Gustav Strniša
Zimska
Nizki grcnički,
beli možički,
ob cesti široki stoje;
sever jih zbada,
sneg jili napada,
skoraj v njein tonejo žo.
Kočice frne
vse so srebrne,
\i dimnikov dini se vali:
tetke bi vstal«1.
pa so zaspale,
sncg je zaiuetel |)oii.
Cerkviea bela
je zadrhtela,
zvonfek pobožno zvoni;
kliče kmetioe,
fante, dekliče
k inašni daritvi budi.
Jablana kriva,
starica siva,
v cerkvico prva hiti;
trudi se,, steza,
pa se pogi*eza,
sueg je naprej ne pnsti.