Svobodna šola — svobodni učitelji. i. '^^fl1' ^e dolgo tega, kar je pisala od dr. T. G. Masaj§ fyka urejevana revija »Naša doba" : nS tem, da je država v učni načrt šole, katero je prevzela v svojo oskrbo, uvrstila i religijo ter je poučevanje tega predmeta kakor tudi nadzorstvo nad njira dala popolnorna v roke cerkve, s tem je dala klerusu priložnost, izkoristiti gostoljubnost nove šole k boju proti nji." — Gitajoč le-to, sem se spomnil znanega boja, ki je divjal pred nekoliko desetletji v Franciji in katerega je provzročil minister Falloux s tem, da je v francoskem parlaraentu predložil načrt zakona, ki naj bi povrnil duhovništvu nekdanjo oblast nad šolo. Spomnil sera se na govor enega največjih francoskih republičanov, znamenitega pisatelja Viktorja Hugota, ki je raožato nastopil v parlamentu proti narneri klerikalne armade. Navedem naj ta govor v celoti, da vidite, kako je sodil ta veliki genij naroda francoskega: Najprvo povem, kaj hočem in česa nočem. Hočem veliko šolo, katero naj urejuje država. Nobena občina ne bodi brez šole, nobeno glavno mesto brez visokih šol. Hočem videti prosveto v vsi deželi. Hočem povsod vsaj solnčni trak, ki bo sijal na vsak dom in ga ogreval; hoče mi se vrelca, ki bode okrepčal vsaka prsa. Priznavam, da bode za to treba znatnih materijalnih žrtev: slutim, da je vse to sreča dosežna le z velikimi težavami; vendar mi je vse to princip, ki se mora obistiniti, kakor hitro okolnosti dovolijo. Hočera svobodo poučevanja pod nadzorstvom naroda, pod nadzorstvom lajikov. Guizot je dejal: V zadevah prosvete, pri poučevanju naroda mora biti država lajik. Gesa pa nočem? Nočern, da bi v šolah naših bil vzduh nasioen s kadilom, da bi škofje sedeli v najvišjem šolskem svetu — nočem, da bi bil sprejet Fallouxov predlog. Vidim v njem roko klerikalcev in tesno mi je . . . zakaj prijatelj sem svobode! Ni mi prišlo še nikdar na rnisel, da bi poskribiral versko pouoevauje. Vera dobro, da ga nam je baš sedaj treba bolj nego kdaj poprej. Jaz hočem učenje Kristusove cerkve, ne pa učenja Farizejcev; jaz hočem verski pouk, ne pa pouk hinavstva; jaz hočem ljubezen in pravico v čistein otroškem srcu, ne pa sovraštva in predsodkov. In zato sem proti predlogu. Ne zasledujem nobene osebe v tem - le zboru, ne tožim nikogar, ali pravira, da tu plava jezuitski duh! Ne vidim ga, ali za to ima on tenko uho in me sliši. Zato govorira naravnost k njerau! Vedite torej, da bi nikdar ne zaupal otroka vašim rokam; zakaj vi bi mi ga izkazili v iraenu svobode. Star je običaj vaš, da vsekdar, kadar skujete nekako novo verigo, zakličete: evo svobode! Da, vi vsako proskribiranje imenujete osvobojenim. Nimam jezuitov za cerkev, kakor nimam bresta za hrast. Jezuiti so parasitje cerkve, katero zato nazivajo svojo raater, da jim služi za deklo. Pustite cerkev, to pravo cerkev, kakršno je hotel Kristus, na rniru! Ta ne hrepeni po gospodstvu, ta je v sebezatajevanju velečastvena; ta ni velika v komplotih, temveč v pokori. Pravo versko poučevanje je usmiljena sestra pri postelji bolnika, je sveti Vincencij de Paula, kateri skrbi za okužence, je škof marsejski sredi ginečih od kolere, je oni nadškof pariški, ki dviga križ nad jekom državljanske vojske, ne bojee se smrti. Ta cerkev Kristusova je hotela prinesti ljudstvu miru, ali klerikalna, jezuvitska stranka ji je napovedala boj. Ta cerkev je pravila ljudskemu duhu: ti si nesrartnik — ali jezuitska stranka že od prvih vekov dviga rarae, da ubije ljudskega duha, da unioi vsako mise 1, vsak napredek njegov. Onaje bila, kije filozofa Carapanella mučila; ona je bila, katera je Jana Husa izročila plaraenom, ona je bila, ki je vrgla K o 1 u m b a v ječo zato, ker je Ijudstvu razkril novi del sveta . . . Kobibilljudski mozeg knjiga, bi črtali in mazali po njem . . . oh, gorje! In vi še hočete, da vam izroče narodi vzgojevanje! ? Poglejte na svoje ueence na Špansko, v Italijo! . . . Vi hocete ,,svobodo poučevanja?" To je: vi hočete imeti privilegij, da bi bili oproščeni od nadzorstva naroda, da bi razen vas se ne smel nihče brigati za šole, v katerih se vzgojuje ljudstvo. — To je vaša ,,svoboda" : ničesar ljudstva ne naučiti. Poglejte v Italijo, od katere se je vsa Evropa naučila brati, a sedaj, hvala edino vara, sama čitati ne zna; a Španija, v katero je najprvo sedla riraska kultura, je dobila od klerikalizraa kot doto sveto inkvizicijo, katera je oddala plaraenu preko pet milijonov 1 j u d i . . . Klerikalna stranka, katera je Italijo skazila, katera je Španijo uničila, se hoče polastiti sedaj i Prancije. Ali bodite pozorni s svojo dobro voljo! To je zapeljiv poskus, ali tudi nevaren. Iz njega raorejo nastati strašne posledice, ne toliko samo za vas, kateri hočete religijo prenesti iz zakristije in izpovednice na javno tržišče. Vi ini ne zaupate, vi me slabo razumete. No, hočem vas vsaj še varovati. Oprt na svojo minulost, smem reči, da je Franciji potreba reda, ali pravega reda, ki ne počiva v tišini, temveč v d e 1 u , ne v konfisciranju misli, temveč v razširjevanju idej! — Kako? Vi zakonodajavci, vi hočete Francijo zadržati v njenem razvoju? Vi hočete udušiti duhavnjenih sinovih, da naredite iznjih prazne mumije? Vi snivate na negibljivosti sredi vekov napredka in nadej? Vi pokazujete nemoč sredi toliko volje? Pravim vam z enitn kolenom že v grobu stoje : V i , k a t e r i n o č e t e n ikakega napredka, imeli bodete revolucijo. Glasujem proti načrtu. ,,S1. N."