Listek. Pot do sreče. Prevel F. L. »Ti moj ljubi Bog, da bi se vendar rana na moji nogi kmalu zacelila! 1S čim sem že vse mazala ? Z lisičjo, zajčjo in kačjo mastjo, tavžentrože sem si že privezovala na rano! Vse sem poskusila, kar mi je kdo nasvetoval, pa vse nič ne pomaga! Obljubila sem se že Mariji v Gozdu, pa tudi ona me noče uslišati, kajti z nogo 3e vedno ni bolje. 0 moj Bog, da bi že kmalu bila reSena s tega sveta!« tako je tarnala stara ženica, ki je sedela na velikem stolu z naslonjačo. »Ne obupajte, mati! Bog naju ne bode zapustil in Marija v Gozdu pomaga vsakemu, ki ji zaupa in prosi pomoči!« tolažila je mater hčerkica, stara okolu 20 let, ki je sedeč na stolu poleg matere Sivala. Po sobi je bilo snažno. V kotu je bil velik lesen križ, pred katerim je visel raz strop na niti bel papirnat golobček, predstavljajoč sv. Duha. Bilo je tako prijazno v sobici, da se je moralo vsakemu dopasti. Zdaj porine deklica stol, na katerem je sedela mati, bliže okna ter reče: »Vidite, mati, tukaj počakajte, da se vrnem. Tukaj vam ne bo dolgčas, ker lahko gledate skozi okno. Jaz pa grem h cerkvici Marije v Gozdu ter jo bom prav prisrčno prosila, naj nama pomaga ter da ljubi moji mamici zdravje!« »Prav, prav, Jelica«, pritrdi mati in sklene roki, »le pojdi k Mariji in lepo, pobožno moli. Mogoče, da Marija tvojo prošnjo usliSi ter nama pomaga. Ko bi ne bila tako uboga, bi lahko poslala po zdravnika v mestu, ki bi mojo nogo gotovo ozdravil. Nimam sicer veliko zaupanja do zdravnikov, toda ta gospod je bojda jako učen. Seveda je pa tudi zelo drag in Bog ve, če gre k ubogim ljudem.« Deklica je dala med tem robec na glavo, predpasala si drugi predpasnik, vzela rožni venec in rekla: »Tako, z Bogom, mati! Požurila se bodem, da sem kmalu zoDet nazaj !< Hitela je iz hiSe ter se napotila čez travnik proti griču, na katerem je stala sredi gozda majhna cerkvica Matere božje sedem žalosti. Le okoli cerkvice je bila majhna planota. Blizu cerkvice je stal mogočen hrast. Deklica je brzo korakala skozi hrastov gozd navkreber. Vse ie bilo mirno in tiho med temi velikani, le laben vetrič je zibal v popoldanskem solncu ovelo listje. Ko pride deklica v cerkev, stopi k oltarju, na katerem je bila Mati božja sedem žalosti, zelo stara lesena podoba. Moder plaSč in zlata krona sta bila že zelo obledela. Ove- neli venci so kinčali cerkev in podobo Marije. S sklenjenimi rokami in solznimi očmi je pokleknila Jelica pred oltar ter vprla zaupljivo oči v Marijo: »Sveta božja Porodnica«, molila je poluglasno, »mnogokrat sem že iskala tolažbe pri tebi in vselej sem bila potolažena. Poslušaj tudi danes milostljivo mojo prognjo. Glej, moja mati so ubogi in bolani, jaz pa ne morem iti v službo, da bi kaj priskižila, ker jim moram streči. Potrebovali bi zdravnika, ki bi jih ozdravil in učeni zdravnik iz mesta, ki bi labko mater ozdravil, ne gre k ubogim ljudem, ki mu ne morejo plačati. Ljudje nama nočejo pomagati, pomagaj nama ti, mati usmiljenja!« Glas deklice se je vedno bolj tresel in slednjič začne glasno ihteti, da ni mogla dalje govoriti. Zakrila si je obraz s predpasnikom ter si brisala solze, ki so ji tekle po lici. V svoji žalosti ni slišala Suma pri vratih in ni opazila kodraste glave mladeniča, ki jo je opazoval izza vogla. Ko si deklica nekoliko opomore, nadaljuje svojo molitev: »Odpusti mi, milosti polna, da sem obupala. Ne zameri mi, saj hočem vedno v te zaupati in te ljubiti. Pomagaj mi tudi, da zaterem ljubezen, ki jo nosim v srcu. Saj veS, da ne smem misliti na njega, ker ne more postati nikoli moj mož. On, bogatega kmeta sin in jaz, hči uboge kočarice. Prosi tudi pri Bogu za niega, da se poboljSa in začne drugače živeti. Kajti on povzročuje s svojim živlienjem svojim dobrim starišem mnogo žalosti in skrbi. Saj veš, da njegovo srce ni slabo, samo Iahkomišljen je, nekoliko prevzeten in preveč razposajen. Ljuba mati, ti, ki vidiš v moje srce, veS, da mislim — VrSnikovega Dragomira.« Ta trenutek zasliši deklica pri vratih šum. Prestrašena obrne glavo in vskhkne: »Moj Bog, če je kdo posluSal, kar sem govorila!« Hitro skoči kvisku ter hiti h cerkvenimi vrati. Toda zunaj ni bilo žive duše, čeravno \e gledala skrbno na vse strani. »Gotovo sem se motila«, oddahne si deklica. »Ljubo bi mi ne bilo, če bi bil kdo sliSal.« Vrne se torej nazaj v kapelo ter se po kratki molitvi napoti proti domu. Solnce se je že bližalo proti zatonu, ko se je bližala domači hišici. Že pri durih sliši vsklike veselja. >Kaj se je le pripetilo«, misli si deklica ter stopi hitro v sobo. Pa kakor okamenela obstoji. Mati je sedela s sklenjenimi rokami pri mizi ter zrla s smehljajočim obrazom na mizo, kjer so ležali zlati in srebrnjaki. »0 sveta Mati božja«, je Sepetala, »kako se to 8veti in blisči! Človek bi kar pamet zgubil; Jelica, poglej! To nama je poslala Marija! Tvoja mblitev je bila vendar uslišana! Od samega veselja se mi kar moti v glavi!« »Za božjo voljo, mati!« zakliče zdai deklica, »kje ste pa dobili toliko denarja?« »Mati božja«, je odgovorila starka, »Mati božja je vrgla denar skozi okno. Jeli, ti se čudiS? Je pa tudi čudež! Ko sem tako sedela pri oknu in prav pridno raclila rožni venec, mi pade nakrat tale mošnja v krilo. Tako sem se prestraSila, da se nisem mogla niti ganiti. Ko sem si nekoliko opomogla, sem odprla mošnjo in iz Dje so padli ti-le zlati in srebrnjaki — cel kup! Kolikor hitro sem le mogla, sem V3tala in šla k oknu, da vidim, kdo mi je vrgel denar. Toda nikjer ni bilo ne duha ne sluba o kakem živem bitju. Pa saj tudi živemu človeku ne bo prišlo na misel, da bi šel tujim ljudein metat denar skozi okno. Človeku ne bo kaj takega v glavo padlo! Mati božja je bila, ona nama je pomagala iz revščine.« S sklenjenimi rokami vsedla se je Jelica na klop rekoč: >To je veliko denarja! Krivičen mislim da ne bo .. .< »Kaj ti v glavo ne pade!« se zavzame mati, >krivičen denar?< MisliS, da je kakšen tat to storil! Le brez skrbi bodi! In od kakšnega hudobnega sovražnika tudi ni! Tak človek ne bo tako radodaren. Za vse slučaje sem pa poSkropila denar z blagoslovljeno vodo in križ naredila čezenj. Denar obdržim, ti pravim, kajti Bog nama ga je namenil. Rabim ga pa tudi! Saj je več kakor sto goldinarjev. Zdaj pa že lahko pošljem po zdravnika. Danes je sicer že prepozno, da bi Sla v mesto, pa jutri za rano se odpraviš. Mogoče, da ne bo preveč računal, ko bode videl, da sem uboga. Zdaj pa hitro skuhaj večerjo, potem pa moliva rožni venec na čast Mariii, ki ie naju uslišala. Danes> greš kmalu spat, da se jutri zgodaj podaš na pot. Ne vem, tako lahko mi je pri srcu. Zdi se mi, da sem že na pol zdrava.« Drugo jutro, ko se je mislila Jelica ravnokar napotiti v mesto, se pripelje po cesti kočija ter postoji pred hišo. Iz kočije skoči črno oblečen gospod ter se poda naravnost v hišo. Ne da bi potrkal, stopi v sobo. »Dobro jutro! Ali ste vi vdova Poljančeva?« vpraša starko, ki ga je gledala z odprtimi usti. »Jaz sem zdravnik iz tnesta. Prišel sem gledat, kaj je z vašo nogo. Pokažite!« Starka je bila od samega presenečenja popolnoma ztnedena. »Kako je to mogoče?« vsklikne slednjič. »Ravno sem hotela poslati hčerko po vas! Prosim, gospod doktor, povejte mi, kdo vas je k meai poslal?« (Dalje sledi.)