6
Yannis Kondos
Yannis
Kondos
(1943),
Grčija
BREZČASEN    Ubito popoldne začenja smrdeti. Poletje tudi.
Sonce je odprta rana
in ne beseda o moji ljubezni.
V mojem spominu je praznina,
polje tako rekoč, kjer
se najdejo najbolj nenavadne stvari:
od praznih konserv do sanj.
Sicer pa preživljam povprečno življenje.
Samo včasih strah, tista domača žival, pride pod noge in škripa.
V VREČI    Prilegal se boš v tisto zeleno pesem, če ti je prav ali ne.
Tam notri je toplo.
Našel boš malo trave, košček neba,
nekaj sanj.
7                                                  Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (II. del)
Vsekakor je pesem steklena
in lahko boš gledal ven.
Razumeti moraš,
zakaj tako vztrajam.
Razen če hočeš z mano dehti usodo.
—  Celo zdaj, ko govorim s teboj, me ni nikjer —
STOPNIŠČE    Ko se spuščaš po dolgem
škripajočem stopnišču in je tema vlažna in se privija k tvojemu mesu,
nenadoma
omahneš
in se zrušiš na tla.
Okrog tebe ležijo pomaranče, zapestne ure in drugi
predmeti za vsakdanjo rabo.
Oči in glasovi planejo po številnih spominih.
V daljavi se sliši sirena. Seveda pa se nihče ne prikaže.
Nad tvojo levo ramo je soteska, polna kamenja, in nežni smehljaji, ujeti na divjih robidah.
—  Na rami, kjer počiva moja težka glava — ležeš vase. Tako zelo se manjšaš, da postaneš pega na preprogi. Nato se začnejo tisti samotni sprehodi gor in dol po sobi. Zgrabim svojo glavo in jo zaženem kot ročno bombo v najbližji javni lokal. In nič.
Ob jezikovni pomoči Ph. D. Dracodaidisa
prevedel J. O.
TVOJA LEVA RAMA
1