Ali res šola Ijudstvo kazi? n. Cas, v ktercm živimo, je viharcn; — sovražniki keršanske vere in pospbno katoliških resnic napadajo razodeto besedo božjo , podlago družinskega življenja, tako zvito, dosledno in silovito, kakor malokdpj. To nam tudi pove v razumljivi besedi varh pravice in resnice na stolu sv. Petra. V slavnem listu, v okrožnici je Rim zavprgpl krive nauke, ktere je zlegla npjevera in brezbožnost, in jih hoče vpeljevati v dpržavno in družinsko življenje. Kakošen krik in vik so zagnale sove, ko jim je poglavar sv. cerkve s lučjo posvetil! In Ietos zopet govori namestnik Kristusov, da gospod spi', pa se bo zbudil o svojem času. Seme, kterega so v pretečenem stoletji spjali krivi modrijani, je že dozorelo v kervavo žetev, a to seme se ni zaterto, le močnejše in terdnejše rastlike poganja. Kdor nima oči zapertih, Iahko vidi, da je deržavno in družinsko življenje vsc gnjilo in razjedeno. Laž in zmota se čisla za modrost in resnico, resnica in pravica se. zasmeliuje in v nic deva, ljudstvo je v posvetni ucenosti čedalje bolj modro in učeno, v božjih resnicah pa čedalje bolj nevedno. Kaj pa ima tukaj ljudska šola opraviti?! Prav veliko; eni in drugi kličejo, da pri mladosti je treba začenjati, da šolska mladost je naša nada, naše upanje; pervi pravijo, da rpsnice keršanske vere se morajo mladim sercera vcepiti, mladost je bolj pripravna sprejemati zveličanske nauke; drugi pravijo, da že mladost se mora oprostiti jarma, kterega ji naklada keršanstvo; svet ne bo srečen, dokler bo veroval v Boga. In ravno v teh časih se vpeIjuje in razširja po Avstriji Ijudska šola; snujejo se rečne, obertnjiske in nedeljske šole. Vlada napravlja šole, ter želi premožnih in umnih deržavljanov, cerkev pa jih v svoje varstvo sprejema, ter želi in pričakuje iz šol dobrih kristijanov, in v tem prizadevanji si deržava in cerkev roko podajate, kajti po naših mislili sta dušni in telesni blagor v tesni zvezi. Ali pa svet spozna to resnico, ali verjame, da slab kristijan tudi ni dober deržavljan? Ali niso želje mnogih, da bi se cerkvi vzela pravica do nadzorništva po Ijudskih šolah? Tako prizadevanje je pri nas posamesno, v Belgiji in badenski deželi, pa se je očitno pokazalo; ,,po deržavnih šolah se mora mladost prosta vsega cerkvenega vpliva izrejati; starši, kteri ne pošiljajo svojih otrok v šolo, naj se postavno in ostro kaznujejo", tako govore svobodnjaki, kteri so vlado v teh dežplah na se potegnili. Dokler tedaj v Avstriji ostane cerkveno oglpdništvo, se ni treba bati, da bi Ijudska šola ljudstvo pačila; mladost se bo vedno izrejevala po večnih resnicah, ktere hrani in varuje katoliška cerkev; ne bo se vklanjala posvetnemu duhu, ktpri sedej to, sedaj uno zahteva, in se nagibuje na tisto stran, od ktere veter vleče. Svet pa je vendar čedalje bolj spriden; šole Ijudi ne zboljšajo; več ko je šol, slabeji so ljudje. Otroci pridejo v sole takošni, kakoršni se doma izrcde; slabe zglede vidijo doma, zunaj in med sabo; zgodaj se po- hujšajo in na napčno pot zakrenejo. K tej spačenosti v sercu pa pride vnanji lik, ucenost, kakor današnji svet tirja; notranjega človeka šola ne more prenarediti, je že dostikral vse prepozno, vendar ga pa po vnanje nekaj ogladi in otesa. Takošen človek ostane hudoben v svojem sercu, in šola mu Ie pomaga, da zna hudobijo v sercu bolje prikrivati. A šola ni kriva njegove hudobije; tam, kjer se je družinsko življenje vse spridilo in ni bilo prave podlage, ni mogla nič storiti, strupa se je tam naserkal, kjer drugi najde tečne hrane. Dan danes otroke strahovati je še bolj težavno, kakor nekdaj, ko so se prislovice deržali: nKdor ne verjarae, mora pa čutiti*. Nekdaj se je res šiba v zeld rabila, a dan danes pa svet ne najde dosti psovk, s kterimi obklada učenika, če hudobnega otroka telesno kaznuje. Od olike in omike si ljudje večidel naj slabejši del zaporanijo, in oniika bi tedaj v tem bila, da bi se noroglavci ne strahovali!! Kakošen hrup je bil lansko leto po vseh časopisih, ko je bil nevbogljivotrok kaznovan! —Mislili smo, da mestu, v kterem si je to zgodilo, proti občna nesreča. Po drugih časopisih pa tudi beremo od mladih tatov in potepinov, in zopet so ti ljudje pripravljeni šolo napadati in jo opominjati na njeno nalogo in dolžnost. Učitelji shajajo iz Ijudstva, med njem žive in bivajo; njegovih šeg in navad se tudi učeniki primpjo, tedej ne morejo drugačni biti, kakor je njih vek ; njih stau jim sicer dolžnost nalaga biti Ijudstvu zgled z podukom in zgledom. Ali učitelji naj več ostanejo takošni, kakoršni so bili doma izrejeni, svet nravno zboljšati, tega učiteljski stan sam ne ruore, a tisti stan je v pervi versti to dolžan storiti, tisti stan, kteremu zveličar pravi: ,,Vi ste sol zemlje"; 6e se sol spridi ni za druzega, kakor da se z nogami potepta in pohodi. Goreči duhoven, k1 spozna svojo visoko dolžnost ter je navdušen za vse dobro in lepo in pa keršanski učitelj, ki pozna svojo nalogo, moreta tudi dan danes veliko dobrega v šoli storiti, in če ravno vseh ne moreta oteti in vsega krivega poravnati, vendar njih prizadevanje pri mnogih veliko lepega sadu obrodi, tako da se v poznejših letih ljudeni pozna, da so v šolo hodili. Dokler bo tedaj cerkev šolo varovala in ogledovala, ni se treba bati, da bi šola razširjevala hudobijo in spačenost; dokler se pa svet sploh ne pobolj.ša , dotlej pa tudi ni treba od šole pričakovati, kar storiti ne more; kajti šola je takošna, kakor- 9* šno je Ijudstvo, med kteriiu dela, in ako so šole v eni deželi spačene in slabe, ako se po njih namesto čednosti in nravnosti, trosi hudobija in spačenost, je to očividno znanienje , da je v deželi gnjilo, v višjih in nižjih krajih, pri prednikih in podložnih; pa šola ni tega kriva, anipak ona kakor očitna naprava glasno govori' od splošne samopašnosti. Jtffc.