List 18.
Dunaj za Ljubljano.
Nesreča, ki je zadela slovenske pokrajine, zlasti njih središče Ljubljano je velikanska in le z izredno podporo je mogoče pripomoči, da se naša dežela zlasti bela Ljubljana reši popolnega propada. Skoda ni jedino na poslopjih, temveč po nesreči je prenehala v Ljubljani vsaka trgovina, mnogi < brtniki zgubili so ves zaslužek. Premožnejše prebivalstvo je ostavilo mesto po strašni katastrofi. Lahko rečemo, da je najmanj 5000 ljudij zadnji čas ostavilo Ljubljano, in to so najboljši sloji, kateri so dajali zaslužka trgovcu in obrtniku.
Krojači, čevljarji, šivilje in še nekateri drugi stanovi nimajo nobenega dela. Pa še tisti, ki bi morda kaj naročili, sedaj pri njih ne naroči, ker ne ve, kje jih iskati, ker ne bivajo v svojih stanovanjih, temveč bivajo kje v barakah ali šotorih Nekatere ulice so dolgo bile zaprte, ker je hoja po njih bila* nevarna in v njih ni bilo najmanjšega prometa.
Ljudje, ki so bili prisiljeni zapustiti svoja stanovanja in se preseliti v šotore ali barake, ali pa spati celo pod milim nebom, so izpostavljeni mnogim nezgodam. Posebno prve dni je več ljudij zbolelo od strahu in pre-hlajenja ali pa zaradi pomanjkanja redne hrane. Beda, ki je vladala, je nepopisljiva in bode zapustila neizbris-ljive posledice. Lahko rečemo, da polovica prebivalstva ne more stanovati v svojih stanovanjih.
V tacih okoliščinah je naša dežela, osobito naša stolno mesto potrebno znatne in hitre pomoči. Ta pomoč
172
¦v
tudi prihaja od raznih stranij in reči moramo, da posebno prestolnica ob Dunavi kaže največje sočutje za ponesrečence v Ljubljani. To sočutje kaže se v vseh krogih brez razlike narodnosti, vere in političnega prepričanja. Pred vsem moramo omeniti, da je dunajsko časopisje kazalo posebno simpatije do nas. Najprvi dunajski listi so v lepih člankih prebivalstvo poživljali, da prihiti Ljubljani na pomoč. Posebno moramo omeniti „Vaterlandaa, „Neue Freie Presse", oba „Tagblattaa. Ti listi so mnogo pripomogli, da se je vzbudilo sočutje za Ljubljano ne le v mejah avstrijske države, temveč tudi preko teh mej.
Dunajski mestni zbor je bil mej prvimi, ki je dovolil podpore 5000 gld. in tako vzpodbudil druga avstrijska mesta k dobrodelnosti. Veliko sta koristili našemu mestu dunajska „Rettungsgesellschaft" in „Volks-ktichenverein", da sta poslala v Ljubljano svoje kuhinje in tako ljudem, bivajočim pri neugodnih vremenskih razmerah pod milim nebom, gorke hrane. Posebno prve dni je bila to neizmerna dobrota, in brez pomoči v tem oziru bi bilo gotovo še več ljudij zbolelo. „Rudeči križ" je pa bil poslal barake z Dunaja, da se je preskrbelo nekaterim ljudem stanovanje.
Preobširno bi bilo, ko bi hoteli popisovati, kaj je vse storila prestolnica avstrijska za našo bedno Ljubljano in tudi dela vseh posameznikov niso znana. Pokazalo se je dunajsko mesto, da ima srce za vso državo in da je vredno biti prestolnica vsemu cesarstvu, da ima njega prebivalstvo na tisoče najplemenitejših src.
Dunajski umetniki pripravljajo neko delo v prid Ljubljani, prirejali bodo koncerte, dunajski časniški dopisniki sklenili so tudi začeti obširno akcijo po tujih listih za po potresu poškodovano Ljubljano. Upamo, da se jim posreči v velikem delu Evrope vzbuditi sočutje za nesrečno ljubljansko prebivalstvo.
Naši rojaki na Dunaji pa tudi niso držali križem rok, temveč so pridno delovaH. Posebno je pri tem omeniti neutrudnega delovanja gospoda dvornega svetnika Šukljeja, ki je vse storil, da vzbudi sočutje višjih krogov za bedno po potresu poškodovano prebivalstvo. Po njegovem prizadevanji osnoval se je na Dunaji velik pomožni odbor, v katerem je najodličnejša gospoda. Pred-sedništvo tega odbora je prevzel grof Hohemvart, podpredsednika sta mu pa grof Harrach in baron Schwegel. Iz mej velikega odbora izvolil se je pomožni odbor 30 članov, kateremu je načelnik gosp. dvorni svetnik Šuklje.
Glavno delo bode tako imel le ta odbor, kateri se je razdelil v več oddelkov, kateri bode imel vsak svoje delo. Ta odbor ima redne shode, da se posvetuje, kaj je storiti. Odposlal je slovenskega poslanca g. Andr. Fer-jančiča v Ljubljano, da ogleda razmere na Kranjskem in potem poroča.
Pomočni odbor je izdal nastopni volilni oklic, katerega so priobčili vsi dunajski listi:
„Nepopisno gorje je zadelo kranjsko stolno mesto in njega okolico. Na velikonočno nedeljo, na dan miru in   osrečujoče   obljube za vse   civilizovano   človeštvo,   so
silni zemeljski sunki pretresli nesrečno Ljubljano do njenih temeljev in od tedaj se tla v tem nesrečnem mestu še niso pomirila. Nastala škoda znaša mnogo milijonov. Bede v Ljubljani ni moči popisati.
Nje velikost se razvidi še najbolje iz tega, da je skoro ni hiše v nesrečnem mestu, ki bi ne bila resno poškodovana, in da danes, polnih deset dnij po potresu, ne more še devet desetink vsega prebivalstva v svoja stanovanja. Ljubljansko prebivalstvo kampira na prostem, izpostavljeno vsem vremenskim nezgodam, v šotorih in v lesenih barakah, v vozovih in pod milim nebom. Situva-cija je toliko strahovitejša, ker bodo zlasti revnejši, na mesto navezani sloji najbrž še dolgo časa ostali brez krova in ognjišča. Misel na bedo, kateri so izpostavljene zlasti ženske, otroci in starčki v kranjskem stolnem mestu, mora pretresti vsako, človeški čuteče srce. Velikost nastale nesreče opravičuje podpisani komite, da ape-luje na dunajsko prebivalstvo in njega dokazano dobrosrčnost. Ljubljana je potrebna pomoči, hitre in izdatne pomoči.
Avstrija je vajena, da pri vsaki priliki, kadar izredna velikost in intenzivnost kake nezgode stavlja izredne zahteve na jednomiselnost, človekoljubje in složnost prebivalstva, vidi državno stolno mesto kot svetel vzgled delovati, naj bi Dunaj tudi v tem tako silno žalostnem slučaji novic dokazal svojo dobrodelnost. Pot je pokazal prvi dobrotnik v državi, Njega Veličanstvo naš svetli cesar z nikdar pojemajočo dobrotljivostjo in milostjo, s pravo cesarsko radodarnostjo. Zato se podpisani komite obrača zaupno na dunajsko prebivalstvo z nujno in iskreno prošnjo: Pomozi siromašni Ljubljani in obkrožajočim jo, tako silno zadetim občinam.
Podpisani pomožni komite prosi torej prispevkov in je pripravljen, vzprejemati milodare ter je hvaležno oddajati v njih namen.
Milodari naj se izroče ali uredništvom časnikov, kateri so ta oklic priobčili, ali nižjeavstrijski eskomptni banki (Freiung št. 8) ali pomožnemu komiteju za Ljubljano (lokal restavracija „zur goldenen Kugel", I. okraj. Am Hof št.  1. mezanin).
Imena darovalcev in darovane svote se bodo razglašale v listih.
Na Dunaji, 23. aprila 1895.
Dunajski pomožni komite za Ljubljano in okolico: Tajni svetnik dr. Kari grof Hohenwart, načelnik, tajni svetnik Ivan grof Harrach in tajni svetnik Josip baron Schwegel, načelnikova namestnika, Edvard Albert, Kari knez Auer-sperg, Ervin grof Auersperg, M. vitez Borkenau, Emil Berte, Leonhard Bouchal, Ivan baron Chlumeckv, Kari grof Chorinsky, Anton Czižek, Julij Deininger, Ludovik Dimitz, Nikolaj Dumba, Avgust Endlicher, dr. Andrej Ferjančič, Anton Globočnik pl. Sorodolski, dr. Vladimir Globočnik pl. Sorodolski, Prokop Grasselli, Ivan Gregorič, dr. Rajko Griibl, Gustav Habit, dr. Alojzij Homan, Fran Jančar, dr. Vatroslav Jagič, Kari Klun, Franc Kraus, Josip   Kušar,  J.   Mlakar,   Friderik   baron   Leitenberger,
173
Anton Lercher, Ivan Lužar, vitez Mauthner, Vincencij vitez Miller-Aichholz, dr. G. Marschall, A. Muhr, Edvard p). Mollenbruck-Musil, Feliks Nitsch, Anton grof Pace, Henrik Penn, V. Pfeifer, dr. Miroslav Ploj, o. Alojzij Pollak, Benjamin baron Possaner, Fr. Povše, dr. A. Primožič, Jakob Pukl, Fr. Robič, dr. Viktor Russ, dr. Otto Schack, Julij Schmid, Filip vitez Schoeller, R. Schneider, Edvard pl. Schrey, dr. K. Seshun, Josip Sturm, Alozij Šubic, Fr. Šuklje, Josip Stritar, Theodor vitez Taussig, Anton Tschop, Albin Tuschek, dr. Edvard Urbantschitsch, dr. Viktor Urbantschitsch, Franc Višnikar, Ernst knez Windischgraetz, Hugon knez Windischgraetz, Robert knez
Windischgraetz, J. Winternitz.
Dunajski pomočni odbor bode deloval v sporazum-ljenju s pomočnim odborom, kateri se je osnoval tudi za Ljubljano in okolico, in kateremu je častni načelnik dež. predsednik baron Hein. Ljubljanski odbor bode dunajskega zlasti preskrboval z raznimi potrebnimi pojasnili. Skrbeti bode mej drugim moral, da svet kolikor je mogoče izve resnični položaj na Kranjskem. Časopisi so v tem oziru zares veliko storili, a časopisi tudi ne zmorejo vsega. Treba je pa, da se stan prebivalstva naše dežele pokaže v pravi luči. Nekateri namreč niti prav verjeti ne morejo, kako velika nesreča, da je zadela Ljubljano.
Dunajski pomočni odbor je že začel z vspehom svojo akcijo. Došlo mu je že na Dunaji okrog 50.000 gld. raznih darov. Gotovo je ta svota znatna, a žal, da moramo reči, da ž njo bode odpravljena še le mali del velike bede, ki vlada sedaj pri nas. Ker je pa to le začetek in bodo tudi gotovo druga mesta posnemala vzgled avstrijske prestolnice, nam ni treba obupati, temveč le pogumno zrijmo v bodočnost, kajti iz sedanjih razvalin se bode povzdignila nova lepša Ljubljana.