D soboto 6. septembra ob Zl. uri: velik narodni zbor
i Rodriguez Pefia 361, v prosim rojstnega dne Kralju Petra II.
SLOVENSKI LIST
CORREO ARGENTINO TARIEA REDUCIDA Concesión 1551	Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	NAROČNINA: Za Ameriko in sa celo leto $ arg. 6.—; za pol leta 3.50. I Za druge dežele 2.50 USA-Dolarjev. j
Dirección y Administración: GRAB. OESAR DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires.	AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 29 DE AGOSTO (AVGUSTA) DE 1941 Núm. (Štev.) 30	POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs.
Govor ministra Dra. Mihe Kreka
ZASTOPNIKA SLOVENCEV V JUGOSLOVANSKI VLADI
Wasbington, 18 avgusta 1941.
Dopisništvo Centralnega preslpi-roa pri Kraljevskem Poslanstvu v Wasningt:nu prejelo je sledeči tekst govora, katerega je održal v Londonu potom radija Slovencem v Jugoslaviji, minister dr. Miha Krek:
“Ko imam prvič priliko da uživam gostoljubnost Velike Britanije in londonske radijske postaje pred vsem toplo pozdravljam ves slovenski narod. Lažje bi jokal nego pozdravljal. Vsaka solza bolje označu-
Četniki izgnali Italijane iz Črne Gore in Severne Albanije
KRVAVI BOJI PROTI SOVRAŽNIKU SE NADALJUJEJO V BOSNI, HERCEGOVINI, SRBIJI IN NA HRVAŠKEM — PAVELIČ PRODAL ITALIJANOM VSO DALMACIJO, NOVE KOSE HRVAŠKE ZEMLJE PA ZAHTEVAJO TUDI MADŽARI — ZVERINSKO DIVJANJE MADŽARSKE VOJSKE, NEMCEV IN VSTAŠEV PROTI NAŠEMU NARODU
Madžarska grozodejstva
.Jugoslovanski četniki, ki se borijo proti okupacijskim vojskam in Pa-veličevim vstašem, so se tako vtrdi-li v nekaterih delih Jugoslavije, da so v njih popolnoma zagospodarili. Ustanovili so celo Narodni odbor, ki skrbi za upravljanje osvobojenih krajev ter za nadaljevnje bojev, in prejema navodila od jugoslovaske vlade v Londonu.
Četnikom se je posrečilo izriniti Italijane skoro z vsega črnogorskega ozemlja in iz Severne Albanije. Sovražnik se drži le še ob obali, v pristaniščih, kjer more računati s pomočjo vojne mornarice.
Boji se nadaljujejo tudi v Bosni, na Hrvaškem, v Hercegovini in Sr-
biji. V bosanskih gorah so se prejšnji teden sestali glavni voditelji vstaških čet, poročali o dosedanjem poteku bojev in delali načrte za na-daljno borbo proti sovražniku. V zadnjih 6 tednih so četniki spravili na drugi svet 12.000 Nemcev in Italijanov, razstrelili so 200 mostov, zapadli 400 skladišč goriva, municije in živil ter vničili 17 vlakov*. V Črni Gori in Srbiji je organiziranih že več ko 150.000 četnikov in vršijo se pravcate bitke. ;Taka bitka je bila pri Rudniku, kjer se je četnikom posrečilo poraziti nemške čete. Večkrat so ti naši junaški borci za svobodo prodrli že do Beograda. Do velikega spopada je prišlo! tudi med
Dr. Miho Krek, podpredsednik
jugoslovanske vlade v Londonu in zastopnik Slovencev
je naše sedanje razpoloženje in usodo kot more to storiti najboljša beseda.
Slovenci smo danes suženjska raja, ki jo Hitler goni iz lastne zemlje. Nimam sicer neposrednih poročil, prav nobenih, tako temeljito so Nemci in Italijani popravili slovenske meje, da jih je pred celim svetom sram, in so hermetično zaprli vso zvezo Slovenije z ostalim svetom. Toda že to, kar posredno izvem, je do vi j grozna slika. Nemci in Madžari sterljajo, zapirajo in obešajo slovenske ljudi, izganjajo s slovenske zemlje in prevažajo cele tovorne vlake naših ljudi kot živino na jug v srbske kraje.
Nemci odvažajo deset tisoče slovenske mladine na prisilno delo v Nemčijo. Nihče ne ve, kaj se tam z njimi godi. Nemci so v par tednih uničili vse kulturno življenje po celi Sloveniji. Zločini, ki jih izvršujejo Nemci nad slovenskim človekom, vpijejo v neoo po maščevanju. Hitler piše največje sramote na čelo vsem Nemcem. Golgota in bolečina Slovencev je neizmerna. To je moja slika o stanju v Sloveniji.
Temu ubogemu, tepenemu in izkrvavelemu narodu ni mogoče reči v pozdrav nič lepšega, nič toplejšega kot pa Dr. Koroščeve besede: “Dvignite glave, naše odrešenje se približuje”.
In Evangelistovo oporoko v novi izdaji “Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno:	kako
boste vse svoje moči posvetili rešitvi slovenskega naroda in obnovi jugoslovanske države ter delali za njun procvit in blagostanje”.
Prva beseda je veljala našim mu-
čenikom, takoj drugo recimo našim borcem in poklonimo se spoštljivemu spominu pokojnega predsednika ministra Kulovca, ki je prvi dal v tej vojni življenje za naše svobodo. Molimo zanj in ostale junake, ki so | padli na bojnem polju od Dravograda do Djevdjelije in med katerimi so častna imena slovenskih častnikov in vojakov. Z zadošče-< njem moremo trditi, da je slovenski mož in fant, v najtežji uri, daj vse za svojo domovino in da je izvršil celo in polno dolžnost do države in kralja, da se je tako blesteče izkazala naša narodna in državna zavednost.
Slovenci v izseljenstvu posebno v Ameriki, so sijajno razumeli, da je po zlomu Domovine padla na Vas teža odgovornosti, da izpregovorite pravo našo besedo. Narodni odbor vseh slovenskih organizacij v Združenih Državah Amerike naj ve, da je pokojni minister dr. Kulovec dobil njegov pozdrav in odobril njegovo delo. Zahvaljujemo se vsem, ki borbo za našo svobodo pomagajo in podpirajo, zlasti bratom Srbom in Hrvatom, ki nesrečne slovenske begunce sprejemajo in lepo z njimi ravnajo ter svojo bomo skorjo kruha z njimi dele. Bog jim stotero povrni in poplačaj. Posebej gre naša neizmerna zahvala Britanskemu Imperiju, ki s pomočjo Združenih Držav Amerike vodi boj za rešitev vsega človeštva in evropskih narodov.
Treba je, da vsi Slovenci, brez izjeme, složno in odločno v tem zgodovinskem času zavzamemo isto stališče, isti program, isti cilj vsega našega prizadevanja in ta cilj je: Zedinjena Slovenija, razširjena in novo urejena Jugoslavija. Vsi slovenski kraji, vsi slovenski ljudje naj bodo združeni v enotni skupni domovini.
S Srbi in Hrvati hočemo skupno veliko in močno Jugoslovansko državo. V teh strahovitih bolečinah, ki jih sovražnik zadaja vsem trem in vsakemu posebej, šele vsi prav čutimo, kaka blagodet je bila narodna jugoslovanska država in koliko smo nad njo grešili. Sedaj vsi delamo pokoro. Slovenci smo vsi v suženjstvu, Hrvati so izgubili svojo ljubljeno Dalmacijo, v takozvani hrvat-
i ski državi pa jim je tujec gospodar in domači oblastnik je v resnici le Mussolinijev valpet. Srbi so izgubili dve tretjini svoje zemlje na italijansko črno Goro, na Albanijo in Italijo ter na Bolgare. Le majhen,ostanek kneževine Srbije iz prejšnjega stoletja ima posebno nemško vojaško upravo, ki strelja za vsakega Nemca 100 Srbov. Dvajset let smo se resno in neresno prepirali za enakopravnost; sedaj smo Srbi, Hrvati in Slovenci izravnani v bolečini, ponižanju in trpljenju. Skupna pokora naj rodi skupno poboljšan j e, vstajenje in novo življenje jugoslovanske narodne družine, ki bo našla v novem redu srednje Evrope in Balkana svoje odlično mesto, kakršno ji gre z ozirom na žrtve, ki jo je dala za ideale narodne irt državne svobode ter ljudske demokracije.
Slovensko narodno vodstvo je že v mesecu maju s svojega takratnega sedeža na Bližnjem vzhodu poslalo poziv vsem slovenskim organizacijam in poj edincem, da se vsi združimo v delu za osvobojenje. Ne sme se več ponoviti, da bi bili Slovenci razsekani. Upam, da se bo na londonski radio postaji kmalu oglasil znani in priljubljeni politični referent ljubljanske radio postaje Alojzij Kuhar in nadaljeval svoja zanimiva politična predavanj, ki jih je prekinil v Ljubljani. Od tu vas bomo obveščali o razvoju dogodkov s posebnim ozirom na Slovence in Jugoslaviji. Prosim naj vsi, ki morejo, naj nam sem pošljejo svoje misli, predloge in zahteve, da bomo kolikor mogoče točno obveščeni o vašem razpoloženju in da bomo delali v soglasju s celim narodom.
. .Kot predsednik slovenskega narodnega vodstva in zastopnik Slovencev v Kraljevski Vladi globoko čutim vso težo odgovornosti, ki jo nosim. Storim in storil bom kar je v mojih močeh, da se omili vaše mu-čeništvo in s slavo uspeha in zmage ovenča vaša mučeniška krona. Prosim in vabim vse Slovence in Slovenke vseh strank, skupin in organizacij da složno in požrtvovalno, vsi brez izjeme in razlike, združimo vse svoje moči v delu in borbi za vstajenje in novo življenje v svobodi.”
četniki in Paveličevimi vstaši pri Mostaru. Vojska izdajalcev .je bila tako tepena, da je Pavelič brž prosil Nemce, naj pošljejo čete proti Hercegovcem.
Od mnogih vesti, ki poročajo o bojih proti sovražniku, naj navedemo samo nekatere bolj važne.
Pri vasi Gola so četniki napadli nemški transport. Stražo so pobili in kamijone s tovorom vničili. Nemška komanda se je maščevala nad vaščani, katere je obdolžila, da so vedeli, da se pripravlja napad, a tega niso sporočili nemškim oblastem. Nemci so zapalili celo vas tako, da niso plameni prizanesli niti eni sami hiši. Vas Gola je štela približno
2.000	prebivalcev. Mnoge vaščane so Nemci po,streljali.
Nemška poročila javljajo, da so četniki prodrli prejšnji teden do Beograda, kjer so bili poslani proti njim nemški oddelki. Tekom boja so se četniki umaknili do Ralje, kjer so dobili ojaeenja, tako da so tudi Nemci morali poklicati na pomoč nove čete. Vnela se je velika bitka, v kateri so zmagali Nemci, kakor oni sami poročajo, čeprav priznavajo, da se je večji skupini četnikov vkljub vsemu posrečilo umakniti se v planine. V Ralji so Nemci postre-ljali večje število prebivalcev, drugim so za kazen porušili domove, nekatere so pa izgnali iz vasi.
V	Travniku, kjer se nahaja eno izmed koncentracijskih taborišč, ki jih je Pavelič ustanovil, so se .jetniki uprli. Napadli so straže in začela se je borba, v katero so brž posegla vstaška ojačenja ter zatrla upor. Pavelič je dal za kazen po-streljati 70 jetnikov.
V	Dubrovniku so četniki in bojevniki dvignili narod na noge, da je napadel italijansko posadko, ko se je razširila vest, da pridejo v mesto nova italijanska ojačanja. Italijani so jo urnih krač pobrisali iz Dubrovnika, in šele naslednjega dne, ko so prišle iz sosednih krajev sveže čete, so si upali spet “osvoboditi” to dalmatinsko mesto.
Madžarske čete, ki so se v ubijanju civilnega prebivalstva “proslavile” že v prejšnji svetovni vojni, so po zasedbi Vojvodine izvršile strahovita grozodejstva proti Srbom. V mestu. Srbobran so Madžari obesili 528 naših ljudi; v Novem Sadu so pomorili 35.000 Srbov in po vaseh, ki leže med Srbobranom in Pančevom, so madžarski barbari poklali vse Srbe, od dojenčkov do starčkov. Drugod so Srbe izgnali gole in bose.
V iztrebljenju našega življa tekmujejo z Madžari nemške okupacijske oblasti, pa tudi vstaški plačen-ci. V času od 1. do 20. avgusta je bilo v-Beogradu ustreljenih 600 oseb. Vstaški vojni sod je v Bosni, v enem samem dnevu, dal usmrtiti 180 narodnjakov. Nemci so skušali zatreti četniško gibanje s tem, da so streljali za vsakega ubitega Nemca sprva po deset, pozneje pa po dvajset in končno po sto talcev. Pa vse to ni nič pomagalo in narod se še z večjo vnemo bije proti zatiralcem. Sedaj so Nemci poskušali na drug način. Razpisali so nagrade po 3.000 dinarjev za glavo vsakega četnika, po 25.000 dinarjev pa na glavo vsakega četniškega vodje. Očividno mislijo, da so naši ljudje tako pokvarjeni kakor totalitarni tolovaji in da bodo z denarjem dosegli ono, česar z orožjem in vešali ne morejo.
Dalmacija v italijanskih rokah
Italijani so bili sprva pustili neke predele Dalmacije “svobodni” Hrvaški in so to dejstvo izrabljali tudi v izšeljeništvu nekateri Iškarijo-ti, ki za sovražnikove denarje mažejo papir s slavospevi Hitlerju, Mus-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Primorci, ki so jih Italijani poslali v Abesinijo so prestopili v jugoslovansko vojsko
Med italijanskimi vojaki, ki so se nahajali v Abesiniji, je bilo veliko število slovenskih in hrvaških mladeničev iz zasužnjene Primorske. Italijanski generalni štab, ki je vedel, da naših mladeničev ne bo mogel uporabiti na evropskih bojiščih, jih je poslal v Afriko. Svojčas je Savez emigrantskih društev iz Istre, Trsta in Gorice obrazložil Angležem, posebni položaj, v katerem se nahajajo ti naši fantje, ki so v italijanski vojni suknji le po sili.
Ko so Angleži zajeli italijansko vojsko v Abesiniji, so to sporočilo vpoštevali in naših mladeničev niso smatrali kot sovražnike. Sedaj je prišla vest, da so ti naši Primorci, od prvega do zadnjega, prestopili v jugoslovansko vojsko na Bližnjem vzhodu in se sedaj bore za zavezniško in jugoslovansko stvar.
soliniju iti Paveliču. Dokazovali so, kakor bister, spreten in velik politik je Pavelič ki je znal od Italije dobiti kos Dalmacije, dočim bi bila Italija v drugačnih okoliščinah zasedla vso jadransko obalo.
Res je, da so Italijani pustili “svobodni” najbolj siromašne kose
jem, marveč je objavil proglas, v katerem pravi, da je nad vse srečen, ker more tildi v tem — v zasedbi še zadnjih koščekov Dalmacije — sodelovati z Italijo. Trdi, da je takšna zasedba potrebna in koristna v vojne namene.
Vsa Dalmacija je torej danes v
Samostan v Dubrovniku. — V Dubr ovniku so se te dni vršili hudi boji med Italijani in hrvaškimi vojaki ter prebivalstvom
Dalmacije in Dubrovnik, toda kaj kmalu so se skesali in vsa Paveliče-va genijalnost se je tedaj razblinila v nič. Pavelič je dobil iz Rima sporočilo, da bo italijanska vojska zasedla vso Dalmacijo. Ker je mož živel od italijanskega denarja in živi sedaj od italijanskih bajonetov, mu seveda niti na um ni prišlo, da bi protestiral/proti svojim gospodar-
italijanskih rokah. Paveliči je skušal Dalmatince pomiriti z obljubo, da se bodo Italijani pozneje umaknili iz sedaj na novo zasedenih krajev. To se bo seveda res zgodilo, toda šele tedaj, ko jih bo naša vojska izgnala, po lastni volji pa ne bodo Italijani nikoli zapustili nobenega koščeka zasedenega ozemlja.
Strašne nemške zgube j v Rusiji |
Nemški vojski se je v zadnjih | dveh tednih posrečilo potisniti rusko j armado na jugu do Dnjepra, na severu pa je nemški vojni stroj začel ogrožati Leningrad, katerega so Rusi spremenili v mogočno trdnjavo. Te uspehe so Nemci plačali s strahovitimi zgubami. Računajo, da je do- | slej bilo ubitih in ranjenih več ko j dva milijona nemških vojakov. I Vkljub umiku je položaj ruskih vojska še zmerom trden. Na mnogih, krajih prehajajo Rusi v protinapade, za hrbtom nemške vojske pa se bijejo gveriljski boji. Odesa je po suhem obkoljena, a brani se junaško proti Nemcem in Romunom. Poskus, da bi zavzel to mesto, je sovražnik plačal v ponedeljek z zgubo šestih divizij. Nemci, ki so mislili, da bodo v par tednih opravili z Rusijo, sedaj sami priznavajo, da se bodo morali bojevati tudi v zimi, ki jo Rusi pričakujejo kot veliko in morda odločilno zaveznico v boju proti nacističnim vpadnikom.
Shod čikaških Jugoslovanov
Barbarski nacizem ožigosan
Dne 2. maja, je bil v Pilsen parku na zapadni strani Chicaga jugoslovanski shod z veliko udeležbo. Prostorni pavilijon v parku .je bil napolnjen; bilo je čez tisoč ljudi. Shod je bil sklican menda po kon- j zulu Gabriču. Vdeležili so se ga vsi čikaški Srbi, Hrvati in Slovenci. Shodu je predsedoval Slovenec Leo ■lurjevec.
Govorili so večinoma Srbi in Hrvatje ter dva Čeha in Poljaka. Slovenski govornik .je bil samo eden, namreč Jos. Zalar iz Jolieta, tajnik slovenske sekcije JPO, ki je v glavnem namesto govora prečital znano Izjavo, sprejto v Chicagu 19. aprila, s katero je naredil dober efekt.
Glavni govornik .je bil jugoslovanski poslanik Konstantin Potic, ki je prišel iz Washigtona in kateri je na kratko očrtal dogodke v Jugoslaviji zadnjih treh tednov. „ Na koncu shoda je bila sprejeta resolucija, ki odločno obsoja barbarsko razdejanje Jugoslavije po Hitlerjevi morilni mašini in izdajstvo hrvaških ter macedonskih fašistov, obe-inem pa apeluje na ameriške Jugoslovane za slogo in,.moralno ter finančno pohfee nesrečni stari domovini.
Trije pevski zbori:	slovenska
“Adrija’-’, hrvaška “Zora” in srbski “Branko Radičevič” pa so peli
domoljubne pesmi in himne.
Rusi pozivajo Srbe in Hrvate v boj
Loondon. jul. — Tu prestreženo radijsko poročilo iz Moskve vsebuje apei na Srbe in Hrvate, naj se dvignejo proti nemškim vsiljivcem in osvajalcem kot masa. Razbijajo naj ! mostove, uničujejo tovarne in pov- | ziočajo škodo povsod.	I
“Železničarji, vozite počasi”, je rekel naznanilec na moskovski - postaji. “Rudarji, ne producirajte dosti. Pretrgajte telefonske zveze in ne dovolite, da bi Nemci izkoriščali vas in vaše delo.”
Poziv na Hrvate se je glasil: “Fa-šisctična Italija vas je oropala vaših najboljših pokrajin, v zameno pa vam je dala kralja. Dvignite se in strmoglavite tujo silo...
Rusi in Angleži vdrli v Iran
Kakor svoj čas v Iraku, tako so Nemci začeli spletkariti tudi v Iranu, Perziji. Poslali so tja nekoliko tisoč strokovnjakov in “turistov”, katerih namen je bil pripraviti tla za morebitno intervencijo Irana proti Angliji in Rusiji. Zavezniki takrat niso pustili Nemcem časa, da bi svoje načrte izvedli. Zahtevali so od perzijske vlade, da nemške “pe-tokolonce” izžene iz dežele, ker pa vlada tega ni hotela storiti, so ruske in britanske čete te dni vkorakale v deželo, katere položaj je za morebitne operacije na Kavkazu zelo važen. Britanskim četam poveljuje general Wavell, znan iz uspešnih bojev v Libiji in Iraku. Vse kaže, da se bo Iran brž vdal. Vlada je že odstopila in vršijo se pogajanja, ki bodo gotovo dovedla do zavezniške kontrole nad Iranom za časa trajanja sedanje vojne. Skozi Iran bodo mogli Angleži in Se-vernoamerikanci pošiljati Rusom obljubljeno pomoč in britanska vojska bo mogla sodelovati v bojih na Kavkazu, če bi se Nemcem posrečilo predreti rusko fronto v Ukrajini.
Diktatura
Skoro neverjetno je to, ali najbrž bo le resnično, da tudi na besede vpliva v današnjih časih moda. Vsaj tako moramo sklepati, ker so nekatere besede tako priljubljene med preprostimi ljudmi, čeprav predstavljajo včasih najhujša zločinstva. Med takšne besede spada tudi diktatura,	povojnem času zelo v
rabi in je v zadnjih dveh letih postala kar cela skrivnost za marsikoga.
Sicer je to stara beseda, saj so jo rabili Rimljani že pred več kot dva-
Komemoracija
tev, ki so že dale svoje življenje in onih, ki še bodo položili svoje glave na oltar pravice in domovine pod
nasiljem sovražnika.
VEČNA SLAVA NAŠIM MUČE NIKOM!
“Slovenški doto”, ki se leto za letom spominja naših narodnih mučenikov, ki so dali 6. septembra 1930 leta na Bazovici svoje mlado življenje za pravico našega teptanega naroda pod Italijo. Spominjal se bo teh mladih fantov tudi v nedeljo 7. septembra ob 5 uri popoldne, ko se bomo v ta namen zbrali v društvenih prostorih, ulica General César Díaz 1657.
Kakor vsako leto, bodo tudi letos društveni prostori v ta namen primerno pripravljeni. Razpostavljene bodo slike narodnih žrtev, katere bodo okinčane s svežim cvetjem. Naši pevci pa bodo zapeli nekaj žalobnih pesmi.
Ne bomo pa letos obhajali spomin samo za one štiri bazoviške žrtve, temveč obhajali bomo ta dan dvojni spomin, spomin tudi tistih tisočev naših bratov, ki so padli v neenakem boju na bojnem polju, naših očetov, mater, sester in nedolžnih otrok, ki so postali žrtve barbarskega in zavratnega sovražnikovega bombardiranja.
Spomnili pa se bomo ob tej priliki tudi onih tisočev nesrečnežev in mučenikov, katere je dal krvolok obesiti, kakor tudi onih mnogoštevilnih tisočev, ki so pali pod svinčenkami po ukazu zverinskega tribunala in večnega sovraga našega naroda in vsega Slovanstva, nemškega, italijanskega in madžarskega.
v'Trcrf-'!*
Pridite tedaj vsi brez izjeme, ki imate še srce in kaj narodnega ponosa v “Slovenski doip”, da se bomo skupno spominjali vseh teh žr-
za bazoviške žrtve
tisoč leti. Starorimska republika ni i poznala predsednika. Naj višja ! oblast je bil senat, a za izvrševa- : nje oblasti sta bila določena dva pretorja, nato konzula, voljena za eno leto in lahko ponovno izvoljena, j Konzula sta bila tudi- poveljnika v j vojski ter sta se pri poveljstvu dnevno izmenjevala, kar seveda ni bilo vedno prav, ker se včasih nista mogla povsem zediniti in se je dogajalo, da je bilo to, kar je eden začel, naslednjega dne ovrženo po | drugem. Radi tega nedostatka je rimski senat v času vojne in v težkih slučajih sploh imenoval diktatorja, navadno bivšega konzula, ki je bil postavljen za šest mesecev in bil lahko po potrebi ponovno imenovan, če se je izkazala sposobnega. Diktator si je sam smel izbirati poveljnike in druge može, a je vendar bil senatu odgovoren za svoje delovanje.
Z rimsko republiko je zginila tudi ta beseda za delj časa. Ponovno so jo spet uvedli v prvi francoski republiki, kjer so tudi imeli pretorje, konzule in druge vrste činovnikov, kakor v starorimski. Ko so v tedanjih nemirnih časih dali eno konzulsko mesto Napoleonu, se je ta domislil, da je za ureditev francoskih revolucij onarnih razmer potrebna diktatura. Francoska zbornica je res imeovala Napoleona za diktatorja. On je to oblast zlorabil in da se je proglasil za cesarja. S tem je postala ta beseda spet samo spomin na preteklost ter so se z njo bavili najbolj samo profesorji, ko so ž njo mučili dijake na srednjih šolah.
Po zmagi ruske revolucije je prišla beseda diktatura spet v rabo. V tedanjih, za Rusijo težkih dnevih, so morali uvesti diktaturo, če so se hoteli iznebiti neznosnega šarlatan-stva in strahovitega kaosa, ki je grozil. Namen ruske diktature je bil torej uvesti red, v kolikor je bilo sploh mogoče, in reorganizacijo države, ki je bila takrat popolnoma izolirana od sveta ter v boju s skoro vsemi sosedi. Med tedanjimi revolu-čijonarnimi voditelji so se našli sicer možje, ki so sanjali o svetovni revoluciji, večina pa je bila mnenja* da je treba predvsem urediti notranje ; razmere , in, ¡^ogibati zunanjih pustolovščin. Tega'načela se je potem; držala ruska sovjetska vlada ves čas do sedanje vojne, ko je z gotovostjo, morala računati da bo napadena, kar se je dogodilo pred par meseci.
Par let po ruski se je začela fa-šistovska “revolucija”.'Vsi, ki smo imeli več ali manj prilike opazovati tedanje prav karnevalske pajacade, smo bili prepričani, da je bilo vse le reakcija — podpirana od veleagrar-cev, velebank, veleindustrij alce v, plemstva in drugih višjih krogov ter tudi od ,same kraljevske hiše — iz strahu pred vplivom ruske revolucije. Saj so nastopali ti “revolucijo-narji”, vedno ščiteni od oblasti in karabinjerjev, v prvi vrsti proti delavstvu in njihovim voditeljem, pa tudi proti narodnim manjšinam in naposled proti vsem treznomislečim ljudem, ter s tem pokazali svoj namen in “ideal”. Čeprav se je zdelo vsakemu razsodnemu človeku vse skupaj otročja bedarija, ki jo bo pregnala prva sapica, se vendar ni zgodilo tako, ampak so nastopali ti pobalinski “revolucionarji” s čimdalje bolj zločinsko krutostjo, ter ustrahovali vse ljudstvo, kar dokazuje, da je ta “stranka” imela dovolj močno oporo v ozadju, ki je vodila in še danes vodi ves “pokret”.
Na podoben način je nastala diktatura tudi v Nemčiji, kjer se razni maršali, junkerji in podobni krogi niso mogli sprijazniti s porazom v zadnji vojni; zato so vedno imeli v načrtu maščevanje. Sami se niso upali izpostavljati se, ker bi to bilo preveč sumljivo v mednarodnem položaju in najbrž bi jim tudi ne hotelo slediti nemško ljudstvo. Zato jim je prav prišla nacionalsocialistična stranka, ki že radi imena in demagogije ni bila ljudstvu toliko odvratna, Z raznimi manjšimi uspehi, ki jih je imela vlada v početku, so dosegli pravo oboževanje diktatorja med nemškim narodom, še posebno, ker so zato vedno skrbeli s zadostno propagando. Toda ni sam “ljudski diktator” ni njegovi ožji krogi se najbrž ne zavedajo, da jih vodijo razni “voni”, baroni, veleindustrijami in podobne vrste veli-! častev, ki so bili skoro vedno prava, čeprav nevidna, vlada v Nemčiji. Ti krogi se poslužujejo dikta-| ture predvsem v svoje namene, a tudi zato, da v sedanjem slučaju ne J nosijo direktne odgovornosti za raz-{ ne. ¡pustolovščine in predvsem še za ¡sedanjo vojno.
Čeprav je -bešfeda diktatura Mftio ena, je med" M2&8f diktaturami vendar mnogo razlike. Starorimskega diktatorja je narekovala potreba; bil je postavljen le začasno in za svoje delovanje odgoven senatu.
Tudi rusko diktaturo je zahtevala potreba in njen nadaljni obstoj tudi ; ogromne tovarne, velikanski prekopi in druga javna dela pričajo, da se ie sedanja ruska vlada resno trudila popraviti nedostatke prejšnjih vlad ter državo gospodarsko osamosvojiti in vse to brez karnevalskega kričanja ter propagandnih ministrov. Ni izzivala in ovirala drugih narodov, kakor sta to delali fašistična ali nacistična, ki sta se takoj od početka pripravljali za vojno ter je bilo vse njuno notranje in zunanje delovanje takšno, da je moralo priti do sedanje katastrofe.
Preprosti človek ni opazil razlik v posameznih diktaturah. Kričeča propagand in priljubljene demago-gične fraze s katerimi so se slavile v zadnjih letih razne diktature, so ga zapeljale, da je oboževal vse diktatorje in da mu je ta beseda bila sveta. Še danes je najti ljudi navdušenih za vsako diktaturo. Pa saj ta blaznost je sedaj nekako splošna ter po vsem svetu in je zato dobiti raznih “ pogiavnikov ”, “voevod” in podobnih diktatorjev, ki pa bodo zginili s sedanjo nevihto vred.
I. P.
NOV GROB
Dne 26. t. m. je, nenadoma preminul Anton Pipan iz Planine na Vipavskem, oskrbnik podjetja Gepel.
Pokojni zapušča ženo Angelo in 10 letnega sina Fernanda.
Pogreb se je vršil dne 27. na nemškem pokopališču, ob precejšnji u-aeležbi rojakov in prijateljev.
Naj mu bo lahka argentinska zemlja, preostalim pa naše sožalje!
GIBANJE PARNIKOV
Za sedaj ni napovedan še noben parnik iz Evrope.
Angleški parnik “AndaluCia Star”, ki je prispel 12. t. m. v naše pristanišče, bo krenil te dni proti Evropi.
Parnik bo vozil poleg mesa tudi nekaj bojevnikov, ki so se odzvali pozivu in se prijavili za vojsko. Nekatere, ki so poročeni, bodo spremile tudi njihove žene in odšle kot bolničarke s svojimi možmi.
V BOLNIŠNICI SE NAHAJA
V bolnišnici Alvear na Paternaiu se nahaja,še dva tedna rojakinja Kati Podreka iz Volč na Tolminskem.
Bolnica je v dvorani št. 21, postelja 20.

* •
organizacij
Proslava kraljevega rojstnega dne
Ob priligi rojstnega dne Kralja Petra II. se bodo vršile naslednje proslave:
DNE 6. SEPT. — JUGOSL. ŠOLA NA DOCK SUDU ob 11 uri, ulica J. M. Núñez 1771, predavanje, deklamacije in petje.
JUGOSL. RADIO URA ob 6 uri
45 minut.
RADIO “EL MUNDO” ob 8 uri
30 minut.
ODBOR “AMIGOS DE YUGO ESLAVIA” ob 9 uri, v ulici Rodr. Peña 361.
DNE 7. SEPT. — Maša v pravoslavni cerkvi, ulica Brazil 315 ob 10 uri. — V katoliški cerkvi Sv. Roze, ulica Pasco 431 ob 11 uri.
JUGOSL. NAR. OBRANA priredi proslavo ob 5 uri v ulici Almte. Brown 721.
DNE 20. SEPT. — priredi Sokol
I Buenos Aires I. skupno s Sokolom Dock Sud - Boca in Jugosl. Nar. Obrano iz Berissa sokolsko akademijo v ulici San Juan 782 ob 9 uri zvečer.
“SLOVENSKI DOM” - BUENOS AIRES !
Divji	Lovec
Pretresljiva narodna igra s petjem od Fr, S. FINŽGARJA SE PONOVI V
NEDELJO 14. SEPTEMBRA 1941
ob 4 uri pop. v znani dvorani ulice ALSINA 2832.
Pri igri bodo nastopile sledeče osebe:
ZavrtniK, rihtar (župan) ...... Joško Živec
Majda, njegova hči............. Zofka Suličeva
Lisjakov Gošjer, posestnikov sin .. Emil Lozej
Maruša, košarica............... Pavla Rojčeva
Janez, njen sin................ Gustl Dečman
Tine, gostaški sin............. Martin Keber
Tonček, vaški revež,. norček .. .. Ivan Berginc
Jež, kmet...................... Josip Švagelj
Gaber, kmet.................... Rado Ličen
Eržen, kmet.................... Silvan Pečenko
Rožman, kmet................... Štefan Mavec
Sajetov Jure, kovač............ Franc Trebše
Špela, njegova žena............ Marija Trebše
Anka, dekle.................... Irena Jekšetova
Roza, dekle.................... Ana Kalnerjeva
Grozdek, oštir................. Andrej Škrbec
Dolinarica, mati............... Erna Paškulin
Prvi lovec..................... Štefan Lipičar
Drugi lovec.................... R. Živec
Prvi birič .................... Ivan Hvala
Drugi birič................. .. Avgust Cotič
Komatar, črednik............,  X. X.
Jurček, pastirček.............. Oskar Živec
Dekleta, fantje, dečki, lovci, skrivači, planšarice.
Godi se leta 1848 na Gorenjskem Režija: KARLO TIŠLAR
Zofka Suličeva, ki bo igrala vlogo Majde, nesrečne rihtarjeve hčerke, ki je šla za svojim fantom “preganjanim divjim lovcem” v smrt.
Ut .
f i • :
i Í t
i
Rihtarja Zavrtnika, vaškega skopuha, katerega pohlep po zemlji spravi ob pamet, bo v tej vlogi nastopal Joško Živec, kot izboren igralec poznan že iz domovine.
Dobrodušni vaški norček Ton- 1 ček, ki je od “hudiča obseden”. Predstavljal nam ga bo naš znani igralec Ivan Berginc.
BOGAT
S VIR AL BO
SREČOLOV
SLOVENSKI
IN PLES.
O R K E S T E R


PRIREDITEV JUGOSLOVANSKEGA ŠOLSKEGA DRUŠTVA
Po dolgem času bomo spet imeli priliko videt$rtagifoBfrter-nateJsp Jate. V nedeljo 26.
uri'pop. se bo namreč vršjlarv armenski; dvorani, ulica A c e vedo 1353 VELIKA ŠOLSKA PR.1 REDIT KV. katere spored bomo. objavili pozneje.
Odbor šolskega društva ,gj$gi vsa naša društva, da bi na ta, kakor tudi dan preje, ne priredili zabave.
Odbor.
“Slovenski dom” bo “Divjega lovca”
Mnogo naših rojakov in rojakinj, ki radi otrok in drugih zaprek niso mogli posetiti zadnje večerne prireditve, pri kateri se je vprizorilo našo domačo in izvirno igro “DIVJI LOVEC”, so izrazili željo, naj bi se igro ponovilo.
Tej želji bo “Slovenski dom” ustregel ter jo bo dal na oder v NEDELJO 14. SEPTEMBRA ob 4. uri popoldne, v dvorani ulice ALSI-! NA štev. 2832.
Pripomnimo ob tej priliki, da bo igra nanovo naštudirana in spopol-njena, radi česar bo gotovo še bolj ugajala kakor prvič.
Radi tega smo tudi prepričani, da jo bodo prišli pogledat ponovno tudi tisti, ki so jo že zadnjič videli poleg onih, ki ji zadnjič niso mogli prisostvovati.
Torej, v NEDELJO 14. SEPTEMBRA v ALSINO 2832, pogledat “DIVJEGA LOVCA”!
PROSLAVA KRALJEVEGA ROJSTNEGA DNE V ROSARIJU
Odbor jugoslovanskega ženstva v Rosariju bo obhajal rojstni dan kralja Petra II. v soboto 6. septembra ob 9 uri zvečer. Ob tej priliki bodo razni nastopi v narodnih nošah.
ženski pevski zbor bo nastopil pod vodstvom profesorice gospe Ivane Gurdulič.
PRIREDITVE “SLOVENSKEGA DOMA”
Slovenski dom pripravlja za sredi septembra, oktobra in novembra večje prireditve, na kar že sedaj opozarjamo rojake in društva, da ne bo pozneje kakih neprilik.
POSLANSTVO KR. JUGOSLAVIJE — BUENOS AIRES
Avenida de Mayo 1370/III.
U. T. 37 - 4551
Kr. jugoslovansko poslaništvo išče ter poziva, da se mu javijo sledeči izseljenci;
Prokurica Pero iz Rridvrja, ..srez Dubrovnik.
Svorinič Josip iz Veilkega Iža. I-menovani se je izkrcal 1939 leta v Buenos Airesu s parobroda “Velebit”.
Movió Danijel, star 40 let.
Sopot Ivan, star 41 let.
Tonkovič Joso, staj- 17 let.
Minic Danijel, star 40 tet.
Salaj Ivo, star 39 let.
Prispevki za Ruski Rdeči Križ
V City Banki, ulica Bmé. Mitre 502 v Buenos Airesu, je otvorjen tekoči hranilni račun št. 65222 za Sovjetski Rdeči Križ.
Vsaka oseba, ki bi želela v ta namen v denarju prispevati, zamore to storiti naravnost na ta račun.
Vsak darovatelj prejme tozadevno potrdilo banke.
SLOVENSKI ORKESTER
Se pViroporača društvom in zasebnikom za igranje nar« prireditvah, domačih zabavah ožiroma ob priliki porok ali drugih domačih slavnosti.
Za informacije obrniti se na sledeča naslova:	Calle Gortina 274,8
(Vilia Devoto) ali pa Bolivia 4460. U. T. 50-2153.
samo $ 5.— svoj “Hranilni račun”.
BANCO HOLANDES UNiDO
SUCURSAL BUENOS AIRES
Casa Central 25 de Mayo 81
Agencia No. I Corrientes 1900 • Agencia No 2. Cabildo 2426/30 DIRECCION GENERAL CURACAO
vímmmmmmmmmmmmmmmmmmMmmrmzmmmMws
Najlepša je preprostost
Takole piše neki inozemski list. o preprostosti, ki jo imenuje eleganco ali gosposkost:
“Ljuba mlada prijateljica, preveč okraskov imate na sebi! Zakaj imate, na primer, na prstih toliko dragocenih draguljev/. Na desni roki bi, poleg poročnega prstana, zadoščal en sam prstan in na levi le prstan brez komenčka. A čeprav imate več prstanov, morate paziti na to, kateri spadajo skupaj.
In počemu imate poleg zlatega obročka — ki vam tako lepo pri stoji, še verižno zapestnico krog za-pestjo? Tudi zapestne ure ne sme biti, če se hočete na prireditvi dobro zabavati, zakaj tisti, ki se hoče zabavati, vendar ne šteje ur? Pa tudi trakov ne sme biti na rokavu, če je rokav ozek.
K svoji lepi obleki iz krepastega satena ste si privezali pentljo, ki vam izvrstno pristoji. A zakaj potem še verižica? To je preveč šare. Res, lepo vam pristoji verižica krog
vratu, če ni za vratom hi na ramenih nobenih drugih okraskov. Seveda je treba imeti tudi uhane take, ki se ujemajo z verižico. Ti okraski ne smejo imeti različnih kamenčkov.
Prav čedni ste videti v krojaškem kostumu in krznu iž lisičje kože. A potem ne imejte še šopka na jopici in še robčka v naprsnem žepku! Tisti šopek imejte le, če imate tudi istobarvno rutico okrog vratu.
Sivi svileni klobuček je jako okusen, a bi bil še bolj eleganten, če bi odstranil tisto kričečo okrasno zaponko. In pajčolan na klobučku je preveč kričeč s svojimi vzorci, da bi ga smeli nositi ob slehernih prilikah : ta je le za pražnje prilike.
Zakaj motite vtis svojega vzorčastega kostuma iz t.weda s sivo torbico s srebrnimi ornamenti? Če bi bilo usnje čisto gladko, bi torbica bolje pristojala h kostumu.
In, ljuba prijateljica, če mi zdaj porečete, da si ne morete kupiti toliko stvari, da bili za vse prilike enotno oblečeni, vam moram povedati, da se začenja okus že pri nakupovanju,' ko je treba kupiti tisto, kar je najboljše in najbolj preprosto!”
“PO ARGENTINI IN PO DOMOVINI”
31. AVGUSTA ob 15 uri (točno) k	AZCUENAGA 15 8.
S P O RED :
1.	Pozdrav in simbolična slika.
2.	Film: Med snegovi.
3.	Poje “Slovenska Krajina”.
4.	žabja svatba.
5.	Pot čez Akonkaguo, s slikami, v razlagi g. Vigorja Domicelja.
6.	Gavotas (otroški ples).
7.	Poje “Slovenski Dom”, mešani zbor.
8.	Jugoslovansko kolo.
9.	Poje moški zbor “Slovenskega doma”.
10.	Poje Zofka Sulič.
11.	Slike iz domovine.
čisti dobiček je namenjen skladu za Kastelčev spomenik.
Med odmori si boste lahko kupili srečke velikega srečolova z bogatimi dobitki.
•
i
I Naznanjam cenj. rojakom, da imam že za SPOMLAD in POLETJE veliko izbiro najfinejšega blaga. — Cene zmerne!
Delo prvovrstno!
Krojač nica
LEOPOLD UŠAJ
GARMENDIA 4947 La Paternal Buenos Aires
Kf> <♦>

Slovenci doma in po svetu
I
!
mmmmmmmmsm
<♦:< •:♦> >:♦>
VESTI IZ ZASUŽNJENEGA OZEMLJA
Beda naših izseljen-
cev
Koliko bode sein videl tiste dni, ko sem hodil po delavskih kolonijah ! Ljudje so popolnoma obupani in nikogar ni, da bi spregovoril toplo materinsko besedo nam siromakom, ki smo šli v tujino iskat sreče, pa smo postali siromaki po krivdi vojne... To je zadnji klic SOS...
Tako se je glasilo pismo, ki je prineslo prve natančnejše vesti o usodi naših izseljencev, zaposlenih v obmejnem francosko-nemškem ozein lju, ko je nemška vojna mašinerija vdrla preko' Belgije v Francijo.' To pismo je prišlo v domovino koncem lanskega leta. Pettisoč naših izseljencev je čakalo odgovora nanj. Pettisoč mož, žena in otrok, raztresenih po občinah Freinmengen, Merlenbach, Kreuzwald, Stieringen, Klein Rosel in drugod po zasedenem ozemlju je v tem pismu poslalo poslednji SOS domovini.
Beg v uegotovos't
Dne 1. sept. je prišel ukaz, da morajo biti obmejne pokrajine izpraznjene. Bilo je pozno popoldne, ko
Begunci, ki so morali zapustiti Loreno, so se do sredine oktobra drug za drugim vrnili v svoje izropane domove. Bilo je kakor po veliki selitvi... Premogovniki zaliti z vodo. Ljudje so dobivali hrano zastonj v skupnih kuhinjah, potem pa so jih polagoma zaposlovali pri popravljalnih delih, s tako nizko plačo, da so imeli komaj za hrano. Stotine pisem so takrat nosili vlaki, avtobusi in vsa- mogoča prevozna sredstva iz Lorene proti naši domovini. Stotine beguncev je prosilo nujne pomoči — a pisma niso prišla preko meje.
Na mizah izseljeniškega odbora v Ljubljani pa so se kupičila pisma svojcev, ki so prosili za podatke sorodnikov v Franciji. Do 50 pisem dnevno je prihajalo iz vseh delov Slovenije, največ pač iz Prekmurja in v njih na pretresljiv način so prosili ljudje, kako bi prišli v zvezo s svojci ali sploh kaj izvedeli o njih. Brat išče brata, sestro, mož ženo, oče hčer ali sina, sorodnik sorodnika.
Tako so pisali. ..
“Veseli me vaše znanje (oglas v časopisih., da lejko pomagate eno-
so zbegani ljudje v največji naglici j mi oči, ki dosti misli za svojimi otro-
vezali cule z najpotrebnejšim, zaklepali omare, skrinje in sobe, se poslavljali od svojih skromnih a toplih domov, ki so si jih postavili in ustvarili s svojimi žuljevimi rokami. da se podajo na pot. Kam? Peš po cesti, dolgi 42 kilometrov, v trpljenje v negotovost... To so bili dnevi ko smo doma, svojci izseljencev in sezonskih delavcev, s skrbjo spremljali potek vojaških dogodkov. . . Ko smo tedne, mesece zamah pričakovali prvega poročila iz tujine, poročila o življenju ali smrti.
To so bili dnevi, ko so svojci v domovini pošiljali pisma, dopisnice, odprta in priporočena pisma, v nemškem, slovenskem in francoskem jeziku, a so se čez mesec dva ta pisma neodprta vračala nazaj...
Kaj je z našimi na tujem. . .
Stotine žena širom cele Slovenije in Jugoslavije je trepetalo za usodo mož, sinov, hčera, zaposlenih v Franciji. Kje so? So živi, mrtvi? Se bombo še kdaj videli?...
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelje MARKO RADAU
Facundo Quiroga 1325 U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
ki, či živijo ali so pa mrtvi...” tako je pisal stari prekmurski oče iz svoje goriške vasice, s svojo okorno roko, nevajeno pisanja s črnilom in peresom, in prosil, ali bi mogel kakor koli kaj izvedeti o svoji hčeri in sinu, ki se že od maja nista nič oglasila.
Meseca maja so prenehale vse vesti o izseljencih. Od tega meseca naprej ni noben sorodnik v domovini vedel več, kaj je s slovenskimi ljud; mi v Franciji.
“Kaj je z mojo hčerko in sina-bo” sprašuje neka mati. “Že od maja nimam nobenih poročil o njiju in ne vem, ali sta še živi...
Iz Apač je prosil nekdo za podat-, ke o Angeli, ki je že pred tremi leti odšla v Francijo in je do maja meseca redno pošiljala domov denar in pisma, potem pa, ko bi bila morala sama priti, je utihnil vsak glas od nje... Služila je pri g. Cialle Fils, v mestu Sottville.
Prišo je pismo priletnih zakoncev Ivana in Katarine, ki sta dobila poročilo, da je njun sin, zaposlen v rudniku Moselle, “po nesreči smrt storil”. Bil jima je velika pomoč in in zdaj bi uboga stara I. in K. rada vedela, ali bi mogla dobiti vsaj sinovo obleko in njegove reči, če jih je kaj imel in kako bi jih dobila . . .
V vseh teh pismih, ki so jih večinoma pisali in sestavljali učitelji ali župniki, so skrbno in točno zapisani prejšnji naslovi sorodnikov, stotine imen vasi, farm, trgov in pokrajin, po katerih so si naši ljudje služili vsakdanji kruh.
Na farmi Alberta Van Voorda je tri leta delala žena, ki je baje umrla, a moža niso obvestili o njeni smrti.
“Obupana mati Smodiš Roza iz Prekmurja” je poizvedovala za svojo hčerjo, zaposleno v departamen-tu Seine et Oise in ki od marca preteklega leta ni nič pisala. . .
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vi-, nom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tudi za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Patemal
“Slovenski vdorn” bo ponovil igro 66 DIVJI LOVEC ” v nedeljo 14. SEPTEMBRA ob 4. uri popoldne v ALSINI 2832.
Od meseca julija ni pisala hčerka, ki je služila pri g. Ferdinandu Foi-ry-u, v Puiseaux Loirette in nje stari oče, ki je bolehen in mati, ki ima zlomljeno nogo, prosita, kako bi prišla v zvezo z njo. Svoje pismo sta podkrepila s pripombo: “Trdno (ze-
lo)	nama je hčerka potrebna doma ”...
Spilak Terezija še je odpeljala z enim izmed, transportov iz murskosoboške postaje v Francijo, v Pas-de-Oalais. Njen oče ne pozna slovenskega književnega jezika. Malokdaj kaj jpiše in piše pač tako, kakor izgovarja in kakor misli, da je prav. Ob koncu decembra je pisal v Ljubljano izseljeniškemu odboru in ga v svoji blagoglasni prekmurščini prosil, da bi poizvedoval za njegovo hčerko.
V prekmurščini je pisal tudi Ga-špar Karol, pismo, ki se glasi: “Molim Vas. Gospoda Narodni Izseljenski Odbor, dami odpišejo kako jas najdem gori mojo szesztro in njenoga mozsa, kateriva sta odišla vu Franciju 7. V. 1940. leta kak na szezonsko delo, naslov gospodarja : Ohez M. Canyeuk, Avrigny Oise in nobenega glasa ni odnyi nezmao ako so živi ali mrtvi pa tudi so pustili kod. mene deco in bi deca rada vedla za svojga Oczo in Mater. . . Vu Vupanyi vašem ostanem zbogom ... ”.
Tako so se vrstila in kupičila ta pisma in prošnje za tisočera pojasnila. Izseljenski odbor, ki je ravno prirejal zimsko pomoč za izseljence, je kmalu poslal preko Rdečega križa prve pakete z živilom. Dobil je 200 naslovov onih, ki so pomoči bili najbolj potrebni, a z vsakim dnem so prihajali novi naslovi. Iz Oam-bella so že decembra pisali, da .je tam veliko Slovencev in da silno stradajo, posebno hudo pa je bilo otrokom in so prosili za takojšnjo pomoč.
Ker je imela večina izseljencev v najemu vrtove in njive, so prosili, da bi jim spomladi poslali semenje pese, kolerabe, solate, repe, posebno pa različnega fižola, da si bodo sploh lahko kaj zasejali.
Domovina, pettisoč .tvojih sinov ti je iz tujine, v najhujši stiski poslalo svoj poslednji SOS !.. .
*
Tako so svojci v domovini, za časa tragedije, ki je zadela Francijo, obupno poizvedovali in pričakovali novic in vesti o,njihovih dragih, ki so si iskali košček kruha v izselje-ništvu!
Kako pa je danes?
Danes pa, ko je sovražni ger-mansko-italijanski val preplavil našo tužno domovino in prinesel najstrašnejše gorje našemu mirnemu in napredka željnemu narodu, so se razmere, na žalost, ravno nasprotne, prej so iz domovine poizvedovali po svojcih-izseljeneih v krajih, ki jih je zasedel osovraženi Nemec, sedaj smo mi izseljenci v vseh svobodnih državah, ki nestrpno pričakujemo vesti iz zasedene domovine in bi radi izvedeli kakšna usoda je doletela naše drage, sorodnike in znance, kakor tudi sorojake. Vesti, ki tako nejasne in zelo redke prihajajo iz poteptane domovine pa so zelo žalostne in bojimo se, da bodo še žal ost -nejše one, ki nam bodo prispele v bodočnosti. V naših srcih pa je vseeno zelo močno upanje in vera, da bo le kratko trajalo trpljenje našega naroda in da bodo vsi zločini, ki jih sedaj izvršuje tujec nad našim narodom prav kmalu maščevani in spet bo sijalo žarko sonce svobode nad našim lepim zemljem, našo še večjo in srečnejšo Veliko Jugoslavijo ! Amen !
Izjava jugoslovanske vlade glede “Hrvaške monarhije” pod laško zaščito
Dopisništvo Centralnega Presbi-roa pri Kralj. Poslaništvu je obvestilo izseljensko časopisje, da je poslanik kraljevine Jugoslavije g. Konštantin Fotič dvakrat zaporedoma, po nalogu kralj, vlade poslal protestne note vladi Zedinjenih držav Severne Amerike, proti progla-šenju hrvaškega kraljestva v Rimu.
Prva nota je bila oddana po ministru g. Fotiču državnemu tajniku Cordel Ilull-u 12. maja 1941 leta. V tej noti je vlada kraljevine Jugoslavije odločno protestirala proti stvarjenju tako im čuvane neodvisne hrvaške države, smatrajoč ta nezakoniti poskus Nemčije za ničvreden.
Druga nota je bila oddana 24. maja 1941 leta. G. poslanik Fotič je v tej noti, poslani g. Sumner Wei lesu, v imenu kraljevine Jugoslavije protestiral oklicanju hrvaškega kraljestva v ceremonijalu 18. maja v Rimu, ter smatra okrnjenje integritete jugoslovanske narodne teritorije in odcepljenje hrvaškega naroda od Jugoslavije za nezakoniti čin.
V prvi noti je jasno podčrtano, da je hrvaški narod v vladi generala g. Dušana Simoviča potom svojih zakonitih predstavnikov, ki istočasno z ostalimi Slovenci in Srbi vodijo borbo za osvobojenje Jugoslavije, v kateri je vključena i teritorija Hrvaške, ter da Hrvatje in Srbi še nadalje vodijo složno delo za skupne in legitimne cilje, pod žezlom Nj. Vel. Kralja Petra II. in narodne dinastije Karadžordževičev, in katerega vsi Slovenci in Srbi in Hrvatje priznavajo za svojega zakonitega kralja.
Na te dve noti, je državni podtajnik g. Sumner Welles poslal kraljevini Jugoslaviji potom njenega poslanika v Washingtonu g. Konstantina Fotiča sledečo noto:
“Sir:
Čast mi je potrditi prejem Vaše note od 12. maja 1941 leta, ki se je nanašala na tako imen d van o stvara-nje “Neodvisne Hrvaške Države”. Vzamem na znanje, da kraljevska jugoslovanska vlada želi da izrazi svoj protest proti temu nezakonitemu postopanju Nemčije in da smatra ta čin ničvrednim in vse postopanje v vezi s postavljanjem tako imenovane “Neodvisne Hrvaške Države’ katere edini namen je razee p-ljenje narodnega teritorija kraljevir ne Jugoslavije.
Isto želim da potrdim prejem Vaše note od 24. maja 1941 leta, poslane v vezi s tamošnjim ugovorom podpisanem v Rimu 18. maja 1941 leta, in v katerem so odstopljeni Italiji integralni deli teritorije Jugoslavije. Sprejmem na znanje, da kraljevska jugoslovanska vlada protestira proti tej novi žalitvi integritete njene narodne teritorije in proti odcepljenju hrvaškega naroda, kateri potom svojih zakonitih predstavnikov v kraljevski vladi nadaljuje boj za osvobojenje Jugoslavije
v kateri je vključena tudi teritorija Hrvaška, in kateri priznavajo kot svojega zakonitega kralja Nj. Vel. Kralja Petra H.
Dovolite mi da se Vam zahvalim na ljubeznivosti, s katerimi ste izrazili Vaše stališče in istočasno naj ponovim obsojanje in indignacijo ameriške vlade in naroda proti vpadu in trganju Jugoslavije od strani raznih držav, ki so podpisale Tripartitni 'pakt.
Izvolite sprejeti, Fkscelenca, še enkrat izraze mojega najglobokej-šega spoštovanja.
Za državnega tajnika:
Sumner Welles, s.*r.
Odgovor g. Sumner W'ellesa sam po sebi govori dovolj jasno in je stvaren primer in diplomatski dokument velike politične in mednarodne važnosti, ki bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini Jugoslavije in njenih narodov. V naj-usodepolnejšem trenotku naše zgodovine, ko je stoletni sovražnik Slovencev, Hrvatov in Srbov poskušal da zopet stre vse naše pravične upe in cilje, pohodil vso našo zemljo in jo raztrgal na majhno koščke. Zedi-l njene države Amerike so pred celim svetom in celokupno mednarodno .¡avnstjo ponovile svoje priznanje, vdanost in simpatije napram naši državi in pogaženim narodom Jugoslavije. V trenotku, ko se izvesne bratske države niso upale priznati pravico na obstanek Jugoslavije, je ta velika zemlja ne samo priznala njeno vlado v pregnanstvu ter njene predstavnike hrvaškega naroda v vladi generala g. Dušana Simoviča, temveč je tudi strogo obsodila vsako cepljenje in tvorjenje novih državic na telesu nedeljive jugoslovanske države.
-Mi smo prepričani, da če ta glas ameriške vlade odjekniti veselo v vseh krajih kjer prebivajo Srbi, Hrvati in Slovenci, v zatirani Jugoslaviji, kjer je naš narod zasužnjen, politično obsojen na smrt. Naš narod bo vedel ceniti da v svoji največji nesreči ni sam, zapuščen, temveč se za njega briga ena velika država, ki se bori za iste ideale.
Naše izseljenstvo, ki se jako zanima za razvoj dogodkov v svoji stari domovini, bo gotovo veselo ko sliši za to mnenje ameriške vlade.
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY '3372
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, ietrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem ženske bolezni
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12- pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
PRVOVRSTNA KROJAČNICA
“LA ESTRELLA”
ZA OBLEKE, SUKNJE IN PERAMUS
V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN
Zanimiv predor v Beogradu
Zemljoknjižna kupčija je v Beogradu bila izredno živahna prav zaradi vladajoče konjunkture, toda vsak je le raje kupil že dograjeno hišo, ali pa še rajši “plač” ter si mislil: “Ta mi ne uide!” Takim kupčijam, ali bolje rečeno, špekulacijam, ni bilo ne konca ne kraja. Prav čudno ,je, da davčna uprava ni stopila bolj na prste tem prekupčevalcem s hišami in zemljišči!
Vendar se napovedujejo nekatera prav velika nova poslopja, ki so jih že pričeli graditi, oziroma kopati temelje zanje. Beograd že ima svoj nebotičnik, to je visoko stavbo na Terazijah, letos pa bi imel dobiti, kakor je vse kazalo, drugo, namreč na važnem mestnem središču “Slavi ji”. Graditi ga je začela neka znana beogradska veletvrdka in jeziki so trdili, da je pri novem nebotičniku soudeležen nekdaj znani in vodilni bivši politik... Iz naznanil za novi nebotičnik, ki ga je ta tvrdka spretno izrabila za reklamo — saj drugače si ni mogoče misliti, —- je bilo razvidno, da bo res nekaj impozantnega, ter da bo veljal neštete milijone.
Drugo ogromno poslopje so pričeli graditi, oziroma kopati temelj zanj, v neposredni bližini Terazij. Lastniki bodočega gigantskega poslopja so morali za drag denar odkupiti in podreti kar cel blok starejših, tudi trinadstropnih hiš. Ti dve zgradbi bosta najbolj impozantni, kar jih, bo letos pričel Beograd zidati.
Kaj namerava občina, kaj namerava država letos graditi je še vprašanje. Načrti so veliki in pripravljeni. vse je odvisno od financ. Simpatično je od mestne občine, da namerava letos na prostoru nekdanjih zanikarnih ciganskih barak, na Ja-tagan Mali, ki so že skoraj povsem izginile, zgraditi simpatično uradniško in delavsko predmestje samih eno ali dvodružinskih hišic, nekako tako, kakor je pri nas Rožna dolina. Tudi ])o nekaterih okrajih Beograda bodo zrastle z javno pomočjo slične naselbine. O raznih javnih delih, ki so pričela, oziroma ki jih beograjska mestna občina še namerava izpopolniti (tlakovanje, elektrifikacija, kanalizacija, vodovodno' omrežje, itd.), sem proti koncu lanskega leta poročal.
Ako kdo pride v Beograd in presodi, potem mora priznati: Najlepša cesta, bul e v ar ali avenida v Beogradu, je nedvomno Miloša Velikega ulica.
Ta ponosno, široka in skrbno negovana ter skrbno tlakovana ulica, je v resnici ponos mestu Beogradu. Vodi tam od Terazij, se nekoliko spušča navkreber (redke so ulice v Beogradu, ki so popolnoma ravne) ter vodi tja do Topčidera. Najbolj simpatično na tej ulici je to, da nima skoraj nič trgovinskega duha in
..•.••.••»•..•..•..•..•..•m«.

Trgovci in obrtniki!
Oglašajte v 44 Slovenskem listu ”, da Vas bodo naši ljudje
poznali
| FOTOGRAFIJA I
|“LA MODERNA”!
| VELIK POPUST PRI ^ FOTOGRAFIRANJU
£ Ne pozabite
I FOTO “LA MODERNA” |
ne živahnosti. Sem in tja kaka koli-bica za trafiko, kaka mala skrita prodajal niča, nikjer pa svetlobne reklame, nikjer kričečih napisov, mirna in dostojanstvena. Po njej vozijo le avtomobili in sicer samo osebni, tovorni samo izjemoma, če peljejo v kakšgo palačo tovor premoga. toda še tedaj morajo po stranskih ulicah, ulico smejo le prečkati, vozi tu tramvaj in avtobus, drugo vozilo pa sploh ne. Kmetska vozila in druga vozila na vprego smejo voziti tudi samo do 6 zjutraj.
Zakaj ta ulica, je ulica ministrskih palač.
Ponosne in resnbne se dvigajo tu te palače, kakor da bi hotele s svojo skalovito stabilnostjo in četvero-kotnostjo jamčiti za varnost države in ljudstva, nad katerimi bdijo ministrstva v njih. Tako so v teh palačah : ministrsko predsedništvo, notranje ministrstvo, finančno, poljedelsko in vojno ministrstvo, ministrstvo za gozdove in rudnike, tu je vojna akademija, malo dalje je zopet gimnazija in socialno ministrstvo, v eni teh palač je nameščen tudi Osrednji državni tiskovni urad. Navzgor, v podaljšku ulice pa stojita Narodna skupščina in impozantna palača Poštne hranilnice s poštnim ministrstvom, morda največja palača na vsem Balkanu.
Sredi te ulice, na najlepšem delu, pa zeva prazen prostor. Tu je bil nekoč Srbski etnografski muzej, ki pa so ga pred nekaj leti podrli. Na praznem zemljišču se sedaj paseta dve, tri koze, otroci navdušeno igrajo nogmet in ljudje se sončijo, toda ta idila na najlepši točki ulice ne bot rajala dolgo. Kaj kmalu prično namreč graditi tu novo, veličastno poslopje za etnografski mu-ze-i- Vse je pripravljeno, podpisisi merodajnih in baje tudi že denar. Torej v kratkem prično graditi. Škrbina v ulici Miloša Velikega bo kmalu plombirana.
Dva koraka nižje Miloša Velikega ulice je ponosna stavba železniškega ministrstva, med vsemi ministrskimi palačami morda največja. V enem traktu te palače je tudi senat.
V tem sklopu ministrskih palač pa je zraslo sedaj novo. gigantsko poslopje namenjeno gradbenemu ministrstvu.
To ministrstvo, ki so ga nekoč omalovaževali kot manj važno in ko mu je bilo priključeno nekoč poštno ministrstvo, so se nekateri celo jezili; kako naj se reka pridruži potoku, to ministrstvo je postalo v zadnjih letih izredno velikega pomena za vso državo. Ko je bil gradbeni minister dr. Miha Krek, je ministrstvo razvilo neverjetno veliko živahnost, ki se sedaj še nadaljuje. Stiskalo pa §e je in se še stiska v malo palačo, tudi ob Miloša Velikega ulici, ki pa za tako velik resor nikakor ne zadošča. Dr. Krek je tudi sprožil akcijo, da se prične graditi nova palača za to ministrstvo. Po pravilu o bradi, ki si jo je Bog najprej ustvaril, se je tudi gradbeno ministrstvo odločilo, da zgradi tako palačo. Zrasti a je res do zime v Nemanjini ulici, v četverokotu med finančnim, notranjim in železniškim ministrstvom, trk ulice Miloša Velikega.
Ta zgradba pa ima še nekaj posebnega :	v kletnih prostorih je
namreč urejeno najbolj moderno zaklonišče proti letalskim napadom. Sicer mora danes vsaka nova stavba imeti tako zaklonišče, toda grad-
beno ministrstvo bo res pokazalo nekaj posebnega. V njem bodo imeli ob priliki morebitnih zračnih napadov dovolj prostora vsi uradniki in stanovailci v palači tega stva. Zaklonišče bo imelo vse trebne priprave in opreme.
Še več: ko v je železniško ministrstvo zvedelo, kaj gradi njegov novi vis-a-vis, se je za stvar pozanimalo in zvedelo, da bi bilo v zavetišču tildi dovolj prostora za celo armado uradnikov železniškega ministrstva. Treba bi jim. bilo samo steči čez Ne-, manjino ulicq in na varnem bi bili. Toda že na ulici bi se jim utegnila pripetiti nesreča. Zato je najboljša rešitev: predor pod Nemanjino ulico. Ta predor od železniškega ministrstva do gradbenega ministrstva
j grade. Kakor kažejo prva de- j la, bo predor dovolj globok in zelo širok, kaka gneča v njem ne bo mogoča. Torej, ako bi sovražna letala kdaj priletela nad jugoslovansko prestolnico in metala bombe, bi odhiteli uradniki gradbenega ministrstva po liftih in stopnicah v svoje varno zaklonišče, nasproti pa jim bi že prihiteli uradniki želežniškega ministrstva. Seveda je poskrbljeno, da bosta predor in zavetišče vedno suha in oskrbovana. V primeru, da bi bila ena ali druga palača porušena, bo še vedno mogoče spraviti v zaklonišče iz obeh ministrstev naj- | bolj važen arhiv in listine.
Za Ljubljano je značilna radovednost, kakor sploh za vsako mesto takega obsega. Tani pri takih delih sto jih vse polno radovednežev, ki komentirajo delo, zbijajo šale, prodajojo “strokovna” mnenja in podobno. Tukaj, v Beogradu pa se malokdo zmeni za dela pri tem predoru. In vendar pomenja ta predor nekaj edinstvenega v naši državi,
Ljubljana, prestolica Slovenije, oziroma po novem, province “Lu-biana”, katera kakor vsa Jugoslavija, preživlja sedaj težke čase pod jarmom tujca
vijo prihrumel sovražni val najhujšega sovražnika Slovanov — modernih barbarov Germanov.
KAKŠNA JE BOSNA
O problemu Bosne je napisal dr. Ivan Nevistič uvodnik v splitskem “Narodnem listu”, glasilo jugoslo-venskih nacionalistov v banovini Hrvatski. Dr. Nevistič opozarja, da je bila ravno Bosna pred in med svetovno vojno nosilka jugosloven-ske misli ter aktivna pobornica za zedinjenje in osvobojenje vseh Jugoslovanov. Nato nadaljuje:
“Z osvoboditvijo in zedinjenjem z ostalimi jugoslovanskimi pokrajinami v jugoslovenski državi je Bosna končno m definitivno zaključila
Brezje, znana slovenska božja pot prepovedali in
ne zaradi kake nove tehnike, temveč zaradi tega, ker je najbolj nazoren simbol časov, v katerih živimo.
*
Tako je pisal dopisnik iz Beograda v “Slovencu” dne 5. marca t. 1. in ni niti slutil, da bo samo mesec dni pozneje ves Beograd bil spremenjen v ogromno razvalino vsled nemških bomb. Predor o katerem piše dopisnik v zgornjem članku, ni prišel v poštev kakor tudi ne razna druga zaklonišča, ker so bila le pri začetnih delih oziroma le napol končana, ko je nad nesrečno Jugosla-
na Gorenjskem, katero so Nemci cerkev zaprli
svoje nacionalno vprašanje. S tem je bilo rešeno tudi vprašanje, ali je Bosna srbska ali hrvatska, ki so ga postavljali pred vojno na dnevni red tuji gospodarji, ker so hoteli zanašati med Srbe in Hrvate spor in prepir. Po zedinjenju je bilo sklenjeno, da bodi Bosna i srbska i hrvatska, ker je srbohrvatska in jugoslovanska. Bosna ima danes na dnevnem redu bolj važna vprašanja. Želi si dela za svoj gospodarski, socialni in prosvetni napredek, da bo nadoknadila v plemeniti tekmi z ostalimi jugoslovanskimi pokrajina-
mi to, kar je zamudila, ko je krvavela in umirala v borbah za zedinjenje in osvobojenje.”
Sedaj pa Bosna ponovno krvavi.
BEOGRAD IN POKRAJINA
Pod tem naslovom je objavil znani politični tednik “Napred”, ki ga izdaja vseučiliški profesor dr. Mi-hajlo Ilič, članek o Beogradu kot državni prestolnici. V članku riše silni povojni razmah Beograda, ki v mnogočem spominja na ameriška mesta. Posledica tega naglega razkroja je bila, da sta se Beograd in pokrajina močno odtujila. Nato piše list med drugim:
“Beograd danes ne predstavlja v pravi meri države in naroda. V ujem sta prav za prav dva Beograda, stari in novi, predvojni in priseljenski. To svojstvo mu onemogoča, da bi se enotno izražal. Narod sam je mnogo bolj enoten, se mnogo bolj zaveda svoje zgodčvine in svoje vloge na tem delu sveta. Po Beogradu se ne more sklepati na težnje in dušo našega naroda, v njem se ne morejo iskati temelji in življenjske sile, ki morajo odrejati našo zunanjo in notranjo politiko. Naše moralno ravntežje, ki se čvrsto drži tudi v sedanjih izrednih prilikah, naša tako izrazita težnja po svobodi in neodvisnsti ter po nujni obrambi se mnogo bolj peitii-.jejo v pokrajini kakor v prestolnici. Politika mora zato hoditi v šolo k pokrajini, ter v hej iskati vodilne ideje in sile za težke trenutke, ki jih preživljamo.”
Tako je pisal politični tednik “Napred” v začetku marca t. 1.
“SLOVENSKI DOM” bo ponovil igro DIVJI LOVEC” v NEDELJO 14. SEPTEMBRA ob 4. uri popoldne v ALSINI 2832.
V
I
i
u
S. SASLAVSKY Av. SAN MARTIN 2579 Telefon: 59-0522 - Bs. Aires
I

POSLUŽUJTE SE PODJETIJ, KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU !
Trgovina čevljev I
BELTRAM	t
i
Vsakovrstna izbera čevljev l in copat.	|
Dto. Alvarez 2288 — Paternal j
Buenos Aires	•
Stanislav Maurič
TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59 -1232
n	p			n
	J		1	hi
rF	Técnico Constructor			1
~jjr	■H Proyectos - Planos			
C		± ra ilutes»	J	
				
Homigón Armado - Firma de los Planos Pedro Moran 5130 Buenos Aires U. T. 50 - 5585
i Slov. Babica
£ •
j FILOMENA BENEŠ-BILKOVA I
| Diplomirana na Univerzi v | f Pragi in v Buenos Airesu t v I Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer i | LIMA 1217 — BUENOS AIRES f I U. T. 23 - Buen Orden 3389	|
AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure. GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
Slovenski stavbenik |
Za načrte, betonske preračune	l
in Firmo,	|
obrnite se do tehničnega	|
konstruktorja	|
FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363	I
Villa Devoto U. T. 50 - 0277 |
! ZOBOZDRAVNIKA } DRA. S A MO IL O VIC de Falicov in
IDR. FELIKS FALICOV
i' Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
I DONATO ALVAREZ 2181
|	U. T. 59 - 1723
'•i '>>iq /,\ indo h
ZA POUK IN ZABAVO
>(t 1	>ÍIiVH»Vi i j •	• • 'JI .j r ) /
NAŠ Í MO Ž J E
Fran Cegnar
Rojen B. decembra 1826 pri Sv. Duhu pri Stari Loki, umrl 14. februarja 1892 v Trstu.
Gimnazijske študije je dovršil v Ljubljani, bil nekaj časa časnikar, dobil leta 1851 službo pri ljubljanski pošti in služboval od eta 1859 stalno v Trstu.
V	mladosti je stal pod vplivom Koseskega, a se ga je osvobodil, ko je postal sotrudnik Janežičevega “Glasnika”. Prevajal je češke, hrvaške in srbske narodne pesmi, med njimi znano pesem o “Asan-agini-ci”. Svoje samostojne “Pesmi” je izdal z nekaterimi prevodi leta 1860, na kar se je lotil prevajanja Schillerjevih dram “Marija Stuart”, “Viljem Tel” in “Wallenstein“, ki so v naši književnosti prvi dobri prevodi iz svetovne literature.
V	Trstu se je udeležil političnega in društvenega življenja, bil deželni poslanec, urednik in sotrudnik “Edinosti”.
Janez Trdina
Rojen 29. maja 1830 v Mengšu, umrl 14. julija 1905 v Novem mestu.
Ro dovršeni gimnaziji je'študiral na Dunaju zgodovino in zemljepis-je, prišel leta 1855 kot profesor na Reko in stopil že 1867 v pokoj.
V	mladostni dobi je objavil Trdina nekaj narodnih pripovedk, zgodovinsko novelo in satiro na slovenske književne razmere ter nato za dolgo let umolknil. Leta 1881 je pričel objavljati “Verske bajke na Dolenjskem” in “Bajke in povesti o Gorjancih”, ki pa so le deloma nabrane iz narodnih ust. Deloma jih je Trdina sam spisal in imajo značaj pravili umetnih legend in pripovedk. V njih je podal sliko dolenjskega ljudstva ter pogostoma položil vanje svoje misli in nazore, da bi prekvasil stare narodne nazore z idejami napredujočega časa. Znamenit je njegov jezik in slog.
Matija Valjavec
• (. it laso ital / 1
V Pragi je zaslovel že-iVaCladih letih kot pevec in nastopil na gledališčih v Pragi in Brnu. V Ljubljano je prišel 1856 in bil 26 let ravnatelj filharmoničnega društva, vodil dve leti čitalniški pevski zbor in poučeval glasbo na učiteljišču, gimnaziji, realki in v Alojzevišču ter postal tudi učitelj na javni glasbeni šoli.
Uglasbil je več latinskih in dve' slovenski maši, nekaj latinskih in več slovenskih cerkvenih in tudi svetnih pesmi za petje s spremlje-vanjem orgel in solopesmi za sprem-Ijevan.je s klavirjem. Izdal je tudi tri snopiče šolarskih pesmi.
Rojen 17. februarja 1831 na Srednji Beli pri Preddvoru, umrl 15. marca 1897 v Zagrebu.
Normalko je dovršil v Kranju, latinske šole v Ljubljani (1851) ter odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Leta 1854 ,je nastopil službo na gimnaziji v Varaždinu in prišel 1876 na gimnazijo v Zagreb.
Val.javčevo književno delo je v tesnem stiku z narodno poezijo. Že njegove “Pesmi” (1855), v katerih opeva lepoto narave in izraža hrepenenje po domačem planinskem svetu, kažejo poseben dar za pripovedno pesništvo v narodnem slogu. Valjavec nam je dal več prav lepih legend in je ustvaril slovensko umetno živalsko pravljico, “Vojska med volkom in psom”, “Osel kralj zverin”. Proslavil se je tudi kot nabirate].] narodnega blaga, nabiral je gorenjske narodne pesmi in kgjkav-ske pravljice ter pripovedke iz okolice varaždinske (“Narodne pripo-vjetke”). Pozneje se je posvetil j znanstvenemu delu, zlasti raziskovanja staroslovenščine in slovenskega naglasa.
Anton Nedved
Rojen 19. tvgusta 1928 v Horevi-cah na Češkem, umrl 16. junija 1896 v Ljubljani.
Janez Mencinger
Rojen 26. marca 1838 na Brodu blizu Bohinjske Bistrice, umrl 12. aprila 1912 v Krškem.
Gimnazijo .je študiral v Ljubljani, pravo na Dunaju ter bil odvetnik v Kranju in od leta 1882 v Krškem.	\
Na Dunaju se je Mencinger pridružil “Vajevcem” in postal sotrudnik Janežičevega “Glasnika”. Bil je naš prvi pisatelj, ki je zajemal snovi tudi iz meščanskih krogov in iz dobe narodnega prebujenja (“Jerica”, “Vetrogončič”). Po glasnikovi dobi je Mencinger umolknil in se oglasil na novo šele leta 1881 v “Ljubljanskem Zvonu” s humoreskami in satirami. Napisal je sliko malomestnega uradništva (“Mešana gospoda”) in satiro na neokusne in često sirove sodobne povesti (“Cmokavzar in Ušpema”). Glavna njegova spisa sta “Hoja na Triglav” in “Abadon, bajka za starce”. V “Abadonu” je podal kritiko materialističnega svetovnega nazora in javnih razmer v Evropi”. Pok k boljši bodočnosti je le pot dejanskega krščanstva.
Benjamin Ipavec
Rojen 24. decembra 1829 v Št. Juriju na Štajerskem, umrl 20. decembra 1908 v Gradcu.
Obiskoval je gimnazijo v Celju in v Gradcu, študiral zdravništvo, postal leta 1857 doktor in se naselil kot zdravnik v Gradcu.
S slovensko glazbo se je pričel ba-viti leta 1850 kot pevovodja graškega društva.“Slovenija”. Uglasbil je nad 120 pesmi za en glas, dvo- in večglasne, četverospeve za mešane zbore, kantate (“Na Prešernovem domu”), kompozicije za klavir, opereto “Tičnik”, ki je časovno druga slovenska opereta, in lirsko opero “Teharski plemiči” (prvič izvajana 3892).
Ana Chrpova
Slov. babica
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 621
U. T. 38, Mayo 8182
Veliki zavod “RAMOS MEJIA” Venereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi.
. Popolno moderno zdravljenje.
SIFILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914)
KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpadanje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽELO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju.
ŽIVeinB BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična za-
GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: brez operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5.— NA TEDEN Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIJALISTI Je edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. — Ugodno tedensko in mo-plačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
PLAZA ONCE
General Weygand
Nekega .junijskega, dne v 1. 1882. je 'Hajštala7' V "liceju imenvanem “ Lbuis-le-Gr and ”, prava pravcata, revolucija. Kaj se je zgodilo'*! 'UipU ka Weygauda, temperamentnega mladeniča, vedno pripravljenega na bitke z blazinami, so hoteli profesorji prisiliti, da bi se vpisal na učiteljišče. Povod za splošni upor je bil tu. Štiriindvajset ur so dijaki vzdržali na “svojih položajih”, dokler jih ni razgnalo na pomoč poklicano vojaštvo. Daši so bili vsi glavni krivci kaznovani, je mladi Weygand par mesecev pozneje z obzirnim uspehom napravil maturo.
Leta 1885 je bil sprejet v vojaško šolo v Saint-Cyr. Bil je že tedaj poln energije, dober matematik, ki si je navzlic izrednemu zanimanju za znanost izbral vojaški poklic. Podporočnik pri dragoncih v Cham-beryu, poročnik v Saint-Etienneu in Lunevilleu, se ni vdal lahkotnemu garnizijskemu življenju, ki zamori marsikaterega mlajšega častnika. L. 1896. je završil tečaj v Saumuru; bil je prvi in imenovan je bil za kapetana. Kot. komandant eskadrona je bil imenovan za inštruktorja v jahaski šoli. Znane so njegove študije o konjenici, v katerih je trdil, da navzlic avtomobilu, ki se je tedaj pojavil, konjenica ne bo propadla. Postal je poveljnik edinice, in vrata v “Ecole de guerre” so mu bila na steza j odprta. Toda šel je mimo njih, rekoč: “Biti hočem tam, ko bomo vzeli nazaj Alzacijo in Loreno”.
( E. 1913. je bil Weygand dodeljen Centru vojaških ved. Proti koncu istega leta je bil poklican h generalu Joffreu, ki je bil tedaj podpredsednik višjega vojnega sveta. “Sijajno prijatelj, povedali so mi, da ste popolnoma uspeli, če boste tako nadaljevali, boste prišli še daleč.” Kratko in jedrnato, a Joffre si ga je zapomnil ter ga vzel s seboj v Rusijo, ko je bil z vojaško misijo poslan na velike manevre carske armade.
Do 26. avgusta 1914 je bii že podpolkovnik in se je kot tak med prvimi udeležil bojev pri Morhangu. Poch ga je dal med topovskim ognjem pozvati k sebi ter ga imenoval za .šefa svojega generalnega štaba. Od tega trenutka se Poch in Weygand nista več ločila, dasi kavalerij-ci Pocheu niso bili preveč pri srcu, povrhu pa Weygand ni imel niti Visoke vojne šole, čemur se je Poch nadvse čudil, saj je bil on v njej eden njenih največjih mojstrov. Primerjajmo Focha z Weygandom:
1 ocb je imel svojo lastno vedo, intuicijo, vero, recimo, mistiko. Vedno nervozen in vedno v zaletu, je mešal Ogenj s tehniko, kletvice z argumenti. Weygand je mirnejši ner-voznež, njegova vera se naslanja na podatke. Njegovo zaupanje je sail premišljanja in zagotovil, ki mu jih nudi realnost. Weygand ima vedno zaupanje, ker ima vedno kak načrt, ki se spreminja, preobraža, obrača ter se prilagoduje najrazličnejšim prilikam. Poch ni bil nikdar poražen, ker nikdar ni verjel v poraz, Weygand nikoli ne obupa, ker brezup nima načrta. Ta dva temperamenta, tako različna, sta se sprva kresala, potem spravila ter, se končno zlila. Najboljši sad tega sodelovanja pa je bilo čuvanje tajnosti. “Nobene indiskretnosti! ”, je bila maksima obeh vojskovodij. Skrivnostnost in tajnost sta tudi danes poglavitni lastnosti Weygauda.
Dne 11. novembra 1918. ga je Poch počastil s tem, da mu je pred nemškimi poslaniki dal brati besedilo premirja ter ga tudi pozneje uporabljal pri sestavljanju vojaških klavzul versajske mirovne pogodbe.
Weygandova slava pa se z vojno še ni končala. Iz Varšave, kjer .je Poljakom izbojeval zmago nad bolj -ševiki, je odhajal do pasu pokrit z rožami. V aprilu 1923 je bila v nevarnosti sirijsko-turška meja. Poincare je naprosil Pocha, naj mu da na razpolago Weyganda, katerega je poslal za poveljnika in visokega komisarja Levanta. Takoj po svojem prihodu v Beyrouth je dal pobesiti par tucatov razbojnikov, kar je imelo naravnost čudovit učinek: vse se je vrnilo k redu in miru, in potreben .je bil en 4am obisk sirijsko turške me.je ter par dnevnih po-




toqn k
VELIK SHOD
ti, I
' .	/	I J ’ I	;	| . I	i
priredi o priliki rojstnega dne in polnoletnosti kralja PETRA II. .(¡Ihe 6. septembra t. 1. v dvorani ASOCIACION FILANTROPICA '“LA ARGENTINA”, ulica Rodríguez Peña 361, Odbor “AMIGOS DE YUGOESLAVIA” v proslavo kralja in naše države.
Na tem shodu bodo poleg Argentincev nastopili tudi pevci in pevke, kakor tudi celi pevski zbori.
SPOR E D :
1.	Argentinska ni jugoslovanska himna : poje “Slov. dom”
2.	Govor člana odbora “Amigos de Yugoeslavia”, g. Raída C. Monsegura
3.	Jakov Gotovac: “Zašto smo se sreli!” (V. Petrovič)
Lujo Šafranek-Havič: “Sjaj, sunčece!” (Tekst iz narodne lirike)
Blagoje Bersa: “Robinjica” (Bosanska balada)
Vlad. R. Djordjevič: “što slavu.j peva” (M. Petrovič)
Poje: Marina Kar klina Glasovir: Leo Schwarz
•4. Govor
5.	Fran Lhotka: Hrvaška rapsodija “Žetev”
Aguirre-Gao: “Aires criollos”
Miroslav slik: “Primorski ples”
Saint-Sains: “ Introduction et Rondo Capriccioso”
Gosli: Ljerko Špiler • Glasovir: Leo Schwarz
6.	Srbo-hrvaške in slovenske narodne pesmi : poje “Slov. dom”
7.	Govor kralj, poslanika dr. Izidorja Cankarja
8.	“Hej Slovani” : poje “Slovenski dom”.
V odboru “Amigos de Yugoeslavia” so sledeče osebe:
Dr. MARCELO T. DE ALVEAR, bivši predsednik Republike in líder U.C.R. — MARTIN NOEL, prof. vseučilišča in narodni poslanec za prov. Buenos Aires — Ing. JULIO A. NOBLE, bivši narodni poslanec in predsednik “Aerokluba” — Dr. GUILLERMO EDUARDO LEGUIZAMON, profesor vseučilišča — Dr. ALEJANDRO CEBALLOS, prof. vseučilišča — DR. SILLA MONSEGUR, odvetnik — Dr. PEDRO PALACIOS, odvetnik — CARLOS O’ FARRELL, javni notar — RAUL MIHANOVIČ, arhitekt — RAUL MONSEGUR, odvetnik.
velj, da so tudi na turški strani razumeli, da imajo opravka s človekom, ki vé, kaj hoče. Prej večno nemirne Beduine je tako navezal nase, da ti je bilo treba v puščavi ie omeniti, da si Weygandov prijatelj, ih tvoja varnost je bila zavarovana. Bil jim je kakor kralj, in h kateremu so trumoma hodili po nasvete.
Aprila 1924 je bil imenvan za direktorja šole Visokih vojaških znanosti. Ko je odhajal iz Beyroutha, so ga domačini odnesli iz avtomobila ter ga na ramah prinesli v luko.
1930	je bil šef generadnega štaba,
1931	pa vrhovni povljenik armade. Starostna meja in politične intrige so ga za kratek čas odstranile, in podoba ,je bila, da se bo njegovo ime izgovarjalo ie še v zvezi z zgodovino. 19 maja 1932 ga .je .Inles Cambon s temile besedami sprejel v francosko Akademijo: “Vi, ste eden tistih, katerih Republika nikoli ne bo nehala klicati.” Vojni val je Weyganda res spet pripeljal v prve vrste ter mu zaupal najbolj delikatni in najbolj nevarni del francoskega imperija, Levant. Toda v Franciji se je že odigrala tragedija. V zadnjih vzdihih, ko je bilo že prepozno, so ga poklicali domov ter ga imenovali za generalísima. Z obupnimi napori .je .skušal rešiti vsaj ono, čemur .je on prinesel tako ogromen delež, francoski prestiž. Rešil .je prestiž, in rešil je čast ter se je takoj odpravil na novo delo v Afriko, kjer budi vero v Veliko Francijo ter v moč francoskega duha.
ATENTAT NA LAVALA
Na Piera Lavala je bil izvršen atentat, ko je pregledoval legijonar-je namenjene na bojišče proti Rusom.
Atentator Colette je Lavala par-krat zadel ter ga nevarno ranil. Z njim je bil zadet tudi voditelj desničarjev M. Deat.
ocaoi
IOE
XOE3C
Dr. Nicolás Martín !
ODVETNIK

ZA TRGOVSKE ZADEVE j
Posvetovanje za naročnike Slo- * venskega lista brezplačno.
ARENALES 1361 • m
I U. T. 41-3520, Buenos Aires |

Kroj
acnica
Izdelujem obleke po naj novejši modi. — Cene zmerne.
Rojakom se priporoča
Peter Capuder
Rio Bamba 879, Bs. Aires
ZA NAŠE GOSPODINJE
Gospodinja - žena
Vsak dan so v družinskem življenju najbolj kočljive prve minute potem, ko se mož vrne z dela domov. Če se pametna žena zna teh prvih deset minut obvladati in se vesti z možem prijazno, previdno, ne da bi se pritoževala in ne da bi kaj zahtevala, pa je ostali del dneva že pridobljen za mirno skupnost in dobro voljo. Vprav zato mora biti sleherna ženska tudi diplomat.
Imamo izvrstna, nova navodila —-i recepte — za različne jedače. Toda nikdar ne sme gospodinja teh novih jedil kuhati takrat, če dobi goste. Gostje niso za to tukaj, da bi na njih preizkušali nove recepte; le je treba dobro preizkusiti prej. Kar pa damo gostom, mora biti kaj takega,' o čemer smo prepričani, da bo dobro.
Stanovanje in vse, kar' je v njeni, je za tiste ljudi, ki prebivajo v njem. Pa ne narobe! Pametna gospodinja noče biti sužnja svojega pohištva in posodja in zato tudi ne bo zahtevala, da bi bili sužnji pohištva in parketov njen mož in njeni otroci in posli.
Lepo je, če je miza okrašena s cvetlicami in drugimi okraski. Vendar ne smejo vaze in šopki in svečniki itd. motiti ljudi, ki sedijo za mizo.
Otroci spadajo k otrokom. Zatorej, če pride kdo na obisk, naj otroci ne-bodo zraven, saj ovirajo pogovore odraslih, marsikaj poberejo, kar ni zanje, in postanejo predrzni.
Domača obleka bodi prav tako snažna in čedna, kakor ,je obleka gostov. Neukusno je, če bi gospodinja sprejela goste v kaki obnošeni pražnji obleki.
Če mož prevečkrat sili z doma in zahaja v krčmo, naj se žena kdaj pa kdaj vpraša, ali ni nemara tudi ona kriva, da .je mož takšen. Mogoče ga ona sama s svojim vedenjem, ki je vse drugo kot prijazno, podi iz hiše.
Zgodba o trmastem konju
Tamkaj po Lanusu tudi živi naši ljudje. Pa je minilo že več kot leto dni, in bosta nemara že kar dve leti, ko sem bil tam zadnjič, in vendar so mi tam tudi znanci od doma že, hočem reči iz Metlike. V tistem delu živi namreč Hanzelj, ki ima mehanično delavnico in — zbirališče vseh rojakov iz metliškega konca Bele krajine.
Čas je torej, da krenem tja. Tako bom z isto potjo opravil več poslov. Iti mi je v bolnico Fiorito, kjer je bila na bolniški postelji Marija Krajpeev, avežanedska pevka, operirana tiste dni, stopil bom še naprej do Godlerja, rojaka iz Brežic, ki ima svojo mehanično delavnico na ulici Caa Guazu v I.anusu.
Pa naj vendar tudi povem, kje je to.
Če sedeš na Constitucionu na tramvaj 3 — pa ne pozabi vzeti tudi kaj branja', da ti ne bo preveč dolgočasna pot — te pelje tja čez avežaiiedski most, nato po Av. Mitre. nakar zavije do bolnice Fiorito, križa progo FCS, ki drži v La Plato in si potem išče pot mimo postaje Prov. železnice. Če gladko teče, če ni zaprek s srečevanjem, kajti proga ni dvotirna, temveč ima le izogn bališča, bom pri Godlerju v 50 minutah ....	'
Pa sem imel časa dovolj za vse. Zmolil sem si brevir, prebral “ Pren-so”, pa še mi je preostalo časa za razna razmišljanja.
Tamkaj ulice niso tlakane. Nekatere pač. Tudi nebotičnikov ni. Skromna bivališča so, kakršna si pač sriomak more postaviti, ulice pa take, kot jih je. . . Bog dal. Pa se je zgodilo oni dan nekemu Sifonerju, ki se mu je menda še bolj mudilo kot meni, da mu je — motor odpovedal ... — tako se reče po moderno! Povedano z navadnimi besedami se pa reče: — mrha še mu je ustavila, namreč konjska mrha. ki je šifonerjev motor. Ni dvomdčda je moža spravilo v grdo zadrego, ker ima gotovo dobro prešteto minute, — če ni eden tistih, ki se mu nikamor nikoli ne mudi... Pa zadrega ni bila samo njegova, temveč je bila tudi moja in naša. Voz je namreč obtičal ravno na tiru. Konjska mrha pa ne gane ne naprej ne nazaj. Prani je prhal, grebel z ko-
piti, pograbil in spet popustil, navidez napel kite, toda zagrabil ni... voz je stal na mestu, voznik pa... še dobro se je zadržal! Vsaj jaz njj sem slišal, da bi klel Boga ne svetnike, kakor se je že več kot enemu primerilo.
Kljuse konjsko! Grdo navado i-maš, in kar nič ne pomisliš, koliko zadreg napravljaš s svojo bedasto trmo. Pa žival je žival, ki nima pameti in ki ne more razsoditi nevšečnosti. V- tem slučaju pač ne ostane drugega kot, ali čakati, ali pa peš naprej. . . Blato je, tako sem presodil, pa tudi hočem videti, kako si bodo pomagali, tako sem prevdarjal in se spomnil, da če je ljudi, kateri posnemajo čebelice in mravlje v pridnosti, je tudi takih, kateri imajo za svoje vzornike — trmaste konjske mrhe. Užugati hoče, pa — amen! Nič manj kot trmastih, štat-ljevih konj, še raje več, je takih ljudi...
Oni dan sem doživel tole zgodbo:
Mož in žena sta prišla navzkriž. Saj je bila malenkost. Mož je pova- i bil prijatelja na kosilo. Žena je bila kar naenkrat v neprijetni zadregi, kaj naj postavi na mizo. Jasno, da moževo ravnanje ni bilo prevdarno. Saj bi lahko ženi kako sporočil, da naj pripravi nekaj več... Lahko bi... pa ni! To je bila pa nesreča! Žena je komaj krotila svojo besnost. Ko je pa gost odšel, tedaj se je sprožilo. Vrelo je tako kot na ruski fronti. Žena je vstrajala na svojem, mož pa na svojem. Ona je kričala, da je gospodinja, on pa da je gospodar . . . Saj sta imela zares oba prav, še bolj kot prav, pa sta imela oba trmo. Kaj bi njega stalo, če bi skesano priznal: Žena, vidim, da nisem ravnal prav. Taki smo moški, da ne poznamo dovolj ženskih skrbi s kuhinjo, pa sem prezrl, da bi te moral ! obvestiti. Prav žal mi je, da sem te spravil v tako zadrego. Mislim pa, da se bom s tem že naučil, da ti' ne bom spet drugič kake take nerodne nagodel.... Takole z mirno, trezno, spravljivo besedo bi moral mož na dan potem, ko je žena stresla svojo nevoljo s ploho sumničenj in psovk. — Moral bi in mogel bi. .. Pa ni!
In žena bi tudi lahko na lepši način pojasnila možu, da jo je' prav
po nepotrebnem spravil v zadrego in da naj ima drugič več razsodnosti ...
Zlepa bi se lakodogovorila, in mir bi ohranila in otrokom ne bi dala pohujšanja, pa ni bilo tako.
Vnela se je pravcata bitka, katero je žena končala... z begom. Pobegnila je in pustila moža, ki je klel ženo in sodil, da je samo ona vsega kriva on da- je pa gospodar, ki ima pravico narediti, kar se mu hoče. Žena je šla, mož je ostal. Sedaj pa pride drugi del drame: Ženo so nagovarjali:	“Pojdi nazaj!” Sirota
je jokala in trpela in zdihovala za otroki. . .
“Če me bo prišel iskat, pa bom šla”, tako je trmasto gnala svojo. Mož pa; “Saj irna odprta vrata, kar naj pride. Ponjo pa ne bom šel, ker je nisem spodil. Saj je šla sama po svoji volji in po svoji volji naj pride nazaj ...”>.
Takole iz praznega niča, ki ni besede vredno med prevdarnimi ljudmi ; ki se brez zapletka lahko izravna v vsestransko poučenje. .. pa ,je trma pripeljala do razdora v družini. . . Zgodba, ki se ponavlja prav velikokrat. . .
Dovolj časa sem imel, ko sem opazoval, kako so poskušali urediti zadevo s tistim trmastim konjem in so se mi tfj,ko pletle primere iz človeškega življenja, kjer je zavedna in hotena trma, znak človeške oholosti, tolikokrat vzrok nesreč v družinah. Otroci vzgojeni v trmi, ker oče in mati ne znata odločno ukazovati in se otroku tolikokrat posreči, da užuga. Stariši prizanašajo z opravičilom, češ da otrok ne razume, a med tem se otroško srce zave s kakšnim orožjem najlažje doseže svojo voljo. Z jokom, z upornostjo, z navidezno bolečino.. 1
Med tem se je pa tudi zadeva s šifonerjevim konjem približavala koncu. Očividno se ni prvič kaj takega tramvaju primerilo. Kmalu je bila zataknjena vrv k vozu in tramvaj je potegnil in konj je moral zlepa ali zgrda naprej, voz pa iz tira, da smo imeli prosti) pot dalje.
Brez nadaljnih zapletkov smo br-zeli dalje in sem kmalu našel do Godlerja.
Skoro bi me ne dobili več, tako je povedal, ko sem mu omenil, da ga najdem bolj upadlega. Imel sem namreč nesrečo s motornim kolesom
in skoro bi me ne bilo več. Nič ne vem, kako so me pobrali, ker sem se šele 12 ur kasnje zavedel. To je bilo v januarju.
Pogovorila sva se marsikaj. Saj v teh časih je novic več kot dovolj, ker1 bridkih je preje preveč kot premalo in tiste, ki sedaj dobivamo od tam, če prav so poročila redka, vsa prinašajo samo slabe vesti.
Hitro je bežal čas in moral šem dalje.
Na svidenje torej v nedeljo na prireditvi, tako sem se poslovil, ker je že prihajal tramvaj, da stopim še do Hanzeljna.
Tudi njega sem dobil doma. Mir slil sem, da najdem tudi našega umetnika Kambiča, ki tam živi in sedaj pripravlja razna rezbarska dela za razstavo; toda ga ni bilo, ker ga je njegov opravek peljal v mesto.
Mrzlo je pihalo oni dan, tako da je človeku kar dobro prišla čaša toplega čaja, ob katerem smo si obudili stare spomine na lepo Metliko i in še lepšo njeno okolico.
Kdo ve, kaj bomo našli tam, če nas bo še kdaj pot domov peljala?
Janez Hladnik
CERKVENI VESTNIK
|	31. avg. maša na Paternalu za
Ivana in Frančiško Rojec.
Popoldne prireditev v dvorani Azcučnaga 158.
7.	sept. Maša ob Tl uri pri Sv. Rozi v spodnji cerkvi (Pasco 421) maša za Rozalijo Ušaj in Olgo Makuc.
Ob 12 uri za Jožefa Matelič v gornji cerkvi.
Molitve na Paternalu.
PO ARGENTINI IN PO DOMOVINI
Pač ne boste zamudili prireditve, ki se bo vršila to nedeljo, 31. avg. v
dvorani Azcučnaga 158, ki se začne ob treh pop.
Dvorano najti je prav lahka stvar in je iz vseh strani dobra zveza. Vsa voziía, ki tečejo po Rivadaviji, puste na višini 2200 (Azcučnaga) od koder je eno kvadro in pol. Od Co-rrientesa pa 2 kvadri in pol na višini 2200. Od Plaze Once je 4 kvadre po ulici Bartolomé Mitre.
Rojstni dan kralja Petra II. se
vrši 6. sept.. Mi bomo praznovali ta spomin s službo božjo in z molitvijo za domovino 7. septembra v spod-nii cerkvi sv. Roze ob 11 uri.
Usoda narodov je v rokah božjih. Tudi puške padejo iz rok in kanoni umolknejo in tanki odrevene, kadar tako božja Previdnost odredi. Bog pa hoče, da človek spozna svojo nemoč, in se spokori od svojega napuha, v katerega ga je materijalni napredek spravil. Zato se bomo zbrali in združili naše tople mplitve in prošnje za rešitev naše domovine in našega trpečega naroda.
Janez Hladnik
Ali si že član Jugoslovanske Narodne Obrane?
Ako še nisi, vpiši se!
Krojaenica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
“SLOVENSKI DOM” bo ponovil igro “DIVJI 'LOVEC” v NEDELJO 14. SEPTEMBRA ob 4. uri popoldne v ALSINI 2832.
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN Nadaljevanje 240
—	Dolžnost, — zamrmra stari načelnik, — carica je ukazala, mi jo moramo pa ubogati.
—■ Toda ona ima pravico zahtevati, da .ji poveste, zakaj jo hočete aretirati. Pri svoji najboljši volji pa ne morem povedati, kaj.je vzrok te aretacije.
Danes je dospelo od ministerstva njenega Veličanstva pismo, ki nam ukazuje izvršiti aretacijo.
To je vse, kar vam lahko povem!
Sedaj pa, — on se približa Elizabeti in ji položi roko na desno ramo,
—	pojdi z menoj v načelnikovo hišo, -— nakar te bomo po ukazu poslali v Petrograd.
—	Vsemogočni Bog, — vzklikne Elizabeta. — V Petrograd, oh — potem — potem mi je vse jasno!
Posebna caričina zapoved, —- v Petrograd!
Da, stara borba je zopet tu, zopet se ponavlja stara, grda okrutnost !
Dna me hoče uničiti, ugonobiti,
—	noče mi privoščiti niti bornega življenja med cigani.
Dobro torej, vzemite me!
Okujte me v verige, ubijte me, — saj me tako čaka smrt, ko dospem v Petrograd — strašna smrt.
—	Toda tebi — tebi, mila mlada žena, — Elizabeta se obrne k Dori
—	tebi bom povedala nekoliko besed, zakaj so me aretirali in zakaj so me na tako podel način oropali svobode!
Prisegam pri Vsemogočnemu in vsevednem Bogu, da nisem, nikoli zagrešila niti najmanjšega zločina.
Ne, cel njLoj zločin je. ta,
1 ¿ubila 'rio^a,;,-^ ■ lieica druga — 'močnega zena, t- zelo mogočna in vplivna žena v Rusiji.
Ona mi je ugrabila zaročenca in ko sem stopila pred njo ih jo obto-
žila radi te podlosti, ki mora onečastiti vsako ženo, — me je hotela ubiti, zastrupiti, — od takrat me preganja, neusmiljeno me preganja in ne bo prej mirovala, dokler me ne bodo spustili v grob!
Nočem, da mi verjamete.
Želim samo, da mi ti, Dora, verjameš, —- kajti ti si mi danes poklonila svoje prijateljstvo, čeprav si me smatrala za ciganko.
Sedaj pa pojdimo!
Jaz sem vaša ujetnica!
Vladimir iztegne svojo roko, da bi prijel Elizabeto in jo uklenil v verige, ki jih je že pripravil.
Toda v tem trenutku ga zadene močan udarec, tako da se je Vladimir opotekel in zgrudil na tla.
— Proč s temi okovi! — zakriči nekdo z močnim glasom. — Nihče se naj ne drzne dotakniti te žene!
Vi jo hočete aretirati?
Prej bo cela Oršova zgorela do tal, kakor pa da bom dovolil, da ji samo en las iztrgate iz glave.
Med Elizabeto in Vladimirjem, ki je sedaj zakričal od strahu in bolečine, ker ga je podrl na tla udarec s pestjo, je stal visoko vzravnan neki mladi človek.
To je bil cigan Dany.
Za njim so sili v utico tudi ostali cigani.
Mlada Lalinka, lepa ciganska deklica je stala poleg svojega zaročenca. ■
Njeno obličjč je izražalo odločnost, oči so se ji svetile, njene iztegnjene roke so vsem jasno dokazovale, da so pripravljene obenem s svojim zaročencem braniti Elizabeto.
_ Lopov — podli /j^^i f j se me predrzml dotakndj,.!' T zakfi-iči jezno Vladimir. — To boš še ob-fžalovabhoi np -q o*
Toda ge — doda nato —- vi ste mi poslužili — danes ste igrali pri moji poroki, — jaz vam odpuščam!
Ne bom te vrgel v .ječo, kakor si zaslužil!
Toda poslušaj, kaj ti ukazujem:
Z drugimi cigani moraš čim prej odifi iz Oršove.
Čez dve uri morete biti že daleč?
Ali ste me razumeli?
—	Da —■ odvrne odločno Dany — odšli bomo, toda samo s to našo prijateljico !
—	Ne, ona bo ostala tukaj, ona je naša ujetnica, ni sile na svetu, ki bi nam jo ugrabila.
—	Ti praviš to meni? — zakriči Dany in stopi tik Vladimirja, ki je stopil korak nazaj. — Ti — ti se drzneš aretirati našo kraljico?
Ali nam nisi prisegel?
Prisegel ?
Vladimir prebledi.
Da, on je prisegel, zaklel se je, da jo bo varoval, da ne bo dovolil, da se ji kaj zgodi, da jo pusti oditi, kadarkoli bo želela nazaj v taborišče.
Sedaj pa bo prelomil svojo prisego.
Oh, mladenič je .jasno čutil, da ga bo to osramotilo za celo njegovo življenje.
Toda v njegovi duši je vzplamtela častihlepnost, — razen tega pa ga je silila tudi kljubovalnost, da izvede svoj namen. .
Ali se naj sedaj pokaže popustljivega napram tem zaničevanim ciganom?
Ali naj že prvi dan svojega zakona pokaže Dori, da ga lahko vsak cigan užene v kozji rog?
Ne! To se ne sme zgoditi!
—	Res je, da sem prisegel, •— odgovori Vladimir — toda takrat še nisem vedpl, da je ta žena zločinka!
Čim sem zvedel, da se ne smem ,.y^. ravnati po svoji lastni volji, tejpv.eč moram ubogati zakone., s^jr) j sklenil, bom ^ftl t,q jcigaflljp aretirati., j itliimveil / t.iboilrjq nisi.
Sedaj pa se moram pokoriti carici nem ukazu.
—	Prisega je sveta — odgovori Dany — kadar mi cigani nekaj pri-sežemo, nikoli ne prelomimo svoje
prisege.	*4
Toda seveda, vi spadate v dobro in dostojno družbo!
Vi stojite tako visoko nad nami, da vidite v nas ciganih samo pse!
Vi postopate z nami, kakor da nismo ljudje in mislite, da vam ni treba izpolniti obljube, ki ste jo dali ciganom?
Toda mi želimo, da takoj osvobodite to ženo!
Če tega ne storite, bo izginila v plamenih cela Oršova, — naša boginja Hekata naj mi bo priča, da bo tekom ene ure izginilo vaše bogastvo !
Vaščani, ki so stali okrog ute, se Vznemirijo.
Marsikdo je prebledel.
Ali bomo dovolili, da nam ti psi grozijo? — zakriči načelnik Nikita.
Hej, ljudje, primite to ženo in če bi se cigani skušali upirati, streljajte v to sodrgo!
Pobijte vsakega, ki bi se vam postavil po robu!
—	Prijatelji moji, stopite k meni, — zagrmi sedaj Dany, — potegnite svoja bodala in samokrese, — branili se bomo do zadnje kaplje krvi!
Borili se bomo do zadnjega diha!
Če tudi bomo morda naposled podlegli premoči, jim bomo vsaj dokazali, da smo vedno pripravljeni umreti za tiste, ki pripadajo nam in jih mi ljubimo!
Zdajci nastane divji metež.
Vse je kazalo, da se razvija nevihta.
V trenutku je bila Elizabeta obkoljena od trideset ciganovi >i,Jidela,,se je.o da- so njeni tovariši WHPJWfe ^šffffvTjeni.
Bodala so se zabliska^^aigojcre-si so se dvignili, tedmitaidiBpliraži-niki oršovskega načelnik iPTP&gffi e j o" puške.
Pripravljalo se je strašno prelivanje krvi.
—	Še enkrat vas pozivam, da ta-
koj zapustite Oršovo! — vzklikne Vladimir. — Štel bom do treh, če pa se bo tedaj samo še eden izmed vas nahajal v tej uti — bom ukazal. . .
—	Le štej, lopov! —- vzklikne Dany ogorčeno. — Nas ne briga tvoje štetje!
Ti, — ti boš prva žrtev, ti boš prvi padel v tej pravični in neenaki borbi !
Poberi se v pekel, krivoprisežnik!
r>any je hotel planiti nad Vladi-mira.
—	Počakaj ! — vzklikne Elizabeta, njen glas pa je prevpil hrup, ki je nastal v uti.
Počakajte, —- radi mene ne sme nihče preliti niti ene kapljice krvi'
Elizabeta je stopila med obe stranki.
V tem trenutku je bila podobna angelu miru.
Prijela je Danya za roki in ga z vso močjo potegnila v ozadje.
Proseče je dvignila roki proti cU ganom, obenem pa je zadrževala Vladimira, oborožene vojake in kmete, ki so že hoteli planiti nad cigana.
—	Ne — ponovi Elizabeta — radi mene ne sme biti prelita niti ena kaplja krvi.
Če ni drugače, se bom pokorila sramotnim pogojem — izjavljam Vam, Vladimir Deinbinski, da sem vaša ujetnica, postopajte torej z menoj kakor z ujetnico!
Zvežite me in me pošljite v Petrograd !
Toda tedaj boste tudi vi krivi, ker ste pomagali, da so izročili nedolžno deklico v oblast maščevalni ženi, — da ste ji pomagali, da je iz-preiuenila pravico v krivico! , -
M Riifhk-Tgaii Dany se ni mAgfl' več phelibigovnti.	s ni. «trim
99Sp iihj' bVhiffi^iolčalif’ $-vzklikne Dany in dvigne svoje orožje. — Ne, Elizabeta, ti si naša in nimaš pravice, da bi nas zapustila!
Ti si naša ciganska kraljica, pri-
SLOVENSKI LIST
List izdajata: “SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
STARI MLINI
IVI lesenih mlinov na veter je stalo prej krog našega starega mesteca z rdečimi strehami in rumenimi stolpi in so thu dajali svojski, podeželsko-idilični videz. Vsi so stali ob cestah, ki so vodile v sosednje trge in mesta. Ti mlini so bili stari, zvesti stražarji in so odločno podili vse tuje in moderno proč, kar ni spadalo k značaju tega mesteca.
Dokler so bili oni tukaj, je mesto ohranilo svojo podobo. Življenje je potekalo v malenkostnih razmerah rokodelcev.
Pred slehernimi mestnimi vrati je ždel po eden od pet ih mlinov, le pred lieuwenskimi vrati sta bila dva. Ta dva sta stala tesno drug pri drugem, in kadar je bilo tihotno, sta mogla drug drugega slišati, kako sta mlela s kamnitimi zobmi. En mlin je stal na mestnem nasipu, drugi pa onkraj rečice, kjer se začenjajo njive. Ta mlin je bil Franzoojev.
Čeprav so bili mlini najbolj zvesti stražarji, se vendarle niso mogli u-veljavljati spričo elektrike in vojne. Tisti mlin ob sisperskih vratih so pred nekaj leti podrli, ker je bil v bližini eletrični mlin. Konkurenca ga je ubila. Zemljišče so v parcelah razprodali. Tudi tisti pri mecheln-skih vratih kmalu ni imel nič dela in je odšel v Hempensko pokrajino.”
Vendar — ostali so še trije. Sukali so svoje roke kakor veseli otroci. Dokler ni pridivjala svetovna vojna v Flandrijo! Neka “debela Berta” ali druga pošast je sestrelila Koe-steerski mlin. Tisti ob lieuwenskih vratih je pogorel. Tako je ostal le še Franzoojev mlin.
Tega je imel moj prijatelj Palle-tier na vso moč rad. Kako je bil mlin lep v megli, ko so izginili obrisi in se je dvigal grozeče kakor strašilo, ali pa, kadar mu je sneg posadil smešno, belo kučmo na vrh! Drugič je kipel v sončni pripeki, večer pa ga je ožarjal z rdečkastim ognjem, a vsenaokrog' je bila pokrajina v senci. Prav tako rad ga je Pa-lletier videval, ko se je lesketal v
Mladinski kotiček
dežju, a še rajši, ko je pihala sapa. Takrat je sukal svoje lopate z vso silo svojega lesenega trupa. Če je ponoči tulil vihar in butal v mlin, traj vesel, videč, da še stoji in sp je s skrbjo mislil nanj in je bil zju-vrti v Svežem soncu. Kako lep je bil v mesečini! Takrat je dejal Palle-tier, da je mlin mogočen in da je poln- zgodb o ljubezni in strahovih.
Prijatelj je menil, da je mlin jako podoben človeku, njegovim kretnjam in delovanju. Palletier je bil tako srečen, da je poznal dušo mlina in sicer mlinarja, Francoojevega očeta. Stanoval je zraven v neki be* li hiši. Razgledoval se je, odkod vleče veter, in je po tem uravnal mlin. Pregledoval je zoreče žito, ki bo skoraj prišlo med mlinsko zobovje in se spremenilo v belo moko za dobri kruh. Spel je jadra skupaj, kadar je huda sapa hrumela po pokrajini. Takrat mu je želel blagoslova in ga je z blagoslovljeno vodo poškropil v znamenju križa, kadar so se s svinčenega nebesa utrinjali bliski. Ko se je približala pohlevna pomlad, ga je prepleskal s skromnima barvama, s sivo in belo, in napravil je še rdečo zvezdico v sredi. Mlin je negoval od bakrenega petelina na vrhu pa do štirih stebrov spodaj. To je mlin dobro vedel in zato je brez nerganja mlel zlato zrnje.
Človek je kar vesel, če ima kakega vrtnarja ali plinarja za prijatelja. Oči teh dveh so se nasrkale barv in daljnih daljav ih duša in beseda sta jima polna barv, svetlobe in sreče.
Franzoojev mlin je vseboval nekaj. kar je slehernega človeka privabilo.
Tako je privabljal zaljubljence, ki so se ondi shajali, pa rejce golobov, ki so odondot spuščali svoje golobe ali pričakovali njih povratka, in kmetje iz soseske, ki jim sicer še na mar ni prišlo, da bi se bili prika-
zali iz svoje hiše, so obstali, če so po več ur zijali v lepo pokrajino.
Ta mlin je imel tradicijo: priha-jači, zločinska drhal, tatovi, pastirji, otroci, popotniki in zaljubljeni ljudje so prihajali semkaj in vsakdo ■s kakšnim posebnim namenom. Mlin je imel svoja doživetja in svoje zgodbe.
Kakor vsi mlini, je bil tudi ta podoba miru. Zato pa jih, kakor khže-jo stare slike, v sleherni vojni po-žgo. Kjer 'se vrti kak mlin, tam je kruh in mir v deželi. Kjer pa se tvornice kadijo, pa bodi, da bi izdelovale rože ali kaj sličnega, ondi je nezadovoljstvo v srcih delavcev in. ljudi sploh. Mlin je edini mehanizem ki vpliva podeželsko in vsebuje poezijo. Zatorej ga ljubijo pesniki in slikarji. Skratka: v mlinih biva sreča.
In kot podoba sreče je stal Franzoojev mlin na gričku ob reki, in mlin je bil okrogel, ko da bi sličil prsim, ki dajejo mleko in ne kruh.
Že pred svetovno vojno, ko je njegov dvojček na drugem bregu še vrtil svoje lopate, se je začel grd boj zanj. Neki električni mlin, nekakšen ciklopski zaboj, se je izzivajoče razčeperil med ta dva. Rjovenje strojev je preglušilo veselo tiktakanje mlinskih lopat. Zato potem dvojčka nista nič več slišala drug drugega tiktakati.
V vojni je nato eden pogorel in Franzoojev mlin je ostal sam. Tiho in boječe je molel križ iz lopatt kvišku, zakaj, ničesar ni bilo, kar bi mogel mleti. Kakor da bi imel zaprte oči, je žaloval nad pokrajino, ki mu je sicer dajala obilico žita.
Tako je stal štiri leta dolgo.
Nato so vriskajoče trombe oznanile mir. Lopute so vse navdušene in junaške začele popevati pesem vetrov, znotraj pa se je prašila bela, prekrasna moka.
Toda, bilo je, ko da mu je duša
| ranjena. Mlinar je bil izginil. Ali ga je nemara prepodili) hrumenje strojev nasproti njegove bele hiše ali pa gorje vojnih let? Nič ne vem.
Čez nekaj tednov nato sem pohajkoval po njivah. Vsak dan sem videval dobri, stari mlin, ki je dajal kruha in miru. Vonj po' zrelih sadežih in hrastovem lesu je polnil ozračje. Po vodi so se vrtinčili odpadli lističi.
A kaj, kaj je bilo to? Le nekaj dni me ni bilo, pa je bilo tu vse prazno! Nečesa je manjkalo; Fran-zoojevega mlina ni bilo več!
Mislil sem, da se mi sanja. In ka-kokr je skoraj zmeraj, kadar nas kaj hudega zadene, tudi zdaj nisem mogel verjeti, da je bilo to res. Bil sem ves iz sebe.
Čez uro nato pa sem že vse zvedel.
Neki okoliški posestnik je bil kupil ta mlin in se je z njim odpeljal v svojo vas. Česar strele iii bliski, viharji, vojske in stroji niso zmogli, to je opravil navaden kmetič iz okolice.
Zdaj pa je vse prazno po polju in ravninah. Pokrajina je kar brez ozračja in se dozdeva ko kaka vas brez cerkve. Mlin je proč in nikdar več ne bo nobenega na tem kraju. Mestece'nima nobenih mlinov več. Toda ljudje bodo še zmeraj rekali v neizbrisnem spominu nanj: “Pojdi k mlinu in izpusti golobe!” — in: “Drevi pridem k mlinu.”'— Ni ga več, a govorili bomo še o njem, kakor bi še stal, saj v domišljiji še živi.
Čas mlinov je potekel; drug za drugim izginjajo; nova doba je prišla.
Ta doba streže mestecu — ne da bi bilo zato kaj boljše — s hrume-j njem in topotanjem velikanske ! tvornice ob reki. Stavba podrhtava ¡pod delom kakor čebelji panj, in | zvečer neusmiljeno in zmagovito za-i bada tisočero luči v temo.
I Nobena roka se ni zganila, nobena usta se niso odprla, da bi se bil poslednji mlin (ohranil. Škoda !
(Feliks Timmermans.)
M. Prelogar, Montevideo:
SOLNČECE IN DEKLE
I Krvavo se sončece sveti I Čez bojno široko ravan, j «e zibljejo težki topovi,
| kot žito sred dolgih poljan.
I	'	-jKfi
Dre dekle k studencu po vode, in solnčece vpraša svetlo:
: Zakaj pa ti solnčece moje, krvavo se svetiš tako?
|
Tam bilo sem danes na jugu, tam zrlo. sem danes gorje, tam videlo brhkega fanta, ki zate gori mu srce.
Pa skoro, skoro prišel bo dan, ko več groma in boja ne bo, ko vojna grozna bo končana, in fantje domov prjpojo.
Junakom bo narod vence iz pisanih pletel cvetlic,
Tvoj fant si pa rožo ljubezni Ti utrgal z rdečih bo lic.
Živo spet bo solnce sijalo, ko pregnana skrb bo in gorje. Vsa živa spet ravan široka, spet rodilo bo bujno polje.
“Slovenski dom” bo ponovil igro “DIVJI LOVEC” v nedeljo 14. SEPTEMBRA ob
4. uri popoldne v ALSINI 2832.
segli smo ti zvestobo, ti pa si nam obljubila, da boš ostala vedno pri nas.
Ostani torej pri nas, potuj tudi vnaprej z našo majhno četo, jaz pa ti prisegam, da ti nihče izmed teh podležev ne sme storiti ničesar žalega !
Ti ljudje te ne smejo zvezati!
Ti nisi zločinka, Elizabeta, ne smejo te odpeljati v Petrograd, in te vreči v ječo.
—	Če bi bila zločinka, — odgovori Elizabeta blago, — bi morda skušala pobegniti.
Tedaj bi mislila, da bi bilo boljše, če bi uporabila silo, da bi na ta način odvrnila usodo od sebe.
Toda nedolžnost ne beži!
Nedolžnost se ne boji sodnikov, —• nedolžen človek se zanaša na Boga, čeprav ga ljudje obsojajo.
Bog nagradi v nebesih vsakogar, ki je na svetu veliko prebolel in trpel.
—	Ali jo boste zares zvezali? — vzklikne Dora med solzami.
Vladimir — človek — mar ne vidite, da delate strašno krivico, — zvezati hočete bitje, ki je pravcati angelj!
—	Carica je tako irkazala! — zajeclja načelnik.
—	Carica ne more ukazovati, da bi njeni podaniki delali ljudem tak- j šno krivico! — reče Dora ogorčeno, j — Če pa carica to dela, ni vredna j prestola in si ne zasluži, da bi nam j vladala!
—	Dora — pazi, kaj govoriš — i vzklikne stari Nikita.
-— Še enkrat te prosim, Vladimir, j zadnjikrat te prosim, odnehaj od svjega strašnega sklepa!
Pri Bogu, ne bi te mogla ljubiti in spoštovati, če bi Elizabeto zares vrgel v temnico!
Vladimir prebledi.
Omahoval je.
Mar naj bi zares postavil svojo lastno in tako mlado srečo na koc-
ko?
V Dorinem pogledu je ležala strašna resnost.
Vladimir je poznal svojo mlado ženo in njeno naravo, vedel je, da ji je pravica sveta in da nikdar ne i prelomi tega, kar je nekoč rekla.
Toda Vladimir ne bi sedaj za nič na svetu popustil.
Mar se sme sedaj 'pred vsemi temi kmeti in njegovimi podložnimi tako globoko ponižati ?!
Mar naj dovoli, da bodo ljudje o njem govorili, da je prišel že prvi dan svojega zakona pod copato, da je že prvi dan storil, kar mu je žena ukazala!
To pa ni bilo' edino, kar ga je v tem trenutku mučilo.
Mar naj bi mu muhavost žene uničila bodočnost, — mu pogubila sijajno karijero, ki ga čaka?
Ne trdosrčen in nedostopen mora ostati!
Če ni hotel, da bi ga vsi smatrali, za slabiča in strahopetneža, je moral brez odlašanja storiti to, za kar se je namenil. Ni se smel ozirati na svojo ženo, 'čeprav jo je ljubil.
—	Slišali ste, — se obrne Vladimir k ciganom, — da je vaša kraljica sklenila, da bo šla z menoj.
Obljubljam vam, da bodo z njo blago in dobro postopali, če takoj in brez upiranja odidete iz tega vrta in če eimprej, po možnosti takoj, zapustite naše mesto.
—	Da, prijatelji, pojdite sedaj, — vzdihne Elizabeta, — zbogom, Bog naj vas blagoslovi in čuva na na-daljni poti!
Elizabeta se obrne h kapetanu.
—	Nikdar ne bom pozabila, kar ste storili zame, kapetan, Dany in Lalinka, — reče Elizabeta s solznimi očmi. — Vedno se vas bom spominjala in vedno vam bom hvaležna za vso ljubezen in nežno skrb, ki fem jo našla pri vas.
Lep je bil čas, ki sem ga preživela pri vas, vi prebivalci gozda, vi
brezdomci, prezirani in ubogi ljudje !
Elizabeta zaihti.
Potem pa objame svojo prijateljico Lalinko.
Molk je vladal v vrtni uti, nihče se ni upal spregovoriti liiti besedi-i ee, ker je vsakdo videl, da je njena bolest globoka, iskrena in sveta.
Njene solze so ganile vsakogar.
Ganjeni so bili tudi vsi tisti, ki so bili sicer trdosrčni in kruti ljudje.
Elizabeta poljubi Lalinko in jo potegne k sebi, pri tem pa ji zašepeče :
—	Zbogom, Lalinka, mila deklica, zbogom in bodi srečna s svojim zaročencem Danyjem !
Oh, srečna boš, kajti vem, jaz slutim, da vaju nikdar' ne bo nihče preganjal, ne bosta poznala krivic, ki so doma pri bogatih ljudeh!
Samo tisti je vedno varen in srečen, ki je siromašen, nima nič svojega, ki je zadovoljen samo s tem, kar mu nudi narava, — samo tisti je v resnici vesel in srečen!
Zbogom, Dany, osreči Lalinko, ona je to zaslužila !
Elizabeta objame Lalinko še enkrat, potem pa stisne mlademu ciganu roko.
Syojo desnico je ponudila vsakemu ciganu posebej in so s solznimi očmi poljubili njeno lepo in ozko roko.
Stopila je k Dori.
Objela je mlado ženo in jo stisnila k sebi.
Dora zaihti.
—	Ne .joči, Dora, — reče Elizabeta in nežno pogladi Dorine mehke lase, —- ni dobro, če nevesta joče na dan svoje poroke. — Potolaži se!
! Radi mene ne smeš jokati! — Ra-i di mene ne smeš preliti niti ene sol-I ze!
! Radi mene bo nekoč jokalo vse človeštvo, ko bo o moji usodi čitalo v knjigah, v romanih, ki jih bo čital narod in sodil po njih o meni in ca-
rici Katarini.
Tedaj bo vsak človek, ki bo čital takšen roman, videl, koliko je morala pretrpeti uboga deklica, ki ni ničesar drugega zakrivila, kakor da je zvesto in prisrčno ljubila svojega zaročenca, za to svojo ljubezen pa se je morala bridko kesati.
Tedaj bo morda vstalo nekaj 'tiso-eev ljudi, ki se bodo zgražali nad Katarinino krutostjo.
Elizabeta umolkne.
Dora je ihtela vedno hujše.
Vladimir je hotel potolažiti svojo mlado ženo.
Stopil je k njej in se .je hotel dotakniti.
Toda Dora ga je sunila od sebe in vzkliknila med solzami:
— Pojdi — pojdi proč — pusti me, —• izpremenil si najlepši dati mojega življenja v najžalostnejšega, — razočaral si me!
Pojdi, ti pravim, uničili si si svojo lastno srečo, meni pa — meni si strl srce.
Vladimir se zdrzne.
Presenečeno je pogledal svojo mlado ženo.
Dora pa se je obrnila in odhitela iz ute. — V naslednjem trenutku je izginila v velikem vrtu.
Če bi bil Vladimir imel toliko časa, da bi jo iskal, bi jo bil našel pod staro jablano, kjer je bil premnogo-krat z njo, tu je užival svojo mlado ljubezen in poljubljal'njene rdeče ustnice.
Ta stara jablana je videla že mnogo srečnih trenutkov neskaljene in mlade ljubezni.
Sedaj pa je nemo in žalostno gledala Doro, ki se je vrgla v visoko travo in obupno ihtela, kako se je vsa tresla in se dušila v solzah.
V vrtu se je vse umirilo.
Elizabeta je šla brez upiranja Vladimirom in z orožniki, ki so odpeljali v hišo.
Tudi kmetje so se razšli.
Načelnik je zaman vabil svoje
z
jo
i goste, da bi se še naprej zabavali.
1 se veselili in plesali.
Nihče ni hotel ostati.
Kmalu sta načelnik Nikita in njegov zet stala pred veliko pogrnjeno mizo in napolnjenimi sodi, zmedeno sta pogledovala drug drugega, dokler ni Vladimir naposled vprašal svojega tasta:
—	Ali so vsi odšli?
—	Da, — odvrne Nikita, — vrag naj jih vzame!
Če nočejo piti našega vina in žganja, ga bova pila pač sama! — Daj7 Vladimir, tukaj imava dve polni čaši, pijva!
Trčila sta.
V naslednjem trenutku sta bili čaši prazni.
Nekaj časa sta molčala, potem pa je Nikita vprašal:
—	Ali si jo zaprl?
— Da, Spravil sem jo v* klet,r ukazal sem ji postaviti tja ležišče in ji prinesti voljene odeje.
Dobro ji je, zagotavljam ti! Niti princezi se ne more goditi boljše. Tam bo ležala kakor v nebesih, čisto dobro se ji bo godilo za nocoj.
—	Tpda v naši kleti je tudi nekaj podgan! —- vzklikne Nikita in se priisljeno nasmehne.
—	Te uboge podgane je ne boclo požrle, — odgovori Vladimir Deui-binski, — po petrograjskih temnicah naleti človek še na veliko hujše živali.
—	Razen tega pa je naša klet vlažna, zrak je v njej dušljiv in skrajno nezdrav.
—	V Petro-pavlovski trdnjavi je še mnogo slabše.
Jaz pa se bojim, da se bo seznanila z njo, ko jo bomo pripeljali v Petrograd.
Stari Nikita' ne odgovori takoj.
Šele čez nekaj trenutkov vpraša zamišljeno:
—	Kedaj pa jo misliš odprem iti tja?
Jutri. (Nadaljevanje)