PISMA BRALCEV
Jesen življenja je lahko lepa, če...
Kako malo je potrebno, da je tudi jesen življenja lepa, je nazomo doka-zala s hvalevrednim dejanjem Zveza rezervnih vojaških slarešin občine Lj. Moste-Polje. Ni pozabila dolgolet-nega člana, ampak mije objubileju--60-letnici poslala lično česlitko z naj-lepšimi ieljami.
Zvezi rezervnih vojaških starešin občine Lj. Moste-Polje se za pozor-nost in lepe želje javno in najlopleje zahvaljujem, z željo, da tudi v bodoče ohrani tak odnos do članov. Obenem ji ielim obilo uspehov pri nadaljnjem druibenopolitičnem in strokovnem delu.
Enako se zahvaljujem kolektivu ŽG-TOZD za transport Lj. Moste, ki mi je v znak spoštovanja koi nekda-njemu sodelavcu podarila tri-najstdnevno bivanjeob morju. Žalpa zahvale z enako vsebino ne morem izreči Zvezi zdruienj borcev občine Ljubljana Moste-Polje, saj me je ig-norirala in zavrgla kol staro dotra-jano cunjo in se odela s plaščem var-čevanja, nevljudnosti in pozabe. Ni pa pozabda name tak rat, ku je bilo Ireba z mitraljezom v roki očistiti teren »švabskegolazni«, kisijena vsekrip-Ije prizadevala uničiti vse, karje bilo napredno in z nečloveškimi meto-dami vtirala slrah v kosti narodu izrnučene domovine.
Kakorkoli že, rana je odpna, bo-leče skeli, prizadele pa opozarja, naj ne dovolijo, da se nad njimi zgražajo prijatelji in znand. Kajti skmrmim, ki nikoli niso okusili lakega razkošja kot tisti, ki so in odločajo o njihovi usodi (če hočete, ludi skozi pokojnino, ki tega imena sploh ni vredna), prav za-radi skromnosti že majhna pozornost veliko pomeni, zatoje treba to spošto-vati!
Da ne bo pomote, dragi bralci!
Tega nepišem zato, ker bi bil suženj častihlepja, niti zato ne, da bi s tem pi-sanjem vzbujalpozomost nase. Pišem zato, da bi opozoril prizodete in od-
govome na nepravilnosti v naši druž-bi, ki so še kako prisotne. Še posebej pa na to, kako znamo biti varčni, se-bični in nevljudni takrat, ko gre za »tamajhne«, po mnenju nekaterih nepomembnih Ijudi, ki jih malce prezgodaj odpišemo in pozabimo nanje, razen redkih izjem.
VeHko bolj sproščeni, vljudni in že kar razsipni pa smo takrat, ko gre za »ta velike« in bolj pomembne Ijudi. Vse premalo se namrel zavedamo, da .so ravno ti »ta mali« Ijud/e tista go-nilna sila, brez katere »ta veliki« ne bi imeli kajpočeti. Zatojimje včasihpo-trebno nameniti le malce več pozor-nosli, posebno še, če so vse svoje iiv-Ijenje posvetili družbi. Prav zaradi tega omenjenima organizacijuma še enkral iskrena hvala; naj bosta svetel Zgled drugim, kako je treba ravnati, da bo ludi zadovoljstvo »manj pb-membnih« na zavidljivi ravni.
Upam in ielim, da ta zapis ne bi na-lelel na gluha ušesa, lemveč pripravil prizadete k razmišljanju, sajje znano, da je še tako nedolzna napaka lahko zelo neprijelna. Naj to pisanje stmem Z mislijo:
»JESEN ŽIVUENJA JE LAHKO LEPA LE, ČE — NlSl POZABLJEN!«
RUDl ŠEPETA VC