ljudske šole, bi rekel njih duše, treba in dobro je, da tudi kej slišijo od šolskih reči, posebno ker je učava skoraj vsa nova in veliko boljša. Tudi bodo gg. duhovniki učitelju in celej šoli lepo postregli, če polo za šolo in dom učitelju poso-dujejo ali darujejo ali pa za mal dnar prodajo. Tako dobivljajo gg. duhovniki za 2 fl. 20 kr., kar posebno za se potrebujejo, pa tudi gg. učitelji za 40 kr. sčasoma vse to, kar jim je v šoli treba. Ljubi bratje in sodelavci! podpirajmo po bratovski eden drugega, naj sega močnejši slabejšemu bratu prijazno pod ramo, da pojde naše imenitno delo duhovnikom in učenikom srečno izpod rok!
Pri tej priložnosti tudi oznanujemo, da dobi vsak nov naročnik še vse liste letošnjega (/Slov. Prijatla."
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Elnšpieler. — Natisnil Janez Lesa ti Celoveu.
Nekaj od amerikanskih šol.
Visokočast: g. S. Rudmaš so tele dni od g. Jos. Reš-a, kat. misio-narja v Ameriki, sprejeli obširno pismo. Semle postavimo, kar g. Reš o
amerikanskem šolstvu piše: ..... „česar je polno serce, rado iz ust
gre," zatoraj nekaj od moje šole. Predenj pa začnem od moje šole praviti, je treba nekaj iz mojega življenja v Evropi omeniti. Bil sem zraven čast. gosp. Jurja Muller-ja kaplan v doljnej kapli. Tedaj sva vsakdan ob bregu šumeče Bele se sprehajala. Najni govori so se verteli okoli šolskih reči; začela sva pri abecdu in končala pri visokili resnicah naše svete vere; pogovarjala sva se, kako učencom veselja in kratek čas napravljati, kako jih v redu obderžati, strahovati, kaznovati itd; se ve, da včasih nisva bila enako tistih misel, da sva se včasih posprijela, pa vse po bratersko: intra limites fraternae caritatis. Kdor pa zavolj Boga in drugih duhovnih nagibov resnično serca in veselja ima do šole, kdor dobre knige prebira in se uči, kdor pa tudi v djanju poskuša in se vadi, kdor zvedene in modre može obiskuje, in se ž njimi pomenkuje: ta učitel je gotovo dober učitel, in njegov trud donaša obilnega sadja. Tistim besedam: sic volo, sic jubeo — tako hočem, tako mora biti . . . sem iz cele duše sovraž, rad pri otrokih otrok postanem, v zibel se pa vendar ne vležem. —
Pridši na moj štacijon sem si mislil za svojo pervo dolžnost, vse katoljške družine na dolgo in široko obiskati itd. Vzel sem 30 funtov težko mavho čez ramo in mahal jo od hiše do hiše, (to se pa samo od sebe zastopi, da so me tu prav prijazno sprejeli, tam pa debelo gledali, da so me tu pozdravili „visokovredni" tam pa ti prekleti f. .). Tako sem nektere tedne polje spregledoval, ktero imam obdelovati, ali kakor vojščaki pravijo: „sem terrain rekognosciral." Naj prej sem na to silil, da se v soseščini, kjer sem stanoval, šolska hiša postavi. Res moje besede niso bile bob v steno. Hiša je skoraj stala in hitro sem napovedal, da naj se možje cele soseščine zbero in se pogovorimo, kdaj in kako se ima nemška šola začeti. Res zbralo se je veliko možjakov in pomenkovali smo se več kot pol ure, pa nisem mogel vseh spraviti pod en klobuk; zatoraj povzamem besedo in takole govorim: „Ljubi možjaki! brati in pisati po angleški, je res lepa in potrebna reč; pa vendar še veliko potrebnejši je katoljški nauk. Zraven se pa angleški nauk ne bo zanemarjal, temuč le odložil; jutre ob osmih se začne nemška katoljška šola. Se tole moram opomniti, da pri nauku prav počasno postopam in se deržim samosvoje učave." Šolska hiša pa še ni bila do kraja gotova, zatoraj sem šolo napravil v hiši, kjer stanujem. Moja kuhinja je bila šolska izba brez mize, brez klopi, čez dva terkla sem položil močno desko, tu so sedele deklice, fanti so se pa usedli po stopnicah, ki peljejo pod streho. V mojej izbici ni bilo ničesar, kot moja postelja in moja skrinca. Stal sem toraj v kuhinji pri železnej peči in sem učil.
Vse reči, kterih je v šoli treba, sem že poprej pripravil, ja v mojej šoli je prepovedano, kaj seboj nositi. Kar je za nauk potreba, se razdeli in po nauku spet pobira, tablice, klinčki, gobice, knige, černilo, Prij. za šolo in dom.	7
pismarice, peresa. Tako je veliko mermranja manj in pridobim si veliko zlatega časa. Res da na to nekaj denarja potrosim, pa vse se mi desetkrat povrača. (Kjer je veliko učencev, je nemogoče za vse šolskih reči kupovati in pripravljati, po deželi bi se pa gotovo tudi v Evropi kej storiti dalo.) Pri keršanskem nauku sem se deržal skoz in skoz zgodovin-kega pota: pravil sem, kako je Bog vse in tudi človeka stvaril, kako je kača človeka v greh zapeljala in v nesrečo pahnila, Kajn svojega brata umoril; tako sem napredoval in vmes razjasnoval nar potrebniše resnice svete vere. Pismenke sem pa učil prav po samosvojem. Bote se morebiti smejali, da mi jezik tako urno teče, pa moja učava se mi je pokazala tako koristna in kratkočasna, da jo popišem na dolgo in široko. — Mislil sem si: pismenke obstoje iz ravnih in krivih, iz navpičnih, ravnovažnih in poševkastih, iz debelih in tanjkih čert. Zatoraj sem pokazal svojim učencem najpred narejati na tablice navpične čerte, potem ravnovažne, poševkaste, za tirni križice vsake sorte, potem hiše s streho (pri strehi se učenci naj bolje vadijo narejati poševkaste čerte), zatim kolesca (ničle), v ničle noter križice, trivogelnike itd. Se ve, da sem moral včasi zamežati, ko sem pogledal, kaj je ta in uni na svojo plošico načiričaral. To sem uganjal nekaj dni; potem sem še le začel pismenke narejati. Deržal sem se glaskovanja (Lautiranja) zraven sem pa še na tole dvoje gledal: a. učenci so imeli pred seboj plošico in klinček v roci in so pismenke pisali — lepo in gerdo, b. vsakdan sem ponavljal, kar sem jih bil poprej učil, to je, učenci so vsakkrat narejali pismenke že znane pa iz glave, nisem jih naredil pred njimi na tablo. Sedaj sem si napravil veliko lesenih tablic in na nje napisal z neko toplo bojo (barvo iz brasi-lianskega lesa in lipove kože) vse pismenke, te tablice na terdnej letvi (lajšti) ob steni obesil in jih med seboj predeval; tako so se napravljale različne slovke in besede. Pismenke učiti je sitno in dolgočasno; pri meni je pa to blo tako veselo in živo, da so otroci serčno radi v šolo hodili; ne dež ne mraz jih ni ostrašil, le samo visok sneg jim je bil včasih sitno muto naredil. Stariši od glaskovanja dosedaj niso nič slišali nič vidili, zatoraj so sterino gledali in še clo sami prišli gledat, kaka mora nek ta šola biti, kjer še otroci učijo hiše, strehe, kolesca in križe narejati, pismenk pa samo izgovarjati tako tiho in čudno, imenovati pa ne. Ali kako so se silno zauzeli viditi, da otroci še komaj vseh pismenk znajo, v abecedniku pa že vse gladko berejo, ja še clo besede na plošico pišejo. Lepo brati učiti učence ni več težko, da je le berilo prav osnovano. Povem vam, da so mi ure v šoli tekle hitro in veselo kot minute, in da se mi je ravno v šoli moje včasi pobito serce večkrat ohladilo. — Tudi od amerikanskega šolstva nekaj povem. Ljudske šole — public ali coinmon shools imenovane, so brez vse in vsake vere, to je: keršanski nauk se ne sme učiti; le v nekterih deržavah so se za katoljčane napravile katoljške šole. Na kmetih se v ljudskej šoli podučuje narmenj šest mesecov, potem pa tudi soseščina dobi učnino (šolski dnar) iz deržavne dnarnice; kar je pa premalo, se pridaje iz srenjske denarnice. Srenjski predstojnik izvoli za šolo na deželi kako žensko, 16 — 25 let staro, za učenico; včasih ena ženska podučuje 2 meseca, 4 mesece pa spet kaka druga. Ona mora vsakdan od 9 12 in od 1 — 4 v šoli biti, naj "je veliko ali malo otrok. Se ve, da pri takih učenicah ni misliti na pravo in dobro izrejo, na keršanski nauk in brumno življenje; marsiktera taka
ženska še brati in pisati ne zna, še hujši je pri rajtanju, — da takej tudi vse sorte posvetnih misli v glavi rojijo, bote tudi lahko verjeli, — včasih gre vse križema h. po koncu: otroci so hudobni in brez vsega strahu. Zatoraj imajo katoljčani prav in je živo treba, da si napravijo posebnih šol za svoje otroke.
Po velikih mestih so free shool, to je proste šole, kjer učenci nič ne plačujejo, ja še clo vse šolske reči zastonj dobivajo; na šole se res potroši groza veliko dnarja, in katoljčani morajo tudi pomagati plačevati! Tožijo in mermrajo, pa kdo se mara za nje. Tukaj je veliko mlačnih katoljčanov, kterim je malo mar za otroke in sveto vero. Zatoraj pošiljajo svoje otroke v te „free shool," kjer se jim daje vse zastonj, pa tudi vera pokvarja. Veliko je pa tudi gorečih in pravih katoljčanov, ki dnarjev nabirajo, da bi tudi „free shool" napravili za katoljške .otroke. — Kar se učenikov tiče, je jih veliko, ki so prave sirote in le malo znajo. Neke novine so tole pripovedovale: Prinesel je nek učitel dobre spričala in je že več let po zimi učil. Tega so popraševali, koliko je % in %. Srotle je rajtal in rajtal, da so mu debele sraje po čelu stale, pa le ni šlo; slednjič je zrajtal, da je to %. Na prašanje: koliko tretjin da ima ena celotina, je odgovoril: da ima 4 tretjine." Vaši evropejski učeniki so proti temu pravi, visoko učeni modrijani. — Deržava plačuje za javne šole na leto: 1, 110.000 dolarjev; otrok, ki prejemajo dnarja iz deržavne dnarnice, je 1,233,987, izmed teh v šolo hodi 900,532, na akademijah in vseučiliščih jih je pa 38,734 .......
Freemont Centre, Sullivan Couny, State of New York 3. maja 1856.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Človeku je treba jesti in piti, da živi; jemo trikrat na dan: kosilica, južina, večerja.
Kruh se nareja iz moke. Moko pa melje mlinar iz erži, pšenice, ječmena. Moka se zamesi s kvasom in kropom, in potem v peči speče. Po mestih delajo kruh pekarji, na kmetih ga pa peče skoraj vsaka gospodinja. Kruhi se iz testa narejajo okrogli, kterim pravimo hlebi. Hleb ima skorjo in srednico. Hlebi se narejajo naj rajši iz eržene moke, iz pšenične se pečejo žemljice, šarteljni, potice. — Zna več kot kruh jesti; rasteš, kot kos kruha v roci; s trebuhom za kruhom; — on te kaine-nom, ti pa njega kruhom; ali si že vidil, kako mati kruh pečejo, povej!
Juha ali župa je tekočina, ktera se nareja iz mesa, mleka, rakov, rib itd.; v juho se devajo vseh sort reči. — Veliko kuharic juho ali presoli ali ne dosoli.
Meso se pravijo vsi terdi in mehki deli človeškega in živinskega trupla; jemo naj rajši goveje meso, tudi telečje, svinsko, kozje, ovčje, po nek-terih krajih jedo tudi konjsko. Tudi meso divjih zverin dobro diši: zajčje, zernsko, jelenovo meso; takemu mesu rekamo divjačina.
Zelenina ali zelje raste po vertih, travnikih in njivah, post: salata, zelje, kapus, špinat, repa, redkov, hren, murke itd.
Maslo se dela iz sirovega masla ali putra; sirovo maslo se pa zmede iz mleka, se spusti v ponovci in tako dobimo maslo.
7*
Sir se nareja tudi iz mleka bodi že kravjega, ovčjega, kozjega, od tod kravji sir, ovčji, kozji; tudi sirotka je človeku zdrava, kakor zmedki.
Sadje je prav dobro in zdravo; se ve, da le zrelo zadje, nezrelo je nezdravo; posebno kuhano sadje človeški želodec lahko prebavlja. — Kakor drevo tako sadje; jabelko ne pade daleč od drevesa; — slabo drevo slabo sadje. Mladih drevesic le pridno saditi in drevja nikoli ne poškodovati!
Potice ali na Češkem kolače so hlebički pšenične moke, v maslu ovaleni in dobro nabulani. — Zerne do zerna pogača — kamen do kamena palača.
Žemljice (zemljenške hruške, laška repa, krumpir) rastejo pod zemljo v kepah, ktere na koreninicah visijo. So večjidel okrogle, kakor jabelka. Žemljice so za proste in delavne ljudi posebno imenitna jed. Le škoda, da od nekaj let sem tako bolujejo!
Pijemo pa vodo; voda je človeku naj zdravejša pijača; pa mora biti merzla in čista; pijemo studenčnico, deževnice pa ne. Vroč nikoli ne pij! Tudi mleko pijemo, posebno za kosilico; bogati pa pijejo tudi kavo, za otroke je le mleko; tega nam dajejo krave, ovce in koze; kravarica jih molze. Bolehnim ljudem dobro služi čaj. — Odraščeni ljudje pijejo tudi piva in vina; ali žganja vsak dan piti, nobenemu ni zdravo. — Človek ne živi, da bi jedel, temuč je, da bi živel; — Bog nam daje jesti in piti, zatoraj moli pred jedjo in po jedi; — kdor nima mere pri jedi in pijači, rad boleha in poverhu še berači.
VI. Poštevanje.
Pošteva petke. Narejajmo narprej na desko pet čert, in rekajmo enkrat po pet čert je pet čert do: desetkrat po pet čert. — Potem poš-tevajmo višjih števil: 11 X 5 = 55, 12 X 5 = 60 do 20 X 5. Petko poštvevati vadimo učence takole:
1.	Poslužujemo se sbornih števil, popraševaje:
a)	koliko iznaša ena petka, . . . dvajset petk; izgovarja se kakor smo kazali pri čvetirki.
b)	koliko je na enej roci perstov, koliko na dveh, treh .... dvanajst? ena cerkev ima pet altarjev, koliko dve, tri — dvanajst? ena cerkev ima pet oken, koliko dve, tri — dvanajst? Izgovarjati že znano.
c)	povemo, da pet krajcarjem kratko pravimo ena petica. Koliko imate krajcarjev dve petici, tri ... 12 petič? Koliko petič ima toraj en rajniš, dva, tri, štiri, pet rajnišev?
2.	Jih vadimo, pet reči kupovati po enem, po dva, tri do
po 59 krajcarjev. Obnašaj se tako, kakor pri čvetirki itd.....Ena palica
žnuric velja en krajcar, koliko jih velja pet? Učenec poreče pet krajcarjev ali petico. Ali naj da učenec dokaže, kako je izrajtal; kakor pri trojki, čvetirki. En funt sveč velja 18 kraje., koliko 5 &? 18 petič. En polič vina velja 12 kraje., koliko 5? 12 petič? Pravilo je: Pet reči velja toliko petič, kolikor krajcarjev velja ena reč. Slednjič pa daj izrajtati tudi takih nalog, kjer ena reč velja nekaj rajnišev in krajcarjev. — Modro tudi ravnaš, če poveš, da je ena petica, kolikor en groš in ena dvojača toliko en repar in en krajcar.
Pošteva šestke. Narejajmo narpoprej na desko šest čert itd. vse kakor pri petki, le mesto pet si misli šest. —
1.	Šestko poštevati vadimo učence popraševaje:
a)	Koliko iznaša ena šestka, dve, tri ... dvajset šestk?
b)	ena izba ima šest stolov, koliko dve, tri ... dvajset izb?
c)	povemo, da mesto šest krajcarjev kratko pravimo šestica. Koliko ima ena šestica krajcarjev, koliko dve, tri ... dvajset? Izgovarja se kakor zgoraj.
2.	Vadimo učence, šest reči kupovati po enem, dva, tri . . . do po 59 krajcarjev. Obnašaj se, kakor pri čvetirki, petki. En kos kruha velja en krajcar, koliko šest kosov? Učenec mora reči: 6 krajcarjev ali šestico. En nožiček velja 16 kraje, koliko 6 nožičev? En škafec moke velja 20 kraje, koliko 6 škafcev? 20 šestič ali 2 rajniša? — Kupuj reči tudi po nekaj rajnišev in krajcarjev. — Dobro je tudi povedati, da je šestica toliko, kolikor ena petica in en krajcar, ali en repar in ena dvojača, ali dva groša ali dve trojači.
Čarov meč.
Kazan je mesto na izhodni plati ruskega cesarstva. Memo mesta teka reka Kazanka, ki se s veliko reko Volgo sliva. Ob času, ko so Mongoli Rusijo grozno tepli, so morali cari večkrat v Kazan, kjer so se kanu mongolskemu vklanjali. Ali ko seje Ruska sjedinila, je judi okrepela in kanstvo že slabotno seje drobilo, in kmalo seje ta reč prevergla, kmalo so bli kani ruski podložni. — Mesto za mestom so si Rusi osvojali in v drugi polovini 16. stoletja se je razsulo tudi kazansko kanstvo. Dolgo pred že so kani pokorni bili gospodarju moškovitskemu, ali pogosto so se puntali in pogosto so morale ruske armade se valiti do nemirnega mesta. — 1551 je ravno tudi ruska vojska pred Kazanom vervela: umeri je bil zadni kan Safa-Geraj in njegov sin in naslednik Utemiš bil je še dete, Safa-Gerajeva žena pa, sloveča Sujunbeka, ni bla dosti močna, da bi bla krotila kazanske nemirne velikaše; puntali so se vedno, in tedajšni veliki car Ivan Strašni je toraj sam peljal svojo vojsko pred Kazan in hud boj se jc vnel. Rusi so povsod premagovali, ali niso še imeli mesta, zakaj car je tako rajtal: če se šibki Kazanci moje vojske strašijo in se prostovoljno podveržejo, je naj bolje, kri pa mojega ljudstva je draga in žlahtna. — In zato je rad poslušal kazanske poslance, ki so prosili miru, ki so obetali, da čejo slavnega cara ubogati in se podati. —
Ravno so počivali Rusi po zadnem boju: bil je hud in kervav; že so Rusi bli omagovali, kar je planil mladi car sam v boj in to jim je pridobilo zmago; car sam pa je zgubil tedaj svoj zlato-okovani meč, ker se je pre-gorko tepel. Zdaj je armada počivala, zakaj Kazanci so bli trudni, slabi in si niso iz mesta upali. —
Pred Kazanom poleg reke Kazanke se je širilo pregrobo rusko ležišče: brez števila šotorov je blo nastavljenih po planjavi in po bližnem gričevji, zakaj carova vojska bla je prevelika, da bi bla vsa šla v mesto Sveško, ktero so si Rusi blizo Kazana sozidali.
V enem šotoru je sedela na tleh stara Marta, ktera je s svojim sinom Svevorom dom zapustila, da bi bla vedno blizo svojega zadnega ljubčeka, ki ga je še na tem svetu imela. Pred desetimi leti bla je že enkrat pred Kazanom, in tedaj ji je nesreča skoraj vse pobrala, kar ji je blo drago. Dobro je še pomnila kervavega dne, ko so bli Kazanci nenadama prihruli y rusko ležišče, ko so pobijali in ropali, da je bla groza: tedaj je zgubila
svojega moža, ki je krepko svoj meč sukal, tedaj je berž ko ne kak neveren divjak njeno hčerko prebodel ali jo pa v Kazan seboj vzel, — in nesrečna mati je bridko jokala in bridkeje še je objemala svojega sina, vsaj je bil zadni serček, ki ji je bil ostal. In ta sin se zdaj krepko pestjo maščuje nad neverniki, v vsakem boji pomne nesrečnega očeta, ki morebiti v temnih ječah zdihuje, in živo serce mu kipi in roka se mu strašno dviga in meč v njegovi pesti je grozviten. — Sedela je Marta v svojem šotoru. Veter je hladno pihal po dolini in černi oblaki so se mešali na podnebji: večer se je bližal, mračen večer, skor ravno tak, kakoršen je tisti bil, ko so Kazanci njenega moža vjeli ... in zato je Marta ravno danas živo semtertje premišljevala: vsaka ura, ktero je za desetih let samši preživela, zdela se ji je kot kervava kaplja, ki se sercu zmika in življenje podkaplja. — — „0 moj Bog! -—je sama sebi djala, — kdo ve, kaka da se je Miklavžu godila, ali je še živ? Kolikokrat sem si želela, da bi bil že miren pod hladno zemljo, da bi ga bil Bog rešil prestrašriih muk med neverniki, ah in zdaj kak vroče molim in nebeškega očeta prosim, da bi bil še živ, zdaj, ko če milostljivi naš car vse ječe odpreti, vse nesrečne osrečiti. — In moje dete! o moje dete, preljubo predrago dete . . . težkega serca sem govorila Svevoru, da so sovražniki mu sestro ubili, o če še živi, o če živi v sramoti! O Bog, vari me takih groznih misli: naj rajši da spava v tihem grobu, kakor da nečista živi, nečista, nevredna pred Teboj in pred svojo domovinoj." — —Tako je onegala starka in zdaj stiska vele roke in začenja vsa solzna pobožno moliti, in pobožnosti ni čula, kako da je odzunaj dež vlival, kako da je grom zemljo pretresal: vsaj se nad Bogom vse lahko zabi. — Dolgo je mamka čepela na suhi svoji slami, kar pride Svevor v svoj šotor in tedaj še le poskoči Marta in serčno pozdravlja svojega sina rekoč: „0 prav da si tukej, že se mi je sanjalo, kot da bi nobenega več ne imela, ali vendar imam še tebe, Svevor, da mi sušiš gorke solze za rajne moje ljube, da podpiraš staro svojo mater, ktera te seveda skor zapusti."
„0 mati! malo upate v Boga. Bog ne pošilja nikdar nesreče, da bi sreče stokrat več ne dajal: in ali ni nesreča že zato sreča, ker od Njega prihaja? Ljuba mati, meni se vse lepše zdi, kot vam: glejte! za Boga in za cara živim in za oba rad življenje zastavim, torej ljuba mati — —"
„0 Svevor, kaj, kaj je? Težko in britko govoriš, kaj češ mi povedati?" — nemirno pravi Marta.
„Mati, ne strašite se: slovo danas jemljem od Vas." — — „Slovo? O križani Bog!" — bleda zdihuje starka: Ali Svevor miren dalje govori: „Slovo mati, slovo, ali le do jutri. Vsaj veste, da gre moje življenje pervič Bogu in drugič —
(/Drugič meni!" urno Marta pristavi.
„Vam? Ali me niste sami učili, da imam cesarju služiti? Ali bi ne živeli še oče doma pri vas, ko bi se ne bli posvečevali domovini? In bi jaz za očetom zaostajal?" „Tedaj bo boj?"
„Boj res ne, ali druge reči."--
„0 moj sin, moje serce se vsega straši: ne onegaj mi dolgo, urno povej, kamo da češ in če je tvoja dolžnost, kaj storiti, skušala bom, da terdna ostanem." — „čujte mati! Danas je naš preslavni car govoril mojemu knezu o boju, ki smo ga zadnokrat bojevali, in je tudi takole rekel: Ljubi moj knez Voro-tinski, res veseli me, da smo vendar zmagali, le nekaj me v serce boli, da
sem v boji svoj meč zgubil. Meč mi ni toliko drag, ker je zlatom okovan; glejte tale, ko ga zdaj nosim, ni ceneji, ali ljubi knez, dala mi ga je moja preserčna predraga ženka in blagoslovil ga je naš častiti patriarh ... in peče me, da morebiti Kazanci kerščanski moj meč Allah-tu posvečujejo. — Tako, ljuba mamka, je dobri, slavni car govoril, in bi jaz pri takih besedah miroval? Precej sem se bil namenil, se v Kazan zmuzniti po meč, zakaj glejte, malo pred sem bil tak srečen in sem se soznanil s nekim Kazancoin, ki je k nam utekel, in ta mi je pravil, da meč visi v carični sobi, mi je govoril od kazanskih cest in straž, in vse se mora dobro šteči: če le čolnič unkraj Kazanke pririjem, lahko v mesto dojdem, zakaj na ti strani je malo zavarovano in danas ob dežju že clo. Torej mamka, bodite srečni, jutri preden zora ustane, se spet vidiva."
Solzna je poslušala Marta te besede, strah jo je spreletaval, ali ker je Svevor tak možko, tak serčno govoril, kaj je hotla? Bla je inirneja jnje stermo gledala ob tla . . . še le ko ji Svevor roko podaja, se je zdramila in je tiho djala: Sin, ljubi sin, moje sčrce danas zadnokrat bije, če se ne verneš: čutim, da se mi stara kri leno pomika po žilah strahu in žalosti in skor me ne bo več strahu in žalosti, če se ne včrneš. Idi, zapusti staro svojo mater in vari se, da ti ne omaga krepka pest, sovražnik je goljufiv . . . ali ti boš že vedel, ali si temu delu kos ali ne?"
„Ne bojte se mati, jaz se tudi ničesar ne bojim. Ostanite srečni, in če se vernem, bo car Vas častil po meni. Res, Kazanci so nemirni, goljufivi: danas so bli poslance poslali, ki so čaru se vdati hotli: miru še nimamo, ali vendar se bojijo nas, in zato sem tako derzen. — In zdaj pa zdrava mi mati: nate srečko!"
„Bog te spremljaj dragi sin" — zdiha Marta in vsa v solzah daja sinu suho roko in Svevor gre, gre ganjen ali možkega serca. — Marta se spusti na slamo in premišljuje in moli. —
Ni dolgo terpelo, je Svevor že čez Kazanko veslal in šumeče brazde rezal v valovih: voda bla je divja, dereča, ali krepka njegova roka je prisilila čoln na unkraj in kmalo bil je tik zidovja. Bliskalo je dobro in v blisku gledal je raztergano zidovje, kterega Kazanci še niso utegnili popraviti. Prepleza steno in „stoj!" mu gromi perva straža. Svevor postoji, in hoče dalej ... in „stoj 1" gromi drugokrat in boj se med obema vname. Svevor, prav junak, je sovražnika kmalo dosti ranil, in ranjen Kazanc začne napolglasno vekati: „Busi, Rusi!" in vse straže strah spreletava, bežijo in Svevor se urno pomede v kaniško hišo, kjer straže več ni blo. Kmalo blo je mnogo vojakov v tisti ulici, ali Rusa niso nobenega več našli. Dež pa je curkom vlival, in nobeden ni več mislil, da bi Rusi v takem vremenu mesto napasti hotli. —
Visoko nad druge strehe se je dvigala hiša kazanske carice Sujun-beke: sozidana bla je na plati, kjer je Kazanka tekla. Ravno se je pomikal dan odtod, so se zasvetile svitle luči v gradu. Kako gerdo vreme odzunaj, kaka krasota odznotraj! In vendar je dobro pol vse svitlosti minulo, odkar je bla Sujunbeka vdova. Nekdaj so žlalini konjiki se shirali v dvorišču, mnogo hlapcov in dekelje letalo semtertje, vse se je lesketalo zlata in srebra; in clo če se je lepa carica pokazala svojemu ljudstvu, koliko imenitnih gospodov in g6sp, koliko bogato oblečenih sužnih mladenčev in cvetečih deklic jo je obdajalo, — in kaka je carica sama bla! Njeno milo, lepo oko je prijazno gledalo podložne in sladke njene
usta kako so se milo smehljale Kazancom: ona bla je naj lepša žena krog in krog; zdelo se je, kot bi ne bla Človeške kervi, kot bi bla Vila, kakor so si jih naši poganski predniki sanjali. In zdaj? Zdaj je blo vse drugače. Njena hiša je bla prazna, ena sama straža je varovala dvor in carica res tudi ni ljubila več tovaršije. Odkar ji je njen mož Safa - Geraj umeri, bla je žalostna, tiha. Grenko ji je blo pri sercu: pomnila je nekdanjih srečnih dni, ko še ni imela drugih skerbi, kot ubogim pomagovati, revne podpirati: zdaj so se puntali njeni velikaši, in mladi njen sin, kan Utemiš - Geraj, si je še v zibeli igral mesto krotiti nemirne sčrca. Ljudstvo jo je ljubilo, serčno ljubilo, ali gospoda jo je prodala ruskemu caru, ter je cara prosila, naj ji da drugega krepkega vodja.
Tisti večer, ko je Svevor od svoje matere slovo jemal, je sedela Sujunbeka na mehkem divanu v bogato — okinčani sobi. Nad divanoin je viselo veliko čisto ogledalo v zlati obrobi, nad ogledalom pa Ivanov meč in pod mečem blo je zapisano: „V čast prerokovo!" Ta je bil tisti meč, kterega je Svevor iskal. — Slone ob roki je Sujunbeka zamišljena gledala v tla, v naročji ji je igral Utemiš, njen sin, in kedar jo je deček zdramil, ga je vselej solzna pogledala, kakor bi mu djala: Nedolžno dete, kako brez skerbi igraš, in krona na tvoji glavi se ti lahko vsako uro sterga. — Dobra carica je pač prav imela, in torej ni se čuditi, da je danas tako žalostna gledala, da se ji je vtiskalo žlahno serce, če seje ozirala po svojem detetu,
kterega bo osoda kmalo pahnila iz šibkega trona.--O tem prinese
neka deklica, prelepa deklica, skledico čaja in ga carici nalije.
„Ksandra!" — tiho pravi Sujunbeka.
„Kaj velite, milostljiva carica?" praša milo in ponižno deklica.
„ Ksandra!" ponavlja gospa, ker sužne ni čula.
„Prežlahna gospa in carica, tukej sem: ali mi kaj velite?" odgovarja služavnica in čaj v rokah bližej stopa.
„0 pusti čaj, pusti, ljuba moja. Koliko zlata si darovala danas ubogim?"
„Po navadi, častita gospa!"
„Po navadi? Zakaj nisi dvakrat toliko dala kot drugekrati? Meni se sanja, da jutri ne bom ničesar več dajati imela. Ah Ksandra, da bi se ne bla jaz nikdar na kazanski prestol vsedla: kak grozno mi bo, če padem!"
„Gospa, čudno sto spet žalostni. Bog bo drugače ravnal, Bog Vam bo še srečnih dni doživeti dal."
„Bo dal? Res? Sirotka! Tvoj Bog mora čisto druge robe biti, kot je moj. AUah je svojim perstom černo zapisal v oblake: Sujunbeka! — čuješ Ksandra, Sujunbeka pade, in ti praviš, da imam še srečnih dni upati!"
„0 gospa, da bi se enkrat privadili živeti med ljudmi: Visokost Vas moti in bojite se globine, ali milostljiva carica, tudi v globini se dobro srečno živi, le odvadite se svita in časti."
„0 da bi me ti učila, tako živeti! Pa serčna moja Ksandra, kako bo pa tebi pri sercu, če mene ne bo več?"
Deklica nagne glavo in molči. Svitle solze ji stopajo v oči in sterino se ozira proti oknu.
„Ksandra! tiho in milo pojemlje Sujunbeka, — kaj ti je? Ne žali me, preljuba."
Služabnica ne zine besedice; počasi pokleka pred divan in solzni obraz v carično naročje skriva. —
„Pa draga, mila, ljuba moja Ksandra, kaj tak britko jokaš: tolaži, tolaži se; ah moje sfcrce je mehko, ne rani ga, Ksandra —" trepetaje govori Sujunbeka. —
„0 carica! zdihuje Ksandra, — mene v duši peče," in obilne solze jo spet polijajo. Sujunbeka jo boža in sama ne more govoriti. —
„0 milostljiva gospa, dajte naj iz vaše službe stopim" — trepetaje služabnica stoka.
„Iz službe? zakaj?"
„Ah! meni vre sčrce, duša mi je kot plamen, — ah mater, očeta . . . o da bi jih spet vidila!"
,,Mater? očeta? Dete, teh dveh nisi nikdar pomnilo."
„0 pomnila sem jih vsak dan, vsako uro in sem bla čudno nesrečna. O carica, moj oče, Bog ve ali še živi, je med tvojim ljudstvom strašno nesrečen. O glej zjutra, kedar sonce izhaja skoz to okno le: tam vsak dan nek starček sivih lasov, vklenjen zdihuje in se vije: grozno mu stoka serce, on kristjan je v verigah med neverniki! O kraljica, če se taka mojemu očetu morebiti godi! Kčrvave solze sem točila, gledaje nesrečnega sivca, in vendar še ta sivec ni moj oče, je le kristjan." —
„Dete, ti mi žlahno govoriš in ne zamerjam ti, da me nevernico psuješ: ali dete! tvoj oče je berž ko ne mertev in ti imaš vsega, česar ti treba"--
„Ah vsega imam, ali nimam svoje matere!" — živo pravi Ksandra.—
,/Matere nimaš! — počasi in zlo žalo pravi Sujunbeka; — matere nimaš! O Allah! zakaj sem kedaj mislila, da sem jaz njena mati? O zakaj si moje serce njenemu privezal, — da še pomislila nisem, da nima matere? Prijateljca mi je bla, Ksandra bla je moja duša, — ali matere ni imela. Vzemi mi Allah zadnje serce, na kterem sem jokala, in daj da sama zletim, čisto sama iz visokosti v prah, v nesrečo! Deset let, z mladih nog sem te varovala, sem te ljubila; — Ksandra, zdaj nisi več moja, idi!"
„Nikdar nikdar!" kliče deklica ginjena in se nemirno stiska na persi svoje gospodinje in carica objema dekleta, kot bi bla sužna kristjanka — njena sestra. —
Dolgo ste ble obe tihe: Ksandra se dvigne in veselo gleda, ako ravno so se ji še solze v očeh lesketale. — Dolgo molčavši pravi prijazno Sujunbeka: „Tvoje serce je gorko na mojih persih bilo, čutila si mojo ljubezen, zdaj še prašaj, kterega človeka da bolj ljubim kot svojega sina in tebe? O dekle, če me ti zapustiš, tedaj — —"
„0 ne bom vas, carica! Glejte spet sem vesela: vsaj imate še bogastva, vsaj še morem ubogim deliti, — hočem vse v vašem imenu osrečevati, vse, ki zdihujejo, kot uni starček v sosedovem dvoru."
„GIej dete: še mojo žalost si mi olajšala: brihtna sem spet. Kaj ali bi že spat šla? Pozno ježe res, pa nič, spati še ne morem, —Ksandra, prosim te, pripelji mi godce in pevke: sladke viže so utolaženemu sčrcu primerne." —
In kot bi mignil, hiti služabnica vun in kmalo se jamejo shirati lepi mladenči in zale deklice in pohlevno se vstopljajo krog carice: mladenči segajo v strune, deklice rahle viže pojo in pesmi slavijo gospodinjo.
Je v venec teb' jih stvaril, Ko soncu svitlost je daril, Je svit za te mu podaril.
Ko Alla zvezde je stvaril —
Tak Alla slavo dal ti je,
Zdaj svet ti vence vije,
Lepote glej! svet poln ti je, Ki z tvojih lic nam sije!
Ko pervo rozco je polil, Je tebi v dar jo zvolil, Ko rož je pervi cvet zoril Ga Alla tebi je zoril.
In kot na zemlji perva si, Te Alla še okrasi,
Kedar v nebo zletela si — Povsod se slava ti glasi. —
//
,/Dosti!" — rokoj migne Sujunbeka, in godci in pevke utihnejo. — „Ne hvalite me, ne slavite me, moja slava, moja hvala, se giblje, morebiti že zdaj nisem perva žena tega mesta; Bog ve, kaj so nezvesti moji služabniki sklenili, morebiti sem že vjetnica — —" in ni še zgovo-rila, se glasno odpirajo vrata in med družbo stoji — Svevor. Ugledaje tujca poskoči carica, si skrije svoje lice koprenoj po navadi turških žen.
—	„Ah! — zdiha, — to je moja slava, to moja moč? Še pozno po noči me nadlegujejo sovražniki? Ali nimam več straže?"
„Ali se na stražo zanašate, častita gospa?" — krepko pravi Svevor,
—	omilujem vas, Kazanci so bebci, so slabeji kot stare babe."
„Ali me nihče ne reši takega psovanja?" bridko zdihuje Sujunbeka in se nemirno ogleduje po poslopji ... ali godci so trepetali strahu: Svevor bil je oborožan do vratu in godci le gosli dobro sučejo :■ le Ksandra — se bliža in brez strahu tujca gleda.
„Kristjan! govori dekle čversto, — ne žali milega, mehkega serca naše carice; jaz sem njena sužna in imam za njo prositi, usliši moje prošnje, zakaj gredo mi iz keršanskega serca."
„Kristjanka? Ti?" zavzet pravi Svevor in služabnico mirno gleda; skor bi bil zavolj nje svojega opravila pozabil. — „DekIe! tvoj glas me je čudno ganil, in previdim zdaj, da ta dvor ni divji, da ni ves neveren:
—	carica, milostljiva gospa! glejte meč v moji roki, dobro sem ga menil sukati: ali zdaj je moja jeza hladnejša, zdaj prosim." —
„In kaj?" čedno vprašuje Sujunbeka.
„Glejte nad ogledalom ta meč: poznam ga: moj car in gospod ga je kdaj nosil na svoji levi, in spet mu ga hočem v roko položiti ... ali naj me pa slavna moja Rusija zataji!"
„0 za Mahometa! zadnji moj kinč terjaš" — —
HAli danas ali jutri, vam bo vse jedno."
„Kako? Kaj praviš, junak?"
„Carica! zastonj življenja nisem tvegal; vzamem meč, in vam lasu ne krivim: ali z vedite, da je vaše gospodarstvo omajeno in torej bi blo bolje, da mi prostovoljno izročite, kar imeti moram."
„Ah ah! — zdiha Sujunbeka, — kako dobro poznaš mojo serčno rano. Nočem se ustavljati: naj hujše si premagal, ker so moji vojšaki bebci; in jaz šibka žena bi se sili upirala? Na meč, izroči ga svojemu gospodu in reci, da nekdaj imenitna Sujunbeka ruskega vladarja milosti prosi. — Kristjani dozdeva se mi, da sem vaša vjetnica: bilo, kakor je nebu všeč, — strašno strašno mi bo res, kedar me če vsak vaših vojšakov zasmehovati: serce mi bo počilo, vsaj ni duše med vami, ki bi me prav poznala. Ah ne zameri, da se tebi razkrijem junak (in o tem kopreno sneme), — glej moje lice,
glej žalost v njem: nekdaj mi je oko prijazno sijalo, zdaj mi je solz kalno, glej ga in omiluj me vsaj ti, kedar me vsa nesreča naenkrat zgrabi."
Tako je govorila in solzna derka ob divan, objemlje mladega Utemiša in ga gorko na serce pritiska. Kot kamen je stal Svevor: zlo je bil ginjen: mislil je, da bo kri tekla v Kazanu, in zdaj mu je pri sercu tak mehko. Stermel je dolgo v Sujunbeko, ni se zdramil pred, dokler da mu Ksandra meč poda in pravi: ,/Kristjan! na vse, kar ima moja gospodinja. Verjemi mi, uboga je, zlo uboga, vse, kar še ima, je njeno mehko žlahno serce."
„In ti, ljubeznivo dete, — odgovarja Svevor, — in ti nisi ničesar? Ima še tebe in nima ničesar? O da mora tako čedna duša tukej zdihovati!"
„Zdihovati? — tiho ponavlja Ksandra in rokoj po čelu briše; — o res, zdihovala sem dosti. O oče, o mati! ... ali dosti o tem, kristjan! Moje serce je veselo: Kazan pojde pod Rusijo, o tedaj bodo strašno rožlale verige in car jih bo mnogo raztergati imel: — ali kaj če moja gospodinja?"
„Ksandra! — mirneje pravi Sujunbeka, — posveti tujcu in reci mu, naj hodi srečno!"
„Odpustite gospa! — prosi Svevor, — odpustite, menil sem, da tukej hudobija prebiva, in našel sem žlahne serca."
„0 le idi srečno; moje serce serda ne pozna."
In Svevor, čarov meč v rokah gre in Ksandra ga spremlje do vrat.
„DekIe, da bi ti bilo pri nas, kak bi te častil in spoštoval. Daj mi srečko (in o tem jo prime za roko) — če se še morda kedaj vidiva, ti še drugo povem."
„Idi s Bogom, junak!" odgovarja Ksandra in Svevor gre možko odtod in dekle prijazno za njim gleda, dokler ga noč v dvoru skrije. —
Dva dni pozneje blo je v ruskem ležišču vse živo in gibčno. Sonce je ravno se proti poldnevu pomikalo in vojaški godci so od vseh krajev vesele viže godli. Svevor stopa po ozkih stezah, in povsod mu doni vpitje: „Mir! mir!" ali pa: „Živi naš veliki car!" Zdaj je umel, kaj da ta veseli šum pomenja: ravno je bil car danas mir storil s Kazanci in vse je slavilo modrega cara, ki tako čedno svoje sinove, svoje rodove varje pred kervavimi boji, pred strašnimi vojskami. — Ali Svevora je vse to malo skerbelo, imel je svoje misli in je bil ravno do cara namenjen, podat mu njegov meč in pokazat, v kake nevarnosti da si upa Rus za svojega gospodarja. — In tako premišljevaje ravno krene v neke široke ulice, kjer je neizmerno ljudstva se terlo in povsod so se gledavci ponižno klanjali in na vso moč vpili: „Živi naš car! živi Ivan mogočni!" - In to jo blo Svevoru ravno všeč. Pritiska krepko skoz vse roje, preriva ljudi in kmalo vidi cara med naj imenitnejšimi vojskovodji. Skor ga je ta slavna družba malo motila ali vendarle možko stopa med gospodo in se pohlevno bliža caru. Ponižno se priklanja in težko mu je bilo djati: „Veleslavni car! Tvoj hlapec pokoren pred Teboj stoji in Ti prinese Tvoj meč, kterega si pred včerajšnim imeti želel:" in govore daje osupnjenemu caru zlato - okovani meč, po kterega je bil šel v Kazan. Car ga prijazno pozdravlja rekoč: „Ljubezen do mene vendarle ni prazna reč: moj meč, ah kak drag mi je in zato ker mi je drag, si se ti življenja tvegal? O moj Bog, kako ti čem plačati tvoje delo? Kje je bil? Kak si ga dobil? —
„Pri Kazanski carici sem ga vzel: in veliki car, bla je moja dolžnost, tvoje želje izpolniti. In delo bilo je lahko, ker so Kazanci boječi in zmoteni."
,,Ljubi moj! — se car čudi, — naj hrabrejši vojšak brez plačila ostati ne sme. Meč ki si mi ga prinesel, mi je zlo zlo drag, ali ta le ni ceneji, na, menjajva" .... in o tem sneme car svoj meč in ga po sili Svevoru sam pripne. — „Kako ti je ime? Z.oli si kaj in vse ti podam, ta meč pa nosi v spomin v vsakem boji, naj pri njem tvoje serce oživuje, hrabri junak: tako je moja volja.— Kako ti je ime?"
„ Svevor. In milostljivi car, če smem kaj prositi, imam prav imenitno prošnjo: — danas si mir storil s Kazanci, in oh oče moje domovine, gotovo nisi zabil brez števila nesrečnih, ki med neverniki zdihujejo. Med njimi imam tudi jaz že berž ko ne starega očeta, daj torej, naj s drugimi vred tudi jaz odpiram grozne ječe in luknje, zavolj očeta jih bom marljivo iskal, in za te bo molila stara moja mati, za te pomoliva jaz in moj oče, Tvoja milost nam bo večno v šercih živela."
Ginjen pogleduje car svoje vodje; skor da mu niso solze v oči stopile. — „Moj sin! tvoje serce je žlahno, kar prosiš, ti je dovoljeno . . . za drugo jaz sam poskerbim. — Svevor ti je ime? komu služiš?"
„Knezu Vorotinskemu."
,/Dobro! Ruski car ti bo hvaležen." — In o tem gre gospodar zamišljen naprej in Svevor se zgubljava med ljudi, ki so se kot mravlje krog njega rojili, ga izpraševali, ga občudovali in Svevor — v boju junak, — se je veselja jokal. — Ali kaka radost je še le drugega dne bla? Stara Marta se je solzila, je molila, — Svevor same sreče ni vedel kam? Zakaj car sam ga je izvolil polkovnika in čarov služabnik mu prinese zlato svetinjo in tisuč srebernih rubeljev v dar. —
(Konec sledi.)
Cuvier in lastavice.
Cuvier, eden naj slavnejših prirodoslovcev francozkih, je na stare dni kaj rad pripovedoval sledečo prigodbo, ktera mu je neizmerno veselje do preiskovanja prirode vdahnila:
»Dognal sem visoke šole v Parizu; pa sin nezamožnih starišev nisem vedel prav kaj početi. Veselo sem tedaj prevzel podučevanje otrok pri grofu Hericu. Preselil sem se iz mesta v grad Firjuainvill, kjer sta moja učenca stanovala. Moje okna so bile na vertič, ter sem jih vsako jutro rad odpiral, ' da bi se v juternem zraku bolj očverstil pred težavnim podučevanjem.
Enega jutra opazim, kako ste jele dve lastavici v kotu nad mojim oknom gnezdo nanašati. Samec je prinašal glino, samica jo s slamo in stebličjem mešala, nogami tlačila in tako svoje gnezdo gradila. Kmalu je bilo gnezdo gotovo, pa znotraj je manjkalo še mehke posteljnine. V ta namen ste odletele v šumo, si tam volne in druge mehčave nabirat. Moralo je biti gotovo daleč, ker ste se šele drugi dan povračevale. Cel čas, ko ste lastavice svoje gnezdo tako marljivo gradile, vidim dva vrabca, ki sta na dimniku sede neprenehoma gledala, kako delo napreduje. V kratkem sem se prepričal, kaj to pomenja. Enega dne, ko ste lastavici po navadi v les odletele, se lotita vrabca ponatihoma gnezda in se v njem uredita kakor bi bila v svojem domu. Nikdar ga nista oba naenkrat opustila; vedno je eden v gnezdu ostajal in stražil, da bi lastavici ne prišle in ga zopet ne prevzele. Ošabno je protil ostri kljun vsakemu napadu bodi od
ktere koli strani. Minul je drugi dan, Iastavici ste se vernile ali kako ste se morale zavzeti vidivši tujca v svojem lastnem gnezdu. Ves razkačen se zakadi samec proti gnezdu v samosilnika, ali ta ga je klunom tako raz-pulil, da se je s kervavo glavo in pogrudjenim perjem k svojej samici verniti moral, ktera je blizo na zelenej vejici sedela. Oko mu je jeze zagorelo; tako ga je sram, da se po životu trese. Tu se začne s svojo samico prav togotno o nečem posvetovati. Kmalu potem razpnete peruti in odletite, da ju ni bilo več viditi. Malo časa preteče, inrzačujem živo žuborenje: vrabcova samica se je k gnezdu vernila in on jej nek celo prigodbo z zaničljivim posmehom poveduje. Zdaj se na vso moč trudita, živeža nabrati in ga v gnezdu nagromaditi. Z naj večjo znatiželjnostjo pričakujem, kaj da še bo. Dokončavši leto opravilo, usedeta se oba v gnezdo; le ostra kljuna je bilo viditi, ki sta iz gnezda molela. Ni bilo dolgo in glej čudo, cel trop lastavic se u višini prikaže in cel zrak s svojim šumom in cvikom napolnuje. Vse nižej se spuščajo in jamejo po strehi nasprotnega pohištva obsedati. Jaz gledam in kmalu opazim med njimi posestnici gnezda, ktere sta vrabca pregnala, kako svojim tovarši-cam žvergole storjeno krivico in samosilstvo pripovedujete. Bilo je blizo dve sto k posvetovanji zbranih. Ko tu med seboj ščebotajo, začujem žalosten stok izpod strešine. Mlada vlastavica, kterej je gotovo dolg čas bilo, se je gonivši se ob steni zapletla v zanke, ktere so moji neporedni učenci s konjske žime tam nastavili. Slišati stok jej urno desetero sestric priskoči.
Pa bolj ko se trudijo, bolj zategujejo zanke okrog nog uboge jetnice, več muk jej napravljajo. Kakor na dano zapoved vznesejo se zdaj naenkrat kvišku in se poredi spuščajo k vjetej ter zasajajo svoje klune v stavo, da nazadnje zanka pokne in osvobodjena lastavica radostno zažvergolivši s sestricami v sinji zrak odleti.
Vrabca priče tega prigodka se celi čas nista v gnezdu še ganila ne, samo klune sta še dalej z gnezda stegala. Ko bi trenil se zdaj cela truma lastavic vsuje nad vrabca, vsaka ima blato v klunu. Čudni prizor, kakor toča s černega oblaka, leti zdaj luža na gnezdo, pa pametne živalice so se deržale redno precej od njega, da bi bridkih vrab-covih kljunov ne okusile. Kmalu sta bila vrabca čisto omamljena, da jima otetbe ni bilo več misliti. Zastonj so bili vsi nju trudi in napori, vlastavice so čedalje bolj nalegale. Že se upajo clo na gnezdo, gnetajo perutaini, nogami in kluni, tlačijo in terdijo blato, dokler niso gnezda z vrabcoma vred docela zamašile. v Radosti zdaj zažvergole, da so zmagale nad samovoljnim stiravcem. Se ni bilo konca, zopet se lotijo dela in kmalu je bilo ravno na letavnici starega novo gnezdo gotovo. Tako so se lastavice nad vrabcoma znosile, ki sta morala svojo samosil-nost življenjem poplačati in clo v smertnih mukah veseli žvergot vlasta-vic, ktere ste bile vzrok njujnega pogina poslušati. Samica je znesla potem šest jajc, ktere je v dveh nedeljah izplodila. Nevtrudljivo jo je samec celi čas živežem oskerboval. Od sili dob pozoroval sem z naj večim veseljem, kako goli mladiči rastejo, kako jim mehka dlaka, na zadnje rahlo perje poganja. Že jamejo spremljati nekolik korakov od gnezda svojo mater, samec jih uči v letu muhe in komarje loviti, se ob lepem vremenu visoko vznašati, kamur merčes poteguje in se zemlje dotikati, kedar sparica in gerda ura muhe in komarje k tlem podi.
Prišla je jesen. Zopet se je zbral nad streho našega gradu čern trop vlastavic k nekakemu posvetovanji. Z veseljem in tiho radostjo poslušal sem jih ozbilno žvergoljenje in se silil, da bi razumel jih razgovora. Enega jutra pa je odletel celi trop proti izhodu, razločivši se žalostnim stokom od starega stanovanja. Sledeče spomladi vernete se zopet dve vlastavici v omenjeno gnezdo, bile sta kaj kumerne in pogrujene viditi. Spoznal sem v njih svoje stari prijateljici.
v
Sterto pismo.
Verli moj bratič!
Ker dobro veš, da se ne štejem med tisto brespolno rodovino, ki se kosmopoliti imenujejo, od kterih M. G. Saphir prilično pravi: „Der Allerweltfreund es mit niemand gut meint;" temuč me poznaš dobrega kristjana, ki po domačem prigovoru „vsak svetnik ima k sebi obernjene roke", narpred za svojo hišo skerbi, po tem še le za sosedovo: si lahko misliš, kako mi je serce paralo, ko sem iz tvojih pisem izvedel, da se še najni rojaki zmiroin motijo, kakor žerjavi, kterim je megla pot zmešala. Potakem še ni podobe, da bi Slovence volja bila svojo gnusno sramoto zainesti, zavoljo ktere nas naši sosedje le malo obrajtajo, in nam gerde, sramotne priimke obešajo. Serce mi hoče žalosti počiti, ko spominjam, kako so nas Slavjane kerstili Nemci, Madžari in Talijani. Bog hotel, da bi se ti gerdi priimki skoraj zabili vedne čase! Veliko Slovencev meni, da nas sosedje zato psujejo, ker nemški ne znamo. Angleži, Francozi, Talijani, Madžarji bi potakem niže od Slovencev — v veči sramoti biti morali, ker je gotovo, daje razmerno več Slovencev ko imenovanih drugorodnikov, kteri nemški znajo. Drugi del Slovencev pravi, da je naš. jezik tako nemarn in gerdoglasen, da se ž njim človek povsod zameri. Kakor je jezik naj-izobraženejšega naroda v nekterih krajih prav gerdoglasen, in sicer toliko gerdeje, dalje ko se od knižnega jezika odmika; tako se tudi slovenskemu marnu godi. Kar našo knižno slovenščino zadene, ji bo vsak nepristran sodnik med austrijskimi jeziki za talijanskim pervo mesto spoznal. Se tega prepričati te zavernem v letošnjo Austrijo; v tem velikem koledaru se bere cesarska pesem na vseh jezikih, ki se v Austriji govore, namreč: na nemškem, talijanskem, polskem, češkem, rusinskem, ilirskem, slovenskem, madžarskem, romunskem, hebrejskem in armenskem. Tukaj se vidi, daje za talianskim jezikom naš slovenski naj lepše zakrožen. Slovenski jezik potakem ne more sramote kriv biti, ktera našo rodovino gerdi; naši modrijančiči se toraj močno goljufajo, ker mislijo, da bi Slovenci svojo sramoto iz sebe otresli, ako bi se ponemčili. Koren naše sramote je nekdi drugej.
Med učenoj Nemčijoj in omikanoj Italijoj se razlega od severa proti jugu veliko selo, polno prirodne krasote Od zahoda do izhoda ga paseta in rosita dva sreberna pasa, bistra Sava in hladna Drava. Kraj njih in med njimi se razgrinjajo rodovitne planjave in polja, posute tisučletnimi spomeniki klasičnega rimskega naroda. Rajske doline in čudapolne jezera, obrobljene rudepolnimi, zelenimi humci in berdi, izpod kterili čisti potočiči šumljajo in se po ravnicah med cvetečimi travniki do svojih mater Save ali Drave ljubko snujejo; mnogi zdravilni vrelci, zdrava, čista sapa — vse
— Iti —
te reči so samo dragi biseri, ktere nadgtedovati in čuvati se na zahodni strani mogočni Triglav čez vse humce do neba vzdiguje. Po sredi tega krasnega sela so iz Nemčije v Italijo lepe tergoviške in vojaške ceste napeljane, po kterih se izverstna učenost in omikanost iz juga na sever in iz severa na jug zamenjavate in vozite. To rajsko selo je domovina Slovencev, to je naša ljuba Slovenija.
Ta široko po svetu sloveča prirodna lepota naše Slovenije in nje prilična lega med dvema visoko izobraženima narodoma ni med Slovenci obudila ne glasovitih pesnikov, ne naravo—, ne bogoslovcev, ne modrijanov, ne slikarjev, ne podobarjev, ne glasbenikov (Tonkiinstler) ne zgodovinarjev, ne vitezov — nikogar, s kom bi se slovenska rodovina hvaliti, in pri sosedih dobro ime si pripraviti mogla. Celo kmetijstvo in obertnijstvo sta pri nas še v zibeli. Izobraženost in omikanost naših sosedov, ki se gromečim glasom odmevate od enega konca sveta do drugega, ste šumele in šumite brez mlaka (Echo) mimo Slovencev: in to, in le samo to je naša sramota. Od tod izhajajo tisti sramotni priimki.
Vtegnil bi mi kdo po stari slovenski modrosti prigovoriti, da imajo Slovenci mnogo slavnih mož iz svoje rodovine izkazati; pa ta votel prigovor se okerši in olupi popolno, ako se premisli, da so razun majhnega številca vsi slavni možje naše rodovine svoje znanosti in učenosti le unajnim narodom, ne pa svojemu na oltar nosili. S tim prigovorom se svetu le to izpriča, da imajo Slovenci dosti sposobnosti za višjo izobraženost, v kteri so se pa do zdaj vselej svojemu narodu nehvaležno in izdajavski izneverili. Dobro si jo zadel v svojem poslednjem pismu rekši: da vsaka častica Slovenca v zatiravca svoje rodovine spremeni. Temu še jaz pristavim, da vsi naši visokošolani Slovenci nimajo ne v nekdajnih starih, ne v sadajnih narodih sebi enakosti. Žlahnodušna Izraelka je bila gotovo neizrečeno srečna in vesela viditi, da se ji njen sinek Mojses s mladimi kraljici na dvoru egiptovskega kralja šola in od-gojuje; pa Mojses bi bil pozneje gotovo vso svojo učenost na podko-panje svojih zaničevanih rojakov obračal, ako bi mu bila mati — Slovenka. Bogatejši Rimljani so pošiljali nekdaj svoje sinove v šolo k modrim Gerkom v Atenu, ne da bi se samo gerškega jezika tam naučili, in svoje rojake potem gerčili; timveč, da nekdaj gerške modrosti polni, jo v domačem jeziku svojim rojakom razlagali. Ob kratkem so imeli Rimljani svoje lastne modrijane in spisatelje, kterih dela so tudi za nas polni lepih izgledov. Mladi nemški žlahniči, kteri so nekdaj v Rimu v zastavi bili, so se vsega naučili, kar so Rimljani znali. Vernivši se v svojo domovino, niso svojih rojakov latinili, kakor bi bili Rimljani radi, timveč so jih v domači besedi s rimskimi navadami, s njih umetnostmi in znanostmi znanili. Pa tudi sadajnih drugorodnikov žertvuje slednji le svoji rodovini vse moči svojega duha in uma; le Slovenci se deržijo prigovora: lačna vrana sito vrano pita.
S tem, moj dragi bratič, se za zdaj zadovolji — odkrivaj šo zanaprej sramotne rane našega naroda; piši pogosto, karkoli naše Slovence zadeva, in verjemi, da je vsaki košček papirja slovenski napisan čudovitno hladilo in celilo gorkiin ranam, ktere slepa neumnost in hudobija slovenskemu narodu vsekava. Na tej odkritoserčni izpovedi svojih glede Slovenije nespremenljivih misel spoznaš lahko svojega
strica Matija.
Slovensko slovstvo.
*Pesmi, cerkvene in druge. Zložil Andrej Praprotnik, učenik. Z dovoljenjem visokočastitljivega Ljubljanskega škofijstva. V Ljubljani.
Kdor je v slovenske knige in časopise le količkaj pogledal, temu je ime Praprotnik dobro znano, ljubo in drago. G. Praprotnik nam je že veliko pesin zapel in mnogo sostavkov spisal. Vse, kar iz njegovega peresa teče, je mično in prijazno, pohlevno in nedolžno. Ravno take so tudi pesmi, kterih danes v misel jemljemo in vsem čast. bravcem serčno in živo priporočujemo. Vse so gladke skoz in skoz, pravilno spisane pa vendar lehko razumljive, vsaka verstica od perve do zadnje kaže mirno, čisto in nedolžno serce, goreče vneto za Boga, domovino in lepo zader-žanje. Slovenci! bili ste za Boga in domovino in lepo zaderžanje vnetega serca, vzemite te pesmi v roke, in vaše serca se bojo lepo ogrevale ljubezni — prave, kerščanske ljubezni.
Pesmi so razdeljene v dva dela; pervi del obsega „cerkvene," drugi pa druge pesmice. Da se pa čast. bravci sami prepričajo, kako mične so te pesmice, podamo tukaj eno cerkveno.
Nebesa.
Kadar serce žalno bije	:	Tam popotnik si počije,
In tečejo mi solze,	j	Svoje breme dene preč,
Se pominjam domačije,	!	Pomlad večna tam mu klije,
Kamor želje hrepene. Tam veselje vse kraljuje, Vsako serce razvedruje.
Čas sladkosti in veselja
V	raji večnem ne nehž, Spolnjena je vsaka želja Hrepenečiga serca.
Kakor v zlatih sanjah milih Ziblje duša se v čutilih.
Cistojasni vir resnice Med cveticami puhti, Duha je razkrito lice,
V	radosti se vse topi.
Venec spleta mu cveteč. Večne praznike obhaja, In v sladkostih se napaja.
Bratec brata tam objema Ni ločitve bati se, Plam ljubezni se unema, Iskre tli nevgasnjene. Serca veže vez edina, — Ne protuje bolečina.
O preljubi kraj presrečni! Kdaj priromal k tebi bom? Kdaj mi v svoji sreči večni Boš odperl se mili dom? Vse blagosti in vsi bliši	.	Daj mi skoraj k tebi priti,
So v nebeški srečni hiši.	j	Srečnemu tam večno biti! —
Tako lepe in mične so vse od konca do kraja; — knižica je lična, papir bel, tisk prav čist. Zatoraj jo priporočujemo vsem Slovencem, zlasti pa gg. katehetom in učenikom za šolske darila. Tudi to je prav, da se napevi že pripravljajo, in skoraj na beli dan pridejo. Knižica — 140 strani debela — velja 24 kr. sr.
* Zveden kmet. Obznanili smo, da je v Terstu slovenska kniga; Zveden kmet izišla; temu obznanilu dostavljamo danas, da obseže cela knižica na 10% polah najimenitniše strani kmetijstva namreč: zemljodelstvo, živinorejo, sadjorejo, svilarstvo in čbelarstvo. V čistem slovenskem, vsakemu Slovencu lahko umevnem jeziku spisana je ta knižica izverstno vodilo kmetovanja ne le mladim, ampak tudi starim kmetovavcem. Ker je nje cena le 13 kr., si jo lahko vsak omisli; posebno bi utegnila prilično darilo biti za odhodne došo-tance. Sploh pa je želeti, da bi se Slovenci prav na gosto s to knižico sozna-nili. Dobiva se samo v zalogi šolskih bukev v Terstu.
Odgovorni izdaj, ia vredn. Andr. EinSpieler. — Natisnil Janez Leon u Celovcu.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Sklede in pladniki (krožniki, talirji) so posode, v kterih se jedila na mizo nosijo. So glinasti, belopersteni, porcelanasti, kositerni ali pa iz kake druge robe. Sklede so večje od pladnikov; so okrogle, podolglaste so za juho in pečenko, pladniki so globoki in plitvi, naj globejši so za juho; pladniki za sadje so tudi luknjasti. Pisker je visoka, trebuhasta posoda, ima roč ali uho, za ktero se prime ali obesi. Piskre ali lonce dela pi-skrar ali lončar iz gline ali ila; pa nišo samo glinasti ali ilnati lonci, temuč tudi plehnati, železni in bakreni; znotraj so vsi ološeni ali glazirani. Nož, žlica in vilice so pomizno orodje. Nožem rezamo meso in druge jedila, vilicami jih bašemo, žlicoj zajemljeino juho. Povejte mi vse, kar že veste od noža! Vilice imajo tudi helce ali deržaj, in eden, dva, tri rogle. Žlica je široka in globoka, zakaj da kej? Ima tudi deržaj, za kterega se žlica prime; žlice so lesene, plehnate, kositrene, sreberne in kostene; so tudi velike in majhne; ali veste, kaj je zajemavnica, kaj posnemavnica, kaj žlicica za kavo? — Pijemo iz verčov, sklenic ali tudi čutar. Verči so glinasti, sklenice pa steklene, čutare lesene, včasih tudi steklene pa slamoj ali ločjem ovite; spodaj je poden, zverhaj pa gerlo, da se zamašiti more; — kavo in čaj pijemo v majolikah, so zverlmje in spodnje majolike. — Imenujte mi pa sedaj kuhinske posode, smo se jih že učili! Vsaka posoda naj se večkrat omiva, da čedna ostane. —
Sedaj pridemo k rodbini, zatoraj ponatisnemo, kar je v malem berilu tako lepo povedeno.
Naša naj bližja rodbina so nam dobri oče in naša ljuba mati, kteri so nas rodili. Mala deca jim pravijo atej in mama; odrašeni jih imenujejo stariše. Za Bogom so nam stariši pervi dobrotniki.
Našega očeta brat so nam stric, in jih žena so nam strina. Brat naše matere so nam ujec, in jih žena so nam ujna ali ujkinja. Stričevi in tudi ujčevi sini so nam brat rani ali bratranci; jih hčere pa bratrane ali bratranke.
Očeta našega in naše matere sestra so nam teta, jim pravimo ljuba tetka ali tetica, jihoveinu možu pa tetec. S sini naše tete smo si se-strani ali sestrici; tetine hčere so pa sestrane ali sestranke.
Ljubega strica in strino, ujca in ujno, pa tudi teto in tetca (tetinega moža), ki jih za strica imamo, spodobno spoštujmo. Radi nas imajo in bodo skerbeli za nas, če nam Bog stariše vzame, in bomo sirote brez očeta in matere. Bratrane in sestrane ljubimo, in jim radi kaj dobrega storimo.
Poštujmo tudi svojega botra in botro, ki jim tudi kum in kuma, gotej in gota ali gotejca pravijo. Oni so nas k svetemu kerstu nesli, in so za nas poroki bili, da bomo pridni, pravični kristiani. Naša duhovska žlahta so, in bodo na sodbi za nas odgovor dajali.
Ako starišev in druge vsmiljene žlalite ne bi imeli, bi naši botri za nas skerbeli. Veliko hvale smo jim dolžni.
Prij. za šolo in dom.	8
Če nam nemila smert očeta vzame, in se naša mati, zapušena vdova, spet omožijo, dobimo očuha ali očima. Ako nam pa mati umerjejo, in se naš oče, vdovec, oženijo, dobimo mačeho za mater.
Po mačehi in očimu dobimo po poli brate in po poli sestre. Očim in mačeha nas za pasterke in pasterkinje imajo; mi pa očuha in mačeho moramo lepo imeti; saj so tudi naši stariši — ljubiti po poli brate in po poli sestre naše; saj smo vsi božji otroci.
Naši predstariši so naš ljubi dedek in babica, ki jim tudi pravimo stari oče in stara mati. Oni so oče in mati naših starišev, so nas zibali in lepo pestovali, pa prav radi so nas imeli; tudi jih spoštujmo!
Stariši našega dedeka in naše babice se imenujejo naš preddedec in naša predbabica. Oni, preddedje naši, so že davno pomerli; mi jih nismo poznali, tudi oni nas ne, pa so vendar za nas skerbeli, kakor slišimo od njih praviti; hvaležno smo jih pomniti dolžni.
Vsi naši spredniki se imenujejo naša stara žlahta ali naša prednja rodbina. Bili so naši dobrotniki, so nam zapustili drago domovino in pa pravo sveto vero. V časti svoje starodavne sorodnike imejmo, pa ohranimo skerbno svojim naslednikom, kar so nam oni izročili. Tako bomo dobrih starišev hvaležni otroci.
Kdo je naša rodbina ali žlahta? Oče Martin in mati Ana sta pet sinov oženila in tri hčere ornožila. Teh osem Martinovih otrok se imenujejo med seboj bratje in sestre, in so si v pervem rodu. Njih sini so dedeku Martinu in babici Ani vnuki, njih hčere pa vnuške. Med seboj se imenujejo bratrani in bratranke, sestriči in sestrične, ter so si v drugem postranskem rodu.
Otroci vnukov in vnušk so preddedeju Martinu in predbabici Ani prevnučeti in prevnuške, se tudi bratrani in sestrani navadno zovejo, in so si v tretjem postranskem rodu.
Petero sinovih žen so Martinu in Ani sinahe ali neveste. Zakonski možje treh hčer so Martinu in Ani zetje. Sinaham in zetom so Martin tast (test), Ana pa taša. Bratov žene so si svakinje, sester možje pa svaki ali deveri. Svaki so tudi možje ženam ostalih bratov, žene pa drugim bratom svojih možev svakinje, med seboj ravno v tem členku v svaščini, kakor so si oni ali one v rodu.
Kadar se kaka ženitnina, svatba ali gostija obhaja, se tudi nekterim svatom posebno častito opravilo da. Glava vse svatbe so oče starašina, koji imajo za ženinom in nevestoj pervo besedo in pervo mesto za mizoj. Za njimi so mati vodila ali arjušnica, neveste svetvavka. Ženin ima svojega deverja, nevesta pa svojo družico. Po mnogih krajih se tudi mnogotero imenujejo; ali naj jim bo ime kakor rado, da so le pošteni svatje.
VIII. Poštevanje.
Pošteva sedmičke. Narejajmo naj popred na desko sedem čert, in rekajmo enkrat po sedem čert je sedem čert; dvakrat po sedem čert je itd. ... do desetkrat po sedem je itd. .1 X 7 ^ 7 do 10 X 7 70. Da pa učence vadimo poštevati sedmičko,
1. Poslužujemo se sbornih števil popraševaje:
a) Koliko iznaša ena sedmička, . .. deset sedmičk; izgovarja se tako kakor smo že večkrat kazali.
b)	v enej klopi sedi 7 učencev, koliko v dveh, treh . . . desetih klopih? koliko dni ima en teden, koliko dva, tri . . .
Izgovarjati smo že učili.
c)	povemo, da je sedmička toliko, kolikor šestka in enojka ali v dnarjih: mesto sedmice rekamo ena šestica in en krajcar. Koliko ima toraj ena sedmica šestič in koliko krajcarjev? Koliko dve, tri . . . deset sedmičk ?
2. Vadimo učence sedem reči kupovati po enem, dva, tri . . . deset krajcarjev. Postopamo kakor smo že povedali večkrat. Ena palica trakov ali pantelnov velja en krajcar, koliko sedem palic? Sedem krajcarjev, eno sedmico ali pa tudi eno šestico in en krajcar; naj bolje bode, da učenci rekajo eno šestico in en krajcar. 1 palica velja 2 kraje, koliko 7 ? Dve šestici in dva krajcarja ali .... en funt mesa velja 8 kraje, koliko 7? 8 šestič in 8 kraje. . . en polič vina velja 9 kraje. Koliko 7? Lehko bojo učenci našli pravilo: Sedem reči velja toliko šestič in krajcarjev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Se prepričati, daje pravilo učencem jasno, preskoči v drugo desetko: en funt sladkorja ali cukra velja 18 kraje, koliko 7 funt? Če jim je pravilo jasno, hitro porečejo: 18 šestič in 18 krajcarjev. — Slednjič pa daj rešiti tudi takih nalog, kjer ena reč velja nekaj rajnišev in krajcarjev: ena palica sukna velja 2 fl. 45 kr., koliko 7 palic? Dvakrat po sedem goldn. in 45 šestič in 45 kraje, koliko toraj? 14 fl. + 4 fl. 30 kr. + 45 kr. r- 19 fl. 15.
Pošteva osmičke. Poglej nauk o sedmički in stavljaj mesto sed-mičke vselej osmiško. Poštevati osmičko takole vadimo:
1. Poslužujemo se sbornih števil praševaje:
a) in b) kakor pri sedmički, c) povejmo, da je osmička toliko, kolikor ena šestica in ena dvojača, kar je učencem že vse znano. Koliko ima toraj ena osmička šestič in dvojač? Kolike dve, tri . . . deset?
2) Vadimo učence kupovaviti osem reči po enem, po dva . . . deset krajcarjev? Eno jajce prodajo mati po enem krajcarju, koliko dobijo za 8 jajc? 1 šestico in eno dvojačo. Eno pišče velja 9 kraje, koliko 8? 9 šestič in 9 dvojač? Koliko toraj? Hitro bojo učenci zasledili pravilo: Osem reči velja toliko šestič in dvojač, kolikor ena reč krajcarjev velja. Prepričaj se, da so učenci pravilo zapopadli; dajaj tudi takih nalog, kjer ena reč velja nekaj rajnišev in krajcarjev: en vagan pšenice velja 6 fl. 24 kr., koliko 8 vaganov? 6 krat po 8 fl., potem še 24 šestič in 24 dvojač to je: 48 fl. -f 2 fl. 24 kr. + 48 kr. 51 fl. 12 kr.
Pošteva devetke. Pri čertah kakor zgoraj. Poštevati devetko učence vadimo:
1.	Poslužujemo se sbornih števil.
a) in b) kakor zgoraj, c) povejmo, da je devetka toliko, kolikor ena šestka in ena trojka, ali v dnarjih kolikor ena šestica in ena trojača (groš). Koliko toraj ima ena devetka šestič in trojač; koliko 2, 3 . . . 10 devetk.
2.	Vadimo učence kupovati devet reči po enem, dva, tri . . . deset krajcarjev. En kozarc žganja velja en krajcar, koliko devet ko-zareov? 1 šestič in 1 trojaco, ali ... . En nožej velja 8 kraje, koliko 9 no-žejev? 8 šestič in 8 trojač ali . . . Tukaj velja pravilo: Devet reči velja toliko šestič in trojač, kolikor ena reč krajcarjev velja.
Prepričaj se, da je pravilo učencem jasno. Slednjič dajaj nalog, kjer ena reč velja nekaj rajnišev in krajcarjev. Eno tele velja 8 fl. 36 kr., koliko 9 telet? 9 krat po 8 fl. + 36 šestič -f 36 trojač to je: 72 fl. + 3 fl. 36 kr. + 1 fl. 48 kr. = 77 fl. 24 kr.
(Dalje sledi.)
Čarov meč.
(Konec.)
Ne dolgo potem bilo je nekega dne zjutra v Kazanu vse na nogah. V vsaki ulici so se mešali ljudje in tain pa tam so se možje živo pogovarjali. „Kaka bo? Kaka? — je djal kdo, — kako se bo godilo, če carice več ni?" „Mene ni kar nič strah, — kak drug pojemlje, — zakaj povsod se govori, da je cesar milostljiv: le ubogati bomo pač morah." ,,Prekleti kavrini! — spet kak drug derzno roti se, — in ti psi nas bodo po strani gledali? Grom in blisk, kedar baba vlada, še vrag oslabuje: ko bi bili le imeli kakega možaka na tronu, stavim glavo, da bi ne stopil Rus v naše mesto!" — ,/Nikar nikar sosed! — se oglaša nek starec, — ne grajajte carice, ona ima žlahno serce; kdo je kriv vse nesreče, kot velikaši, ki se bojevati niso hotli. Vi pa — menim, — bi še miši ne vstrašili: kdo pa je imel undan bolj urne pete kot vi, ko si je en sam Rus v naše mesto zupal? No sosed?" —Ali čujte čujte! kaj je to? Godci! Gotovo Rusi stopajo do carične hiše po carico: joj lepi ženski! — Tako so Kazanci onegali in oddaleč donijo glasne viže ob bregovji reke Kazanke. Vse tje vervi in brez števila ljudstva se vbira ob zidovji in po kervavih travnikih poleg Kazanke. Ene mestne vrata bile so zalo okinčane in dolge verste ruskih berkašev so prostor delale po ulici, kjer je carična hiša stala. In zdaj stopata dva imenitna ruska gospoda, knez Bulgakov in Harbatov med verstama do Kazanskega dvora. — Vse je tiho. Kar človek se ne giba. Kake pol ure nobeden skor očmi trenul ni . . . ali namah se čuje glasen, bridek jok med ljudstvom, zakaj zagledalo ja nesrečno svojo carico: Sujunbeka se je prikazala. Med verstama je stopala: na levi jo je spremljal Bulgakov, na desni Harbatov in tik nje je šla mlada zala Ksandra, edina prijateljca, ki svoje gospodinje ni hotla zapustiti. Sujunbeka bila je belo oblečena, kot bi je veselje čakalo ... ali njeno lice bilo je čudno bledo, in ni ga skrivala danas, zadnokrat naj jo še gledajo dragi njeni podložni. Serce ji je plašno tolklo in kamor se je žalna, solzna ozerla, povsod so tekle bridke srage, povsod so stokali Kazanci: „0 naša dobra gospodinja!" — In do vrat pridši se še enkrat ogleduje po svojem dragem mestu, po svoji hiši . . . bridkosti ji moč onemaga in težko je stopala dalje, naslanjaje se ob Ksandro. In na reki Kazanki jo je že čakal prelep čoln: zapušča zemljo, ktera ji je bila toliko draga ... in ko voda šumi pod čolnom, pokleka vse ljudstvo na travniku in tla moči gorkimi solzami: vek se čuje povsod, povsod bridek jok. — Sujunbeka vse to vidi, vse to sliši in vendar še dosti terdna ostaja. — Unkraj jo že čaka car ruski in ji sam podaja roko, ko stopa na suho. —
„Mogočni car! — pravi trepetaje Sujunbeka, — vse moje bogastvo je ta dobra duša le (in kaže Ksandro): ali tam, tam unkraj reke sem zapustila mnogo dobrih sere! Nil moje serce, rado prelije zadnjo kapljo svoje kervi, le unim tam bodi oče, dobre so stvari!" —■
„Lepa carica! — Odgovori Ivan, — vem kaj imam storiti in verjemite mi, da moje serce ni terdo. Vam pa podam bogastva, kolikor ga čete: Moskva ni revna, in žlahne žene se tudi v Moskvi časte."
In zadnokrat miga Sujunbeka rokami in pozdravlja unkraj reke svoje drage, ki roke proti njej stegajo ... in kmalo si oddahuje žalosti in bridkosti v bogatem, krasnem šotoru, kterega ji je car dal postaviti. —
Kako vse drugače je zdaj v Kazanu! Vse vervi po cestah: in kardela ruskih vojakov hodijo od hiše do hiše, če kje morebiti kak rusk vjetnik živi. Mnogo tisuč nesrečnih, ki po deset, po dvajset let niso sonca gledali, danas lezejo iz strašne podzemeljske teme, danas se spet grejejo ob sončnem svitu, danas se spet zavedajo, da so človeki, da so prosti! Mnog sin objemlje spet svojega na pol mertvega očeta, mnog brat brata in mnoga postarana ženka joka veselja na sercu svojega moža. Skor je bilo po vsem Kazanu spet vse tiho: vek, jok, veselje je pošumelo .... kar nekoliko ruskih vojšakov še stopa po tisti ulici, kjer je Sujunbek'na hiša stala: vodil jih je — Svevor, polkovnik, na svoji strani zlato okovani meč, ki mu ga je car poklonil. — „AIi so že vsi prosti?" praša Svevor svoje vojšake.
„Vsi! gospod polkovnik! — odgovori eden, — ta je zadna ulica le, ktero še imamo preiskati: brez števila nesrečnih pa se že vali čez Kazanko v naše ležišče: na zelenem travniku jih car sam čaka."
„Hvala Bogu! Ta dan je vsem prav vesel dan: veselim se s drugimi, ali - ali."
„ Gospod polkovnik! ali vi koga iščete: recite, in vse hiše še enkrat preiščemo!"
„Ne ne! je mertev, je mertev; moj oče je že mertev!" In govore žalosten in zamišljen stopa dalje . . . kar čuje v neki hiši tik Sujunbek'nega poslopja nekega zdihovati.
„Gospod polkovnik! tukej je spet nekaj opraviti!" pravi eden vojšakov.
„Čujem! moje je delo! — odgovori Svevor; — ostanite odzuna, sam grem noter!" in urno hiti v dvorišče .... tam vidi lesene vrata, ktere se navkvišk odpirajo: bile so zaklenjene: ali kmalo jih razsekajo vojšaki svojimi meči in sonce posija v strašno lukno: smrad puhti iz globine . . in ne-dolgo leze starček na pol slep s svezanimi rokami iz ječe, leze kot červ in se vije pod nogami Svevorovimi in bridko zdihuje: „0 svitli Gospod, rešite psa, rešite kristjana: oj tukej le odzpoda je grozno grozno: tam kače pikajo, tam mora stradati sužni pes! rešite rešite, Marta in Svevor pomolita za Vas, jaz tudi pomolim, gospod rešite rešite!"
Ginjen je gledal Svevor starčeka, ali čisto je ostermel, ko čuje svoje in svoje matere ime. Urno dvigne starčeka, mu berž razreže vezi in tiho pravi: „Kaj častiti starček? Kdo pa je Svevor, kdo je Marta?"
Starček čuje glas, stoji enkrat spet prost in globoko sopiše . . . čisti zrak ga je skor prevzel. Odbliza gleda Svevoru v lice in stermi, kot da bi se iz dolgega spanja bil zbudil: ne trene očmi ... in nehotama položi svojo roko na serce: govoriti ni mogel. — Svevoru kri čudno vre, dolgo gleda starčeku v lice in vdrugič tiho pravi: „Svevor! Marta! za Boga! Kdo sta ta dva?" — In staršek se trese kot šiba, debele solze mu tekajo po licu in zdaj se mu tudi jezik reši . . . zmoten zdiha: „Svevor! Marta! moj sin! moja žena! — O gospod, meni se zdi, da Vas poznam . . . mladi Miklavž se je postaral ali ravno tak je bil nekdaj, ko ste Vi zdaj!" — „Mi-
klavž! moj Oče I" kliče Svevor in spoznata se sin in oče, ktera je nesreča deset let ločila . . . spoznata se in se objemata ... in kdo bi štel solz, ki sta jih veselja jokala! Le serce čuti takih sladkosti, le oko jih more popisati, kedar veselo gori in žari . . . pero je šibka, revna stvar. —
O tem, ko so hrabri Rusi v Kazanu ječe odpirali, ko se je brez števila oprostenih sbiralo na velikem Kazanskem tergu: vesele solze so močile tla, kjer je pred marsikteri nesrečnik zdihoval in strašne muke terpel: kri-kali so veselja, saj se jim skorej, še danas poverne ljuba draga domovina, ktere mnogoteri po deset, po dvajset let vidil ni: o tem, da je Svevor spet objel sivega očeta in se razjokal radosti čudne, — o tem se je vselila Sujunbeka v ruskem ležišču. Car sam jo je bil peljal do krasnega šotora: bil je šotor navlašč za njo postavljen in bogato okinčan: rusko bandero se je majalo nad strehoj, in odznolra so bile plahte sviloj preoblečene, mehek divan in druga draga ropotija bila je pripravljena za imenitno gospo. — Sujunbeka sede ob divan in žalostna gleda ob tla: premišljuje, kako da je bilo nekdaj, kako da je ah danas! Res, tudi nekdajni sovražniki so jo danas počastili in jo od vseh krajev slavijo .... ali njeno serce je čutilo, da je le vse drugače danas, kakor je bilo tedaj, ko je še živel Safa- Geraj. — Nekdaj carica Kazanska, danas pokorna ruskemu caru! Bridko ji je bilo pri sercu, ni mogla pošiljati solz, ki so ji tišale v žalno oko . . . dolgo je tako tiha in zamišljena sedela . . . kar jo zbuja šum, ki se od vseh krajev čuje. Poskoči, in oziraje se vidi kneza Bulgakova in več drugih imenitnih gospodov, ki ji nosijo mladega Utemiša - Geraja: o zdaj je bila spet vsa mati, njeno serce spet čisto matersko serce! Zabila je solz, zabila nesreče in strastno je objemala sinčeka, — mar ni bil edino pravo blago, ki ji je še ostalo? Veselja ni vidila, da so gospodi že odšli: ravno se je hotla zahvaljevati, ali že ni bilo nobenega več: razgubili so se vide mater srečno, ki ne mara za ničesar, da le drago dete na njenem sercu diha. — Ali pri vsem tem je Žale misli niso čisto zapustile. S perva je zabila nesreče . . . ali kmalo je jela bridko jokati: tople solze so močile Utemišu čedne lica: „Ah kaj bo s teboj, moj sin? ... tvoja slava je šla po vodi, in moja ravno umira!" tako je Sujunbeka zdihovala in kdo bi je ne miloval? Za se je ni skerbelo, ali ubogo dete, ki si je še ravno na Kazanskem tronu igralo, detel dete! kaj bo s detetom?
Tako je žalovala carica. Kak čisto drugače je bilo Ksandri pri sercu! Vesela se je ozirala pred šotorom po ulicah: kot glas z nebes se ji je zdel domači jezik: kako so jo gibale mile besede, ktere je umela, kterih pa mnogo let slišala ni. Vse ji je bilo tuje in vendar tudi znano. Gledala je častivredne ruske bradače, ali ni takih tudi v svoji domovini nekdaj videla? „Ah ti so junaki, ti! — je zdihnila, — kako se možko nosijo in vendar so tako dobri ljudje. Kako se živo pogovarjajo. Kdo je le uni tam: tako mlad pa že tak imeniten gospod, vsi se mu odkrivajo. Ah ah gotovo je car, ga že poznam, kako priljudno da se je pogovarjal prej s mojo gospodinjo. — Čujte žena, jelite da tam le car naš stopa?" — urno praša neko starko, ki je ravno memo tavala.
„Je car, je: — odgovori žena in zavzeta gleda Ksandro; — kaj ga ne poznaš? Čudno! Vsaj si gotovo Rusinja, in še cara, dobrega našega cara ne poznaš?"
(/Res, Rusinja sem, ali vidila sem ga danas pervokrat."
,,Pervokrat? Kako pa to?"
„Sem še le danas prišla iz Kazana."
„Iz Kazana? Ubogo dekle! Bog ti daj zdravja, ki te je strašne suž-nosti rešil."
„0, moja sužnost bila je lahka, bila mi je clo sladka. Ali še niste culi, da je carica Kazanska dobra, milostljiva gospa? Ljuba moja mamka; carica je res dobra."
,/Carica Sujunbeka! O res res! Bog te je rad imel, da ti je tako gospodinjo dal. Slava njena se povsod glasi: O koliko lepega mi je pravil moj sin o njej. Oh gotovo si ga tudi ti vidila."---
„Jaz? Kdaj pa?"
„0n je bil šel sam po čarov meč v Kazan. O koliko solz sem tedaj zavolj njega ztočila!"
„Kaj? tisti junak je vaš sin?" sterme praša Ksandra in Marto (ona bila je ta žena) debelo gleda. — ,/Srečna mati!" tiho zdiha.
„Da! srečna sem, ker Bog mojega sina rad ima. Ah da bi se le danas skor vernil!"
„Odkod pa?"
„Šel je v Kazan, kjer temne ječe odpirajo. Ah! kako mi serce glasno bije! Letela bi sama v mesto, bi dirjala od ulice do ulice, — da! ljubo dekle, moje serce je mnogo zgubilo, in moje serce se mnogega boji!"
„ Uboga žena, ste gotovo kedaj kakega sina zgubili: Bog je milostljiv, morebiti vam ga spet pošlje."
„Sina nisem zgubila, ali moj mož zdihuje v strašnih ječah, ali ga je
že pa Bog rešil bridkega terplenja in ah--" in o tem Marti obilne
solze tekajo po licu. Ni si upala zgovoriti, strah jo je že bilo pomniti tudi zgubljene hčerke, ki je morebiti mertva ali pa oj v nečasti med neverniki živi. — Žalostno gleda Ksandra ubogo starko, tudi njej stopajo solze v oko, prime ženo za roko in ginjena pravi:
„Utolažite se, ljuba mamka! Bog vse prav stori: če mož vaš v hladni zemlji trohni, se njegova duša veseli v nebesih, vsaj je umeri za Boga, za domovino."
„0 Gospod v nebesih! — pravi Marta in solzna gleda navzgor, — nikdar nisem godernjala zoper njegovo sveto voljo: če mož v grobu spava, blagor mu! Bog mu daj večno luč, priden je bil in skerben in umeri je za domovino in vero, ali oh sveta trojica! kaka se godi moji hčeri! da bi tudi ona spavala pod gomilo! Molila bi potlej noč in dan za oba, molila bi in prosila do smerti, vsaj bo me večni Bog kmalo njima pridružil, — ali ah! če živi neverka, če živi v nečasti, tedaj — tedaj, — o moj Bog!" in spet polivajo gorke solze Martno lice, strahu in groze se trese vsa.
„Tak hčerko tudi ste zgubili!" — ginjena in zmotena zdiha Ksandra; — „ah in jaz iščem brata, očeta, jaz iščem matere" — tiho dostavlja.
Dolgo ste obe molčale. Zadnjič se zdrami Marta in hoče iti.
„Ne! ostanite še malo, ljuba žena, — urno pojemlje Ksandra; vaša nesreča me je zlo ganila. Oj da bi Vam Bog vse terpljenje obilno poplačal. Vem, kako je bridko, če zmankuje precej očeta, hčerke .... ah pa vsaj tudi jaz iščem očeta, matere . . . ničesar nisem terpela, — ali sladko ime mati! oče! — o da bi ga kedaj spet zgovoriti smela!"
„Kaj? ti iščeš očeta, matere? tukej? Dete, kako ti je ime? Jaz poznam tukej ljudi . . morda ti kaj vem povedati?"
„Ksandra mi je ime."
„Oh moj Bog!" bridko zdiha Marta in kot kamen stoji in stermi. — „Ksandra! o sladko ime!" zadnjič tiho in žalo pravi.
„Kaj ga poznate?"
„0 za božjo voljo! tako je bilo mojemu dekletu ime . . ." ječa Marta in skriva bledo svoje lice: Ksandra pa položi roko na serce: kako glasno ji je bilo! Nemirno se je gibala in stiskala Marti roko: jezik ji je bil okoren, ni mogla skor besedice zgovoriti. — ,/Koliko let je, kar nimate hčere več?" slednjič krepko in terdno pra.ša.
„Deset let! — odgovori Marta in neprestano gleda dekleta . . . . „nemore neinore biti, — postrano tiho zdihuje starka, - in vendar je mojemu možu tako podobna! — Ah! — glasneje pristavi, — Bog daj, da
najdeš spet očeta in mater: če ti morem pomagati--kako pa je bilo
ime očetu tvojemu?
,/Nevem: ali berž ko ne Sergii Miklavž, ker oba svetnika v sve-tinci nosim." —
„Sergii Miklavž!" — ponavlja Marta in se ne gane . . . stermi v sve-tinco, ktero ji je Ksandra zpod persnika podala . . . stermi dolgo in „Je! je!" slednjič na glas zakrika in derka dekletu za vrat. — „Na mater!" bilo je vse, kar je še zgovoriti mogla . . . „Mati!" klika Ksandra in - kdo bi popisoval radost, kdo pravil, kaj da serce čuti, kedar je tako srečno, kedar tako kipi! Objemale ste se mati in hči . . . ljudje okrog so se solzili ganjeni in so stermeli in srečne ženski clo Sujunbeke vidile niste, ki je prišla gledat . . . ginjena je stala pred šotorom, je gledala svojo ljubco, gledala njeno mater ... ni ju hotla motiti: naj kipi veselje, dokler se veselje veselja ohladi. —
Ravno je sonce tistega dne se nižalo in zadnji žarki so se zibali po zidovji Kazanskem, — in bližala se je caru Ivanu naj srečnejša ura morebiti vsega njegovega življenja. V Kazanu se je čudno vse mešalo: prebi-vavci so jokali in plakali po vseh kotih; „Sujunbeka!" so povsod imenovali nesrečno svojo kraljico in vsak skor je po njej kako solzo stočil. Posebno ubogi so žalovali: kdo bo za nje tako milo skerbel kot je ona skerbela? Sto ni sto nesrečnih je tolažila in obdarovala vsak dan: njeno serce je bilo zmirom dobro, njena roka za uboge zmirom bogata: in dobrotnica gre zdaj v tuje dežele in sirote plakajo po njej, da po vsem mestu žalost dije. In vendar povsod tudi veselje živi, čisto, neizrečeno veselje! Cele verste ruskih vjetnikov, možkih in ženskih se pomikajo med ruskimi vojšaki od ulice do ulice: bledi starčeki, suhi mladenči, vele ženske stopajo kot žive sence po mestu, stopajo rahlo, kot bi se bili v temnih ječah hoditi odvadili: v bledih licih sejim oživlja radost in oko se čudi sončni svitlobi, oko je živejše, gorkejše. Ze se pomikajo iz mesta in za mnogih let spet gledajo zelene travnike in sive gore in vse se solzi, vse solzi se veselja.
Čez Kazanko reko so Rusi postavili čez noč lesen most za vjetnike, in glej že se vali brez števila srečnih nesrečnih memo Knzanskih vrat proti vodi. Po versti vrejo čez most, vrejo na rusko bregovje, juckajo in vekajo ... da se je vse slišalo v ležišče. Zdaj pa pokajo topovi in visoko se jamejo viti bandera . . . ruski junaki se bližajo čedno oborožani, pred njimi stopata car in moskovitski patriarh .... patriarh dviga svoje roke in blagosluje vse verne in kot požeto klasje sc grudijo vjetniki ob
tla: tihe vroče solze močijo srečno zemljo, kako da je vsakemu serce kipelo se ne da povedati: Objemajo se preveseli kot stari nekdaj nesrečni bratje in jok in stok odmevata po ležišču. — In car? Osupnjen je stal pred vso to množico: starčeki in mladenči, žene in deklice se rojijo do njega, mu oklepajo noge in poljubujejo zemljo, kodar je njegova noga hodila: ginjen je gledal gospodar svoje otročiče, ni mogel besedice ziniti .... ali ni bila vsaka solza, ki jo je kak vjetnik prelil, tiha molitev za njega? Ali ni bila vsaka solza drag biser, ki se blišči v slavni njegovi kroni? O to je pravo plačilo, ki ga Bog šilja dobrim vladarjem: take solze, tako veselje osrečenih podložnih je naj sladkejša hvala ... in danas je zvedel Ivan, da ni lepšega na svetu, kot če je vladar tudi dober oče svojih
ljudi.--Car se ni mogel umiriti: svitle solze so mu tiščale v oko:
mignil je in sto ni sto vojšakov se zgubljava med rešene vjetnike in jim deli obilno kruha in vina: „Bože! Bože mu plačaj!" je donelo povsod in dan se nagiba in čisto, burno veselje začenja oživljati se po prostornem planu: znanci se spoznavajo, si pripovedujejo, se objemajo, veselja se joka vse in juckajo spet in molijo, kedar je serce prepolno .... in car počiva doma v svojem šotoru: ginjen spominja se pretekle ure, kako je bila lepa, srečna, in serce mu kipi in nehotoma pokleka ... ,/0 večni Bog v nebesih! — iskreno moli, — hvala Ti za take sladkosti in na moje serce, vižaj ga, vodi ga . . . prisegam pri Tebi, večna naša luč, da čem dobrotnik, da čem oče biti svojemu ljudstvu, vsaj je to Tebi všeč, čez vse do-brotljivi Gospod nebes in zemlje!" - Tako je molil car in njegovo pri-hodno življenje bilo je tako, kakor je danas obetal: on je ostal naj slavniši ruski car. —
Še tisti večer, ko je po planu malo že tiheje bilo, ko je vsakdo doma v svojem šotoru se veselil in molče premišljeval svoje nesrečne dni in svojo današno srečo, — še tisti večer, ko se je že zmračilo, stopata dva možaka po naj bolj samotni ulici, počasi stopataker je bil eden že siv, šibek starček. Bila sta Svevor in njegov oče. Živo sta se pogovarjala; o koliko je Miklavž pripovedovati vedel, kako navdušenje hvalil Boga in dobrega svojega cara, živo je opisoval vse strašne ure, ki jih je imel prestati, vse grozne muke, ki jih je preterpel ... in če je prav gorko govoril, je pogledal solzen proti nebu in je djal: „SIava ti, moj večni Bog! Slava ti, da si mi bil poslal vse te bridke dni, skušal si moje serce . . . nikdar nisem godernjal, torej si mi dal sladkosti uživati, sladkosti naj slad-kejših na svetu!" In če je tako hvalil Boga, je vselj še dostavljal: „0 daj vse dobro mojim sovražnikom: zakaj nje si zbral, da mi po njih šiljaš terpljenjet" Tako je starčekova duša bila terdna ostala v nesreči: zabil je danas vseh bridkosti in je zmirom djal, da je današno veselje preveliko, da ga ni zaslužil v desetih težkih letih. —
Tako sta stopala dalje. Včasih je starček Svevora živo zgrabil za roko in je kliknul: „Moj sin! ah moj sin!" — ali jezik se mu je obotavljal, ni mogel zgovoriti, kar mu je v sercu gorko gorelo. — Svevor je menil, da se starček veselja ne ve kam djati, da veselja včasih kliče svojega sinu ... ali tako ni bilo. Miklavžu se je čudno zdelo, da Svevor o svoji sestri še kar besedice zgovoril ni: mislil je tedaj, da mu Marta nikdar o sestri pravila ni. — Kolikokrat je hotel prašati, kolikokrat je klical: „Moj sin!" — ali vselj mu je beseda zastajala . . ni hotel kaliti Svevorove radosti. —
In tako sta prišla do Svevorovega lepega šotora: bil je prostoren in dično okinčan: vsaj je tudi Svevor bil imeniten gospod. „Glejte oče! — pojemlje Svevor, to le je moj dom, slab je, ker smo v vojski: ali skor nas objame mila domača hiša: zdaj je mir, zdaj nam kaže Volga pot do domovine ljube."
„Srečen, srečen! — odreka Miklavž, — o moja stara Marta, kaka je še neki!" in o tem stopata oba v šotor. Bil je prazen. Kmalo je ber-lela svitla luč v nizki bajti in na mehkem divanu počivata oče in sin. Kaj da sta čutila, se ne da povedati. Dolgo sta molčala, sta se pogledovala: Svevoru je veselja serce kipelo, Miklavža bilo je skor strah prihodnje sreče, vsak trenutek lahko Marta pride in Marto, zvesto svojo ženko spet videti, kaka radost! Hotla sta oba si serce lajšati in torej je moral Svevor pripovedovati, kako da je pridobil čarov meč, kako da je živel vseh deset let, kako da je dobra Marta zmirom žalovala po svojem možu ... in Miklavž je marljivo poslušal: zdelo se mu je, kot bi mu še enkrat tekalo njegovo življenje, kot bi se mu vsaka bridka in sladka ura ponavljala. „0 moj Bog! — je zadnič djal, — kako čudno vodiš naše življenje, sipaš dobrote in terpljenje, in terpljenje in veselje nam je težko, terplenje, ker smo šibki, veselje, ker nam ga preobilno daješ . . O moja Marta, zvesto, drago serce!
Pridi pridi, zabi na mojih persih žalosti, ah zabi, da sva zgubila deteta--"
še ni zgovoril, se čujejo odzuna stopinje: Svevor poskoči in težke sape prihiti Marta — — „Sin sin! — klika, — sin moj! hčer sem našla, sestro si našel!" — in strastno objema Svevora — Svevor je stal kot kamen, še le ko je očeta videl, kako zdihujoč svoje lice skriva, — se zdrami in tiho pravi: „Kaj? mati! ali ni mertva?"
„Ni ni! — na ves glas vriska Marta, — živa je, pride pride, o carica!" —
„0 mati! — živeje govori Svevor, — sestro ste mi dali, o nate očeta, nate ga!"
In Marta se dvigne, pogleda starčeka ob divanu . . . serce ji skor prekipa, derka ob tla, — „o moj Bog!" zdiha in solzna položi glavo
Miklavžu v naročje.--Svevor pa je stal malo vstran, je gledal svoje
stariše ... o kako je bil srečen in vendar je vedel, da še sreče ni dosti, da še ima sestro objeti, sestro, ktere skor nikdar poznal ni. — Še so vsi trije molčali: Miklavž je gledal Marto, je sklepal roke; kako rad bi bil govoril, ali serce bilo je prepolno, jezik bil je okoren. — In zdaj vidi Svevor skoz šotorne plahte rahel svit in kmalo se bližate ob bakli dve ženski in derzno stopite v poslopje. Svevor ju vidi in stermi. Dolgo ju je gledal, čez dolgo še le tiho pravi in se ponižno priklanja: „Častita carica, kaj Vi? In ti lepo dekle ... ah nisem še pozabil, kako si me pervo-krat ganilo . . ."
„Ah carica! — urno pravi Ksandra, — ta starček je grozno terpel pri našem sosedu. Svevor! moj brat, kdo je ta starček?"
„Tvoj brat? — počasi ječa Svevor, — tvoj brat? . ."
„0 vsaj si te le matere sin — —"
„0 moj Bog! tako ti si moja sestra? . - Oče oče! nate otroka . . o to je moj oče, to moja sestra ... o Bog! nehaj dajati, serce mi poka!" In onemel je; in starček kloni glavo, težko zdihuje . . pred njim klečite žena in hči, in Svevor dreveno gleda po šotoru ne vede kam s srečoj, — kdo bi hotel praviti, kako da so vsi srečni, — Sujunbeka sama je solze
pretakala ... o ko bi jih bili drugi tudi točiti mogli, serce bi se bilo lajšalo, sreča bila bi sladkejša. —--
Kake pol ure je minulo, da nihče ni besedice govoril: objemali so se, jokali so, zdihovali . . . Sujunbeka sama bila je ginjena: ni jih hotla motiti; — še le ko se je Miklavž zdramil, ko je povzdignil svoje roke proti nebu in djal: „0 Bog! vzemi mojo dušo, vsaj že na tem svetu raj uživam!" — še le tedaj pojemlje Sujunbeka rekoč: „0 presrečni, o preblagi ljudje! hvala vam, pri vas sem pozabila svojo nesrečo. O Ksandra, dobro dete! nikdar me ne smeš zapustiti, pri tebi sem tudi jaz srečna: vse moje premoženje je Vaše, blagi ljudje . . pri meni ostanite: dom vaš vas vabi in vaš dom bo tudi moj dom! S vami se čem veseliti, dobre serca; — in srečna ona ura, ko je ta junak se derznul med sovražnike in pred mene . . takega veselja bi drugače ne uživali vsi vkupej! Svevor, ti si osrečil svoje stariše in mene; tvoj Bog ti bo vse plačal, jaz pa čem vas obdariti, kolikor premorem: čarov meč naj vas pomne presrečne te ure . . in vse dobro, ves blagor tebi, krepki junak!"
„Bog nas je obdaroval! — kliče Svevor, — Bog je milostljiv in slava Bogu, hvala caru . . in ljuba domovina, ti me srečiš, — na torej vse moje moči!" —
In preveliko veselje je vse zadnjič omamilo: lajšali so si svoje serce solzami.....in „carov meč! blaga ura!" je klikal Svevor, ko je drugega dne šumela barka po Kazanki, — zakaj šumela je proti dragemu domu . . in dom je objel pesrečne, kjer so še mnoge leta hvalili skupej Boga in živo pominjali „carovega meča!" —
Potres zemlje.
Potres zemlje je veliko strašneja šiba božja od povodnji in požarja. Povodenj navadno sčasoma raste in človeku je mogoče svoje življenje in saj nekoliko svojih reči oteti. Požarju uideš, ako mesto, na kterem gori, zapustiš in rešil si saj življenje, ako ravno svoje blago zgubiš. Vsa drugačna je o potresu zemlje: ne terdno zidovje, ne visoka gora, ne barka na vodi ti ni gotovo zavetje. Kedar se zemlja, na kteri varni stojimo in hodimo, tresti začne, nam čudovito serce stiska. Kje bomo varnosti iskali, kedar zemlja proti nas povsod, požreti? Clo živadi postanejo nemirne in krokodili zapustijo vodo, bežijo v gojzd in strašno tulijo, ako ravno so sicer mutasti kakor naši martinci.
Potres pride brez vseh znamenj včasi ob hudem, včasi ob lepem vremenu. Skušnje vendar učijo, da se gostejše prikazuje spomlad in jesen, kedar sta noč in dan enako dolga, kakor o drugih letnih časih. Človek, ki še nobenega potresa ni občutil, pri pervem posebno manjšem potresu misli, da se mu v glavi verti; uni pa, kteri že pozna potres, zakriči in se v beg spusti.
Kako se pa trese zemlja? Včasi se poveršina zemlje na ravnost po-uzdiguje in ponižuje, kakor valovi na vodi. Vendar potres nektere mesta na svoji poti neoškodovane pusti, akoravno krog in krog vse razruši. Takšne mesta se imenujejo mosti. Ali tudi moste razruši hujši potres. — Včasi obstoji potres iz posamesnih porivih, kterim sledi nekako trepetanje zemlje. Pri protresu mesta Riombamba v Ameriki, leta 1797 je metalo ljudi po 100 čevljev visoko. — Včasi se kosi zemlje vertijo in ob enem
lia kviško švigajo; leta versta potresov je nar strašneja in, hvala Bogu! nar redkeja. Pri imenovanem potresu Riombambe so njive svoje mesta menjale; orodje neke hiše so pod podertinami druge hiše našli. Slednje dve versti potresov ste navadno združene in tako hude, da kamna na kamnu ne pustite.
Kos zemlje, ki se o ravno tistem potresu potresuje, je sedaj manjši, sedaj veči. Potres, ki je 1. novembra 1755 razrušil Lisabon, je obsegel 12. del zemeljske poveršine ali 700000 štirjaških milj. Navadno se potres na nekem mestu prične in od tod na vse strani razširja. Dalje ko od izvirnega mesta pride, slabejši je. Hitrost potresa je različna in znaša po 10 ali 40 milj v minuti. Na suhem je večja kakor v vodi. Torej se na morji dvojni valovi proti morskem bregu valijo: Valovi pod vodo grejo hitreje, breg uzdignejo in morje od brega veržejo. Koj potem se breg poniža, in unim valovom, ki po vodi pridejo, pot odpre, da se dalječ v breg vliti zamorejo. Tako pokonča voda, kar je morebiti po potresu ostalo.
Nasledki potresa so strašni: O potresu v Mali Azii leta 526 je 200000 ljudi življenje zgubilo, in v Sicilii leta 1693 so šteli 60000 mertvih. O potresu mesta Kaloa, ki v Ameriki na morji leži, se je leta 1746 morje 80 čevljev visoko uzdignilo. Potres in voda sta mesto tako razrušila, da od njega ni nič ostalo razun terdjavske temeljne zidine. Vsi prebivavci so bili pokončani. Barke, ktere so v luki ležale, so volovi v mesto vergli, in čvetero razdrobljenih bark so našli na suhem, uro daleč od morja. O potresu se včasi zemlja razpoči. Bazpokline so ali posamesne in narav-naste, ali one izvirajo iz iste pike in grejo ko polomeri na razne strani. V spodnji Italii se je leta 1783 napravila razpoklina skorej miljo dolga, 150 čevljev široka in 30 čevljev globoka. O potresu Lisabona je več sto ljudi na neko obalsko zidovje bežalo se otet. Vendar močno zidovje se je pogreznilo in zemeljski robi so se zopet stisnili. Od požer-tih ljudi ni bilo več stvarice viditi. Tudi se je primerilo, da z zemljo vred so se hiše razpočile, in kedar se je zemlja zjedinila, so se tudi hišni zidovi skupej stisnili. Iz zemeljskih razpokiin pride včasi voda, so-puh, ogeljna kislina, ogenj i. t. d. O potresu Lisabona je iz neke razpo-kline plamen švigal in dim se je toliko debelejši valil, kolikor hujše je bilo ropotanje pod zemljo. Ropotanje, ktero včasi potres naznanja, včasi ga spremlja, je enako gromenji, ali ropotanji vozov, ki po kamenitem tlaku derdrajo. Vendar se dostikrat nahaja potres brez vsega ropotanja. Kakor se o potresu neki deli zemlje ponižajo, tako se drugi povikšajo. Na otoku Jamaika se je leta 1692 blizo 1000 oralov zemlje v minuti ure pogreznilo in na ta prostor je morje stopilo. Nasproti se je leta 1822 v južni Ameriki v deželi Kili pomorski breg za tri in deloma štiri čevlje povik-šal, da je suha zemlja za kakih 15 štirjaških milj večja postala.
Hudega potresa v naših deželah, hvala bodi Bogu! ne poznamo. Vendar ne preteče leto, brez da bi se tudi pri nas zemlja nekoliko ne po-tresla. Na vsi zemlji pa ne preteče teden, in le malo kak den brez potresa. Ali se število potresov sedajnega časa v primeri s preteklim zmanjšuje ali množuje, se ne da gotovo razsoditi. Nar bolj je verjetno, da je število v vsih časih zemlje, ktere obsega zgodovina, enako pogostno ostalo. Dežele, ktere blizo morja ležijo, so praviloma potresu bolj pod-veržene, kakor ravnine oddaljene od morja. Po potresih so doslej nar manj terpele: Holandska, Severno-nemška dežela, severna Rusia, Sibiria,
v Ameriki severne zvezne dežele, Brazilia, potem južna Afrika. Potresu nar bolj podveržene so dežele poleg medzemeljskega morja in Islandia; Siria, Perzia, dežele in otoki zahodne Indie in druge imenovanim blizo ležeče dežele. Izmed 3249 potresov, ki so od tretjega stoletja dozdaj zapisani, pride 1134 na Italio, 702 na Galio in Belgio, 232 na Skandinavio.
Kar se tiče potresovih vzrokov, jih ne poznamo natanko. Nekoliko si vzrok potresa razjasnimo, ako mislimo, da je kakih 10 milj globoko v zemlji takšna vročina, da vse nam znane reči raztopi. Ako tedaj voda skoz kake zemeljske razpokline do hude vročine pride, se naglo premeni v sopuh, kteri se pod zemljo razprostirja, na prostorniši kraj sili, in kedar se skoz vozke špranje baše, buči kakor veter na zemlji in trese zemljo, kakor veter razpeto bandero, ktera mu na poti stoji.
Hvalimo Boga, ki nam doslej ni govoril v ostri besedi potresa in ga prosimo, da nas zanaprej obvarje tako strašne in nagle kazni.
Robida.
Jezikoslovne stvari.
Nemški predlog ,/init" izrazujejo večidel nepravilno pisatelji slovenski, razodevajoči tudi po rabi tega predloga, da so sila ponemčeni, ter da po nemški mislijo. Stavljajo namreč navadno s al z brez razločka in brez prevdarka, kjer koli v Nemščini nahajajo „mit." 0 tem bi pa imeli ravnati se po davnih G rekih in Rimljanih, po Jug o- in Staro slovenščini sploh, po Čehih in Rusih, ki vsi doslednje in pravilneje pisarijo od nas Slovencov.
Pred vsim naj se vedno spominjajo pisatelji našinci, da slovenski predlog s al so izvira iz Greškega ervv, iz kterega Latini so naredili cum. U Staroslovenščini je so al su\ u Jugoslavcnščini s, s«, su.
Ko stoji 7. padež (tvoriteljnik al inštrumental) to je, kader kakšnim o rodom kaj tvorimo al učinjamo, se nemški „mit" ne prestavlja. Tedaj pišemo pravilno: Nožem rezati, dnarjem plačevati, rokoj al rokama, delati, perom (pisekom) pisati, očmi gledati, jezikom govoriti, odejoj pokriti, cvetlicami venčati, itd. —
(0 glavnih imenih ženskega spola izhadjajočih na a naj bi se inštrumental in sociativ v jedinobroju pisalo po končnici oj, da se od 4. sklona izhajočega na o ložeje razlikujeta, postavim: a) tako je inštrumental: Rib o j ga je obdaril, vodo j napaja živino, branoj je njivo povlekel, itd. b) v sociativu pak: s ženoj je prišel, s ovcoj gre jagnice, s bratom pride sestra, itd. Imena ženska izhajajoča na soglasnik, postavim: Nit, klop, čast, jed itd. razlikujejo se lahko po končnici jo al jo, p. v inštru-mentalu: nitjo je zavezal, jedjo se je nasitil, pestjo gaje vdaril, itd.; v Sociativu pak: s gosjo je gosjak, s hčerjo in materjo pridejo oča, s kokošjo vred leta petelin itd.)
U takih in jednakih primerlejih rabi tudi Latinec svoj ablativ brez „ctim," pisaje. Ager renovalur aratro; inanibus volvunt saxa; C i n e r e conspergunt campum; terra, quae suo se gramine vestit, nec scabie et s al s a laedit rubigine ferrum Virgil.) itd. — Jugo-slaveni v tem sploh pišejo pravilno: Nosom vojam, uho m čujem,okom vidim, jezikom i nebom okušujein, rokama * nogama gibljem se;
bacati kamenjem al snegom. Kdor zlatnim orožjem bojuje, zmaguje. Sokol perjem leti, ne mesom, itd.
Kader je pa sociativ, da se dela al govori kaj v družini, al ko se nemški predlog „mit" more zamenjati predlogom „n e b s t" al „sammt," ima rabiti se u Slovenščini s al so (ne z, le malokdaj £). Izgledi: S mano, s tabo al s teboj, s njim al ž njim, s bratom pride, s očetom gre, s dru-žinoj dela, s materjo in hčerjo vred potuje, s veliko armado plane nad vraga, itd. (Latini v takih stavkih pravilno rabijo cum, ter pišejo: Me cum, te cum, se cum, cum patre v eni t, cum fratre abibit, itd.)
Razloček je tudi v Staroslovenščini. Tako beremo v Glag. Cloc. na 66. strani pod 16: Ubi jego praščejo i kamenem (instrumentat). in: Josif s bratijejo svojejo . . . (sociativ). Tudi vsi drugi Slovani (Iliri, Čehi, Rusi) razlikujejo natanko in vestno ta dva padeža, padež oroda namreč in padež osebe t. j. inštrumental in sociativ; le slovenski pisatelji se tega razločka še niso zavedli, ter postavljajo, kakor pade, svoj s al z, da šumi no škriplje po slovenskih bukvah in časopisih, kot da bi treske cepil al lešnike tolkel #).
Le malo poglejmo po slovenskih bukvah in časopisih, pa najdemo obilno takih izgledov. „Z veseljem slišimo . . ." (To gerdo nemčico nahajamo skorej v vsakem listu nekega časnika. Jez bi rekel: Veseli slišimo, al: veseli nas, ko čujemo; kajti ušesoma slušamo, pa tudi ne: ušesmi al clo z ušesi)! „Z mahom obrašene njive" (pravilno: mahom obraščene . . .) „Goličave z drevjem nasaditi" (pravilno: goličave drevjem nasaditi). „Kar je svet z železnicami preprežen . . ." (Gerda kakophonia! Brez predloga s!). ,,Začeli so hlapone s premogom kuriti" (pravilno: hlapone premogom netiti.) „V Parizu je bil mir podpisan s orlovim peresom" (Lepo, lepo! Jeli to slovenski al — kitajski?) „S koliko skerbjo in žalostjo morajo ptice svoje mlade valiti in rediti." (Je nemško, slovenskimi slovmi pokrito.) „Ptic ne s kamenjem ali z paklezi preganjati" (Ptic ne kamenjem al paklezmi preganjati.) „Priden sadjorejic je bil od kmetijske družbe s sreberno svetinjo obdarjen." (Pridnega sadjorejca je kmet. družba srebernoj svetinjoj obdarila.) **)
Konečno še nekaj malih opazk. Razlikovati je treba al in ali. Al pomeni oder, ali pa aber, ob. Brat al oča pridejo; ne vem, ali oča pridejo. Oča so prišli, ali mati pridejo, ni gotova. Pravilno in lepo je tedaj: „Ptičiki, kdo vam veselje greni? Ali dihur? ali mačka? ali podlasica? ali druga zver?" (Drobtince 1856 na 240. strani.)
Razlikovati je treba koncovke „iše" in „išče." Iše zaznamnja navadno kak orod, postavim: Braniše (Rost), sekiriše, toporiše, ratiše (Lanzenstiel), zvezdiše (Sternbild), preročiše (Orakel), kladviše (Hammer-stiel); išče pa hram al mesto, v kterem se kaj godi al hranuje, postavim: Gledišče, perišče, prebivališče, bojišče, ratišče (Kriegsschauplaz),
*) To šumenje in škripljenjo po nepotrebnih in nepravilnih predlogih » al * v SlovenSčini je trtdi nekaj, kar jo tako neprijetno Čini ptujcom. Posebno je v njej preveč z tov sploh, tedaj bi želeti bilo, da bi v sociativu popolnoma zapustili tisti neprijetni z, ter pisali le t (po izgledu Jugoslave-nov), postavim: S očetom, s Bogom, s bratom, s mano, s tabo, itd. Le v nekterih padežih, in kjer je blagoglasno, vtegnemo obderžati z al af, postavim: z njim, z njo.
*») Natanko in pravilno razlikujejo večidel instr. in sociativ pisatelji v „Zori" in v „Slov. prijatluj" v poslednjem so lepo pa tudi pravilno pisani sostavki „o razkladanju slovkarja is malega berila."
Pis.
morišče, zvezdišče (Sternenhimmel), prcročišče (mesto, kjer se prerokuje), kladvišče (hram za kladva). Zeliše je Kraut, Pflanze; zelišče Krautacker,
Nemški izrek: „mit der Zeit" navadno pa nepravilno prestavljajo: sčasoma." To ni prav; bolje pa tudi blagoglasneje bi bilo, ko bi pisali , časom."
Namesto pogostnega deležja »rekoč" mora se vedno in vselej pisati »govoreč," kar je bilo dokazano že v nNovicah" leta 1855 na 14. strani.
Nemški »Naturkundiger* je naravoznavec (ne: natoroznanec, kar bi bilo: ein Bekannter der Natur.)
Oča, der Vater (ne: oče. Oče je vokativ al klicavnik. Lej Kopitarjevo za veke klašično delo Glag. Cloc. p. 51.) Tudi je dokazal to že „Prijatel" lanskega leta, tudi sta verla moža, Vodnik pa Prešern pisarila tako. —
Toliko jezikoslovnih opazk naj bo za tabart zadosti; želim le, da bi rodovitno polje najdle. Opominjam konečno brate svoje le še dvojih predmetov.
Pervič. Neobhodno potreba je, da se oziramo na druge slavonske narečja, da prebiramo marljivo jugoslavenske, srbske, ruske, češke in poljske knige, ter da jemljemo iz njih, kar Slovenščini manjka, pa kar se njej prilega pravilno. Kajti če bomo in dokler bomo le samo Slovenščino obdelovali, le s njo se pečali, nikoli čez prag pogledali, doseči ne moremo nikoli, da bi lepo pa čisto slavensko pisarili, ampak vedno ostanemo v okovih Nemščine in slovniške bezpravilnosti sploh. Bodimo otkritoserčni pa recimo, da med vsimi slavenskimi narečji slovensko je največ popačeno, naj več zanemarjeno, poptujčeno. Vendar se nekim ljudem še nočejo oči odpreti, vendar še pisarijo, kakor da bi le to prav bilo, kar so se v svoji vasi naučili bili, al kar so iz kake domanjkljive slovnice poverh si posneli.
Kar pa Staroslovenščino zadeva, ne gre da bi vse jemali iz nje: kajti vsak govor se časom preminja, napreduje, se olikuje, se lepša in čisti neprenehoma. Iz Staroslovenščine utegnemo v svoj novo slovenski govor jemati le to, kar je duhu sedaj ne Slovenščine ugodno, in kar zajedno se nahaja tudi v drugih slovanskih narečjih. Da bi pa šemarili govor svoj vsimi staroslovenskimi capami in starinami, ni treba; bilo bi to ravno tako smešno, kot da bi mi še dan današnji v prosto zverinsko kožuhovino se zagrinjali, al v podzemeljskih berlogih bivali, da posnemamo v tem — davne al nekdajne Slovence.
Drugič. Berimo pridno greške in rimske klasike, pa kolikor moč v izvirnem govoru. Ho raci veleva:
---Vos exemplaria graeca
Nocturna versate manu, versate diurna.
Upliv davnih klasikov u pisavo slovensko je določno hasnjiv; le te posnemaje vtegnemo pisati lepo, blagoglasno in pravilno, zamoremo dobiti tudi mi klasike slovenske.
J. Šubic.
Slovstvene reci.
*	Sveti Zakon. Kaj je, od kod in pa ktere dolžnosti naklada. Ženinom, nevestam, posebno pa zakonskim v poduk po mnogih izvirnikih spisal And. Likar. V Celovcu 1856. Natisnil in na prodaj ima Janez Leon.
Bukve, kakoršnih smo doslej v slovenskem jeziku še zmiraj pogrešali, je nam spisal marljivi slovenski spisatel, Andr. Likar. Ravno kar so beli svet zagledale. Hitimo torej, jih vsem bravcem našega ljudsta naznaniti ter jim jih živo živo priporočiti. Namenjene so posebno ženinom, nevestam in vsem zakonskim; naj jih torej dušni pastirji med ljudstvom po mogočosti razširjajo. Poterjene so od ljubljanskega in lavantinskega knezo-škofijstva, kar nam jasno spričuje, da so cele prav izverstno osnovane. Kako mnogoversten da je zapopadek, nam kaže kazalo: §. 1. Kaj je svet zakon in od kod? §. 2. Razlaga te zaznave. §. 3. Koliko dobrega izvira iz te Božje naredbe, ker je zakon nerazvezljiv? §. 4. Ali je pa sv. zakon tudi res zakrament? §. 5. Namen sv. zakona. §. 6. Keršansko pripravljanje k temu zakramentu. §. 7. Zakonski zaderžki. §. 8. Poroke. §. 9. Ktere milosti ali gnade deli ta zakrament? §. 10. Ženitnina ali svatba. §. 11. Skupne dolžnosti zakonskih. §. 12. Posebne dolžnosti moža. §. 13. Posebne dolžnosti žene. §. 14. Od dolžnosti vdovcov in pa vdov. §. 15. Dostavek poglavitnih napak v izrejevanji otrok. §. 16. Sklep. Jezik je skoz in skoz pravilen in lakkorazumljiv. Natis je čist in razločen. Kniga v osmerki šteje VIII — 147 str. in velja mehko vezana le 40 kr. sr. Prodaja se po tej ceni po vseh slovenskih mestih.
D r o b ti n č i c a.
*	Šolsko leto 1856 so Celovške latinske in realne šole 1. avgusta po zahvalnej sv. maši dokončale. Letopis latinskih šol donaša konec prav imenitnega sostavka: „Die classische Lecture vom Standpunkte der christ-lichen Anschauung von Professor Dr. Karlmann Flor." Učencev je bilo 229, med njimi je rojenih Nemcov 169, Slovencov pa 60. — Letopis realnih šol donaša dva sostavka: „Anleitung zur Bestimmung der wild-wachsenden Phanerogamen - Flora Klagenfurts," von Dr. Vinz. Hartmann, in „Untersuchung und grafische Bestimmung der Wurfelprojekzionen," von Jos. Winter. V pervem sostavku so pridjane rastlinam tudi slovenske imena. Učencov je bilo 258; med njimi rojenih Nemcov 189, Slovencov 68 in 1 Talijan. Prihodnje leto se bode tudi začel III. klas zgorne realke, potem toraj bo Celovška realka popolnoma uravnana. — 27. julija je bila tudi skušnja iz petja, pri kterej seje zbralo mnogo poslušavcev. Učenci so se prav dobro obnašali, in poslušavci so vsako pesem javno pohvalili. Slovence je pa posebno to veselilo, da so se zraven nemških pesem pre-pevljale tudi nektere slovenske, kar sto in sto let poprej ni se slišalo. Tako dobivlja časom slovenščina svoje pravice! —
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Einšpieler. — Natisnil Janez Leon u Celovcu.
Učiteljski shod v št, Mihoru.
Kdor želi žlahtnoga sadu pridelati, mora drevesca sadne pridno oskerbo-vati in žlahtniti. Nemarnomu ali nevednomu vertnarju raste celina in terna -sti divjaki. Priden vertnar je hvale vreden. To je obče znano. — Za drevesce mora biti priden vertnar: za mladino pa marljiv in priden učitelj. Brez pridnih in prikladno učenih učiteljev ne more biti nikako izverstnih nčilišč. Kolikor izverstneji so učitelji, toliko bolje bodo učilnice. Zato je vse važno, karkoli podpira in podbudja učitelje v njih opravilih, zato so važni učiteljski shodi, so toliko važneji, kolikor se bolje vredjujejo.
V dolnjo-zilskoj dekaniji smo imeli učiteljski shod 24. Junia v S-Mi-horu. Sošlo nas je 7 duhovnikov in 9 učiteljev. Zvlaste je veselilo nas, da je prišel k učiteljskomu shodu celo iz Celovca naš prečastitljivi rodoljub ces. kralj, šolski svetovavec g. Rudmaš. Ko ob devetih iz dekanskoga doma stopi in za njim duhovniki in učitelji, tu ga sprime in spodobno pozdravi šolska mladina s cerkevno zastavo (bandero) v redu postavljena, po praznično oblečena in zapoje cesarsko pesem, zatem smo šli vsi poredoma v cerkev k službi božjej. Veliko sv. mešo je služil p. n. g. Rudmaš in vsi duhovniki smo stregli (assistirah). G. Kohlmajer, fajmošter Višprijanski OVeisbriach) je govoril krepko besedo, kako važno je podučevati mladino v koristnih predmetih in jih vaditi v lepom zaderžanju, žlahtniti jih um in serce. Dosta mnogo je bilo ljudi v cerkvi in zraven oltarja v klopi smo radostno vidili v zvaničnoj opravi (Uniform) tudi c. k. okrajnoga predstojnika p. n. blagorodnoga g. Frencl-na, čeho-Slavena. — Ako bi skoro ne hoteli, morajo starejši šolske mladine spoznati imenitnost dobroga šolskoga nauka, kadar vide, da ravno za tega voljo se snidejo duhovniki in učitelji, gospoda svetovna in celo gospod c. k. šolski svetovavec iz Celovca.
Po službi božjej smo šli v lamošnjo učilnico in smo se pogovarjali od reči za te shod namenjenih; najpred:
Kako bi se moglo vstrojiti družtvo za oskerbeti vdove učiteljske?
Vsi smo bili te misli, da bi to bila dobra reč, ako bi se moglo tako družtvo nekako na noge spraviti. Mnogoteri učitelj deželski in žena njegova s strahom mislita, kaj bode, ako bi imel mož in oskerbnik porodice umreti. Reklo se je: da bi vsak učitelj koteči pristopiti k tomu družtvu dal nektere goldinarje vpisnine, kadar v družbo stopi in zatem vsakoga leta ali po jeden goldinar ali po dva, po tri ali po četiri goldinarje, kakor namreč ima več ali manje letne mezde. Od toga denarja bi se podporo-vale vbožne vdove učiteljske. Ta družba bi bila, kakor nekaka bratovščina, ktere družtveniki bi se medjusobno podpirovali. Vsak družtvenik bi imel s svojoj ženoj dobička. Ako bi učitelj umeri zapustivši vdovo, bi ona veliko več dobivljala, kakor je popred nje mož v letu družtvu dajal. Ako pa učiteljeva žena ne bode Vdova, tudi ne bode potrebovala te podpore, učitelj je pa vendar s tem, da je v to družtvo stopil, podpiral vbožne vdove, in to Bogu dopadljivo delo gotovo ne bode ostalo brez lepoga plačila v večnosti. Ako ravno njegova žena bi ne potrebovala podpore od družtva, sla vendar učitelj in žena njegova uživljala sladko tolažbo, da, ako Prij, z» šolo in dom,	9
bi bila vdova, da bi ne bila celo zapuščena. Že ta vsakdanja tolažba obeh — ako se prav prevdari, je toliko in še več vredna, kakor letni priloženi dar.
Slišali smo, da je ta misel dopadla tudi v drugih dekanijah, zvlaste pri učiteljskom shodu v Doberlej vesi. —
Zatem bi se bilo imelo djansko pokazati, kako se nekak pročitan, prebran sostavek podrobno razlaga učencem. Nekteri učenci in učenke so bili zato tudi pri shodu, da bi se to djansko pokazalo. Neki učitelj je pa hotel le nekaj od toga brati, on ni razumel, kaj je to djansko.
Tu stopi p. n. g. Rudmaš sam k učencem, ukaže brati in se razla-gaje jim branje š njimi pogovarja; zatem je pokazal tudi djansko, kako se podučuje mladina na pamet, iz glave, računiti. To je bilo naj zanimivejše. Od početka so bili učenci nekaj bolj plahi, ko so pa vidili, kako to gre, da skoro več znajo kakor so sami mislili, so prihadjali serčneji, so odgovarjali jeden črez drugoga, zmiraj živahneje; po dva po trije so v jeden mah odgovarjali, koliko to in to iznese. Kako si to izračuni], popraša p. n. g. Rudmaš. Tu se je skazalo, da so na razne načine, kakor bi rekel, po raznih potih hodeč, računih, nekteri je prištevljal, nekteri odštev-ljal, kakor se mu je ročneje in nagleje zdelo, in račun je vendar prav pokazal. To je bilo še za me podučljivo in kratkočasno.
Poslednič smo podpisali vsi pričujoči zapisnik.
Popred ko k objedu gremo, je še rekel p. n. g. Rudmaš, — hočem še jedno prigodbo povedati: „Neki pošten kmet pride v gostilnico, se vsede k mizi, kjer je že nekaj gospode južinalo, si ukaže prinesti tudi južino, se pokriža in obmoli pred jedjo po svojej navadi, ravno tako po jedi spet obmoli in se pokriža. Posmehovaje mu reče jeden gospodec: Ali pri vas vsi tako molijo pri jedi kakor ti? Kadar k tem svojim ljudem prideš, reci, da jih pozdravim. Kmetič odgovori: To ne smem. Naši ljudi bi me debelo in gerdo gledali, ako bi jih od nekoga pozdraviti hotel, ki ne moli pred jedjo in po jedi. Pri nas taki ne sede pri mizi, temoč so le v hlevčičih (svinskih). Se malo prikloni rekoč: „Zdravi ostanite gospod!" in odide.
V nekterih krajih, reče dalje p. n. g. svetovavec, opuščajo molitve pred jedjo in po jedi, mi to staro in lepo navado podpirajmo in kjerkoli jeden izmed nas zavzimlje pri kakoj gostiji pervo mesto, naj glasno obmoli pred jedjo in po jedi. To je g. Rudmaš tudi sadaj storil. Bili smo pri gostiji prav zidane volje, pelo se je po nemško, po slovensko in še po italiansko smo jo skusili.
Bi ne imeli zamuditi ne duhovniki ne učitelji k takomu shodu priti. Tu se snide veči del več gospodov, tu jih najdeš na jednoin mestu toliko, da bi moral sicer dolgo letati, ako bi jih hotel po samein objiskati, tu se prijazno pogovarja, prijetno se razveseli, se otresejo vsakdanje skerbi in serce se nekako oddehne. Prav vravnan shod je pa tudi koristen posebno učiteljem. Učitelji se morajo pa pripravljati na shod že dolgo popred: zato se jim oznane pitanja ali prašanja za prihodni sbor.
Pri shodu mora vsaki učitelj v nekakoj slvari (predmetu, Gegenstand) pokazati, kaj in kako zna — mora se nekaj naučiti in se mora malo porazveseliti. To mora biti. Ako bi toga ne bilo, k čemu bi bil pa shod?
Jedno pitanje, prašanje naj popred dobro in od vseh strani premisli, naj odgovor lepo čedno napiše, krajše ali obširneje, kakor mu namreč kaže — to se ve slovenski učitelj po slovensko — kar je imenitnej«,
ker nemško vsak zna, sicer bi še učitelj ne bil, slovensko pa ne zna vsak, zato je sostavek slovensko spisan imenitneji. Pri shodu naj vsak svoj spis glasno pročita in prebere. To ni nič težkoga; in vendar se iz. toga vidi, kako učitelj jasno misli, kako spisuje, kako pripoveda, kako piše in kako zna slovenščino, to je: se vidi, da po nemško rečem: ldeengang, Stil, Vortrag, Schrift und Sprachkenntniss. Ako ravno več učiteljev jedno isto stvar čita, je vendar zanimivo, ker vsak človek reč nekako drugači smatra in razioži. Jaz sem že 2 uri poredoma poslušal več učiteljev od ravno tiste stvari čitajoče in je bilo lepo poslušati od konca do kraja.
Pri shodu se mora tudi učiteljem nekaj razložiti, postavim, kako se glaskuje (lautiren), kako se nekako branje podrobno razlaga, kako se mladina podučuje, iz glave računiti.....
Naj bi se vsigdar tudi pri shodu nekaj zapelo. Ako se ne zapoje, gotovo nekaj manjka. Naši priprosti Slovenci pojo pri vsakom delu, gre bolje od rok, zalo je pregovor: Veselo serce kodeljo prede. Naj se vade učitelji celo leto v petju za učiteljski shod. Večji del so organisti, to že njih stan terja, da znajo in se vade cerkevne pesni: božične, postne, velikonočne, od sv. rešnjega telesa, od svetnikov božjih in svetnic. V glasbi (v muziki) je na deželi obično naj učenejši gospod učitelj — žalostno je, kakor se nekadaj, žalibože! prigodi, da bi slovenski pevci radi na praznik neko lehko, obče znano pesem zapeli, in tak orglovec — tu ne menim pridnih slovenskih učiteljev — mora reči: jaz tega ne znam, jaz znam samo: \Vir werfen uns darnieder, pa nemški omp, sunst ober nix slovenskoga. Kako bode šolsko mladino v petju vadil, ako še sam ne zna? Naj se kupi za cerkev knjižica: Pesmarica cerkevna s nape-vami, se dobi pri Leonu v Celovcu: pri njem se more tudi naročiti: Gerlica slovenska, polna prelepih — tudi rodoljubnih — pesen svetovnih; ali: „Cvekove pesmi," „Šola veselega petja" Sbirka pisni slovanskih, v Brne (BrUnn) so pesni s napevom vred iz raznih slavenskih narečij in velja po 6 pesem vkup le tri krajcarje. Med letom, kadar je kaka procesija, ali kak somenj in sta dva učitelja povabljena na kak obed, tu poskusita malo zapeti; pa pesni morajo biti slovenske, lehke, ne preumetalne, obče znane, da more vsak privdariti, kdor hoče. Se jedenkrat rečem: Ne začinjaj pesni pretežke, preučene, celo nove, ktere pričujočih nobeden ne zna, sicer bi jo moral kikirati sam. Pesmarico v roke, pa Gerlico in pesmi s napev-mi, to pojde kakor bi cinglal. Vsak gospod, ki učitelja povabi, ga bode vesel, ako nekaj zapoje. Gospodar bi rad svoje mile goste povabljene razveselil, pa nekdaj se ves pogovor v družbi nekako suhoparno vte-kuje, — od kmetijstva se pogovarjati, nekadaj ne gre, domačih sitnosti je človek že doma sit do sita; — od učenih in slovstvenih reči nekadaj tudi ne gre, ker niso sami slovstveni ljudi pri gostiji; — bližnjega gerdo obrekovati bi bilo nespodobno in po babje, — kvartati, to bi se reklo, nam je dolg čas, ne vemo kaj začeli .... sadaj vzdigne učitelj neko obče znano, lehko slovensko pesem, vsa družba privdari, od početka tišje, zatem glasneje, vse oživi, vse začne govoriti in peti in gospodar je pevcu učitelju prav hvaležen, da je celo družbo tako vzdignul in razveselil,
Ob učiteljskom shodu zapeti, nekaj sostavkov prebrati, se nekaj poučiti: tadaj bode nauk in veselica vkup, kakor Serbi pravijo: bude s voskom ined.
Matija Maj ar.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Kmet stanuje na deželi, po vaseh ali po selih. On prideljuje večji del stvari, iz kterih se pripravljajo naše jedi. On vpreže vole v oralo, hodi ž njimi po njivi gor in dol, in reže lemežem in čertalom zemljo, da se zrahlja. Na to seje pšenico, erž, ječmen, grah, lečo ali tudi druge semena na njive, in povleče branoj. Iz semenskega zernja prirastejo zelene zeli, ktere stebla poženejo, naredijo klasje, in zadnič stoji tam zrelo, rumeno žito. Potem pridejo ženjice s serpi, in požanjejo zrele stebla blizo tal. Več pesti se poreslom v snopje zveže.
Hlapec pride z vozom na polje, naloži snopje na voz, in kadar je do verha naloženo, ga popne žerdjo, in ga v skedenj zapelje. Tam se žito omlati. Zernje se dene v vreče, in kadar se hoče imeti moke, se v mlin zapelje.
Ver t nar koplje na vertu motikoj ali pa lopatoj, in dela grede, v ktere seme ali zeli sadi, iz kterih izraste zelje, repa, korenje, solata, špinača, čebul, peteržel in druga zelenjad. On se trudi in koplje, gnoji, presaja, zaliva, in opravlja več takih del. Sočivje je zdravo, in več mi ga dajo jesti kakor mesa.
Vertnar zasaja tudi različno sadno drevje, ga žlahti, rahlja zemljo okoli starejših debel, jih gnoji in zaliva. Drevje čisti gosenic, ki bi sicer cvetje objedle, iz kterega dobre hruške, jabolka, češnje, breskve, slive, orehi izrastejo. Drevje, ki sadu ne rodi, se poseka, da se derva za kurjavo dobe.
Vinogradniki sadijo terte v vinogradih, tlačijo sok iz grozdja, in ga prodajejo kakor mošt ali vino. Ljudje sami malo svojega pridelka uživajo. Večji del ga prodajo, za denar pa si kupujejo različnih reči: obleke, posode, orodja in drugih reči, ki jih v mestu rokodelci izdelujejo, in ki jih po kmetih ni dobiti.
Duhovnik opravlja sveto mašo, pridiguje na leči ali prižnici, in pripoveduje v šoli od milega Boga. Gospod fajmošter in gospod kaplan sta duhovnika; nosita dolgo, široko, černo oblačilo, temu pravimo talar. V cerkvi nosijo duhovniki lepe posvečene oblačila. Kako se obnašajo pridni otroci do gospod duhovnikov?
Učitel uči v šoli fante in dekleta raznih reči. Otroci! bodite pridni, ubogajte in ljubite svojega učitelja!
Zdravnik ima opraviti pri bolnikih. On pošlata na žilo, pogleda jezik, poprašuje bolnika in potem zapisuje zdravila. Zdravila ali arcnije (to pa ni lepo slovenska beseda) nareja lekar ah apotekar.
Kupec ali tergovec prodaja kavo, sladkor, kramenijo in drugo robo. Veliko svoje robe dobivlja iz dalnih, zamorskih dežel. Ima svojo prodaja vnico, kjer se vidi veliko malih predalčkov.
Vojak ali žolnir nosi posebno obleko. Ta je bela, rujava, modra in ima okrajke in gumbe razne boje. Vojak nosi sabljo, puško in torbo. Častnik ali oficir ima le samo sabljo, pri kterej visi zlat čopič. Vojak se vadi ali vežba v orožju, stoji na straži in gre včasih tudi v boj. Nekteri vojaki so pešci, nekteri pa konjiki ali jezdeci.
IX. Poštevanjc.
Kazali smo, kako gre poštevati vse čisla od 1 — 9 to je: od enojke do devetke. Sedaj se učitel enmalo počije in vse ponavlja, kar je dose-daj učil. Kar so učenci dobro zapopadli, to se le kratko ponavlja, dalje pa naj se mudi pri tem, kar bi urno ne šlo. Vidil bode učitel, da so se učenci poštevanke iz glave naučili in da znajo odgovarjati in na vsako prašanje povedati: koliko iznaša to ali uno število po toliko ali tolikokrat vzeto. Prepričal se bode, da so učenci njegov nauk razumeli, in ne samo po škorcofo in po sitnem, dolgčasnem potu poštevanko si v glavo zatrupili. Še nekaj imamo učitelja opomniti. O tej dobi naj učencem tudi kaže, da je vse eno, ako se reče dvakrat po devet, ali pa devet po dvakrat, to je: vse eno je, ali se pošteva manjša ali večja poštevka, — poštevek je vselej tisti.
Pošteva desetke. Tega se poprijeti še le tedaj gre, ko učenci vse številke od 1 do 9 urno poštevajo. Narejajmo, kakor smo dosedaj, 10 čert na desko in rekajmo: enkrat po deset je deset; spodaj narejajmo spet 10 čert in pravimo: dvakrat po deset je dvajset itd.
Poštevati desetko pa takole vadimo učence:
1.	Poslužujemo se sbornih števil popraševaje:
a)	koliko iznaša ena desetka, koliko dve . . . do šest desetk.. Tukaj obstojimo, ker 6 desetič je 60 kraje, ali en rajniš.
b)	Ako to že prav dobro gre, stopamo višej in poprašujemo: koliko iznaša 7 desetk ... do 12, kar je 2 rajniša. To jih spet dobro vadimo. Potem pa prašamo: koliko je 13 desetk do 18, potem do 24 in slednjič do 30 desetk. Pa še enkrat opominjamo, da naj učitel na vsakej stopnji nekoliko postoji; le tako si bojo učenci dobro zapamtili, koliko raj-nišev iznaša toliko in toliko desetič.
2.	Vadimo učence deset reči kupovati po enem, dva . . . 59 krajcarjev. Eno pero velja en krajcar, koliko 10 peres? 10 kraje, ali eno desetico. En lot tobaka' velja 4 kr. koliko 10 lotov? Vadi učence izrekovati: štiri desetice. En funt mesa velja 9 kr., koliko 10 funt? Naj odgovarjajo: 9 desetič. Koliko rajnišev je to? Deklica zasluži na dan 8 kr., koliko v 10 dneh? 8 desetič ali koliko rajnišev? Sami od sebe bojo učenci našli pravilo: Deset reči velja toliko desetič, kolikor krajcarjev ena reč velja. — Se prepričati, ali je učencem pravilo jasno, poskoči v kako drugo desetko, post: Dninar zasluži 48 kr. na dan, koliko v desetih dneh. Ako jim je jasno, porečejo hitro: 48 desetič. Slednjič dajaj tudi takih nalog, kjer se ena reč kupuje po rajniših in krajcarjih: post: en škafec pšenice velja 2 fl. 13 kr., koliko 10 škaleov? Velja: 2 krat no 10 rajnišev, to je 20 fl. in 13 desetič ali 2 fl. 10 kr. ukupno: 20
2 fl. 22 fl. 10 kr. — Pri nekej hiši izdajejo vsak dan 3 fl. 25., koliko v 10 dneh? 10 krat po 3 = 30 fl. in 25 desetič ali 4 fl. 10 kr., ukupno 34 fl. 10 kr.
M a t i c e k.
(Poslovenil Franu Bunc, učitel trivialne »ole u Kamnjah.)
I. Matička mlade leta.
Malo nad potom blizo prijaznega mesta Rams vidi popotnik kos starega zidovja žalostno stati. Ako uprašaš, kaj ta žalostna groblja pomeni, ti okolstoječi pastirji, ki krog tega zidovja po želenih pašnikih lepo živino pasejo, od Matička Staningerja to le pripovedujejo:
Sin je bil starega Simeja Staningerja, kteri je zavolj svojega poštenja, in lepega premoženja po toti okolici dobro znan, in veliko spoštovan bil.
Imel je veliko drobnic in goveje živine, in pa po dvanajst in še več konj.
Živinoreja in kupčija mu je dajala toliko denarja, pa tudi polje žita toliko, da so ga soseščani za pervega bogatina v tem kraju imeli; v veliki časti so ga vsi imeli, in klobuk pod pnsuho deržali, kadar so ga prišli za dnar prosit, ali kaj ponujat, da bi kupil, ali pa posodil za dacijp plačali.
Ali ne samo premožen, timveč tudi umen in moder je stari Šimej bil, kar se iz tega lahko vidi, da svojega dnarja in imetja ni vselej na kupe stavil in skladal, kakor žalibog! toliko bogatinov navado ima: marveč dobro izrediti svojega edinega sina Matička je bila njegova perva skerb in mnogo krajcarjev in goldinarjev je potrosil, da je Matičku potrebni nauk pridal. Zatorej je večkrat oče Simej rekel: „Kaj pa tudi pomaga staršem, kaj otrokom skrinje polne rude, in shrambe polne poljskih pridelkov imeti, ako je glava prazna, in serce puhlo in piškavo? — „Brihtna glava in pošteno serce je človeku naj večje bogastvo, najvarniše ga pelje po polznih potih zemeljskega življenja, in naj gotoviše mu vrata v večno srečo odpre."
Dali so ga zato oče Simej svojega Matička v biižno mesto Rams v šolo; mladi Matiček se je pa tudi o začetku verlo in lepo obnašal, pridno se učil, in tako veselo napredoval, da se je v kratkem v vseh normalnih šolah prav dobro izšolal.
Stariši pa radi svojim otrokom vse po volji puščajo in mislijo, da jih bodo deca rajši imeli, ako jim po volji vse store. Pa samoglavi, termasti. kujevi, nepostrežni, izberljivi, kljubetni, razvajeni otroci svojih staršev ne ljubijo, in se jih ne boje. Dokler so mladi, očetu in materi naganjajo, kedar njih strahu odrastejo jih pa kolnejo in zapustijo, in le po svojih željah, in po nagnenju svojega serca živijo, kakor se je pozneje tudi naš mladi Matiček žalibog.' obnašal.
Al ko se je oče Simej postaral, in njegova zakonska zaročnica že dolgo let preden se v černo zemljo vernila, ni nobenega imel, da bi njemu na stare dni v tolažbo in podporo bil, kakor njegov edini sin Matiček, ki je zavolj lepe telesne postave povsod znan bil.
Sklene toraj sivi oče svojega sina z brumno pošteno divico zaročiti irt reče: „Pac srečen mladenč, ki dobi nevesto v zakon, pridno in nedolžno, ktera zvesto in natanko dopolnuje svoje dolžnosti, ki jih do svojih podložnih in do svoje družine ima." Oh rad bi vidil, da bi tudi Matička taka sreča doletela. — Al dobro ni za človeka, če se mu hitro predobro godi; prelehko se dobrega razvadi, težko pa težko odvadi, in po preranih dobrotah na vselej svojo zadovoljnost zgubi.
Matiček ne mara za nauk svojega starega očeta, ampak gre, kakor je navadno že pri mladini, nevesto izbirat, po široki cesti gerdih pregreh, gre iz svojega bližnega sela, po velikih shodih; vedno tropa nepridnih inladenčev ga obsuja in se veselo ž njim pogovarja. Matiček se ve da je židane volje, in mesto k slušbi božji se podati, večidel pred cerkvijo burke uganja in šale dela; in ker žalibog! premožni se radi prevzetujejo, zaničujejo svoje revne sobrate in sosede in jih radi stiskajo, pozabijo tudi svojega Boga, ki jim vse daje, ter uprašujejo v svojem sercu prevzetno: „Kdo je moj Bog? Bog je Bog; jaz sem pa jaz. Koga se bom bal?" — Tako prevzetni bogatini in mladi bahači govorijo in si mnogotero umislijo in počnejo, ki ni poštena ne lepa. Taka se je tudi z našim mladim Matičkom godila, ter opominovanja svojega starega očeta ni kaj porajtal; in reči se more: da je bil ves drug kot oče Simej — bil je svojeglavnež.
Ne daleč od doma Matičkovega je bila služabnica po imenu Kristina. Bila je zala, čverste postave in pridna v svojem poslu, da malo takih: pa tudi poštena, pobožna, in od svojih mladih nog ves čas lepega življenja. Nobeden je ni vidil na kakem slabem potu, nobeden pri kakej razuzdanej volji; toliko rajše pa je molila, v cerkvo hodila, in pri spovedi je bila gotovo vsako nedeljo. Skerbno pa tudi kakor lastna mati je njena gospodinja na svojo mlado služabnico gledala, jo goreče učila svetih Jezusovih naukov, in pogostoma jej pravila in na serce vezala, kako se ima zader-žati v vsih okoljnostih življenja, kako varna skerbna in sramožljiva biti, in kako brez prenehe čuti in moliti, da ne pade v skušnjave. Kristina pa jo je rada ubogala, nauke rada poslušala in zrastla zala na duši in na telesu. Ako ravno je bila lepe postave se vendar ni prevzeto vala, ne le-potičila, ni marala za nečimerno obleko, ne za pregrešno življenje in veselje tega sveta: timveč le pobožnim ljudem je želela dopasti, in Bogu služiti v čistosti svojega serca je bilo nje naj večje veselje.
Na opominovanje starega očeta Simeja se res zbudi ljubezen mladega Matička do lete pobožne divice, in dolgo se ne mudi ko Matiček najde čas s to mlado služabnico govoriti, in jo koj v zakon pobara.
Ko mlada Kristina to zasliši, se močno prestraši in začudi, misleč, da se jej sanja in reče: „Kako more to biti, da tak bogatin mene v zakon naveli; vedi pa, da jaz sem revna služabnica, ktera na svetu drugega nimam, kot zdravo telo in široko cesto; — dozdeva se mi, da me hočeš za noro imeti; lahko si za nevesto izbereš bogato in kako mestno gospodično." — Ali bolj ko jo mladi Matiček nagovarja, bolj se mlada Kristina ustavlja.
Stari oče zvedeti, da hoče Matiček blago Kristino za ženo, se močno razveseli; in koj se napoti k svojemu prijatlu gospodarju pridne Kristine. —
Nagovarjajo Kristino tako dolgo, da vidi, da je resnica in privoli.
II. Matiček in Šlumper.
Nikjer posvetnjakov ne manjka, tudi v tisti okolici ne, kteri se pobožnim posmehujejo, se norca delajo ž njimi in jim priimke obešajo.
Taka je bila pri Matičku, ko je na enkrat popustil svoje tovarše, in res pobožno živeti sklenil.
Kakor se na svetu vedno vreine spreminja, takošno je bilo tudi življenje Matička vseskoz, in stare navade, so ga vedno nadlegovale: stara navada železna podkov.
Rekla mu je scer Kristina in očeŠimej, da nima imeti več nobenega znanja z hudobnimi mladenči, po pivnicah in stranskih kočah nikoli več se klatiti, tudi dragega nečimernega oblačila si ne omišljevati i. t. d. ali obljubil je scer, in tudi storil; pa tudi seme včasih dolgo v zemlji leži, preden kliti začne; ko se enkrat pa scimi, mnogokrat hitro narašča in postane čversta in košata rastlina: tako tudi slabe misli rade nekoliko v sercu pospe; ali ko enkrat zalego narede in se zdramijo — gorje človeku! težko težko se jih znebi: prisiljena pokora le malo velja, taka je bila tudi z našim mladim Matičkom.
Nekega dne zgodej, bil je ravno torek, ko je komaj zlato solnce skoz tamne veršiče posijalo, se je Matiček praznično oblečen, napotil svojo Kristino obiskat. Na potu ga nek neznan človek zakliče rekoč: „ Matiček! Matiček!"
Matiček se obernivši zagleda nekega popotnika; nosil je dolge berke in žolnirski plajš je visel okolj njegovih ram. Matiček ga koj spozna.
„Ali si res ti? Šlumper!" veli Matiček.
„Kaj! me ne poznaš?" reče popotnik.
Matiček. „Od kodej pa prideš semkej?"
Šlumper. „Iz daljne dežele! Ali se ne spomniš, da pred osmimi leti me je gosposka za vojšaka zbrala in me na vojsko dala? Med tem časom sem si kaj hudega skusil: doslužil sem pri vojaščini in grem kot doslužen vojak domu, si kako službo poiskat."
M. „No!"—Spomnim se, da sva uže večkrat pred leti skupej noč iu dan v kerčmi pri bokalu sedela, ob shodih plesala, in druge burke vgan-jala; — „Šlumper! če hočeš se to zna kmalo zgoditi, če le hočeš službo."
S. „Ja! če le kaj okroglega donaša. Vem, da vsak začetek je težek, tudi meni se bode pri delu tako godilo; zavolj tega je moja sreča, da sem te tukej na potu našel. Morda me ti obderžiš pri sebi?"
M. „Zdaj še ravno ne lahko, nisem še sam gospodar in se nisem še oženil."
S. „Kaj! — mogoče! Se nisi še oženil? — tako dolgo ne! Vem pa da to se ne more dolgo muditi."
M. „Ti si vganil!"
Š. „No! si si pa že kako bogato in zalo nevesto, kako gospodično namenil, — ali ne?"
M. „Tega pa ne."
Š. „Ne? - Hm! zakaj pa ne?"
M. „Moj oče in moje serce so meni sedaj zbrali in namenili."
S. „No! če je tebi prav, je tudi meni. Ali saj glej, da kam prideva, da se tudi jaz kaj okrepčam: moje gerlo je od dalnega pota suho, kot trobenta in bas o adventnem in postnem času."
Podasta se potem v bližno pivnico, in pričnejo piti in serkati, kot da bi vino voda bilo, in se marsikaj od nekdajnih preteklih in sedajnih časov pogovarjajo in pripovedujejo. Pozno jutro ko se zori, se poslovijo. Matiček obljubi svojemu tovaršu pod ramo segati: in res je našel v malo dneh službo prazno pri nekem voglarju. Šlumper je pisaril pri njem.
III. Matiček na plesu.
Dve uri od mesta Rams,na stermem hribu je terden grad svoje stolpe v nebo molil. Tu so že od nekdaj marsikteri junaki stanovali: in četert ure od tod je bil prijazni gaj „Mali repin" imenovan. V celi okolici je bil ta gaj nar lepši nar prijazniši. „Matiček!" reče nekega dne Šlumper, „ali ne veš, da bo na Malem repinu po starej navadi somenj in shod? Tje morava iti. Tje pride zdravnik Novakula s svojo hčerjo, ktera je izverstna lepota; saj tisto moreš tudi ti poznati."
„Kaj je meni mar za hčer zdravnikovo?" reče Matiček, „iti pa vendar moreva."
Š. „Ti si prav bedak: poglej enmalo po somnju; Kristina ti še vedno ostane.
M. „ Nikoli ne!" Za drugo mi ni mar."
Š. „Nikoli ne? Le počakaj; no pojdiva!" Naprežeta in se peljeta.
Ko v vas prideta, zaslišita že oddaleč godce in ples. Gostivnica in dvorišče je mergolelo ljudi, in vse je bilo zidane volje. Pri popoldanski službi božji si pa le vidil kako staro babelo, in kakega sivega starčika: cerkev je bila skor prazna. Pri plesu pa je vse živo, plesali in peli so, da se je daleč razlegalo.
Šlumper pomigne Matičku in mu pokaže mlado gospodično. Bila je hči zdravnikova. Polona jej je bilo ime; in dolgo se ne mudi: Matiček se na plesu z Polonu verti. — Na Kristino je bil skor pozabil. Dva dni sla Slumper in Matiček na somnju norela.
Dva dni potem ko se dani, se podasta šele domu.
„No! nisein ti rekel?" veli Šlumper svojemu prijatlu," Polona je res zala gospodična!"
„Ja res je zala" odgovori Matiček. — Med tem pa prejde tri dni. ko ni Matiček svoje Kristine vidil. Poda se berž koj prihodnjo nedeljo popoldne njo obiskat. Kristina je bila že žalostna, in jej poglavi šumi misel: da se je Matičku kaj hudega prigodilo. Tudi to jo je bolelo, da je Matiček na plesu tako znorel.
Vsa objokana in žalostna stopi pred Malička, ter mu jokaje reče: „Ah dragi moj Matiček! le tvoj ubogi oče se meni smili; ti pa si malo prida mladenč," — in molči: le ihtala in jokala se je.
M. „Za božjo voljo! kaj pa je Kristina? si razkačena, kakoršne te še nisem vidil, kar te poznam. Vsedi se enmalo, odahni in poči se; saj se komaj odihuješ!
K. „ Ja! prijatel, jaz sem se tebi in tvojemu sivemu očetu v zakon obljubila: res je da si ti čverst in bogat korenjak, pa nočem da bi me za noro hotel imeti. Jaz sem ti lepo razjasnila, kako mora mladenč se sveta varovati in plesa in posvetnega veselja ogibati se in le Bogu služiti: pa povej meni, te prosim? Kje si se klatil une tri dni in noči? Kaj misliš da jaz ne vem? Oh Matiček! Slumper je tvoj tovars? —
M. Ne! Ne! ljuba Kristina saj ni tako kot govoriš. Bog obvari kaj takega! to bi si za greh zarajtal. Jaz mislim dobro s teboj: želim, da bi se lepo zastopila. Ali moja glava je nekoliko počasna, sosebno kadar kdo naglo govori, težko zapopadem. Zatorej bodi tako dobra, in mi ne govori tako terdo."
K. „Misliš, da imam čas tvoje neslane besede poslušati? — In kar sem rekla, je jasno kot beli dan; vsak od tebe, in tvojega černega tovarša ve. Le počakaj, boš vidil, kaj se bo s teboj godilo, ako se boš po njegovih stopnjah razveseljeval. Šlumper, povsod dobro znan, je že dosti hudega počel. Mene in svojega očeta ne moreš za nos voziti. Saj si si zbral že drugo tovaršico." —
M. „Kaj govoriš? to je vse gola laž; — ti praviš, da sem ponočnjak in vlačuh, saj ni vse tako kot govoriš, — ali ne?
K. „Rekla sem ja. — Ali ti je previsoko prijatel moj? ali mar ne zastopiš? Ako bi ne bilo meni ležeče, tebe poboljšati in od hudega zapeljivega sveta odverniti, bi tebe pri mahu pustila.
M. „Kaj pa je? Jaz nobene druge ne poznam kot tebe, in mojega očeta na dalje žaliti nočem."
K. ,,V serce ti ne vidim, pa vidim, da se pajdaš s Slumperjein. Saj zapusti Šlumperja?"
M. „No! saj sem vedel, da bo kaj takega; le škoda za vsako besedo, ktero s teboj zgubim. Prosim te nikar ne bodi tako lahkoverna."
K. „Ja! Matiček, to ti rečem: Hočeš priden mladenč biti, moraš pred vsem Boga pred očmi imeti; le Bog mladenča posebno varje, in mu modrosti in moči daje. Od začetka moreš v terdem začeti, in dokler si še mlad, pešce hoditi, ako se hočeš na stare dni v kočiji voziti. Ni dobro, da otroci prehitro starše zapustijo, kakor ti nauk svojega sivega očeta: na duši in truplu sirovi nimajo pravega varha ne strahoneta. in so hudobnim kozlom in zgublenim pišetom podobni."
„Koliko verlih mladenčev/f reče na dalje Kristina, „ima obilno dragih lastnost, glavo prebrisano, polno potrebnih vednost, serce tudi pošteno: ko pa se s slabimi tovarši združijo, in Boga, kot ti, zabijo, kaj pomaga vse to? Neotesani ostanejo, njih duša je dragemu kamnu podobna, ki v prahu in blatu leži. Slabih tovaršev je sam satan vodja, kteri bi rad človeški rod v cimi pokvaril."
Tako in enako sta govorila Matičku Kristina in oče Simej o vsaki priložnosti: ali kaj pomaga, kjer ima hudi svojih pomagavcev? Obljubil je res vse Matiček, pa njegovo serce je bilo puhlo in piškavo. Kača po zimi smerzne; ako jo pa na toplo prineseš, se otaja, oživi in ako nisi varen, kmalo te piči: tako tudi hude misli in želje in nagnenja včasih nekoliko pospe, potihnejo in odmerjejo; ako pa ne moliš in čuješ, če pride slaba priložnost, se sopet obade in te lahko smertno ranijo.
Ako bolnik iz luide bolezni ustane, mora začetno silno varen biti: ako je malo preveč ali se prehladi le nekoliko, zopet zboli in težko kedaj ozdravi: tako varen ima tudi spokornik biti. Ako pije nekoliko preveč, ako len brez dela postopa, ako v kako gerdo misel privoli, kmalo ga pregreha zopet zgrabi — in težko se več spokori in poboljša.
IV. Žuganje očetovo.
Ko Matiček na dom pride, ga tudi stari oče Šimej zategadel večkrat posvarijo; postavili so mu prav živo pred oči, v kako nevarnost se mlad človek po takih tovaršijah poda, kako kmalo se pozabi in zgubi. Prav iskreno so ga opominjali, da bi raztergal nemudoma take zaveze, ki ga tako lahno pripravijo v časno in večno nesrečo. Matiček pa, kakor rad je
imel svojega očeta, vendar le ni mogel verjeti, da bi ta tovaršija za njega kaj nevarnosti imela. „Oče! je rekel," nikarte toliko ne skerbite za me: nauki, ktere ste vi in Kristina mi dali, so tako globoko v serce vtisnjeni, da jih nobena človeška inoč ne izruje. Res da moji tovarši včasih govore in se zaderže, da mi ne dopada; ali mene, ki imam vaše nauke zmiram pred očmi, gotovo spačili ne bodo; marveč mislim in se nadjam, da jaz njih bom poboljšal in na pravi pot pripravil."
Oče so te besede svojega sina serčno žalostni zaslišali. v Ostro mu prepovedovajo vso njegovo slabo obhojo, posebno tovaršijo s Slumperjem.
Rečejo mu na dalje: „ŠIumper je sin nezakonski neke dekle, in tri leta starega je nek kmet posinovil, in ga tudi za potrebo moliti naučil; ali v šolo ni nikoli prišel. Od svojega 6. leta je služil za pastirja, in ko je odrastel, za hlapca najprej pri svojem redniku, potem pa pri drugih kmetih. Njegovi nekdajni gospodarji so pričali pri gosposki od njega, da je bil scer priden delavec, vender jezičen, neusmiljen in že tadaj slab kristjan, da se je rad z ženskami vlačil, se pogosto po kerčmah klatil, in za dnarje igral; za tata so ga že dolgo imeli. — Tako je večidel; ena pregreha drugej roko podaja, pri malem se začne, in časom človek skor sam na se pozabi. Koliko sinov in hčer se nahaja, ki svojim staršem kradejo denarje, žito, predivo in druge reči, da se potem po kerčmah potepati zamorejo! Koliko gerdih nesramnih pogovorov se po litužah sliši, koliko opravljivih besed in klafarskih pesem, sam bolj veš, kakor jaz! Zategavoljo, ako želiš srečen biti tu in tam, prosim te pri živem Bogu ogibaj se kerčem, kolikor moreš, in brez potrebe nikar po njih ne posedaj. Ravno tako te svarim pred igroj in plesom. Igrali za kratek čas res ni prepovedana; ali človek se lahko pozabi, da začne za visoke dnarje igrati, in mnogokrat zapravi sebi in drugim hišo in premoženje, in si dolgove na glavo nakoplje. Oh koliko žen zdihuje in strada, ker njih mož vse zaigra! Koliko otrok ob nedeljah v cerkev ne more, in nimajo s čim se obleči, ker njih oče vse zakvarta!"
„Se več nesreče" rečejo na dalje sivi oče" bi rekel napravi pregrešni ples; kakor piše sv. nadškof Joan Krizostom: „Ako bi v temnej noči toliko zvezd nebo razsvetlilo, kolikor se greha na plesu stori, gotovo bi naj temnejša noč svetlejša postala, kakor beli dan." — „Ko je bil Slum-per 18 let star" rečejo oče „svojemu Matičku, je živel v pohujšanje cele okolice, in dajo ga v vojaštvo. Kaj ne veš ljubi moj sin, da slabo znanje z ženskami je nevarna mreža, v ktero hudič vlovi mnogo jezar ljudi, zmoti dostikrat naj bolj poštene mladenče, in lahko rečem, da med vsemi grehi nar več joka, žalosti in sramote napravi na svetu? Zatorej varuj se tega greha bolj kakor smerti, varuj se vsega, kar bi te v ta greh zapeljati zamoglo, in skerbi za čistost svojo, bolj kakor za svoje telo."
V. Matiček in Polona.
Matiček pa tebi nič meni nič, očetuv res obljubi vse, pa le nekako merzlo, in gre na sprehod; ali že je bil Slumper za njim, in svojim prekletim jezikom, bi rekel, je serce Matička tako presunil, da je vedno le na Polono mislil, in na Kristino skor pozabil.
„Tako pojdiva na „Mali repen" veli Šlumper Matičku," dans zvečer imamo v prostorni in krasni dvorani velik ples. Več ko sto sveč bo svetilo, in godci bodo godili, da bi jih bilo vredno sedem dni zaporedoma poslušati."
M. „Kaj ti še na misel pride! Grem scer s teboj, pa jaz plesal ne bom več.
Na to se Slumper zakrohota in reče: „Ti si nekoliko prismojen, moj ljubi; ko bi pa se spomnil, da bomo Polono vidili, bi ti gotovo drugo govoril. Na koga se nek zanašaš? saj sam vidiš, da Kristina je auša, le za v cerkev hoditi: — pleši ali ne pleši, da si le zraven, saj ne boš sam — saj nas bo več — kaj se boš merdal in tako svetega delal? — No! le hitro, stopi da greva?"
In res gresta. Kmalo stopita v gostivnico „pri Slonu." Pridružijo se potem drugi tovarši in začno plesati, in so bili vsi tako dobre volje, da še morebiti v življenju nikdar take ne: zunaj pa je bila temna noč, dež je lil in veter pihal, da so vse okna škripale. Matiček se scer ziniram še nekoliko merda in brani; ali vsi ga tako povabljajo, počasi se vendar le splazi; začetno samo gleda in se tu in tam pomenkuje, potein začne plesati in z nobeno drugo, kot Polono. Vsi ju hvalijo, kako dobro plesati znata, in vsi plešejo; Šlumper pa se smeja in pri bokalu sedi.
Se ve, da je Matiček nauk svojega očeta in svojo pridno in pošteno Kristino pozabil; in pošlje Šluinperja kot snubača in naročnika k zdravniku in Polono v zakon poprašat. Njegov oče niso nič od tega vedeli: pa Matiček je bil 24 let star in sam svoj; zatoraj je bila pogodba ženitnine sklenjena koj na plesu. Oh nesrečni Matiček! Polona je bila malopridna in posvetna, in na pobožnost le malo porajtala, le svetu je želela dopasti: nauke svoje rajnke matere je pozabila, ktera jo je večkrat opominjevala rekoč: „Ljuba Polona! dokler v zakonu nisi, nikar si moža ne želi; tiin-več prosi Boga, da prelepa roža devištva v tvojem sercu ne vsahne: ako pa Bog te v zakon pokliče po volji modrih staršev ali oskerbnikov, nikar se ne brani: kajti tudi za zakonske, ki pobožno žive, krasen venec v nebesih cveti. Le poštenje svoje varuj in čisto se ohrani, da oskrunjena k poroki ne pristopiš, potem boš srečo našla tudi v zakonu." — Njeni oče. Novakula imenovan, je bil promehek oče. Poloni je vso voljo puščal, in večkrat jo sam k plesu vodil. Nekaj dni potem sta se Šlumper in Matiček priklatila v hišo, kjer je Kristina stanovala. Ravno so bili oče Šiinej pri sosedu in so po Matičku popraševali. Šlumper očeta viditi jo hitro pobriše Matiček pa ves plašen stoji pred očetom in Kristino.
„Matiček! Matiček!" zaupije oče Šimej, kaj čujem od tebe! Se enkrat rečem: Poboljšaj se in zapusti Šlumperja, ako ne — potlej pa Bog poma-gej! „Božja kazen bo tebi za petami."
Da je oče resnico govoril, se je bilo kmalo spolnih).
Zdaj pa je vse tiho kakor v tihem grobu. Vseh pričujočih so bile oči na Matička obernjene, — tiho in rahlo Kristina reče: „Ah zdaj vidim da si Iažnjiveč, zdaj vidim, kam si prišel!" Matiček pa reče: „Kaj govoriš Kristina? — Če bi jaz s kakoj drugoj imeti utegnil kako.šno znanje — pokaže na britko martro nad hišnimi vrati — naj bi oslepel." Kristina pa reče: »Matiček! Matiček! o joj tebi! Ti si strasno prisegel in se hudo pregrešil!
Matiček pa pobesi svoje oči in odide.
(Dalje sledi.)
Novi Mašnik
Prisvetil je veseli dan, Tak željno že dočakovan! Maziljenc božji v rožni slavi
Podaja pervič se k altarji. Iz sere pobožnih mu doni: Pozdravljen novomašnik ti!
Prisvetil je veseli dan, Pobožnim serčno blagrovan! Glej, novi mašnik, dar presveti Daruje pervič v službi zvesti. Kadilo, cvetje mu puhti: O srečen novomašnik ti!
Prisvetil je veseli dan,
Odkril prežlahtni rajski stan: Tolažnika, v nadlogah, sili Od Boga danes smo dobili. Zatoraj slava naj verši:
Pozdravljen novomašnik ti!
A. Praprotnik.
Kanal* v i k.
Ali poznaš dragi bravec! žoltobelega tiča, kterega lična gospodična v gosposkej kletki kakor priden rokodelec v svojej prostej čajbici tako rada poleg sebe imata? Čeravno jetnik jima je vendar le ljub prijatel in veseli tovarš. Mnogoverštnih drobtinc in sladkarij mu sebi za kratek čas v preklice pokladata.
Prirodoslovci štejejo ga k rodu šinklic ali zeb. Njegova prava domačija je na blagih kanarskih otokih, kjer jih tako mnogo živi, da stanovališča tamošnjih prebivavcev obletavajo kakor pri nas nadležni vrabci. Pa v svojej domovini nima te lepe in čedne obleke, kakor pri nas v kletcih, temoč je sivo zelenkljate in bolj temne boje. Njega je narava naj bolj obdarila med vsemi tiči iz šinkliškega rodu.
Naš kanarčik je pač čuden tič, pameten kakor častitljiva čaplja, serd-ljiv kakor gos, ter ukaželen kakor naj zvestejši spremljevavec človeški, domači pes. Iz malega očesca se sveti prekanjenost in dobrota; glavica je kaj nježnega pogleda, životek čeden in njegovo ponašanje ljubeznivo. Kak razloček je pač med njim in prostim sirovim vrabcem. Ima kaj bistre smisli; spomin, domišljija, zlasti pa uho za glasbo ali muziko niso nikdar pri nobenej drugej tiči v tej meri razviti kakor pri kanarčiku.
On je že godec rojen. Ne postane sicer izverstnik ali virtuos, pa vendar tudi ni v petji noben mojster skaza. Pa petje je le samcu dano, samica ima menj pevske žile, ona je bolj skerbljiva domačica in ljubezniva družica.v Se le v starosti, kdar jajc več ne nese, pravijo, da tudi samica poje. Že v pervej mladosti uči samec svoje milence peti; leti pazljivo poslušajo ter si silno prizadevajo, samcev glas posnemati. Mladi kanarčik tudi tuje glase lahko v pameti obderži, kakor spev slavcov, škorjaneovo žvergolenje, žvižganje svojega gospoda.
Pa vsakemu niso dani enaki darovi. Nekteri si zametka napev brez vsega truda, drugi se že težeje uči; nekteri je neopazljiv, raztrešeri clo terdovraten, in se ničesar ne priuči. Sploh se pravi, da je kanarski rod precej svojeglavem Petje mu dela veselje in kratek čas. Vse napeve si ne pomni enako, ampak nektere ložeje drugo pa težje, kakor se pač napev
njemu dopada in se ž njegovo mislijo vjema. Zlasti ljubi pesmice mehkih tonov.
V družbi z drugimi pevci kaj rad poje, da le toti lepše in glasnejše ne pevajo. Sliši li peti drugega tiča, mu pri tej priči jame odgovarjati. Če ga v njegovo sobo prineso, ga znatiželno ogleduje in neprenehoma glavo maja. Komaj leta kljunček odpre, se mu že tudi kanarčik oglasi: poje tič glasno, kanarčik jo še glasnejše zažvergoli. Dva kanarčika, ako sta dobra pevca, ne smeta blizo saksebe biti, sicer razserdi se berž eden, ko komaj uni peti jame. Serdupolna namerjata proti sebi kljune, ter razširjata penite kakor k ljutemu boju. Jeze in zavisti bi razpoknila. Glas imata tak silen, da ori kakor trobentica. Če pa kanarčika drug tič v petji prekosi, postane žalosten in noče dalej peti.
Ako v jizbi, kjer so kanarčiki, ljudi glazno govore, pač urno zaže-nejo tudi tiči svoj glas, pojejo čedalje glasnejše, da včasih clo lastne besede slišati ne zamoreš. Zarežiš li nad njimi, na hip umolknejo; ali kmalo zopet začnejo še glasnejše odprej. Kakor smo vidili, je kanarčik pevec od glave do tal, pa tudi po česti hlepi ter hoče, da človek njegov spev pohvali.
Pa njega pamet ni samo za pelje, on se v kratkem nauči tudi mno-goverstnih in kaj čudnih reči. Lahko ga naučiš, da vodo za pitje v malej ponvici na svilnatej niti ali verižici k sebi priteguje. Nekteri so clo kanarčika naučili, da je z gorečo gobo male štuke ali kanone poderal. Čeravno mirne in krotke nravi se vendar tudi naglega strelu privadi. On se tudi nauči, da kvarte pozna, se ve da le po podobi, kar pa kvarta pomeni, mu je gotovo neznano. Neki kanarček se je tudi pismenk ali čerk naučil.
Tudi po strunah kitare se nauči poskakovati in potem takem po svojem brenkati. On se da v mali voziček upreči, kterega po zapovedi na vse kraje poteguje, potem clo sam svojo vprežno opravo sleče. Razun tega se nauči še tisučero drugih reči. In mnogo rodovin je, ki tako izu-čene kanarčike po svetu nosijo, ljudem kažejo in se od tega žive. Pa včasih ima muhe. Sred igre se vstavi in se ne gane; alj kazen, še bolj pa dobra beseda ga hitro zopet spokori. Tudi učiti se ne da po sili, k temu je treba velike poterpežljivosti in prilizavosti.
Kanarčik je v resnici čutljive misli, serce mu zavrija ljubezni in serdu. Lahko prime človeka silo za ljubo ali nekteri mu je zopern, da ga ne more.
Zares čudno, da tako duševno razvit tič nima misli in čutja za svobodo in samostalnost. O svobodi škorjanea, ki se visoko pod oblake nad rodovitnimi polji vnaša, slavca, ki v senčnatem germu svoje otožne melodije drobi, o svobodi teh tičev pravim, še sanja se ne kanarčiku. Tudi na kanarskih otokih je zelo pridomačen in se vedno pri ljudskih pohištvih zderžuje. V kletci nanaša samec skerbljivo grajo za gnezdo, samica leto ureduje in iznese potem den na den zapopredoma po eno zelenkasto jajce z rujavimi pikami. Navadno jih je po šest v gnezdu; plodijo pa po štirikrat v letu. V štireh nedeljah so mladiči izvaljeni, prijemajo kermo od starih; ali do njih ne pokazujejo mnogo otroške ljubezni, čeravno jih starejši skerbljivo redijo.
Tudi serčnosti in poguma najdeš pri kanarčiku. Kakor bojnik se stavi proti psu, ki ga hoče nadlegovati: pa naj rajši se ž njim sprijatelji ter rad ž njim igra.
Pač čudno je tudi kako hitro se kanarčik strahu zave. Primeri se likaj, p., da pade ž njim kletka na tla, se tega tako prestraši, da stegnjen kakor bi bil mertev obleži. Alj kmalu se zopet oživi, skače in poje, kakor bi se ne bilo ničesar prigodilo. Mačka ga še bolj prestraši, tudi strel, pa tudi ta se mu ne vtisne globoko. On je tedaj precej lahke, veterne misli. Ko bi to bil inladcnč, pač bi se neporedno nosil. Kazen bi se ga še prijela ne. Iz tega tudi lahko razločimo, zakaj je tako hitro jezen. Leta 1830, ko je bil na Svajcu zemljotres, se je tudi ena kletka jela tresti, v kterej sta dva kanarčika stanovala. Zviša se spusti oni, ki se je pervi prebudil, na svojega tovarša, ter ga jame pipati, da je bilo joj. Gotovo je mislil, da ga je on z spanja izbudil.
Tirolski gorjanci, ki ljubijo žival kakor vsi gorenski narodi, pečajo se že od davnej z izrejo kanarčikov, nauči vajo jih mnogo napevov in drugih reči ter jih potem daleč po svetu okrog prodajo. Tirotci so jih večidelj po celej Evropi razširili. Kanarčik mora saj nekaj ljudske misli v sebi imeli, ker zamore človeški spev in igranje na postranico zapaziti in si dalej v pameti obderžati.
Kanarčik postane včasih silno star; najde se, da je do 20 let živel. Pride li zanj čas, da mora svoje pevsko, čisto brezmadežno življenje sver-šiti, ah kako krasno da umira ta ljubezniva živalica. Še bližo smerti se ti zdi čisto zdrav, alj naenkrat opazujemo na njegovej pobitej misli, da je zbolel, da se mu posledni trenutek bliža. Tudi se dozdeva, da, kakor se skerči, položi glavico pod peruti in molče pade na tla, se še enkrat stegne in življenje mu odleti na lehkih perutah. Ugasnila je čutljiva in mnogo zpevna misel. Marsikteri gospod in gospodična je že bridko oplakoval smert kanarčikovo. marsikteri krasen spomenik so jim na grobu postavili. (Po Živi V. J.)
Slovstvene reči.
* Te dni smo dobili lične pa že znane bukve pod naslovam: Nevesta Kristusova, ali bukve za pobožne keršanske device — drugega natisa — v Ljubljani, ker se je pervi natis v 3000 iztisih že v 6 mescih ves popro-da!" ~ KaJ ,i6ne so 0(1 zunaj in 0(1 znotraj te bukve. Pa kar jih naj bolj zvikšuje in priporoča, so one draga zakladnica vsim pobožnim devicam. Svitla svetilnica vsim dekletam, ki luči na poti prave pobožnosti potrebujejo. Skerbna varhinja žlahtnega devištva, pa tudi dobra svetovavka tistim, ktere so v kak posebni stan poklicane, in naj lepši ogledalo vsili čednost po zgledu Marije prečiste Device. — Želeti je, da bi se te bukve, kterih je polna cena, lepota in krepost, da bi se dalječ in dalječ po Slovenskim med žensko mladino razširjale. Zakaj, svesti smo si, da se ne bo z lepo zamoglo toliko koristiti ženski mladini, kakor če se veliko takih duhapolnih bukev med njo zaseje. Saj ravno za tega voljo so vsi imenit-niši cerkveni očaki za device koristne bukve spisovali, naj bi one v njih vse potrebniše poduke in vodila za svoj žlahtni in preiinenitni stan dobivale, zmot in nevarnost se vselej vorovale, v čednostih pa se vedno bolj poter-dovale. Torej si upamo pridjati: naj bi duhovni pastirji za „deviški cvet"
svojih farž vneti, posebni ozir na „Nevesto Kristusovo" kakor na eno naj boljih pripomoč, tistega v svoji lepoti in krasoti ohraniti in pospešiti, — imeli. — Dobivajo se kakor do zdaj po nepremenjeni ceni v Ljubljani pri g. Henr. Ničman-u na star. tergu štev. 167; pri kterim se dobivajo tudi na-pevi k petim lepim pesmam „ Neveste Kristusove" za 3 krajcarje, kdor jih želi; dobivajo se pa tudi po vsih bukvovezih slovenskih krajev.
Cesar in cesarica na Koroškem.
Novica, da prideta cesar in cesarica na Koroško, je spreletela kot strela iz jasnega neba vseh Korošcev zveste serca. Mladi in stari, bogati in revni, visoki in nizki — vsi so radosti poskakovali. Kolika čast — kolika sreča za koroško vojvodino! Cesarski oče in cesarska mati vsred svojih zvestih otrok! To se ve, da so vsi pripravljali — radi in veseli — kolikor so le premogli, pristojno sprejeti ta dva presvitla gosta. Slavoloki ali častne vrata so rastli očividno iz zemlje; bilo jih je po Koroškem gotovo več kot sto. Ni bilo hiše po celem cesarskem potu, ktera bi ne bila rožami, brinjem, venci in ban-dericami krasno okinčana. Topovi in movžarji so pa gromeli, da se je zemlja tresla. Ljudi se je pa na cesti in po mestih nabralo, da se je vse terlo. Ljudje iz visokih planin in rut so prileteli v mesta, vidit svitlega cesarja in cesarico. 3. septembra ob treh popoldne sta se pripeljala po cesti iz Brež in št. Vida v Celovec. Ako ravno je dež močno lil, je bilo ljudi vendar le vse živo: Celovec je bil pa tako lep in tako vesel, kakor gotovo nikoli še tako , odkar stoji. Zvečer je bilo mesto krasno razsvetljeno in gorelo je toliko lučic, da bi bil lahko šivanko pobral. Po oknih so. se prelijali vseh sort, transparenti, brali so se primerni napisi; vidili smo tudi banderico, na kterej je stalo po slovenski: „ŽivioJ F. J. E. Slava!" V oknu tiste hiše je pa bilo napisano in bogato razsvetljeno tole: „Živio Cesar in Cesarica. Slava!" Vpilo se je tudi po slovenski: „Zivio" ne samo po Celovcu, temuč tudi drugod po slovenskih dolinah. Tako je prav, da Slovenci zastopijo, kar vpijejo; veliko pa jih je Slovencov in Nemcov, ki ne zastopi-jo latinskega Vivat. Gotovo gre slovenski Živio Slovencem bolje iz serca, kakor neznani latinski Vivat. V sredo zvečer sta bila cesar in cesarica,v gledališču skoraj celo uro in potem sta se pa vozila po mestu razsvetljenje gledat. . Cetertek je bil cesar že ob sedmih v kancliji, in je obhodil vse c. k. uradnije in naprave. Cesarica je pa obiskovala ženske samostane in tudi drage naprave. Zvečer je bilo spet razsvetljenje in v stanovskej dvorani veselica in ples, kamor je bilo povabljenih več kot 800 ljudi. Vse je bilo ži-dane volje in plesalo se je do 12. Petek sta se presv. gosta peljala ob sedmih — cesar je že ob % 6 na velikej trati pri vojakih bil — proti Blatogradu, Tergu v Oževe, kjer je c. k. žrebališče. Od tod je šel pot v Belak, št. Paternion do Spitala. V saboto sta se peljala po meljskej dolini do sv. kervi, ktera fara stoji na podnožju oriaške gore: Velikega zvona. Cesar in cesarica sta prenočevala v tamošnjem farovžu. V nedeljo zjutraj ob štireh je bila sv. maša, in potem so vsi nastopili težavni pot proti visokemu Snežniku. Cesar je šel knogam, cesarica je pa jezdila. Prišli so vsi srečno in veselo do mesta: Pasterzen — Pasterice — kjer je cesarica ostala, cesar se je pa še višej podal. Vreme je bilo lepo in nebo tako jasno, da se je veliki zvon vidil, kakor malokedaj tako lepo. Srečno so se vernili spet do sv. kervi. Pondeljek po sv. maši je šlo črez goro Iselsberg na Tiroljsko, potem nazaj spet na Koroško: Oberdravburg, Greifenburg črez Kreutzberg v Gitschthall do št. Mohora, kjer so bili zbrani nemški in slovenski Zilani. V torek (9.) je šel pot po slovenskej Žili, kjer so Zilani in Zilanke v svojej narodskej noši cesarja in cesarico lepo in serčno pozdravljali iu njima vpili slovenski Živio. VPod-kloštru se ravno zida nov most črez Žilico; cesar je položil temu lepemu mostu temeljni kamen. Iz Podkloštra je šel pot skoz Belak, kjer je bila južina, in skoz Verbo spet v Celovec. Na jezeru je bilo umetalna in prelepa ognjarija, in cel pot od pervega mosta noter do purke ali stanovskega grada tako krasno in umetalno razsvetljen in okinčan, da je bilo vsakemu milo pri sercu. Tudi to je bilo prav lepo, da je po vseh gorah in hum-cih gorelo več kot sto veliko ognjev. Na Belaškem predmestju je ravno dokončan nov most, čez kterega jc cesarica perva šla; most se imenuje: Elisabeth - Brucke; in na tem mostu je gorelo več kot 1000 lučic. V sredo ob 7 zjutraj sta ste slavna gosta podala proti Mariboru na Štajersko. Na tem potu sta vidila skoraj v vsakej vasi slavne vrata; med njimi so nektere tudi imele slovenske napise. — Hodita srečno — Bog z vama po vseh potih! Živela sta že davno globoko v zvestih sercih vseh Korošcev, pa obnašala sta se tako prijazno, ljubeznjivo in milo, da sta vse prevzela — vvse očarala.. Naj se zdrobijo naše pečine — naša vernost in zvestoba nikoli ne mine: Živio cesar! Zirio cesnricn; »lava I ! !
Odgovorni iaduj, in vredn, Andr. EinSpieler. — Natisnil J*nez Leon u Celovcu.
Izreja občutkov.
Zraven reči, ktere si po nauku pridobimo in privadimo, so še tudi drugi izrazi v naši duši, to je, take nagnenja, ktere nas nekako pozive, uterdijo ali pa potlačijo in tako rekoč na veselo, milo, žalostno ali resno stran naklonijo. — To dušno nagnenje imenujemo občutek. Če nam je kaka reč ušeč, to je, ako je naši presodi primerna, se nam prileze, in tak občutek je sladek; in grenek je, ako se nasprotno godi. Že iz tega se razvidi, da ima človek toliko občutkov, kolikor dušnega premoženja, in kolikor je bolj z natornim ali čeznatornim svetom v rodu. Občutki pa so zdaj večji, zdaj manjši, in zopet pri mnogih ljudeh mnogi in različni. Ta in ravno tista reč obudi v mnogih sercih mnoge občutke; in zopet ravno tisti človek pri ravno tisti reči zamore imeti različne občutke po razmeri časa in okolšin. Veliko primore k temu tudi živa domišljija. Postavim, ako slišimo k prazniku veličastno zvoniti, se nam vse drugače zdi in sliši, kakor ravno to zvonenje, kadar k pogrebu in merliču zvoni; in spomladne cvetlice se nam zdijo veliko lepše in veseliše, kakor jesenske ravno take. V tem tedaj žive občutki, — in ako se prav redijo in ravnajo, zamorejo veliko k dušni in telesni sreči človekovi pripomoči. Kaj je pač sladkejše in prijetnejše, kakor če smo z dobrimi prijatli skupaj, če se zavemo, da smo kaj blazega storili, slabega opustili, če smo nedolžni pred pričujoč-nostjo božjo itd.!
Vendar akoravno so občutki tako zlo potrebni, se morajo vedno le s keršanskim razumom gojiti. Sami po sebi postanejo kmalo slepi, in lahko človeka še v nesrečo pripeljejo. — In kako bi se občutki dobro redili in gojili? Gotovo po pravilu, ki pravi: „Človek naj se tako izreja, da bo gotovejše dosegel svoj časni in večni namen." Po tem zlatem vodilu se morajo tedaj tudi občutki človekovi kot en del duše gojiti in rediti.
Obdelovati in oskerbovati pa se morajo občutki skerbnejše od njež-nih cvetlic; zakaj le preradi se potlačijo, zanemarijo in popačijo, posebno takrat:
1.	če se prav ne zbujajo. Višji občutki ne pridejo vselej sami od sebe, se morajo tedaj enako ognju zanetiti, uneti, in potem zopet varovati, da se čez mero ne širijo.
2.	Občutki se zatirajo, če se po pravi poti ne unemajo. Ako se, postavim, otrokom le kazen in plačilo obeta, se občutki tako zanemarijo, da se teško zopet kdaj poravnajo.
Učitelj in sploh odgojitelj mora na dobro izrejo občutkov pri otrokih sploh paziti. On mora:
1.	Svoje učence na vsako primerno reč opominjati, in mora pokazati, kar je pri njej dobrega, lepega, znamenitega itd. To se lahko godi, postavim, pri berilu od mnogih reči, pri povestih, pesmih, pri pisanju, pri podobah itd.
2.	Naj se otroci zgodaj že navadijo razločiti, kaj je lepo in nelepo, kaj je prav in neprav, in naj se potem občutki na pravo pot napeljujejo,
Prij. za šolo in dom.
19
3.	Učitelj si mora sam prizadevati, da bo za vse dobro in lepo prave občutke imel; — in naj jih tedaj pri vsaki priložnosti razodeva in kaže, da je tako svojim učencom povsod in vselej v naj lepši izgled.
4.	Skerbeti se mora, da se otroci vedno nekako veseli, nedolžni in priprosti v duhu ohranijo. Posebno se je treba varovati čmernosti, jezo-vanja in tamnega obličja.
5.	Se mora tudi na to gledati, da občutki svoj namenjeni sad obrodijo. Ni zatega voljo že zadosti, ako učitelj pri svojih učencih lepe in dobre občutke izbuduje, če pa ne pazi, da bi iz tega tudi kaj dobrega prirastlo. Kaj občutiti, — pa pri vsem tem vendar nič storiti, se pravi s svojim dušnim premoženjem slabo gospodariti. —
A. P.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Voznik ali vozataj prevaža robo sem ter tje. On ima vajet in vajetjo vodi konje; v roci derži tudi bič. Kako je ponavadno oblečen? Nekteri vozniki imajo tudi hlapca.
Tudi ladjar robo prevaža, pa ne po suhem temuč po mokrem. Ladjo goni veter ali sopar. Da ladja gre pravo pot, kamor se ladjarju zljubi, so vesla in drogi. Ladjar tudi ljudi prepeljuje in temu pravimo brodnik; kar mu pa ljudje za to plačujejo brodnina.
Pastir pase ovce, krave, svinje ali gosi in race. Na paši mu pes pomaguje. Tudi mu je treba palice ali biča, tudi mavho nosi, kamor svoj kruh hrani. Svojega psa serčno ljubi in ga dobro redi.
Lovec strelja zajce, lesice, gorne kure, jerebe in drugo divjo živino. Nosi puško, rog za smodnik in torbo črez ramo. Kako je oblečen? Tudi gleda na goro in les. On odkazuje les, da ga sekajo, pa tudi seme seje ali pa drevesca nasaja, da se gora spet obrase.
Iz tega vidite, da ljudje po svetu razne dela in opravila opravljajo. Je toraj veliko stanov po svetu. Veliko je ljudi, ki si rokoj kruh pridelujejo; ti se pravijo rokodelci; hišni prostor pa, kjer delajo, delavnica.— Ako ima kmet, vertnar ali lovec preveč opraviti, da on in njegovi domači ne dotegnejo, si najeme poinagavcov za ktere dni; zatoraj jim pravimo dninar, in to, kar na dan dobivljajo, dnina; dninarji so večidel prave sirote.
Božja volja je, da človek dela; kajti sam pravi: „Sest dni delaj; sedmi pa je sabat, dan Gospodov." „Kdor ne dela, naj da tudi ne je." „Mlad potepuh, star beračuh." „Ako sem ravno mlad, delam vendar že koj rad." —
Veste, kaj je to, kar tukaj kažem? to je pes. On je človeku serčno udan in mu do smerti zvest. Imenujte in kažite vse dele njegovega trupla. Ima štiri noge, manj ali bolj podolglasto glavo, ostre zobe, in zavihan rep. Dlaka pokriva njegovo truplo; dlaka je razne boje ali barve. Povejte mi nektere, kakšni so? Tudi niso vsi enako veliki. Pes laja; varuje hišo; zakaj so nekteri psi otvezeni? Komu je psov posebno treba? Pes se uči lahko veliko prav čudnih reči, ima pa tudi svoje muhe.
Mačka je zavita, in se rada prilizuje. Mačka prede in mijavka. Mačka je zavoljo tega nam koristna, da miši lovi. Mačka in pes se malokdaj moreta. V čem je psu podobna? V čem je pa drugačna in se od psa loči?
Krava je velika živina. Ima rogove in bode. Krave nam dajejo mleka, mesa in kožo.
Vol je večji in močnejši kot krava. Njegovo meso prav dobro diši. Vol tudi vlači in vozi. Vprega se v igo ali pa tudi v komet. Tudi njegovi rogovi so za kej. Krava in vol sta govedo ali goveja živina.
Konj je lepa, berhka živina. Glavo in ušesa nosi visoko po koncu; ima terdo kopito; njegova dlaka se sveti; so razne boje; dolgi lasi na vratu se pravijo griva. Konj vozi, se jezdi in druge deia opravlja. Njegovo meso pa pri nas ne jemo, v nekterih krajih ga pa jedo. Pomer-jajte konja in vola!
Osel je manjši kot konj; je siv in ima dolge ušesa. On prav varno in počasno stopa, zatoraj je dober po ozkih in stermih stezdah; je svoje volje, pa ni tako len, kakor nekteri mislijo.
Ovca je za nas jako koristna. Ona daje nam ovno, mesa in mleka; rada vboga in vse terpi voljno, pa je zraven plašna in neumna stvar. Oven ima dolge, zavite rogove. Mlade ovce se pravijo jagnela, in so kej vesele in ljube!
Koza ima brado in debele rogove; po životu ima ščetinaste in na-tegnjene lase, pod njimi pa tanjko ovno; ona dobro skače in pleza. Kozel je zavit in potuhnjen, rad terka in pobija. Kozje mleko je dobro in tečno. Mladje so kožice ali kozliči. V čem ste si koza in ovca podobne in različne?
Svinja ima ščetino po životu in rivec, zatoraj zna dobro in urno riti. Svinjsko meso je kej ukusno! Verže po 10 — 12 konejev. So tudi divje svinje. —
Vse te živali imajo štiri noge, zatoraj jim rekamo štirinogate. Ali poznate še več štirinogatih žival? —
X. Poštevanje.
Pošteva ednajstke. Nareja se ednajst čert, kakor je že znano; izgovarja se pa: enkrat po ednajst je ednajst čert, dvakrat po ednajst je dvaindvajset čert . . .
Poštevati pa takole vadimo učence:
1.	Poslužujemo se sbornih števil popraševaje:
a)	koliko iznaša ena ednajstka, dve ednajstki ... do šest ednajstk; tukaj malo postojimo.
b)	Potem stopamo višje: koliko iznaša 7 ednajstk ... do 12 ednajstk? Kar je 2 rajn. 12 kr. Ako to gre, poprašujemo: koliko iznaša 13 do 18, potem do 24 in slednjič do 30 ednajstk. To je treba dolgo goniti, da si učenci dobro zamerkajo, koliko rajnišev in krajcarjev je toliko in toliko ednajstk.
2.	Vadimo učence ednajst reči kupovati po enem, dva, tri ... 59 krajcarjev? Nalog najti za učitelja ni težko; zatoraj bodemo zanaprej samo povedali pravilo, ktero velja za vsako število. — Za ed-najstko velja leto pravilo: Ednajst reči velja toliko desetič in toliko
krajcarjev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Škafec moke velja 3 fl. 35 kr., koliko velja 11 škafcev? Velja 3 krat po 11 rajnišev, to je: 33 fl. in 35 desetič, to' je: 3 fl. 50 kr. in še 35 kr., ukup: 39 fl. 25 kr. Oče peljejo v mesto 11 žaklov grušek; prodajo žakelj po 1 fl. 54 kr., koliko dobijo za vse žakle? 1 X 11 A- '=.11 fl., 54 desetič = 9 fl. in 54 kr., ukup no = 20 fl. 54 kr.
Pošteva dvanajstke. Zastran čert je že vse znano; tudi popraše-vati in izgovarjali učnik že zna. Poštevati dvanajstko pa takole vadi učence:
1.	Poslužuj se sbornih števil popraševaje:
a)	koliko iznaša ena dvanajstka, koliko dve do pet; tukaj obslojimo, ker je 5 dvanajstic ravno en rajniš.
b)	koliko iznaša 6 dvanajstk do 10, potem do 15, 20, 25, 30 dvanajstk, da si učenci dobro zapamtijo, koliko dvanajstic je v dveh .... šestih rajniših; tudi višej moreš iti.
c)	Potem uči dvanajstko razlagati v desetko in dvojko; učenci naj da takole izgovarjajo: dve dvanajstki ste dve desetki in dve dvojki, — 5 dvanajstk je 5 desetk in 5 dvojk.
d)	Povej tudi učencem, da je dvanajstka toliko, kolikor dvojnata šestka, toraj dvanajstica toliko, kolikor ena desetica in ena dvojača, ali pa ena dvojnata šestica.
2.	Vadimo učence dvanajst reči (tucat, dvanajsterino) kupovati po
enem, dva.....59 kraje. En piskerc kostanja velja 1 kr., koliko
velja 12 piskereov? Učenci naj odgovarjajo: 1 dvojnato šestico, ali pa eno desetico in eno dvojačo. Ena lesena žlica velja 4 kr., koliko velja dvanaj-sterina ali tucat? 4 dvojnate šestice ali 4 desetice in 4 dvojače. Ena pis-marica velja 9 kr., koliko 12 pism.? 9 dvojnatih šestič ali 9 desetič in 9 dvojač. Pravilo toraj velja: Dvanajst reči (tucat, dvanajsterina) velja toliko dvojnatih šestič, kolikor krajcarjev ena reč velja. Potem pravilu učiti, je naj bolje posebno pri krajcarjih; vendar pa velja tudi tole pravilo: Dvanajsterina velja toliko desetič in toliko dvojač, kolikor krajcarjev ena reč velja. To velja pa posebno za goldinarje. En polič vina velja 18 kr., koliko 12 poličev? 18 dvojnatih šestič; to je: 18 šestič iznaša 1 fl. in 8 šestič, po dvoje: 2 fl. in 16 šestič ali 2 fl. -J-
1	fl. -J- 6 šestič ali 36 kr., ukupno: 3 fl. 36 kr. Ena sreberna žlica je po 5 fl. 47 kr., po čem pride tucat? 5 X 10 in 5 X 2 rajn. to je: 60 fl. in še 47 dvojnatih šestič; 47 šestič je 4 fl. 7 šestič, po dvoje: 8 fl. 14 šestič ali 9 fl. 24 kr. ukupno 69 fl. 24 kr.
Pošteva trinajstke: Vse, kakor pri dvanajstki; pravilo pa velja tole: Trinajst reči velja toliko dvojnatih šestič in toliko krajcarjev, kolikor krajcarjev velja ena reč. Tudi gre trinajstko razdelivati v desetko in trojko. Nek človek potuje 13 dni; vsak dan porabi na potu
2	fl. 15 kr., koliko je porabil v trinajstih dneh? 2 X 10 in 2 X 3 rajn. to je 26 fl. in 15 dvojnatih šestič in še 15 krajcarjev; 15 šestič je 1 fl. 30 kr., po dvoje toraj 3 fl., ukup 29 fl. 15 kr.
Pošteva štirnajstke. Pravilo velja: Štirnajst reči velja toliko dvojna lih šestič in toliko dvojač, kolikor krajcarjev velja ena reč. Stirnajstka se tudi more razdelivati v desetko in štirko. Nek mizar si zasluži vsak dan 1 fl. 45 kr., koliko v štirnajstih dneh? 1 X 10 in 1 X 4 fl. to je: 14 fl. in 45 dvojnatih šestič in 45 dvojač. 45 šestič je
4 fl. 30 kr. po dvoje 9 fl.; 45 dvojač je 90 kr. ali i fl. 30 kr., ukupno 14 fl. + 9 fl. + 1 fl. 30 kr. = 24 fl. 30 kr.
Pošteva petnajstke. Pravilo velja: Petnajst reči velja toliko dvojnatih šestič in grošev, kolikor ena reč krajcarjev velja. Tudi velja petnajstko razdelivati v desetko in petko — v desetico in petico. Tudi to je dobro, da se učenci vadijo najti, koliko petnajstic gre na en,
dva.....šest rajnišev. Eno vedro vina velja 9 fl. 18 kr., koliko 15
veder? 9 X 10 in 9 X 5 fl. 90 -f- 45 135 fl. in 18 dvojnatih šestič in 18 trojač (grošev); 18 šestič je 1 fl. 8 šestič, po dvoje: 2 fl. 16 šestič ali 3 fl. 36 kr. in 18 grošev — 54 kr. ukupno: 135 fl. + 3 fl. 36 kr. + 54 kr. - toraj: 139 fl. 30 kr.
(Dalje sledi.)
Matiček.
(Poslovenil Franc Bunc, učitel trivialne šole u Kamnjah.)
(Dalje.)
V. Kazen božja.
Komaj pa Matiček dvorišne vrata zapusti, pride berš Slumper za njim; skrit je bil tam za voglom in čakal ga.
Vse hribe in doline, vasi in ravnine prelezeta in stakneta; na potu ju pa strašno vreme vjame; začne se bliskati in groineti, toča se vsuje in strela zdaj tam zdaj tu ureze; vsa plašna bežita in se ustopita pod neko drevo — ali kaj! to jima nič pomagalo ni; kajti dež je lil, kakor o dnevih Noeta, ko je Bog zemljo potopil, in strele so švigale tako blizo nju, da sta obadva se tresla, kakor listje na drevju in čedalje veča groza nju napada. Bila sta malopridneža, mnogo mnogo grehov sta že na vesti imela; zatoraj se jima je zdelo, kakor bi nekdo v černih oblakih se grozil nad njima.
Vsa preplašena prideta spet v gostivnico: „pri Slonu" ravno o času službe božje; njima za službo božjo in keršansko podučenje ni bilo kaj mar.
V pivnici so pa že bili neki malopridneži; s temi se koj slovaršita, in pričnejo popivati in pa kvartati. Matiček, čeravno ni tako rad kvartal, je vselej pri Šlumperju sedel, čas kratil in pijančeval. Kvartali so za visok denar in so ga pili, da ni bilo konca ne kraja.
Posebno Matiček je ta večer preveč dobil; ves omamljen in zgubljen je nav persih tovarša Slumperja slonel in dernjohal. — „Le počakajte" veli Šlumper „bodete kmalo vidili, kak smeh si bomo z Matičkom naredili." — Ukaže tedaj pri mizi na klopih sedeti, vse luči in lampice ugasniti, ined tem pa kvartati, peti, vriskati i. t. d.; sedaj pa Matička nagloma zbudi.
Matiček prestrašen se zbudi, popade Slumperja močno za roko, sliši: igrali, peti — pa vse okrog okoli le temno — in ničesar ne vidi. Merzel put mu po čelu stopi; ostermi, in nehote ga je čedalje bolje strah. Grenke solze se mu iz oči usujejo in iz globokih pers izdihne: „Za božjo voljo! Kje sem vender? — Večni Bog! jaz sem slep!"
Pri tej priči se začnejo vsi iz golega gerla smejati in Matička zasmehovati, dokler kerčmar luč prinese. Luč se je res bliščala, al Matiček ni vidil nikogar.
Kako hitro se je veselje v grozo in strah spremenilo, dragi bravec! lahno zapopadeš. Kakor bi zablisknilo, vse odide, in zapusti nesrečneža eden za drugim; nekteri letijo po zdravnika Novakula, med tem pa kerčmar in sosedje namočene cunje mu na oči pokladajo.
Zdravnik Novakula gleda in išče, pa slednjič naznanuje, „da zdravila in pomoči ni; Matiček bo slep; zatoraj pa tudi Polona ne more biti njegova nevesta t"
Močno je ta žalostna prigodba zdravnika zadela, resnično in iz serca je Matička obžaloval, pa tudi spoznal je, da vse to je kazen božja. Tudi Polona se je zelo ustrašila, in veliko veliko solz pretočila toda žalibog! prepozno in zastonj!
„Lej strašne so sodbe božje," pravi sam pri sebi kerčmar in groza spreleti ga. Povzdigne roke, poklekne pred križanega Jezusa, in moli za slepega Matička, rekoč: ^Usmiljeni Bog! bodi milostljiv ubogemu grešniku!"
Potem se naravnost poda na Simejev dom, na dom Matička, njegovemu očetu to žalostno novico oznanit.
Ko kerčmar to žalostno novico očetu Simeju oznani, ga je močno zabolelo; zdelo se mu je, da se mu sanja, in kmalo sam spozna, da je tudi on vzrok Matičkove nesreče bil. Vedel je namreč, da Matiček v kerčme in slabe tovaršije zahaja, opominjal ga je scer vedno, pa denarjev — Matičku zmanjkovalo ni nigdar. Denar pa le rad človeka oslepi!
Leto je preteklo, od kar Matiček ni nič od Kristine vedel, tudi Slum-per ga je zapustil. Kam da jo je Slumper potegnil, nihče ni vedel; tudi od Kristiue ni bilo duha ne sluha.
VII. Smert očeta Šimeja.
Grozna je bila nesreča Matičkova; pa tudi Simeju je serce globoko globoko ranila. Od tistega časa, ko je bil Matiček oslepel, je vedno njegov oče bolehoval in od dne do dne slabeji prihajal. H koncu je celo popolnoma obležal brez posebnih bolečin; le serce mu je hotlo počiti. Tudi je težko prav težko govoril, mcrtvud ga zadnič zadene, božji žlak ga udari in prevelike starosti in slabosti je kmalo obnemogel.
Enkrat ko ravno njegov spovednik, gospod fajmošter in Matiček pri postelji stojita, Simej nenavadno veselo spregovori, rekoč: „Nisem bolen in morebiti pa že dans umerjem. Starost in prevelika žalost ste mi serce pobile. Pa rad umerjem. Tamkej bom vidil svojo ženo Mico. Včasih me serce močno boli in peče, pa ah v kakšnem terpljenju in bolečinah je moral naš ljubi Zveličar umreti t Jaz pa ubog grešnik, ki sem tudi njegove smerti kriv, tako lahko umiram. To ljubi moj Jezus!" — pri teh besedah poljubi božjo martro, ter se je močno oklene — „to je ravno tista milost, ktero si nain na križu pridobil. O naj ti bo neizrečena hvala, preljubljeni Zveličar! za vse dobrote, ki sem jih celi čas svojega življenja od tebe prejemal! O moj Jezus! tebi živim, o moj Jezus! tebi umerjem, o moj Jezus! tvoj sem živ in mertev! Amen." —
„Amen" vsi pričujoči še enkrat rečejo in gorke solze se Matičku in vsem pričujočim udero!
Dasiravno so ga s svetimi zakramenti že previdili, vender lepo prosi, še enkrat ga obhajati, preden oči zatisne. (/Brez Jezusa, pravi, ne morem
dolge poti v večnost nastopiti, njegovo sv. rešnje telo naj bo moja popotnica v večno življenje."
Potem ga spovednik obhaja. Posebno pobožno je zaužil sivi starček sv. rešnje telo. Njegovo obličje se je nekako prečudno posvetilo, okrep-čanega se je čutil na duši in telesu in reče: „0 sv. devica Maria, mati božja! milostljiva mati vseh vernih! serčno se ti zahvalim za vse prejete dobrote, tudi ti si pri svojem sinu sprosila, da mi bo na zadnjo uro mi-lostljiv. Prosim te, ljuba devica Maria! prosi tudi svojega ljubega sina Jezusa Kristusa, naj vodi zanaprej tudi mojega sina Matička, kteri ji bil v svojej mladosti razvajen, malopriden in svojeglaven."
Zdaj obmolkne sivi starček in še le počasi spet začne: „Častiti gospod spovednik! sporočite moj zadnji pozdrav mojim prijatlom. Vam drugim se pa vsem zahvalim za meni storjene dobrote, in če sem morebiti kterega kaj razžahl, prosim naj mi odpusti, kakor tudi jaz vsem odpustim, ki so me kedaj razžalili ali mi hudega hoteli." Zadnič se oberne k Matičku in jokaje reče: „Ljubi moj Matiček, jaz tebe vidim, ti pa mene ne, pa bolje je biti na obedveh očeh slep in ničesar viditi, kakor pa imeti dve očesi, in verženemu biti v pekel. Dolgo časa nisi hotel opominovanja tvojega očeta poslušati in posnemati; saj njegovih poslednjih besed ne pozabi. Boga imej vselej pred očmi in le njega se derži. Jaz ti pustim vse svoje posestva in veliko premoženja, tukaj — vzame sveti rožekranc, izza zglavja — ti podam sveti roženkranc, kterega imaš vedno v rokah deržali. Kdor Marijo časti, njega nikdar ne zapusti."
K vsem pričujočim obernivši se reče: „Molite za mojo dušo, kmalo bom pred sedežem božjim." — To so bile zadnje besede umirajočega Si-meja. Potem se nazaj vleže, ter še svojo dušo Bogu izroči, in preden je pol ure preteklo je mirno v Gospodu zaspal. Preveč je svojemu sinu spregledal, pa saj veliko zategadel terpel in se ostro spokoril.
Matiček in vsi pričujoči glasno jokajo. Kdorkoli ga je v življenju poznal, ali ž njim kaj opraviti imel, ga je spoštovati in ljubiti moral. Ne le domači, tudi ptujci so ga čislali ter britko po njem jokali.
Veliko grenkih solz je poteklo na gomilo, kamor so njegovo truplo položili!
Sam visokočastiti gosp. fajmošter, njegov prijatel-in spovednik so ga pokopali in zraven mnogo domačih se je tudi velika množica ptujih sošla, pokojnemu zadno čast skazat.
Bil je ravno lep dan, ko so rajnega k pogrebu nesli. Pri grobu še le, ko je truplo v černo zemljo zagrebeno bilo, so se vsi domu vernili.
VIII. Matiček se spokori.
Nesrečni Matiček se je bil tudi na gomilo in k pogrebu svojega očetu peljati dal; milo je zdihoval in glasno se jokal, ko je černa zemlja na trugo ljubega očeta rožlala. Vsem se je slepi Matiček smilil. Pa je tudi bil ves drug: popolnoma krivega se je spoznal, milo svoje slabosti objokoval in se ponižno kazni podvergel, ktero mu je božja pravica poslala.
Ko ga na dom pripeljejo, stopi v sobo; je skusil moliti, pa ni mogel drugega kot stokati in tugovati. Vselej je zdihoval: „0 ples! O ples! prekleti ples, o tavarši! o tavarši! černi tovarši!"
Tako je plakal in se obtoževal nesrečnež, ko njegovi posli in sosedje v sobo stopijo in se mu prijatelsko bližajo. Pri tej priči je začel glasno jokati. Vender se je potolažiti dal. Narbolj so ga tolaživne besede čast. gosp. fajmoštra, kterega je Matiček tudi za svojega spovednika zbral, ome-čili, da se je potolažiti dal.
,/Zagotovim te" rečejo gosp. fajmošter, „da te bode Bog uslišal, in vse tvoje pregrešno djanje pozabil, če bodeš vedno v pokori živel."
„To meni pripustite gosp. fajmošter", reče Matiček, in jih lepo poprosi, „na kolenih hočem Vas prositi, da spoznate, da jaz svoje hudobije obžalujem in se spet k Bogu verniti želim. Narpred pa bom usmiljenega Boga prosil in neprenehoma molil, da bi bil milostljiv meni nesrečnemu grešniku; sto in stokrat sem ga razžalil, veliko hudega in pohujšljivega storil, pa prosil ga bom, da me s svojim duhom naudihne in na pot pokore in pravega poboljšanja pripelje." —
„Tudi jaz ljubi Matiček," rečejo na to g. fajmošter, „bom za te prosil, posebno pa k Devici Mariji našej mogočnej pomočnici moli; po njenih prošnjah se bo Bog tebe usmilil." Tako so g. fajmošter in vsi pričujoči Matička tolažili, in ga res pripravili na pravo pot.
Grozna novica, ktera se je na Malem repnu ne dolgo po tem prigodila, je spokorjenega Matička močno presunila, in ga še bolj poterdila deržati se pravega pota resnične pokore. Zgodilo se je pa takole:
Nekega dne pride zdravnik Novakula domu, stopi v sobo, kjer je Polona bivala in vidi, da je Polona druge male vsa živa in vesela vsa zamišljena stala pri oknu in glavo naslanjala na svojo roko.
,/Kaj ti je Polona! jo poprašajo oče," da se dans tako klaverno der-žiš, in tako žalostna postajaš?"
„Kaj bi ne!" jim Polona odgovori," ravno sedaj, sedaj sem sprejela novico, da bo jutre zvečer tovaršija spet v krasnej in prostornej dvorani ples imela. Nar bolji godci bodo godli, jaz pa moram doma ostati."
Oče. „Kaj spet se misliš na ples peljati?"
Polona. „Jutre ja, v mesto sem povabljena. Kaj ne da, ljubi atej! saj bom šla — saj ples sam na sebi ni greh?"
Oče. „Sam na sebi ne: vender saj ne hodi!"
Polona. „Zakaj pa nek ne!"
Ore. Ako greš, Polona! Bog te sprejmi! Le tako se veseli, da boš v nebesih lahko obstala." Oče Novakula še ni tako modro govoril.
Polona se pelje na ples, pleše, se verti, je dobre volje, in vsa vesela pozabi očetovih naukov. Pleše in pleše na vso sapo. Ali ne dolgo, ko jo oinedlevca posili, in iz plesišča jo morajo nesti. Kaj se je zgodilo v njenem sercu, sicer nihče ni vidil; slišali vendar so jo, da je rekla: ,/Tukaj mi ni obstati, kam drugam me nesite." Kmalo potem oči odpre, zdi se jej, da je popolnoma zdrava; torej ustane, se sopet na ples poda, in pleše tako strastno in nezmerno, da vse stermi.
Pa kmalo je druga bila — ura se sproži, in ko dvanajst odbije, uboga Polona, groza! — obledj, se zgrudi in v sredi dvorane mertva obleži. Bog bodi milostljiv njenej ubogej duši! — Oče so jo svarili, žali-bog! da jih ni ubogati hotla.
Mnogo sto ljudi jo je na mcrtvišče spremilo, mnoge solze padle za njo. Da bi jo bile le tudi grehov oinile!
Devet tednov potem so tudi njenega očeta zagrebli; žaloval je preveč za svojoj hčerjo in to ga je prezgodaj spravilo pod grudo.
„ Vidite", so rekli gosp. fajmošter, Matičku in vsem pričujočim, koliko nesreče slaba tovaršija, in posebno — ples — lahko napravi!
Zatoraj se skesani Matiček ni dal nikakor pregovoriti ali motiti; sklenil je do konca življenja svoje nekdajne pregrehe in hudobije obžalovati, in se spokoriti. Kadarkoii je svoje grehe objokoval, se mu je zdelo, da mu je očetov duh pričujoč in ni zabil nikoli zadnjih besed, ktere mu je oče na smertnej postelji govoril. Večkrat tedaj sam pri sebi reče: „0 Bog! Oče nebeški odpusti mi! nevreden sem, da me uslišuješ; pa vendar usmili se me!"
Večkrat ga je obhajala hudobna misel obupati, ker je dvomil, da bi mu Bog hotel odpustiti, toda takih nevarnih misel so ga rešili g. fajmošter.
Mesto Rains je pa pol ure od Matičkovega grada; nek hlapec, ga je moral ob nedeljah in praznikih na vse zgodej v hišo božjo voditi; če je le mogoče bilo, je svete zakramente sprejel, in večkrat brez vse druge jedi ostal do večera v cerkvi. Lepo ga je bilo viditi palico v rokah na tleh vsega vnetega klečati, in prav čudapolno je bilo to, da ga ob po-zimskem času kar nič ni zeblo v cerkvi; vse je zadovoljno prestal. „Gotovo", so rekli g. fajmošter, „Matičkova kri je ognja božje ljubezni tako ogreta in vneta, da zunajnega mraza ne občuti."
Slepi Matiček ni mogel brati; zatoraj si je dal marsikaj predbrati in peti. Petje, sladko petje je bilo Matičku sladko veselje že od mladih nog, in posebno sedaj se je kako pesmico iz glave naučil; in res tudi je imel dobro gerlo za to. Ves zamaknjen je on in njegov hlapec v cerkvi božjo čast in hvalo prepeval, preden se je služba božja začela, ali potem ko je minula; tudi doma je rad pel, in si hladil žalostno serce. Tako sta on in njegov vodnik, ki je tudi rad pel, večkrat kako zapela, da je prav prijetno bilo slišati.
Zraven slepote je še mnogo težav in britkost Matička zadevalo.
Nezvesti hlapci in dekle so tako delali, kot da bi res premoženje in hiša nobenega gospodarja ne imela; slepega Matička so goljfovali in slepa-rili, da so šle posestva le rakovo pot. Prišel je v velike nadloge in stiske; pa nikoli ni bilo slišati, da bi se bil zavolj časnih težav preveč pritožil, ali godernjal, vse je zadovoljno terpel in voljno prenašal. Tudi rekel je večkrat: „ Zakaj nisem jaz svojega dobrega očeta in blage Kristine poslušal in njih lepe nauke k sercu utisnil? Kristina! Kristina! Ko bi ti pri meni bila, bi ne šlo vse rakovo pot."
IX. Maria pomagaj!
Še ni pet let preteklo, kar je Matiček oslepel, in kot pravi spokornik živel, kar se nanagloma nekaj prigodi, in celo okolico v velik strah in grozo pripravi. Le posebni čudež je bil spet, da so bili prebivavci življenje oteli in tako groznej nevarnosti srečno ušli. Naenkrat okoli desete ure zvečer se žalosten krik v Matičkovem stanovanju sliši. Matiček ostra-šen hitro na noge skoči, ter tava v izbo, kjer so posli njegovi spali. Zbudi jih, da naj pogledajo, kaj da je. Pred durmi zagledajo nekaj černo oblečenih mož, ki se na ves glas smejijo in veliko robe na voz bašejo.
»Marija pomagaj!" upije in moli neprenehoma Matiček, ter se v kotu izbe zgrudi. Grozovitni možje pridejo potem nazaj in žugajo gorečo bak-Ijo v rokah celo stanovanje zažgati; pa njih poglavar svarivno reče, da tukej ne, da morajo naprej, da bodo o pravem času svoje kopita odnesli.
Odidejo tedaj in nagloma zgine luč v černem gojzdu; roparji se proti mestu Rams obernejo.
»Nar boljše smo vender s božjoj in Marijnoj pomočjo rešili, namreč življenje" reče Matiček svojim služabnikom. »Ja res komaj so zaslišali" Maria pomagaj »in se niso upali, naše stanovanje na dalje ropati in požigati."
Drugo jutro zgodaj se Matiček da k gosp. fajmoštru peljati in vse natanko dopove, v kako nesrečo da je prišel.
„0 Matiček!" rečejo gosp. fajmošter, res velika nesreča te je zadela, pa le zaupajte v Boga in molite, ie pojdite v cerkvico in se zahvalite, da ste srečno življenje rešili. Bog vas bode potolažil in tudi za naprej varoval.
Zdaj gredo v cerkvico in se Mariji v brambo in varstvo izroče.
Iz cerkve grede zaslišijo jok in krik; in kaj je bilo? — V nekej rev-nej bajtici so sosedje tisto jutro vse prebivavce umorjene našli; namreč mladega moža, mlado ženo in dve leti staro dete.
Sosedje osterme, in berš ko berš naznanijo gosposki, kaj se je zgodilo. — Briči pridejo in se razletijo na vse strani ubijavcev iskat. In res zasačijo nekega človeka; dolge moštace je imel in ni blo dolgo, kar je izmenil bankovec sto goldinarjev; vsem se je čudno zdelo, od kod da je ta revno oblečeni capin leta dnar dobil; zategadel ga koj zgrabijo, zvežejo in mu naravnost rečejo, da on je tega hudodelstva kriv, da on je tisto bajtico oropal in tiste tri ljudi umoril.
Leta neznani človek, kakor se je očitno vidilo, se prestraši; vender obstati noče, in pravi da od vsega nič ne ve. Ko mu pa žugati začno, kaj ga čaka, ako bo tajil, obljubi povedati vse, kar ve, da bodo le lepo ravnali ž njim.
Na to je obstal in vse povedal, kako se je bilo pri bajtici godilo. Takole je pravil: »Tolovajev nas je skupej 12, in s poglavarjem 13. Šest let je, kar v teh krajih nismo bili. Naš poglavar, rojak tega kraja — nas je, ni še dolgo, pripeljal semkej v te kraje. Ze snoči smo napadli grad bogatina »Staningerja." Ropali smo dovolj; in scer eden zmed nas je gorečo baklo v rokah deržal, da bi grad zažgal in upepelil, pa na upitje »Maria pomagaj" koj poglavar ukaže, da ne. Podamo se potem v leto bajtico zunaj mesta, in ubijemo jaz in dva druga tolovaja to žensko, moža in dete, ter si osvojimo 200 fl. . Zaukazal nam je tudi naš poglavar, da dva večera od dans naprej se imamo ob ednajstej uri zvečer vsi zbrati pod gradom Staninger-ja, da ga skupej napademo, oropamo in upepelimo; in natanko vse od roparske trume pove.
To zaslišali, spravijo naglo nekaj žolnirjev na noge, da jih je bilo skupej 24 in grejo nenadoma čuvat v grad Staningerja Matička. Dobro obo-rožani se poskrijejo drugi večer po sobah, ter želno pričakujejo kaj da bode.
Deseta ura že odbije. Na neko znamnje se vrata koj odpro, in 12 tolovajev se po perstih na dvorišče vplazi. Vse tiho je bilo po celem pohištvu, tolovaji so bili terdnih misel, da so spet dobro zadeli. Zdaj se splazi v vsako sobico eden tolovajev, da bi spijoče po posamesnem pomorili, pa, grom in strela! komej skozi vrata stopi, je že zgrabljen, na tla
veržen in zvezan na nogah in rokah. Kmalo so bili tako vsi polovljeni in zvezani, brez da bilo kaplice kervi prelito. Tega se tolovaji pač niso nadjali!
Koj peljejo vjete in zvezane v prostorno Matičkovo klet. Tu ni bilo drugega slišati, kot škripanje z zobmi, strašno preklinjanje in rotenje. Matiček pa vse posle pokliče in veli vsem skupej Boga hvaliti, da jih je iz smertne nevarnosti otel. Drugi dan se spet po navadi prav zgodej Matiček k gosp. fajmoštru napravi. Gosp. fajmoštru so že prej ljudje povedali: „Vsi tolovaji so vjeti." H koncu svete maše so tudi zahvalno pesem zapeli.
To strašno noč, ko so bili tolovaji polovljeni, vjeti in oklenjeni, so g. fajmošter s svojima posloma vso noč čuli in molili. Ko pa Matička na potu srečajo, rečejo. „Dragi Matiček! ali se Ti je po sreči izšlo?"
„Da, hvala Bogu" odgovori Matiček, in proti nebu vzdiguje roke in oči, da g. fajmošter! ravno tisti vsegamogočni in dobrotljivi Bog, ki je me pred tremi večeri pogora in strašne smerti otel, me je tudi nicoj ob-varval. Zato sem prišel čast. g. fajmošter sem zgodej, poprime Matiček za besedo, „da bi tudi Vi zvedeli." Na to jim pripoveduje, kako da se je vse godilo in takole sklene: „Visokočastiti g. fajmošter, v zahvalo, da smo iz tako grozne nevarnosti rešeni, vložim današni dan našej cerkvi istino od 200 fl., da bi se 27. dan mesca majnika v našej farnej cerkvi vsako vleto poredoma sveta maša pela.
Še tisti dan so sosedje berž deželnemu poglavarju na znanje dali, da jim je šlo vse srečno iz pod rok, in da so dokaj tolovajev vjeli in zaperli.
Gosp. deželnega poglavarja je močno veselilo, take reči slišati, posebno ker je bil za pravico, mir in red unet mož. Ko pa pismo dalej bere, se ni mogel zadosti načuditi, kako je bilo mogoče, toliko grozo-vitnežev vjeti, brez da bi bila kerv tekla. Močno vesel izvoli koj potem odbor pravičnih sodnikov, ter jih v grad Staningerjev pošle, da bi poredoma tolovaje spraševali, obsodili in potem sodbo njemu podpisati dali.
V dveh dneh so že sodniki in nekoliko prič v Matičkov grad prišli. Briči in vojšaki gredo koj v ječo in zaporedoma tolovajem vervi odvežejo ter jim debele železne preste na roke in noge natvežejo. Tulili, kleli so tolovaji strašno, se rotili in preklinjali svojo nesrečo in sami sebe. Le eden zmed njih molči in vpera oči, in le na slepega Matička se ozira, in kar besedice ne zine, ko ga v težko železje kujejo. Slišati, da je ravno ta tolovajev glavar, se vsi čudijo. Ker je vedno molčal, se jim je dozdevalo, da bi znal kaj posebnega kuhati: mu tedej še več železja nalože.
(Konec sledi.)
Blesko jezero.
Je Bleško jezero čeden kraj,
Po celi slavljen Krajni,
Saj je pa prav tud „slovenski raj,"
V	okolci lepi, sjajni. Valovi milo šume, in plan Šumenju odgovarja;
V	valovih griček — hladno obdan Smehljaje se vabi veslarja.
Na gričku cerkvica dviga se Mariji posvečena:
Kdo Krajncov romal še ni do nje Kak praznik Marijnga imena? Kdo ni se jezera veselil? Kdo je po njem se zibal, Da b"se pobožno ne bil odkril, Sterme se do cerkve gibal?
In glej I blo jezero nekdaj ni, Kot pravjo nam pravlice: Na ravnem cerkev migala ti Marije je, svete device. Krog cerkve kmetic je bil gospod, In trate pa zelene Živini kazale čedno pot Do paše so zaželjene.
Veselo plesala čeda je Krog cerkve majhne zale; Zidovja tik pa so tratice Naj lepše se ti smehljale: Tje vedno lačna goved vervi — In cerkev skruni sveto: Kjer mater božjo serce časti, Prostora tam ni za čedo!
Tik paše zala pa hišica Oko ti rah njeguje: To dom bogatga je kmetiča, Ki tamkej gospoduje. In delj mu sega posestvo še Do hribov sence mračne, Zato mu bilo je polno serce Ošabnosti tud napačne.
Ob oknu nekega dne slonel Je kmet ob zgodni zarji, Oziral se je po polj' vesel, Kak sonce ga mlado žari; Kar bliža mož se pobožen mu, Duhoven z cerkve male, Prijazno stopi tje h kmetiču, In zteče mu govor tale:
„Naj dolgo da Vam življenje Bog, „Naj vse se dobro včde, ,/Naj dobro polje rodi in log, „Naj množijo se Vam čede; „Vas blagoslovljeni iz dnu serca, „Le s torte božji hvali — „Kar prosim; — ko bi Vam volja bla, „Da plotom bi cerkev obdali.
„Do nje zmir lačna goved vervi, „In mesto skruni sveto: „Kjer mater božjo serce časti, „Prostora tam ni za čedo!" — Ali kmetu prošnja inerzi se ta, Prevzame ga togota, Nevoljen tole tiho mermra: „Pač treba ne bo še plota.
„Tam pasem čedo že sedem let, ,,Nikdar ni bila na poti, „Le Vi zdaj čete drugač imet', „Pa to me ničkaj ne moti: „Dozdaj sem pasel, bom tud še delj, „Ko b' še tak sitni bili, ,,Povedal zdaj sem, naj bo za vselj, „Da nihče me ne prisili." —
In gre duhoven in pride spet, In prosi, lepo prosi, Mu žuga, daje mu dober svet, Ali kmetiča ne preprosi. In kmet se vjezi in se roti, Gerdo moža opsuje, Se zadnič zoper Boga grozi, Svarivnih besed ne čuje.
In sdaj se zdreši jezika moč Služabniku tud božjem", Prekolne kmeta terdga rekoč: ,/Bojujte se orožjem, „Orožjem derznosti, Bog močan „Bo vedel Vas vkrotiti, „Gorje pa Vam, če gospod strašan „Bo moral se sam častiti!
„Svaritev slišali mojo ste, „Ste culi prošnjo mojo: „Gorje pa Vam, če Devica se „Potegne za cerkev svojo!" In res in strašno je prerokval, In kletev ni lagala: Bog sam svetiše je varoval, Marija se strašno obdala.
Ko dan se nagne, tud kmet zaspi Prav sladko, tiho, mirno, Ali božja jeza nikdar ne spi In kazen mota nezmerno: Ko sonce skrije se za goro In kmet se v sanjah ziblje, Prihruje divji vihar močno In hraste stoletne giblje.
Oblaki vlačijo černi se Po nebu, temnem strašno, Svitlobo skrivajo lunice, Se vinikajo zvezde plašno. Polnočna ura prileze rah, — Dvanajsto vdar" — in treskne, Pod zemljo strese se, da je strah, Hudo zagromi in bleskne.
Poskoči kmet in kriči grozno:	In šum šumi, in plahutne val,
„Pomagaj Bog!" in spenja	Krog cerkve voda pluska,
Ob postlji se in stermi votlo —	In kmeta ni, ni rodivnih tal —
Ali v kazni Gospod ne jenja!	Ob cerkev valovje luska! —
Veršijo burje, in dež verši	Ali skor viharji potihnejo,
In se v potokih vliva,	Ljubo šume valovi,
Gromijo gromi, in blesk bleši,	Cerkveno zidje zapušajo
In zbira se voda siva.	Morja grozivni sinovi;
Ob griček bijejo vode rah, Pokojno je šumenje; In ko raztepe se nočni strah, Duhovnga zbudi veršenje: Stermi, ozira po planu se, In v čisto zre zercalo: — Pobožno solzico ztočil je — Kje v jezero sonce posjalo.
Jožef Jelačič, ban liro vaški,
Jožef baron Jelačič Buzimski, Hrovat po rodu, je zagledal luč sveta v Petrovaradinu 16. oktobra leta 1801. Iz mladih nog gaje že vse občudovalo zavolj njegove bistre glave, zdrave pameti, čverstega govora in njegove odkritoserčnosti. Še ne 8 let star je prisil na Dunaj, ter se je tam učil mnogo jezikov, zgodovine in pa vojaštva. V 19. letu je bil že stotnik pri Dragonarjih, in poznej je naglo stopal višej in višej, ker se je umno in slavno vedel v vsih rečeh. Huda bolezen ga je bila v mladosti zaderževala, svojo krepko moč in pa bister svoj duh svetu pokazati in to je vcepilo njegovemu bitju neko žalost, ktero je lepim, žalnim pesmicam vdihnil: Jelačič je bil tedaj tudi pesnik. —
Po vseh vojaških stopnjah se je bil Jelačič kmalo visoko vzdignil. Leta 1842 je že postal vodja celega regimenta, in malo poznej — leta 1845 — je priložnost našel, svetu pokazati svoj um in svojo hrabrost. Tedaj namreč so prihruli divji, roparski Bošnjaki, in v boju pri Pozvizdu je Jelačič zmagal. —
Kaka ljubezen je Jelačiču med Hrovati cvetela, se je pokazalo leta 1848. So se zbrali možje, in so šli do cesarja, da naj jim Jelačiča za bana postavi; ban je namreč cesarjev namestnik na Hrovaškem. Cesar je mi-lostljivo izpolnil prošnjo, in krasno se mu je milost poplačala. Zakaj, ko so Hrovati zoper ogersko vlado na noge planili, je Jelačič gorkc serca in ponosno moč svoje dežele tako vižal, da je bila Hrovaška — mogočna podpora svojega cesarja: in to je s velikim trudom storil. Oddelk ljudstva ni hotel vbogati. Ko so bili puntarji ravno zbrani, stopi Jelačič med nje, in jim kaže, kake nevarnosti da jim grozijo. „Če s 10,000 možmi pridete, se vas ne bojimo!" se nekdo izmed puntarjev zadere: „Pa tudi brez orožja bo ban mir in postave branil" — zavpije Jelačič, in z gorečim očesom verže prederznemu puntarju meč pod noge, in čuj! — glasno zadoni po celem prostoru: Živijo! Živijo, ban Jelačič!
Hudi jeziki so ga pri cesarju počernili, in milost cesarska ga je zapustila. Precej se poda Jelačič v Inspruk, kjer so tedaj cesar prebivali, in
19. junija je pred cesarjem in njegovo žlalito tako serčno, tako krepko pričeval o zvestobi svojega serca in ljudstva, da so vsem poslušavcom solze oko zalile, in da mu je cesar brambo hrovaške zemlje in narodnih pravic prepustil. —
Na Dunaju sta se kmalo potem pervi ogerski minister in pa Jelačič pogovarjala, in ker je Jelačič spoznal, da Ogri vse svete pravice zasmehujejo in jih steptati hočejo, . . je potegnil meč, Hrovati za njim, in precej je stal ob čelu 40,000 vojšakov. —
14. septembra je stopil na tla ogerske, in je sovražnike pred seboj podil. — 6. oktobra pa je zvedel novico, žalostno novico Dunajsko, da so zdivjani Dunajčani cesarskega ministra ubili in ga strašno razmesarili. Pri tej priči je odposlal 12,000 vojšakov nazaj na Hrovaško, naj tam svojo domovino zoper Ogre varujejo, in 9. oktobra se nenadno blizo Dunaja prikaže in se združi z grofom Auersperškiin, ki je ravno z Dunajčani se bojeval. Zadnič še cesarju na pomoč pride vojvoda Vindišgrac s češkimi in moravskimi vojšaki. 25. oktobra napravi Jelačič most čez Donavo, 28. oktobra naskočijo vojšaki vseh treh cesarskih voditeljev terdovratno mesto, in 31. oktobra se mora podati. Seveda so hotli Ogri mestu pomagati, ali Jelačič jim je šel nasprot, in jih je dobro nažvižgal. — Potem je peljal slavni ban, svojo vojsko spet na Ogersko, in je še tam s krepko roko sovražnike tepel.
30. novembra se je bojeval z ogerskim generalom Percelnom pri Moru, ter ga je v pol ure tako nabil, da je 3000 Ogrov vjel. Potem je hitel v južne dežele, je vzel sovražnikom Karlovic — mesto, in njegov tovariš Kničanin je Ogre pri kraju Perlaskem natolkel, . . . Nedolgo potem se je morala Ogerska podati pravemu svojemu cesarju. In zdaj je hitel ban na Dunaj, da bi svojemu ljudstvu obilno pravic zadobil, leta 1850 pa se je vernil v Zagreb svest si cesarjeve milosti in dobrote. — Mesec poznej pa je nadaril Bog verlega moža z ljubeznivo družico. Mična grofinja Sto-kavska mu je bila zaročena. Slovensko so pozdravili Hrovati svojo novo mater in soprugo dragega gospodarja: slovesnost je sledila slovesnosti v slavo častitega Bana. Jelačič je tudi pisal prav lepih pesmic in jih je izdal pod naslovom: „Jedna ura spomina." —
To je kratek obris Jelačičevega življenja. Vsakdo bo spoznal v njem junaka in moža žlahtnega serca. —
Neznani dobrotnik.
Gospa Grabičnikova je bila udova po cesarskem vradniku, ki je bil še čisto mlad zameri. Zatorej je dobivala po njem pičlo vžitnino (pen-zion), s ktero ni bila v stanu sebe in svoje osemletne hčeri Milice preži-viti. Pa mati je bila pridna šivilja, ki si je šivanjem precej krajcarjev prislužiti umela. Zato njima ni nič kaj pomanjkalo, dokler da je bila mati zdrava.
Tudi Milica jej je morala pri šivanju pomagati, tako da se je komaj kakih desetih let stara, že prav dobro šivati privadila.
Vsaki večer in vsako jutro hvalite Boga, da jima ljubo zdravje da, da si morete tolikanj prislužiti. Večkrat je še mogla kak krajcar v stran podjati. Ali kmalo Bog težko bolezen pridnej materi pošle. Ona na le-
garju, ki je po tistem mestu hudobno razsajal, nevarno zboli. Vendar Bog, ki naj bolj za svoje otroke skerbi, ne pripusti, da bi sirota Milica svoje matere zgubila. Sest nedelj je preteklo, in težka bolezen jej malo odleže. Že je mogla spet svojo postelj zapuščati. Pa velika slabost, ki je še po bolezni zaostala, jej ne pripusti, se dela lotiti, ktero je njima po očetovej smerti kruha služilo. Kar si je prej prihranila, jej dolga bolezen pogloda; k temu je še bilo treba dobre hrane, da bi se okrevala in prej k moči prišla. Kar pa si je mlada Milica prislužila, je bilo vse premalo za obe na kruh in na druge potrebe.
Scer so vbogej vdovi druge gospe, kteriai je popred oblačila delala, v denarjih nekaj pomagovale; ali vse to je bilo še premalo, da bi si mogla boljše hrane oskerbovali.
Že se bliža Šent - Juri, ko se najemščina za jispc plačevati mora. Vselej je svoj dolg ob pravem času odrajtovala. Pa tudi gospodar, pri kterem je stanovala, je moral vedno ob tem času plačan biti. Vsakemu, kdor tega ni storil, je zažugal, da ga bo iz hiše spodil.
To je vboga vdova dobro vedela, zato jo je silno skerbelo, kako bi tolko denarja vkup spraviti mogla. Vso svojo srebernino in nauhnice v zastavnico zanese. Pa za vse vkup dobi komej dve tretjini denarja, ki ga je bila gospodarju na najemščini dolžna. S tim gre tedaj k njemu in ga prosi, da bi jo zaostalo še nekaj časa čakal. Gospodar terdnega serca pa ne porajta zaderge, v kterej se je zdaj vboga vdova znašla in jej zažuga, jo iz hiše spokati, ako v dveh dneh svojega dolga ne poplača.
Plakaje se verne mati od terdoserčnega moža k svojej hčerki Milici in jej potoži svojo nadlogo. Tudi ona se joka z materjo. Zdaj se malo zamisli in na to pregovori k materi: „Ljuba mamka, bodite potolaženi. Jaz sama hočem gledati, da se brezdušnemu hišniku dolg poplača."
Milica je malo pred tem od neke gospe, ki je pri njenej materi delati dala, zidano oblačilo sprejela. To pa je bilo preveliko, zatorej bi ga morala razporjati, in si manjše pripraviti. Vendar tega jej je bilo žal. Ona hoče rajši počakati, dokler da veča ne zraste. To oblačilo hoče zdaj Milica nekomu starinarju prodati in za denarje matern dolg plačati.
Komaj mati odidejo, zveže ga v svojo ruto in hiti ž njim k starinarju. Te ga s perva noče kupiti, ker si misli, da deklica brez da bi starši o tem vedeli, oblačilo prodati, denar pa za se zaderžati meni. To pa deklico globoko v serce zareže ter se začne pred njim milo jokati in revno stanje svoje matere opisovati. Starinar to zvedeti je bil zdaj volje oblačilo kupiti, pa tako malo za njega ponudi, da bi Milica še pol mater-nega dolga s tim plačati ne mogla. Ihte in plakaje zaveže ga spet v svojo ruto, in gre k drugemu svoje sreče iskat.
Komaj pa je čez prag, jo neki gospod zaderži, ki je bil njen govor z starinarjem poslušal, in jo popraša, zakaj da joka. Odkrito in solznih oči mu Milica vse pove, v kakih revah se ona z svojo materjo znajde in kaj da je bila z oblačilom namenila. Tu seže neznani gospod do žepa, razgerne svojo listnico in jej poda bankovec za pet in dvajsti rajniš rekoč: „Dobra hčerka, na — vzemi, in pomagaj svojej materi." Na to se hitro oberne, prej da bi mu se bila Milica za skazano dobroto zahvalila.
Ljube hčerke! Milica naj vam bode na izgled, kako morate svoje starše ljubiti in za nje skerbeti.
Slovensko slovstvo.
*	J. Navratilovo prevažno delo, je ravnokar prišlo na Dunaji na svitlo v nemškem jeziku pod naslovom: „Beitrag zum Studium des slavischen Zeitvvortes aller Dialekte, insbesondere iiber den Gebrauch und die Bedeutung der Zeitformen in Vergleichung mit den klassischen und modernen Sprachen (deutsch, italienisch, franzosisch und englisch). Mit einer tabellarischen Uebersicht in allen obigen Sprachen. Ein praktisches Handbuch beim Sprachstudium. Von J. Navratil, Offizial des k. k. ober-sten Gerichtshofes. Wien 1856. Kdor hoče pravilno slovenski pisati, temu to knigo lepo priporočamo; veliko se je zastran glagolov že popravilo, pa se še gotovo bode; ta kniga nam je porok. —
D r o b t i n č i c a.
*	Število gg. naročnikov na ,/Slovenskega Prijatla" je od novega leta sem lepo naraslo in še vedno narašča. Ker pa skoraj vsak nov naročnik pristavlja: „ako se še dobijo vsi listi od novega leta," naznanuje-mo vsem ljubim Slovencom, da imamo še sedaj celih eksemplarov letošnjega tečaja. Tudi to že sedaj oznanujemo, da bodemo — ako Bog zdravja da — prihodnje leto vsak mesec dajali štiri tiskane pole.
Družtvo sv. Mohora.
*	Družtveni račun za leto 1855 je nared in v prihodnjem listu ga razglasimo. To pa že popred povemo, da je veliko zaostankov, in lepo prosimo vse gg. družtvenike, ki so družtvene knige prejeli, pa niso še plačali, da naj svoj dolg poravnajo. Imena tistih, ki so plačali, so natisnjene v Prijatlu zal. 1855; kdor svojega imena ne najde, je še dolžen let-nino plačati.
*	Letos dobijo gg. družtveniki razun „Drobtinc" še dve knigi; ena, ki obsega zbirko lepih zgodovinskih povestic, je že dotisnjena; druga pa: ,,Elizabeta ali pregnanci v Sibirii," se ravno za tisk pripravlja. Da pojde vse boljši kup, pošljemo obe knigi ob enem.
*	Na novo so pristopili: 1076. Urbanček Jan. bogosl. v Ljublj. 1077. Jereb Mat. bogosl. v Ljublj. 1078. Švec Vatrosl. kapi. pri M. Dev. na Horvašk. 1079. Šket Jož. bogosl. v št. Andrašu. 1080. Banješ Jož. kapi. pri M. Dev. na Horv. 1081. Cian Ant. krnet v Mernem.
*	Dalje so plačali za 1. 1856: Bizjak Jem., Banješ, Cian, Fraučisk. samost. v Gorici, Farfolia, Hrast Iv., Holibar, Jeran, Ipavec Jern , Justin Brus, Jereb Mat., Kulnik, Nanut, Otič, Peterlin, Pasler, Pribošic, Remic, Rogelia, Se-baher, Sumper, Šos, Švarc, Švec, Šket, Terstenjak Mart., TroSt, Urbas, Urbanček, Zamejc Jo/,., Zorn.
Odgovorni izdaj, in vredn, Andr. Einšpielor. — Natisnil Janez teon u Celovcu.
Cerniški šolski okrog.
Menim, da bo bravcem „Slov. Prijatla" kaj dopadlo, od šolstva v naših okrajnah slišati, in zvedeti, kaka je kej zastran omike v goriški kronovini.
Cerniški šolski okrog, ki leži v izhodni strani goriške okrajne, obsega 4 fare, 3 podfare in 3 podružne duhovnije, kjer v 26 vasjh in 1958 hišah, 12532 duš prebiva. Šol je pet, namreč v Černičah, Šempasu, Kam-njah, Ajdovšini in pri sv. Križu.
V Černičah je leta 1830 po prizadevanju tačasnega g. dekana in šolskega ogleda M. Pagon-a lepa in prostorna učivnica dozidana bila, in še tisto leto se je šola začela. Všolanih je osem vasi, v kterih je 348 otrok dolžno vsakdanjo, 187 pa nedeljno šolo obiskovati. Od teh je 174 vsak dan, 138 pa ob nedeljah za res v šolo hodilo. Učitelj dobivlja vsako leto 200 gl. iz občinske, in po prizadevanju sedajnega c. k. krožnega predstojnika g. Fr. Borghita 50 gl. iz c. k. krožne denarnice; zraven tega še kar mu dobri ljudje v žitu ali vinu prostovoljno delijo. G. Andrej Vo-dopivic že 26^ let to službo opravlja.
Šola v Šempasu (Schoenpass) je od leta 1830; neutrudeni g. fajmošter A. Peric jo je vpeljal. Lastne učivnice scer v Šempasu ni, ali vendar je najeta hiša kaj pripravna. V treh vaših je 161 za vsakdanjo in 85 za nedeljno šolo prikladnih otrok. Od pervili jih 119, od drugih 51 v šolo dohaja. Tudi tukajšni učitelj g. Anton Baic že 26 let v tej fari svojo službo oskerbljuje in prejema iz občinske denarnice okoli 260 gl. Za šolsko poslopje plačuje občina 100 gl. najemnine.
Da je v Ajdovšini (Haidenschaft) šola, so se posebno g. Ignac žl. Posarelli trudili, in so jo leta 1839 vtemelili. Od 115 manjših otrok jih 73 vsak dan v šolo prihaja, od 57 večih pa jih 39 nedeljno šolo obiskuje. Ker si prebivavci večidel v fabrikah živeža služijo, se ve da je šola za njih važna reč. G. učitelj Fr. Švara pa tudi za primerno omiko svojih učencev prav skerbi. Njegovo plačilo znaša 231 gl. Za najeto učivnico občina okoli 100 gl. na leto plačuje.
Še le leta 1854 se je v Kamnjah šola začela; tega leta se je čisto nova in lepa učivnica sozidala. V treh vaših je 160 otrok, od kterih 105 vsak dan v šolo prihaja, nedeljnih učencev pa je 90, le trije manj, ko je število večih otrok. Mladi učitelj g. Fr. Bunc 1f) redno 150 gl. plačila dobivlja; ker pa tisto večidel v žitu in vinu obstoji, mu zdaj, ko je cena pridelkov še zmiraj visoka, nekoliko več pride.
Ako je ravno pri sv. Križu važna in imenitna fara, vendar vredene šole tam še ni. Le g. Fr. Mrcule iz lastne marljivosti majhno šolo der-ži, v ktero od 178 otrok le 34 pride, in ktero tudi g. kaplan obiskujejo. Vsak učenec plačuje neko učbarino, ako se ne motim 20 kr. na mesec. Upamo pa, da se bodo dozdaj za šolo merzle serca Križanov enkrat vendar vnele, in da ne bodo ondašni otroci brez podučenja doraščali.
*) To je ravno tisti g.	Bunc, kije spisal povestico: ^Matičekprav radi jo prebiramo v „slov.
Prijatlu." Da bi gg.	kateheti in nišiteli spisovali slovenskih povestic, in jih ljubim Slovencem podajali!
Prij. za šolo in dom.	11
V vseh peterih šolah jih o delavnikih od 962 za šolo popisanih otrok 505 v šolo hodi, in o nedeljah od 504 večih otrok 318. Konec šolskega leta 1853 je le 222 otrok v vsakdanjo in 147 v nedeljno šolo prišlo; vidi se tedaj, da pri nas šole napredujejo. V duhovnijah, kjer šol ni, je 504 za vsakdanjo in 309 za nedeljno šolo urnih otrok. Da se tukaj šole ne morejo vpeljati, je to krivo, ker majhne in uboge občine ne morejo toliko zložiti, kolikor je za učivnico in učitelja potrebno. Mogoče pa je, da se bodo sčasoma goreči duhovni pastirji ubogih otrok usmilili, in jih po priložnosti sami učiti začeli.
Uči se v slovenskem in nemškem jeziku, to da keršanski nauk se le po slovensko razklada; pri drugih predmetih se pa poleg slovenščine tudi nemščina rabi. Bolj ko so učenci že po slovensko podučeni, toliko bolj se v nemški jezik vpeljujejo. Začenja se pa povsod v maternem Jeziku, to je: po slovenski, in po slovenski se uči, dokler da so se učenci slovenščine prav poprijeli. Kar učitelje zadeva, se more reči, da so vsi prav pridni in marljivi. Vsi si prizadevajo svoje dolžnosti zvesto spolno-vati, in svesti smo si, da v svoji težavni službi res ne dovolj plačila, vendar sladke tolažbe nahajajo. Kako sladko je, viditi, da so predpostavljeni zadovoljni in da jih ljuba mladina rada ima; kako sladko je, vedeti, da se bo sad njih truda čez malo let obilno prikazal!
Da se povzdiguje šolstvo v Černiškem okrogu, gotovo tudi učiteljski zbori pripomorejo; v Černičah se redovno trikrat na leto deržijo. 19. dan velikega serpana tekočega leta so se gg. učitelji od konca leta 1853 sem že v deveto zbrali. Prišli so pa večidel tudi gg. kateheti in drugi duhovni. Vprašanja, ktere so se pri poslednjem zboru pretresovale, so sledeče:
1.	So učiteljske knjižnice koristne? kako bi se zamogla tudi v černiškem okrogu učiteljska knjižnica vtemeliti?
2.	Ktere pesmi naj učitelj za podučevanje v petju zbira? ktere se v šolah nikoli ne smejo peti? in kakšni naj bojo napevi?
3.	Po kakšnem načinu naj ravna učitelj pri poduku, liste spisovati?
Kakšni so bili odgovori gg. učiteljev ne morem povedati, ako nočem
preveč obširen biti. Pa toliko morem reči, da pretresovanje tih in drugih vprašanj brez sadu ne ostane, pač sad se že v mnogih krajih obilno vidi.
Da so pa šole černiškega okroga, in tudi drugod, v dobrem stanu, se mora še posebno velikemu trudu slavno znanega in visoke časti vrednega g. stolnega dekana in višjega šolskega ogleda goriške nadškofije Janeza Mozetiča pripisati, ki si toliko prizadevajo, gg. dušne pastirje, katehete in učitelje k gorečnosti spodbudovati, in vse storiti, kar k veči omiki učiteljev in ljudstva pripomore.
In ni lahka reč v Primorju v tej zadevi kaj storiti, ker od ene strani vbožtvo veliko prebivavcev, od druge pa posebne okoljšine šolstvu velike opovere nanašajo. Bog daj blagemu gospodu mnogo let k pridu človeštva in šolstva doživeti ! !
Ra/jklailanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Kura ima le dve nogi, pa tudi dve peruti (habe). Na perutih vidimo dolge peresa, kterimi kure letajo ali lerčijo, na repu so pa peresa,
kterimi kormanijo ali vesljajo, kamor se jim poljubi. Kura nese jajca; jajca se jedo ali pa tudi izplodijo. Kaj počenja kura, kader je jajce znesla? — Njenemu samcu pravimo petelin, je veči in lepši od kure. Na glavi nosi greben, in spodej podbradek. Petelin je kej dober čuvaj, na vse zgodej je po koncu in poje.
Raca je tudi ptica, pa vodna, ker rada po vodi hodi in plava; zatoraj ima na nogah plavutnice. Letati ne more, ker je pretežka. Raca znese veliko jajc in njeno meso je kej ukusno.
Gos je večja kot raca in kura. So bele in sivkaste, — kljun pa je vselej rudečkast in noge vselej rumenorudečkaste. Peresa se jej iz-pipljejo. Čemu so njene peresa? Tudi njeno meso dobro diši. Mlade gosi so zelenorumenkljaste in kaj berhke. Gosi gagajo.
Golobi se redijo v golobnjaku. So razne boje in podobe. So privajeni, krotki, čedni in prijazni med seboj. Vsak par ima svoje gnezdo, en golob in ena golobica. Njih meso se rado kupuje.
Pura je tako velika kot gos, puran pa še večji. Je prevzetna in hudobna žival; rudečega ne more.
P a v je večji kakor puran. Na glavi nosi perjanico (kopico), v repu pa ima dolge in prelepe peresa, ktere se na solncu blesketajo in prelijajo.
Večkrat svoj rep razpne kakor veliko kolo, in se košati kakor bi vedel, da so njegove peresa tako lepe. Noge njegove so pa strašno gerde; pravijo, da se milo dere, kolikorkrat jih pogleda.
Kura, raca itd. . . so perotnina, to je živali, ktere imajo po životu peresa; vse imajo dvoje nog in perut in mesto zob terd kljun.
XI. Poštevanje.
Pošteva šestnajstke. Pravilo: Šestnajst reči velja toliko dvojnatih šestič in reparjev, kolikor ena reč krajcarjev velja. Tudi velja šestnajstko razdelivati v desetice in šestice. En žakelj jabuk velja 1 fl. 48 kr., koliko velja 16 žakljev? Odgov: 16 fl. in 48 dvojn. šestič in 48 reparjev, to je: 16 fl. + 4 fl. 48 kr. X 2 + 48 reparj. ali ukupno: 28 fl. 48 kr. Tudi po drugem potu: 16. žakl. velja 16 fl., 48 desetič in 48 šestič, to je: 16 fl. -f 8 fl. -f 4 fl. 48 kr. — 28 fl. 48 kr.
Pošteva sedemnajstke. Pravilo: Sedemnajst reči velja toliko dvojnatih šestič in petič, kolikor ena reč krajcarjev velja. En stol velja 2 fl. 38 kr., koliko velja 17 stolov? Odg. 34 fl. + 38 dvojn. šestič in 38 petič, to je: 34 fl. + 3 fl. 48 kr. X 2 + 6 fl. 10 kr. ali ukupno: 47 fl. 46 kr.
Pošteva oseinnajstke. Pravilo: Osemnajst reči velja toliko trojnatih šestič, kolikor ena reč krajcarjev velja. Oče prodajo škafec pšenične moke po 2 fl. 28 kr., koliko dobijo za 18 škafcev? Odg. 36 fl. + 28 tr°jn- šestič, t0Je: 36 fL + 2 fl. 48 kr. X 3 ali ukupno: 44 fl. 24 kr.
Pošteva devetnajstke. Pravilo: Devetnajst reči velja toliko trojnatih šestič in toliko krajcarjev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Tudi takole gre: toliko dvajsetic manj toliko krajcarjev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Ena kniga velja 1 fl 35 kr. koliko devetnajst?
11*
Odg. 19 fl. -f" 35 trojn. šestič in 35 krajcarjev, to je: 19 fl. -f- 3 fl. 30 kr. X 3 f 35 kr., ali ukupno: 30 fl. 5 kr.
Pošteva dvajsetke. Naj pred se morejo učenci vaditi poštevati dvajsetko; post: 1 X 20, 2 X 20, 3 X 20 do 10 X 20. Naj takole izgovarjajo: enkrat po dva je dva, desetkrat po dva je dvajsti; dvakrat po dva je štiri, desetkrat po štiri je štirideset. To pa ni tako imenitno, kakor to, da jih učimo 20 reči po enem, 2, 3, ... 59 kr. kupovati, mesto 20 krajcarjev rekati dvajsetica, in potem tote vreči na rajniše.
Pravilo: Dvajset reči velja toliko dvajsetic, kolikor krajcarjev ena reč velja, Narprej se dajajo naloge, kjer so sami krajcarji, in potem rajniši in krajcarji. Dvajsetice metati na rajniše, je treba počasno in po stopnjah. Ena pinta vina velja 36 kr., koliko 20 pint? Odg. 36 dvajsetic, to je 12 fl. Laket suknja velja 1 fl. 48 kr., koliko 20 laktov? Odg. 20 fl. in 48 dvajsetic, ali 20 fl. -f 16 fl. 36 fl.
Za števila od edendvajsetke do devetindvajsetke se pravila lahko najdejo: „Velja toliko dvajsetic in krajcarjev, toliko dvajsetic in dvojač, — in grošev, — reparjev (ali pa čveternatih šestič) — petič, — šestič, — šestič in krajcarjev, — šestič in dvojač, — šestič in grošev, kolikor ena reč krajcarjev velja." Mernik pšenice pride na 6 fl. 32 kr. koliko 22 mernikov? Odg. 20 X 6 in 2 X 6 132 fl. in 32 dvajsetic in 32 dvojač, to je: 132 fl.-f-lO fl. 40 kr. -f- 1 fl. 4 kr. ali ukupno: 143 fl. 44 kr. Polič kisa velja 13 kr., koliko 24 poličev? Odg. 13 čveternatih šestič, to je: 1 fl. 18 kr. X 4 5 fl. 12 kr. Nekdo potrebuje vsak dan 2 fl. 15 kr., koliko v 25 dneh? Odg. 20 \ 2 in 5 X 2 50 fl. -j- 15 dvajsetic in 15 petič, to je: 50 fl. + 5 fl. + 1 fl. 15 kr., ali ukupno: 56 fl. 15 kr. — Pri 27, 28, 29, moremo tudi reči: toliko polrajnišev manj toliko trojač, toliko dvojač, toliko krajcarjev.
Pošteva tridesetke: Otroci se vadijo mesto 30 kraje, izgovarjati polrajniš. Pravilo: Trideset reči velja toliko polrajnišev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Kar je bilo ravno rečeno od dvajsetke velja vse od tridesetke in števil od edentridesetke do devetintridesetke, le mesto dvajsetice se ima stavljati polrajniš.
(Dalje sledi.)
Matiček.
(Poslovenil Franc Bunc, učitel trivialne šole u Kamnjali.)
(Konec.)
X. Glavar tolovajev.
Peljejo potem pred sodbo najpred pervega tolovaja, kteri je tadaj bil angel varh Matičkovemu gradu; tudi je bil vzrok, da so bili drugi tolovaji polovljeni, vsi sodniki so bili zbrani. Povabljeni so bili tudi g. fajmošter in Matiček.
Duri se odpro, v sodnico stopi, spremljen od dveh beričevž vse na tanko pravi, kakor je bil preden povedal. — Zdaj višji sodnikov ustane, ter veli glavarja pred se pripeljati. Pri teh besedah so bili vsi zelo osupnje-ni in radovedni, kaj da jim bo glavar tolovajev razodel. Glavar pride, in
sodnik mu ukaže glasno in počasi praviti, kar ve od svojega življenja. Glavar je začel počasi takole pripovedovati:
„Jaz sem sin, kakor so pravili moji nekdajni gospodarji, nezakonske dekle, in tri leta starega me je nek kmet posinovil, in me tudi za potrebo moliti naučil; čeravno so me v šolo pošiljali, nisem v šolo nikdar prišel. Pet let star sem za pastirja služil, in ko sem odrastel, za hlapca, narprej pri mojem redniku, potem pa pri drugih kmetih. Osemnajst let star, so moji nekdajni gospodarji po resnici pričali od mene, da sem sicer priden delavec, vendar jezičen, neusmiljen, slab kristjan; in potem me je gosposka v vojaštvo dala. Potem sein se rad z ženskami vlačil, se pogosto po kerč-mah klatil in za dnarje igral; za tata sem bil do tedaj šestkrat ujet, in jih dobil po herbtu. Ko sem odslužil, se podani na dom, in dosti slabega in hudega sem počel. — Zapustim spet domovino, in se podam na Hrovaško lobakarit; in ker sem se tudi tega naveličal, pridem v družbo tolovajev, in sem se deset let tako jako obnašal, da me kmalo za vodja svojega zbero. Na Hrovaškem močno preganjan se podam spet v svojo domovino in z menoj tudi moji pajdaši, in napademo berž leta grad; ko pa slišim upiti: „Ma-ria pomagaj" velim obstati; podamo se naprej in zadenemo kočo, v kteri najdemo jaz in dva druga — na to imena pove — mladega moža, mlado ženo in dve leti staro dete pri mizi sedeče, in eden med nami zažene narprej mlademu možu z vso močjo nož v zatilnik, vendar ga ni popolnoma ubodil, in ranjeni mož skoz lopo in vrata plane. Na to strelim jaz s samokresom do smerti, da koj na tla telebi, mlado žensko, naposled pa dete — in da bi mero naših pregreh do verha napolnili, šinem še za mladim možem in mu dam z ojstrim nožem še petero ran, da se brez vsega glasa mertev na zemljo zgrudi: — Potem gremo nazaj v izbo, vse spretaknemo in najdemo 200 fl. v bankovcih." Tukaj glavar nekoliko omolkne. —
Matiček je do konca glavarja mirno poslušal, potem pa vedno nepo-kojniši prihajal; čudno mu je pri sercu bilo slišati vse to pripovedovati, rad bi bil glavarju v besedo segel, ko bi mu sodnik spet govoriti ne bil zapovedal.
„Dva dni potem, reče glavar na dalje, sem tudi svojim tovaršem napovedal, da bomo tudi leta grad in toto pohištvo zažgali, da bi bili vse dopolnili; al
— na upitje (/Maria pomagaj" smo jo morali odriniti." — (/ Se eno prošnjo imam do vas sodniki; čeravno sem že davno smert zaslužil, da bi mi saj toliko živeti dali, da bi se spoznati in pokoro storiti zainogel. Morebiti se usmili Večni hudobneža, in ga otme večnemu pogubljenju, ktero bi bil že davnej zavoljo svojih pregreh zaslužil."
Ko jenja govoriti, ga peljejo beriči nazaj v ječo. Glavar milo pogleduje po sodnikih in Matičku — in molče otide.
Vseh serca je glavar bil omečil; Matiček ni mogel svojih notrajnih čutil dalej skrivati. Preživo ga je zadelo, da bi dalej molčati mogel. Matiček je kleče svoje roke proti nebu povzdigoval in jokaje se neprenehoma Boga hvalil brez daljšega govorjenja. Matiček ni vidil hudodelnika, pa hitro je spoznal, kdo da je glavar.
„Kako prečudni so božji sklepi in vodbe Večnega! kakšna sreča in nesreča!" reče Matiček; ,/tisti hudodelnik, tisti glavar, po besedah je bil moj tovarš. — //Vaš tovarš?" izkliknejo sodniki. If
Ja!" reče Matiček
na dalje.
Ves osupnjen ustane višji sodnik iz svojega sedeža, in ukaže glavarja spet pred se pripeljati. Ali komaj vdrugič pred sodnijo glavar stopi, glej groza! — poklekne pred Matička in reče: „Matiček! moj nekdajni tovarš iu tvoj nekdajni zapelivec! ali me ne poznate? — Jaz sem Šlumper!"
Matiček močno prestrašen zaupije: „Večni Bog! Šlumper ali si res li, ali pa se motim?" —
„Da, nar drajši prijatel! da pravi sem, tvoj černi tovarš" odgovori Šlumper, in debele, vroče solze se mu vdero po zgerbančenih licih. V roke si sežeta in se objemata. Neizrečeno je bilo ganljivo tako se spet najti! Matiček ni mogel dolgo besedice spregovoriti; po dolgem reče: „Ah! res ljubi Šlumper! dopolnujejo se besede mojega rajnega očeta, kteri je že dolgo v Gospodu zaspal."
Matičku in vsem pričujočim se je Šlumper zdej smilil. Popolnoma krivega se je spoznal, milo svoje slabosti objokoval in se ponižno kazni pod-vergel, ktero mu je sodnija napoveIa.v
„KmaIo bom nesrečnež," reče Šlumper „na višalah visel, in umirajoč svoje pregrehe obžaloval." —
„Kmalo bom, o večni Bog! neskončna dobrota! pred tvojim sodnim stolom stal, in svoje tovarše od začetka mojega življenja tožil!" — Ah usmiljeni Bog! moj odrešenik in izveličar! ki si za nas vse na križu umeri, in umirajoč še morivcu odpustil, usmili se grešnika, ne zaverzi me vekomaj!" —
Tako je plakal in se obtoževal nesrečni Šlumper. ko njegovi nekdajni sosedje v ječo stopijo in se mu prijatelsko bližajo. Pri tej priči je začel glasneje jokati. Vendar se je potažiti dal. Narbolj so ga tolaživne besede Matička, ki ga je večkrat obiskat prišel, omečile, da se je potolažil in tiho bil.
Obljubi mu tudi Matiček, da bo že zanj pri deželnem poglavarju prosil, da mu bo smertna kazen odpuščena. Šlumper je ponižno spoznal, da je veliko grešil, da popolnama zasluži ne milosti, ampak pervi med tolovaji obešen biti. Drugi tolovaji so pa ostali, kakor so bili, terdovratni in ne-spokorni in so strašno Boga preklinjali. Tako razbijali in tako razujzdano govorili so, da jih nihče ni mogel brez velike groze poslušati. Ukaže tedaj deželni poglavar vse na višale ob enem obesiti. Matiček je res sprosil, da Šlumper ni bil obešen: v ječo do smerti in v težko železje je bil obsojen. Slumperjevo veselje je bilo nepopisljivo slišati, da je smertne kazni rešen: ali močno zboli; zdravnik si močno prizadeva, ga ozdraviti, pa vse je bilo zastonj, umeri je čez leto in dan.
,,Skrivne so božje sodbe in večkrat strašne," reče Matiček „loda vselej neskončno modre in pravične!" —Čudno seje Šlumperju godilo, potem ko je Matička ob oči pripravil.
Ko spozna, da je kriv Matičkove nesreče, da je oslepel, ga grozen strah obide, in vest mu neprenehoma očita: „Ti si kriv, ti si kriv, da je oslepel." Kaj mu je bilo zdaj storiti, domu se ne upa. Nagloma jo udere v hosto, čez germ in sterin, čez rov in kov, da se tako v goščavi zgubi. Ni imel ne miru ne pokoja, vedno dalje je letel, dokler da je na zadnje ves truden in spehan pod nekim hrastom obležal. Tukaj se je jokal in ihtel, kakor otrok, in plašljivo okoli gledal, vendar pa ni hotel domu nazaj, kajti se je sramoval, pregreho spoznati in se je obtožiti. „Pravica božja tebi bo za petami" mu je vedno po ušesih donelo, vsaka sapica, vsaka senca
ga je ustrašila: menil je, da ga že imajo in ga grabijo. Spet se uzdigne ves plašen, ter spet leti na nos na vrat po gostih sterminah. Da bi se bil spregledal in vernil, mu ni slaba in zanemarjena vest pripustila. — Na zadnje mu na misel pride, tobak nositi iz Horvaškega. Tudi to mu ne dopade. Od težke hoje ves spehan se uleže pod košato drevo in spet zaspi. Ni še dobra ura pretekla, ko Šlumperja debel glas iz spanja zbudi. Naglo-ma skoči na noge in hoče bežati. Toda iz boste skočita dva divja moža, ga ugrabita, in kmalo jih pride okoli 32 možkih in žensk in ga ogledujejo in se ž njim norce delajo. Tresel se je kot šiba. Potem se uležejo; babe začno kuhati, dekleta pa peti. Ko je bilo vse napravljeno, se v krog zberejo in tudi Šlumperja k sebi potegnejo. Zdaj ni bilo veselja ne konca ne kraja, eni so ukali, drugi peli in vriskali, da se je razlegalo daleč okoli. To jo Šlumperju bolj dopadlo, kot tobakariti, in bil je volje pri takih ljudeh delj časa skupej biti, posebno ker je bil že tatvine navajen. Glavarju se je tudi '.aka dozdevala, upraša ga, ali hoče ž njimi ali pa nazaj domu. Radostno je odgovoril Šlumper, da naj ga raji obderže, ta družba mu dopade.
,No ja! saj je pri nas dobro, mu odgovori glavar, celi svet je naš, samo imamo to muho, da po noči doline ljubimo, po dne se pa po gojzdih klatimo, tudi da, kadar drugi ljudje spijo, mi čujemo in kadar drugi čujejo, mi spimo. Zdaj bo kmalo noč, zato srno že na nogah in pri obedovanju, da potle; urno hajdimo na delo. Če hočeš, ljubi moj! priden in zvest biti, se nas Loš kmalo privadil in tudi v našem delu izuril se. To ti pa povem, da moraš nam zvest biti, ljudem pa sovraž, če ne — tukaj vstrašenemu Šluinperju meč pokaže in mu požuga. „Ne, ljubi moj! ako nam bos zvest in pokorei," pravi nadalje glavar, „se ti ni treba nič bati."
Vzeli so ga tedaj, ker je vse obljubil, v svojo družbo. Slumper se je tudi na vso moč prizadeval, njih povelja dopolnovati in se jim kolikor mogoče hvaležnega skazovati. V kratkem je bil hudobnež, da mu ga ni bilo para; zakaj lagati, goljfovati, krasti in ropati mu je bolj šlo od rok, kot vsem Irugim. Dolgo časa se je s temi cigani po ptujih krajih klatil in razujzdano živel; tako jim je bil po volji, da so ga kmalo potem vsi enoglasno za glavarja zbrali in zvolili. Vodil je svojo roparsko trumo, dokler da so ga vjeli, kakor smo slišali. Le to je sreča za njegovo dušo, da je saj zgrevano in spokorno umeri.
XI. Veselje in žalost.
Rečeno j; bilo že preden, da pohištvo in vse premoženje Matičkovo je šlo po smeri njegovega očeta rakovo pot; potem je bil še oropan. Pri vsem pa so podi svoje žepe polnili, Matička sleparili in goljfovali; pri vsem tem pa je bil v križih in težavah zadovoljen, vendar ga je žgalo in peklo, da nobenega lilipca in posla pridnega ne more dobiti in da mu vse pokončati žugajo. Matiček se je večkrat hudo jezil, da so posli tako sirovi in toliki goljufi, jih je oiominjal, se poboljšati in pošteno živeti. Toda vse nič ni zdalo. Tudi podožni kmetje svojih dolžnost niso vselej zvesto in pravično odrajtovali. Matuek njih gospod in grajšak je bil premehek in dober in po verhu še slep. Fi čuda, da je šlo pri Matičku vse pod zlo. Pa skrivni so božji poti!
Med tem, ko so se v Matičkovem gradu take in enake reči godile in je vse križem šle, je bil Matiček vselej mirnega serca, in mislil je skor,
da nar prijetniših in nar veseliših dni uživlja. Slep je bil, sicer pa zdrav in terden; bil je star okoli 40 let. Gospod fajmošter so bili njegov oče in prijatel; pogostoma sta se shajala in pogovarjala; tudi kaj brali so mu g. fajmošter, sedaj kaj svetega, sedaj kaj za kratek čas.
Nekega dne zgodej, bila je ravno sreda, ko je komaj zlato solnce skozi tamne veršiče posijalo, je že Matiček pred podobo D. Marije; roženkrane je deržal v rokah in molil; med tem pa pride v grad neka mlada žena. Služabnico nagovori in pozdravi lepo po keršansko: „Hvaljen bodi Jezus Kristus l" „Na vse večne čase" jej odgovorijo služabnice. „So gospodar grada doma?" reče. Sedaj gre berž neka služabnica k Matičku rekoč: „Neka mlada žena želi z Vami govoriti," in priloži, „da mora od daleč priti, vsa je prašna in culico v rokah derži." Matiček je vsakterega gostoljubno sprejel; toraj veli: „Naj notri pride." In koj pride mlada žena k Matičku.
,/Kaj pa hočete od mene ubogega slepca?" praša Matiček.
,,Matiček! — zažene jokaje žena, in ne more besedice dalje ziniti, le ihti in joka se; Matiček jo koj spozna — bila je Kristina — in zau-pije. „Kristina! ali si ti? — ali slišim tvoj duh govoriti," in se zgrudi pred Kristino. „Jaz sem! jaz!" reče Kristina. „V Solnemgradu, kjfr sem služila, sem od nekega tvojega soseda zvedela, kako se tebi huda godi in da so tvoj oče že zdavnej umerli, ti od vsili zapuščen in sle.) nimaš nobenega zvestega človeka pri hiši; prišla sem, toda nič drugega ne želim, kot da me vzameš za deklo." Kristina ga za roko prime in od tal vzdigne.
„Kristina!" zaupije Matiček ves osupnjen ali mi odpustiš? —'O jaz nesrečnež! da sem raji svete černih tovaršev, kot nauke tvoje in svojega očeta poslušal. „Oh odpusti mi! Oh odpusti!"
„Jaz sem ti vse odpustila," povzame Kristina, in na vse pozabila že davno. Bog naj ti tudi odpusti! Ljubila sem te nekdaj zares, pa tista mlada ljubezen je minula. Jaz se ne bom več omožila, svojf devištvo sem Bogu obljubila; le semkej sem prišla, da ti služim in strežen) kot dekla.
Kmalo je več drugih ljudi skupej prišlov in vsi se ne increjo dovolj blage Kristine nagledati, in pozdravljati jo. Šeptanja in poprrševanja od blage device ni bilo konca ne kraja. Toda lejte! kako čudno Je dans vse zlaga; koj potem pridejo g. fajmošter v grad. Tudi g. fajmošter so bili zlo ganjeni in serčno veseli, ker so Kristino že zdavnej )red poznali. „Ker ni mogla ob delavnikih vselej v cerkvo," so rekli g. ,'ajmošter pričujočim „se spomnim, daje ob nedeijah in praznikih, ko sem .ukaj pri moji farni cerkvi za kaplana služil, na vse zgodej prišla; če je 1; bilo mogoče, je k sv. zakramentom pristopila, in brez vse druge jedi os&la do večera v cerkvi. Lepo jo je bilo viditi, vso v Boga zamaknjeno Mečati, in prav čudopolno je bilo to, da jo ob pozimskem času kar nič ni zeblo v cerkvi. Resnično! Kristina si je, kakor nekdaj Lacarjeva sestra Mtria, naj boljši del izvolila, kteri ji ne bo odvzet."
Matiček pa vzame Kristino za deklo in jej vse izreči; g. fajmoštra pa prosi, njima tudi zanaprej k pomoči biti, in res skerbea je Kristina za pohištvo, in zvesto dopolnovala svoje dolžnosti, ki jih jt sedaj do svojih podložnih in cele družine imela. Ali kakor skerbna je bia za časne reči, še bolj pogosto je mislila na Boga in na zveličanje svije duše. Bila je tudi pri Matičku dobrih rok, in rada ubogajme dajala; nda in zvesto je molila, pa tudi v svetem strahu imela svoje ljudi, in priganjala jih, da so
živeli, kakor sveta vera uči in mati katoljška cerkva veleva, in je večkrat hišnim rekla: „Strah božji je začetek modrosti, in je pri hiši tako potreben, da, kder njega ni, tudi prave sreče ni; vse gre križema in narobe, in sme se reči, da, kder so ljudje brez straha, ondi je greha ko praha."
Kristina bi bila lahno bogata; ali več, kot grajšina in vse posestva, je bilo njeno pobožno serce deviško, ktero je gorelo prave kristjanske ljubezni do Boga in bližnjega; kajti hiše in gradovi se razsujejo, rudeče lica zvenejo, ognjene oči ugasnejo, le dušna lepota ostane, in se ne osuje in ne postara nikdar ne.
Da so pa grajšinski delavci in oskerbniki pridniši bili, je bila vseskoz sama pri njih, in jih priganjala in unemala zdaj z lepimi besedami, zdaj s kakimi darili. Vsak večer je delavce zaporedoma pošteno in po zaslu-ženju plačevala, in potem pa z Matičkom in vsemi posli vred sv. rožen-kranc molila; kar je bilo dosihmal pri poslih zanemarjeno.
Rekla je večkrat poslom: „Lepo je viditi o jeseni zale drevesa, ki so polne žlahnega in zrelega sadja; še lepše mladenče in dekleta, ki so bogati dobrih del in svetih čednost: njih spomin je večen, in jih ime slovi in bo slovelo, dokler bo zemlja stala" —
Kristina pa je v Matičkovem gradu še dolgo živela; po dolgih letih jo Bog potem k sebi pokliče.
Bilo je mlado leto ko nevarno zboli, in kmalo spozna, da njena smertna ura se bliža; zategadel naprosi g. fajmoštra, da so še enkrat k njej prišli. — Osem dni potem precej zjutrej jo začno napadati sinertne težave. Ako tudi poprejšni teden obhajana, želi še enkrat pred smertjo Jezusa prejeti, in se skleniti ž njim, pred kterega sodni stol bo o kratkem stopila.
Po njenih željah berž grejo po sv. obhajilo, in Kristina prejme zadnič presveti zakrament neizrekljivo pobožno, Njega, ženina svoje duše, po kte-rem je vedno medlelo njeno serce, in zmiraj hrepenelo po njem. Vsa zadovoljna, že vsa na unem svetu, čez pol ure po prejetem sv. obhajilu med molitvami in blagoslovom svojega duhovnega očeta, g. fajmoštra, svojo dušo mirno izdihne, in kakor bi bila zaspala, zatisne svoje deviške oči.
Kar na zemlji vidiš, mine, Kakor dim v zraku zgine; Lepi lasi, zale lica Kmalo je ob nje devica. Samo duša čista, sveta, Ker za dobro je vsa vneta, Se ne stara in ne zvene, Mar se z Bogom večno sklene.
Že zdavnej nismo vidili tako lepe in vesele smerti, rečejo g. fajmošter Matičku in vsim pričujočim: pač res: „Kakoršno življenje, taka smert."
Tudi pokop naše Kristine je bil častitljiv, in od tistega časa je njen grob bil zmiraj lepo ozaljšan ter z mnogimi cvetlicami obsajen.
Po pogrebu rečejo g. fajmošter zbranim: f/Od perve mladosti rajne Kristine mi ni drugega znano, razun da dve leti stara je svoje starše zgubila, svojim gospodarjem pokorna bila, in vseskoz se vedla in obnašala, kakor se spodobi in gre" — malo sicer, vendar to malo njo dovolj pohvali. Dokler posli radi vbogajo, in svoje gospodarje v časti imajo, so večidel še nepokvarjeni, in nedolžni jagnjiči, kterih se veseli Bog in se
vesele vsi pošteni ljudje: kadar pa več ubogati nočejo, in staršem in gospodarjem besedovati začno, tačas je slabo, je znamnje, da omahujejo ah so že omahali in soznanili se z grehom. Zatorej prosim, neprecenljiva pokorščina! učversti moj jezik, da to ljubej mladini globoko v serce vtisnem; kajti kder ti zeleniš, naj lepše čednosti cveto, kder ti pa usahneš, je žalostna puščava, se nesreče verte, se pregrehe gnezdijo, in hudi duh svojo peklensko zalego vali.
„Kdor ne uboga, je brez Boga," že stoletja terdijo. —
XII. Konec.
Ali človek je kakor kapla na veji, majhen veterc prileti, in tud kaple na veji več ni. Tri in dvajset let je minilo, kar je Matiček ves spokorjen in pobožen, in iz serca dobrotljiv po svoji nesreči na svojem gradu živel. Čeravno malokterikrat popred bolen, se zdaj vedno bolj slabotnega čuti, ter ne more več iz svoje sobice. Vsak dan so ga hujše slabosti obhajale, zmiram mu je smert pred očmi. Pa ni se je bal blagi spokor-jeni Matiček, še nekako bolj se mu je obraz zasvetil, in čudapolno veselje ga je povzelo, ko je od smerti govoril in od bližnje večnosti pripovedovati slišal. Bilo je njegovo življenje, ko je oslepel zgled prave pokore, pobožnosti, in čistega djanja — vedno pripravljanje k srečni smerti, „Srečna smertna ura" so mu rekli g. fajmošter in ga tolažili, „je nar veča sreča, ktere si človek na tem svetu želeti zamore; toda je tudi tisti dar božje milosti, ki se mora zaslužiti, s silo pridobiti in izprositi; te velike milosti se človek vrednega stori, če stanovitno pobožno živi in pravo pokoro dela."
Tako so večkrat g. fajmošter Bogu udanega Matička tolažili, kedar so k njemu hodili; prišli so večkrat, da bi ga vedno le k veči pobožnosti in poterpežlivosti naduševali. Tudi si je Matiček, čeravno ni vidil, vse napravil, kar mu je potrebnega bilo. Zdaj tudi tega ni mogel več. Roke so se tresle, noge ga niso hotle . več nositi, v sobici je moral ostati in skor ves čas na postelji prebiti. Zelo težko ga je stalo, tu ležati, vendar ni nikoli besedice potožil, ali od dolg časa ali nppoterpežlivosti govoril. Imeli so ga sosesčani kakor svetnika, in ga ljubili kot pravega dobrotnika. To je pa tudi zaslužil Matiček.
Dasiravno so ga že s sv. zakramenti previdili, vender še tudi zdaj poslednjikrat obhajan biti želi. Na to mu scer nekoliko bolezen odleže; ali kmalo smertne težave nastopijo in dva dni potem na mertvaškem vo-dru leži: njegova spokorjena duša pa se je vzdignila v svete nebesa, k Stvarniku in Odrešeniku svojemu, kteremu je toliko lepo in sveto služila. Umeri je 60 let star. Na njegovem grobu se je vse jokalo, mlado in staro, domači in ptuji, ker je bil vsih dobrotljiv oče. Naj v miru počiva! —
v
Pravični Štefan,
ali stori prav in ne boj se nikogar!
(Prevod ilirski.)
Ako ravno se malokdaj sliši med nami, da bi starši ali redniki kaj slabega in hudobnega od svojih otrok tirjali, se vender to včasih le godi.
Če bi se pa tebi, ljuba mladina, kdaj kaj takega pripetilo — kar dobri Bog obvaruj — ti podam v nasledili povesti nauk, kako se ti je v takih okolšinah vladati. —
V neki vasi Dalmatinske zemlje je živel pred mnogimi leti Vuk Ne-milič, ki si je bil, akoravno še ne prileten, vender že mnogo premoženja skupaj nadergnil. Pa ni se imenoval zastonj Nemilič. Bil je velik odert-nik in marskakega kmetica je pripravil na beraško palico. Ljudje so se ga toraj bolj bali, kakor Bog ve kterega na svetu. —
Žena Nemiličeva je bila dobra dušica in mnogokrat ga je prosila, naj bolj milo ravna z reveži, ki njegove pomoči potrebujejo. Pa on je bil za take prošnje gluh. To ji je toliko žalosti zavdajalo, da je jela hirati in kmalo tudi umerje. Ker mu ni bila nič otrok zapustila, je vzel po njeni smerti iz žlalite nekega brihtnega fantiča, Štefana po imenu, k sebi, in s tem je tako lepo in po očetovsko ravnal, da so se vsi ljudje, ki so Nemiličeve gerdobije poznali, nad tem čudili. —
Čez nekaj let se je vender v Nemiličevi hiši nekaj pripetilo, kar je njega in Štefana razdvojilo popolnoma. Kaj je bil nek vzrok tega? Poslušajte ! —
Neki mladi vaščan po imenu Martin je bil pred štirimi leti od Ne-niiliča 150 toljarjev na posodo vzel. Od tih je vender koj že pervo leto 80 toljarjev nazaj vernul, pa ni dobil čez to od Nemiliča nikakega pisanja. — Pripeti se, da nek bogat žlahtnik Martinov vmerje in on pode-dova po njem vse njegovo obilno premoženje. Koj ko pervi denar potegne, pride k Nemiliču, da bi še ostali dolg izplačal; pa kako se prestraši, ko se prične kleti in rotiti, da še od njega krajcarja ni dolga prejel. —
Štefan, to slišati, se prestraši in hiti iz sobe, zakaj serce ga je bolelo in se mu treslo nad toliko nepravičnostjo svojega rednika. Žalosten pride Martin za Štefanom iz sobe, in ga milo prosi, naj on spriča, da je Nemiliču resnično 80 toljarjev plačal. — Štefan je to res dobro vedel, toraj reče Martinu: Ljubi prijatel! Nemilič z menoj ravna, kakor lastni oče s svojim otrokom, ni mi toraj lahka, njemu nasproti ravnati. Bom vender besedo za vas pri njem govoril, zakaj dobro vem, kako reči stojijo in pravica je ljuba: Bogu in ljudem. —
Stari Nemilič te besede sliši. Komaj je Martin pete odnesel, že Štefana pred se pokliče in od jeze škripaje zavpije: Sinerkovec! kaj ti boš zoper mene pričal? Ti nehvaležni pritepenec ti! — Štefan mimo odgovori: Jaz nočem nič drugega storiti, kakor kar ste ravnokar iz pogovora sami slišali. Ako bi pa k gosposki zastran tega iti moral, bom povedal to, kar mi dolžnost in vest storiti nakladate. Ne več in ne manj ne upajte od mene. —
Ako nočeš lega govoriti, kar je v mojo korist, reče Nemilič, ver-gel te bom skoz vrata. In še več. V svoji oporoki (testamentu) sem te deda celega mojega premoženja postavil. Stergati jo hočem v jezero koscev, ako le eno besedo zoper mene zineš. Premisli to dobro, smerkolin! — Po teh besedah Nemilič odide iz sobe. — Malo časa potem se prične med Martinom in Nciniličem pravda, in ta s Štefanom vred je povabljen k sodniji na prisego in sodbo. Ves plah je Štefan poslušal, kako se njegov rednik roti, da ni od Martina še nič denarja na rajtengovprejel, ko pa poslednič še tri perste vzdigne, da bi prisegel in poterdil, Štefan poln serčne žalosti reče: Stojte, oče, in ne podstopite se priseči! Do zdaj sem
molčal, zdaj pa moram zoper vas ustati. Prejeli ste od Martina 80 tol-jarjev, kar sem z lastnimi očmi vidil; tako mi pomagaj Bog in sveta božja porodnica! —
Ves osupnjen posluša sodnik besede pravičnega mladenča: stari Ne-inilič pa jeze in straha omedli, zakaj zgubil je skoz spričevanje Štefanovo pravdo in z tem tudi poštenje in dobro ime. — Štefan priskoči k Nemi-liču, da bi ga pomagal vzdigniti, pa nemilo ga ta od sebe pahne in zavpije: Beži od mene; ako mi še enkrat prideš pred oči, podražil bom nad le svoje ovčarske pse.
Žalostno se Štefan od Nemiliča poslovi in odide v široki svet s trebuhom za kruhom. Clo obleke za enkrat preobleči mu ni hotel dati seboj. Štiri ure daleč od Nemiličevega doma vzame nek kmet Štefana v službo. Nekaj dni poznej dobi Štefan od gospod fajmoštra list, v kterem mu naznanijo, da je Nemilič nagloma od mertuda zadet umeri, in da je on zdaj gospodar celega Nemiličevega premoženja, ker ta vsled tega, da je bila oporoka že v rokah gosposke, ni mogel taiste prenarediti. —
Bogati Štefan se je oženil zdaj z neko pobožno devico, s ktero je mnogo let živel v strahu božjem ter bil tolažba in podpora revnim sirotam!
s
s	#
Učite se, ljubi otroci! od pravičnega Štefana vselej čisto resnico govoriti; to vam bo naklonilo spoštovanje od vseh, ki vas poznajo. Lažnivca čerti Bog in ljudje, oh kako žalostno je pač to; toraj, otroci, le lagati ne t
Jos. Levičnik.
Rusko poslaništvo v Pekinu na Kitajskem.
Od vseh evropejskih deržav ima jedina Ruska poslaništvo v Pekinu. Timkovski, ki je leta 1819 rusko poslaništvo kot predstojnik skoz Mongolsko do Pekina spremljal, opisuje v svojih „Putošestvih," ki obsegajo naj bolj verjetne oznanila o Kitajcih, marsikaj zajimavega. Po letem cestopiscu, ki je v teh rečeh kaj zveden mož, hočemo se tu naj bolj ravnati in v kratkem opisati zadeve tega poslaništva. Traktat, ki ga je sklenil ruski poslanec ilirski grof Vladisluvič s Kitajskim ministrom 14. junia leta 1728, se glasi:
„Huan ali hiša, v kterej so prejšni ruski poslanci stanovali, ostane tudi vbodoče ruskemu poslaništvu. Ker je grof Vladislavič prosil, naj bi se tudi ena pravoslavna cerkev sozidala, se bode napravila ena v letem domu s pomočjo velikažev, ki v ministerstvu ruske zadeve oskerbljujejo. V tej hiši naj stanuje en lama (duhovnik), ki sme še tri druge duhovne pri sebi imeti. Razun tega je privoljeno štirim ruskim študentom, dvema starejšima, ktera bi ruski in latinski jezik popolnoma umela, da v poslaniš-kej hiši stanujejo. Tema dvema se ima živež na carske stroške dajati, in kader bi se kitajskega in manžurskega jezika izučila, se smeta svobodno v svojo domovino verniti. Duhovni smejo še enega ruskega cerkovnika v službi imeti. Rusom ni prepovedano službo božjo obhajati in se Bogu moliti in ga častiti po svojej veri."
Pri poslaniškej hiši je ruski samostan, kjer omenjenih četvero duhovnov s cerkovnikom stanuje. Perva hiša se zderžuje na Kitajske otroške, druga
pa na ruske, ima prostoren vertič in sadonosnik ter zunaj mesta precej veliko posestvo. V letej hiši ali samostanu ima še črez 50 ljudi dosti prostora. Razun teh dveh poslopij imajo Rusi v Pekinu še dve cerkvi, eno pri samostanu v spomin Očiščenja matere božje, drugo v spomin Marijinega vnebovzetja, ki stoji v onem kraji velikega mesta, kjer Albazinci stanujejo. Oni so potomci ruskih Kozakov, ktere so Kitajci pod svojim čarom Kanoi-jem leta 1685 v Albazinu v ruskej tverdnjavi na levem bregu reke Amura vjeli in v Pekin preselili. Timkovski pravi, da so večidel svoje običaje in navade opustili, svojega jezika do malega pozabili in na pol h Kitajskej ali Konfučevej veri prestopili. Pa vendar imajo še eno rusko šolo, kjer tudi ruski duhovni od poslaništva podučujejo, ter služijo kot vojšaki pri telesnej straži Kitajskega cara.
Udje ruskega poslaništva se poredoma vsako desetletje menijo in z novimi nadomestujejo. Oni dobivajo plačilo nekaj od ruske, nekaj od kitajske vlade. Po ruskocarskem oglasu od 4. avgusta 1818 se plača najvišjemu duhovnu letega poslaništva, arhimandritu 2000 rubljev, za njegove strežaje in za dve kočiji s konji 1000 rubljev, drugemu duhovnu 650 rubljev, tretjemu 650, štertemu 500 rubljev. Dva cerkovnika dobivata po 500 rubljev, študenti po 500 rubl. in zdravnik, ki se k študentom šteje po 700 rublj. na leto. Razun tega plačuje ruska vlada 500 rublj. za učitelje man-žurskega, kitajskega in mongolskega jezika, papir in knige; za živež in šolo albazinskih otrok 1000 rubljev za cerkovne potrebe 250, za zidanje 500, za nakup manžurskih in kitajskih knig 500 rublj.; za darila kitajskim in manžurskim učiteljem 500 rubljev; toraj vsega vkup 16,250 rubljev na leto.
Kitajska vlada pa plačuje arhimandritu 121 rublj. 50 kopek, trem duhovnim po 121 rublj. 50 kopek, dvema cerkovnikoma po 37 rublj. 75 kopek, štirim študentom po 73 rublj. 50 kopek, tedaj vsega vkup 855 rublj. in 50 kopek na leto. Razun tega vsake tri leta za obleko arhimandritu 90 rublj., mnihom po 67 rublj. 50 kop., študentom in cerkovnikoma po 45 rublj. Na zadnje dobivajo vsi vkup od Kitajske vlade še dva puda (pud ima 40 funtov po našem) naj boljšega rajsa na mesec, njih posestvo zunaj mesta pa jim donaša na leto 300 rublj. dohodkov na leto.
Iz tega se vidi, da je poslaništvo z vsim precej dobro oskerbljeno, stoji pri kitajskem caru in kitajskem ministerstvu v velikej česti ter se marsikdaj clo za svet v deržavnih zadevah poprašuje. Študenti, ki so se aziatskih jezikov naučili, dobivajo službo v ministerstvu za aziatske zadeve nekaj v Petrogradu nekaj pa pri poglavarstvu iztočne Sibirije v Irkucku na Kitajskej meji. Po nasvetu prestavnega Humbolta je osnovalo v Pekinu magnetiški observatoriuin ter si o zgodovini in jezikoslovji iztočno aziatskih ljudstev, o verozakonu, zemljopisju in naravovedi iztočnih krajev naj veče zasluge pridobiva.
Kolikorkrat se poslaništvo menja, pride kaj mnogo kitajskih, manžurskih, tibetanskih in mongolskih knig na Rusko. Timkovski pravi, da so leta 1819 — 1820 petnajst velikih velblodov samo z aziatskimi knigami zemljo-vidi, obrisi in podobami natovarili. Ondaj je dobila carska knižnica v Petrogradu 31 del, vsako po dva ali tri zvezke, šola asiatskih jezikov v Irkucku pa 70 večzvezečnih knig.
Med temi knigami, ktere Timkovski v svojih Putošestvih po imenu in ceni naspočita, je bilo naj več jezikoslovnih: slovar štirih jezikov, manžur-
skega, mongolskega tibetanskega in kitajskega; slovar v treh jezikih, v manžurskem, kitajskem in mongolskem; nekaj slovnic in praktičnih vadil in pregovorov v letih jezikih, kitajski alfabet z razlagami. Potem zemljo-in zgodovinskih knig v omenjenih čvtero jezikih, dela astronomične, zbirke kitajskih in mongolskih postav, nekaj knig verozakonskih in leposlovnih: kakor svete knige Confuča, sbirke kitajskih pesem, romanov in pripovesti. Timkovski pravi, da je spisoval arhimandrit pater Takinf, ki je šel z njim na Rusko nazaj, kitajsko-ruski slovar, slovnico ter izdeloval zemljopis kitajskega carstva po kitajskih, manžurskih izvirih.
Pri poznejših premenitbah prišlo je še več aziatskih knig v ruske knižnice, česar nemški časopisi samo mimogrede spominjajo. Leto poslaništvo toraj ni samo koristno, da se keršanska vera razširja, ampak tudi podpira znanosti in vednosti.
R a č u n
družtva sv. Mohora za leto 1855.
Tek. št.	Dohodki		Posamezno		Ukupno	
			fl.	kr.	fl.	kr.
I.	Lanski ostanki.					
	V	gotovini...... V	zaostankih.....	•	// a 26439		26439	
II.	Letošnji dohodki. Vpisnina.					
	42 novih družtvenikov I. verste . 16 „ „ II. „	•	42 8	II H	50	u
III.	Letnina.					
	762 družtvenikov I. verste . 185 „ II. „ . . .	. .	2286 277	II 30	2563	30
IV.	Za družtvene knige.					
	Do 1. julija 1855 se je razprodalo za . Vodja je doma pod roko razprodal za .	•	236 20	53 28	257	21
V.	Razni dohodki.					
	Premilostljivi knezoškof gospod Anton Slomšek so vnovič darovali .	Martin	800	u	800	i/
		Ukupno .	3935	30	3935 30	

Stroški
Posamezno
fl. kr.
Ukinili o
ti. kr.
Tiskanje in vezanje. 900 iztisov Djanja Svetnikov II. del „ „ n	„ „ vezanje
1000 iztisov Golfine I. del .
,/ „ ,/ vezanje . 2000 iztisov Cvekovili pesem tisk
„ „	„	„ note za napeve
1000 „	„	„ vezanje .
2000 iztisov zgodovine novega zakona
36,000 podob......
„Prijatlu" za 1. 1855 . . . . 500 iztisov „Božidar" vezanje . . Naročilni listi za sv. pismo ....
Rokopisi. Ogledalo keršanskih čednosti Keršanska devica.....
Razni stroški.
Lanski dolg.....
Letošnji zaostanki znašajo Za izbo, kjer se hranijo družtv. knige 3 listonoscem k novemu letu Za pisarske potrebe ....
Voznina in poštnina. Za liste in družtv. knige . ■
900 60 45410
50 „ 183 56 36245 25
320 29 269 40 500 12 30 22 243160 54
Ukupno
Ako se letošnjim dohodkom
primerjajo letošnji stroški . . . .
se konec leta 1855 kaže dolg
to je: štiri sto in devetindvajset rajniš in 38 kr.
P a z k e.
00 28
50421 531 15
20 „ 3 „ 7 30
55
83:
4365
3935 4365
1066 6
55 8
8 4365, 8
3935 30 84365 8
30
429 38
429 3«
sr.
1. Tudi letos smo še nekaj na dolgu ostali. Pa vendar bi že nekaj gotovine imeli, ako bi vsi gg. družtveniki svojo letnino lepo in možko plačevali. Zaostanki že znašajo letos 531 fl. 15 kr. sr. Gospodje! lepo prosimo, bodite mož beseda in plačajte, ali pa prejete knige nazaj pošljite in naznanite, da od družtva odstopite. — O tej priložnosti, ko ravno od zaostankov govorimo, moramo nekaj povedati, kar imamo že dolgo na sercu. Iz slavne Goriške nadškoiije šteje naše družtvo nar več družtvenikov, le malo manj kot 200 jih je. Med temi so vsi svojo vpisnino in letnino lepo in pošteno plačevali: Nobeden ni nič na dolgu. In veste, komu gre čast in hvala, da je vsa ta reč tako lepo po redu šla. Odbornik Goriške nadškofije, čast. gosp. Matevž Pire, korvikar v Gorici, je tisti neutrudljivi mož, ki je gg. družtvenike nago-
varjal in spodbadal in nam denarje o pravem času pošiljal. Zatoraj je družtvo sv. Mohorja res dolžno temu iskrenemu in neutrudljivemu odborniku in domorodcu svojo ponižno in serčno hvalo vpričo vseh Slovencev očitno izreči. Naše družtvo bi lepo in veselo cvetelo, ako bi povsod imelo takih domorodcev; Bog- živi vse domorodce in plačuj jim, kar našemu družtvu dobrega delajo 1 —
2.	Presvitli gospod in knezoškof lavantinski Anton M. Slomšek so spet pokazali, da so pravi oče in pokrovitelj našega družtva: poverniti so blagovolili vso škodo, ktera je naše družtvo zadela zavoljo tega, ker sv. pisma ni moglo izdajati. Ta škoda iznaša 800 fl. Večna hvala in slava žlahnoserčnemu dobrotniku 1!
3.	Za družtveno matico se je dosedaj nabralo: 296 fl. 52 kr.; 200 fl. smo dali 1. 1854 za narodno posojilo, 100 fl. je pa v Celovskej shranilnici.
4.	Se vedno dobivljamo listov, ki družtvu očitajo, da je sebično in družt-venikom premalo daja. Prosimo v računu le številke pregledati: Kar smo 1. 1855 družtvcnikom dajali, stoji nas 3216 fl. 2 kr.; od družtve-nikov smo pa le prejemali 2613 fl. 30 kr. Ali je mar tisti sebičen, ki toliko daja, da 602 11. 32 kr. zgubi!!?? Pa vsaka, tudi nar boljša reč ima sovražnikov.
5.	Družtvenikov je konec leta 1855:
Za 1. 1852 jih je 567 I. verste, 236 II. verste „ „ 1853 „ „ 650 „ „ 228 „ „ i/ u 1854 „ „ <21,, „ 209 „ „ a u 1855 „ „ 734 „ n 183 „ „
V Celovcu 30. avgusta 1856.	Pružtveni odbor.
Povabilo na naročbo.
»Slovenski prijatel" bode prihodnje leto izhajal ravno tako kakor letos; le pridali bomo še pol pole, da se ga bodo vsak mesec dajalo štiri tiskane pole.
Razpadal bode v tri razdele:
I.	del je odločen za cerkev; obsegal bode tri perve pole in donašal vse pridige za vsak mesec popred — keršanske nauke, in zgodovinske izglede, ki se lahko rabijo pri pridigah in keršanskili naukih.
II.	del je za šolo; razkladal se bode nazorni uk po abcedniku in razšteva.
III.	del je za dom, in bo obsegal lepe čedne povesti, podučivne sostavke, slovstvene novice, razno drobtince in zadeve družtva sv. Mohorja.
Perve tri pole se lahko posebej vezati morejo. Ljubi Slovenci! vredništvo je storilo, kolikor je moglo: „Slov. Prijatla" jo razširilo za celo tiskano polo, naročnine pa ni zvišalo; sedaj je „Slov. Prijatel" tako dober kup, kakor so nemški cerkveni časopisi, ki štejejo po 10.000 naročnikov. Mi jih imamo le nekaj čez 500; pa upamo, da nam stari ostanejo zvesti in da bodo tudi še drugi slovonski gospodje, zapustivši neslane nemške časopise, si naročili slovenskih, si tako svojo težko butaro zlajšali in zraven še mladahno slovensko slovstvo podpirali. Lepo prosimo! Prosimo pa tudi čast. slovensko gg. spisatelje, da nam pri tem težavnem, imenitnem in svetem delu pod rame segajo; radi plačujemo za to, kar tiskati damo.
„Slov. Prijatel" velja po pošti za celo leto le tri goldinarje sr.; pa prosimo liste frankirati.
Tudi še imamo dosti popolnih iztisov od leta 1856; kadar nam potečejo, bodemo oznanili; zatoraj ni se bati, da bi kdo denarja zastonj pošiljal. Čast. gg. družt-veniki lahko tudi svojo Ietnino ob enem pošljejo.
Pošiljali bodemo „Slov. Prijatla" le tistim, ki saj do 14. januarja 1857 ali naročnino pošljejo ali pa saj oznanijo, da jo svoj čas pošljejo.
Da se redno pošiljanje ne preterga, prosimo, ne dolgo odlašati! Pervi list izide 15. januarja 1857.
Celovec 12. novembra 1856.	Andr. Einšpieler, vrednik in založnik.
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Einipieler. — Natisnil Janez Leon o Celovca.
Razkladanje slovkarja in malega berila.
(Dalje.)
Tovne pred šolo stoji drevo. Kar ravno naviš iz zemlje šterli in včasili visoko zraste, se pravi deblo. Od zunaj deblo skorja odeva. Deblo poganja veje, na vejah vidimo mladike, na mladikah pa perje ali listje, tudi popke, cvetje in sadje. Veje, mladike in perje ukup imenujemo verh ali krono. Kdaj drevje cveti? Kdaj sadje zori? Ali ima drevje celo leto na vejah perje? Kako se pravi pa to, kar od drevesa v zemlji tiči? Poglejte tole podobo: kje je deblo, kje verh, veje, mladike, korenina; pokusite tudi drevo narisati na svoje plošice!
Gerinovje poganja iz panja več tenkih in ne visokih drevesic. Nekteri germi nosijo tudi sadje, ki dobro diši; drugo germovje pa lepo zeleni in cveti, začesdelj ga po vertih nasajajo. Ktero germovje poznate? Pomerite germovje in drevo; v čem se ločita in v čem sta si podobna?
Na polju se seje žito, je ozimina in jarina. Pšenica, rež (erz), ječmen, pa tudi oves, ki v klasovju svoje zernje za meljo ima; v latovju pa proso (žito) in ber za kašo. Koruza, turšica v strokih zori, hajda pa ostro vo-glato zernje ima, sirk da sirkovino za metle. Zernja se ljudje žive, pitana živina redi, pa tudi ptice ga rade zobljejo.
Po senožetih in ledinah (tratah, livadah) zelena trava raste in živini kerme da, seno, otavo in otavič. Seneni drob se tudi pari za zdravilne obloge. Sladka kerma se govedini, kisla pa konjem polaga. Zlahno pičo daja detelja, domača kakor nemška. Skorocel (laja purčetom, kropive (koprive) svinjam tečno pičo; ni je trave brez haska.
Po naših vertih in kapušnikih raste glavati kapus, kterega glave v sladko in kislo zelje porežemo. Planinski kapus (karviol) naredi rumeno cvetje, ktero žlahno zelenjavo da. Biluš (špargel), salato, škerpec ali špinačo, kakor peso, rone, repo in korenje vsakdo lehko pozna, in tudi korun (podzemljice, laški bob, podzemelske jabelka), ki po vertih in po njivah rastejo. Čebul, luk in česen imajo močen duh in oster okus, kakor rod-kva in hren. Peteršilj se za dišavo v kuho deva.
Gobe in glive so mesnate, nekoliko sočnate rastline, iz tenkih nitek spletene, ki po zemlji, pod zemljoj, po drevju, na vodi in pod vodoj rastejo. Gobe so nektere dobre, pa še več je škodljivih in hudo strupnih. Dobro jih je potreba razločiti, da si kdo hudega betega ali celo smerti na gobah ne naje.
Dobre gobe so globanjo (glibanje), ki imajo rijavo-rudeč klobuk in lepo-bel recelj. Tudi dedeci, rajčki, smerčki (mavrohi) in jajčnice se suše in jedd. Gomoljke ali jajčnice so v oblicah laškega oreha velike, pod zemljoj rastejo, koje svinje in pa v to učeni pesi izkopljejo. Drevesna goba po starem drevju raste, se kuha, tolče in za kresanje, pa tudi za rane rabi, da se kerv ustavi.
Strupene gobe so večidel gerde viditi, imajo sploh gnjil, oinamljiv smrad, so polzke in sprijemkasle za potipati. Lepo pisana je mušnica belo rudeča, pa zlo strupena. Muham jo nastavljajo, da od nje počepajo; zato
Prij. m šolo in dom.	'2
se tudi muhomor zove. Tudi plesnovec obstoji iz mnogo majhnih gobic, kteri se kakor tenek, belkast ali čemo zelenkast prah pomalem kruha, sira, lesa in drugih stvari prijema in jih spridi.
Mah ima tenke listke, cvet in sad, raste po drevju, po kamenju in po zemlji. Mah povleče cele dobrove, pa tudi travnike, in je travi močno škodljiv. Iz maha se napravijo mehke postelje, in blazine, ako se lepo odbere in posuši.
So tudi s trup ne želiš a: Kristavec, svinjska dušica, poknulca ali kuželca (Stechapfel), Zobnik ali trava sv. Apolonie (schvvarzes Bilsenkraut), Pesja, kačja ali volčja jagoda (Tollkirsche, Belladonna), Trobelika ali lajnež (Wasserschierling), Mišje zelice ali smerdljivec (gefleckter Schierling), Pesji ali divji peteršilj (Gartenschierling), Podlesk, čmerika ali ušivec, smert-njak, tudi golobnjak imenovan (Herbstzeitlose), Maslavnjak ali volčji koren (Seidelbast), Čerlenka (schwarzer Nachtschatten), Volčjek ali hudičevo oko (vierblatterige Einbeere), Kokolj in pijanka (Tollkorn, Raden), Urajnica ali lesjak (blauer Eisenhut). Da se kaj strupnega ne užije, so otrokom trojni nauki potrebni: a) Rože in zeliša, do kterih nam merzi, ktere se vlačno slinijo, po mertvaško, žalostno cveto, in začernele jagode imajo, so nevarne, b) Vsako zeliše, kojega živina pušča, naj si bo v kermi ali na paši, in ga tudi svinje ne jedo, je strupno. c) V usta ne jemati jagod, ne korenin, ne zeli, ne peres, ne zernja žvekati, česar ne poznaš.
Poglejte semle otroci: tu so narisane strupne zeliša: kaj je to? Le dobro si jih poglejte, da jih zanaprej poznate!
XII. Poštevanje.
Pošteva štiridesetke. Naj bolje je rajtati po dvojnatih dvajseticah: pravilo pa bode: Štirideset reči velja toliko dvojnatih dvajsetic, kolikor krajcarjev ena reč velja. Ena pinta ola velja 12 krajcarjev, koliko velja vedro (40 pint)? Odgov: 12 dvojnatih dvajsetic; 12 dvasetic je 4 1, 4 X 2 = 8 II. Za števila od 41 do 49 veljajo pravila, kakor za števila od 21 do 29, samo da se pri štiridesetkah vselej reče: toliko dvojnatih dvajsetic. Tudi gre rajtati po polrajniših in deseticah.
Pošteva petdesetke. Ta se razloži v polrajniše in dvajsetice in pravilo je: Petdeset reči velja toliko polrajnišev in dvajsetic, kolikor ena reč krajcarjev velja. Funt kave velja 25 kr., koliko velja 50 Odg: 25 polranišev -f- 25 dvajsetic, to je: 12 11. 30 kr. 4" 8 II. 20 kr. ali ukupno: 20 II. 50 kr. Pravila za števila od 51 do 59 se lahko najdejo: „Velja toliko polrajnišev, dvajsetic in krajcarjev, toliko polrajnišev, dvajsetic in dvojač, — in grošev — in reparjev — petič itd .. .
Pošteva šestdesetke. Tu se rabi ukupno ime: rajniš in pravilo je: Šestdeset reči velja toliko rajnišev, kolikor ena reč krajcarjev velja. Ena kniga velja 27 kr., koliko jih velja 60? Odg: 27 fl. Pravila za števila med 61 do 69: Velja toliko rajnišev in krajcarjev, — in dvojač, — troja'1 — reparjev, petič itd . . . Ena palica trakov velja 15 kr., koliko velja 66 palic? Odg: 15 fl. -f- 15 šestič to je: 15 li. -f" 1 fl. 30 kr., ukupno: 16 fl. 30 kr.
Pošteva sede in desetke. Te se razlagajo v rajniše in desetice. Pravilo velja: Sedemdeset reči velja toliko rajnišev in desetič, kolikor krajcarjev velja ena reč. En fant v šoli dobi 22 krajcarjev
koliko jih dobi 70? Odg: 22 fl. + 22 desetič, to je: 22 fl. -f- 3 fl. 40 kr. Pravila za števila od 71 do 79 sv: 71, 72, 73, 74 . . . reči velja toliko rajnišev, desetič in krajcarjev, dvojač, trojač, reparjev . . . ., kolikor krajcarjev velja ena reč.
Pošteva osenidesetke. Tu je treba rajtati po rajniših in dvajse-ticah. Pravilo je: 80 reči velja toliko rajnišev in dvajsetic, kolikor krajcarjev velja ena reč. En učenec plača učnine 48 kr.. Koliko jih plača 80 učencev? Odg: 48 fl. -f- 48 dvajsetic, to je: 64 fl. Pravila za števila od 81 do 89 so: 81, 82, 83, 84 . . . reči velja toliko rajnišev, dvajsetic in krajcarjev, dvojač, grošev, reparjev . . . ., kolikor krajcarjev ena reč velja.
Pošteva devetdesetke. Naj bolje bode jo zdrobiti v rajniše in polrajniše. Pravilo velja: 90 reči velja toliko rajnišev in polraj-nišev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Nek gospod plača na dan 36 kr., koliko plača za 90 dni? Odg: 36 fl. + 36 polrajniše v ali: 54 fl. Pravila za števila od 91 do 99 so: 91," 92, 93, 94 . . . reči velja toliko rajnišev, polraj-• niše v in krajcarjev, in dvojač, grošev, reparjev, kolikor krajcarjev ena reč velja. Nekdo zasluži na dan 45 kr, koliko v 94 dneh? Odg: 45 fl. -f- 45 polrajnišev in 45 reparjev, to je: 45 fl. -f- 22 fl. 30 kr.-f- 3 fl., ukupno. 70 fl. 30 kr.
Pošteva sto tke. Tu gre rajtati po rajniših in dvojnatih dvajseticah. Pravilo je: Sto reči (stotina ali cent) velja toliko rajnišev in dvojnatih dvajsetic, kolikor krajcarjev ena reč (funt) velja. Funt mesa je po 9 kr., po čem je sto funtov ali cent? Odg: 9 fl. -f- 9 dvojnatih dvajsetic, to je 9 fl. -j- 6 fl., ukupno 15 fl. — Kdor zna dobro postevati do stotke, bode prav igraje rešil tudi višje števila; razložil namreč jih bode v nižje števila, postavim: 135 bode razložil v 100 in 35 in potem bode lahko zrajtal.
Preden pa poštevo sklenemo, opominjamo gg. učitelje treh reči: pravila imajo otroci najti, — počasno je treba postopati in, če je treba, otroke zavračati na nižje števila, in Bog vari, da bi poštevo začeli s tistim „Einmahleins." —
Zgubljen, pa sopet najden sin.
Povest za mlade ljudi.
V Ljubeku na Nemškem je živel svoje dni kaj imeniten in zamožen tergo-vec. Kar je počel, vse mu je šlo srečno izpod rok, in je povečalo njegovo bogastvo. Bil je mož pameten, pošten in pobožen, česar pri tergovcih le redkoma nahajamo, kteri navadno pred vsem drugim le za svoj prid in svoj dobiček skerbe. Pa sreča, leta nezvesta tovaršica ljudi, je okrogla, kakor pravi naš slovenski pregovor in se človeku izneveri, kedar se tega naj men j nadja. Taka je bila tudi z našim poštenim tergovcem B. Tudi njega je zadela huda roka, nesreča nad nesrečo ga jo obiskala, da je nazadnje ob celo svoje premoženje prišel. Vse te nemile udarce in nadloge sprejel je možko, in jih polerpežljivo prenašal. Iskal je pomoči pri svojih zvestih in dobrih prijatlih, kterih si je s svojo poštenostjo mnogo pridobil. Leti so mu radi pomagali, karkoli jim je bilo mogoče, so ga omilovali in tolažili. Ž njih pomočjo je znova začel po malem kupčevati, živel v tihej pokojnosti in zadovoljnosti s svojo dobro in blago ženo, ki je
12*
ž njim srečo in nesrečo pohlevno delila. Bog njima je podaril enega sinčeka, kteri jima je bil edino veselje. Tega sta se trudila dobro in pobožno izre-diti, in on jima je plačeval trude z lepim napredkom in svojo bistro pametjo. Čedalje bolj se mu je razvijal um, veče veselje sta nad njim imela. Večkrat jima je z bistroumnimi šalami in zares pametnimi govori žalostne ure sladil in čeme tuge odganjal.
Tako je živel tergovec v miru in pokoji nekoliko let po onej velikej zgubi: njegovi prejšni srečni časi, veliko bogastvo mu še na misel niso več prišli, tako se je bil navadil svojega pričujočega stanja. Že je mislil, da nima več moči nad njim nemila osoda, da ga nesreča ne more več zadeti ali bridko se je goljufal. Glej nova nadloga, še gerša od prejšne ga obišče. Žena, ki mu je s sinčikom edina žalostno življenje sladila, ktero je ljubil nad punčico svojega očesa, dobra, blaga žena mu uinerje za pljučno jetiko. Lohka mu je bila, preterpeti zgubo svojega bogastva in premoženja, ubožtvo, v ktero gaje pripravila, spodpadala ga je k delu in shranljivosti, marljiva roka mu je še toliko zasluževala, da so zmerno pa brez pomanjkanja živeli; ali zguba mile žene mu je pregloboko segla v serce, da bi je bil kmalu pozabil: žene mu ni bila v stanu nobena reč na tem svetu nadomestiti. Po njenej smerti postajal je čedalje bolj toraj otožen in černih misli, ničesar mu ni bilo več mar. Karkoli bi ga zamoglo še nekaj potažiti in pomiriti, bilo mu je zoperno, toraj se je dolgo vsega ogibal, kar bi mu bilo v stanu tolažbo lili v skeleče serčne rane. Lahko bi bil obupal in si sam nit življenja prerezal; ali tu se mu vname misel v glavi, kakor inirapolen in tolažljiv angel, misel, da mu je ostal še mali sinček, ljubeznivi Emil na totem svetu. Uspoinnil seje, daje oče, da je po visjej zapovedi dolžen za svojega sina skerbeti, ga čedno in pobožno v strahu božjem izrejati. Leta misel ga je zopet k pameti privedla. Z obnoveno silo in terdno voljo se loti zopet svojih opravil, dela in kupčuje nevtrudljivo, hrani in si pri-terguje, da bi le svojega Emila pošteno izučiti zamogel. Emil mu je zdaj bil vse, v njem in zanj je le živel. Bil je fantič rajnej materi podoben, toraj ga je še bolj goreče ljubil, 011 je mu pa lajševal terplenje, ktero mu je serce še vedno po milej ženi čutilo. Zopet mu je bila sreča prijazna, pridelal si je s svojo marljivostjo lepega primoženja. Nek velik tergovec onega mesta Kajetan, njegov star star prijatelj, izvoli ga zdaj za druga alj tovarša pri svojej velikej in obširnej kupčii. Leto bilo je našemu zbožanemu tergovcu prav po volji.
Prihodnost ljubega sina bila je zagotovljena, njega poduk in izreja ni delala očetu več sivih lasi. Se bolj ga je poterdil v svojih nadah nek tergovec iz Hamburga, njegov bratranec, ki je zastran svojih zadev ravno tedaj v Lubek prišel in ga kot starega rojaka obiskal. Dolgo se nista bila več vidila, čeravno sta bila že z mladih nog naj boljša prijatelja. Pač radovoljno in z veseljem pravila sta si vzajemno dogodbe, ktere sta doživela, razodevala občutke in tožbe svojih sere. V takih razgovorih se spomnita tudi Emila. Med drugim sta govorila tudi o njega izreji in bogati rojak izusti željo, mladega Emila seboj v Hamburg vzeti. Fant mu je bil že na pervi pogled kaj dopadel in se mu je s pametnimi besedami še bolj prikupil, t' velikem mestu, kakor v Hamburgu, pravi stari prijatelj k Emilovemu očetu, je veliko več pripomočkov in priložnosti, mladenča za prihodni poklič pripravljati in izučiti. O tem oče dolgo ni hotel prav nič slišati, alj nagovarjanje in ljubezen svojega prijatelja in rojaka do Emila nazadnje zmagate. On mu je obljubil celo svoje
premoženje po smerti izročiti, ker sam ni imel otrok, in ga kot svojega lastnega sina imeti. Oče zdaj spozna, da svojega sina prav srečnega stori, toraj privoli v prošnjo svojega rojaka.
Nekoliko dni je minulo, Emilov rednik in stric pripravlja se k odhodu, in tudi za očeta in sina se bliža ura ločitve. Ljubeznivo objema pri slovesu stari oče svojega Emila, daje mu na pot naukov in podukov, skoraj ne more od njega se ločiti. Pa tudi Emilu se je po očetu kaj milo storilo, alj misel, da vidi v kratkem lepo, veliko mesto Hamburg je olajšala mu britkosti ločitve, berž je sedel na vozu s svojim novim očetom, ter sta se odpeljala v Hamburg.
Deseto leto je že preteklo po tem, vsi so bili še živi in zdravi, stari oče je vedno dobival radostne novice o svojem sinu iz Hamburga, ki je v tergovskih naukih čedalje bolj veselo napredoval. Nenadama se pa premeni beseda v pismih njegovega rojaka, listi so bolj po redkem dohajali, o Emilu je čedalje inenj pisal. To se mu je zlo čudno zdelo, postal je vse bolj nepokojen, in je vedno svojega prijatelja prosil, naj mu vzrok te premene razjasni. Mnogokrat sprejel je na lete prošnje le negotove, polovične odgovore, nazadnje zve, kaj se je prigodilo. Pismo rojakovo iz Hamburga se je glasilo: „ Prosil sem te za sina, in ti si mi ga v nježnej mladosti in nedolžnosti radovoljno zaupal. V zaupanji, da ga tebi in sebi dopadljivo izrediin, ga jamem podučevati. Gledal sem mu zatajiti, da ima pravico po mojej smerti do premoženja ter sem si prizadeval, da ga z dobrotami in ljubeznijo sebi prikupim, da bi mene čislal kot starega očetovega prijatelja, da bi se on prizadeval mojo ljubezen in nagnenje z marljivostjo in "dobrim obnašanjem zaslužiti. Tegadelj hotel sem ga že iz mladih dni pri sebi imeti Moja naj veča skerb in prizadetje je bilo, da ga kot pravega človeka izredim ter ga izobražirn na duhu in telesu. Odlergal sem ga od tebe, kterega si kot lastno življenje ljubil, v mislih, tebi bolečine in žalosti stokratno poverniti, ktere ti je ločitev od sina vzrokovala. Moja edina namera je pri tem bila blaženost svojega starega prijatelja in rojaka pomnožiti. Alj o moj Bog! serce ini kervavi pri besedah: nade so nas goljfale, moje naj gorečejse želje se niso izpolnile. To žalostno oznanilo sem dolgo odlagal mislivši, da hoče se Emil, tvoj mili Emil še nazaj na pravo pot podati, da ti tedaj prevelike tuge in žalosti ne napravim, alj vse zastonj, zdaj ne smem več molčati. Emil je mene in tebe čisto nevreden in dosedajno njegovo obnašanje mi malo upanja daje, da se bode še občasu poboljšal. Ne bodem ti tukaj naspočital pogreškov in prestopkov, kterih je kot otrok doprinesel, večidelj izvirajo iz lehke misli in mlade prenaglenosti. Tudi ne smem tajiti, da sem mar si česar sam kriv, ker sem mu male prestopke prizanašal in rajši pregledal, kar bi se imelo koj v zarodku udušiti. Imel sem lete za predhodnike bistrega uma. Bil sem tako rekoč slep proti njegovim malopridnostim, in šele zdaj spoznam, da ga nisem prav izrejal vidivši kako od dne do dne njegovo zdravje in blagor bolj opešuje, kako se ga naj ljubezni-vejše opomene in poduki ne dotikajo, kako ga nobena skerb in žalost ne gane, ki mi jih on z nesramnim in razuzdanim življenjem prizadeva. Serce mi hoče počiti, ker sem prisiljen z letim oznanilom tudi tvoje serce globoko raniti. Samo ena reč bi še znala pomagati, če pa tudi leta nič ne zda, nimam več nobenega upanja. Piši svojemu sinu, piši mu ostro, predstavi mu, kako nehvaležno, nevredno je njegovo obnašanje, zberi vse svojo misli, da ga jz poti, ktero je nastopil, zopet k poboljšanji privedeš. Ce ni mu serce že čisto odrevenelo, ga bode očetovsko svarjenje in opominjanje gotovo ganilo.
Ako je pa vse to zastonj, mi bo vedno žalibog oplakati nesrečo, da sem ti malepridnega sina nazaj podal."
Leto pismo je staremu tergovcu neizrečeno žalost prizadjalo. Bridke solse so se mu vlile po obrazu, samo vzdihleji in tožbe so se čule iz njega ust: Le za sina sem se trudil in mučil, za njega sem delal in svoje oslabele sile napenjal, da bi mu k boljšemu stanji pripomagal, sem ga od sebe pustil, da bi mu boljšo prihodnost pripravil — ali ah zdaj vsi sladki upi, vse mile nade so se razletele, so uničene. Če je pomislil, da bi se Emil na krivo pot ne bil podal, ako bi ga ne bil od sebe pustil, leto je ga grozovito peklo. Si svoje muke in težave polajšati in mu oznaniti žalostni glas, poda se k tergovcu Kajetanu, s kterim je v kupčiji drugoval, ki je iskreno ž njim žalosti in radosti delil, kterega serce se je vedno ž njegovim vjeinalo. Ko ga je prijatelj nekoliko pomiril in potolažil, se vsede in piše svojemu malopridnemu sinu. Ravno si je Emil po nemarnem in malopridnem življenji mnogo neprijetnost naklučil, ko mu pride očetovo pismo. Prebravši ga se ginjenega serca milo razjoka in terdo sklene, slabo tovar-šijo zapustiti. Alj komaj je nekoliko dni minulo, in bilo je vse sopet pri starem. Sopet je zapravljal z malopridneži, noči vbijal, se potepal in opomenam svojega očeta posmehoval. Tudi prošnje njegovega rednika in dobrotnika niso nič izdale. Sleherna družina, kterej je bilo dobrega imena mar, zapirala mu je vrata, pošten mladenč se je njegove malopridne tovaršije skerbno ogibal.
Tako daleč je zadnič zabredel, da ga je clo deželska oblast iskala.
Zavolj različnih prestopkov bil je zatožen. Odtegniti se sramotnej kazni, pobegne Emil iz Hamburga. Po tein takem k pobegu primoran, od svojega strica zaveržen, od očeta zapuščen, stal je sam edini na tem svetu. Nikder podpore, nikder pomoči. Kamur koli bi pogledal, povsod sramota in zaničevanje. Zdaj je bil zadnji čas, se oberniti alj pa se sramotnemu hudodelstvu oddati. Jel je premišljevati o svojih minulih, srečnih časih, jih prispodabljati s svojim žalostnim stanjem, v ktero ga je malopridno življenje sunilo; tu je še le prav za prav spoznal svojo revo in zapuščenost, tu je občutil neizrečeno ozkost pri sercu, ki molopridnostim za petami sledi, in človeku nikder tolažbe najti ne daje. Vest ga je strašno grizla in ga še nesrečnejšega delala. Vse to bi drugega lahko k obupanji prignalo, alj Emil imel je dosti sile, vse prenesti. Spoznal je, da je leto po svojem razuzdanem življenji zaslužil. Za terdno tedaj sklene se poboljšati. Zperva si je trudil pridobiti cestno ime, ktero je tako sramotno zgubil. Potoval je kot tergovsk pomočnik okrog po mestih pod drugim imenom, se je povsod izverstno obnašal in gledal se v kupčijskih rečeh še bolj izuriti in izobražiti. Povsod je z marljivostjo in zvestobo proti svojemu gospodarju vse druge prekosil, toraj je tudi povsod dobre spričevala dobil.
Tako je preteklo že mnogo let, oče ni vedel alj je njegov Emil še pri življenji ter ni imel več upanja ga še kedaj viditi. Res da je malopridnega sina zavergel, leta izdramijo mu zopet očetovsko ljubezen do sina; gorko ga je oplakoval, ki mu je bil popred edino veselje. Tuje tožil svoje težave staremu tergovcu, s kterim sta v kupčiji tovaršila, le pri njem je našel še včasih tolažbe in polajšanja. Med tim verne se Emil v svoje domače mesto, na telu in duhu čisto premenjen ter je iskal kot tujec službe v očetovem domu. Sklenel je bil, da se bode šele tedaj
spoznati dal, kedar ga bode lastni oče pametnega in pridnega človeka čislal. Ker je bil dom že za mladih dni zapustil, se mu ni bilo bati, da ga bode kdo popred spoznal. V spričalu, ktero je moral svojemu očetu pokazati, imenoval se je Vilem R; leto je kaj dobro zanj spričevalo. Bil se je zares jako izuril v kupčijskih računih in pisarijah. Po tej priporočbi stopil je v službo pri lastnem očetu, kteremu se je v kratkem z marlivostjo, zvestobo in ročnostjo silno prikupil ter nazadnje njegov naj ljubejši služabnik in clo prijatelj postal.
Te zvesti in pridni služabnik zbudil je goreče želje v sercu starega očeta po zgubljenem sinu, kak srečnega bi se cenil, ako bi Vilema kot svojega sina objeti zamogel. Kdarkoli je ga z svojim malopridnim sinom prispodobil, vedno so mu stopile solze v očesi. Enkrat ko sta bila sama, odkrije starec zvestemu Vilemu vzrok svoje žalosti in poteže. „Ah! mu reče mimo drugega, upal sem objeti svojega Emila kot krepostnega, zvedenega možaka; alj človek obrača, Bog pa oberne. Moj s;n je zablodil na stezde, ki vedejo v pogubo, on je vzrok moje poteže, ktero samo hladni grob pokriti zamore. Vi Vilem ste mi rekli, da žalujete po svojem očetu. Ah kako srečen bi bil oče, ki bi zamogel tako pridnega sina objeti. Pri teh besedah stari oče ne more se zderžati, da Vilema ne poljubi. To ga je tako ganilo, da bi se bil pri tej priči spoznati dal, le bojazen, da odpuščanja ni še vreden, ga je zaderžala.
Ker je bil tako umen in zveden tergovec, vzameta ga v svojo družbo. Nedolgo potem je Emilov oče, tergovec B. nevarno zbolel. K sreči leta bolezen ni dolgo terpela. Vilem bil je vedno pri postelji starega tergovca, ter mu je celi čas njegove bolezni preljubeznivo stregel. Ko se je bolnik od Vilema spremljan pervokrat pod milo nebo podal, se mu globoki izdihlej iztisne: Ah mili Bog! zakaj mi nisi privolil sreče, Vilema svojega sina imenovati. Tudi pri tej priložnosti se je Vilem le težko zmagal, da se ni oglasil.
Posebna dogodba pokazala je Emilu še enkrat strašni brezden, v kterega bi bil po malopridnem življenji gotovo zabredel. Pripetilo se je, da je moral v kupčijskih zadevah v daljno mesto. Na svojem potu prijezdi enkrat do gostega lesa, o kterem seje pravilo, da stanujejo v njem roparji. Skoz les peljala je stezda. Prej da se spusti v gosto, pregleda svoje pištole, alj so dobro nabite, da bi se saj braniti zamogel, če bi ga zares kdo napadel. Komaj je bil sred gošče, skočita mu v stezdo dva potepuha, eden popade konja za uzdo, drugi mu grozi s kijem, ako ne da z lepim svojega denarja. Pa Emil ne zgubi pri tem serca, potegne izza pasa svojo dvocevnico in jo sproži nad hajdukom, ki mu je konja deržal. Taj se koj na tla zgrudi, njega tovarš pa to viditi svoje pete odnese, ko naj berž more. Emil je bil miloserčnega serca, stopi s konja, ogleda in zaveže rano nesrečniku; alj kaka groza ga obide, ko ranjenemu bolj bistro v lice pogleda. Bil je njegov prijatelj in tovarš iz malopridne tovaršije. Ves zapanjen zavpije: Nesrečnik kako si pa ti sem prišel: — kaj tvoja maloprid-nosttejeclo roparja in morivca storila? „Vmoril še nisem nikogar, mu odgovori nesrečnik, strašna reva me je do tega pris lila. Dans sem se pervokrat v ropanji poskusil. Tako daleč sem prišel, da že nekaj let beračim. Ah odpusti nesrečniku."	,
Ves osupnjen gledal je nanj Emil, nazadnje mu je podaril ves denar kterega je pri sebi imel. Priljudno ga opomene, naj bi se poboljšal, skoč* na konja, in jezdi dalej svojo pot. V tujem mestu je berž svoje reči vravnai ter se nemudč domu povernil. Alj leto, kar se mu je v lesu
prigodilo, mu noče več iz glave. Tako se je v pameti vkoreninilo, da si je obraz nesrečnikov vedno pred očmi mislil in nazadnje clo v nevarno bolezen padel. Pri tej priložnosti je mu stari tergovec B. tisto ljubeznivost in postrežbo skazal, ktero je popred od Vilema sprejel. Noč in dan ni zapustil postelje, dokler bolezen ni se vlegla. Ko se je že toliko ozdravil, da mu je zdravnik privolil nekoliko časa jizbo opustiti in se pod milim nebom sprehajati, sklene stari B—, naj se ovi dan posebno slovesnostjo obhaja.
Bil je krasen spomladen dan, solnčni žarki oživovali so celo prirodo. Od starega B. veden stopa Vilem na vertič, naravnost proti zakladniku, kder je drugi tergovec nanj čakal. Pri vhodu v zahladnik bil je napravljen slovesen lok iz brinja, berstja in rož z nadpisom: K česti ozdravljenega. Tergovec K. mu pride nasproti, ga ljubeznivo objame in želi mu srečo in zdravje, ga na svoje persi pritisne ter mu dolgo življenje voši. Vilem je kipel radosti, ni mu več mogoče dalej svoje skrivnosti tajiti. Na persili svojega očeta počivaje zavpije: Oče! tu imate svojega sina Emila, kterega ste že mertvega oplakovali. Dozdaj se nisem oglasil, da bi svojo zmoto, svoje malopridnosti z dobrim in poštenim obnašanjem in marljivo delavnostjo opral. Vi niste me vidili, ko sem tovaršil z malopridneži, pa za terdno upam, da bodem v prihodnje tak, ka-koršnega me sedaj vidite. Misli si dragi bravec zavzetje, radost in blaženost starega očeta; kaj takega se popisati ne zamore. To naj bravec sam po svojej misli nadomesti. Pri tej priložnosti se je bolj uterdilo prijateljstvo teh treh poštenih mož in ta den bil je den neizrečene radosti in cerkvenega veselja.
Emil je moral pričujočim dogodbe celega življenja pripovedovati. Srečnemu očetu so pri tem solze oči zalile; tako ga je ganilo Emilovo pripovedovanje; pa to niso bile solze bridke žalosti, ampak čiste, serčne radosti in očinske blaženosti. Ne zamudama oznanili so tudi staremu stricu leto prigodbo, ktera ga je tako razveselila, da mu je celo svoje premoženje poročil. Tako je postal Emil bogat tergovec in dolgo živel kot primer čiste kreposti in poštenosti. Iz te prigodbe se učimo, da je tudi zaverženemu, malopridnemu človeku mogoče, da se verne na pot kreposti in bogaboječnosti, naj le svoje pregrehe in prestopke spozna in si tverdo predvzame se pobolšati.	Po Zl. KI.
Peto pismo.
I* Tersta mesca decembra.
Ljubi moj slric Matija!
Ako ste me že menda med pokojnimi spominjali, ker vam tako dolgo nisem od sebe kaj vedeti dal, se niste nikakor vkanjevali: saj tisti ne živi, ki samo je, pije in spi, in sopet vstane, da vživa, kar drugi pripravljajo. Taki ljudje, bili oni zdravega ali bolnega života, so prav za prav živi merliči, al pa mertvi živci: zatoraj ni nikakor nasprotno, ako se njih spomin s serčnim „requiescanl in pace" obhaja. Tak spomin se meni popolno prileže. Kakor mertva klada sloni moje bolno truplo molče za toploj pečjo, dokler se moj duh, menda od pečne gorkote navdihnjen, kakor nekdaj Pythia, v krog prihodnih časov zaletava in tam jasno vidi, kar je drugim zemljencem zakrito. Terpite blagovoljno poslušati, kar vam boin od tistod povedal in odkril za prihodno leto.
Na širokem prostornem polju slovenske kniževnosti se je letos malo sadu pripravilo; zatoraj bodo tudi kleti mnogi Slovenci, ki se s „slovenskim prijatlem" soznaniti nočejo, nemško-slovenske otepine mlatili. —
Kniževno razdruženo Slovenstvo na „ia" (iga am (in „eo" (ega om) se tudi prihodno leto sdružilo ne bo. Vsaka stranka ima za sebe dovoljen izgovor. —
V drugi polovici prihodnega leta se bo na Slovenskem veliki čudež godil. Mnogi gospodarji, ki so zdaj grozovitni živinoderei, se bodo spremenili na mah v krotke živinomilce, posebno med Terstom in med Ljubljano. To vam iz za tople peči prerokujem, in verjamte mi, da se bo vse do poslednje pike dopolnilo.
S pojemanjem gorkote v moji peči se povračuje tudi moj duh med svoje tesne meje; čutim se sopet osamljenega, in potrebujem od drugod razsvetljenja, v čemur se na vašo dobroto zanašam. Pervič bi rad zvedil, kaj je krivo, da veči del Slovencev, ki do poslednje ure v šolah za slovensko knižnost in narodno omiko gorijo, v službe namestjeni, za nobeno omiko več ne marajo. Drugič, ali imajo Slovenci pravico svoje slovenske priimke v uradnih pismih s slovenskim pravopisom pisati?
Kar se tukajšne slovenske knižnosti tiče, mi je za zdaj samo to znano, da bo g. J. Drobnič, ki v Terstu živi, ob novem letu novo delce v natis dal, pod naslovom: „Mali slovensko- nemško- talianski" in „taliansko-nemško slovenski besednjak." Srečo dobro! želeti je, da bi se to delo tako hitro razprodalo, kakor njegov: mali ilirsko- nemačko- talianski rečnik.
Preden sklenem, vam moram še povedati, da sem unkrat v neki cerkvi pri Terstu posnemanja vredno oznanilo slišal. Po končani pridigi jo g. duhoven zbranim faranom oznanil, da je v Ljubljani sv. pismo novega zakona v slovenskem jeziku se natisnilo, ter jim je priporočal, naj si ga obilno omislijo. Ravno tisti gospod mi je pravil, da je po takem načinu že mnogo dobrih knig med svoje farane spravil. Ad notam Slovenci! Tako priporočanje podpira knižnost in ljudsko omiko bolj, ko vse farne knižnice. Zadovoljile se s loj troho in ohranite v blagem spominu
svojega	bratiča Jožefa.
Pridni Peter
ali zvestim služabnikom se malokdaj slabo godi! —
(Prevod ilirski.)
Peter bil je sin siromaških staršev in naučil se v mladosti zidarije. Pred nekoliko leti, ko je blo naše cesarstvo v velike vojske zapleteno, stopi prostovoljno v vojake, da brani domovino neprijatelskih navalov. V vojski se je tako hrabro, čedno in pošteno zaderžal, da je bil kmalo poveljniku svojega regimenta (polka) priporočen. Glejte, otroci! kdor je priden, povsod sreče upati sme. —
Povelnik kmalo postane general, in Petra zastran njegovih čednost vzeme k sebi za kočijaža. Ko nek dan pelje lepa generalova konja h kovaču podkovat, stopi pred njega star in bogat jud in ga tako le ogovori: „Prijatel! lepe konjičke imate; ali jih imajo že dolgo gospod general?" „Nevem," Peter odgovori. - „E, zdaj še le vidim" nadaljuje jud;" saj
konji so že stari in ne pristojni za generala. Ako jih hoče gospod prodati, mislite na ine; zato prevzemite tu mali dar, in s temi besedami hoče mošnjo denarjev Petru v roke stisnuti. — Peter resno odgovori: „Ne pečam se s takimi skritimi opravili in tudi vinarja ne vzamem. Takega kej ponuditi mi, se ne podstopite več." — Jud se preplaši, in izgovarja se, da ni nič slabega mislil, pobere potuhnjen kopita. —
Peter je imel kakor kočijaž mnogo prostih ur; pa ni se potepal okrog, kakor marsikteri, ampak porabil je zlati čas v to, da se je pridno pisati in brati vadil. General to zvedši je bil s Petrom še bolj ko do zdaj zadovoljen. Nekega dne ga k sebi pokliče, in tako le ogovori; Peter! znaš brati in pisati? »Dobro znam, gospod general" ročno zaverne." Pisar mi je obolel nadaljuje general, in zavoljo rane, ki jo imam na roki, ne morem sam pisati. Vsedi se toraj, in piši na mojo grajščino v Slavonijo ter prašaj, kako se je letos žetev in košnja obnašala. —
Peter urno spolni voljo svojega gospoda; kmalo je bilo pismo napravljeno. — „Dobro, reče general;" zdaj pismo skupaj zloži in zapečati. Peter vse to stori,
Drugo jutro general zopet Petra pred se pokliče in pravi: „Peter spustim te iz moje službe: odslej ne moreš več kočijaž biti." Peter se zlo prestraši in hitro zapraša:" Gospod general, prosim Vas, povejte mi, s čim sem vas razžalil? — „Ti si za kaj boljšega rojen," mu zaverno, kakor da bi konje čistil. Ker sem sinoči pismo iz grajščine dobil, da mi je oskerbnik zbolel, te postavim zdaj na njegovo mesto in upam, da se boš na svoji novi stopnji in službi tako zvesto in pridno obnašal, kakor do zdaj. Odpravi se koj naj pol in spravi do časa, da jaz za teboj pridem, na grajščini vse v lep red."
Tako je Peter zavoljo svojega poštenja postal naenkrat dosti imeniten gospod in gospodaril zanaprej graščini tako dobro, kakor bi bilo posestvo njegovo, Bog ga je pa tudi zavoljo tega blagoslovil in dal mu doživeti srečnih in veselih dni. -
s
it #
Kdor je priden in pošteno ravna, se mu ni treba bati hudega na zemlji; povsod ga imajo radi. Poštenje in zvestoba nam odpirate pot v celi svet; toraj, ljuba mladina, prosi pogosto Boga za take in enake dari. - Z Bogom.	" J. Lcvičnik.
Slovensko slovstvo.
*Komu ni znana zlata kuiga: Blaže in Nežica v nedeljskej šoli? lulo prešteje vsega žlahnega sadja, kterega je imenovana kniga po vsem Slovenskem donašala? Svesli smo si in ponosno rečemo, da še Nemci nimajo tako modro in prijetno osnovane knige za nedeljske šole. Ljuba mladina nahaja tukaj vse, česar potrebuje, da bode srečna tukaj in izveličana unkraj groba. „V spoznanju božjem čedalje bolj napredovati, po spoznanju koristnih reči modreje ravnati, po ravnanju pa tudi v svetej čednosti rastiti: to je naše šole svet namen, kterega Blaže in Nežica kažeta," beremo v predgovoru. — Obširno priporočevati knige, ktero smo že vsi dalno in željno pričakovali, ni treba, le to pristavljamo, da so ta tretji natis presvitli g. knezoškof Anton M.
Slomšek za nove Čase in nove potrebe sami prenaredili in popravili. Kniga je lepo in čisto tiskana v Leonovej tiskarni, obsega lepo podobo, ktera kaže, kako Jezus, božji detomil, ljube otročiče k sebi vabi in jih blagoslovlja. Dobijo se po vseh knigarnah po 1 fl. 12 kr. sr.
D r o b t i n č i c e.
*	Kako pošteno in odkrito po slovenski se je Mar ib or pred presvitlim cesarjem in cesarico obnašal, nam so lepo popisale „Novice" in vsi veseli smo klicali: Živili Mariborčani! Kar pa od bele Ljubljane beremo in slišimo, se je neki vedla večji del po nemški. Serce Slovencev zakaj ne biješ očitno po slovenski? Pa kaj bi se čudil, če tole v „Novicah" be-reš: Gosp: učniki ljubljanske gimnazije so zložili zbirko šesterih pesem v spominek Nju Veličanstvoma, v kteri nahajamo dve latinske, tri nemške in eno talijansko, — nobene pa domače slovenske: po pravici se čudijo ljudje, da po tem takem smo Ljubljančani bolj Lahi kot Slovenci, ker taljanščina je nadomestovana v ti zbirki, slovenščina pa ne. Čuda golemo"! — Mi Celovčani pa pravimo in z nami gotovo vsi Slovenci in Slavjani porečejo: Je li to mogoče!? —
*	„Zagr: kat: list" piše. iz Beča: „Mogu vas iz sasvim pouzdana izvora izvestiti, da je Njeg. c. k. i. apošt. veličanstvo milostivo dostojalo izpuniti vruču želju štajerskih slovcnacah, dočim je odobrilo učinjeni predlog, da se mariborsko i optujsko od slove na ca h o b i t a v a n o okru ž je, stoje dosad k a gradačkoj (se k o v s koj) bi šk upi ji spadaio, labudskoj biskupiji prideli. ' U tverdoj nadi možeino i od Rima očekivati, da če ovu koristmi promenu potverdit."
Da je temu res, tudi v Celovcu za gotovo vemo. —
" Čast: gg. duhovnikom se priporočujejo za 1. 1857 sledeči časopisi:
1.	,,Zgodnja Danica" v Ljubljani; velja za celo leto 3 11.
2.	„Zagrebački katolički list," ki izhaja v Zagrebu (Agram) in velja za celo leto 5 fl. 20 kr.
3.	„B lah o ves t" v Pragu; velja za leto 4 fl. „Novice" in „zgodnja Danica" so Slovencem dobro znane, zatoraj o njih molčimo, una dva časopisa pa posebno priporočujemo. Donašata izverstnih sostavkov v prav lahko razumljivem jeziku. Tudi od Slovencev marsikaj povesta; postavim: poslednji zvezek „Blahovesla" donaša pastirski list presv: knezoškofa Lavantinskega, Ant. M. Slomšek a, kteri je bil razposlan zastran pastoralnih konferenc ali shodov. Ta list se našim bratom Čehom zdi tako lep in imeniten, da ga je „13 lah o ve s t" celega ponatisnil. Veseli smo ga tudi mi brali in se silno čudili, da ga „Zgodnja Danica" ni še razglasila. Ta list je zastran pastoralnih konferenc in diecezanskih shodov jako imeniten.
Družtvo sv. Mohora.
Bliža se četerto leto za nase družtvo. Naj blagovolijo torej g. g. družtveniki svoje letno plačilo (3 gld. sr., za učitelje pa i gld. 30 kr. sr.) v frankiranih listih, ali posebej ali s kakim drugim plačilom vkup, o pravem času odrajtati. Okoli konca mesca februarja se bojo perve družtvene bukve razposlale, pa le samo tistim gospodom, ki so svojo letnino do takrat že plačali.
Za prihodnje leto si je družtvo prav lepih rokopisov priskerbelo. Imenujemo: Drobtince za leto 1857 — Fabiolo ali cerkev v katakombah, po celi Evropi znano delo preslavnega kardinala VViesemana, Človeško telo ali pervi zvezek slovenske enciklopedije, spisal K. Robida ali pa družtveni koledar po imeni: „Glasnikzaleto 1858." Prepričani smo, da bodo gg. družtveniki ž njimi zadovolni.
Od več strani se nam je želja razodela, da bi se mdglo tudi pri našem družtvu, kakor je skorej pri vseh drugih navada, na enkrat vsega daljega letnega vplačevanja rešiti. Odbor je te želje pretresel in tole sklenil: Vsak družtvenik, kteri noče gori določenega plačila vsako leto odrajtovati, naj blagovoli 50 gl. sr. na enkrat ali v dveh letih zaporedama po 25 gld. sr. plačati. Postane vtemeljitelj našega druživa. Ako bi pa naše družtvo kedaj razpadlo, se mu bo celi znesek, kteri se bo v celovški hranilnici na obresti naložil, nazaj plačal. Tako se ni nikomur zgube bati.
Opomba: Družtvene knige za to leto se bodo proti koncu tega mesca razposlale. Razne okolšine so natis za to leto tako zaderžale.
*	Dalje so plačali za I. 1856. Anderjaš, Galuf, Katnik Jož., Majar Mat., Milar Jan., Rozman Jož., Semin: knižn. v št. Andražu, Semin .- knižn. v Celovcu.
*	Dalje so plačali za 1 1857. Št. Lorenska farna bukv., Kraljič, I.esjak Bal., Močnik Luk., Miiller Jan., Pintar Ant., Pintar Mat., Prandstetter.
Povabilo na naročbo.
^Slovenski prijatel" bode prihodnje leto izhajal ravno tako kakor letos; le pridali bomo še pol pole, da se ga bodo vsak mesec dajale štiri tiskane pole.
Razpadal bode v tri razdele:
I.	del je odločen za cerkev; obsegal bode tri perve pole in donašal vse pridige za vsak mesec popred — keršanske nauke, in zgodovinske izglede, ki se lahko rabijo pri pridigah in keršanskih naukih.
II.	del je za šolo; razkladal se bode nazorni uk po abcedniku in razšteva.
III.	del je za dom, in bo obsegal lepe čedne povesti, podučivne sostavke, slovstvene novice, razne drobtince in zadeve družtva sv. Mohorja.
Perve tri pole se laliko posebej vezati morejo. Ljubi Slovenci! vredništvo je storilo, kolikor je moglo: „Slov. Prijatla" je razširilo za celo tiskano polo, naročnine pa ni zvišalo; sedaj je „Slov. Prijatel" tako dober kup, kakor so nemški cerkveni časopisi, ki štejejo po 10.000 naročnikov. Mi jih imamo le nekaj čez 500; pa upamo, da nam stari ostanejo zvesti in da bodo tudi še drugi slovenski gospodje, zapustivši neslane nemško časopise, si naročili slovenskih, si tako svojo težko butaro zlajšali in zraven še mladahno slovensko slovstvo podpirali. Lepo prosimo! Prosimo pa tudi čast. slovenske gg. spisatelje, da nam pri tem težavnem, imenitnem in svetem delu pod rame segajo; radi plačujemo za to, kar tiskati damo.
„Slov. Prijatel" velja po pošti za celo leto le tri goldinarje sr.; pa prosimo liste frankirati.
Tudi še imamo dosti popolnih iztisov od leta 185 6; kadar nam potečejo, bodemo oznanili; zatoraj ni se bati, da bi kdo denarja zastonj pošiljal. Čast. gg. drait-veniki lahko tudi svojo letnino ob enem pošljejo.
Pošiljali bodemo „Slov. Prijatla" le tistim, ki saj do 14. januarja 1857 ali naročnino pošljejo ali pa saj oznanijo, da jo svoj čas pošljejo.
Da se redno pošiljanje ne preterga, prosimo, ne dolgo odlašati! Pervi liit iiide IS. januarja 1857.
Celovec 12. novembra 1856.	Andr. Einšpieler, vrednik in založnik.
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Kinlpieier. — Natisnil Janes Laos a Celovca.