George Saunders: Lincoln v bardu © Izvirnika: Pingvin Random Hauase LCC Naslov izvirnika: Lincoln in the bardo © Za to izdajo: Založba Litera, 2021 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=57583619 ISBN 978-961-7056-94-5 (epub) George Saunders Lincoln v bardu Prevedel: Andrej E. Skubic Caitlin in Aleni ENA I. Na dan poroke sem jih imel šestinštirideset, ona osemnajst. No, in vem, kaj si mislite: starejši možak (ne ravno suh, že malce plešast, šepav na eno nogo, z lesenimi zobmi) uveljavi svojo zakonsko pravico, na gnus svoje uboge mlade … Toda to ne drži. Prav tega nisem maral narediti, vidite. Na najino poročno noč sem resda prilomastil po stopnicah, ves zaripel od pijače in plesa, jo našel odeto v neko tenko stvarčico, v katero jo je prisilila neka teta, svileni ovratniček ji je rahlo plahutal od drhtavice – in nisem mogel. S tihimi besedami sem ji povedal, kar mi je ležalo na duši: ona je lepa; jaz sem star, grd, iztrošen; čuden par sva, ne združen iz ljubezni, temveč iz sile; njen oče je reven, njena mati bolna. Le zato je tukaj. Vse to prav dobro vem. In niti pomislil ne bi, da bi se je dotaknil, sem dejal, ko pa lahko vidim njen strah in – uporabil sem besedo ›stud‹. Zagotovila mi je, da ne občuti ›studa‹, čeprav sem lahko videl, kako se ji je (lepi, zardeli) obraz ob tej laži spačil. Predlagal sem ji, da sva lahko … prijatelja. Na zunaj naj se v vseh stvareh vede, kot da sva zakonsko dolžnost izpolnila. Sproščena in srečna naj bo v mojem domu in si prizadeva, da bi postal tudi njen. Nič več ne pričakujem od nje. In tako sva živela. Postala sva prijatelja. Prisrčna prijatelja. To je bilo vse. In vendar je bilo tako veliko. Skupaj sva se smejala, skupaj sprejemala gospodinjske odločitve – pripravila me je do tega, da sem bolj resno jemal služinčad, govoril z njimi manj površno. Imela je ostro oko in je uspešno prenovila hišo za komaj kanček pričakovanih stroškov. Kako se je razvedrila, ko sem vstopil, kako se je sklanjala k meni, ko sva razpravljala o kaki gospodinjski zadevi, vse to mi je lepšalo življenje na načine, ki jih sploh ne znam razložiti. Tudi dotlej sem bil srečen, razmeroma srečen, a potlej sem začel pogosto izrekati spontano molitev, ki se je glasila preprosto: Tukaj je, še zmeraj tukaj. Bilo je, kot da je brzeča reka prišumela skozi mojo hišo, ki je bila zdaj vsa prepojena z vonjem sveže vode in zavestjo, da se v bližini vselej giblje nekaj razkošnega, naravnega in neverjetnega. Nekega večera mi je pred skupino prijateljev med večerjo brez posebnega povoda začela peti hvalo – povedala je, da sem dober človek: pozoren, pameten, prijazen. Ko sva se srečala s pogledi, sem videl, da govori iskreno. Naslednji dan mi je na mizi pustila pisemce. Čeprav ji sramežljivost brani, da bi svoja čustva izrazila v govoru ali v dejanjih, je pisalo, je moja prijaznost do nje dosegla nadvse zaželeni učinek: srečna je, zares ji je prijetno v najinem domu in želi si, kot se je izrazila, »razširiti obzorja najine skupne sreče na tisti intimni način, ki mi je bil doslej še tuj«. Zaprosila me je, naj bom pri tem njen vodnik, kot sem jo že dotlej vodil »v mnogih drugih pogledih odraslosti«. Prebral sem pisemce, se odpravil na večerjo – in videl, da dobesedno žari. Vpričo vse služinčadi sva si izmenjevala odkrite poglede, navdušena nad to stvarjo, ki nama jo je nekako uspelo ustvariti iz tako neobetavnih surovin. Tisto noč sem v njeni postelji skrbno pazil, da ne bi bil nič drugačen, kot sem: nežen, spoštljiv, obziren. Počela sva malo – se poljubljala, stiskala –, toda predstavljajte si, če morete, razkošje te nenadne radosti. Oba je obšel naval poželenja (da, seveda), vendar ga je prizemljevala počasna, trdna naklonjenost, ki sva jo bila zgradila: zaupljiva vez, trajna in pristna. Nisem neizkušen mož – v mladih letih sem bil divje sorte; dovolj časa sem zabil (me je sram priznati) na Marble Alley, v Bandboxu, v tistem pošastnem Wolf’s Denu; bil sem že enkrat poročen, in sicer zdravo – toda silovitost tega čustva je bila tudi zame nekaj povsem novega. Brez besed sva se dogovorila, da bova naslednjo noč raziskovanje tega ›novega ozemlja‹ nadaljevala, in ko sem zjutraj odhajal v svojo tiskarno, sem se moral bojevati z gravitacijsko silo, ki mi je velevala ostati doma. In tisti dan – žalibog – je bil dan za tram. Da, da, kakšna smola! S stropa se je zrušil tram in me zadel prav tu, ko sem sedel za pisalno mizo. In tako je bilo treba najine načrte prestaviti, dokler ne okrevam. Po nasvetu zdravnika sem se umaknil v … Za nekakšno bolniško skrinjo so presodili – so presodili, da bo zame … hans vollman Blagodejna. roger bevins iii. Blagodejna, tako je. Hvala, prijatelj. hans vollman Z veseljem pomagam. roger bevins iii. In ležal sem tam v tisti bolniški skrinji in se počutil prav trapasto, v sprejemnici, v ravno tisti sprejemnici, ki sva jo še tako pred nedavnim (razigrano, poredno, stiskajoč se za roke) prekoračila na svoji poti do spalnice. Ko se je zdravnik vrnil in so njegovi pomočniki mojo bolniško skrinjo prestavili na njegov bolniški voziček, sem spoznal, da bo treba najin načrt do nadaljnjega preložiti. Kakšno razočaranje! Ko pa bi lahko prav zdaj spoznal vse radosti zakonske postelje; ko bi spoznal njeno golo telo; ko bi se zasukala k meni v tistem posebnem stanju, pohlepnih ust, zardelih lic; ko bi se njeni lasje, objestno razpuščeni, končno razsuli okrog naju. No, zdaj kaže, da bo to moralo počakati, dokler povsem ne okrevam. Zoprn razvoj stvari, prav zares. hans vollman In vendar človek vse prenese. roger bevins iii. Prav zares. Čeprav moram priznati, da se mi takrat ni zdelo tako. Takrat, na tistem bolniškem vozičku, še neprivezan, sem ugotovil, da lahko bolniško skrinjo tudi na kratko zapustim: skočil sem iz nje in dvignil nekaj prahu, razbil sem celó vazo, vazo na verandi. Toda žena in tisti zdravnik, ki sta odkrito razpravljala o moji poškodbi, tega sploh nista opazila. Tega ni bilo mogoče prenašati. Imel sem nekakšen izpad ihte, priznam, celo psi so se bevskajoč razbežali, zapodil sem se skoznje in v vsakem vzbudil sanje o medvedu. To sem takrat zmogel! Kakšni časi so to bili! Danes bi zmogel v psu vzbuditi sanje o medvedu ravno toliko, kot bi zmogel odpeljati tega najinega molčečega mladega prijatelja tukaj na večerjo. (Saj se res zdi precej mlad, kajne, gospod Bevins? Po obrazu? Po drži?) Kakorkoli že, vrnil sem se v svojo bolniško skrinjo, jokajoč na tisti način, kot ga tu poznamo – ste to že spoznali, mladi kolega? Ko smo še novinci na tem bolniškem dvorišču, mladi gospodič, in nam gre na jok, se zgodi, da se čisto narahlo napnemo, blago jedek občutek se nam razleze po sklepih in nekaj drobno zapoklja v nas. Včasih nam lahko tudi malo uide, dokler smo še sveži. Prav to sem naredil tudi jaz, na vozičku tistega dne: malo mi je ušlo, še svežemu, v tisti bolniški skrinji, od besa, in kaj sem imel od tega? Tisti kakec ostaja ves čas z mano in po pravici povedano – upam, da se vam to ne zdi prostaško, mladi gospod, ali odvratno, upam, da ne škoduje najinemu porajajočemu se prijateljstvu –, tisti kakec je še zmeraj tu, prav v tem trenutku, v moji bolniški skrinji, čeprav zdaj že precej posušen! Zaboga, mar ste še otrok? Otrok je, kaj ni? hans vollman Mislim, da je. Zdaj ko si ravno omenil. Prihaja. Je že skoraj čisto izoblikovan. roger bevins iii. Se opravičujem. Zaboga. Biti zaprt v bolniški skrinji, ko si še otrok – in potem poslušati odraslega, ki razpravlja o posušenem kakcu v svoji bolniški skrinji – to ni ravno, uh, najlepši način za vstop v novo, ah … Fant. Komaj pob. Ojoj. Se iskreno opravičujem. hans vollman II. »Veste,« mi je rekla gospa Lincoln, »od predsednika se pričakuje, da vsako zimo priredi vrsto državniških večerij, in te večerje so hudo drage. Če priredim tri velike sprejeme, lahko državniške večerje mirno črtamo s programa. Če lahko še gospoda Lincolna pripravim do tega, da bo tako videl to stvar, bom zamisel vsekakor tudi uresničila.« »Mislim, da imaš prav,« je dejal predsednik. »To si dobro razložila. Mislim, da se bo treba odločiti o teh sprejemih.« In sta se odločila, in začele so se priprave za prvi sprejem. Iz V zakulisju ali Trideset let sužnja in štiri leta v Beli hiši, Elizabeth Keckley Abolicionisti so kritizirali veseljačenje v Beli hiši, in mnogi so udeležbo zavrnili. Opravičilo Bena Wada je bilo bojda zapisano v ostrih besedah: »Se predsednik in ga. Lincoln morda zavedata, da divja državljanska vojna? Če se ne, g. in ga. Wade vsekakor se, zato pri gostiji in plesu ne želita sodelovati.« Iz Dvigovanje zastave v Washingtonu, 1860–1865, Margaret Leech Otroka, Tad in Willie, sta ves čas prejemala darila. Willie je bil nad malim ponijem tako navdušen, da je vztrajal, da ga bo jezdil vsak dan. Vreme med ježo pa je bilo spremenljivo: v mrazu se je nekega dne močno prehladil, in prehlad je prerasel v hudo vročico. Keckley, op. cit. Ko se je njegova mama petega zvečer oblačila za zabavo, je Willie gorel od vročice. S težavo je lovil sapo. Videla je, da ima začepljena pljuča, in bilo jo je strah. Iz Dvajset dni, Dorothy Meserve Kunhardt in Phillip B. Kunhardt ml. III. Zabavo [pri Lincolnovih] so ostro kritizirali, vendar so se je udeležili vsi, ki so kaj veljali. Leech, op. cit. Zaradi gneče se je bilo težko zares razgledati: lahko si se le kot omamljen pomikal skozi pravi bazar dišav, kolonjskih vod, parfumov, pahljač, lasulj, klobukov, spačenih obrazov, ust, razprtih v nenadnih vriskih, težko je bilo razbrati, ali od veselja ali groze. Iz Vse to sem videla. Spomini na strašni čas, ga. Margaret Green Na vsakih nekaj metrov je bilo v vazah eksotično cvetje iz predsedniških rastlinjakov. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Sijajno skupino je sestavljalo diplomatsko osebje – tu so bili lord Lyons, M. Mercier, M. Stoeckl, M. von Limburg, señor Tassara, grof Piper, Chevalier Bertinatti in drugi. Leech, op. cit. V Vzhodni sobi so večnadstropni lestenci osvetljevali zelene preproge v odtenku morske pene. Iz Vzpon k veličini, David Von Drehle, 11 V Modri sobi je bilo slišali pravi vrvež jezikov: Evropejci so nadvse hvalili generala McDowella, ki se je pogovarjal v imenitni francoščini. Leech, op. cit. Zastopani so bili menda vsi narodi, rase, družbeni položaji, starosti, višine, širine, barve glasu, pričeske, drže in vonjave: oživela je mavrica, ki je klicala s številnimi glasovi. Garrett, op. cit. Tu so bili vladni ministri, senatorji, člani predstavniškega doma, ugledni državljani in lepotice iz skoraj vseh zveznih držav. Le malo je bilo častnikov pod činom poveljnika divizije. Prišli so francoski knezi, pa knez Felix Salm-Salm, pruski plemič in konjeniški častnik, ki je služil v štabu generala Blenkerja … Leech, op. cit. … očarljivi Nemec, Salum-Salum; brata Whitney (dvojčka, ki ju ne bi bilo mogoče ločiti, če ne bi eden nosil stotniških, drugi poročniških trakov); veleposlanik Thorn-Tooley; g. in ga. Fessenden; pisatelj E. D. E. N. Southworth; George Francis Train in njegova lepa žena (»pol mlajša, dvakrat višja«, so se takrat radi šalili). Garrett, op. cit. Skoraj izgubljena v velikanskem cvetličnem aranžmaju je z glavami, staknjenimi v razgreti razpravi, stala gručica skrivenčenih starcev. Bili so Abernathy, Seville in Kord, vsak od njih bi lahko že tem v letu umrl. V bližini sta stali sestri Casten, nagnjeni, da bi ujeli besede pogovora, grozovito visoki in bledi kot alabastrni prašnici, ki iščeta svetlobo. Iz Utrdba Unije. Spomini in vtisi, Jo Brunt Ob enajsti uri je ga. Lincoln na čelu vseh predsedniku ob boku vodila promenado po Vzhodni dvorani. Leech, op. cit. Ko smo se zgrnili naprej, mi je neki neznani moški pokazal nov ples, ›Veseli Jim‹. Na pozive vseh v bližini ga je prikazal še enkrat in bil deležen aplavza. Garrett, op. cit. Bilo je veliko smeha, ko se je razkrilo, da je neki služabnik zaklenil vrata državniške jedilnice in založil ključ. »Jaz sem za napredovanje!« je zavpil nekdo. »Napredovanje do frontne črte zavira le idiotizem poveljnikov,« je dejal drugi, posnemajoč nedavni govor v kongresu. Leech, op. cit. To, sem pomislil, to je ta nedisciplinirana človeška skupnost, ki je podžgana s svojo topo kolektivno pametjo ravnokar pognala oboroženo nacijo v nesluteno epsko vojaško kataklizmo: orjaški, opletajoč organizem z vso moralno držo in premišljenostjo nešolanega psička. Iz zasebnega pisma Alberta Sloana, z dovoljenjem družine Sloane Vojna je bila stara manj kot eno leto. Nismo še vedeli, kaj je to. Iz Vznemirljiva mladost. Odraščanje med državljansko vojno, E. G. Frame Ko se je ključ nazadnje našel in so se razigrani gostje vsuli noter, je lahko bila ga. Lincoln upravičeno ponosna na veličastje pripravljene pojedine. Leech, op. cit. Soba je bila štirideset čevljev dolga in trideset široka ter tako živobarvna, da se je zdela polna, še preden je sploh kdo vstopil. Iz Lincolnovi. Portet nekega zakona, Daniel Mark Epstein Draga vina in likerji so tekli neomejeno, orjaška japonska bovla pa je bila napolnjena z desetimi galonami šampanjskega punča. Leech, op. cit. Ga. Lincoln je najela vrhunskega gostinca, C. Heerdta iz New Yorka. Stroški naj bi znašali čez deset tisoč dolarjev. Nobene podrobnosti niso spregledali: lestenci so bili ozaljšani z girlandami cvetja, servirne mize okrašene s cvetnimi lističi vrtnic, potresenimi po pravokotnikih iz rezanega zrcala. Brunt, op. cit. Požrešno in bahaško razkazovanje v času vojne. Sloane, op. cit. Elsa je bila brez besed in me je le ves čas stiskala za roko. Tako so menda, bi si mislil, zabavali goste v antičnih časih. Kakšna darežljivost! Kako prijazno od naših ljubih gostiteljev! Iz Naša prestolnica v času vojne, Petersen Wickett V jedilnici je bila dolga miza, prekrita z orjaškim zrcalom, na kateri so stale masivne skulpture iz sladkorja. Najbolj prepoznavne so bile utrdba Fort Sumter, bojna ladja, tempelj svobode, kitajska pagoda, švicarska planšarska koča … Kunhardt in Kunhardt, op. cit. … sladkorni modeli templja, obkroženi z boginjo svobode, kitajskimi pagodami, rogovi izobilja, fontanami s curki sladkorne pene, obložene z zvezdicami … Iz Washington g. Lincolna, Stanley Kimmel Panji, po katerih so gomazele čebele v naravni velikosti, so bili napolnjeni s šarloto. Na vojno je diskretno namigovala čelada, napolnjena z valujočimi oblački sladkorne pene. Dobro staro ameriško fregato Unija s štiridesetimi topovi in polno razpetimi jadri so podpirali angelčki, oviti v ameriško zastavo … Leech, op. cit. Na eni od stranskih miz se je bohotila tudi utrdba Fort Pickens, obkrožena z nečim okusnejšim od topov, v obliki slastno ocvrtih ›bedrc s prilogami‹ … Kimmel, op. cit. Padajoča sladkorna toga Gospe Svobode se je kot draperija spuščala na kitajsko pagodo, v notranjosti katere so po ribniku sladkorne pene plavale miniaturne ribice iz čokolade. Nedaleč proč so poželjivo slastni biskvitni angeli odganjali čebelice, viseče na najtanjših nitkah iz glazure. Wickett, op. cit. Velemesto iz slaščic, sprva delikatno in popolno, je čez večer utrpelo različne vdore plenilcev: udeleženci zabave so cele mestne četrti zajemali v prgišča in si jih tlačili v žepe, da bi jih doma delili s svojimi dragimi. Pozno zvečer so se po nenehnem butanju gneče ob zrcalno mizo nekatera sladkorna poslopja kar porušila. Garrett, op. cit. Gostili so se z mehkim fazanom, tolstimi prepelicami, jelenovimi zrezki in virginsko šunko; nažirali so se z racami potapljavkami, svežim puranom in tisoči in tisoči ostrig, izluščenimi pred uro in bodisi položenimi na led za srkanje v surovem stanju bodisi popraženimi na maslu in drobtinah ali kuhanimi v mleku. Epstein, op. cit. Ti in drugi okusni prigrizki so bili naloženi tako izdatno, da niti združeni napad tisoč in več gostov ni mogel izčrpati njihovih vrst. Kimmel, op. cit. Toda za razmišljeno smehljajočo se gostiteljico in njenega moža v tem večeru ni bilo veselja. Nenehno sta se vzpenjala po stopnicah in preverjala, kako je z Williejem; in z njim sploh ni bilo dobro. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. IV. Razkošni toni Orkestra mornarice v spodnjem nadstropju so vdirali v bolniško sobo kot mehko, pridušeno mrmranje, kot divje, komaj slišno ihtenje daljnih duhov. Keckley, op. cit. Willie je počival v spalnici ›Valižanski princ‹, s temno vijoličnimi stenskimi draperijami z zlatimi resicami. Epstein, op. cit. Lička na prikupnem okroglem obrazku so mu gorela od vročice. Stopala so se mu pod bordojsko rdečim pregrinjalom nemirno premikala. Iz Zgodovina od blizu, ur. Renard Kent, pričevanje Kate O’Brien Grozo in tesnobo predsedniškega para si lahko predstavlja vsak starš, ki je kdaj ljubil otroka in bil prisiljen vztrepetati ob strašljivem znamenju, da usoda njegovega življenja morda ne ceni tako kot on in ga lahko samovoljno kadarkoli konča. Iz Izbrana pisma Edwina Willowa iz časa državljanske vojne, ur. Constance Mays Čeprav jima je strah stiskal srce, sta se znova odpravila dol prisluhnit pevcem večera, družini Hutchinson, ki je zastrašujoče realistično odpela ›Ladjo v plamenih‹ v nastopu, ki je vključeval posnemanje viharja na morju, prestrašene krike ujetih potnikov, mater, ki si pritiska dojenčka k snežno belim prsim, »topot, paničen beg, rjovenje glasov – ›Požar! Požar!‹«. Obrazi mornarjev so ob pogledu bledeli – pogledi so v žaru luči jim goreli – in dim se jel je v oblakih valiti – O, bog, strašno v ognju smrt je storiti! Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Hrup in žvenketanje sta bila tako glasna, da si moral vpiti, če si hotel, da te kdo razume. Kočije so še kar prihajale. Okna so se odpirala in okrog njih so se zbirale skupine, željne svežega nočnega zraka. Sobo je polnilo vzdušje vesele mrzličnosti. Začelo mi je postajati slabo in mislim, da nisem bila edina. Po naslanjačih so bile sem ter tja sesedene matrone. Opiti moški so si kar pretirano vneto ogledovali slike. Garrett, op. cit. Razlegali so se divji vriski. Sloane, op. cit. Neki možak v oranžnih hlačah in široko razpeti modri suknji je bil v stanju popolne blaženosti in se je kar stoje gostil ob servirni mizi kot kak mogočen Ambrussi, ki mu je končno uspelo odkriti hišo svojih sanj. Wickett, op. cit. Cvetlični aranžmaji zgodovinskih prizorov! Ti nagrmadeni izbruhi barv, tako bujni – a že kmalu zatem zavrženi, da ovenijo in zbledijo v turobnem februarskem soncu. Živalska trupla – ›meso‹ – topla in prekrita z vejicami zelišč na dragih krožnikih, kadeča se in sočna: odpeljana kdove kam, zdaj očitno le še kuhinjski odpadek, znova le iskreni kadavri, le za kratek, minljiv trenutek povzdignjeni v status slastnih jedi. Tisoč oblek, ki so jih to popoldne tako ljubeče razgrnili, jim na hodnikih tako skrbno okrtačili prah, jim zalikali robove za vožnjo v kočiji: kje so zdaj? Je vsaj ena razstavljena v muzeju? Jih je še kaj pospravljenih po podstrešjih? Večina se jih je spremenila v prah. Enako kot dame, ki so jih tako ponosno nosile v tistem bežnem trenutku sijaja. Iz Družabno življenje med državljansko vojno: veseljačenje, mesarjenje, uničevanje (neobjavljen rokopis), Melvin Carter V. Številni gostje so se posebej spominjali čudovitega meseca, ki je sijal tisti večer. Iz Čas vojne in izgube, Ann Brighney V mnogih opisih tistega večera je izpostavljena prav posebno svetla luna. V Dolga pot do slave, Edward Holt Skupna značilnost teh pripovedi je zlata luna, ki je slikovito lebdela nad prizoriščem. Iz Večeri v Beli hiši. Antologija, Bernadette Evon Lune tistega večera ni bilo, na nebu so viseli težki oblaki. Wickett, op. cit. Debel zelen polmesec je visel nad tem norim prizorom kot hladnokrven sodnik, vajen človeških traparij. Iz Moje življenje, Dolores P. Leventrop Ščip na nebu je bil rumenordeč, kot da odseva svetlobo kakega zemeljskega požara. Sloane, op. cit. Ko sem se pomikal po sobi, sem skozi to ali ono okno vedno znova uziral tisti srebrni mesečev krajec, kot starega berača, ki si želi, da bi tudi njega povabili noter. Carter, op. cit. Ko so nazadnje postregli večerjo, je nad hišo ves visok in droban in moder žarel mesec, še zmeraj sijajen, čeprav že nekoliko upadel. Iz Časi, ki jih več ni (neobjavljeni spomini), I. B. Brigg III. Noč se je nadaljevala mračna in brez mesečine; približevalo se je neurje. Iz Tista radostna leta, Albert Trundle Ko so začeli gostje odhajati, je med jutranjimi zvezdami sijala rumena polna luna. V Sile Washingtona, D. V. Featherly Oblaki so bili težki, svinčeni in viseči, zamolklo rožaste barve. Meseca ni bilo. Z možem sva se ustavila, da pokukava v sobo, v kateri je trpel mladi Lincoln. Tiho sva pomolila za fantkovo zdravje. Poiskala sva si kočijo in se odpravila domov, kjer so najini otroci, hvala usmiljenemu Bogu, počivali v miru. Iz Spomini neke matere, Abigail Service VI. Zadnji gostje so vztrajali skoraj do zore. V kleti so služabniki vso noč pomivali in pospravljali, med garanjem so pili ostanke vina. Razgreti, utrujeni in opiti so se nekateri začeli prepirati, kar je v kuhinji privedlo celo do pretepa s pestmi. Von Drehle, op. cit. Večkrat sem lahko zaslišala pridušeno šepetanje: ni prav, da se tako veseljači, ko pa Smrt trka na vrata, in morda bi bilo času bolj primerno skromnejše javno življenje. Iz Zbrana pisma Barbare Smith-Hill iz časa vojne, ur. Thomas Schofield in Edward Moran Noč se je počasi vlekla; napočilo je jutro, in Willieju se je poslabšalo. Keckley, op. cit. VII. Včeraj okrog treh je prišla velika procesija – morda dvajset kočij, da jih ni bilo kam dati – Ustavile so se na tratah pred hišami in obždele nagnjene na zemljišču pokopališča poleg ograje – In kdo drug ti sestopi z mrliškega voza kot sam g. L. osebno, ki sem ga prepoznala z risbe – Toda mučno zgrbljen in žalostnega lica, skoraj ga je bilo treba priganjati, kot da mu ni do tega, da stopi na ta strašni kraj – Nisem še izvedela žalostne novice in sem bila za trenutek zbegana, toda kmalu je bilo iz dogajanja razvidno, pomolila sem za fanta in družino – V časopisju so veliko pisali o njegovi bolezni, in zdaj se je nesrečno izteklo – Kočije so nenehno prihajale še celo uro, dokler ni bila ulica povsem neprehodna. Neznanska množica je izginila v kapelo in skozi odprta okna je bilo slišati dogajanje v notranjščini: glasbo, pridigo, jok. Potem se je zbrano občestvo razkropilo in kočije so odpeljale, več jih je obtičalo in jim je bilo treba pomagati, ulice in trate so bile precej razdejane. In potem je spet danes, v vlagi in mrazu, okrog dveh prispela majhna kočija in se ustavila pri vratih pokopališča, znova je izstopil predsednik, tokrat v spremstvu treh gospodov: enega mladega in dveh STARIH – Pri vratih sta jih sprejela g. Weston in mladi pomočnik in vsi skupaj so odšli v kapelo – Kmalu se je pomočniku pridružil še pomagač, videlo se je, kako na voziček polagata majhno krsto, in žalostna odprava se je podala na pot: spredaj voziček, zadaj predsednik s spremstvom – Namenili so se proti severozahodnemu kotu pokopališča. Ker je grič tam strm in je še kar deževalo, je bilo vse skupaj videti kot čudna mešanica svečane melanholije in špasne nerodnosti, pomočnika sta se nadvse trudila ohraniti krstico na tistem vozičku – Obenem pa so vsi udeleženci, celo g. L., prizadevno mencali, da jim ne bi spodrsnilo na mokri travi. Vsekakor kaže, da bo ubogi Lincolnov mali ostal tu čez cesto, ne tako, kot so poročali časopisi, da ga bodo nemudoma odpeljali nazaj v Illinois. Najeli so mesto v grobnici, ki je last sodnika Carrolla, in le predstavljaj si to bolečino, Andrew, ko moraš pustiti svojega ljubega sinčka v takem hladnem kamnu kot kakega strtega ptička in oditi. Mirna noč je, celo potok menda mrmra tiše kot ponavadi, dragi brat. Ravnokar je vzšla luna in obsijala nagrobnike na pokopališču – za trenutek se je zazdelo, kot da so posestvo preplavili angeli vseh oblik in velikosti: rejeni angeli, angeli velikosti psa, angeli na konjih itd. Navadila sem se imeti te pokojnike za družbo, zdaj se mi zdijo prav prijetna druščina v tistih svojih prstenih in hladnih kamnitih hišah. Iz Washington med vojno. Pisma Isabelle Perkins iz časa državljanske vojne, zbral in uredil Nash Perkins III., zapis 25. februarja 1862 VIII. In tako je predsednik svojega fanta pustil v najeti grobnici in se vrnil k delu za svojo deželo. Iz Lincoln. Zgodba za fante, Maxwell Flagg Nič ne bi moglo biti mirnejše ali lepše od lege te grobnice, naključnemu obiskovalcu pokopališča je bila popolnoma skrita, saj je bila čisto zadnja na levi, povsem na koncu posestva, vrh skoraj navpičnega brega, ki se spušča proti potoku Rock pod njim. Brzice so prijetno žuborele in gozdna drevesa, gola in krepka, so se iztezala proti nebu. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. IX. Že v rani mladosti sem se zavedel, da posedujem določeno nagnjenje, ki se mi je zdelo povsem naravno in celo čudovito: drugim – očetu, materi, bratom, prijateljem, učiteljem, duhovščini, starim staršem – pa se sploh ni zdelo naravno ali čudovito, temveč celo sprevrženo in sramotno. Zato sem trpel: moram torej svoje nagnjenje skrivati in se poročiti ali pa se obsoditi na nekakšno, če se tako izrazim, neizpolnjenost? Želel sem si biti srečen (kot si, sem prepričan, želi biti srečen vsakdo), zato sem sklenil nedolžno – no, dokaj nedolžno – prijateljstvo s sošolcem. Toda kmalu sva spoznala, da nimava nobenega upanja, in tako sem (če preskočim nekaj podrobnosti, zatikanj in odtikanj, novih začetkov in iskrenih zaobljub, prelomljenih zaobljub, tam v nekem kotu, ah, kočijske lope, in tako dalje) nekega popoldneva, kak dan po nekem posebno iskrenem pogovoru, v katerem je Gilbert izrazil svojo namero, da bo potlej »živel prav«, vzel mesarski nož, napisal pisemce staršem (njegovo ključno sporočilo je bilo: žal mi je) in še eno njemu (ljubil sem, torej odhajam izpolnjen) in si dokaj divjaško prerezal zapestje nad porcelanskim umivalnikom. Ker mi je ob tolikšni količini krvi in njeni nenadni bijoči rdečini na belini umivalnika postalo slabo, sem se omotično sesedel na tla in takrat – no, zaradi tega mi je zdaj malo nerodno, toda naj kar povem: sem si premislil. Šele takrat (ko sem praktično že stopil skozi vrata) sem se zavedel, kako neizrekljivo čudovito je vse skupaj, kako natančno domišljeno za naše zadovoljstvo, in spoznal, da ravnokar mečem proč čudežno darilo, darilo, ki ti omogoča vsakodnevno tavanje po tem neznanskem čutnem paradižu, po vsej tej veličastni tržnici, skrbno založeni z vsemi sublimnimi stvarmi. Ti roji mušic, ki poplesujejo v poševnih žarkih avgustovskega sonca; ta trojica vrancev, ki z licem ob licu stojijo do trebuha ugreznjeni na zasneženem polju; ta duh po goveji juhici, ki ga vetrič prinese skozi oranžkasto okno hladnega jesenskega … roger bevins iii. Gospod. Prijatelj. hans vollman Kaj sem – kaj sem spet začel? roger bevins iii. Si. Zajemi sapo. Nič hudega ni. Mislim, da nekoliko vznemirjaš našega novinca. hans vollman Se opravičujem, mladi gospod. Na svoj način sem vam želel le izraziti dobrodošlico. roger bevins iii. Ker ti je »ob tolikšni količini krvi postalo slabo«, si se »omotično sesedel na tla« in »si premislil«. hans vollman Da. Ker mi je ob tolikšni količini krvi in njeni nenadni bijoči rdečini na belini umivalnika postalo slabo, sem se omotično sesedel na tla. In takrat sem si premislil. Ker sem vedel, da je moje edino upanje kateri od služabnikov, sem se opotekel na stopnišče in se vrgel po njem. Od tam se mi je uspelo odplaziti v kuhinjo … In tam sem tudi ostal. Tam zdaj čakam, da me odkrijejo (ker počivam na tleh, z glavo ob štedilniku, poleg na glavo obrnjenega stola, z rezino pomarančnega olupka ob licu), da me oživijo, da spet vstanem in počistim neznansko packarijo, ki sem jo naredil (mama ne bo vesela), in spet stopim ven, v tisti čudoviti svet, nov in pogumnejši mož, in začnem živeti! Bom sledil svojim nagnjenjem? Bom! Z užitkom! Zdaj, ko sem se enkrat tako približal temu, da izgubim vse, sem osvobojen vsakega strahu, oklevanja in plahosti; ko me enkrat spet oživijo, nameravam vneto tavati po svetu, vsrkavati, vohati, okušati, ljubiti vsakogar, ki ga poželim; se dotikati, okušati, stati nepremično sredi vseh čudovitih stvari tega sveta, kot so na primer: speči pes, ki v sanjah pobrcava v trikotniku sence drevesa; stožec sladkorja na ebenovinasti ploskvi mize, ki ga zrnce za zrncem preureja nezaznaven prepih; oblak, ki kot ladja lebdi nad zaobljenim zelenim gričem, vrh katerega na vrvici ognjevito poplesuje vrsta pisanih srajc, medtem ko se mestecu spodaj razodeva škrlatnomodri dan (utelešena muza pomladi) in vsako rosno travnato, s cvetovi prebodeno dvorišče dobesedno blazni od … roger bevins iii. Prijatelj. Bevins. hans vollman Ta ›Bevins‹ je imel več parov oči Vse so bezljale sem ter tja Več nosov Vseh sopečih Njegove roke (imel je več parov rok ali pa so bile njegove roke tako urne, da se je zdelo, kot da jih ima več) so štrlele zdaj v to, zdaj v ono smer, pobirale stvari, jih nosile k obrazu z nadvse zvedavim Majčkeno srhljivo Med pripovedovanjem zgodbe mu je pognalo toliko novih oči in nosov in rok, da mu je trup skorajda izginil Oči kot jagode v prepolnem grozdu Roke, ki otipavajo oči Nosovi, ki ovohavajo roke In rane na obeh zapestjih. willie lincoln Novinec je sedel na strehi svoje bolniške hiše in osuplo strmel v gospoda Bevinsa. hans vollman In občasno skrivaj vrgel osupel pogled tudi proti tebi, gospod. Proti tvojemu zajetnemu … roger bevins iii. Daj no, nobene potrebe ni, da omenjaš … hans vollman Drugi mož (tisti, ki ga je udaril tram) Čisto gol Ud nabrekel do velikosti Nisem mogel odmakniti pogleda Poskakoval je med Trup kot knedelj Širok, plosk nos kot pri ovci Res čisto razgaljen Grozna vdrtina v glavi Kako je lahko hodil naokrog in govoril s tako hudo … willie lincoln Zdajci se nam je pridružil častiti Everly Thomas. hans vollman Prišel je, kot pride vselej, v krevsajočem drncu, visoko usločenih obrvi, tesnobno ozirajoč se nazaj, z lasmi navpično v zrak, z usti, zaokroženimi v popoln O groze. In vendar je spregovoril, kot spregovori vselej, s popolno umirjenostjo in zdravo pametjo. roger bevins iii. Novinec? je dejal častiti. Mislim, da imamo čast pozdraviti gospoda Carrolla, je dejal gospod Bevins. Pob je le prazno bolščal v nas. hans vollman Novinec je bil fant, star kakih deset ali enajst let. Čeden dečko, mežikajoč in previdno razgledujoč se okrog sebe. častiti everly thomas Spominjal je na ribo, ki jo je vrglo na obrežje in leži nepremično in zbrano, zavedajoč se svoje ranljivosti. hans vollman Spomnil me je na nekega mojega nečaka, ki se mu je nekoč vdrl led na reki in se je vrnil domov premražen do kosti. Bal se je kazni, zato si ni upal vstopiti: našli smo ga naslonjenega na vrata, iz katerih si je prizadeval vsrkati vsaj nekaj malega toplote, omotičnega, krivega, skoraj odrevenelega od mraza. roger bevins iii. Gotovo občutite določeno potrebo? je dejal gospod Vollman. Nujo? Da bi šli? Nekam? Kjer vam bo bolj udobno? Čutim, da moram čakati tu, je dejal fant. Spregovoril je! je vzkliknil gospod Bevins. častiti everly thomas Čakati na kaj? je dejal gospod Ovca-Knedelj. Na mamo, sem dejal. Na očka. Kmalu prideta. Da me pobereta Gospod Ovca-Knedelj je nesrečno zmajal z glavo Tudi njegov ud se je zamajal Nesrečno Morda res prideta, je dejal mož mnogih oči. Toda dvomim, da te bosta pobrala. Potem so se vsi trije zasmejali Ob izdatnem ploskanju moža mnogih oči In zibanju nabreklega uda gospoda Ovce-Knedlja Celo častiti se je smejal Čeprav se je tudi v smehu zdel preplašen Vsekakor ne bosta dolgo ostala, je dejal gospod Ovca-Knedelj. Ves čas si bosta želela, da bi bila kje drugje, je dejal mož mnogih oči. Le kosilo jima bo hodilo po glavi, je dejal častiti. Kmalu bo pomlad Z igračami od božiča sem se komaj kaj igral Imam steklenega vojaka, ki se mu glava obrača Ima izmenljive epolete Kmalu bodo zacvetele rože Lawrence iz vrtne lope nam bo dal vsakemu lonček semen Počakati moram sem rekel willie lincoln X. S pogledom sem ošvrknil gospoda Bevinsa. hans vollman Mladi naj se ne bi zamujali. roger bevins iii. Matthison, Star devet let? Manj kot trideset minut se je zamujal. Potem se je razkadil z drobnim pokcem kot prdec. Dwyer, 6 let 5 mes? Ob prihodu ga ni bilo niti v bolniški skrinji. Menda je odšel že med prevozom. Sullivan, Novorojen, se je zamujal dvanajst ali trinajst minut, plazeča se, tuleča krogla nepotešene svetlobe. Russo, Odšla v šestem letu, punčica materinega očesa? Zamujala se je komaj štiri minute. Vsak kamen je preobrnila. »Raziskujem po delovnem zvezku.« hans vollman Ubožica. častiti everly thomas Evansova dvojčka, Zapustila to žalostno dolino pri 15 letih, 8 mesecih, sta se zamujala devet minut, potem pa oba odšla v istem trenutku (dvojčka do zadnjega). Percival Strout, Star sedemnajst let, se je zamujal štirideset minut. Sally Burgess, 12 let in ljubljenka vseh, se je zamujala sedemnajst minut. hans vollman Belinda French, Dojenčica. Se je spomnita? roger bevins iii. Za štruco velika, samo ležala je, se medlo belo svetlikala in cvileče ječala. častiti everly thomas Celih sedeminštirideset minut. hans vollman Še dolgo po tistem, ko je odšla njena mama Amanda French, Odšla med porajanjem lepega, a nesrečnega otroka. roger bevins iii. V isti bolniški skrinji sta ležali skupaj. hans vollman Nadvse presunljiv pogled. častiti everly thomas A nazadnje je odšla tudi ona. roger bevins iii. Kot se za te mlade spodobi. častiti everly thomas Kot jih gre večina, čisto naravno. roger bevins iii. Če ne, pa … častiti everly thomas Predstavljajte si torej naše presenečenje, ko smo kakšno uro kasneje zagledali poba še kar na strehi, kako se v pričakovanju razgleduje, kot da čaka, da se pripelje kočija in ga pobere. hans vollman In oprostite, če to omenjam – ampak kakšen smrad po divji čebuli oddajajo ti mladi, kadar se zamujajo? Prav težak je bil že. roger bevins iii. Nekaj bo treba ukreniti. častiti everly thomas XI. Stopi z nami, je dejal gospod Ovca-Knedelj. Z nekom bi te radi seznanili. Lahko hodiš? je vprašal mož mnogih oči. Ugotovil sem, da lahko Lahko hodim Lahko hopsam Lahko celo hodohopsam Malo hodohopsa bi bilo prav fajn Nekaj neokusnega je ležalo pod nami, v nekakšni skrinji v tisti majhni hiši Ne okusnega Vam lahko nekaj povem? Imelo je črvji obraz Črvji, vam pravim! Črv, za fanta velik In mojo obleko je nosil Kakšna groza. willie lincoln Pob se je zganil, kot da me namerava prijeti za roko, pa si je menda premislil, mogoče ni maral, da bi ga imel za otročjega. hans vollman Pa smo se odpravili, mahnili smo jo proti vzhodu. roger bevins iii. XII. Pozdravljeni, prijazni gospodje. Če želite, vam lahko naštejem imena nekaterih naših gozdnih cvetlic? ga. elizabeth crawford Za hrbtom se nam je pridružila gospa Crawford v svoji običajni drži skrajne spoštljivosti: prikloni, nasmeški, podrsavanje, izmikanje. roger bevins iii. Tamle imamo, na primer, divjega berkatega klinčka, divji lepi čeveljc, divje vertnice vseh verst. Tamle je metuljna svilnica, tamle kovačnik, da ne omenjam modre perunike, žolte perunike in Številnih drugih verst, katerih Imen trenutno ne pomnim. ga. elizabeth crawford In ves čas jo je naskakoval Longstreet, tisti obešenjak, ki prebiva blizu povešene klopce. roger bevins iii. Bodite pozorni, gospodje, na moje temeljito poznavanje pomembnih vidikov te oprave: te pariške sponke, ta Ellisova bluza, to zapleteno pohodno krilo, vam povem, to je, kot da bi lupil čebulo: odvezovanje, odpenjanje, dobrikanje, dokler človek ne pride, in nikdar urnega koraka, do samega centra drame, dragulja – kot bi se reklo – do goščavnega dola … sam longstreet ›jezični‹ Ki je med našo potjo več čas grabil in krempljal po njej, čeprav gospa Crawford njegovih odurnih pozornosti na srečo sploh ni opazila. častiti everly thomas Pob nam je ves bojazljiv tesno sledil, se oziral zdaj sem in zdaj tja. hans vollman In zdaj vam izvedem en Del, ali vso, če vam je tako draže, Pesem, ki jo je nekdaj pel moj ljubi mož. Poročna Pesem Adama in Eve jo je klical. To Pesem je Pel na svatbi moje sestre. Navado je imel, da si je izmišljeval Pesmi in jih Pel in … Oh, ne, bliže pa jaz ne grem. Prav lep dan vam želim, gospodje. ga. elizabeth crawford Dosegli smo rob tistih nekaj sto metrov neposeljene divjine z grozepolno železno ograjo na koncu. hans vollman S tisto ostudno mejo, čez katero si nismo drznili. roger bevins iii. Kako smo sovražili tisto reč. hans vollman Traynorka je ležala kot ponavadi, ujeta v ograjo in že kar del nje, in v tistem trenutku se je prikazovala kot nekakšna grozotna počrnela peč. roger bevins iii. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na njen prvi dan tu, ko se je neprekinjeno prikazovala kot sukajoča se deklica v poletni oblekici, ki spreminja vse barve. častiti everly thomas Poklical sem jo in jo prosil, če se pogovori s pobom. O nevarnostih tega kraja. Za mlade. hans vollman Deklič je bil tiho. Le vratca tiste peči, kar je bila v tistem trenutku, so se odprla in spet zaprla, da smo le za hip uzrli strašno oranžno vročino v njej. roger bevins iii. Naglo se je preobrazila v porušen most, v jastreba, v velikega psa, v strašno coprnico, ki se baše s črno pogačo, v vrsto od poplave uničene koruze, v dežnik, razcefran od vetra, ki ga nismo čutili. častiti everly thomas Naše iskrene prošnje niso nič zalegle. Dekle ni maralo govoriti. hans vollman Obrnili smo se že, da bi šli. roger bevins iii. A nekaj na pobu se je je dotaknilo. Dežnik je postal koruza; koruza coprnica; coprnica deklič. hans vollman S kretnjo mu je nakazala, naj stopi naprej. roger bevins iii. Ko se ji je pob previdno približal, je spregovorila s tihim glasom, ki ga nismo mogli slišati. hans vollman XIII. Mladi gospod Bristol si me je poželel, mladi gospod Fellowes in gospod Delway sta si me poželela, ob večerih so posedali po travi okrog mene in oči so jim žarele v najognjevitejšem najprjaznejšem Poželenju. V borovničevo vijolični oblekci sem posedala v pletenem stolu v krogu občudujočih ognjevitih prjaznih oči vse do noči, ko se je ta ali oni zleknil na hrbet in dejal, Oh, te zvezde, pa sem dejala, Oh, da, kako imenitne so videti nocoj, medtem ko sem si (prznam) predstavljala, kako bi legla tam poleg nega, in tudi drugi fantje, ki so me videli, kako ga zleknenega gledam, so si predstavljali, kako bi legli poleg mene. Vse je bilo zelo Tedaj je mama poslala Annie, da me pokliče. Prehitro sem šla. Od tiste družbe, od tistih Svetlih obetov takih večerov za večerom, ki naj bi vodili k izbiri, in po sprejeti izbiri bi bil obred, in iz tega bi sledila Ljubezen, in Ljubezen bi postala otrok, in samo za to prosim Tako sem si želela držati v rokah ljubo Dete. Dobro vem, da na pogled nisem več čedna kot nekoč. In s časom, priznam, sem spoznala določene besede, ki jih prej nisem Fuk kurc drek nabijal razjebu naguzu In spoznala, v mislih, določene neprimerne kraje, kjer take zadeve Temne sobe fafišča v mračnih ulicah Sem jih vzljubila Po njih hlepela. In tako sem jezna. Nisem dobila. Nič. Prehitro sem šla Da bi Komaj štirinajst. Let stara Prosim pridite spet gospod, lepo vas je bilo Ampak v rit vaši prjatli (ne mi jih več prpelat), ki samo prihajajo zijala prodajat in se norca delat in me upravljat, ne, to ni beseda, zapravljat, opravljat to, kar delam. Ker ne delam nič več, kot oni delajo. Kaj ni tako? Kaj pa delam, samo trdno vztrajam in bom prav gotovo dosegla tisti povratek na Zeleno travo prjazne poglede po katerih tako hrepenim. elise traynor XIV. Ko smo odhajali s tistega kraja, je pob postal molčeč. To se bo zgodilo z mano? je rekel. Prav gotovo se bo, je dejal gospod Vollman. To se – to se nekoliko že dogaja, je obzirno dejal častiti. roger bevins iii. Prišli smo do kraja, kjer se peščena potka spusti. častiti everly thomas Blizu Freeleyja. Blizu Stevensa. Blizu Nesbittovih štirih dojenčkov in njihovega angela s sklonjeno glavo. roger bevins iii. Blizu Mastertona. Blizu Ambustija. Blizu obeliska in treh povešenih klopc in ošabnega doprsnega Merradala na visokem podstavku. hans vollman Se pravi, da moram narediti, kar mi pravite, je dejal fant. Pameten pob, je dejal gospod Vollman. roger bevins iii. XV. Pred vrati njegove bele kamnite hiše smo fanta objeli. hans vollman Podaril nam je plah nasmeh, ne brez strahu pred tem, kar je imelo slediti. častiti everly thomas Kar daj, je nežno dejal gospod Bevins. Tako bo še najbolje. hans vollman Kar na pot, je dejal gospod Vollman. Tu ni nimaš več kaj iskati. roger bevins iii. Potem pa nasvidenje, je dejal pob. Ničesar se ni treba bati, je dejal gospod Bevins. Čisto naravno je. hans vollman Potem pa se je zgodilo. roger bevins iii. Izreden dogodek. hans vollman Česa takega še ni bilo, prav zares. častiti everly thomas Fantov pogled je zdrsnil mimo nas. hans vollman Kot da bi zadaj nekaj zagledal. roger bevins iii. Obraz se mu je razsvetlil od veselja. hans vollman Očka, je dejal. častiti everly thomas XVI. Proti nam se je skozi temo pomikal izjemno visok in razkuštran možakar. hans vollman To je bilo nadvse nenavadno. Bilo je že zaprto: vhodna vrata so ob tej uri zaklenjena. častiti everly thomas Fant je prispel komaj ta dan. To se pravi, možak je bil najverjetneje tu … roger bevins iii. Prav pred kratkim. hans vollman Tisto popoldne. roger bevins iii. Nadvse neobičajno. častiti everly thomas Gospod je bil videti izgubljen. Nekajkrat se je ustavil, se razgledal, stopil nazaj, spremenil smer. hans vollman Tiho je ihtel. roger bevins iii. Ni ihtel. Prijatelj se narobe spomni. Bil je brez sape. Ni ihtel. hans vollman Tiho je ihtel, žalost mu je še krepil občutek nemoči, ker se je očitno izgubil. roger bevins iii. Hodil je togo, ves krampast. častiti everly thomas Pob se je zapodil izpred vrat, z radostjo na licu stekel proti moškemu. roger bevins iii. A ta se je spremenila v zaprepadenost, ko ga možak ni sprejel z objemom, kot je bila, kot kaže, med njima navada. častiti everly thomas Kajti fant je poletel kar skozi možakarja, ki je še naprej ihte stopal proti beli kamniti hiši. roger bevins iii. Ni ihtel. Bil je nadvse obvladan in se je gibal z velikim dostojanstvom in gotovostjo moža, ki … hans vollman Zdaj je bil petnajst metrov od nas, naravnost proti nam je bil namenjen. roger bevins iii. Častiti je predlagal, da se mu umaknemo s poti. hans vollman Častiti goji močna čustva do neprimernosti tega, da kdo stopa skozi nas. roger bevins iii. Moški je prispel do bele kamnite hiše, odklenil vrata, pob pa mu je sledil noter. hans vollman Gospod Bevins, gospod Vollman in jaz smo, zaskrbljeni za fantovo blagostanje, stopili med vrata. častiti everly thomas Potem je ta možak naredil nekaj – ne vem čisto, kako bi … hans vollman Bil je velik možakar. Kar krepak, se zdi. Dovolj krepak, da je lahko vzel fantovo … častiti everly thomas Bolniško skrinjo. hans vollman Možakar je potegnil fantovo bolniško skrinjo iz luknje v zidu in jo položil na tla. roger bevins iii. In jo odprl. hans vollman Pokleknil je pred skrinjo in pogledal tisto, kar … častiti everly thomas Pogledal je fantovo zleknjeno figuro v bolniški skrinji. hans vollman Da. častiti everly thomas In šele takrat je zaihtel. hans vollman Že ves čas je ihtel. roger bevins iii. Izpustil je en sam, srce parajoč jecaj. hans vollman Ali vzdih. Meni se je vzdelo bolj kot vzdih. Vzdih prepoznanja. častiti everly thomas Spomina. hans vollman Ko se človek nenadoma spomni, kaj je izgubil. častiti everly thomas In se ljubeče dotaknil obraza in las. hans vollman Kot je brez dvoma velikokrat počel, ko je bil fant še … roger bevins iii. Manj bolan. hans vollman Vzdih prepoznanja, kot da pravi: tukaj je spet, moj otrok, prav tak, kot je bil. Spet sem ga našel, tega, ki mi je bil tako pri srcu. častiti everly thomas Ki mu je še zmeraj tako pri srcu. hans vollman Da. roger bevins iii. Saj je bila izguba še tako sveža. častiti everly thomas XVII. Willie Lincoln je hujšal. Epstein, op. cit. Dnevi so se mučno vlekli, postajal je vse slabotnejši in vse bolj podoben senci. Keckley, op. cit. Lincolnov tajnik William Stoddard se je spominjal, kako so vsi spraševali: »Kaj ni nobenega upanja? Nobenega. Tako pravijo zdravniki.« Iz Ekipa tekmecev. Politični genij Abrahama Lincolna, Doris Kearns Goodwin Tisto popoldne okoli pete ure sem napol dremal na svoji pisarniški zofi, ko me je predramil z vstopom v sobo. »No, Nicolay,« je dejal in čustva so ga dušila, »mojega fanta ni več – dejansko ga ni več!« In planil je v jok, se zasukal in odšel v svojo pisarno. Iz Z Lincolnom v Beli hiši, John G. Nicolay, ur. Michael Burlingame Smrt je nastopila pred komaj nekaj trenutki. Truplo je ležalo na postelji, odeja je bila odmaknjena. Nosil je svetlomodro pižamo. Roke so mu ležale ob bokih. Lica so mu še zmeraj žarela. Tri blazine so ležale na kupu na tleh. Mala mizica je bila postrani, kot da bi jo kdo grobo odrinil. V Priče zgodovine. Lincolnova Bela hiša, ur. Stone Hilyard, pričevanje Sophie Lenox, sobarice Pomagala sem ga umiti in obleči, potem pa ga položiti v posteljo, ko je vstopil g. Lincoln. Še nikoli nisem videla človeka, tako sključenega od žalosti. Prišel je k postelji, dvignil rjuho z otrokovega obraza, dolgo in ljubeče strmel vanj ter iskreno zamrmral: »Ubogi moj sinko, predober je bil za ta svet. Bog ga je poklical domov. Vem, da mu je v nebesih mnogo bolje, a tako smo ga ljubili. Tako težko, težko ga je pustiti umreti!« Keckley, op. cit. Bil je očkov ljubljenček. Bila sta si zaupnika – pogosto so ju videvali z roko v roki. Keckley, op. cit., pričevanje Nathaniela Parkerja Willisa Bil je cel očka, tako po svoji magnetični osebnosti kot po vseh svojih darovih in nagnjenjih. Iz Lincolnovi sinovi, Ruth Painter Randall Bil je otrok, v katerega je Lincoln polagal svoje najvišje upe: v njem je videl majhno zrcalo samega sebe, s katerim se je lahko pogovarjal iskreno, odkrito in zaupno. Iz Poravnava. Pričevalčevi spomini na težke čase, Tyron Philian Will je bil v vsem zvesta slika g. Lincolna: celó glavo je nosil nekoliko povešeno proti levi rami. Burlingame, op. cit., pričevanje soseda v Springfieldu Človek tako ljubi te male, tako pričakuje, da bodo spoznali vse, kar je v življenju lepega, tako ceni tisti niz osebnih značilnosti, ki se enkratno pokažejo pri vsakem posebej: vse tiste posebne drznosti, ranljivosti, svojstvenosti glasu in izreke in tako dalje; vonj las in glave, občutek tistih drobnih dlani v svoji roki – potem pa malega kar naenkrat ni več! Ukraden! Kot grom te udari, da se je zgodil tak brutalen vdor v svet, ki se je zdel dotlej tako dobrodušen. Iz nič je pognala velika ljubezen; zdaj, ko je njen vir izničen, pa se ta ljubezen, iščoča in bolna, preobrazi v najneskončnejše trpljenje, kar si ga je mogoče misliti. Iz Esej o izgubi otroka, ga. Rose Milland »To je najhujša preizkušnja mojega življenja,« je izpovedal bolničarki; in v upornem duhu je ta mož, strt od skrbi in bolečine, zavpil: »Zakaj tako? Zakaj tako?« Iz Abraham Lincoln. Deček in mož, James Morgan Silno ihtenje je udušilo njegove besede. Zakopal je glavo v dlani in vsa njegova visoka postava se je zvijala od čustev. Stala sem ob vznožju postelje z očmi, polnimi solz, in v tihem, osuplem čudenju zrla v tega moža. Žalost ga je vrgla iz tira, ga spremenila v slabotnega, pasivnega otroka. Niti sanjalo se mi ni, da je njegova robata narava sposobna take ganjenosti. Nikoli ne bom pozabila tistih svečanih trenutkov – ko genij in veličina jočeta nad izgubljenim idolom svoje ljubezni. Keckley, op. cit. XVIII. Willie Lincoln je bil najljubkejši otrok, kar sem jih kdaj spoznala, pameten, razumen, dobrodušne narave in blagega vedenja. Iz Oče Tada Lincolna, Julia Taft Bayne Bil je tiste sorte otrok, kot si ljudje predstavljajo, da bodo njihovi otroci, preden dobijo otroke. Randall, op. cit. Njegova samoobvladanost – aplomb, kot ji pravijo Francozi – je bila izjemna. Willis, op. cit. Njegov um je bil živahen, zvedav in vesten; njegov temperament je bil ljubezniv in topel; njegovi vzgibi so bili prijazni in velikodušni; in njegove besede in vedenje so bili blagi in prikupni. Iz ›Pogrebni govor za Willieja Lincolna‹, Phineas D. Gurley, Illinois State Journal Vsakokrat me je poiskal v množici, se rokoval z menoj in kaj prijaznega pripomnil; in to se je neznancu pri fantiču, starem komaj deset let – najmanj, kar lahko rečem –, zdelo nadvse prikupno. Willis, op. cit. Willie je nosil sive in zelo vrečaste obleke; njegov slog je bil povsem drugačen kot pri kodrastih ljubljenčkih mater, ki več dajejo na modo. Iz Resnica o gospe Lincoln, Laura Searing (pod imenom Howard Glyndon) Nekega dne sem šel mimo Bele hiše, ko se je zunaj na pločniku igral s prijateljem. V kočiji se je pripeljal g. Seward s princem Napoleonom in dvema članoma njegovega spremstva. S šaljivo herojsko kretnjo – med fantkom in zunanjim ministrom je očitno vladala domačnost – si je visoki funkcionar dvignil klobuk, in Napoleon s spremstvom prav tako: vsi so ceremonialno pozdravili mladega predsedniškega princa. Willieja ni ta počastitev niti najmanj zbegala, zravnal se je v vsej svoji višini, z ljubko samozavestjo snel čepico in se formalno priklonil k tlom, kot pravi mali veleposlanik. Willis, op. cit. Njegov obraz je izžareval inteligenco in rahločutnost, tako da se je zdel ljudem nadvse zanimiv; celo neznanci so o njem govorili kot o bistrem mladem možu. Searing, op. cit. Ni si težko predstavljati, kako tako obdarjen otrok v enajstih letih priraste k srcu vsem, ki ga dobro poznajo. Gurley, op. cit. Sončen otrok, prisrčen in neposreden, neskončno odprt za čare tega sveta. Iz Poznali so Lincolnove sinove, Carol Dreiser, pričevanje Simona Webra Ljubki mali piškotek od poba, okrogel in bled, z dolgim šopom kodrov, pogosto spuščenih prek oči, ki jih je, kadar je bil ganjen ali v zadregi, pogosto nehote na hitro odpiral in zapiral: mežik mežik mežik. Iz Predsednikovi mali možje, Opal Stragner Kadar je naletel na kako drobno krivico, mu je obraz potemnel od skrbi, v oči pa so mu navrele solze, kot da je v tisti nesrečni malenkosti zaslutil nepravičnost neke širše slike stvari. Nekoč je prijatelj prinesel mrtvo taščico, ki jo je ravnokar ubil s kamnom, držal jo je med dvema paličicama kot v kleščah. Willie je fanta oštel, mu zaplenil ptiča, ga odnesel in pokopal ter bil preostanek dneva poklapan in tih. Iz Lincolnov izgubljeni angel, Simon Iverness Njegova glavna lastnost je bila neustrašna in prijazna iskrenost, pripravljenost, da je lahko vse drugačno, kolikor hoče, vendar bo sam ostal nepremakljiv v lastni zavestni predanosti. Zavedel sem se, da ga neumorno proučujem kot enega od tistih ljubkih pojavov otroškosti, s katerimi je svet tako redko blagoslovljen. Willis, op. cit. Zasebno, po končani božji službi, je dr. Gurley ljudem povedal, da ga je Willie malo pred smrtjo prosil, naj iz banke dvigne šest dolarjev njegovih prihrankov in jih podari misijonski družbi. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Ob vsem blišču, ki je malega moža obkrožal v njegovem novem domu, je vselej ostajal tako pogumno in čudovito on sam – in nič drugega kot to. Kot divja roža, presajena iz prerije v rastlinjak, je ohranjal svoje prerijske navade, stanovitno čiste in preproste, vse do smrti. Willis, op. cit. Mnogo mesecev kasneje, ko sem brskala po starih oblekah gospe Lincoln, sem v žepu nekega plašča odkrila drobno podloženo rokavičko. Preplavili so me spomini in planila sem jok. Tistega fantka in njegovega prisrčnega vedenja ne bom nikoli pozabila. Hilyard, op. cit., pričevanje Sophie Lenox, dekle Ni bil popoln; ne pozabite, bil je samo fantek. Znal je biti tudi divji, poreden, razdražen. Bil je fant. Pa vendar – tudi to je treba reči – je bil fejst fant. Hilyard, op. cit., pričevanje D. Strumphorta, butlerja XIX. Okoli poldneva so predsednik, gospa Lincoln in Robert prišli v sobo še zadnjič skupaj obiskat preminulega ljubljenega fanta. Želeli so, da ob njihovih zadnjih žalostnih trenutkih v tisti hiši s pokojnim otrokom in bratom ne bi bilo gledalcev. Pri njem so ostali skoraj pol ure. Ko so bili tako zaposleni, je nad mesto prišlo eno najhujših neurij z dežjem in vetrom v zadnjih letih, in vihar zunaj se je zdel skoraj enakovreden viharju žalosti v hiši. V Priča mlade republike. Dnevnik nekega jenkija, 1828– 1870, Benjamin Brown French, ur. D. B. Cole in J. J. McDonough V tiste pol ure, ko je bila družina na samem s pokojnim, so strele klale nebo nad hišo, od grmenja, hrupnega kot topniško obstreljevanje, je rožljala posoda v kredencah, s severozahoda so se podili divji vetrovi. Epstein, op. cit. Po vseh prostornih dvoranah so se tistega večera razlegali neznanski glasovi žalovanja, in niso vsi prihajali od sobe, v kateri je ležala brezumna gospa Lincoln; slišati je bilo tudi globlje predsednikovo ječanje. Iz Mojih deset let v Beli hiši, Elliot Sternlet Minilo je stoletje in pol, in vendar se zdi še danes kar nekako vsiljivo, premišljevati o tistem strašnem prizorišču – ta šok, ta kljubovalna nejevera, ti divji kriki žalosti. Epstein, op. cit. Šele ob uri za v posteljo, ob času, ko je fant običajno prihajal v pižami na svoj zadnji pogovor ali ravs pred spanjem, se je g. Lincoln menda zares zavedel vse nepovratnosti izgube. Iz Izbrani spomini iz življenja v službi domovine, Stanley Hohner Okoli polnoči sem vstopil, da povprašam, ali mu lahko še kaj prinesem. Pogled nanj me je globoko presunil. Lase je imel razmršene, obraz bled, jasno vidni so bili znaki nedavnih solz. Ostrmel sem ob njegovi razburjenosti in si mislil, kaj vse se bo nazadnje še zgodilo, če si ne najde kake tolažbe. Pred nedavnim sem obiskal železarne v Pensilvaniji, kjer so mi pokazali ventile za izpust pare: predsednikovo stanje me se spomnilo na nujno potrebo po taki napravi. Hilyard, op. cit., pričevanje D. Strumphorta, butlerja XX. Razkuštrani gospod si je zdaj dal opraviti s tisto drobno figuro, božal ji je lase, ji trepljal in preurejal blede ročice, podobne rokam otroške lutke. roger bevins iii. Medtem pa je pob stal v bližini in vztrajno rotil očeta, naj pogleda k njemu, naj si da opraviti z njim in treplja njega. častiti everly thomas Česar pa gospod očitno ni slišal. roger bevins iii. Potem pa se je ta vznemirljiva in nespodobna predstava spustila do nove ravni … hans vollman Zaslišali smo, kako je celo častiti, ki ga njegovemu videzu navkljub zlepa nič ne vrže iz tira, zajel sapo. roger bevins iii. Dvignil bo tega otroka, je dejal častiti. hans vollman In res ga je. Možak je dvignil to drobno figuro iz … roger bevins iii. Bolniške skrinje. hans vollman Mož se je sklonil, dvignil drobno figuro iz skrinje, s presenetljivo milino za tako klavrno sestavljenega človeka nenadoma sedel na tla in si jo namestil v naročju. roger bevins iii. Gospod je pritisnil glavo v vdolbino med njeno brado in vratom in zaihtel, sprva medlo, potem pa brez zadržkov, duška je dal svojim čustvom. častiti everly thomas Medtem ko je pob v bližini kar švigal sem ter tja v očitnih mukah nemoči. hans vollman Skoraj deset minut je možakar držal … roger bevins iii. Bolno figuro. hans vollman Fant, ki ga je kar razganjala nemoč, ker ni bil deležen pozornosti, ki bi si jo po lastni presoji zaslužil on, je pristopil in se prislonil ob očeta, ki pa je še kar držal in nežno zibal … častiti everly thomas Bolno figuro. hans vollman V nekem trenutku sem ganjen odvrnil glavo od prizora in se zavedel, da nismo sami. roger bevins iii. Zunaj se je zbrala že cela množica. častiti everly thomas Vsi so molčali. roger bevins iii. In mož je še kar nežno zibal svojega otroka. častiti everly thomas Medtem ko se je otrok tiho prislanjal obenj. hans vollman Potem je gospod spregovoril. roger bevins iii. Pob je očetu roko domačno položil okrog vratu, kot je bilo verjetno poprej v njegovi navadi, in se stisnil bliže, dokler se mu ni glava povsem dotikala očetove, da bi bolje slišal besede, ki jih je možak šepetal v vrat tiste … hans vollman In ko je občutek nemoči postajal neznosen, je fant začel … roger bevins iii. Pob je začel vstopati vanj. hans vollman Kar tako. roger bevins iii. Fant je začel vstopati vanj; kmalu je čisto ves vstopil, ob tem pa je začel moški znova ihteti, kot da bi lahko začutil spremenjeno stanje tistega, kar je držal v rokah. častiti everly thomas To je bilo že čisto preveč, preveč intimno: odšel sem iz prostora in se začel sprehajati sam. hans vollman In jaz tudi. roger bevins iii. Jaz pa sem kar vztrajal tam, ves začaran, in neprenehoma molil. častiti everly thomas XXI. Očka je dejal, z usti pri črvovih ušesih: Tako sva se ljubila, dragi Willie, ampak zdaj se je iz razlogov, ki jih ne moreva razumeti, ta vez pretrgala. Toda najine vezi ni mogoče pretrgati. Pri meni boš, dokler sem živ, otrok moj. Potem je zaihtel Ljubi očka v solzah To je bilo težko gledati In naj sem ga še tako božal in poljubljal in skušal potolažiti, se ni nič Bil si moje veselje, je dejal. Vedi to, prosim. Vedi, da si bil moje veselje. Naše. V vsakem trenutku, v vsakem času si bil – dobro si se izkazal. Dobro si se izkazal, da je bilo lepo biti s teboj. In vse to je govoril tistemu črvu! Kako bi rad, da to reče meni In da začutim njegov pogled na sebi In sem si mislil, že prav, šment, bom naredil, da me vidi In sem šel noter Sploh ni bil noben problem Hej, bilo je prav v redu Kot da nekako sodim tja noter In tam, tako stisnjen, sem bil zdaj malo tudi v očku In sem lahko točno vedel, kako on Čutil sem, kako mu ležijo tiste dolge noge Kako je, če imaš brado Okusil sem kavo v njegovih ustih in – čeprav nisem razmišljal prav v besedah – vedel, da dobro dene, držati ga takole v rokah. Res. Je to narobe? Je to svetoskrunsko? Ne, ne, moj je, naš je, se pravi, sem v tem smislu jaz v tem nekakšen bog; kar se tiče njega, lahko jaz odločam, kaj je najbolj prav. In verjamem, da mi to dobro dene. Spominjam se ga. Spet. Kdo je bil. Nekoliko sem že kar pozabil. Toda glej: vse njegove mere, obleka še kar diši po njem, ta čelni koder, ki ga imam med prsti, ta njegova teža, tako znana od takrat, ko je zaspal v veži in sem ga nesel gor v … Dobro mi dene. Verjamem, da mi. Skrivnost je. Mala skrivna slabost, vendar me drži pokonci: ko me drži pokonci, je bolj verjetno, da bom opravil svojo dolžnost tudi v drugih zadevah; skrajšuje trajanje tega obdobja slabosti; nikomur ne škoduje; torej ni s tem nič narobe in lahko odidem s sklepom: vračam se lahko, kadarkoli hočem, nikomur ne povem, lahko si jemljem to oporo, ki mi jo nudi, dokler mi je ne bo nudil več. Potem je očka pritisnil glavo ob mojo. Fant moj, je dejal, pridem spet. To ti obljubim. willie lincoln XXII. Po kakih tridesetih minutah je razkuštrani moški zapustil belo kamnito hišo in se opotekel v temo. Ko sem vstopil, je fant ždel v kotu. Moj očka, je dejal. Da, sem rekel. Rekel je, da pride spet, je dejal. Obljubil je. Bil sem neizmerno in nerazložljivo ganjen. Čudež, sem rekel. častiti everly thomas XXIII. Nocoj ob približno eni uri zjutraj v skladu s tem poročilom je Preds. Lincoln prispel pred glavni vhod s prošnjo da se mu isti odpre in ker nisem vedel kaj bi drugega glede na njegov položaj ki je predsednik kar ni zanemarljiv položaj naj ga zaseda on ali kdorkoli drug sem mu vstop dovolil dasi kot veš Tom protokol določa da ko so vrata enkrat zaklenjena se ne odklepajo do ure ko je odklepanje predpisano tj. do jutra toda ker je bil prosilec osebno Preds. sem bil soočen s kočljivo dilemo in tudi nekoliko omotičen od pozne ure kot je zgoraj omenjena ker sem se prejšnji večer nekoliko pozabaval v parku z lastnimi otroki tj. Philipom, Mary in Jackom ml. in sem nekoliko utrujen priznam za tvojo mizo tudi malo zadremal Tom. Preds. nisem postavljal vprašanj kaj misli početi ali podobno le ko sva se z očmi srečala me je gledal tako iskreno prijateljsko nekako boleče kot da pravi glej prijatelj vem da je to malo čudno ampak s tako hrepenečimi očmi da nisem mogel reči ne ker je bil njegov fant pokopan tam isti dan in si lahko prav dobro predstavljaš kako bi se ti ali jaz odzvala oz. počutila v tako žalostnem trenutku Tom če bi tvoj Mitchell ali moji Philip Mary ali Jack ml. morali izdihniti saj sploh ne maram razmišljati o tem. Ni imel kočijaža prijezdil je sam na majhnem konju kar me je precej presenetilo ker je Preds. itd. in noge ima precej dolge in je konj precej majhen tako da je bilo kot bi se kakšen za človeka velik mrčes spustil na nesrečno kljuse ki je potem razjahano postavalo trudno in poklapano in zasoplo kot da tuhta ojej kaj vse bom zdaj lahko pripovedoval prijateljem konjičkom ko bom enkrat spet v hlevu če bodo še zmeraj pokonci in takrat je Preds. zahteval ključ Carrollove grobnice in sem mu ga izročil in ga gledal kako kolovrati po pokopališču in mi je bilo žal ker se nisem spomnil da bi mu ponudil vsaj svetilko na posodo ker je ni imel ampak je kar odtaval v tisto brezdanjo temo kot romar ki stopa v brezpotno pustinjo Tom obupno žalostno je bilo. Tom to je čudna stvar že tako neznansko dolgo ga ni. Še zmeraj ga ni ko to pišem. Kje je Tom. Izgubil se je mogoče izgubil. Izgubil ali padel in si kaj zlomil pa zdaj tam leži in kliče. Ravno stopil ven in poslušal nobenega klicanja. Kje je zdaj ob tej uri ne vem Tom. Mogoče kje tam zunaj v gozdovih da si po obisku opomore in v samoti joče? Iz dnevnika nočnega čuvaja, 1860–1878, pokopališče Oak Hill, zapis Jacka Mandersa, noč 25. februarja 1862, citirano po dogovoru z g. Edwardom Sansibelom XXIV. Ni mogoče pretirano poudariti, kako je ta obisk poživil našo skupnost. hans vollman Osebe, ki jih že leta nismo videli, so prihajale na plan, se plazile na plan, plaho postavale in si v veseli nejeveri mele dlani. častiti everly thomas Osebe, ki jih še nikoli nismo videli, so se plaho prvič pokazale v javnosti. roger bevins iii. Kdo bi si mislil, da je Edenston majhen možic v zeleni obleki, z lasuljo napošev? Kdo bi si mislil, da je gospa Cravwell žirafasta ženska z očali, ki drži v rokah knjižico z lahkotnimi verzi izpod lastnega peresa? hans vollman Vsepovsod laskanje, spoštljivost, nasmeški, zvonek smeh, topli pozdravi. roger bevins iii. Možje so se postopali pod tisto visoko februarsko luno, drug drugemu hvalili obleke, izvajali domačne kretnje: brcali v prah, vrgli kak kamen, nakazali udarec. Ženske so se prijemale pod roko z obrazi proti nebu, se naslavljale z ljuba in draga, se ustavljale pod drevesi, da si izmenjajo drobne zaupnosti, ki so se nakopičile v dolgih letih samote. častiti everly thomas Ljudje so bili veseli, to je bilo; znova so spoznali ta pojem. hans vollman Bila je že misel, že sama ta misel, da nekdo … roger bevins iii. S tistega drugega kraja … hans vollman Da je nekdo s tistega drugega kraja blagovolil … roger bevins iii. Tisto dotikanje je bilo nenavadno. častiti everly thomas Ni bilo nenavadno, da ljudje s tistega prejšnjega kraja pridejo mimo. hans vollman Oh, čisto dovolj pogosto so prihajali. častiti everly thomas S cigarami, venci, solzami, žalnimi trakovi, težkimi kočijami, črnimi konji, ki cokljajo pred vrati. roger bevins iii. Tisto njihovo opravljanje, tisto nelagodje, tisto bežno sikanje stvari, ki nimajo niti najmanj opraviti z nami. častiti everly thomas Tisto njihovo toplo meso, kadeča se sapa, vlažna zrkla, pretesno perilo. roger bevins iii. Tiste njihove strašne lopate, malomarno naslonjene ob naša drevesa. častiti everly thomas Toda to dotikanje. Moj Bog! hans vollman Saj ne, da se nas niso včasih dotikali. roger bevins iii. O, saj so se te dotaknili. Stlačili so te v tisto bolniško skrinjo. hans vollman Te oblekli, kot jim je padlo na pamet. Te zašili in popleskali, če je bilo treba. roger bevins iii. Toda ko si enkrat bil, kakršnega so te hoteli, se te niso nikoli več dotaknili. hans vollman No, Ravenden. častiti everly thomas Ravendena so se spet dotaknili. roger bevins iii. Ampak to je tiste vrste dotikanje … hans vollman Tiste vrste dotikanja si nihče ne želi. častiti everly thomas Streha njegove kamnite hiše je zamakala. Njegova bolniška skrinja je bila poškodovana. roger bevins iii. Zvlekli so jo na dan, odpahnili pokrov. častiti everly thomas Jesen je bila in listje je padalo po ubogem možaku. Pa tak ponosen gospod je bil. Bankir. Trdil je, da je imel dvorec na … hans vollman Stresli so ga iz bolniške skrinje in ga zalučali – bumf – v novo. Potem pa še v šali vprašali, ali ga je kaj bolelo, in če ga je, ali bi se mogoče pritožil? Potem so si privoščili dolgo čikpavzo, ubogi Ravenden (napol notri, napol zunaj, z glavo, zvito pod nadvse neudobnim kotom) je ves čas slabotno klical, če bi bili morda toliko prijazni, da ga prestavijo v kakšen manj nespodoben … častiti everly thomas Take sorte dotikanje … roger bevins iii. Tega si nihče ne želi. hans vollman Toda to – to je bilo drugače. roger bevins iii. Objemanje, zamujanje, prijazne besede, zašepetane naravnost v uho? Moj Bog! Moj Bog! častiti everly thomas Da se te dotikajo tako ljubeče, tako naklonjeno, kot da si še zmeraj … roger bevins iii. Zdrav. hans vollman Kot da si še zmeraj vreden ljubezni in spoštovanja? Bilo je spodbudno. Dajalo nam je upanje. častiti everly thomas Morda pa le nismo tako nevredni ljubezni, kot smo si že začeli domišljati. roger bevins iii. XXV. Prosim, ne razumite me narobe. Bili smo matere, očetje. Mnoga leta smo bili zakonski možje, pomembni možje, in tistega prvega dne smo prišli sem v spremstvu množic, tako velikanskih in žalujočih, da so, ko so navalile naprej, da bi slišale govor, nepopravljivo poškodovale ograjo. Bile smo mlade žene, ki jih je zaneslo sem med porodom, in vse nežne narave nas je oropala kruta bolečina tistega pripetljaja, ki je pustil za seboj osamljene može, ki so nas tako ljubili in so ostali tako ožigosani z grozo tistih zadnjih trenutkov (ta predstava, da smo izginile v tisto strašno črno luknjo, tako boleče odtrgane od samih sebe), da se niso mogli nikdar več zaljubiti. Bili smo zajetni možje, tiho zadovoljni, ker smo že v rani mladosti doumeli, da nismo nič posebnega, zato smo rade volje (kot da v zasanjanosti sprejemamo težko breme) preusmerili svoje življenje k drugim rečem: če že ne bomo veliki, bomo vsaj koristni; bomo bogati in prijazni in torej zmožni delati dobro; z nasmeškom, z rokami v žepih, opazujoč, kako svet, ki smo ga za odtenek izboljšali (zapolnjena ta prazna dota; skrivaj podprta ta šolnina), hodi mimo nas. Bili smo prisrčni, šaljivi služabniki, ki so jih gospodarji vzljubili zaradi spodbudnih besed, ki smo jih premogli, ko so se odpravljali v dneve, polne pomembnih reči. Bile smo babice, strpne in iskrene, zaupnice mračnih skrivnosti, ki smo s svojim poslušanjem brez obsojanja podeljevale tihe odpustke in tako v duše pripuščale sonce. Povedati hočem, da smo nekaj pomenili. Bili smo ljubljeni. Ne osamljeni, ne izgubljeni, ne čudaški, temveč modri, vsak na svoj način. Naš odhod je vzbudil bolečino. Tisti, ki so nas ljubili, so sedeli na postelji z glavo v dlaneh; povešali glavo nad mizo, izpuščali živalske glasove. Bili smo ljubljeni, pravim, in ko ljudje, celo mnoga leta kasneje, pomislijo na nas, se nasmehnejo, so za trenutek veseli spomina. častiti everly thomas Pa vendar. roger bevins iii. Pa vendar ni nihče kdaj prišel sem, da bi koga od nas podržal v rokah in ga tako nežno nagovoril. hans vollman Nikdar. roger bevins iii. XXVI. Kmalu nas je celo morje obkrožalo belo kamnito hišo. častiti everly thomas Navalili smo noter in od fanta zahtevali podrobnosti: Kakšen je bil občutek, ko te tako držijo? Je obiskovalec zares obljubil, da spet pride? Je obljubil kakšno upanje v spremembo fantovega osnovnega stanja? Če je, bi to upanje lahko veljalo tudi za vse nas? roger bevins iii. Kaj smo hoteli? Hoteli smo, da bi nas pob videl, si mislim. Želeli smo si njegovega blagoslova. Hoteli smo izvedeti, kaj si to očitno čarobno bitje misli o naših konkretnih razlogih, da smo še kar tu. hans vollman Po pravici povedano, med množico tamkaj zbranih – celo med tistimi najmočnejšimi – ni bilo niti enega, v katerem ne bi vrtal kak vztrajen dvom o modrosti lastne odločitve. roger bevins iii. Ko nam je ljubeča pozornost tega gospoda tako povzdignila mnenje o tem fantu, smo začeli hrepeneti po vsaj najrahlejši povezavi. častiti everly thomas S tem sveže kronanim princem. roger bevins iii. Kmalu se je vrsta ljudi, ki so želeli spregovoriti s pobom, vlekla po potki vse do rjave peščenjakaste hiše Everfieldovih. hans vollman XXVII. Kratka bom. jane ellis Dvomim. ga. abigail blass Gospa Blass, prosim. Vsak bo dobil … častiti everly thomas »Nekoč nas je v božičnem času Papa odpeljal na čudovit vaški semenj.« Uh. ga. abigail blass Prosim, brez prerivanja. Samo v vrsti stojte. Vsi bodo prišli na vrsto. hans vollman Javka in cmevka in vselej mora biti prva. Pri vsem. S čim, prosim, povejte, si prisluži tako … ga. abigail blass Tudi naučili bi se lahko česa od nje, gospa Blass. Oglejte si njeno držo. hans vollman Kako mirna je ves čas. častiti everly thomas Kako urejeno obleko ima. roger bevins iii. Gospoda? Če dovolite? Nekoč nas je v božičnem času Papa odpeljal na čudovit vaški semenj. Nad vhodom v mesnico je visel veličasten nadstrešek iz trupel: jeleni z drobovjem, izvlečenim in privezanim na zunanjščino trupa kot veličastne svetlo rdeče girlande; fazani in gosaki, obešeni z glavo navzdol s krili, razpetimi z v filc oblečeno žico, katerih barva se je ujemala s perjem vsakega posebej (nadvse domiselno izdelano); par pujskov, vsak na svoji strani vhodnih vrat, z divjimi kokoškami na hrbtu kot miniaturnimi jezdeci. Vse ovešeno z zelenjem in obloženo s svečami. Nosila sem belo. Bila sem čudovit otrok v belem, dolga kita las mi je bingljala na hrbtu in nalašč sam mahala z njo, kar tako. Nisem marala oditi, in dobila sem napad ihte. Da bi me pomiril, je oče kupil jelena in mi dovolil, da mu pomagam pri privezovanju na zadek kočije. Še dandanes vidim: podeželje, ki drsi za nami v predvečerni meglici, mlahavi jelen, od katerega kaplja tanka krvava sled, mežikanje zvezd, potočki pod nami, ki curljajo in žuborijo, ko se vzpenjamo čez ječeče mostove iz svežega lesa proti domu skozi padajočo … jane ellis Uh. ga. abigail blass Počutila sem se kot čisto nove sorte otrok. Ne fant (prav gotovo), vendar niti (samo) deklica. Tista okriljena sorta, ki ves čas samo leta naokrog in streže čaj, ni imela nobene zveze z mano. Tako visoke upe sem gojila, veste. Meje sveta so se mi zdele neznanske. Obiskala bom Rim, Pariz, Carigrad. V glavi so se mi prikazovale podzemne kavarnice, v katerih s prijateljem (postavnim, širokosrčnim) sediva stisnjena ob vlažne zidove in razpravljava – mnoge reči. Globoke reči, nove zamisli. Čudne zelene luči svetijo po ulicah, morje pljuska ob mastne, povešene priveze; nemirna prihodnost preži, revolucija, v kateri morava s prijateljem … No, kot se pogosto zgodi, se moji upi … niso uresničili. Moj mož ni bil postaven in ni bil širokosrčen. Bil je dolgočasen. Ni bil grob z menoj, pa tudi nežen ne. Nisva hodila v Rim ali Pariz ali Carigrad, samo brez konca sem ter tja do Fairfaxa, na obiske k njegovi ostareli materi. Bilo je, kot da me ne vidi, kot da si samo prizadeva, da bi me posedoval; s tistim svojim malim žužkom od brkov mi je pomigal vsakokrat, ko sem se mu (kar je bilo pogosto) zazdela ›trapasta‹. Rekla sem kaj, kar se je meni zdelo resnično in pomembno, na primer kaj v zvezi z njegovim neuspehom pri napredovanju v poklicu (bil je nergač, ves čas se je videl kot žrtev nekakšne zarote, in kadar se mu je zazdelo, da ni dovolj spoštovan, je poiskal kak pikolovski povod za prepir in bil odpuščen), vendar mu je bilo treba samo pomigati z brki in reči, da je to ›ženski pogled na stvari‹ – in to je bilo to. Odpravil me je. Poslušati ga, kako se hvali, kakšen vtis je naredil na kakega nepomembnega uradnika z ›duhovito‹ opazko, čeprav sem bila takrat zraven in slišala tisto opazko in videla, kako sta se tisti uradnik in njegova žena komaj zadrževala, da se nista domišljavemu malemu ničetu zasmejala v obraz, je bilo … preizkušnja. Bila sem tisti čudoviti otrok v belem, vidite, s Carigradom, Parizom in Rimom v srcu, otrok, ki takrat še ni vedel, da je ›nižja vrsta‹, ›samo‹ ženska. In potem zvečer, ko me je prestrelil s tistim določenim pogledom (kako dobro sem ga poznala), ki pravi, »pripravite, se madam, zdajci splezam na vas, sami kolki in jezik, drobne brčice so se mi namnožile dovolj, da bodo dosegle prav vsako vstopno točko, če se tako izrazim, in potem bom nemudoma spet z vas in zahteval komplimente«, to je bilo več, kot je bilo mogoče prenašati. Potem so prišli otroci. Otroci – da. Tri čudovita dekletca. V tistih dekletcih sem našla svoj Rim, svoj Pariz, svoj Carigrad. On zanje sploh ne pokaže nobenega zanimanja, razen kolikor jih uporablja, da se z njimi diči v javnosti. Eno prestrogo kaznuje zaradi kakšnega manjšega prekrška, hrupno zavrne obzirno ponujeno mnenje druge, vsem trem na ves glas predava o kakšnem popolnoma očitnem dejstvu (»Vidite, dekleta, tamle gori med zvezdami sije mesec«), kot da ga je ravno v tistem trenutku sam odkril – potem pa se ozira naokrog, da bi videl, kakšen vtis njegova možatost dela na mimoidoče. jane ellis Če dovolite. Še veliko jih čaka. ga. abigail blass Naj on skrbi za njih? V moji odsotnosti? Cathryn bo šla kmalu v šolo. Kdo bo poskrbel, da bo prav oblečena? Maribeth ima pokvečeno nogo in ji je nerodno in pogosto prihaja domov v solzah. Komu bo jokala? Alice je živčna, kajti nekemu uredniku je poslala pesem. Ni posebno dobra pesem. Načrt imam, da ji dam brati Shakespeara, pa Danteja, in skupaj bova delali na njenih pesmih. Zdaj so mi še posebej pri srcu. Med tem premorom. Na srečo me čaka samo manjša operacija. Dragocena priložnost, pravzaprav, da si človek vzame premor in si ogleda svoje … jane ellis Gospa Ellis je bila mogočna, kraljevska ženska, obkrožena s tremi želatinastimi kroglami, plavajočimi okoli njenega telesa, in v vsaki je bila podoba ene od njenih hčera. Včasih so te krogle narasle do izredne velikosti in začele pritiskati obnjo, iztiskale so ji kri in druge tekočine, ko se je zvijala pod njihovo strahotno težo, toda ni hotela zakričati, kajti to bi kazalo na nelagodje; včasih pa so se od nje oddaljile, kar jo je neznansko trpinčilo in je morala tekati naokrog, da jih poišče, in ko jih je našla, je jokala od olajšanja, prav v tistem trenutku pa so začele nemudoma spet pritiskati nanjo. Toda za gospo Ellis je bilo najhujše trpljenje od vseh, kadar se je katera od teh krogel postavila pred njene oči natanko v naravni velikosti in postala povsem prozorna, da je lahko razločila najfinejše podrobnosti obleke, izraza na obrazu, razpoloženja itd. hčerke, ki je bila v njej in ki ji je začela iz srca občuteno razlagati kako tegobo, ki jo je v zadnjem času doletela (zlasti zaradi nenadne odsotnosti gospe Ellis). Gospa Ellis je znala pokazati nadvse ostro presojo in obilje ljubezni, ko je s sočutnim glasom razlagala, kako bi se lahko prizadeti otrok zadevne težave najbolje lotil – toda žalibog (in v tem je bila njena muka), otrok je ni mogel niti najmanj videti ali slišati in je pred očmi gospe Ellis zapadal v vse hujše krče obupa, da je začela uboga ženska tekati naokrog, ko se je skušala izogniti krogli, ta pa jo je zasledovala z nečim, čemur lahko rečemo le nekakšna sadistična inteligenca: pričakala je vsak njen gib, se ji nenehno zaganjala pred oči, ki jih je bilo, kolikor sem lahko presodil, v takih trenutkih nemogoče zapreti. častiti everly thomas Ob spet drugih dneh so se ji vsi, ki jih je srečala, prikazovali kot velikanski brki z nogami. hans vollman Res, težka je bila njena usoda. roger bevins iii. Ne tako težka. Premožna je bila. Po glasu se ji pozna. ga. abigail blass Mladi gospod, vas lahko zaprosim – za prijaznost? jane ellis Domišljavka. ga. abigail blass Če vas spustijo nazaj na tisti prejšnji kraj, ali boste preverili Cathrynino obleko in potolažili Maribeth in povedali Alice, da ni greh, če ti v prvo ne uspe? Potolažite jih, da mislim nanje, vse odkar sem prišla sem, in da se trudim priti domov in da sem tudi takrat, ko so mi dajali eter, mislila nanje in samo nanje … jane ellis Vzemite denar, sem rekel. Čisto miren sem. mr. maxwell boise Spet odrinjena vstran? Samo zato, ker sem drobna? ga. abigail blass Mogoče zato, ker ste tako umazani. roger bevins iii. Blizu tal prebivam, gospod. Kot si mislim, da … ga. abigail blass Copate imate čisto črne od umazanije. roger bevins iii. Vzemite denar, sem rekel. Čisto miren sem. Tudi vi, gospod, prosim, ostanite mirni, sem rekel. Kolikor vem, ni med nama nikakršnega sovraštva. Imejva to za preprosto poslovno transakcijo. Izročil vam bom svojo denarnico, samo takole, in potem, če dovolite, bi se zdaj odpravil … Ne, ne, ne. Ne ne ne. Povsem napačno in nelogično stvar ste se … Nizke zvezde, razmazane strehe. In sem pre luknjan. mr. maxwell boise Zdaj poskusite, gospa Blass. roger bevins iii. Gospa Blass, razvpita po svojem skopuštvu, umazana, sivolasa in drobna (manjša od dojenčka), je vse noči divjala naokrog, grizljala kamne in vejice, si kopičila te stvari, jih ognjevito branila, prebijala dolge ure v vedno novem preštevanju te uborne lastnine. častiti everly thomas Priložnost, da vpričo vse tiste razigrane množice končno nagovori poba, je drobno gospo preplavila z nenadno neznansko tremo. hans vollman V Prvi banki imate privarčevanih tisoč tristo dolarjev, če se ne motim? častiti everly thomas Da. Hvala, častiti. V Prvi banki imam prihranjenih tisoč tristo dolarjev. V sobi v nadstropju, ne povem, v kateri, imam štiri tisoč v zlatih kovancih. Imam dva konja in petnajst koz in enaintrideset kokoši in sedemnajst oblek, vse skupaj v vrednosti kakih tri tisoč osemsto dolarjev. Toda vdova sem. Kar se vam morda zdi kot obilje, je v resnici pomanjkanje. Vse le odteka, nikoli priteka. Kamenje se vali bo bregu navzdol, nikoli navzgor. Zato lahko razumete, da se nisem pripravljena vdajati zapravljivosti. Imam več kot štiristo vejic in skoraj šestdeset kamenčkov različnih velikosti. Imam dva koščka ptičjih kadavrov, grudic zemlje pa več, kot jih lahko preštejem. Pred počitkom preštejem svoje koščke ptičjih kadavrov, vejice, kamenčke in grudice zemlje, vsakega ugriznem, da se prepričam, če so še zmeraj resnični. Ko se prebudim, pa pogosto ugotovim, da mi več kosov manjka. Kar kaže na pričujočnost tatov in upravičuje tista nagnjenja, zaradi katerih me mnogi tukaj (vem, da me) strogo sodijo. Toda oni niso starke, krhke, obdane s sovražniki, medtem ko vse le odteka, odteka, odteka … ga. abigail blass Toliko jih je še čakalo Valujoča masa sive in črne Do koder je pogled Ljudje v mesečini, suvajoči in pehajoči, stopajoči na prste, da bi videli Mene Obrazi so se rinili med vrata, da bi izpljunili svoje nesrečno To in ono Nihče ni bil zadovoljen Vsem se je godila krivica Zanemarjeni Prezrti Nerazumljeni Mnogi v starinskih dokolenkah in lasuljah in willie lincoln Ko sem se v židani rdeči Žametni Suknji smukal mimo živo Cvetočih Ograd v polnem Razcvetu Mladosti, sem bil res postaven Dečko. Vsi, ki so videli, so Me visoko obrajtali. Mestni Možje so zajecljali, ko sem pristopil, moji OGLARJI so v Strahospoštovanju stopili ob stran, ko sem korakal mimo. To bi rad, da je temu mlademu Pobiču jasno. In premnogokrat sem nabijal svojo Slo v Noč v obilen Plod; nabijal svojo pridno Ženo, ali če ta ni bila pri Volji, nabijal svoje OGLARKE, ki jih kličem OGLARKE, kajti res so bile črne kot Noč, kot čisto pravo OGLJE, ki mi je dajalo obilo Toplote. Le zagrabiti sem moral OGLARKO, se ne zmeniti za krike njenega OGLARJA, in potem … poročnik cecil stone Ljubi bog. hans vollman Nocoj je v dobri formi. roger bevins iii. Ne pozabite, poročnik: komaj otrok je. hans vollman Prav koristna Stvar je bila, ponižati tistega OGLARJA v Očeh Drugih, naj se Sporočilo razširi naokrog, potem se je njihovo Vedenje izboljšalo in naslednji Dan je tudi največji Behemot med OGLARJI pred menoj povesil pogled, kajti Jaz sem bil tisti, ki drži Bič in Samokres, in vsak OGLAR je vedel, da če Me razžali, ga bo tista Noč drago stala in bo moja CENA za njegovo Razžalitev tisto, kar mu je najbolj pri Srcu, z Brco mu razvalim Duri in odvlečem njegovo OGLARKO ven in v svoje Sobane in začela se bo Nočna Zabava, bodo kar ISKRE letele od OGLJA. Zato so bila moja Polja mirna in ko sem izrekel Ukaz, je Ducat Parov Rok pohitelo, da ga izpolni, in ves čas so se rumene trudne Oči ozirale navzgor, da se prepričajo, če sem to opazil in bom Njih in njihove Drage izvzel iz svojih Užitkov. Na ta način sem naredil iz OGLARJEV svoje zaveznike in sovražnike drug drugega. poročnik cecil stone Med temi samozavestno-napadalnimi izbruhi se je meso poročnika Stona, podžgano z bahaškimi besedami, raztezalo navpik v podolgovato, pokončno izrastlino. Prostornina njegovega trupa je ostajala nespremenjena, zato ga je to povečevanje višine naredilo zelo tankega, ponekod tankega kot svinčnik, a visokega kot najvišja od naših smrek. Ko je nehal govoriti, se je spet povrnil v prejšnja sorazmerja, spet je postal mož povprečne velikosti, imenitno oblečen, a z odurnimi zobmi. častiti everly thomas Mladi gospod, lahko še pristopiva? Moja gospa in jaz? eddie baron Ah, ne. Ne, ne. Bojim se, da to ne bo mogoče v tem … častiti everly thomas Jeb*š to! betsy baron Vsi pridejo na vrsto! Saj ste rekli! eddie baron Nizko sva začela, in sva padla še niže. Ampak tisto glavno, kar bi rada … betsy baron Niti svojih nobel stvari se nama ni seliti ljubilo v tisto usr*no luknjo ob reki. Ko naju je tisti Šved iz tistega placa na G. ven fuk*il. eddie baron Tistega nobel kavča sploh ne bi spravila skozi tista usr*na mala vrata v tisti usr*ni luknji ob reki, jeb*ga. betsy baron Jaz tistim usr*im malim vratom v tisti usr*ni luknji ob reki sploh ne bi rekel vrata, če se spomnim, kakšna za popiz*it vrata sva imela na G. Kakšna nobel vrata! Vrata v tisti usr*ni luknji ob reki bi bilo sram, da se kličejo vrata, če bi kdaj videla tista za popiz*it nobel vrata na G. Samo kaj, sva se pa fajn imela. eddie baron Dolg ob reki. betsy baron Vsi nažgani ko kur*c, pa vsi nabijajo flašo? Z nažganimi cigarami in to? Pa kako se je Cziesniewski martral, da bi prav izgovoril ›Potomac‹? eddie baron Tisto, ko smo vsi s kamni obmetavali perice? betsy baron Se spomniš, kako se je tisti kaj-je-že, Tentini skoraj utopil? Potem pa, ko ga je polkovnik B. spet spravil k sebi, ga je Tentini najprej vprašal, če lahko že končno dobi tisti kurč*v punč? eddie baron Morebiti bo to dovolj, je hladno dejal častiti. roger bevins iii. Se spomniš, ko sva pozabila malega Eddieja na Paradni ploščadi? betsy baron Po tistem Polku kaj-je-že. eddie baron Kar nekaj jih je bilo. betsy baron Nič mu ni bilo hudega. eddie baron Lahko bi mu še koristilo. betsy baron Da se malo utrdi. eddie baron Če te konj pohodi, te še ni konec. betsy baron Mogoče malo šepaš. eddie baron In potem se znaš pazit konjev. betsy baron Pa psov. eddie baron Pa da kolovratiš po gneči pet ur? To te tudi ne ubije. betsy baron Veš, kaj si jaz mislim? Še koristi ti. Ker potem veš, kako se kolovrati po gneči pet ur, ne da bi se jokal pa paničaril. eddie baron No, malo je jokal pa paničaril. Ko je bil enkrat doma. betsy baron Ah, ljubi Jez*s, čuvaš te kurč*ve male posr*nce pred vsako piz*rijo, nazadnje te bodo pa še klicali na sekret, da jim obrišeš r*t. Veš, kaj lahko za tamladega Eddieja in Mary Mag rečem? Ta dva sta si zmeraj znala sama obrisati r*t. eddie baron Pa še sekreta nismo imeli. betsy baron Smo kar sr*li, kjer je bilo. eddie baron Zakaj nikoli ne prideta k nama? To me zanima. Kako dolgo sva že tukaj? Jeb*ti, celo večnost. Pa nista niti enkrat … betsy baron Naj se gonita v kur*c! Ti kači usr*ni nehvaležni nimata čisto nobene pravice, jeb*mu mater, nama karkoli naprej metat, dokler nista bili en dan v najini jeb*ni koži, pa niti en kur*c ni bil niti eno uro v najini koži, jeb*mu mater. eddie baron To bo zadosti, je dejal častiti. hans vollman To sta bila Baronova. roger bevins iii. Pijana, da nista vedela zase, sta ležala na cesti, povozil ju je isti voz, pustili so ju, da po poškodbah okrevata v neugledni neoznačeni skupinski bolniški jami takoj za grozepolno železno ograjo, edina belca tam, zalučali so ju noter z več pripadniki črne rase, vsi do zadnjega, svetli ali temni, so brez bolniške skrinje, da bi si v njej spodobno opomogli. hans vollman Ni bilo ravno comme il faut, da si Barona dovolita govoriti s tem fantom. častiti everly thomas Ali da sploh stopita na to stran ograje. hans vollman Pa ne gre za premoženje. častiti everly thomas Tudi jaz nisem bil premožen. hans vollman Gre za manire. Gre za, recimo, ›biti bogat v duhu‹. častiti everly thomas Baronova pa sta prihajala in odhajala, kot jima je bilo po volji. Ograja zanju sploh ni bila ovira. hans vollman Kot na tistem prejšnjem kraju, bila sta brez zadržkov. častiti everly thomas Ha. roger bevins iii. Ha ha. hans vollman Baronovima so v naglem zaporedju sledili g. Bunting (»prav gotovo ni ničesar, česar bi se moral sramovati«), g. Elleny (»primahal sem jo sem v te rovte s sedem dolarji, zašitimi v hvače, in noben hudič me od tlele ne zvleče, dokler ne izvem, kam za enega vraga so moji gnarji šli«) in ga. Proper Fessbitt (»edino za eno zadnjo Uro prosim, ko bi mi bila ta strašna Bolečina prizanesena, da se od Najdražjih poslovim v bolj prisrčnem Duhu«), ki je prikrevsala do vrat v enakem skrčenem položaju zarodka, v katerem je preživela svoja zadnja, na posteljo prikovana leta na tistem prejšnjem kraju. roger bevins iii. Še na ducate razburjenih je čakalo, da bi govorili s fantom, polnih novega upanja. hans vollman Toda, žalibog, ni bilo usojeno. častiti everly thomas XXVIII. Po vrsti dobro znanih znakov smo lahko prepoznali, da se kuhajo težave. roger bevins iii. Zgodilo se je, kar se zmeraj zgodi. častiti everly thomas Na posestvo se je spustila tišina. roger bevins iii. Zaslišalo se je praskljanje zimskih vej ob zimske veje. hans vollman Dvignila se je topla sapa, odišavljena z vsemi mogočimi rečmi, ki prinašajo uteho: s travami, soncem, pivom, kruhom, odejami, smetano – seznam je bil za vsakogar drugačen, saj je vsakdo utešen drugače. roger bevins iii. Iz zemlje so pognale povsem izoblikovane cvetlice neverjetnih barv, velikosti, oblik in vonjav. častiti everly thomas Siva februarska drevesa so se razcvetela. hans vollman Obrodila so sadove. častiti everly thomas Sadove, kot si jih je kdo poželel: naj ti le misel zaplava v smer določene barve (srebrne, na primer) in oblike (zvezde), pa bo še v istem trenutku vejevje drevesa, ki je še pred nekaj sekundami stalo brezplodno in zimsko mrtvo, obtežilo preobilje zvezdnatih srebrnih sadov. roger bevins iii. Potke med našimi gomilami, presledke med drevesi, sedala klopc, skrivenčene veje samih dreves (skratka, vsak razpoložljivi pedenj prostora) je samodejno napolnila, prenapolnila hrana vseh vrst: v skledah in na ličnih krožnikih; na ražnjih, zataknjenih med vejami; v zlatih koritih; v diamantnih jušnikih; v drobnih smaragdnih omačnicah. častiti everly thomas Od severa se je privalil zid vode, ki se je z vojaško natančnostjo razdelil v ducate potočkov, tako da je imela vsaka kamnita hiša in bolniška gomila kmalu svoj čisto lastni pritok; voda iz teh pritokov se je potem nekoliko nastopaško pretvarjala v kavo, vino, viski in spet nazaj v vodo. hans vollman Vse te reči, smo dobro vedeli (obložena drevesa, dišeče sape, brezkončna hrana, čarobni potoki), so bile komaj predhodnica, če lahko tako rečemo, vsemu, kar je imelo slediti. častiti everly thomas Vsem, ki so imeli slediti. hans vollman Poslane so bile samo za omehčevalno pripravo. častiti everly thomas In temu ustrezno smo se utrdili. hans vollman Še najbolje se je bilo zviti v kroglo, si prekriti ušesa, si zapreti oči, se pritisniti ob tla in si s tem zamašiti nos. roger bevins iii. Zdaj pa se držite, tovariši! je zavpil g. Vollman. častiti everly thomas In že so prihrumeli nad nas. hans vollman XXIX. Vstopili so v dolgi procesiji. hans vollman Vsakdo od nas jih je videl v drugi preobleki. častiti everly thomas Mladenke v poletnih oblekah, zagorele in razigrane, razpuščenih las, spletajoče si zapestnice iz travnih bilk, so se hihitale v mimohodu: vaška dekleta, radostna in vesela. Kot jaz. Kot nekdaj jaz. ga. abigail blass Jata čudovitih mladih nevest, odetih v neke tenke stvarčice, s frfotajočimi svilenimi ovratniki. hans vollman Angeli, negujoči svoja nenavadno mesnata krila, po eno veliko krilo na vsakega, ki se zloženo spremeni v svetel prapor, tesno zvit po hrbtenici. častiti everly thomas Na stotine natančnih kopij Gilberta, mojega prvega (mojega edinega!) ljubimca. Kot je bil videti tistega najinega najlepšega popoldneva v kočijski lopi, s sivo konjsko brisačo, malomarno ovito okrog pasu. roger bevins iii. Moja dekleta. Cathryn, Maribeth, Alice. Po več dvojnic vsake, stopajoče z roko v roki, z lasmi, spetimi v trentonske kite, vsaka v svoji zadnji velikonočni obleki in z eno samo sončnico v rokah. jane ellis Pozdravna skupina OGLARK (odetih v tiste preproste Halje, ki so jim tako pri Srcu, ki prav nalašč Vlačugarsko padajo z Ramen) je prišla Klečeplazit pred mano; a njihovo Bažo sem že zadostikrat videl in premagal, da sem jim zdaj v dar pustil le izdatno Rjavo Govno in se umaknil v Hišo, dokler se ne Poberejo. poročnik cecil stone Neveste so se gibale prihuljeno, kot na lovu, prežeče na vsak znak šibkosti. hans vollman Kje je moj ljubi Častiti? je zaklical prvi angel, njegov glas je spominjal na krhke steklene zvončke, s katerimi smo vselej cingljali na velikonočno nedeljo. častiti everly thomas Eden od mnogih Gilbertov je stopil k meni, pokleknil in vprašal, ali bi si lahko mogoče odmašil ušesa in ga prosim vsaj pogledal? V njegovem glasu je bilo nekaj, česar ni bilo mogoče zavrniti. Bil je neizmerno lep. Pridi z nami, je zašepetal. Tu je vse ena sama okrutnost in slepilo. Ti si nad tem. Pridi z nami, vse ti je odpuščeno. Vemo, kaj si naredil, je dejal drugi Gilbert. Nič hudega ni. Nisem naredil, sem dejal. Ni še končano. Ja, je, je dejal prvi Gilbert. Lahko še popravim, sem dejal. Ljubi moj, je dejal drugi. Počasi, počasi, je dejal tretji. Val si, ki se je razbil ob obali, je dejal četrti. Rajši se sploh ne trudite, sem rekel. Vse to sem že slišal … Naj ti nekaj povem, je ostro dejal drugi Gilbert. Nikjer ne ležiš na tleh, v nobeni kuhinji. Ali mogoče ležiš? Okrog sebe poglej, tepec. Slepiš se. Končano je. Zaključil si. Vse to ti govorimo samo zato, da te spodbudimo, je dejal prvi. roger bevins iii. Ena od vaških deklet je bila Miranda Debb! Sedla je tam poleg mene, resnična kot le kaj, kot v starih časih, z nogami, prekrižanimi pod tistim zbledelim rumenim krilom, ki ga je imela tako rada. Samo da se je zdaj zdela tako velika v primerjavi z mano, kot velikanka! Težko ti je, ljuba Abigail, kajne? je dejala. Pogosto, ko se zbudiš, ti več stvari manjka, kajne? Daj no, pridi z nami, tu smo, da te osvobodimo. Poglej naše roke, naše noge, naše nasmehe. Smo lažnivke? Ki so videti tako zdrave? In ki te že tako dolgo poznajo? Se spomniš, kako sva se nekega poletnega dne skrili v seneni kopici? Ko te je mama klicala? Kako sva se zakopali, navdušeni, ker naju ne najde? Peljale te bomo tja, kjer je še milijonkrat bolje, je dejala druga, ki sem jo zdaj prepoznala, bila je nobena druga kot moja ljuba poročna družica Cynthia Hynton! ga. abigail blass Eddie, a ni tisto Queenie, jeb*mu mater? mi pravi Betsy. Pa čisto res je! Queenie je bila ena od kurb pri Perdyju. Ki ti ga zna carsko povleč. Mogoče bi bil pa vseeno čas, da pustiš vse skupaj, dečko, je rekla Queenie. V svinjsko guzo, sem rekel. Eddie, je rekla Betsy. J*bi se, sem rekel. Vem, kaj delam. Kaj pa delaš? je rekla Queenie. Pojdi v r*t, sem rekel. Mogoče pa tvoja žena drugače misli, je rekla. Ne, pa ne, sem rekel. J*bi se. Midva sva skupaj. Ne vem, če sta res, je rekla. Betsy je povesila pogled. Pridna punca, sem rekel. Kar dol glej. Potem te vsaj ne more jeb*t v piz*o mater. Nismo prišli sem nobenega jeb*t, je rekla Queenie. Povleči mi ga. Kadarkoli hočeš, da pridemo, je Queenie rekla Betsy. Samo pokliči. Spiz*i, sem rekel. Zajeb*ntka kurč*va. eddie baron V nekem trenutku, ko so angeli en masse stopali nazaj v žarek mesečine, da bi me očarali s svojim skupinskim sijajem, sem dvignil pogled in okrog tiste bele kamnite hiše uzrl neverjetno predstavo trpljenja: ducati prebivalcev, otrplih v nesreči: ustrahovani, ležeči na trebuhu, plazeči se, trzajoči v mukah po meri prikrojenega napada, ki ga je prestajal vsak od nas. častiti everly thomas Abbie, draga, je dejala Miranda Debb, daj, da ti nekaj pokažem. In položila mi je dlani na lica. In uzrla sem! Tam, kamor so me želele odpeljati, bi priteka plima noter in nikdar ven. Živim vrh griča, in kamni se kotalijo navzgor. Ko pridejo do mene, se razprejo. In v vsakem je skrita tabletka. In ko vzamem tabletko, imam – o, glorija! Vse, kar potrebujem. Vsaj enkrat. Vsaj enkrat v življenju. Miranda je spustila dlani od mojega obraza, in spet sem bila tukaj. Ti je bilo všeč? je rekla Miranda. Zelo, sem rekla. Potem pa pridi z nami, je dejala njena prijateljica, za katero sem se zavedela, da je dobra stara Susanna Briggs (!) z lasmi, povezanimi v ruti, iz ust ji je štrlela dolga travna bilka. Še dve sta se v bližnji tokavi igrali slepe miši. Sta bili to Adela in Eva McBain? Bili sta! In nekaj kravic je naklonjeno opazovalo igro slepih miši. Zdelo se je hecno, da bi lahko bilo kravam to všeč, a to je bil prav take sorte svet, ko so zraven take ljubke deklice! Ne morem verjeti, da si stara vdova, je dejala Miranda Debb. In tako majhna, je dejala Susanna Briggs. Ti, ki si bila zmeraj taka lepotička, je rekla Miranda Debb. Težko ti je šlo, je dejala Cynthia Hoynton. Vse je samo odtekalo, nikoli pritekalo, je dejala Susanna Briggs. Kamni so se valili po bregu navzdol, nikoli navzgor, je dejala Cynthia Hoynton. Nikoli v življenju ti ni bilo dano dovolj, je dejala Miranda Debb. Oči so mi zalile solze. To je tako res, sem rekla. Ti si val, ki se je razbil ob obali, je dejala Miranda. Vse to ti govorimo samo zato, da te spodbudimo, je dejala Susanna. Dejala sem, da mi vse to sploh ni bilo znano, ampak vsekakor bi mi bila še ena od teh tabletk prav všeč. Potem pa pridi z nami, je rekla Miranda. McBainovi v tokavi sta se ustavili in prisluhnili. In kravice tudi. In po svoje tudi njihov hlev. Tako trudna sem bila in že tako dolgo trudna. Mislim, da bom kar šla, sem dejala. ga. abigail blass Nekje z moje leve se je zaslišalo vpitje – groze ali zmagoslavja, kdo bi vedel –, ki mu je sledil znani, vselej do kosti mrazeči ognjegrom, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta. Kateri je šel? Ni se dalo ugotoviti. In še vedno sem bil preveč v skrbeh zase, da bi mi bilo mar. hans vollman Naši mučitelji so, kot da bi jih ta zmaga opogumila, podvojili prizadevnost. častiti everly thomas Deževati so začeli cvetni lističi, radostno draženje: rdeči, rožnati, rumeni, beli, škrlatni. Potem prosojni cvetni lističi: progasti lističi; pikčasti lističi; lističi z napisi in (če si ga pobral in si ga od blizu ogledal) podrobnimi podobami (vse do polomljenih rožnih pecljev in odvrženih igrač) s tvojega otroškega dvorišča. In končno se usuli zlati lističi (iz pravega zlata!), ki so ob vsakem udarcu ob drevo ali spomenik zacingljali. roger bevins iii. Potem: petje. Čudovito petje, polno hrepenenja, obetov, spodbude, potrpljenja, globokega tovarištva. hans vollman Da ti seže v srce. častiti everly thomas Da bi kar človek zaplesal, jeb*mu mater. betsy baron Pa tudi zajokal, jeb*mu mater. eddie baron Med plesom. betsy baron Mama je prišla Okrog deset jih je bilo A nobena ni niti najmanj dišala kot mama Hej, kakšen trik je zdaj to Da pošlješ osamljenemu fantu deset lažnih mam Pridi z nami, Willie, je dejala ena od mam Ampak potem Čisto iznenada So dišale prav Čisto prav In so me pocrkljale, dišeče prav Mama Zaboga Dobra stara Ti si val, ki se je razbil ob obali, je dejala druga mama Ljubi moj Willie, je dejala tretja Ljubi moj, ljubi Willie, je dejala četrta In vse tiste mame so me tako ljubile in hotele, da grem z njimi, in mi govorile, da me odpeljejo domov, čim bom pripravljen. willie lincoln Kdaj boš spoznal vse radosti zakonske postelje; kdaj boš spoznal Annino golo telo; kdaj se bo zasukala k tebi v tistem posebnem stanju, pohlepnih ust, zardelih lic; kdaj se bodo njeni lasje, objestno razpuščeni, končno razsuli okrog vaju? (Tako je govorila Elsbeth Grove, ženina sestrična – ali bolje, je govorila goljufiva spaka, zakrinkana kot izrezana podoba Elsbeth –, odeta v neko tenko stvarčico, s frfotajočim svilenim ovratnikom.) Povem ti, kdaj, je dejala druga nevesta, v kateri sem zdaj prepoznal svojo lastno babico (prav tako, na moč neokusno, odeto v neko tenko stvarčico s frfotajočim ovratnikom). Nikdar. To je mimo. Slepiš se, Kugel. Od svojega zadnjega obiska so že nekako izvedele za moj vzdevek. Anno mori, ker ostajaš tukaj, je dejala Elsbeth. Prosila me je, če ti lahko prenesem sporočilo. Z vsako sekundo sem postajal šibkejši in vedel sem, da se moram nekako ubraniti. Je zdaj tam? sem rekel. Me čaka? Na tistem kraju, kamor me tako zgovorno prepričujete, naj grem? Zdaj sem jim imel v pesti, kajti čeprav čisto rade zavajajo, ne marajo ravno lagati. Elsbeth je zardela in se tesnobno ozrla k babici. To je – nekoliko težko je odgovoriti na tvoje vprašanje, je dejala Elsbeth. Demoni ste, sem dejal. Ki si nadevajo te domačne oblike, da bi me zvabili na ono stran. Oh, glej no, kako smo iskreni, Kugel! je dejala babica. Si tako iskren tudi glede svojega stanja? je vprašala Elsbeth. Si ›bolan‹, Kugel? je vprašala babica. Mar zdravniki pospravljajo bolnike v ›bolniške skrinje‹? Ne spominjam se, da bi v mojih časih kdaj obstajala kaka taka navada, je dejala Elsbeth. Kaj lahko torej sklepamo iz tega, Kugel? je dejala babica. Kaj si? Kje si? Priznaj, srček, verjemi, glasno povej, izkoristi to, pridruži se nam. Vse to ti govorimo samo zato, da te spodbudimo, je dejala Elsbeth. In spoznal sem, da je napočil čas za najmočnejši protistrup. Komu govorite? sem rekel. Kdo vas posluša? Koga poslušate? Čigavi roki zdaj sledite, ko z njo kaže v nebo? Kaj je vir tega glasu, ki povzroča tolikšno zaprepadenost, ki se vam prav zdaj pojavlja na licih? Tukaj sem. Tu sem. Mar nisem? To je imelo običajni učinek. Zmedene in poražene so se neveste zbrale na kup, si šepetale, kovale nov načrt za napad. Na srečo je prav v tistem trenutku njihov sleparski posvet prekinil zvok dveh bolj razločnih in ločenih ognjegromov in snovnosvetlobnih razcvetov: enega z juga, drugega s severozahoda. hans vollman Eddie jo je ob teh zvokih pobrisal. Včasih ga tak dr*k prestraši za popiz*it. Ena od tistih kurb je prišla čisto do mene. Potem pa sem videla, da sploh ni kurba. Ampak najina rodna hči, Mary Mag! In to zrihtana za popiz*it! Končno na obisku! Po vseh teh jeb*nih letih! Mama, je rekla. Žal nama je, ker sva bila tako brezbrižna. Everett in jaz. Kdo je Everett? sem rekel. Tvoj sin, je rekla. Moj brat. Misliš Edward? sem rekla. Eddie? Eddie mlajši? Edward, ja, oprosti, seveda, je rekla. V glavnem, že zdavnaj bi morala priti. Ampak toliko dela sem imela. S tem, da sem uspešna. In ljubljena. In z rojevanjem celega kupa otrok izjemne lepote. In pameti. In Everett tudi. Edward, sem rekla. Edward, ja, je rekla. Samo tako sem zdelana! Od … od vseh teh svojih uspehov! No, nič hudega, sem rekla. Saj si zdaj tukaj, mala. In mama? je rekla. Prosim, vedi to. Vse je v redu. Trudila si se, kolikor si mogla. Za nič te ne kriviva. Čeprav veva, da se ti zdi, da si tako včasih pokazala neko pomanjkanje materinskega … Bila sem bolj za en dr*k mama, a ne? sem rekla. Tudi če se ti zdi, da si jo mogoče v kakšni stvari polomila, pozabi zdaj to, je rekla. Vse se je čudovito izteklo. Pridi z nami. Ampak kam? sem rekla. Jaz ne … Ti si val, ki se je razbil ob obali, je dejala. Vidiš, tega ne razumem, sem rekla. In ravno takrat je Eddie pridirkal nazaj. Moj heroj! Ha. Spiz*i od tukaj, je rekel. Mary Mag je, sem rekla. Ne, pa ni, je rekel. Glej to. Pobral je kamen in ga zagnal. Direkt v Mary Mag! Ko je kamen poletel skoznjo, sploh ni bila več Mary Mag, ampak nimam pojma, kdo. Ali kaj. Samo neki mehur ali sončni blisk v obliki jeb*ne obleke! Vi, gospod, ste budalo, je dejal svetlobni mehur. Potem se je zasukal k meni. Vi, madam, je rekel. Vi pa malo manj. betsy baron Glavni angel je zajel moj obraz v dlani in zamahoval s krilom naprej in nazaj, da je spominjalo na konjski rep med pašo. Se vam tu dobro godi, častiti? je dejal s krilom, lenobno razprtim nad glavo. Je Tisti, ki ste mu za življenja služili, tu navzoč? Jaz … mislim, da je, sem rekel. Saj je povsod, seveda, je rekel. Vendar pa mu ni všeč, da se zamujate tukaj. V taki ničvredni družbi. Bil je prečudovit in vsako sekundo vse čudovitejši. Videl sem, da moram najin pogovor zaključiti, sicer bo katastrofa. Prosim, pojdi, sem dejal. Danes … te ne potrebujem. Toda kmalu, kajneda? je dejal. Njegova lepota je narasla do nepopisnosti. In planil sem v jok. častiti everly thomas Naval se je enako nenadno, kot se je začel, zdaj končal. hans vollman Kot da bi se vsi odzvali na isti znak, so se mučitelji odpravili, njihova pesem je postala svečana in žalujoča. častiti everly thomas Drevesa so posivela za njimi, hrana je izginila, potoki presahnili, sapa zamrla, petje potihnilo. roger bevins iii. In bili smo sami. hans vollman In vse je bilo spet turobno. častiti everly thomas XXX. Z gospodom Vollmanom in častitim Thomasom smo se nemudoma odpravili raziskat, kdo vse se je vdal. roger bevins iii. Prva je bila varčna gospa Blass. častiti everly thomas Okrog njenega doma so ležali raztreseni njeni ljubi koščki ptičjih kadavrov, vejice, grudice zemlje itd., brez varstva: zdaj le še predmeti brez vrednosti. hans vollman Drugi, ki se je vdal, je bil, kot kaže, A. G. Coombs. častiti everly thomas Ubogi fant. Nihče od nas ga ni dobro poznal. Dolga leta je bil tukaj. A le redko je zapustil svojo bolniško skrinjo. hans vollman In kadar jo je, so ga vselej slišali lajati: »Vi veste, kdo sem jaz, gospod? Zame so imeli pri Binlayju prihranjeno mizo! Red legije orla imam!« Še zmeraj se spominjam njegove osuplosti, ko sem mu povedal, da te restavracije ne poznam. »Binlay je najimenitnejša hiša v mestu!« je vzkliknil. »V katerem mestu?« sem vprašal, in rekel je, da v Washingtonu, in opisal, kje naj bi bila, toda poznal sem tisto križišče in vedel, da tam prav gotovo stojijo samo hlevi, in mu to tudi povedal. »Pomilujem vas,« je dejal. Toda bil je presunjen. Nekaj časa je sedel na svoji gomili in si zamišljeno gladil brado. »Toda cenjenega gospoda Humphriesa pa gotovo poznate?« je zagrmel. In zdaj ga ni bilo več. Zbogom, gospod Coombs, in naj tam, kjerkoli že ste, vedo za Binlaya! roger bevins iii. Tavali smo mimo mnogih, ki so potrto posedali po svojih gomilah ali stopnicah svojih kamnitih hiš, objokani od napornega odpora. Drugi so le tiho ždeli in v glavi preurejali vse mamljive vizije in skušnjave, ki so jih bili ravnokar deležni. častiti everly thomas Začutil sem prenovljeno ljubezen do vseh, ki so ostali. roger bevins iii. Zrnje je bilo ločeno od plev. častiti everly thomas Naša pot ni za vsakogar. Mnogi – pa saj jih ne mislim dajati v nič? Toda manjka jim odločnosti, ki je potrebna za to. hans vollman Nič jim ni dovolj pomembno, v tem je stvar. roger bevins iii. Nismo čisto vedeli, kateri naj bi bil tretji, potem pa smo se nenadoma spomnili poba. hans vollman Malo verjetno se je zdelo, da bi nekdo tako mlad preživel tako neusmiljen napad. častiti everly thomas Ker bi bil njegov odhod sicer zaželen izid … roger bevins iii. Glede na njegovo mladost … hans vollman Saj je edina druga izbira večna sužnost … roger bevins iii. Smo bili užaloščeni, a obenem olajšani, ko smo se odpravili tja, da se prepričamo o tem. častiti everly thomas XXXI. Predstavljajte si našo osuplost, ko smo ga našli prekrižanih nog sedeti na strehi bele kamnite hiše. hans vollman Še kar tukaj, je osuplo dejal gospod Vollman. Da, je suho odvrnil pob. roger bevins iii. Pogled nanj je bil presunljiv. častiti everly thomas Trud odpora ga je drago stal. hans vollman Mladi naj se ne bi zamujali. častiti everly thomas Bil je brez sape; dlani so mu trepetale; po moji oceni je izgubil okoli polovico telesne teže. Ličnice so mu štrlele; ovratnik mu je ves ogromen visel okrog vratu, nenadoma suhega kot palica; ogleno črni podočnjaki so mu zrasli pod očmi; od vsega tega je bil videti kot prikazen. roger bevins iii. Prej je bil debelušen dečko. hans vollman Zdaj ni bil nič več debelušen. roger bevins iii. Ljubi bog, je zašepetal gospod Bevins. hans vollman Traynorka je potrebovala skoraj mesec, da se je pogreznila tako globoko. roger bevins iii. Da si še zmeraj tukaj, je prav izredno, je pobu rekel častiti. Celo junaško, sem dodal jaz. Toda nespametno, je dejal častiti. hans vollman Saj je vse v redu, je nežno dejal gospod Vollman. V redu je. Mi smo tukaj. Mirno lahko greš naprej: prinesel si nam obilico upanja, ki nas bo spremljalo še leta in nam nadvse dobro delo. Zahvaljujemo se ti, želimo ti vse dobro, blagoslavljamo tvoj odhod. častiti everly thomas Prav, samo jaz ne grem, je dejal fant. roger bevins iii. Ob tem se je na obrazu častitega pokazala mera presenečenja, celo bolj izrazita od običajne znatne mere presenečenja, izražene tam. hans vollman Očka je obljubil, je dejal fant. Kako pa bi bilo, če pride nazaj in vidi, da me več ni? Ne bo ga več nazaj, je dejal gospod Vollman. Vsaj ne kmalu, sem dejal. In takrat ne boš več v stanju, ko bi ga lahko še sprejel, je dejal gospod Vollman. Če tvoj očka pride, je dejal častiti, mu bomo povedali, da si moral oditi. Pojasnili mu bomo, da je tako najboljše. Lažete, je dejal fant. Zdelo se je, da je fantovo ugrezanje zdaj začelo vplivati na njegovo razpoloženje. Prosim? je dejal častiti. Vi trije mi že od vsega začetka lažete, je dejal fant. Rekli ste mi, da naj grem. In če bi res šel? Zgrešil bi očka. Zdaj pa pravite, da mu boste predali sporočilo? Bomo, je dejal častiti. Prav gotovo … Ampak kako ga boste? je dejal fant. Poznate kak način? Za sporazumevanje? Jaz ga nisem poznal. Pa sem bil tam notri, v njem. roger bevins iii. Poznamo, je dejal gospod Vollman. Poznamo tak način. častiti everly thomas (To je negotovo. Še zdaleč ni potrjeno.) roger bevins iii. (V zgodovini je bilo ob tem vprašanju že več nesoglasij.) hans vollman In prav takrat se je prek posestva razlegel glas gospe Delaney, ki je klicala gospoda Delaneyja. častiti everly thomas Pred mnogimi leti je mož pred njo prispel na ta kraj. Toda ob njenem prihodu ga ni bilo več tukaj. To se pravi, čeprav je bila njegova bolna figura še zmeraj tam, kamor jo je odložila, je bil sam gospod Delaney že … roger bevins iii. Drugje. častiti everly thomas Šel je naprej. hans vollman Toda uboga gospa Delaney se ni mogla odločiti, da bi mu sledila. roger bevins iii. Zaradi nekih hecnih opravkov. Ki jih je imela z nekim drugim gospodom Delaneyjem. častiti everly thomas Bratom njenega moža. hans vollman Takrat se ji niso zdeli ›hecni‹, temveč nujni, usojeni in čudoviti. roger bevins iii. Toda zdaj je imela razklano srce: toliko let je preživela na tistem prejšnjem kraju v hlepenju po tistem drugem Delaneyju, nesrečno ujeta v svojem zakonu … častiti everly thomas Že v mesecu dni po tistem, ko je njen mož prišel sem, se je spečala s tistim drugim Delaneyjem, čeprav je zaradi lahkomiselnega nespoštovanja spomina njenega moža (njegovega brata) takoj padel v njenih očeh, kar ji je razkrilo njegov izprijeni in lakomni moralni značaj (v nasprotju z njenim možem, ki je bil, kot ji je postalo nenadoma jasno, v vsakem pogledu zgleden človek). hans vollman Čeprav je bil nekoliko puščoben in plah, niti približno tako izreden in fizično privlačen primerek kot njegov (moralno oporečni) brat. roger bevins iii. In tako se je zataknila. hans vollman Telesno je hrepenela po tistem Delaneyju (ki je bil še zmeraj tam, na tistem prejšnjem kraju). častiti everly thomas Obenem pa si tudi želela iti, da bi znova srečala svojega moža in se mu opravičila. roger bevins iii. Ker je zapravila toliko let njunega skupnega življenja v hrepenenju po drugem moškem. hans vollman Skratka, ni vedela, ali sodi sem ali tja. častiti everly thomas Ali naj odide ali čaka. roger bevins iii. In je le tavala okrog in vpila: »Gospod Delaney!« častiti everly thomas Ves čas. hans vollman Nikoli nismo vedeli, katerega Delaneyja kliče. roger bevins iii. Pa tudi ona ne. častiti everly thomas In pravim, pob je nenadoma zajel sapo, z nezgrešljivim tresljajem strahu v glasu. hans vollman Ko sem se ozrl k njemu, se mi je stisnilo srce. Streha okrog njega se je utekočinila, kot da bi sedel sredi sivobele mlake. roger bevins iii. Iz tiste mlake se je iztegnila nekakšna trtasta vitica. častiti everly thomas Ko se je približevala fantu, se je vse bolj debelila, kot kobra je tekla proti točki, kjer sta se mu križali meči. roger bevins iii. Stegnil sem roko, da jo odrinem, a sem začutil, da je trda, bolj kamen kot kača. častiti everly thomas Srhljiv razvoj dogodkov. roger bevins iii. Začetek konca. hans vollman XXXII. Če lahko karkoli sklepamo iz izkušnje z gospodično Traynor, bo tej vitici kmalu sledila še vrsta drugih, dokler ne bo fant (kot kak Guliver) povsem privezan na streho. roger bevins iii. Ko bo enkrat privezan, ga bo naglo prekrilo nekaj, kar bi še najbolje opisali kot placentna prevleka. častiti everly thomas In ta prevleka se bo strdila v školjkasto lupino, in ta lupina bo začela prehajati v vrsto drugih podob (tj. porušeni most, jastreb, pes, strašljiva coprnica itd.), vsaka bo bolj dodelana in odurnejša od prejšnje; ta proces bo služil le enemu namenu, da pospeši njegovo pogrezanje; bolj sprevržena kot bo lupina, manj ›svetlobe‹ (sreče, poštenja, pozitivnih stremljenj) bo prodrlo do njega. roger bevins iii. Kar ga bo gnalo še dlje od luči. hans vollman Ta misel na gospodično Traynor nas je zamorila. častiti everly thomas Opomnila nas je, kot vselej, na sramoto tistega davnega večera. roger bevins iii. Ko smo jo zapustili. hans vollman Se opotekli od nje, sklonjenih glav. roger bevins iii. Sprijaznjeni z njeno usodo. častiti everly thomas Ko se je pogreznila. hans vollman Spomnili smo se, kako si je radostno popevala med otrdevanjem tistih prvih lupin, kot da zanika, kaj se dogaja. roger bevins iii. »Težka veja se upogiba«. hans vollman Ljubi otrok. častiti everly thomas Krasen glas. hans vollman Ki je postajal vse manj krasen, ko je tista prva lupina trdela in dobivala podobo vrane v velikosti deklice. roger bevins iii. Ki kraka grozljivo priredbo te melodije. hans vollman Mlatila je proti nam, če smo se ji preveč približali, z eno človeško roko in s tistim velikanskim črnim krilom. častiti everly thomas Nismo se dovolj potrudili. hans vollman Takrat smo bili tudi mi še bolj novinci. roger bevins iii. In zelo zaposleni z izzivi vztrajanja tu. hans vollman Ki niso bili zanemarljivi. roger bevins iii. In se niso vmes prav nič zmanjšali. častiti everly thomas Moje samospoštovanje je ob tisti priložnosti nekoliko upadlo. hans vollman Da. roger bevins iii. Cerkveni zvon je zdaj odbil tretjo. hans vollman Kar nas je vrnilo v sedanjost in za seboj pustilo tisti običajni čudni, disonantni odmev. častiti everly thomas Sebično, sebično, sebično. roger bevins iii. Glavni par očes gospoda Bevina se je razširil, kot da hoče reči: Gospoda, čas bo, da gremo. častiti everly thomas In vendar smo oklevali. Odrivali vitice, ki so odganjale. roger bevins iii. Pob je obmolknil. hans vollman Se potegnil vase. častiti everly thomas V valovih pritekajoče in odtekajoče zavesti. hans vollman Momljal je in se premetaval, kot v kakšnem deliričnem snu. roger bevins iii. Mama, je šepetal. častiti everly thomas XXXIII. Mama pravi, da bom lahko poskusil sladkorno mesto Ko bom enkrat spet pokonci Prihranila mi je čokoladno ribo in medeno čebelico Pravi, da bom nekoč poveljeval regimentu Živel v imenitni stari hiši Se poročil s kako ljubko in lušno deklico Imel svoje malčke Ha ha to mi je všeč Vsi se bomo dobivali v moji imenitni stari hiši in se fino Taka vesela stara dama bom, pravi mama Vi fantje mi boste nosili kolačke Od jutra do večera Jaz pa bom samo sedela Kako bom debela Fantje boste morali kupiti voziček in me porivati naokrog, zdaj eden zdaj drugi haha Mama se zna tako lepo smejati Zdaj smo na tretji stopnici Stopnici št. 3 Na kateri so tri bele vrtnice Tako to gre od Stopnice št. 1 do Stopnice št. 5 po številu belih vrtnic: 2, 3, 5, 2, 6 Mama se približa Stakne nos z mojim Temu se pravi ›ni–ni‹ Kar se mi zdi otročje Ampak vseeno ji občasno dovolim Pride še očka, pravi: Hej, lahko tudi jaz zlezem na ta kupček Lahko Če očka položi koleno na stopnico št. 2 in se iztegne s prsti, lahko seže do Stopnice št. 12 Tako dolg je To je naredil že Velikokrat Nič več kupčkov Razen če bom močan Torej vem, kaj moram Ostati moram Ni lahko Ampak vem, kaj je čast Bajonet na cev Kako biti pogumen Ni lahko Pomnite polk. Ellisa, ki so ga uporniki ubili, ker je vojaku pogumno iztrgal uporniško zastavo Ostati moram Rad bi šel Domov Kdaj bom Kdaj bom lahko Nikoli če bom šibak Mogoče če bom močan. willie lincoln XXXIV. Fant je široko razprl oči. roger bevins iii. Čudno je tukaj, je dejal. Ni čudno, je dejal gospod Bevins. Ne posebno. Človek se navadi, je dejal častiti. Če sodi sem, je dejal gospod Bevins. Kar pa ti ne, je dejal častiti. hans vollman In v tistem trenutku so mimo priplavale tri želatinaste oble, kot da nekoga iščejo. častiti everly thomas In zavedeli smo se, da je bila tretja, ki se je vdala, gospa Ellis. roger bevins iii. Oble so bile zdaj prazne, tj. v njih ni bilo hčerk. hans vollman Mrko so drsele mimo, kot da strmijo v nas, odlebdele po strmem pobočju potoka, bledele, nazadnje pa povsem izginile. častiti everly thomas Niti najmanj čudno, je dejal gospod Bevins in rahlo zardel. hans vollman XXXV. In na nas so začeli deževati klobuki. častiti everly thomas Vseh vrst. roger bevins iii. Klobuki, smeh, robate šale, glasovi prdenja z ustnicami, vse od nekod zgoraj: to je naznanjalo prihod Treh Samcev. častiti everly thomas Čeprav so med nami edino oni lahko leteli, jim nismo zavidali. hans vollman Ker na tistem prejšnjem kraju niso nikoli ljubili ali bili ljubljeni, so bili zamrznjeni v svojem mladostnem stanju nenehne čustvene praznine; zanimali so jih le svoboda, razuzdanost in veseljačenje, godrnjali so čez vsako omejitev ali dolžnost. častiti everly thomas Bilo jim je le do veselja in zabave; ničemur resnemu niso zaupali; živeli so le za svoje norčije. roger bevins iii. Njihovo razposajeno vpitje je pogosto odmevalo nad našim posestvom. častiti everly thomas Včasih so ves ljubi dan deževali klobuki. roger bevins iii. Vseh vrst. hans vollman Ki so jih imeli menda neizčrpno zalogo. roger bevins iii. V naglem zaporedju so padli polcilinder, klobuček okinčanih krajcev in štiri lične operjene škotske čepice, njim pa so sledili še Samci sami, galantno so pristali na strehi bele kamnite hiše, pri tem pa se je vsak od njih v pozdrav s prsti dotaknil krajca klobuka. Če dovolite, je dejal gospod Lippert. Pribežališča iščemo. Letenje nas utrudi, je dejal gospod Kane. Čeprav ga imamo nadvse radi, je dejal gospod Fuller. Zaboga, je dejal gospod Kane, ko je uzrl fanta. Ta pa ni videti prav poskočen, je dejal gospod Fuller. Nekoliko slabo sem počutim, je dejal pob in se dvignil. Ja, bi rekel, je dejal gospod Kane. Malček zaudarja tu pri vas, je dejal gospod Fuller in si zatisnil nos. Moj očka je bil tu in je obljubil, da se vrne, je dejal fant. Trudim se ostati. Veliko sreče pri tem, je dejal gospod Lippert in privzdignil obrv. Previdno s tole nogo, pobič, je dejal gospod Kane. Naši gostje so nas tako zamotili, da smo bili nepozorni: fantovo levo nogo je k strehi priklenilo več novih kratkih vitic, za zapestje debelih. Ojej, je dejal fant in zardel. Trud, ki je bil potreben, da ga osvobodimo, je bil nezanemarljiv, približno enak trudu, ki je potreben, da izruvaš šop robidovih korenin. Znatno neprijetnost tega postopka je prenašal z vojaško zbranostjo, nenavadno za takega mladeniča, ob vsakem potegu je le stoično zagodel, potem pa izčrpan znova zapadel v poprejšnje stanje odsotne otopelosti. Tisti njegov oče, je dejal gospod Fuller s pritajenim glasom. Dolgonog možak? Nekoliko turobnega Videza? je dejal gospod Lippert. Visok, malce povaljan na pogled? je dejal gospod Kane. Da, sem rekel. Ravno smo šli mimo njega. Prosim? sem rekel. Ravno smo šli mimo njega, je dejal gospod Kane. Tukaj? je nejeverno dejal gospod Vollman. Še zmeraj je tukaj? Tam, kjer je doma Bellingwether, Mož, oče, ladjar, je dejal gospod Lippert. Samo sedi, ves tih, je dejal gospod Fuller. Ravno smo šli mimo njega, je dejal gospod Kane. častiti everly thomas Jupi-ja, je dejal gospod Fuller. Zdaj pa nam Oprostite, je dejal gospod Lippert. To je tisti čas Noči, ko moramo urno Obpluti celotno Posestvo, lebdeč le nekaj palcev od Grozepolne ograje, da vidimo, kateri od nas si ji upa priti Najbliže, dasiravno nas ob tem obhaja tista odvratna slabost, ki jo povzroča Bližina iste. hans vollman In so se odpravili, za njimi se je razlegal brezhiben durovski trozvok iz prdcev z ustnicami in kot v slovo se je usula toča slavnostnih klobukov: pisanih cilindrov, turških fesov; francoskih oficirskih šapk vseh barv; s cvetjem okinčanih slamnikov, ki so padali počasneje od drugih, krasnih stvarc, ki spominjajo na poletje. roger bevins iii. Ob tem razkritju smo osupnili. hans vollman Dovolj čudno je že to, da je gospod sploh prišel; še bolj čudno pa, da se je zamujal. častiti everly thomas Samci sicer niso najbolj verodostojni. hans vollman Iz strahu pred dolgočasjem so nagnjeni k potegavščinam. roger bevins iii. Nekoč so prepričali gospo Tessenbaum, da se nam prikazuje v spodnjem perilu. hans vollman In potem se je več let skrivala za drevesom. roger bevins iii. Gospe Blass so občasno skrivali koščke ptičjih kadavrov, vejice, kamenčke in grudice zemlje. častiti everly thomas In potem je panično divjala po posestvu, oni pa so plavali nad njo, jo podžigali z zavajajočimi predlogi, da je skakala čez padle veje in prečkala ozke potočke, ki se njej niso zdeli ozki, revici, temveč kot mogočne brzice. roger bevins iii. Vsako trditev Samcev je bilo torej treba obravnavati s sumničavostjo. hans vollman A vseeno je bilo skrivnostno. roger bevins iii. Terjalo je dodatno preiskavo. hans vollman Rajši ne, je ostro dejal častiti, kot da občuti najino namero. Potem pa s pomenljivim pogledom namignil, da si želi pogovora na samem. roger bevins iii. XXXVI. Vsi trije smo se skozi streho spustili v notranjost bele kamnite hiše. hans vollman Tu je bilo več stopinj hladneje, dišalo je po starem listju in plesni. roger bevins iii. In po tistem gospodu, narahlo. hans vollman Tu smo po milosti, je dejal častiti. Naša možnost bivanja tu še zdaleč ni gotova. Torej moramo varčevati z močmi, omejevati svojo dejavnost le na tisto, kar neposredno služi našemu poglavitnemu interesu. Ne bi bilo zaželeno, da bi s potratno dejavnostjo ustvarili vtis nehvaležnosti za skrivnostni blagoslov, da lahko še kar bivamo tukaj. Kajti tukaj smo, toda kako dolgo in s kakšnim posebnim dovoljenjem, ni v naši … roger bevins iii. Opazil sem, da gospod Bevins zavija z mnogimi od svojih številnih oči. hans vollman Med čakanjem, da se častiti naveliča svojega vzvišenega govorjenja, se je gospod Vollman kratkočasil s tem, da si je nekajkrat postavil kamenček na svoj velikanski ud in opazoval, kako pada na tla. roger bevins iii. Paziti moramo nase, je dejal častiti. In pri tem karseda varovati tudi fanta. Nič ne sme izvedeti o teh čenčah, ki bi mu lahko edino vzbudile dodatne upe. Kot vemo, pa ga lahko edino popoln brezup popelje do tega, da bo storil, kar mora. Torej, niti besedice. Se v tem vsi strinjamo? Zamomljala sva v potrditev. hans vollman Častiti, ki mu je v (prastarih) nogah manjkalo potrebnega odriva (na tem kraju se je že kar precej postaral), se je začel plaziti po steni navzgor in je kmalu (čeprav ne tako zelo kmalu) izginil skozi strop. roger bevins iii. In pustil gospoda Bevinsa in mene spodaj sama. hans vollman Po pravici povedano, sva se dolgočasila, tako zelo dolgočasila, tako nenehno dolgočasila. roger bevins iii. Vsaka noč je minevala mučno enako. hans vollman Sedela sva že na vsaki veji vsakega drevesa. Prebrala in vedno znova prebrala sva že vsak nagrobnik. Prehodila sva (pretekla, preplazila, preležala) vsako potko, stezico in zarasli prehod, prebrodila vsak potoček: izčrpno sva se seznanila s teksturami in okusi vseh štirih različnih tipov prsti na posestvu; izdelala izčrpen inventar vseh pričesk, oprav, lasnih igel, urnih verižic, čeveljnih zaponk in hlačnih pasov, ki jih nosijo najini rojaki; zgodbo gospoda Vollmana sem slišal več tisočkrat in mu, se bojim, tudi svojo povedal najmanj tolikokrat. roger bevins iii. Skratka, tu je bil dolgčas, in hlepela sva po vsaki najmanjši spremembi. hans vollman Vse, kar je novega, je bilo dragoceno; hrepenela sva po kakršnikoli pustolovščini, po najmanjši norčiji. roger bevins iii. Čisto nič ne bi škodilo, se nama je zdelo, če si privoščiva kratek izlet. hans vollman Do tja, kjer poseda gospod. roger bevins iii. Saj častitemu sploh ni treba povedati, da greva. Lahko samo … greva. hans vollman Vselej je olajšanje, ko se malo znebiva starega puščobneža. roger bevins iii. XXXVII. Skočila sva skozi prednji zid, gospod Bevins in jaz, in se odpravila. hans vollman Ne meneč se za cmerave ugovore častitega s strehe. roger bevins iii. Udarila sva bližnjico prek z deteljo poraščenega dola, kjer biva sedem od poplave obolelih članov Palmerjeve družine, in kmalu dosegla ozko, s skrilavci tlakovano potko, ki teče spodaj, med Coatesom na eni strani in Wembergom na drugi. hans vollman Odvijugala mimo Federlyja, Blagoslovljeni so, ki umro v luči. roger bevins iii. Spomenik, ki je videti kot šahovska figura, z vazo na vrhu, ki se konča v nečem podobnem prsni bradavički. hans vollman In nadaljevala skozi gručico M. Boyden/G. Boyden/Gray/Hebbard. roger bevins iii. V tisto plitvo kotanjo, ki jo spomladi preraste naprstec in ameriški slamnik. hans vollman Zdaj pa je le velikanska siva goščava. roger bevins iii. Iz katere sta v naju zijala dva lenobna zimska ptiča. hans vollman Ptiči so do naše sorte nezaupljivi. roger bevins iii. Zapodila sva se po drugi strani North Hilla, pozdravila Merkla (ki ga je brcnil bik, a se je še vedno veselil, da gre na ples), Posterbella (dendija uvelega videza, ki si je vneto želel, da bi mu znova pognali lasje, da bi se mu znova utrdile odstopljene dlesni, da mišice na njegovih rokah ne bi več spominjale na mlahave naramnice in da mu prinesejo njegovo večerno obleko, steklenico parfuma in cvetlični šopek, da se bo lahko spet odpravil v vas), gospo in gospoda West (požar brez ugotovljivega vzroka, saj sta vselej tako skrbno pazila na kamin) in gospoda Dilla (ki ves čas zadovoljno momlja o imenitnih ocenah svojega vnuka na univerzi in nestrpno pričakuje, da bo spomladi diplomiral). hans vollman In nadaljevala pot mimo Trevorja Williamsa, nekdanjega lovca, sedečega poleg neznanskega kupa živali, ki jih je pospravil svoje dni: poleg stotin srn, dvaintridesetih črnih medvedov, treh medvedjih mladičkov, brezštevilnih rakunov, risov, lisic, kun, čipmunkov, divjih puranov, svizcev in pum; poleg ducatov miši in podgan, celih svitkov kač, stotin krav in teličkov, enega ponija (ki ga je povozil z vozom), kakih dvajset tisoč insektov, od katerih je moral vsakega občasno ljubeče vzeti v roke za čas, ki je lahko trajal od nekaj ur pa do nekaj mesecev, odvisno od stopnje ljubeče pozornosti, ki jo je premogel, in stopnje strahu, ki ga je žival morala pretrpeti v trenutku svoje smrti. Konkretna žival, ki jo je tako držal (se pravi, ko je bil seštevek časa in ljubeče pozornosti zadosten), se je skobacala pokonci, potem pa oddrncala ali odletela ali se odplazila proč, in se je kup gospoda Williamsa zmanjšal za eno. roger bevins iii. Bil je izreden kup, visok skoraj kot cerkveni zvonik. hans vollman Bil je izjemen lovec, in pred njim je bilo še veliko let trdega dela. roger bevins iii. Poklical naju je, s teličkom v naročju, in naju povabil, da mu delava družbo: dejal je, da mu gre delo dobro od rok, vendar je nekoliko samotno, njemu pa ni dovoljeno vstati in postopati naokrog. hans vollman Pojasnil sem mu, da sva na nujni nalogi in se ne smeva zamujati. roger bevins iii. Gospod Williams (dober možak, nikdar nesrečen, vselej vesel, vse od svoje spreobrnitve v nežnost) je pokazal, da razume, tako da je pomahal z enim od teličkovih parkljev. hans vollman XXXVIII. Kmalu sva se približala velikanski Collierjevi bolniški hiši iz italijanskega marmorja, obdani s tremi koncentričnimi gredicami vrtnic in z umetelnima fontanama na vsaki strani (zdaj čez zimo suhima). roger bevins iii. Če ima človek štiri hiše in petnajst polno zaposlenih vrtnarjev, ki mu negujejo sedem vrtov in osem umetnih potokov, seveda neizogibno prebije veliko časa v tekanju od hiše do hiše in od vrta do vrta, zato verjetno ne preseneča, če si je bil nekega popoldneva med tekanjem, da bi preveril, kako napreduje večerja, ki jo je njegov kuhar pripravljal za upravni odbor njegove najljubše dobrodelne organizacije, prisiljen nekoliko odpočiti, za trenutek poklekniti na eno koleno, potem na obe, se potem zrušiti na obraz in, ker ni mogel vstati, kar tam nadaljevati z daljšim počitkom, čeprav je potem spoznal, da ta počitek morebiti sploh ni krepčilen, saj mora med navideznim počivanjem še naprej nenehno skrbeti, kaj bo s kočijami, vrtovi, pohištvom, hišami itd., ki (tako pač človek upa) potrpežljivo čakajo na njegovo vrnitev in niso vmes prišle (bog ne daj) v kremplje kakemu (malomarnemu, neskrbnemu, nezaslužnemu) Drugemu. percival collier ›brzi‹ Gospod Collier (s srajco, na prsih po padcu umazano od prsti, s skoraj sploščenim nosom) je bil prisiljen kot kaka človeška kompasna igla nenehno lebdeti vodoravno in z glavo v smeri tiste njegove posesti, ki ga je v danem trenutku najbolj skrbela. Trenutno je konica njegove glave kazala proti zahodu. Najin prihod je povzročil, da je njegova zaskrbljenost nekoliko uplahnila, izpustil je nezaveden vzdih ugodja, se postavil v vertikalo in se zasukal k nama. hans vollman Gospod Collier, je dejal gospod Vollman. Gospod Vollman, je dejal gospod Collier. roger bevins iii. Potem mu je obraz spreletela nova skrb za posest, divje ga je vrglo naprej s trebuhom navzdol in s stokom groze je zasukal obraz proti severu. hans vollman XXXIX. Potem sva morala ubrati bližnjico skozi tisti močvirni del, kjer domujejo naši najbednejši. hans vollman Tam so iskali tisto vlažno, brezmesečinsko občutje. roger bevins iii. Tu sta postavala gospod Randall in gospod Twood, zapletena v svoj brezkončni pogovor. hans vollman Po neki nedoumljivi nezgodi sta bila povsem nerazumljiva drug drugemu. roger bevins iii. Njuna obraza sta bila razmazana v prosojni, nerazberljivi packi. hans vollman Njuna trupa siva in brezoblična, z le drobnimi, torpedasto nakazanimi rokami in nogami. roger bevins iii. Skoraj nemogoče ju je bilo ločiti med seboj, edino kretnje gospoda Twooda so ohranjale kanec več vitalnosti. Vsake toliko časa mu je, kot da skuša biti prepričljiv, ena od roki podobnih pritiklin planila kvišku, kot da na neki polici kaže nekaj, k čemur bi rad pritegnil pozornost gospoda Randalla. hans vollman Gospod Twood se je nekoč, kolikor nam je znano, ukvarjal s prodajo na drobno. roger bevins iii. Potegnite ven veliko tablo Dajte jo takoj spet nazaj Potegnite jo spet ven Naj vam ne pade iz rok Veliko znižanje ženskih oblek. g. benjamin twood Sivi brezlični klin, ki je bil nekoč gospod Randall, je v odgovor občasno uprizoril majhen ples. roger bevins iii. Odstopite sedež Tu je poba, ki prav zares Pocingljajte z bleščicami In pob za klavirjem nam je pokazal svoj Potem pa sem bil samo še jaz. jasper randall Včasih je bilo blizu sončnega vzhoda, ko so se vsi drugi prebivalci močvare že izmučeni in izčrpani samonametali v skladanico in obnemeli poleg od strele udarjenega črnega hrasta, še kar videti gospoda Randalla, kako se priklanja in priklanja, kot da stoji pred namišljenim občinstvom. roger bevins iii. Zato smo predpostavljali, da je moral nekoč tako ali drugače nastopati. hans vollman Hvala hvala hvala! jasper randall IZJEMNO RAZMERJE MED VREDNOSTJO IN CENO Spomnite se svoje izmozgane, uvele mame, ki jo je mogoče še rešiti S samolikalnikom, z upogibnim ribežnom, s hladilno skrinjo, z avtomatsko solnico bo njena nekoč mladostna postava znova oživela, njen zmagoviti prijazni nasmeh bo spet živ kot nekdaj, ko ste kratkohlačni vihteli leseni meč v vsesplošnem vonju po jabolčni piti. g. benjamin twood Bum, arpeggio, pavza za čikglažek Ko sem dobro užgal, je v zlatih kozarčkih kar drobno vzvalovilo. jasper randall Čeprav sva svoje čase še gojila občudovanje do njune vztrajnosti, se je to že davno sprevrglo v stud. roger bevins iii. Čaka tudi naju podobna usoda? hans vollman Menda ja ne. roger bevins iii. (Redno sva preverjala poteze drug drugega, če karkoli kaže na razmazovanje obraza.) hans vollman (Nenehno sva bila pozorna na najmanjše znake upada jezikovnih sposobnosti.) roger bevins iii. In ta dva sploh še nista najslabša. hans vollman Če le pomislimo na gospoda Papersa. roger bevins iii. Ta je v bistvu samo še plazeča se siva poševna črta. hans vollman Ki se je človek zave, šele ko se spotakne obnjo. roger bevins iii. Nemorš kajpomoč? Daj. Kr. Mi pomgi? Nemršpomoč? Lahkerdrug? Pomagi. Ne mornobenpo magat? Odmašil? Lahk? Proso poNagi. l. b. papers Nimamo pojma, kaj bi utegnil gospod Papers nekoč biti po poklicu. roger bevins iii. Ko pa ga je tako malo ostalo. hans vollman Gremo Pomikajte se Drugače bo nesrečna pošiljka v ozadje Bom šel kar od spodaj pa vam podvozje preluftal. flanders quinn Flanders Quinn. hans vollman Nekdanji ropar. roger bevins iii. Bevin, strupeno se ti uščijem na roke porezane Za otepača te zgrabim, Vollman, pa te v črnplot zarukam. flanders quinn Kar se mene tiče, sem se ga bal. roger bevins iii. Jaz se ga nisem. Ne ravno. Ampak imela sva nujen opravek. Nisva se smela zamujati. hans vollman In sva odcopohopsala po robu močvare, Quinn naju je psoval, potem pa si je premislil in začel moledovati, naj se vrneva, saj ga je bilo strah ostati na tistem kraju, še bolj pa se ga je bal zapustiti (in oditi), kajti kaj sploh lahko čaka grešnika, ki je poleg nekega fredericksburškega zapravljivčka s polomljenimi kolesi prerezal grlo trgovcu in njegovi hčerki (ji strgal bisere z vratu in jih, krvave, obrisal ob njeno lastno svileno ruto)? roger bevins iii. Ko sva prišla spet više, sva stopila hitreje, prečkala vegasto lopo za orodje, potem makadamsko cesto in spešila po starem kolovozu za poštne kočije, za katerimi je v zraku še zmeraj ostajal mojim nosnicam zaznaven rahel skrivnosten duh po časopisnem tisku. hans vollman XL. Tik pred nama, poleg nekoliko levo nagnjenega Caffertyjevega obeliska, se je množica zgrinjala okrog sveže zapolnjene bolniške jame. hans vollman Gospod Vollman je pristopil k skupini. Je novodošli še zmeraj … z nami? je previdno poizvedel. Je, ja, je odgovoril Tobin Muller ›Jazbec‹, kot zmeraj skoraj zvit v dve gube. Gobec držite, da ga slišim, je zalajala gospa Sparks na vseh štirih, z ušesom pri tleh. roger bevins iii. XLI. Žena mojega srca laura laura Pero dvigujem v tako popolni izčrpanosti da me je lahko po dnevu takega brezbožnega pokola in groze v to primorala le globoka ljubezen do vseh vas. In odkrito ti moram povedati da Tom Gilman ni preživel strašnega boja. Naš položaj je bil v gozdičku. Neznansko streljanje in vmes zaslišim krik. Tom je zadet in na tleh. Najin Pogumni in Plemeniti prijatelj z Licem na Tleh. Fantom sem dal Povelje da ga osvetimo pa čeprav bi bilo za to treba skozi dveri samega Pekla. V takem stanju Duha sem da dasi vem da smo krenili v tisto smer in s kakšnim Namenom ne pomnim kaj je bilo po tem. Vem le da je zdaj vse v Redu in zvesto pero jemljem v roke da te obvestim da sem trenutno na varnem in upam da te vrstice najdo Drago družinico v zavetju enakega Blagoslova. Na ta kraj sem prispel po Dolgem potovanju. In ves čas zaprt. Bil je strašen Boj sem ti menda že napisal. Tom Gilman je mrtu sem ti menda že napisal. Toda Tisti ki ohrani ali zavrže po svoji Volji se je namenil ohraniti mene da ti lahko pišem te vrstice. Da ti povem čeprav sem zaprt se štejem za srečnega. Truden sem tako da ti komaj lahko povem kje sem in kako sem prišel sem. Čakam na negovalko. Drevesa se povešajo. Piha veterc. Tožen sem malo in v strahu. O draga mračna slutnja me navdaja. Čutim da se ne smem zamujati. Na tem tožnem kraju. Kjer je tisti ki nas ohranja in Ljubi komaj sploh tu. In ker se moramo truditi da vselej sledimo njegovim stopinjam čutim da se ne smem zamujati. Toda Ujet sem z Duhom in Telesom in kot v okovih zdaj ne morem kar oditi ljuba Žena. Iskati moram in iskati: kaj je to kar me zadržuje na tem strašnem Tožnem kraju? stotnik william prince In iz nagomilane prsti je kot divja zver, ki plane iz kletke, skočila postava in začela korakati okrog, nemirno strmeč v obraze gospoda Mullerja, gospe Sparks in drugih. roger bevins iii. Vojak. V uniformi. hans vollman Ne boj se, je zavil nekdo iz gruče. Bil si na tistem starem kraju, zdaj pa si tukaj, na novem. roger bevins iii. Vojak je postal prosojen skoraj do nevidnosti, kar se nam včasih zgodi med napetim premišljevanjem, potem pa z glavo naprej znova vstopil v bolniško jamo. In bil v trenutku spet nazaj, z izrazom mrkega začudenja na licu. hans vollman Ljuba žena mojega srca o Laura-Ljubica! V moji ječi so vsi moji razpoznavni znaki. Sem ravno pogledal. Moje materino znamenje na licu in moja pleša vse kot v resnici. Neprijetno na pogled. S tožnim izrazom na (ožganem!) licu. In trup izmaličen z grozno rano ki jo je strašno Tukaj sem tu sem ujet in v tem trenutku sem spregledal kaj mi je storiti da se osvobodim. To je da ti povem RESNICO in vse bo O ne morem povedati naj mar povem naj povem vse? Čutim da moram ali pa ostanem za zmeraj na tem mračnem in strašnem Laura pošlji male stran in poskrbi da ne bodo slišali kar sledi. Z manjšo od tistih dveh sem se spečal. Sem se. V tisti zakotni Vasi. Spečal z manjšo od njiju in vprašala je za medaljon ki si mi ga dala in me vprašala: Je dobra žena? ravno ko je gor na meni malo ritnila z boki in me pogledala v oči kot da skruni tvojo Čast ampak ti zagotavljam da (tudi ko je še dvakrat ritnila, še kar z očmi na mojih) ji nisem dal veselja nisem omadeževal tvojega imena ali spomina čeprav če po PRAVICI povem (in le tako lahko pobegnem od tod) in čutim da moram povedati iskreno da je ko se je sklonila da ponudi svoje ženske Čare enega in potem še drugega mojim ustom vprašala ali tudi moja žena dela to ali je moja žena tudi tako divja? Zasopel sem tako da sva oba razumela da to pomeni NE moja žena ne moja žena ni tako Svobodna. In ves čas potem ko sva se pečala v tisti umazani vegasti lopi ko so njeni trije otroci spali na tisti sklumpani posteljici in so Mama in njeni bledi Sestri krakale z Dvorišča je stiskala medaljon v eni roki in ko je bilo konec vprašala če ga lahko obdrži? A ker se je umazana sla že izpraznila iz mene sem ostro odvrnil da ne. In odšel v gozd. Kjer sem se razjokal. In tam z iskreno Nežnostjo mislil nate. In sklenil da bo bolj prijazno če se ti zlažem. Če se ti zlažem. stotnik william prince Zdaj je korakal v širokem, opotekavem krogu, z glavo v dlaneh. roger bevins iii. Mesec je bil visoko na nebu in govoril sem si včasih mora moški ohraniti mir in prizanesti Tisti ki jo ljubi. In tako sem delal. Vse do tega trenutka. Hotel sem ti to povedati ne v pismu ampak osebno. Ko bi lahko toplina besede morda nekako omehčala udarec. A ker se zdi moja situacija zdaj skrajno brezupna in se več ne vrnem domov ti vse iskreno povem in kličem k tebi z najiskrenejšim glasom (fukal sem manjšo od njiju, sem jo sem jo) v upanju da me ti in On ki vse sliši in odpusti slišita in mi odpustita vse in mi dovolita da zapustim to nesrečno … stotnik william prince In potem se je poleg obeliska razlegel slepeči blisk luči in tisti znani, a vselej do kosti mrazeči ognjegrom, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta. roger bevins iii. In ga ni bilo več. hans vollman Sesule so se hlače njegove razcapane uniforme, njegova srajca, škornji, njegov ceneni železni poročni prstan. roger bevins iii. Nekateri manjvrednejši člani zbrane množice so zdaj začeli divjati, norčevali so se iz vojaka, na njegovi bolniški gomili so začeli uganjati različne opolzke in nespoštljive norčije – ne iz krutosti, kajti v njih ni nikakršne krutosti; bolj iz premočnih čustev. Pri tem znajo biti podobni divjim psom, ki jih spustiš v klavnico – podijo se po razliti krvi, blaznijo od gotovosti, da mora biti nekje prav na dosegu nekakšna potešitev. hans vollman Zaboga, sem pomislil, ubožec! Temu kraju sploh ni dal prave priložnosti, da se izkaže, brezglavo je zbežal, pustil za seboj vse čudovite stvari tega sveta. In za kaj? Nikoli ne veš. Nadvse nespametna stava. Odpovedati se za vso večnost, gospod, stvarem, kot so na primer: ravno ostriženi ovčki, ki blejata na sveže pokošenem polju; štiri vzporedne črtaste sence, ki padajo prek boka opoldne speče tigraste mačke; kako se po zbledeli skrilasti strehi v zaplato uvelega vresja skotali devet želodov, ki jih je odtrgal piš vetra; kako okrog moža, ki se brije, zaveje vonj po sveže zakurjenem štedilniku (in se razleže jutranje rožljanje piskrčkov in klepet gospodinj); kako se v bližnjem pristanišču kot dvorec velika dvojambornica rahlo nagne k privezu, ker jo je upognil v zastavah valujoči, z zvončki cingljajoči vetrič, ki je na šolskem dvorišču vzbudil vrišč zborčka otrok in ponorel lajež, ki zazveni kot ducat … roger bevins iii. Prijatelj. Zdaj ni čas. hans vollman Se iskreno opravičujem. Toda (saj prav gotovo veš) te stvari nimam povsem pod nadzorom. roger bevins iii. Množica, ki je za trenutek prekinila svoje opolzkosti, se je zazijala v gospoda Bevinsa, kateremu je ob pripovedovanju pognalo toliko novih oči, ušes, nosov, dlani itd., da je spominjal na nekakšen preobložen mesni šopek. Bevins je uporabil svoj običajni protiukrep (zaprl je oči in si zamašil toliko nosov in ušes, kolikor so mu številne dodatne roke dopuščale, s čimer je udušil vso čutno zaznavo in si umiril duha) in nekaj parov oči, ušes, nosov in dlani se je povleklo nazaj ali izginilo (nikoli nisem čisto razbral, kaj). Gruča se je vrnila k svojemu skrunjenju vojakove bolniške gomile: Muller ›Jazbec‹ se je pretvarjal, da lula po njej, gospa Sparks pa je počepnila nanjo in spačila obraz v grdo grimaso. Glejte, je zakrulila. Tej revi bom pustila darilo. hans vollman XLII. In šla sva naprej. roger bevins iii. Hodohopsajoč med (ali prek njih, če ni šlo drugače) nekdanjimi domovi toliko tepčkov, ki jih ni več med nami. hans vollman Goodson, Raynald, Slocum, Mackey, VanDycke, Piescer, Sliter, Peck, Safko, Swift, Roseboom. roger bevins iii. Na primer. hans vollman Simkins, Warner, Persons, Lanier, Dunbar, Schuman, Hollingshead, Nelson, Black, VanDuesen. roger bevins iii. Ti so bili, je treba priznati, v večini, našo sorto so številčno prekašali vsaj za en velikostni red. hans vollman Topenbdale, Haggerdown, Messerschmidt, Brown. roger bevins iii. Kar samo poudarja izjemne lastnosti tistih, ki vztrajamo v boju. hans vollman Coe, Mumford, Risely, Rowe. Njihova mesta so tako tihotna, iz njih se ob mraku, ko se mi vihtimo iz svojih domov, ne zavihti prav nič, in vsebina njihovih … roger bevins iii. Bolniških skrinj. hans vollman Leži tam nepremična, zavržena, vnemar. roger bevins iii. Žalostno. hans vollman Kot zapuščeni konji, ki zaman čakajo, da se vrnejo njihovi ljubi jezdeci. roger bevins iii. Edgmont, Tody, Blasingame, Free. hans vollman Haberknott, Bewler, Darby, Kerr. roger bevins iii. Bili so dobrovoljna, omledna, brezstrastna sorta, povečini, in so se zamujali, če sploh, komaj najkrajši trenutek, tako v celoti izpolnjen se jim je zdel njihov opravek na tistem prejšnjem kraju. hans vollman Nasmejani, hvaležni, v čudenju strmeč okrog sebe, le še zadnji naklonjeni pogled so nam privoščili pred … roger bevins iii. Predajo. hans vollman Vdajo. roger bevins iii. Uklonitvijo. hans vollman XLIII. Gospoda sva našla, kot so nama opisali, poleg Bellingwetherja, Moža, očeta, ladjarja. hans vollman Prekrižanih nog in strt je sedel v zaplati visoke trave. roger bevins iii. Ko sva se približala, je dvignil glavo iz dlani in izpustil težak vzdih. V tistem trenutku bi lahko bil tudi kip na temo Izgube. hans vollman Bi? je dejal gospod Vollman. Okleval sem. Častiti tega ne bi odobraval, sem rekel. Častitega ni tukaj, je dejal. roger bevins iii. XLIV. Da bi zasedel kar največji del gospodove prostornine, sem se mu spustil v naročje in sedel prekrižanih nog, kot je sedel on. hans vollman Oba sta zdaj sestavljala enega samega sedečega moža, zajetnejša postava gospoda Vollmana je nekoliko kipela iz gospodove, njegov mogočni ud je bil ves zunaj gospoda in je štrlel proti mesecu. roger bevins iii. To je bilo nekaj posebnega. Bilo je nekaj prav posebnega, biti tam notri. Bevins, pridi! sem zaklical. Tega ne smeš zamuditi. hans vollman Vstopil sem, zasedel enako držo prekrižanih nog. roger bevins iii. In vsi trije smo bili eno. hans vollman Tako rekoč. roger bevins iii. XLV. Nekaj prerijskega je bilo na možaku. hans vollman Da. roger bevins iii. Kot če bi človek pozno zvečer stopil v poletni hlev. hans vollman Ali v zatohel urad nekje na Planjavah, v katerem še zmeraj gori svetla sveča. roger bevins iii. Širno. Prepihano. Novo. Žalostno. hans vollman Prostorno. Čudno. Usodno. Visokoleteče. roger bevins iii. Hrbet rahlo navzven. hans vollman Desni čevelj rahlo žuli. roger bevins iii. Vstop (mladostnega) gospoda Bevinsa je povzročil, da se je gospod v mislih hipno povrnil v prizor lastne (burne) mladosti: nežno govoreče, a izmikajoče se dekle (umazanih lic, blagega pogleda), ki ga plaho pelje po blatni stezici, na zibajoče se zeleno krilo se ji prijemljejo koprive, ko mu v mislih nenadoma zavre občutek sramu, ki ima nekaj opraviti s tem, da dekle ni prav legitimen plen, tj. je bolj žival kot dama, tj. ne zna niti brati. hans vollman Ko se je možakar zavedel, česa se je ravnokar spomnil, mu je obraz pordel (začutila sva, kako je pordel) ob misli, da se je (prav sredi teh tragičnih okoliščin) spomnil nečesa tako nečednega. roger bevins iii. In svoje (naše) misli je naglo preusmeril drugam, da bi zapustil ta neugledni spomin. hans vollman XLVI. Trudil se je ›zagledati‹ obraz svojega fanta. roger bevins iii. Ni šlo. hans vollman Trudil se je ›zaslišati‹ fantov smeh. roger bevins iii. Ni šlo. hans vollman Skušal si je priklicati kak konkreten dogodek, v katerem je nastopal fant, v upanju, da bi … roger bevins iii. Ko smo mu prvič jemali mero za obleko. Tako je pomislil gospod. (To je pomagalo.) Ko smo mu prvič jemali mero za obleko, se je ozrl najprej navzdol po hlačah in potem gor k meni, osupel, kot da mi pravi: Očka, odrasle hlače nosim. Brez srajce, bosonog, z bledim okroglim trebuščkom kot starček. In potem tista srajčka z manšetami, ki smo jo zapeli z gumbi. Zbogom, trebušček, odslej boš osrajčen. Osrajčen? Taka beseda sploh ne obstaja, očka. Zavezal sem mu malo kravato. Ga zasukal, da se ogleda v ogledalu. Majhnega razbojnika smo oblekli, kot kaže, sem rekel. Spačil se je. Lasje so mu štrleli v zrak, bil je zariplih lic. (Malo prej, ko je divjal po trgovini, je podrl obešalnik z nogavicami.) Krojač, sozarotnik, je z velikim pompom prinesel mali suknjiček. Potem tisti plahi, fantovski nasmešek, ko sem mu suknjiček nataknil. Glej, je rekel, kaj nisem gosposki, očka? Potem smo, nekaj časa povsem brez misli, samo zrli okrog sebe: gola drevesa, črna na kulisi temnomodrega neba. Suknjiček suknjiček suknjiček. Samo ta beseda nam je odzvanjala v glavi. Zvezdica je utripnila in se spet prižgala. Prav tisti, ki ga nosi tam notri, prav zdajle. Ha. Prav tisti suknjiček. A tisti, ki ga nosi, je … (Kako si želim, da ne bi bilo res!) Pokvarjen. Bleda pokvarjena stvarca. Zakaj več ne deluje. Po kateri čarobni besedi je prej delovala. Kdo hrani tisto besedo. Kakšno korist je imel od tega, da jo je izključil. Kakšna iznajdba je to. Kako je sploh kdaj delovala. Kakšna iskrica jo je pognala. Tak veličasten majhen strojček. Nastavljen ravno prav. Čim se ukresne iskra, oživi. Kaj je ugasilo tisto iskro? Kakšen greh bi bil. Kdo bi si drznil. Pokvariti tako čudo. Zato je umor tabu Bog ne daj, da bi jaz kdaj zagrešil kakšno tako strahotno … hans vollman Potem nas je nekaj zmotilo … roger bevins iii. Z roko smo si šli čez obraz, kot da skušamo potlačiti misel, ki se je ravnokar pojavila. hans vollman A ta trud ni bil uspešen … roger bevins iii. Misel nas je preplavila. hans vollman XLVII. Mladi Willie Lincoln je bil položen k počitku prav na dan, ko je bil javno objavljen seznam padlih v zmagi Unije pri Fort Donelsonu, kar je takrat v javnosti povzročilo hud pretres, saj bilo tolikšno število žrtev v vojni dotlej brez primere. V ›Razčistimo. Spomini, napake in izmikanje‹, Jason Tumm, Journal of American History Podatke o izgubah so sporočili predsedniku ravno v času, ko so mladega Willieja balzamirali. Iverness, op. cit. Padlo je več kot tisoč vojakov na obeh straneh, trikrat toliko pa je bilo ranjenih. Bil je »grozovito krvav boj«, je očetu povedal neki mladi vojak Unije; za njegovo četo tako uničujoč, da je po njem kljub zmagi ostal »žalosten, osamljen in prizemljen«. Od oseminpetdesetih mož v njegovi enoti jih je preživelo le sedem. Goodwin, op. cit. Mrtvi pri Donelsonu, ljubi Jezus. Zmetani v kopice kot omlačena pšenica, eden vržen čez dva, vržena čez tri. Z zlo slutnjo sem hodil med njimi. Bog, jaz sem to storil, sem si mislil. V Ti spomini na bitko, poročnik prvega razreda Daniel Brower Tisoč mrtvih. To je bilo nekaj novega. Nenadoma se je zdelo kot prava vojna. V Velika vojna, v besedah njenih borcev, Marshall Turnbull Mrtvi so ležali, kot so padli, v vseh zamisljivih držah, nekateri so se oklepali pušk, kot da ravno streljajo, spet drugi z nabojem med oledenelimi prsti, kot da ravno nabijajo. Nekateri obrazi so nosili miren, vesel nasmeh, na drugih je počival peklenski izraz sovraštva. Videti je bilo, kot da vsak izraz natanko odseva misel, ki jim je šla skozi možgane v trenutku, ko jih je sel smrti podrl na tla. Morda je tisti mladenič plemenitega videza z nasmeškom proti nebu, s sijočimi kodrčki, umazanimi od lastne krvi, čutil materino molitev, ki se mu je prikradla čez čute, ko je mlado življenje uhajalo iz njega. Poleg njega je ležal mlad družinski mož, še zmeraj z molitvijo za svojo ženo in malega na ustnicah. Mladost in starost, krepost in zlo, vse se je odsevalo na njihovih pošastnih obrazih. Pred nami so ležali zogleneli in počrneli ostanki tistih, ki so živi zgoreli. Bili so prehudo ranjeni, da bi se premikali, in peklenski element jih je požrl. V Leta državljanske vojne. Vsakdanja kronika življenja naroda, ur. Robert E. Denney, pričevanje desetnika Luciusa W. Barberja, četa D, 15. illinojska prostovoljska pehotna brigada, udeleženca bitke pri Fort Donelsonu Še nikoli prej nisem videl mrliča. Zdaj sem to obilno nadoknadil. Neki nesrečnež je zmrznil v otrdeli drži, ko si je s široko razprtimi očmi zgroženo ogledoval lastno rano. Del drobovja mu je zlezel ven in je ob njegovem boku, pod tanko prevleko ledu, naredil vijoličast in rdeč madež. Doma imam na toaletni mizici nabožno podobico Svetega srca Jezusovega in ta pob je bil videti prav tak, le da je bila njegova rdeča in škrlatna izboklina niže in večja in bolj ob strani, on pa je zgroženo strmel vanjo. V Tista strašna slava. Zbirka pisem borcev iz državljanske vojne, zbrala in uredila Brian Bell in Libby Trust In mama ogenj je šel čez vse tiste zmrznjene mrliče in ranjence, kjer so ležali. Našli smo enega ki je še brcal in nam ga je uspelo prinesti nazaj še živega, pa niti vedeli nismo s katere strani je bil tako je bil ožgan, razen ene same hlačnice je bil čisto gol. Nikoli nisem izvedel kaj je bilo z njim. Ni pa mu dobro kazalo ubogemu vragu. V Pisma vojaka iz Illinoisa, ur. Sam Westfall, pričevanje vojaka Edwarda Gatesa, četa F, 15. illinojska prostovoljska pehotna brigada Po dva ali trije smo zgrabili človeka in ga odvlekli takega, kot smo ga našli, ker je bilo mrzlo in so bila trupla povsem zmrznjena. Tistega dne sem se naučil, da se lahko človek navadi prav vsega. Kmalu se nam je zdelo normalno, celo šalili smo se zraven, si za vsakega izmišljali ime, kot je bil pač videti. Eden je bil Prepognjeni, drugi je bil Presenečeni, tretji je bil Polovični. Brower, op. cit. Našli smo dva majhna ki sta se držala za roke, največ štirinajst petnajst sta jih morala imeti kot da sta rekla da bosta šla skupaj skozi ta mračna vrata. Gates, op. cit. Koliko mertvih še mislite narediti gospod preden bote gotovi? En dan je še naš mali Nate s tistega mosta lovil ribe in kje je danes toti pob? In kdo ga je zvabil tja v tistem Pozivu ki ga je pri Orbysu videl, gospod, vaše ime je tam spod pod njim videl ›Abraham Lincoln‹. V Pisma predsedniku Lincolnu s podeželja, zbrali in uredili Josephine Banner in Evelyn Dressman, pismo Roberta Hansworthyja, Boonsboro, Maryland XLVIII. On je komaj en. In teža tega me bo ugonobila. Sem že razpošiljal to bridkost. Doslej že kakih tritisočkrat. Doslej. Do danes. Za celo goro. Fantov. Fantov drugih. Moram vztrajati. Morda nimam dovolj poguma za to. Eno je, če potegneš za ročico, ko ne vidiš posledic. Toda tu leži drag zgled tega, kar dosežem s poveljem, ki ga … Morda nimam dovolj poguma za to. Kaj storiti. Naj vse skupaj ustavim? Zalučam tistih tri tisoč v brezno izgub? Ponudim mir? Postanem veliki tepec, ki je zasukal krmilo, kralj neodločnosti, tarča posmeha stoletij, čenčač, gospod Obračalec po vetru? Ušlo je izpod nadzora. Kdo to počne. Kdo je to povzročil. Čigav prihod na prizorišče je to začel. Kaj počnem. Kaj počnem tukaj. Zdaj je vse brez smisla. Vsi tisti žalujoči. Ponujene roke. Z živimi sinovi. S prisiljeno masko žalosti na licu, da zakrijejo znake lastne sreče, ki … ki še kar traja. Niso mogli skriti, kako živi so še zmeraj s tem, s to svojo srečo obetov svojih še zmeraj živih sinov. Še do nedavnega sem bil eden od njih. Požvižgavajoč sem se sprehajal skozi klavnico, odvračal pogled od pokola, se lahko smejal in sanjal in upal, saj se še ni zgodilo meni. Nama. Past. Strašna past. Že ob rojstvu se ti napne. Nekoč mora napočiti neki poslednji dan. Ko boš moral iz tega telesa. Že to je hudo. Potem pa naredimo še otroka. Delovanje pasti se še zaplete. Tudi ta otrok bo moral oditi. Vse radosti mora omadeževati to vedenje. Toda mi, polni upanja, na to pozabljamo. Moj bog, kaj je to? Vse to postopanje naokrog, prizadevanje, smehljanje, priklanjanje, zbijanje šal? To sedanje za mizo, likanje srajc, vezanje vozlov, loščenje čevljev, načrtovanje potovanj, prepevanje v kopalnici? Ko pa moramo njega pustiti tukaj? Naj človek še naprej kima, pleše, modruje, hodi, razpravlja? Kot prej? Parada gre mimo. A on ne more več vstati in se ji pridružiti. Naj jaz tečem za njo, naj zasedem svoje mesto, visoko dvigujem kolena, maham z zastavo, trobim v rog? Je bil ljubljen ali ne? Torej naj ne bom več srečen. hans vollman XLIX. Bilo je precej hladno. (Ko sva bila tako v gospodu, je prvič po dolgem času … hans vollman Tako dolgem. roger bevins iii. Tudi naju zazeblo.) hans vollman Sedel je, raztresen in drhteč, iščoč kakršnokoli tolažbo. Zdaj mora biti na kakem blaženem kraju ali na kakšnem kraju niča. Je premišljeval gospod. V vsakem primeru ne trpi več. Tako strašansko je trpel na koncu. (Tisti parajoči kašelj tista drhtavica tisto bruhanje tisti nemočni poskusi da bi si obrisal usta s tresočo roko kako se mu je panični pogled odkradel navzgor in ujel mojega kot da bi hotel reči Očka kaj res ne moreš storiti ničesar?) In v mislih se je gospod dvignil (in midva sva se dvignila z njim) sredi samotne planjave, zakričal iz vseh naših pljuč. Potem tišina in popolna izčrpanost. Vse to je zdaj mimo. Bodisi je v blaženosti bodisi v niču. (Čemu torej žalovati? Zanj je najhujše mimo.) Ker sem ga tako ljubil in sem ga vajen ljubiti in ker mora ta ljubezen imeti obliko truda in skrbi in delovanja. Samo da ni mogoče ničesar več narediti. Osvoboditi se moram tega mraka, kolikor morem, ostati koristen, ne zblazneti. Si ga predstavljati, kadar pomislim nanj, na nekem svetlem kraju, brez trpljenja, sijočega v nekem novem načinu bivanja. Tako je pomislil gospod. In s prsti zamišljeno česal kos trate. roger bevins iii. L. Žalostno. roger bevins iii. Zelo žalostno. hans vollman Sploh glede na vse, kar veva. roger bevins iii. Njegov fant ni »na nekem svetlem kraju, brez trpljenja«. hans vollman Ne. roger bevins iii. Ni »sijoč v novem načinu bivanja«. hans vollman Nasprotno. roger bevins iii. Nad nami je tavajoči veter razrahljal od neurja polomljene veje. hans vollman Ki so tu in tam padale na tla. roger bevins iii. Kot da bi v gozdu gomazelo od na novo vstalih bitij. hans vollman Zdaj pa razmišljam, je dejal gospod Vollman. In vedel sem, kaj zdaj sledi. roger bevins iii. LI. Želeli smo, da pob odide in se tako odreši. Njegov oče si je želel, da bi bil »na nekem svetlem kraju, brez trpljenja, sijoč v novem načinu bivanja«. Kako lepo so se vse želje ujele. Kazalo je, da morava samo gospoda pripraviti, da se z nama vrne v belo kamnito hišo. Ko bo tam, morava spodbuditi poba, da vstopi v gospoda, v upanju, da bo zaslišal očetovo željo in se pustil prepričati, da … hans vollman Dobra zamisel, sem dejal. Vendar te poznava načina, kako to doseči. roger bevins iii. (V zgodovini je bilo ob tem vprašanju že več nesoglasij.) hans vollman Sploh ni nesoglasij, prijatelj. Preprosto ni v naši moči, da bi se z ljudmi njihove sorte sporazumevali, še manj, da bi jih prepričali, da karkoli naredijo. In mislim, da to veš. roger bevins iii. LII. Ne strinjam se. Nekoč smo že povzročili poroko, če se spomniš. hans vollman O tem bi bilo mogoče razpravljati. roger bevins iii. Par se je sprehajal tukaj, bila sta na robu razdrtja zaroke in premislila sta si, pod našim vplivom. hans vollman Skoraj gotovo je šlo za naključje. roger bevins iii. Bilo nas je več – Hightower, mi trije in – kako mu je bilo ime? Tistemu brez glave? hans vollman Ellers. roger bevins iii. Ellers, seveda! Bilo nam je dolgčas, vstopili smo v tisti par in z združenimi močmi naših osredotočenih želja nam je uspelo povzročiti … hans vollman Toliko je res: Nenadoma ju je preplavila strast in umaknila sta se za eno od kamnitih hiš. roger bevins iii. Da bi delala na omenjeni strasti. hans vollman In mi smo gledali. roger bevins iii. Glede tega imam določene pomisleke. Glede tistega gledanja. hans vollman No, tistega dne nisi pokazal nobenih pomislekov, ljubi moj. Ud ti je nabreknil do osupljivih razsežnosti. In zdaj je še na običajen dan nabrekel do … roger bevins iii. Kolikor se spomnim, si gledal tudi ti. Ne spominjam se niti najmanjšega zgražanja v katerem od tvojih mnogih, mnogih … hans vollman Res je, poživljajoče je bilo gledati tako strast. Vnema njunih objemov je bila nekaj izjemnega. roger bevins iii. Da. Ptice so frfotale z vej ob njunih strašljivih stokih ugodja. hans vollman In potem sta obnovila svojo zavezo in odšla z roko v roki, pobotana, na novo zaobljubljena. roger bevins iii. In to smo dosegli mi. hans vollman Daj no. Bila sta mlada, pohotna, sama na zapuščenem kraju, na čudovit pomladni večer. Nista potrebovala posebne pomoči od … roger bevins iii. Prijatelj: tukaj sva. Že tukaj. Notri. Vlak se približuje z usodno hitrostjo. V rokah držiš stikalo, ki naredi neznano kaj: ali ga vržeš proč? Katastrofa je sicer zagotovljena. Nič te ne stane. Zakaj ne bi človek poskusil? hans vollman LIII. Tam notri, v gospodu, me je gospod Bevins prijel za roko. hans vollman In začela sva. roger bevins iii. Prepričevati gospoda. hans vollman Skušati prepričati gospoda. roger bevins iii. Skupaj sva začela na vse pretege misliti na belo kamnito hišo. hans vollman Na fanta. roger bevins iii. Na njegov obraz, njegove lase, njegov glas. hans vollman Na njegovo sivo obleko. roger bevins iii. Navznoter zasukana stopala. hans vollman Oguljene čevlje. roger bevins iii. Vstani, pojdi nazaj, sva mislila kot eden. Tvoj fant potrebuje tvoj nasvet. hans vollman V hudi nevarnosti je. roger bevins iii. Za otroka je prekletstvo, če se zamuja tukaj. hans vollman Njegov trmasti značaj, ki je bil na tistem prejšnjem kraju vrlina, ga tukaj ogroža, tu zakon narave, strog in samovoljen, ne trpi odpora in treba ga je strogo spoštovati. roger bevins iii. Prosiva torej, da vstaneš. hans vollman In se vrneš z nama, da rešiš fanta. roger bevins iii. Ni bilo videti, da bi kaj pomagalo. hans vollman Gospod je samo sedel, česal travo, precej praznih misli. roger bevins iii. Kazalo je, da morava biti bolj neposredna. hans vollman Soglasno sva zasukala misli proti določenemu skupnemu spominu na gospodično Traynor. roger bevins iii. O zadnjem božiču, med prazničnim obiskom, smo videli, da je pod posebnim pritiskom tega blagoslovljenega praznika šla še dlje od običajnega porušenega mostu, jastreba, velikega psa, strašne coprnice, ki se baše s črno pogačo, vrste od poplave uničene koruze, dežnika, raztrganega od vetra, ki ga nismo čutili … hans vollman In se prikazovala kot starodavni samostan, v katerem biva petnajst na smrt skreganih nun, ki je tik pred požarom. roger bevins iii. Samostan v velikosti dekleta, v slogu Agrede, drobcene nune v njej so ravno začenjale z jutranjicami. hans vollman In kar iznenada je bila hiša (dekle) vsa v ognju: kriki, vreščanje, kruljenje, odrekanje zaobljub, če bi kakorkoli pomagalo. roger bevins iii. Toda nobena se ni rešila, vse so šle. hans vollman Zaželela sva si, da bi to spet videla, spet vohala, spet slišala: kadilo; dišeče grmičke žajblja, ki obdajajo zid; po vrtnicah dehteči vetrič, ki pihlja z griča; predirno vreščanje nun; copotanje drobnih nunskih stopal po zbiti rdeči glini steze proti mestu … roger bevins iii. Toda nič. hans vollman Samo sedel je. roger bevins iii. In zdaj sva oba nekaj začutila. hans vollman V njegovem levem hlačnem žepu. roger bevins iii. Ključavnico. hans vollman Tisto ključavnico. Bele kamnite hiše. roger bevins iii. Težko in hladno. S ključem še zmeraj v njej. hans vollman Pozabil jo je znova obesiti. roger bevins iii. Kar je najino argumentacijo močno poenostavilo. hans vollman Vso pozornost sva osredotočila na ključavnico. roger bevins iii. Na vse nevarnosti odklenjenih vrat. hans vollman V misli sem si priklical Dreda Downsa, ki je divjal od besa, ko so tisti pijani študentje anatomije njegovo v vrečo zavezano bolno figuro zalučali na voz, da so konji zarezgetali ob smradu. roger bevins iii. Predstavljal sem si od volkov obžrti trup gospe Scoville, oprt na vratni podboj, brez ene roke, tančica ji je plapolala v preostanku belih las. Predstavljal sem si volkove, ki se prav zdaj kopičijo v gozdu, ovohavajo veter … Se odpravljajo proti beli kamniti hiši. Režeči, sline se jih cedijo. Vdrejo. Itd. hans vollman Gospod je porinil roko v žep. roger bevins iii. V njej se mu je znašla ključavnica. hans vollman Nesrečno zmajal z glavo: Kako sem lahko pozabil tako preprosto … roger bevins iii. Se dvignil na noge. hans vollman In odkorakal. roger bevins iii. Proti beli kamniti hiši. hans vollman In pustil gospoda Vollmana in mene sedeti na tleh. roger bevins iii. LIV. Nama je – nama je uspelo? hans vollman Kaže, da nama morda celo je. roger bevins iii. LV. Ker sva bila še zmeraj prepletena drug z drugim, so se seveda začele v meni prebujati sledi gospoda Vollmana in seveda moje v njem. roger bevins iii. Še nikoli se nisva znašla v taki razporeditvi … hans vollman Učinek je bil osupljiv. roger bevins iii. Prvič sem uzrl neizmerno lepoto stvari na tem svetu: kapljice v gozdu so padale z listov na tla; zvezde so bile nizko, modro bele, plahe; vonj vetra je prinašal sledi ognja, suhega plevela, rečnega mulja; švistajoče šelestenje suhih vej je naraščalo v pišu vetra; neko oddaljeno vlečno kljuse je onkraj potoka zazibalo svoje kraguljčke. hans vollman Uzrl sem obraz njegove Anne in nenadoma razumel, zakaj je ne mara zapustiti. roger bevins iii. Zahrepenel sem po moškem vonju in krepkem objemu moža. hans vollman Spoznal sem tiskarski stroj in vzljubil njegovo delovanje. (Spoznal, kaj so matričnik, patrica, spacij, regleta.) Se spomnil svoje nejevere, ko se je zrušil tisti tako dobro znani tram. Tisti potemnevajoči končni panični hip! Z brado sem prebil pisalno mizo; nekdo (gospod Pitts) je zakričal iz predsobe, moj Washingtonov doprsni kip je obležal okrog mene v drobnih koščkih. roger bevins iii. Štedilnik škreblja. V tisti mlateči paniki sem prevrnil stol na glavo. Kri, mezeča po režah med podnicami, se je zbirala v mlakužo ob robu preproge v sosednji sobi. Menda me še oživijo. Kdo pa ni kdaj naredil napake? Svet je prijazen, odpuščajoč, poln drugih možnosti. Ko sem razbil mamino vazo, mi je bilo dovoljeno pomesti kletno shrambo. Ko sem bil neprijazen do Sophie, naše dekle, sem ji napisal pismo in je bilo vse spet v redu. hans vollman Že jutri, če le okrevam, jo bom lahko imel. Prodal bom tiskarno. Potovala bova. Ogledoval si jo bom lahko v mnogih novih mestih v oblekah mnogih različnih barv. Ki bodo padale na mnoga tla. Bila sva prijatelja, zdaj si bova še mnogo več: delala bova, vsak dan, na tem, da »razširiva obzorja najine skupne sreče« (kot se je nekoč tako posrečeno izrazila). In – morda pridejo še otroci: Nisem še tako star, komaj šestinštirideset jih imam, in ona je v najlepših … roger bevins iii. Zakaj nisva tega naredila že kdaj prej? hans vollman Toliko let že poznam tega človeka, pa ga v resnici sploh še nisem spoznal. roger bevins iii. Bilo je izjemno prijetno. hans vollman Ni pa bilo koristno. roger bevins iii. Gospoda ni bilo več. Odpravil se je nazaj proti beli kamniti hiši. hans vollman In midva sva ga pognala! roger bevins iii. O, kakšna čudovita noč! hans vollman Izstopil sem iz gospoda Vollmana. roger bevins iii. Ob izstopu gospoda Bevinsa me je v trenutku zalilo hrepenenje po njem in vseh z njim povezanih pojavih, hrepenenje, ki se lahko kosa le s hrepenenjem po starših, ko sem prvič zapustil rodni dom, ko sem odšel za vajenca v Baltimore – res hudo hrepenenje. Taka je bila silnost najinega sobivanja. Nikoli več ne bo trenutka, ko ga ne bi v popolnosti poznal: ljubi moj gospod Bevins! hans vollman Ljubi moj gospod Vollman! Pogledal sem ga; pogledal me je. roger bevins iii. Poslej bova venomer prepojena s sledovi drug drugega. hans vollman A to še ni bilo vse. roger bevins iii. Zdelo se nama je, kot da zdaj poznava tudi tega gospoda. hans vollman Ko sem se enkrat odmaknil tako od Vollmana kot od gospoda, sem začutil, kako v meni vstaja neka osupljiva nova vednost. Ta gospod? Je bil gospod Lincoln. Gospod Lincoln je bil predsednik. Kako je bilo to mogoče? Kako ne bi bilo mogoče? Saj sem vendar z vsem srcem vedel, da je predsednik gospod Taylor. roger bevins iii. Da je to ugledno funkcijo zasedal gospod Polk. hans vollman In vendar sem zdaj z vsem srcem vedel, da je predsednik gospod Lincoln. Bili smo v vojni. Nismo bili smo v vojni. Vse je bil kaos. Vse je bilo mirno. Iznašli so napravo za sporazumevanje na daljavo. Taka naprava ni obstajala. Niti ne bi nikoli mogla. Že sama zamisel je bila nora. In vendar sem jo videl, jo uporabljal; v glavi sem lahko slišal, kakšen zvok ustvarja, ko deluje. Imenovala se je: telegraf. Moj bog! roger bevins iii. Na dan tistega trama je bil naš predsednik Polk. Toda zdaj, vem (s oslepljajočo jasnostjo), da je Polka nasledil Taylor, in Taylorja Fillmore, in Fillmora Pierce … hans vollman In potem je Piercea nasledil Buchanan, in Buchanana … roger bevins iii. Lincoln! hans vollman Predsednik Lincoln! roger bevins iii. Zdaj seže železnica že onkraj Buffala … hans vollman Daleč onkraj! roger bevins iii. Yorške nočne čepice nihče več ne nosi. Obstaja nekaj, čemur se pravi ›preklani Pamelin rokav‹. hans vollman Gledališča zdaj osvetljujejo s plinskimi svetilkami. V ta namen se uporabljajo žarometi in scenski reflektorji. roger bevins iii. Tako ustvarjeni spektakel je pravo čudo. hans vollman V gledališče je prinesel pravo revolucijo. roger bevins iii. Izraze igralcev zdaj vidimo izjemno jasno. hans vollman To omogoča povsem novo raven realizma v predstavi. roger bevins iii. Težko bi izrazil, kolikšno zbeganost so v nama vzbudila ta razkritja. hans vollman Zasukala sva se in zatekohopsala nazaj proti belemu kamnitemu domu, ves čas razburjeno klepetajoč. roger bevins iii. Lasje in številne oči, roke in nosovi gospoda Bevinsa so se brzovlekli za njim. hans vollman Gospod Vollman je svoj velikanski ud prenašal v rokah, da se ne bi spotaknil čezenj. roger bevins iii. Kmalu sva bila na sledi gospodu Lincolnu, tako blizu, da sva ga lahko zavohala. hans vollman Milo, pomada, svinjina, kava, dim. roger bevins iii. Mleko, kadilo, usnje. hans vollman DVE LVI. Noč 25. februarja 1862 je bila mrzla, a jasna, dobrodošlo olajšanje po strašnem neurju, ki ga je prestala prestolnica. Willie Lincoln je bil pokopan in vse ceremonije, povezane s tem, so bile mimo. Narod je zadrževal sapo v upanju, da bo predsednik suvereno znova prevzel krmilo države v tej uri največje stiske. Iz Duhovni Lincoln. Esencialno potovanje, C. R. DePage LVII. Ob dveh zjutraj predsednika še zmeraj ni bilo nazaj v Belo hišo. Tehtal sem, ali naj prebudim gospo Lincoln. Čeprav za predsednika ni bilo neobičajno, da ob večerih sam odjezdi. Vselej je odklanjal vsako spremstvo. To noč je odjezdil na Malem Jacku, ki mu je bil zelo pri srcu. Noč je bila hladna in mokra. Ni vzel debelega plašča, ki je še zmeraj visel na obešalniku. Ko se bo vrnil, bo premražen, to je bilo jasno. Čeprav je bil sicer krepak. Zasedel sem svoje mesto pri vratih, a vsake toliko časa stopil ven, da prisluhnem, kdaj bom zaslišal drnec Malega Jacka. Minilo je še pol ure, gospoda Lincolna pa od nikoder. Če bi bil na njegovem mestu, sem pomislil, bi morda kar jezdil in jezdil in se nikdar več vrnil, dokler ne prijezdim na Zahod, kjer bi morda lahko zaživel življenje z manj pompa in težav. Ko je napočila in minila tretja ura zjutraj, sem začel celo premišljevati, ali ni morda prav tega tudi storil. Znova sem pomislil, da bi prebudil gospo Lincoln. Toda usmiljenje mi je branilo. Bila je v zelo slabem stanju. Zdelo se mi je nenavadno, da jo je ob takem času pustil samo. Toda vzela je močna pomirjevala in se po mojem sploh ni zavedala, da je šel. Hilyard, op. cit., pričevanje Paula Rilesa, stražarja Bele hiše LVIII. Duševno zdravje Mary Lincoln nikoli ni bilo posebno trdno, in izguba mladega Willieja je zaključila obdobje brezhibne žene in matere. Iz Preizkušnja matere. Mary Lincoln in državljanska vojna, Jayne Coster Okoli dveh popoldne se je iz dela hiše, kjer je ležal mali bolnik, razlegel strašen hrup. Kazalo je, da je trenutek napočil. Gospa Lincoln je pridrvela mimo mene s sklonjeno glavo, od nje prihajal glas, kakršnega nisem slišala prihajati iz človeškega grla nikdar prej in nikdar pozneje. Hilyard, op. cit., pričevanje Sophie Lenox, dekle Če je bilo predsednikov izbruh še mogoče opisati, to za izbruh njegove žene ne velja. Epstein, op. cit. Ob bledemu obrazku pokojnega fanta so jo zvili krči. Keckley, op. cit. Mary Lincoln se je zrušila na posteljo. Von Drehle, op. cit. Povsem druga ženska. Keckley, op. cit. Dali so ji piti lavdanum, a celo ta močni zvarek ni mogel utišati njenih trpečih krikov ali ukrotiti njenega nejevernega besnenja. Coster, op. cit. Gospa Lincoln je bila preveč bolna, da bi se udeležila pogreba. Leech, op. cit. Mary Lincoln je še deset dni po pogrebu preležala v postelji. Iz Spremenjena lepotica. Potovanje Mary Lincoln, Kevin Swarney Gospa Lincoln še več tednov po tej tragediji ni mogla zapustiti sobe ali sploh vstati s postelje. Sloane, op. cit. Ko se je mesec dni kasneje končno znova pojavila, se je premikala mehanično, v nas je strmela, kot da smo tujci. Hilyard, op. cit., pričevanje D. Strumphorta, butlerja Nekateri udarci so prehudi za tiste, ki so prekrhki. Coster, op. cit. Ležala je in hrepenela, da ne bi bilo tako, kot je; zdaj nejeverna, da se je sploh zgodilo, zdaj znova prepričana, da se je. Ves čas isti zidovi, posteljnina, skodelica, strop, okna. Ni mogla vstati in oditi – svet zunaj je bil zdaj prestrašen. Srkala je omamno pijačo, v kateri je bilo njeno edino upanje za mir. Swarney, op. cit. Kje je moj fant? je ves čas spraševala. Kje je? Bi ga lahko kdo poiskal, da mi ga pripelje? Kaj ni še zmeraj nekje? Hilyard, op. cit., pričevanje Sophie Lenox, dekle LIX. Vse je še kar mirno, ljubi brat – Edino ogenj poklja in ljuba Grace smrči iz tvoje stare kamre, kamor sem jo dala, da laže skrbi zame v teh težkih nočeh – Mesečina osvetljuje posestvo čez cesto, vsepovsod nasmeteno z ostanki včerajšnjega hudega neurja – Mogočne drevesne veje ležijo čez grobnice in grobove – Morda se spominjaš kipa plešastega moža v rimski opravi (klicala sem ga Morty), ki stoji z eno nogo na vratu kače, in kako je nekoč neki poredni mladenič nekajkrat zalučal nanj svoj pulover, dokler ga ni ›Morty‹ ujel na konico svojega meča – No, Mortyja ni več – Oziroma vsaj ni več mož, kakršen je nekdaj bil – Odlomljena veja je zadela hrabrega Rimljana v roko, da mu je odpadla – z mečem in vsem, spotoma je še kači snela glavo – Zdaj roka in meč in kačja glava ležijo na kupu – In še sam Morty, kot da ga je ta dokaz njegove smrtnosti presunil, stoji nekoliko postrani na svojem podstavku. Zdajle sem menda malo zadremala – Da, skoraj štiri je ura – Neki konj stoji zunaj, čez cesto, privezan za pokopališko ograjo – Miren in izčrpan, pokimava, kot da pravi: No, tudi če se znajdem na Dvoru pokojnih sredi noči, sem konj in pač moram ubogati. Zdaj imam torej nerazrešeno skrivnost, da se z njo zamotim – Kdo bi lahko bil tam ob tako pozni uri? – Kak gospod, upam, na obisku pri izgubljeni ljubezni svojega srca. Luč gori v Mandersovi mali vratarnici ter gor in dol koraka pri oknu, kot je v njegovi navadi – Menda se spominjaš, da je bil on tisti, ki se je povzpel na lestev in snel zgoraj omenjeni pulover z Mortyjevega meča – Zdaj je že postaran in leta se mu poznajo, težijo ga, kot kaže, številne družinske skrbi – In prav zdajle odhaja iz hiške – Njegova svetilka se oddaljuje – Išče, si predstavljam, našega ›polnočnega gosta‹ – Vse je nadvse skrivnostno – Če si kdorkoli misli, da okvara, kot je moja, onemogoča razburjenje, ta bi moral nocoj sedeti tu z menoj pri oknu – Ostala bom budna, si mislim, da še vidim, ali mi uspe uzreti lice našega gosta, ko ga Manders pripelje nazaj. Perkins, op. cit. LX. Ko sem tako ostal sam na strehi bele kamnite hiše, sem sklenil, da še zadnjič skušam spraviti k pameti fanta, ki mi je skoraj brez zavesti ležal pri nogah kot kak omotičen in zvrnjen turški paša. Moja čustva je prizadelo otročje, goljufivo ravnanje gospoda Bevinsa in gospoda Vollmana, ki sta me v svoji naglici, da se jima ne bi izmuznilo niti najmanjše razvedrilo, pustila v zares slabem položaju. Garal sem kot kak zarobljen vrtnar in prepognjen v pasu grabil vitice z obema rokama. Ves čas sem se moral odločati, ali naj napadem tistih nekaj že ovitih, ali pa se spopadem z njihovimi na novo vzpenjajočimi se sestrami. Pravzaprav ni bilo niti pomembno, kaj počnem: fantu ni ostajalo več dosti časa. Ponujala se je priložnost za trenutek odkritosti z njim. Ko sem se razgledoval, če bi kje v daljavi uzrl lahkomiselna Bevinsa in Vollmana, sem zagledal, kako se iz gozda plazita brata Crutcher, kot običajno v spremstvu gospoda in gospe Reedy; ti štirje so bili srčika tiste izprijene orgiastične kohorte, ki prebiva blizu zastavnega droga. Prišli smo gledat, je dejal Matt Crutcher. Pogrezanje, je dejal Richard Crutcher. Zanima nas, je dejala gospa Reedy. Prejšnjič smo gledali, je dejal Matt Crutcher. Pri tisti punci. Bilo je zelo navdihujoče, je dejal gospod Reedy. Res nas je podžgalo, je dejala gospa Reedy. In vsakomur koristi malo podžiganja, je dejal gospod Reeedy. V tej luknji, je dejal Matt Crutcher. Ne obsojajte nas, je dejal gospod Reedy. Ali pa nas kar dajte, je dejala gospa Reedy. Potem se samo počutimo še bolj poredne, je dejal Matt Crutcher. Vsakomur svoje, je dejal Richard Crutcher in stopil bliže h gospe Reedy. Mogoče, je dejala gospa Reedy in porinila dlan v njegov hlačni žep. Skupinica je zdaj počenila v pozorno, plenilsko prežo: ostudni mrhovinarji, ki jih je pritegnila fantova nesreča. In kmalu so se prepletli v neko čudno, križemroko zadevo, da so bili videti kot en sam strašen stvor, njihove utripajoče roke in ritmično sopenje so ustvarjali izrazito mehaničen vtis. Kaj si misliš? sem rekel fantu. Je to dober kraj? Zdrav kraj? Se ti zdijo ti ljudje pri zdravi pameti, vredni posnemanja? In vendar ste tudi vi tukaj, je dejal fant. Jaz sem drugačen, sem dejal. Od mene? je vprašal. Od vseh, sem rekel. Kako drugačen? je vprašal. In zaustavil sem se tik pred tem, da bi mu povedal. častiti everly thomas LXI. Kajti jaz sem drugačen, res. Za razliko od tistih (Bevinsa, Vollmana in ducatov drugih naivnežev, med katerimi tukaj bivam) zelo dobro vem, kaj sem. Jaz nisem ›bolan‹, ne ›ležim na kuhinjskih tleh‹, nisem ›na zdravljenju v bolniški skrinji‹, ne ›čakam, da me oživijo‹. Ne. Že takrat, ob samem koncu, v naši sobi za goste, z razgledom na opeke Rednellove hiše čez cesto, po kateri se je vzpenjala cvetoča vinika (bilo je zgodaj junija), me je stanovitno in hvaležno stanje duha, ki sem si ga v svoji duhovniški službi prizadeval gojiti vse življenje, pripravilo do sprejetja in vdanosti in sem zelo dobro vedel, kaj sem. Bil sem mrtev. Občutil sem potrebo, da grem. In odšel sem. Da: postal sem obenem povzročitelj in (očarani) opazovalec (od znotraj) do kosti mrazečega ognjegroma, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta (izkušnja, ki je ne bi niti skušal opisati), in sem šel. In znašel sem se na neki visokogorski stezi, stopajoč za dvema možema, ki sta, kolikor sem lahko razumel, preminila le nekaj trenutkov pred menoj. Eden od njiju je nosil pogrebno obleko zelo cenene sorte, razgledoval se je na vse strani kot kak turist, ob tem pa si malo nenavadno popeval v brado na način, ki je izražal nekakšno topoumno srečo, ponosno nevednost. Čeprav je bil mrtev, je bil njegov odnos nekako: Ha ha, kaj pa je torej zdaj vse to? Drugi je nosil rumene kopalke, imel je žareče rdečo brado in je korakal jezno, kot da se mu mudi, da bi že končno prispel nekam, kamor si sicer prav nič ne želi iti. Prvi je bil iz Pensilvanije; drugi iz Maina (Bangor ali tam nekje); veliko časa je preživljal na poljih in se pogosto odpravljal do morske obale, kjer je cele ure posedal na skalah. Nosil je kopalke, ker je utonil med plavanjem. To sem nekako vedel. Občasno, ko sem stopal po tisti stezi, pa sem bil tudi spet tukaj. Bil sem v grobu: iz groba me je pregnal presunljivi pogled na tisto, kar je ležalo v moji krsti (tista stroga, suholična relikvija); bil sem nad grobom, živčno hodohopsal okrog njega. Žena in moje občestvo so se poslavljali od mene, njihove solze so vame zabadale majhna zelena bodala: dobesedna bodala. Z vsakim jecajem je žalujočega zapustilo bodalo in se zapičilo vame, nadvse boleče. Potem sem bil spet tam, na tisti stezi, s svojima kolegoma. Pod nami je ležala oddaljena dolina, za katero sem nekako vedel, da je naš cilj. Prikazala se je vrsta kamnitih stopnic. Moja sopotnika sta se zaustavila, se ozrla nazaj. Ker sta v meni prepoznala Gospodovega služabnika (pokopan sem bil v svojem talarju), se je zdelo, kot da me sprašujeta: Gremo naprej? Pokazal sem, da pojdimo. Iz doline spodaj: nekakšno petje, vznemirjeni glasovi, zvonjenje. Ti glasovi so me pomirjali: potovali smo, prispeli smo, zabava se lahko začne. Napolnjevala me je sreča, ker je bilo moje življenje prepoznano kot vredno tako slikovitega razpleta. In potem, kako nadležno, sem bil spet tukaj: žena in občestvo so se zdaj že odpravljali v kočijah, a občasno še zmeraj poslali proti meni kakšno zeleno bodalo, katerega zbodljaj ni bil nič manj boleč, ne glede na to, kako daleč so že bili. Kmalu so moji pogrebci prečkali Potomac in si privoščili pogrebščino pri Prevey’su. To sem vedel, čeprav sem korakal gor in dol pred svojim grobom. Zagrabila me je panika, da bom obtičal tukaj, želel sem si le, da bi se spet znašel poleg svojih dveh prijateljev tam, na tistih stopnicah. Ta kraj je bil zdaj popolnoma neprivlačen: grobišče, mrliški dvor, odpad, žalostni pomnik tiste turobne in ostudno materialne more, iz katere sem se ravnokar prebudil. In v trenutku (že ob sami tej misli) sem bil znova tam, s prijateljema, spuščali smo se po tistih stopnicah proti s soncem obsijani livadi, sredi katere je stala velika stavba, prav nič podobna ničemur, kar sem dotlej videl: zgrajena je bila iz brezhibno prilegajočih se desk in klinov iz najčistejšega diamanta, odsevajočega niz barv, ki so se hipno spreminjale ob najmanjši spremembe sončnega sijaja. Približali smo se ji z roko v roki. Okrog nas se je zbrala množica in nas vodila naprej. Pri vratih je stala častna straža, vsa žareča ob našem prihodu. Vrata so se na stežaj odprla. V notranjščini so velikanska diamantna tla vodila do ene same diamantne mizice, za katero je sedel mož, ki je bil prav gotovo princ: ne Kristus, temveč Kristusov neposredni odposlanec. Prostor je spominjal na Hartleyjevo skladišče, ki sem ga poznal kot otrok: velikanski prazen prostor, visokih stropov in zastrašujoč, še bolj zastrašujoč zaradi navzočnosti osebe z avtoriteto (Hartleyja samega, v tistih ranih dneh: zdaj tistega Kristusovega odposlanca), sedeče poleg vira toplote in luči (takrat kamina: danes razbrazdanega topaza, žarečega od znotraj, na podstavku iz čistega zlata). Doumeli smo, da moramo stopiti predenj v svojem prejšnjem vrstnem redu. Naš rdečebradi prijatelj, smešen v svojih rumenih kopalkah, je šel prvi. Ko se je približeval mizici, sta se mu ob vsaki strani, stopajoči povsem v korak z njim, pojavili dve bitji čudovitega videza: visoki, vitki, sijajni, korakajoči s stopali iz sončno rumene luči. Kako si živel? ga je vprašal eden od njiju. Povej po pravici, je dejal drugi, medtem ko sta vsak s svoje strani glavi nežno staknila z njegovo. Oba sta izžarevala radost ob tem, kar sta odkrila notri. Lahko potrdiva? je vprašal tisti na desni. Seveda, je dejal naš rdečebradi prijatelj. Saj tudi upam, da bosta. Rumenonogo bitje na desni je zapelo en sam radosten ton, in v trenutku je iz njega izplesalo (to besedo uporabljam, da opišem neverjetno milino njihovih gibov) več njegovih manjših kopij, ki so v rokah nosile veliko zrcalo, obrobljeno z dragulji. Rumenonogo bitje na levi je zapelo svoj radostni ton in tudi iz njega je popadalo več njegovih manjših kopij, kotalečih se v najbolj prefinjenem zamisljivem zaporedju gimnastičnih gibov, ki so nosile tehtnico. Hitro preverimo, je dejal Kristusov odposlanec s svojega sedeža za diamantno mizico. Bitje na desni je podržalo zrcalo pred rdečebradim možakom. Bitje na levi je seglo v rdečebradčeve prsi, s hitrim ter nekako opravičujočim gibom izruvalo možakovo srce ter ga položilo na tehtnico. Bitje na desni je pogledalo v zrcalo. Bitje na levi je pogledalo na tehtnico. Zelo dobro, je dejal Kristusov odposlanec. Tako veseli smo zate, je dejalo bitje na desni, in kar ne morem dovolj slikovito opisati vzklikov radosti, ki so se v tistem razlegli prek prostora, za katerega sem zdaj doumel, da je velikansko kraljestvo, ki se razteza v vse smeri okoli te palače. Na koncu dvorane sta se razprli neznanski krili diamantnih vrat, za katerimi se je prikazala še ogromnejša dvorana. V njej sem zagledal šotor iz najčistejše bele svile (čeprav je taka oznaka pravzaprav žaljiva – to ni bila zemeljska svila, temveč njena višja, popolnejša oblika: naša svila bi bila kvečjemu njen malovredni posnetek), v katerem se bo vsak čas pričela imenitna gostija: na privzdignjenem odru je sedel naš gostitelj, veličastni kralj, poleg kraljevega mesta pa je stal prazen stol (mogočen stol, oblazinjen z zlatom, če je lahko zlato spredeno iz luči in če lahko vsak delec te luči oddaja radost in zvoke radosti) in ta stol je bil, kot sem razumel, namenjen našemu rdečebrademu prijatelju. Kralj v tem prostoru je bil Kristus; in prav tako je bil Kristus (kot sem šele zdaj ugotovil) tisti sedeči princ/odposlanec za mizico, zakrinkan oziroma njegovo drugo utelešenje. Ne znam razložiti. Rdečebradi možakar je s svojim značilnim zibajočim korakom stopil skozi diamantna vrata, in ta so se zaprla za njim. Nikdar v skoraj osemdesetih letih svojega zemeljskega življenja nisem izkusil večjega ali bridkejšega kontrasta med srečo (srečo, ki sem jo občutil že ob samem pogledu v tisti vzvišeni šotor, celo od tako daleč) in žalostjo (nisem bil v šotoru, in zgolj nekaj sekund brez njega se je zdelo kot strahotna večnost). Planil sem v jok, tako kot moj pensilvanski prijatelj v pogrebni obleki. Toda njegov jok je bil vsaj olajšan s pričakovanjem: kajti on je bil naslednji in njegova ločenost od tistega kraja bo mnogo krajša od moje. Stopil je naprej. Kako si živel? je vprašalo bitje na desni. Povej po pravici, je dejal drugi, medtem ko sta vsak s svoje strani glavi nežno staknila z njegovo. Odskočila sta, potem pa pograbila dve sivi kamniti skledi, postavljeni na vsaki strani tiste mogočne dvorane, in vanju bruhnila svetla curka živobarvne tekočine. Njune pomanjšane kopije so odhitele po brisače, s katerimi sta si obrisala usta. Lahko potrdiva? je vprašal tisti na desni. Počakajta, kaj sta videla? je dejal možakar. Je kakšna … Toda bilo je že prepozno. Bitje na desni je izpustilo en sam zlovešč ton in iz njega je skočilo več njegovih manjših kopij, toda pohabljenih in spačenih, ki so v rokah nosile veliko zrcalo, obrobljeno z govnom. Bitje na levi je zapelo svoj (temačen, hreščeč) ton in tudi iz njega je padlo več njegovih manjših kopij, kotalečih se v krčevitih, okornih gimnastičnih gibih, ki so bili nekako obtožujoči, in te so nosile tehtnico. Hitro preverimo, je strogo dejal princ Kristus. Nisem prepričan, ali sem popolnoma razumel navodila, je dejal mož v pogrebni obleki. Če mi dovolite, bi … Bitje na desni je podržalo zrcalo pred možem v pogrebni obleki, bitje na levi pa je seglo v njegove prsi ter s hitrim in nekako nasilnim gibom izruvalo možakovo srce ter ga položilo na tehtnico. Ojoj, je dejal Kristusov odposlanec. Glasovi strahovitega zaničevanja in žalovanja so se razlegli po vsem kraljestvu. Diamantna vrata so se na stežaj odprla. Nejeverno sem zamežikal, ko sem uzrl spremembo v notranjosti. Šotor ni bil več iz svile, temveč iz mesa (pikčastega in rožnatega od strjene krvi); gostija ni bila gostija, temveč so na dolgih mizah v notranjosti ležale številne človeške postave v različnih fazah odrtosti; gostitelj ni bil kralj, ni bil Kristus, temveč zver krvavih rok in dolgih krempljev, oblečena v ogrinjalo barve žvepla, oškropljeno s koščki drobovine. V šotoru je bilo videti tri ženske in grbavega starca, ki so nosili dolge vrvi iz (lastnih) črev (grozljivo!), toda najgrozljivejši je bil način, kako so zavreščali od radosti, ko so mednje privlekli mojega prijatelja v pogrebni obleki, in kako se je ubožec še naprej trudil smehljati, kot da se skuša prilizniti svojim ječarjem, in je navajal številna dobra dela, ko jih je opravil v Pensilvaniji, in številne dobre ljudi, ki bi jamčili zanj, zlasti v okolici Wilkes-Barra, če bi le bil kdo tako prijazen, da jih povabi, celo ko so ga do odiralne mize pripehala stražarska bitja, menda narejena iz čistega ognja, tako da je bila, ko so ga zagrabila (njihov žgoči dotik je v trenutku sežgal njegovo pogrebno obleko), njegova bolečina tako neznosna, da se sploh ni več mogel upirati ali premikati, le glavo je na kratko zasukal proti meni in njegov pogled (poln groze) se je staknil z mojim. Diamantna vrata so se zaloputnila. Na vrsti sem bil jaz. Kako si živel? je vprašalo bitje na desni. Iz bližine je bilo videti nekoliko podobno gospodu Prindlu iz moje stare šole, katerega tanke ustnice so se sadistično stiskale, ko nas je pedantno mlatil s šibo. Povej po pravici, je opozorilo drugo bitje z glasom mojega zapitega strica Gena (ki je bil zmeraj tako grob z menoj in me je nekoč, ko je bil pijan, zalučal po stopnicah kašče), ko sta vsak s svoje strani trčila z glavama ob mojo. Trudil sem se, da bi ju povsem spustil noter; ničesar prikrival, ničesar skril; da bi podal kolikor je le v moji moči iskreno pričevanje o svojem življenju. Odskočila sta še bolj divje kot prej in njune manjše kopije so prihitele s še večjimi sivimi kamnitimi skledami, v katere sta moja rumenonoga sodnika začela krčevito bruhati. Pogledal sem Kristusovega odposlanca. Pogled je imel povešen. Lahko preveriva? je dejalo bitje na levi. Z desne je prišlo z govnom obrobljeno zrcalo. Z leve tehtnica. Hitro preverimo, je dejal Kristusov odposlanec. Zasukal sem se in zbežal. Niso me zasledovali. Ne vem, zakaj. Zlahka bi me ujeli. Seveda bi me lahko! Ko sem tekel, so mi ušesa obletavali ognjeni biči in iz njihovega šepeta sem lahko razbral, da mi govorijo: Nikomur ne pripoveduj o tem. Ali pa bo takrat, ko se vrneš, še huje. (Ko se vrnem? sem pomislil in trn groze se mi je zaril v srce, kjer še zmeraj tiči.) Tekel sem dneve, tedne, mesece, nazaj po tisti stezi, dokler nisem nekega večera, ko sem se ustavil, da si odpočijem, zaspal in se prebudil … tukaj. Spet tukaj. In hvaležen, tako globoko hvaležen. Vse odtlej sem tu, in kot mi je bilo zapovedano, o tem nočem nikomur spregovoriti. Le kakšen smisel bi imelo? Za vsakogar tu je že prepozno, da bi kakorkoli spremenil svojo pot. Vse je že opravljeno. Smo le nesnovne sence, in ker sodba velja za tisto, kar smo naredili (ali česar nismo) v tistem prejšnjem (snovnem) kraljestvu, nam je vsakršno popravljanje zdaj na veke onemogočeno. Naše delo tam je opravljeno: čakamo le še na plačilo. Dolgo in globoko sem razmišljal, kaj bi lahko bilo krivo, da sem si zaslužil tako strašno kazen. Ne vem. Nisem ubijal, kradel, trpinčil, sleparil; nisem prešuštvoval, vselej sem se trudil biti blagohoten in pravičen; veroval sem v Boga in si vselej po svojih najboljših zmožnostih prizadeval živeti v skladu z Njegovo voljo. In vendar sem bil preklet. So bila kriva moja (občasna) obdobja dvoma? Morda to, da sem včasih začutil pohoto? Je bil to moj napuh, ko sem se upiral pohoti? Je bila to lenoba, ki sem jo pokazal, ko nisem sledil svoji pohoti? Je bilo to, da sem zapravil življenje v izpolnjevanju praznih form? Sem v svojih družinskih opravkih kdaj zagrešil kakšno indiskretnost, spregled ali zmoto, ki mi je zdaj ušla iz spomina? Je bila moja oholost (neverjetna!), ker sem verjel, da si lahko jaz, ki živim tam (v ječi uma in telesa), predstavljam, kaj se bo zgodilo tukaj? Je šlo za kak greh, ki je tako onkraj meja mojega razumevanja, da se ga celo sedaj sploh ne zavedam in bi ga bil pripravljen znova zagrešiti? Ne vem. Velikokrat sem bil v skušnjavi, da izblebetam resnico gospodu Bevinsu in gospodu Vollmanu: Strašna sodba vaju čaka, bi jima rad rekel. Če ostajata tukaj, le zavlačujeta. Mrtva sta, in nikdar več se ne vrneta na tisti prejšnji kraj. Ko vzide dan in se morata vrniti v svoji telesi, kaj nista opazila, v kako odurnem stanju sta? Mar res verjameta, da vaju tisti ostudni razvalini lahko znova kamorkoli poneseta? In še več (bi rekel, če bi mi bilo dovoljeno): ne bo vama dopuščeno, da se tu zamujata na vse veke. Nihče od nas se ne sme. Kljubujemo volji svojega Gospoda, in sčasoma se bomo morali zlomiti in oditi. Toda, kot mi je bilo ukazano, molčim. To je morda moja najhujša muka: ne smem povedati resnice. Lahko govorim, a nikoli ne smem spregovoriti o bistveni stvari. Bevins in Vollman me imata za vzvišenega in gospodovalnega pikolovca, starega godrnjača; zavijata z očmi, kadar jima svetujem, ampak niti sanja se jima ne: moji nasveti temeljijo na bridkih in odličnih izkušnjah. In tako se pritajujem in izmikam, skrivam se tu, a ves čas (nadvse strašno) vem, da čeprav nimam pojma, kakšen greh sem zagrešil, moj dosje ostaja enak, kot je bil tistega strašnega dne. Vse odtlej nisem naredil ničesar, da bi ga izboljšal. Kajti ničesar ne morem storiti na tem kraju, kjer nobeno dejanje ne velja nič. Strašno. Nadvse strašno. Je mogoče, da bi bila lahko izkušnja koga drugega drugačna od moje? Da bi lahko odšel na kak drug kraj? In imel tam kako popolnoma drugačno izkušnjo? Se pravi, je mogoče, da bi bilo tisto, kar sem videl, samo delček mojega uma, mojih prepričanj, mojih upov, mojih skrivnih strahov? Ne. Bilo je resnično. Enako resnično kot drevesa, ki se zdaj zibljejo nad menoj; enako resnično kot bleda peščena potka pod menoj; enako resnično kot ta izginjajoči, v vitice zapleteni fant, ki mi plitko diha ob nogah, tesno zvezan prek prsi kot kak ujetnik divjih Indijancev, žrtev moje malomarnosti (ko sem tako zataval v mislih, sem že davno nehal garati zanj); enako resnično kot gospoda Vollman in Bevins, ki sta prav zdaj pritekohopsala po potki in bila videti srečnejša (daleč srečnejša) kot kdajkoli prej, ko sem ju videl. Uspelo nama je! je vzkliknil Vollman. Dejansko nama je uspelo! Midva sva bila! je dejal Bevins. Vstopila sva vanj in ga prepričala! je dejal Vollman. Gnana od skupnega veselja sta na strehi ubrano prevračala kozolce. In prav zares, čudo vseh čudes, gospoda sta pripeljala nazaj. Stopil je na jaso pod nami, s ključavnico v roki: ključavnico vrat bele kamnite hiše, ki jo je (čeprav ves zgrbljen od žalosti) premetaval v roki gor in dol kot jabolko. Mesec je svetlo sijal, in zdaj sem si prvič lahko dobro ogledal njegov obraz. In kakšen obraz je to bil. častiti everly thomas LXII. Nos težak in nekako rimski, lica upadla in razbrazdana, polt bronasta, polnih ustnic, širokih ust. Iz Osebni spomini na Abrahama Lincolna in državljansko vojno, James R. Gilmore Oči je imel temno sive, zelo izrazite, in spreminjale so se ob vsakem razpoloženju. Iz Življenje Abrahama Lincolna, Isaac N. Arnold Oči je imel svetle, urne in žareče sive barve. Iz Fotografije Lincolna. Celoten album, Lloyd Ostendorf, pričevanje Martina P. S. Rindlauba Sivorjave oči, globoko ugreznjene pod gostimi obrvmi in kot obkoljene z globokimi in temnimi gubami. Iz Osebni spomini na gospoda Lincolna, markiz de Chambrun Oči je imel modrikasto rjave. Iz Herndonovi obveščevalci, ur. Douglas L. Wilson in Rodney O. Davis, pričevanje Roberta Wilsona Njegove oči so bile modrosive barve – vendar vselej v globoki senci zgornjih vek, ki so bile nenavadno težke. Iz Šest mesecev v Beli hiši. Zgodba neke slike, F. B. Carpenter Prijazne modre oči, do polovice prekrite s povešenimi vekami. Iz Z Lincolnom od Washingtona do Richmonda leta 1865, John S. Barnes Rekel bi, da so bile oči predsednika Lincolna modrikasto sive ali pa morda sivkasto modre: kajti modrikasti žarek je bil v njih, čeprav ni izstopal, vselej navzoč. V zapiskih Ruth Painter Randall, pričevanje Edwarda Daltona Marchanta Najbolj žalostne oči, kar sem jih kdajkoli videl pri živem človeku. Iz Lincolnova melanholija. Kako je depresija spremenila predsednika in podžgala njegovo veličino, Joshua Wolf Shenk, pričevanje Johna Widmerja Prav vse njegove slike mu delajo hudo krivico. Iz Utica Heralda Slike, ki jih videvamo, ga prikazujejo le napol. Shenk, op. cit., pričevanje Orlanda B. Ficklina Kadar je bil umirjen, je imel najbolj žalosten obraz, kar sem jih kdaj videl. Bili so dnevi, ko si ga komajda lahko pogledal, ne da bi se zjokal. Carpenter, op. cit. Toda ko se je nasmehnil ali zasmejal … Ostendorf, op. cit., pričevanje Jamesa Minerja Ko je oživel, so se razsvetlile kot prižgana laterna. Iz Lincoln kot človek, Donn Piatt, pričevanje nekega novinarja Med zdolgočasenim in živahnim Lincolnom je bila večja razlika, kot sem kdajkoli videl pri kateremkoli človeku. Iz Wilson in Davis, op. cit., pričevanje Horacea Whita Lase je imel temno rjave, brez vsake nagnjenosti k pleši. Iz Resnična zgodba Mary, Lincolnove žene, Katherine Helm, pričevanje senatorja Jamesa Harlana Lase je imel črne, še ne pomešane s sivo. Iz Pretežno vojne zadeve, Nathaniel Hawthorne Lase je imel precej posrebrene, čeprav je rjava še zmeraj prevladovala; njegova brada je bila bolj obeljena. Iz ›Podoba predsednika Lincolna v očeh neke Wisconsinke‹, Cordelia A. P. Harvey, v The Wisconsin Magazine of History Njegov nasmeh je bil nadvse prikupen. Iz Spomini na državljansko vojno. Z voditelji v Washingtonu in na terenu v šestdesetih, Charles A. Dana Ušesa je imel velika in izobličena. Iz Abraham Lincoln. Medicinska ocena, Abrahama M. Gordon Kadar je bil dobro razpoložen, sem vselej pričakovala, da bo zaplapolal z njimi kot dobrovoljen slon. Iz Deset let mojega življenja, kneginja Felix Salm-Salm Njegov nos sorazmerno ni bil prevelik, vendar je zaradi upadlega obraza izstopal. Iz Filozofija zdrave pameti Abrahama Lincolna, Edward J. Kempf Nos ima razmeroma dolg, vendar je tudi sam razmeroma dolg, zato je treba upoštevati vsa sorazmerja. Iz Mary Lincoln. Biografija nekega zakona, Ruth Painter Randall, pričevanje nekega vojaka Njegov Smeh je bil res hecen in Gibe je imel Tako štoraste kot nihče drug vsi so Strmeli vanje od starega Senilneža do Šolarčka, in potem se je v par minutah umiril in bil spet zamišljen kot Sodnik za Klopjo. Iz Wilson in Davis, op. cit., pričevanje Abnerja Ellisa Zdel se mi je najgrši človek, kar sem jih kdaj videl. Iz Francis F. Browne, Vsakdanje življenje Abrahama Lincolna. Biografija velikega ameriškega predsednika s povsem novega stališča, s svežim in neprecenljivim gradivom, pričevanje častitega Georgea C. Noyesa Ko sem prvič srečal gospoda Lincolna, se mi je zdel najbolj neprikupen mož, kar sem jih kdaj videl. Iz Moji dnevi in generacija, Clark E. Carr Najgrši človek, kar mi jih je kdaj prišlo pred oči. Iz Fotografije Abrahama Lincolna, Frederick Hill Meserve in Carl Sandburg, pričevanje polkovnika Theodora Lymana Najbolj neprikupen mož, kar sem jih kdaj srečal. Piatt, op. cit. Ne le najgrši mož, kar sem jih kdaj srečal, temveč tudi najbolj neotesanih in okornih manir in videza. Iz Lincoln, David Herbert Donald, pričevanje nekega vojaka Že sicer nikdar ni bil ravno prikupen, prav zares, a iz meseca v mesec je postajal še vse bolj mrtvaški in okoren. Iz Lincolnov Washington. Spomini novinarja, ki je poznal vsakogar, W. A. Croffut Po petih minutah v njegovi družbi si pozabil na misel, da je bodisi grd bodisi štorast. Iz Utica Heralda Kar se tiče obraza in postave, ki ju je Narava tako nenavadno sestavila skupaj, se je zdelo, da na človekov vtis bolj kot običajno vpliva vnaprejšnji odnos opazovalca. Iz Pisma Sama Huma, ur. Crystal Barnes Nikoli se mi ni zdel grd, kajti njegov obraz, izžarevajoč neskončno prijaznost in dobrovoljnost do človeštva, je nosil pečat intelektualne lepote. Salm-Salm, op. cit. Dobra volja, velikodušnost in intelekt sta tako žarela iz njega, da se je očesu prijalo zadrževati na njem, dokler se ti ni zazdel skoraj lep. Iz Pogledi od strani, s Severa in Juga, Lillian Foster Sosedje so mi povedali, da se mi bo gospod Lincoln zdel grd, čeprav je bil v resnici najpostavnejši možak, kar sem jih kdaj srečal. Iz Spomini na Abrahama Lincolna iz pričevanj uglednih mož njegovega časa, Allen Thorndike Rice Nikdar nisem videl bolj pozornega obraza, nikdar nisem videl bolj dostojanstvenega obraza. Rice, op. cit., pričevanje Davida Locka Oh, kakšen patos je bil v teh očeh! – upadle, ugreznjene v globoke črte neizrekljive žalosti, z videzom osamljenosti duše, do katere globin bolečine in bridkosti ne more seči nobeno človeško sočutje. Odšel sem z vtisom, da sem srečal ne toliko predsednika Združenih držav kot najbolj žalostnega človeka na svetu. Browne, op. cit. LXIII. Z gibom, ki se je zdel, kot da od njega terja največji napor, je gospod Lincoln prijel verigo in nanjo obesil ključavnico. roger bevins iii. A ker so bila vrata priprta in je bila notri fantova bolna figura, se je zdelo, kot da se ne more upreti, da ne bi še enkrat vstopil. častiti everly thomas Skočili smo s strehe in mu sledili noter. hans vollman Zdelo se je, kot da je bližina bolne figure gospoda Lincolna odvrnila od nekega poprejšnjega namena, skrinjo je izvlekel iz odprtine v steni in jo spustil na tla. častiti everly thomas A zdelo se je, da dlje ne misli iti. roger bevins iii. (Niti tako daleč ni nameraval iti.) častiti everly thomas Vendar je potem pokleknil. hans vollman In ko je klečal, se je zdelo, kot da se ne more upreti, da ne bi skrinje še zadnjič odprl. častiti everly thomas Odprl jo je; pogledal vanjo; zavzdihnil. roger bevins iii. Segel vanjo, nežno popravil koder na čelu. hans vollman Nekoliko popravil bledi prekrižani roki. roger bevins iii. Pob je zakričal s strehe. hans vollman Nanj smo popolnoma pozabili. roger bevins iii. Stopil sem ven, se prekobalil nazaj gor in nekaj časa garal, da bi ga osvobodil. Slabo je bilo z njim: od šoka brez besed, tesno zvezan. Potem sem pomislil: če ga že ne morem povleči gor, ga lahko morda porinem dol. In prav sem imel: pod hrbtom sploh še ni bil ovit. Roke sem prerinil skozi mehko, še zmeraj oblikujočo se lupino, dokler nisem začutil njegovega prsnega koša in ga močno pritisnil, da je s krikom bolečine zgrmel dol, skozi streho, naravnost v belo kamnito hišo. hans vollman Fant je priletel skozi strop in pristal na tleh poleg očeta. Tesno za petami mu je sledil gospod Vollman. roger bevins iii. Ki je, še kar na kolenih, fanta pozval naprej. Stopi noter, dobro prisluhni, je dejal. Mogoče izveš kaj koristnega. Pred kratkim sva slišala tvojega očeta izraziti neko željo, je dejal gospod Bevins. Kje upa, da si. Na nekem svetlem kraju. Brez trpljenja, je dejal gospod Vollman. Sijoč v novem načinu bivanja, je dejal gospod Bevins. Stopi noter, je dejal gospod Vollman. To naj te vodi, je dejal gospod Bevins. Poglej, kaj si on želi, da storiš. častiti everly thomas Pob se je slabotno dvignil na noge. hans vollman Preizkušnja ga je hudo oslabila. roger bevins iii. S korakom starca je odkrevsal proti očetu. častiti everly thomas Prej vanj ni vstopil namenoma, temveč ponesreči. hans vollman In zdaj se je zdelo, kot da tega noče storiti. roger bevins iii. LXIV. Ves ta čas se je okrog bele kamnite hiše zbirala množica. roger bevins iii. Vest o drugem obisku se je naglo razširila. častiti everly thomas Vsak trenutek so prihajali še novi. hans vollman Tako vneti so bili, da bi bili priča temu izrednemu dogodku. roger bevins iii. Hlepeli so po vsaj najmanjšem sodelovanju pri preobrazbi, ki je imela slediti. hans vollman Opustili so vsaka trud, da bi govorili po eden naenkrat, mnogi so obupano kričali, kjer so stali, drugi so predrzno skakali k vratom, da bi v hišo zavpili svojo zgodbo. roger bevins iii. Nastal je neznanski trušč. častiti everly thomas LXV. Jaz sem zanetil tisti požar. andy thorne Kradem, čim imam priliko. janice p. dwightson Dimante in bisere sem ji dal in ženi in otrokom srce zlomil in nam prodal hišo izpod nog da bi ji kupil še dimantov in biserov, pa me pošlje nekam zaradi tistga hollyfena z ogromnimi režečimi konjskimi zobmi in ogromno vampetino? robert g. twistings Šestdeset rodovitnih oralov in polna ograda prašičev in trideset glav živine in šest krepkih konjev in zidana hiša pozimi udobna kot posteljica in dobra žena ki me obožujoče gleda in trije fejst pobi ki me ubogajo na vsak migljaj in čeden sadovnjak ki obrodi jabolka slive breskve, pa Očetu še kar ni mar zame? lance durning Ni mi všeč, da sem neumna! Vsi ravnajo z mano, kot da sem neumna, že vse življenje. In sem! Neumna. Zame je še šivanje pretežko. Teta, ki me je vzgojila, mi je ure in ure kazala, kako se šiva. Takole daj, punca, je govorila. In sem. Enkrat. Potem pa sem naslednjič, ko bi morala enako, samo sedela tam z iglami v zraku. In teta je rekla: Moj bog, otrok, saj to ti zdaj kažem že devetmilijontič. Karkoli je že tisto bilo. Glejte, še zdaj se ne spomnim! Kaj je bilo tisto. Kaj mi je teta pokazala, sem pozabila. Ko mi je prišel neki mladenič dvorit, je začel govoriti nekaj, ministri gor in dol, in sem rekla, o ja, mineštra, teta me je naučila, kako se skuha. Pa je samo debelo pogledal. Kdo bi objemal ali ljubil kakšno, ki je tako trda. Razen če je lepa. Kar pa jaz nisem. Sem čisto navadna. Kmalu bom prestara, da bi se mladeniči prihajali k meni dolgočasit, in bo konec. In zobje mi bodo porumeneli in izpadli. Ampak tudi če si stara samska gospa, ni nič prijetno, biti neumna. Na zabavah in takih rečeh moraš zmeraj sedeti ob kaminu, se smehljati, kot da si vesela, čeprav veš, da nihče noče govoriti s tabo. gospodična tamara doolittle Tridesetkilske kilske cevi sem vlačil na Swatt Hill – Prišel domov razcefranih in krvavih dlani – Premetaval gramoz devetnajst ur skupaj – In glejte, kaj imam za nagrado – Edna in punci samo drsajo ven in not, vse umazane, ko morajo zame skrbet – Od nekdaj sem trdo garal, prav rad garam – In čim bo boljše z mano, grem nazaj – Samo za levi čevelj bi rabil nov podplat – In izterjati moram, kar mi je Dougherty dolžan – Edna ne ve za to – In bojim se, da ne bo nihče izterjal – Zdaj bi nam denar hudo prav prišel – Ko ne morem delati – Če bi bili prijazni, da Edni poveste – Da bi ona izterjala – Zdajle bi nam to zelo prav prišlo – Ko sem jaz bolan in v postelji in vsem nekoristen. tobin muller ›jazbec‹ Gospod Johns Melburn me je odpeljal v odmaknjeni del dvorca in se me gnusno dotikal. Komajda pob sem bil. On pa ugleden gospod. Niti besede v ugovor nisem mogel izustiti. Nikdar. Nikomur. Zdaj bi rad spregovoril o tem. Spregovoril bi rad o tem in o … vesper johannes Primotovilila sta gospod DeCroix in profesor Bloomer, z ramo grobo odrinila gospoda Johannesa in se spehala med vrata, zraščena v boku od dolgih let vzajemnega laskanja. častiti everly thomas Svoje čase sem dognal mnoga odkritja, dotlej znanstvenemu panteonu povsem neznana, za katera nisem bil nikdar deležen ustreznega priznanja. Sem omenil, kako topoglavi so bili moji kolegi? Moje raziskave so njihove povsem zasenčile v pomenu. A so menili, da njihove raziskave zasenčijo moje. Imeli so me za minorno figuro. Ko pa sem prav dobro poznal lastno veličino. Napisal sem osemnajst obsežnih genialnih del, z vsakim utrl povsem novo pot na področjih, kot so … Se opravičujem. V tem trenutku se ne morem spomniti natančnih znanstvenih področij. Spominjam pa se tistega končnega ponižanja, ko so po mojem odhodu, tik preden sem bil pognan sem (ko sem se, vznemirjen, še kar zamujal v tisti domačni javorovini), mojo hišo izpraznili in moje papirje zalučali na odpad in … profesor edmund bloomer Ne razburjajte se tako, gospod. Kadar tako poskakujete, me boli v najinem spoju. lawrence t. decroix In sežgali! Moja genialna neobjavljena dela so sežgali. profesor edmund bloomer No, no. Veste, kaj je bilo z mojo tovarno kislih kumaric? Da ne spreminjamo teme? Še zmeraj stoji. Vsaj na to sem ponosen. Čeprav tam več ne kisajo kumaric. Zdaj tem menda izdelujejo čolne. In ime ›Kisle kumarice DeCroix‹ so praktično … lawrence t. decroix Kakšna krivica! Moje delo, moji prelomni dosežki, vse je izginilo v oblaku … profesor edmund bloomer Tudi jaz gojim taka čustva, veste, glede svoje tovarne. Tako vitalna je bila, v tistih časih. Razlegla se je jutranja piščal, in iz vseh okoliških hiš se je usulo mojih sedemsto zvestih … lawrence t. decroix Hvala, ker se strinjate, da je bilo krivično. Ni jih veliko, ki so tako ostrega duha. Tako intuitivno sočutni. Do mojega dela. Prepričan ste, da ste v meni prepoznali velikega moža, kakršen sem. Ko bi se le kdaj prej srečala! Ko bi le vi bili urednik katere od vodilnih znanstvenih revij mojega časa! Objavili bi lahko moje delo. In poskrbeli, da dobim, kar mi pripada. Vsekakor se vam iz vsega srca zahvaljujem za priznanje, da sem bil eden vodilnih mislecev svojega časa. Počutim se vsaj nekoliko potolaženega, ker sem tako le dočakal priznanje enega najostrejših umov svoje generacije. profesor edmund bloomer Glejte, ste kdaj poskusili moje kumarice? Če ste kdaj v začetku stoletja v okolici Washingtona pojedli kislo kumarico, je velika verjetnost, da je bila to ›DeCroix Vražja‹. lawrence t. decroix Kozarci so imeli rdeče-rumene nalepke, kolikor se spomnim. In na vsaki je bila risba rosomaha v telovniku? profesor edmund bloomer Da! To so bile moje kumarice! So se vam zdele dobre? lawrence t. decroix Zelo dobre. profesor edmund bloomer Najlepša vam hvala, ker pravite, da so bile moje kumarice imenitne. Hvala, ker pravite, da so bile od vseh kislih kumaric, ki so jih takrat izdelovali v državi, moje najboljše. lawrence t. decroix Bile so kot moje delo: največje na svetu v tistem času. Kaj ne bi tako rekli? Se lahko v tej točki strinjava? profesor edmund bloomer Po moje se lahko. Po moje sva se že. Že ob več priložnostih doslej. lawrence t. decroix Upam, da me boste kmalu spet opomnili, kako visoko mnenje imate o mojem delu. Ganljivo se mi zdi, da me tako občudujete. In morda vam bom tudi sam nekoč prav kmalu znova povedal, kako imenitne so bile vaše kisle kumarice, če bi vam bilo to v veselje. Z veseljem to naredim. Vredni ste tega. Vi, ki ste tako zvesti in me tako občudujete. profesor edmund bloomer Čudno, kajne? Da posvetiš svoje življenje določenemu podjetju, zanemariš vse druge vidike svojega življenja, potem pa nazadnje od tistega podjetja ne ostane nič, plodovi tvojega truda pa so povsem pozabljeni? lawrence t. decroix Na srečo to za naju ne velja. Kot sva se (znova) opomnila: najini znatni dosežki še zmeraj živijo! profesor edmund bloomer Zdaj sta med vrata navalila Baronova, planila sta med oba moža in za hip pretrgala njun spoj. hans vollman Au. profesor edmund bloomer Uh, to žge! lawrence t. decroix Ob ločitvi, potem pa spet ob spojitvi! profesor edmund bloomer Gospod. Častiti. eddie baron Prej nama ni uspelo dokončati. betsy baron Odgnali ste naju. Prej. eddie baron Torej. betsy baron Kot sem pravil: Naj se gonita v kur*c! Ti kači usr*ni nehvaležni nimata čisto nobene pravice, jeb*mu mater, nama karkoli naprej metat, dokler nista bili en dan v najini jeb*ni koži, pa niti en kur*c ni bil niti eno uro v najini koži, jeb*mu mater. eddie baron Mogoče sva ga preveč biksala. Mogoče zato nikoli ne prideta k nama. betsy baron Ta mulca sta se rodila kot usr*na posušena stara dama pa en posušen starček, ki se jima tudi sanja ne, kako se uživa življenje, kur*c! Veste, kako se še reče ›biksanje‹? Zabava. Veste, kako se še reče ›zabava‹? Proslavljanje, jeb*mu mater! Veseljačenje, jeb*mu mater. Pa sva pač kdaj spila malo pira! Spila malo vina, kur*c! eddie baron Kakšen opij sem pa … betsy baron Mogoče sva kdaj probala tisto usr*no robo, samo da ne bi užalila tistega – kako mu je že bilo ime? Ki je tisto nosil? Ki je začel celo … eddie baron Benjamin. betsy baron Ah, Benjamin, Bendži! Se spomniš tistih brkov, jeb*mu mater? A ga nismo enkrat zagrabili, tam pri McMurray’su, pa ga do kože pobrili? eddie baron Enkrat sem se dol dala z Bendžijem. betsy baron Ah, katera se pa ni? Ha ha! Ne: čeprav se jaz osebno nisem nikoli dol dal z Bendžijem, jeb*ga, kolikor se spomnim, čeprav so bile žurke, ko je med splošnim, e, veseljem ratalo malo nejasno, kdo se dol daje s kom, kur*c. eddie baron In potem se je iz tiste množice nenadoma razlegel neznanski krik … častiti everly thomas Povzdignilo se je nejevoljno mrmranje … roger bevins iii. In mnogi so začeli vpiti, govorili so, ne, ne, to ni primerno, zahtevali so, naj se »črnuharji« … častiti everly thomas »Mrcine črne« … hans vollman »Prekleti divjaki« … roger bevins iii. Takoj poberejo tja, od koder so prišli. častiti everly thomas To je zgodovinski trenutek, in ne smejo ga pokvariti. hans vollman Dajmo tudi njim priložnost, je zaklical nekdo iz množice. Na tem kraju smo vsi enaki. Kar zase govorite, je zavpil nekdo drug. In zaslišali so se udarci. častiti everly thomas Toda več mož in žena sobolje polti, ki so pogumno sledili Baronovima iz skupinskega groba na drugi strani ograje … roger bevins iii. Se ni pustilo kar tako prepričati. hans vollman In so hoteli, kot kaže, priti do besede. častiti everly thomas LXVI. Vselej sem se si prizadeval, bi rekel, v vseh pogledih, povzdigniti se do visočine; usvojiti tiste višje vrline, brez katerih človek, tako rekši, zgolj životari; in, ko ždi tako v lastni mizeriji, kakšna bo korist? elson farwell Kaj za en kur*c bi pa rad povedal? eddie baron Bolj enostavno povej, Elson. Da ti bo folk lahko sledil. betsy baron V nesrečno usodo narojen, po sili razmer, kaj bi prineslo, če bi, brez obžalovanja jezdeč žalostno fortuno, se ji zgolj vdal? A sem si vselej z radostjo zadegal vsako težko breme in nikdar obetavne priložnosti zamudil, da si duha povzdignem, kot so na primer knjige (za katere sem premnoge trenutke ukradel in si kopičil izčrpne izpiske na lističih, izmaknjenih iz odpadkov gospoda Easta), namreč: paberkoval sem in izkopaval, kar je zdaj najboljšega in najsvetlejšega v moji duši, kot so: čisto perilo; mili gibi (kot v plesu); sijoče vilice, med iskrivo konverzacijo visoko dvignjene v zrak med radostnim rezgetavim smehom. elson farwell Saj je prisrčen dečko, jeb*ga, samo tako za popiz*it komplicirano govori. eddie baron V naši jami, njegov bok? Tik zraven mojega boka. betsy baron Njegova rit pa točno tam, na mojo ramo naslonjena. eddie baron Pa nama je čisto vseeno. Smo prijatelji. betsy baron Eden od njih je, samo vseeno najin prijatelj. eddie baron Zmeraj vljuden. betsy baron Ve, kje je njegovo mesto. eddie baron Prehod v tovrstne višje latitude bi, tako se mi je zdelo, postavil v ospredje moje sijajnejše plati in kratkem naj bi (so bili moji upi) Eastova, srčno diskutirajoč moje perspektive v luči neprenehnega sijaja, sklenila, kongruentno, da napredujem do položaja v hiši, in v trenutku bi se moje gorje, ki je brusilo, najedalo in burilo, grdilo z istino moje visoke rahločutnosti, zaobrnilo, in, vsredi radostno vriskajoč, bi osvojil življenje, ki bi, bolj blagodejno (tj. manj batin, več velikodušnih nasmehov), ee … elson farwell Utešilo. eddie baron Točno tukaj zmeraj pozabi ›utešilo‹. betsy baron Utešilo, da. Utešilo mojo dosihdobno nesrečo. elson farwell Zdaj pa glejte. betsy baron Bolj kot se razjezi, boljše govori. eddie baron Toda, žalibog. Kako se je zasukalo. Moja dosihdobna nesreča ni bila utešena. Še zdaleč ne. Nekega dne so nas popeljali iz Washingtona, na podeželje, gledat ognjemet. Zbolevši sem po poti omahnil in se nisem mogel več postaviti pokonci in pod soncem žgočim, kako sem se krotovičil na … Oh. elson farwell Kako si se »krotovičil na tlaku, in vendar nikjer nikogar, ki bi priskočil na pomoč«. betsy baron Kako sem se krotovičil na tlaku, in vendar nikjer nikogar, ki bi priskočil na pomoč. Dokler ni končno prišel mimo Eastov najmlajši, Reginald, in povrtal: Elson, si mar bolan? In rekel sem, da, prav zelo. In rekel je, da pošlje takojci nekoga, da pride pome. A nikogar ni bilo. Gospoda Easta ni bilo, gospe East ni bilo, nikogar od Eastovih otrok ni bilo, celo gospoda Chasterlyja, našega okrutnega režečega se nadzornika, ni bilo. Zdi se mi, da bi Reginald, v vsem vznemirjenju ob ognjemetu, utegnil pozabiti. Pozabiti name. Ki sem ga poznal od rojstva. In tam ležečemu se mi je … Hudimana! elson farwell In tam ležečemu se ti je »razkrilo s silo razodetja«. eddie baron Tam ležečemu se mi je razkrilo s silo razodetja, da sem (Elson Farwell, zlati sin, ljubljenček svoje matere) bil kruto osleparjen, in obžaloval sem (ko se mi je nad glavo razletaval bengalični ogenj v oblikah, kot so ameriška zastava, kokoška in zeleno-zlati komet, kot da nekdo proslavlja potegavščino, v katero so me premamili, in vsak nov pok je iz debelih, razvajenih Eastovih otrok izvabil nove krike vzhičenosti) vsak trenutek spravljivosti in nasmihanja in prisrčnega čakanja; z vsem srcem sem zahrepenel (tam v marogasti mesečinski senci pod drevesom, ki se mi je v zadnjih trenutkih zgostila v trdo senco), da bi se mi zdravje povrnilo, pa čeprav le za uro, da bi lahko popravil svojo velikansko napako in se otresel vsega priklanjanja in lažnivega govorjenja in nališpane izreke in se še enkrat dvignil in odkoračil nazaj k tistim večno radoživim Eastovim in jih premlatil s kolom in preštihal in raztrgal in uničil in razcefral tisti šotor in požgal tisto hišo in si tako zagotovil vsaj … Oh. elson farwell »Trohico človečnosti, kajti le zverina …« betsy baron Trohico človečnosti, da, kajti le zverina bi prenašala, kar sem moral prinašati jaz, brez slehernega zoprvanja; in niti zverina si ne bi prizadevala usvojiti navad svojih gospodarjev in upati, da bo za to prejela nagrado. Toda bilo je že prepozno. Prepozno je bilo. Na veke prepozno. Ko so naslednji dan zapazili mojo odsotnost, so poslali nazaj gospoda Chasterlyja, in ko me je ta našel, se mu ni zdelo niti vredno, da me odpelje domov, temveč je najel nekega Nemca, ki me je zalučal na lojtrnik skupaj z več že nabranimi … elson farwell Tisti prekl*nski Švab je moji ženi ukradel pol štruce. eddie baron In to dobre štruce. betsy baron In tam sva Elsona prvič srečala. eddie baron Na tistem lojtrniku. betsy baron In od takrat smo prijatelji. eddie baron Ne zapustim tega kraja, nikdar, dokler se ne maščujem. elson farwell Eh, kur*c se boš ti kdaj komu maščeval, kolega. eddie baron V tem, kar se ti je zgodilo, je lekcija, Elson. betsy baron Če nisi bel, se ne trudi, da bi bil bel. eddie baron Če bi se lahko vrnil na tisti prejšnji kraj, bi se še prav zdaj maščeval. Malemu Reginaldu bi na tisto debelo bučo zrušil knjižne police v njegovi sobi; naredil bi, da si gospa zlomi vrat na stopnicah; naredil, da bi se gospodu vžgale obleke, ko bi ji hromi sedel ob postelji; kugo bi poslal nad hišo in podavil vse otroke, še dojenčka, ki sem ga prej nadvse … elson farwell No, moram reči, Elson – in oprosti, ker te prekinjam –, jaz nisem imel tako krutih izkušenj, kot jih opisuješ ti. Gospod Conner, njegova dobra žena in vsi njuni otroci in vnuki so mi bili kot družina. Nikoli nisem bil ločen od lastne žene in otrok. Dobro smo jedli, nikoli nismo bili tepeni. Podarili so nam majhno, a prikupno rumeno kočo. Če vse dobro pogledamo, je bilo vse prav posrečeno urejeno. Vsi ljudje delajo z nekakšno omejitvijo prostosti; nihče ni popolnoma svoboden. Živel sem (vsaj povečini sem se tako počutil) zgolj izrazitejšo različico življenja vsakogar. Spoštoval sem svojo ženo in otroke in počel vse, kar bi počel vsak delovni človek: vse, kar bi jim bilo v korist in nas ohranjalo v tej sreči skupaj; tj. prizadeval sem si biti dober in časten služabnik ljudem, ki so bili na našo srečo tudi sami dobri in častni ljudje. Seveda je bil kdaj tudi kak trenutek, ko se mi je v ozadju možganov, prav ko je bil kak ukaz izrečen, pojavil droben, kljubovalen glasek. Takrat je bila moja najnujnejša naloga, da tisti glas preslišim. To ni bil posebno uporniški ali jezen glas, samo tisti mali, človeški glasek, ki pravi, saj veste: Rad bi delal, kar bi rad delal, ne pa tisto, kar mi vi pravite, naj delam. In moram priznati, da ni glas nikoli popolnoma obmolknil. Vendar pa je z leti postal precej tihcen. A tega sploh ne bi pretirano izpostavljal. Poznal sem številne trenutke svobode in sreče. Ob sredah popoldne, na primer, ko sem imel dve prosti uri zase. In vsako tretjo nedeljo ves dan, če dela le ni bilo preveč. Priznam, da so bila moja razvedrila v tistih trenutkih miru bolj trivialne, skoraj otročje narave: Šel bom na obisk in poklepetal z Redom. Šel bom k ribniku in malo posedel. Šel bom po tej poti, ne po drugi. In nihče mi ni mogel zaklicati: »Thomas, pridi sem!« ali »Thomas, prosim, tisti pladenj!« ali »Thomas, tisto gredico je treba opleti, pokliči Charlesa in Violet in ju zaposli, a boš, fant moj?« Razen, seveda, če je bila taka motnja nujna. V takem primeru so me seveda zares lahko zmotili. Celo ob sredah popoldne. Ali ob nedeljah. Ali kadarkoli pozno zvečer. Ko sem užival intimni trenutek s svojo ženo. Ali blodil po prepotrebnem snu. Ali molil. Ali bil na stranišču. In vendar: imel sem svoje trenutke. Svoje svobodne, nemotene trenutke po lastni izbiri. A čudno: prav spomin na tiste trenutke je tisto, kar me zdaj najbolj zbada. Ali natančneje, misel, da so drugi ljudje uživali celo življenje, sestavljeno iz samih takih trenutkov. thomas havens Kako pa, da tudi vi prebivate v naši jami, gospod? elson farwell V mestu sem bil. Po opravkih. Obšla me je bolečina v prsih, in … thomas havens Kaj vas niso poiskali? elson farwell Pa še kako so me iskali! Prav gotovo me še zmeraj iščejo. Moja žena vodi iskanje, in gospod in gospa Conner ji nudita vso podporo. Samo – nismo me še našli. thomas havens Možaka je urno odrinila vstran mlada mulatka, divje drhteča, v beli oblekici in s čipkasto čepico z modro obrobo, tako presunljive lepote, da je med belimi prosilci tiho završalo. roger bevins iii. Dajmo, Litzie. Zdaj ali pa nikoli, kur*c. betsy baron * * * * * * * * litzie wright Tišina. eddie baron Tako kot zmeraj. betsy baron Kaj za en kur*c so ji naredili? Da so ji tako zaprli gobec? eddie baron K mulatki je pristopila krepka črnka zrelih let, ki je bila po vsem sodeč na tistem prejšnjem kraju obilne, na zunaj vesele sorte, zdaj pa ni bila niti najmanj vesela, prej razjarjena in namrgodena; njena stopala, do živega oguljena, so za njo puščala krvavo sled, in ko je položila dlani (prav tako do živega oguljene) mulatki na boke, da jo podpre, je pustila na svetli oblekici krvava odtisa, čeprav mulatka ni nehala škrebljati in drhteti. častiti everly thomas * * * * * * * * litzie wright Kar so ji storili, so ji storili velikokrat, in to mnogi. Tistemu, kar so ji storili, se ni mogoče upirati; ni se upirala; včasih se je upirala, kar je povzročilo le to, da so jo včasih poslali na še mnogo hujši kraj, spet drugič pa je bil odpor preprosto strt na silo (s pestjo, s kolenom, z udarcem z desko ipd.). Kar so ji storili, so ji počeli in počeli. Ali storili le enkrat. Kar so ji storili, se je sploh ni dotaknilo; se je je hudo dotaknilo; ji je povzročilo živčno drhtavico; jo je zavedlo v sovražno govorjenje; jo je privedlo do tega, da je skočila z mostu nad Cedar Creekom; jo je privedlo v to trmasto tišino. Kar so ji storili, so ji storili veliki možje; majhni možje; možje z oblastjo; možje, ki so po naključju prišli mimo polja, kjer je delala; najstniški sinovi moža z oblastjo ali tistih mož, ki so šli slučajno mimo; trojica popivajočih mož, ki so se usuli iz hiše in jo tik pred odhodom domov zagledali, kako seka drva. Kar so ji storili, se je dogajalo po rednem urniku, kot kako zlovešče zahajanje v cerkev; se je dogajalo ob naključnih priložnostih; se sploh nikoli ni zgodilo, niti enkrat, a so ji s tem ves čas grozili, preteče in kot kazen; kar so ji storili, je bil preprost misijonarski fuk; kar so ji storili, je bil analni fuk (ko uboga reva sploh še nikoli slišala ni za kaj takega); kar so ji storili, so bile drobne, bolne zadeve (pospremljene z grobimi besedami iz ust omejenih podeželanov, ki nikoli niti pomislili ne bi, da bi kaj takega počeli ženskam svoje rase); storili so ji jih, kot da tam sploh ni nikogar drugega, le on, tisti mož, ki to počne, ona pa ni nič več kot (topla, tiha) voščena lutka; kar so ji storili, je bilo: karkoli se je komurkoli zahotelo, in če si je kdo le najmanj poželel, da bi ji kaj storil, no, ji je to lahko storil, možno je bilo storiti, to si pač storil, storjeno je bilo, bilo je storjeno in storjeno in … ga. francis hodge Poročnik Stone (kričeč »Nazaj, OGLARJI, spravite se nazaj!«) se je pripodil na čelu skupine krepkih belih mož (med njimi so bili Petit, Daly in Burns), izpred bele kamnite hiše so surovo počistili črne prosilce, odrivajoč jih z odlomljenimi vejami, postavljenimi vodoravno v višini prsi. roger bevins iii. Iz črnega kontingenta se je razleglo besno vpitje. hans vollman Ah, je dejal g. Havens. Tudi tukaj enako? ga. francis hodge Pa ne tako grobo, jeb*ti! eddie baron Midva jih poznava. V redu so! betsy baron Petit, Burns in Daly, širokih zariplih obrazov, spačenih v besu, so grozeče stopili proti Baronovima, da se je par le krotko umaknil nazaj v množico. hans vollman Na migljaj poročnika Stona je patrulja zdaj porinila naprej in črni kontingent pritisnila ob grozepolno železno ograjo. častiti everly thomas (Ki zanje ni bila nič kaj grozepolna. Strašljivi učinek je imela le na nas, ki smo prebivali tostran nje.) hans vollman Zato je nastal pat položaj: poročnik Stone s svojo patruljo zaradi gnusa ni mogel prodreti dovolj blizu, da bi črni kontingent pregnal čez ograjo, in posamezniki, ki so že prekoračili mejo svoje pripravljenosti popuščati pred takimi napadi, so še naprej vztrajali na tej strani. častiti everly thomas Medtem pa je na ducate (belih) prosilcev izkoristilo priložnost, da se zapodijo v tako izpraznjeni prostor pred belo kamnito hišo, da zatulijo svojo zgodbo skozi vrata, dokler ni bilo v razglašenem zboru povsem nemogoče razločiti katerikoli posamični glas. hans vollman LXVII. Gospod Lincoln seveda ni slišal ničesar. Zanj je bila to le tiha grobnica sredi gluhe noči. častiti everly thomas Zdaj je napočil kritični trenutek. roger bevins iii. Fant in oče morata vzpostaviti stik. hans vollman Ta stik mora fanta razsvetliti; mora mu dovoliti ali ga spodbuditi, da gre. roger bevins iii. Sicer bo vse izgubljeno. častiti everly thomas Zakaj se obiraš? je fantu dejal gospod Vollman. roger bevins iii. Pob je globoko zajel sapo, očitno pripravljen, da končno vstopi in prejme poduk. hans vollman LXVIII. Potem pa: smola. roger bevins iii. V temi se je pojavila svetilka. hans vollman Gospod Manders. Nočni čuvaj. roger bevins iii. Ko se je približal, je bil videti kot vselej, kadar je med nami: plah, nekoliko zbegan od lastne plahosti, željan, da se čim prej vrne v svojo čuvajnico. častiti everly thomas Mandersa smo imeli radi, na svojih obhodih si je dajal pogum s tem, da nas je prisrčno klical in nam zagotavljal, da so stvari ›tam zunaj‹ še vedno prav take, kot so bile; tj. da se jé, ljubi, razgraja, rojeva, popiva, prepira; vse še zmeraj poteka. Včasih je omenjal svoje otroke … roger bevins iii. Philipa, Mary, Jacka. hans vollman In nam pripovedoval, kako jim gre. roger bevins iii. Ta poročila smo cenili bolj, kot bi kdo pričakoval glede na objestni način, kako jih je izrekal. hans vollman Ko je nocoj prišel, je klical ›gospoda Lincolna‹, le občasno je nagovor spremenil v ›gospod predsednik‹. častiti everly thomas Čeprav nam je bil gospod Manders pri srcu … hans vollman Je bil to strašansko slab trenutek. častiti everly thomas Grozen. roger bevins iii. Najslabši. hans vollman Mojega očeta kliče, je dejal fant, ki se je še zmeraj slabotno naslanjal na zid ob vratih. Kaj je tvoj oče predsednik? je porogljivo povprašal častiti. Je, je dejal fant. Česa? je vprašal častiti Združenih držav, je dejal fant. Res je, sem povedal častitemu. Predsednik je. Veliko časa je že minilo. Obstaja država, ki ji pravijo Minnesota. V vojni smo, je dejal gospod Vollman. V vojni s samimi sabo. Topniška tehnika je že močno napredovala. Na Kapitolu bivakirajo vojaki, sem dejal. Vse sva videla, je dejal gospod Vollman. Ko sva bila v njem, sem dejal. roger bevins iii. Gospod Manders je stopil skozi vrata, v prostoru je zasijala njegova svetilka. hans vollman Kar je bilo prej mračno, je bilo zdaj razsvetljeno; razločili smo razpoke in škrbine v kamnitih zidovih in gube na plašču gospoda Lincolna. roger bevins iii. Blede, vdrte poteze na pobovi bolni figuri. hans vollman Ki je ležala tam v … častiti everly thomas Bolniški skrinji. hans vollman Ah, je dejal Manders. Tukaj ste. Gospod. Da, je dejal gospod Lincoln. Strašansko se opravičujem, ker takole vdiram, je dejal Manders. Pomislil sem … pomislil sem, da morda potrebujete luč. Za pot nazaj. Gospod Lincoln, ki je potreboval kar nekaj časa, da se je pobral na noge, je gospodu Mandersu stisnil roko. roger bevins iii. Zdel se je v zadregi. hans vollman Morda mu je bilo nerodno, ker so ga zalotili tukaj. častiti everly thomas Klečati pred sinovo bolniško skrinjo. hans vollman Odprto bolniško skrinjo. častiti everly thomas Oči gospoda Mandersa so nehote zdrsnile z gospoda Lincolna na njeno vsebino. hans vollman Gospod Lincoln je povprašal, kako bo gospod Manders brez svetilke našel pot nazaj. Gospod Manders je dejal, da mu je svetilka sicer ljubša, ker je nekoliko plašljiv, vendar pa ta kraj še zmeraj pozna kot svoj žep. Gospod Lincoln je ponudil, da se lahko vrneta skupaj, če mu gospod Manders le pusti še nekaj trenutkov. Gospod Manders je privolil in stopil na prosto. roger bevins iii. Katastrofa. častiti everly thomas Sploh nista vzpostavila stika. hans vollman Zgodilo se ni še nič takega, kar bi bilo fantu v korist. roger bevins iii. A pob še zmeraj ni stopil naprej. hans vollman Le še kar naprej se je naslanjal na zid, otrpel od strahu. častiti everly thomas Potem pa smo spoznali, da to sploh ni bil strah. Zid za njim se je utekočinil in iz njega so pognale vitice, štiri ali pet se mu jih je ovilo okrog pasu: gnusen, plazeči se pas, ki ga je trdno oklepal. roger bevins iii. Potrebovali smo čas, da ga osvobodimo. hans vollman Nekako smo morali zavleči gospodov odhod. častiti everly thomas Pogledal sem gospoda Bevinsa. Ta je pogledal mene. hans vollman Vedela sva, kaj nama je storiti. roger bevins iii. Bilo je v najini moči. Prepričevanje. hans vollman Saj sva to že storila, še prav pred kratkim. roger bevins iii. Gospod Bevins je bil mlajši, imel je več (zelo krepkih) rok; jaz pa, gol in nenehno oviran s svojo orjaško pohabo, nisem bil najprimernejši za naporno delo, ki je potrebno, da se pob osvobodi. Torej sem vstopil v gospoda Lincolna sam. hans vollman LXIX. In ljubi Bog, kako je bil možakar potrt. Prizadeval si je ubesediti slovo v nekakšnem pozitivnem duhu, ni želel, da bi bil njegov dokončni odhod turoben, za vsak primer, če bi ga lahko pob nekako začutil (čeprav je celo sam že prej rekel, da pob zdaj ničesar več ne čuti); a v sebi je lahko našel le žalost, krivdo in obžalovanje, zbral je lahko bore malo drugega. Zato se je obotavljal v upanju, da mu pade na pamet vsaj kaka tolažilna misel, ki bi jo lahko potem še razširil. Toda padlo mu ni nič. Bil je potrt, še bolj prezebel in žalosten kot prej; ko je usmeril svoje misli ven, iščoč tolažbo v svojem življenju tam zunaj, spodbudo v obetih za prihodnost in v ugledu, ki ga uživa, pa ni bilo tolažbe od nikoder, nasprotno: kazalo je, da ljudje o njem pravzaprav ne mislijo posebno lepo in da ni bil v ničemer kaj prida uspešen. hans vollman LXX. Ko so se trupla nabirala v nepredstavljivem številu in se je bolečina kopičila na bolečino, je narod, ki je bore malo vedel o žrtvovanju, Lincolna obsojal zaradi omahljivega vodenja vojske. Iz Nepriljubljeni g. Lincoln. Zgodba o najbolj osovraženem predsedniku Amerike, Larry Tagg Preds. je idiot. Iz Zapiski Georgea B. McClellana med državljansko vojno, ur. Stephen Sears Nečimrn, šibak, licemerski, neotesan, brez družabnega šarma; in ko se pogovarja s tabo, te s pestjo suva pod rebra. Iz Vojna leta, Carl Sandburg, pričevanje Sherrarda Clemensa Oseba očitno manjvrednega značaja, povsem nedorasla krizi. Iz Vzpon Lincolna. Prolog v državljansko vojno, 1859–1861, Allan Nevins, pričevanje Edwarda Everetta Njegovi govori tu so bili duhamorni. Pregnali so vse predstave o veličini. Tagg, op. cit., pričevanje kongresnika Charlesa Francisa Adamsa Vsekakor najmedlejši mož, kar jih je bilo kdaj izvoljenih. Clemens, op. cit. V zgodovino se bo zapisal kot mož, ki ni znal razbrati duha časa niti razumeti stanja in interesov svoje države … ki ni imel nobene politične veščine; ki je pahnil svojo državo v vojno brez načrta; ki mu je spodletelo brez opravičila in je padel brez enega samega prijatelja. Tagg, op. cit., iz londonskega Morning Posta Ljudje že devetnajst mesecev na vaš poziv žrtvujejo svoje sinove, brate, može in denar. – In kam je to privedlo? – Ste se kdaj zavedeli, da so obup, bolečina in žalost, ki prevevajo to državo, vaša krivda? – Da so za vse te mlade, ki so ranjeni, hromi, umorjeni in pohabljeni za vse življenje, krivi vaša šibkost, neodločnost in pomanjkanje moralnega poguma? Tagg, op. cit., pismo S. W. Oakeyja Denar odteka, na desetine tisočev mož čaka, se brez smisla prerazporeja, brezciljno koraka prek dragih mostov, postavljenih v ta namen, koraka spet nazaj prek istih mostov, ki jih potem porušijo. In prav ničesar nismo dosegli. Iz Pisma nekega unionista, Tobian Clearly Če ne Odstopiš ti podtaknemo strupenega pajka v knedel in ti pokažemo hudiča ti boga ali boga vsemogočnega pasji sine pojdi k vragu in poljubi me v rit tiča mi potegni in moja jajca naj ti bojo stric preklet bedak in preklet Abe Lincoln bog te nima rad pardon za take trde besede ampak si zaslužiš ker si en čisto navaden preklet zamorc. Iz Spoštovani g. Lincoln!, ur. Harold Holzer Če me želi žena zapustiti, ali jo lahko z orožjem prisilim, da ostane v najini ›uniji‹? Zlasti če je boljša bojevnica od mene, bolje organizirana in zelo odločna, da se me osvobodi? Iz Glasovi razklane dežele, ur. Baines in Edgar, pričevanje P. Mallona Položite trupla v vrsto; sprehodite se od enega do drugega konca; oglejte si vsakega očeta, moža, brata, sina posebej; seštejte na ta način ceno in pomislite (kot to počno naši vojaki, ki jih vse na skrivaj to bega), da je ta mračna vrsta uničenih prihodnosti komaj začetek vala mladih smrti, ki nas bo kmalu preplavil. Iz allentownskega Field-Gazetta Mir, gospod, sklenite mir: to je človekov krik že vsaj od časov našega Odrešenika. Zakaj bi ga zdaj preslišali? Blagoslovljeni so tisti, ki sklepajo mir, pravi Sveto pismo, in sklepati moramo, da velja tudi obratno: prekleti so tisti, ki sprožajo vojne, pa naj imajo svojo stvar za še tako pravično. Iz clevelandskega Truth-Sentinela Nikoli nismo in ne bomo privolili, da se borimo za Zamorca, za katerega se nam sladko žvižga. Iz Pozabljeni glasovi iz državljanske vojne, ur. J. B. Strait, pismo newyorškega pešaka Lincolnu Zagrabili ste vajeti, se razglasili za diktatorja, vzpostavili monolitno novo obliko vladavine, ki si želi prevladati nad pravicami posameznika. Vaša vladavina napoveduje strašne čase, v katerih bodo naše svoboščine pognane v korist pravic monolita. Ustanovitelji naše države nas gledajo z zaprepadenostjo. Iz Zli Lincoln, R. B. Arnolds, pričevanje Darrela Cumberlanda Tako smo se znašli pred dilemo, kaj storiti, ko bo morala njegova oblast trajati še dve leti in bo pri tem ogrožen sam obstoj naše države, še preden ga utegne zamenjati kak človek z zdravo pametjo. Kako težko je, če želi človek rešiti deželo, prenašati moža, ki je nesposoben. Iz Lincoln skozi druge oči, David Herbert Donald, pismo Georgea Bancrofta Francisu Lieberju Če bo Abe Lincoln znova izvoljen za še štiri leta take nesrečne administracije, upajmo, da se bo našla hrabra roka, ki bo v javno korist zarila bodalo skozi srce tega tirana. Iz La Crosse Democrat Stari Abe Lincoln! Preklet tvoj bog preklet tvoj star bog hudičev prekleta duša tvoja peklenska in preklet tvoj bog preklet bog tvoje familije preklet bog hudičev prekleta duša tvoja peklenska in prekletstvo božje bog jih prekolni in prekleti tvoje prijatelji hudičevi preklete njihove preklete duše bog naj jih prekolne. Holzer, op. cit. LXXI. No, pa kaj potem. Še nihče, ki je kdaj naredil karkoli, kar je vredno narediti, se ni izognil kritiki. Kar pa se tiče konkretne zadeve (kar se tiče njega), sem vsaj brez vsake … Tako je premišljeval gospod Lincoln. Toda potem so se (najine) oči zaprle v počasnem kremženju obžalovanja. hans vollman LXXII. Neprizanesljiv šepet je krožil v tistih strašnih dneh, namigujoč, da bi bil že osnovni brzdajoči vpliv staršev dovolj, da bi bila fantku smrt prihranjena. Iz Prerijske tegobe. Psihologija Lincolna, James Spicer Willie je bil nad malim ponijem tako navdušen, da je vztrajal, da ga bo jezdil vsak dan. Vreme med ježo pa je bilo spremenljivo; nekega dne se je v mrazu močno prehladil, kar je preraslo v hudo vročico. Keckley, op. cit. Kako, so se spraševali nekateri, je lahko otrok jezdil ponija, ko je zunaj lil dež, in to brez plašča? Spicer, op. cit. Tisti, ki so osebno poznali Lincolnova otroka in ju videli, kako se podita po Beli hiši kot dva divjaka, lahko pričajo, kako je bilo to gospodinjstvo v stanju nenehnega kravala, v katerem je starševsko ljubezen zamenjala neselektivna permisivnost. Iz Jehova po naključju. Volja, osredotočenost in velika dejanja, Kristen Toles, pričevanje B. Milbanka [Lincoln] ni imel nad svojim gospodinjstvom nikakršnega nadzora. Otroka sta lahko počela, kar se jima je zljubilo. Mnoge njune norčije je odobraval, pri ničemer ju ni zadrževal. Nikoli ju ni oštel ali se jima očetovsko namrščil. Iz Lincolnovo življenje, William H. Herndon in Jesse W. Weik Vselej je govoril: »Veseli me, da so moji otroci svobodni – srečni in brez starševske tiranije. Ljubezen je tista veriga, ki otroka priklene na starše.« Iz Herndonovi obveščevalci, ur. Douglas L. Wilson in Rodney O. Davis, pričevanje Mary Lincoln Ta otroka sta zmetala knjige – izpraznila vedra s pepelom – premogove ogorke – črnilnik – papirje – zlate peresnike – pisma itd. itd. na velik kup, potem pa plesala na njem. Lincoln ni rekel ničesar, tako je bil raztresen in slep za napake svojih otrok. Če bi se mu posr*la v klobuk in potem to razmazala po čevljih, bi se verjetno smejal, ker bi se mu zdelo navihano. Iz Herndon o Lincolnu. Pisma, ur. Douglas L. Wilson in Rodney O. Davis, pismo Jesseju K. Weiku Lahko bi mimo njega oddirkala na strelski dvoboj, pa sploh ne bi dvignil glave od dela. Kajti Lincoln (če pustimo vso kasnejšo hagiografijo ob strani) je bil ambiciozen človek – že skoraj monomansko. Iz Poznali so ga, ur. Leonora Morehouse, pričevanje Theodora Blasgena Vsakdo, ki misli, da je Lincoln samo mirno jemal v roke obleke in čakal, da ga ljudje pokličejo, ga pač zelo slabo pozna. Vselej je nekaj preračunaval in vselej načrtoval vnaprej. Njegova ambicioznost je bila kot stroj, ki ne pozna počitka. Iz Notranji svet Abrahama Lincolna, Michael Burlingame, pričevanje Williama H. Herndona Človek, kot sem jaz, ki je že davno sklenil, da se odreče posvetnim prizadevanjem za blagohotnejše radosti doma in družine in da kot del kupčije sprejme sorazmerno manj veličastno javno življenje, si lahko le predstavlja temni oblak, ki se mora človeku zgrniti nad glavo ob misli, kaj bi se utegnilo zgoditi, če bi se vsa človekova pozornost, kot se spodobi, preusmerila na zadeve domačega ognjišča. Iz Modre besede in zbrana pisma nekega dedka (neobjavljen rokopis, ur. Simone Grand, uporabljeno z dovoljenjem), Norman G. Grand Kadar starš izgubi otroka, mučnemu samoizpraševanju ni konca. Kadar ljubimo, kadar je predmet naše ljubezni majhen, šibak in ranljiv, zaščite pa je iskal pri nas in samo pri nas; kadar je ta zaščita iz takega ali drugačnega razloga odpovedala; kakšna tolažba (kakšno opravičilo, kakšen zagovor) sploh lahko obstaja? Nikakršna. Dvom bo vrtal v nas, dokler bomo na svetu. In kadarkoli razrešimo en dvom, ga bo zamenjal nov in spet nov. Milland, op. cit. LXXIII. Krivda in slaba vest sta furiji, ki strašita po hišah, v katerih smrt vzame otroke, kot je bil Willie Lincoln; in v tem primeru je bilo krivde dovolj za vse. Epstein, op. cit. Kritiki so Lincolnova obtoževali brezsrčnosti, ker sta priredila zabavo, ko je bil Willie bolan. Brighney, op. cit. V luči kasnejše izkušnje je bil spomin na tisti zmagoslavni večer gotovo skaljen z muko. Leech, op. cit. Ko je gospa Lincoln ugotovila, da se Willieju stanje slabša, se je namenila preklicati vabila in sprejem prestaviti. Toda gospod Lincoln je menil, da vabil raje ne bi preklicali. Keckley, op. cit. Ko se je njegova mama petega zvečer oblačila za zabavo, je Willie gorel od vročice. S težavo je lovil sapo. Videla je, da ima začepljena pljuča, in bilo jo je strah. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Nazadnje je prevladalo mnenje, da bi se bilo pred odločitvijo najbolje posvetovati z zdravnikom. Poklicali so dr. Sloana. Oznanil je, da gre Willieju na bolje, in dejal, da je mogoče pričakovati skorajšnje okrevanje. Keckley, op. cit. Zdravnik je Lincolna prepričal, da si bo Willie opomogel. Iz Predsednikov Hipokrat, dr. Deborah Chase, pričevanje Joshue Freewella Hišo je razganjalo od zmagoslavne godbe orkestra marincev, ki je na fantovo vročično glavo padala kot zbadanje zdravega prijatelja. Sloane, op. cit. Če zabava ni pospešila fantovega konca, je prav gotovo povečevala njegovo trpljenje. Mays, op. cit. V washingtonskem trač časopisu Gab & Joust je bila objavljena karikatura, na kateri gospa Lincoln zvrača kozarce šampanjca, medtem ko fant (z drobnimi križci namesto oči) leze v odprt grob in sprašuje: »Očka, še kozarček, preden grem?« Iz Ladja brez krmila. Kadar predsedniki omahnejo, Maureen H. Hedges Trušč, veseljačenje, manični pijani smeh pozno v noč, medtem ko fantek leži v sobi z visoko vročino povsem sam in si prizadeva odgnati mračno, zagrnjeno postavo pri vratih! Spicer, op. cit. »Očka, še kozarček, preden grem?« »Očka, še kozarček, preden grem?« »Očka, še kozarček, preden grem?« Hedges, op. cit. Zdravnik je Lincolna prepričal, da si bo Willie opomogel. Chase, op. cit., pričevanje Joshue Freewella Lincoln je upošteval zdravnikovo mnenje. Stragner, op. cit. Lincoln ni zavrnil zdravnikovega mnenja. Spicer, op. cit. Predsednik je sklenil, da zaradi pretirane previdnosti ne bo povzročal zapletov, in je naročil, naj se priprave na zabavo nadaljujejo. Hedges, op. cit. Priprave na zabavo so se s predsednikovim blagoslovom nadaljevale, medtem ko je fantič v zgornji sobi trpel. Chase, op. cit., pričevanje Joshue Freewella LXXIV. Zunaj je zaukala sova. Zavedel sem se vonja, ki se dviguje iz najine obleke: platno, znoj, ječmen. Mislil sem si, da ne pridem več sem. Tako je pomislil gospod Lincoln. In vendar sem tukaj. Še zadnji pogled. In počepnil je pred bolniško skrinjo. Spet tisti njegov obrazek. Ročice. Tukaj so. Za zmeraj bodo. Kar tako. Nič nasmeha. Nikdar več. Usta le še zategnjena črta. Sploh ni videti (ne), kot da bi spal. Zmeraj je spal z odprtimi usti in mnogi izrazi so se mu poigravali na obrazu, ko je sanjal, včasih je zamomljal nekaj trapastih besed. Če je Lazar res kdaj obstajal, potem prav nič na svetu ne preprečuje, da ne bi tisto, kar je veljalo takrat, veljalo tudi zdaj. In potem se je zgodilo nekaj prav posebnega: gospod Lincoln je skušal pripraviti bolno figuro do tega, da se dvigne. Tako, da je svoje misli utišal in jih potem odprl za karkoli, kar bi neznanega utegnilo obstajati, kar bi lahko dopustilo (naredilo), da bolna figura spet vstane. Trapast občutek, ni zares verjel, da bi taka stvar sploh … A vseeno, svet je neznanski in zgodi se lahko karkoli. Strmel je v bolno figuro, z enim prstom na vsaki drobni dlani, čakajoč na najmanjši… Prosim, prosim, prosim. Toda ne. To je vraževerje. Ne bo pomagalo. (Pridite že k pameti, gospod.) Napaka je bila, ko sem v njem videl nekaj stalnega in trdnega in si mislil, da ga bom imel za zmeraj. Nikoli bil stalen, niti trden, vselej samo minevajoč, začasen izbruh energije. Lahko bi bil vedel. Kaj se ni to kazalo že ob rojstvu, že pri štirih, že pri sedmih, kaj ni bil nekaj povsem novega že pri devetih? Nikoli ni ostajal enak, niti iz trenutka v trenutek. Prišel je iz niča, se uobličil, bil ljubljen, a vselej mu je bilo usojeno, da se povrne v nič. Le nisem si mislil, da tako kmalu. Ali pred nama. Dve minljivi začasnosti sta vzbudili čustva druga v drugi. Dva oblačka dima sta si postala naklonjena. Zamenjeval sem ga za nekaj trdnega, in zdaj plačujem za to. Nisem trden in Mary ni trdna in same zgradbe in spomeniki tukaj niso trdni in vse mesto ni trdno in ves svet ni trden. Vse je spremenljivo, se spreminja, v vsakem trenutku. (Je to tolažba?) Ne. (Čas je. Da grem.) Napetost premišljevanj gospoda Lincolna me je tako zamotila, da sem povsem pozabil, kakšen je bil moj namen. A zdaj sem se spet spomnil. Ostani, sem pomislil. Nujno je, da ostaneš. Naj se Manders vrne sam. Sedi zdaj tu na tla in naj ti bo udobno, mi pa bomo pospremili fanta vate in kdo ve, kakšni bi utegnili biti pozitivni izidi te ponovne združitve, ki si je oba tako goreče želita. Nato sem poskrbel za najnatančnejše miselne podobe, kar sem jih znal pričarati, kako ostane; kako se usede; kako je zadovoljen, ker sedi; sedi udobno, v procesu ostajanja najde mir itd. itd. Čas bo, da grem. Je pomislil gospod Lincoln. V pripravi na odhod se je v stegnih napol dvignil. Ko je med svojim prvim racanjem padel, sem ga pobral in mu s poljubi obrisal solze. Ko se v Prester’s Lotu nihče ni hotel igrati z njim, sem prišel z jabolkom in ga narezal na krhlje. Za vse. To je pomagalo. To in njegova prirojena narava. Kmalu je bil med vsemi glavni. Zdaj pa naj ga pustim, brez pomoči, na tem strašnem kraju? (Popuščaš. Ni mu več mogoče pomagati. Stari gospod Grasse je v Sangamonu hodil na grob svoje žene štirideset dni zapored. Sprva se je zdelo občudovanja vredno, toda že kmalu smo se norčevali iz njega, in njegova trgovina je propadla.) Torej, sklep: Sklep: moramo, zdaj moramo … (Naredi, da boš imel take misli, naj bodo še tako krute, ki te bodo privedle do tega, za kar veš, da je prav. Poglej. Poglej dol. Poglej ga. Poglej to. Kaj je to? Odkrito preuči to vprašanje. Je to on?) Ni. (Kaj je to?) To je tisto, kar ga je nosilo. Tistega bistvenega (tistega, kar je bilo nošeno, tistega, kar sva ljubila) ni več. Čeprav je bilo tudi to del tega, kar sva ljubila (ljubila sva, kako je – kot spoj plamena in stenja – gledal in hodil in skakal in se smejal in igral klovna), je to, to tukaj, le manjši del tiste ljubljene naprave. Brez tistega plamena je to, kar leži tukaj, zgolj … (Pomisli. Nadaljuj. Dovoli si, da pomisliš na tisto besedo.) Raje ne bi. (Res je. Pomagalo ti bo.) Ni mi je treba izreči, da jo začutim in ravnam v skladu s tem. (Ni prav, da iz stvari delamo fetiš.) Šel bom, odhajam, ne potrebujem več prepričevanja. (Ampak izreci jo, vseeno, zavoljo resnice. Izreci besedo, ki vstaja v tebi.) Oh, mali moj. (Brez tistega plamena je to, kar leži tukaj, zgolj … Izreci.) Meso. Nesrečen … Nadvse nesrečen sklep. Znova sem poskusil, dal vse od sebe: Ostani, sem rotil. Ni res, da mu ne moreš več pomagati. Sploh ne. Še veliko dobrega lahko narediš zanj. Dejansko mu lahko zdaj pomagaš bolj, kot si mu lahko kadarkoli na tistem prejšnjem kraju. Kajti njegova večnost je na tehtnici, gospod. Če ostane, bo bolečina, ki ga bo požrla, hujša od vsega, kar si sploh lahko predstavljaš. Torej: vztrajaj, zamujaj se, ne odhiti, posedi malo, naj ti bo udobno, zapravljaj čas, in ko si tako nameščen, bodi zadovoljen. Rotim te. Mislil sem, da mi bo dobro delo. Pa mi ne. Ni mi ga več treba pogledati. Kadar bom moral pogledati Willieja, bom to storil v srcu. Kot se spodobi. Tam, kjer je še nedotaknjen in cel. Če bi se lahko pogovoril z njim, vem, da bi se strinjal: dejal bi mi, da je prav, da grem in se ne vračam več. Tako plemenitega duha je bil. Njegovo srce je najbolj ljubilo dobroto. Torej dobro. Ljubi moj mali. Vselej si vedel, kaj je prav. In me spodbujal k temu. Zdaj bom tako naredil. Čeprav je težko. Vsi darovi so minljivi. Tega nerad dam od sebe. A hvala ti zanj. Bog. Ali svet. Kdorkoli mi ga je že dal, se ponižno zahvaljujem in molim, da sem z njim ravnal prav in da bom, ko se odpravim naprej, z njim še naprej ravnal prav. Ljubezen, ljubezen, vem, kaj si. hans vollman LXXV. Skoraj nam je že uspelo presekati pas z nohti in ostrim kamnom, ki smo ga našli v bližini. častiti everly thomas Samo še malo! sem zaklical gospodu Vollmanu. roger bevins iii. Toda bilo je že prepozno. častiti everly thomas Gospod Lincoln je zaprl bolniško skrinjo. (Srce mi je uplahnilo.) roger bevins iii. Dvignil jo je, jo odnesel nazaj do luknje v zidu, jo porinil noter. (Vse je bilo izgubljeno.) častiti everly thomas In odšel skozi vrata. roger bevins iii. LXXVI. V zdaj obmolklo množico. častiti everly thomas Ki se je krotko razmaknila, da ga spusti skozi. roger bevins iii. Je šel? je zavpil fant. Končno smo ga osvobodili. Odrinil se je od zidu, se opotekel nekaj korakov in se sesedel na tla. častiti everly thomas Kjer so ga vitice nemudoma začele znova ovijati. roger bevins iii. LXXVII. Pridite, sem dejal gospodu Bevinsu. Sam nisem dovolj. Mislim, da morava poskusiti oba. Da ga ustaviva. hans vollman Častiti, mi je dejal gospod Bevins. Se nama pridružite? Že en dodaten um bi utegnil pretehtati. Še zlasti um, ki je močan kot vaš, je dejal gospod Vollman. Pred mnogimi leti sem se pridružil prijateljema, da smo izvedli l’occupation na nekem skreganem mladem paru, ki se je v poznih urah prikradel sem. Ob tisti priložnosti nam je uspelo povzročiti, da sta se mlada vdala razvratu. In po tistem obnovila svojo zaroko. Kako leto po tistem pobotanju se je mladi mož vrnil sem ter iskal kraj, kjer se je to zgodilo. Iz radovednosti smo znova izvedli l’occupation in izvedeli, da so se razlogi za spor, ki so že prvič razdrli njuni zaroko, v plodovitem ozračju zakona le še razrasli in razbohotili, kar je nedavno privedlo do samouničenja mlade žene s strupom. Naše vmešavanje ob tisti priložnosti nam je, je treba reči, umazalo roke s krvjo. Zaobljubil sem se, tam in takrat, da nikoli več ne bom sodeloval pri takih praksah. Toda moja naklonjenost do fanta in pekleči občutek, da mu je moja prejšnja nepozornost škodovala, sta povzročila, da sem se odrekel zaobljubi in se pridružil prijateljema. častiti everly thomas Vsi trije smo se zapodili iz bele kamnite hiše in v kar najurnejšem tekohopsu kmalu dohiteli gospoda Lincolna. roger bevins iii. In skočili. hans vollman V predsednika. roger bevins iii. Množica se je zgrnila okrog nas. hans vollman Še nekaj pogumnejših posameznikov, ki jih je navdihnil naš zgled, se je namenilo vstopiti. častiti everly thomas Najprej so se le poskusno zapodili skozi predsednika, se poševno podrsali obenj ali pa planili vanj in spet ven, kot slapnik, ki predre gladino jezera, da zagrabi ribo. hans vollman Gospod Cohoes, zgovorni nekdanji izdelovalec kotlov, je ujel korak z gospodom Lincolnom, vstopil od zadaj in ostal v njem, stopajoč v korak z njim. roger bevins iii. Nič lažjega! je dejal Cohoes, čigar glas je ob predrznosti tega dejanja postal kar piskajoč. častiti everly thomas Zdaj so se opogumili vsi. hans vollman Kmalu je iz tega nastalo splošno gibanje. roger bevins iii. Nihče ni maral biti izključen. hans vollman Mnogi posamezniki, zajedajoči se drug v drugega … častiti everly thomas Vstopajoči drug v drugega … hans vollman So se množično spajali … roger bevins iii. Se po potrebi krčili … hans vollman Da bi lahko šli vsi noter. roger bevins iii. Vstopila je gospa Crawford, ki jo je kot običajno grabil gospod Longstreet. hans vollman Vstopil je zabodeni gospod Boise; vstopil je Andy Thorne; vstopil je gospod Twistings, enako gospod Durning. roger bevins iii. Priključil se je tudi črnski kontingent, ki se je osvobodil poročnika Stona in njegove patrulje; Stone in patrulja, ki se jim je upirala že sama misel na bližino s temi ljudmi, jim niso marali slediti. častiti everly thomas Baronova sta bila zdaj notri; gospodična Doolittle, gospod Johannes, gospod Bark in Tobin Muller ›Jazbec‹ so bili notri. roger bevins iii. In še mnogi drugi. hans vollman Preveč, da bi jih lahko našteli. častiti everly thomas Toliko volj, spominov, pritožb, želja, toliko surove življenjske sile. roger bevins iii. In zazdelo se nam je (ko je Manders s svetilko, dvignjeno visoko v zrak, privedel predsednika že do drevoreda), da bi lahko to množično silo vpeli v naš namen. hans vollman Kar gospodu Vollmanu ni uspelo samemu … roger bevins iii. Bi morda uspelo vsem nam, če delujemo kot eden. častiti everly thomas In tako sem, medtem ko je pred nami poševno padala luč svetilke, zaprosil, da vsi, ki so v njem, gospodu Lincolnu naenkrat zakličejo, naj se ustavi. hans vollman Najprej ga bomo ustavili, in če nam to uspe, ga bomo skušali poslati nazaj. častiti everly thomas Vsi so rade volje privolili. roger bevins iii. Bili so polaskani, da jih sploh kdo za kaj prosi ali da lahko sodelujejo pri vsaj najmanjši stvari. častiti everly thomas Stoj! sem pomislil in vsa množica se mi je pridružila, vsakdo je izrazil ta vzgib na svoj lasten način. roger bevins iii. Obstani, odnehaj, prekini. hans vollman Opusti, obstoj, konec vsakršnega gibanja naprej. In tako dalje. častiti everly thomas Kakšen užitek. Kakšen užitek je to bil, biti tam notri. Skupaj. Vsi združeni za skupen namen. Skupaj tam notri, a tudi eden v drugem, pri čemer smo spoznavali um drug drugega, pa tudi um gospoda Lincolna. Kakšen dober občutek je to bil, početi nekaj skupaj! roger bevins iii. Se nam je zdelo. hans vollman Se nam je vsem zdelo. častiti everly thomas Kot enemu. Vsem hkrati. hans vollman Naš množični um, združen za pozitivno stvar. roger bevins iii. Vse naše sebične skrbi (da bi ostali, preživeli, varčevali z močmi) so se za trenutek znašle na stranskem tiru. častiti everly thomas Kako krepčilno. hans vollman Osvoboditi se tega. roger bevins iii. Običajno smo tako sami. V svojem boju, da bi ostali. V strahu, da bi zagrešili napako. hans vollman Nismo bili od nekdaj tako samotni. No, na tistem prejšnjem kraju … častiti everly thomas Smo se zdaj spomnili … hans vollman Vsi smo naenkrat pomislili … častiti everly thomas Nenadoma sem se spomnil: hoje v cerkev, pošiljanja cvetja, peke kolačev, ki jih je prinesel Teddie, roke okrog ramen, oblačenje črnine, neskončnega čakanja v bolnišnici. roger bevins iii. Leverworth, ki je Burmeistru privoščil prijazno besedo v najstrašnejših trenutkih bančnega škandala; Furbach, ki je izvlekel denarnico in velikodušno daroval dr. Pearlu, ker je bil v West Districtu požar. hans vollman Kako smo držeč se za roke zakoračili v razpenjene valove, da poiščemo ubogega utopljenega Chaunceyja; zven kovancev, padajočih v platneno vrečo s krevljastim napisom ›Za revne‹; kako smo v mraku na kolenih pleli cerkveno dvorišče; cingljanje ogromnega zelenega jušnega kotla, ki sva ga z diakonom vlekla k tistim nesrečnim ženskam v Sheep’s Grovu. častiti everly thomas Radostna množica nas otrok, zbranih okrog neznanskega soda vrele čokolade, in ljuba gospodična Bent, ki jo meša in nas prijazno ogovarja, kot da smo muce. roger bevins iii. Moj bog, kakšna stvar! Da se nenadoma tako razširiš! hans vollman Kako smo lahko pozabili? Vse tiste vesele prilike? častiti everly thomas Da lahko ostanemo, se moramo globoko in nenehno osredotočati na svoj glavni razlog za ostajanje; celo do te mere, da izključimo vse drugo. roger bevins iii. Nenehno moramo iskati priložnosti, da povemo svojo zgodbo. hans vollman (Če nam ni dovoljeno, da jo povemo, jo moramo misliti in misliti.) častiti everly thomas Toda zdaj smo se zavedeli, kako drago nas je to stalo. Toliko stvari smo pozabili, vse drugo, kar smo bili in poznali. roger bevins iii. Toda zdaj, v tem srečnem naključju množičnega sobivanja … častiti everly thomas Smo se znašli (kot cvetlice, izmed katerih so ravnokar umaknili postavljene kamne) povrnjeni v svojo naravno polnost. roger bevins iii. Kar tako. hans vollman Dober občutek. častiti everly thomas Res. hans vollman Zelo dober. roger bevins iii. In menda nam je tudi koristil. častiti everly thomas Ko sem se ozrl h gospodu Vollmanu, je bil nenadoma oblečen, njegov ud pa se je skrčil na normalno velikost. Obleke je imel resda hudo zanikrne (tiskarski predpasnik, s črnilom popackani čevlji, nogavici različnih barv), toda vseeno: pravi čudež. roger bevins iii. Ko sem se zavedel, da gospod Bevins strmi vame, sem se ozrl proti njemu in ugotovil, da ni več težko gledljivi kup oči, nosov, rok itd. – temveč prikupen mlad mož, zagnanega in prijetnega videza: dve očesi, en nos, dve roki, zardela lica, šop čudovitih črnih las na mestu, še pred nedavnim tako preraslem z očesnimi zrkli, da so bili lasje praktično odveč. Privlačen mladenič skratka, s pravšnjim številom vsega. hans vollman Oprostite, je nekam plaho dejal častiti. Vas lahko vprašam? Kako sem videti? Zelo dobro, sem rekel. Zelo sproščeno. Sploh ne prestrašeno, je dejal gospod Vollman. Obrvi v pravi višini, sem rekel. Oči ne pretirano razširjene. Lasje vam ne štrlijo več navpično, je dejal gospod Vollman. Vaša usta niso več v O, sem rekel. roger bevins iii. In nismo bili edini, ki jim je ta blagoslov koristil. častiti everly thomas Iz razlogov, ki so nam bili neznani, je Tim Midden vselej hodil naokrog v spremstvu svoje povečane različice, ki se je nenehno nagibala nadenj in mu malodušno šepetala v uho; ta Behemot je zdaj izginil. hans vollman Gospod DeCroix in profesor Bloomer sta se razdružila in se, naj sta si hodila še tako blizu, nista več spojila. roger bevins iii. Gospod Tadmill, osramočeni uradnik, ki je založil pomemben dokument, kar je povzročilo propad njegove firme, in ki vse odtlej ni našel druge zaposlitve, zato se je zapil, izgubil dom in bil priča, kako so njegovo ženo položili v bolniško skrinjo zavoljo pretiranih skrbi in kako so otroke zaradi njegove vse večje razuzdanosti razposlali po različnih sirotišnicah, se je običajno prikazoval skoraj do tal sklonjen od obžalovanja, kot polovica oklepaja, z žalostnim poganjkom belih las na vrhu, ves trepetajoč, stopajoč nadvse previdno v strahu, da bi zagrešil najmanjšo napako. Zdaj pa smo lahko uzrli čilega mladega skuštranca, kot da se ravno pripravlja za nov položaj, poln visokoletečih upov, s cvetlico v reverju. častiti everly thomas Gospod Longstreet je opustil svoje grabljenje, planil v jok in prosil gospo Crawford odpuščanja. roger bevins iii. (Samo tako osamljen sem, ljuba gospa.) sam longstreet ›jezični‹ (Če želite, vam povem imena nekaterih gozdnih cvetlic.) ga. elizabeth crawford (Z veseljem bi se poučil o njih.) sam longstreet ›jezični‹ Verna Blow in njena mati Ella, ki sta se navadno prikazovali kot skoraj enaki stari coprnici (čeprav sta obe umrli med porodom in se torej na tistem prejšnjem kraju nista nikoli postarali), sta se zdaj (vsaka s svojim otroškim vozičkom) spet zazdeli mladostni, neskončno očarljivi. hans vollman Uboga, večkrat posiljena Litzie je spregovorila, njene prve besede so bile zahvala gospe Hodge, ker je vsa ta nema in samotna leta govorila v njenem imenu. elson farwell Gospa Hodge, ta prisrčna ženska, je v odgovor na Litziejino zahvalo lahko le tiho prikimala, saj je ves čas osuplo strmela v svoje na novo pognale roke in noge. thomas havens A kljub tem čudežnim preobrazbam se gospod Lincoln ni ustavil. roger bevins iii. Sploh ne. hans vollman Nasprotno. častiti everly thomas Zdelo se je, da korači hitreje kot kdajkoli. roger bevins iii. Namenil se je, da ta kraj čim prej zapusti. hans vollman Ah, jaz, je zamomljala Verna Blow, katere povrnjena mladostna lepota se mi je zazdela čudovita celo v trenutku tega kolosalnega poraza. roger bevins iii. LXXVIII. Poklical sem Samce, ki so se v trenutku prikazali in oblebdeli nad nami, zasipajoč nas (v svojem prikupnem in naivnem duhu pozornosti) z miniaturnimi maturantskimi čepicami, da sem jim lahko razložil našo obupno situacijo in jih prosil, ali lahko poletijo čez posestvo in pripeljejo vse možne okrepitve, ki jih kje srečajo. Kaj točno pa naj jim rečemo? je povprašal gospod Kane. Nismo ravno ›mojstri besede‹! je dejal gospod Fuller. Povejte jim, da si prizadevamo rešiti fanta, je dejal gospod Vollman. Čigar edini greh je, da je otrok, in snovalec tega kraja je iz razlogov, ki so nam neznani, sklenil, da je biti otrok in ljubiti življenje v tej meri, da si želiš ostati tu, na tem kraju, strašen greh, vreden najhujše kazni. Povejte jim, da smo naveličani biti nič in delati nič in biti nepomembni vsem in živeti v nenehnem strahu, je dejal častiti. Nisem prepričan, če si bomo lahko vse to zapomnili, je dejal gospod Kane. Sliši se kot huda obveznost, je dejal gospod Fuller. Se bova posvetovala z gospodom Lippertom, je dejal gospod Kane. Ker je med nami glavni. roger bevins iii. Dasi smo bili, po Pravici povedano, vsi Trije enake starosti, vsak od nas je prišel na ta Kraj sredi svojega osemindvajsetega Leta (še neljubljen in neporočen), sem bil dejansko strogo gledano Vodilni član naše druščine, saj sem bil tu prvi (in Osamljen) skoraj devet Let, šele potem se mi je Pridružil gospod Kane (ki je prispel sem po neugodni Priliki, ko mu je zadek prebodla Indijanska sulica), nakar sva bila s gospodom Kanom Neločljivi Duet skoraj enajst let, dokler ni našega Tria dopolnil nespametni pijanski skok tega Mladiča, gospoda Fullerja, s nekega Delawarskega silosa. In zazdelo se mi je, po ustreznem Premisleku, da ni v našem Interesu, da se vmešavamo, kajti ta Zadeva nima nič opraviti s nami in bi lahko ogrozila našo svobodo, nas obremenila s Gnusno Dolžnostjo in nas ovirala v naših Prizadevanjih, da v vsakem trenutku počnemo natanko Tisto, kar nam Prija: lahko pa bi celo imela Negativen Vpliv na našo zmožnost, da ostajamo Tukaj. Mi je prav žal, sem zavpil dol. Ne maramo, in torej ne bomo! stanley lippert ›perfesor‹ Klobuki Samcev, ki so se zdaj usuli dol, so bili polcilindri: črni, svečani, pogrebni, kot da so kljub vsej svoji običajni opolzkosti razumeli resnost trenutka in so, čeprav niso imeli nobenega namena, da se zadržijo, obžalovali, ker ne morejo biti bolj v korist. častiti everly thomas Toda njihova žalost ni dolgo trajala. hans vollman Iskali so ljubezen (oziroma tako so si dopovedovali), zato so morali biti nenehno v gibanju: upajoči, šegavi, živahni, nenehno iščoči. roger bevins iii. Nenehno so iskali novodošla ali vsaj doslej še prezrta starodošla dekleta, katerih ljubkost brez primere bi lahko upravičila odpoved njihovi ljubljeni svobodi. častiti everly thomas In so se pobrali. hans vollman Pod vodstvom ›perfesorja‹ Lipperta smo se podali na veselo jago po posestvu. gene kane ›lump‹ V nizkem preletu nad grički in potkami smo se zapodili skozi bolniške hiše in lope in drevesa in celo srne iz tistega drugega kraljestva. jack fuller ›čvekonja‹ Ki so se ob našem vstopu in skoraj sočasnem izstopu zdrznile, kot bi jih pičila čebela. gene kane ›lump‹ LXXIX. Nekateri so začeli izgubljati pogum in zapuščati gospoda Lincolna. roger bevins iii. Zviti v položaj zarodka so padali iz njega. hans vollman S pravo gimnastično vnemo so se kotalili ven. roger bevins iii. Ali pa preprosto malo upočasnili in dopustili, da predsednik stopi iz njih. hans vollman Vsak od njih se je na poti zrušil na trebuh in stokal od razočaranja. častiti everly thomas Vse je bilo le utvara. roger bevins iii. Slepilo. častiti everly thomas Zgolj lepe želje. roger bevins iii. In nazadnje, ko smo že šli mimo J. L. Bagga, Zdaj večno živi v luči, smo izpadli celo mi trije. hans vollman Najprej Bevins, potem Vollman, potem jaz. častiti everly thomas Drug za drugim smo se zvrnili po poti, blizu Muirovega spomenika. hans vollman (Jata angelčkov, ki se zgrinjajo nad malima dvojčkoma v mornarski oblekici, ležečima drug ob drugem na ploščatem kamnu.) roger bevins iii. (Felix in Leroy Muir. Preminula na morju.) častiti everly thomas (Ni dobro narejen. Videti je, kot da se angeli pripravljajo, da bodo operirali dva mlada mornarja. Vendar ne vedo, kako bi se tega lotili.) hans vollman (Poleg tega iz neznanega razloga poleg operacijske mize ležita dve vesli.) roger bevins iii. Šele tedaj smo pomislili na poba in kaj verjetno prav zdaj prestaja. hans vollman In pobrali smo se, kljub izčrpanosti, in se odpravili nazaj. roger bevins iii. LXXX. In čeprav je to množično sobivanje v meni marsikaj zrahljalo (zdaj me je obdajal najedajoč, neprosojen duhovni oblak drobnarij iz mojega življenja: imena, obrazi, skrivnostne veže, vonjave nekih davnih kosil; vzorci preprog iz kdove katere hiše, posamični kosi jedilnega pribora, leseni konjiček, ki mu manjka uho, spoznanje, da je bilo moji ženi imeli Emily), mi ni prineslo tiste ključne resnice, ki sem jo iskal, namreč zakaj sem preklet. Postal sem na poti, za trenutek zaostal in si prizadeval oblak izostriti, da bi se spomnil, kdo sem bil in kakšno zlo sem storil, vendar mi ni uspelo in sem se moral podvizati, da dohitim prijatelja. častiti everly thomas LXXXI. Pob se je v beli kamniti hiši zrušil na tla, do vratu zabubljen v lupino, ki se je zdela že povsem trdna. hans vollman Okrog njega se je širil gniloben vonj po divji čebuli, ki je po jakosti napredoval proti drugemu, še bolj zloveščemu vonju, ki nima imena. častiti everly thomas Strmel je navzgor v nas s topim pogledom, ves vdan. roger bevins iii. To je bil konec. častiti everly thomas Pob mora zdaj pogoltniti svojo grenko pilulo. hans vollman Zbrali smo se okrog njega, da se poslovimo. roger bevins iii. Predstavljajte si torej naše presenečenje, ko je nenadoma zazvenel ženski glas, ki je ponudil pogajanja: namignil je, da ON ne bi imel nič proti, če želimo fanta prenesti nazaj na streho, da tam odsluži svoje (neskončno) ujetništvo. častiti everly thomas Glejte, nihče od nas ni tukaj po lastni izbiri, je dejal globok bas, rahlo sesljajoč. Prisiljeni smo. roger bevins iii. Zdelo se je, kot da glasova izvirata iz notranjščine lupine. hans vollman Za katerega se je nenadoma zazdelo, da je zgrajen iz ljudi. Ljudi, kot smo mi. Kot smo bili. Nekdanjih ljudi, zdaj skrčenih in vsrkanih v samo tkivo te strukture. Iz tisočev zvirajočih se telesc, nič večjih od gorčičnega semena, s spačenimi obrazi, zasukanimi v nas. častiti everly thomas Kdo so bili to? Kdo so nekoč bili? Kako se je zgodilo, da so bili tako ›prisiljeni‹? roger bevins iii. O tem ne bomo razpravljali, je dejal ženski glas. O tem ne maramo razpravljati. Storjene so bile napake, je dejal bas. hans vollman Moj nasvet? je dejal tretji, britanski glas. Ne pokoljite celotnega regimenta svojega sovražnika. Nikoli z ljubico ne kujte zarote, kako se znebiti živega dojenčka, je dejal sesljajoči bas. roger bevins iii. Raje kot da ljubljeno osebo umorite s strupom, se odločite, da boste potrpeli z njo, je dejala ženska. častiti everly thomas Spolno občevanje z otroki ni dovoljeno, je dejal glas starca, po naglasu sodeč iz Vermonta. hans vollman Ob vsakem govoru je obraz, povezan z njim, za najkrajši hip zacvetel iz lupine z izrazom muke in prizadetosti. častiti everly thomas Tu smo videli že mnoge čudne stvari. roger bevins iii. A še nobene tako čudne. hans vollman Kaj ste – kaj ste v peklu? je vprašal častiti. Niti ne najhujšem, je dejal britanski glas. Vsaj nismo prisiljeni, da bi se z lobanjami tolkli ob kopico koničastih izvijačev, je dejala ženska. Ali da bi nas nategoval ognjen bik, je dejal sesljajoči bas. roger bevins iii. Naj bo moj greh kakršenkoli, gotovo mora biti, tako se mi je zdelo (tako sem molil), majhen v primerjavi z grehi teh. In vendar sem sodil mednje. Mar ne? Ko bom šel, se jim bom, kot kaže, pridružil. Kot sem pogosto pridigal, je naš Gospod strašen Gospod, skrivnosten, in njegovih odločitev ni mogoče napovedati, temveč sodi, kot se zdi Njemu primerno: Zanj smo zgolj jagnjeta, na katera ne gleda ne z ljubeznijo ne s hudobijo; nekatera gredo v zakol, druga so izpuščena na pašnik po njegovi kaprici, po merilih, ki jih ne moremo razbrati. Lahko le sprejmemo; sprejmemo Njegovo sodbo in svojo kazen. Toda ko se ta nauk nanaša name, me ne zadovolji. In oh, zabolelo me je, zabolelo pri srcu. častiti everly thomas Kako bomo torej? je dejal Britanec. Tukaj notri? Ali na strehi? hans vollman Vse oči so se zasukale k fantu. roger bevins iii. Ki je dvakrat pomežiknil, a ni rekel ničesar. hans vollman Mogoče, je dejal gospod Bevins. Mogoče bi lahko naredili izjemo. In iz lupine se je razlegel val bridkega smeha. Dober otrok je, je dejal gospod Vollman. Dober otrok, z mnogimi … Že mnogim, mnogim dobrim otrokom smo to naredili, je dejala ženska. Pravila so pravila, je dejal Britanec. Toda zakaj, če lahko vprašam, je dejal gospod Bevins, bi bila pravila za otroke drugačna, kot so za nas druge? To se ne zdi pravično. Iz lupine se je razlegel besen kreg v različnih jezikih, med katerimi so nam bili mnogi povsem tuji. Prosim, ne govorite nam o pravičnosti, je dejala ženska. Pravičnost, pha, je dejal Vermontec. Sem umorila Elmerja? je dejal ženska. Si ga, je dejal Britanec. Sem ga, je dejala ženska. Sem se mar rodila s prav takimi nagnjenji in poželenji, da so me po vsem mojem dotlejšnjem življenju (v katerem sem ubila natanko nič ljudi) privedla do tega, da nazadnje storim točno to? Sem se. Sem za to jaz kriva? Je bilo to pravično? Sem mar prosila, da se rodim razuzdana, pohlepna, rahlo ljudomrzna in da mi gre Elmer tako neznansko na živce? Nisem. A tako je bilo. In tako je zdaj, je dejal Britanec. Tako je zdaj, natanko tako, je dejala. In zame prav tako, je dejal Vermontec. Sem mar prosil, da bi se rodil s slo po občevanju z otroki? Ne spomnim se, da bi kdaj kaj takega storil, ko sem bil še tam v materinem trebuhu. Sem se bojeval proti tej sli? Z vsemi močmi. No, s kar nekaj močmi. S toliko močmi, kolikor je šlo. S toliko močmi, kolikor jih premore človek, rojen s to konkretno težavo in s toliko konkretnimi močmi. Ko sem zapustil tisti prejšnji kraj, mar nisem skušal zagovarjati tega stališča pred tistimi, ki so me takega naredili? Verjetno si, je dejala ženska. Seveda sem, je dejal Vermontec ogorčeno. In kako so se odzvali? Ne prav dobro, je dejal Vermontec. Veliko časa imamo, da premišljujemo o teh stvareh, je dejala ženska. Že kar preveč, je dejal Vermontec. Poslušajte, je zapel bas. Ko sva se z Marie znebila tistega dojenčka, se nama je zdelo, da to delava za dobro stvar. Res! Rada sva se imela; z dojenčkom ni bilo vse v redu; oviral je najino ljubezen; njegova motnja v razvoju je ovirala naravno izražanje najine ljubezni (nisva mogla potovati, nisva mogla hoditi na večerje, redko sva uživala najmanjši trenutek zasebnosti) in tako se je zdelo (nama, v tistem trenutku), da bi bila odstranitev negativnega vpliva, se pravi tega dojenčka (s tem, da ga vrževa v potok Furniss), za naju osvoboditev; da bova lahko bolj ljubeča, bolj dejavna v svetu, njega pa bi s tem odrešila trpljenja ob dejstvu, da z njim ni vse v redu; da bi, se pravi, tudi njega odrešila njegovega trpljenja in s tem kar najbolj povečala vsesplošno srečo. Tako se vama je pač zdelo, je dejal Britanec. Se nama je, res se nama je, je dejal sesljajoči bas. Se vama tudi zdaj tako zdi? je vprašala ženska. Zdaj manj, je žalostno dejal sesljajoči bas. Torej je kazen imela zaželeni učinek, je dejala ženska. častiti everly thomas Bili smo, kakršni smo bili, je zalajal sesljajoči bas. Kakšni pa naj bi bili? Oziroma če smo že bili taki, kako bi ravnali drugače? Taki smo bili, takrat, in na ta kraj nas ni pripeljalo kakšno prirojeno zlo v nas samih, temveč stanje našega umovanja in našega izkustva vse do tistega trenutka. Usoda, Fortuna, je dejal Vermontec. Dejstvo, da čas teče le v eno smer in nas nosi s seboj natanko take, kakršni smo, da naredimo prav tiste stvari, ki jih naredimo, je dejal sesljajoči bas. In potem smo za to kruto kaznovani, je dejala ženska. Naš regiment so prav hudo nasekali Baluchi, je dejal Britanec. Ampak ko se je sreča obrnila, ko so se nam vsi skupaj vdali z belo zastavo in vsem, no, takrat – so šli v jarek, in možje so streljali, na moj ukaz (prav noben proti svoji volji, je že treba reči), in potem smo zalučali tisto belo zastavo na vrh tistega kupa divjakov in jih vse skupaj zagrebli. Kako pa naj bi drugače ravnal? Ko pa čas teče samo v eno smer in sem bil, kakršen sem bil? Nagle jeze in s svojimi pojmovanji možatosti in časti, in ko so me v šolskih letih vsi trije starejši bratje mlatili na žive in mrtve in se mi je puška v rokah zdela tako čudovita stvar in so se mi sovražniki zdeli tako odvratni? Kako naj bi (kako bi kdorkoli od nas) ravnal drugače, kot smo v tistem času dejansko ravnali? In je ta argument prepričal? je rekla ženska. Čisto dobro veš, da ni, ti cipa! je dejal Britanec. Ker sem tukaj. Vsi smo tukaj, je dejal Vermontec. In bomo na veke, je dejal Britanec. Nič več se ne da storiti glede tega, je dejal sesljajoči bas. Nič ni bilo nikoli mogoče storiti glede tega, je dejala ženska. roger bevins iii. Ko sem se ozrl proti častitemu, sem videl, kako mu je lice spreletel izraz – preblisk odločnosti ali kljubovalnosti. hans vollman Da bi bil uvrščen med te, sprejel svoje grehe tako pasivno, celo ponosno, brez sledu kesanja? Tega nisem mogel prenesti; moram mar celo zdaj ostati brez kanca upanja? (Morda, sem pomislil, pa je to vera: verjeti, da je naš Bog dovzeten že za najmanjši dober namen.) častiti everly thomas Dovolj, je dejal Vermontec. Lotimo se posla, je dejala ženska. Že preveč truda smo morali vložiti v to. Tista prejšnja? je dejal Britanec. Tisto dekle? Mnogo dovzetnejša. Krasen otrok, je dejala ženska. Povsem vdana. Šlo je brez najmanjših težav, je dejal Britanec. Privoščili smo si jo, kot se nam je zdelo, je dejal sesljajoči bas. Ampak ona pač ni imela tolikšne ›podpore‹, je dejal Vermontec. Res, je dejal Britanec. Nihče ji ni niti najmanj pomagal. Mladenič? je dejala ženska. Naj bo tukaj? Ali na strehi? roger bevins iii. Pob je bil tiho. hans vollman Na strehi, je dejal častiti. Če dovolite. No, prav, je dejala ženska. Lupina je v trenutku odpadla, in fant je bil prost. roger bevins iii. Mi je dovoljena čast, da ga jaz nesem gor? je dejal častiti. Seveda, je dejala ženska. hans vollman Sklonil sem se in fanta dvignil. Stekel. Iz grobnice in v noč. Tekohopsal. Tekohopsal kot veter. Proti kraju, kjer je obstajalo vsaj še najmanjše upanje, da najde zavetje. častiti everly thomas LXXXII. Kakšna sreča, kakšna sreča! Kakšen izjemno drzen udarec! roger bevins iii. Prasec! je trudno zavpila ženska. hans vollman Z gospodom Vollmanom sva odtekohopsala iz bele kamnite hiše za častitim. roger bevins iii. Sledil nama je nizek val, do kolen segajoča stena, sestavljena iz vseh snovi, ki so jih ta demonska bitja pač zasedala v tistem trenutku (trava, prst, nagrobnik, kip, klopca) … hans vollman Ki naju je zdaj prehitel … roger bevins iii. (Dvignilo naju je in spet spustilo, kot otroka na deski.) hans vollman … in dohitel častitega. roger bevins iii. Ki jo je zdaj, klofutan in psovan od tega madeža snovi, pljuskajočega povsod okrog njega, ucvrl navzdol po majhnem gričku poleg vrtnarske lope. hans vollman Ko sva uzrla kapelico, sva nenadoma doumela njegov namen. roger bevins iii. Demonska bitja so se razdelila na dva oddelka, ki sta urno zdrvela ob vsaki strani častitega, potem se pa v višini kolen prekrižala, da se je spotaknil čeznju. hans vollman Ko je padel, se je, da bi zavaroval fanta, nagonsko zavalil na hrbet, da prestreže silo udarca. roger bevins iii. In imeli so ga. hans vollman Imeli so ju. Lovili so fanta, a ko so lovili fanta, so prikovali tudi častitega. roger bevins iii. V tisti vročici se je za zdelo, kot da niso več zmožni ali da jih sploh ne zanima več, da bi razlikovali med častitim in pobom. hans vollman Ko sva prihitela do častitega in fanta, sta bila oba že tesno zavita v naglo strjujočo se novo lupino. roger bevins iii. Iz notranjščine so se razlegali strašni kriki častitega. hans vollman Imajo me! je kričal. Še mene imajo! Jaz moram – jaz moram ven! Za božjo voljo. Kaj ne res? Ali pa bom tako okovan na veke … Daj, ja, na vsak način, reši se, ljubi prijatelj! sem zavpil. Daj! Ampak nočem! je zavpil. Bojim se! Pridušeni, popačeni zven njegovega glasu nama je povedal, da mu je lupina že dosegla usta, potem pa se je zazdelo, kot da je prodrla vse do možganov, tako da je postal deliričen. Ta palača! je zavpil čisto na koncu. Ta strašna diamantna palača! roger bevins iii. In potem se je iz notranjščine lupine razlegel znani, a vselej do kosti mrazeči ognjegrom, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta. hans vollman In častitega ni bilo več. roger bevins iii. Odhod častitega je ustvaril hipno praznino znotraj lupine … hans vollman Gospod Vollman je neznansko brcnil v to stvar in naredil v njej luknjo. roger bevins iii. Ko sva se podivjana spustila nadnjo, kopala in grebla, sem začutil, kako demonska bitja v notranjščini postrani gledajo najino delo, gnusila se jim je najina zavzetost, najino prenovljeno človeško nagnjenje k delovanju, ki ga spodbuja sovraštvo. Gospod Bevins je do komolca zarinil roko noter. Z druge strani mi je uspelo prebosti lupino z dolgo vejo, in ko sem se postavil podnjo in v luknjo zaril kolena, se je lupina razklala in je lahko gospod Bevins vanjo zakopal z obema rokama. S kriki naprezanja je začel vleči in kmalu se je pob kot novorojeni teliček (prav tako moker, prav tako razmršen) zvalil ven; za trenutek sva lahko v predrti notranjščini povsem jasno razločila odtis obraza častitega, ki se v tistih zadnjih trenutkih, to lahko z veseljem povem, ni povrnil v izraz, ki sva ga tako dolgo povezovala z njim (nadvse prestrašen, dvignjenih obrvi, z usti v popolni črki O izraza groze), temveč je izražal nekakšno previdno upanje – kot da odhaja na tisti neznani kraj zadovoljen, ker mu je na tem kraju uspelo narediti vsaj toliko, kolikor je mogel. hans vollman Gospod Vollman je pograbil fanta in se spustil v dir. Demonska bitja, ki so se iz ostankov lupine usula v zemljo, so ga začela loviti. Kmalu so bili gležnji gospoda Vollmana od spodaj ujeti, da je omahnil na kolena, demonska bitja, ki so se znova preobrazila v vitice, pa so naglo pognala po njegovih nogah in trupu ter začela prodirati proti rokam. Zapodil sem se tja, izpulil fanta in zdirjal. In že v nekaj sekundah so dohiteli tudi mene. roger bevins iii. Planil sem na noge, se zapodil tja, izpulil poba gospodu Bevinsu, zdirjal proti kapeli, in tik preden bi me lahko znova ujeli, mi je uspelo prodreti naprej, skozi njen severni stranski zid. Ta kraj pa poznam, je zamomljal pob. Bi si mislil, da ga, sem dejal. Vsi ga poznamo. Za mnoge od nas je bila ta kapela portal; naš kraj izkrcanja; zadnji kraj, kjer so nas še jemali resno. hans vollman Zemlja okrog kapele se je razburkala. Kaj celo tukaj? sem rekel. Pred tem svetim krajem? Svetim, nesvetim, nič nam ni mar, je dejal Britanec. Opravek imamo, je dejal Vermontec. Prisiljeni smo, je dejala ženska. Pojdite noter, pošljite ga ven, je dejal Britanec. Samo zavlačujete, je dejal Vermontec. Naša moč se kopiči, je dejal Britanec. Kmalu bomo notri, je dejala ženska. In potem bo samo še huje, je dejal Vermontec. Pošljite ga ven, je odsekal sesljač. roger bevins iii. Gospod Bevins je ravno vstopil skozi zid, ko nam je izrazito možato odhrkavanje iz teme pred kapelo povedalo, da nismo sami. V prvi vrsti sedežev je sedel gospod Lincoln, ki je verjetno sedel tam tudi med božjo službo prejšnji dan. hans vollman LXXXIII. Tom ko sva se bližala vratom pokopališča je preds. ki je zagledal kapelo rekel da bi mogoče stopil še malo tja in posedel na tistem tihem kraju če mi ni odveč in mi zaupal da čuti kot da je njegov fant še zmeraj tu z njim in da se ne more otresti tega občutka ampak če bi mogoče nekaj minutk posedel tam v tišini na tistem kraju molitve da bi to mogoče pomagalo. Ponudil sem mu svetilko a je odklonil in rekel da je ne potrebuje da čisto dobro vidi v temi že od nekdaj in se je sprehodil skozi prav tisti prostor ki so ga še včeraj polnile stotine ljudi ki so postavali na trati v dežju v črnih plaščih in z dvignjenimi dežniki ob glasovih žalostnih orgel od znotraj in sem se vrnil v čuvajnico kjer ti tole zdaj pišem medtem ko zunaj nestrpna kopita ubogega konjička tolčejo ob tlakovce kot da ga bližina gospodarja sili v tisti konjski ples na mestu da se pripravi na dolgo ježo domov. Preds. še kar v kapeli. Manders, op. cit. LXXXIV. Vitražna okna so se medlo, a stvarno odzivala na mrko mesečino, ki je sijala skoznje. hans vollman Vse so prepajala z modrikastim odtenkom. roger bevins iii. Po božji službi prejšnjega dne so že odstranili vse sedeže razen prve vrste, pa tudi ti so bili nekoliko neurejeni. hans vollman Gospod Lincoln je sedel obrnjen naprej, z izproženimi nogami, v naročju sklenjenih rok, s povešeno glavo. Za trenutek sem pomislil, da mogoče spi. Potem pa se je, kot da bi začutil naš vstop, nekoliko dvignil in se ozrl okrog sebe. roger bevins iii. Radovedneži z vsega posestva so vdirali skozi zidove kapele kot voda skozi zanikrn zemeljski nasip. Vstopi, sem dejal pobu. hans vollman Fant je dvakrat pomežiknil. Vstopil. roger bevins iii. Kot da bi sedel očetu v naročje. hans vollman Kot je verjetno pogosto počel na tistem prejšnjem kraju. roger bevins iii. Tako sedeč drug v drugem sta zasedala isti fizični prostor, otrok kot vsebovana različica moža. hans vollman LXXXV. (Očka Tukaj sem Kaj naj zdaj Če mi rečeš, naj grem bom Če mi rečeš, naj ostanem bom Čakam na tvoj nasvet gospod) Poslušal sem, čakal očkov odgovor Mesečina je narasla Vse je postajalo modrikasto Očkove misli so bile prazne prazneprazneprazne In potem Ne morem verjeti, da se je vse to res Začel se je spominjati Obnavljati Določene stvari O meni V zvezi z mojo boleznijo Kako je bilo ime tisti ženski, katere hčer je udarila strela. Na Ponceovem travniku. Ravno malo prej, ko sta ga prečkali, sta se pogovarjali o breskvah. O različnih sortah breskev. Katere ima katera rajši. Vse naslednje noči so jo srečevali, kako tava po Ponceovem posestvu, momlja nekaj o breskvah, išče tisti trenutek v njunem pogovoru, da bi lahko preskočila čas in se vrnila, odrinila dekle in sama ujela usodni blisk. Ni mogla sprejeti tega, kar se je zgodilo, morala je premlevati in premlevati. Zdaj razumem. Tisto popoldne je v hišo na pladnju prinesel pet kamnov. Hotel je poiskati znanstveno ime za vsakega od njih. Tisti kamni so še zmeraj na tistem pladnju. Na okenski polici na hodniku blizu njegove sobe. (Mislim, da jih ne bom mogel nikoli odstraniti.) Proti mraku sem ga zalotil, kako sedi na stopnišču s tistim pladnjem na kolenih. Danes se pa nekam ne počutim najbolje, je rekel. Položil sem mu roko na čelo. Gorelo je. willie lincoln LXXXVI. Vročica, ki so jo sprva diagnosticirali kot prehlad, se je razvila v trebušni tifus. Leech, op. cit. Trebušni tifus se počasi in kruto razvija več tednov, žrtev oropa prebave, preluknja črevesje, povzroča krvavitve in vnetje trebušne mrene. Epstein, op. cit. Kruti simptomi bolezni so terjali svoj davek – visoka vročina, driska, boleči krči, notranje krvavitve, bruhanje, huda izčrpanost, delirij. Goodwin, op. cit. Hude bolečine v trebuhu lahko olajša paregorik: delirij lahko otroka popelje v varno naročje sladkih sanj ali pa ga pahne v blodnjak mor. Epstein, op. cit. Pacient je bil bloden in ni prepoznal zaskrbljenega ljubečega obraza visokega moža, ki se je sklanjal nadenj. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Predsednik je se odtrgal od svojega dela za domovino in ob trpečih stokih svojega otroka koračil po sobi s obrazom, zakopanim v dlani. Flagg, op. cit. Z ustnic so se mu nenehno usipale »prijazne drobne besede, ki so enakega mesa kot velika in sveta dejanja«. Iz Lincoln, kot sem ga poznala, Harold Holzer, pričevanje Elizabeth Todd Grimsley Lincoln je imel najmehkejše srce za vsakogar, ki trpi, pa naj je bil človek, zver ali ptica. Holzer, prav tam, pričevanje Joshue Frya Speeda Imel je nadvse prijazno srce. Njegov um je bil poln blagih čustev; bil je izjemno človekoljuben. Iz Wilson in Davis, op. cit., pričevanje Leonarda Swetta Nikdar v življenju nisem sodeloval s človekom, ki bi bil tako pripravljen, da služi drugim. Holzer, op. cit., pričevanje Johna H. Littlefielda Nikakor ni znal sovražiti. Iz Abraham Lincoln. Resnična zgodba velikega življenja, William H. Herndon in Jesse W. Weik Kako je moralo trpljenje ljubljenega dečka mučiti človeka, ki je tako sočutne narave. Flagg, op. cit. Willie Lincoln je mlatil okrog sebe in stokal, in ničesar ni bilo mogoče storiti. Hilyard, op. cit., pričevanje D. Strumphorta, butlerja Goreča lica, divje vrteče se oči, globoki stoki obupa so izdajali strašno muko v drobovju in željo po begu, da bi lahko bil znova tisti pravi on, tisti veseli mladi mož. Hohner, op. cit. Med mlatenjem je Willie zbrcal s sebe zlato-škrlatno posteljno pregrinjalo. Ležalo je v kupčku na tleh. Sternlet, op. cit. Rumene obrobe, zlate resice in trakovi niso mogli ublažiti turobnosti kraljevskega dekorja, le opominjali so obiskovalce, da tema in smrt obiščeta tudi vladarje. Epstein, op. cit. Zdaj so se oči skalile, ves tisti nemir pa je obstal. In tisti mir se je zdel še najbolj grozljiv od vsega. Zdaj je bil sam. Nihče več mu ni mogel pomagati ali ga ovirati na dolgem potovanju, na katero je zdaj očitno krenil. Hohner, op. cit. Smrtna rosa se mu je nabrala na čelu. Keckley, op. cit. V sobi Smrti se tik pred prenehanjem dihanja čas za trenutek popolnoma ustavi. Sternlet, op. cit. Predsednik je lahko le stal in opazoval s široko razprtimi očmi; v tem novem in krutem kraljestvu ni imel niti najmanjše oblasti. Hohner, op. cit. LXXXVII. Počakaj malo, je dejal pob. Sedel je tam v svojem očetu s strogim izrazom na drobnem obrazku; zdelo se je, da ga tisto, kar sliši, bolj vznemirja kot tolaži. Pridi ven, sem mu ukazal. Ne razumem, je dejal. Takoj pridi ven, sem rekel. hans vollman LXXXVIII. Truplo sta 22. februarja balzamirala doktor Brown in doktor Alexander, ki jima je pomagal dr. Wood. Iz Pripovedi o Lincolnu. Bilten fondacije Lincolnovo življenje, št. 1511, januar 1964 Niti Brown niti Alexander nista osebno balzamirala Willieja; ta naloga je pripadla njunemu učitelju balzamiranja, Henryju P. Cattellu. Iz Kraja Lincolnovega telesa, Thomas J. Craughwell Glavni pogrebnik je bil Frank T. Sands. Morda je bil on tisti, ki je predlagal, da truplu prsi za vsak primer prekrijejo z zelenimi in belimi cvetovi dišečega katanca (Reseda odorata), ki je znan po močnem sladkem vonju. Epstein, op. cit. Uporabili so pariško Sagnetovo metodo. Pripovedi o Lincolnu, op. cit. Sagnet je bil pionir inovativne uporabe cinkovega klorida. Iz Ustavljanje smrti. Balzamiranje in kult nesmrtnosti v devetnajstem stoletju, Steven Wedge in Emily Wedge Pet litrov dvajsetodstotne raztopine cinkovega klorida, vbrizgane v podkolensko arterijo, ne le ohrani truplo za najmanj dve leti, temveč tudi povzroči čudežno preobrazbo, telesu da videz svetlečega belega marmorja. Craughwell, op. cit. O Sagnetovem postopku so krožile bizarne trditve: da se posmrtni ostanki spremenijo v »lupino podobe; v kip«. Pripovedi o Lincolnu, op. cit. Za ta postopek so sestavili zasilno mizo iz mizarskih koz. Preproge v zeleni sobi so zvili, parket pa zaščitili s velikim kvadratom šotorskega platna. Iz Zdravnikov asistent. Spomini D. Roota, dr. Donovan G. Root Ta postopek ne zahteva izkrvavitve telesa. Dečka so slekli in mu zarezali v levo stegno. Cinkov klorid so včrpali s kovinsko črpalko majhnega premera. Nobenih posebnih težav ni bilo. Vhodna točka je zahtevala le majhen šiv, in dečka so znova oblekli. Wedge in Wedge, op. cit. Ker je bila mati razburjena, je pogrebno obleko izbral oče in jo poslal v sobo v veliki škatli za klobuke. Root, op. cit. Willieja so oblekli v običajno, vsakdanjo obleko. Dobil je hlače, suknjič, bele nogavice in nizke čevlje. Beli srajčni ovratnik je bil izvlečen nad suknjič, zapestniki pa zavihani nad rokave. Iz ›Abraham Lincoln. Od skeptika do preroka‹, Wayne C. Temple, citirano po Illinois State Journal, 7. julij 1871 Vsi v gospodinjstvu smo tisto malo sivo obleko že večkrat videli na še živem fantu. Hilyard, op. cit., pričevanje D. Strumphorta, butlerja Mali Willie, nesrečno shujšan, je bil oblečen v eno od svojih starih rjavih oblek z belimi nogavicami in nizkimi čevlji; videti je bil kot zdelana marioneta. Epstein, op. cit. Ležal je z zaprtimi očmi – z rjavimi lasmi na prečo, kot smo ga bili vajeni –, bled v snu smrti; toda sicer nespremenjen, kajti oblečen je bil kot za večerjo, v eni od rok, prekrižanih na prsih, pa je držal šopek čudovitih rož. Willis, op. cit. Predsednik ga je prišel pogledat – vendar prezgodaj. Miza iz mizarskih koz je še zmeraj stala. Jenkins je ravno pobiral šotorko. Orodja naše obrti so bila v odprti škatli še vedno vidna. Črpalka je še grgrala. Hudo mi je bilo. Pokvarilo je zaželeni učinek. Predsednik je opazno pobledel, se nam zahvalil in zapustil sobo. Root, op. cit. LXXXIX. Fant je sedel čisto pri miru, z res široko razprtimi očmi. roger bevins iii. XC. Willieja Lincolna so pokopali na silno vetroven dan, veter je dvigoval strehe s hiš in cefral zastave v trakove. Leech, op. cit. V procesiji do pokopališča Oak Hill v Georgetownu sta krsto s fantkom, ki je dotlej poznal le srečo, vlekla bela konja. Črni konji pa so vlekli kočijo, v kateri je sedel izmučeni in žalujoči predsednik. Randall, op. cit. Vihar je snemal strehe z visokih hiš, razbijal steklena okna, ravnal polja vojaških šotorov, spreminjal blatne ulice v kanale in kanale v brzice. Sunki vetra so uničili več cerkva in številne barake, ruvali drevesa, upihnili svetilke na Kongresni knjižnici; valovi so preplavljali Long Bridge čez reko Potomac pri Alexandrii. Epstein, op. cit. Oče se je peljal skozi opustošenje, ne da bi karkoli opazil. Leech, op. cit. Kočije pogrebne procesije so se raztezale skozi toliko ulic, da je trajalo neznansko dolgo, da so vse privijugale do višavja Georgetowna in čudovitega pokopališča na Oak Hillu z njegovo krono hrastovih dreves. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Ko je čelo povorke po Washington Streetu prispelo do pokopališča Oak Hill, je bilo treba zaradi dolžine procesije del kočij preusmeriti prek Bridge Streeta do High Streeta. Ta povorka se je povzpela mimo novega višinskega vodnega zbiralnika, zavila na Road Street ter nadaljevala vzhodno do pokopališča, kjer naj bi truplo Willieja Lincolna položili v grobnico W. T. Carrolla na parceli št. 292. Iz Esej o smrti Willieja Lincolna, Mathilde Williams, kuratorka, Peabody Library Association Zdaj je vse potihnilo; na stotine ljudi je splezalo iz svojih kočij ter se skozi vrata pokopališča opravilo do čudovite male gotske kapele iz rdečega kamna z modrimi vitražnimi okni. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. V nekem trenutku se je prikazalo sonce; ko je posijalo skozi mala okna, se je vsa notranjost obarvala z modrim žarom kot na dnu morja, kar je povzročilo majhen zastoj med molitvami in občutek zamaknjenosti med občestvom. Smith- Hill, op. cit. Tu, nad krsto, je opravil molitev še dr. Gurley. Kunhardt in Kunhardt, op. cit. Lahko smo prepričani – torej, užaloščeni starši in vsi otroci žalosti so lahko prepričani – da njihova stiska ni nastala iz prahu in da njihova nesreča ni pognala iz zemlje. To je skrbno domišljeno ravnanje njihovega Očeta in njihovega Boga. Lahko se jim zdi skrivnostno, toda še zmeraj je Njegovo; in ko žalujejo, jim govori, kot je Gospod Jezus nekoč govoril svojim Apostolom, ko jih je begalo njegovo ravnanje: »Tega, kar počnem, zdaj ne razumete, a boste razumeli.« Gurley, op. cit. In tu je sedel mož z bremenom na možganih, da se mu ves svet čudi – zdaj upognjen pod tovorom tako srca kot možganov –, opotekajoč se pod udarcem, ko je bil oropan otroka! Willis, op. cit. Predsednik se je dvignil, se približal krsti, obstal tam sam. Iz Temni dnevi, Francine Cane Napetost in žalost v kapeli sta bili, da bi ju z nožem rezal. Predsednikova glava je bila med temi zadnjimi dragocenimi trenutki poleg sina sklonjena – v molitvi, joku ali grozi, tega nismo mogli vedeti. Smith- Hill, op. cit. V daljavi vpitje. Morda kak delavec, ki je usmerjal akcijo čiščenja po katastrofičnem viharju. Cane, op. cit. Predsednik se je obrnil od krste, zdelo se je, da je moral za to napeti vso svojo voljo; in pomislil sem, kako strašno mora biti človeku pustiti svojega otroka v takem mraku in samoti, česar sicer, ko je bil še odgovoren za živega otroka, ne bi nikdar storil. V zasebni korespondenci g. Samuela Piercea, z dovoljenjem njegovih dedičev Zdelo se je, kot da se je v zadnjih nekaj dneh hudo postaral. A po toliko sočutnih pogledih in molitvah, naslovljenih nanj, se je zdelo, kot da se je spet nekoliko zbral, in je zapustil kapelo: na obrazu je imel nadvse pretresen izraz, vendar še ni začel pretakati solz. Smith- Hill, op. cit. Stopil sem k predsedniku, mu stisnil roko in izrekel svoje najiskrenejše sožalje. Zdelo se je, kot da me ne posluša. Obraz mu je sijal v mrkem čudenju. Willie je mrtev, je dejal, kot da bi se mu šele pravkar posvetilo. Pierce, op. cit. XCI. Pob je vstal. hans vollman In se s tem dvignil iz gospoda Lincolna. roger bevins iii. Obrnil se je k nam. hans vollman Na bledem, okroglem obrazu je imel boleč izraz. roger bevins iii. Vam lahko nekaj povem? je dejal. Kako sem ga ljubil v tistem trenutku. Kakšen čuden malček: z dolgim kodrom čez čelo, okroglim, štrlečim trebuščkom, nadvse odraslo držo. Niste bolni, je dejal. hans vollman Nenadoma sta se razširila neznanska živčnost in vznemirjenje. roger bevins iii. Tista stvar v moji skrinji? je dejal. Nič nima opraviti z mano. hans vollman Nekateri so se začeli pomikati k vratom. roger bevins iii. Mislim, ima, je dejal. Oziroma je imela. Ampak zdaj sem – sem nekaj čisto ločenega. Od tistega. Ne znam razložiti. hans vollman Nehaj govoriti, je dejal gospod Vollman. Ali bi bil prosim tako prijazen in takoj nehal. Obstaja ime za to, kar nas tare, je dejal fant. Ga ne poznate? Kaj ga res ne poznate? roger bevins iii. Zdaj so že mnogi skušali pobegniti, kar je povzročilo gnečo pri vratih. hans vollman Prav neverjetno je, je dejal fant. Stoj, je dejal gospod Vollman. Prosim, stoj. Za dobro vseh. Mrtvi, je dejal fant. Hej, vsi, mrtvi smo! roger bevins iii. Nenadoma so se izza nas kot tresk strele zaslišale tri ponovitve znanega, a vselej do kosti mrazečega ognjegroma, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta. hans vollman Nisem si upal pogledati, kdo je odšel. roger bevins iii. Mrtvi! je zavpil pob skoraj veselo in odcepetal na sredo prostora. Mrtvi, mrtvi, mrtvi! Ta beseda. Ta strašna beseda. hans vollman Purdy, Bark in Ella Blow so prhutali med oknicami kot ujete ptice, pobova lahkomiselna oznanila so jih oslabila in načela. roger bevins iii. Verna Blow je stala spodaj in prosjačila mamo, naj se spusti dol. hans vollman Glej, je fantu dejal gospod Vollman. Motiš se. Če je to, kar govoriš, res – kdo potem to govori? Kdo to sliši? sem rekel. Kdo zdaj govori s teboj? je dejal gospod Vollman. S kom se pogovarjamo? sem rekel. roger bevins iii. Vendar ga to ni utišalo. hans vollman Z vsako nepremišljeno frazo je podrl leta truda in prizadevanj. roger bevins iii. Očka je povedal, je rekel. Rekel je, da sem mrtev. Zakaj bi to rekel, če ne bi bilo res? Ravnokar sem ga slišal to reči. Slišal sem ga, se pravi, slišal sem, kako se spominja, da je to rekel. Na to nismo imeli odgovora. hans vollman Dejansko se nam ni zdelo (ob tem, kako dobro smo ga do zdaj že spoznali), da bi gospod Lincoln o tako neznanski zadevi lagal. Moram priznati, da sem se kar malo zaustavil. V svojih prvih dneh tukaj, sem se šele zdaj spomnil, sem tudi jaz, da, za kratek čas mislil, da sem … roger bevins iii. Toda potem si spoznal resnico. Videl si, da se lahko premikaš, da govoriš, da razmišljaš in da moraš torej biti samo bolan, da samo trpiš za neko dotlej neznano boleznijo in da niti slučajno ne bi mogel biti … hans vollman To me je prisililo k razmisleku. roger bevins iii. Bil sem priden, je dejal pob. Ali se trudil biti. Tudi zdaj bi rad bil priden. In šel, kamor moram. Kamor bi moral iti že spočetka. Očka se ne bo več vračal sem. In nikogar od nas ne bodo več spustili nazaj na tisti prejšnji kraj. hans vollman Zdaj je od veselja poskakoval kot malček, ki ga tišči lulat. Glejte, pridružite se mi, je dejal. Vsi! Zakaj bi ostali tu? Saj ni nič takega! Z nami je konec. Kaj ne vidite? roger bevins iii. Purdy, Bark in Ella Blow so, ujeti med okenski krili, izginili v trojni slepeči eksploziji fenomena snovnosvetlobnega razcveta. hans vollman Naglo jim je sledila tudi Verna Blow spodaj, ki ni marala prenašati (kot je morala tako dolgo prenašati že na tistem prejšnjem kraju) bivanja brez svoje matere. roger bevins iii. Vedel sem! je zavpil pob. Vedel sem, da je nekaj narobe z mano! hans vollman Njegovo meso se je zdelo tanko kot pergament; drhtavica mu je stekla po telesu. roger bevins iii. Njegova podoba je (kot se včasih zgodi tistim, ki so na tem, da odidejo) začela pobliskavati med različnimi jazi, ki jih je imel na tistem prejšnjem kraju: škrlatnega novorojenčka, golega tulečega dojenčka, tresoličnega malčka, vročičnega fanta na bolniški postelji. hans vollman Potem je brez vsakršne spremembe velikosti (tj. še zmeraj v velikosti otroka) pokazal še svoje različne prihodnje podobe (podobe, ki mu jih, žalibog, nikdar ni uspelo doseči). Živčnega mladeniča v poročni obleki. Golega moža z mednožjem, še mokrim po nedavnem ugodju. Mladega očka, ki od luči sveče skače iz postelje ob otrokovem joku. Žalujočega vdovca pobelelih las. Sklonjenega starca z ušesno trobento, ki poseda na panju in mlati po muhah. roger bevins iii. Ves čas se je zdelo, kot da se sploh ne zaveda vseh teh sprememb. hans vollman Oh, lepo je bilo, je dejal žalostno. Tako lepo je bilo tam. Ampak zdaj ne moremo več nazaj. K tistemu, kar smo bili. Zdaj lahko storimo samo še tisto, kar je treba. roger bevins iii. In potem je zajel sapo, zaprl oči … hans vollman In šel. roger bevins iii. Pob je šel. hans vollman Z gospodom Vollmanom nisva bilo še nikoli tako blizu fenomenu snovnosvetlobnega razcveta in njegovemu znanemu, a vselej do kosti mrazečemu ognjegromu. roger bevins iii. Eksplozija naju je vrgla po tleh. hans vollman Škileč s tal sva še zadnjič uzrla hipno podobo bledega dojenčka, par ročic, pričakujoče stisnjenih v pesti, ukrivljeni hrbtiček. roger bevins iii. In ni ga bilo več. hans vollman Le za najkrajši trenutek je še vztrajala njegova siva oblekica. roger bevins iii. XCII. Jaz sem Willie Jaz sem Willie Jaz sem Nisem Willie Ne willie ampak nekako Manj Več Zdaj je Vse dovoljeno Zdaj mi je vse dovoljeno Vse je dovoljeno samo vžgitevžgitevžgite me Iz postelje lahko vstanem in grem dol na zabavo, dovoljeno Medene čebele, dovoljene Kosi kolača, dovoljeni! Punč (celo rumov punč), dovoljen! Naj zagrmi orkester! Guganje na lestencu, dovoljeno; polet pod strop, dovoljen; stopiti k oknu in se nagniti ven, dovoljeno dovoljeno dovoljeno! Odleteti skozi okno, dovoljeno, dovoljeno (vsi nasmejani gostje se z veseljem zgrinjajo za mano, me pozivajo, naj kar, le kar odletim) (govorijo, oh, zdaj mu je veliko bolje, kot da sploh ni več bolan!)! Karkoli je tisti prejšnji fant (willie) imel, mora biti zdaj vrnjeno (je z veseljem vrnjeno), saj ni bilo nikoli moje (njegovo), torej se to ne odnaša s seboj, sploh ne! Ko se (ta, ki je bil willie, a ni več (zgolj) willie) vračam V tako lepoto. willie lincoln XCIII. Gospod Lincoln se je na stolu zdrznil. roger bevins iii. Kot šolarček, ki se v razredu nenadoma predrami. hans vollman Se ozrl naokrog. roger bevins iii. Zdelo se je, kot da za trenutek ne ve, kje je. hans vollman Potem se je dvignil in se odpravil proti vratom. roger bevins iii. Pobov odhod ga je osvobodil. hans vollman Tako hitro je hodil, da je stopal skozi nas, še preden smo se mu imeli čas odmakniti. roger bevins iii. In spet smo ga lahko za kratek hip spoznali. hans vollman XCIV. Njegov fant je šel; fanta ni bilo več. hans vollman Njegov fant je bil nikjer; njegov fant je bil povsod. roger bevins iii. Tu ni imel več kaj iskati. hans vollman Se pravi, njegov fant ni bil nič bolj tu kot kjerkoli drugje. Na tem kraju ni bilo več nič posebnega. roger bevins iii. Njegovo vztrajanje tu je bilo napaka; bilo je valjanje v bolečini. hans vollman Da je sploh prišel sem, je bilo skrenitev s poti; bila je šibkost. roger bevins iii. Njegova misel je zadobila svež nagib k bridkosti; k dejstvu, da je ta svet poln bridkosti; da se vsakdo muči pod bremenom lastne bridkosti; da vsi trpijo; da si mora vsakdo, najsi v življenju ubere tako ali drugačno pot, prizadevati, da ne pozabi, da vsi trpijo (nihče ni zadovoljen; vsem se godi krivica, vsi so zanemarjani, prezrti, nerazumljeni); zato mora vsakdo storiti, kolikor zmore, da olajša breme tistim, s katerimi pride v stik; da njegovo trenutno stanje bridkosti ni enkratno njegovo, nikakor ne, temveč so njej podobno občutili ali še bodo občutili tudi ducati drugih v vseh časih, v vsakem času, zato je ni treba razvlačevati ali povečevati, kajti v takem stanju ne more biti v pomoč nikomur, in ker mu njegovo mesto v svetu omogoča, da je bodisi v veliko pomoč bodisi v veliko škodo, ne bi bilo primerno, da ostane na tleh, če lahko kaj ukrene zoper to. hans vollman Vsi občutijo bridkost, ali so jo, ali jo bodo. roger bevins iii. Narava stvari je taka. hans vollman Čeprav se na videz zdi, da je vsakdo drugačen, to ne drži. roger bevins iii. V osrčju vsakogar tiči trpljenje: naš poslednji konec, vse premnoge izgube, ki jih moramo utrpeti na poti do tega konca. hans vollman Drug drugega si moramo prizadevati videti na tak način. roger bevins iii. Kot trpeča, omejena bitja … hans vollman Nenehno nas prekašajo okoliščine, preskromno smo obdarjeni z uteho. roger bevins iii. Njegovo sočutje je segalo do vseh, ki v tem trenutku obstajajo, v svoji neizprosni logiki je blodilo prek vseh ločnic. hans vollman Ta kraj je zapuščal zlomljen, ukročen, ponižen, skrčen. roger bevins iii. Pripravljen, da o tem svetu zdaj verjame karkoli. hans vollman Skozi svojo izgubo je postal manj togo on sam. roger bevins iii. Torej precej močan. hans vollman Pomanjšan, razrušen, poustvarjen. roger bevins iii. Usmiljen, potrpežljiv, presunjen. hans vollman In vendar. roger bevins iii In vendar. Bil je v vojni. In čeprav so tisti, s katerimi se vojskuje, ravno tako trpeča, omejena bitja, jih mora … hans vollman Izbrisati. roger bevins iii. Jih pobijati in jim odrekati preživetje in jih prignati nazaj v ogrado. hans vollman Mora (moramo, smo začutili) storiti vse, kar je v naših močeh, ob vseh teh množicah vojakov – ki ležijo mrtvi in ranjeni po širnih poljih vse naše dežele, ki jim plevel prerašča trupla in jim mrhovinarji kljuvajo topeče se oči, ki se jim ustnice strašljivo umikajo z zob, vojakov, katerih pisma, premočena od dežja, od krvi, v skorji snega, ležijo raztresena okrog kosti –, da poskrbimo, da ne bomo, ko gazimo po tej težki poti, na kateri smo že tako daleč zašli, zablodili, zablodili še huje (kajti zablodili smo že tako neznansko), in med svojim blodenjem ugonobili več, še več teh fantov, od katerih je bil vsak nekoč nekomu drag. Ugonobiliveč, ugonobiliveč, smo čutili, truditi se moramo, da ne bi ugonobiliveč. Svojo žalost moramo potlačiti; ne sme postati naš gospodar, da bi bili neučinkoviti, da bi se pogreznili še globlje v jarek. roger bevins iii. Da dosežemo največ dobrega, moramo stvar kar najhitreje privesti do konca in … hans vollman Moriti. roger bevins iii. Moriti učinkoviteje. hans vollman Brez zadržkov. roger bevins iii. Naj steče kri. hans vollman Sovražniku puščajmo in puščajmo kri, dokler se mu pamet ne preporodi. roger bevins iii. Najhitrejša zaustavitev (torej največja milost) je lahko tudi najbolj krvava. hans vollman Trpljenje moramo končati tako, da povzročimo še več trpljenja. roger bevins iii. Na tleh smo, izgubljeni, osmešeni, skoraj nič nam ni več preostalo, spodleteva nam, zdaj pa je treba ukrepati, da ustavimo padanje in se spet vrnemo k sebi. hans vollman Treba je zmagati. Treba je zmagati v tem. roger bevins iii. Že ob sami misli na ubijanje mu je uplahnilo srce. hans vollman Je stvar vredna tega. Vredna ubijanja. Na videz gre le za tehnikalijo (zgolj za Unijo), toda če pogledamo globlje, gre za nekaj več. Kako naj ljudje živijo? Kako lahko ljudje živijo? Zdaj se je spomnil fanta, kakršen je bil (ko se je skrival pred očetom, da je lahko bral Bunyana; ko je gojil zajce, da si je prislužil par kovancev; ko je vztrajal v mestu, kjer so v turobnem mimohodu dni zavijale trde besede, porojene iz lakote; ko je moral odskočiti, kadar se je kateri od srečnejših vrstnikov veselo pripodil mimo v kočiji), ko se je počutil kot posebnež in čudak (pa tudi pameten, pametnejši od drugih), dolgonog, vselej spotikajoč se čez vse, vselej deležen vzdevkov (Opica Lincoln, Pajek, Obira-ham, Pošastnik), a vselej tudi tiho misleč sam pri sebi, da si bo morda nekoč zmogel tudi nekaj ustvariti. In ko se je potem podal na pot, da to uresniči, mu je bila pot odprta – bil je bistrega duha, ljudje so ga imeli radi zaradi njegove štoravosti in ognjevite odločnosti, in breskovi sadovnjaki in kopice sena in mladenke in prastare divje livade so ga malone gnale v blaznost s svojo lepoto, in čudne živali so se v lenih gručah pomikale mimo kalnih rek, rek, ki jih je bilo mogoče prečkati le s pomočjo starega veslajočega puščavnika, govorečega v jeziku, ki je komajda angleški, in vse to, vse to bogastvo je bilo za vsakogar, na voljo vsakomur, očitno tu zato, da človeka uči svobode, da uči, da je človek lahko svoboden, da se lahko vsak človek, vsak svoboden bel človek, tudi če pride iz tako skromnega doma kot on (glas parjenja se je razlegal iz Canove koče, pogledal je skozi odprta vrata in uzrl dva para nog, še kar v nogavicah, in malčka, ki se opoteka mimo in ujame ravnotežje ob nogi enega od para), celo mladenič, ki je videl to in živel med takimi, povzpne, glej, tako tako visoko, kot se ima namen on. In proti temu: gospodovalni možje, ki ti izpulijo jabolko iz roke in trdijo, da so ga pridelali oni, čeprav jim je vse, kar so imeli, padlo v roke nedotaknjeno ali je bilo pridobljeno nepošteno (pa čeprav je izvor te nepravičnosti morda le v tem, da so se pač rodili močnejši, pametnejši, energičnejši od drugih), in ko ti to jabolko izpulijo, ga tudi pojedo tako ponosno, kot da si mislijo ne le, da so ga zares sami pridelali, temveč da so si prav oni tudi sploh izmislili idejo sadja, cena te laži pa pada na srca ponižnih (gospod Bellway je v Sangamonu nagnal svoje otroke z verande, kadar sta se onadva z očetom primajala mimo njegove hiše s tisto težko vrečo žita, visečo med njima). Z druge strani morja so tolsti kralji opazovali in se veselili, kako se je nekaj, kar se je tako dobro začelo, tako hitro iztirilo (in tudi na Jugu so opazovali podobni kralji); in če se iztiri, bo izginilo tudi vse skupaj, za vselej, in če bo kdajkoli spet kdo kje pomislil, da bi začel kaj takega, no, bi mu rekli (in to upravičeno): drhal si ne more vladati sama. No, pa si lahko. Pa si bo. Drhal bo vodil pri vladanju. Mogoče je zmagati. roger bevins iii. Naš Willie si ne bi želel, da nas pri takem prizadevanju ovira nečimrno in nekoristno žalovanje. hans vollman V naši glavi je pob stal na vrhu hriba, nam veselo mahal, nas pozival, naj bomo pogumni in rešimo stvar. roger bevins iii. Toda (tu smo se ustavili): ali ni morda to samo nekaj, kar si sami želimo? Ali za to, da bi si omogočili pot naprej, ne izsiljujemo iz fanta blagoslova, ki ga ni mogoče preveriti? Da. Prav to počnemo. hans vollman Toda tako moramo ravnati, in v to verjeti, sicer bo z nami konec. roger bevins iii. In z nami ne sme biti konec. hans vollman Temveč moramo naprej. roger bevins iii. Vse to smo spoznali v trenutku, ki je bil gospodu Lincolnu potreben, da stopi skozi nas. hans vollman In že je skozi vrata izginil v noč. roger bevins iii. XCV. Mi črni nismo hodili v cerkev z drugimi. Po naših izkušnjah nas beli ne marajo prav posebno v svojih cerkvah. Razen če si tam zato, da pestuješ dojenčka ali prenašaš stvari ali pahljaš kaki starki. Potem pa je skozi vrata navalil ta visoki belec, in naravnost name. Nisem se umaknila, ko je šel skozme, in začutila sem nekaj v smislu, nadaljeval bom, nadaljeval bom. Z Božjo pomočjo. Čeprav se zdi, kot da je ubijanje hudo v nasprotju z Božjo voljo. Kako bi se Bogu to zdelo? Toda saj nam je pokazal. Lahko bi vse to ustavil. Pa ni. Boga moramo videti ne kot Njega (kot nekakšnega premočrtnega gospoda, ki nagrajuje), temveč kot ONO, kot veliko beštijo, ki je ne moremo doumeti, ki si od nas nekaj želi in mu moramo to dati, vse, v naši oblasti pa je, v kakšnem duhu mu to damo in kakšnemu cilju to dajanje služi. In kakšnemu cilju ONO želi, da služi? Ne vem. Kar si ONO za zdaj želi, kot kaže, je kri, še več krvi, in da se stvari iz tega, kar so, spremenijo v tisto, kar ONO želi, naj bodo. Toda kakšno je to novo stanje, ne vem, in potrpežljivo čakam, da izvem, tudi če tistih tri tisoč padlih mrko strmi vame, si nemirno mane mrtve dlani, sprašuje: H kakšnemu cilju vse to vodi, da bo vreden te naše strašne žrtve … In že je bil mimo, in bila sem vesela. Blizu glavnih vrat je stal gospod Havens, tudi on na poti tistega belca kot jaz, vendar je storil nekaj, česar si jaz nisem upala (ali nisem želela). ga. francis hodge XCVI. Ne vem, kaj me je pograbilo. Na tistem prejšnjem kraju nikoli nisem bil vihrav človek. Kaj pa bi mi bilo tega treba? Gospod Conner, njegova dobra žena in vsi njuni otroci in vnuki so mi bili kot družina. Nikoli nisem bil ločen od žene in otrok. Dobro smo jedli, nikoli nismo bili tepeni. Podarili so nam majhno, a prikupno rumeno kočo. Če dobro pogledamo, je bilo vse prav posrečeno urejeno. Torej ne vem, kaj me je pograbilo. Ko je tisti gospod stopil skozme, sem začutil tovarištvo. In sem se odločil, da še malo ostanem. Tam notri. In tako je bilo, hodila sva skupaj, lovil sem vsak njegov korak. Kar ni bilo lahko. Noge je imel dolge. Svoje sem iztegoval, da bi lovil njegove, se ves iztegnil, da sva bila enake velikosti, in že sva bila zunaj, potem pa na konjskem hrbtu, in – (oprostite) ta srh, da spet enkrat jezdim, je bil preveč in sem – sem ostal. Tam notri. Kakšen srh! Da lahko počnem, kar si želim. Ne da bi mi to kdo ukazal, ne da bi koga prosil za dovoljenje. Odneslo je strop mojega vseživljenjskega bivališča, če se tako izrazim. V trenutku sem spoznal neznanske širjave Indiane in Illinoisa (cela mesta v vsej njihovi razporeditvi in vrsto ponudbe v posamičnih hišah v njih, čeprav nisem bil še nikdar v nobenem od teh krajev) in začutil sem, da ta možakar – no, zaboga, sploh ne bom rekel, kakšen položaj se mi je zazdelo, da zaseda. Zbal sem se, ker sem zasedel nekoga tako imenitnega. In vendar mi je bilo v njem udobno. In nenadoma sem si zaželel, da bi me spoznal. Moje življenje. Da bi spoznal nas. Našo sorto. Ne vem, zakaj sem tako začutil, vendar sem. Nobenega odpora ni imel do mene, bi lahko rekel. Oziroma, nekoč je imel tak odpor, še zmeraj je nosil njegove sledove, toda ko je ta odpor proučil, ga postavil pod luč, ga je s tem nekako že razjedel. Bil je odprta knjiga. Odpirajoča se knjiga. Ki se je bila ravnokar odprla še nekoliko bolj. Od žalosti. In – od nas. Od vseh nas, črnih in belih, ki smo ga tako pred kratkim množično zasedli. Kaže, da ta dogodek ni ostal povsem brez posledic. Sploh ne. Užalostil ga je. Še bolj. Mi smo ga. Vsi mi, beli in črni, smo ga še bolj užalostili, s svojo žalostjo. In zdaj, čeprav se to sliši čudno, je on še bolj žalostil mene s svojo žalostjo in pomislil sem: No, gospod, če se že gremo žalost, potem imam tudi jaz žalost, za katero se mi zdi, da bi jo nekdo, ki ima tako moč kot vi, moral poznati. In pomislil sem, kolikor živo se da, na gospo Hodge in na Elsona in Litzie in na vse, ki sem jih poslušal v času našega dolgega bivanja v tistem jarku, o njihovih številnih tegobah in ponižanjih, in si priklical v misli še mnoge druge moje rase, ki sem jih spoznal in ljubil (svojo mater; svojo ženo; najine otroke, Paula, Timothyja, Glorio; Rancea P., njegovo sestro Bee; štiri male Cuhsmanove), in vse stvari, ki so jih oni prestajali, misleč si, gospod, če imate tako moč, kot čutim, da jo imate, in ste nam tako naklonjeni, kot se zdi, da ste nam, si prizadevajte, da bi naredili nekaj za nas, da bomo tudi sami lahko naredili kaj zase. Pripravljeni smo, gospod; smo jezni, smo zmožni, naši upi so napeti kot struna, da so lahko smrtonosni – ali sveti; osvobodite nas, gospod, pustite nas zraven, da vam pokažemo, kaj zmoremo. thomas havens XCVII. Elson in Litzie sta stala pri vratih kapele in prisluškovala. Zdaj sta pricopohopsala k nam, držeč se za roke. Tisti beli fantek? je rekla Litzie. Rekel je, da smo mrtvi, je rekel Elson. ga. francis hodge Zaboga, je dejala gospa Hodge. elson farwell Vsa ta leta, v našem jarku, sem gojila predstavo, da bosta Annalise in Benjamin, moja otroka, nekega dne … Bosta kaj? Se mi pridružila? Se mi nekega dne pridružila? Tukaj? Saj je smešno. Nenadoma sem spregledala, kako smešno. Reva jaz. Reva jaz, vsa ta leta. Nikoli se mi ne bosta pridružila tukaj. Postarala se bosta in umrla in položili ju bodo k počitku tam, v tistih daljnih krajih, kamor so ju odpeljali (ko so ju odpeljali od mene). Ne bosta prišla sem. In kakorkoli, zakaj bi si tega sploh želela? Želela sem si nekako, ko sem samo čakala, ko sem mislila, da sem samo zaustavljena. Toda zdaj, zdaj, ko … Zdaj, ko sem spoznala, da sem mrtva, pa sem si želela samo še, da gresta, kamor morata. Naravnost tja. Kjerkoli že to je. In ko sem to začutila, sem spoznala še, da moram tja tudi sama. Pogledala sem Litzie na najin stari način, kot da pravim: Gospodična, kaj pa vi mislite? Naredila bom, kar boste vi, gospa Hodge, je rekla Litzie. Zmeraj ste mi bili kot mama. ga. francis hodge Toda žalostno. Komaj sem dobila glas nazaj, že moram iti. litzie wright Elson? sem rekla. Ne, je dejal. Če obstajajo reči, kot so dobrota in bratstvo in odrešitev, in če jih je mogoče doseči, to včasih terja kri, maščevanje, zvijanje takratnega zločinca od groze, zatrtje brezsrčnega zatiralca. Ostati nameravam. Tukaj. Dokler se ne maščujem. Nekomu. (Kakšen prisrčen fant. Kako ponosen. Kako dramatičen.) Mrtvi smo, sem rekla. Tukaj sem, je rekel. Tukaj sem. Nič več nisem rekla – kajti če želi ostati, ga ne bom ovirala. Vsakdo mora narediti, kar si želi. Pripravljena? sem dejala Litzie. Menda kot zavoljo dobrih starih časov mi je pomežiknila z obema očesoma, kar je vselej pomenilo: Da. ga. francis hodge XCVIII. Dragi brat, post-skriptum – Po tistem, ko sem zapisala tisto zgoraj, sem se odpravila v posteljo – Malo pozneje me je prebudil zvok konjskih kopit – Poklicala sem Grace in mi je pomagala v voziček in do okna – In koga ti zagledam, če ne g. L. osebno – Prisežem – Tako izčrpan in zgrbljen je bil v sedlu, ko je odjezdil – Odprla sem okno in zaklicala dol ›dobremu staremu Mandersu‹, da mi potrdi – Res je bil Preds. – Kakšno neznansko bolečino mora nositi v srcu, da je prišel sem v tej mrzli in kruti nočni uri? Zdaj mi mora Grace pomagati nazaj v posteljo – Trudim se, kar se da, da jo kličem le, kadar je nujno, ker se zadnje čase drži nekam nataknjeno do mene – Vselej je slabe volje in nikdar več razigrana – Kot da me je naveličana, in kdo je ne bi razumel – Ni prijetno, da moraš priteči na vsak migljaj nekoga, ki je tako nepokreten – In ne morem ji šteti v zlo, kajti zadnje čase me vse bolj boli in sem pogosto razdražena – Ampak ni tu kot prijateljica – Na to se moram vedno znova opominjati – Najeli smo jo, da skrbi zame – In to je VSE. Brat, kdaj prideš domov? Vem, da se potepaš po lastnih opravkih – ampak težko verjamem, da nisi prav nič osamljen – Ali pa si mogoče očaral kakšno prerijsko damo? – Tvoja sestra je utrujena in osamljena in bolna – Kaj me ne ljubiš, si me ne želiš spet videti? – Prosim, pridi domov – Nočem te prestrašiti – Ne govorim ti tega, da bi te prisilila, da prideš, ampak zadnje čase se tako slabo počutim v svoji koži. Šibka sem in raztresena in brez teka – Kaj ni prav, da smo tisti, ki se ljubimo, tudi skupaj? Prosim te, pridi domov. Tako te pogrešam. Tu nimam nobenega pravega prijatelja. Tvoja ljubeča sestra, Isabelle. Perkins, op. cit. XCIX. Ko je Preds. prišel iz kapele sem jo mahnil iz čuvajnice da odklenem glavna vrata in je Preds. šel ven brez besed kot da je raztresen samo roko je stegnil in mi toplo stisnil podlaket pa na hrbet konjička skočil da sem mislil da se bosta kar na stran zvrnila ampak ne tisti mali konjski junak se je zravnal in odcokljal prav gosposko kot da varuje ugled Preds. če se pretvarja da se Preds. noge ne vlečejo malone po tleh in ti povem Tom to plemenito kljuse bi lahko nosilo tudi Herkula ali G. Washingtona tako ponosno jo je ubiralo ko sta izginila po Road Str. v mrzlo noč. Ko sem spet zaklepal Tom sem imel občutek da me nekdo gleda in sem pogledal gor in videl našo ›skrivnostno damo‹ z druge strani ceste na svoji zvesti straži pri oknu ki je dvignila tisto okno precej s težavo iz sedečega položaja in mi zaklicala če je bil to Preds. ki je ravno odjahal in sem zaklical da prav res in bilo mi je hudo Tom ker sem jo poznal ali vsaj videval že odkar je bila punčka ko je še lahko hodila in se podila z vsemi drugimi zdaj pa jih mora imeti skoraj 30 in ker me je obšla ljubeznivost do nje sem ji zdaj zaklical naj rajši zapre okno ker je mraz ker sem slišal da ni zdrava in se mi je zahvalila za skrb in rekla da je žalostno kajne glede Preds. sina in sem rekel o ja prav žalostno res in je rekla da je prepričana da je fant zdaj na nekem srečnejšem kraju in sem rekel da upam da je res in da molim za to in najina glasova sta kar visela tam kot da sva zadnji dve živi duši na svetu in lahko noč sem rekel in lahko noč je rekla ona in spustila okno in kmalu je pri njej ugasnila luč. Manders, op. cit. C. Sledil je množični eksodus iz kapele, naša kohorta jo je ubirala skozi vse štiri stene naenkrat. hans vollman Mnogi so se vdali že kar v gibanju. roger bevins iii. Z gospodom Bevinsom sva bežala skupaj, medtem ko so ogljeno noč okrog kapele razsvetljevali fenomeni snovnosvetlobnega razcveta. hans vollman Vse je bilo en sam kaos. roger bevins iii. Svetla oblekica prelepe posiljene mulatke je poletela k tlom, po bokih še kar lisasta od krvi. hans vollman Sledila ji je zajetna, izpraznjena obleka gospe Hodge. roger bevins iii. Zrak so polnile kletvice, kriki in sikajoči brzozvoki naših dragih prijateljev, ki so jo obupno cvrli skozi grmovje in povešena drevesa. hans vollman Več jih je bilo tako hudo okuženih z dvomom, da jim je bilo gibanje praktično onemogočeno. roger bevins iii. Ti so se izčrpano sesedali poleg kamnov, se slabotno plazili po potkah, kot polomljeni viseli prek klopc, kot da so popadali z neba. hans vollman Mnogi so se vdali v teh nedostojanstvenih položajih. roger bevins iii. Zdaj se je prek trate pred kapelo pripodil poročnik Stone. hans vollman Naravnost nad gospoda Farwella. roger bevins iii. Izgini mi od tod, prenehaj mazati ta sveti kraj, OGLAR. Ker sem Mož, ki je bil od vseh na tem Kraju najdlje (število mojih noči tu presega DVAJSET TISOČ in število Duš, ki so prišle na kraj, pa so jo iz Strahopetnosti in Omahljivosti po tistem ucvrle, se po mojem zadnjem štetju bliža DEVETSTO), kdo pa naj tu Komandira, če ne jaz, in naj me VRAG VZAME in POCITRA, če bodo ta Kaos izkoristili OGLARJI, da si privoščijo priboljške! poročnik cecil stone Kazalo je, da je po nedavni zmedi tudi poročnikova sicer skrajna samozavest prizadeta, kajti med tem brizganjem žolča ni postal nič večji, zdelo se je celo, da se je nekoliko skrčil. roger bevins iii. Poročnik je nagnal gospoda Farwella na delo, na katerokoli delo, ki mu je bilo zaukazano, katerikoli beli gospodar mu ga je zaukazal, toda gospod Farwell je poročnika le zagrabil za ovratnik in ga grobo pahnil na hrbet. hans vollman Poročnik je hotel izvedeti, kako si gospod Farwell dovoli v jezi dotakniti belca, in mu ukazal, naj mu pomaga vstati; ko je gospod Farwell to zavrnil, ga je poročnik brcnil v prsi, da je gospod Farwell odletel nazaj, poročnik pa je skočil na noge, okobal sedel nanj in ga začel tepsti po glavi s pestmi. Farwell je v obupu grabil okrog sebe, zatipal tlakovec in z njim zamahnil po poročnikovi glavi, da je poročnik padel na tla, trirogeljnik pa mu je odletel. Potem pa je Farwell pritisnil poročniku koleno na prsi in s kamnom raztolkel poročnikovo glavo v ploščato kašasto maso, nato pa se opotekel proč in sedel na tla z obrazom, zakopanim v dlani, in neutolažljivo zajokal. roger bevins iii. Poročniku se je glava naglo oblikovala nazaj, oživel je, in ko je uzrl jokajočega gospoda Farwella, je zalajal, da ni vedel, da zna OGLAR tudi jokati, kajti za jok so potrebna človeška čustva, in gospoda Farwella je znova nagnal nazaj na delo, na katerokoli delo, ki mu je bilo zaukazano, katerikoli beli gospodar mu ga je zaukazal, in znova je gospod Farwell zagrabil poročnika za ovratnik in ga pahnil na hrbet, in znova je poročnik hotel izvedeti, kako si gospod Farwell dovoli v jezi dotakniti belca, in mu ukazal, naj mu pomaga vstati, in ko je gospod Farwell to znova zavrnil, ga je poročnik znova brcnil v prsi … hans vollman In tako dalje. roger bevins iii. Ko sva ušla s prizorišča, je še kar trajalo. hans vollman Brez znakov jenjavanja. roger bevins iii. Potekalo je z besom, ki je kazal, da se utegneta ta dva pretepati vso večnost. hans vollman Razen če se zgodi kaka temeljna in nepredstavljiva sprememba stvarnosti. roger bevins iii. CI. Z gospodom Vollman sva tekohopsala proti svojemu domu. roger bevins iii. Pretresena. hans vollman Celo midva sva bila pretresena. roger bevins iii. Celo gospod Bevins in jaz sva bila pretresena. hans vollman Brat, kaj naj storiva? sem zaklical. Tu sva, je gospod Vollman zaklical nazaj. Poglej me. Tu sem. Kdo je to – kdo je ta, ki govori? Kdo je ta, ki sliši moje govorjenje? Toda bila sva pretresena. roger bevins iii. Zdaj sva naletela na zloglasna Baronova, zrušena drug čez drugega prek Constantinove bolniške gomile (neugledna apnenčasta plošča, počena na vogalu, v desetletjih omadeževana od ptičjih kakcev … hans vollman Kajti nekdo je pred davnim časom posadil nad njo majhno drevo, da bi Constantina varovalo pred soncem.) roger bevins iii. Vstani, vstani. Brez ustavljanja, jeb*mu mater. Brez razmišljanja, jeb*mu mater. eddie baron Saj nisem. Saj nisem razmišljala, jeb*mu mater. Samo zanič sem. betsy baron Poglej me, poglej me. Se spomniš, jeb*ti, ko smo živeli na tistem krasnem polju? Z otrokoma? Tistega, uh, ogromnega travnika? V tistem šotoru? Se spomniš? Potem ko nas je tisti kur*c Donovan fuk*il iz tiste luknje pri reki? Kakšni časi so bili to, ha? eddie baron Nobenega ogromnega travnika ni bilo, jeb*ti! Ti preklet kur*c! Tam je vsak usr*n kur*c hodit sr*t pa odmetavat smeti! betsy baron Samo kakšen razgled! Koliko otrok pa lahko ima tak razgled? Samo iz šotora si pogledal, pa direkt tam: Bela hiša, jeb*mu mater. eddie baron Samo najprej si se moral sprehodit okrog tistega usr*nega kupa smeti. Pa se pazit tistih za popiz*it ogromnih podgan. Pa tiste bande usr*nih švabskih ščipačev, ki so živeli tam. betsy baron Samo tebe nikoli niso ščipali. eddie baron Kur*c me niso! Enega jeb*ča sem morala z lopato žerjavice posmodit! Da sem ga spravila s sebe! Direkt v šotor se je uštulil, jeb*mu mater! In to pred mularijo, jeb*mu mater! Ni čudno, da naju nikoli ne prideta obiskat! Tukaj sva – kako dolgo sva že tukaj? Že za popiz*it dolgo! Pa niti enkrat nista prišla. betsy baron Naj se gonita v kur*c! A je prav? Ti kači usr*ni nehvaležni nimata čisto nobene pravice, jeb*mu mater, nama karkoli naprej metat, dokler nista bili en dan v najini jeb*ni koži, pa niti en kur*c ni bil niti eno uro v najini koži, jeb*mu mater. eddie baron Eddie? Ne. Najina otroka sta bila. Midva sva zajeb*la. betsy baron Nobene tuge zdaj, kur*c. Pa brez ustavljanja, jeb*mu mater. Brez razmišljanja, jeb*mu mater. Veš, zakaj? Ker hočeva ostat, v piz*do mater! Še dosti žuranja naju čaka, a ne? eddie baron Eddie. Mrtva sva, kur*c, Eddie. Rada te imam, ti preklet kur*c. betsy baron Ne. Ne ne ne. Nikar. Ne tega. Ostani pri meni, tamala, jeb*mu mater. eddie baron Njeno meso je postalo tanko kot pergament. Drhtavica ji je stekla po telesu. Njena podoba je pobliskala med različnimi jazi, ki jih je imela na tistem prejšnjem kraju (preveč razuzdanih in obubožanih in sramotnih, da bi jih opisovali), in potem različnimi prihodnjimi podobami, ki ji jih, žalibog, nikoli ni uspelo dobiti: skrbne matere; mojstrice peke domačega kruha in kolačev; trezne obiskovalke cerkve; spoštovane, blagoglasne babice, obkrožene z ljubečimi, snažnimi vnučki. roger bevins iii. In potem se je razlegel znani, a vselej do kosti mrazeči ognjegrom, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta. hans vollman In je ni bilo več. roger bevins iii. Njena oguljena in smrdljiva obleka se je sesula na tla. hans vollman Gospod Baron je zarjovel neverjetno tirado obscenosti in se potem vdal še sam, čeprav nerad, a iz nezmerne ljubezni do svoje dame: barva njegovega snovnosvetlobnega razcveta ni bila običajna sijoče bela, temveč umazano siva. roger bevins iii. Njegove obleke, smrdeče po tobaku, znoju in viskiju, so se sesule na tla. hans vollman In listek za konjske stave in opolzka risba. roger bevins iii. CII. Gospod Bevins nenadoma ni bil več videti v redu. Njegovo meso je bilo tanko kot pergament. Drhtavica mu je stekla po telesu. hans vollman Toliko spominov me je preplavilo. Spomnil sem se nekega jutra. Jutra mojega … Jutra, ko sem … Ko sem videl Gilberta. V pekarni. Da. Videl sem ga. Moj Bog. Bil je – ah, kako boleče! Bil je z nekom. Z moškim. Temnolasim, visokim. Širokih prsi. Gilbert mu je nekaj zašepetal, in zasmejala sta se. Na moj račun, se je zdelo. Svet se je sploščil. Zazdel se je kot oder, zgrajen za pripovedovanje prav posebne šale, povedane na moj račun: rojen s tovrstnim nagnjenjem sem srečal Gilberta, se zaljubil vanj, vendar naj ne bi mogel živeti z njim (kajti on si je zaželel ›živeti prav‹), in potem tisto najboljše: jaz, ves strt med vrati pekarne s štruco v roki, in onadva se približata, postaneta – šepet, smeh –, se razdvojita in gresta mimo mene vsak po eni strani; ta novi možakar (bil je tako lep) pa dvigne obrv, kot da pravi: Ta? Ta je tisti? In še en ubijalski izbruh smeha. Odhitel sem domov in … Opravil. roger bevins iii. Gospod Bevins je padel na kolena. Njegova podoba je začela pobliskavati med različnimi jazi, ki jih je imel na tistem prejšnjem kraju: mehkužen, a prisrčen fantek, ki so ga sestre ves čas crkljale; priden učenec, sklonjen nad poštevanko; gol mladenič v kočijski lopi, ki se nagiba k tistemu Gilbertu v nežen poljub; zlati sin, ki med staršema pozira za dagerotipijo ob rojstnem dnevu; zaripla, razburjena spaka s solzami na licih, z mesarskim nožem v roki, s porcelanskim umivalnikom v naročju. Se spominjaš? je rekel. Ko sem prvič prišel sem? Tako prijazen si bil z mano. Me pomiril. Me prepričal, naj ostanem. Se spominjaš? Prav rad sem pomagal, sem dejal. Samo tudi nečesa drugega sem se spomnil, je dejal, s prizvokom čudenja. Tvoja žena je prišla nekoč na obisk. hans vollman Ne spominjam se nobenega takega dogodka, je togo odvrnil gospod Vollman. Moja žena, ki meni, da je za moje okrevanje najkoristnejše obdobje samote, se izogiba obiskom. Prijatelj, sem dejal. Dovolj. Pogovoriva se odkrito. Mnogih stvari se spomnim. In na sumu imam, da se jih tudi ti. Niti najmanj, je dejal gospod Vollman. Debelušna, sijoča ženska je prišla sem, sem dejal. Pred kakšnim letom. In mnoge stvari je pripovedovala, vesele stvari iz svojega življenja (o svojih številnih otrocih, o svojem čudovitem možu), in se ti zahvalila – zahvalila tebi, si predstavljaš – za tvojo začetno prijaznost do nje, ki ji je, kot je dejala, »omogočila, da sem se neomadeževana predala tistemu, ki se je izkazal za veliko ljubezen mojega življenja«. Zahvalila se ti je, ker si jo usmeril »na pot k ljubezni« in ker nisi bil nikoli (niti enkrat) neprijazen do nje, temveč vselej nežen, ljubeč in obziren. »Pravi prijatelj«, te je imenovala. Gospodu Vollmanu so se po licih ulile solze. Počastila te je, ko se je prišla poslovit in ti stoječ na grobu razložila, zakaj se ti v prihodnosti ne bo mogla pridružiti tam, saj bo morala nazadnje leči poleg tega novega možakarja, svojega moža, ki je … Prosim, je dejal gospod Vollman. Ki je mnogo mlajši, sem dejal. Kot ti. Se pravi, bližji njenim lastnim letom. Ti, je bruhnilo iz gospoda Vollmana. Zapestja si si prerezal in do smrti izkrvavel na kuhinjskih tleh. Da, sem rekel. Res sem. Že pred mnogimi leti, je dejal. Že pred toliko leti, sem dejal. Ah, Bog, je dejal gospod Vollman in njegovo meso je postalo tanko kot pergament in njegova podoba je začela pobliskavati med različnimi jazi, ki jih je imel na tistem prejšnjem kraju: golobradi vajenec v s črnilom popackani halji; mladi vdovec, ki si briše solze ob svoji prvi ženi, njegovi nohti so kljub obsedenemu drgnjenju pred pogrebom modro obrobljeni od njegovega poklica; osamljeni možak srednjih let brez slehernega upanja, ki zgolj dela in se zapija, pije in (v globinah depresije) občasno kurba; čokat, šepajoč šestinštiridesetletni tiskar z lesenimi zobmi, ki v Wicketts’u na novoletni dan prek salona uzre žarečo mladenko v zelenorumeni obleki (komaj kaj več kot deklico, pravzaprav) in se v tistem trenutku ne počuti več starega, temveč mladega (zanimivega, čilega, čednega), in se mu prvič po dolgih letih zazdi, da ima kaj ponuditi in da ima nekoga, za katerega lahko upa, da mu bo dovoljeno to ponuditi. roger bevins iii. Bi? je dejal gospod Bevins. Bi šla skupaj? In je pokazal še svoje različne prihodnje podobe (podobe, ki mu jih, žalibog, nikdar ni uspelo doseči): postaven mladenič na ladijskem premcu, zazrt v vrsto rumenih in modrih hišic, ki se ravno izvijajo iz meglic na daljni obali (in na tistem potovanju ga je pofukal, po vseh predpisih pofukal neki brazilski strojnik, ki ga je veliko naučil in mu ponudil dosti užitkov) (in zdaj je gospod Bevins vedel, da je to življenje zanj, pa naj bo v Božjih očeh dobro ali ne); zadovoljni, zdaj že dolgoletni ljubimec nežnega, bradatega lekarnarja z imenom Reardon; uspešen, trebušat možak srednjih let, ki ubogega Reardona neguje med njegovo zadnjo boleznijo; betežen deda pri skoraj sto letih, blaženo prost vseh poželenj (po moških, po hrani, po dihanju), ki ga vozijo v cerkev v nekakšnem čudežnem vozilu, ki ga ne vlečejo konji in se pelje po gumijastih kolesih, hrupnem kot kak nenehno streljajoč top. hans vollman Da, prav, je dejal gospod Vollman. Pojdiva. Skupaj. roger bevins iii. In zdelo se je, kot da je odločitev že padla. Zavest o tem, kaj sva, je bila v nama trdna in je ni bilo mogoče zanikati. hans vollman In vendar naju je nekaj zadrževalo. roger bevins iii. Vedela sva, kaj. hans vollman Kdo. roger bevins iii. Zdaj enodušna sva poletohopsala proti vzhodu (negotovo, odbijajoč se od skal in gričkov in zidov kamnitih hiš kot dve ranjeni ptici, ki ne čutita ničesar razen nuje, da dosežeta svoj cilj), migotajoč vse šibkeje in šibkeje, ohranjalo naju je le neko oklevajoče, razblinjajoče se prepričanje v lastno resničnost, proti vzhodu in proti vzhodu in proti vzhodu, dokler nisva dosegla roba tistih nekaj sto metrov neposeljene divjine. hans vollman S tisto grozepolno železno ograjo na koncu. roger bevins iii. CIII. Traynorka je ležala kot običajno, ujeta v ograjo in že kar del nje, v tistem trenutku se je prikazovala kot pomanjšana, kadeča se razbitina železniškega vagona z več ducati zoglenelih in umirajočih potnikov, ujetih v njej, bruhajočih najbolj opolzke zahteve, medtem ko se ›kolesa‹ gospodične Traynor neusmiljeno vrtijo prek več merjascev, ki so (kot je bilo mogoče razumeti) povzročili nesrečo in so imeli človeške obraze in glasove, s katerimi so nadvse nesrečno vreščali, medtem ko so se kolesa vrtela in vrtela in jih mlela in vedno znova mlela, da se je vsepovsod širil vonj po prismojeni svinjini. hans vollman Prišla sva se opravičit. roger bevins iii. Za svojo strahopetnost ob času začetka njene pogube. hans vollman Kar naju je vse odtlej glodalo. roger bevins iii. Najina prva neznanska napaka. hans vollman Najin prvi odmik od tiste boljše narave, ki sva jo prinesla v seboj s tistega prejšnjega kraja. roger bevins iii. Stoječ pred gorečim vagonom sem zaklical noter. Me slišiš, punca? sem zavpil. Nekaj bi rada povedala. hans vollman Vlak se je nekoliko zganil na tirih, plameni so se razplamteli in merjasci, ki so povzročili nesrečo, so se obrnili k nama in nama v čudovitem ameriškem narečju, ki je prihajal iz njihovih popolnoma izoblikovanih človeških obrazov, povsem nedvoumno povedali, da je ni mogoče in da se ne želi odrešiti, da sovraži vse skupaj in sovraži vse nas, in če nama je zares mar za njo, zakaj je preprosto ne pustiva pri miru, kajti najina navzočnost le še podžiga njeno že tako hudo trpljenje, saj jo spominja na vse upe, ki jih je gojila na tistem prejšnjem kraju, in na to, kakšna je bila ob svojem prvotnem prihodu na ta kraj. roger bevins iii. Sukajoča se deklica. hans vollman V poletni oblekici, ki spreminja vse barve. roger bevins iii. Žal nama je, sem zavpil. Žal nama je, ker se nisva bolj potrudila, da te prepričava, da greš, dokler si še zmeraj imela možnost. Strah naju je bilo, je dejal gospod Bevins. Strah za naju. Bala sva se, sem rekel. Bala, da bo najin trud zaman. Zdelo se nama je, da morava varčevati z močmi. Žal nama je, da se ti je to zgodilo, sem dejal. Nisi si zaslužila, je dejal gospod Bevins. In še posebej nama je žal, ker nisva bila tu, da bi ti bila v oporo, ko si se pogrezala, sem dejal. Malce sta se res izmaknila, je dejal eden od merjascev. hans vollman Gospodu Vollmanu se je ob spominu spačil obraz. Potem pa se je nekaj spremenilo: nenadoma je bil videti ves krepak in čil, tak, kot je moral biti nekoč v svoji tiskarni, mož, ki se zlepa ne bi ničemur izmaknil. In pohitel je skozi vse svoje bodoče podobe: prekipevajoči možakar na razmetani postelji jutro po tistem, ko sta z Anno použila svoj zakon (razigrano mu je vrgla glavo na prsi in mu segla med noge, zagreta, da začneta še enkrat); očka dvojčic, ki sta videti kot bolj bledi, pomanjšani Anni; upokojeni tiskar opešanih kolen, ki mu po pločniku pomaga prav ista Anna, tudi sama že starejša, a še zmeraj lepa, in med hojo se zaupno pogovarjata o tem in onem, že nekako rutinsko, ne da bi se v vsem strinjala, a v skupnem jeziku, ki se je skozi leta razvil med njima, o dvojčicah, ki sta tudi sami že materi. Gospod Vollman se je zasukal k meni in se boleče, a prijazno nasmehnil. Ničesar od tega nikoli bi bilo, je dejal. In nikoli ne bo. Potem je globoko zajel sapo. In stopil v goreči vlak. roger bevins iii. Tam sem lahko v nekdanjem restavracijskem vagonu uzrl gospodično Traynor, njen obraz je bil jasno viden na progasti sivkino vijolični tapeti. hans vollman Mladi gospod Bristol si me je poželel, mladi gospod Fellowes in gospod Delway sta si me poželela, ob večerih so posedali po travi okrog mene in oči so jim žarele v najognjevitejšem najprjaznejšem Poželenju. Vse je bilo zelo Tedaj je mama poslala Annie, da me pokliče in Ta ko sem si želela držati v rokah ljubo Dete. Bi lahko gospod Bi mi lohka gospod naredili uslugo Zelo veliko uslugo Dobro vem, da na pogled nisem več čedna kot nekoč. Lohka poskusite Lohka vsaj poskusite Naredite tukaj. Dajte zdaj Kaj ne bi Razfukat ta usran kurčev vlak v zrak. Gospod. Da greste Če prosm Mogoče me osvobodi Ne vem Ne morem bit zihr Ampak tolk dolgo sem že nesrečna. elise traynor Bom poskusil, sem dejal. hans vollman Iz vlaka se je razlegel znani, a vselej do kosti mrazeči ognjegrom, ki sledi fenomenu snovnosvetlobnega razcveta. Vlak se je začel tresti, merjasci cviliti. Vrgel sem se na dobro in blagoslovljeno zemljo, ki kmalu ne bo več moja. Vlak je razneslo. Usuli so se sedeži, usuli so se kosi merjascev, usuli so se jedilniki, prtljaga, časopisi, dežniki, damski klobuki, moški čevlji, pogrošni romani. Ko sem se dvignil na kolena, sem videl, da je na mestu vlaka zdaj samo še grozepolna železna ograja. In preostalo mi ni več nič drugega, kot da grem. Čeprav so bile stvari tega sveta še zmeraj močne v meni. Kot na primer: krdelo otrok, ki se prebijajo skozi decembrski naliv, ki ga veter nosi postrani; prijateljska delitev vžigalice pod ulično svetilko, nagnjeno od trčenja kočije; zamrznjena ura s kopico čepečih ptic na visokem zvoniku; hladna voda iz cinastega vrča; slačenje oprijemajoče se srajce v pojunijskem dežju. Biseri, cunje, gumbi, resice na preprogi, pena na pivu. Prisrčne želje, ki ti jih kdo izreče; nekdo, ki se je spomnil, da bi ti pisal; nekdo, ki je opazil, da ti ni lahko. Krvava pečenka na pladnju, rdeča kot smrt; ostriženi vrh žive meje pod roko, ko z zamudo hitiš v neko šolo, dišečo po kredi in gorečih polenih. Gosi nad glavo, detelja pod nogami, zvok lastne sape, ko si zadihan. Tisti način, kako ti vlaga v očeh razpacka polno nebo zvezd; točka na rami, razbolena od prislanjanja sank; pisanje imena ljubice na ledene rože na oknu z orokavičenim prstom. Zavezovanje čevlja; zavezovanje vozla na paketu; usta na tvojih; roka na tvoji; konec dneva; začetek dneva; občutek, da je pred teboj vselej še en dan. Zbogom, zdaj moram vsemu reči zbogom. Klic slapnika v mraku; krč v mečih spomladi; praskanje po vratu v salonu; srkanje mleka ob koncu dneva. Krivonogi pes, ki ponosno rita v travi, da bi zagrnil svoje skromni kakec; masa oblakov na koncu doline, ki se trga ob uri, poglobljeni od žganjice; naoknice, ki se ti prašne vdajajo pod drsečim prstom, in je že skoraj poldne in se moraš odločiti: videl si, kar si videl, in ranilo te je in zdi se, da ti je preostala ena sama možnost. Krvavi porcelanski umivalnik se prevrnjen ziblje na lesenih tleh; pomarančni olupek se niti najmanj ne zgane v nejevernem zadnjem dihu sredi drobne poletne plasti prahu, usodni nož, v hipni paniki odložen na domačno razmajano stopniščno ograjo, ki ga je kasneje mama (ljuba mama) (zlomljenega srca) spustila (odvrgla) v polzeči, čokoladno rjavi Potomac. Nič od tega ni bilo resnično; nič ni bilo resnično. Vse je bilo resnično; nepojmljivo resnično, neskončno ljubo. Te in sploh vse stvari so se začele kot nič, le sluten v neznanski juhi energije, toda potem smo jih poimenovali, jih vzljubili in tako porodili. In zdaj jih moramo izgubiti. Še to vam pošljem, ljubi prijatelji, preden grem, v tem trenutnem izbruhu misli, s kraja, kjer se čas upočasni in potem zaustavi in lahko živimo večno v enem samem trenutku. Zbogom zbogom zbog … roger bevins iii. CIV. Caroline in Matthew in Richard in jaz smo drug čez drugega ležali na svoji poziciji blizu zastavnega droga; moj organ ob Carolininih ustih, njen zadek ob Richardovem organu, Matthewov organ ob mojem zadku, Carolinin organ pa razdeljen med Matthewovimi usti in mojim iztegnjenim božajočim sredincem. g. leonard reedy Kaže, da smo zamudili veliko veselico. ga. caroline reedy Ko smo se zabavali tako po svoje. richard crutcher Potem pa je hrup toliko fenomenov snovnosvetlobnega razcveta postal že moteč … ga. caroline reedy In moški smo obbingljali. g. leonard reedy Kar je otežilo nadaljnjo veselico. ga. caroline reedy Richard in gospod Reedy in jaz smo si povlekli hlače gor, gospa Reedy si je popravila krilo in bluzo, pa smo odhiteli ob ograji proti tisti drugi (manjši) veselici. matthew crutcher Po poti smo zagledali gospoda Bevinsa … ga. caroline reedy Buzija nagravžnega. richard crutcher Na kolenih ob ograji, kako si nekaj momlja. g. leonard reedy Potem pa tisti običajni rompompompom: blisk luči, sesuvanje oblek. matthew crutcher Pa Bevinsa ni bilo več. richard crutcher CV. Sonce je že skoraj vstalo. Tisti, ki smo preživeli strašno noč, smo se počasi zbirali, razpravljali, sem pa tja tekali naokrog in iskali preživele. Nismo našli Purdyja, niti Johannesa, niti Crawleyja. Nismo našli Picklerja, Elle Blow, Verne Blow, Appletona, Scarryja, Thorna. Manjkal je Midden, manjkali so Goncourt, Cupp, Edwell in Longstreet. Častiti Thomas: ni ga bilo. Celo Bevins in Vollman, dva od naših najvztrajnejših in najzvestejših domačinov: ni ju bilo. Kako smo jih pomilovali. Taki lahkoverneži. Strlo jih je čenčanje nekega čisto navadnega poba. Pa so izgubljeni za zmeraj. Prisrčni tepčki. lance durning Tu smo. Mar nismo? Če nismo, kdo govori? Kdo sliši? percival collier ›brzi‹ Kakšen pokol. Pa komaj majhen delček posestva nam je uspelo preiskati. lance durning Kmalu se je začelo zares daniti in napočila je vsa običajna telesna oslabelost, ki jo spremlja občutek bledenja, in odhiteli smo v svoje domove ter se z odporom umestili v svoje bolne figure, zaprtih ali zavitih oči, da ne bi gledali, v kakšno gnusno reč so se spremenile. robert g. twistings In ko je vzhajalo sonce, smo vsak v sebi molili svojo običajno molitev: lawrence t. decroix Da bi bili še zmeraj tu, ko sonce zaide. ga. antoinette boxer In da v tistih prvih trenutkih povrnitve moči gibanja spoznamo, da nam je bil znova dodeljen veliki materinski dar: robert g. twistings Čas. lance durning Še nekaj časa. percival collier ›brzi‹ CVI. Kakor vselej ob vzhodu sonca sta se dve kraljestvi Zlili in vse, kar je bilo res v Našem, je postalo res v Njihovem: vsi Kamni, Drevesa, Grmi, Griči, Doline, Potoki, Ribniki, Močvirja, Lise svetlobe in sence so se zlili in postali v obeh Okoljih eno, in enega Kraljestva nisi ločil od drugega. Veliko Novega, Čudnega in strašnega se je pripetilo to noč. Mi Trije samci smo spremljali, kako se vse odvija, s Višave: varni, ločeni in svobodni – kot nam je pogodu. Spodbodel sem svoja mlada spremljevalca, da se kaže zdaj Urno Umakniti k svojim Bolniškim skrinjam in se zavleči Vanje. V tisto, kar nas tamkaj notri čaka. stanley lippert ›perfesor‹ Pha. gene kane ›lump‹ Nismo prav radi vstopali v tiste stvari. jack fuller ›čvekonja‹ Sploh ne. gene kane ›lump‹ Toda to je bila cena; bivati moramo – povsem Budni, a Negibni – v tistih Gnusnih Rečeh, ki so nam bile nekoč Podobne (da, so nekoč Bile mi) (in ki smo jih tako Ljubili), dokler ne pade Znova Noč, da se spet Poženemo in smo spet … stanley lippert ›perfesor‹ Svobodni. gene kane ›lump‹ Spet svobodni. jack fuller ›čvekonja‹ Pravi mi, kakršni smo. gene kane ›lump‹ In nam je spet povrnjeno vse Blaženo stvarstvo. stanley lippert ›perfesor‹ In je vse spet mogoče. gene kane ›lump‹ Nikdar se nismo Oženili, mi Trije, ne zares Ljubili, a ko znova pade Noč in če bomo še Bivali tu, morebiti črtamo ta ›nikdar‹ … stanley lippert ›perfesor‹ Dokler nas ni konec, ni mogoče iskreno reči ›nikdar‹. jack fuller ›čvekonja‹ In še zmeraj nas lahko doleti ljubezen. gene kane ›lump‹ CVII. Ravno sem nesel svetilko do Carrollove grobnice Tom da preverim če je vse v redu in sem videl da krsta malega Lincolna malo štrli ven in sem jo porinil nazaj oh ubogi pob je prebil tukaj svojo prvo samotno noč od mnogih takih samotnih noči ki so še pred njim cela žalostna večnost takih noči. Le pomislil sem lahko na našega malega Philipa ki je približno take starosti kot Preds. pob ki se bo podil po dvorišču in prišel v hišo ves žareč od življenjske radosti ker se je čez ograjo spogledoval s sosedovima gospodičnama amy in rebo leonard s skuštranimi lasmi in pograbil metlo in v samem razganjanju od dobre volje dregnil kuharico gospo Alberts v zadnjo plat ampak ko se bo zasukala da ga užge z ogromno repo v roki in bo zagledala tista sijoča lička kaj bo naredila samo tisto repo bo spustila v umivalnik in ga zgrabila za vrat in ga udušila s poljubi medtem pa ji bom jaz skrivaj podal metlo nazaj da ga bo lahko potem ko se bo zmagoslavno plazil proč maščevalno dregnila nazaj v od igre oguljene hlače in to fejst dregnila ker ima gospa roke ogromne kot pečenke o Bog ne prenesem misli da bi Philip pri miru ležal na takem kraju ko se mi taka misel pojavi moram začeti besno momljati kakšno pesmico in moliti Ne ne ne naj gre ta kelih mimo mene Gospod naj odidem jaz prvi pred vsemi ki jih ljubim (pred Philipom Mary Jackom ml. pred ljubo Lydio) samo da tudi to ni v redu ker ko nazadnje sami dočakajo konec me ne bo več tam da bi jim pomagal? Naj bo ali drugače neznosno je o Bog kako je človek tukaj spodaj ujet Tom ljubi moj prijatelj Tom samo po spancu hrepenim in tvojem prihodu in upam da se bodo te žalostne in moreče misli kmalu razblinile ob srečnem pogledu na našega ljubega prijatelja vzhajajoče Sonce. Manders, op. cit. CVIII. Jezdil sem v tistem gospodu na najinem konjičku po tistih tihih ulicah, in nisem bil nesrečen. Čeprav je on bil. Imel je občutek, da je zanemaril ženo, ko si je privoščil to noč zase. Poleg tega imata v hiši še enega bolnega fanta. Ki lahko prav tako podleže. Čeprav mu je danes že bolje, lahko še zmeraj podleže. Vse se lahko zgodi. Kot mu je bilo zdaj jasno. Pozabil je. Nekako je pozabil na tistega drugega fanta. Tad. Ljubi mali Tad. Gospoda je težilo veliko misli. Ni si želel živeti. Nič kaj dosti. Prav zdaj mu je bilo to kar pretežko. Toliko je bilo treba še postoriti, ni delal dobro in če bo delal slabo, bo vse propadlo. Morda se bo sčasoma (si je dopovedoval) vse popravilo, in morda bo spet vse v redu. Toda ni zares verjel. Bilo je hudo. Hudo zanj. Hudo zame. Biti v njem. A vseeno sem se odločil, da ostanem. Bližalo se je jutro. Navadno gremo čez dan počivat. Povleče nas nazaj v naše lupine, kjer moramo počivati. Nocoj nisem čutil tiste vleke. Toda bil sem zaspan. Zadremal sem in zdrknil skozenj, v njegovega konja, ki je bil, kot sem v tistem trenutku začutil, od glave do kopita eno samo Potrpljenje in je imel rad tega moža, in še nikoli dotlej se mi ni oves zdel nekaj tako čudovitega in nisem tako zahrepenel po neki modri odeji. A potem sem se dvignil, znova obsedel zravnano in se povsem spojil z gospodom. In jezdila sva naprej v noč, mimo spečih hiš naših rojakov. thomas havens George Saunders LINCOLN V BARDU Prevedel: Andrej E. Skubic Knjižna zbirka: Litera Glavni urednik: Orlando Uršič Jezikovni pregled: Aleš Učakar Platnice: Kristijan Robič Tehnična obdelava, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2021 Za založbo: Orlando Uršič 1. elektronska izdaja