Stara miselnost. Dogodki, ki so se zadnje čase pri nas vršili in ki so osvetlili prvo- zasedanje ban= skega sveta Dravske banovine ter nekatere njegove člane svctovalce, so v našem stanu in tudi pri drugih i državnih. nastavljencih, vzdignili oblak prahu razburjenja, razen tcga celo vrsto polcmik in, bi rekel, oziroma bi si upal trditi, še množino nepotrebnih opravi* čevanj in talkšnih besed. Morebiti je bilo v vsem tem marsikaj prenagljenega in v prvem hipu — jasno — pod utisom zadevnah časo= pisnih poročil tudi neprimernega, glede na to, kakor se je in kar sc je pač objavilo iz ban* skega sveta o našem stanu negativnega. Vcndar vzcmimo vso stvar z drugačnej* šega vidika! Spoznali bomo, da stvari ni vzeti tako resno kot jo je večina v prvemfhipu vzcla na znanje, in da so tisti, _ki so biTi zapo= čeli manever proti učiteljskemu stanu, lc po« slednji utrinki prastarih ideologij, ki so v na* šem narodovem telesu ndkoč zavzemale sko« raj ves narodov miselni obseg. Vseeno je, ali jih je več ali ena in.v tem tudi ne maramo biti malenkostni. Ker nam je, kjer je govoriti o pravični stvari, kritika svobodna, zato se moramo s temi našimi be* sedami le zamisliti v ostanke časov pred ve« likim 6. januarjem 1929., ki se itu in tam, vča* sih slabcje, drugič zopet močneje, pojavljajo in prikazujejo, ncmočni in slabi, ter že na prvi pogled brez nadaljnjega pojasnjujejo, da se doiločni elementi ne morejo ali nočejo vži* veti v položaj. kf je nastal, oziroma. bi bil mo> ral nastati po velikcm činu našega velikega kralja Aleksandra I., ko jc presekal gordijski vozel naše notranje strahotne sramote. Kajti že ta4e prptiučiteljski primer v Ljubljani da mnorto misliti! Prosim, ne gre tu za poedine govornike kar je bilo tistih gospodov kritikov naše^a privatnega, šolskega in uradnega živs ljenja, temveč za ostanke starih miselnosti ki so se vsemu našemu treznemu državnemu svetu prikazak v nenavadni luči in čudno pri= kriti goloti! Tudi objava vsega v listih nas je spominjala na pred-šestojanuarske čase. Preudarno — trezen človek se more da= nes .čuditi neosnovanim m površno izrečenim sodbam. zato pa jih tudi ne bo jemal pre* resno, temveč si bo ustvarjal o vsem svo-jo lastnn si-¦').'¦¦ 'lovenslki učitelj je vedno delal in največ je on že od nekdaj dajal sloven= skemu rodu. Vsak slovenski očanec, vsaka sloven&ka mamka sc s solzami v očeh ;apominja svojih starih učiteljev in če o njih go« vore, povedo samo njih lepa in plemenita de* janja. ki so jih vse življenje spremljala in bodrila k moči. Če o naši domovini tako radi poudarjamo romantiko in ž njo pobožnost naše slovenske duše, ni li takšnale solza naše majke, našega očeta ena najlepših izpovedi za slpvenskega učitelja? Zakaj baš takšen pojav dovolj glasno izpričuje naše razmerje do našega človeka in potrjuje dejstvo, da je bil slovenski učitelj s svojim narodom vedno in povsodi v tesnih duševnih stikih! A danes? Nikdar še ni biil naš učiteil-j.ski pokrct. volja do dela, delo samo in uspehi na kulturno; pedagoškem, šolskem, prosvet« nem in gospodarskem polju tako v razvoju in močan kot je dancs, pa vzemimo haš stan kot celoto, ali posameznika! Če nam tega no* če kdo priznati in razvija* drugačne misli, svobodno mu! Mi sami tudi ne maramo de= lati neokusne reklame! Toda prišel bo čas, ko bo naše delo tudi na odločilnih mestih razvidncjše nego jc danes — narod sam že čuti blagodat našega dela, ga razumeva in nam je prijateljski in kot nekoč, še bolj danes za= upa svojemu vzgojevalcu in izobraževalcu, svojemu učitelju! Pogrešno je, opazovati naše hotenje in stremljenje iz mest ali pa morda še z viso* kega klina zaljubljcnosti samega vase aTi pa celo prezirati z tradicionalnega sovraštva do učitcljskega stanu, tcmveč zamisliti se treba v vso to ogromnost našc zemlje, in kdo je zunaj prosvetar, pijonir kulture in Tuči! Za= kličimo glasno, da smo uradniki in odposlanci velike, širakogrudne kraljevine Jugoslavije in nič več ikot nekoč, kruhoborci graške c, kr. ali ljubljans'ke c. kr. deželne vlade, kjer je res lahko vsakdo pometal z našim žitjem po mili volji, kakor se mu je pač ljubilo! Časi od ta= krat pa do danes so se temcljito spremenili, vmes je bila svetovna vojna, vmes dvanajst let našega narodncga »svobodnega« dihanja, a zlasti šc slavni manifest našega vladarja Nj. Vcl. kralja Alcksandra I. in njega viteško priznanje pozitivnemu učiteljskemu delu: »Med mojimi najboljšimi sodelavci so bili vedno učitelji!« Izjave, ki so jih bili v Ljubljani podali Dosamezniki, pa so v toliko zanimive in važne, da moremo pretehtati mišljenje »zastopni; kov« naroda. Še prej ko bo minilo leto dni, bodo pozabljene. Zmot ne priznavamo! In jih v bodoče tudi nikjer ne citirajmo, ker bi znale ko,ga dovesti v domišljavost! Zakaj psis hologijo Slovenije poznamo — nikdar nam in našemu delu po svojih zastopnikih ni dala priznanja, nasprotno, rezala nam je jermene iz pleč. Slovenija je šla — da bo ,šla ž njo tudi naša stara slovenska predvojna, pa tudi med in povojna negativistična miselnost, pa bomo skrbeli mi, učitelji te bivše Slovenije! In po« tem bomo mi tudi — govorili! A. P.