182^ Žensko vprašanje. Spisala Ivanka A. Ko sem Često slišala in čitala razna nasprotujoča si mnenja o ^ ženskem vprašanju, jela sem sama resno premišljevati o tem ter marno iskati resnice. Presojala sem razne okolščine ženskega življenja kolikor možno nepristranski. Pazno sem motrila stališče, kojega v obče zavzema ženska in koje se jej sploh odkazuje. Ivanka A : Žensko vprašanje. 183 Čim bolj sem primerjala in razmotrivala o tem, tembolj sem bila prepričana, da se se žensko postopa, ali vsaj hoče postopati krivično in nasilno. Kaj samozavestno in često se zatrjuje, da je ženski v delovanje odkazano jedino le — domače ognjišče. Ali z drugimi besedami, da je ženska le tedaj dosegla namen in cilj svojemu življenju, ako se je omožila. Ktera pa se ni omožila — no, ista bodi cilj zasmehu in roganju. Kakor zelo je vkoreninjeno in razširjeno to mnenje, tako zelo je tudi krivično in nevtemeljeno. Nočem sicer zanikati, da ima ženska v obče največ zmožnosti za ta poklic. Nikdar pa ni zakon brezpogojno jedini cilj in smoter njenemu življenju, tako da bi zunaj njega bila brez vsacega pomena in brez vseh pravic. Tako krivična pač ni bila ona roka, ki je dala zakone vesoljnemu stvarstvu.... Ko in ako zahtevamo zakon, moramo pač brezpogojno zahte- vati le — srečen — zakcn. Kajti le tak zamore biti v korist člo- veštvu posamezno in v obče. In korist človeštva bodi vsikdar zvezda vodnica našemu mišljenju in dejanju. K srečnemu zakonu pa večkrat nedostaje — vže srečne poroke. Dotičniki in dotičnice to sicer slutijo zelo natanjčno — pa kaj —ko se vendar na vsak način treba možiti in naj se potem zgodi tudi najhuje — karkoli ! Koliko ženskih je že tako govorilo in še več tako mislilo, v svojo in drugih nesrečo ! Kdo bi tudi mogel navesti vse, kar se stori, žrtvuje in greši radi navedenega krivega, povsem neopravi ..enega naziranja in koliko nesrečnih zakonov je baš radi tega.... Vsaj strah, ki ga rodi to naziranje, — da bi se jedenkrat zavržena prilika mo- žitve nikdar več ne vrnila, — odvr.ne in vniči vsak pameten preu- darek. Ne pomisli se, je-li se bodeta značaja mogla prenesti, niti, ako sta si srci sorodni..... V tako imenovanih višjih krogih je popol- noma odločilno v tem oziru — premoženje in stan. V nižjih slojih se pa niti ne pomisli, da-li bodeta zakonca zamogla dati bodočej družini kosec suhega, vsakdanjega kruha. — O neizrekljivem zlu takih zakonov, prepričamo se lahko vsaki dan, toliko pri bogatinih, kolikor pri ubogih. Ako se tedaj misleča, vestna ženska odpove zakonu zato, ker se jej nikakor ne nudi prilika za srečen zakon, —¦ bil bi pač krut in krivičen oni, ki bi jo hotel radi tega kakorkoli žaliti. — Ne kažite torej ženski jedinega cilja v zakonu! Vsakemu člo- veku bodi jedina, glavna skrb lastna popolnost in obče blagostanje — a pred vsem drugim, bodi tudi ženska »človek«. 184 Ivanka A. : Žensko vprašanje. Govori in piše se tudi, da se ženska ne vtikaj v politiko, niti sploh v druga vprašanja, razven v šivanje in druga domača dela. Pač sme čitati romane, govoriti francosko in igrati glasovir. Tudi na oder sme, radi užitka i zabave občinstva seveda; a tudi tu ugaja in trpi se jo samo tako dolgo in samo takrat, kadar koraka pa taktu nekoga. Ako je pa-ktera »svojeglavna« — tedaj »srečno pot!« Pri tem ne pride v poštev niti talent. Nadalje sme ženska postati tudi učiteljica. In kot učiteljica storiti mora seveda prav isto in prav toliko, kolikor stori možki njen kolega. A nikdar naj jej ne pride v glavo nesrečna misel, da gre za jednako delo — jednako plačilo in jednake pravice ! Tega, Bog ne daj ! Vesela mora biti pač, da sme sploh hoditi po tem lepem božjem svetu... Vse to zveni vsekako precej barbarsko in neverojetno, pa ven- dar je istinito. Meni ni nikakor umevno, kdaj in zakaj so nastale te čudne razmere. In ako tudi so prej obstajale, da jih je prosvitljen svobodomiselni devetnajsti vek — potrdil in obdržal ?... Ml Slovenci bi imeli lahko v emacipiranih ženskih jako trdno podporo, ako bi jim hoteli, ali sploh mogli podeliti pravic in svobode. Emancipirana ženska se zaveda, da je navezan vsak človek sam na svojo moč, ter je prisiljen in dolžan skrbeti sam za se. Ona ve, da je lastna odpomoč najgotovejša in najboljša ter se čuti močno dovolj — stati sama med svetom ter mu kljubovati... .Slednjič še posebej nekaj besed o možkih predpravicah in gospodstvu. Najprvo vprašam, kdo, kdaj in zakaj je neki dal možkim te privilegije, s čim, so si jih pridobili ? Jaz sem si to vprašanje že če- sto zastavila — a ostalo mi je nerešena uganjka. In sploh — ob- stoje li v resnici te predpravice ? *) No premišljujoč to točko, sem prišla do tega-le zaključka: Ženska, ki je morebiti že jako zgodaj izgubila vsako zaslombo in je bila prepuščena lastnej odpomoči, ali pa, da ni hotela spreje- mati milosti in biti v nadlego (to zadnje je vsikdar znak plemeni- tosti značaja) — ter se je mogla, odprta le na svoje lastne moči bo- riti in priboriti si vsakdanji kruh — do cela jednako z možkim, taka ženska ne more priznati nikacih predpravic le glede na spol in na zmožnost, ali stan. In ako ženska često preskrbljuje tudi še jed- nega, dva, ali celo več udov svoje rodbine z vsem potrebnim in si- cer s svojim lastnim delom in trudom ter se skrajne žrtvuje za rodbino in narod, kar se pač dogaje —, je-li more ta ženska priz- *) Seveda obstoje, ker so do sedaj zalione pisali le moški. (Op. uredn,) 185 nati nad saboj gospodstvo, od kojega še ni prijela nikacih koristi in jih tudi v bodoče ne more pričakovati ? In ako se nadalje celo vpošteva dejstvo, da se ženski ni boriti le za vsakdanji kruh, za eksistenco, marveč tudi za njeno čast in njeno poštenje ter da jej v tem boju stoji kot krut, brezobziren ali pa lokav in potuhnjen sovražnik nasproti uprav možki in da, ako je bila v tem boju premagana, bodisi že radi lastne nemoči ali pa radi posebne zvijačnosti in hinavstva nasprotnikovega, je ravno on isti, ki jej padca ne odpušča, jo radi njega zaničuje, zasmehuje, pre- zirljivo ostavlja. Sedaj pa vprašam : je-li kteri zakon v vesolstvu, ki bi jo zamogel storiti prostovoljno sužnjo tega gospodstva. Ne, tisočkrat ne ! Ženska je že prečestokrat pokazala, da glede duševnih sil ni- kakor ne zaostaje za možkim, pač pa ga v mnogem slučaju celo prekaša. In zato ženska ne priznavaj nad saboj nikacega tiranskega gospodstva !