LISTEK. Tri obletnice. Pevsko društvo »Uublianski Zvon« priredi dne 5. oktobra t. 1. ob 8. uri zvečer v veliki dvorani »Uniona« slavTiostni koncert v proslavo društvene dvajsetletnice. — Pred 20 leti se je iz skromnega »Delavskega pevskega društva Zvon«, ki so ga tvoriii preprasti delavci in obrtniki, ustanovilo — pomnoženo z novimi, za petje gorečimi člani — sedanje pevsko društvo »Ljubljanski Zvon«, ki je danes najodličnejše samostojno pevsko društvo v Sloveniji. Prvi pevovodji sta mu bila brata Rudolf in Ludovik Bajde. a že naslednje leto je prevzel pevovodstvo pokojTii skladatelj in učitelj Alojz Sachs, ki je spretno vodil društvo po takrat še nejasnih smereh slovenskega petja: ,Po Sachsovi smrti je priskočil društvu na pomoč med svetovno vojno umrli učitelj Avgust Waschte, ki je pomlajen zbor z energično roko vodil leta 1910. v Beograd. Društvo je bilo gost kralja Petra in re- genta Aleksandra. Njegov izlet ie pomenil ,važno srčno zbližanje dveh plemen, hrepeTieoih vzporediti svojo duševnost v skupni državi. Slovenska pesem je bila posredovaLka. Že jeseni tistega leta je bil učitelj Waschte službeno premeščn v Trst, od takrat pa vodi pevsiki zbor mlad. agilen organizator in sedanja duša »Ljubljanskega Zvona«, Zorko Prelovec, ki tedaj obenem z društveno dvajsetletnico obhaja svojo petnajstietnico požrtvovalnega, nesebičnega in plodonosnega delovanja. Prožet in poln idealov je z neumorno vztrajnostjo, vnemo in njemu lastno spretnostio privedel svoj pevski zbor na sedanjo višino. Z dalekovidnim pogledom ie razbral čas in glasbenokulturne zahteve nove dobe in z isto ljubezniijo gojil narodno kot umetno jugoslovensko pesem, ki ji je bilo- društvo od svojega početka zvesti in neomadeževani glasnik. Razšir.iene meje ožje domovine pa so zahtevale širšega udejstvovatija. Pomanjkanje dobrih muzikalij, dostopnih širšim zahtevam javnosti, je društvo spoznalo že ob svojih početkih ter izdalo Sachsov II. venoek narodnih p«smi. Prelovec je razširil izdajanje društvenih muzikalij, ki jih je društvo izdalo v šestih zbirkah. Letos pa je društvo začelo izdajati mesečno revijo »Zbori«, ki jo ureja Prelovec. »Zbori« prinašajo moške in mešane zbore, dostopne vsem ljubiteIjiem petja; revija je razširjena po vseh delih domovine in izven nje. V juniju minulega leta je »Ljubljanski Zvon« zopet pohitel v Beograd seznanit srbsko .javnost z umetniškimi uspehi svojega deia. Sprejem. koncert in izadržanje zbora je zapustil obajestransko okrepljene in utrjene najbodjše sledi. O priliki tega koncertnega izleta sta bila odlikovana z redom sv. Save pevovodja Zorko Prelovec in društveni prapor. Od svoje ustanovitve pa do danes je priredilo pevsko društvo »Ljublianski Zvon« 41 koncertov. Spočetka je gojilo le petje v moškem zboru, leta 1912. si je ustanoviio tudi mešani zbor. Društvu in njegovemu neumornemu pevovodji Zorku Prelovcu kličemo ob letošnjem jubileju: Z ljubeznijo do lepe pevske umetnosti in s požrtvovalno vztrajnostjo vedno naprej in navzgor do popolnosti! Zaeno z dvajsetletnico »Ljubljanskega Zvona« in s petnajstletaico društvenega dirigenta Zorka Prel-ovca praznuje letos naš najdelavnejši sikladatelj Emjil Adamič, profesor glasbe in petja na državnem moškem učiteljišču v Ljubljani, petindvajsetletnico svojega plodonosnega umetniškega deiovanja. Ni zavednega pevca in ljubitelja glasbe v Jugoslaviji, ki bi ne poznal imena Emil Adamič; posebno ga pozna prav vsak slovenski pevec, saj so njegove priljubljene pesmi vedno na vzporedih pri vseh pevskih prireditvah v Sloveniji. Emil Adamič je bil rojen 25. decembra 1877 na Dobrovi pri Ljubljani, kjer ie bil njegov oče Avguštin za nadučitelja. Prve nauke v klavirju in glasbeni teoriji je dobival pri svojem očetu, ki je bil sam glasbeno jako naobražen in izvrsten pianist. Ko je bil prišel oče v Ljubljano za nadučitelja k sv. Petru in obenem prevzel službo organista v šentpeterski šoli, je mali Emil krepko sodeloval v njegovem cerkvenem pevskem zboru in pogumno pel sopran. Z 10. letom ga je oče vpisal v »Glasbeno Matico«, kjer ga je učil gosii dobrodušni Stiaral, teorije in petja pa izkušeni Gerbič. Komai je spoznal prve nauke glasbene harmonije, je že začel pisati drobne klavirske kompozicije in nekaj zborov, ki pa jih je — žal — uničil menda iz sramežljivosti. V gimnaziji je pridno obiskovai petje pri Forsterju; ko je obiskoval ljubljansko učiteljišče, se je vestno udeleževal zborovskega petja pod Hubadom in dr. čerinom v »Glasbeni Matici«. Na učiteljišču mu ie bii v zadnjem letniku učitelj za harmonijo, orgle in petje dr. Cerin, za gosli pa koncertni mojster Gerstner. Prvo učiteljsko službo ie dobil E. Adamič v Toplicah pri Zagorju ob Savi, odkoder je prišel za učite.ja v Kamnik in nato v Trst, kjer je služboval do izbruha svetovne vojne. V Trstu se je vpisal na tržaški konservatorij, kjer sta ga učila profesor Zampieri in ravnatelj Gialdini v harmoniji, kontrapurrktu in kompoziciji. Na vseh službenih krajih se ie krepko in uspešno udejstvoval v raznih pev- skih in glasbenih društvih, ki jih je pridno zalagal vedno z novimi kompozicijami. Vojna vihra ga je iz Trsta zagnala v Galicijo, kjer ie bila v Pfemislu vsa posadka zajeta in odgnana v rusko ujetništvo. Adatnič je prišel v Taškent. Tam ga je glasba rešila pogina. Boljševiki so ga imenovali za učitelja glasbe na ruskem, tatarskem in kirgiškem učiteljišču, nato pa je pre\rzel pouk teorije in harmonije na konservatoriju, kjer je postai proti koncu ujetništva sam ravnatelj. Bil je obenem pevovodja tamošnje ga državnega pevskega zbora, sointendant opere, vodja komisije za nabiranie orientalskega glasbenega narodnega biaga itd. Po nalogu tatarskega prosvetneRa oddelka je napisal tatarsko suito za orkester, ki io ie prinesel domov z nekaterimi ruskimi skladbami vred, koiil»or iih ie pač utegnil napisati. Po vrnitvi v domovino je napravil r>red državno komisiJQ na ljubljanske.n konservatoriju g.asbeni državni izpit z odličnim uspehom, sedai pa je s-talni glasbeni učitelj na državnem moškem učiteljišču v Ljubljani, kjer uspešno poučuje glasbo in petje. Lani in letos je priredii s svojim pevskim zborom učiteljiščnikov in uičiteljiščnic pevske turneje po severovzhodni Sloveniji, Bosni, Hercegovini, Dalmaciji in hrvatskem Primorju, ki so vse kar najlepše uspele. Emil Adamič je najizrazitejši, najplodovitejši in najboj vsestranski slovenski skladatelj novejše dobe. V »Novih Akordih« je izšlo okrog 100 njegoviin skladb: moških, mešanih in ženskih zborov, samospevov in klavirskih skladb. »Glasbena Matica« je izda.a njegove »Tri klavirske skladbe«, »Šest dvoglasnih zborov s klavirjem«, več mešanih in moških zborov; Jugoslovanska knjigarna je založi.a »Nočne pesmi« (samospevi za bas in klavir); v Zadružni tiskarni« je izšlo »10 moških in mešanih zborov na narodna besedila«, 16 jugoslovanskih narodnih pesmi (2 zvezka); Učiteljska tiskarna je založila in izdala »Mladinske pesmi s klavirjem«, »Ljubljanski Zvon« je izdal »Pet veselih pesmi« (za moški zbor) in »Pet ženskih dvospevov s klavirjem«. Večje število zborov prinašata glasbena lista »Zbori« in »Pevec«, mnogo novih krajših in daljših moških in mešanih zborov, ki so še v rokopisu, izdata »Glasbena Matica« in »Ljubljanski Zvon«. Nebroj njegovih mičnih enoglasnih, dvog.asnih in troglasnih pesmi je natisnjenih po raznih šolskih pesma-. ricah. Izmed Adamičevih orkestralnih del poznamo »Tatarsko suito«, »Iz moje mladosti« (suita). in »Scherzo«: še neizvajane so »Otroška suita«, »Oramatična ouvertura« in »Tema z varijacijami«. V konceptu ima »Sejem v Zagrebu« za soli, zbor in orkester, v načrtu pa par večjih orkestralnih del in eno opero. Za vsa dosedanja tako mnogostranska g.asbena dela smo mu Slovenci iskreno hvaležni. Z njimi si ie naš mojster Adamič pridobil najodličnejše mesto med slovenskimi skladatelji. Njegov sloves gre daleč preko mej naše mlade države.