TEZE  O   VIETNAMU IN KRIZI AKCIJE
II ne s'agit pas de choisir son epoque, mais de se choisir en clle. Jean-Paul SARTRE (Kaj je literatura?)
I.
Moj izvorni odnos do Vietnama je predvsem odnos do vseh tistih interesov, volj in situacij — tukaj, ki bi v primeru zlorabe moči podobno, kot ga danes izpričuje vietnamska tragedija, opustošili duhovno in fizično bistvo človeka. Zunanjo manifestacijo je narekovalo v prvi vrsti moje obnašanje do okolja in smisel moje eksistence.
508
II.
V razmerah smiselno razvrščenih funkcij, ki omogočajo relativno harmonijo človeškega fenomena, moram odgovarjati z istim jezikom. Pristajam na človekovo racionalno akcijo v tem svetu in s sredstvi, ki jih ima na razpolago ta svet. Politična vsebina družabnega gibanja določuje možnost evolucionar-nega spreminjanja sveta. Odločam se za revolucijo, ki je osmišljen projekt nove situacije, ki rojeva svoje ljudi. Čeprav se zavedam, da zgolj popravljam ta svet, hkrati slutim, da je popravljanje sveta pot, ki vodi k temeljni resnici okvare.
III.
Tezi I. in II. sta tedaj izhodišče mojega konkretnega odnosa do Vietnama in tiste bližnje strukture, ki ta odnos zanika ali potrjuje. Pojem Vietnama ima kot fenomen temeljne resnice tega sveta visoko stopnjo splošnosti v odnosu do neštetih dejstev, ki so v funkcionalni podrejenosti.
IV.
Vietnam ne zahteva več količinskih ali statističnih podatkov, ki bi dokazovali smiselnost takšnega ali drugačnega zavzemanja stališč. Vietnam je postal pojem resnice, ki vedno bolj uničuje tisto naravnanost mišljenja, ki po \V. Millsovih tezah zahteva, da je družboslovec le še knjigovodja. Več. Nivoji se spreminjajo. Če je bil včeraj to kriterij družboslovcu, je to sedaj in tukaj kriterij človeku. Človek prevzema v družbi (in obratno) določene navade, ki koordinirajo gibanje ljudi v času, prostoru in tretji dimenziji, ki si jo vsak individuum sam izbere. Vietnamski človek razvija tretjo dimenzijo, kar pomeni, da si jo izbira določeno, konkretno. Kot individuuma me ne zanima razdalja 12.000km, ki me loči od Vietnama, razmišljam predvsem o tem. da sem tako v vlogi potrošnika kot proizvajalca v soodgovornem odnosu in interesu. Od tod internacionalizem mojega upora. Ogrožen sem zaradi imperialistične logike, ki Združenim državam Amerike veleva, da si z institucijami moči prilaščajo ne le svobodo človeka,  temveč itega človeka samega.
Grožnja vietnamskemu človeku je grožnja meni. predvsem pa ameriškemu človeku samem. Gre za tri nivoje upora zoper isto; zoper nasilje, zoper neresnico, zoper zlorabo moči nasploh. Vse te kategorije izražajo sodobno stisko sveta in so kot take kategorije resničnega sveta. Zadevajo vse. Vietnam je tedaj vse. resnica sveta. Celostno opredeljevanje do Vietnama in proti izvozu ameriške družbene bede se ne omejuje na aktivizem in angažiranost. Ne. tak svet živimo v osinišljanju družbene perspektive. V novem svetu si odmišljam zlorabo moralnega  in fizičnega nasilja, proti katerim sedaj  nastopam.
V.
Brez dvoma se ljudje v svetu absolutne polarizacije že sami odločajo na osnovi kriterija Vietnam za napredno in nenapredno subjektivno naravnanost. V svetu polarizacije se pasivnost (v odnosu do Vietnama) nujno kaže kot aktivnost, ki ;:šteje« vedno tistemu, ki se opira na kategorijo (zgolj) moči institucij. Seveda pa bi resnično napreden odnos moral opredeliti predvsem tisto temeljno
509
strukturo, ki omogoča, da svet še naprej funkcionira kot svet nasilja: od sovražnosti na začetku človekove zgodovine pa vse do institucije srednjega veka in nuklearne dobe. Ta temeljna struktura pa ne bi mogla streti volje po nadaljnji utrditvi in razvijanju tistih začetnih humanističnih in moralnih zametkov, ki so vedno v zgodovini idej in stvari imeli zdaj naraščajočo zdaj padajočo vlogo. Pač odvisno od tistega, kar je določen trenutek predstavljal v opisani (pre)vladi enih in drugih sil. Moj poziv ni nič drugega kot iniciativa v smislu sproščanja takih duhovnih in materialnih sil. ki omogočajo kontinuiteto preseženih človeških vrednot. To ni moralizirajoč poziv, še manj poziv na institucionalizacijo moči.
Kultura kot bistveni del človeške kulture je ogrožena, ker je ogrožen njen del . . . vietnamski. Status quo je kulturi neznan. Ona je ali je tii. Kulturni temelj izključuje pojem sile. vojna sredstva, ki so jih ustvarili isti možgani, ki so hkrati prebirali Homerja, uničujejo ustvarjeno in še nedoseženo. Isti fiziki, ki ljubijo svoje otroke, so v slepi zaverovanosti v stroko, v ihti preseganja obstoječih rušilnih aparatov pozabili, da jih hkrati ubijajo.
Apologeti moči trdijo, da veliki narodi ne potrebujejo prava, pravo da gre samo malim narodom. Dialektika teh odnosov je izkrivljena, tako kot so sicer popačene izvirne in suverene možnosti izpovedovanja množic in individuumov v deželi, kjer je kultura sinonim za neeskalirano ali — še dovoljeno uporabo nasilja.
Vietnam je že primer ponovne koncentracije imperialistične sile. ki je proces dekolonizacije in relativne osvoboditve malih narodov doživela kot poraz. Tega pa poizkuša spremeniti v zmago s pomočjo nove formule — uekolo-nialne vsebine.
VI.
Slovenski narod je bil (sicer različno, vendar podobno kol vietnamski) podvržen sistematični germanizaciji in tedaj tudi uresničevanju kulturnega genocida nad njim. Seveda je še vedno vprašanje, koliko smo se lahko popolnoma otresli podobnih varilstev, ki že stoletja krojijo usodo ne samo slovenskemu narodu, temveč tudi številnim drugim, predvsem malim narodom. \ tem kontekstu so usode vietnamskega, irskega in slovenskega  naroda identične.
Vietnamski narod je sedaj in tukaj objekt strategije, ki pri svojem zločinu uporablja vse možnostne nivoje: gre torej za totalno vojno od nasilne destrukcije vietnamskega človeka ter njegove materialno-ekonomske in naravne podlage do tiste najsubtilnejše in najvišje vrednote, s katero razpolaga kakšen narod — to je kulture. V Vietnamu se bije boj med strojem in zavestjo, med materialnim in nematerialnim. Seveda sta pojma, kot sta nematerialnost in zavest v taki eksplikaciji pozitivistično omejena, ker ne povesta, da je tudi kultura materiala, da j e t ud i kultura m o č . ki ne popusti pred vojaškim potencialom. Vse. kar se v Vietnamu upira, mora biti uničeno. Zato ameriški vojaški stroj neusmiljeno, toda sistematično likvidira vse tiste sestavne elemente, ki sestavljajo vietnamsko kulturo: od jezika do nacionalnih običajev. Naše opredeljevanje do Vietnama ni nič drugega kot opredeljevanje do svoje lastne slovenske zgodovinske situ a c i j e. ko je tuji jezikovni vpliv sistematično spodjedal osnove nacionalne kulture z željo na koncu triumfirati nad narodom, ki se brez kulture obnaša kot človek brc/ glave.
510
VII.
Mednarodno sodišče za vojne zločine je hkrati institucija in neinslitucija. Je institucija zaradi svojega nujnega napora, da okvalificira vojne zločine v Vietnamu v skladu z določili mednarodnega prava. Konstituira se torej kot telo. da bi lahko preneslo rezultate svojega dela prek ustreznih družbenih organizmov: Organizacije združenih narodov, mednarodnih pravnih organizacij. vlad itd. Druga značilnost je predvsem v pojavu neinstitucije. Sodišče je po svojem delovnem prijemu anketna komisija, ki ji je kot taki dan mandat suverenih ljudskih množic. Je izraz nezadovoljstva ljudskih množic nad institucijami, ki se upirajo uresničevanju listih določil in duha mednarodnega prava, ki bi že na samem začetku ameriške agresije zahteval ustrezno reagiranje meddržavnih pravnih institucij. Ali se moremo zadovoljiti, s tem da je bil niirn-berški proces po porazu nacistične Nemčije? In ali ni nezadovoljstvo posamezni-ko\   pripomoglo, da se je Hitlerjev stroj prej utrudil, kot bi se bil sicer?
Vili.
Priče smo krizi aktivizma, krizi akcije. V polpretekli fazi administrativnega socializma je bila akcija način življenja. Sedaj je ravno obratno, način življenja z vsemi značilnostmi potrošniških zahtev določa (ne)obseg akcije. Človek se umika akciji predvsem zaradi zapiranja v družinsko okolje in nepri-stajanja na izenačevanje njegove individualne akcije z nečim, kar je že vnaprej dano — ofieialnost. Brez dvoma pa bi pristal na akcijo, ki ne bi bila že v naprej uokvirjena. Od tod težnja, da pride v akciji do veljave predvsem on sam. C e ta možnost odpade, odpade tudi volja do akcije. Od tod pojmovanje, da je demonstriranje primitivno.
Pri tem pa tako pojmovanje kaže nesposobnost in napačno zavest, ker ne spozna, da je demonstrirali je lahko primitivno zgolj v določenih razmerah, ne pa (udi nasploh in vedno. Primitivna in neresnična pa je seveda tista akcija - in te prevladujejo tako v odnosu do posameznih zunanjepolitičnih problemov kot tistih, ki so notranje narave, ki jih srečujemo od mladinske organizacije naprej, ko se demonstracijo planira, prek naslednjih medijev: politični funkcionar — telefon — direktor šole — okrožnica z obvezno poanto — dirigirano proizvajanje in  administrativno  razdeljevanje  transparentov.
IX.
Ofieialnost je kot formalna vsebina predvsem izraz institucionaliziranega družbenega življenja, ki v osnovi zanika kakršnokoli individualno, mišljenjsko ali praktično pozicijo, ki je ni mogoče izkoristiti v formuliran ju občega družbenega interesa. Oficialnim stališčem seveda ni mogoče očitati, da so nedemokratično formulirana, to je brez in mimo volje posameznikov. Gre za nekaj drugega. Na primer naše generalne zunanjepolitične usmeritve je mogoče odčitati, da gre za načela, ki so lastna večinskemu razpoloženju množic. Seveda pridemo sedaj do vprašanja, koliko se tudi posamezniku, ki konstituira množico, omogoča polno izražanje njegove volje, oziroma se omogoči vsaj taka intenziteta, svoboda izražanja, kol je le-ta prisotna v okviru oficialnih programov   in akcij. Brc /dvoma  je oficialnost neobhodna  predpostavka  vsakega druž-
511
benega mehanizma, je v različnih smereh determinanta našega življenja. Proti njej nastopam zgolj v trenutku, ko poskuša zavirati individualni razloček in prehaja v vlogo izključnega in totalnega medija. Kakor je namreč vsak drugi totalni smisel, tako tudi individualnost in akcija, je tudi ona omejena. Prvič, ker se pojavlja kot lažna sinteza vseh individualnih pozicij. Drugič, njen akcijski domet je izredno majhen, ker z dušitvijo individualnega nemira omogoča zgolj strinjanje s centrom (apologija) ali nestrinjanja s centrom in njegovimi ekspoziturami (opozicionalnost). Tretja možnost, ki bi bila edina resnična, se tako niti ne vzpostavlja kot možnost.
X.
Individualnost in nešteti možni izrazi njene pojavnosti so ogroženi. Ogroženi so predvsem zaradi dejstva, da oficialnost duši ustvarjalnost in voljo do akcije. Reforma posameznih političnih in družbenih institucij je dala potreben akcent tej individualni vrednoti. Vendar še vedno so tu spontani in institucionalizirani mehanizmi, ki omogočajo legalno in vsesplošno toleriranje individualnih akcij zunaj oficialnih struktur, čeprav to še zdaleč ne pomeni, da gre za smer klasičnega proti — delovanja. Nasprotno, gre mi za smisclnejše vzpostavljanje realnih družbenih vrednot, medtem ko se v zakritih realitetah danes kaže primaren status oficialnosti pred individualno vsebino. Bolj funkcionalno in resnično vzpostavljanje prioritetnega odnosa obeh kategorij je, žal. mehanično rečeno, prav nasprotno. Mehaničen obrat še sam po sebi ne odkriva osnov-nejše strukture, vendar je to že metoda, ki sproži željo in končno cilj kot usmerjenost v spoznavanje globljih, neodkritih resnic o labirintih te družbe. Individualnost kot subjektivna resnica in subjektivni projekt ni tedaj nič drugega kot zahteva po udeležbi v premikanju miselnih in materialnih struktur v konkretni stvarnosti. Ali pa celo manj — živeti strukture. Taka zasnova individualnega pojavljanja je conditio sine qua non sodobno pojmovanje demokracije, ki gradi (vsaj navidezno) na maksimalni participaciji posamičnih dejavnikov. Samostojna pozicija teh dejavnikov je zagotovljena z relativno družbeno delitvijo dela, ki ji industrijska struktura družbe le še razširja njeno lastno osnovo.
XI.
Prav v tem trenutku je akcija ena izmed potencialnih determinant sleherne družbene akcije, ki pa je v sedanji pojavni obliki omejena predvsem zaradi dveh razlogov. Prvega označuje predvsem to. da je akcija še vedno v zakupu oficialnega interesa. Ali drugače, stimulira in omogoča se zgolj tista aktivnost, ki že po svoji notranji vsebini narekuje prehod v neko splošnost oziroma iskanje skupnega imenovalca individualno osmišljenih interesov. To ne omejuje zgolj možnosti, ki se odpirajo pred individualnostjo, temveč osiromašuje tudi ofici-alno strukturo na ponavljanje in izžioetost. Tisto, kar je sicer značilnost oficialnosti, se še vedno pripisuje akciji. Akcija ni uniformni izraz individualnih valov, temveč šele omogoča njihovo ponavljanje — kazanje. Tu je osnovni nesporazum, ker zadobiva oficialnost vse tiste lastnosti, ki sicer pritičejo individualnosti. Posledica takih realnih odnosov je povsem evidentna: volja subjektov do akcije in premikanje struktur zamre, absolutizira se pomen moči institucij v primeri s tistim, s čimer razpolaga človek (umetnost, kultura, politika v
512
ožjem smislu, tehnika, humanistične vede). Skratka, takšen status quo je v osnovi lažen, saj zadobiva pasivnost že take dimenzije, da preide določene vrste pasivnost, kajti tudi pasivnost je ena izmed možnih načinov delovanja in tedaj tudi negativnega učinkovanja nasproti aktivistični poziciji.
Drugi razlog, ki omejuje akcijo, je na nivoju kriterija resnica — neresnica. To pomeni, da je akcija v opisanem družbenem kontekstu oziroma vrednotenju oficialnosti kot najvišje družbene vrednote, kolikor je sploh še pristajala na samouresničevanje. dobila znak neresničnosti in moralistične poze ali pa je bila razglašena za ilegalno. Prva anatema je bila navadno izrečena iz akademskih sfer, druga iz hierarhično-političnih struktur. Akciji kot nenehno utelešenemu simbolu moči individualnih izraznih možnosti tedaj ne preostane nič drugega kot pot začetka. Ne gre za novo revolucijo, temveč za njeno nadaljevanje v dejanjih.
Rudi   R i z. m a n
513