CRTICA Prestrukturiranje Zdaj, ljudje, smo na poti k prestruktu-riranju. Hočemo, moramo in moremo ne-koliko spremeniti naše navade in misel-nost. Kako se tej stvari streže v delovnih organizacijah, je bolj ali manj jasno, kako bodo svojim razvadam godili v občinskihL republiških in zveznih vrhovih, bes ga plentaj, lahko le sanjamo. Ampak tole prestrukturiranje bo zanesljivo najbolj žgečkalo (o, da bi se le smejali) nas, kra-jane . . . Marička je v mesariji dolga leta pre-mencala v kačasti vrsti vse sobote. Že nekaj pred sedmo se je pognala v boj za kos Iepe govedine ali nemastne svinjske zarebrite. V napetem ozračju, ali bo me-sa dovolj za dolgo kačo, je poslušala so-sede, ki so godrnjavo udrihale po dragi žvarovni na kavljih. Mimogrede je imela priložnost opazovati visoko matematično navdahnjeni obraz mesarja, ki je astro-nomske zneske zaračunaval tekoče, hitro in učinkovito. Zdaj pa se je njena pre-strukturirana miselnost odločila drugače ravnati. Tega dne je podremuckala do devete, se v topli postelji mačje pretegnila, aaahhh in ooohhh. Kasneje si je pred ve-likim ogledalom temeljito prestrukturirala lasišče v kakovostneje razmršeno priče-sko. Bilo je ob enajstih, ko je vstopila v že prazen mesarski hram. Zatrdno se je namenila vljudno razpravljati z zdolgo-časenim, tudi že nekoliko prestrukturira-nim mesarjem: » . . . dan ... jaz bi .. . oo,« je presene-čeno ošinila prazno mesarjevo ozadje: »Saj vam ničesar več ne visi dol.. .« »Mnogo tudi ni viselo, gospa,« se je nasmehnil mesar, zgrabil velike nože in nekoliko sk, sk, sk divje in kakovostntf nabrusil svoje orodje: »Veliko pošiljamo v inozemstvo. Te dni zelo uspešno izvaža-mo tudi kavlje.« Maričkina prestnjkturirana miselnost je nekje v notranjosti obžalovala nepremiš-Ijenost poznega prihoda, vendar pa je me-sarskega mojstra nehote morala le obču-dovati. Glej, glej! Tudi mojster je dojel stiskanje pasu in izvozno nujo. Saj, ta reč ima dvoje prednosti, m^j zapraviš in zdravo se živir »No, pa mi dajte,« vendar ni mogla iz svoje kože, »pa mi dajte, lepo prosim, pol kilograma najboljšega govejega vo-nja . . .« Seveda naše prestrukturiranje ne bo šlo v take skrajnosti, zanesljivo pa bo seglo prav na vsa podfočja. Tako bodo miličniki poslej tistemu, ki si je sposodil tuje vozilo, povedali, da je pravzaprav kradel. Podobno bo nemara veljalo tudi različnim svetnikom, ki za poglobljeno dopoldansko branje časopisov v udobnih foteljih in z brhkimi tajnicami v predpro-storih prejemajo zavidljivo visoke števil-ke v trdnih dinarjih. Pa tudi tistim, ki se nikakor ne znajo ali nočejo spotiti pri vsakdanjem delu. Prestrukturirani pogo-vori bodo bojda potekali tudi takole: »France, France, zamudil si . . .« Tovariško odkrit obraz nadrejenega bo pravično, a sila strogo zrl v pomarančno sramežljivost Francetovega lica. »Utrujen sem, tovariš šef ...« »Utrujen?« Prestrukturirana miselnost nadrejenega bo takoj zavzeto b.rskala po bolj ali manj ravnih zavojih. Ali je bilo za Franceta vse storjeno? Ima doma te-žave? Ali se počuti ustvarjalnega na svo-jem delovnem mestu? Ustvarjalnega in sproščenega? Kako pravično je nagrajen? Zakaj je torej utrujen in ne dela tako go-reče kot lani? »Zakaj si, France, utrujen?« »Zidam,« je France sklonil glavo: »Zi-dam in skačem za materialom ...« »Že, France, toda to te ne opraviču-je ...« »Saj bom nadoknadil, tovariš šef. . .« Da, človeku je treba pomagati in za-torej ne takoj posegati po disciplinskih ukrepih. Vsi skupaj mu bomo že v sobo-to priskočili na pomoč. Naj fant ve, kako ga imamo radi. . . Zanimiva bo tudi prestrukturirana mi-selnost samoupravljavcev, na seje delav-skega sveta bodo delegati prihajali do zob oboroženi z mnenjem baze in kar strigli z ušesi pri poročilih o milijonskih vlaganjih. »Hm ... naše službe,« se bo raznežil generalni direktor, »naše skupne službe so nam pripravile tri predloge . .. eden je boljši od drugega .. .« Pa vendar bodo šele takrat prav zače-la deževati številna vprašanja delegatov. Nič več rev, ki bi kar tako dvigovale roke. V tej zanimivi prestrukturirani prihod-nosti nam z bleščečih zaslonov tudi ne bo-do več že vnaprej pripovedovali, kako je ta in ta film dober ali kako je ta in ta oddaja izredno kakovostna. Vse skupaj bomo lahko precenili sami ali v družin-skem krogu. Baje nas bodo potem celo poslušali. Kadarkoli na policah trgovin ne bo dehteče kave, je tudi pod pultom ne bo. In kako lahko je prenašati težave, ki so porazdeljene na vse! Pri prejemih računov na avtomobilskih in drugih servisih nihče več ne bo doži-vel napada belih mišk, delo bo nasploh veljalo toliko, kot je vredno. Prestruktu-rirani gostinci si bodo že na pragu za pri-hajajočega gosta skočili v lase in mu, še vsemu zadihanemu, naštevali dobrote kuhinje. No; vse tole sem pripovedoval svoje-mu dedu. Kimal je in vlekel pipo. Sploh nič ni imel proti fakemu prestrukturira-nju. Potem je pi^jjfrv zrak in rekel: »Ampak vse tole v letu 1982 še ne bo res . ..« Bogomir Šefic