izVysEBiNE: \slovensi\model naroda in \ AUGOSLAVIJH \ DALL TNDICE: uNmODELLO DELLA NAZIONE SLOVENA \ e l\jugosla\Aa \ O KORENINAH SEDANJE KRIZÊ\ ALLE RABICI DELLA ORISI ATTO O RAZLIČNNH LITERARNÌN PRISTOPIH K VlEDVOJNEMCL ČASU \ \ sWl DIVERSI CONTRIBUTI LETTERARI N RIGUARDANTI ILNTEMPO DI GUERRA 'ETI DELLA CORINZIA Koroški pesniXj tre f TRIJE VREDNOSTNI sistem v\slovenskih LJUDSKIH PRAVLJICAH \ JL SISTEMA DEI VALORI NEEUE FIABE ROPOLARI SLO\ENE \ SVBBODA IN NAROD PRESENZA E CULTURA SLOVENA NELLA REGIONE FRIULI VENBZIA-GIULIA \ LETTERATURA SLOVENA. DEL '900 FRA TRIESTE Pv LUBIANA PRESENTATA AGLI ITALIANI \ \ IL FANTASMA.DI TRIESTE TRŽAŠKA PRIKAZEN UREDNIŠKI ODBOR: Gino Brazzoduro, Aleš Lokar, Jolka Milič in Vladimir Vremec {odgovorni urednik). Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Registrirano na sodišču v Trstu s številko 6/64 RCC dne 25. maja 1964. Uredništvo in uprava: 34136 Trst, Cedassamare 6 - Italija. Cena izvodu 5.000 lir, letna naročnina vključno pošnina 10.000 lir, plačljiva na poštni tekoči račun 11/7768 A. Lokar, Salita Cedassamare 6 - Trst; za inozemstvo 10 dolarjev. Oprema: Studio CLAK - arh. Marino Kokorovec in Ruggero Ruggiero. Tisk: Tiskarna Villaggio del Fanciullo. Poštnina plačana v gotovini. 1987. COMITATO Dl REDAZIONE: Gino Brazzoduro, Aleš Lokar, Jolka Milič e Vladimir Vremec (direttore responsabile). L’autore risponde degli scritti firmati. Registrazione al tribunale di Trieste con il numero 6/64 RCC del 25 maggio 1964. Redazione ed amministrazione: 34136 Trieste, Salita Cedassamare, 6 - Italia. Prezzo del fascicolo: 5.000 lire, abbonamento annuale, compresa la spedizione: 10.000 lire, pagabile su c/c postale 11/7768 A. Lokar, Salita Cedassamare, 6 - Trieste; per l'estero 10 dollari. Copertina ed impostazione grafica: Studio CLAK - architetti Marino Kokorovec e Ruggero Ruggiero. Stampa: Tipografia Villaggio del Fanciullo. Sped. in abb. postale, Gr. IV. 1987. VSEBINA INDICE Marjan Rožanc France Bučar Taras Kermauner Alenka Goljevšček Marjan Rožanc Glno Brazzoduro str. 2 - SLOVENSKI MODEL NARODA IN JUGOSLAVIJA pag. Il - IL MODELLO DELLA NAZIONE SLOVENA E LA JUGOSLAVIA str. 22 - O KORENINAH SEDANJE KRIZE pag. 36 - ALLE RADICI DELLA CRISI ATTUALE str. 45 - O RAZLIČNIH LITERARNIH PRISTOPIH K MEDVOJNEMU ČASU pag. 55 - SUI DIVERSI CONTRIBUTI LETTERARI RIGUARDANTI IL TEMPO DI GUERRA pag. 61 - TRE POETI DELLA CARINZIA str. 61 - TRIJE KOROŠKI PESNIKI Janko Messner, Valentin Polanšek, Janko Ferk str. 79 - VREDNOSTNI SISTEM V SLOVENSKIH LJUDSKIH PRAVLJICAH pag. 92 - IL SISTEMA DEI VALORI NELLE FIABE PO-POLARI SLOVENE str. 106 - SVOBODA IN NAROD pag. 117 - PRESENZA E CULTURA SLOVENA NELLA REGIONE FRIULI-VENEZIA GIULIA pag. 123 - LETTERATURA SLOVENA DEL ’900 FRA TRIESTE E LUBIANA PRESENTATA AGLI ITALIANI pag. 131 - IL FANTASMA DI TRIESTE str. 142 - TRŽAŠKA PRIKAZEN slovenski model naroda in jugoslavija Marjan Rožanc Pričujoči esej pisatelja, dramatika in esejista Marjana Rožanca želi prispevati k razrešitvi sedanje jugoslovanske krize. Avtor ga je napisal ob priliki predavanja, ki ga je imel v Peterlinovi dvorani v ulici Donizetti štev. 3 v Trstu dne 23. marca letos. Predavanje sta priredila Kulturno združenje Most in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Prvi del eseja izpuščamo, ker njem avtor obravnava podobne teme kot v dnevniških zapiskih, ki jih objavljamo v isti številki revije pod naslovom Svoboda in narod. Esej objavljamo v skrajšani obliki tudi zato, ker bo izšel v kratkem v knjižni obliki pri Mohorjevi družbi. Uredništvo 2. Tak je torej slovenski kulturni model naroda, kakršnega je mogoče povzeti iz slovenske publicistike zadnjih nekaj burnej-ših let: vsekakor je to program, ki je v konfliktnem razmerju z vladajočo komunistično ideologijo in njeno totalitarno obliko vladavine. In ko ga postavljamo v jugoslovanski prostor, najprej kot lastni model narodnega bivanja in perspektivo, potem kot izhodišče za sožitje z drugimi jugoslovanskimi narodi, se hočeš nočeš moramo vprašati, ali je sprejemljiv tudi za druge in ali so tudi drugi jugoslovanski narodi pripravljeni v imenu svoje afirmacije na tako radikalen konflikt z obstoječo ideologijo in oblastjo. Žal si moramo odgovoriti negativno: prav nobeden! Vsaj ne tako celovito in tako neusmiljeno zares. Vsak izmed jugoslovanskih narodov ima vsaj tak ali drugačen parcialen interes za na-daljni obstoj partijske hegemonije in prav nobeden se ne more enodušno pridružiti slovenskemu projektu: Hrvatom je trda roka totalitarizma potrebna prav zaradi reševanja narodnega vpra- sanja, Srbom centralistična birokracija zaradi gospodarstva. Srbi — če si odmislimo njihove druge politične interese, ki se hranijo iz njihove državniške tradicije — si na gospodarskem področju ne želijo prav nikakršne liberalizacije; celo eden izmed njihovih naj liberalnejših duhov, Mihajlo Markovič, se zavzema za centralistično vodeno, plansko gospodarstvo. Toda pojdimo lepo po vrsti. Začnimo pri naših najbližjih sosedih. Hrvati s svojo novejšo zgodovino so za nas Slovence že kar precej časa skoraj nedoumljiva uganka. (Hrvatstvo samo nam je tudi sicer zelo tuje. Med hrvaškimi umetniki so nam blizu samo tisti, ki so presegli svojo ožjo nacionalno opredelitev in so toliko Hrvati kot Jugoslovani, Gustav Antun Matoš, Tin Ujevič, Ivan Meštrovič, Miroslav Krleža. In veliko lažje navezujemo stike z ljudmi s hrvaškega mešano naseljenega ozemlja, z Ličani in Kordunci, kot z ljudmi z etnično čistega hrvaškega ozemlja, Podravci in Slavonci...). Po logiki zdrave pameti bi se sicer Slovenija in Hrvatska kot sosednji deželi, kot deželi s skupno katoliško tradicijo in z dolgoletno skupno usodo v avstroogrski monarhiji morali ujemati in najtesneje sodelovati, pri tem pa se tako Slovenci kot Hrvati vedemo zelo samozadostno; Ljubljana in Zagreb sta kljub soseščini nemalokrat bolj oddaljena svetova kot sta Madrid in Bukarešta. Če nič drugega, bi morali imeti Slovenija in Hrvatska kot gospodarsko najrazvitejši republiki v Jugoslaviji vsaj skupni gospodarski interes, ki bi se moral izražati tako na gospodarskem kot političnem področju z vrsto liberalnih pobud, ki naj bi sprostile zavrte gospodarske potenciale. Ta skupni interes seveda obstaja in se navsezadnje tudi izraža. Tisto, kar Slovence pri Hrvatih preseneča kot nekaj nedoumljivega, je pravzaprav to, da so hrvatski komunistični voditelji podvrženi občasnim obratom v smer dogmatizma, če ne celo stalinizma, o katerem pričajo represivni izlivi nezaupanja do intelektualcev in vseh drugače mislečih (Bela knjiga), najzgovorneje pa dogmatska zadrtost idejnega vodje hrvatskih komunistov Stipeta Suvarja. Tako se nam dozdeva, da so Hrvati nekaj protislovnega in prevrtljivega, saj so istočasno z nami in proti nam, vsekakor pa prav nič zanesljivi zavezniki za uveljavi j avl janje gospodarskih, kulturnih in političnih svoboščin v Jugoslaviji. Vendar to naše začudenje izhaja predvsem iz nepoznavanja hrvaških razmer, pravzaprav iz dejstva, da smo Slovenci v resnici najmanj Jugoslovani, ker pač nismo vpleteni v poglavitni in konstantni jugoslovanski problem, v prestižno razmerje med Hrvati in Srbi. Zato tudi ne vemo in nočemo vedeti, da je tre- nutna rešitev nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji in obstoječa razdelitev na republike in pokrajine pravzaprav posledica tega istega prestižnega boja; da je ta rešitev plod sporazuma, ki so ga v tridesetih letih v zaporih v Sremski Mitroviči dosegli in podpisali hrvaški nacionalisti in predstavniki komunistične partije Jugoslavije, požegnala pa Stalin in Kominterna. To pa je sporazum v korist Hrvatov in Jugoslavije, vsekakor pa v škodo Srbov, ker je bil tudi njegov namen ta, da se s teritorialnim razkosanjem srbskega nacionalnega prostora na republike in pokrajine onemogoči srbski hegemonizem. Današnji kolikor toliko ugoden narodni položaj v Jugoslaviji zagotavlja torej Hrvatom partija, vendar nikakor ne partija, ki koketira z odmiranjem države in s samoupravljanjem, temveč prav dogmatska, komin-temska partija. Od tod tudi hrvaška podložnost občasnim stalinističnim recidivom, dogmatizmu in trdi roki. Vse druge hrvaške sile, vključno z gospodarstveniki, tehnično inteligenco in kulturniki, se morajo spričo tega poglavitnega narodnega interesa s svojimi parcialnimi interesi umikati kar same, nemalokrat — kadar se nacionalni problemi v Jugoslaviji zaostrijo — pa jih partija docela blokira. V njihovih vrstah je veliko napetosti in nezadovoljstva, v glavnem pa politična blokada in samoblokada, tako da se hočeš nočeš izživljajo le v takih in drugačnih formalizmih. Najustreznejši reprezentant te inteligence na kulturnem polju je publicist Igor Mandič, večni in splošni nezadovoljnež, nabit s svetovljansko erudicijo, ki pa v bistvu ne izraža nikogar in ničesar, razen svojega lastnega nezadovoljstva. (Značilna za politično in kulturno ozračje v Hrvatski je tudi podelitev prvih literarnih nagrad in sklada Miroslava Krleže: ob tej priložnosti se je pokazalo, da celo umetnik, ki se je upiral tako partijskemu kot ustaškemu dogmatizmu in tvegal za uveljavitev avtonomnosti umetnosti svoje življenje sme na Hrvatskem obstajati samo kot izrazit partijski pisatelj. Od nagrad, ki niso potrjevale čiste par-tijnosti, se je hrvaški politični vrh demonstrativno distanciral. Miroslava Krležo je mogoče na Hrvaškem slaviti samo kot komunista, ne pa tudi kot umetnika.) Seveda obstaja na Hrvaškem ob partijski skrbi za obstoječo Jugoslavijo, ki je za Hrvate vsaj kolikor toliko sprejemljiva, še druga politična ideja, ideja o avtonomni, samostojni Hrvatski. Toda ta ideja je blokirana še veliko močneje, blokirana tudi na psihološki ravni. To idejo o avtonomnosti je namreč mogoče kar takoj povezati z Nezavisno državo Hrvatsko in s številno, še vedno aktivno hrvaško emigracijo, torej z ustaštvom. Ta ideja ne povezuje Hrvate samo z ustaškimi emigrantskimi krogi, ki v svetu ne uživajo velikega ugleda, temveč tudi z vojnimi zločini, z Ja- senovcem in podobnim, kar Hrvate še danes obremenjuje s kolektivnim občutkom krivde. Prestavlja jih nenehoma v konstelacijo druge svetovne vojne, v spopad med svetovno koalicijo demokratičnih sil in fašizmom, v okviru katerega je hrvaški prispevek k demokratičnim silam prispevala samo Partija. In ta partija — taka, kakršna je bila in kakršna je — predstavlja moralno očiščenje hrvaškega naroda. Podobna blokada velja tudi za hrvaški katolicizem in Cerkev. Ta Cerkev je prav gotovo veliko bolj državno katoliška in veliko bolj politična kot slovenska, tako da je njeno oživljanje mogoče kar takoj povezati z bojevitim klerom, z ecclesio militans, povezava Zagreb — Vatikan — ne glede na spremembe v obeh središčih — pa še danes oživlja spomin na predvojni in medvojni klerofašizem. Tako Hrvati hočeš nočeš živijo v nič kaj ljubečem sporazumu z obstoječo ideologijo in oblastjo, ki jim zagotavlja kolikor toliko znosne narodne razmere. Slovenski kulturni model naroda jim je sicer blizu — blizu na gospodarskem, kulturnem in religioznem področju — vendar le ne toliko, da bi se zanj prav goreče zavzeli. S Srbi so težave pri sporazumevanju drugačne in globlje: Srbi so pač edini jugoslovanski narod z razmeroma močno državniško tradicijo, ki se še danes oplaja z evropskim državniškim konsituiranjem narodov, in narod istovetijo z državo. Če smo bili, Slovenci najprej narod in država šele postajamo oziroma želimo postati, so bili Srbi najprej država in še danes želijo biti predvsem država. Slovenski kulturni model naroda jim je skoraj organsko tuj. Navsezadnje: zakaj bi se tudi navduševali za ponižno slovensko kulturniško varianto, ko jim vendar vsa njihova zgodovina narekuje zvestobo vojakom in junakom, ki so umirali za srbska državo. Narod, zlasti še tako junaški in mučeniški narod, se mora materializirati v državi, po možnosti v strnjenem in zamejenem ozemlju, vsekakor pa v državnem aparatu z vsemi njegovimi državniškimi močmi. Državo torej morajo imeti in v razmerah, v katerih trenutno živijo, je njihova država pač Jugoslavija, pri čemer nimajo in ne morejo imeti kaj dosti posluha za federalizem in avtonomnost posameznih koncev države, pa čeprav je izpričana z dodelanim kulturnim modelom samostojnega naroda. Niso pa samo državniki, temveč tudi politiki. Zato se je mogoče z njimi pogovoriti o marsičem, tudi o nujni evropeizaciji Jugoslavije v vseh segmentih narodnega življenja. Vendar pri tem bodo še vedno mislili Evropo iz devetnajstega ali začetka tega stoletja, Evropo bojevitih državnih nacionalizmov, prav malo posluha pa bodo imeli za slovensko vizijo Evrope, ki je srednjeveška in moderna obenem, razdeljena na regionalne avtonomije in združena s kulturnimi in gospodarskimi tokovi, ker to pač najbolj ustreza kulturnim in gospodarskim zahtevam sodobnega sveta. Slovenski kulturni model naroda je torej za Srbe v glavnem nezanimiv, prav gotovo pa niso v njegovem imenu pripravljeni konfliktirati z obstoječim sistemom, zlasti še zato ne, ker imajo do njega ambivalenten in pragmatičen odnos. Do marksistične ideologije in totalitarne vladavine partije so v najboljšem primeru dvoumni, v svojih poglavitnih živi jenskih problemih preveč razdvojeni in v kritičnih izhodiščih premalo izčiščeni, kar najlepše osvetljuje nedavni Memorandum srbske akademije nauka i umetnosti, pa čeprav so ga napisali ali prav zato, ker so ga napisali njihovi najizbranejši duhovi. Za več demokracije se zavzemajo in obenem za centralizem. Kominternska rešitev narodnega vprašanja jim seveda ni niti malo po volji: zanje je to zarota hrvaških nacionalistov in jugoslovanskih komunistov, ki so preuveličani strah pred srbskim političnim in gospodarskim hegemonizmom izkoristili za razkosanje srbskega narodnega telesa, če ne celo za genocid nad njim. V tej zvezi jim je vsakršna totalitarna moč, ki ohranja njihov nezavidni narodni položaj, najsuro-vejša prisila. In na j liberalnejši med njimi, denimo profesor Ljuba Tadič, so takoj pripravljen privoliti v to, da naj bo odslej glavno mesto Jugoslavije Jajce, kjer se je rodila ta in taka Jugoslavija, samo da birokratski centralizem in totalitarizem ne bi več povezovali z Beogradom in srbskim narodom... Toda kaj, ko ima partijski totalitarizem, ki nenehoma obnavlja beograjski centralizem, istočasno zanje tudi neizmerno privlačnost, zlasti zaradi gospodarskih in administrativnih interesov... In ko ima marksistična ideologija, na kateri je ta vladavina zgrajena, istočasno prav med Srbi, v glavnem proletarci in lumpenproletarci, največjo integrativno moč, zlasti še, kadar se občutek razredne manjvrednosti poveže z občutkom narodne krivice... Tako se politični ekonomist Mihajlo Markovič skoraj ne more zavzemati za kaj drugega, kot za centralistično vodeno, plansko gospodarstvo, spričo katerega se slovenskim gospodarstvenikom in delavcem ježijo lasje. Skratka: slovenski kulturni model naroda v boju za demokratizacijo tudi v Srbih nima zanesljivega zaveznika. Ta razmeroma globok prepad nerazumevanja pa seveda prav v tem primeru terja spoštovanje različnosti. Zlasti še od nas Slovencev, ki smo popolnoma nekritično privzeli maksimo o najbolj tragičnem narodu v Evropi: usoda srbskega naroda je namreč z gledišča njihove zgodovine in njihovih ambicij vsekakor veliko tragičnejša od naše. Za to zadostuje že primerjava med politično državniškim konceptom, kakršnega jev začetku tega stoletja, v obdobju srbske politične demokracije, zasnoval Pašič, in današnjim položajem srbskega naroda. V začetku stoletja je živela zamisel o združitvi celotnega srbskega naroda od Temišvara in Se-gedina na severu, do Soluna in Dubrovnika na jugu, danes pa je srbski narod po dveh svetovnih vojnah in dveh zmagah praktično razbit, razkosan z republiškimi in pokrajinskimi mejami med Makedonijo, Kosovo, Črno goro, Bosno in Hercegovino, Vojvodino in ožjo Srbijo. In to pri tem, ko se Srbi množično selijo s Kosova in Bosne in Hercegovine in se naseljujejo v ožji Srbiji, v žalostnem ostanku domovine, ki je ekonomsko in socialno na tleh. Toda prav zaradi tega bi moral biti slovenski kulturni model naroda za Srbe tudi poučen in zanimiv: Slovenci smo se namreč v tem istem zgodovinskem obdobju s svojim kulturniškim modelom osvobodili in razširili, vsekakor okrepili, in to celo ob naj-nasilnejših narodnih sovragih, kakršna sta bila nemški in italijanski imperializem. To osvetljuje srbsko nesrečo v drugačni luči: njihove nacionalne aspiracije so bile vsekakor preveč usmerjene k vojski in državi, k stremljenju po zunanji moči, premalo pa k formalizaciji narodnega značaja, k stratifikaciji družbe, skratka h kulturi... In zapolnjevanje narodnih vrzeli s pridobitvami liberalizma bi morala biti prav na osnovi njihovih zgodovinskih skušenj njihova prva skrb, če ne govorimo o civilni družbi, o avtonomnosti in demokratizaciji ideoloških praks. Srbi bi veliko pridobili tudi z modelom enotnega narodnega kulturnega prostora: če nič drugega, bi z njim razbili trenutne republiške in pokrajinske meje, ki jih narodno vsekakor utesnu-jejo, in zadihali kot enovit narodni organizem. In za to so jim potrebne samo statutarne spremembe poglavitnih narodnih institucij. Iz slovenskega aspekta je namreč res docela neživljensko, da se srbski pisatelji s Kosova, ki jim je delovni instrument materni jezik, združujejo v Društvu pisateljev Kosova, torej po svoji regionalni pripadnosti, ne po svojem jeziku in narodnosti. Društvo srbskih pisateljev naj bi združevalo vse srbsko pišoče pisatelje v Jugoslaviji in zunaj nje, ne glede na republiške in druge meje, Srbska akademija nauka i umetnosti vse srbske akademike... In tako dalje. Vendar enotni narodni prostor ne zadovoljuje tradicional- nega srbskega stremljenja k istovetnosti naroda in države. Ne zadovoljuje njihovih temeljnih državno-političnih ambicij, povzroča pa jim najbrž še druge zadržke: kakor hitro bi ga namreč sprejeli za svojega, bi morali priznati pravico do njega tudi vsem drugim jugoslovanskim narodom, tudi Albancem. Prav tu pa se začenjajo bistvene težave: ne samo težave Srbov s Kosovom in Albanci, ki že tako in tako hoče biti poglavitni jugoslovanski problem, temveč tudi težave Srbov s samimi seboj, pa Srbov s slovenskim kulturnim modelom naroda in slovenskega kulturnega modela naroda s Srbi. V okviru naroda-države, ki je dediščina devetnejstega stoletja in že zdavnaj preživeti obrazec narodnega konstituiranja, je pa navzoč v kontekstu omenjenega Memoranduma in v razpoloženju vsega srbskega naroda, je seveda ta konflikt kratko malo nerešljiv. Še zlasti dotlej, dokler bodo Srbi istočasno prisegali tudi na marksistično ideologijo in obstoječo oblast, ki take in podobne probleme producira, in dokler bodo v žargonu te iste ideologije albansko narodno gibanje na Kosovu imenovali kontrarevolucijo, kar praktično pomeni poziv na pokol. S tem se bodo zapletali v spor s samimi seboj in z vsemi jugoslovanskimi narodi. Terjali bodo zakonitost od državnega aparata, ki je zgrajen na samovolji in producira nezakonistosti na tekočem traku. Terjali in vzpostavljali bodo marksistično ideologijo in centralistično moč države, ki se utemeljuje prav v lumpenproletariatu, ki ga je na Kosovu prav gotovo največ, obenem pa poglabljali konflikt ne samo z Albanci, ampak tudi z drugimi jugoslovanskimi narodi, ki si želijo predvsem demokratizacije in svoboščin. Rešitev tega problema je lahko samo kulturnopolitična. Točno taka, kakršno je nakazal Dobriča Čosič v romanu Cas smrti v osebi mladega oficirja srbske vojske Katica, ki v balkanski vojni pravi približno takole: Prenehajmo prelivati kri in prepustimo že Južno Srbijo Bolgarom, si zavarujmo hrbet s trdnim mirom, sami pa se kot kulturni ljudje obrnimo k Evropi. Vendar tega, kar je dejal Čosičev romaneskni junak v balkanski vojni, Dobriča Čosič sam danes ni sposoben storiti, z njim pa tudi ne drugi, manj ozaveščeni Srbi. Pod težo bremen, ki pestijo njegovo ljudstvo, je sicer Čosič na racionalni ravni pripravljen priznati, da je plebiscit na Kosovu in morebitna nova razmejitev med Jugoslavijo in Albanijo edina kulturna rešitev, ki bi srbski narod osvobodila te nehvaležne nacionalistične travme, da bi se lahko končno sproščeno obrnili k Evropi in problemom sodobnega sveta. Pripravljen je tudi priznati, da tako postavljen problem Kosova, kot ga postavljajo in še zaostrujejo Srbi, balkanizira njih same in z njimi vso Jugoslavijo. Vendar si tega ne upa izreči ali napisati, ker bi si s tem zapravil zaupanje pri srbskem ljudstvu in še tisto malo vpliva, ki ga ima trenutno na proces demokratizacije v srbskem narodu. Toda v slovenskem kulturnem modelu naroda ni in ne more biti razumevanja za nikakršno drugačno reševanje kosovskega vprašanja. Prav ob tem vprašanju se namreč dokazuje, da slovenski model naroda ni nikakršna samovoljna intelektualna konstrukcija, temveč globoka zgodovinska skušnja, utemeljena v specifični zgodovinski skušnji slehernega Slovenca. Tudi Slovenci imamo oziroma smo imeli svojo sveto zemljo, Korotan in v njem Gosposvetsko polje z Gospo Sveto in knežjim kamnom, na katerem so ustoličevali slovenske kneze in pred katerim so bili izgovorjene prve zapisane slovenske besede. Toda kakšna je naša današnja dejanskost? Sprijazniti smo se morali z izgubo te svete zemlje, sprijazniti s tem, da svoje sonarodnjake onstran Karavank, kolikor jih je še ostalo, povezujemo v enoten slovenski kulturni prostor. In zahtevati od naroda, ki se je razmeroma kulturno odpovedal svoji lastni zibelki, da se bo nekulturno zavzemal za sveto zemljo nekega drugega naroda, ki je njegova samo še zgodovinsko, je vsekakor preveč; tega Srbi nimajo pravice in ne morejo zahtevati od nas. Pričakujejo lahko od nas razumevanje in solidarnost, morda celo globlji kot pri drugih jugoslovanskih narodih, mi pa lahko v imenu kulturnega modela naroda zahtevamo od njih samo operacijo, točneje amputacijo, kakršno smo morali tudi sami opraviti na lastnem telesu. Da ne govorimo še o drugi slovenski zgodovinski travmi, ki nam vsiljuje razumevanje albanske narodne manjšine na Kosovu. Še moja generacija Slovencev je bila vzgajana v osnovni šoli s Kraljevo podobo Rapalla, na kateri je bila mati domovina boleče razsekana na dvoje, na Jugoslavijo in Italijo; skoraj nič drugače, kot je danes albanski narod razdeljen med Jugoslavijo in Albanijo. Naša narodna bolečina je bila in je še albanska narodna bolečina, čeprav pri tem ne gre samo za čustva. Če namreč le malo verjamemo v zgodovinski razvoj, v organsko in nezaustavljivo rast slehernega naroda — in Slovenci v to verjamemo — moramo sklepati, da se bo tudi albanski narod prej kot slej združil; če smo se združili Slovenci, ki smo bili stisnjeni med dve imperialistični velesili, ki sta nam stregli po življenju, se bodo nemara tudi Albanci. Drugače je mogoče samo v primeru, če je Jugoslavija na pragu enaindvajsetega stoletja in sredi Evrope pripravljena dvigniti na noge še večjo genocidno silo, kot sta bili nacistična Nemčija in fašistična Italija. Za to pa se najbrž ne navdušujejo niti Srbi. Vse torej tako kaže, da slovenski kulturni model naroda, ki si je naložil na pleča zahtevno nalogo, da obračuna z ostanki totalitarizma in začne z demokratizacijo dežele, v Jugoslaviji oziroma med jugoslovanskimi narodi nima enodušnih somišljenikov in sobojevnikov. Še najbolj je ta model istoveten z modelom Bošnjakov, seveda tedaj, ko jim odvzamemo oznako muslimanskih fundamentalistov, kakršno jim je prilepil režim. Ti Bošnjaki, po njihovi lastni interpretaciji in po interpretaciji njihove kulturne emigracije z Zulfikarom na čelu, ne terjajo nič drugega kot priznanje njihove kulturne identitete. Navsezadnje kot muslimani niso bili v zgodovini ne hajduki ne uskoki, temveč sestavni del otomanskega cesarstva oziroma njegove upravne strukture, uradniki, sodniki in duhovniki, s čimer se od drugih prebivalcev Bosne in Hercegovine ne razlikujejo samo po svoji religiji, temveč tudi po svoji socialni različnosti. Ti Bošnjaki so skratka kultura. Zaradi tega ne zahtevajo nikakršnega strnjenega in avtonomnega etničnega ozemlja, temveč si samo želijo, da Hrvati ne zahtevajo od njih, da bi bili Hrvati, in da Srbi ne zahtevajo od njih, da hi bili Srbi. V usodi slovenskega kulturnega modela naroda v Jugoslaviji je kljub njegovi preverjeni realnosti nekaj samotnega in poraznega, nekaj trpko romantičnega. To nas ne sme zapeljati v odreše-niško držo ali samousmiljenje, čeprav je v boju, ki smo ga začeli, vsekakor potrebno tudi nekaj romantičnega zanosa. Če hočemo uresničiti svoj kulturni model naroda, si bomo pač morali prizadevati za čim večjo avtonomnost, obenem pa dopuščati čim večjo avtonomnost drugih jugoslovanskih narodov. To pa najbrž pomeni nadaljni razvoj in poglabljanje jugoslovanskega konfede-ralizma. il modello della nazione slovena e la Jugoslavia Marjan Rožanc Che la Jugoslavia, pur essendo uno dei paesi confinanti, sia poco conosciuta dagli italiani, mi sembra assodato. Questa scarsa conoscenza, a mio avviso, non si riferisce tanto agli aspetti geografici e territoriali, che sono abbastanza noti, se non altro per il gran numero di turisti che la visitano ogni anno, ma soprattutto a quelli politici, sociali, culturali ed economici. Secondo il mio punto di vista, tale scarsa conoscenza dipende soprattutto da due elementi: il primo legato al fatto che la grandissima parte degli «input» d’informazione, arrivano in Italia soprattutto da Occidente, ciò lascia pochissimo spazio a quelli che potrebbero arrivare da altre direzioni, e secondo — il fatto che questo trattamento «distratto» della realtà jugoslava, mal si concilia con la complessità della situazione di quel paese, che invece richiederebbe un trattamento attento ed approfondito. La Jugoslavia è infatti una realtà socio-politica molto diversa dall’Italia. In essa non sussiste la coincidenza stato-nazione, che in Italia in genere viene assunta come scontata, ma essa rappresenta una federazione di repubbliche di piccole nazioni etnicamente apparentate, ma non coincidenti. In Italia si sarebbe avuta una situazione simile se non fossero prevalse storicamente alcune egemonie: la toscana, dal punto di vista linguistico e culturale nel medio-evo e nel rinascimento, la piemontese, nelle fasi di formazione dello stato moderno. La maggior parte degli stati moderni si è formata in modo simile all’Italia, ma esistono anche eccezioni dell’altro tipo, L’esempio più noto è quello della Svizzera, che è anch’essa una federazione di gruppi etnici diversi. Non credo che si possano dare giudizi di merito al riguardo, vi sono vantaggi e svantaggi per l’un caso e l’altro. Quando si parla dell’attuale crisi jugoslava, collegandola alla struttura composita del paese, si fa in realtà un torto alla situazione. Sono i problemi politici ed economici che mantengono vivo il dissidio tra i gruppi etnici e nazionali. Il problema fondamentale della Jugoslavia è quello della democratizzazione politica d’un lato, e dal- l’altro, quello della liberalizzazione economica, apportatrice di una maggiore efficienza. Tali tendenze sono però contrastate dall’ideologia ufficiale marxista, che ha portato al potere, sotto la guida di Tito nel corso della guerra vittoriosa, il partito comunista. Dopo la morte di Tito, i problemi si sono acuiti: la situazione richiederebbe ulteriori riforme liberaleggianti, ma manca una guida del paese, che abbia sufficiente autorità e forza per portarle a termine. Le spinte sono poi assai differenziate nelle varie repubbliche. La Slovenia, il paese più occidentale della Jugoslavia, è matura per una trasformazione socio-politica ed economica. Vi vige già oggi una certa libertà d’espressione ed una buona efficienza economica, mentre il resto del paese si dibatte in maggiori difficoltà, soprattutto economiche, che poi agiscono da spinta sui problemi sociali ed etnici, che tendono ad innescare ed a rinfocolare l’un l’altro. Dato il loro numero ridotto (sono solo circa due milioni), gli sloveni hanno sviluppato per lunga tradizione storica un modello di nazione che si basa soprattutto sul concetto di nazione come realtà culturale. La nazione cioè non è «in primis» stato, potere, territorio, esercito, burocrazia, ma soprattutto una comunità omogenea di cultura e lingua. Secondo il punto di vista sloveno, la nazione si forma soprattutto a scuola, mediante opportuni «input» d’informazione. Essa abbraccia tutti coloro che costruiscono con essi la propria memoria storica collettiva e la propria coscienza. Un concetto dunque, piuttosto moderno. Una delle conseguenze più rilevanti di tale concetto è che esso può esulare dal limite spaziale dello stato: la nazione slovena non è necessario che finisca sul confini della repubblica di Slovenia. Essa può estendersi anche oltre, sui territori vicini dove vivono minoranze slovene, ed in genere essa si può estendere a tutti gli sloveni sparsi nel mondo, che continuano a mantenere legami con questa tradizione. In un mondo dove la espansione con mezzi militari diventa sempre meno probabile, il concetto offre nuove ed interessanti prospettive di sviluppo e di pacifica ed attiva convivenza tra i popoli. Marjan Rožanc, l’Autore del saggio che pubblichiamo, cerca di confrontare tale modello di nazione, che sinora ha avuto un certo successo storico, con i modelli di nazione degli altri popoli della Jugoslavia, facendo delle considerazioni sulla loro validità ed efficacia storica. Il saggio vuole rappresentare un contributo alla risoluzione della attuale crisi jugoslava. Esso è stato presentato sotto forma di con- ferenza organizzata dall’Associazione degli Intellettuali Sloveni di Trieste e dal Centro Culturale Most. Tralasciamo la parte introduttiva del saggio, che richiederebbe al lettore italiano delle preconoscenze e che comunque desidera significare ciò che abbiamo testé esposto, mentre offriamo con la seconda parte del saggio un’interessante riflessione sulle possibilità di applicazione del modello sloveno al più generale problema jugoslavo. Ales Lokar 2. Questo è dunque il MCNS (*) quale è rinvenibile nella pubblicistica slovena degli ultimi burrascosi anni: in ogni caso si tratta di un programma che si trova in un rapporto conflittuale con l’ideologia comunista dominante e il corrispondente regime totalitario. Quando lo immettiamo nell’ambito jugoslavo, innanzitutto come prospettiva e modello del nostro vivere nazionale, poi come punto di partenza per la convivenza con gli altri popoli jugoslavi, siamo costretti, nostro malgrado, a domandarci se esso sia accettabile anche per gli altri popoli jugoslavi e se anche essi siano disposti ad affrontare, in nome della propria affermazione, un così radicale conflitto con l’ideologia e il regime esistenti. Purtroppo la risposta è negativa: nessuno dei popoli lo è! O per lo meno non così totalmente e spietatamente. Ognuno dei popoli jugoslavi ha qualche interesse parziale alla conservazione dell’egemonia del partito e nessuno può unirsi concordemente al progetto sloveno: i Croati hanno bisogno del pugno di ferro del totalitarismo proprio per la soluzione del problema nazionale; i Serbi della burocrazia centrale per l’economia. I Serbi — se prescindiamo dai restanti loro interessi politici, che si nutrono della loro tradizione statale — non auspicano in campo economico alcuna liberalizzazione; addirittura uno dei loro spiriti più. liberali, Mihajlo Markovic, si prodiga per un’economia centralizzata e pianificata. Ma andiamo per ordine. Cominciamo con i nostri vicini più prossimi. I Croati e la loro storia più recente sono per noi Sloveni già da parecchio tempo un incomprensibile enigma. Anche l’entità croata ci è piuttosto estranea. Tra gli artisti croati sentiamo a noi vicini solo coloro che sono riusciti a superare i propri limiti nazionali e che sono tanto Croati quanto Jugoslavi: Gustav Antun Matos, Tin (*) MCNS = modello culturale nazionale sloveno. Vjević, Ivan Meštrović, Miroslav Krleza. E riusciamo più facilmente a stringere relazioni con persone provenienti da zone croate con popolazioni miste, con i Ličani e i Kordunci, piuttosto che con persone provenienti da zone integre dal punto di vista etnico, come i Podravci e gli Slavonci. Secondo logica la Slovenia e la Croazia, essendo apparentate da una comune tradizione cattolica e da un lungo destino comune nell'ambito della monarchia austro-ungarica, dovrebbero concordare e collaborare strettamente; in realtà , però, sia i Croati che noi Sloveni ci comportiamo in modo estremamente autonomo. Lubiana e Zagabria sono, nonostante la vicinanza, spesso mondi più lontani di quanto non lo siano Madrid e Bucarest. Se non altro, la Slovenia e la Croazia dovrebbero avere, essendo le repubbliche più evolute dal punto di vista economico, almeno un interesse economico comune, che dovrebbe estrinsecarsi sia a livello economico che in quello politico con una serie d'iniziative liberali, atte a dare impulso alle inibite potenzialità economiche. Quest’interesse comune effettivamente esiste e trova anche, in definitiva, la propria espressione. Ciò che invece stupisce gli Sloveni riguardo ai Croati è il fatto che i leader comunisti croati abbiano la tendenza sporadica al dogmatismo, se non allo stalinismo, tendenza testimoniata da manifestazioni repressive di sfiducia nei confronti degli intellettuali e di tutti coloro che la pensano in modo diverso (il Libro bianco), e soprattutto dal fanatismo dogmatico del leader ideologico dei comunisti croati, Stipe Šuvar. Così abbiamo l'impressione che i Croati siano un che di estremamente contradditorio, poiché sono nei nostri riguardi contemporaneamente favorevoli e ostili; in ogni caso sono però degli alleati del tutto inaffidabili per l’affermazione della libertà economica, culturale e politica in Jugoslavia. Comunque questo nostro stupore deriva principalmente dalla ignoranza della situazione croata, ovvero dal fatto che noi Sloveni siamo in realtà i meno jugoslavi, perché non siamo invischiati nel principale e perenne problema jugoslavo, nel rapporto di prestigio tra Croati e Serbi. Perciò anche non sappiamo, nè vogliamo sapere, che la momentanea soluzione del problema nazionale in Jugoslavia e la ripartizione esistente in repubbliche e regioni sono in definitiva conseguenze di questo stesso conflitto di prestigio; nè che tale soluzione è frutto di un accordo raggiunto negli anni Trenta nelle prigioni della Sremska Mitrovica, accordo firmato dai nazionalisti croati e dai rappresentanti del partito comunista jugoslavo, e benedetto da Stalin e dal Comintern. Si tratta di un accordo a favore dei Croati e della Jugoslavia, e a svantaggio dei Serbi; suo fine era infatti anche l’impedire l'egemonia serba, mediante la scissione del territorio nazionale serbo in repubbliche e regioni. La posizione pri- vilegiata di cui godono i Croati è quindi oggi assicurata loro dal partito, e non da un partito che si limita a civettare con l'atrofizzarsi dello Stato e con l’autogestione, bensì un partito veramente dogmatico e cominternista. Da qui deriva anche la sottomissione croata agli sporadici recidivi stalinisti, al dogmatismo e al pugno di ferro. Tutte le restanti forze croate, compresi gli economisti, l’intellighenzia tecnica e gli intellettuali, sono costrette, di fronte a questa primaria questione nazionale, a farsi da parte con tutti i propri interessi parziali; spesso — quando i problemi nazionali in Jugoslavia si acutizzano — è il partito stesso a bloccarli totalmente. Nelle loro file serpeggia l’insoddisfazione e la tensione, ma soprattutto sono presenti il blocco e l’autoblocco politico, cosicché essi sono costretti a sfogarsi in vari tipi di formalismi: il rappresentante più tipico di quest’intellighenzia è, in campo culturale, il pubblicista Igor Mandič, insoddisfatto perenne, pregno di erudizione cosmopolita, che però in realtà non esprime nulla e nessuno tranne la propria scontentezza. (Peculiare della condizione politica e culturale croata è anche la assegnazione dei primi premi letterari e del fondo di Miroslav Krleža; in tale occasione si è palesato che addirittura a un artista che, ribellandosi al dogmatismo del partito e a quello ustascia, ha messo a repentaglio la propria vita per l’affermazione dell’autonomia dell’arte, è concesso di esistere solo come spiccato scrittore di partito. I vertici politici croati hanno preso dimostrativamente le distanze dai premi che non attestavano una netta adesione alle posizioni del partito. In Croazia è permesso esaltare Miroslav Krleža solo in quanto comunista, giammai in quanto artista). Naturalmente in Croazia, alla preoccupazione del partito per la Jugoslavia attuale, che è per i Croati più o meno accettabile, si affianca un’altra idea politica, ovvero l'idea di una Croazia autonoma e indipendente. Quest’idea, però, è bloccata con ancora maggior decisione, e lo è anche sul piano psicologico. E’ possibile infatti connettere quest’idea con la Nezavisna država Hrvatska (Stato croato indipendente) e con l’abbondante, ancora sempre attiva emigrazione croata, vale a dire col movimento ustascia. Tale idea non collega i Croati solo con gli ambienti ustascia, che nel mondo godono di buona reputazione, bensì anche con i crimini di guerra, con Jasenovac e cose simili, il cui ricordo grava ancora sui Croati, tenendo desto in essi un senso di colpa collettivo. Essa dunque immette continuamente i Croati nella costellazione della seconda guerra mondiale, nel conflitto tra la coalizione mondiale di potenze democratiche e il fascismo, nell’ambito del quale l’unico apporto croato alle potenze democratiche è stato dato dal partito. Questo partito, quindi, così com’è e come è stato, rappresenta la purificazione morale del popolo croato. Un simile blocco si manifesta anche riguardo al cattolicesimo croato e alta Chiesa. La Chiesa croata è senz’altro molto più statalmente cattolica e politica di quella slovena, dimodoché è facile associare la sua vivificazione col clero combattivo, con l’ecclesia mi-litans, mentre la connessione Zagabria-Vaticano — a prescindere dai mutamenti intervenuti in entrambi i centri — ravviva il ricordo del clerofascismo prebellico e bellico. Così i Croati, volenti o nolenti, sono costretti a un accordo, non eccessivamente amoroso, con l’ideologia esistente, che peraltro assicura loro delle condizionni nazionali più o meno accettabili. Il MCNS è abbastanza vicino loro — vicino a livello economico, culturale e religioso — ma non tanto da indurli a entusiasmarsene, prendendone le parti. Con i Serbi le difficoltà sono diverse e maggiori: i Serbi sono infatti l'unico popolo jugoslavo con una tradizione statale relativamente forte, che ancora oggi trae la propria forza dal costituirsi europeo delle nazioni in Stati, e tendono a identificare la nazione con lo Stato. Se noi Sloveni siamo stati prima un popolo e stiamo costituendoci come Stato, ovvero vorremmo farlo, appenna ora, i Serbi sono stati innanzitutto uno Stato, e ancora oggi anelano ad essere principalmente uno Stato. Il MCS è ad essi quasi organica-mente estraneo. In fin dei conti, perché dovrebbero entusiasmarsi per un’umile variante culturale slovena, quando tutta la loro storia suggerisce la fedeltà agli eroi e ai soldati che morirono per lo Stato serbo? La nazione, soprattutto una nazione d’eroi e martiri, deve materializzarsi in uno Stato, possibilmente in un territorio ristretto e delimitato, e comunque in un apparato statale con tutte le sue forze statali. Essi devono dunque avere uno Stato, e nelle condizioni attuali, il loro Stato è la Iugoslavia, il che esclude che possano nutrire eccessivo interesse per il federalismo e l’autonomia delle varie partì della Iugoslavia, quand’anche essi siano attestati da un MCN indipendente. Essi però non sono solo statisti, ma anche politici. Quindi è possibile discutere con essi di molti argomenti, tra cui anche della necessità dell’europeizzazione della Jugoslavia in tutti i settori della vita nazionale. Tuttavia , essi si riferiranno ancora all’Europa del 190 secolo a quella degli inizi del ’900, all’Europa dei nazionalismi combattivi, mentre presteranno ben poca attenzione alla visione slovena dell’Europa, che è contemporaneamente medioevale e moderna, frazionata in autonomie regionali e collegata da correnti culturali ed economiche, essendo ciò più conforme alle esigenze culturali ed e-conomiche del mondo moderno. Il MCS è quindi per i Serbi privo d’interesse e sicuramente essi non sono pronti a lottare per esso contro il sistema esistente, soprattutto considerando l'atteggiamento ambivalente e pragmatico che hanno nei confronti di quest’ultimo. Tale atteggiamento è, in rapporto all’ideologia marxista e al governo totalitario del partito, perlomeno ambiguo. Essi sono troppo indecisi nei riguardi dei loro principali problemi, e troppo poco chiari nella definizione degli stessi punti crìtici; ciò risulta evidente dal recente Memorandum della Accademia serba degli studi e dell’arte, sebbene esso sia stato scritto, 0 forse proprio per questo, dai loro spiriti più eletti. Essi propugnano contemporaneamente maggiori democrazia e centralismo. Essi rifiutano la soluzione, proposta dal Comintern, della questione nazionale, poiché la considerano una congiura ordita dai nazionalisti croati e dai comunisti jugoslavi, i quali hanno approfittato della paura esagerata di fronte all'egemonia politica ed economica serba per operare lo smembramento del corpo nazionale serbo, se non addirittura per attuare un genocidio nei suoi riguardi. A questo proposito, essi considerano ogni potenza totalitaria che mantenga intatta la loro non invidiabile posizione nazionale, la più brutale delle costrizioni. I più liberali, come per es. il prof. Ljuba Tadic, sono disposti a trasferire la capitale jugoslava a Jajce, dove è nata questa Jugoslavia, pur di evitare il frequente collegamento tra Zagabria da un lato e il centralismo burocratico e il totalitarismo dall’altro... Purtroppo, però, il totalitarismo del partito, che rinnova continuamente il centralismo di Belgrado, ha contemporaneamente per essi un tale fascino irresistibile, soprattutto a causa degli interessi economici e amministrativi... Inoltre l’ideologia marxista, sulla quale è costruito questo governo, ha allo stesso tempo proprio tra 1 Serbi, in linea di massima i proletari e il «lumpenproletariat», la sua forza integrativa maggiore, specie quando il complesso d’inferiorità di classe si collega al senso di colpa nazionale... Cosicché l’economista polìtico Mihajlo Markovic quasi non può esimersi dal propugnare qualcosa di diverso da un’economia centralizzata e pianificata, di fronte alla quale agli economisti e operai sloveni si rizzano i capelli in testa. In breve: il MCNS non ha neppure nei Serbi dei validi alleati nella lotta per la democratizzazione. Questo abisso relativamente profondo d’incomprensione esige tuttavia proprio, in questo caso il rispetto delle diversità. Special-mente da parte di noi Sloveni, che ci siamo del tutto acriticamente investiti del ruolo di nazione più tragica in Europa: dal punto di vista della loro storia e delle loro ambizioni, il destino della nazione serba è comunque molto più tragico del nostro. A questo proposi- to è significativo il paragone tra il concetto politico-statale, quale è stato elaborato da Basic all’inizio di questo secolo, nel periodo della democrazia politica serba, e la condizione attuale della nazione Serba. All’inizio del '900 era viva l’idea dell’unificazione di tutta la nazione serba, da Temisvar e Segedin a nord, fino a Salonicco e Ragusa a sud, mentre oggi, dopo due guerre mondiali e due vittorie, la nazione serba è praticamente disgregata, smembrata dai confini tra le repubbliche della Macedonia, del Kosovo, del Montenegro, della Bosnia ed Erzegovina, della Voivodina e della Serbia in senso più stretto. E tutto ciò considerando l’emigrazione massiccia dei Serbi dal Kosovo, Bosnia ed Erzegovina verso la Serbia in senso stretto, verso questo triste rimasuglio di patria, ormai prostrato economicamente e socialmente. Ma proprio per questo il MCNS dovrebbe sembrare ai Serbi interessante e istruttivo: noi Sloveni, infatti, siamo riusciti in questo stesso periodo storico ad affrancarci ed espanderci, in ogni caso a rafforzarci, proprio grazie al nostro modello culturale, nonostante avessimo come nemico il violento imperialismo italiano e tedesco. Ciò getta una diversa luce sulla sciagura serba: le loro aspirazioni nazionali erano comunque rivolte in misura eccessiva all’esercito e allo Stato, alla brama di potenza esterna, e troppo poco alla formalizzazione del carattere nazionale, alla stratificazione della società, in parole povere alla cultura... L'eliminazione delle lacune nazionali mediante la conquista del liberalismo dovrebbe dunque essere, proprio in base alle loro esperienze passate, la loro primaria aspirazione, per non parlare poi della società civile, dell'autonomia e democratizzazione delle pratiche ideologiche. I Serbi trarrebbero vantaggi sicuri anche dal modello dell’area nazionale e culturale unitaria: se non altro, potrebbero eliminare con esso i temporanei confini tra repubbliche e regioni, che certamente li soffocano dal punto di vista nazionale, e vivere finalmente come un organismo nazionale unitario. E per ottenere ciò, dovrebbero soltanto apportare qualche modifica statutaria ad alcune principali istituzioni nazionali. Dal punto di vista sloveno è infatti totalmente assurdo che gli scrittori serbi del Kosovo, pur scrivendo nella propria lingua materna, si riuniscano attorno alla Società degli scrittori del Kosovo, vale a dire basandosi sulla propria appartenenza regionale, e non sulla propria lingua e nazionalità. Il fatto è che la suddetta società ha come fine il collegamento fra tutti gli scrittori scriventi in Serbo in Jugoslavia e fuori di essa; prescindendo dai confini tra repubbliche ed altri tipi di frontiere; l’Accademia serba degli studi e dell’arte si propone di riunire tutti gli accademici serbi... E così via. Nonostante ciò, l’area nazionale unitaria non soddisfa la tradizionale tendenza serba all’identificazione tra la nazione e lo Stato. Non soddisfa le loro principali ambizioni politico-statali, e causa loro probabilmente anche altre difficoltà: non appena essi dovessero accettarlo, dovrebbero riconoscere il diritto ad esso anche agli altri popoli jugoslavi, Albanesi inclusi. Ed è a questo punto che sorgono gli ostacoli maggiori: non solo quelli del rapporto dei Serbi con il Kosovo e gli Albanesi, che è comunque il problema jugoslavo più. pressante, ma anche quelli del rapporto dei Serbi con se stessi e col MCNS, e del rapporto del MCNS coi Serbi. Nell’ambito della nazione-stato — che pur essendo un’eredità del 19° sec. e una obsoleta formula del costituirsi nazionale, è tuttavia presente nel contesto del summenzionato Memorandum e nello stato d’animo di tutto il popolo serbo — tale conflitto è praticamente insolubile. Lo sarà tanto più fino a quando i Serbi continueranno a puntare sull’ideologia marxista e sul regime esistente, causa di tali e simili problemi, e finché seguiteranno a definire, servendosi, del gergo di questa stessa ideologia ,il movimento nazionale albanesè nel Kosovo «controrivoluzione», il che è praticamente un invito al massacro. In tal modo essi perpetueranno i conflitti con se stessi e con tutti i popoli jugoslavi. Pretenderanno la legalità da un apparato statale che si basa sull’arbitrio e che produce illegalità a non finire. Esigeranno e ripristineranno l’ideologia marxista e la forza centralista dello Stato, fondata proprio sul «lumpenproletariat», abbondantissimo nel Kosovo, e allo stesso tempo approfondiranno il conflitto non solo con gli Albanesi, ma anche con gli altri popoli jugoslavi, che aspirano principalmente alla democratizzazione e a una maggiore libertà. La soluzione di questo problema è necessariamente politico-culturale. Ed è perfettamente uguale a quella suggerita da Dobrica Cosic nel romanzo «Il tempo della morte», tramite il personaggio del giovane ufficiale dell’esercito serbo Katic, che durante la guerra balcanica dice qualcosa del genere: Smettiamo di versare sangue e cediamo una buona volta la Serbia meridionale ai Bulgari, proteggiamoci le spalle con una solida pace e volgiamoci come persone colte verso l’Europa. Ciò, però, che afferma il personaggio di Cosic durante la guerra balcanica, oggi Dobrica Cosic non è capace di farlo, come non lo sono capaci altri Serbi, meno coscienti. Sotto il peso degli oneri che vessano il suo popolo, Cosic è disposto ad ammettere a livello razionale l’opportunità di un plebiscito nel Kosovo e di un’eventuale nuova demarcazione del confine tra la Jugoslavia e l’Albania, che sarebbe l'unica soluzione culturale capace di affrancare il popolo serbo da questo ingrato trauma nazionalistico, permettendogli così di volgersi finalmente libero all’Europa e ai problemi del mondo contemporaneo. Egli è addirittura disposto ad ammettere che l’impostazione serba del problema riguardante il Kosovo balcanizza i Serbi stessi e l’intera Jugoslavia. Ma non osa dirlo o scriverlo, perché in tal modo getterebbe al vento la fiducia di cui gode presso il popolo serbo, nonché quel po’ di influsso che sta momentaneamente esercitando sul processo di democratizzazione in Serbia. Nel MCNS, però, non c’è nè può esservi comprensione per nes-sun’altra soluzione del problema del Kosovo. E' infatti proprio alle prese con questa questione che si chiarisce il carattere non meramente intellettualistico del MCNS; esso è infatti frutto di una profonda esperienza storica, fondata sulla specifica esperienza di ogni singolo Sloveno. Anche noi Sloveni abbiamo, cioè avevamo, la nostra terra santa, il Korotan, e in essa la valle di Maria Saal con la chiesa dedicata alla Madonna e la pietra del duca (knežji kamen), sulla quale avveniva l’investitura dei duchi sloveni e di fronte alla quale vennero enunciate le prime parole slovene scritte. Ma qual’è oggi la nostra realtà? Non ci è restato che accettare la perdita di questa terra santa e il fatto di dover collegare ciò che resta dei nostri connazionali che vivono al di là delle Caravanche nell'area culturale untaria slovena. Pretendere che un popolo, il quale ha parzialmente rinunciato alla propria culla dal punto di vista culturale, si adoperi per la terra santa di un altro popolo, che è sua ancora solo storicamente, è veramente troppo; i Serbi non possono, nè hanno il diritto di esigere ciò da noi. Per essi è lecito aspettarsi da parte nostra comprensione e solidarietà, forse addirittura più profonda che da parte degli altri popoli jugoslavi, mentre a noi è permesso, in nome del MCN, pretendere da loro solo un’operazione, ovvero più esattamente un’amputazione del genere che d’altronde abbiamo già dovuto sperimentare sul nostro corpo. Per non parlare poi dell'altro trauma storico sloveno, che c’impone di comprendere la minoranza albanese nel Kosovo. Ancora la mia generazione di Sloveni è stata educata nelle scuole elementari con l’immagine di Rapallo di Kralj, nella quale la madre patria figurava scissa in due parti, la Jugoslavia e l’Italia; pressappoco nello stesso modo in cui oggi il popolo albanese è diviso tra la Jugoslavia e l’Albania. Il nostro dolore nazionale era ed è tuttora il dolore nazionale albanese, benché non si tratti solo di sentimenti. Difatti, se abbiamo un minimo di fiducia nell’evoluzione storica, nella crescita organica e innarestabile di ogni nazione — e noi Sloveni ce l’ab- biamo — dobbiamo dedurne che prima o poi anche gli Albanesi perverranno all’unificazione; se ci siamo riusciti noi Sloveni, serrati tra due grandi potenze imperialistiche che tentavano di sopraffarci, ce la faranno forse anche gli Albanesi. Una diversa soluzione sarebbe possibile solo nel caso che la Jugoslavia fosse disposta, alle soglie del 210 sec. e nel centro dell’Europa, a scatenare una violenza genocida ancora maggiore di quella scatenata dalla Germania nazista e dall’Italia fascista. E a questa prospettiva probabilmente non si entusiasmano neppure i Serbi. Sembra comunque che il MCNS, dopo essersi assunto il gravoso compito di fare i conti con i resti del totalitarismo e di dare il via alla democratizzazione del paese, non trovi in Jugoslavia, ovvero tra i popoli jugoslavi, chi condivida le sue aspirazioni e sia disposto a lottare per esse. Tutt’al più potremmo tentare d’identificare tale modello con quello dei Bošnjaki, qualora, naturalmente, togliessimo loro etichetta di fondamentalisti mussulmani, appioppata loro dal regime. Questi, secondo la loro stessa interpretazione e l’interpretazione della loro emigrazione culturale con Zulfikar in testa, non anelano a null'altro, tranne che al riconoscimento della loro identità culturale. In fin dei conti, in quanto mussulmani, non furono nè aiducchi nè uscocchi, bensì parte integrante dell’impero ottomano, ovvero della sua struttura amministrativa, impiegati, dunque, giudici e preti, il che implica una loro diversità, rispetto agli abitanti della Bosnia ed Erzegovina, non solo in campo religioso, bensì anche in quello sociale. Questi Bošnjaki rappresentano in parole povere la cultura. Per tale ragione essi non pretendono alcun territorio autonomo, ma desiderano solo che i Croati non esigano da loro che siano Croati, nè i Serbi che siano Serbi. Nel destino del MCN in Jugoslavia c’è, nonostante la sua assodata concretezza, qualcosa di solitario e rovinoso, qualcosa di amaramente romantico. Ciò non deve indurci ad assumere atteggiamenti da redentori nè ad autocompiangerci, sebbene nella lotta che abbiamo intrapreso sia necessaria anche un po’ di foga romantica. Se vogliamo davvero realizzare il nostro MCN, dovremo sforzarci per ottenere il massimo di autonomia, senza peraltro nuocere all’autonomia degli altri popoli jugoslavi. Il che significa probabilmente un’ulteriore approfondimento ed evoluzione del confederalismo jugoslavo. Traduzione di Darja Betocchi o koreninah sedanje krize France Bučar Znani ameriški ekonomist Galbraith začenja svoje poznano delo The affluent society z ugotovitvijo, da bogastvo ni brez svojih dobrih strani, da pa je brez dvoma neizprosen sovražnik razumevanja. Revež pa vedno natanko ve, kaj ga teži, in ve tudi za zdravilo: ve, da ima premalo in da potrebuje več. Pa vendar stvari le niso tako preproste. Predvsem ni kar lahko in enostavno odgovoriti na vprašanje, česa nam manjka, niti, koliko nam česa manjka. Še težje je dostikrat odgovoriti na vprašanje, zakaj nam česa manjka, morda še težje, zakaj imamo morda česa preveč. Vse to so večinoma vprašanja, ki presegajo celo sposobnost znanosti; bolj zadevajo modrost. In ravno tu je jedro vsega problema, če razumemo modrost kot stanje notranje vsklajenosti s samim seboj in zunanje skladnosti v svetom, v katerem živimo. Sodobni svet je temeljito vržen iz tega ravnotežja. Znašel se je v krizi, ki je tako razsežna, kompleksna in globoka, zadevajoča sleherni vidik našega življenja, s kakršno se človeštvo ni še nikoli srečalo dosedaj. Zadeva našo politiko in gospodarstvo, tehnologijo in družbeno ureditev, naše zdravje in okolje, kvaliteto našega življenja; prvikrat se srečujemo celo z nevarnostjo, da ugasnemo življenje na našem planetu. Nekaj podatkov za osvetlitev (povzetih po delu Fritjof Capra: The turning point): — neposredno pred sedanjo eskalacijo vojaških stroškov so znašali izdatki za oborožitev v svetu letno 425 milijard dolarjev, torej več kot milijardo dolarjev na dan, večina tega v t.i. deželah tretjega sveta. Trgovina z orožjem po svojem znesku presega, če izvzamemo le nekaj najbogatejših gospodarstev na svetu, narodni dohodek vsega ostalega sveta skupaj; — ob tem umre za lakoto povprečno 15 milijonov ljudi na svetu, od tega večina otrok. 40% svetovnega prebivalstva nima ustrezne zdravstvene oskrbe, pa vendar potrošijo dežele v razvoju trikrat toliko za orožje kot za zdravstvo; 35% prebivalstva Tekst je avtor prebral na večeru, ki sta ga priredila kulturna združenje Most in Krožek za družbene in politične vede Pinko Tomažič dne 9. maja 1986. trpi za pomanjkanjem pitne vode, medtem ko je polovica znanstvenikov in inženirjev zaposlenih s proizvodnjo orožja; — grožnja atomske vojne je dobro poznana. Toda nič dosti manj ni nevarna uporaba atoma za mirne potrebe. Atomska energija ni niti zanesljiva, niti čista, niti poceni. Atomski reaktorji (360 v obratovanju in stotine načrtovanih novih) postajajo velikanska nevarnost za naše preživetje, ogrožajo nas z rakom, genetskimi motnjami itd. Plutonij, kot najbolj radioaktiven iz njih izvirajoč strup, je sam po sebi, fisijski, kar omogoča njegovo uporabo za atomske bombe. Atomsko orožje in uporaba atoma za mir sta medsebojno povezana; — atom pa ni osnovna grožnja svetovnemu eko-sistemu in razvoju življenja. Preobljudenost in industrijska tehnologija sta strahotno načela naše naravno okolje, od katerega zavisi naše življenje. T.i. smog nas duši v mestih in načenja naše zdravje, vse bolj zajema tudi podeželje. Kisli dež na veliko uničuje gozdove. Tako voda kot hrana sta vse bolj strupeni zaradi različnih kemičnih dodatkov, pesticidov in umetnih gnojil, ki prodirajo v rastline itd. Kemično zastrupljanje je postalo neke vrste sestavina našega življenja; — degradacijo naravnega okolja spremlja ustrezna degradacija našega zdravja. Če so podhranjenost in nalezljive bolezni bič revnih dežel, se v industrijskih deželah vse bolj srečujemo s srčnimi obolenji in kapjo, z rakom in boleznimi, ki so bile doslej sploh nepoznane; — slabša se socialno okolje, poleg naravnega, ki se kaže v naraščajočih psihičnih motnjah, shizofreniji, depresivnih stanjih in pod., v naraščajoči kriminaliteti in nasilju, prometnih nesrečah, samomorih, naraščajočem alkoholizmu in narkomaniji. Naraščanje nasilja in samomorov je samo vzporeden pojav k motenosti v učnih sposobnostih in družbeni prilagojenosti. Ne več samo socialna patologija, pač pa že socialna epidemija; — lahko bi govorili tudi že o ekonomski patologiji. Nebrzdana inflacija, masovna nezaposlenost, neustrezna razdelitev bogastva in dohodka spravljajo v obup politike in gospodarstvenike. Česa naj se lotijo kot prioritete, ko pa se naloge medsebojno izključujejo. Tudi znanstveniki ostajajo nemi in nemočni pri odgovorih. Vse kaže, da z dosedanjimi metodami razreševanja teh problemov ne moremo razrešiti — ker jih večinoma niti ne vidimo niti jih nismo sposobni oceniti v vsej njihovi razsežnosti in dinamiki. Kar je pri tem posebej osupljivo, je to, da je ta kriza vse- splošna in da zajema tako t.i. kapitalistični kot tudi t.i. socialistični svet (če naj imata ta izraza sploh kako konotativno vrednost.). Z vsemi pojavi te krize se srečujemo prav po vseh deželah. Razlike so kvečjemu v različni širini in intenzivnosti posameznih njenih sestavin. Poleg tega pa tudi v našem razumevanju njihove dinamike. Izključno v sedanji trenutek usmerjeni opazovalec bo kot krizno priznal samo tisto sestavino, ki je neposredno presegla določeno mejno vrednost, ne da bi upošteval tudi njeno dinamiko, ki bo morda že v bližnji bodočnosti presegla kritično mejo. Ker je kriza značilna tako za kapitalistični kot za socialistični svet, sledi, da nima neke neposredne zveze niti s kapitalizmom niti s socializmom oz. da ima korenine v osnovah, ki so skupne enemu in drugemu. Realni socializem se navidez morda po ekonomski patologiji razlikuje od kapitalističnih gospodarstev, ker se izraža v polni zaposlenosti, stabilnih cenah in sorazmerno enakomernejši porazdelitvi bogastva in dohodka. Vendar je tudi to v veliki meri le videz. Polna zaposlenost je v veliki meri le prikrita nezaposlenost, enakomernejša porazdelitev dohodka je lahko tudi posledica splošnega znižanja na neko zelo nizko raven vseh, inflacija sicer ne poteka v neprekinjeni krivulji, pač pa v periodičnih skokih, povezanih tudi s političnimi premiki. Kakih drugih večjih razlik pa ni niti zaslediti. Dejansko so korenine obeh sistemov povsem iste, ker sta oba sistema poganjek iste temeljne filozofije in svetovnega nazora, namreč kartezijansko-newtonovske paradigme. Marksizem kot filozofska osnova socializma je samo poznejši odganjek iz istega kartezijanskega debla, ki je najprej pognal v t.i. znanstveno revolucijo v 16. oz. 17. stol., nato v prosvetljenstvo v 18. stol. in industrijsko revolucijo v 19. stol. Bistvo te paradigme je prepričanje, da je znanstvena metoda edina pravilna pot do spoznanja; naziranje, da je svet mehaničen sistem, sestavljen iz temeljnih materialnih delcev; pogled na življenje kot na tekmovanje v borbi za obstoj; prepričanje v neomejen gmotni napredek, ki ga omogoča stalna gospodarska in tehnološka rast. Kot znanstvena metoda je priznana v bistvu samo matematično fizikalna znanost, ki temelji na merjenju in količini. Znanost zanima samo to, kar se da meriti, kar se da kvantificirati. Zato je iz njenega zanimanja in dosega izpuščeno vse, kar se nanaša na intuitivni in emocionalni svet ,na duhovnost, na kakovost, skratka vse, kar se ne da meriti, seštevati, kar ni podvrženo matematičnim prijemom. Zato je njena temeljna metoda analitično matematična oz. geometrična. Stvari v zunanjem, ma- terialnem svetu, je treba razstaviti najprej na temeljne sestavne dele, vse dokler smo to sposobni, nato pa iz teh sestavin ustvarjati nove konstrukte. To je osnova vse množične, serijske proizvodnje, ki je bila podlaga sedanjemu relativnemu blagostanju vsaj tistih dežel, ki so prešle industrijsko revolucijo. Ker matematična metoda ne more priznati končnosti in omejenosti, temelji tudi ves odnos tega nazora, izražen zlasti v ekonomiki, na nepriznanju naravne omejenosti, nepriznanju nekega končnega cilja kot dokončnega. Ker matematična metoda temelji na nekih standardiziranih temeljnih enotah, na številih, s katerimi je mogoče matematično operirati samo v taki poenoteni obliki (ne moremo npr. seštevati različnih sestavin, če jih nismo poprej skrčili na nek skupni imenovalec), je za ta pristop značilen re-dukcionizem kot metoda skrčevanja na neke skupne temeljne lastnosti. Kot rečeno, na takem pristopu temelji ves dosedanji modemi industrijski razvoj. Zato pa je ta matematično fizikalna metoda doživela tudi tako izjemno upoštevanje in priznanje. Samo tiste znanosti, ki uporabljajo tako metodo oz. ki so pristopne taki metodi, imajo značaj resničnih znanosti. To so t.i. trde znanosti v nasprotju s t.i. mehkimi znanostmi, za katere veljajo zlasti vse družbene znanosti in ki so že zato nekako dmgorazredne. Uspehi teh trdih, matematično fizikalnih znanosti so tako fascinirali znanstvenike vseh disciplin, da so si vsi prizadevali doseči status trdih znanosti. (Od npr. psihologije, ki vidi v možganih samo na poseben način organizirano materijo; medicine, ki v človeškem telesu vidi samo posebno strukturiran elektro-kemičen sestav, ekonomije, ki v ekonomskih zakonitostih mehanskemu ustroju podoben sestav, katerega delovanje je mogoče v celoti zajeti z ekonometričnimi metodami itd.). Posebej so te metode navduševale tudi klasike marksizma, predvsem samega Marxa in Engelsa. Ni samo slučajno, da je Engels eno svojih del naslovil kot razvoj socializma od utopije do znanosti. Tudi družba je neke vrste mehanizem, res da bistveno bolj zamotan, kot so materialni mehanski sistemi, vendar svojevrsten kozmos. Če odkrijemo njegove zakonitosti, smo mu prišli do jedra. Kakor pri sistemih v naravi, lahko ne samo napovedujemo njihovo prihodnje stanje, pač pa lahko s svojimi posegi v delovanje njihovih zakonitosti sami neposredno spreminjamo tako njihovo sedanje kot prihodnje stanje, tako je enako tudi z družbenimi sistemi. Šele s tem se človek osvobodi slepega delovanja naravnih zakonitosti in jih vpreže v svoje cilje. Tudi na družbenem področju. Mogoče je zgraditi družbo, kjer bomo s svojimi posegi neposredno krojili svojo usodo, se znebili eko- nomskih pritiskov izven naše kontrole, ustvarili družbo, v katero bomo vgradili svoja pojmovanja o človeških vrednotah. To velja v prvi vrsti za naše poglede na svobodo in enakost. Svoboda in enakost z vidika kartezijanske paradigme nista nikakršni posebni moralni vrednoti sami po sebi. Sta del njenega matematičnega redukcionizma. Kot temeljna sestavina družbe je in mora biti sleherni človek po svojem bistvu enak, enakost pa že pojmovno vključuje tudi svobodo. Zahteva po enakosti nikakor ni posebna socialistična zahteva. Terja jo že meščanska ureditev in ni slučajno, da jo je kot geslo postavila v ospredje že francoska revolucija. Prav v tej neustavljivi veri v možnost obvladanja narave in družbe, je tudi vsa nesreča socializma kot ideje. Če naj družbo znanstveno obvladujemo, je potrebna uporaba pravih »znanstvenih« metod. Te pa so matematično fizikalni pristop in redukcionizem. Predvsem je treba posameznika skrčiti na upravljivo, operabilno enoto. Treba ga je poenostaviti na nek standardiziran vzorec, podobno kot v industriji. Iz tega spoznanja oz. zahteve je zrasla tudi temeljna organizacijska oblika kot sredstvo za povezovanje ljudi pri zasledovanju nekega skupnega smotra. To je na racionalnosti utemeljena organizacija. Ta organizacija pa je birokratska organizacija, ki pozna brezosebna pravila in standardiziranega posameznika. Cilj take organizacije je: skrčiti neskončno možno variabilnost ravnanja posameznika na tisti vzorec, ki je za organizacijo sprejemljiv. Kot posameznik je človek v blagovnem gospodarstvu skrčen na nosilca delovne sile, ki se kot blago menjava, kupuje in prodaja. Človek je do kraja depersonaliziran. Tako postaja sodobna birokratska organizacija, na kateri pa je vendarle utemeljeno vse naše blagostanje in način življenja, tisti prisilni jopič sodobnega človeka, ki se ga nikakor ne more znebiti. Organizacijsko suženjstvo je eden največjih problemov sodobnega človeka. V vseh sistemih. Sodobna organizacija je po svojem bistvu protidemokratska. Če to ni, ni več organizacija. In značilno je, da postaja vedno bolj totalitarna. Hoče celega človeka, ki mu narekuje ne samo določene ure delovne prisotnosti, pač pa hoče obvladovati tudi njegovo mišljenje in nazor. Sodobna sociologija vse bolj poudarja akutnost in brezizhodnost tega problema. Socializem, točneje, realsocializem ta problem samo zaostruje. Ker spreminja celotno družbo v enotno vodeno organizacijo s centralnim usmerjanjem in načrtovanjem, je redukcionizem posameznika še toliko bolj nujen. Te družbe postajajo totalitarne in antidemokratske ne zaradi kakega Stalina, ampak zaradi svojega bistva. To bistvo pa ne izvira iz same ideje socializma, pač pa iz kartezijanske paradigme. Marksizem je v izpeljavi te paradigme na družbenem prodročju samo najbolj dosleden. Do kraja jo je izdelal in izpeljal šele Lenin, in sicer s svojo teorijo o partiji kot avantgardi, ki naj družbo vodi in usmerja in ji določa tudi načrte. Če naj bo partija organizem, ki misli za družbo in ji odreja obnašanje, je več kot razumljivo, da ne more dopustiti, da bi vsakdo delal po svojih prepričanjih in pogledih. Indoktrinacija je nujna sestavina takega koncepta, vojaška organizacija in hierarhija nujen atribut. In če naj bo partija tista, ki družbo usmerja, si mora prilastiti tudi monopol oz. zahtevati monopol znanja. Samo ob takem monopolu dobiva legitimnost, da zahteva poslušnost. Enako mora zahtevati zase nezmotljivost. Samo kdor je nezmotljiv, ima pravico do vodenja in absolutne pokorščine. Zato rabi tudi nekoga, kateremu naprti svoje eventuelne zmote in napake. To je razredni sovražnik. Brez njega ni nezmotljivosti partije. Monopol na resnico je sam po sebi zmota, ker absolutne resnice ne moremo dojeti. Dejavnost v zavesti obvladovanja popolne resnice pa vodi v netolerantnost, ki izključuje in preganja vse, ki so drugačnega mišljenja. Najhuje pa je, da povzroča družbene katastrofe, ki so v bistvu samo zunanji odraz porušenega naravnega in družbenega ravnovesja. Svet, tako zunanji kot družbeni, je bistveno bolj zamotan kot pa ga je mogoče zajeti z matematičnimi metodami kvantifikacije. V tem je tudi zadrega sodobne ekonomske vede, ki naj bi se bila od vseh družbenih znanosti še najbolj približala modelu trdih znanosti. Ideal te ekonomije je spraviti celotno ekonomsko dogajanje na matematične obrazce, enačbe, kjer iz njih lahko natančno vnaprej napovemo rezultat (torej največja sposobnost predikcije!), lahko pa rezultate tudi spreminjamo, s tem da v enačbe vnašamo drugačne spremenljivke (torej največja sposobnost usmerjanja!). Tragedija pa je v tem, da v lahko sicer pravilno zastavljenih matematičnih formulah ne obvladujemo variabel, ki jih vanje vnašamo. Prav v tem je vsa zadrega in neuspešnost sodobne ekonomske znanosti. Za sodobno ekonomijo, kot sicer za vse družbene znanosti, je značilen fragmentaren in redukcionističen pristop. Ekonomska znanost, če naj bo kartezijanska, ne more upoštevati, da je gospodarstvo samo eden od vidikov celotnega ekološkega in družbenega tkiva. Družba kot živ sistem je sestavljena iz ljudi v neprestani interakciji enega z drugim, pa tudi z njihovim okoljem, ki pa je prav tako večinoma sestavljeno iz živih organizmov. Zato pri obravnavi stvarnosti ekonomija v svoje enačbe ne vstavlja dejstev, ker jih ne more dojeti, pač pa apriorne domneve, ki se večinoma izkažejo kot napačne. Enako kot npr. tudi politične znanosti ne upoštevajo temeljnih ekonomskih zakonitosti, praksa večine vlad pa je ujeta v past med ekonomskimi in socialnimi protislovji. Predvsem pa ekonomija ne more upoštevati vrednot, ker so nemerljive, hkrati pa nenavadno pomembno vplivajo na obnašanje ljudi. Visoko elaborirani matematični obrazci in sofisticiran tehnični jezik so za sodobne ekonomiste zelo pogosto le dobrodošla skrivalnica pred navalom vrednot, ki jih ne morejo upoštevati. Tako ekonomisti enostavno ne upoštevajo moralnega vidika sedanje razdelitve bogastva in ga jemljejo kot nespremenjljivo dejstvo. (V ZDA je npr. 76% vseh delnic korporacij v rokah 1% delničarjev, medtem ko 50% vsega prebivalstva razpolaga le z 8% nacionalnega bogastva itd.). Vse to so t.i. eksterne variable, ki jih njihove formule ne zajemajo. Vse bolj postaja jasno, da z dosedanjimi prijemi nismo in ne moremo biti kos najbolj perečim ekonomskim problemom. V tem se strinja velik del najbolj prominentnih svetovnih ekonomistov. Nujna posledica je temeljita revizija temeljnih ekonomskih konceptov in teorij, tako da nekateri postavljajo resno vprašanje, če bo ekonomija kot družbena znanost sploh lahko preživela. Ta bežna izvajanja nikakor ne morejo meriti na to, da bi bila nek traktat o ekonomski znanosti. Služijo naj samo kot ilustracija dejstva, da na temelju kartezijanske paradigme, scientizma preteklega stoletja, ne moremo reševati vedno bolj kompleksnih problemov sodobnega sveta. Treba je povsem novih konceptov. Marksizem kot znanost (ne govorimo o marksizmu kot ideologiji!) pa je najbolj tipičen nasledek scientizma preteklega stoletja. Ne moremo zato kriviti marksizma za fiasko, ki ga je doživel poskus družbene in gospodarske reforme v deželah t.i. realsocializma. Vzroki so globlji. Tičijo v istih koreninah kot vsa kriza sodobnega sveta. Res pa je, da je prav marksizem najbolj dosledna aplikacija scientističnih prijemov na področju družbene reforme in da so se zato prav v deželah, kjer je marksizem, dopolnjen z leninizmom, najbolj ostro odrazile negativne posledice paradigme, ki odraža neprimerno bolj poenostavljeno podobo sveta, kot pa je današnja. Domneva o posesti polne resnice, ki naj bi bila znanstvena resnica, naj zato avantgardni leninistični partiji daje pravico tudi političnega monopola. Kako naj taka partija še komu drugemu priznava udeležbo v političnem življenju, če pa nihče drug ni v posesti resnice, razen nje same? Enostrankarski politični sistem je zato kvintesenca družbene ureditve. O kakršnemkoli političnem pluralizmu ne more biti niti govora. Političen pluralizem bi pomenil, da ima poleg partije tudi še kdo drug prav, morda celo v nasprotju s Partijo. S tem pa je konec njene legitimnosti. Pa tudi njene monopolne oblasti. Zato je taka partija po svojem bistvu tudi globoko antiintelektualistična. Samostojno mišljenje je vedno izziv ustaljenim, veljavnim resnicam. Leninistična partija pa ne samo da ne priznava in ne tolerira t.i. nasprotnikov, tudi zaveznikov ne mara. Prenese samo podložnike, ki naj jih usmerja. To logično sledi iz njene avantgardistične vloge. Cim pa ne prenese svobodnega mišljenja, je tudi sama intelektualno obubožala. Marksizem kot znanost nujno spremeni v ideologijo, neke vrste kvazi-religijo. Zato tudi drugače mislečih ne preganja s protiargumenti, saj bi že to pomenilo zanjo degradacijo. Ne »knjigo s knjigo«, ampak s fanatično ihto preganjanja krivovercev. Kritika je lahko samo konstruktivna. To pa pomeni, da ne sme ničesar kritizirati. V najboljšem primeru je to samo variacija na tèmo, ki so jo določili na političnem vrhu. Intelektualno obubožanje in splošna antiintelektualistična klima pa ne povzročata samo izrazitega zaostajanja na področju inovacij, ki pa so danes glavna sila ekonomskega prodora in temeljno sredstvo za preživetje. Po stopnji inovacij vse dežele realsocializma, mednje moramo všteti vsekakor tudi Jugoslavijo, izrazito zaostajajo za zapadnimi gospodarstvi. V tem pa je tudi žarišče resnega konfliktnega položaja, ki je miru v svetu bolj nevaren kot sama atomsko orožje. Realsocializem se more perspektivno obdržati samo, če dokaže, da je bolj inventiven, bolj sposoben preživetja, bolj produktiven. V nasprotnem primeru bo razlika vedno večja, socializem kot sistem, ki za razvitejšimi zaostaja, a si lasti naziv najbolj naprednega sistema, bo ostal najbolj napreden samo, če nima nikogar, s katerim bi se primerjal. Treba je odpraviti sleherni referenčni okvir! Ta grozljiva podoba zgleda, da je vsaj v nekaterih elementih sestavina politike, ki v mednarodnih odnosih nujno prerašča v imperialistično. To je imperializem, ki sicer nima kontinuitete z imperializmom preteklega stoletja. Je pa imperializem, ki ne prenese nevernikov. In ki mora ostati militanten, vse dokler imamo opraviti le še z enim zadnjim sovražnikom. Pri vsem najbolj pomembno pa je dejstvo, da politični monopolizem in birokratska struktura, ki sta nujna nasledka scien-tističnega modela, vodita v kibernetsko praznino. Sleherni živ organizem ima v svoj sestav vgrajen poseben podsistem za povratne informacije. Ta naj mu pove, koliko je njegova dejavnost skladna s programirano (genetično) oz. koliko od nje odstopa. Šele ta informacija (t.i. negativni feed-back) mu omogoča potrebne popravke in s tem sposobnost preživetja. Tak informacijski mehanizem imajo na elektronski osnovi danes vgrajeni celo avtomatizirani stroji. Tak informacijski podsistem pa mora imeti tudi sleherni družbeni sestav, sleherna organizacija, če naj živi skladno s svojimi cilji in statuiranimi programi. Za družbeni sestav so v tem pogledu posebej pomembne spremembe v okolju, na katere se odziva in se jim prilagaja. Če tega podsistema nima oz. če ustrezno ne deluje, je sistem kot slepec, ki svojih dejanj ne more prilagajati spremenbam v okolju, ki pa se neprestano dogajajo. Njegove reakcije so slučajnostne, ne pa izzvane glede na potrebe okolja. Do takega potrebnega ravnanja pa enopartijski sistem, ki ne prenese nikakršne kritike, ne more priti. Za tak korektivni sistem je potrebna demokracija, ker brez demokracije ne more delovati, niti ne nastati. Enopartijski sistem pa take demokracije ne more dopustiti, ker bi se s tem odpovedal legitimnosti svoje avantgardnosti. Tako je ostal ujet v svoje lastne zanke. Vse, kar lahko stori, je samo kontrola od zgoraj navzdol, koliko je ravnanje sistema v skladu z navodili, ki prihajajo z vrha, torej koliko je zagotovljena notranja disciplina; ne more, seveda pa tudi noče, ugotavljati, kaj bi bilo potrebno storiti glede na objektivne potrebe okolja. Prilagodljivost sistema zato pade na najnižjo spodnjo mejo. Spreminjanje sveta in razvoj pa sta ravno v prilagajanju. To pa je seveda pogled, ki je že v nasprotju s scientizmom in njegovo samozavestjo, da bo sposoben spreminjati svet po svoji volji in v skladu s svojimi pogledi in razumevanjem. Klasičen je v tem pogledu Marxov izrek: »Doslej so filozofi samo razlagali svet. Gre pa za to, da ga spremenimo«. Od tako mogočnega samozaupanja se je treba kar posloviti, čeprav je to še vedno temeljna maksima vseh realsocialističnih režimov. Bistvo napredka je v prilagajanju. To je eno temeljnih spoznanj sistemskega pogleda na svet. Pogleda, ki narekuje tudi veliko mero skromnosti in ponižnosti pred mogočnostjo in zapletenostjo sveta. Scientizem pa je prepričan o vsemogočnosti znanosti. Zato tudi o moči človeka, da bo svet spremenil po svoji volji. Realsocialistični sistemi pa so nesposobni prilagajanja. Na eni strani zato, ker nimajo povratnega informacijskega podsistema, na drugi strani tudi zato, ker je prilagajanje v nasprotju z njihovim poslanstvom: spreminjati svet po svoji zamisli. In končno, prilagajanje je tudi v nasprotju z interesi nosilcev sistema kot ljudi, ki v njem zasedajo povsem realne položaje. Prilagajanje namreč pomeni, da sistem (govorjeno v sistemskem jeziku!) uvaža iz okolja, s katerim izmenjava energijo, nove sestavine, ki ga usposabljajo za menjavo. Torej, odpravlja določene sistemske elemente in jih zamenjuje z drugimi, ki so sposobni interakcij z okoljem. Konkretno povedano: ljudje, kot nosilci posameznih sistemskih funkcij, morajo odstopati svoja mesta novim ljudem, ki razpolagajo z novim znanjem in novimi sposobnostmi, ki jih terja spremenjeni položaj v okolju. To pa je v nasprotju z investiranimi interesi obstoječih nosilcev posameznih sistemskih funkcij. Sistem se zato brani novosti. Pred vdorom novosti v sistem se zavaruje tako, da se nasproti okolju čim bolj zapira. Konkretno: prepoved ali vsaj obramba pred informacijami iz okolja, prepoved komunikacij z okoljem, fizično zapiranje meja itd. Ker je na ta način razlika med sistemom in okoljem vedno večja (čisto fizikalna primerjava), je tudi napetost med njima vedno večja. Te napetosti se skuša sistem obraniti tako, da se vedno bolj zapira, da postaja vedno bolj rigiden, in tudi notranje vedno bolj represiven. Toda to je samo tiščanje pokrova na lonec, notranja napetost pa se stalno povečuje. Da je v takem položaju funkcija razrednega sovražnika kot grešnega kozla še kako potrebna, je razumljivo samo po sebi. Objektiven položaj pa sam po sebi poraja vedno več skepse, vedno več t.i. disidentstva itd. Vsaka resnična reforma je s strani režima v takem položaju povsem kontraindicirana, ker sleherni sanacijski ukrep vodi k ogrožanju njegovega položaja. V tem je tudi ključ za razumevanje, zakaj v teh sistemih, od sovjetskega do jugoslovanskega, pa tudi madžarskega ,nikamor ne krenejo: vsaj ne prek točke, ko so investirani interesi neposredno ogroženi. Jugoslovanska t.i. stabilizacija (evfemistično ime za potrebne reforme) ne krene že leta nikamor. Povsem razumljivo, pa čeprav se ta stabilizacija visoko evocira v vseh uradnih dokumentih. Ob tem bežnem pregledu nekaterih najbolj značilnih potez sodobnega realsocializma kot najbolj dosledne aplikacije kartezijanske paradigme na področju družbenega usmerjanja, je omeniti še neko pomembno posledico, ki tudi izhaja in njegovega redukcionizma. Poenotenje posameznika na nek standardiziran vzorec je za »znanstveno« upravljanje družbe nujno potrebno. Že v tem samem je protislovnost. Napredek je namreč v razvoju različnosti. Različnost pa je utemeljena na individualnosti. Poenotenost, zvezana s prisilo, politična ali ekonomska, zaustavlja razvoj in ga onemogoča. Sklicevanje na tako znanstvenost je anahronizem, čeprav pod geslom socializma. V jugoslovanskem primeru naj bi bil ta standardizirani posameznik Jugoslovan, ki bo mislil po balkansko, govoril srbsko in ostajal odprt za partijsko manipulacijo. To pa poleg napada na osebnostno individualnost prihaja v nasprotje tudi z narodnostno emancipacijo. Socializem sicer proglaša narodnostno osvoboditev in pravico do samoodločbe med svoje prioritetne zahteve. Toda tudi vprašanja narodnosti podreja svojim prvobitnim ciljem socialne preobrazbe po razrednem načelu. V takem primeru je narodnostna emancipacija samo taktično sredstvo v temeljni strategiji socialne preobrazbe. Tako je v SZ sovjetizacija sinonim za rusifikacijo, kakor je v Jugoslaviji socializacija sinonim za redukcijo na prej omenjeni standard enotnega Jugoslovana, ne da bi bil pri tem kdo izrecno antinacionalen. V tem pogledu realsocialistična država nadaljuje tradicijo klasične evropske države zlasti preteklega stoletja, povezane z narodnostnim zatiranjem manjšin oz. manjših narodov. Tudi ta oz. predvsem ta država je hotela poleg standardiziranih mer, uteži, denarja, enotnega pravnega reda itd. imeti tudi enoten pojem standardiziranega državljana, ki bi bil istoveten vzorcu pripadnika vodilnega državnega naroda. Zato je prav v tem času izginilo na desetine malih narodov in narodnostnih skupin. Pripadniki nevodilnih narodov in narodnostnih manjšin so bili ob takem vzorcu enostavno motilni faktor. Sodobna država se od tega vzorca poslavlja. Zanj se ogrevajo samo še razvojno zaostali fašistoidni prenapeteži. Geslo sodobnega napredka je različnost in raznovrstnost. Že v industrijski proizvodnji je serijska proizvodnja za tehnično najbolj zahtevno vrhunsko proizvodnjo. Različnost prispeva k bogastvu in večji sposobnosti prilagajanja. Narodnostno zatiranje je nepotrebno in nesmiselno, tudi če zanemarimo moralni vidik tega vprašanja. Tak narodnostni redukcionizem pa je nujno potreben realsocializmu zaradi njegovega modela znanstvenega upravljanja družbe. Za mnogonacionalne države, med katere gotovo sodi tudi Jugoslavija, je tak razvoj usoden, ker se je več kot jasno pokazalo, da je kot unitarna država nesposobna življenja. Zato je ob Avnoju padla odločitev, da bodi nova država federativno urejena. Za tako jo proglaša tudi sedanja ustava. To načelo pa je v protislovju z unitaristično ureditvijo Partije, ki temelji na načelu demokratičnega centralizma. Za leninistično partijo pa je demokratični centralizem bistvena življenjska sestavina, s katerim stoji in pade. Če je Partija centralistično organizirana, hkrati pa kot avantgarda zahteva in tudi dejansko izvaja celotno družbeno usmerjanje, je federalnost samo zunanji okras, medtem ko se vse temeljne odločitve sprejemajo centralno. To velja vse do danes, kljub nekaterim navideznim manifestacijam o nasprotnem. Pojavil se je nov pojem enotnega jugoslovanstva. Nikjer ta pojem ni opredeljen, nikjer mu ni dana jasna vsebina. Stalno pa se uporablja kot opravičilo za različne unitaristične podvige. Potreben je realsocialistični partiji, ker edino tak ustreza njeni ideologiji in potrebam redukcionizma. Lahko pa se za tako močnim hrbtom vedno skrivajo tudi težnje, ki nimajo ničesar opraviti ne s socializmom in ne z demokracijo. Slovenci smo kot narod v takem položaju gotovo prizadeti, še zlasti ker se tak poenoten vzorec državljana niti najmanj ne prilega naši evropski tradiciji in kulturi. Ogroža pa tudi enotnost slovenskega kulturnega prostora. Med glavnino slovenskega naroda, ki živi v Jugoslaviji in deli, ki živijo v sosednjih državah, zabija ločnico kulturne in tehnološke razcepljenosti. Glavnina naroda se izdvaja iz Evrope pod vpliv kultur, ki imajo povsem druge izvore. Postajamo narod, ki sicer še govori isti jezik, a ima v svojih delih vedno manj skupnega. To je trend, ki ga je na vsak način zaustaviti, ker se obrača izrazito proti našim temeljnim narodnim interesom. Ob tej analizi, ki je nujno močno skrčena in tudi posplošena, se vendarle zelo jasno pokaže, da naša jugoslovanska kriza, posebej tudi slovenska, ni taka specifičnost, kot bi se dalo sklepati iz prvega videza. Njeni temeljni problemi so splošni in svetovni, njeni nekolikanj bolj specifični so problemi vseh realsocialističnih dežel. Vse realsocialistične dežele so v osnovi v enaki krizi. Razlika je le v dinamiki, tako da so se ponekod zaradi vrste konkretnih okoliščin protislovja pokazala prej, drugod pozneje, ponekod v večji, drugod v manjši intenziteti. Družbeni sistemi, ki temeljijo na scientizmu, ki je v očitnem nasprotju z zahtevami sodobnega tehnološkega razvoja; na re-dukcionizmu, ko je potrebna čim večja variabilnost in različnost; na dominaciji namesto svobodni ustvarjalnosti; na enopartijskem sistemu, kjer je potrebna čim širša demokracija; na antiintelektualizmu, kjer je potrebna čim širša svoboda mišljenja; na stalnem zaostajanju v inovativnosti, ki je danes glavna sila prodora v napredek; na skoraj popolni odsotnosti prilagajanja spremembam v okolju, ker nimajo vgrajenega t.i. negativnega feed-back sistema; na sodobnim potrebam neustreznem obravnavanju oz. zanemarjanju nacionalnega vprašanja, in postajajo zato inkompatibilne za integracije na širših mednacionalnih oz. nadnacionalnih osnovah; ki zaradi togega pristajanja na kartezijansko paradigmo ne morejo v svoj sestav vključevati moralnih vrednot in vsega vrednostnega in etičnega sveta, ki ga ni mogoče meriti s kvantitativnimi merili; ki so popolnoma ali vsaj enako kot manj razvita kapitalistična gospodarstva gluha za probleme ekologije; ki malikujejo vero v neomejeno gospodarsko rast, enako kot zahodni kapitalizem, itd., stojijo z obema nogama v globoki krizi. In to prav vsi. V Jugoslaviji se je ta kriza zaradi določenih zgodovinskih usedlin, zlasti negativne- ga odnosa do države in reda, patriarhalne tradicije in vrednot, ki so v nasprotju z zahtevami sodobne industrijske družbe, zaradi izredne različnosti v kulturnem in civilizacijskem razvoju, ki pa ni bil integriran v koncept sodobne državnosti, pomanjkanja modernih izkušenj v upravljanju, finančne nediscipline, ki pa je sama po sebi rezultat nerazumevanja v delovanju modernih institucij, prehitrem razkroju vaško-podeželske ureditve in brezglavem preskoku v urbanizirano življenje, za katerega pa niso bili ustvarjeni potrebni pogoji — kar vse pa je spremljal moralni razkroj, ker se vrednostni svet ljudi, ki jih je zajel ta veliki vihar totalne družbene preosnove, ni mogel sproti prilagajati novim razmeram in je tako nastajala etična praznina, ki je ni moglo nič izpolniti — vse to so samo sekundami pojavi, sila pomembni sami po sebi, — ki so krizo pospešili in ji dali prav specifičen značaj, nikakor pa je niso povzročili. Vzrok krize je sam družbeni sistem, zasnovan na napačnih premisah. In kje je izhod? Izhod je vedno v odstranjevanju vzrokov, ki so sprožili določen pojav. Na globalno krizo sveta mnogi avtorji in javni delavci danes že zelo dramatično opozarjajo. Vendar so ta opozorila še vedno le preveč retorična in preveč posplošena. Podrobnejša analiza nam še manjka. Zato tudi jasnih in do kraja pretehtanih odgovorov. A več kot jasno je eno: ne gre uporabljati črno-belo sliko, kot da je v sodobnem kapitalizmu, kljub nekaterim pomanjkljivostim, v bistvu vse v redu, vir vsega zla pa je komunizem. In obratno, samo z vzhoda nam prihaja svoboda, v sodobnem kapitalizmu je eno samo zlo, in v njem nam ni preživetja. V takem kot sta danes, v nobenem. O tem se strinjamo. Tudi na znanstveno metodološkem področju bi delali povsem enako napako, če bi se odločali po enaki taktiki: kartezijan-sko-newtonoska paradigma se je izčrpala, pripeljala nas je v slepo ulico, treba je zato povsem nov znanstveni pristop. Ta naj bi bil sodobni, sistemski, holistični pogled na svet. Potrebna nam je nova paradigma. Toda tudi kartezijanska nikakor ni izčrpana. Na njej še vedno temelji vsa sodobna znanost in proizvodnja, ta paradigma je še vedno nosilna raketa, ki nas vodi v vesolje. Brez nje enostavno ne bi mogli živeti. Gre za to, da ni več zadostna, da jo je treba razširiti z novimi vidiki, s holističnim, celostnim pogledom. Sodobni gospodarski sistem blagovne proizvodnje ne more trajno preživeti in nujno vodi v katastrofo, iz enostavnega razlo- ga, ker ne prizna omejenosti, ki pa je v tem svetu danost. Vodi v ekološko uničenje. Sodobni realsocializem je totalitaren, antidemokratski, pro-tiosebnostni, manjka mu dinamika, ki bi izvirala iz ljudi samih. Svet spreminja v kasarno. Tehnološko zaostaja. Deblokada ustvarjalnih sil je temeljni imperativ, če hoče sploh še naprej. Deblokada pa pomeni demokracijo kot temeljni pogoj. Priznanje osebnosti kot nosilca razvoja. Će pa stori ta korak, kar je sploh pogoj vsemu ostalemu, ni več to, kar je. Odpove se monopolu resnice, s tem tudi monopolu oblasti. Na mesto dominacije stopa prilagajanje in sodelovanje, odpoved diktaturi, politični pluralizem. Samo ta osnovni korak je potreben, pa se sproži plaz. Zato tak strah pred najmanjšim žarkom politične svobode. Odpoved monopolu nad resnico je v bistvu tudi vse, kar je potrebno. Zato bi delal isto napako, kdorkoli bi prihajal z novim, izdelanim receptom za nov, pravičnejši red. Že ideja novega reda nas tako zlovešče spominja na neko preteklost. Svet je že sam po sebi preveč zamotan in kompleksen, da bi ga lahko zajemali v svoje formule. Čim bolj nastopamo z dokončnimi resnicami, prej in globlje smo v krizi. Odpoved monopolu nad resnico pa pomeni priznanje pravice do iskanja, do svobodnega povezovanja pri prilagajanju spoznanemu ali vsaj dojetemu položaju. To ima tudi svojo etično stran: pristati na to, da človek ni Bog; da ga s svojo znanostjo še ni nadomestil, kot je bil trdno prepričan v preteklem stoletju. Potrebna nam je temeljita družbena, socialnopsihološka katarza. Prišel je trenutek — za nekatere, kot npr. za Jugoslovane, ga ustvarja šele globoka, navidez brezizhodna kriza — da se zaustavimo in svoje dejanje in nehanje premislimo do korenin, brez predsodkov, emocij in vnaprejšnih sodb. Kajti naša kriza je predvsem moralna, šele drugotno je tudi gospodarska. Za nas Slovence je še posebej pomemben razmislek o naši narodni usodi, o jugoslovanstvu in vrnitvi v Evropo, ki je naša prava domovina. Vse se torej začne pri pravici in svobodi iskanja, konča pri pravici in svobodi delati v skladu s svojim spoznanjem resnice. Ta svoboda in pravica nam je danes v imenu neke višje in dokončne resnice, ki naj bi imela samozvano ključ do nje samo neka avantgarda, kratena in zanikana. To je vir vse naše krize. Zato pa je tudi jasno, kje je pot rešitve. alle radici della crisi attuale France Bučar II mondo attuale versa in una crisi profonda di notevole complessità che riguarda tutti gli aspetti della vita, dalla politica all'economia, la tecnologia, gli ordinamenti sociali, la salute, l’ambiente e la qualità della vita. Sarebbe necessario stabilire un ordine di priorità per la risoluzione dei problemi, ma non è facile, perché spesso i compiti che ne discendono si escludono a vicenda. La crisi investe tutto il mondo, e non è quindi correlata al tipo di sistema. Infatti, le radici dei sistemi socio-economici sono simili, dato che le loro filosofie germogliano dalla medesima concezione di fondo, basata sull'assunto del metodo scientifico, visto però alla stregua di sistema meccanico, costituito da elementi materiali. La vita in quest’ambito è vista soprattutto come competizione nella lotta per la sopravvivenza, mentre sussiste la certezza del progresso materiale illimitato. Nella sfera economica ciò poggia sull’assunto dell’inammissibilità dei limiti naturali. E’ tipico inoltre di tale approccio il riduzionismo di carattere scientistico, teso a ricondurre i fenomeni ad alcune proprietà fondamentali comuni. Secondo tale punto di vista, la società stessa sarebbe una specie di meccanismo, sia pure essenzialmente più complesso dei sistemi meccanici materiali. Scoprendone le leggi di funzionamento, sarebbe quindi concepibile la costruzione di una mitica società perfetta in cui regnerebbero libertà ed eguaglianza. E’ proprio in questa insostenibile fede nella capacità di dominare la natura e la società, che si nasconde tutta la sventura dell’idea del socialismo. Se si vuole dominare la società con metodo scientifico bisogna disporre di metodi particolari, genuinamente «scientifici». L’insieme di essi è costituito dall’approccio puramente fisico alle cose, da quello matematico e dal riduzionismo. L’individuo va innanzitutto ridotto ad unità manipolabile ed operativa. Esso va semplificato secondo un modello standardizzato. L’organizzazione ha Traduzione del testo della conferenza tenuta il 9 maggio 1986 a Trieste, organizzata dal Centro Culturale Most e dal Circolo di studi politici e sociali Pinko Tomažič. per obiettivo la riduzione della condotta infinitamente variabile dell’individuo, ad un modello accettabile all’organizzazione. La schiavitù organizzativa costituisce uno dei problemi più cospicui dell’uomo d'oggi. Il socialismo e, più precisamente, il real-socialismo non fanno che inasprire il problema. Queste società diventano totalitarie ed antidemocratiche, non a causa di un qualche Stalin, bensì in virtù della loro intima essenza. Il metodo è stato formulato e messo a punto da Lenin, e precisamente nella sua teoria del partito quale avanguardia deputata a condurre e ad orientare la società, nonché ad assegnarle dei progetti. Se il partito ha da essere un organismo che provvede alla società e ne determina la condotta, risulta più che comprensibile come esso non possa ammettere che ciascuno operi in base ai propri convincimenti ed alle proprie vedute. L’indottrinamento diviene elemento indispensabile di tale concezione. E se deve essere il partito ad orientare la società, esso deve pretendere il monopolio del sapere. Ed è in base a tale monopolio che esso acquista legittimità a richiedere l’obbedienza. Soltanto chi sa tutto ed è infallibile ha diritto al governo ed all’obbedienza assoluta. Perciò, ha pure bisogno di qualcuno cui addossare i propri eventuali errori. Costui è l'avversario di classe. Senza di lui non vi è l’infallibilità del partito. Il monopolio della verità è di per sé un errore, poiché la verità assoluta è inattingibile. L’azione dominata dal convincimento di possedere la piena verità, conduce infatti all’intolleranza, che esclude e perseguita chiunque nutra pareri diversi. Ma il fatto più grave è che essa provoca catastrofi sociali che sono sostanzialmente manifestazioni esterne dell'incrinatura degli equilibri naturali e sociali. Il mondo, sia esso materiale che sociale, è di una complessità sostanzialmente più elevata di quanto possa essere esprimibile mediante metodi di quantificazione matematica. Consiste in ciò il vicolo cieco in cui è incorsa la scienza economica moderna. Essa è contraddistinta, al pari delle altre scienze sociali, da un approccio frammentario e riduzionista. La scienza economica, se vuol essere cartesiana, non può tenere in considerazione il fatto che l’economia appare come uno solo degli aspetti del tessuto ecologico e sociale nel suo complesso. La società in qualità di sistema vitale, è composta da individui in incessante interazione reciproca con l’ambiente, a sua volta per lo più composto da esseri viventi. Analogamente si possono addurre, ad esempio, le scienze politiche che trascurano le fondamentali leggi economiche, mentre la prassi della maggior parte dei governi si trova intrappolata fra le contraddizioni economiche e sociali. Soprattutto, poi, l’economia non è in grado di prendere in considerazione — non essendo soggetti a misura — quei valori che invece esercitano un'influenza insolitamente rilevante sulla condotta umana. Formule matematiche di elevata complessità e un linguaggio tecnico sofisticato rappresentano spesso per gli economisti moderni un provvidenziale labirinto nel quale rifugiarsi di fronte all’invadenza dei valori che non sono in grado di prendere in considerazione. Queste note frettolose non ambiscono affatto ad una trattazione della scienza economica. Servono piuttosto ad illustrare il fatto che, sulla base dello scientismo ottocentesco, non siamo in grado di risolvere i problemi sempre più complessi del mondo contemporaneo. C'è bisogno di nuovi approcci, di nuovi concetti. Il marxismo in qualità di scienza (non ci riferiamo al marxismo come ideologia) rappresenta appunto uno dei risultati più tipici dello scientismo. Corrisponde tuttavia a verità che il marxismo rappresenta l’applicazione più coerente degli approcci scientistici nel campo delle riforme sociali ed è proprio perciò che nei paesi a gestione marxista-leninista si sono manifestate in misura acuta le conseguenze più negative di un’immagine del mondo semplificata rispetto al mondo reale. Il presunto possesso della verità piena e «scientifica», darebbe pertanto al partito d’avanguardia leninista il diritto al monopolio politico. Come potrebbe un siffatto partito riconoscere a qualcun altro il diritto di partecipare alla vita politica, se non v’è, oltre ad esso, nessuno che sia in possesso della verità? Il sistema politico monopartitico diviene perciò la quintessenza dell’ordinamento sociale. Un qualsiasi pluralismo politico è impensabile. Il pluralismo politico significa che, accanto al partito, o addirittura in contrasto ad esso, vi è qualcun altro ad aver ragione. Ma ciò segnerebbe la fine della sua legittimità di potere. Un siffatto partito appare essenzialmente e profondamente antintellettualistico. Il pensiero autonomo rappresenta sempre una sfida alle verità vigenti e costituite. Ma il partito leninista non solo non tollera i cosiddetti avversari, esso non ama neppure gli alleati. Esso ammette soltanto sudditi da dirigere. Ciò è conseguenza logica del suo ruolo d’avanguardia. Non ammettendo la libertà di pensiero però, esso immiserisce intellettualmente se stesso, e trasforma inevitabilmente il marxismo da scienza in ideologia, e cioè in una specie di semireligione. Chi la pensa diversamente non viene contrastato con argomentazioni ciò sarebbe una degradante concessione —, non si ribatte «libro contro libro», ma si usa l’intemperanza fanatica dell’inquisizione. La critica ammessa è solo quella costruttiva. Ovvero, in altri termini, non si deve criticare alcunché. Nella migliore delle ipotesi la critica può essere una variazione sul tema predisposto dai vertici politici. L’im-miserimento intellettuale, ed il clima antintellettualistico generale, non provocano soltanto uno spiccato ritardo nel campo dell’innovazione, oggi forza fondamentale dell’incisività e mezzo di sopravvivenza economica. Sotto il profilo del tasso d'innovazione, tutti i paesi del socialismo reale, e fra essi senz’altro anche la Jugoslavia, segnano notevolmente il passo rispetto alle economie occidentali. In ciò consiste il fulcro di una situazione conflittuale seria, che insidia la pace mondiale più delle stesse armi atomiche. Il socialismo reale potrà conservarsi solo dimostrando di essere più inventivo, più capace di sopravvivere, più produttivo. In caso contrario, il divario è destinato a crescere ed il socialismo come sistema che non riesce a tenere il passo con le società più progredite, resterà il più progressista soltanto se non avrà con chi confrontarsi. Diviene necessario eliminare qualsiasi punto di riferimento! Questo quadro terrificante sembra essere già presente, almeno per alcuni aspetti, in elementi politici che sul piano dei rapporti internazionali assume necessariamente connotati imperialistici. Si tratta, è vero, di un imperialismo che non contrae continuità con l’imperialismo del secolo scorso. Si tratta però di un imperialismo che non tollera gli infedeli. E che deve mantenersi militante finché avrà a vedersela con l’ultimo dei nemici. Il dato di fatto più importante a questo proposito, risulta tuttavia essere quello per cui il monopolio politico e la struttura burocratica, conseguenze inevitabili del modello scientista, creano il vuoto cibernetico. E’ parte integrante di ogni organismo vitale un apposito subsistema deputato al feed-back informativo. Esso ihdica al sistema, in che misura il suo funzionamento effettivo è congruo a quello (geneticamente) programmato, ovvero: in che misura se ne allontani. E' appena questa informazione (il feed-back negativo) che pone il sistema in grado di operare le necessarie correzioni e con ciò di sopravvivere. Tale meccanismo informativo è oggi parte integrante, su base elettronica, persino dei meccanismi automatizzati. Ma di un siffatto subsistema informativo deve essere dotato anche qualsiasi organismo sociale, ogni organizzazione che voglia operare in conformità ai propri obiettivi ed ai programmi costituiti. Per un organismo sociale assumono a questo proposito particolare rilievo le modificazioni dell'ambiente alle quali reagire ed alle quali adattarsi. Privo di un tale subsistema, oppure in presenza di disturbi del suo funzionamento, il sistema si comporta come un cieco incapace di adeguare le proprie azioni alle modificazioni dell’ambiente, peraltro incessanti. Il suo reagire è casuale e non commisurato alle esigenze ambientali. Il sistema a partito unico, insofferente a qualsiasi critica, non è in grado appunto di esprimere un comportamento congruo. Per un sistema correttivo di questo genere c’è bisogno della democrazia, poiché in assenza di democrazia non può né funzionare e neppure sorgere. Il sistema monopartitico a sua volta non può ammettere siffatta democrazia senza con ciò rinunciare alla legittimazione che gli deriva dal suo carattere d’avanguardia. Ed è cosi che rimane preda dei suoi stessi lacci. Tutto ciò che può fare, si riduce al controllo dall’alto verso il basso della conformità di funzionamento rispetto alle disposizioni che promanano dall’alto, vale a dire, in che misura sia assicurata la disciplina interna; non può però, né vuole rilevare i provvedimenti che è necessario assumere per soddisfare le esigenze che provengono dall’ambiente. L’adattabilità del sistema si trova pertanto schiacciata sulla soglia della compatibilità. La sostanza del progresso sta nell’adattamento. Questa è una delle cognizioni di fondo della concezione sistemica del mondo. Si tratta di una concezione che esorta ad una considerevole misura di modestia ed umiltà nel rapportarsi all’imponenza ed alla complessità del mondo. Lo scientismo è invece persuaso dell’onnipotenza della scienza. E pertanto anche della capacità dell’uomo di trasformare il mondo a suo piacimento. I sistemi del socialismo reale sono incapaci di adattamento. Per un verso, perché privi di subsistema informativo a feed-back, per un altro poi, perché l’adattamento appare contradditorio rispetto alla loro missione, quella cioè di trasformare il mondo in base alla propria concezione. L’adattamento, infine, appare contrario anche agli interessi dei reggitori del sistema in quanto persone che in esso occupano posizioni affatto concrete. II sistema perciò rifugge dalle novità. E per cautelarsi di fronte all’invadenza delle novità tende a chiudersi il più possibile verso l’esterno. Detta in termini concreti: oppone veti e resistenze alle informazioni provenienti dall’ambiente, interdice la comunicazione con esso, eleva barriere fisiche sui confini, ecc. Poiché in tal modo il divario fra il sistema e l'ambiente viene aumentato (secondo un paragone mutuato dalla fisica), subisce un incremento la stessa tensione fra sistema ed ambiente. Ad essa il sistema risponde con accresciuta chiusura, con accentuata rigidità e con un aumento della repressione interna. Ma ciò non significa altro se non pigiare il coperchio sopra una pentola in ebollizione, mentre la pressione interna aumenta incessantemente. Va da sé che, in una situazione del genere, diviene altremodo necessaria la funzione dell’avversario di classe in qualità di capro espiatorio! Le circostanze oggettive suscitano di per sé un crescente scetticismo ed un aumento del cosiddetto dissenso. Dal punto di vista del regime, ogni autentica riforma appare in queste condizioni del tutto controindicata, poiché ogni intervento di risanamento contribuirebbe a minarne la posizione. Sta in ciò la chiave di comprensione del motivo, per cui questi sistemi, da quello sovietico a quello jugoslavo ed ungherese, non subiscono apprezzabili spostamenti; non tali, perlomeno, da insidiare dappresso gli interessi costituiti. In Jugoslavia, la cosiddetta stabilizzazione (un eufemismo per le necessarie riforme) è da anni che non decolla. Ciò è perfettamente comprensibile, ad onta delle solenni evocazioni che ne fanno tutti i documenti ufficiali. In questa sommaria rassegna dei tratti più significativi del moderno socialismo reale, visto come la più coerente applicazione dello scientismo al campo del governo della società, va citata un’altra importante conseguenza che pure promana dal suo riduzionismo. L’omogeneizzazione del singolo ad un modello standardizzato è assolutamente indispensabile ad un governo «scientifico» della società. Ma in ciò stesso giace una contraddizione. Il progresso consiste infatti nello sviluppo della diversità. La diversità trae a sua volta fondamento dall'individualità. L’uniformità legata alla costrizione, sia essa politica che economica, frena ed impedisce lo sviluppo. Richiamarsi ad una scientificità cosi concepita suona anacronistico, foss’anche all’insegna del socialismo. Nel caso jugoslavo, l'individuo standardizzato dovrebbe risultare in uno jugoslavo dalla mentalità balcanica, di lingua serba e disponibile alla manipolazione da parte del partito. Il che, oltre ad insidiare l’individualità personale, viene a contraddire la stessa emancipazione nazionale. Il socialismo peraltro annovera la liberazione nazionale ed il diritto all'autodeterminazione fra le rivendicazioni da privilegiare. Tuttavia, anche le questioni nazionali vengono da essa subordinate all’obiettivo primordiale della trasformazione sociale secondo il principio di classe. In tal caso, l’emancipazione nazionale si riduce ad espediente tattico entro la strategia di fondo della metamorfosi sociale. Cosi in Unione Sovietica la sovietizzazio-ne si fa sinonimo di russificazione, come in Jugoslavia la socializzazione si fa sinonimo di riduzione al già indicato modello standardizzato di jugoslavo unitario, senza che qualcuno possa venir per ciò accusato di intenti antinazionali. Il progresso moderno si svolge all’insegna della diversità e dell’eterogeneità. Persino nella produzione industriale la produzione di serie segna il passo rispetto alla produzione di punta, tecnicamente più impegnativa. La diversità contribuisce alla ricchezza e ad una maggiore capacità di adattamento. L’oppressione nazionale è inutile ed insensata anche a prescindere dall’aspetto morale della questione. Eppure questo riduzionismo nazionale si rivela indispensabile al socialismo reale in virtù del suo modello di governo scientifico della società. Per gli stati plurinazionali, fra i quali va certamente annoverata la Jugoslavia, questo tipo di sviluppo appare fatale, perché si è dimostrato con lampante evidenza, che lo stato unitaristico non è in grado di sopravvivere. E’ perciò che nella sede dell’AVNO] (Consiglio Antifascista di Liberazione Nazionale della Jugoslavia) venne assunta la decisione di dare al nuovo stato un assetto federativo. Tale sua natura è sancita anche dalla costituzione attuale. Ma questo principio viene contraddetto dall’ordinamento unitaristico del partito poggiante sul principio del centralismo democratico. Per il partito leninista il centralismo democratico è un elemento vitale imprescindibile, determinante per la sua stessa sopravvivenza. Se il partito è organizzato centralisticamente e al tempo stesso pretende, in qualità d’avanguardia, di esercitare il ruolo di guida generale della società, il federalismo si riduce ad ornamento esteriore mentre tutte le decisioni fondamentali vengono assunte al centro. Ciò vale fino al giorno d'oggi, nonostante alcune apparenti manifestazioni opposte. E' venuta a manifestarsi una nuova concezione dello jugoslavi-smo unitaristico. Essa non viene definita in alcuna sede, si evita di attribuirle un contenuto chiaro. Eppure viene continuamente adottata a pretesto di svariate imprese unitaristiche. Essa è necessaria al partito real-socialista essendo confacente alla sua ideologia e alle esigenze del riduzionismo. (Ma dietro a spalle cosi possenti possono sempre nascondersi anche tendenze che nulla hanno a che vedere né con il socialismo né con la democrazia). Gli sloveni, in quanto nazione, sono certamente colpiti da tale situazione, tanto più che tale modello uniformato di cittadino non corrisponde minimamente alla nostra tradizione e cultura europee. Essa peraltro insidia la stessa unità dell’ambito culturale sloveno. Essa eleva lo steccato della frantumazione culturale e tecnologica fra il grosso della nazione slovena che vive in Jugoslavia e le parti comprese negli stati confinanti. Il grosso della nazione viene segregato dall’Europa, per subire l’influsso di culture di tutt’altra origine. Stiamo diventando una nazione che nonostante parli la stessa lingua, possiede, nelle sue singole membra, elementi in comune sempre più scarsi. Si tratta di una tendenza che va assolutamente bloccata poiché contraddice in maniera spiccata i nostri interessi nazionali di fondo. Da questa analisi, necessariamente sintetica e generalizzata, si evince tuttavia in maniera assai chiara come l’attuale crisi jugoslava, e in essa quella slovena, non rivestano caratteri di spiccata specificità, come potrebbe apparire ad un primo esame. Gli aspetti specifici jugoslavi sono determinati da precipitazioni storiche legate ad un atteggiamento negativo nei riguardi dello stato e dell’ordine: la tradizione patriarcale ed i valori che entrano in contraddizione con le esigenze della società industriale moderna, in virtù dell’eccezionale disparità nel livello di sviluppo culturale e civile che però non è stato integrato nella concezione moderna della sta-tualità, dell’assenza di esperienze di amministrazione moderna, della indisciplina finanziaria, risultato di per sé della incomprensione del funzionamento delle istituzioni moderne, la dissoluzione accelerata della struttura del villaggio e della campagna e l'avventatezza della conversione all’urbanesimo, per il quale non erano state create le necessarie condizioni. Il tutto accompagnato dalla dissoluzione morale, perché il sistema di valori delle persone coinvolte in questo enorme vortice di ristrutturazione sociale, non era in grado di adeguarsi alle nuove condizioni e venne perciò a crearsi un vuoto etico incolmabile. Ma tutte queste sono manifestazioni secondarie, di per sé assai rilevanti, che hanno accelerato la crisi e le hanno impresso un carattere specifico, ma non l'hanno causata. La causa della crisi risiede nel sistema sociale stesso, poggiante su premesse errate. Dove quindi cercare la via d’uscita? Essa consiste nella eliminazione delle cause che hanno provocato il fenomeno. Molti autori e molte personalità vanno oggi indicando allarmati la crisi globale in cui versa il pianeta. Tuttavia questi ammonimenti continuano a peccare di retorica e genericità. Siamo tuttora sprovvisti di un’analisi particolareggiata e, di conseguenza, di risposte chiare e calibrate. Un dato risulta più che chiaro: la tecnica dell’immagine bianconera è inapplicabile, quasi che nel capitalismo moderno, fatte salve poche eccezioni, fili tutto liscio e il comunismo sia la fonte di ogni maleficio, o per converso, che la libertà sorga ad Oriente e che il capitalismo moderno sia il regno del male destinato a perire. Cosi come stanno le cose, nessuno dei due sistemi è garanzia di sopravvivenza. Su ciò non vi è discussione. Il socialismo reale contemporaneo è totalitario, antidemocratico, antiindividuale, privo del dinamismo che scaturisce dalla gente stessa. Esso riduce il mondo a caserma. Tecnologicamente segna il passo. Lo sblocco delle energie creative è per esso un imperativo di fondo se vuole progredire. Ma lo sblocco significa democrazia come condizione di fondo. Il riconoscimento della personalità come protagonista dello sviluppo. Compiendo però questo passo decisivo, esso rinuncia ad essere ciò che attualmente è. Rinuncia al monopolio della verità e con ciò al monopolio del potere. Al posto della dominazione si affermano l’adattamento e la collaborazione, la rinuncia alla dittatura, il pluralismo politico. Basta questo passo fondamen- tale affinché precipiti la valanga. Da qui dunque tanta paura di fronte al più piccolo raggio di libertà politica. La rinuncia al monopolio della verità è in sostanza tutto ciò di cui c’è bisogno. Commetterebbe perciò l’identico errore chiunque si presentasse con una nuova, compiuta ricetta di un ordinamento nuovo e giusto. La stessa idea di nuovo ordine evoca malefiche reminiscenze di un certo passato. Il mondo è di per sé troppo complicato e complesso da poterlo comprimere nelle nostre formule. Quanto più avanziamo con verità assolute, tanto prima e più profondamente si affoga nella crisi. La rinuncia al monopolio sulla verità significa invece il riconoscimento del diritto alla ricerca, alla libera comunicazione nell'adattarsi alla situazione nota od intuita. Ciò comporta anche un aspetto etico: l'ammissione che l’uomo non è Dio; che non è riuscito a supplirvi con la propria scienza, come aveva fermamente confidato nel secolo scorso. Abbiamo bisogno di una radicale catarsi sociale e sociopsicologica. E’ sopraggiunto il momento — per alcuni, vedi ad esempio gli jugoslavi, propiziato da una crisi profonda, priva di vie d'uscita — di soffermarsi e ripensare radicalmente la propria azione e la propria condotta senza pregiudizi, emotività e giudizi avventati. La nostra crisi è infatti innanzittutto crisi morale e solo in secondo luogo economica. Per noi sloveni riveste poi particolare importanza la riflessione sulle proprie sorti nazionali, sulla dimensione jugoslava e sul rientro in Europa, la nostra vera patria. Determinanti sono quindi il diritto e la libertà di ricerca e il diritto e la libertà di operare in conformità alla propria cognizione della verità. Questo diritto subisce oggi restrizioni e negazioni in nome di una presunta verità superiore e definitiva, accessibile esclusivamente ad una sedicente avanguardia. Questa è la fonte di tutta la nostra crisi. E’ quindi chiara la via da percorrere. Traduzione di Ravel Kodric o različnih literarnih pristopih k medvojnemu času Taras Kermauner O medvojnem dogajanju — to je o dogajanju med letoma 1941 in 1945 in še kako leto čez, težko je namreč ugotoviti, kdaj se je državljanska vojna v Sloveniji končala in če se sploh je končala — je bilo napisano že veliko literature; tudi prozne. O tej temi so nastala tudi vrhunska dela. Pristopov poznamo vse polno: od lirsko izpovednih, spominskih prek baladnih do velikih obravnav, sorodnih političnim kriminalkam. Najbolj znamenita knjiga te vrste je Svetinova Ukana, katere trem delom se je pred nedavnim pridružila še četrta knjiga; ta obdeluje najprej politično ali policijsko kriminalko iz neposrednega časa po vojni, nato pa pisateljeve zaplete pri pisanju oz. objavljanju romana, reakcije nanj, posledice ipd.; torej nekakšen spremen spominski esej. Leta 1983 pa je v Buenos Airesu v založbi Slovenske kulturne akcije izšla knjiga-roman Franka Biikviča, Slovenca, Prekmurca, profesorja za nemški jezik in nemško literaturo na jezuitski univerzi v ZDA. Izdal je že roman — Brezdomci —, precej novel, črtic, razprav, dve drami. Novi roman Vojna in revolucija je nekakšna parafraza Ukane, v marsičem precej podoben Ukani, pisan pregledno, jasno, brez globlje psihologije, sem in tja površno in v ne povsem skrbnem oz. današnjim osrednjim slovenskim estetskim normam primernem slogu, vendar napeto, zanimivo, z jasnim politično moralnim stališčem, z obvladovanjem gradiva, z dobro kompozicijo; vsekakor branje, ki sicer najbrž ne bi pritegnilo toliko bravcev, kot jih je Ukana, bila je prva te vrste, bi pa Biikvičev roman povzročil obilo zanimanja in bi postal zagotovo uspešnica, če bi mogol iziti na jugoslovansko slovenskem knjižnem trgu. Zakaj ni izšel oz. zakaj ni verjetno, da bi mogel iziti, je eno od vprašanj, ki si jih zastavljam in ki je v neposredni zvezi z vprašanjem o načinu obravnave medvojne tematike na Slovenskem. Vojna in revolucija (od zdaj naprej Vojna) nikakor ni zoper-partizansko delo. Težko bi rekli, da je antikomunistično; pač odvisno od tega, kaj razumemo pod izrazom komunizem: ali konkretno prakso ali ideje, katere ideje, katero prakso itn. Vsekakor je roman antistalinističen, z ostro kritiko politične policije Tekst predavanja, ki ga je avtor imel v Peterlinovi dvorani v Trstu dne 12.1.1986 v priredbi Društva slovenskih izobražencev in Kulturnega združenja Most. na medvojnem in tikpovojnem Slovenskem. Vendar ena glavnih oseb romana, Grbač, lokalni šef politične policije, delan po znani realni zgodovinski figuri Puklastega Mihe, ni pravi komunist. Iz-dajavec je, agent nemške policije; tej se je posrečilo, da ga je v zaporu strla in ga hitro pridobila zase, saj je fant moralno šibak, po naravi nagnjen k zločinstvu. Je s tem simboličen za slovenski stalinizem ali pa je posamezen primer radikalne deformacije? Najbrž ne eno ne drugo ali oboje. Sam stalinizem presoja avtor kot nasilno, zločinsko silo, obenem pa je res, da so bili nemški agenti le nekateri stalinistični policisti, ne stalinistična policija kot taka. Avtor se trudi, da ne bi poenostavljal; da ne bi prikazoval odnosov črno belo. Osnovna politična in zgodovinska struktura romana je napisana v sodobnem duhu. Romanopisec pristaja na pozitiviteto narodno osvobodilnega boja, ker meni, da je bil upor zoper Nemce, Italijane in Madžare kot okupatorje in fašiste upravičen; je pa kritičen do konkretnega zgodovinskega dogajanja, ker ugotavlja, da je stalinizem zlorabil narodno osvobodilni boj oz. pripravljenost ljudi, da se borijo zoper okupatorja in za novo, avtonomno, neodvisno, avtohtono slovensko državo-družbo, za slovensko emancipacijo. Lahko bi rekli, da je avtor na strani slovenske civilne družbe, o kakršni se zadnje čase na Slovenskem čedalje več govori; da je zoper sleherni totalitarizem. Zanj je posebno tragično, da so v narodno osvobodilni borbi dobili moč tipi kot Grbač, katerim je ideologija služila le za pokritje osebnih nedostojnih, celo zločinskih lastnosti. Koliko je to res, je stvar zgodovinarske, znanstvene, moralne ocene; podatki so različni, iz njih se da sklepati to in ono. Biikvič jemlje neko realiteto iz enobeja, ki v tedanjem času ni bila dovolj vidna, je pa bila navzoča, a je vidna in pomembna, morda celo najpomembnejša, danes: razmerje med stalinizmom in civilnostjo, med nacionalno civilno revolucijo in stalinistično revolucijo med vojno, kritika realitete tega razmerja. Biikvič, kot vsak pisatelj, konstruira polpreteklo realiteto, gleda, obravnava, kritizira jo tako, kot je to skladno z današnjimi potrebami, nazori, stališči. Vprašanje, koliko ta njegova umetnostna in nujno naknadna (re)konstrukcija ustreza tedanji zgodovinski realiteti, je navsezadnje vprašanje zunaj umetnosti. Umetnost dopušča marsikako razlago, tudi take, ki jih znanstveno zgodovinopisje zavrže, odkloni kot izmišljeno, legendarno. Bolj ko se oddaljimo od opisovanega dogodka, manj je pomembna konkretna zgodovinska točnost, bolj pridobiva na moči, prepričljivosti umetnikova fantazija, zmožnost, kako zna iz posameznih zgodovinskih dogodkov (pre)ustvariti novo — umetniško — realiteto, ustrezno novim časom pa tudi človekovi večni potrebi po izdelovanju arhetipov zla in dobrega, plemenitega in pokvarjenega, uspešnega in neuspešnega, pogumnega in strahopetnega, bistrega in topega, veličastnega in poniglavega. Tako se mnogokrat dogodi, da liki, ki so bili v zgodovinski realiteti dobri, pogumni, lepi, postanejo v literarnem odsevu prihodnosti ravno nasprotni. Dogodi se krivica, ki je ne odpravi nobena zgodovinska raziskava in upravičeni popravki. Ce je lik ustvaril velik pisatelj in če je ta lik prešel v kolektivno zavest naroda ali človeštva, ni sile, ki bi ga lahko izrinila iz njune zavesti, mu spremenila značaj. Za Judeža Iškarjota ugotavlja novejša znanost, da je v evangelije interpoliran kasneje. Za nekatere like se ugotavlja, da sploh niso nikoli živeli ali pod povsem drugim imenom (Matija Gubec). Mnogokrat so to liki, pa naj bodo pozitivni ali negativni, v katere investira človeška duša svoje želje, pričakovanja, strahove, potrebo po dogodivščinah, uspehih, zmagah, sramoti, ponižanju, zlu: ti liki so nekakšni jokerji, ki lahko dobijo nasprotne pomene. Dokler živimo tisti, ki smo nek zgodovinski lik poznali osebno, se vznemirjamo, če beremo o njem zapisane podobe, ki se ne skladajo z našimi podobami, z našim prepričanjem o tem, kakšen je bil pokojnik; a tudi mi smo si lahko zelo navzkriž v tej sodbi, saj nas ne opredeljuje le ideološka, vojaška itn. skladnost ali tujost s pokojnikom, ampak tudi zasebna simpatija in antipatija. Bolj ko pa je lik oddaljen, manj vplivajo pristranske, angažirane sodbe sodobnikov; bolj postaja na razpolago komur koli za kakršne koli namene. Pravzaprav smemo reči, da ni bolj zlorabljenih oseb, kot so zgodovinske, značilne, pomembne, izrazite osebe. Da so po eni strani zelo avtonomne, saj so se izrazito zapisale v zgodovino, imele so posebno moč, strast ali pa so bile predmet posebnih naključij, sreče in nesreče in njihov značaj pri tem sploh ni sodeloval; predstavljajo moč kolektivnih sil in usodnosti sveta, torej vendar neko moč, moč pa je tista, ki jo človeštvo najbolj ceni, pa naj gre za demonično ali svetniško, za diabolično moč velikih osvajavcev ali za tiho vztrajnost pričevalcev. 2. V Sloveniji že nekaj časa slišimo, da ni več tabu tém. Hofman je napisal Noč do jutra, roman o Golem otoku; posrečilo se mu ga je tudi izdati; ne sicer takoj, a vendar. Torkar je izdal roman o dachauskih procesih Umiranje na obroke. Obe tèmi sta bili dolgočasa skrajno prepovedani, strogo zaupni; in vendar sta do- bili literarno podobo, prešli v zavest javnosti, s tem se je izostril ne le kritičen pogled na preteklost; dogodilo se je nekaj še pomembnejšega. Pisateljem je polagoma priznavana pravica, da imajo vsak svojo resnico, cilj, pot; da so te resnice med sabo lahko različne, predvsem pa različne od etabliranih, uradnih ideoloških ali psevdopolitičnih resnic. Ravno to je bistvena značilnost civilnih družb: da v literaturi ni ene Resnice, ne klerikalno katoliške ne stalinistične ne komeinijevske. Brez dvoma se pisatelji ravnajo po nekaterih moralnih in vsesplošnih načelih, ki jih imajo nekateri za božje, drugi za zgolj človeške, vendar ni mogoče natančno določiti, kako se po njih ravnajo in kako se ta načela konkretno izražajo v literarnih delih. Marsikdaj je namreč podoba teh del strašna, odbijajoča, šokantna za prevladujočo moralno ali ideološko zavest, zdi se nihilistična, zoperčloveška, čez čas pa se skaže, da je nosila ravno največjo resnico. Zato postajajo kritični bravci vse bolj previdni, ko ocenjujejo naravo posameznik literarnih del; vedo namreč, da se dajo kaj zlahka zapeljati prvemu videzu, zunanji odvratnosti ali sladki privlačnosti, da pa ta videz in ta prvi vtis nista resnični določili tekstov. Tudi o medvojnem dogajanju se piše v Sloveniji že marsikaj. Snojev roman Gavženhrib, naj vzamem en sam primer, bi bil še pred desetimi leti nemogoč; vsaj izšel ne bi. V njem pisatelj brez sprenevedanja razkriva lumpenproletarske momente v partizanstvu; seveda tudi v domobranstvu. Do obeh zgodovinsko ideoloških pojavov je v ekvidistanci; oba obravnava z iste točke, ki bi ji težko rekli nevtralna; je angažirana, a ne čuti simpatije ne za lumpenagresivnost ne za lumpenobrambo. Snoj presoja iz današnje skušnje, ko je postalo vprašanje lumpenstila — lumpen-sveta — poglavitno; ko se zdi, da gre slovenski svet v cunje: lumpenizacija slovenstva je eden od vidikov temeljne današnje slovenske krize. O drugem Snojevem romanu na tèmo enobeja ne bom podrobneje govoril, saj še ni izšel, a je že napovedan — Fuga v križu — in deloma objavljen v Novi reviji (drama Gabriel in Mihael, ki je sklep romana); téma je domobranstvo, dnevnik domobranca, zgodba o domobrančevem življenju. Vsekakor je roman pisan povsem nekonvencionalno, z drugačnih stališč, kot smo bili navajeni. Če bo izšel, bo to velik dokaz za praktično napredovanje civilne družbe na Slovenskem. Še posebej bi bil tak dokaz, če bi mogla v Sloveniji iziti Vojna oz. če bi se v Sloveniji mogla svobodno prodajati. Avtor bi moral s tem poskusiti. Morda je posebna ovira značaj založbe, pri kateri je roman izšel; ta podatek posebno draži prestižna čustva, ki jih je pri nas ali med nami še zmerom vse preveč, so pa razumljiva, saj so ostala kot nekak ostanek nekdanje ekskluzivne vojaške in pobijavske tekme dveh totalitarizmov. Manj problematična je morda sama teza romana. Težje sprejemljiva je, ker jo zagovarja nekdo, ki je odšel tik po vojni prostovoljno v emigracijo in ki, po založbi sodeč, sodeluje s politično emigracijo. Vendar pa nepristranska analiza zlahka dokaže, da je to sodelovanje, kakršno pač že je, o tem nimam podatkov, vsaj glede na tezo romana zunanjega značaja. Roman ne zagovarja slovenskega domobranstva. Dogaja se v partizanih, opisuje partizane in njihov spor z okupatorji. Kar pripoveduje o partizanstvu, in očitno je zgrajen na vrsti resničnih dogodkov, ni takšno, da bi po kritični ostrini presegalo vrhunske, že objavljene tekste o partizanstvu, ki so izšli v Sloveniji. Morda moti prestižne Slovence najbolj okvir, v katerega je kritična analiza vkomponirana; predvsem to, da konec vojne ni prikazan kot velika moralna zmaga revolucije, slovenstva, enobeja, ampak kot poraz civilne komponente v revoluciji in zmaga stalinistične. A tudi ta teza ni neskladna s trendom kritične zavesti v današnji Sloveniji. Že lep čas se oglašajo avtorji, ki se sprašujejo, kako je moglo biti ukinjeno slovensko poveljevanje v slovenski vojski kmalu po vojni; pred kratkim je nekdo v Pismih bravcev Dela navajal tekst Glavnega štaba slovenskih partizanov, ki po zakonski poti uvaja le slovensko poveljevanje in uradovanje v slovenski vojski. A to je le paradigmatičen primer za ukinitev cele vrste avtonomnih pravic slovenstva po vojni. Gre za naraščajoče spoznanje, da je tikpovojni centralizem, ki je začel hlapčevsko posnemati SZ in stalinistično prakso, nasproten vrsti ukrepov in duhu slovenske nacionalne in civilne revolucije. Ta je bila sicer od začetka povezana z leninistično, leninistična je bila v OF tudi vodilna oz. vladajoča, že pred Dolomitsko izjavo, posebej pa še po nji, vendar je bila dopuščena poliarhija zavesti, usmeritev. Ali točneje: ta poliarhija — nazorski pluralizem, utemeljen na boju z okupatorjem — je bila sicer politično oblastniško omejevana, bila pa je dejansko navzoča v glavah in ravnanju samih partizanov. Dostikrat so se najrazličnejši nazori, ki so bili dejansko civilne in pluralne narave, povezovali z leninistično hiliastično utopičnimi cilji in idejami v precej naivno, hudo fanatično, to je versko slepo, a obenem takšno sintezo, ki je obetala vsakomur svoje, vsakdo je pričakoval, da bo na koncu zmagovite vojne-upora udejanjena njegova sanja in potreba. V sami ideji zmage je bilo investirano toliko iluzij in vere, toliko različnih prvin, da sama sinteza, ki je znamenje arhaične, pred-umske nerazločljivosti, ni edina resnica in investiranih različnosti ni povcem prekrila; a če jih je že prekrila — z zmagovi- tim leninizmom stalinističnega tipa —, jih ni odpravila. Umaknile so se, pritajile, ponotranjile, a so vztrajale tako v duševnostih posameznikov kot predvsem v slovenski literaturi, deloma tudi esejistiki, skratka kulturi. Tu so dobile najprej osebne, tudi metaforične in simbolične podobe, se od časa do časa ostreje uveljavile, doživele zunanji poraz, se spet umaknile, dokler se niso v 80. letih, posebno pa v zadnjem času, silovito razmahnile, prešle iz literature tudi v časnikarski svet in s tem v splošno, vsakdanjo slovensko zavest. Celo ideja, da mora biti Partija le del OF oz. SZDL, je ideja tega tipa, ki ga obravnavam; če ne še civilnega pa protocivilnega. In ker ta v civilno družbo vodeči proces Partija sama dopušča, en njen — napredni — del celo podpira, ni povsem deplasirana trditev, da smo priča hoteni, zavestni avtodestrukciji stalinizma, poskusu, kako bi prvič v zgodovini stalinistični totalitarizem postopoma, reformno, legalno, sam iz sebe prešel v civilno družbo. Na Poljskem se je ta proces ustavil, naletel na zid; prekinila ga je vojaška diktatura. O tej se v današnji Jugoslaviji mnogo govori. Vendar je slovenska ZK, vsaj po javnih izjavah njenih predstavnikov, temu obratu ali puču ali zaostreni revoluciji izrazito nenaklonjena. Bila bi mu naklonjena, če bi se zdelo, da bi pripravljenost Partije na prehod v civilno družbo pri priči izrabil njen nekdanji nasprotnik, belogardizem, in skušal zdaj sam preiti v ofenzivo, zavzeti totalitarno oblast; če bi skušal uveljaviti svoj ekstremizem, ekskluzivizem in maščevanje. Če pa se katoliška Cerkev pa vrsta katoliških in seveda vseh mogočih drugih idej, ki so bile nekoč v sporu z revolucijo, pojavlja v kontekstu civilne družbe, če so nosivci teh idej sami obračunali z negativno slovensko tradicijo, z nagnjenjem k monopolizmu, k monolitizmu, kakršnega je pred stalinizmom kazal slovenski klerikalizem, potem se zdi, niso nujni ponovni konflikti med revolucijo, ki se totali-zira in ekskluzivira, in kontrarevolucijo, ki ravna enako slepo, ne-umno, necivilno, nedemokratično, nepluralno. Trdim, da roman Vojna in revolucija ne obnavlja starih ek-skluzivizmov, zato ne zasluži, da se ga obravnava ekskluzivistično; da se ga prepove, zamolči, potisne na drugo stran kot proizvod kontrarevolucije ali njenih dedičev. 3. Zanimivo bi bilo primerjati Vojno z Ukano. Ukana vsekakor ni tekst, ki bi izšel iz civilne tradicije. Napisan je v skladu z usmeritvijo, ki sicer ni povsem uradna, izhaja pa strastno iz stališča zmagovalcev oz. ene strani. Biikvič se prav tu najbolj razli- kuje od Svetine. Ne izhaja ne iz te ne iz one strani, ne od poražencev ne od zmagovalcev. Skuša razkriti notranje konflikte v taboru revolucije. Tudi s tem širi civilni pogled, saj bravec odkriva, kar še ni povsem priznano in jasno; kar le zadnja leta polagoma prodira kot realiteta. Biikvič odkriva vrsto mejnih situacij, v katerih so se znašli ljudje med vojno, tudi takih, v katerih so prekršili absolutne človeške ali božje zapovedi, ubijali, preganjali, izdajali, dostikrat nehote, proti svoji volji, po diktatu ironije tragične usode. Ljudje se razkrivajo kot ljubeči, sovražeči se, odpuščajoči, maščevalni, v najrazličnejših razmerjih. Vojna je tekst velikega zamaha, freska, ki se ne ustraši popisa nobene situacije; v tem je podobna Ukani. 2al pa so zategadelj opisi dostikrat premalo poglobljeni, morda časnikarski ali reportažni. V obrisih so junaki primemo zadeti, manjka pa bolj pronicljiva psihologija, moč jezika, ki bi moral preiti v jedrnato epiko, moč vpogleda v človeško dušo; pisatelj je nemalokrat prekonvencionalen. Vprašanja umorov, odgovornosti, krivde, svobode, ideologije itn. so zastavljena brez dvoma inteligentno; vsa knjiga je na zavidljivi inteligenčnostni stopnji. So pa ta vprašanja, podobno kot v Ukani, večkrat esejizirana. Esejizem je v tem sklopu manj primeren, saj vnaša v literaturo več jasnosti in umnosti, kot je prav; življenje je manj pregledno, življenje med vojno pa je bilo še posebej temno in strašno. Strašnost je v Vojni dostikrat le besedna; poročilo o vojni, ne pa poseben umetniški svet, ki ga je zmožen dati le pisatelj s svojim darom, s svojim notranjim jezikovno in slogovno danim razumevanjem, ne z razumevanjem intelektualne vrste. Vendar je treba navzlic temu reči, da je skoraj 700 precej gosto tiskanih strani pomemebno delo, ki bi ga morala prebrati slovenska kritika, predvsem pa širše slovensko bravsko občinstvo. Vojna opisuje predvsem partizansko dogajanje na Štajerskem; tu dopolnjuje Ukano, ki se osredotoča na Gorenjsko. Čeprav sodi Miško Kranjec med najbolj znamenite slovenske pisatelje, v glavnem ne povsem upravičeno, bi težko rekel, da je njegov veliki roman-reka na partizansko temo Za daljnimi obzorji umetniško uspešnejši od Vojne in revolucije. To je za Biikviča, pisatelja, ki je predvsem profesor in šele v drugi vrsti umetnik, brez dvoma priznanje. Če njegov roman ne zaostaja ne za Kranjčevim ne za Svetinovim, pa seveda ne dosega Grabelj škovega opusa o partizanstvu; Grabeljšek je bolj poglobljen; četudi ne obvlada visokega jezika-sloga, kot recimo Snoj, pa je njegova človeška občutljivost za mejne položaje, posebno za temačno problemske, izjemno velika. Zagotovo je Grabeljšek umetniško najboljši slovenski pisatelj na tèmo partizanstva. Biikvič je sorod- nejši Mauserju, čigar romane bi bilo prav tako treba vnesti v slovensko zavest, jih narediti za predmet literarne strokovne kritike, ne pa jih potiskati na rob ali celo spregledovati. Ko bodo Mauserjevi in sorodni romani normalno izhajali v Sloveniji ali se prodajali v slovenskih prodajalnah, bomo lahko rekli, da je slovenstvo prešlo v genotipsko strukturo civilne družbe. Naj spregovorim o tej strukturi oz. o nujnosti, da se udejani na Slovenskem, še nekaj besed. Civilna družba namreč ni mogoča, če podatki, dejstva, dogodki niso interpretirani na različne načine. Ta različnost ne sme biti le relativna, omejena, recimo le kot odtenki rdeče ali modre barve. Vsebovati mora tako belo kot črno, rdečo kot zeleno, tako ta ideološki pogled kot tudi njemu nasprotni. Literatura (tudi kultura v celokupnosti) je avtonomno območje in samolastna praksa; ne odgovarja nobeni drugi praksi ali merilom, ki so zunaj nje. Božji ali človeški, naravni ali moralni zakoni sicer veljajo tudi zanjo, a na način, ki ji ustreza, tako, da so ji imanentni, inherentni, ne pa, da bi jo morali presojati glede nanje kot na zunanja merila ali zakone, za katere skrbi kaka ideologija ali konfesija ali celo politika. Konkretni zgodovinski vojaški in državno politični zmagovalec je ena vloga, človeško življenje in družbeno dogajanje nekaj drugega; eno in drugo se ne ujema, gre za dve vzporedni in različni prodročji. Zmagovalec diktira zakone. Vendar se kmalu pokaže, da je nasilnik, če ti zakoni preprešujejo razvoj ali razcvet različnosti, to je različnih razlag posameznih dogodkov, tudi odnosa zmagovalec — poraženec. Zmagovalec ravna prav in skladno tako z božje naravnimi zakoni kot s poliarhično družbo, če svoje zmage ne izkoristi zase, če je ne privatizira kot lastnino svoje grupe, stranke, gibanja, plati; če je, kar je že dolgo znano, do poraženca plemenit, usmiljen; če mu omogoči, da se ta izvleče iz svojega poraza; če mu ponudi roko; če mu omogoči, da začne ta življenje znova in celo z iste štartne točke kot zmagovalec. Le v tem primeru zmagovalec ne nadaljuje totalitarizma ali despotizma. Le v tem primeru omogoča v družbi in času tekmo enakopravnih, ki se ne odloča na vojaškem polju, čeprav upošteva moč. Moč idej, razlag, dokazov, prepričevalnosti, jezika itn., moč retorike in znanosti, filozofije in lepe oblike v civilni družbi nadomešča moč orožja. Če pravijo novolevičarji in brechtovci, da je knjiga orožje, je mogoče ta stavek znotraj civilne družbe razumeti tako, da je edino ali poglavitno orožje knjiga, se pravi vrsta različnih knjig, ne pa narobe, ne pa tako, da s knjigo ubijamo, da je v eni knjigi vsa resnica, druge pa so laž. Knjiga ne sme služiti kot pomožno orožje strelnemu; knjiga je v civilni družbi orodje, s katerim vsak posameznik, vsaka grupa, ustvarjavci in bravci, ki sprejmejo knjigo kot svojo, zidajo skupno družbo. Poudarek je na skupnosti, na kompoziciji različnosti, ki pa služi skupnemu namenu. Ta skupni namen in svet je slovenska družba in slovenski svet, ki sicer ni ločen od drugih svetov in od sveta v celoti, se pa kaže nasproti tem drugim svetovom in nacijam kot neka pogojna, a izrazita enota; lahko jo opredelimo tudi kot slovensko kulturo. V tej slovenski kulturi, družbi in svetu pa je Biikvičev roman enako legalni del slovenstva kot Kranjčev, Svetinov in Grabelj-škov, če seveda vztrajamo pri tem, da je slovenska družba civilna. 4. Kaj je prava resnica medvojnega dogajanja, to je in bo ostalo odprto vprašanje. Ne zato, ker ne bi bili zmožni na to vprašanje odgovoriti. Slovenska zavest je bila, je in bo zmožna kar naprej odgovarjati na to vprašanje; beremo in brali bomo celo vrsto romansiranih, dramatiziranih, liriziranih, esejiziranih odgovorov. Več odgovorov na to — na eno, na osnovno — vprašanje pomeni polnost odgovarjanja, zmožnost in vitalnost neke nacije, da si upa in zna odgovarjati. Vendar to ne zadošča. Nacija mora biti toliko zrela, da se zaveda dokončne neodgovorljivosti na to vprašanje. Še več, paziti mora, da ostaja to vprašanje neodgovorjeno; da ga sme in mora vsak posameznik, vsak novi rod znova postavljati in nanj odgovarjati: nanj različno odgovarjati, pač v skladu z novim in posebnim izkustvom teh novih socialnih skupin, z novimi eksistencialnimi držami, cilji, vrednotami in vsestranskim vedenjem. Nobena razlaga medvojnega dogajanja ni vnaprej privilegirana, ne zmagovalčeva ne poraženčeva. Vsak podatek ali dogodek se da gledati s te in one strani, tudi s takih, ki so nam danes povsem tuje, neznane, nepredstavljive. Kaj bo pomenilo to medvojno dogajanje čez sto let, tega danes ne vemo. In ne moremo vedeti. Nič se ne da izsiliti. Kot civilna družba lahko storimo le to, da puščamo odprt prostor; da dovoljujemo vsakomur, ki to želi raziskovanje tega obdobja pa to, da si sme o tem obdobju in v vseh razlagah tega obdobja ustvariti lastno mnenje. To obdobje je za slovensko zgodovino tako pomembno, da je celo dolžnost vsakega Slovenca, da si ustvari lastno mnenje; več ko bo teh mnenj in bolj ko bodo različna, več možnosti bo, da se slovenska zavest ne bo reducirala na splošne stereotipe, na pristranosti zmagovalca in poraženca, ki govorita iz razumljive prizadetosti in resentimenta; več možnosti bo, da bomo Slovenci zidali pluralen dom zase, ki ne bo enih izključeval, druge hierar- hično povzdigoval in spreminjal dom, ki mu vsi pripadamo, v ječo. V tem domu rastejo različne kulture, rastejo različni cvetovi, so postavljeni različni tipi hiš, se ljudje različno obnašajo in oblačijo, vendar pa govorimo vsi isti jezik: jezik, ki se tudi tematsko ukvarja z isto skupno zgodovinsko usodo; del te usode je tudi medvojno dogajanje. Več ko bo odgovorov na omenjeno vprašanje, širše, raznoterejše, bogatejše, zrelejše, kultumejše, vi-talnejše, mogočnejše bo slovenstvo. Resnica civilne nacije ni v enem dokončnem odgovoru, ta je redukcija vsega na revščino omejenega, ampak je v nenehni javni diskusiji, v kateri eno dobro podkrepljeno stališče spodbuja druga. Resnica je mnoštvo odgovorov, ki so začasni, zasilni; je nenehno pogovarjanje o — tej kardinalni — temi, ne pa uzakonitev enega Odgovora. Če gledamo v tej luči, je Biikvičev roman Vojna in revolucija še posebej pomemben. Ni mogoče od vsakega literarnega dela terjati vrhunsko umetniško kvaliteto; zadošča že trud, pošten namen, kulturna volja in povprečen dar; Biikvič ima nadpovprečnega. V romanih omenjenega tipa se še posebej pomembno sooča vrsta slovenskih zavesti o osrednjem vprašanju polpretekle zgodovine, o katerem se bodo izjasnjevale še generacije Slovencev, kot so se grške o vojni med Ahajci in Trojanci ali Angleži o vojni med rdečo in belo rožo ali Nemci o verskih vojnah 16. in 17. stoletja. Z vojno in revolucijo srede tega stoletja smo dobili Slovenci čvrsto osnovo za lastno zgodovino. Nadaljna zgodovina bo tudi v veliki meri odgovarjanje na vprašanja tistega zgodovinskega trenutka in dogajanja, katerih se je lotil Frank Biikvič. Zgodovina ni le vojaški dogodek; je tudi v dialogih razvijajoče se nadgrajevanje vrste različnih kritičnih zavesti o zgodovini. sui diversi contributi letterari riguardanti il tempo di guerra Taras Kermauner 1. Sui fatti relativi alla guerra del ’41-45 in Slovenia esiste una copiosa letteratura in tutti i campi: prosa, poesia, teatro, ecc. Una opera molto importante è «Ukana» (Inganno) di Svetina, alla quale più recentemente si affianca il romanzo «Vojna in revolucija» (Guerra e rivoluzione) pubblicato a Buenos Aires da F. Bukvič, già autore del romanzo «Brezdomci» (I senzatetto). Le due opere narrative hanno qualche carattere comune: la chiarezza della scrittura, il punto di vista politico-morale da cui si pongono. «Guerra e rivoluzione» non è un'opera antipartigiana né anticomunista; è comunque un romanzo antistalinista con un’aspra critica nei confronti della polizia politica durante la guerra e nell'immediato dopoguerra, impersonata dalla figura di Grbač, un capo locale, che si ispira ad un personaggio realmente esistito, un traditore diventato agente della polizia tedesca dopo l’arresto e la tortura, moralmente debole e incline al delitto. Non si può dire per questo che i membri della polizia stalinista in quanto tali fossero agenti dei tedeschi: l’autore si preoccupa di non semplificare la realtà descrivendola in bianco e nero. L’autore si colloca positivamente nei confronti della guerra nazionale di liberazione che ritiene del tutto legittima. E' invece critico nei confronti di concreti fatti storici, in quanto constata che lo stalinismo ha abusato della guerra contro gli occupatori, la quale si proponeva l’emancipazione degli sloveni in una nuova società e in nuovo stato autonomo e indipendente. L’autore si pone cioè dalla parte della società civile slovena, della quale negli ultimi tempi si parla sempre di più, e contro ogni totalitarismo. Egli affronta criticamente il rapporto fra lo stalinismo e la società civile, in armonia con le attuali opinioni, esigenze e punti di vista. Ma l’arte consente diverse interpretazioni, anche quelle che la scienza storica rifiuta e accantona come fittizie e leggendarie. Quanto più ci si allontana nel tempo dai fatti descritti, tanto meno rilevante appare la puntuale esattezza storica e tanto più acquista Testo della conferenza tenuta il 9 maggio 1986 a Trieste organizzata dal Centro Culturale Most e dal Circolo Pinko Tomažič. forza persuasiva la fantasia artistica e la capacità di ( ri)creare una nuova realtà artistica che sappia corrispondere ai nuovi tempi non meno che alla perenne esigenza dell'uomo di rielaborare gli archetipi del bene e del male. Se un grande scrittore crea un personaggio che poi si trasferisce nella coscienza collettiva, non c’è forza che possa espungerlo o cambiargli connotazione. Si tratta di figure — positive o negative — nelle quali l'anima umana investe i propri desideri, le attese, le paure, il bisogno di avventura, di successo, ecc. E quanto più un personaggio storico reale si allontana nel tempo, tanto meno influiscono i giudizi parziali e impegnati dei suoi contemporanei superstiti e tanto più esso diventa disponibile per chiunque e per qualsiasi proposito. Tali personaggi rappresentano bisogni collettivi, si tratta di forze che l'umanità apprezza massimamente, siano figure demoniache o di santi, si tratti di diabolici grandi conquistatori o della calma perseveranza dei testimoni. 2. In Slovenia da qualche tempo si sente dire che non ci sono più tabù. Hofman ha scritto e pubblicato «Noe do jutra» (Notte fino al mattino), un romanzo sull’isola di Goli. Torkar ha pubblicato il romanzo «Umiranje na obroke» (Agonia a rate) sui processi di Da-chau. Entrambi i temi erano a lungo proibiti, eppure hanno raggiunto la forma letteraria e sono passati nella cadenza del pubblico, il che ha consentito di aguzzare non soltanto lo sguardo critico verso il passato: si è ottenuto qualcosa di più importante. Agli scrittori è stato riconosciuto il diritto di avere ciascuno la propria verità, la propria strada e la propria meta, ed anche che queste verità potessero essere diverse fra di loro e in particolare diverse dalle verità ufficiali stabilite, di natura ideologica e pseudopolitica. Questo è il tratto essenziale di una società civile: che nella letteratura non ci sia un’unica Verità, né cattolico-clericale, né stalinista né komeinista. In tal modo i lettori diventano critici e sempre più smaliziati, in grado di valutare la natura delle diverse opere letterarie senza lasciarsi incantare dalla prima impressione superficiale. Il romanzo «Gavzenhrib» (Il monte Gavzen) di Snoj può essere assunto come esemplare: esso non sarebbe stato possibile un decennio prima. Qui l'autore svela senza reticenze il momento lumpen-proletario sia nel mondo partigiano sia in quello dei «domobranci» (le forze collab or azionisi e). Egli si pone in un rapporto di equidistanza rispetto ai due campi e tratta entrambi dal medesimo punto di vista, che sarebbe difficile definire neutrale. Si sente impegnato, ma non nutre simpatia per il carattere «lumpen» presente nelle due parti. Un altro romanzo di Snoj — non ancora pubblicato ma già annunciato — «Fuga v križu» (Fuga verso la croce) è il diario di un «domobranec» ed è la storia della vita dei «domobranci» scritta secondo un'angolatura assolutamente non convenzionale rispetto alla consuetudine. Il romanzo «Guerra e rivoluzione» di Bükvic non difende i «domobranci» sloveni. Gli avvenimenti si svolgono presso i partigiani e viene descritta la loro lotta contro gli occupatori. Quanto si narra del mondo partigiano si basa su una serie di fatti reali e non supera per asprezza critica i limiti toccati da testi già pubblicati in Slovenia. Ciò che forse disturba il prestigio sloveno è soprattutto la cornice in cui è composta l’analisi critica, in particolare il fatto che la fine della guerra non è presentata come la grande vittoria morale della rivoluzione, della slovenità, della lotta nazionale di liberazione, ma piuttosto come la sconfitta, nell’ambito della rivoluzione, della componente civile e la vittoria di quella stalinista. Questa tesi però non è in disaccordo con le tendenze della coscienza critica nella Slovenia d'oggi. Durante la guerra di liberazione era ammessa una poliarchia di coscienze e di orientamenti pur nell’ambito dell’azione di guida e di governo dell’OF (Fronte di liberazione), in cui la componente nazionale e civile era collegata con quella leninista; tale pluralismo era effettivamente presente nelle teste e nei comportamenti degli stessi partigiani. Parecchie volte i più diversi orientamenti di natura civile e pluralista si sono collegati con gli scopi e le idee leniniste utopico-millenariste in una sintesi abbastanza ingenua, oltremodo fanatica: ciascuno si aspettava dalla fine vittoriosa della guerra insurrezionale la realizzazione dei propri sogni e bisogni. Una tale sintesi — indice di una mancanza di discernimento arcaica e pre-razionate — non poteva essere l'unica verità e non poteva coprire tutte le differenze e le attese che, ad ogni modo, furono soppresse con la vittoria del leninismo di stampo stalinista. Ma, pur dopo alterne vicente, negli anni '80 queste differenze si sono impetuosamente diffuse, passando dalla letteratura nel mondo giomali-tico e, più in generale, nella coscienza quotidiana slovena. In fondo la stessa idea che il partito debba essere solo parte dell’OF, ovvero della SZDL (Alleanza socialista del popolo lavoratore) è un’idea di questo tipo: se non già civile, almeno protocivile. E poiché il partito stesso consente questo processo guida nella società civile, ed una sua parte più avanzata perfino lo appoggia, siamo testimoni della voluta e cosciente autodistruzione dello stalinismo, un’esperienza che sarebbe la prima nella storia. Un confronto fra Guerra e rivoluzione e Inganni rivela che quest’ultimo lavoro è scritto in sintonia con l’orientamento che, se pur non ufficiale, promana però con passione dal punto di vista dei vincitori, e in questo BiXkvic si differenzia molto da Svetin. BiXkvic non parte né dal punto di vista degli sconfitti né da quello dei vincitori, e in questo Bukvič si differenzia molto da Svetina. BiXkvic voluzione, scopre una serie di situazioni al limite, in cui gli uomini in guerra si sono trovati a violare leggi assolute, umane o divine, uccidendo, perseguitando, tradendo, spesso involontariamente, per imposizione dell'ironia di una sorte tragica. Gli uomini si rivelano portatori di amore e di odio, capaci di perdono e vendicativi. In entrambi i lavori le descrizioni sono talvolta troppo poco approfondite, più simili a reportage giornalistici e, pur se i contorni dei personaggi sono ben colti, manca una psicologia più penetrante. Infine entrambi i libri presentano un eccesso di «saggismo» che appare poco adeguato in quanto introduce nella letteratura un eccesso di chiarezza e di razionalità rispetto a quanto sarebbe giusto. Il romanzo «Za daljnimi obzorji» (Oltre i lontani orizzonti) di Miško Kranjec, uno dei più importanti scrittori sloveni, è più riuscito dal punto di vista artistico rispetto a Guerra e rivoluzione. Grabe-Ijšek è certamente il miglior scrittore sloveno di temi partigiani: più profondo degli autori prima citati, dimostra una eccezionale sensibilità umana per le condizioni estreme, in particolare per le problematiche più oscure. BiXkvic è più congeniale a Mauser, i cui romanzi dovrebbero entrare nella coscienza, slovena ed essere fatti oggetto di critica specialistica invece di essere emarginati e trascurati. Quando ciò avverrà, potremo dire che la società slovena sarà entrata nel genotipo strutturale delle società civili. Di questa struttura e della necessità che essa si attui in Slovenia, occorre ancora parlare. La società civile si fonda sulla più ampia pluralità d'interpretazione dei fatti. La letteratura e la cultura nella sua globalità sono un campo di attività autonomo che non deve rispondere a nessuna altra ragione al di fuori del proprio àmbito. Leggi umane e divine, naturali e morali certamente valgono anche per la cultura, ma sono ad essa immanenti, inerenti e non tali da implicare un giudizio secondo leggi o criteri esterni e dei quali si debba occupare una qualche ideologia o confessione o addirittura politica. Il vincitore storico, nella concretezza militare e politico-statuale, ha un suo ruolo: la vita degli uomini e le vicende della società un altro: fra i due non c’è corrispondenza, trattandosi di due campi d’azione diversi e paralleli. E’ il vincitore che detta le leggi. Tuttavia presto si rivela un prevaricatore se queste leggi impediscono lo sviluppo e la fioritura delle differenze, cioè di diverse interpretazioni di singoli e-venti, anche relativamente al rapporto vincitore-vinto. Il vincitore si comporta rettamente se non abusa della vittoria a proprio vantaggio e se si dimostra generoso verso il vinto porgendogli la mano perché possa uscire dalla sconfitta iniziando una nuova vita anche partendo dal medesimo punto d’avvio del vincitore. Solo in tal modo è possibile nella società e nel tempo una competizione equa che non si decide sul campo delle armi ma tiene conto della forza delle idee, degli argomenti, della persuasione, ecc. Quando la nuova sinistra ed i brechtiani affermano che il libro è l’unica arma e la più importante, ciò implica un insieme di libri diversi, e non che uno di essi contenga tutta la verità e gli altri siano considerati menzogna. Il libro non può essere un'arma ausi-liaria delle armi da fuoco. Nella società civile il libro è lo strumento con cui ogni singolo ed ogni gruppo costruiscono la società comune nella quale vengono a comporsi tutte le differenze in vista di un obiettivo comune: la realizzazione della società civile e della cultura slovena con la propria identità specifica e determinata fra le altre nazioni. 4. Quale sia l’esatta verità degli eventi bellici è, e resterà una questione aperta. E non perché non sia possibile rispondere a tale questione, che invece richiede e richiederà alla coscienza slovena una risposta continua nel tempo. Una pluralità di risposte significa una risposta esauriente, significa capacità e vitalità di una nazione che ha il coraggio di rispondere. Essa deve esere tanto matura da renderi conto che in definitiva la questione non è suscettibile di una risposta univoca. Ogni singolo, ogni nuova generazione si pone su basi nuove per formulare una risposta in maniera diversa e in accordo con la particolare esperienza dei nuovi gruppi sociali, secondo nuovi atteggiamenti esistenziali e secondo finalità, valori e punti di vista generali. Per nessuna interpretazione dei fatti relativi alla guerra c’è un privilegio precostituito nei confronti del vincitore o del vinto. Non sappiamo quale significato avranno gli eventi di questa guerra fra un secolo. Come società civile possiamo solo lasciare lo spazio aperto consentendo che attraverso la ricerca su questo periodo chiunque possa formarsi una propria opinione, in modo che la coscienza slovena non si riduca a generico stereotipo secondo un partito preso a favore del vincitore o del vinto. Così costruiremo la nostra casa con pluralità d'intenti, senza escludere nessuno e senza trasformare la casa comune in una prigione. Quante più. risposte verranno date, tanto più ampia, diversificata, ricca, matura, culturalmente vitale e forte risulterà la slovenita. La verità per una nazione civile non risiede in un’unica risposta definitiva, ma in una incessante discussione pubblica, nella quale ogni punto di vista ben fondato stimola gli altri. Nel lavoro di Biikvič si confrontano tutta una serie di consapevolezze relative alla questione centrale del recente passato, sulle quali si esprimeranno anche le generazioni future. Attraverso la guerra e la rivoluzione di questo secolo gli sloveni hanno conseguito una solida base per il proprio sviluppo futuro. La storia non è soltanto un evento militare, è anche intreccio di dialoghi che portano alla costruzione di una serie di coscienze diversificate e critiche nei confronti della storia stessa. Riassunto di Gino Brazzoduro cassa di risparmio di trieste FONDATA NEL 1842 SEDE CENTRALE E DIREZIONE GENERALE IN TRIESTE Via della Cassa di Risparmio 10, tei. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENZIE IN CITTÀ E NEL CIRCONDARIO FILIALI A GRADO, MONFALCONE, MUGGIA E SISTIANA DUINO-AURISINA La Cassa di Risparmio di Trieste svolge, nella zona di sua competenza, una funzione primaria insostituibile per quanto riguarda sia la raccolta delle risorse locali sia il sostegno creditizio offerto agli operatori economici, agli enti pubblici ed ai privati cittadini. Con il “Credito al lavoro” offre a lavoratori dipendenti ed a professionisti particolari facilitazioni creditizie in proporzione al reddito ed eventualmente al risparmio effettuato presso l'Istituto. Con la “Specialcarta" opera in favore della clientela per la diffusione delPassegno bancario e per lo sviluppo degli affari. tre poeti della carinzia trije koroški pesniki janko messner, Valentin polanšek, janko ferk JANKO MESSNER PER JOŽICA FLANDER - META Sei stata uccisa da Franz Wiegele della gestapo sulla strada per Slovenj Gradec (*) vicino a Brezno (*), cosi sta scritto al Museo della liberazione nazionale di Maribor (*). E inoltre, che il tuo nome d’informatrice e staffetta partigiana era Meta. E che non sanno proprio dove sei sepolta. E come potrebbero saperlo? Wiegele ti sotterrò come un gatto. Ti aveva sparato alle spalle perché temeva i tuoi occhi. Non era riuscito a piegarti in prigione né col pugno in testa né con lo stivale nel ventre. Quando l’agente della gestapo Gerniak guidava la mercedes nera della Morte, Wiegele seduto accanto a te sul sedile posteriore provò un senso di orrore perché non vedeva nei tuoi occhi la paura dei suoi tristi propositi. (*) Località slovene. Perciò spense di nascosto, perfidamente, la luce dei tuoi occhi. Quando nelle notti bianche appare alla mia memoria il tuo volto sorridente, mi sento pungere il petto da un rovente proiettile. Penso. Se ti aveva colpito al cuore, ti avrà colpito pure al pneumotorace che già prima dell’invasione nazista in Jugoslavia stringeva i tuoi polmoni malati per impedire perdite di sangue dalle caverne. Dove andare a inginocchiarmi per rimpiangere te tue bianche ossa in questa nera terra slovena? Per non lasciarti giacere cosi sola il giorno dei morti. E il giorno di noi vivi che — quarant’anni dopo gli spari sul tuo tenero corpo martoriato — tratteniamo il respiro a causa del nazismo in smoking e guanti sulle rive della Zilja e della Drava, nonostante la tua ribellione, nonostante il tuo sacrificio. Dove andare a inginocchiarmi per piangere sul tuo destino? Dove andare, per non lasciarti giacere cosi sola... Nota: L’autore ha scritto questa poesia in occasione del 40° anniversario della morte violenta di questa eroica slovena che era sua zia. Nacque a Rakitnik, nei dintorni di Postumia, e mori nel ’44 a 38 anni in Carinzia. JOŽICI FLANDER - METI Ustrelil te je / gestapovec Franc Wiegele / na poti proti Slovenjem Gradcu / v bližini Breznega, / pravi Muzej narodne osvoboditve v Mariboru. / In še to, / da ti je bilo kot partizanski kurirki / in obveščevalki / ime Meta. / In da za tvoj grob / sploh ne vejo. // Kako naj bi zanj vedeli? / Wiegele te je zagrebel ko mačko. // Ustrelil te je od zadaj, / ker se je bal tvojih oči. / Ni te mogel zlomiti v zaporu / ne s pestjo v glavo / ne s škornjem v trebuh.//Ko je šofiral gestapovec Gerniak / črni mercedes Smrti / in je sedel gestapovec Wiegele / ob tebi na zadnjem sedežu, / ga je obšla groza, / ker v tvojih očeh ni videl strahu / pred svojim naklepom. // Zato ti je zavratno / na skrivnem / upihnil luč v očeh. //Kadar v belih nočeh / stopi tvoj nasmejani obraz / pred oči mojega spomina, / me zaskeli v prsih / od vroče svinčenke. // Razmišljam. Ce te je skozi srce, / te je hkrati skozi pnevmotoraks, / ki je stiskal tvoja bolna pljuča / že pred Hitlerjevim vdorom v Jugoslavijo, / da nisi zgubljala krvi iz kavern. //Kam naj pokleknem, / da bi objokoval tvoje bele kosti / v ti črni slovenski zemlji? / Da ne bi ležala koj sama / na dan mrtvih. / In na dan nas živih, / ki štirideset let po strelih / v tvoje nežno razbičano telo / pridržujemo dih / zavoljo nacizma / v smokingu in rokavicah / na bregovih Zilje in Drave / kljub tvojemu uporu, / kljub tvoji žrtvi. //Kam naj pokleknem, / da bi se razjokal / nad tvojo usodo? // Kam, / da ne bi ležala koj sama... Opomba: Avtor je napisal to pesem ob štiridesetletnici nasilne smrti te junaške Slovenke, ki je bila njegova teta. Bila je rojena v Rakitniku pri Postojni, umrla pa je na Koroškem leta 1944, 38 let stara. LA PAURA 1. ti hanno inculcato la paura nelle ossa hai paura di tutto ciò che ora fai con te stessa la paura si è stabilita nel tuo seno hai stabilito la paura nella mia testa la paura sta davanti alla porta e suona il campanello ho paura di aprire la tua lettera ti avvicini a me in preda alla paura mi avvicino a te in preda alla paura ami con paura amo con paura tu in eterna paura io in eterna paura qua non c’è nessuno ma tu tremi lo stesso di paura fino a quando ancora vivrai temendo la gente non sai cosa fare per liberarti della paura chiodo caccia chiodo puoi sbarazzarti della tua paura solo trepidando per me il mio corpo mi lascia non sento le braccia non sento le gambe il volto mi sfugge chiudo gli occhi e vedo che sono tutta di vetro che mi attraversi con lo sguardo non ho niente con cui avvolgere questa trasparenza ingoio la saliva la gola la coagula in un nodo scoppio in una risata sonora per sentire se sono ancora viva non c'è eco mi nascondo tutta in te penso i tuoi pensieri parlo le tue parole la tua mente è la mia mente la tua volontà è la mia volontà a occhi chiusi ti seguo nella mia ansia per te non temi più per me. Traduzioni e note di Jolka Milic STRAH I Strah so ti v kosti pognali / strah te je vsega / kar sama s sabo zdaj počenjaš / strah se je naselil v tvojih prsih / strah si naselila v moji glavi / strah stoji pred durmi / in zvoni / strah me je odpreti tvoje pismo / bližaš se mi s svetim strahom / bližam se ti s svetim strahom / ljubiš v strahu / ljubim v strahu / ti v večnem strahu / jaz v večnem strahu / ni jih tu / pa se vendar treseš od strahu / doklej boš še živela v strahu / pred ljudmi / ne veš / kaj bi storila / da bi strahu se svojega znebila / klin s klinom se izbija / strahu se svojega znebiš / lahko / le v strahu zame. II Moje telo od mene gre / ne čutim rok / ne čutim nog / obraz se mi izmika / zaprem oči / pa vidim / da sem vsa iz stekla / da gledaš skozme / ničesar ni-man / s čimer bi prozornost to ovila / požiram sline / grlo v kepo jih gosti / zasmejem zvonko se / da bi slišala / če sem še živa / odmeva ni / vsa se skrijem vate / mislim tvoje misli / govorim besede tvoje / tvoja pamet / moja pamet / tvoja volja / moja volja / z zaprtimi očmi / za tabo hodim / v mojem strahu zate / ni strahu več v tebi / zame. VOTE BIOGRAFICHE Janko Messner (scrittore, satirico, saggista, poeta, pubblicista e traduttore) è nato nel 1921 a Dob pri Pliberku / Aich bei Bleiburg nella Carinzia (Austria). Laureato in slavistica alla facoltà di filosofia di Lubiana. Fino al pensionamento professore al ginnasio sloveno di Celovec / Klagenfurt. Ha in attivo una decina di libri e tantissimi articoli su tutte le riviste e giornali sloveni. Scrive anche in tedesco. Prosa degna di nota: Morišče Dravograd (Luogo del supplizio Dravograd), 1946; Ansichtskarten von Kärnten (novelle in tedesco sugli Sloveni della Carinzia), 1971; Skurne storije (Storie scurrili), 1971, 1975 edizione ampliata; Zas-ramovanci... združite se! (Oltraggiati... unitevi!); è coautore del collage Ekstremist Matija Gubec (L’estremista Matija Gubec), 1973; Vrnitev (Ritorno - teledramma) e cosi via. Dopo una recente esperienza di solidarietà e di lavoro gratuito in Nicaragua ha scritto un ciclo di poesie inneggianti alla libertà dal titolo Patria libre o morir. NOTICA O AVTORJU Janko Messner (pisatelj, satirik, esejist, pesnik, publicist in prevajalec se je rodil leta 1921 v Dobu pri Pliberku na Koroškem (Avstrija). Diplomiral je iz slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Do upokojitve je bil profesor na slovenski gimnaziji v Celovcu. Izdal je kakih deset knjig in nešteto člankov objavil v vseh slovenskih revijah in časopisih. Piše tudi v nemščini. Kaže omeniti ta prozna dela: Morišče Dravograd, 1946; Ansichtskarten von Kärnten (novele v nemščini o koroških Slovencih), 1971; Skume storije, 1971, 1975 dopolnjena izdaja; Zasramovanci... združite se!; je soavtor lepljenke Ekstremist Matija Gubec, 1973; Vrnitev, TV drama itn. Po nedavni izkušnji solidarnosti in brezplačnega dela v Nikaragvi je napisal cikel pesmi, ki opevajo svobodo in imajo naslov Patria libre o morir. VALENTIN POLANŠEK BALLATA DELLE MANI Ero un bambino. Le mani chiedevano e la bocca balbettava. Ero un giovane. Le mani faticavano e la bocca cantava. Ero un soldato. Le mani sparavano e la bocca urlava. Ero un uomo. Le mani provvedevano e la bocca amava. Sono diventato un vecchio. Le mani mi si sono contratte e la bocca biascica. Dalla raccolta di poesie CANTI DELLA CARANTANIA 1971. BALADA O ROKAH Bil sem otrok. / Roke so prosile / in usta jecljala. // Bil sem mladenič. / Roke so garale / in usta pela. // Bil sem vojak. / Roke so streljale / in usta kričala. // Bil sem mož. / Roke so skrbele / in usta ljubila. // Postal sem starec. / Roke so se usločile / in usta žebrajo. Iz pesniške zbirke KARANTANSKE 1971. UN ESTRANEO Un uomo mi passa davanti. Un estraneo. Già la terza volta. Che effetto devo mai fargli se mi sta osservando come un esemplare alpino dernier cri esposto in un superstand d’antichità? Non smette di girarmi attorno come una iena, subodora istintivamente che un simile vagabondo non raggiungerà mai l'oasi della salvezza. TUJ ČLOVEK Mimo prihaja človek. / Tujec. / Že tretjič. / Kakšen neki se mu vidim, / da me ogleduje / kakor novodobni planinski eksponat / v antikvitetnem superkiosku? / Obkroža me spet in spet, / kakor hijena, / ki nagonsko čuti, / da tak blodnež nikdar ne bo dospel / do rešilne oaze. IL PIU’ BELL’AUTUNNO Quest'anno è il più bell’autunno dopo chissà quanti anni, cosi scrivono i giornali, cosi annunciano la radio e la televisione, e lo sanno a Mosca e a Sonnblick dove registrano la temperatura massima di novembre. Il più bell’autunno! Questo lo sa anche il mio vicino, sofferente di cancro, non ha ancora cinquant’anni, proviene da una famiglia di minatori con più di dieci figli a carico, anche lui adesso ha una famiglia con più di dieci membri, nella vita ha tribolato assai e si sta costruendo la prima casa... Il più bell’autunno! Perché il mio vicino intuisce che sarà il suo ultimo. NAJLEPŠA JESEN Letos imamo najlepšo jesen / po kdove koliko letih, / tako stoji po časopisih, / tako trdijo / po radiu in televiziji, / to vedo v Moskvi / in na Sonnblicku, / kjer zapisujejo / novembrske plus-stopinje. / Najlepša jesen! / To ve tudi moj sosed, / ki za rakom boleha, / ki še nima petdeset let, / ki prihaja / iz rudarske družine, / kjer je bilo nad deset otrok, / ki ima zdaj sam več kot / desetčlansko družino, / ki je prestal marsikaj / v življenju, / ki gradi prvo svojo hišo... / Najlepša jesen! / Ker moj sosed sluti, / da je njegova poslednja. PUBBLICITÀ Superlativi di superlativi per te e per me. Offerte grandiose con pagamento a rate dilazionate. Reclames luminose in tutti i luoghi possibili e immaginabili, slogan su schermo cinematografico, su libri, biglietti d’ingresso e ferroviari, accanto a necrologi nei giornali, alla radio, alla televisione, durante gli incontri sportivi, tra i segnali SOS giornalieri. Evviva l’ingegnosità consumistica! REKLAME Presežniki / presežnikov / zate in zame. / Ponudbe široke / z odplačilom na dolgovezne / obroke. / Reklamne luči / na vseh mogočih krajih, / letaki, na kino platnu, / knjigah, vstopnicah, vozovnicah, / zraven osmrtnic v časnikih, / po radiu, / televiziji, / pri športnih zadevah, / med SOS-klici vsakdanjosti. / Živijo / potrošniška iznajdljivost! NOTTE D'APRILE Come esulta il giovane sangue brindando alla vita dopo un sacco di baci, vorrebbe salire sulla barca dorata della falce di luna. Non sfugge ai richiami diurni che il merlo dal becco d’oro appese apposta al collo del salice piangente. Nel pugno ricolmo scrosciano con le lacrime sorrisi spumeggianti, quando a me stesso non sono più un enigma. APRILSkA NOC Kako / nazdravlja / mlada kri / življenju / po obrokih poljubov, / rada bi se vkrcala / v zlati čoln / luninega krajca. / Ne uteče / podnevnim vzklikom, / katere je zlatokljuni kos / obesil / nalašč vrbi žalujki za vrat. / V prenapolnjeno prgišče / polzijo / s solzami kipeči smehljaji, / ko / samemu sebi / nisem več uganka. FRA TRE GIORNI è primavera! Lo sanno tutti ormai, anche i passeri sui tetti. Perciò non drammatizziamo i fiocchi di neve, l'influenza, le scarpe di pelliccia, le esaurite riserve di carbone, l’ultimo capello grigio. Adesso possiamo scaraventare una porzione considerevole di questo mondo nella prima pozzanghera. Quest’anno ogni cuculo se la spassi ancora di più a spese altrui! je pomlad! / To sedaj / lahko verjamemo / vsakemu vrabcu. / Zato / ne jemljimo pretragično / snežink, / gripe, / čevljev iz krzna, / pošlih zalog premoga, / najmlajšega sivega lasu. / Zdaj / lahko zalučamo / precejšnjo porcijo / tega sveta / v prvo mlakužo. / Naj se letos / vsaka kukavica / še bolj / priskled-niško / izživlja! /Z, GIORNO BEATO La tua destra scalda la mia mano e i tuoi occhi hanno inebriato il mio cuore. Adesso non mi curo più dei sogni e dei dolci desideri. Con le palme ardenti ci stringiamo il cuore sul cuore. Come superbi falchi, colpiti da invisibili frecce, cadono dalla mia anima il timore, la gelosia, l'ansia e l’inquietudine. Il nostro silenzio supera tutte le forze del mondo. Cosi in quest’istante si riempie il cuore e con ogni palpito spinge l’anima in misteri ancora più grandi. BLAŽENI DAN Tvoja desnica / greje / mojo dlan / in tvoje oči / so upijanile moje srce. / Zdaj mi ni več mar sanj / in sladkih želja. / Z gorečimi dlanmi / si pritiskava / srce na srce. / Kot oholi sokoli, / od nevidnih strelic zadeti, / padajo / bojazen, ljubosumnost, / tegoba in nemir / iz moje duše. / Najino skupno molčanje / premore vse sile sveta. / Tako se v tem hipu / polni srce, / ki z vsakim utripom / zaniha dušo / v še večje / skrivnosti. LAMENTO DAVANTI A UN UCCELLO Picchio muratore felice! Mentre ti guardo, riesco almeno a dimenticare per qualche attimo fugace le sanguinanti lacerazioni di tutta la mia anima. Uccello felice, come sei libero e vispo fino a che resto immobile come una statua e senza batter ciglio. Solo il tremito delle mie palpebre e il fiato sospeso, e addio esuberanza e tutta la tua libertà. No, non guardare questi occhi tristi e non ti spaventi questo mio ansare disperato! Dalla raccolta di poesie LIPOV BOGEC 1971. Traduzioni e note di Jolka Milic JADIKOVANJE VPRIČO PTICA Srečni brglez! / Ko tebe gledam, / vsaj pozabljam / za krvavečo raztrganost / po vsej duši. / Srečni ptič, / kako si svoboden / in razživet, / dokler stojim / kot kip, in niti z očmi / ne trenem. / Samo trzljaj mojih vek / in zadržan dih, / pa je že vsa tvoja svoboda / in razživelost mimo. / Nikar ne glej / na te žalostne oči / in ne plaši se / tega mojega / obupavajočega dihanja! Iz pesniške zbirke LIPOV BOGEC 1971. NOTE BIOGRAFICHE Lo scrittore e poeta VALENTIN POLANŠEK nacque nel 1928 a Lepena pri Železni Kapli/Leppen bei Eisenkappel nella Carinzia in Austria. Fu direttore di una scuola elementare e membro del PEN Club sloveno e austriaco, membro dell’Unione degli scrittori carimi / Kärntner Schriftstellerverband, della Società degli scrittori sloveni in Austria e in Slovenia e membro del consiglio redazionale della rivista Mladje a Celovec / Klagenfurt. Organizzatore dell’incontro intemazionale dei gruppi etnici europei a Obirsko/Ebriach. Oltre alla lirica scriveva poesie per l'infanzia, racconti, romanzi e radiodrammi. Ha pubblicato una decina di libri, tra i quali ricordiamo due raccolte di poesie, e cioè: Karantanske (Canti della Carantania), 1971 e Lipov bogec (titolo difficile che letteralmente significa piccolo crocifisso di legno di tiglio, ma figurativamente vuol dire anche un povero cristo impacciato e maldestro), 1974; i racconti Velike sanje malega človeka (I grandi sogni di un piccolo uomo), 1973 e il romanzo in due volumi Bratovska jesen (Il fraterno autunno), 1981 e '82. Polanšek è morto nel 1985, stroncato dall'infarto. NOTICA O AVTORJU Pisatelj in pesnik VALENTIN POLANŠEK je bil rojen leta 1928 v Lepeni pri Železni Kapli na Koroškem v Avstriji. Bil je ljudoskošolski ravnatelj in član avstrijskega in slovenskega PEN-Cluba, Koroške pisateljske zveze, Društva slovenskih pisateljev v Sloveniji in v Avstriji in član uredniškega sveta Mladja v Celovcu. Organizator mednarodnega srečanja pisateljev evropskih etničnih skupin na Obirskem. Poleg lirike je pisal otroške pesmi, romane, črtice in radijske igre. Izdal je kako desetino knjig, omeniti kaže dve pesniški zbirki, in sicer: Karantanske, 1971 in Lipov bogec, 1974; črtice Velike sanje malega človeka, 1973 in roman v dveh zvezkih Bratovska jesen, 1981 in 1982. Polanšek je umrl leta 1985 od srčne kapi. cassa di risparmio di triaste GLAVNI SEDEŽ IN RAVNATELJSTVO V TRSTU Ulica Cassa dl Risparmio 10, tel. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENCIJE V MESTU IN OKOLICI PODRUŽNICE V GRADEŽU, TRŽIČU, MILJAH IN SESLJANU-DEVINU NABREŽINI Tržaška Hranilnica izvršuje na področju, kjer je pristojna, osnovno in nenadomestljivo funkcijo in sicer tako glede zbiranja krajevnih sredstev kot glede kreditne podpore, ki jo nudi gospodarskim operaterjem, javnim ustanovam ter privatnim državljanom. S "Kreditom na delo" nudi uslužbencem in profesionistom posebne kreditne ugodnosti v razmerju z dohodkom in po možnosti tudi s prihranki pri naši ustanovi. S “Specialno karto" deluje v prid odjemalcem, širi bančni ček in razvija podjetništvo. JANKO FERK BALLATA SLOVENA Causami sofferenze se cosi dev'essere ma non privarmi del mio linguaggio né danneggiare seriamente la mia vista il mio udito o la mia fertilità non tormentarmi con mutilazioni gravi o deformità che saltano agli occhi con pene atroci e grandi infermità o con l'incapacità professionale poiché il benessere della mia anima a furia di dolori diminuirebbe sostanzialmente SLOVENSKA BALADA prizadeni mi bolečine / če že mora biti / vendar ne povzročaj / izgube ali težke poškodbe moje govorice / mojega vida / mojega sluha / ali moje plodljivosti / ne prizadejaj mi / znatne pohabljenosti / ali pozornost vzbujajoče iznakaze / ali težkega trpljenja / hiravosti / ali poklicne nesposobnosti / kajti blagor moje duše / bi bil že z bolečinami bistveno zmanjšan * * * morte ce l’hai fatta a sorprendermi sapevo che saresti venuta il tuo arrivo è l’ultima certezza smrt / presenečenje ti ni popolnoma uspelo / vedel sem / da boš prišla / tvoj prihod je zadnje prepričanje * * * nella tua bocca parole nella mia morte nei tuoi occhi luce nei miei morte nel tuo corpo vita nel mio morte nel tuo cuore amore nel mio paura v tvojih ustih / besede / v mojih / smrt // v tvojih očeh / luč / v mojih / smrt // v tvojem telesu / življenje / v mojem / smrt // v tvojem srcu / ljubezen / v mojem / strah stigmatizzato con il colore rosso l’occhio è lo specchio delle labbra il desiderio è un palpito nel cuore sulla lingua una parola chissà dove un sentimento amore amore stigmatiziran / z rdečo barvo // oko je zrcalo / ustnic // hrepenenje / je utrip v srcu // na jeziku / beseda // nekje / občutek // ljubezen / ljubezen ★ * * ti ritenni a lungo un banale suicida tu stesso veramente non volevi morire tuo padre ti aveva immolato probabilmente sei diventato solo la vittima di un delitto giuridico l’agnello della legge romana dolgo / sem te imel / za navadnega / samomorilca // ti sam / pravzaprav / nisi hotel umreti // tvoj oče / te je daroval // mogoče / pa si postal / le žrtev / justičnega umora / jagnje rimskega prava ★ * * finestre aperte e freddo l’anima ti duole e lo spirito che nasce di continuo nella corteccia cerebrale domani rinuncerai una volta per tutte ai pensieri la libertà non ti punirà più odprta okna / in mraz / duša / te boli / in duh / ki neprestano nastaja / v možganski skorji / jutri / se boš / enkrat za vselej / odpovedal / mislim / svoboda / te ne bo več / kaznovala * * * adorno al principio era solo dio personalmente non ebbe mai l'intenzione di annoiarlo dopo gli sembrò che fosse tempo per eva eva forse è stata qua già prima da sempre adam / je bil / ob začetku / sam // Bog osebno / nikoli / ni imel namena / da bi ga dolgočasil // potem / se mu je zdelo / da je čas / za evo // mogoče je bila eva / že prej tukaj / ves čas •k -k -k ignorai a lungo quanto importante fosse la tenerezza una rosa senza spina sul cuscino e tutto è pace dolgo nisem vedel / koliko / pomeni / nežnost It roža / brez trna / na blazini / in vse / je mimo * * * città morta con facce morte le pareti sono fumo nero e l’acqua puzza sotto i ponti marci cenciose bandiere inerti al vento i cani che vivono ancora annusano i ceppi d’innumerevoli croci mi abbandono ai ricordi i sogni sono la mia Storia mrtvo mesto / z mrtvimi obrazi / stene / so črni dim / in voda / smrdi / pod segnitimi mostovi / cunjaste zastave / v vetru / so brez moči / psi / ki še živijo / vohljajo / ob temeljih / neštetih križev / prepustim se / spominu / sanje so / moja zgodovina ★ * * quando la luce senz’ombra danza puoi fare qualche passo non saranno i pensieri a toglierti la vista bensì il dolore e l'angoscia ko / luč / brez sence / pleše / lahko / narediš / nekaj korakov / vida / ti ne bodo / jemale / misli / temveč / sreča •Ar * * t7 dolore e l'angoscia degli afflitti nel chiaro di luna è il gelo della notte il gelo della notte è una lingua sraniera che uccide l’amore bolečina in bridkost / žalujočih / v mesečini / je mraz noči // mraz noči / je tuj jezik / in umori / ljubezen Traduzioni e note di Jolka Milič NOTE BIOGRAFICHE JANKO FERK è nato nel 1958 a Podgrad ob Klopinjskem jezeru / Unter-burg am Klopeiner See. Studia giurisprudenza all’università di Vienna. E’ membro del Collettivo di autori di Graz. Scrive poesie, racconti e romanzi. Collabora alle riviste slovene e austriache: Mladje, Sodobnost, Manuskripte, Sterz, Podium, Die Brücke ecc. E’ presente nelle antologie Pokušina (Assaggio), Betroffensein, Materialen '84, Koroška slovenska poezija / Carinthian Slovenian Poetry (Poesia slovena della Carinzia) ecc. Nel 1979 vinse a Vienna il grande premio austriaco per la letteratura destinato ai giovani e negli anni seguenti altri premi e borse di studio. Nel 1978 ha pubblicato Hladni ogenj / Kühles Feuer (Fuoco freddo). Nel 1979 con altri tre giovani autori: Samoumevnost nesmisla / Das Selbstverständliche des Sinnlosen (L’evidenza dell'assurdo). Nel 1981 il romanzo Der verurteilte Kläger. Nel 1982, con Karl Vouk, Smrt. Črni cikel. (Le morte. Ciclo nero). E quest’anno la silloge Napisi na zid zemlje (scritte sul muro della Terra). NOTICA O AVTORJU JANKO FERK se je rodil leta 1958 v Podgradu ob Klopinjskem jezeru na Koroškem (Avstrija). Študira pravo na dunajski univerzi. Je član Pisateljskega kolektiva v Grazu (Grazer Autorenversammlung). Piše pesmi, črtice in romane. Objavlja v številnih slovenskih in avstrijskih revijah: Mladje, Sodobnost, Manuskripte, Sterz, Podium, Die Brücke itd. Je zastopan v antologijah: Pokušina, Betroffensein, Materialien '84, Koroška slovenska poezija / Carinthian Slovenian Poetry itn. Leta 1979 na Dunaju je dobil veliko avstrijsko mladinsko nagrado za literaturo in naslednja leta druge nagrade in delovne štipendije. Leta 1978 je izdal Hladni ogenj / Kühles Feuer. Leta 1979 skupaj s tremi mladimi avtorji: Samoumevnost nesmisla / Das Selbstverständliche des Sinnlosen. Leta 1981 roman Der verurteilte Kläger. Leta 1982, s Karlom Voukom, Smrt. Črni cikel. In letos pesniško zbirko Napisi na zid zemlje. vrednostni sistem v slovenskih ljudskih pravljicah Alenka Goljevšček Pri govorjenju o pravljicah prihaja pravzaprav do neke vrste nesporazuma. Ko so bile pravljice kot del ustne tradicije zapisane, so spremenile svoj način bivanja in menjale občinstvo: postale so skoraj izključno literatura za otroke. To pa pomeni, da smo jih — kot otroci — brali vsi in da jih — kot odrasli — ne beremo več; da jih dobro poznamo in hkrati ne poznamo. V zlati meglici spomina se nam pravljice kažejo kot ena od nepogrešljivih značilnosti preprostih otroških let, tistih srečnih časov, ki se ne vrnejo več in na katere se pogosto oziramo s smehljajem in otožnostjo. Odblesk raja, ki smo ga za zmeraj izgubili, pada tudi na pravljice in povzroča, da smo do njih nekritični, da jih poenostavljamo in idealiziramo. Zdi se nam, da je pravljični svet sila preprost in jasen. V njem je prikazan boj med dobrim in zlim, ki se obvezno konča z zmago dobrega. Takih sodb smo se naučili, jih ponavljamo in slišimo z vseh strani: pravljice so »večno mlado vesolje boja med dobrim in zlim« (Janko Moder). Milko Matičetov, ki se s pravljicami ukvarja kot strokovnjak, meni, da pravljice »dvigajo svoj glas v obsodbo krivice in povzdigo pravice«; v njih vse grdobije doleti neusmiljena kazen, dobrota pa je nagrajena. Jože Pogačnik gre v svoji Zgodovini slovenskega slovstva še dlje: v pravljicah je »izražena sublima, čista in polna vizija idealnega življenja. Etična kategorija, ki ji je podrejena pravljična tematika, je krepost in čast. Moralna tenkočutnost dosledno nagrajuje dobroto in kaznuje hudobijo«. Take in podobne sodbe kažejo, da je naš odnos do pravljic samoumevno idiličen. Samoumevnost pa je zmeraj izziv, dovolj velik, da vprašanje znova premislimo: gre v pravljicah res za čmo-belo polarizacijo dobrega in zla? Je pravljični junak res dobro kot tako? Če pravljice pazljivo preberemo, bomo morali odgovoriti: ne. Pravljični junaki so pogosto muhasti, trmoglavi in samovoljni; ne poslušajo dobrih nasvetov svojih pomočnikov, lahkomi- selno spravljajo v smrtno nevarnost sebe in druge. Nekateri so leni, da je grdo: Podganek tuhta, kako bi prišel zlahka do kruha, »kajti delati se mu je tožilo, stradati pa ni hotel. Pobere torej šila in kopita in gre svet goljufat«. Goljufije se pravljični junaki sploh zelo radi poslužujejo in pri tem jih čast kaj malo skrbi. Kakšna je krepost junaka, ki razsodi spor med tremi brati tako, da jim ukrade dediščino, za katero so se prepirali? Kakšna je dobrota bikca Markca, ki je nasilnik in pretepač, da se ga vsi boje, in ki ne drži dane besede? Kaj naj rečemo o značaju junaka, ki ga zmaj reši iz smrtne stiske, v zahvalo pa junak zmaja umori in si prilasti njegovo imetje? Junakovo obnašanje je prav klavrno: dokler stvari tečejo njemu v prid, se lahkomiselno veseli in uživa, ko pa se položaj zamota joče, laže in vse delo prepusti drugim. Itd. Dobro torej ne spada med stalnice, ki bi bistveno opredeljevale pravljičnega junaka; nekateri junaki so dobri, drugi pa vse prej ko to. Ista spremenljivost velja na sploh za vrednote, ki jih v pravljicah srečujemo. Pravljice ne cenijo preudarne treznosti bolj od brezglavega poguma, pridnosti in delavnosti ne bolj od zvitega izogibanja delu in dobička na tuj račun, stanovitnega molka ne bolj od hitrega posrečenega odgovora ali prepričljive zgovornosti. Priporočajo usmiljenje, pa so pogosto tudi krute; oznanjajo poštenost, a se obenem zabavajo nad vsakršno zvijačo in goljufijo. Ene kujejo pamet v nebo, druge obsujejo z bogastvom in srečo tepčke, ki niso za nobeno rabo. Zgodi se celo, da se dobre in zle poteze v enem samem liku spremešajo do nespoznavnosti. Strašna ljudožerska čarovnica, ki naklepa pogubo, postane na lepem svetovalka in dobrotnica, zlobni vrag je pogosto darovalec rodovitnosti in nezaslišanega blagostanja. Pravljice se nočejo odločiti med enim in drugim pomenom, ostajajo dvoumne in prepustijo poslušalcu, naj se znajde, kakor ve in zna. Očitno torej je, da v pravljicah ne gre za nikakršen enoten vrednostni sistem, ki bi jasno določal, kaj je dobro in kaj zlo. Vse kaže, da se je struktura pravljic oblikovala pred nastankom razlike med dobrim in zlim ali pa se je oblikovala mimo te razlike po nekih drugačnih in od drugod prihajajočih principih. Namesto jasne polarizacije in trdnega vrednostnega sistema smo našli promiskuiteto norm, prelive, mešanja, mnogopomenskost. To, kar je v pravljicah zares stalno in nepogrešljivo, bomo našli drugje; predvsem v načinu, kako razumejo človeka in svet. Današnji človek razume samega sebe kot subjekt. Biti subjekt pomeni biti enkraten in nezamenljiv, od vsega različen, svo- bodna in avtonomna oseba, utemeljena na sami sebi, izvir in nosilec akcije. Subjekt je torej v prvi vrsti k določenemu cilju stremeča dejavna volja, iz same sebe izvirajoča akcija. — Ta opredelitev pravljicam v nobeni točki ne ustreza. Junak ni subjekt, ni oseba; v večini primerov niti lastnega (osebnega) imena nima. Za nalogo in cilj se ne odloča sam, iz svojega spoznanja in volje, ampak je na nepojasnjen način izbran in za nalogo določen. Zmeraj ga izberejo višje sile: starke in starci, ki se na čudežen način pojavljajo in izginjajo, živali s čudežnimi močmi, luna, sonce, mesec. Včasih si junak svojo izbranost res zasluži s prijaznostjo, darežljivost j o, s spoštljivim in odprtim odnosom do vsega živega; najbolj pogost izraz te odprtosti je delitev hrane, kajti pravljice so v veliki meri ohranile stari sakralni pomen hrane. Hrana je del tistega, ki jo daje, sprejeti hrano pomeni sprejeti vase osebo darovalca. Vendar je takih primerov sorazmerno malo; večinoma ostane vprašanje, zakaj je za dosego nekega cilja izbran prav ta junak, odprto in brez odgovora. Povsem prepuščajoči se so junaki tudi ob preskušnjah, ki so jim v pravljicah skoraj redno naložene. Podobno mogočne sile kot tiste, ki so jih izbrale, opravijo preskušnje namesto njega ali pa ga vsaj opremijo s čudežnimi pripomočki, da jim je kos. Junak dostikrat niti s prstom ne migne. Npr.: kralj razglasi, da bo tistemu, ki pride k njemu z letečo ladjo, dal svojo hčer za ženo. Brž ko Neumnež to sliši, se že dvigne na pot, čeprav se mu še sanja ne, kako se naredi leteča ladja. Seveda sreča starca in ko ga ta vpraša, zakaj vendar gre h kralju, ko ne zna zgraditi ladje, dobi tale značilni odgovor: »Kaj vem, zakaj grem. Morda me tam čaka sreča«. In res: medtem ko Neumnež sladko spi, se na čudežen način zgradi leteča ladja. Drugega junaka hudobec postavi na preskušnjo; fant se zaupa vragovi hčeri, dekle pa odgovori: »Pojdi spat, bom že jaz uredila«. In uredi tako, da spravi naposled še očeta s poti, preskrbi mladeniču zlat grad in mu postane žena. V tretji pravljici junaka, ki je preveč len, da bi mu bilo do uspeha, sreča sama zaznamuje; po znamenju ga kraljičini odposlanci spoznajo, ga odvlečejo v grad, poročijo s princeso in okronajo za kralja. In tako naprej. Še celo takrat, ko se pravljice postavljajo z aktivni, borbenimi junaki, je njihova akcija omejena le na tisto, kar je v neposredni zvezi z njihovo nalogo, in preneha takoj, ko je naloga izpolnjena. Konec pravljice zmeraj pomeni tudi konec dejavnosti, konec avanture: »In živela sta srečno in zadovoljno do konca svojih dni«. Sploh se pravljični junaki vedejo kot neke vrste mesečniki. Med tisočerimi možnostmi izberejo — brez utemeljitve, kot po nekem usodnem nareku — zmeraj le tisto, ki jo zahteva sam potek dogajanja. Ko junak npr. ostane zapuščen v zmajevem dvorcu, stori samo eno: odpre predal zmajeve miznice; iz predala vzame spet en sam predmet: čudežni prstan, z njegovo pomočjo se reši. Kot da je pot do miznice in izbor prstana začrtana že vnaprej, posebej zanj, junak pa pravi le v tem primeru, če se pusti voditi od poti same. Značilno je, da ta pot ni premočrtna, ponavadi je hudo, celo brez prave potrebe zamotana. Pravljice se ne ravnajo po principu učinkovitosti; zanje daljica kot najkrajša razdalja med dvema točkama ni zanimiva, bolj so jim pri srcu ovinki, pentlje in razpotja. Kljub temu — ali pa prav zato — je treba po poti brez obotavljanja, brez misli, brez upora. Treba se je prepustiti. Iz povedanega nam bo jasno, zakaj pravljični junaki ne razodevajo nikakršnega notranjega življenja. Vsi so usmerjeni navzven, v predpisano delovanje, o njihovih mislih, občutjih, o njihovi duši ne zvemo skoraj nič, če pa že, so obvestila o tem skrajno skopa in zelo splošna (konvencionalna). Junak biva na nekakšen »nedolžen« način: zmeraj je tam, kjer mora biti, zmeraj na pravem mestu. Je prepuščen vsemu. Zato se zlahka raz-teka v druga bitja, v živali, rastline in reči. Zaradi materine kletve se sinovi spremenijo v volkove in zbežijo v gozd; ostudna kača, žaba, medved itn. postanejo prelepi mladeniči in princese. Včasih je to razpršeno prelivanje prav presenetljivo: princesa se spremeni v pomarančo, ta v srebrno ribo, ko ribo zažgejo, najdejo v pepelu kepico srebra; hudobna kraljica ukaže kepico zagrebsti v gnojišče, drugo jutro tam zrase prečudno lepa lipa s srebrno bleščečimi listi in ko jo posekajo, se njen les spremeni v otročička, ki v trenutku zrase v prelepo kraljično. Očitno ima človek — po prepričanju pravljic — možnost, da prek (simbolične) smrtni prehaja v različne oblike eksistence. Človek ni oseba (subjekt) z jasno zamejenimi obrisi, razpršen je v naravo in v svoj kolektiv, zato tudi ni odgovoren. Odgovornost je možna le iz razdalje, pri človeku, ki je »svoboden«, to se pravi pri človeku, ki svoje poti ne najde več že zgrajene, ampak jo mora izbrati med različnimi možnimi, jo projektirati in prehoditi sam. Tak človek je izvržen iz identitete (promiskuitete) s svetom, njegova duša se je potegnila iz reči in biva zdaj v sebi, ločena od njih. Šele s to ločitvijo se vzpostavi prostor notranjosti. Pravljični junak pa je formiran pred to ločitvijo, njegova struktura je globoko arhaična. Je le delček skupnega organizma: rodu, plemena, bratovstva. Bratovstvo ima popolno oblast nad njim, mu predpisuje obrazce obnašanja, mišljenja in čustvovanja, mu daje varnost, omogoča življenje — človeka zunaj bratovstva ni. Ker je bratovstvo edina možnost eksistence, v njem ni nikakršnega izbora, avtonomije, svobodnega odločanja. Arhaično bratovstvo je torej zmeraj nujno tudi teror. Pravljice nam v svojih junakih ohranjajo prav tega arhaičnega pripadnika bratovstva-terorja. Da je to res, nam bo še dodatno osvetlila analiza odnosa, ki ga imajo pravljice do dela. Delo je ena temeljnih opredelitev človeka kot subjekta, saj na najbolj ekspliciten način izraža resnico, da je vse, kar je od subjekta različno, predmet njegove akcije. Z delom človek-sub-jekt ustvarja in spreminja svet in samega sebe. Videli smo že, da pravljice forsirajo bistveno drugačen odnos: ne k cilju stremeča volja in dejavnost, ampak prepuščanje, izročenost. Zato pravljice delo ocenjujejo izrazito negativno. Delo kot sredstvo preživljanja je v pravljičnem svetu muka; človeka iznakazi, mu vzame lepoto in moč, ga spremeni v bednega sužnja. Če se junaki takega dela že lotijo, pri njem ne zdrže dolgo; zaslužijo »tri krajcarje«, pa se že napotijo v svet sreče iskat. Zanje so srečanja s pošastmi, vragi in čarovnicami, smrtno nevarne preskušnje in grozote vseh vrst neprimerno bolj mikavne od dela. Do človeka delavca, kolikor se sploh zmenijo zanj, kažejo pravljice zgolj sočutje in pomilovanje. Docela brez milosti pa so, kadar gre za delo kot pridobit-niško dejavnost. Tako delo rojeva pohlep, pohlep pa je nenasiten: človeka spreminja v zver, ki pustoši naravo in ubija soljudi. Kdor grabi in kopiči, ni le hudoben, ničvreden človek. Njegov greh je kozmičen: tak človek trga solidarnostne in egalitarne vezi med živimi bitji, se izključuje iz vsesplošne participacije, iz vezi bratovstva-terorja, s tem pa ogroža življenje samo, vnaša v svet nemir in zlo. Podira občutljivo ravnotežje kozmosa, zato ga ta sam izpljune iz svojih ust. Pravljice so torej usmerjene izrazito egalitarno, zavzemajo se za enakomerno razpodelitev dobrin in so bolj naklonjene revščini vseh kot pa bogastvu nekaterih. Neusmiljeno obsojajo tistega, ki se vede kot posameznik, kot subjekt, poudarja lastno moč, se zanaša nase, kopiči zase. Pravilen odnos do dobrin je v njihovem okviru opredeljen kot dolg: človek se mora zavedati, da mu je vse podarjeno, zato mora ta dolg vračati. Če mu je naklonjeno bogastvo, ga mora deliti z drugimi; le tako se ga bo držala »sreča«. »Sreča« je torej zmeraj dar, nikdar ni rezultat dela. Delo sploh ni nikakršna proizvodna sila, ki bi ustvarjala nove vrednosti. Nove vrednosti ustvarja magija: dekle, ki je vešča čarovnije, zamahne z roko in že so tu neviđena čudesa: zlati grad, kristal- ni most, polje, kjer v eni noči dozori pšenica in je sveže pečeni kruh že zjutraj na mizi itn. Jasno pa je, da magija po svoji naravi ni samostojna; črpa iz neznanih, skrivnostnih rezerv sveta samega. Će poznaš čarovno besedo, pravo ime ali pravilen postopek, se ti odpre Sezam, ki ga boš lahko neomejeno trošil. S tem je človek v pravljicah opredeljen ne kot producent, ampak kot konzument. Drugače povedano: opredeljen je kot zajedalec. Sam ničesar ne ustvarja, le zajeda tisto, kar je eksistiralo že pred njim. Če pravljični človek ogorčeno odklanja, da bi živel od lastnega dela, pa je takoj pripravljen živeti od tujega. Npr. zakladi, ki jih junaku nakloni »sreča«, so last vraga, zmaja, čarovnice, tujega kralja in tako naprej — zbral jih je torej nekdo drugi, splet pristranskih okoliščin pa odstrani lastnika na ljubo junaku. To zajedalstvo se v pravljicah neštetokrat stopnjuje v pravo tatvino in ropanje: junak se vtihotapi v tujo deželo, pograbi tisto, kar je prišel iskat, in zbeži; ali pa s pomočjo naklonjenih sil ubije prejšnjega lastnika. Pri tem dostikrat ne izbira sredstev, je surov, neusmiljen, zvit, nepošten. Pravljice neštetokrat z velikim užitkom prikazujejo preigranje nasprotnika, prilastitev tistega, kar ni tvoje, in niso niti najmanj idilične; v njih se mučenja, bratomori, izdajstva, prevare vrstijo kot po tekočem traku. Prava vsebina pravljic ni zmagoslavna pot Dobrega, pač pa brezobziren boj in tekma za moč, v kateri je dovoljeno vse. Odnos do dela, kakršnega imajo pravljice, nam veliko pove o njihovem razumevanju sveta v celoti. V obzorju, iz katerega izhajajo, svet ne raste, se ne plodi, ne napreduje k večjemu bogastvu in akumulaciji. Je stabilen. To seveda ne pomeni, da miruje, v njem se venomer kaj godi. Vendar poteka to dogajanje v krogu: kot premeščanje od enega mesta k drugemu, kot živahna menjava, ki ne akumulira vrednosti in ki v bistvu nikamor ne pripelje. Vse poteka znotraj strukture, ki se v temelju ne spreminja. Zato se tudi v pravljicah pravzaprav nič ne zgodi, dogajanje, naj bo še tako zanimivo in pestro, se zmeraj vrne nazaj v točko, iz katere je izšlo. Količina bogastva ali »sreče« je stalna, gre le za to, da bi šla čim hitreje skozi kar največje število rok; mehanizem bratovstva-terorja vztrajno pritiska v smeri enakosti, blokiranja razlik. Egalitarnost v pravljicah ne temelji toliko na občutku za pravičnost, prej je njen vzrok zavist: ni dopuščeno, da bi imel nekdo več od drugih, kajti potem so eni revni, drugi bogati, v tako razslojenem svetu pa vsesplošna participacija ni več mogoča. S tem kroženjem znotraj istega smo zadeli na tretjo stalnico pravljic: na selstvo (nomadstvo). Pravljice se zmeraj začnejo z nekim stanjem ravnotežja, ki se na ta ali oni način poruši; reakcija na to je odhod junaka od doma. S tem se prostor in čas pravljice šele zares odpreta, navije se mehanizem, ki sproža dogodivščine. Junak po navadi odhaja brez načrta, »kamor ga nesejo oči«, »ne da bi vedel, kam«; pride mu na misel, da bi »obhodil ves svet«. Vendar junaki ne potujejo samo pri odhodu, potovanje je dostikrat tudi neizbežen del njihovih preskušenj. Ko iščejo zaželeni predmet, prepotujejo velikanske razdalje: preletijo sedem morij, plezajo na visoke gore, se spuščajo v podzemlje, romajo k soncu in vetru, k studencu na koncu sveta itn. Z eno besedo — vse pravljično dogajanje je na gosto prepleteno s simbolom poti. Kakšne so te poti in kam pravljični junaki tako vztrajno potujejo? Prostor v pravljicah ni, kakršnega smo danes navajeni. Za nas je enoličen kontinuum, ki omogoča prehode v vse smeri in je prav zaradi enoličnosti merljiv in s tem obvladljiv. Cela površina Zemlje je pokrita z geometrično mrežo, ki nam omogoča, da natančno opredelimo sleherno točko in s kar najmanjšo izgubo energije pridemo iz ene točke v drugo. Pravljice pa prinašajo divjo topologijo, prostor potepanja, ki nikakor ni enovit, ampak se kvalitativno lomi. Nevtralno premeščanje kamorkoli ni mogoče, ker si smeri niso enakovredne. Na širokem polju, na križpotju, se cepijo mnoge poti; ene peljejo v pogubo, druge do uspeha. Prostor brazdajo razpoke, ki v prostorskem morju ustvarjajo nekakršne otoke; poti med temi otoki so mnogokrat katastrofične. (Lepa ilustracija je Odisejevo potovanje. Prostor, po katerem se Odisej v neskončnih pentljah potika, ni nikakršna kontinuiteta zmeraj možnih prevozov. Na enem otoku prebiva čarovnica Kirka, na drugem strašni Polifem, tu je dežela Loto-fagov, treba se je zmuzniti mimo Scile in Karibde itn. Kaos nespojenih različnosti). Zato v pravljicah zelo pogosto nastopa simbol meje. Zlobna čarovnica iz gozda, vrag, velikan in druge pošasti, ki zasledujejo bežečega junaka, imajo moč samo na določenem področju. Ko stopi ubežnik čez to mejo, mu zle sile ne morejo več do živega. Neštetokrat se v pravljicah zgodi, da se ta meja prestopi: junak se znajde v domovanju velikana, strašnega zmaja, ljudožerskega vraga, krvoločnih razbojnikov itn. Zmeraj sledi tudi panično svarilo: »Brž pojdi od tod! Če te pošast ugleda, te ubije«. Prostor se torej na določenih točkah gruči, zbira, je posebno mesto v ravnodušnem raztezanju, ki dobiva dodatne po- mene, dodatne (simbolične) razsežnosti. Tak, v sebi zbran prostor je triangulacijska točka, točka orientacije. In le tak prostor je za pravljice zanimiv, do drugače strukturiranega so docela ravnodušne. Junak prepotuje neizmerne razdalje kar mimogrede. Čez morje ga na perutih odnese ptica ali pa jaše na letečem konju, ki je hiter kot misel. Včasih premeri junak svojo pot v spanju ali omedlevici, včasih ga prestavi enega mesta na drug veter ali sonce, včasih čarovnija. In tako naprej — v izmišljanju načinov teh premetov iz enega pomembnega prostora v drugega so pravljice neutrudne. Kar je vmes, je zanemarljivo, je, kot da ne bi bilo. Pravljice za take premete zgubijo komaj kakšno besedo. Prostor, kamor junaki potujejo, je po pravilu neobičajen, skrivnosten, tuj. Največkrat je to temen gozd, ki mu ni videti konca ne kraja, v njem ni poti in kdor se tam izgubi, se ne vrne. Včasih je nenaseljena pušča, lačna stepa, ki je ne preleti nobena ptica, nobena žuželka. Je strma skalnata gora na drugi strani široke reke. Je otok, ki se mu nič živega ne more približati, dežela, kamor še ni stopila človeška noga. Z eno besedo: dežela smrti. Ta dežela je strašna in čudežna. Stik s smrtjo junaka ogroža, saj je zašel v kraje, kamor ne spada. Mrtvi takoj odkrijejo njegovo navzočnost, največkrat po vonju; kakor mrtvec smrdi živemu, tudi živi smrdi mrtvemu. Simbolični izraz tega prodora v svet, kamor živi ne sodijo, je velikan, ki takoj, ko se vrne domov, zakriči s strašnim glasom: »Živega človeka voham! Kje je, da ga požrem?« Iz teh razmerij lahko tudi razumemo prepoved spanja, ki je v pravljicah tako pogosta; starejša brata po pravilu preskušnje ne zdržita in zaspita, najmlajšemu pa prav budnost omogoči, da doseže cilj. Isti motiv srečamo še marsikje: v Bibliji (»Čujte in molite!«), v Epu o Gilgamešu, v različnih običajih, npr. mnogokrat se ne sme spati noč pred obrezovanjem, poroko, rojstvom (bedenje na božično noč, torej noč pred rojstvom Boga, polnočnica), bdeti je treba tudi pri mrliču itn. Kot smrad je tudi spanje znak živih, oz. za žive mrtvi spijo večno spanje, za mrtve pa je spanje znak življenja, po katerem prepoznajo vsiljivca. Zato je junak, če zaspi, v nevarnosti, da svojega cilja ne bo nikdar dosegel, če mu že ne grozi smrt. Po drugi strani pa je stik s smrtjo tudi blagodejen in odrešujoč. Dežela smrti je tisti kraj, kjer vstopi v pravljico nova oseba, ki označi novo etapo dogajanja. Ta oseba je darovalec. Junak pride v začaranem gozdu zmeraj do hišice, v kateri prebiva strašno bitje, ljudožerski mrtvec; tam ga napojijo, nahranijo, mu pokažejo pravo pot itn. V različici istega junak nepri- čakovano sreča starko, starca ali kakšno žival, ki mu pomaga z nasvetom, magičnim darom in podobno. Stik s smrtjo povzroča blagostanje in plodnost. Da gre res za smrt, pričajo tudi ostanki starih običajev, vezanih na mrliški kult, ki jih pravljice velikokrat omenjajo: prepoved oziranja in prepoved dotikanja z golimi rokami. Značilna je tudi oprema, ki si jo junak preskrbi, preden odide: najbolj pogosto so to kruh, palica in škornji (včasih celo železni), to pa je oprema mrtvih, o čemer pričajo številni grobni dodatki po mnogih deželah sveta. Brez srečanja s smrtjo junak ne more izpolniti svoje naloge in priti do cilja. Pravljice iz stalnosti izvirajo in se vanjo spet vračajo, je pa ne cenijo. Kar jih privlači, je potepanje, tisto, čemur smo rekli selstvo. Pravljični junak je simbolični izraz človeka selca, kateremu je potovanje temeljni način eksistence in celo pogoj zanjo. Selstvo je odhajanje, pretakanje, tkanje neskončne mreže, v kateri so vsi kraji enako blizu in daleč. Če so pravljice po svojem izvoru tako stare, kakor danes mislimo, da so, spomin na selstvo v njih ni presenetljiv. Človeštvo je na selski način, v nenehnem pohajkovanju za hrano in vodo, živelo tisoče in tisoče let; stalna naselitev opredeljuje le majhen del celotne človeške zgodovine. Pravljice ohranjajo spomin na tega arhaičnega selca, ki živi še danes v slehernem od nas, saj so se arhaične plasti nalagale predolgo, da bi lahko v nekaj tisočletjih brez sledu izginile. Človek živi nenehoma razpet med »domom« in »potjo«, varna sredica miru se lomi z izbruhi energije, ki sili v neznano, ozemljitev se stika s potepanjem v utripanju zmeraj istih, drag za dragim vrstečih se ciklusov. Na to ciklično, večno spovračajočo se strukturo se veže še ena tipična arhaična poteza, ki jo pravljice ohranjajo: milena-rizem, hiliazem, vera v tisočletno kraljestvo, v odrešitev na zemlji. V pravljicah je kot prostor arhaično strukturiran tudi čas. Ni abstrakcija, homogen in enoličen niz, ki bi ga bilo mogoče poljubno deliti in preračunavati s splošno veljavnimi enotami. Čas je zmeraj vezan na določeno dogajanje, vse dogajanje pa ni enakovredno. Dogodkom, ki so pomembni za usodo sveta in človeka, pripada močni (sveti) čas, kvalitativno različen od potekanja vsakdanjosti. Njegova moč ostaja neokrnjena, je tako prej kot potem, večno živa oziroma vračajoča se. Zato je zmeraj mogoče, da se preteklost, tisto, kar je že bilo, vrne v kateremkoli trenutku sedanjosti ali prihodnosti. Najpomembnejši dogodek, kar jih je kdaj bilo, je stvarjenje sveta. Moč (svetost) časa, ki pripada začetku, pripada tudi kon- cu; začetek in konec sta zamenljivi točki na krožnici in v bistvu ista. Zato skoraj v vseh razvitih mitologijah stojijo na začetku miti stvarjenja, ki dobivajo svojo podvojitev v mitih o koncu sveta. Doba začetka se iz trenutka sedanjosti kaže kot izgubljeni raj, doba vsesplošne identitete in harmonije, kot takoimeno-vani »prej-mitologem«, ki bo na koncu spet dosežena. Heziod toži, da je njegova doba »železna«, v njej pestijo človeka najrazličnejše tegobe; na začetku pa je bila »zlata doba«, raj na zemlji: ljudje niso poznali ne bolezni ne pomanjkanja, živeli so svobodno, in srečno brez napornega dela. Tudi v Bibliji je na začetku edenski vrt, popolna harmonija med Bogom in človekom; izvirni greh je izguba te harmonije in vstop v čas. Pri izgonu iz raja se vzpostavi sovraštvo med človekom in živalmi (»sovraštvo bom naredil med teboj [kačo] in ženo, med tvojim in njenim zarodom«), med človekom in zemljo (»v potu svojega obraza si boš služil kruh in trnje in osat ti bo rodila zemlja«), med moškim in žensko (»žena naj bo možu pokorna«), med žensko in njeno natumo funkcijo (»v bolečinah boš rodila svoje otroke«). Hrepenenje človeštva je znova doseči izgubljeno harmonijo, ki jo preroki pogosto slikajo v takih podobah: meči se bodo spremenili v pluge, vojn ne bo več, zemlja bo brezmejno rodovitna, lev bo spokojno počival zraven jagnjeta, vse človeštvo bo združeno v resnici in ljubezni. Začetni raj, izgubljen pri vstopu v čas, se na koncu časov spet vrača. Pravljice so v veliki meri ohranile tako razumevanje, v marsikateri srečamo prave prej-mitologeme: »V začetku sveta je bila presrečna doba, ko je kruh rasel na drevju in je bil pšenični klas pol sežnja dolg«. Ali: »Naši očetje so nekoč stanovali v vzhodnih deželah, tam, kjer sije in greje sonce leto in dan, kjer je obilo zlata in bogastva brez mere«. Ali: »Kralj Matjaž je bil dober kralj. Dal je same zlate kovati, drugega denarja sploh niso poznali. Zato so bili takrat zares zlati časi. Pod košatimi lipami so naši očaki vsak dan rajali in v svetle kozarce natakali rujno vince. Noč in dan so bila grajska vrata odprta in vsak revež si je lahko izprosil milosti in pravice«. Ta izgubljeni raj se pravzaprav vrne na koncu vsake pravljice, zmeraj se vzpostavi stanje blaginje in sreče. Vendar pravljice ohranjajo tesno zvezo z mitom, niso pa več mit. Mit je sveti govor, sodelujoč v vzdrževanju in upravljanju kozmosa, pravljice pa so to svetotvomo funkcijo izgubile. Zato se izgubljeni raj na koncu pravljice ne vrne kot kozmično stanje, kot odrešitev sveta in človeka, ampak samo kot odrešitev pravljičnih junakov. Po pravilu je ta odrešitev simbolizirana z izobiljem hrane: svatba, kjer se razkošno pije in je, je skoraj obvezen zaključek. Z bogastvom in izobiljem se neha tudi mukotrpna prisila dela. Čas se ustavi: sovražniki so odstranjeni, računi poravnani, doseženo je stanje miru, varnosti in izobilja, dogodivščin ni več — pravljica je svoj potencial izčrpala do kraja. Edina možnost, ki preostane, je, da se ves ciklus začne od začetka. Vrnitev izgubljenega raja se torej v pravljicah ne izvrši kot kozmično stanje, ampak na povsem drugem terenu: izvrši se kot želja. Če govorim o želji in sanjah kot o nujni sestavini pravljic, ne gre za posameznost ali zasebnost, temveč za kolektivne sanje in želje, ki opredeljujejo človeka kot človeka. Mile-naristične sanje o odrešitvi so last vseh ljudi in so se v tej ali oni obliki pojavljale skozi celo zgodovino človeštva. Ni naključje, da se prav v okviru milenarizma pojavljajo univerzalni simboli, ki so skupni vsem ljudem in imajo zato neomejeno moč priobčevanja, lahko nemoteno komunicirajo skozi vse čase in prostore. To so predvsem simboli hrane in simboli spolne zadovoljitve, nastopajoče večinoma kot zakon (poroka). Obe potrebi sta bistveni, ena ima na skrbi ohranitev posameznega bitja, druga ohranitev vrste, zato prav ti dve predstavljata vsesplošno zadovoljitev potreb. Čim večja je ogroženost, silnejše bo hrepenenje po rešitvi. Zato se milenaristična želja ne more zadovoljiti z delnimi rešitvami, temveč radikalno sanja o premetu iz dna na vrh, ne da bi računala z realnostjo. Pravljice so zvesto ohranile vse značilnosti milenarizma: svoje dogajanje praviloma oblikujejo tako, da zadnji postanejo prvi, prej podcenjevani in zapostavljani dosežejo na koncu najvišjo moč. Junak ponavadi na začetku ni nikakršen junak, je še na slabšem kot njegovi tekmeci, npr. otrok, reven, brez matere itn., Na lepem pa ta manjko izgine in junak se izkaže s posebnimi darovi, učinkovito zasenči vse svoje tekmece in odnese zmago. Ta sprememba je povsem neutemeljena, se ne zgodi iz racionalnih razlogov, ampak zato, ker jo zahteva sama struktura pravljice; je spet nekakšen premet iz enega stanja v drugo, ob katerem se pravljice za verodostojnost načelno sploh ne menijo, npr. slabotni pritlikavec izzove velikana na dvoboj in ga zabije do vratu v tla. Zmagoviti junak postane lep, da vsi strmijo in v njem sploh ne prepoznajo prejšnjega neuglednega tepca. To, kar polepša junaka in ga odba s posebnim bliščem, je zmaga, dosežen je moči, in ta moč je zmeraj tudi polno porabljena: sovražniki so kruto kaznovani, posmehljivci osramočeni in ponižani. V tem pomenu se nam milenarizem v pravljicah kaže kot mehanizem prerazpodelitve moči. Ker je svet stabilen in količina moči stalna, je pred nastopom junaka ta moč že razparce-lirana. Celotno dogajanje v pravljici ima namen, da v temeljih zamaje ali celo poruši obstoječe stanje, da se ustvari prazen prostor, ki bi ga junak lahko zasedel. Pravljica to svoje hotenje izreka na način želje, oz. še bolje, na način magije: trdovratno ponavlja zahtevo, da bi se stvarnost priličila želji, izklicuje situacijo, kakršna naj bi bila, kakršna bi morala biti. Odtod si lahko razložimo tudi strukturo, ki je za pravljice tipična: pri vsej raznovrstnosti so takorekoč uniformirane, pravila, po katerih so zgrajene, so ostala nespremenjena skozi tisočletja do danes. To stalnost dedujejo pravljice iz prakse arhaičnega človeka, ki vsebuje močan element magije, iz rituala; ritual je izraz volje, da se v določenih točkah uskladi človeška in naturna energija, da se natura prisili v delovanje koristno človeku. Izvor magije ni človekova nemoč ali nerazumevanje naravnih pojavov, prej nasprotno: izraža tako rekoč vsemogočno človeško skupnost, ki v sebi združuje in si podreja vse naturne moči. Seveda so pravljice tako od mita kot od rituala že precej oddaljene, saj so po vsi verjetnosti nastale v dobi, ko se je zrahljala zveza med mitom in ritualom. V pripoved so vdrli novi elementi, stara vsebina je bila podvržena različnim spremembam in predelavam, izgubila je svetost, postala posvetna in se premaknila v območje estetskega. Pripoved je svojo prejšnjo funkcijo izgubila, pridobila pa svobodo umetniške ustvarjalnosti, začela svojo resnično kariero. Prejšnje dramatično dogajanje pravljice zdaj izgovarjajo, v njih se dogajanje uresničuje kot pantomima in govor, je premeščeno v igro. Čeprav še nosijo v sebi močne sledove mita, rituala in magije, pa so pravljice danes magija, ki sama sebi ne verjame več; beseda »pravljica« v večini jezikov pomeni izmišljeno, neresnično zgodbo, ki se lahko odigra le v svetu domišljije. Vendar ne imejmo pravljic za anahronizem, ki je privlačen le še za otroke. Tudi odrasli imamo svoje mite in svoje pravljice. Niti mit-ritual niti pravljice niso preteklost; ohranjajo jih umetnosti in religije, živijo v slehernem od nas. Lahko se, še posebej v obdobjih zgodovinskih in družbenih kriz, obnovi struktura družbe, ki smo jo imenovali bratovstvo-teror, z njo pa se obnovijo tudi miti in pravljice z vsemi značilnostmi, o katerih smo že govorili. Človek neha biti posameznik, ni več avtonomna oseba: je »naš«. To pomeni: pripadnik naše, našega naroda, cerkve, sekte, stranke, klike itn. Kdor je zunaj te bratovske grupe, ni človek; je sovražnik, ki ga je treba uničiti, zato se bratovstvo-teror zmeraj uresniči kot neusmiljen boj z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Kot opravičilo in temelj tega boja se zmeraj pojavi tudi milenarizem z idejami izgubljenega raja in z obljubami o ponovnem doseganju idealnega stanja; to stanje je opredeljeno kot vsesplošna zadovoljitev potreb (»vsakomur po njegovih potrebah«), kot stanje brez vsakršne prisile, onkraj carstva nujnosti. Pot v carstvo svobode pelje skozi brezobzirno kritiko in razrušenje vsega obstoječega, v katerem zadnji postanejo prvi: bili smo nič, bodimo vse! In ko se po »zmagi« izkaže, da raja in odrešitve ni, da je stvarnost neozdravljiva, polna protislovij in vsakršne bede, kot zmeraj, ko izpod svetle vere izbije na površje zavist, pohlep, samovolja in neu-kinljivo človekovo zajedavstvo, se lepa gesla izklicujejo kot zarotitveni obrazci, ki naj bi željo magično vzpostavili kot stvarnost; dokler se ta gesla v neskončnem ponavljanju ne izpraznijo do kraja in se pokažejo kot to, kar so: pravljice. Pravljice so torej še zmerom aktualne, iz njih se lahko marsikaj naučimo. O naši preteklosti, predvsem pa o naši sedanjosti. BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRST • ULICA FABIO FILZI 10 * TELEFON 61446 - TELEX 46264 AGENCIJA: DOMJO 227 - TELEFON 831131 Sprejemamo vsakovrstne hranilne vloge Nudimo raznovrstne Kredite, kakor; © Kontokorentni in eskomptni krediti, menična in obrtniška posojila (ESA) in hipotekarna petletna posojila 0 Raznovrstne bančne storitve, krožni čeki -neprekinjena blagajna - varnostne skrinjice - plačila davkov, ACEGAT, SIP itd. £ Kupoprodaja tujih valut po dnevnem tečaju ^ Zavod je usposobljen za bla-DOPISNIKI PO VSEJ ITALIJI govno in devizno poslovanje s tujino z nazivom «BANCA AGENTE- il sistema dei valori nelle fiabe popolari slovene Alenka Goljevscek Parlando di fiabe scopriamo subito una sorta di equivoco. Allorché le fiabe, facendo parte della tradizione orale, vennero trascritte per la prima volta, modificarono il proprio modo di esistere e cambiarono pubblico, diventando quasi esclusivamente letteratura per l’infanzia. Questo significa che da bambini tutti le abbiamo lette e che da adulti non le leggiamo più; allo stesso tempo quindi le conosciamo bene e non le conosciamo affatto. Nella nebbia dorata dei ricordi le fiabe si palesano come uno degli immancabili particolari della semplice età infantile, di quei tempi felici che non tornano ed ai quali ci volgiamo spesso, sorridendo con malinconia. Una mancanza di senso critico ed una tendenza a semplificarle ed idealizzarle sono conseguenza dello splendore paradisiaco per sempre perduto che illumina anche le fiabe. Il mondo delle favole ci appare molto semplice e limpido. Ci rappresenta la lotta tra il Bene ed il Male che termina immancabilmente con la vittoria del Bene. E’ un genere di giudizio che abbiamo appreso, lo ripetiamo e sentiamo ripetuto da tutte le parti: le fiabe sono «un universo perennemente giovane in lotta tra il bene ed il male» (Janko Moder). Milko Maticetov, specialista del genere favolistico, ritiene che le fiabe «levano la propria voce per condannare i torti e per esaltare la giustizia»; una implacabile punizione vi colpisce tutte le brutture, la bontà è premiata. Joze Pogacnik nella sua «Storia della letteratura slovena» va ben oltre: nelle fiabe «si esprime una sublime, casta e piena visione della vita ideale. Le categorie etiche alle quali è sottoposta la tematica favolistica, sono la virtù e l’onore. Con grande coerenza la sensibilità morale premia la bontà e punisce la malvagità». Giudizi di questo genere dimostrano che il nostro rapporto con il mondo delle favole è ovviamente idilliaco. L’ovvio diventa però sfida, sempre sufficientemente forte per portarci a riesaminare il quesito se nella favolistica si pone veramente sempre una polarizzazione dicotomica fra il bene ed il male? Il protagonista della fiaba è veramente la personificazione del Bene? Se esaminiano attentamente le favole dovremmo negare questo giudizio. I protagonisti delle fiabe sono spesso capricciosi, testardi ed ostinati, sono sordi ai buoni consigli dei loro aiutanti, pongono sconsideratamente se stessi e gli altri in pericolo mortale. Alcuni sono oscenamente pigri: Podganek ad esempio rimurgina come raggiungere il benessere senza sforzi, perché «non se la sentiva di lavorare, ma non voleva patire la fame. Raccoglie quindi le sue cose e va in giro ad imbrogliare la gente». Il sotterfugio è un sistema al quale ricorrono volentieri i personaggi delle fiabe non curandosi minimamente dell’onore. Qual’è la virtù dell’eroe che risolve la lite fra tre fratelli togliendo loro l’eredità per la quale litigavano? Dov’è la bontà del violento e rissoso «bikec Markec» (il torello Marco), temuto da tutti e che non mantiene mai la parola data? Che dire dell’eroe che uccide il Drago e si impossessa dei suoi beni, ripagandolo così per averlo salvato da un pericolo Kmortale? E' un bel misero eroe il protagonista che si diverte spensieratamente e gode affinché gli va bene, quando la situazione si ingarbuglia invece, piange, mente e si libera di tutte le fatiche appiopandole agli altri. Il Bene quindi non è una costante che possa definire l’essenza del protagonista; ai buoni si contrappongono gli altri che non lo sono affatto. La stessa variabilità vale in genere anche per i valori che incontriamo nelle favole. La meditata prudenza incontra meno favori del coraggio incosciente, scansare furbescamente la fatica e arricchirsi a spese degli altri vale più di qualsiasi laboriosità e operosità, una battuta brillante ed immediata oppure la loquacità convincente vengono premiate più di qualsiasi silenziosa fermezza. Le fiabe raccomandano la clemenza, ma sono spesso crudeli; caldeggiano l’onestà, ma allo stesso tempo godono di ogni espediente e furfanteria. Alcune innalzano al cielo la saggezza, altre ricoprono di fortuna e ricchezze gli sciocchi incapaci. Capita addirittura che le caratteristiche buone e cattive di una sola figura si confondano al punto da renderle indistinguibili. La terribile strega mangiauomini che progetta rovine diventa ad un tratto buona consigliera e benefattrice; l’orco malvagio è spesso donatore di fertilità e di benessere inimmaginabile. Le favole si sottraggono dal prendere posizione tra i vari significati, rimangono ambigue e lasciano all’ascoltatore la facoltà di decidere in un senso o nell’altro. Nelle favole non abbiamo dunque alcun sistema organico di valori che indichi chiaramente il bene ed il male. Ciò induce a immaginare che la loro struttura si sia formata già prima della differenziazione tra bene e male, oppure a prescindere da questa distinzione, seguendo principi diversi di altra origine. Al posto di una ben definita polarizzazione e di un solido sistema di valori, abbiamo scoperto una promiscuità di norme, amalgami, mescolanze, molteplicità di significati. Troveremo altrove quanto vi è di veramente costante e insostituibile nelle favole: specialmente nel modo di comprendere l’uomo e il mondo. L’uomo oggi intende se stesso come soggetto. Essere soggetto significa essere unico e insostituibile, diverso da tutto, individuo libero ed autonomo, radicato in se stesso, promotore e portatore dell’azione. Il soggetto è dunque in primo luogo espressione di una volontà attiva, tendente ad un ben definito fine, azione che trae origine da se stessa. Questa definizione in nessun punto corrisponde alle favole. Il protagonista non è soggetto, non è persona, nella maggioranza dei casi non possiede neppure un proprio nome personale. Non è lui che sceglie la propria missione ed il fine in base alla propria convinzione e volontà, ma è stato bensì scelto e destinato a svolgere un determinato compito in un modo non sempre ben specificato. Viene sempre prescelto da forze superiori: vecchie e vegliardi che compaiono e scompaiono in modo sovrannaturale, animali dotati di poteri prodigiosi, la luna, il sole e gli astri. A volte l’eroe si merita queste preferenze per la sua gentilezza d’animo, generosità e per il rapporto rispettoso ed aperto verso tutti gli esseri viventi; la più comune espressione di questa disponibilità è la spartizione del cibo, avendo le favole conservato in grande misura l'antico significato sacrale del cibo. Esso è infatti parte integrante di colui che lo elargisce: accettarlo significa accogliere in se il donatore. Sono casi che si verificano però piuttosto raramente; in genere l’interrogativo sul perché della scelta di un determinato personaggio per il raggiungimento di un certo fine rimane aperto e senza risposta. Anche nelle immancabili prove che devono sostenere, i protagonisti si lasciano guidare passivamente. Forze superiori, simili a quelle che li avevano scelti, si sostituiscono a loro o almeno forniscono loro aiuti prodigiosi, affinché le possano superare. A volte il protagonista non muove nemmeno un dito. Per esempio: il re annuncia di essere disposto a dare la figlia in sposa a colui, che giungerà su una nave volante. Lo Sciocco, avutane conoscenza, si mette subito in viaggio, sebbene non abbia la più pallida idea di come si costruisca una nave volante. Naturalmente incontra l’immancabile vegliardo, che gli chiede, perché stia andando dal re pur non sapendo costruire la nave, e gli risponde: «Che ne so perché, forse là mi attende la fortuna». Infatti, mentre lo Sciocco dorme saporita-mente, la nave volante viene costruita in modo prodigioso. In un altro caso l'eroe viene messo alla prova dal Diavolo; il ragazzo si confida con la figlia del Diavolo e questa gli risponde: «Va’ a dor- mire, ci penserò io». E infatti organizza tutto così bene da togliere di mezzo anche il padre, procura al giovane un palazzo d’oro e se 10 sposa. In una terza favola il protagonista, troppo pigro per aspirare al successo, viene segnato dalla fortuna stessa. I messi della principessa lo riconoscono dal segno e lo conducono al castello, gli fanno sposare la principessa e lo incoronano re. E via di seguito. Anche quando le favole possono gloriarsi di eroi attivi e combattivi, l’azione si limita solo a quanto è strettamente legato al compito assegnato e termina al compimento dell'impegno. La fine della favola significa anche la fine dell’azione, la fine dell’avventura: «E vissero felici e contenti fino alla fine dei loro giorni». Gli eroi delle favole si comportano come sonnambuli. Fra mille possibili soluzioni scelgono — senza motivazione, seguendo un precetto predestinato (fatale) — sempre e soltanto quella voluta dal corso degli avvenimenti. Quando il protagonista rimane per esempio abbandonato nel palazzo dell'Orco, fa una cosa sola: apre il cassetto di quel determinato tavolo e ne toglie un solo oggetto: l’anello prodigioso e con il suo aiuto si salva. Sembra che i suoi passi verso 11 tavolo e la scelta dell’anello siano segnati già in precedenza, apposta per lui, egli è il vero eroe soltanto nella misura in cui si lascia guidare. Sintomatico è il fatto che questa via non è mai diritta ma ci appare, al contrario assai complicata anche senza necessità. Le favole non seguono il principio dell’efficacia; la retta via, quale tratto più breve tra due punti, non interessa loro, preferiscono le vie tortuose i nodi e gli incroci. Nonostante ciò — o forse proprio per ciò — bisogna proseguire per la propria strada senza esitazioni, senza ripensamenti e senza ribellioni. Bisogna lasciarsi andare. Da quanto è stato detto, appare evidente perché i protagonisti non palesino alcuna vita interiore. Tutti tendono all’esteriorità, verso l’azione prescritta; dei loro pensieri, sentimenti, del loro animo non sappiamo niente e se trapela qualcosa, è comunque molto limitato e convenzionale. Il protagonista vive una propria «innocenza»: si trova sempre là dove deve essere, sempre al posto giusto. E’ in balia di tutto. Perciò può facilmente essere mutato in altri esseri, animali, piante od oggetti. A causa della maledizione materna i figli si trasformano in lupi e fuggono nel bosco; serpenti immondi, rospi, orsi ecc. diventano bellissimi giovani e principesse. Queste frammentarie trasformazioni sono a volte sorprendenti: la principessa che i trasforma in arancia, questa in un pesce d’argento e quando il pesce viene bruciato, nella cenere resta un mucchietto d’argento che la malvagia regina ordina di seppellire nel letamaio. Il dì seguente vi cresce un favoloso tiglio con splendenti foglie argentee e quando infine lo abbattono, il suo legno si trasforma in un neonato, che cresce all’istante e ridiventa la bellissima principessa. Secondo la logica delle favole l’uomo ha evidentemente la possibilità di trasferirsi attraverso la morte (simbolica) in varie forme di esistenza. L’uomo non è individuo (soggetto) dai lineamenti ben definiti, egli è immerso nella natura e nel suo collettivo e perciò è privo di responsabilità. Questa è possibile a distanza solo per l’uomo «libero», cioè per l'uomo che non ha la strada già segnata, ma la deve scegliere fra le varie possibili, che deve progettare e percorrere da solo. Quest'uomo è escluso dall’identità (promiscuità) con il mondo, la sua anima si è elevata dal mondo delle cose e vive in se stessa, separata da loro. Soltanto con questo distacco si realizza l’interiorità. Il protagonista delle favole si era formato già precedentemente a questa divisione, essendo la sua struttura profondamente arcaica. Egli è soltanto una piccola parte dell'organismo comune: della stirpe, del popolo, della fratria. Quest’ultima ha un completo potere su di lui: gli stabilisce i modelli di comportamento, di pensiero e di sentimento; gli offre sicurezza, gli rende possibile la vita — l’uomo al di fuori di questa fratria non esiste. Poiché la fratria rappresenta l’unica esistenza possibile, il protagonista non ha libertà di scelta o autonomia di decisione. La fratria arcaica è necessariamente sempre terrore. Le favole conservano nei propri eroi proprio questo tipo arcaico, appartenente alla fratria-terrore. Quanto ciò sia vero lo dimostra anche l’analisi del rapporto delle favole rispetto al lavoro. Il lavoro è una delle realizzazioni fondamentali dell'uomo come soggetto, esso esprime infatti nel modo più esplicito la verità, per la quale è oggetto della sua azione, tutto quanto è diverso dal soggetto. L’uomo-soggetto crea e trasforma il mondo e se stesso con il lavoro. Abbiamo già visto che le favole impongono un rapporto fon-dalmentalmente diverso: non c’è volontà e attività che tendano ad un fine, ma un abbandonarsi, un darsi ai fatti. Perciò le favole giudicano il lavoro in modo del tutto negativo. Il lavoro come mezzo di sostentamento diventa nelle favole vera sofferenza; l'uomo ne è abbruttito, gli toglie la bellezza e la forza, lo trasforma in un misero schiavo. Se gli eroi si assoggettano ad un lavoro di questo genere, non vi restistono a lungo; guadagnano «tre soldi» e già se ne vanno per il mondo in cerca di fortuna. Molto più interessanti del lavoro sono per loro gli incontri con mostri, demoni e streghe, i pericoli mortali e gli orrori di tutti i tipi. Nei confronti dell’uomo lavoratore le favole esprimono soltanto compassione e commiserazione, se pure lo prendono in considerazione. Sono incapaci di qualsiasi pietà nei confronti di chi lavora per arricchirsi. Da un simile lavoro nasce infatti una insaziabile avidità: essa trasforma l’uomo in bestia, che distrugge la natura e uccide gli uo- mini. Chi accumula con cupidigia, non è solo malvagio, ma è anche un essere indegno. La sua colpa è cosmica: un uomo di questo genere strappa i legami di solidarietà e uguaglianza fra gli esseri viventi, si emargina, evita la partecipazione, si svincola dalla fratria-terrore e con ciò mette in pericolo la vita stessa, porta nel mondo inquietudine e male. Distrugge il labile equilibrio del Cosmo e perciò ne viene espulso. Le favole sono dunque volte decisamente all’uguaglianza, si impegnano per una proporzionale suddivisione dei beni e sono più favorevoli alla povertà di tutti che alla ricchezza di pochi. Sono senza pietà verso chi si comporta come soggetto individuale, verso chi mette in evidenza la propria forza, fa affidamento su se stesso e accumula beni solo per sè. Un giusto rapporto con i beni vi è rappresentato come un debito: l’uomo deve rendersi conto che tutto gli è donato e perciò deve pagare questo debito. Se gli è assegnata la ricchezza, deve farne partecipi gli altri; soltanto così la «fortuna» non lo abbandonerà. La «fortuna» è dunque sempre un dono e mai frutto del lavoro. Il lavoro infatti non è una forza produttrice capace di creare nuovi lavori. Questi sono prodotti dalla magia: la fanciulla esperta di incantesimi ottiene con un semplice gesto della mano prodigi mai visti: il castello d’oro, il ponte di cristallo, il campo che nel volger di una notte dà grano maturo ed il pane appena sfornato è già sul tavolo il mattino successivo ecc. Naturalmente la magia non è indipendente, attinge infatti da ignote e nascoste riserve del mondo stesso. Se conosci la parola magica, il nome giusto o il metodo preciso, si apre quel Sesamo che potrai dissipare senza fine. Con ciò l’uomo delle favole è definito non come produttore, ma come consumatore, in altre parole come un parassita, che da solo non è capace di creare niente, ma soltanto sfruttare quanto esisteva già prima di lui. Se il personaggio in questione rifiuta sdegnosamente di vivere del proprio lavoro, è tuttavia sempre pronto ad approfittare dei mezzi altrui. Esempio: i tesori elargiti al protagonista dalla «fortuna» sono proprietà del demonio, del drago, della strega, del re Straniero, ecc. — ed è l’ingiusto corso degli eventi ad eliminare il proprietario in favore dell’eroe. Questo parassitismo molto spesso subisce un incremento fino al furto ed alla rapina: l’eroe si introduce furtivamente in un paese straniero, arraffa, quanto è venuto a cercare e fugge; oppure con l’aiuto di forze favorevoli uccide il proprietario precedente. Di solito non sceglie i mezzi, è rude, implacabile, scaltro, disonesto. Per niente idilliache sono le innumerevoli descrizioni che si compiaciono dell’inganno subito dall’avversario e dell’appropriamento delle cose altrui; le torture, i fratricidi, i tradimenti e gli imbrogli si susseguono a ritmo serrato. Il vero contenuto delle favole non è una marcia vittoriosa del Bene, ma una lotta senza scrupoli e una contesa per il predominio, nella quale tutto è permesso. Il rapporto che le favole hanno verso il lavoro ci dice molto sul loro modo di comprendere il mondo in generale. Nel loro panorama il mondo non cresce, non dà frutti, non progredisce verso una maggiore ricchezza e un accumulo di beni. E’ un mondo stabile. Ciò tuttavia non significa che sia immobile, perché vi accade sempre qualcosa. Ma questa azione si svolge in un circolo chiuso: come un trasferimento da una parte all’altra, come un vivace scambio che non accumula valori e che in fondo non conduce da nessuna parte. Tutto si svolge all’interno di una struttura che non muta nelle fondamenta. Ed è proprio perciò che nelle favole alla fin fine non accade nulla; l’azione, sia pure interessante e varia, ritorna sempre al punto di partenza. La quantità della ricchezza o della «fortuna» è stabile, si tratta soltanto di farla passare per il maggiore numero di mani nel tempo più breve possibile; il meccanismo della fratria-terrore preme costantemente verso l’uguaglianza e significa frenare le diversità. L’uguaglianza nelle favole non è fondata tanto sul sentimento di giustizia, quanto piuttosto sull'invidia: a nessuno è concesso di avere più degli altri, poiché allora alcuni sarebbero poveri ed altri ricchi, non essendo possibile la partecipazione generate in un mondo senza classi. In questo circolo vizioso incontriamo la terza costante delle favole: il nomadismo. Le favole hanno inizio sempre con uno stato di equilibrio che in un modo o nell’altro viene a rompersi; la reazione avviene con la partenza da casa del protagonista. E’ con ciò che nelle favole si aprono veramente lo spazio ed il tempo e si carica il meccanismo, che dà il via agli avvenimenti. Di solito l’eroe si allontana senza un piano preciso, va «dove lo portano le gambe», senza sapere dove», gli viene l’idea di «fare il giro del mondo». Il viaggio tuttavia non è una caratteristica esclusiva del primo allontanamento, molto spesso è parte integrante delle prove, alle quali sono sottoposti i protagonisti. Nel cercare l’oggetto desiderato essi attraversano grandi distanze: sorvolano sette mari, scalano alte montagne, scendono sottoterra, raggiungono il sole e il vento, il ruscello al limite del mondo ecc. In breve — tutta l’azione favolistica è fittamente intessuta del simbolo del viaggio. Quali sono questi viaggi e dove vanno così tenacemente i nostri personaggi? Lo spazio nelle favole non è raffigurato come vi siamo avezz.i oggi. Per noi è un continuum uniforme che rende possibili i passaggi in tutte le direzioni e proprio a causa della sua uni- formitá è misurabile e dominabile. La superficie della terra è coperta da un reticolo geometrico, che ci rende possibile l’esatta ubicazione di ogni singolo punto ed il suo raggiungimento con il minor dispendio di energie. Le favole invece presentano una topologia selvaggia, uno spazio per il vagabondaggio, che in nessun caso è unico, ma si spezza qualitativamente. Lo spostamento neutro in qualsiasi direzione non è possibile, poiché queste direzioni non sono equivalenti. Da un campo aperto o da un incrocio si dipartono diverse strade; alcune portano alla rovina, altre al successo. Lo spazio è solcato da crepe, che creano come delle isole nel mare spaziale; le strade fra queste isole sono spesso catastrofiche. (Un bell’esempio è il viaggio di Ulisse. Lo spazio, per il quale Ulisse vaga attraverso innumerevoli sinuosità, non presenta alcuna continuità di possibili passaggi. Su un’isola abita la maga Circe, sull'altra il terribile Po-lifemo, qua si trova il paese dei Lotofagi, là bisogna sgusciare fra Scilla e Cariddi ecc. Un caos di diversità discontinue). Perciò molto spesso nelle favole appare il simbolo del confine. La strega malvagia del bosco, il diavolo, il gigante ed altri mostri, che inseguono l'eroe fuggitivo, hanno potere soltanto in un ambito ben definito. Non appena il fuggitivo oltrepassa il confine, le forze ostili non gli possono più nuocere. Accade innumerevoli volte che questo confine venga oltrepassato: l’eroe si ritrova nella dimora di un gigante, di un terribile drago, di un orco mangiauomini, di banditi sanguinari ecc. Segue sempre l’allarme: «Vattene subito via! Se ti vede il mostro, ti uccide». In alcuni punti dunque lo spazio si raggruma, si raccoglie, rappresenta un posto particolare nell’apatico espandersi, che acquista significati ulteriori e ulteriori (simboliche) dimensioni. Uno spazio così raccolto in se stesso diventa punto geodetico, il punto di orientamento. Soltanto uno spazio di questo genere è interessante per le favole, che sono del tutto insensibili per lo spazio strutturato diversamente. Il protagonista percorre distanze immense in un baleno. Sorvola il mare sulle ali di un uccello o in groppa ad un cavallo volante, veloce come il pensiero. A volte compie il suo viaggio nel sonno o nell’incoscienza, altre volte sono il vento o il sole a trasportarlo da un luogo all’altro, a volte la magia. E così di seguito — nel-l'inventare i modi per i vari capovolgimenti da un luogo significativo all’altro le favole sono instancabili. Quanto sta in mezzo è trascurabile, è come se non esistesse. Nelle favole si spreca appena qualche parola per questi meccanismi. I luoghi di destinazione dei protagonisti sono di norma inconsueti, misteriosi, estranei. Il più delle volte si tratta di un bosco oscuro, del quale non si vede nè l'inizio nè la fine, non vi sono strade e chi vi si smarrisce, non ne esce più. A volte si tratta invece di un deserto disabitato, di un’arida steppa che non viene sorvolata da nessun uccello, da nesun insetto. Può essere anche un’erta e rocciosa montagna al di là del fiume. Oppure un'isola che non può venire avvicinata da alcunché di vivo, una landa nella quale non ha ancora posto piede essere umano. In breve, il paese della morte. E’ un paese terribile e magico. Il contatto con la morte minaccia il protagonista, perché è capitato in un luogo, al quale non appartiene. I morti scoprono subito la sua presenza, solitamente dall’odore; come il morto puzza al vivo, anche il vivo puzza al morto. La frase simbolica di questa irruzione nel mondo, al quale i vivi non appartengono, è del gigante che appena tornato a casa esclama con voce terribile: «Sento odore di vivo! Dov’è, che me lo mangio?». Da questi rapporti è comprensibile il divieto di sonno che è così comune nelle favole; i due fratelli maggiori non superano la prova e si addormentano, la veglia invece permette al più giovane di raggiungere lo scopo. Anche altrove incontriamo lo stesso motivo: nella Bibbia («vigilate e pregate!»), nel poema di Gilgamesh, in varie tradizioni, per esempio il sonno è spesso proibito la notte precedente la circoncisione, il matrimonio, la nascita (la vigilia della notte di Natale, la notte dunque precedente la nascita di Dio, la messa di mezzanotte), è anche necessario vegliare il morto ecc. Come il fetore anche il sonno è segno di vita, ovvero per i vivi sono i morti a dormire il sonno eterno, per i morti invece il sonno è segno di vita, dal quale viene ricoonsciuto l’intruso. Addormentandosi l’eroe rischia perciò di non poter mai raggiungere la sua meta, se non è addirittura minacciato nella sua stessa esistenza. Da un altro punto di vista il contatto con la morte può anche essere benefico e riscattante. Il paese della morte è il luogo, dove nella favola entra un nuovo personaggio che segna un’ulteriore tappa nell’azione. Questo personaggio è il donatore. Nel bosco incantato il protagonista raggiunge sempre la casetta, nella quale vive un essere terribile: il cadavere antropofago; il protagonista vi viene dissetato, saziato, gli viene indicata la via giusta ecc. Nelle varianti si verifica invece l’incontro con una vecchina, un vegliardo, o qualche animale, che aiutano il nostro con un consiglio, un dono magico e così via. Il contatto con la morte porta al benessere ed alla fertilità. Che si tratti veramente di morte, lo provano anche i residui di vecchie usanze collegate al culto dei morti spesso descritte nelle fiabe: la proibizione di voltarsi e il divieto di contatti a mani nude. Tipico anche l’equipaggiamento del protagonista per la partenza: comune è il pane, un bastone e le scarpe (a volte addirittura di ferro); questo è anche l’arredo dei morti, come ci dimostrano numerosi reperti sepolcrali in vari paesi. Senza l'incontro con la morte il protagonista non può svolgere il suo compito e raggiungere la meta. Le favole hanno origine da una condizione di stabilità e in questa tornano a riversarsi, sebbene non l’apprezzino. Sono attratte dal vagabondaggio o da quanto abbiamo definito con nomadismo. Il protagonista è espressione simbolica di nomade, per cui il viaggiare è il modo fondamentale di esistere e ne è addirittura la condizione. Il nomadismo è partenza, migrazione, formazione di una rete infinita, nella quale ogni località è allo stesso tempo vicina e lontana. Se le favole sono così antiche come oggi riteniamo, non deve destare meraviglia il loro ricorso al nomadismo. L'umanità nomade è vissuta migliaia e migliaia di anni in un continuo spostarsi alla ricerca di cibo ed acqua, mentre la stazionarietà abbraccia soltanto una piccola parte di tutta la storia u-mana. Le fiabe conservano il ricordo di questo nomade arcaico che è ancor oggi presente in ognuno di noi, poiché la stratificazione arcaica si è accumulata troppo a lungo per poter scomparire senza, lasciare traccia in pochi millenni. L’uomo vive eternamente sospeso tra la «casa» e la «via», la sicura nicchia di pace crolla a causa delle esplosioni di energia che è protesa all’ignoto, la sicurezza è in contatto con il vagabondaggio nel pulsare dei cicli sempre uguali che si seguono con continuità. Un tipico tratto arcaico, conservato nelle favole, si ricollega a questa struttura ciclica ed eternamente ripetitiva: il millenarismo, la fede nel regno millenario, nella redenzione sulla terra. Nelle favole anche il tempo è strutturato arcaicamente come lo spazio. Non è un’astrazione, un ciclo omogeneo e uniforme da potersi dividere a volontà a computare con sempre valide unità di misura. Il tempo è sempre legato a ben definiti eventi, ma questi non hanno sempre lo stesso valore. Agli avvenimenti importanti per la sorte del mondo e dell’uomo appartiene un tempo forte (sacro), qualitativamente diverso dal trascorrere del tempo quotidiano. La sua forza rimane integra, esiste prima e dopo, eternamente viva, ossia ripetitiva. Perciò è possibile che il passato, quello che è già accaduto, ritorni in qualsiasi momento del presente o del futuro. L’evento più importante tra quelli accaduti finora è la creazione del mondo. La forza (sacralità) del tempo che appartiene al principio, appartiene anche alla fine; il principio e la fine sono punti interscambiabili sulla circonferenza e in fondo coincidono. In quasi tutte le mitologie progredite si trovano perciò all’inizio i miti della creazione, che trovano il proprio corrispondente nei miti sulla fine del mondo. Il periodo iniziale si palesa nel momento presente come il paradiso perduto, come il periodo di una generale identità e armonia, il cosiddetto mito originario che verrà nuovamente raggiun- to alla fine. Esiodo si lamenta, perché la sua epoca è il periodo di «ferro», nel quale l'umanità è colpita da molteplici angustie; all’inizio invece c’è stato il periodo «aureo», il paradiso in terra: allora l'uomo non conosceva nè malattie nè miserie, viveva libero e felice senza il peso del lavoro. Anche nella Bibbia all’inizio c'è il giardino dell’Eden, armonia completa fra Dio e l’uomo; il peccato originale rappresenta la perdita di questa armonia e l’ingresso nel tempo. Con la cacciata dal paradiso terrestre nasce l’inimicizia fra l’uomo e gli animali («ostilità io porrò tra te / serpente ¡eia donna e tra il tuo seme e il seme di lei»), fra l'uomo e la terra («con fatica trarrai nutrimento per tutti i giorni della tua vita, spine e cardi farà spuntare per te»),fra l’uomo e la donna (« la moglie sia sottomessa al marito»), fra la donna e la sua funzione naturale («con doglie dovrai partorire figli»). L’umanità aspira a raggiungere nuovamente la perduta armonia, spesso descritta dai profeti con queste immagini: le spade si trasformeranno in vomeri, non vi saranno guerre, la terra sarà smisuratamente fertile, il leone riposerà pacificamente accanto all’agnello, tutta l’umanità si ritroverà riunita nella verità e nell’amore. Il paradiso iniziale, perduto all'ingresso nel tempo, ritornerà alla fine dei tempi. Le fiabe hanno in gran parte conservato questa visione, in diverse incontriamo dei veri antemitologeni: «All'inizio dei tempi c’era l’epoca felice, quando il pane cresceva sugli alberi e la spiga di grano era alta mezza spanna». O ancora: «Un tempo i nostri padri vivevano nelle terre d’Orien-te, là, dove il sole risplende e riscalda tutto l’anno, dove c'è oro e ricchezza a profusione». Oppure: «Il Re Matjaz (Mattia Corvino) fu un buon re. Faceva battere soltanto oro, altro denaro non si conosceva. Quelli erano veramente tempi d’oro. I nostri padri danzavano tutti i giorni sotto i tigli frondosi e mescevano in bicchieri splendenti il dolce vino. Le porte del castello erano aperte giorno e notte e ogni poveraccio vi trovava comprensione e giustizia». Questo paradiso perduto comunque riappare alla fine di ogni favola perché la condizione di benessere e felicità viene sempre confermata. Pur mantenendo uno stretto rapporto con il mito, le fiabe non ne fanno più parte. Il mito è un linguaggio sacrale che colla-bora al mantenimento ed all’ordinamento del Cosmo, le fiabe invece hanno perso questa funzione di sacralità. Il paradiso perduto perciò non riappare al termine della favola come stato cosmico, come salvezza del mondo e dell’uomo, ma soltanto come salvezza degli eroi. La regola vuole che questa salvezza venga simbolizzata dall’abbondanza di cibo: il banchetto nuziale con profusione di cibi e be- vande è conclusione quasi obbligatoria. Con la ricchezza e l'abbondanza ha termine anche l’obbligo molesto del lavoro. Il tempo si ferma: i nemici sono allontanati, i contrasti appianati ed è raggiunto lo stato di pace, di sicurezza e di abbondanza, cessano le avventure — la fiaba ha esaurito il proprio potenziale. L’unica possibilità rimasta è in un rinnovarsi del ciclo fin dall’inizio. Il ritorno del paradiso perduto non si risolve nelle fiabe come stato cosmico ma su tutt’altra base: esso si realizza a livello di desiderio. Trattando il desiderio ed i sogni come una necessaria componente delle favole, non intendo la particolarità e il privato, ma i sogni e i desideri collettivi che definiscono l’uomo come tale. 1 sogni millenaristici di redenzione sono comuni a tutti gli uomini e si sono manifestati con varietà di forme in tutta la storia della umanità. Non è un caso che proprio nell’ambito del millenarismo appaiano simboli universali comuni a tutti gli uomini e che possiedono perciò un’infinita forza di manifestarsi, possono comunicare indisturbati attraverso tutti i tempi e tutti gli spazi. Si tratta di simboli di cibo e di soddisfazione sessuale, che si realizza per lo più nel matrimonio (le nozze). Ambedue i bisogni sono essenziali, uno cura la conservazione del singolo, l'altro la conservazione della specie, perciò proprio questi due rappresentano una generale soddisfazione di tutti i bisogni. Quanto maggiore è il pericolo, tanto più forte sarà l’aspirazione alla salvezza. Il desiderio millenaristico non si può appagare con soluzioni parziali, ma tende a un radicale sovvertimento dal basso verso l’alto senza tener conto della realtà. Le fiabe hanno conservato fedelmente tutte le caratteristiche del millenarismo: di regola i fatti vengono modellati in modo che gli ultimi siano i primi e che i sottovalutati e gli emarginati alla fine ottengono il massimo potere. All’inizio il protagonista non ha nulla di eroico, trovandosi in una situazione peggiore dei suoi concorrenti, ad esempio è un bambino povero, orfano ecc., per di più spesso «arricchito» di handicap; i protagonisti stessi vengono spesso denominati Testone, Goffo, Sciattona, Fannullone ecc. Al momento giusto queste manchevolezze scompaiono e l'eroe si manifesta con doti particolari mettendo opportunamente in ombra tutti i concorrenti e riporta la vittoria finale. Questa trasformazione è completamente arbitraria, infatti non accade per cause razionali, ma deriva dalla struttura stessa della favola; si tratta di un nuovo salto da uno stato all’altro, che non tiene assolutamente conto della credibilità, il debole nano per esempio sfida a duello il gigante e lo conficca nel suolo fino al collo. L’eroe vittorioso diventa bello e tutti lo ammirano, non riconoscendo in lui lo sciocco insignificante di prima. A rendere bello il protagonista ed a circondarlo di un particolare splendore sono la vittoria ed il raggiungimento del potere; di questo potere il protagonista si avvale sempre pienamente: i nemici sono puniti crudelmente, e chi lo beffeggiava viene svergognato ed umiliato. In questo senso il millenarismo si manifesta nelle fiabe come il meccanismo che ridistribuisce il potere. Essendo il mondo stabile e la quantità di potere costante, questo è già lottizzato ancor prima dell'avvento del protagonista. Quanto accade nelle fiabe vuole scuotere le fondamenta o addirittura distruggere la situazione preesistente per creare così uno spazio vuoto destinato ad essere occupato dal protagonista. Questo intento è espresso come desiderio o ancor meglio come magia; testardamente ribadisce la richiesta di adattare la realtà al desiderio e genera le situazioni quali dovrebbero essere. Da ciò possiamo spiegare anche la struttura tipica delle fiabe: malgrado la loro molteplicità sono in un certo senso uniformi e le regole cui si adattano sono rimaste invariate attraverso i millenni sino ad oggi. Questa invariabilità è ereditata dalla prassi dell'uomo arcaico permeata dalla magia, cioè dai riti; il rituale esprime la volontà di accordare in singoli casi l'energia dell’uomo con quella della natura, affinché questa venga forzata ad agire in favore dell'uomo. L’origine della magia non significa impotenza dell'uomo o ignoranza dei fenomeni naturali, caso mai il contrario: esprime per così dire l'onnipotente genere umano, che in sè unifica e si sottomette tutte le forze della natura. Le fiabe sono naturalmente già abbastanza distanti sia dal mito che dal rituale, essendo comparse con tutta probabilità quando già si erano allentati i legami tra mito e rituale. Nella narrazione erano penetrati elementi nuovi, il contenuto originario era stato sottoposto a vari cambiamenti e rifacimenti, aveva perso la sacralità diventando profana e si era spostata nel mondo dell'estetica. Aveva così perso la sua funzione primitiva, acquistando libertà di creatività artistica e incominciando cosi il proprio vero corso. L’azione drammatica di prima è ora narrata dalle fiabe, vi si realizza come pantomima e racconto ed è trasferita nella recitazione. Pur contenendo ancora notevoli tracce del mito, del rituale e della magia, oggi le favole sono diventate magia che non crede a se stessa; lo stesso termine «favola» significa nella maggioranza delle lingue una storia inventata, non vera, che può compiersi solo nel mondo della fantasia. Non dobbiamo però intendere le fiabe come un puro anacronismo che può essere attraente soltanto per i bambini. Anche il mondo degli adulti possiede i propri miti e le proprie favole. Nè il mito-rituale nè le favole sono passato; sono conservate nelle arti e nelle religioni, sono vive in ciascuno di noi. Momenti di crisi storiche e sociali possono rinnovare la struttura della società che ab- biamo indicato come fratria-terrore, e con lei si ricreano tutti i miti e le favole con tutte le caratteristiche già menzionate. L’uomo cessa di essere singolo individuo, non è più persona autonoma: è «nostro». Ciò significa appartenente alla nostra razza, alla nostra nazione, chiesa, setta, partito, fazione ecc. Chi è estraneo a questa fratria non è uomo; è l’avversario che va eliminato, ed è perciò che la fratria-terrore si realizza sempre come lotta implacabile con nemici interni ed esterni. A giustificazione e fondamento di questa lotta si manifesta anche il millenarismo con l'idea del paradiso perduto e con la promessa di un nuovo raggiungimento dello stato ideale; questa condizione è definita come una generalizzata soddisfazione dei bisogni («a ognuno secondo i bisogni»), come stato senza ingiunzioni, al di là del dominio di ogni emergenza. La strada verso il regno della libertà passa attravero la critica senza scrupoli e l’annientamento di tutto quel mondo, nel quale gli ultimi diventano i primi: eravamo niente, dobbiamo essere il tutto! E quando dopo la «vittoria» si scopre, che il paradiso e la salvezza non esistono, che la realtà è insanabile e come sempre piena di contraddizioni e di ogni tipo di miserie, quando dalla fede luminosa prorompe alla superficie l’invidia, la cupidigia, il capriccio e l’insoppri-mibile parassitismo umano, è allora che si proclamano sentenze altisonanti come formule magiche, aventi il potere di riportare prodigiosamente il desiderio al ruolo di realtà; queste sentenze, che vengono ripetute all’infinito, si svuotano infine del tutto, palesandosi per ciò che sono: soltanto favole. Le favole sono dunque sempre attuali e ci possono insegnare parecchio: sul nostro passato, ma specialmente sul presente. (Traduzione di Licinia Roth Pahor) svoboda in narod Maijan Rožanc Objavljamo tri zapiske iz pisateljskega dnevnika iz leta 1985. 7. septembra 1985 Zrak in voda sta vse bolj in bolj zastrupljena, živalski svet razredčen, plodne zemlje je vse manj, gozdovi okrog nas pa so izpostavljeni kemičnemu dežju... Toda čeprav varstveniki okolja še tako prizadeto bijejo plat zvona, ne pride in ne pride do pomembnejšega obrata v prid naravi: ne moremo se sporazumeti niti o koncu jedrskih elektrarn, pa čeprav jim pripisujemo kratek gospodarski vek in nevarnost za vse živo. Tako se zdi, da kratko in malo ni mogoče izstopiti iz znanstveno - tehničnega sveta in da tudi varstvenikov okolja ni mogoče jemati povsem resno. Nič čudnega. Ti vojščaki še vedno govorijo o varstvu okolja. To pa pomeni, da se tudi sami še niso iztrgali iz humanističnega sveta, katerega izraz je prav znanstveno-tehnično nasilje nad svetom: zanje je še vedno središče sveta človek, vse drugo pa je le človekovo okolje. In dokler se tega problema lotevajo tako, so pravzaprav skregani sami s seboj: človek je še vedno nekaj vzvišenega nad svetom, narava pa je le njegova služabnica, ki mu služi tako, kot mu pač služi: z vse bolj izprijenim zrakom, z zastrupljenimi vodami... Človek je pač središče sveta in njegov cilj, vse drugo je le sredstvo za dosego tega cilja. Tisti bistveni obrat v prid naravi je torej mogoče doseči z veliko bolj radikalno odločitvijo. Sploh ne ideološko, temveč religiozno. Treba je sprejeti avantgardistični upor zoper humanizem, ki sta ga sredi Šestdesetih let začela Marko Pogačnik in Iztok Geister in katerega številne manifestacije je danes mogoče povzeti z eno besedo, z reizmom. Uprla se je sicer že perspekti-vaška generacija, toda polemična, kakršna je ta generacija bila, je razvila antihumanizem, torej nekaj, kar je bilo še vedno opredeljeno s humanizmom in je bilo še vedno sestavni del tega istega ideološkega sveta, v katerem so vse resnice povzete v človeku. Marko Pogačnik in Iztok Geister pa sta začela z a-huma-nizmom. Ta dva fanta sta se — povedano najbolj preprosto — uprla humanistični hierarhiji vrednot, po kateri je človek najvišje bitje na zemlji, žival nekaj nižja, rastlina še nižja, medtem ko je kamen brez vrednosti. Terjala sta, da je treba tudi mrtve- mu svetu vrniti vrednost živih bitij oziroma svetu v celoti vrniti njegovo svetost. In to ni bila več ideologija, temveč religija, religija v njenem prvobitnem pomenu, religija, se pravi človekova vnovična povezava s svetom; religija celovitosti sveta, v kateri se človek s svojo zavestjo drugosti in drugačnosti čuti kot bistveno pomanjkljivo bitje in se hoče povezati s svetom, s čimer svetu vrača njegov božanski pomen. (Ta religija je pomenila revolucijo tudi v religioznem svetu, saj je humanizem humaniziral tudi religijo: dotlej ni zasledovala celovitosti sveta, temveč le tako ali drugačno človeško skupnost, ki se je izražala v samozadostnosti občestva, naroda, katolicizma ali socialnega razreda, v katerem bog ni bil več prvobitni Bog in sveto sveta nič več sveto.) Ta reistična religija je tedaj naletela na strahovit protiudarec... Danes pa se zdi, da so te represivne politično-humani-stične sile pod težo lastnih protislovij opešale in obupale nad same seboj. To se ne izraža samo v popustljivejši politiki, temveč celo v umetnosti, v kateri renesančnih moči skoraj več ni: človek celo v tako imenovani novi figuri ni več najvišje bitje, ampak le stvar med stvarmi. Človek nima narave, človek ima zgodovino. S tem stavkom je povedano veliko, povedana usoda človeka v humanističnem in znanstveno tehničnem svetu, vendar ne tudi zadnja resnica... Ta stavek govori o nepresegljivem razkolu med človekom in naravo, med duhom in telesom, o dokončni in nepreklicni odtrganosti človeka od naravnih temeljev sveta. Po tem stavku je človek le duhovna koprena, ki prekriva in ogreva svet, obenem pa svet sežiga in spreminja v pepelišče. Vendar po Marku Pogačniku le ni čisto tako. Ta razdvojenost je značilna samo za humanistično in znanstveno-tehnično doživljanje sveta, v reistični religiji pa je presežena. Michelangelo, ki je veroval v svojo istovetnost s počloveče-nim bogom, je lomil v Carrari ogromne kose kamna in jih vozil v Rim, v človeško sredino, in jih tam preoblikoval po svoji člo-veškobožanski podobi. Končni rezultat tega njegovega početja je bil: vse manj kamna in vse več Michelangela, vse manj sveta in vse več človeka. Marko Pogačnik ne vdira v kamnolom tako nasilno. Za svoje delo si izbira samo kamenje, ki ga tako ali drugače ogovarja, in to kamenje prenaša v naravo, ki je na kamen pripravljena in ga je voljna sprejeti. Kamen zanj ni gradivo, temveč subjekt. In tudi njegov nadaljni kiparski postopek je tak, da kamnu skoraj nič ne odvzame. Obdeluje ga samo površinsko, in to tako, da kleše vanj samo skledaste, kalupu podobne forme, ki zajemajo sončno svetlobo. Kolikor torej kamna odkruši, toliko zajame vanj sonca. Svet ostaja neokrnjen. In končni rezultat njegovega dela je sožitje med človekom in svetom. V njegovi religiji ni absolutnega razkola med človekom in svetom, temveč le različnost v enem... In ta malenkostna razlika, ki je mogoča samo v religiji celovitosti sveta, je bistvena: človeku omogoča sožitje s svetom, in to kakor hitro zapusti jezik obvladovanja in moči, ki je jezik humanizma, in spregovori z jezikom ljubezni. 24. NOVEMBRA 1985 Ortega y Gasset me je s svojim »Uporom množic« opozoril na še eno bistvenih pomanjkljivosti v slovenski zavesti: na pomanjkanje obstojnejših, tako rekoč pozitivnih sestavin liberalizma. Liberalec velja med nami še vedno za nekaj manjvradnega, in to iz preprostega razloga, ker je bil slovenski liberalizem pač tak, kakršen je bil: politika brez globljega verskega zanosa in brez razumevanja za socialno plat narodnega bivanja, ki povrh vsega ni afirmirala niti posameznika in njegovo svobodo. To je bil po eni strani liberalizem Ivana Tavčarja, ki se je izživljal v topoumnem političnem pragmatizmu oziroma antiklerikalizmu, po drugi strani — v svoji najvišji obliki — kulturniško razsvetljeni liberalizem Josipa Vidmarja, ki pa je, še preden je razvil globlje politične in duhovne razsežnosti liberalizma, po sili medvojnih razmer že optiral za socializem, se pravi iz elitne posameznosti v brezoblično množico, iz osebne svobode v nesvo-vodno skupnost... Tako pozitivnih sestavin liberalizma res ne moremo črpati iz lastne kulturne dediščine, kot nekaj organsko slovenskega. Pri tem seveda nimam v mislih buržoaznega liberalizma, ki človekovo osebno svobodo enači s pridobitniško svobodo, s pravico do svobodnega razpolaganja s kapitalom in izkoriščanja soljudi; tudi ne liberalizma, ki proklamira enakost in bratstvo v imenu združevanja narodne moči v en sam razred, v politično in ekonomsko oblast buržoazije. V mislih imam liberalizem, ki po eni strani poganja korenine iz demokratizma grškega polisa in zakonito razmejuje odnose med posameznikom in skupnostjo, po drugi strani pa povzema tudi krščansko tradicijo in je liberalizem v imenu posameznikove avtonomije in njegove osebne svobode. Skratka: tisti žlahtni liberalizem Gassetovega kova, ki je v svojem bistvu še najbližji anarhizmu, ki se noče omadeževati z državo, z materialnim privilegijem in takim ali drugačnim političnim nasiljem in ki je pravzaprav kulturen pojav. In prav tega čistega, anarhičnega liberalizma, ki je obseden s posvečenim pomenom posameznika in njegove svobode, Slovenci nimamo. Ta svoboda je bila za nas vedno nekaj preveč skrajnega, če ne celo pohujšljivega, nekaj preveč razvezanega, da bi si upal katerikoli Slovenec staviti nanjo. Kaj šele, da bi si jo upal kdo med Slovenci izzivati in širiti, kot sta počela pri Rusih Bakunin in Tolstoj, prvi s trditvijo, da je vsaka oblika nasilja utemeljena v Bogu in da je torej treba v imenu svobode zrušiti najprej Boga, drugi s trditvijo, da je vsako nasilje hudičevo delo in da se mora zato posameznik v imenu svobode obrniti k Bogu. Prav zato je za nas tako neprecenljiva, tako izjemna vloga Edvarda Kocbeka, ki je kljub zavezanosti Narodu, Cerkvi in Revoluciji skušal ohraniti svobodo in nedotakljivost posameznikove osebe. Ko ugotavljam v naši zavesti pomanjkanje pozitivnih sestavin liberalizma, ugotavljam torej tole: samo posameznik in njegova nedotakljiva osebna svoboda lahko zagotovita narodu kolikor toliko etično zgodovinsko kontinuiteto. In ker Slovenci tega svobodnega posameznika, kakršnega je drugim evropskim narodom predal liberalizem, nismo imeli in nimamo, je naš socializem le nadaljevalec kapitalizma in buržoazne narave, nadaljevalec pozitivizma in tehnike... Proletarci so prevzeli le štafetno palico iz rok buržujev, da bi s svojimi močmi uresničili buržuj-ske cilje. In ne samo to: če bi na Slovenskem obstajal liberalizem tudi kot zgodovinska morala, potem bi bila najbrž naša novejša zgodovina bistveno drugačna, veliko bolj evropska. Navsezadnje ni treba prebrati Ortege y Gasseta, da bi spoznali, da je proletarska revolucija v Evropi uspela samo tam, kjer dejansko sploh ni imela svojega nasprotnika, buržoazije, v Rusiji, v Jugoslaviji... Kjer je buržoazija bila, je bila le-ta bolje organizirana, obstojne j ša in surovejša od proletariata, tako da je imel proletariat v spopadu z njo kaj malo priložnosti. Kjer pa je bil liberalizem, in to kot zgodovinski um in politična skušnja, kot civilna družba in kot svobodni posameznik, je imela že ideja o proletarski revoluciji in socializmu kaj malo upanja, da bi se prijela. Slovenski liberalizem je liberalizem meščanov, ki nočejo ali ne morejo biti meščani, in to velja tako za Tavčarjev kot Vidmarjev liberalizem. Ne glede na razlike med njima, je na-jadekvatnejši izraz tega liberalizma Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni: povest o slovenskem meščanu, advokatu, ki v Ljubljani, nastlani še z barjanskim senom in konjskimi figami, pri devetintridesetih letih ugotovi utrujenost od meščanskega življenja in zahrepeni po kmečki idiliki; povest o meščanu, ki zapusti mesto brez otipljivega socialnega, moralnega in političnega motiva in ki svoji individualni svobodi predpostavi svoje kmečke korenine, rod in narojeno... Z drugimi besedami: povest o meščanu, ki svoji svobodi predpostavi sužnost. Ta slovenski liberalizem je soroden nemškemu liberalizmu, ki je prav tako ubežniški in ki ga je opredelil Thomas Mann v svojem znamenitem predavanju o umetnosti romana. Veliko družbeno romansjerstvo Dickensa, Thackeraya, Tolstoja, Dostojevskega, Balzaca in Stendhala je monumentalna umetnost devetnajstega stoletja, je ugotovil Thomas Mann, ampak angleška, ruska in francoska umetnost, ne pa tudi nemška. To je namreč umetnost, ki pripoveduje o spopadu posameznikove svobode z družbenimi oblikami življenja, tega spopada pa v zaostalih nemških razmerah ni bilo. Nasprotno: iz teh zaostalih nemških razmer izhaja za angleško in francosko književnost skoraj nepojmljivo nagnjenje nemških pisateljev, da iz meščanskega sveta pobegnejo nazaj na vas, v mestece, iz narodne v regionalno književnost, iz sekulariziranega razsvetljenstva v protestantsko ortodoksnost. Nemški epski motiv je hrepenenje po pred-meščanskem, ki pa ga Nemci — prav tako abstraktno kot Slovenci — ne razlagajo kot fevdalnost, temveč kot avtentično kmečko in malomeščansko srečo v domačem zapečku. V resnici pa je seveda beg, beg pred urbaniziranim prostorom, ki terja od človeka individualizem in osebno svobodo in ki se tako pri Nemcih kot pri Slovencih opravičuje z zvestobo rodu in naroje-nem. Toda prav to vračanje k rodu in zapuščanje posameznika in njegove svobode, nemalokrat pa tudi dokončno zapuščanje osebe: zapuščanje religioznega, mističnega, nadnaravnega, s tem pa tudi etičnega. Zakaj rod je človekovo nadaljevanje v mejah časa, osebno pa je potrjevanje človekove individualnosti v večnosti. Te slovenske sorodnosti z nemštvom — povedano mimogrede — je še veliko. Podobno kot nemška začne tudi slovenska umetnost sprejemati urbanizirani svet šele z ekspresionizmom, tedaj pa kot izgubo prvobitne kmečke in malomeščanske forme, se pravi v izobličenih, včasih kar grozljivih oblikah. Zatrto hrepenenje po planinskem raju in pradomovini se razodeva kot izgubljeno ravnotežje. Vendar je pomembnejše nekaj drugega: brez pozitivne tradicije liberalizma Slovenci še danes ne moremo tematizirati naroda na evropski način. Pogled nam zamegljuje tudi marksistična ideologija, ki socialno predpostavlja narodnemu; tako morajo celo naši najizbranejši duhovi, kot so Ivo Urbančič, Tine Hribar in še kdo, uveljavljati etično kot nekaj primarnega in se boriti za priznanje misli, da ni narod družben, ampak da je družba naroden pojav. To njihovo prizadevanje je seveda nujno, saj zapolnjuje tudi pomanjkanje liberalistične tradicije, čeprav uveljavljanje etničnega kot primarnega o narodu samem še ne pove nič bistvenega. Nasprotno: etnično samo, odtrgano od moralnega in religioznega utegne postati celo nacionalistična parola, na katero se lahko obesijo in se obešajo celo dobronamerni ljudje, kot se to pogosto dogaja Bojanu Stihu, Janezu Menartu in še mnogim Slovencem. Narod ni samo preteklost in sedanjost, temveč predvsem prihodnost. Narod ni danost, temveč projekt. Skupna naroje-nost in skupna kri, skupni jezik in skupna preteklost, vse to, kar mnogi Slovenci deklarirajo kot svojo narodnost, je le statično in neživljenjsko načelo, v katerem se vsak dejaven Slovenec počuti kot v temnici. Po tem izhodišču je narodno nekaj, kar smo bili in kar smo, ne pa to, kar trenutno delamo in kar bomo šele postali. Prihodnosti kot človekovega bistvenega konstitutivnega elementa v tem narodu ni, kaj šele vsezdružitve in nesmrtnosti. Zato moramo nacionalno idejo iztrgati balastu navezanosti na preteklost, na jezik, raso in ozemlje. V nacionalnem mora zmagati načelo človekovega združevanja okoli spodbudnega življenjskega programa, zmagati mora delovni in ne lastniški princip, nadnaravni smotri in ne naravni cilji... Narod, če je narod, je sožitje ob nekem skupnem pomembnem prizadevanju in privolitev, če ne celo navdušenje ljudi za ta spodbuden načrt. Pri tem je treba parafrazirati vsaj še en Gassetov odstavek. Ce bi se danes odločili za sožitje ob neki programski ideji in bi delali bilanco o naši duhovni vsebini — mnenjih, normah, željah — bi ugotovili, da večji del tega ne prihaja k nam iz Slovenije, temveč iz skupnega evropskega fonda. V vsakem izmed nas ima veliko večjo težo tisto, kar je evropskega, kot pa razločevalni delež slovenskega, nemškega, francoskega itd. In če bi zaživeli samo s tistim, kar smo kot pripadniki slovenskega naroda, in izruvali iz sebe vse tisto, kar rabimo, mislimo in čutimo, a smo sprejeli od drugih narodov, bi se zgrozili. Samo s tem nam ni mogoče živeti; štiri petine našega notranjega imetka je premoženje Evrope. 21. DECEMBRA 1985 Svoje življenje si moramo predstavljati in sprejemati široko, kolikor le moremo; vse mora biti v njem mogoče, tudi nezaslišano. To je pravzaprav edini pogum, ki ga dolgujemo sami sebi: biti pogumen za najnenavadnejše in najčudnejše, kar nas lahko doleti na naši življenjski poti. Dejstvo, da smo bili ljudje v tem smislu strahopetci, je prizadejalo našemu življenju neskončno škodo: prikazenska doživetja, ves takoimenovani »svet duhov«, smrt, vse te nam tako sorodne stvari smo z vsakodnevnim upiranjem tako iztisnili iz življenja, da so naša čutila, s katerimi bi jih lahko prestregli, že popolnoma zakrnela. Da o Bogu niti ne govorimo. Rainer Maria Rilke v pismu Franzu Ksaverju Kapusu Dokler človek ostaja v ideoloških in političnih okvirih, ne pride do bistva stvari: opraviti ima samo s prikaznimi. Tokrat je na vrsti prikazen nacionalizma. Nekaj lumpen-proletarcev (lumpenproletarcev seveda pogojno, ker bi sicer beseda proletarec dobila preveč pozitiven pomen in bi bilo bistveno spet prikrito) — nekaj lumpenproletarcev se je steplo v Idriji in v Splitu in že se po vsej Jugoslaviji sestankuje in govori o nacionalizmu, pišejo plahte časopisnega papirja, uprizarjajo radijske in televizijske okrogle mize... Ta teden so se sestali v Ljubljani glavni uredniki vseh jugoslovanskih dnevnih časopisov, ki so sklenili, da bodo v boju zoper nacionalizem vztrajali pri zaupanju v povezovalno moč združenega dela, predsinočnjim-pa je bilo na ljubljanski televiziji omizje na temo mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, organizirano in vodeno z namenom, da bi v okvirih obstoječih političnih izhodišč razgalilo nacionalistične nesporazume in konflikte, ki se menda kar vrstijo. Preplah je seveda na mestu, vendar zahteva veliko globljo in drugačno refleksijo. Zasedba omizja pa je bila tako reprezentativna (Ciril Ribičič, Matjaž Kmecl, Janko Pleterski, Hamdija Pozderac...), brez človeka z drugačnimi pogledi, da ni mogla preseči ideologije, ki nacionalnih trenj ne more ne izraziti ne pomiriti, temveč jih lahko — prav nasprotno — samo povzroča. Nacionalno (etnično) kot človekova najizvirnejša družbena bit, ki se izraža skoraj ob vsaki priložnosti in najrajši na spontan način, upravljavcem sveta seveda ne more biti po volji; če nič drugega, jih vedno znova preseneča. Zlasti pa ni po volji tistim upravljavcem sveta, ki nacionalnemu pripisujejo le postranski in zgodovinsko minljiv pomen in ki skušajo človeško težnjo po skupnosti obvladati z drugačnimi združevalnimi močmi, denimo z enotnim delavskim razredom in pravno sankcioniranim združenim delom; ti so ustanovili državo socializma in hočejo imeti s tem končno mir. Zato jih pojavi nacionalnega vznemirjajo do tolikšne mere, da jih nikakor ne morejo poimenovati z njihovim pravim imenom, ampak jih razglašajo za nacionalizem, za kontrarevolucijo itd. (V tej zvezi je značilna ugotovitev Milana Apiha v sobotni prilogi ljubljanskega Dnevnika, da Glonarjev »poučni slovar« brez predsodkov razlaga nacionalizem še kot »zavest skupnosti kakega naroda, narodni ponos in iz njega izvirajoča dejanja«, da angleški mednarodni slovar obravnava nacionalizem kot »lojalnost in pripadnost narodu ali obnašanje, čustva in vero, ki jo označuje občutek nacionalne zavesti« in da šele povojni slovar slovenskega jezika govori o nacionalizmu kot o »prepričanju o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanju za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov..., kot o politični smeri, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških itd.«). Toda dopustimo vsaj to, da je nacionalno prvobitnejše in trajnejše. V resnici do nesporazumov, ki upravljavcem sveta povzročajo toliko skrbi, pri nas ne prihaja zaradi nacionalizma, temveč — nasprotno — zato, ker nacionalnega v Jugoslaviji sploh ni; ker je nacionalno v Jugoslaviji že zdavnaj ubito in mrtvo. Dokler je namreč nacionalno še nacionalno, je spomin na združene ljudi in skupni človeški interes, je družbena tradicija in kultura, je integrativna človeška vsebina, ki pripadnike posameznega naroda notranje bogat in zbližuje, s tem pa povezuje in bogati tudi narode. Dokler je nacionalno še nacionalno, je Srb nosilec toplega verskega čustva bogomilov in Dušanovega zakonika, pisec posvečenega cirilskega črkopisa in pevec narodnih pesmi o kraljeviču Marku in Strahinjiču banu, nosilec mita o kosovski bitki in majki Jugovičev, je kmet in narodni bojevnik, ki mu najboljši evropski pesniki pišejo nesmrtne ode, je mučeniški pohod čez albanske gore in tisočkrat poosebljeno rodoljubje... Dokler je nacionalno še nacionalno, se dogaja med ljudmi tako, kot se je dogajalo med Slovenci še tik pred drugo svetovno vojno: osnovnošolci smo se sporekli med seboj, h komu bo prisedel mladi Pavle Milutinovič, sin srbskega oficirja, katerega so vojaške dolžnosti sredi šolskega leta z družino vred pripeljale v Ljubljano. Iz tega zgodovinskega spomina je mogoče sklepati na globljo naravo narodnega, na njegovo nezgodovinskost... Narod namreč v svojem najglobljem bistvu ni samo kulturen, ampak tudi religiozen pojav. Narod je mistični organizem realne človeške skupnost, ki teži k nadčloveški in nadzgodovinski združitvi. Ta realna ljudska volja je volja po vsesplošni združitvi. Ta volja se ne more izraziti niti v eni obliki državnosti in družbenosti, v nobenem zunanjem, nasilnem združenju ljudi, ne v cesarstvu ne v narodni državi, ne v liberalnem parlamentarizmu ne v družbenem razredu, kakršen je proletariat, pa čeprav mu pripisujemo še tako eshatološke smotre. Končni izraz te ljudske volje kot volje mističnega organizma je lahko samo teokracija, božja vladavina na zemlji, božja vladavina kot mera človeškega dogajanja, v kateri se uresničujeta tako človekova oseba kot nado-sebna skupnost. Zato narod ni in ne more biti država, kakor to že stoletja mislijo fanatiki takih ali drugačnih etatističnih idej, ki jim je poglavitni cilj posvetna moč, ne more pa biti tudi proletariat in združeno delo... Narod ni prirodna, narod je nadpri-rodna kategorija. Narod ni zgodovinska, narod je nadzgodovin-ska kategorija. To je organizem, v katerem se dinamika osebnega in družbenega ne nevtralizira v podrejenosti osebnega družbenemu ali družbenega osebnemu, kakor to terja zgodovina, temveč organizem, v katerem se osebno in družbeno afirmirata v transcendenci. V narodu se človekova razcepljena oseba spoznava in čuti kot celovitost sveta. O nacionalizmu lahko torej govorimo že tedaj, ko religiozne moči naroda opešajo. O nacionalizmu lahko govorimo, ko prvobiten in celovit narodni interes izpodrine nekaj parcialnega: ko Boga zamenja človek, ko ljubezen in privrženost skupnosti zamenja politični interes, narod pa proletariat... Še posebno tedaj, ko človekov religiozni interes zamenja socialni interes, človeka delavec, občestvo združeno delo, ko — skratka — božje kraljestvo zamenja nekaj povsem zemeljskega. Tedaj pa to seveda ni več nacionalno in tudi ne nacionalizem. Konflikti nastopijo tedaj, ko nimamo več opraviti z nacionalnim, temveč samo še s tistim, na kar naši zaskrbljeni razpravljavci tako strastno prisegajo — najprej s socialistično ideologijo raja na zemlji, potem pa z aplikacijo te ideologije v konkretnem zgodovinskem in družbenem prostoru. Tedaj, ko imamo opraviti s socialističnim delavskim razredom, ki je v resnici le socialna naplavina nekontrolirane migracije prebivalstva in neobvladanega družbeno-ekonomskega razvoja, ki se je odtrgal od svojih religioznih nacionalnih korenin. Ko imamo opraviti z lumpenproletariatom oziroma samoupravi] alci, ki so izgubili obeležje narodnega in kulturnega, pozabili na zavezanost božjemu duhu in soljudem in ki — izkoreninjeni in obsedeni od stremuške ideologije o socialni in politični moči — terjajo zase samo še večji kos kruha in pravico do užitka, največkrat brez občutka dolžnosti in na škodo svojih bližnjih. Skratka tedaj, ko nacionalno zamenja vse tisto, na kar prisegajo naši politiki, ko integrativni element družbe ni več mistični organizem, temveč samo še položaj delavca v združenem delu, delavca, ki je včeraj ali predvčerajšnjim zapustil zemljo, na kateri so živeli njegovi dedje, in se naselil v predmestnem slumu, v brezoblični in po zemeljski sreči hlepeči množici, v kateri je pretrgan stik z njegovim življenjskim pravirom in celo njegov materni jezik nadomešča le nekaj internacionalnih psovk. Konflikti pa so še toliko hujši tedaj in tam, kjer se ta lumpenproletarizacija prebivalstva ni zgodila povsem enakomerno: v razvitejših in kul turnej ših krajih manj, v socialno in kulturno manj razvitih okoljih pa temeljiteje, nasilneje in v veliko večjem obsegu. Tedaj Slovenec, ki mu je bilo s to lumpenproletarizacijo še kolikor toliko prizaneseno, zasovraži Srba in Srbe, zasovraži kot poosebljeni lumpenproletariat, pri čemer pozablja, da ti lumpenproletarci sploh niso več Srbi, temveč le raznarodene žrtve ideologije delavskega razreda. Pozablja pa tudi, da v svojem sovraštvu do lumpenproletariata pravzaprav sovraži le svoje lastno lumpenproletarstvo in vse tisto, kar ga je odtrgalo od njegovega pravira in ga zdaj ogroža v njegovem bistvu, torej prav obstoječo ideologijo delavskega razreda kot odrešenika, ki mu je zameglila njegove nadnaravne smotre. Pozablja pa tudi, da je od tega lumpenproletarstva ogrožen tudi Srb in da tudi Srb doživlja to lumpenproletarstvo na nič manj tragičen način. To najzgovorneje dokazuje zapis Srbkinje, Borke Pavičevič, ki je bil pred dnevi pod naslovom »Trenutek belega mesta« objavljen v beograjskih Književnih novinah in ki pravi: »Preokupacija teh dni je zgodovina. Istočasno z novembrskim praznovanjem je po mestu odmeval boben; manjkala je samo medvedka, ki bi nam zaplesala. Ko pa smo že tako vneti za ponovno oceno našega zgodovinskega bitja in ko so kulturne in druge rubrike dnevnih časopisov prepolne poročil o sestankih, na katerih se na osnovi raziskav »preučuje«, ali je bila naša zgodovina ustrezna ali ne (to se dela tudi z literaturo), bi bilo morda zanimivo razmisliti in predvideti, kaj bo neko prihodnje zgodovinsko in arheološko raziskovanje odkrilo o Beogradu v letu 1985. Visoke pete se lomijo v blatu razkopanega mesta, avtomobili parkirajo drug na drugem, posameznih delov mesta pa si ne bi mogla zamisliti niti Andy Warhol ali Leonid Šejka: na eni strani vse bolj zaščiteni in zaprti privatni domovi, na drugi strani vse bolj ogolele, umazane in zapuščene ulice... London se je nekdaj, v času prvobitne akumulacije kapitala, razdelil na javno in privatno; tedaj so si izmislili salon, debele zavese so oddelile intimni svet meščanov od treska in ropota razkopanih ulic, na katerih so se opotekali in delali reveži. Vse, kar je v privatni lasti, se čuva in pazi, vse, kar ni privatno, stagnira in propada. Beograd — razpočen s primitivno eksplozijo »tržišča« od kavarnic in butikov do »rumenega tiska«, od »malega gospodarstva« (ki se v Beogradu pojmuje in prakticira kot mafijska organizacija) do ideologizirane, spolitizirane družbene situacije (v resnici strankarskih bojev za ohranjanje pridobljenih položajev in prisvajanje novih) — vstopa v tekmi radikalov, ortodoksnih in liberalov v zimo 1985-86. Na trgu Republike je vse zameteno s prvim snegom. Ljudje stojijo pod dežniki, stopicajo, čakajo in preklinjajo. Vsak prevoz z mestnim avtobusom spominja na izredno stanje. Pri mestni skupščini obstaja Komisija za ekologijo in zaščito mesta, sestavljena interdisciplinarno; ko začnejo strokovnjaki iz najrazličnejših področij streči s podatki o položaju v mestu (onesnaženosti v Sarajevski ulici sploh več ne merijo, če pa bi hoteli odstraniti iz Beograda vso umazanijo, bi mesto kar nekajkrat opasali z visokim zidom...), bi človek najrajši vdrl v njihove prostore in storil karkoli. Seveda, ekološki problemi so moralni in politični problemi. Moralna in politična onesnaženost sta tisti, ki povzročata tako stanje, denimo korupcija... Ljudje pa pljujejo na vse, česar ne razumejo in kar zavračajo, pljujejo pravzaprav na neko tuje mesto, na nekaj, kar ni njihovega. Srednji sloj si prizadeva oddeliti in zamejiti svoj svet, negovati svoj vrt — egoizem in agresija sta vsakodnevni pojav. V avtobusu neka ženska pravi drugi: »Čuj, Ciganka, vstani, da sedem jaz!« Tako.se to začenja«. presenza e cultura slovena nella regione friuli-venezia giulia Gino Brazzoduro «Il Territorio», rivista del Centro culturale pubblico polivalente di Ronchi (Monfalcone), n. 1-2, 1986, pagine 280. Questo numero doppio della rivista «bisiaca» è un’opera veramente preziosa d’informazione sulla realtà della presenza slovena nella regione che costituisce, come dice la nota introduttiva, «la grande potenzialità sovrana-zionale» di questa terra, una risorsa purtroppo in parte «sprecata» dalla miopia e dalla grettezza «antistorica» di chi ancora si ostina nel rifiuto di prenderne conoscenza e coscienza. Si tratta, in pratica, di un bel libro nel quale il lettore italiano potrà trovare dati e notizie esaurienti che spaziano dalla storia alla letteratura, dalla sociologia alle espressioni artistiche (arti figurative, musica, teatro, cinema, ecc.), agli aspetti giuridici e costituzionali e così via. Circa sessanta autori, italiani e sloveni, affrontano in un’ampia e vivace discussione il problema centrale: lo stato attuale dei rapporti fra la componente slovena e quella italiana nella regione, rapporti che proprio non si possono considerare soddisfacenti, e neppure «normali». Il volume è strutturato in diverse sezioni: —- Società e ambiente oggi, con 8 testi e 7 interviste. — Segni artistici e letterari, con 7 testi. — Immagine e immaginario, con 5 testi. — Cultura ed educazione, con 5 testi. — Discussione aperta, con 1 testi. — Proposte e segnalazioni, con 10 schede bibliografiche e informazioni varie sulle strutture organizzative della minoranza slovena. Lungo questo impegnativo itinerario il lettore può trovare momenti di pausa distensiva soffermandosi sulla ricca e pregevole documentazione iconografica e su alcuni testi poetici. E' praticamente impossibile Il testo è stato pubblicato in sloveno su Primorska Srečanja n. 66. Pričujoči tekst objavljamo v izvirniku, ker je prevod že izšel v Primorskih Srečanjih štev. 66. dar conto di tutti gli scritti, e sembrerebbe quasi di fare torto ad alcuni autori citandone altri, perché il contributo di tutti è sempre di alto livello, ciascuno impegnato a mettere in luce uno o più aspetti della tematica generale, in relazione alla propria particolare sensibilità e competenza. Tutti i testi sono caratterizzati dalla volontà di capire e di spiegare il perché dello stato precario dei rapporti fra minoranza e maggioranza lungo il confine da Tarvisio a Muggia. In effetti si nota che in molti testi sono presentì concetti ed espressioni verbali molto simili e addirittura identici: segno che pur partendo da posizioni diverse e trattando aspetti diversi del problema, c'è una evidente logica intrinseca che inevitabilmente converge verso punti nevralgici di una crisi tuttora irrisolta. In un certo senso si potrebbe affermare che questo volume sia stato scritto da un unico «intellettuale collettivo» che pur si esprime attraverso testi molto articolati e — occorre ben dirlo — del tutto spregiudicati e disinibiti, senza conformismi e timori reverenziali per nessuno, anzi con la preoccupazione di evitare inutili e sterili luoghi comuni. Insomma fatti e non retorica. Perché, dunque, ci troviamo di fronte ad un «impasse»? Perché addirittura si ha la sensazione di aver fatto dei passi indietro rispetto al decennio precedente? E perché all’evidente evoluzione positiva dei rapporti internazionali fra Italia e Jugoslavia non fa riscontro un'evoluzione altrettanto positiva fra le due comunità in sede locale? Le ragioni sono diverse, recenti e remote. TJn contributo particolarmente approfondito è quello proposto da Silvano Benvenuti (22 pagine e 50 citazioni bibliografiche), che in pratica riassume tutti i concetti espressi dagli altri autori. Nel secolo scorso si è andato consolidando un rapporto fra le due comunità, contrassegnato dall’egemonia della borghesia italiana nelle città. Le classi dirigenti italiane hanno assunto una posizione di rigida e intransigente chiusura nei confronti degli slavi, manovrando spregiudicatamente a proprio vantaggio le leve delle istituzioni municipali, ai limiti — e spesso oltre i limiti — della le-1 galità. Di ciò viene fornita una eloquente documentazione di prima mano, assolutamente incontrovertibile, spulciando la stampa italiana nei decenni a cavallo del secolo («L'Eco del Litorale» e «Il Corriere di Gorizia»). Una illuminante casistica di grandi e piccole angherie, soprusi, discriminazioni d’ogni genere, patenti ingiustizie: il tutto mirato a sancire e perpetuare irreversibilmente la propria preminenza storica, contrabbandata come «superiorità culturale e civile». Assimilazione più o meno «spontanea» e snazionalizzazione più o meno violenta erano obiettivi apertamente dichiarati, e rappresentavano la sola via percorribile per gli slavi che intendessero uscire dalla subalternità etnica e sociale ed acquisire una sostanziale promozio- ne civile nell'ambito delle municipalità. Il giogo di ferro dei privilegi di censo dettava la sua legge senza eccezioni. Tutto ciò non poteva non finire col configurare una perversa «identificazione simbolica» italiano — oppressore nella coscienza e nella memoria storica collettiva degli slavi. Con le conseguenze ben note. Il nazionalismo italiano fu in pratica il solo vero volto del fascismo nella regione. Per quanto riguarda il passato più vicino, forse più che Osimo, secondo Benvenuti, ha pesato in modo determinante la crisi economica che ha coinvolto — e tuttora affligge — la regione. Essa ha incoraggiato una mentalità o-rientata verso un particolarismo esasperato di gruppi e di individui, una propensione — più o meno conscia e irrazionale — all’arroccamento di autodifesa, e più in generale di una mentalità, di una «filosofia» spicciola volta al particolare, ad una visione «a-tomistica», poco disposta al pensare in grande ed a coltivare progetti di ampio respiro per il futuro. In queste condizioni di o-biettiva difficoltà si sono abilmente inserite le vecchie forze conservatrici o apertamente reazionarie di sempre, le quali hanno sfruttato a proprio vantaggio gli elementi irrazionali, i residui di tutte le paure e di tutti i traumi accumulati dalla storia del passato. Non per analizzarli e comprenderli, ma per risuscitare fantasmi, rinfocolare avversioni e odi, impedendo la rimarginazio- ne delle ferite ancora aperte. Pare inverosimile e paradossale che una «maggioranza» possa sentirsi «accerchiata» e minacciata nella propria identità culturale e sia affetta addirittura da una «sindrome da contaminazione» da parte di un’esigua «minoranza»!! Il risultato è un atteggiamento di deliberato rifiuto, di ostinata ignoranza per tutto quanto riguarda la minoranza... «inquinante». Dimenticare, «metterci una pietra sopra»? Benvenuti mette in guardia dall’equivoco di una tale soluzione: ogni rimozione che non passi attraverso un processo reale e profondo di chiarimento — una discesa nell’inconscio ed una risalita alle soglie della razionalità — sarebbe nel caso migliore solo una soluzione apparente, esposta a tutti i rischi di ricadute alla prima crisi. Non c’è dunque da illudersi che la soluzione sia rapida, a portata di mano. Vincere la mentalità della «separatezza», della disinformazione — e della conseguente deformazione — vincere il sentimento di «confine-sbarramento», richiederà un lungo e paziente lavoro che spetta alla cultura di una «regione - laboratorio» che sappia guardare con lungimiranza all'Europa ed al futuro, consapevole che la condizione di «pluridimensionalità» è per sua natura dinamica e stimolatrice di creatività e di valori. Vorremmo anche segnalare un concetto originale sostenuto con passione e lucidità da Ivan Ver è: si tratta dell'immagine di «ponte» che spesso viene adoperata acriticamente a proposito del frontaliero bilingue, in particolare sloveno (dal momento che gli appartenenti alla maggioranza i-taliana non si dimostrano interessati ad una conoscenza almeno passiva della lingua slovena). Vere ripercorre la sua esperienza di sloveno triestino e sottopone ad una serrata e spregiudicata analisi critica questa immagine retorica ed un poco stereotipa. Si potrebbe dire che egli compia una sorta di rivoluzione copernicana dell'idea di ponte, rovesciando il luogo comune consolidato, allo scopo di uscire da una certa staticità e da un certo immobilismo che minaccia lo sloveno minoritario che vive a ridosso del confine per restiturgli piena iniziativa e libertà d’azione, fuori da ogni riduttiva subordinazione alle ragioni ed agli interessi altrui. Ponte, perciò, non come oggetto strumentale «perché gli altri ci passino sopra», ma «soggetto culturale», luogo dove le cose e le informazioni «non solo passano, ma anche e soprattutto nascono e si sviluppano per conto proprio». Il problema è di chi deve scegliere e decidere cosa passa sul ponte. Oltre alla passerella sono importanti anche i due estremi dell’og-getto-ponte; importante è la capacità di «accettare tutte le esperienze possibili e di trasformarle in un modo autonomo». Solo così si diventa compiutamente se stessi, ci si libera dai miti e dai dogmi, si cessa di essere dei «di- pendenti culturali». La propria identità si amplia e si arricchisce: oltre ai valori nazionali, culturali, politici essa acquista un valore più. alto: quello etico della libertà. Crediamo di poter indicare in questi concetti di Vere uno degli spunti più validi e originali contenuti nel volume, e che certamente non possono essere limitati agli sloveni del Friuli-Venezia Giulia, ma valgono per ogni confine e per ogni minoranza-ponte. Fra gli scritti più vivaci e pungenti vorremmo segnalare quello di Giuseppe Petronio, centrato sull’equivoco di fondo della cultura triestina, e cioè su una sua presunta «atemporalità» o addirittura «metafisicità». Con ciò si tenta di eludere questioni scottanti di storia e ci si sottrae al dovere critico di fare i conti con quel «humus» tutto particolare (leggi: condizioni storiche, politiche, sociali, economiche, ecc.) in cui si sono radicati i grandi esponenti della letteratura triestina italiana (Svevo, Slataper, Saba, Stuparich, ecc.). Si pretende di ignorare, cioè, le caratteristiche peculiari di quell’humus, le influenze esterne che lo hanno reso così fecondo e originale, con ciò rimuovendo la verità di quel passato e di quella tradizione per rifugiarsi nella nicchia confortevole e gratificante di una idealizzazione di comodo, abbandonando le ragioni per le passioni, la realtà per le mitologie, la storia per la non-storia. Ciò genera una pericolosa «accidia dell’intellet- tuale in crisi» ed una perniciosa «inerzia dell’immaginazione». Di fronte a questa «paura della realtà», a questa fuga dalla verità dei «fatti», Petronio lancia il suo ammonimento sferzante: «Il gallo canta ogni mattina, e guai a chi non si sveglia!». Non si può «piagnucolare» sul passato pena l’isterilimento, fra l’altro, della stessa letteratura che allora scade a banale retorica, a puro gioco estetico, a «sogno fumigante del passato». Questo intervento è accostabile a quello di Arnaldo Bressan che presenta qui una breve ma esauriente analisi dei più recenti libri usciti in Italia su Trieste: si tratta di una dozzina di volumi fra rmanzi, saggi, memorialistica, ecc. nel giro di pochi anni. Tutti, tranne poche eccezioni, trascurano e ignorano completamente la esistenza della componente slovena, contribuendo così a perpetuare il mito dell’«enigma triestino». Trieste «ridotta ormai a balocco letterario», a fantasma, entità virtuale destinata a restare del tutto «indecifrabile», solo «romanzesca», prigioniera del mito dell'«indicibilità» e della «negatività». Quale futuro, c’è da chiedersi, per questa cultura? Alcuni testi di autori sloveni provvedono a colmare la grave, incredibile lacuna, vera e propria zona d'ombra stesa di proposito sulla cultura della componente slovena triestina, sicché la vera, autentica immagine e identità di «cultura triestina» ne risulta monca e più difficilmente com- prensibile. Si tratta di una serie di testi che schiudono al lettore italiano disinformato uno squarcio panoramico sulla cultura della «minoranza», che è tutt’altro che una «cultura di minoranza». E’ invece, come qui ottimamente documentato, una cultura viva, aperta tradizionalmente ai grandi movimenti ed alle correnti delle culture europee (e, in particolare, a quella italiana) pur senza farsene passiva imitatrice o blanda epigona. Una cultura avidamente in cerca di orizzonti aperti, si direbbe quasi timorosa d’una cosa soprattutto: di restare chiusa, isolata negli angusti perimetri del provincialismo. Gorizia, Trieste e il Litorale hanno prodotto autentica cultura in tutti i campi, dalla poesia al romanzo, dalla pittura al teatro, dalla musica all’architettura (qui forse ingiustamente trascurata: si pensi ai nomi di Fabiani e di Plečnik). Attraverso Lubiana sono stati tenuti aperti i canali di comunicazione con i centri europei come Vienna, Monaco, Berlino, Praga, Mosca, Parigi, ecc. Ecco perché l’immagine della «triestinità» risulta falsata e incompleta senza la conoscenza di questo versante cui si persiste a negare Vattenzione e il rispetto che merita. Possiamo a questo punto — purtroppo — solo brevemente accennare ai numerosi scritti che documentano la condizione degli sloveni in provincia di Udine: la emigrazione, il terremoto, l’imprevisto miracolo del «risveglio» di una comunità che riscopre il gusto di riappropriarsi delle proprie radici e della propria identità, vincendo la «paura di essere se stessi» inculcata da secoli di repressione. E dobbiamo solo ricordare la mezza dozzina di testi che affrontano i problemi della scuola, della lingua che la scuola produce per la società, già prefigurando le funzioni di subordinazione e dominanza contro cui bisognerà lottare per forare quel muro invisibile della separatezza e dell’incomprensione. Per questo vanno valorizzate anche le possibilità offerte dall’associazionismo, cui è dedicata ampia e interessante documentazione storica ed un’analisi dei problemi attuali. Un'attenta lettura meritano i testi che illustrano le posizioni e l’azione dei cattolici italiani e sloveni e le iniziative della Chiesa per il superamento della separatezza e della diffidenza, promuo- vendo un «lavoro comune» nel senso dell’autentica etica cristiana. Infine le schede bibliografiche in fondo al volume sono un’utile guida per il lettore che voglia documentarsi sui diversi aspetti della realtà storica, politica, culturale della minoranza. E’ facile pronosticare un ampio successo a questo libro, che certamente è destinato a restare un riferimento preciso nel dibattito aperto sulla questione dei rapporti fra maggioranza e minoranza. Esso è uno strumento più che valido per promuovere quella «attitudine a vivere insieme», quella coscienza della necessità di una «convivenza attiva» che evitino, fra l’altro, l’assurdo spreco di risorse inutilizzate invece così preziose per un comune sviluppo civile e culturale. In questo obiettivo ci ostiniamo fermamente a credere ed a questo chiamiamo tutti a collaborare. BANCA DI CREDITO DI TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRIESTE - VIA FABIO FILZI 10 - TELEFONO 61446 TELEX 46264 AGENZIA: DOMIO 227 - TELEFONO 831131 Accettiamo depositi a risparmio di ogni tipo Offriamo ere diti var, quali: @ Crediti di contocorrente e di sconto, prestiti cam- biari ed artigianali (ESA); prestiti ipotecari quinquennali 0 Servizi bancari vari, assegni circolari - cassa continua cassette di sicurezza - pagamento delle tasse, ACE - GAT, SIP, ecc. £ Vendita ed acquisto di valute estere al cambio giornaliero £ L’Istituto è abilitato a svolgere servizi valutari e merceologici con l'estero con l'appellativo «BANCA AGENTE» CORRISPONDENTI IN TUTTA ITALIA letteratura slovena del ’900 fra trìeste e lubiana presentata agli italiani Gino Brazzoduro Arnaldo Bressan: «Le avventure della parola - Saggi sloveni e triestini», Ed. Il Saggiatore (L’arco, 23), Milano 1985, pag. 240. Queste pagine offrono non solo uno spaccato ben rappresentativo della letteratura e della vita culturale slovena del ’900, ma documentano altresì vicende storiche, problemi politici ed esperienze umane che hanno impresso un carattere peculiare alla vicina nazione ed alla letteratura che essa seppe esprimere in anni così travagliati e drammatici per la sua stessa sopravvivenza. Il punto di partenza non poteva non essere Cankar, sul quale Bressan ripropone tre saggi già pubblicati come presentazione di tre testi fra i più importanti e significativi che rivelano aspetti diversi della complessa problematica cankariana. Si tratta di temi già presenti nella più autentica tradizione, a partire da Prešeren. Con Cankar e la Moderna si raggiunge definitivamente la piena affermazione della sloveni-tà come componente a pieno titolo della letteratura europea. Nelle opere cankariane qui presentate trovano espressione al più alto livello di dignità letteraria questioni come il rapporto fra cultura e coscienza nazionale, fra individuo e società, fra autonomia e libertà dell’arte ed esigenza di una sua presenza responsabile nella società soprattutto quando sono in gioco scelte decisive e la nazione si trova di fronte a svolte epocali. Di qui la necessità di definire con assoluto rigore il rapporto fra politica e cultura, fra partiticità e universalità, tra fedeltà alla tradizione e rinnovamento. Nella «mappa incandescente dello ’’Jernej”», Bressan sottolinea «la lotta contro l’alienazione della falsa coscienza», quel processo di acquisizione di una coscienza autentica che solo può trasformare il «gesto rivoluzionario» del ribelle isolato in atteggiamento consapevole, in coeren- II saggio è uscito in lingua slovena su Primorska Srečanja n. 60. Tekst objavljamo v originalu, ker je prevod izšel v Primorskih Srečanjih štev. 66. te azione rivoluzionaria. «Compete al partito organizzare la rivolta, compete all’artista organizzarne la consapevolezza come sua necessaria premessa». Per il compimento di questo salto di qualità l’esperienza viennese di Can-kar fu di estrema importanza per i collegamenti che consentì con le correnti della grande cultura europea che a Vienna confluivano ed anche per il contatto con «le lotte sociali, politiche e culturali di uno dei maggiori proletariati del mondo di allora». Nel «Kacur» Bressan individua soprattutto la definizione della identità nazionale attraverso la rivendicazione e l’affermazione dell’identità culturale del popolo sloveno costretto nei limiti angusti di provincia absburgica. Viene sottolineato il passaggio dalla miseria individuale e dall’emarginazione privata a presa di coscienza della condizione generale di miseria ed emarginazione della nazione. Ma quest’ansia di risveglio e di riscatto non può essere «nazionale» senza coinvolgere anche la coscienza sociale e politica: di qui il «suo doppio radicalismo — insieme socialista e sloveno». Non deve quindi sorprendere l’ostilità violenta sia da parte dei clericali sia dei liberali borghesi: innovare le coscienze intorpidite, scuoterle e chiamarle alle responsabilità della storia ha sempre significato meritarsi l’inimicizia dei conservatori e dei reazionari. Cankar sentiva che il presupposto necessario a questa riappropriazione della coscienza e dell’identità nazionale non poteva non essere «una letteratura moderna e ima lingua che non ignori i linguaggi delle altre letterature europee». E’ questa l’arma che Cankar e la Moderna apprestano per ribaltare la «disperazione slovena» trasformandola in «estrema cristallina speranza», riaprendo così una prospettiva al futuro. «Immagini dal sogno» è «elegia slovena e insieme dell’umanità... qui il simbolismo artistico è diventato simbolismo dell’epoca e della sensibilità slovena»: così fu definita la raccolta di prose quando uscì alla fine del 1917. Siamo agli ultimi mesi della tormentata vita di Cankar, stretta-mente intrecciati agli ultimi drammatici atti della guerra che preludono alla dissoluzione dell’impero ed alla prossima liberazione del popolo sloveno. Da ogni pagina queste «immagini di sogno» generano luminose affermazioni di vita ed un appassionato anelito di redenzione e di rigenerazione umana. Si tratta di una testimonianza altissima di lotta coerente per l’affermazione della libertà e della dignità dell'individuo e della nazione. Una lotta che, come Bressan documenta con chiarezza, si sviluppa nel concreto dell’attualità storica di quegli anni. In essa Cankar profuse ogni energia e ad essa dedicò tutta la sua capacità di sofferenza. E’ questo il messaggio che «il più grande maestro del popolo sloveno» lascia non solo alla sua nazione, ma a noi tutti. Se già la figura di Cankar non può prescindere dalla realtà della presenza slovena a Trieste — e basterebbe già quel suo discorso al Ljudski oder nella primavera del ’18, alto «testamento spirituale, proclama politico e profetico, abbagliante poema sul futuro» come lo definisce Bressan — con le altre figure presentate in questo libro il nodo di Trieste e della sua più vera e autentica identità culturale e spirituale diventa centrale. Il nome di Bartol ci riporta a questioni che richiederanno ancora un tenace e coraggioso lavoro di analisi critica, dì disvelamento di una verità che è stata distorta e occultata. Una verità che ci appare monca e unilaterale, accuratamente «filtrata» per «depurare» il complesso di una produzione artistica, letteraria e musicale ricca invece di molteplici componenti, di apporti originali ed eliminare così ogni voce che non rientri in uno schema precostituito di esclusiva «italianità». Bressan, nel mettere in evidenza la peculiarità della componente sloveno-triestina, mette anche acutamente in rilievo importanti elementi di analogia col versante italiano, avviando un serio tentativo di delineare i caratteri di una «triestinità» tutt’altro che rettorica e provinciale. Ci sembra quanto mai pertinente il richiamo ad un’affermazione di Betti-za circa l'esistenza di «un sotterraneo occulto, una specie di fatale complicità mentale più vincolante delle appariscenti divisioni per lingua, nazionalità e ideo- logia». E’ per questo che figure come Svevo, Krleza, Musil, Kafka, Lukàcs si caratterizzano in primo luogo per la loro appartenenza a quell’area culturale il cui centro di gravità era Vienna e più in generale la cultura centro-europea. Questa connotazione li apparenta al di là delle diversità, rendendoli «estranei» e disomogenei e quindi difficilmente assimilabili da parte delle rispettive «patrie». Questa «distanza» è particolarmente evidente per gli «ì-taliani» Svevo e Saba, così tardi e così difficilmente accolti dalla letteratura e dalla cultura italiana. Così per Bartol sarà difficile «slovenizzarsi» dopo il ’18 non meno che per Svevo «italianizzarsi»; per non dire della sofferenza di Saba e della sua lotta contro l’isolamento e l’emarginazione. Sorprendente al riguardo anche l’analogia fra la «Storia e cronistoria del Canzoniere» e le «Opombe k drugi izdaji Alamuta» di Bartol, analogia che Bressan mette nel giusto rilievo. E quanti decenni dovevano passare perché una figura eccezionale come il goriziano Michelstaedter — la cui prosa Bressan giustamente avvicina a quella di Leopardi — venisse studiata e compresa di qua dall’Isonzo? La conoscenza di Bartol è ancora oggi del tutto inadeguata anche nell’ambito della cultura slovena e queste pagine rappresentano un meritorio contributo — critico e bibliografico — ad un approfondimento che valorizzi la straordinaria personalità dell’autore di Alamut. Qui Bressan traccia un profilo esauriente della personalità di Bartol e analizza i tratti originali della sua scrittura. Ne mette in evidenza la vastità e la profondità degli interessi culturali, rivolti non solo alla letteratura universale ma anche alle scienze (biologia, psicologia, psicanalisi, fisica). L’opera di Bartol è tesa alla «ricerca, la scoperta, la conquista del punto di Archi-mede che consente all'individualità... di sollevarsi e affermarsi... sia contro l’esistente in quel che ne inceppa la libera presenza del mondo; sia contro la sostanza di illusioni e terrori che la vincola ai propri abissi». Bartol aveva affrontato la storia del suo tempo penetrandola in profondità, non limitandosi alla mera concatenazione dei fatti ma scandagliando con la sua analisi il sottosuolo dell’inconscio storico collettivo dove agiscono motivazioni e impulsi irrazionali, miti e archetipi che determinano il divenire non meno delle cause appariscenti di superficie. La sua scrittura si fa così «medium tra l’inconscio storico e il presente, nonché fra questo e il mondo». Ciò gli consente il «disvelamento» della realtà effettuale, rendendo «trasparente» la trama degli eventi; così può cogliere l’essenza delle più atroci esperienze del nostro secolo: l’avvento dei dittatori che hanno cinicamente e spregiudicatamente utilizzato la menzogna e la manipolazione degli individui e delle masse per esercitare un potere dispotico incontrollato. Può apparire infine sin- golare un’altra analogia con Sve-vo (oltre al comune interesse per il teatro): l’accusa ingenerosa di servirsi di una lingua sciatta e scadente; un’accusa che non sa cogliere la funzionalità del linguaggio e la sua straordinaria efficacia espressiva. Le dense pagine dedicate a Kosovel costituiscono il primo studio organico in lingua italiana dedicato al poeta di Sežana. Con Kosovel siamo di fronte ad un altro caso assurdo di quell'incre-dibile «disattenzione» per cui tuttora la letteratura slovena è praticamente ignorata in Italia. Bressan introduce la vita e la poesia di Kosovel come testimonianza dell’abitare nella catastrofe, quasi un immedesimarvisi, essere lampo accecante che illumina di luce livida la realtà tragica del nostro secolo. La sua opera esprime e rivela quella realtà tremenda e la luce della poesia distrugge la vita stessa del poeta. Una vita che è solo una breve «agonia», accensione di una meteora che lacera il buio della notte che nasconde il paesaggio della nostra disfatta umana. Molto convincente l’analogia che l'autore delinea fra Kosovel e Traki: «Kosovel... è il "giorno dopo” di Traki», l’erede di quell'immane Katastrophe che aveva già distrutto Traki nell'inferno di Gro-dek. La poesia dei due poeti è forse il più vero e autentico breviario dell’uomo del nostro secolo, testimonianza lancinante del suo orrendo «male di vivere». Ma Bressan coglie anche indubbi mo- tivi di affinità con Michelstaed-ter, intendendo la poesia di Ko-sovel come «l’espressione del dramma... di un massimo di "persuasione" — disarmata — contro un massimo di "rettorica”». Le notizie biografiche sono anche qui strettamente agganciate alla scala cronologica degli eventi storici, politici e militari che incalzano drammaticamente in quegli anni. Ciò consente di leggere la poesia come testimonianza di una tragedia nazionale nella quale il giovane poeta carsolino si era immedesimato, alla quale aveva partecipato spendendo generosamente tutte le sue forze fino allo stremo. Rimase fedele alla lezione di Cankar: dare una nuova coscienza e dignità al suo popolo oppresso di qua e di là dal confine, lavorare per unire saldamente al popolo la nuova cultura. Se da un lato ritroviamo i motivi di una continuità con la migliore tradizione nazionale, riconosciamo dall'altro l'audace apertura al rinnovamento, il bisogno di intraprendere nuove strade. E Kosovel seppe attingere con spasmodica, vorace curiosità alla migliore cultura d’avanguardia del suo tempo. Gli Integrali sono testimonianza, certamente fra le più alte e originali in Europa, della consapevolezza che erano necessari nuovi linguaggi per dire nuove verità. Forse in queste pagine potevano essere più approfonditi i rapporti di Kosovel con i movimenti di avanguardia europei e jugoslavi, dal momento che egli non è stato solo il poeta del Carso e dell'«E- stasi di morte», una fama che rischia di essere riduttiva e di assomigliare ad una «santificazione» convenzionale. Kosovel, Bartol, Rebula e Zlobec: sono nomi — ma altri si potrebbero aggiungere: Bevk, Gruden, Kogoj, Černigoj... — che documentano la fertilità poetica e la genialità artistica di quel mondo carsico e triestino solo apparentemente «marginale», in realtà così emblematico e centrale: per la sua storia, per la sua anima complessa e per la sua ricchezza di esperienze morali e culturali. Una fertilità che si direbbe moltiplicata dall'aridità di quell’altopiano di calcari, dal tragico impatto della storia, dalla povertà antica della gente e dalla forza primordiale degli elementi. Tutto questo si è fatto miracolosamente parola poetica: Parola espressa da una Lingua che ha dovuto — prima di esprimere la poesia — difendersi e resistere per restare se stessa, per preservare il diritto ad essere pronunciata e continuare così ad essere ciò che prima di ogni altra cosa una lingua deve essere: la casa e l’anima del popolo. Per questo è stato necessario quel silenzioso plebiscito che verificasse nel segreto di ogni singola coscienza l’assioma elementare dell’identità A = A: un plebiscito contro il sopruso più odioso, testimonianza di una dignità antica che non si lascia piegare né corrompere. Da questa prova tremenda è venuto per tutta la nazione slovena un apporto essen- ziale alla definizione della propria identità, una componente ineliminabile legittimata da quell’esperienza umana che pur seppe generare dalla Lingua la Parola. Rebula, cattolico, che vive a Trieste e Zlobec, socialista, che vive a Lubiana, sono due figure emblematiche che hanno arricchito la cultura slovena e quella triestina. Nati in due poveri villaggi del Carso a metà degli anni ’20, le loro vite hanno numerose analogie: la persecuzione subita dalle famiglie, i disagi della miseria contadina e soprattutto la precoce cognizione delle sofferenze morali indótte dalla politica di snazionalizzazione pianificata. Per entrambi il trauma della scuola italiana e fascista che pretendeva dal fanciullo «una sovversione coatta della sua piti intima identità, un’abiura forzosa delle sue impronte digitali». Smarrimento e alienazione ferivano l’anima di quei ragazzi: la scuola apre nelle loro coscienze «una ferita che li svena», entrano in quelle aule «come in un peccato originale». Il dilemma è angoscioso e insidioso: il rifiuto di quella scuola e il conseguente rischio dell'analfabetismo, contro il rischio dell’integrazione, di farsi in qualche modo «complici dei propri carnefici, sentinelle del proprio inferno». Per entrambi il catechismo in canonica e poi il seminario offrono un’uscita di sicurezza, mentre «nel misterioso cubo di buio d’una cantina carsica» si difende la lingua a lume di candela nelle scuole clandesti- ne. Poi la Liberazione consentirà a ciascuno di percorrere la sua strada, di affrontare le sue battaglie e di confluire con la propria opera nel fiume della letteratura slovena. Bressan definisce il cattolicesimo di Rebula come una forza limpida e sicura, «tranquilla naturalezza... certezza naturale dell'aria... trasparente... stato di verità e rispetto totali nei confronti della molteplicità del reale,... che niente esclude, mutila o deride». La sua scrittura è il mezzo per realizzare la propria umanità e acquistare piena coscienza del mondo e di sé: «...totale percezione dell’esistenza». Il suo romanzo storico «Nel vento della Sibilla» non è mai fuga nel classicismo dell’antichità, evasione dagli impegni del presente, ma mezzo per rivelare/svelare una verità umana più profonda e scottante: la classicità che viene rappresentata non è un «accessorio di lusso». Secondo la definizione icastica di Bressan «Rebula era un barbaro, è stato uno schiavo, ha frequentato l’antichità». Del resto con la sua intensa e feconda attività Rebula si è sempre impegnato nel dramma del presente, occupando un posto di prima linea nella battaglia contro i pericoli e le insidie dell'assimilazione. Lui, «erbaccia slovena» che rivendica il diritto inalienabile «di poter verdeggiare», afferma con forza il diritto di esistere per la propria Lingua, per la propria Parola, per tutta la sua gente. In nome della tragedia attraversata ed in nome di una Parola poetica che da quella tragedia è potuta crescere. Anche per Zlobec, figlio di quel Carso così frainteso per non dire falsato e stravolto dalla turgida prosa di Slataper, la biografia giovanile è segnata dall’inesorabile cadenza degli eventi della «grande storia». Resta folgorato dalla Poesia nelle aule del seminario quando viene in contatto con i classici della letteratura italiana. Ma quella rivelazione che sente forse oscuramente già come una chiamata, come una rivelazione, fa scattare il conflitto fra le due lingue: quasi un «senso di colpa», perfino la coscienza di un «alto tradimento» nei confronti della propria lingua negata e cancellata da quegli stessi che parlano l'altra, quella di Dante, dell’amato Petrarca. Sente il bisogno di una fedeltà assoluta e intransigente verso quella sua lingua nella quale inizia il suo tirocinio di poeta, emulo dei «va-jevci», per scoprire accanto alle seduzioni della Parola poetica la consapevolezza che la parola può essere anche arma la più efficace, mezzo di lotta politica. Questa fedeltà conseguente lo porta ad affrontare senza tentennamenti la rottura col seminario di Capodistria, il primo passo di un lungo itinerario che dopo il crollo dell’8 settembre ’43 lo porterà a militare nelle file partigiane e successivamente ad aderire al partito comunista. Dopo la Liberazione potrà finalmente studiare a Lubiana e dedicarsi alla letteratura ed alla poesia, alla lotta politica e culturale per afferma- re il diritto a «più verità e più autentica vita», per un radicale ripudio dello stalinismo, rivendicando la «libera autogestione ed espressione dei sentimenti e delle emozioni più personali». In questo atteggiamento c’è una lineare coerenza col passato: la lotta per la libertà non può essere combattuta una volta per tutte. Le trasformazioni continue della realtà esigono un intervento permanente. Per la rivoluzione si combatte ogni giorno in noi stessi e nella società umana, e questo dovere non può non esser sentito ancora più obbligante proprio da un combattente di quella rivoluzione come ricerca perseverante «d’un mondo che ne giustifichi le pene e gli orrori subiti per portarla alla luce». Per il socialismo si «reclamano tutte le ricchezze (e le angosce, e ce ne sono) della terra e della vita, oltre a quelle dei piani economici...». La libertà della parola non può non riguardare ogni verità umana, anche quella «minima, laterale ma irriducibile a quella ufficiale». Perché non devono esistere verità «ufficiali». Ma la Liberazione fu per Zlobec anche liberazione «da ogni odio nei confronti d'una lingua e d’una poesia che amavo tanto», come dichiara lui stesso. Ora poteva essere poeta sloveno e italiano e sensibile traduttore; come poeta in italiano e come traduttore ha recentemente ottenuto due prestigiosi riconoscimenti in Italia. E l’onorificenza conferitagli dalla Repubblica italiana suggella quella riconciliazione fra le due culture che nei travagliati anni dell'adolescenza gli avevano rivelato la vocazione alla poesia. Concludiamo con la speranza che questo volume possa segnare l’inizio di un'epoca di maggior attenzione da parte della cultura italiana per la contigua cultura slovena e per quella sloveno-triestina, contribuendo cosi al superamento di quella «cecità nevrotica», di quella «rimozione» che appare sempre più. assurda e inspiegabile. Forse si sconta ancora — magari nell’inconscio — la eredità di antichi pregiudizi e di ingiustificabili «complessi di superiorità». La Slovenia non appartiene forse all'Europa? O forse si pretende di esaurire l’area culturale europea entro i confini di un'area politico-economica o, peggio, militare, da parte di chi non manca di impennacchiarsi orgogliosamente dell’ appellativo di «occidentale»? O forse si tratta solo di pigrizia mentale, di accidia? O non sarà la mancanza di quella salutare «curiosità» di spingere lo sguardo oltre lo steccato che delimita il proprio orto? Quanto ancora resisteranno quei «muri invisibili» che per il pubblico italiano rendono «inesistente» la poesia slovena e, in genere, quella jugoslava? Bressan ha profuso in queste pagine, oltre l'acuta sensibilità poetica, la sua passione civile, senza pietose reticenze e senza compromessi con la verità dei fatti, chiamando le cose sempre col loro vero nome. E come mai altrimenti sarebbe possibile accostarsi a questa poesia, a questa letteratura senza l’onestà di un giudizio morale inequivocabile? Già troppo la cultura italiana, la nozione stessa di «italianità», soprattutto da queste parti, ha dovuto pagare per l’immonda contaminazione del fascismo che pretendeva di identificarvisi. Un libro come questo contribuisce, fra l'altro, a fare chiarezza, a liberare la Parola dalla ganga melmosa che per troppo tempo l’ha occultata e offesa. il fantasma di trieste Gino Brazzoduro Con queste pagine di Enzo Bet-tiza ci troviamo di fronte ad un grande romanzo europeo: sia per la complessa struttura narrativa, sia per l'impegnativa tematica che lo ispira. Non esitiamo a citare come riferimenti i nomi di Thomas Mann e di Dostoevskij. Un romanzo di idee, ma anche un romanzo storico. In quella Trieste a ridosso della prima guerra mondiale — l'azione culminante si svolge nell’autunno del 1913 — si vanno delineando stati d’animo e avvenimenti che preludono all'esplosione della catastrofe. Stava già incubando un malessere ed uno smarrimento che erano sintomi premonitori di quella malattia che travolgerà non solo la città, ma l’impero al quale essa apparteneva e l’Europa tutta, di cui quell'impero era uno dei pilastri. Il microscopio di Betti-za scruta a fondo questo campione di tessuto ammalato in cui brulicano molteplici germi distruttivi. Il libro è in un certo senso un trattato di patologia sociale osservata però nel concreto di vicende individuali, nella sua genesi quasi molecolare. Un romanzo del male dunque, e della perversione, della incontenibile diffusione del contagio che non sembra trovare resistenza e Mondadori 1985, pagg. 427. antidoti. Un romanzo dell’eterna malattia dell’essere uomo: il più terribile nemico, il più pericoloso antagonista di se stesso. Il personaggio centrale, Daniele Solospin, è l’ultimo rampollo di una dinastia borghese di commercianti di legname, il quale però rifiuta l’eredità di continuatore della ditta, e con ciò rifiuta tutto il mondo borghese cui quell’attività è connessa. Rifiuta, di più, il mondo e l’umanità senza aggettivi; e la sua stessa vita sembra ispirata solo da un radicale atteggiamento ostile a quel mondo, distruttivo verso la società e autodistruttivo verso se stesso. Questa negazione estrema ha oscure radici psicologiche, affonda in carenze affettive (la madre perduta nella tenera infanzia) e nel ripudio della figura paterna; non sono neppure assenti evidenti turbe psicosessuali. Il padre, Giani Solospin, è un «vedovo allegro», gaudente sfrenato, dissipatore della ricchezza accumulata dagli avi. Libertino impenitente, è animato da una «cieca volontà di vivere», rifiuta il dolore ed ogni problematica umana e dichiara di non poter rispettare neppure la morte. Il suo motto è il goethiano «mehr Licht», ridotto a nevrotico, incalzante spa- simo vitalistico, ad una incessante corsa al piacere, al lusso, in un convulso ritmo di gioia apparente. Ormai Giani «non faceva più affari ma li inventava», combinando «intrallazzi di seconda mano» con gente spregiudicata; sta pilotando furbescamente la ditta verso il fallimento per ricavarne un ultimo beneficio. In Daniele quell’«eccesso di concitata ricchezza» genera un senso di insicurezza e di precarietà, e sente quella casa «come minata da un'opulenza esplosiva». Daniele ha davanti a sé anche un modello opposto a quello del padre: lo zio Ugo, che vive appartato nella stessa casa, attanagliato da una cronica infermità polmonare procuratagli dal fratello in un incidente di caccia. Ugo è un liberale severo, ed i suoi riferimenti sono Cavour — di cui tiene un busto marmoreo nello studio — Bismarck, Guizot, Thiers, Tocqueville. Sta aggrappato ad un «reverente rispetto del passato, delle forme di vita consacrate dal successo storico». Assiste impotente al declino della ditta nelle mani del prodigo fratello. Il suo liberalismo è come una religione, e non può non sentire la ditta come una «cellula microscopica di un più vasto e più organico sviluppo della società europea», un particolare che trae legittimazione e ragion d’essere nella storia stessa d'Europa. Isolata e «non immessa in uno svolgimento universale e trionfale della borghesia», la ditta non poteva non fallire e degenerare. Solo quel pensiero «chia- ro e fluente» poteva garantirne la salvezza, un pensiero che doveva anzi «superare se stesso» trasformandosi «in una fede laica rivoluzionaria», farsi Weltan-schauung unificante, «comprensione e spiegazione totale del mondo». Daniele rifiuta la proposta di Ugo di entrare nella ditta per salvarla e al tempo stesso recuperare la propria salute interiore. La figura della madre di Daniele si avverte nel romanzo come un’assenza, quasi una lunga nota tenuta che accompagna le vicende della vita di Daniele. Questa memoria è ravvivata in lui dal medico di famiglia, il dottor Janovich di origine slovena e poco ben visto sia da Giani che da Ugo. Janovich è anche cultore di storia cittadina ed è il mentore di Daniele, gli presta i primi libri di storia e di filosofia e gli svela i fondamenti del proprio credo austromarxista umanitario. Il dottore «perorava l’edificazione di una migliore e superiore umanità» che si sarebbe compiuta nel futuro. «Io amo l'umanità oltre e nonostante se stessa — diceva —; l’uomo in sé è piccola cosa, nulla in confronto all’uomo come potrebbe essere domani». Giani al contrario «non cercava l’uomo perfetto nel passato o nel futuro, egli amava l’uomo in sé, nella sua immediatezza»; provava una «simpatia istintiva per gli uomini come sono» e diffidava di ogni modello e congettura relativamente agli «uomini come dovrebbero essere». Ma un altro personaggio ha a- vuto notevole influenza su Daniele negli anni remoti dell’infanzia, un personaggio alternativo alla figura e al mondo di Giani: la nutrice che il padre andò a cercare in un remoto villaggio dell’interno della Dalmazia. La donna parlava solo il serbo ed era di salda fede ortodossa; essa lasciò una traccia profonda nel fanciullo, un vero e proprio «imprinting». Fra i due si stabilì un rapporto d’intesa molto stretto: Daniele impara la sua lingua e frequenta la chiesa orotodossa. Quella donna chiusa e orgogliosa offriva una «ruvida dolcezza» al bisogno inappagato di tenerezza del bambino, una «dolcezza severa, calma ina non debole» che lo conquistava e gli offriva un porto sicuro. Da lei apprendeva favolosi racconti e «remote leggende balcaniche» che lo estasiavano. La donna morirà tragicamente annegata durante il viaggio che la doveva riportare a casa quando Daniele si faceva ormai adolescente; egli avverte quella perdita come un congedo definitivo dalla propria fanciullezza, quasi un secondo distacco dalla figura materna, come se venisse reciso un prezioso legame con la vita piena dei sentimenti autentici, che mai più avrebbe ritrovato. Durante quel viaggio Daniele è anche attratto dal ruvido capitano Ilija, un lupo di mare dalmata, mezzo croato e mezzo veneto, burbero e stravagante ma ricco di una carica di immediata se pur scontrosa umanità. Anche questa simpatia è una proiezione della sua istintiva avver- sione alla «bella società che ruotava intorno al padre», ed una inclinazione per tutto quanto si differenzia e si contrappone a quel mondo. Osservando il paesaggio dalmato, Daniele percepisce che «da quel cuore di pietra... da un covo di dolore e miseria nera era sgorgato il latte per il rampollo di una ricca famiglila borghese», ma avverte nello stesso tempo il senso della propria separatezza dalla realtà di quel mondo quasi metafora della sua congenita distanza dal mondo in generale, della sua e-straneità all’esperienza viva delle cose: davanti a quel mondo egli passava a bordo della comoda nave, senza possederlo, senza che gli appartenesse; era «costretto a fiutarlo da lontano... senza poterlo toccare con mano, senza poterlo conoscere mai»: oscuro presentimento della pripria condanna all’aridità, alla sterilità, all'impossibilità di una presa immediata sulla realtà per una tendenza morbosa della coscienza a «riflettere piuttosto che a vivere la vita». La dimistichezza con Janovich, al di là delle intenzioni del dottore, suscita in Daniele insofferenza ed avversione irriducibile «contro tutto ciò che esiste», quasi un tentativo di recuperare e «riconquistare l’equilibrio perduto in uno squilibrio, la fiducia di sé attraverso la sfiducia negli altri, la felicità intellettuale attraverso l'improvvisa scoperta della incolmabile infelicità degli altri». E’ come se si fosse prodotta «un’improvvisa eclissi nel cielo di mezzogiorno» e avverte la sensazione di essere risucchiato «in un gorgo privo di fondo». Una svolta decisiva nella vita di Daniele avviene quando Jano-vich lo introduce in una cerchia di persone che si riuniscono nella sua villa di Opicina. Fra queste emerge il maestro Pfeffer, eccentrica figura «ben al di là di un’ordinaria immagine della bruttezza», sgraziato ma non privo di una raffinata eleganza, allampanato, anzi scheletrico, il fisico corroso e devastato dalla tabe dorsale. Intelligenza brillante e satanica, spirito caustico, arguzia sarcastica, era vissuto a lungo lontano da Trieste, a Vienna, Monaco e Parigi per coltivare la sua vocazione per la pittura nelle forme più astratte e geometrizzanti. Ma a Parigi aveva abbandonato ogni attività artistica per dedicarsi all’ideologia massimalistica di un farneticante sindacalismo rivoluzionario di marca soreliana e blanquista; su questo aveva anche scritto un libercolo. Pfeffer esercita un forte fascino sugli altri componenti del gruppo di cui è l’anima nera. Egli ostenta il suo disprezzo per le idee di Janovich, deride il «suo riformismo, il suo gradualismo addizionale, il suo borghesissimo austromarxismo» e bolla con disprezzo «l’umanitarismo rinunciatario» ed i «desideri lagrimo-geni» del medico. Pfeffer espone il suo credo con lucidità diabolica: «l’ultima giustizia po- trebbe proprio consistere nella distruzione del concetto stesso di giustizia»; sostiene la «necessità del delitto come concreta forza storica... come sistema». Occorre «espellere ogni residua mollezza umanitaria dai propri sentimenti», sono inutili «le pie e aristocratiche intenzioni di verità, di oggettività filosofica, di giustizia politica», si deve rinunciare alle «candide astrazioni del nostro libero pensiero». Amore per il progresso, solidarietà umana, aspirazione al benessere sono solo «miti comodi, piccolo borghesi» di cui occorre sbarazzarsi: «il nuovo potrà affermarsi solo nel ritorno delittuoso al passato; l’uguaglianza solo nella tirannide; la fratellanza trionferà finalmente nell’odio, nel sospetto reciproco». La «storia antropofaga» nei momenti di rottura rivoluzionaria è oscura «violenza preistorica» che esige il «sacrificium in-tellectus», suprema e cieca sottomissione alla superiore necessità del suo corso. Lunghe pagine sono dedicate al curriculum artistico di Pfeffer, all’evoluzione della sua pittura astratta — anzi cerebrale — che aspira a distaccarsi da ogni concreta esperienza umana, sentimentale o intellettuale, e mirante ad esprimere una «realtà assoluta», ad «attingere a una realtà ultima, più profonda del mondo». I suoi quadri erano del tutto «privi di commozione, di umanità, di un qualsiasi riferimento logico al mondo degli uomini» e della natura. In questo suo spazio virtuale, gelido, disincantato la sua arte è «immune dal contagio» di qualsiasi sensibilità uma- na. Il Maestro resta intrappolato in un vicolo cieco e abbandona repentinamente la pittura per precipitarsi in un torbido vortice di folle e sfrenata sensualità, causa della sua malattia devastante. Il ripudio dell’arte è definitivo. Pfeffer si tuffa nell’azione politica più radicale, consegnandosi ad una cupa allucinazione palingenetica distruttiva. Questo passaggio dall’arte ad un irrefrenabile «cupio dissolvi» offre il destro all’autore per un'ampia panoramica sull’arte moderna postimpressionista, ripercorrendo l’itinerario delle ricerche formali negli anni a cavallo del secolo, caratterizzate dai nuovi linguaggi espressivi, dall’irruzione del cubismo fino alle varie scuole astrattista. Anche se non esplicitamente nominati, si possono intuire i riferimenti a Picasso, Kandin-skij, Mondrian, Malevic, Klee. Ci sembra che Bettiza tenti di delineare forse una certa consequenzialità o comunque un legame causale fra questi linguaggi e la degenerazione morale e ideale di Pfeffer che ne rappresenterebbe in qualche modo lo sbocco inevitabile e fatale. Se questo fosse veramente il pensiero dell’autore, non ci sentiremmo di seguirlo: i grandi protagonisti dell’arte moderna e-rano non solo degli autentici poeti, ma figure di profonda umanità oltre che di indubbia probità morale e intellettuale. Altre ci sembra erano le cause profonde di quel malessere e di quel diffuso smarrimento che covava sotto la cenere un po' dovunque nell’ Europa del primo anteguerra. Ci lascia perplessi una qualche connessione causale fra gli indirizzi artistici emersi all’inizio del secolo e la follìa distruttiva disumanizzante che stava minando le strutture sociali e le istituzioni politiche. Non certamente nel cubismo, nel suprematismo, nella atonalità o nella dodecafonia — o in qualche altro «ismo» — si devono ricercare responsabilità anche solo morali per gli orrori e le violenze che di lì a poco a-vrebbero travolto l’Europa e il mondo. Daniele resta suggestionato dalle «truci profezie» di Pfeffer. La sua personalità rimane via via impigliata in quel sinistro «labirinto ideologico». La sua anima e il suo intelletto rivelano i segni di una malattia dalla quale non saprà più guarire e della quale egli è consapevole. Al fondo della sua personalità si agita un latente istinto autodistruttivo, una inguaribile aridità che in fondo lo rende cosi diverso da tutti gli altri componenti del gruppo. Lui stesso avverte l’estraneità, il gelido distacco da ogni passione: La sua è «una sinistra resistenza alla vita»: qualcosa gli inibisce il pieno possesso e il gusto della vita, lo trattiene sempre al di qua di qualsiasi abbandono. La sua condanna è di «non godere, non amare, non vivere» perché rifiuta di attraversare la vita, di immergersi nelle sue acque. «Nega la vita e l'umanità in generale e non soltanto, come forse crede, l’umanità borghese... non accetta che il male in se stesso, il male puro, il male senza riscatti messianici... il più serio e distruttivo dei mali. La sua vita sarà «una lampada senza luce» e ucciderà questa sua vita giorno per giorno, fino a restare «intatto di fuori e senza sangue di dentro», fino al punto di diventare «la tomba verticale, mobile, parlante, grottesca di se stesso». Dovrà «uccidere dentro di sé la propria umanità» e la propria libertà. In fondo Daniele non crede alla «possibile realizzazione di una qualsiasi futura vita ideale», è privo di utopia, di autentica indignazione, privo di passione; ogni sua azione rimarrà sempre caratterizzata da «una cupa, dolente freddezza», senza mai porsi il problema di un senso ultimo delle cose: «fare soltanto, e non spiegare mai le ragioni» di quel fare. Percepisce «come una piaga orrenda e vergognosa... l’assenza della fede, il gelo dei sentimenti, l’incredulità più empia». Contrappone al disordine incoercibile della vita un’astratta «violenza dell'ordine», una interiore disperata costrizione ad arginare e reprimere in sé ogni istinto vitale. Le vicende del gruppo arrivano ad una svolta decisiva quando si apprende che da Vienna scenderà in visita a Trieste l’arciduca e la moglie per puntellare una situazione politica incerta. Si pone il problema di un’azione esemplare, capace di scuotere la città e l’impero che ormai versa in una situazione preagonica. «Il vecchio corpo dell’impero era percorso da fremiti di ostilità e di avversione... Il soffio dell’odio giunge- va gelido a Vienna dalle più lontane province... una malattia mai vista prima di allora». Nelle membra di quel grosso corpo si generano le irreversibili forza centrifughe dell’«egotismo razziale». E’ il sintomo dell’incipiente ribellione del particolare che recalcitra e non accetta più la sottomissione alle ragioni di un principio generale, di una superiore totalità unificante, e rivendica i propri diritti individuali sciolti da ogni gerarchia e vincolo. La vaga ipotesi trialista non riesce a mutare il corso degli e-venti. Nel gruppo si delinea uno scontro definitivo fra moderati riformisti che si riconoscono in Ja-novich ed estremisti che si polarizzano intorno a Pfeffer. Jano-vich propone un’iniziativa non violenta e legalitaria: «libertà e giustizia nell'Austria» e non dall’ Austria. Ma prevale la sinistra teorizzazione del delitto, dell’azione violenta che dovrà concretarsi in un attentato all’arciduca ed in altre azioni e sommosse in vari punti della città. Uomo di punta di questa azione sarà Stefano Narden, da poco entrato nel gruppo, un giovane irredentista che dichiara di volere il martirio: «Io sono per il sangue — proclama infatti —. Io voglio buttare il mio cadavere in faccia all'Austria e all’Italia... Non credo più che al mio cadavere». L'azione rivoluzionaria dovrà «schiacciare, annichilire, sconvolgere la città intera... anticipare la fine del mondo». Si dovrà uccidere «nell’animo della gente il sentimento del quieto vivere», dell’ordine costituito, della sicurezza nelle istituzioni. Daniele prova una torbida attrazione per il giovane Narden, avverte l’oscuro fascino che promana dalla sua «luttuosa bellezza» luciferina. Narden è di origini slovene, ma «si era ribellato al proprio sangue... aveva rinnegato in blocco una parte di se stesso... per estetismo... per sentirsi più limpido, più civile, più disinvolto del padre e dei nonni». Per questo aveva anche «amputato» la «k» finale del proprio cognome, finendo col «credersi più italiano di Dante». L'introduzione di questo personaggio offre l’occasione all' autore per tracciare in alcune pagine magistrali un ritratto penetrante dell’irredentismo, fenomeno tutt’altro che infrequente nelle «ambigue, sfuggenti, assurde zone di confine», rendendoci con acuta analisi la realtà di «una certa psicologia morbosa, esaltata, una certa sorda follìa» tipica di persone che potremmo forse definire «transnazionali». Si tratta di casi di vero e proprio sdoppiamento della personalità e di conseguente ripudio e repressione di una delle due nel profondo dell’inconscio, esaltando fino all’ assurdo parossistico l’altra, con una scelta irreversibile e totale. Bettiza analizza questi casi di autentica «nevrastenia politica», ben più tragica di qualsiasi «autentico nazionalismo». Questo tipo di nazionalista radicale «non è, ma sceglie di essere italianis- simo» al punto paradossale che «gli stessi italiani veri della Penisola gli sembrano falsi, poco italiani ed egli, assurdamente... comincia a disprezzarli». Questo amore viscerale per l’Italia è in effetti un amore astratto: Narden «più dell’Italia, amava l’idea che dell'Italia s’era fatta e gli italiani in concreto, presi a uno a uno non li amava affatto». Stefano finisce cosi col rimanere prigioniero del «più cupo, più lugubre e disperato sentimento patriottico», che si trasforma in «infatuazione nazionalistica», in farneticante «ossessione politica». Da studente a Vienna, Narden era rimasto coinvolto in una «torbida vicenda d’amore» che gli valse l’espulsione dall’università: aveva spinto al suicidio una ragazza rimasta vittima succube della sua insana gelosia trasformatasi in folle «delirio di redenzione» con la pretesa di riscattare la sventurata da sue vere o presunte colpe passate fino a spingerla a confessare fatti assurdi e mai commessi, prigioniera ormai di una spirale che la doveva portare a sparire nelle onde del Danubio. Nella fase finale della preparazione dell’attentato, il complice legale fra Daniele e Stefano si fa sempre più stretto. Invano Jano-vich tenta di dissuadere Daniele dalla folle impresa patrocinata da Pfeffer, smascherando la perversa logica dell’ex pittore, il suo «sovversismo plebeo e avventuroso... tetro e disperato... per libidine di distruzione e di oppres- sione», intrinsecamente «reazionario in un modo nuovo, mai visto prima». Pfeffer ha «sempre e soltanto di mira... lo Stato repressivo post-rivoluzionario... l’affermazione dell’autorità... mostruosa strategia poliziesca e statolatra». Il dottore individua lucidamente la causa scatenante di questa aberrazione patologica: Pfeffer non è solo un caso personale, ma incarna «uno stato di disagio europeo, una psicologia catastrofica in cerca di una catastrofe storica reale». Alla radice del male sta la pretesa di assolutizzazione al di là e al di sopra di ogni altro valore umano un «elemento concreto, positivo della storia, come il proletariato e la nazionalità»: egli, cioè, non si propone d’«incarnare l'assoluto in un fatto concreto... ma, viceversa, d’innalzare romanticamente il proletariato o la nazione fino all’assoluto». Da questa ipostasi emana un fascino perverso e totalizzante: essa diventa un idolo cui sottomettere incondizionatamente se stessi e gli altri. Naturalmente Daniele non accoglie le ragioni di Janovich e si affianca all’amico Stefano per la realizzazione dell'attentato, nel quale Stefano si uccide volontariamente lanciandosi dall’alto sul corteo arciducale. Ma in realtà gli augusti personaggi erano stati sostituiti da due controfigure, due mediocri attori scelti per la loro somiglianza fisica alla coppia regale. Della sostituzione del resto gli attentatori erano stati informati da uno del gruppo che era anche confidente della polizia; ma il valore simbolico dell’azione non li aveva fatti desistere dall'impresa. Daniele riesce a fuggire dopo l’azione ed a mettersi in salvo riparando presso Janovich. Il romanzo si chiude con la descrizione delle seconde nozze di Giani con una ragazza di vita che è la sorella del confidente della polizia entrato nel gruppo. Le nozze avvengono proprio lo stesso giorno dell’attentato. La descrizione del banchetto nuziale è un’altra pagina magistrale del nostro autore che descrive lo sfarzo caotico della festa, una suprema, disperata esplosione vitalisti-ca, quasi la scena di un banchetto a Pompei nell’immineza dell’eruzione. Non mancano neppure i fuochi artificiali, e il materiale era stato procurato proprio dal fratello di Pfeffer che aveva anche provveduto all'esplosivo per l’attentato. In un'allucinante atmosfera di baldoria, di voluta, quasi insistita spensieratezza Giani avverte ì primi sintomi di un attacco di cuore che lo fulminerà appena al ritorno dal viaggio di nozze. Dall’epilogo apprendiamo che l’anno successivo — il fatale 1914 — Daniele si arruolerà volontario in guerra, cadrà prigioniero sul fronte russo e passerà poi ai bolscevichi per iniziare la sua carriera di rivoluzionario. Sulla quale pare che il nostro autore ci voglia ragguagliare in un prossimo romanzo già in preparazione. Naturalmente qui abbiamo dovuto tralasciare molte figure e vicende che s'intersecano con i fatti ed i personaggi su cui ci siamo soffermati e che ci sono parsi i più significativi. Queste pagine presentano una fisionomia culturale che le caratterizza in maniera del tutto originale nel panorama della narrativa italiana, non solo per la forza e la tensione dello stile narrativo e per la densità della struttura dell'intreccio, ma per la penetrante analisi con cui l’autore esplora il mondo dei suoi personaggi cogliendo efficacemente le più profonde e remote motivazioni che determinano il loro agire, sia sul piano individuale che su quello più generale dello Zeitgeist. Ci viene descritta la semiologia e l’eziologia del male di vivere, di quella insofferenza e di quel vero e proprio rifiuto della salute che si scatenerà nel 1914 dopo lunga — e, dai più, inavvertita — incubazione. Incontriamo un campionario di deformazioni, di escrescenze morbose, di inclinazioni devianti, impulsi inconfessabili e aberranti che s’insinuano e prendono piede nel profondo degli individui catturandone e alienandone la ragione fino a coinvolgere le Lebens-formen della società. In questo malessere non si scorge alcuna prospettiva che la salute della ragione possa prevalere sui cupi fantasmi, sui mostri scatenati e incontrollati del sottosuolo. Il personaggio del dottor Janovich, forse l'unico positivo, resta due volte sconfitto, serrato come in una tenaglia dall’ostilità e dalla diffidenza di Giani e di Ugo da un lato, e dalla volgare demagogia di Pfeffer e degli altri estremisti dall'altro: non gli resta che costatare impotente come le sue «idee incorrotte non erano affatto incorruttibili». Sorte purtroppo comune a tutte le idee. Emerge dai diversi casi una sindrome dominante dello scatenamento della follìa: si potrebbe definirla come malattia dell'assoluto, istinto incoercibile ad elevare il particolare — per quanto rilevante e significativo — a ragione universale, esclusiva, totalizzante. E’ la tragica riduzione della complessa problematicità del reale ad una semplificazione unidimensionale. Non è quindi paradossale che questa tirannia del dover essere si rivolga in definitiva contro l’essere. Questa nuova incarnazione del male si ricollega pure ad un antico sembiante, forse perché da sempre latente nell'uomo; ad un cupo, greve male di sapore medievale. Lunghe pagine sono dedicate ad una analisi di questo male nella sua moderna facies, per certi aspetti inedita. E’ una «volgarità nuova», priva anche della misteriosa e pur tragica serietà del «vero male»: di esso è solo una bassa parodia, una turpe banalizzazione, «come un boia travestito da giullare». Esso ci appare nella sua estrema degenerazione «naturale e sbrigativo come un sorso d’acqua... senza passione», privo anche di «quella tragica coscienza di sé» che implica «il sentimento della colpa». Si potrebbe anche dire che la sua azione devastante risiede nell’amoralità indifferente, che lo colloca ben al di là dell'immoralità consapevole anche la più. azzardata. Questa sinistra ebbrezza di assoluto appare per altro verso connessa con la più arida e gelida astrazione, col distacco dalla realtà umana della vita vissuta: non a caso nella drammatica riunione in cui si decide l’attentato, insieme a Janovich si dissociano anche i due operai presenti. Daniele è del tutto consapevole della propria alienante sterilità interiore, di quel suo passare davanti alle cose, sfiorarle, senza mai entrarci, senza mai compromettersi e lasciarsi coinvolgere fino in fondo. Queste pagine sono anche una antologia della cultura e della storia recente di Trieste: sono, ad esempio, rintracciabili le presenze di Vivante, di Slataper, di Oberdan. Ripercorriamo cosi la storia che aveva catapultato la città nella grande avventura di uno sviluppo vertiginoso col progetto di una «doppia decongestione: economica verso il mare e politica verso la democrazia liberale... un laboratorio isolato dalla cortina sanitaria del Carso» che avrebbe protetto dal contagio «il tradizionale tessuto storico del hinterland». La città cui «furono risparmiate le doglie dell’evoluzione sociale» divenne cosi in breve il mitico «grande emporio in balìa del denaro, delle raz- ze, dell’inquietudine» ed «uno dei focolai più matti della recente civiltà europea». L’impulso trascinante di Mercurio doveva produrre cosi uno squilibrio gravido di conseguenze. La città, «vitale per un verso, per un altro era frigida, spenta: senza ideali, senza arte, senza spirito», una città «politicamente sterile e avventizia, priva di grandi lotte e grandi tradizioni civiche». Giani ed i suoi amici sembrano incarnare questo spirito mercuriale, vivono ingabbiati nel loro vitalismo immediato, quasi «una caricatura della vita!» che diventa vera e propria nevrosi. Essi evitano di riflettere e di fare i conti con la complessità del reale: afferma orgogliosamente uno di loro: «Noi non abbiamo mai avuto idee, per nostra fortuna»; ed un altro ancora: «Il Signore è con noi... sani sporcaccioni senza un’idea in testa. Perché il peccato è qui, nella testa». E' anche colto il nodo che collega il problema nazionale con lo status sodale-economico. Abbiamo già ricordato la schizofrenica personalità di Narden. Non a caso per interpretare l’intricata problematica fuori da ogni banale semplificazione, Janovich abbina al nome di Marx quello di Freud. Del resto Ugo afferma con schiettezza: «Qui, a Trieste, non si tratta di essere slavi o italiani, ma... borghesi o pezzenti», e rivolto a Daniele: «Guarda le mie mani, guarda le tue stesse mani, le vedi? come sono bianche, levigate dal riposo, dai libri, dal denaro... in questo porto di meticci non v’è altro rifugio che l'Italia, cioè l’Occidente». Quelle mani non sono più sporche di polvere e segnate dalla fatica del contatto fisico con le merci, né è più il caso di sottilizzare troppo sui discutibili e spregiudicati trascorsi di qualche avo, ebreo, levantino o uscocco poco importa. Cosi «il desiderio dell’Italia si mescolava a un desiderio... di potenza, di supremazia», era la patente di legittimazione di una promozione sociale acquisita. Non mancano neppure riferimenti alle più volgari espressioni relative ad una forma deteriore di rapporto con gli slavi, sia in bocca al liberale Ugo — «Non fidarti degli s'ciavi, Daniele, non hanno che steppa, schiavitù e follìa dietro le spalle... son tutti uguali, tutti infidi e assassini» — sia ad una sprovveduta ragazza amica di «uno studente anarchico e irredentista» — «Li metto dove devono stare, cioè sotto di noi che siamo più civili» —. Ricordiamo infine ancora un ampio cenno alla storia della presenza ebraica nella storia della città. Questa città cosi vitale e magmatica e pur cosi smarrita ed alla ricerca delle proprie radici — e nel contempo anche preoccupata di rinnegarle e rimuoverle — doveva quasi naturaliter offrire l'occasione di una specie di laboratorio, un caso attraente per i primi discepoli del dottor Freud che scendevano da Vienna ad aprire con successo i loro «gabinetti psichici». Ma, al di là di ogni «snobismo isterico», la psicanalisi classica da sola non potrà certo spiegare e render conto di una realtà cosi contraddittoria senza dilatare l’indagine dalla sfera individuale ad una dimensione collettiva per farsi più modernamente psicostoria e psicopolitica, secondo il pensiero di Franco Fornari. In conclusione, queste pagine possono essere occasione e invito ad una spregiudicata riflessione per tutti. Non è certo un caso che una realtà locale e circoscritta nel tempo — la Trieste del primo anteguerra — possa assurgere a paradigma della più generale, travagliata condizione umana di questo secolo, dei suoi conflitti laceranti, dei suoi errori ed orrori, dei quali tutti portiamo visibili i segni, nemmeno ben cicatrizzati: perché il male di questo secolo, in misura maggiore o minore, tutti ci ha coinvolti. Anche per questo il romanzo è uno stimolo alla riflessione, a Trieste e fuori Trieste. Se c'è ancora una residua speranza di salute e di vera liberazione per tutti, essa può venire solo da un’impietosa e seria autocoscienza da parte di tutti e di ciascuno, individui e collettività. Il male che sta davanti a noi non è piovuto dal cielo: è nato «ex interiore hominis». E’ l'uomo il primo responsabile della propria salute. tržaška prikazen Gino Brazzoduro Z romanom Enza Bettize je pred nami — tako zavoljo zapletenega pripovednega ustroja kakor po zahtevni vsebinski plati, ki delo navdihuje — velik roman evropskih razsežnosti, pri čemer bi si ne obotavljali navajati kot oporni točki imeni Thomasa Manna in Dostojevskega. Gre za roman, ki je idejno in zgodovinsko delo obenem. Dogajanje je postavljeno v Trst tik pred prvo svetovno vojno — vrh pa doseže jeseni 1913. leta —, torej v mesto, v katerem se postopoma že zarisujejo občutja in dogodki, napovedujoči izbruh skorajšnje katastrofe. Že tedaj sta se namreč pričenjala javljati nekakšna nače-tost in izgubljenost, znamenji tiste bolezni, ki je imela vsak čas pregaziti ne le mesto samo, temveč tudi cesarstvo, kateremu je le-to pripadalo, ter vso Evropo, katere je ono cesarstvo bilo eden izmed opornikov. Bettizov pisateljski drobnogled natanko opazuje ta vzorec načetega tkiva, v katerem kar mrgoli od številnih uničevalnih klic. V nekem pogledu lahko imamo Bettizov roman za razpravo iz družbene patologije, katere domala molekularni nastanek pisatelj opazuje preko konkretnih posameznih usod in dogodkov. Roman zlega in perverz- Mondadori 1985, str. 427. nosti torej, roman neudržljivega razmaha okužbe, za katero se zdi, da se ji ni moč upirati niti ji najti učinkovitega protistrupa. Roman večne bolezni v sami eksistenci človeka: najnevarnejšega nasprotnika samega sebe. Središčni junak, Daniele Solo-spin, poslednji potomec meščanske redbine lesnih trgovcev, se odreče dedni pravici nasledstva pri vodstvu podjetja, s tem pa tudi meščanskemu okolju, s katerim je omenjena dejavnost povezana. še več: odklanja svet in človeštvo nasploh. Zdi se celo, da vse njegovo življenje navdihuje nekakšen radikalno sovražen odnos do tistega sveta, neko skrajnje razdiralno razmerje do družbe, neko samouničevalno razpoloženje do samega sebe. Ta ekstremna negacija mračno korenini v njegovi psihi, prenika v pomanjkanje nežnosti (v ranem detinstvu je izgubil mater) ter raste iz odpora do očetove podobe. Zanavrh pa nikakor ne kaže odmisliti očitnih psi-hoseksualnih motenj, ki ga pestijo. Njegov oče, Giani Solospin, je »veseli vdovec«, razuzdani lah-koživec, rezsipavec premoženja, nagrmadenega od prednikov. Kot zakrknjenega svobodnjaka ga razganja nekakšna »slepa življenska volja«, odklanja trpljenje in sleherno človeško problematiko ter izjavlja, da še smrti ne more do kraja spoštovati. Njegovo geslo je goethejevski »mehr Licht«, skrčen na nevrotično, naraščajoče vitalistično hrepenenje, na neprekinjeno drvenje k užitkarstvu in razkošju, v krčevitem ritmu oči-vidne sreče. Od nekdaj ni Giani »nič več sklepal kupčij, temveč si jih izmišljal«, pogajaje se za »dru-goročne spletke« z ljudmi brez predsodkov, prekanjeno vodi podjetje proti finančnemu zlomu le zato, da bi si lahko zajamčil še kak poslednji užitek. V Danieleju pa tisti »presežek razdraženega bogastva« drami občutek negotov vosti in minljivosti, očetov dom se mu dozdeva kakor »miniran od nekega eksplozivnega izobilja«. Poleg očetovega ima Daniele pred seboj še en model, ki pa je onemu čisto nasproten: strica Uga, ki odmaknjeno živi pod isto streho, priklenjen na tisto hišo zastran kronične pljučne bolezni, zaradi poškodbe, ki mu jo je brat prizadejal na lovu. Ugo je strog liberalec, njegovi vzorniki so Cavour — čigar marmonato poprsje hrani v delovni sobi — pa tudi Bismarck, Thiers, Tocqueville. Čvrsto se oklepa nekakšnega »spoštljivega čislanja preteklosti in življenskih oblik, ki jih posvečuje zgodovinski uspeh«. Brezmočna priča je razsulu podjetja, ki ga upravlja razsipni brat. Njegov liberalizem je kot religija, zato pa ne more ne zaznavati podjetja kot »neznatno celico obsežnejšega in bolj organskega razvoja evropske družbe«, kot nadrobnost, ki črpa svojo legitimnost in smisel iz same evropske zgodovine. Osamljeno in »izključeno iz univerzalnega in zmagovitega razvoja evropske buržoazije, je podjetje moglo le propasti in degenerirati«. Rešiti bi ga mogla le tista »jasna in tekoča« misel, ki naj bi se celo »samopresegla ter se s tem sprevrgla v laično revolucionarno verovanje«, v zedinjujočo Weltanschauung, v »totalno dojemanje in tolmačenje sveta«. Toda Daniele odkloni Ugov predlog, da bi prevzel vodstvo podjetja, ga rešil s tem pa znova dosegel svojo notranjo integriteto. Lik Danielejeve matere pa zaznavamo v romanu kot neko odsotnost, kot dolgo pridržano noto, ki vseskozi spremlja dogodke njegovega življenja. Gre za spomin, ki ga v njem oživlja družinski zdravnik, dr. Janovich, ki je obenem tudi slovenskega porekla, zavoljo česar ga tako Giani kot Ugo le težko prenašata. Ta je vrhu vsega tudi gojitelj mestne zgodovine in Danielejev mentor, posoja mu prve zgodovinske ter filozofske knjige in mu razkriva temelje svojega humanitarno av-stromarksističnega čreda. Zdravnik je »zagovarjal izgradnjo boljšega in višjega človeštva«, ki se je imelo v bodočnosti izpolniti. »Človeštvo ljubim preko in navzlic njemu samem«, pravi, »sam po sebi je človek le neznatna stvarca, nič v primeri s tem, v kar se lahko preobrazi jutri«. Giani pa, nasprotno, »ni iskal popolnega človeka niti v preteklosti niti v pri- hodnosti, ljubil je človeka kot takega, v vsej njegovi neposrednosti«; navdajala ga je neka »nagonska naklonjenost do ljudi, kakršni pač so« in bil je nezaupljiv do slehernega modela ali domneve, nanašajoče se na »ljudi, kakršni bi morali biti«. Toda v daljnem detinstvu je na Daniele j a vplivala še ena oseba, prava alternativa Gianijevemu svetu in modelu: dojilja, ki jo je oče privedel na dom iz oddaljene vasi v dalmatinskem zaledju. Ta je komunicirala le v srbščini in bila neomajna pravoslavna vernica. V otroku je bila zapustila neizbrisno sled, nekakšen »im-printing«. Med njima se je bilo vspostavilo tesno sporazumno razmerje: Daniele se nauči njenega jezika in prične obiskovati pravoslavno cerkev. Ta ponosna in nepriljudna ženska nudi dečkovi nezadoščeni potrebi po nežnosti neko »razkavo sladkost«, neko »strogo, spokojno, a nikakor ne krhko milino«, ki ga osvaja in mu nudi varno sidrišče. Pripoveduje mu pravljice in »daljne balkanske legende«, ki dečka omamljajo. Vendar ko začne Daniele stopati v puberteto, se žena tragično ponesreči in utone med plovbo proti domu. Tista izguba pa mu pomeni ravno toliko kot slovo otroštvu, kot ponovno ločitev od materine podobe, zazdi se mu, da je dragocena vez z življenjem, vse dotlej polnim avtentičnih čustev, enkrat za vselej pretrgana. Med potovanjem pa pritegne Daniele jevo pozornost še robati kapitan Elija, stari dalmatinski pomorščak, napol Hrvat in napol Benečan, surov in čudaški, vendar prežet z neko nabito, neposredno, dasi osorno človečnostjo. Vendar je tudi to nagnjenje le projekcija mladeničevega gonske-ga odpora do »bleščeče družbe, ki se vrti okrog očeta«, ter naklonjenosti do vsega, kar se količkaj razlikuje ali nasprotuje onemu svetu. Opazovaje dalmatinsko pokrajino, Daniele zazna, da »iz tistega kamnitnega srca... iz tistega gnezda bridkosti in črne bede je primezelo mleko za potomca premožne meščanske rodbine«, obenem pa sprevidi tudi lastno izločenost iz tiste resničnosti, ki je malodane prispodoba za njegovo oddaljenost od stvarnosti nasploh, za njegovo odtujenost v okvirih konkretne življenske izkušnje. Mimo tistega sveta lahko le plove, ne pripada mu, vkrcan na udobno ladjo, ga ne more posedovati. Zato je primoran oni svet »vohati na razdaljo, ne da bi se ga mogel dotakniti, ne da bi ga mogel kdaj spoznati«, pri čemer ga jame spreletavati misel o usojenosti, izvirajoče iz lastne brezplodnosti in nerodovitnosti, iz nesposobnosti neposrednega odnosa do resničnosti, ki jo pogojuje bolestno nagnjenje k »razglabljanju o življenju namesto vživi j a-nja vanj«. Domačnostno razmerje z Jano-vichem predrami v Danieleju, onkraj zdravnikovih naklepov, nekakšno neupogljivo nestrpnost ter odpor »zoper vse, kar obstaja«, kar pa skorajda pomeni vno- vični poskus zopetne pridobitve in »osvojitve ravnovesja, izgubljenega v neuravnovešenosti, zaupanju vase preko nezaupljivosti do drugih, intelektualne sreče preko nenadnega odkritja nepotešljive nesreče drugih«. Tako mu je, ko da bi »na opoldanskem nebu nastopil nenaden sončni mrk«, ko da bi ga »brezdanji vrtinec« po-srebal vase. Brž ko ga Janovich uvede v družbo, ki se sestaja v njegovi openski vili, nastopi v Danieleje-vem življenju odločilen preobrat. Izmed ljudi, ki sestavljajo to druščino, še najbolj izstopa učitelj Pfeifer, ekscentričen lik, ki je »nepopisno onkraj ustaljenega pojmovanja grdosti«, neokreten, vendar ne brez neke izbrane elegance, mršav, okostenel, s telesom, razdejanim in opustošenim od sušice hrbtnega mozga. Ta bleščeč, a hkrati peklenski razumnik jedkega duha in sarkastičnega uma, je mnogo let svojega življenja prebil oddaljen od Trsta, na Dunaju, v Munchnu in Parizu, kjer se je mogel do kraja predati svojemu slikarskemu poklicu, ki ga je usmerjal v najbolj abstraktne in geometrične oblike. Toda v Parizu je bil opustil sleherno umetniško dejavnost, da bi se v celoti prepustil maksimalistični ideologiji nekakšnega blebetajočega revolucionarnega sindikalizma sore-lovskega in blanqistovskega tipa, o katerem je bil svojčas spisal tudi nekakšno knjižuro. Pfeffer kajpak močno fascinira vse ostale pripadnike skupine, v kateri predstavlja nekakšno črno dušo. Do Janovichevega mišljenja je razpoložen kar se da zaničevalno, »njegovemu reformizmu, njegovemu adicijonalnemu gradualizmu, njegovemu hiperburžujskemu av-stromarksizmu« se le posmehuje, črti pa »odpovedujočo se humanitarnost« in »kalna zdravnikova hrepenenja«. Svoj čredo razlaga z diabolično jasnovidnostjo: »poslednja pravica bi lahko bila ravno v uničenju samega pojma pravice«; zagovarja »nujnost zločina kot konkretne zgodovinske sile. Treba je izvreči iz osebnega čustvovanja slednjo ostalino človečanske meh-kužnosti«. Usmiljenje in aristokratsko koprnenje po resnici, po filozofski objektivnosti, po politični pravici sta nepotrebna. Treba se je odpovedati »nedolžnim abstrakcijam naše svobodne misli«. Ljubezen do napredka, človeška solidarnost, želja po blagostanju, vse to so sami »udob-nostni malomeščanski miti«, katerih se je treba znebiti: »novo se more uresničiti le preko zločinskega povratka k preteklosti, enakost le preko trinoštva, bratstvo bo slednjič le slavilo v sovraštvu, v vzajemnem nezaupanju«. »Lju-dožrska zgodovina« je v razdobjih revolucionarnih zlomov mračno« prazgodovinsko nasilje«, ki terja tisti »sacrificium intellectus«, tisto najvišjo slepo podreditev vrhovni nujnosti njenega poteka. Mnogo strani je posvečenih Pfefferjevemu umetniškemu delu, to se pravi razvoju njegovega abstraktnega — bolje razumarskega — slikarstva, ki si prizadeva, da bi se odtrgalo od sleherne konkretno človeške, sentimentalne ali intelektualne izkušnje in da bi izrazilo neko »absolutno resničnost«, da bi moglo »črpati iz neke poslednje resnice, globlje od sveta samega«. Njegove slike so popolnoma »brez ganotja, brez človeškosti, brez vsakršne zveze s človeštvom« in naravo. V tem potencialnem, ledeno odčaranem prostoru, je njegova umetnost »imuna pred okužbo« take ali drugačne človeške senzibilnosti. Ujet v slepo ulico lastne umetnosti, se mojster odreče slikarstvu, da bi s tem mogel pognati v kalni vrtinec brezumne in razuzdane čutnosti, ki je obenem tudi vzrok njegove uničujoče bolezni. Negacija umetnosti je zanj dokončna. Pfeifer se, prepuščajoč se mrki palingenetsko razdiralni halucinaciji, vrže v najradikalnejšo obliko politične akcije. Toda omenjeni prehod od umetnosti k nekakšni neubranljivi »cupio dis-solvi« nudi tudi pisatelju samemu možnost, da prek prikaza oblikovnega eksperimentiranja na prehodu stoletja, to je razdobja, katerega temeljna značilnost je bil izum novih izraznih govoric, od kubizma tja do najrazličnejših abstrahističnih šol, sestavi obširen pregled o postimpresioni-stični modemi umetnosti. Četudi nejasni, so vendarle namigi na Picassa, Kandinskega, Mondriana, Maleviča in Kleeja več kot očitni. Zdi se celo, da poskuša Bettiza nemara nakazati na nekakšno konsekventnost ali vsaj vzročno-stno razmerje med temi umetniškimi govoricami in idejno ter moralno degeneracijo, ki naj bi bila usodni, neizogibni nasledek Pfefferjevega mišljenja. Vendar bi tej avtorjevi misli, ko bi to resnično bila, ne mogli do kraja pritrditi: zakaj veliki tvorci sodobne umetnosti niso bili le pristni pesniki, marveč tudi nosilci globoke humanosti in nravstvene ter intelektualne poštenosti. Globinske vzroke za ono bolehavost in vsesplošno izgubljenost, ki je podtalno tlela mno-gokje v Evropi predvojnega časa, gre po našem mnenju iskati drugod. Še posebej nenavaden se nam zdi sleherni poskus vzroč-nostnega povezovanja med umetniškimi strujami, ki so vzniknile na začetku stoletja, in dehumani-zirajoče razdiralno blaznostjo, ki je ravno tedaj pričenjala spodkopavati temelje družbenih struktur in političnih ustanov. Niti kubizmu niti suprematizmu, niti ato-nalnosti niti dodekafoniji — ali kakemu drugemu izmu — ni moč namreč naprtiti ne moralne ne kake druge odgovornosti za grozodejstva in nasilstva, ki so imela vsak čas preplaviti Evropo in svet. »Divje Pfefferjeve prerokbe« Danieleja očarajo. Njegova osebnost se čedalje zanesljiveje zapre-da v poguben »ideološki blodnjak«. Tako njegova duša kot njegov razum razodevata znake bolezni, od katere ne bo, vsemu samozavedanju navkljub, mogel več okrevati. Na samem dnu njegove psihe se javlja nekakšen latentni samouničevalni gon, nekakšna neozdravljiva brezplodnost, zara- di katere se razlikuje od ostalih članov skupine. Tudi sam zaznava lastno tujost, svojo hladno odtrganost od sleherne strasti. Navdaja ga nekakšno »zloslutno kljubovanje življenju«, nekaj, kar mu onemogoča polnost živi jenskega ugodja in kar ga zadržuje pred sleherno predanostjo. Ker ne mara zabresti v življenje niti potoniti vanj, je obsojen na životarjenje »brez naslade, brez ljubezni brez življenja«. Odklanja pa ne le — kot si nemara sam domišlja — malomeščanstva, marveč življenje in človeštvo nasploh ...vase sprejema le zlo samo po sebi, čisto zlo, brez mesijanskega odrešenja... najresnejše in najbolj uničevalno zlo«. Njegovo življenje bo odslej »svetilka brez luči«, svoje življenje bo ubijal dan za dnem, dokler ne bo ostal »zunanje nedotaknjen in notranje brezkrven«, dokler se ne bo sprevrgel v »navpično, govorečo in premikajočo se groteskno grobnico samega sebe«. V sebi bo moral umoriti lastno človeškost »in prostost. Sam pa do kraja ne verjame v »možnost uresničenja kakršnegakoli bodočega idealnega življenja«, v kakršnokoli utopijo, oropan je slehernega avtentičnega ogorčenja, sleherne strasti. Ne da bi se količkaj spraševal o smislu poslednjih reči, se vsako njegovo dejanje eksplicira preko nekakšne »mračne, bolestne hladnosti«. Vse tisto pomanjkanje vere, vsa tista zamrzlost čustev, vsa tista bogokletna nejevera, se mu kaže »kakor grozljiva in sramotna rana». Izmuzljivemu neredu zoperstavlja neko abstraktno »nasilje reda«, neko brezupno notranjo prisilo, ki naj bi v sami sebi zajezila in zatrla sleherni življenjski gon. Odločilni preobrat v življenju skupine nastopi, ko njeni člani izvedo, da se bosta nadvojvoda in njegova žena z Dunaja pripeljala na obisk v Trst, da bi okrepila negotovo politično situacijo. Tedaj se namreč zastavi vprašanje svarilnega dejanja, ki naj bi pretreslo mesto in cesarstvo, nagibajoče se v stanje predsmrtnega boja »Staro telo cesarstva so spreletavali drgeti sovraštva in nasprotovanja... Hladna sapa sovraštva je prihajala na Dunaj iz najbolj oddaljenih provinc... šlo je za še nepoznano bolezen«. V udih onega razsežnega telesa se spočenja-jo nepovratne sredobežne sile »rasnega egotizma«. Gre za simptom skorajšnjega upora posameznega, ki se otepa ter odklanja podrejenost zahtevam splošnega principa, višje zedinjujoče totalnosti, in terja svoje individualne pravice, razvezane sleherne hierarhije in spone. Blodna triali-stična hipoteza ne more spremeniti toka dogodkov. Znotraj skupine se oriše dokončni spopad med zmernimi reformisti, ki se prepoznavajo v Ja-novichu, in skrajneži, ki se polarizirajo okrog Pfeiferja. Janovich se zavzema za nenasilno in zakonito pobudo: »svoboda in pravica v Avstriji«, ne pa stran od nje. Vendar prevlada zla teorizacija zločina, nasilne akcije, ki naj bi se konkretizirala v atentatu na nadvojvodo ter v raznih drugih akcijah in vstajah v raznih mest- nih okrajih. Vodja dejanja samega pa bo Stefano Narden, mlad iredentist, ki je nedavno vstopil v skupino in ki izjavlja, da si želi mučeništva: »Jaz sem za kri«, pravi, »svoje truplo hočem zabrisati Avstriji in Italiji v obraz... Verjamem samo še v svoje truplo«. Revolucionarna akcija bo morala »streti, presuniti, zaprepasti vse mesto... napovedati bo morala konec sveta«. »V dušah ljudi« bo treba ubiti »občutek spokojnosti, ustavnega reda in varnosti v okviru ustanov«. Daniele začuti do mladega Nar-dena neko kalno privlačnost in zaznava mračno omamo, ki žehti iz njegove »žalobne« demonske »lepote«. Narden je slovenskega porekla, a »uprl se je bil lastni krvi... v celoti je bil zatajil del samega sebe... zaradi estetizma... zato, da bi se čutil bolj jasnega, da bi bil ci-vilnejši in prostodušnejši od očeta in dedov«. In zato je bil tudi amputiral končni« k »svojega priimka ter šel tako daleč, da »se je imel za bolj Italijana od Danteja«. Uvedba te osebe nudi avtorju priložnost da na nekaj mojstrskih straneh zariše prodorno sliko iredentizma, tega dokaj pogostnega pojava »dvoumnih, neoprijemljivih, absurdnih obmejnih območij«, in da nam hkrati posreduje prodorno analizo resničnosti, v kateri se pojavlja »nekakšna bolestno prenapeta psihologija, nekakšno gluho brezumje«, značilno za ljudi, ki bi jih lahko označili kot »transnacionalne«. Gre za primere, pravega dvojni- štva in iz le-tega izhajajočega globoko podzavestnega zavračanja in zatrt ja ene izmed dveh osebnosti ter nesmiselno paroksistič-nega povzdigovanja tiste, ki jo osmišlja in omogoča neizprosna izbira. Bettiza razčlenjuje resnične »politične nevrastenije«, mnogo tragičnejše od slehernega »avtentičnega nacionalizma«. Ta tip radikalnega nacionalista »ni hipe-ritalijan, marveč si svoje hiper-italijanstvo izbere«, vse to pa pri-tira do paradoksne skrajnosti, »da se mu resnični Italijani s polotoka zdijo nepristni, premalo Italijani, on sam pa jih čisto nesmiselno... jame zaničevati«. Vendar je ta globoka ljubezen do Italije v resnici docela nestvarna: Narden je naprimer »bolj od Italije same ljubil idejo, ki si jo je bil o njej ustvaril, konkretnih Italijanov, to je posameznikov, pa sploh ni ljubil«. Stefano odstane tako vkleščen v »naj mračne j še, najbolj bridko in brezupno rodoljubno čustvo, ki se sprevrže v »nacionalistično zatelebanost«, v blodno »politično obsesijo«. Narden se je bil, kot dunajski študent, zapletel v neko »kalno ljubezensko razmerje, ki ga je bilo stalo izključitev z univerze: do samomora je bil pritiral dekle, ki je bilo postalo žrtev njegovega nezdravega ljubosumja, prehajajočega v zahtevo, naj se nesrečnica odkupi od nekakšnih — resničnih ali domnevnih — minulih grehov vse tja do priznanja nekih nesmiselnih ,nikdar zagrešenih dejanj. In to čustvo, spremenjeno v blazen »odrešenjski delirij«, je bilo nazadnje privedlo dekle do izginotja v valovih Donave. V sklepni fazi priprav na atentat se jame tesno sodelovanje med Danielejem in Stefanom čedalje bolj krepiti. Ivano Janovich poskusi, prek razkrinkanja perverzne logike nekdanjega slikarja, ki se mu »zaradi sle po uničenju in zatiranju« zdi »plebejsko in pustolovsko... mrko in brezupno prekucuštvo«, ki je notranje »reakcionarno na nov, še nepoznan način«, Danieleja odvrniti od nerazsodnega podjetja pod Pfeffe-rjevim pokrovitelj stom. Pfeifer vselej »cika le na zatiralno po-strevolucionamo družbo... na uveljavitev avtoritete... na strahotno policijsko strategijo, ki obožuje državo«. Zdravnik bistrovidno prepoznava sprožilni vzgon te patološke zablode: Pfeifer ni le osebni primer, ampak utelešenje »stanja evropske nelagodnosti ter katastrofalne psihologije, ki išče resničnih zgodovinskih nesreč«. Pri koreninah tega zla leži zahteva po absolutizaciji »stvarnih zgodovinsko pozitivnih sestavin, kakršni sta proletariat in narodnost« nad sleherno drugo človeško vrednoto: to se pravi, da si ne prizadeva »utelesiti absolutno v konkretna dejstva... marveč, nasprotno, romantično povzdigniti proletariat ali nacijo do absolutnega. S te idejne podlage se sprošča neka perverzna in totalizirajoča prelest: le-ta se pa sprevrže v malika, kateremu je treba brezpogojno podrediti sebe in druge. Daniele Janovichevih ugovorov kajpak ne sprejme in postavi se ob prijatelja Stefana z namenom, da izvršita atentat tako, da si Ste-fano prostovoljne vzame življenje, s tem da z višine strmoglavi na nadvojvodski sprevod. Toda veličastni osebnosti zadnji hip zamenja dvojica povprečnih igralcev, izbrana zastran telesne podobnosti s kraljevskim parom. Na to zamenjavo je bil sicer atentatorje opozoril član skupine, ki je bil obenem tudi policijski zaupnik; toda od svojega naklepa niso bili odstopili zlasti zaradi simboličnega pomena akcije. Danieleju uspe po atentatu pobegniti in najti zatočišče pri Janovichu. Roman se sklene z opisom druge Gianijeve ženitve z mlado lah-koživko, sestro policijskega zaupnika, ki je bil vstopil v skupino. Svatba se praznuje ravno na dan atentata. Popis svatbene gostije predstavlja še eno mojstrsko stran našega avtorja, ki nam prikazuje kaotično razkošje veselice, nekakšno vzvišeno eksplozijo vitalizma, spominjajočo na pojedino v Pompejih tik pred izbruhom. Prisotni so celo ognjemeti, za katere poskrbi Pfeiferjev brat, ki je bil iztaknil tudi razstrelivo za a-tentat. V grozljivem vzdušju splošnega veseljačenja in prisiljene, domala vztraine brezskrbnosti Giani zazna prve znake srčnega napada, k ga bo zadel tik po povratku s poročnega potovanja. Iz epiloga izvemo, da se bo naslednjega leta — usodnega 1914. — Daniele prostovoljno prijavil vojaškim oblastem in odšel na rusko fronto, kjer se bo v ujetništvu pridružil boljševikom in začel svojo revolucionarno kariero. Vse kaže, da nam naš avtor o vsem tem namerava poročati v naslednjem romanu, ki je že v pripravi. Seveda nam ni kazalo drugega, ko da smo tu opustili vrsto oseb in dogodkov, ki se prepletajo s tistimi najpomembnejšimi, katerim smo posvetili svojo pozornost. Kulturna fiziognomija, ki karakterizira te strani, pomeni v panorami italijanskega pripovedništva nekaj čisto svojevrstnega. In to ne le zavoljo moči ter napetosti pripovednega sloga in zgoščenega ustroja zapleta, marveč tudi zastan prodorne razčlembe, s katero avtor raziskuje notranji svet svojih junakov ter dojema globoke in daljne motivacije, ki pogojujejo njih dejanja tako na osebni kot na bolj splošni ravni nekakšnega Zeitgeista. Prikazani sta tudi semiologija in etiologija živi jenske bolezni in nestrpljivosti, odklanjanje zdravja, ki bo izbruhnilo leta 1914. po dolgi — od velike večine ljudi ne-zasluteni — inkubaciji. Srečujemo se z zbirko deformacij, bolezenskih izrastkov, blodnih nagnjenj ter neizrekljivih mračnih impulzov, ki se pri tika jo in žive v notranjosti posameznikov s tem, da se polaščajo njh razuma, dokler ga do kraja ne odtujijo in preidejo v širše oblike družbenega življenja (Lebensformen). Znotraj te splošne zadrege ni opaziti nikakršnega vidika, ki bi naznanjal, da bo zdravje razuma slednjič le prevladalo nad mračnimi prikaznimi, nad nenadzorovanimi nakazami, ki vznikajo iz podpod-ja. Dr. Janovich, nemara edina po- zitivna oseba, je dvakrat poražen, vkleščen v Gianijevo in Ugovo sovraštvo in nezaupanje z ene, v surovo demagogijo Pfeiferja in ostalih skrajnežev z druge strani, je primoran brezmočno spoznati, da lastne »nepokvarjene ideje nikakor niso bile nepodkupljive«. To pa je žal usoda, skupna vsem idejam. Iz vseh navedenih primerov prihaja na površje temeljni sindrom, ki povzroča blaznost: mogli bi ga označiti kot bolezen absolutnega, kot neobvladljivi gon po povzdigovanju delnega — pa naj si bodi še tako važno in pomembno — na raven univerzalnega, ekskluzivnega, totalitarnega. Gre za tragično redukcijo zapletene problematike resničnosti na enodimenzionalno poenostavitev. Nikakor ni torej videti paradoksno, da se to trinoštvo življen-ske prisile naposled obrne zoper samo bit. To novo utelešenje zla se ponovno povezuje tudi z nekim starodavnim naličjem, ki je bržčas od vekomaj latentno navzoč v človeku: s težko, mrko boleznijo s srednjeveškim priokusom. Mnogo strani je posvečenih razčlembi te bolezni, ki se kaže v svoji novi, sodobni inačici, ki je v marsičem še neznana. Gre za neko »novo robatost«, oropano one skrivnostne in nadvse tragične resnobnosti, značilne za »resnično bolezen«, katere je le nizkotna parodija in priskutna banalizacija, »kakor krvnik, našemljen v dvornega norčka«. Ta bolezen se nam kaže v razdobju svoje skrajne degeneracije »naravna in hipOa kakor požirek vode... brez strasti«, brez onega tragičnega samozavedanja, ki predpostavlja »občutek krivde«. Lahko bi dejali, da njen razdiralni vpliv leži ravno v oni ravnodušni nemoralnosti, ki jo dela hujšo od najdrznejše zavestne sprijenosti. Ta pogubni opoj absolutnega se po drugi strani zdi povezan z najbolj brezplodno in ledeno abstrakcijo, z odstopom iz človeško doživete resničnosti: ni namreč naključje, da atentatu, ki ga na dramatični seji skupina sklene izvršiti, nasprotuje poleg Janovicha tudi dvojica navzočih delavcev. Daniele se v celoti zaveda svoje odtujevalne notranje brezplodnosti, zaveda se, da gre le mimo stvari, oplazujoč jih, ne da bi nikdar prodrl vanje, ne da bi se kompromitiral, ne da bi se do kraja pustil zaplesti. Toda strani te knjige lahko imamo tudi za antologije tržaške kulture in polpretekle zgodovine: v njh bi mogli npr. zaslediti prisotnost Vivanteja, Slataperja in O-berdanka. Možno je torej slediti tudi zgodovini, ki je bila pahnila mesto v veliko pustolovščino vrtoglavega razvoja, vključenega v načrt dvojne sprostitve: gospodarske proti morju ter politične proti liberalni demokraciji... laboratorija, izoliranega zavoljo zdravstvene zavese Krasa, ki naj bi obvarovala pred okužbo »tradicionalno zgodovinsko tkivo zaledja«. Mesto, kateremu »so bili prihranjeni porodni krči družbenega razvoja«, se je moglo tako v kratkem sprevreči v mitično »veliko tržišče, prepuščeno denarju, rasam in nemiru«, v »eno najbolj norih žarišč polpretekle evropske civilizacije«. Tak vodilni Merku-rov vzgon je seveda moral povzročiti neuravnovešenost, ki je bila polna posledic. Mesto, ki je bilo z ene plati vitalno, je postalo z druge otrplo, ugaslo: brez idealov, brez umetnosti, brez duše, politično nerodovitno in naključno mesto, oropano velikih bojev in velikih meščanskih tradiciji«. Zdi se, da predstavljajo Giani in njegovi prijatelji skoroda utelesitev tega mercurialnega duha, vklenjenega v trnutni vitalizem, v karikaturo življenja, ki se stopnjuje v pravo nevrozo. Refleksiji ter spopadu z zapletenostjo resničnosti se izogibljejo: eden izmed njh ponosno izjavlja: »še sreča, da nismo nikdar imeli idej«; drugi pa: »Gospod je z nami... zdravimi pohotneži brez ene same ideje v glavi, zakaj greh je tu, v glavi«. Zadeto je tudi vozlišče, ki povezuje narodno vprašanje z druž-beno-gospodarskim statusom. O-pozorili smo že na shizofreno Nar-denovo osebnost. Ni torej naključje, da med tolmačenjem zahomo-tane problematike, ki želi ostati zunaj sleherne plehke poenostavitve, Janovich postavlja ob Mar-xovo tudi Freudovo ime. Sicer pa tudi Ugo odkrito priznava: »Tu v Trstu sploh ne gre za to, ali si Slovan ali Italijan, pač pa za to, ali si meščan ali razcapanec«, Daniele ju pa pravi: »Poglej moje roke, poglej še svoje roke, ali jih vidiš? Kako bele so, zglajene za- radi počitka, knjig in denarja... v tem pristanišču mešancev ni drugega zatočišča kot Italija, se pravi Zapad«. Tiste roke niso nič več zaprašene in zaznamovane od naporov, ki jih prinaša neposredni telesni stik z blagom, a tudi pretirano si beliti glavo zastran sporne in divje preteklosti kakega prednika, vseeno, ali židovskega, jutrovskega ali uskoškega, vsekakor bi ne bilo pravilno. Tako se je »hrepenenje po Italiji mešalo z željo... po moči, po nadoblasti«, šlo je za legitimacijsko listino pridobljenega družbenega napredovanja. Prisotni so tudi namigi na najbolj prostaške izraze, izvirajoče iz naj slabše oblike odnosa do Slovanov, ki pa jih uporablja tudi liberalec Ugo: »S’ciavom pa nikar ne zaupaj, Daniele, za seboj nimajo nič drugega kakor stepo, suženjstvo in blaznost... vsi so enaki, vsi morilci«, ali lahkomiselno dekle, prijateljica anarhičnega in iredentističnega študenta: »Dajem jih tja, kamor sodijo, to se pravi pod nas, ki smo bolj civilizirani«. Naj opozorimo nazadnje še na obširni namig na prisotnost Židov v okviru mestne zgodovine. In to mesto, tako vitalno in magmatično, tako izgubljeno ter kar naprej zaposleno z iskanjem svojih korenin — hkrati pa zmeraj pripravljeno na njihovo zatajitev in odstranitev —, je moralo domala naravno nuditi prvim Freudovim učencem, ki so z Dunaja prihajali v Trst in z uspehom ustanavljali svoje »psihične posvetovalnice«, priložnost ne- kakšnega laboratorija ali vsaj privlačnega primera. Vendar tudi onkraj slehernega« historičnega snobizma »sama klasična psihoanaliza bi vsekakor ne mogla, ko bi njenih raziskav ne raztegnili od individualnega območja vse tja do kolektivnih razsežnosti in jo, ob spoznanjih Franca Forna-rija, prenesli na področja psiho-zgodovine in psihopolitike, poročati in obrazložiti tako protislovne resničnosti, kakršna je tržaška. Skratka, za vse nas bi pričujoča knjiga mogla pomeniti povod in spodbudo za brezkompromisen preudarek. Brez dvoma ni naključje, da se krajevna in časovno omejena resničnost — Trst v prvih predvojnih letih — more sprevreči v paradigmo za bolj splošne, tegobne j še razmere našega stoletja, za njihove zmote in strahote, katerih vsi še vselej nosimo očitna, še nezaceljena znamenja: kajti zlo našega stoletja je v večji ali manjši meri prizadelo nas vse. Tudi zato je ta roman spodbuda za razmislek, pa naj si že bodi v Trstu ali zunaj njega. Če namreč še obstaja še kakšen oddaljen obet zdravja in resničnega osvobojenja za vse, se more ta uresničiti le preko neusmiljenega in resnega samozavedanja vseh in vsakakor, tako posameznikov kakor skupnosti. Zlo, ki stoji pred nami, ni padlo z neba: rodilo se je »ex interiore hominis«. Kajti predvsem človek je tisti, ki je odgovoren za lastno zdravje. Prevod Andrej L. HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA PROSTE IN VEZANE HRANILNE KNJIŽICE IN TEKOČI RAČUNI POSOJILA Z OSEBNIM IN HIPOTEKARNIM JAMSTVOM POSEBNA POSOJILA PO ZNIŽANI OBRESTNI MERI: — OBRTNIŠKA — KMEČKA — TRGOVSKA — MALA INDUSTRIJSKA — LJUDSKE GRADNJE OPČINE (TRST) — BAZOVIŠKA 2 — TEL 211120-212494 CASSA RURALE DI VILLA — TUTTE LE OPERAZIONI DI BANCA — CAMBIO VALUTE — DEPOSITI RISPARMIO LIBERI E VINCOLATI, CONTI CORRENTI — FINANZIAMENTI PERSONALI E MUTUI IPOTECARI ED ARTIGIANA OPICINA CREDITI SPECIALI PER: — L’ARTIGIANATO — L’AGRICOLTURA — IL COMMERCIO — LA PICCOLA INDUSTRIA — L’EDILIZIA POPOLARE OPICINA (TRIESTE) — VIA DI BASOVIZZA 2 — TELEF. 211120 -212494