marec 2010
issN 0041-2724
tribuna.si
Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Tribuna	Trobilo: 2 3
Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo:
zaporedna številka 1492
Izdajatelj:
šou v Ljubljani Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija
Telefon: +38614380200
Faks: +38614380202
Elektronski naslov: info@sou-lj.si
Spletni naslov: sou-lj.si
Matična številka: 5133734
id za ddv: SI55049745
trr: si56 02010-0018933202
Za izdajatelja:
Roman Didovič, direktor Jernej Štromajer, predsednik
Uredništvo:
Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija
Telefon: +38614380263 Faks: +38614380264
Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si Spletni naslov: tribuna.si
Člani uredništva:
Anej Korsika, neodgovorni urednik
Aleš Guid, namestnik neodgovornega urednika
Tanja Peček, članica uredništva
Robert Bobnič, član uredništva
Aljaž Vindiš, likovni urednik
Miha Erjavec, urednik fotografije
Lektura:
Katja Tiringer
Naslovnica:
Aljaž Košir - Fejzo
Priprava za tisk:
Luxuria
Papir:
Vipap
Tisk:
set
Naklada:
10.000 izvodov
Distribucija:
DPG
Digitalizacija:
Digitalna knjižnica Slovenije Spletni naslov: dlib.si
Hočem elektronsko Tribuno!
Če želitš elektronsko različico vsak mesec prejeti osebno na svoj elektronski naslov, nam pošljite svoj elektronski naslov (zaželjne so tudi vse kritike - konstruktivne, destruktivne, humorne in komorne) na urednistvo@ tribuna.si, s pripisom - hočem elektronsko Tribuno!
Partner v zločinu:
Neposredni produkt študentskih demonstracij leta 1968. Glasnik študentskih zahtev od 9. maja 1969. Neodvisno in nekomercialno javno občilo. Gojišče politične predrznosti in eksperimentu naklonjenega intelektualnega duha. Dobre avtorske glasbe. Pokončne drže kritičnega uma. Trga gate tudi na www.radiostudent.si.
Izjava o avtorstvu:
Tribuna je izključno avtorsko delo slovenskih študentov oziroma študentov, ki so na študiju v Sloveniji, če ni drugače navedeno. Tribuno izdajamo kot brezplačnik in sicer pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu Ime Priimek / Tribuna, za nekomercialno rabo in v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na www.creati-vecommons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1,1000 Ljubljana.
Prezrte novice
Uganda: V cerkvi predvajali gejevski porno film
Namen Ugande, da uzakoni smrtno kazen za homoseksualnost, je sprožil številne proteste po vsem svetu. Zadnja »kaplja čez rob« v tej zgodbi je duhovnik Martin Ssempa, ki je v svojih prizadevanjih za uvedbo smrtne kazni išče podporo svojih vernikov, šel tako daleč, da je v svoji cerkvi vernikom predvajal gejevski pornografski film. »Moramo se podučiti o tem, kaj homoseksualci počnejo,« je dejal Ssempa. Zagovorniki človekovih pravic gejev in lezbijk so ga že označili za »bolnika, ki potrebuje zdravljenje,« a to verjetno ne bo prepričalo 300 vernikov, ki so si v cerkvi ogledali pornografski film. Homoseksualnost je v Ugandi že kriminalizirana - zanjo je predvidena zaporna kazen. Z novim zakonom pa želijo uvesti smrtno kazen za homoseksualnost in posebne kazni za vse, ki bodo vedeli za posameznikovo homoseksualnost, pa je ne bodo prijavili. Predlagani zakon prepoveduje tudi pisno ali ustno podpiranje homoseksualnosti in nasploh govorjenje o njej.
vir: Časopis Narobe - narobe.si
Slovenija: Izbrisani so postali polnoletni
26. februarja bo minilo 18 let od izbrisa. Takrat je država Slovenija iz registra stalnega prebivališča izbrisala več kot en procent med nami živečih ljudi. Posledice izbrisa so bile za izbrisane in njihove najbližje strahovite. Čez noč so ostali brez vsega, na milost in nemilost so bili prepuščeni policiji, ki ji je podsekretar na MNZ Slavko Debelak v depeši naročil množično deportacijo izbrisanih. Njegov šef, minister za notranje zadeve Igor Bavčar, pa je zaukazal, da je treba v primeru izbrisanih »odmisliti pridobljene pravice«. Na izbrisanih so figure, kot je Bavčar, pilile svoje sedaj že široko znane metode razlaščanja ljudi. Zaradi gibanja izbrisanih poznamo najtemnejše plati lastninjenja in lastninske konsolidacije. Mnoštvo zgodb o neverjetnem trpljenju in pogumu izbrisanih se je globoko vtisnilo v našo zavest. Trenutne nosilce politične oblasti v Sloveniji opozarjamo: izbrisani ne smejo niti trenutka več čakati na pravico!
vir: Njetwork - njetwork.org
Zambija: Univerza kamenjana s strani protestnikov
Prejšnji mesec so pred glavno univerzo v Zambiji izbruhnili nasilni študentski nemiri. Razlog za tokratne demonstracije v državi, ki jo pesti globoka revščina, odvisnost od izvoza rudnin in tuje pomoči, so bile zahteve študentov po vladnih subvencijah prehrane. Večina zambijskih univerz se zaradi slabega gmotnega položaja študentov že dobro leto soočajo s študentskimi nemiri in nasilnimi odzivi policije.
vir: University World News -universityworldnews. com
ZDA: LGBT aktivisti, člani sindikatov in delavci skupaj proti isti barabi
V San Diego se je v januarju več kot 500 LGBT aktivistov, članov sindikatov in delavcev združilo v jezi proti lastniku korporacije Manchester Grand Hyatt. Imajo namreč kar nekaj skupnih točk. Lastnik, ki zaposluje večinoma tuje delavce, le te prisili k opravljanju dvojnega delo za isto plačilo kot v drugih hotelih. Manchester je prav tako znan po masovnih odpuščanjih z namenom utišanja in ponižanja delavcev, ki se bojujejo za svoje pravice na delovnem mestu. Isti moški pa je tudi doniral 125.000 dolarjev za kampanjo, ki je v Kaliforniji pripomogla k onemogočitvi istospolnih porok. Organizacija bojkota je vzpostavila navdušujočo solidarnost med LGBT aktivisti in sindikalisti.
vir: Socialist Worker - socialistworker.org
ZDA: Protest študentov na UC Berkeley - »Blackaut 2010«
3,49 odstotka od skupno 35.843 študentov. Po besedah protestnikov so tako nenehno podvrženi rasističnim izpadom tako s strani zaposlenih na fakulteti kot s strani večinske študentske populacije. Situacija nam je lažje razumljiva, če navedemo nekaj stavkov protestnega pisma, spisanega ob demonstracijah: »Črnska skupnost univerze Berkeley stoji tukaj v tišini. V tišini zato, ker se bojimo prihodnosti. V tišini zato, ker je zgodovina bila zgolj predigra. V tišini zato, ker nimamo ničesar za reči. Naša tišina naj bo zato vaša priložnost za ukrepanje.«
vir: EduFactory - edu-factory.org
Slovenija in Srbija: Peticija za opustitev procesa proti beograjskim anarhistom
V Beogradu se bo 23. marca nadaljeval proces proti šestim anarhistom, ki jih srbsko tožilstvo obtožuje mednarodnega terorizma. Okoliščine samega procesa in ostala dejstva tega primera so splošno znani in dostopni. Po prvi javni obravnavi na sodišču je tudi tisto, kar je prej utegnilo ostati zavito v tančice pomanjkanja informacij, postalo popolnoma jasno: sodni proces proti šestim anarhistom je politični proces, njegovi cilji so izključno politični cilji vladajočega razreda. Konkretni postopki srbske države, ki je obtožene v priporu povsem arbitrarno držala skoraj pol leta in kjer so bili izpostavljeni mučenju, težkim življenjskim pogojem ter ostalim brutalnim posegom v dostojanstvo in svobodo, zgolj potrjujejo, da celoten proces nima nikakršne legitimne osnove. Srbska država je zaradi progresivnih idej enakosti in svobode ugrabila šest anarhistov. Četudi so bili obtoženi 17. februarja 2010 po zaključku prve obravnave na sodišču vendarle izpuščeni iz pripora, so še vedno talci srbske države, ne da bi se ta izjasnila, kakšno odkupnino zahteva za njihovo svobodo. A tisto, kar se dogaja na sodišču v Beogradu ni zgolj sodni proces proti šestim mladim ljudem, je sodni proces celotnemu mnogoteremu gibanju, ki je zavezano političnemu projektu svobode in enakosti, je sodni proces proti ideji, da je drugačen svet mogoč. A drugačen svet ni le mogoč, je celo nujen. Zato izražamo podporo mnogoteremu gibanju in gibanju mnogoterosti, ki tudi v Srbiji terja enakost in svobodo za vse. Od srbskih oblasti pričakujemo, da nemudoma storijo
naslednje: Tožilstvo Republike Srbije naj umakne obtožnico proti šestim anarhistom v zvezi z lanskim »dogodkom pred grško ambasado«. Policija, tožilstvo in sodišče naj prekinejo oziroma zavržejo vse morebitne ostale postopke, ki jih te službe v zvezi s tem primerom vodijo. Obtoženim in njihovim družinam naj država Srbija povrne vse stroške, ki so jih imeli zaradi postopka, in izplača odškodnine, do katerih imajo kot žrtve brezumne državne represije vso pravico. Tožilstvo Republike Srbije naj umakne vse obtožnice proti aktivistom, ki se nanašajo na izvedbo solidarnostnih akcij v podporo šesterici. Javnosti so znani primeri aktivistov, ki so v mestu Vršac lepili plakate, in aktivistov, ki so v avli sodišča med prvo obravnavo razgrnili transparent. Vsi so obtoženi »oviranja pravice« in čakajo na nadaljnje postopke. Svoj podpis pod peticijo oddate na spletnem naslovu petitiononline. com/bgd6/petition.html. Če želite tudi sami kaj neposredno sporočiti tovarišem v Beograd, pišite na svoboda.za.bgd6@gmail.com. Solidarnost mora postati praksa!
vir: Infoshop - novice-infoshop.blogspot.com
Grčija: Upor se širi!
Upor ljudstva zoper neoliberalne reforme v Grčiji se širi. Tisočim stavkajočim, ki menijo, da skuša vlada dolžniško krizo (pod pritiski Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada) prevaliti na tiste, ki je niso povzročili, so se v teh dneh pridružili tudi uniformirani policisti. Grčija se je tako znašla pred zlomom. Skoraj milijon delavcev javnega sektorja (učitelji, zdravniki, delavci v javnem transportu, državni uradniki ...) se bori proti vladnemu krčenju javnega dolga s pomočjo njihovih pleč. Vladajoči socialisti (kako ironično) so se namreč zavezali k radikalnemu krčenju socialnih transferjev, podaljševanju delavne dobe, zviševanju trošarin za alkohol, bencin in cigarete, zamrznitvi oz. zniževanju plač, odpuščanjem in ostalim neoliberalnim ukrepom. Napetosti, ki jih z vso pozornostjo spremlja celoten svet, lahko najbolje ponazorimo z naslednjimi gesli protestnikov: »Četudi nas boste terorizirali, vaši ukrepi ne bodi sprejeti!«, »Mi smo ljudje, ne številke!«, »Evropa se mora spremeniti ali pa bo potonila!« in »Vojna proti kapitalistom, to je odgovor delavcev!«.
vir: The Vast Minority - vastminority.blogspot. com
Avstrija in Madžarska: Ko Bolonjska reforma zagori...
Bolonjska reforma praznuje deseto obletnico. Ob tej svečanosti 46 ministrov v vladnih palačah Dunaja in Budimpešte trka z zvrhanimi kozarci šampanjca in se najeda s polno obloženih miz ter kiti svoja pleča z medaljami pridobljenimi z do zadnje črke implementirano neoliberalno visokošolsko pravljico. Na eni strani! Nekje na ulicah in po parkih, v zaskvotanih fakultetah in rektoratih, ob spopadu s policijo in ostalo varnostno nadlego pa istočasno poteka mednarodno študentsko zasedanje s sila enostavnim naslovom »Bologna Burns!«. Na drugi strani! Za vse, ki še ne veste. Govora je o skupku akcij (blokade, debate, predavanja) na Dunaju in Budimpešti od 11. do 14. marca 2010, ki so združile tisoče študentk in študentov s celega sveta, ki v tej obletnici ne vidijo nikakršnega razloga
Tribuna išče tehničnega urednika
Po uspenšni infiltraciji v korpus tiskane slovenske besede, se virus avtonomne misli širi tudi v Svetovni splet. Zaenkrat sramežljivo, ko mutira, pa brez zadržka. Pozivamo te, da nam pomagaš pri mutaciji iz golega HTML in CSS v PHP, Python, Mapnik, TileCache, OpenLayers, (Geo) RSS in v prepletu socialnih mrež. Inkubacijska doba je kratka, izbruhniti mora kmalu. Prijave za razgovor prosim pošlji do 4.4.2010 na urednistvo@tribuna.
CDi Si se kdaj odločil za izvedbo družbeno relevantnega projekta, za katerim se ti trga srce in boli duša, pa je vseeno ostalo le na ravni mokrih sanj? Ni bilo pomoči? Denarja? Znanja? Časa? Bi debatiral, se odzival na dogodke in izobraževal, mogoče kulturno udejstvoval? Sedaj je tu enkratna priložnost! Če pošlješ mail na cdi@sou-lj.si in uspešno predstaviš svojo idejo, ti zagotavljamo celostno podporo pri njeni izvedbi. Zakaj ne bi enkrat naredil nekaj pametnega? Mama bo ponosna!
SAZAS Siti smo serijske proizvodnje polikanih deških skupin in pevskega talenta v obratnem sorazumerju z velikostjo košarice. Samooklicanim zvezdnikom in proizvajalcem komerial-nega šuma nastavimo ogledalo ter njihovim botrom razjasnimo, da degradacije glasbe na številke in zakonite kraje - pod pretvezo založništva in avtorskega prava -ne bomo več prenašali. Če želiš sodelovati pri ustvarjanju interference, te podrobnosti o iniciativi čakajo na urednistvo@tribuna.si.
0® ©
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
za slavje. Zakaj že ne? Ker reforma radikalno najeda avtonomijo visokega šolstva, ker univerzo podreja trgu ter študenta spreminja v atomiziranega in discipliniranega posameznika. Omenjeno množično zasedanje kritikov Bolonjske reforme na Dunaju in Budimpešti predstavlja vrhunec širšega študentskega boja za avtonomno univerzo, brezplačni študij, vzpodbujanje kritičnega mišljenja in dvig kvalitete študija. Ta boj po vsem svetu zaznamuje zasedba univerz, organizacija alternativnih predavanj, delavnic, seminarjev in debat, organizacija blokad in demonstracij. Časopis Tribuna se pridržuje temu boju ter vabi vse k razmisleku o morebitnih alternativah in izboljšavah!
vir: EduFactory- edu-factory.org, Bologna Burns! - bolognaburns.org
Hrvaška in Slovenija: Borba proti razraščanju neonacizma!
V Bukovoje Križevačkom na Hrvaškem je bil v preteklih dneh z aretacijami policije preprečen koncert nemškega neonaci benda Blue Max ter še dveh hrvaških (po vsej verjetnosti Strong Survive in 3. poluvrijeme). Udruga mladih antifašista grada Zagreb (mladi-antifasisti.hr) je z akcijo uspešnega monitoringa odkrila lokacijo že mesece prej načrtovanega neonaci koncerta in sprožila učinkovito javno kampanjo za preprečitev tovrstnih neofašističnih dogodkov. Mladi antifašisti ob tem poudarjajo izjemno blago obravnavanje neonacistov s strani oblasti, medtem ko so bili denimo postopki proti antifašističnim aktivistom v preteklosti kdaj tudi izjemno brutalni. Ob tem dogodku je smiselno opozoriti na vse pogostejše mednarodno povezovanje pripadnikov neonaci scene. Razna trans-nacio-nalna združenja olajšujejo propagiranje fašističnih idej izven domačih meja, kar je posebej priročno za Nemce, saj so naci koncerti, naci simbolika in retorika pri njih ilegalni. Za neonaciste države srednje in vzhodne Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, veljajo za neke vrste koncertni in organizacijski raj, saj za tovrstne aktivnosti ne obstajajo nobene zakonske omejitve in kot je znano tudi naše oblasti rade zamižijo na »desno oko«. Praksa kaže, da t.i. koncerti še zdaleč niso nedolžna stvar, saj so povezani s povsem konkretnimi primeri nasilja nad tistimi skupinami ljudi, ki jih neonacisti prepoznavajo kot problematične. To pa smo prej ali slej praktično vsi!
vir: Antifašistična akcija Šiška - antifanoy.word-press.com
Italija: Oblast pozvana k odpravi prisilnih izselitev Romov
Amnesty International je pozvala rimske oblasti, naj ponovno preučijo sporni nastanitveni načrt, ki je povzročil prisilne izselitve več sto Romov in tlakoval pot za izselitve še tisočih, ki so predvidene v naslednjih mesecih. V svojem novem poročilu Napačen odgovor - »Nomadski načrt« Italije krši bivalne pravice Romov v Rimu je Amnesty International opozorila, da program, ki se je začel izvajati julija 2009, krši človekove pravice tisoč Romov. Ukrepi predvidevajo uničenje preko sto romskih naselij na območju glavnega mesta in preselitev okoli 6000 Romov v samo trinajst novih ali razširjenih taborov na obrobju mesta. Po načrtu naj bi več kot 1000 Romov ostalo brez strehe nad glavo.
SAZAS značke Študentom v klubu Zakon na Vrhniki je prekipelo, kar se rado zgodi, ko si v navidez neskončni pravni farsi z uzakonjenimi izkoriščevalci. V protest so izdelali značke, ki jih žele deliti z enako mislečimi. Tribuna jim izraža podporo in se, z lastno iniciativo, pridružuje. Naj vzkipi še drugod! Značke lahko zastonj dobiš v klubu ali na uredništvu, večje količine pa lahko za lastno distribucijo naročiš na kvs-klub.si. Cena značk je o,25EUR na kos, kar pokrije stroške materiala in izdelave.
»Te ukrepe je nemudoma treba ponovno premisliti. Romskim družinam v glavnem mestu Italije grozi, da bodo izgubile svojo lastnino, socialne stike, dostop do dela in državnih storitev,« je povedal Ignacio Jovtis, strokovnjak za Italijo pri Amnesty International. »Obstaja tudi tveganje, da bi načrt lahko služil kot model za prisilne izselitve v ostalih regijah Italije. Izselitve brez vnaprejšnjega posvetovanja in ponudbe nadomestne nastanitve za prizadete pomenijo kršitev njihovih človekovih pravic.« »Številni Romi živijo v kolibah in prikolicah brez osnovnih higienskih pogojev. Trenutna situacija je posledica večletnega zanemarjanja, neustreznih politik in diskriminacije več zaporednih administracij. Poskus naslavljanja te zapuščine je sam po sebi dobrodošel in življenjske razmere številnih Romov se bodo izboljšale. Toda načrt je nepopoln in obstaja tveganje, da se bo situacija številnih drugih Romov še poslabšala. To je napačen odgovor,« je povedal Ignacio Jovtis. Namesto da bi oblasti Romom ponudile primerno nastanitev, jih bodo v taborih odrinile izpred oči. To bo samo še povečalo ovire in diskriminacijo, s katerimi se srečujejo Romi, ko iščejo redno zaposlitev, ki bi jim omogočala zaslužek za zasebno nastanitev. Romi, ki živijo v taborih, so dejansko izključeni od sistema dostopa socialnih stanovanj, saj trenutni sistem točkovanja predvideva izgon iz zasebnega stanovanja. To je treba spremeniti. Amnesty International meni, da »nomadski načrt« v svoji trenutni različici ni skladen z obvezami Italije glede preprečevanja diskriminacije proti posameznim skupinam ter segregacije glede nastanitev.
vir: Amnesty International Slovenije - amnesty.si
Kraljevina Svazi: Bitka študentov se nadaljuje...
Med študenti v Svaziju vre... Nezadovoljstvo mladih z vladnim reševanjem njihovega socialnega položaja je Študentsko organizacijo Svazija vzpodbudilo k napovedi novih demonstraciji v aprilu. Že januarja 2010 je vlada zaradi velikih študentskih protestov zaprla štiri študentske kampuse in fakultete Univerze v Svaziju. Čeprav so študentje vztrajali, da so demonstracije potekale povsem mirno, jih je vlada brezkompromisno obtožila uničevanja univerzitetne lastnine. Študente je k protestu privedlo vladno krčenje izdatkov za štipendije in študentska posojila. Poleg tega so zahtevali brezplačno osnovno šolstvo in višje študentske dodatke. Po besedah predstavnikov študentske organizacije so množični mediji tekom demonstracij namerno omejevali komunikacijo med protestniki. Ti so se borili za dvig smešno nizkih štipendij, ki se niso zvišale že zadnjih 12 let. Študenti tako za devetmesečni študij od države dobijo zgolj 63 dolarjev. Študentje te majhne afriške države menijo, da se davkoplačevalki denar porablja samo za vladajoče politike. Tem naj bi se menda v zadnjem času njihove plače celo potrojile. Kralj Svazija Mswati III, ki velja za absolutnega vladarja, je tako kritikom znan predvsem po svojem prekomernem zapravljanju državnega denarja za zadovoljitev potreb svojih 13 žena. Študentje krivdo za svoj mizerni položaj pripisujejo pomanjkanju demokracije, ki bi moč oblastnikov razporedila med ljudstvo. Njihovemu boju za boljši jutri se pridružujejo tudi trije največji delavski sindikati.
vir: University World News -universityworldnews .com
Reči ne še dodatni privatizaciji zdravstva Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva svari pred sprejetjem predlogov zdravstvene reforme in predlaga zavrnitev spornega predloga Zakona o zdravstveni dejavnosti. Podpiše peticijo in se aktiviraj ter reči ne legalizaciji korupcije v javnih zdravstvenih domovih, zlorabi javnih sredstev v zdravstvu ter še nekaterim podobnim ukrepom, ki gredo vsi v smer privatizacije javnega zdravstva. Več na ohranimo-javno.si.
Tribunal: Mladi proti represiji
Fotografija: neonazi.org
Ljudsko sodišče Tribunal razglaša sodbo v imenu ljudstva!
Prisotne na shodu Mladi proti represiji, v podporo obsojenim za napad na gejevskega aktivista v okviru Parade ponosa, spoznavamo za krive v sledečih točkah obtočnice:
1.	Spodbujanja in opravičevanja kršenja temeljnih človekovih pravic s podpiranjem neonacističnih akcij in nestrpnosti med vsemi nami, enakopravnimi člani družbe.
2.	Izkoriščanja aktualnih težav mladih za legitimacijo nedopustnega nasilja nad pripadniki manjšin. To, da so pravice mladih danes prezrte, bi namreč morali izkoristiti zgolj za skupen boj vseh za naše temeljne pravice in ne kot legitimacijo kakršnihkoli oblik nasilja do de-priviligiranih skupin. Konec koncev to ni nič drugega kot kopiranje politik nacistične Nemčije. Pri shodu namreč ne gre za nasprotovanje represiji oblasti, ampak prav za podporo represije mladih neonacistov nad člani LGBT skupnosti in posledično nad vsemi nami.
3.	Istočasno obsojamo tudi našo aktualno politiko, saj s toleriranjem Jelinčičevih neonacističnih izpadov, z norčevanjem iz odločbe Ustavnega sodišča v primeru Izbrisanih ter z razpravami v parlamentu v povezavi z družinskim zakonikom, ki spominjajo na tekmovanje v sovražnem govoru, spodbujajo mlade k podobnemu ravnanju in opravičevanju napadov na pripadnike manjšin.
Obsodi tudi ti! Izreži in na ulici nalepi na drog ali steno!
Tribuna
Trobilo: 2 3
Avtonomna cona:
4
5
6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Sanjam drugačno družbo
Avtonomija tukaj in sedaj
Avtonomija (grško Auto-Nomos - nomos pomeni »zakon«: ki si sam/a določa svoj zakon) je pravica do samoupravljanja. Ta koncept najdemo v moralni, politični in bioetični filozofiji. Označuje možnost razumnega posameznika, da informirano in brez prisile sprejema odločitve. V moralni in politični filozofiji se avtonomija pogosto uporablja kot osnova za določanje moralne odgovornosti za posameznikova dejanja. Eno najbolj znanih filozofskih teorij avtonomije je razvil Kant. V medicini je spoštovanje avtonomije pacientov pomemben cilj zdravnikov in drugih delavcev, ki pa je lahko v opoziciji z etičnim načelom dobrodelnosti. Politično se lahko nanaša tudi na samoupravo naroda. V pravnem pomenu je avtonomija instrument, s katerim se manjšini, ki zatrjuje različno identiteto, dovoljuje, da izvaja direktno kontrolo nad zadevami, ki so zanje posebnega pomena in hkrati prepušča večji entiteti, da izvaja tista pooblastila, ki pokrivajo skupne interese. — Wikipedia
Tanja Peček: V zanimivem svetu živimo. In zanimivo politiko imamo v tej naši prelepi demokraciji. Kjer je, kot v vsaki demokraciji, mnenje večine tisto, ki odloča. Marsikdaj na žalost tudi takrat, ko odloča o človekovih pravicah manjšin. Ampak glej ga zlomka. Hkrati pa bi ravno za demokracijo lahko tudi rekli, da odloča
v
manjšina. Ce samo malce pogledamo aktualno politiko ... Ne tako dolgo nazaj »smo« oziroma realno gledano so, sprejeli Lizbonsko deklaracijo ... Enega izmed temeljnih aktov, ki spreminja delovanje na ravni Evropske unije in ki ga ni niti razumel niti prebral, niti en procent volivcev. En procent... Niti 0,0001 procenta volivcev... Kar je v bistvu še manj kot je pozitivno razrešenih prošenj za azil v Sloveniji ... Lahko pa pogledamo na politiko tudi z drugega zornega kota. Pred kratkim so Izbrisani postali polnoletni. Saj veste, tisti, zaradi katerih je desnica nekoč zmagala na volitvah. Ja, tukaj so res dosegli orgazem političnega sprenevedanja.
En procent ... Niti 0,0001 procenta volivcev ... Kar je v bistvu še manj kot je pozitivno razrešenih prošenj za azil v Sloveniji ... Lahko pa pogledamo na politiko tudi z drugega zornega kota. Pred kratkim so Izbrisani postali polnoletni. Saj veste, tisti, zaradi katerih je desnica nekoč zmagala na volitvah. Ja, tukaj so res dosegli orgazem političnega sprenevedanja. Izmislili so si zgodbico o nekih sovražnikih, ki niso imeli Slovenije najraje na svetu,in so jo izdali ter niso »sprejeli« našega državljanstva. Sedaj pa bo morala Slovenija tem grdim tujcem plačevati milijardne odškodnine. Istočasno pa je v Sloveniji toliko brezposelnih, toliko socialno ogroženih, prostora v vrtcih je premalo, upokojenci komaj preživijo s svojo pokojnino ... In vse to zaradi Izbrisanih. Prav čudi me, da še niso odkrili, da so Izbrisani sodelovali tudi pri napadu na WTC in seveda, zagotovo so glavni krivci za vse potrese in poplave v svetu ... Saj veste, takrat so se baje bojevali v vojni v Jugoslaviji, ta je sprožila ekološko katastrofo in naravne nesreče so tukaj. Vidite, da znam. Če bi sedela v parlamentu, bi mi glede na pretekle izkušnje še verjeli.
Upam, da ste ugotovili, kaj vam hočem povedati s temi nebulozami. Pa preden gremo naprej, če že govorimo o Izbrisanih, bi vas samo opomnila, da državljanstvo z izbrisom sploh ni povezano (gre namreč za izbris stalnega bivanja), pravnomočno sploh še ni bila dosojena nobena odškodnina (čeprav bi si jo zaslužili), povezanost med vsemi temi
potencialnimi volivci in Izbrisanimi pa obstaja le v tem, da so tudi med vsemi temi skupinami Izbrisani, vse ostale povezave so fiktivne. Mislim, da nadaljevanja ni potrebno razlagati. Moja poanta celotnega uvoda pa je bila v tem, da klasična demokracija in državne institucije ne zadostujejo. Tudi večina nevladnih organizacij je preveč vpeta v ta sistem. Saj veste, boste preglasno kritizirali migracijsko politiko, pa na naslednjem razpisu ne boste dobili sredstev. Ta pa vam omogočajo obstoj in tudi lastno eksistenco. Da smo ljudje razočarani nad njimi. Da je v njej mnogo več populizma in manipulacije kot vsebine. In da morda potrebujemo avtonomne prostore.
Avtonomni prostori so...
In če najprej definiramo avtonomni prostor, si bom izposodila besede Marte Gregorič, ki je nekoč za Mladino (30, 2002) izjavila, da je avtonomen prostor tisti prostor, »kjer je možna kreacija, političnost, ustvarjalnost, domišljija, kjer so možne napake in uspehi, kjer je možno vse. V avtonomnih conah se zadržujejo avtonomni posamezniki, akterji, aktivisti, zagovorniki, nasprotniki, vsem ljudem znotraj te cone pa je skupno, da so aktivni na številnih področjih.« Za avtonomna gibanja (Katsiaficas, 1997; po Babič, 2003) je prav tako značilna težnja po ukinitvi in ne dopolnitvi državnega aparata, saj ne verjamejo v klasično pojmovanje politike (princip
upravljanja), in podpirajo politiko v prvi osebi, kot samoopredelitev. Le ta nimajo enotne ideologije, niti manifesta, kar jih posledično vodi v večjo orientacijo k akciji, ki temelji na samoorganiziranosti in prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Kot način za ponovno pridobitev avtonomije uporabljajo skvotiranje, demonstracije in druge oblike direktnih akcij, nekateri pa so ustvarili tudi svoje oblike avtonomne skupnosti, v katerih prakticirajo svoje pojmovanje »avtonomne družbe«.
Iz zgornjih definicij bi izpostavila predvsem politiko kot samoopredelitev ter pojem samoorgani-ziranost. In na podlagi tega najdemo v Sloveniji pet takšnih prostorov: Art center Goričko, Metelkova mesto, Tovarna Rog, Izbruh v Kranju in Pekarna v Mariboru. Vse te skupine prakticirajo neko obliko avtonomnosti, čeprav se način le te, in konec koncev tudi stopnja, izredno razlikuje tako med prostori, znotraj samih prostorov kot tudi skozi čas, kar je še najbolj vidno na primeru Metelkove (tudi zaradi njenega najdaljšega staža). Razumevanje avtonomije pa bi v tem primeru zgolj zaradi potreb članka umetno razdelila na tisto, kjer posameznik poskuša živeti avtonomno življenje znotraj neke skupnosti, ne da bi želel vplivati na širšo družbo in na tisto, kjer posameznik ali skupina želita širiti družbeno avtonomijo tudi izven svojega avtonomnega prostora. Eno brez drugega seveda ni mogoče, se pa prostori razlikujejo po intenziteti želje komunikacije s širšo družbo. Drug glavni vidik iz katerega bom
pogledala na te avtonomne prostore pa je vprašanje, če gre v primeru posameznega prostora za željo po ukinitvi državnega aparata, ali pa gre za avtonomne prostore, ki hočejo ta aparat zgolj dopolniti. Oboje je spet težko ločljivo, različno stopnjo sodelovanja z oblastjo lahko spet označimo za taktiko, toda te razlike so kljub temu jasno vidne. To pa je izredno dobro zadel Bohak v spodnjem članku o Pekarni, v katerem govori tudi o radikalnosti in sicer citira Finkelsteina, ki je na vprašanje, kaj njemu pomeni radikalnost, odgovoril: »Zame to pomeni, da (kvalitativno) čutim do sveta več nelagodja kot ga čuti povprečen človek. Svet vidim kot radikalno nepravičen. In zato ga moramo radikalno spremeniti. Drugi menijo, da je svet nepravičen, a neenakosti niso tako radikalne. Vprašanje je, skozi čigave oči želiš videti svet?« Količina tega čutenja pa skupaj s taktiko, ki jo izberejo subjekti v posameznem prostoru in tudi skupaj z željo po akciji določa razlike med posameznimi prostori.
Avtonomni prostori delujejo...
Za podrobnejše razumevanje tega ter političnosti posameznega prostora si bomo ogledali Rog in Metelkovo, glede na to, da gre za dva precej različna prostora v manj kot kilometru in glede na to, da se nas trudijo prepričati, da je za Ljubljano en avtonomen prostor več kot dovolj. Zakaj to ne drži in potrebujemo oba? Oziroma več kot dva?
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Metelkovo bi bilo glede na zgornje definicije izredno težko kamorkoli umestiti. Predvsem zaradi tega, ker se njena radikalnost, taktičnost in tudi želja po avtonomnih akcijah konstantno spreminjajo. Vendar pa ne smemo pozabiti, da Metelkova vse to je že sama po sebi. S svojo zasedbo je namreč odprla možnost nove oblike radikalnih akcij ter možnost avtonomnosti v praksi. Pri čemer pa je imela izjemno močno željo udejanjati avtonomnega življenje znotraj neke skupnosti, kot širiti avtonomijo tudi izven svojega avtonomnega prostora. To ji je na neki ravni izredno dobro uspelo, iz nje namreč tudi izhaja kar nekaj dobrih nevladnih organizacij, community organizerjev, kritičnih raziskovalcev, akademikov ter inštitutov. Prav tako je Metelkova kot skvot, kjer veljajo neke druge norme obnašanja in kjer obstaja ogromno avtonomne produkcije. Ima drugačen način organiziranja in sodelovanja med različnimi skupinami. Ima drugačen način produkcije. Ima neprofitno logiko delovanja. In to zagotovo je eden izmed največjih političnih statementov tako za notranjo avtonomijo kot tudi za širjenje lete navzven. Vendar pa je Metelkova hkrati tudi prostor, ki je trenutno z načrtom legalizacije v največji nevarnosti, ne le da se omeji njeno širjenje avtonomije navzven, temveč tudi, da izgubi svojo avtonomijo. Dejansko je ta že v marsikaterem prostoru na Metelkovi delno ogrožena. Z menjavo generacij je namreč tudi na Metelkovo, podobno kot se je to dogajalo v Kranju, prišlo kar nekaj oportunistov, ki avtonomijo Metelkove razumejo precej drugače, še posebej kot velik prostor za uvajanje profitne logike, ki s slednjo nima prav dosti skupnega. To pa v določeni meri tudi niža njeno notranjo koherentnost, kar se bolj kot v izgubi notranje avtonomije vidi v nižji usmerjenosti na aktivistične akcije v širšem okolju. Ali povedano drugače, Metelkova je vedno bila in vedno bo steber avtonomnih prostorov, pri čemer pa morda kljub vsemu prihaja čas za intenzivno refleksijo Metelkove o njeni želji po radikalnih dejanjih v širši okolici.
Posledično pridemo do Roga in njegove avtonomnosti, ki je v določenih segmentih bolj radikalna in z večjo željo po širjenju avtonomije navzven.
Pri tem pa se moramo zavedati, da je še zaradi močnejše avtonomije Rog znotraj sebe izredno raznolik. Podobno kot ima Metelkova forume, ima Rog skupščine. Skupščine, kjer se izgrajuje neka odprtost in enakovreden nivo funkcioniranja. Načeloma so v Rogu namreč vse skupine enakovredne. In kdorkoli se lahko kadarkoli pridruži. Edini, ali bolje rečeno glavni, pogoji so, da deluje v korist skupnosti. Ožje in širše. Seveda nimam v mislih financ. Prav tako je tudi Rog političen prostor. Le ta pa je v delu Roga izražena še na precej več nivojih. Rog je namreč v marsičem eden izmed gonil družbenih sprememb s precej močnim vplivom širjenja avtonomije navzven. Ali povedano drugače, tukaj pridemo do tega, da prostor kot takšen sploh ni pomemben, pomembne so ideje, ljudje in delovanje navzven. Za kar sicer ponovno potrebuješ prostor. Ampak, če se vrnem nazaj na Rogov vpliv na širšo skupnost. Eden izmed pomembnejših dosežkov dela te skupine je zagotovo začetek boja Izbrisanih. Uspelo jim je namreč sodelovati pri povezovanju in opolnomočenju skupine, ki je bila, in delno še vedno je, popolnoma razdrobljena in zaradi tega šibka. Danes se je, kot sem tudi začela ta članek, na tem področju že marsikaj spremenilo. In hkrati bore malo. Ravno na tem primeru je pomen in nujnost takšnih prostorov kristalno jasna. Posledično pa je iz tega kristalno jasna tudi medijska in zunanja politična reprezentacija tako prostorov kot skupin, ki delujejo v njem. Tisti, brez glasu, in hkrati dežurno grešni kozli.
Zagotovo ne bom opisovala vseh Rogovih projektov, ker jih je enostavno preveč in ker se bosta v nadaljevanju teksta kar dva sama predstavila, bi pa ob opisovanju pomena le-teh opozorila še na projekt Nevidnih delavcev sveta. Ta projekt je namreč odlična utemeljitev, zakaj potrebujemo takšne prostore, in hkrati močna kritika naše politike, družbe in konec koncev tudi sindikatov in nevladnih organizacij. Kakorkoli, če podrobneje pogledamo ta projekt, so njegove glavne prednosti:
1.	Nevidni delavci sveta so zaenkrat eden izmed najboljših projektov opolnomočenja v Sloveniji. Migrantski delavci so v tem primeru namreč subjekt gibanja in ne skupina, ki se jo predstavi kot žrtev, zaradi tega, da se lahko potem na njen način dobro služi.
2.	Migrantski delavci lahko preko združevanja, ki je tudi njihova temeljna pravica, zadovoljujejo svoje potrebe po pripadnosti.
3.	Skupina jim predstavlja relativno varno ozračje, kjer lahko oblikujejo različne projekte, ki jih drugje ne bi mogli. Prav tako pa si ta skupina medsebojno pomaga tudi večanju občutka varnosti z ozaveščanjem njihovih pravic in posredovanjem relevantnih informacij.
4.	Skupina ima pozitiven vpliv na njihovo intrin-zično motivacijo, saj preko različnih aktivnosti (ustvarjanje radijske oddaje, umetniškega ustvarjanja, učenja tujih jezikov ...) krepijo svoj občutek kompetentnosti, avtonomnosti in pripadnosti.
5.	Člani te skupine imajo možnost, da raziskujejo in iščejo različne smisle izven njihovega dela na gradbišču.
6.	Skupina se povezujejo tudi s širšim okoljem, kar jim drugače ni omogočeno.
7.	Predstavljajo pomemben vir informacij o položaju delavcev migrantov v Sloveniji ter imajo velik raziskovalni potencial.
Je pa Rog specifičen še po nečem. Sicer se istočasno opravičujem vsem ostalim prostorom, ker sem si izbrala Rog kot vir argumentacije, ampak mislim, da je ravno Rog tisti, ki je najbolj na udaru, ima najslabšo časovno predikcijo in je hkrati idealen prikaz družbenega razsula. Kakorkoli, začetniki so v primeru Roga poskušali v Slovenijo prinesti koncept začasne rabe. To so podrobneje obrazložili v spodnji izjavi:
»Ne gre za klasično zasedbo prostora, temveč le za začasno spremembo njegove namembnosti. 7000 kvadratnih metrov, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana in so že 15 let prepuščeni propadanju, nameravamo samoiniciativno usposobiti za neodvisno produkcijo nepridobitnih kulturnih in socialnih vsebin. Dokler MOL ne zastavi jasne strategije za reševanje problematike tega praznega prostora in ne začne z njenim izvajanjem, ga želimo odpreti za vse zainteresirane posameznike, posameznice in skupine, ki se ukvarjajo z neprofitno dejavnostjo na različnih področjih.«
In kaj se je pravzaprav zgodilo kasneje. Nekaj, kar kaže, da prostor, z vidika oblasti sploh ni problem (kar večina tako rada verjame), problem jim predstavljajo ljudje, ki mislijo s svojo glavo, in ki se z njimi ne strinjajo. To je jasno tudi iz člankov vseh ostalih avtonomnih prostorov, saj se vsi soočajo bolj ali manj z enakimi težavami. Zupan je namreč že imel spisano pogodbo o začasni rabi prostorov, ko si je premislil. Ustrašil se je moči upornikov, nezadovoljnih s trenutno družbeno ureditvijo, in se umaknil. Ustrašil se je kreativne avtonomnosti. Rogovcem je bil to velik dokaz, da delajo prav,
župan pa se je odločil za kontro. Novi Rog oziroma javno zasebno partnerstvo. Ali, javne površine, zaseben dobiček. In točno takšen je tudi Jankovićev načrt. Tudi če pri tem pustimo vso klasično argumentacijo, zakaj je to sporno, in neoliberalistično logiko ob strani, je ravno Rog glavni pokazatelj takšnih in drugačnih vizij trenutnih oblastnikov. Rog namreč ima na javnih površinah ljudi, ki brezplačno in aktivno delujejo za dobro vseh. Ampak ti ljudje so pri tem očitno preveč uspešni. In zaradi tega jih je potrebno pregnati in površino dati zasebnikom. Jankovičev Center sodobnih umetnosti bo torej razdeljen na javni in zasebni del. Javni del zajema prostore, namenjene kreativnim industrijam in vizualnim umetnostim, razstavne prostore ter pripadajoče podzemne garaže. Zasebni del projekta zajema stanovanjski, hotelski in poslovni del ter pripadajoče podzemne garaže. Gre torej za večinsko privatni prostor, z nekaj pridiha visoke kulture. Ali kot ga po ogledu načrtov ocenjujem sama, bo novi Rog pravzaprav skupek trgovin in namensko nedoločljivih stavb za užitek oz. bolj zaslužek, specifične populacije, s prepovedanim vstopom za večino Ljubljane. Se najbolje se temu kulturnemu centru približa s hotelom za umetnike, kamor tisti delavci, ki trenutno ustvarjajo v Rogu, zagotovo še na WC ne bodo smeli. No, ja; se opravičujem, seveda, oni bodo tisti, ki ga bodo zgradili. Me prav zanima, če bo Tovšakovi uspelo tudi tukaj dobiti še en sumljiv posel?
Avtonomne prostore nujno potrebujemo...
Ampak precej sem zašla iz teme. Poglejmo torej, kaj je vsem prostorom skupnega, poleg tega, da jih oblast ne mara. Ne glede na to, da vsak dan slišimo ali preberemo ogromno o inovativnosti in ustvarjalnosti. In ravno ti prostori so sedež tega. Kaj se torej tukaj ne ujema?
Morda pa je težava, ker ta ustvarjalnost in inovativnost nista v službi sistema. Ker od nje ne pridobijo samo tisti, ki že tako ali tako imajo preveč, ampak od nje pridobimo vsi. Ker se ne da izkoriščati. In ker, kot lahko preberete v članku o Goričkem, gre za prostore, katerih vsebin ne morejo kontrolirati. Gre za prostore, ki majejo družbeni red. Pa naj gre za potencialne revolucije ali zgolj za vpliv manjšin, o katerem je govoril Moscovici. Za počasno spreminjanje sistema na podlagi novih praks v dobro vseh ... Torej ali za klasično avtonomnost v službi spremembe sistema ali zgolj za njegovo korekcijo.
In kaj so torej te dobre prakse? V Pekarni so jih opisali kot direktna demokracija, horizon-talnost in svoboda. Temu so dodali še: samoorganizacija oz. samoupravljanje, avtonomnost, kritična drža, upornost in krona vsega: radikalnost. A, tukaj je torej problem. V teh prostorih se drugače gleda na človekove pravice in na človeka. Direktna demokracija namreč vsakemu posamezniku daje neko moč, daje mu občutek, da ima vpliv in da lahko nekaj spremeni. Kar pa je današnja demokracija, kot smo ugotavljali v uvodu, že zdavnaj zaobšla. Predvsem pa sta zanimivi horizontalnost in svoboda. Le ti sta namreč človekovi pravici v praksi. Človek naenkrat ni več le delavec, ni več predmet izkoriščanja, ampak naenkrat postane subjekt, ki se lahko razvija in ustvarja. Če pa temu dodamo še ostale pojme, pa naenkrat dobimo subjekte, ki so organizirani in ki niso več tako poslušni, ubogljivi in apatični, kakršni bi naj evropski (in tudi svetovni) prebivalci bili. Pa še nekaj se v teh prostorih dogaja. Znanje postane prosto dostopno. Naenkrat tudi pravna država pridobi na veljavi.
Nove, za oblast nevarne prakse se širijo. Ljudje, ki do sedaj nikoli niso imeli možnosti izobraževanja, začnejo razumevati sistem. Začnejo se pogovarjati med sabo. Ugotavljati, da imajo iste težave. Ah, ja ... Nekaj sem omenjala pravno državo. Naenkrat tudi začnejo razumevati birokracijo in zakonodajo ter ugotovijo, da imajo določene pravice. In niso več tako nebogljeni. In hkrati začnejo verjeti, da se da pravice izboriti.
In hkrati začnejo razmišljati. Razmišljati, da morda vse te potrebe, za katere so nas prepričali, da so naše, morda sploh niso. Denar namreč v avtonomnih prostorih ni ravno glavni dejavnik. Da se preživeti z veliko prostovoljnega dela, izmenjav in prostovoljnih prispevkov. Razvijajo se nove prakse. Novi načini življenja. Ti prostori hkrati postanejo tudi precej dobri protiargumenti nekaterim teoretikom, prepričanim v slabost človeške narave. Tukaj posamezniki lahko postanejo dobri in preživijo. Tukaj komunikacija postane temelj razvoja in ne represija. To so še posebej v tujini prostori, kamor policija nima vstopa. Prostori varnosti in opolnomočenja.
Pri tem pa seveda ni nujno, da je vedno lahko. Kajti, kot je rekel Bohak v svojem prispevku o Pekarni, gre za prostore v nastajanju. Gre za prostor kreacije, kjer se te prakse še vedno razvijajo. In posledično zaidejo v nekatere slepe ulice. Eden izmed takšnih problemov je pogosta zaprtost in samozadostnost takšnih prostorov. In to je zagotovo ena izmed stvari, ki bi se je mogli akterji teh prostorov zavedati. Se širiti navzven. Iskati nove povezave z različnimi posamezniki in skupinami. Privabiti čim več mladih, ki bi izvajali projekte in se borili skupaj z njimi. In tudi, ko govorimo o problemih, je tukaj ogromno raznolikosti. Kar je konec koncev tudi glavni plus. Eni postajajo vsak dan boljši in aktivno sovplivajo na spremembe. Spet drugi postajajo vse bolj komercialni. Nekateri ljudje postajajo utrujeni od boja in raje sprejmejo pravila igre. Smo pač različni.
Toda dejstvo je, da se je, in se še vedno, v takšnih prostorih dogaja ogromno dobrega. Ogromno novih praks se razvija, živi in oblikuje. In zaradi tega takšne prostore rabimo. Ker hočemo imeti vpliv na družbene spremembe. Ker sprejemamo različnost in se ne igramo navidezne strpnosti. In ker se hočemo učiti. Ti prostori so namreč tudi neke vrste šole za življenje. In ravno zaradi tega jih hočemo več kot le pet. Deset. Petnajst. To je naša pravica in zanjo se bomo borili. Tako kot za vse ostale. Naj javno ostane javno. In takšne prakse bodo nekoč sooblikovale družbo. Za to bomo poskrbeli...
In ker tudi Tribunaši vidimo v takšnih prostorih ogromen kotel potenciala, smo se odločili, da velik del te številke posvetimo avtonomnim prostorom v Sloveniji. Metelkovi, Rogu, Pekarni, Art centru Goričko in Izbruhu. Ampak tega seveda ne želimo početi na klasičen, mnogo preveč znan, reprezentativen način. Naj člani sami povedo, kaj si mislijo. In takšna metoda nam je uspela kar pri treh centrih: Rog, Goričko in Pekarna, Izbruh in Metelkova pa sta nastala malce bolj reportažno.
Torej, Tribuna vam priporoča, da obiščete vse te prostore in se učite. Razvijate. Ustvarjate ... Če pa vam že obstoječi ne odgovarjajo, pa preprosto ustvarite svoje ... Eksperimentirajte. Borite se za svoje pravice. Konec koncev so vse pravice naše skupne pravice. Si, se puede, kot bi rekli Spanci, kjer je kultura skvotanja in boja za pravice še precej intenzivnejša, kar lahko preberete v enem izmed naslednji člankov. Pred tem pa vam želim prijetno branje ...
Za avtonomna gibanja je prav tako značilna težnja po ukinitvi in ne dopolnitvi državnega aparata, saj ne verjamejo v klasično pojmovanje politike (princip upravljanja), in podpirajo politiko v prvi osebi, kot samoopredelitev. Le-ta nimajo enotne ideologije, niti manifesta, kar jih posledično vodi v večjo orientacijo k akciji, ki temelji na samoorganiziranosti in prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Kot način za ponovno pridobitev avtonomije uporabljajo skvotiranje, demonstracije in druge oblike direktnih akcij, nekateri pa so ustvarili tudi svoje oblike avtonomne skupnosti, v katerih prakticirajo svoje pojmovanje »avtonomne družbe«.
Ogromno novih praks se razvija, živi in oblikuje. In zaradi tega takšne prostore rabimo. Ker hočemo imeti vpliv na družbene spremembe. Ker sprejemamo različnost in se ne igramo navidezne strpnosti. In ker se hočemo učiti. Ti prostori so namreč tudi neke vrste šole za življenje. In ravno zaradi tega jih hočemo več kot le pet. Deset. Petnajst. To je naša pravica in zanjo se bomo borili. Tako kot za vse ostale. Naj javno ostane javno. In takšne prakse bodo nekoč sooblikovale družbo. [...] Gre za prostore, ki majejo družbeni red. Pa naj gre za potencialne revolucije ali zgolj za vpliv manjšin, o katerem je govoril Moscovici.
Tribuna
Trobilo: 2 3
Avtonomna cona:
4	5
6 
7 
8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Pekarna Magdalenske mreže, Maribor
Iz takih snovi smo kot sanje.
Samo Bohak: Starejši gospod, ki med urejanjem neskončne količine Marxovih del na police premakne šahovsko figuro in razglasi mat, najstnik, ki uporno udriha po kitari ob zvokih punka, profesor, ki predava Kritično teorijo pisani mešanici obiskovalcev, francoski umetnik, ki upodablja prostor okoli sebe, kot ga vidi sam, Slovak, ki kuha kruh in ga zaradi sumljivega vedenja legitimira policija, mladi prostovoljci, ki se trudijo pomagati tako ali drugače socialno ogroženim skupinam, in fotograf, ki ujame kaotično dogajanje v objektiv. (Tudi) to je Pekarna.
Geneza
»Vpričo dediščine idej in praks civilnodružbenih gibanj v osemdesetih ter bojev za prostore izražanja, se posamezniki in iniciative, naveličane ne-odzivnosti mestnih oblasti, ki veliko obljubljajo, a dosti manj storijo, v letu 1994 odločijo zasesti bivši vojaški objekt. Nastane Pekarna, prostor alternativne družbenosti, ki vključuje kulturne in socialne prakse ter niha med angažiranostjo in samozadostnostjo. Vpričo vztrajnosti postaja Pekarna prepoznavana tudi s strani oblasti, ki se odloči objekte obnoviti ter, kot pravi sama, urediti produkcijske pogoje. Seveda urejanje stvari s strani oblastnikov zmeraj pomeni vpeljavo načel, ki jih živi(mo), tako da se vzpostavi ključno vprašanje: bo Pekarnarkam in Pekarnarjem uspelo preprečiti vpliv umetnostnega neoliberalnega globalnega in njegovega pehanja za trendi, prepoznanjem, spektaklom? Bo pristala na brezzobo alternativo, ki omogoča prodajati potrošniške sloge in identi-tetne puhlice? Bo torej uspela vzdržati odprti boj za drugost in drugačnost, kateri ne določajo ekonomski odnosi? Ali pa bo oblast investirala v svojo prihodnost in obglavila neujemljivost Pekarne ter leta 2012 odprla reprezentativen objekt, ki mu bo odvzet atribut mišljenja, naključnosti in odprtosti? Odgovor kot zmeraj leži v tistih, ki prostore živijo in so za njih pripravljeni veliko zastaviti«.
Idea
Kaj je Pekarna? Kulturni center, skvot, avtonomna cona, prostor produkcije alternative kulture. Vse to in še več. Verjetno je odgovor odvisen od osebe, ki jo boste vprašali. Zgodovinsko gledano se je Pekarna samodefinirala skozi vse omenjene kategorije in kakršnokoli definicijo že sprejmemo je vedno delovna definicija. Pekarna so ideali, s katerimi stoji in pade skupnost ljudi, ki te ideale udejanji v praksi. Na Freudovsko vprašanje, kaj hoče Pekarna, mlada dama odgovarja, da si jemlje pravico biti zmedena. Če si dovolimo karikaturo z matematično formulo, lahko zapišemo: Pekarna = ljudje + ideali + prakse.
Vse omenjene spremenljivke v enačbi se spreminjajo s tokom časa. Skozi zgodovino so včasih umankali ljudje, včasih dejavnosti, osebno pa menim, da je največja nevarnost, da pozabimo na ideale, ki definirajo Pekarno. Najbolj splošno lahko te vrednote opredelimo kot direktno demokracijo, horizontalnost in svobodo. Direktna demokracija se kaže v skupnem odločanju na plenumih, kjer ima vsak uporabnik Pekarne svoj glas, to vrednoto dopolnjuje horizontalnost, ki se pokaže v ureditvi vodstva Pekarne. Svoboda pa je v tem kontekstu
razumljena kot pozitivna svoboda oz. svoboda, ki omogoča posameznikovo samo-vladanje oz. sa-moodločanje. Sveti trojici lahko dodamo še pojme kot so samorganizacija oz. samoupravljanje, avtonomnost, kritična drža, upornost in krono vsega, radikalnost.
Prosti radikal (c) i
Radikalnost je pojem, ki je vseprisoten v alternativni sceni. Uporabljamo ga kot krilatico, zahtevamo radikalne spremembe in radikalne ukrepe, radi-kalizacijo študentov, delavstva, akademije in sploh vseh sfer življenja. Ko kritiziramo vsepristno apatijo slehernika v post-fordistični družbi (Maribor je paradigmatski primer le-te) ponosno izjavljamo, da zavračamo degradirano kapitalistično družbo in verjamemo, da je drugačen svet mogoč. Kaj pa sploh pomeni biti radikalen?
Naboljšo definicijo je po moje podal Norman Finkelstein, oseba, ki v enem telesu združuje paradigmo kritičnega intelektualca in upornika. Ko so ga vprašali, kaj zanj pomeni biti radikalen, je odgovoril: »Zame to pomeni, da (kvalitativno) čutim do sveta več nelagodja kot ga čuti povprečen človek. Svet vidim kot radikalno nepravičen. In zato ga moramo radikalno spremeniti. Drugi menijo da je svet nepravičen, a neenakosti niso tako radikalne. Vprašanje je, skozi čigave oči želiš videti svet?"
Gre torej za izbiro, vendar ne slepo izbiro iz upora zaradi upora samega, ampak za premišljeno analizo družbe in sveta okoli sebe, ki privede do spoznanja o nepravičnosti sveta ter posledično zavestno odločitev, da si boš prizadeval za boljši svet. Izbira pa ni v celoti hladno racionalna. Ne gre (le) za spoznanje, da premise podpirajo sklep o nepravičnosti sveta. Kosrespondenca dejstev z realnostjo še ne naredi upornika. Gre tudi za globoko občutje gnusa ob spoznanju o prepadu med ekstremno revnimi in nesramno bogatimi. Ta občutek je verjetno preveval Engelsa, ko se je sprehajal po tovarnah in gledal bedo delavcev, Orwella, ko se je plazil po rovih z rudarji, in Che Guevero, ko se je odločil, da bo pustil najprej poklic dušnega pastirja in pozneje zdravnika, prijel za orožje in se boril za svobodo in enakost.
Opis geneze radikalca je seveda izrazito subjektiven in se sprehaja po tanki meji med normativo in deskriptvo oz. med opisovanjem dejstev in njihovim predpisovanjem. Razlogi, ki pripeljejo nekoga do odločitve, da se odloči za drugačen način življenja, so različni kot je različna osebna zgodovina vsakega posameznika, pa vendar menim, da v njih odseva misel Tarasa Kermaunerja, ki je dejal, da so edine res vredne odločitve tiste, ki izhajajo iz osebne vesti.
Praxis
Če smo se do zdaj sprehajali v kraljestvu platonskih idej, se bomo sedaj vrnili nazaj v resničnost. Star pregovor se glasi: povej mi kaj delaš, pa ti povem, kdo si. Morda je Pekarno in radikalnost najlažje opisati, če pokažemo, kaj se v Pekarni dogaja. Za zgodovinski pregled vsega, kar se je v pekarni že zgodilo in dogajalo lahko bralec prebere v odličnem prispevku Gregorja Kosija, objavljenem v Dialogih z naslovom Od skvotiranja od institucionalizacije. Sam pa lahko orišem dejavnosti, ki se v Pekarni izvajajo trenutno. Začnimo pri teoriji in nadaljujmo do prakse. V Bukvami ciproš si lahko znanja željni študent za ceno piva nakupi knjig, katerih vsebine segajo od visoke filozofije do postopka kuhanja mehko kuhanih jajc. V Infopeki so na voljo splošne informacije o dogajanju v Pekarni, alternativni sceni v Mariboru , Evropi in svetu. Na voljo so časopisi (Tudi Trubuna), knjige, publikacije, fanzini in računalniki za prosto uporabo. Hladilnica gosti razstave slovenskih in tujih druž-benokritičnih umetnikov. Klub MC je domovanje metalske glasbe, Suprnova oz. hiška, kot jo ljubkovalno imenujemo, je prostor za ljubitelje elektronske glasbe, ki se zgrozijo ob misli na moderno elektronske komercialno glasbo.
Glavna dvorana Gustaf pa goji množico dejavnosti. Ena izmed njih je Šola politične pismenosti, ki jo organiziramo Zofijini ljubimci. Gre za projekt, da iz idiotov naredimo državljane. Besedo idiot uporabljam v izvirnem grškem pomenu, torej posameznik, ki se ne želi ukvarjati z javnimi zadevami. Besedo državljan pa ne uporabljam v smislu poslušnega zaplankanega prebivalca deželice pod alpami, ampak v smislu, odgovornega, kritičnega in avtonomnega državljana (ameriški citizen, francoski citoyen oz nadgradnja temu kar evrokrati imenujejo aktivno državljanstvo). Vsak četrtek ob 18. uri v Dvorani gustaf gostimo eminentne in manj eminentne predavatelje, ki predavajo o temah, ki segajo od kritičnega mišljenja preko trajnostnega razvoja do aktivizma in filozofije. Naš namen je premostiti prepad med prakso in teorijo ter vzgojiti kritični subjekt, ki bo zmožen samorefleksije problemov v svojem lokalnem okolju, povezovanja le-teh z globalnimi problemi in praktične politične akcije( besedo političnost spet uporabljam v najširšem pomenu besede). Vsak tretji četrtek v mesecu po SPP skupaj z društvom za pravice živali (po)vabimo goste k veganski večerji za dva groša (fantazije).
Zanikanje larpurlartizma
Pekarna si prizadeva za avtonomno produkcijo angažirane umetnosti. Zadnja bisera v okviru Gustaf
Teatra sta bila agit-prop muzikal Iz Principa o dru-žetu, ki je po nesreči zakuhal prvo svetovno vojno in predstava Most na krvi Damirja Avdiča, o vojni, izdajstvu, bureku in anusih. V Brectovski maniri nam gledališčniki Gledališča Glej poetično zastavljajo naslednji refren: »Kje si gabro družre stari, da obrneš svet na prav, kje ste revolucinoarji, je še kje kako ostal?« Kogar zanima, kam so se poskrili ali zavili pristni revolucionarji stare šole, ga napo-tujem na ogled predstave. Damir Avdič pa nas med pojedino z burekom in recitacijo s skleci sili, da pogledamo na tisti Balkan, ki bi ga vsi radi pozabili.
Poleg omejenih umetnikov Pekarna prav tako za daljša časovna obdobja gosti tuje umetnike, ki vnašajo provincialnem mestecu duh kozmopoli-tanizma in svežine. Poskus pokazati, kaj se zgodi, če multikulturnost vzamemo resno. Naštevanje umetnikov, ki delujejo znotraj in v povezavi s pekarno, bi zahtevalo poseben prispevek, najbolje pa duh umetnosti povzame grafit: Cena kulture je cena svobode.
Boj naš vsakdanji
Pekarna deli usodo večine kulturnih centrov po svetu. V času post kriznega neoliberalizma in prekladajoči krilatici produktivnosti in fleksibilnosti lokalna oblast kaže popolno nerazumevanje osnovnih pojmov kot so alternativna kultura, avtonomnost in alternativa zunaj tržne logike. »Na vsake tri kvatre« se oblast iz takšnega ali drugačnega razloga odloči, da bo Pekarno porušila, preselila, prestrukturirala, jo sprostila in postavila na trg kulturnih dobrin. Pekarna ne pristaja na neoliberalne floskule in trženje vrednosti, zato se upira. Upira se s teorijo in prakso. Na javni tribuni za Pekarno se je zbralo preko tisoč ljudi, od intelektualcev, aktivistov, mladih in starih, ki so zahtevali, da Pekarna ostane, tam, kjer je, in takšna, kot je, ter poudarjali,da je Pekarna vsebina in ne nepremičnina. Stati inu obstati, kot je rekel eden izmed naših upornikov.
Vprašanje, ki se poraja, je, kaj bo postala Pekarna, če ji bo uspelo preživeti? Bomo po obnovi namesto podob z začetka članka, videli, kako gonijo poslovneže z aktovkami, ki kričijo v telefone v elitne restavracije, ki bodo vabile horde kvaziinte-lektualcev in upornikov brez razloga? Bo Pekarna postala še blagovna znamka? Odgovori na vprašanje so odvisni od naši in vaših odločitev. Kaj je torej Pekarna? Proces v nastajanju.
Genezo je prijazno prispeval Gregor Kosi.
Fotografija in fotokolaž: Miha Erjavec
Pekarna so ideali, s katerimi stoji in pade skupnost ljudi, ki te ideale udejanji v praksi. Na Freudovsko vprašanje, kaj hoče Pekarna, mlada dama odgovarja, da si jemlje pravico biti zmedena. Če si dovolimo karikaturo z matematično formulo, lahko zapišemo: Pekarna = ljudje + ideali + prakse.
Gre torej za izbiro, vendar ne slepo izbiro iz upora zaradi upora samega, ampak za premišljeno analizo družbe in sveta okoli sebe, ki privede do spoznanja o nepravičnosti sveta ter posledično zavestno odločitev, da si boš prizadeval za boljši svet. Izbira pa ni v celoti hladno racionalna.
Tribuna	Trobilo: 2 3
Avtonomna cona:
4	5	6 7 8 9 
10 
11 12 
13 
14 15 
Internacionala:
sc Rog, Ljubljana
Mislite, da bi štiri leta vztrajali v nemogočih pogojih - z elektriko na agregat, ob poskusih županstva, da nas deložira, v ozračju skrajne negotovosti, ko ob snovanju vsakega novega projekta in iniciative kljuva strah, da ga bomo izvedli na cesti ali v stanju obleganja - če bi šlo za našo kaprico? [...] Institucije gibanja so ključne za boj proti diskriminaciji in izključevanju zato, ker gradijo nove, odprte, egalitarne in svobodne skupnosti.
Socialni center Rog: se je vzpostavil v prostorih opuščene tovarne Rog, ki je v lasti mol in je zaradi špekulativnih razlogov propadala več kot desetletje. Potreba po samoupravnih prostorih in institucijah, v katerih je možno kontinuirano razvijati in preizkušati samonikle oblike življenja, temelječe na principih solidarnosti, opol-nomočenja ter vključujočnosti, je vztrajno tlela že pred svojo inkarnacijo v prostorih opuščene tovarne. V genskem zapisu sc Rog se tako skrivajo izkušnje, pridobljene v mnogoterih preteklih iniciativah in družbenih bojih. Senzibilnosti, želje, potrebe, kolektivi in mreže, ki so iz njih izšle, so se marca 2006 izrazile v odprtju bivše tovarne Rog ter svoje vizije delovanja in organizacije sveta prelile v prostor, ki so ga namenile neodvisni in nekomercialni socialni, kulturni, umetniški in politični produkciji. Oživitev tovarne Rog je opuščeno in devastirano območje v središču Ljubljane prelevila v nov tip institucije in ga hkrati zaradi načina funkcioniranja, ki se je vzpostavil na trajektorijah skupnega, odprtega in nehierarhičnega, odprla vsem prebivalcem in obiskovalcem mesta, sc Rog se je znotraj te nove institucije vzpostavil kot organizirana kolektivna realnost, ki dela na konceptu širše družbeno angažiranega avtonomnega prostora in novih praks, proteze drugačnega mesta, družbe in sveta.
Delovanje sc Rog
Socialni center je vključujoč in nediskriminatoren. Ob tem lahko kdo poreče: »Pa saj sta vključujoč-nost in nediskriminatornost deklarativen cilj vseh sodobnih politik. Kaj se potemtakem sploh greste v Rogu? Za zavzemanje proti oblikam diskriminacije in izključevanja pa res ne rabite prostorov, kot je SC Rog! Hodite na volitve, prijavljajte se na razpise, podpisujete peticije! Na ta način boste najbolj prispevali k uresničitvi nespornega ideala vključujočnosti in nediskriminatornosti.«
Na to lahko odgovorimo: »Mislite, da bi štiri leta vztrajali v nemogočih pogojih - z elektriko na agregat, ob poskusih županstva, da nas deložira, v ozračju skrajne negotovosti, ko ob snovanju vsakega novega projekta in iniciative kljuva strah, da ga bomo izvedli na cesti ali v stanju obleganja - če bi šlo za našo kaprico? Vse iniciative in kampanje, ki smo jih organizirali ali soorganizirali v SC Rog, so vedno znova pokazale, da sta diskriminacija in izključevanje vse kaj drugega kot odklon od brezhibnega sistema in s tem popravljiva napaka v delovanju k idealu nediskriminacije in vključujočnosti usmerjenih pravne in socialne države. Pokazale so, da se našega delovanja ne da zreducirati na to, da zgolj opozarjamo na nepopolnosti pri delovanju oblasti. Vedno znova smo ugotovili, da sta diskriminacija in izključevanje institucionalna. Tega dejstva pa ne moremo spremeniti tako, da ostanemo znotraj obstoječih institucij oblasti. Če želimo razviti resnično kritiko diskriminacije in izključevanja ter resnične alternative moramo tvoriti nove institucije, ki so obstoječim zunanje, vendar pa v obstoječe dejavno posegajo. Le na ta način lahko definiramo nove pravice in nove prakse vključevanja, svobode in enakosti, ki bodo bodisi reformirale obstoječe družbene in politične institucije bodisi tvorile nove.«
Gradimo in hočemo nič več in nič manj od novih institucij delavskega in družbenega gibanja. SC Rog je praksa in prostor, ki se razume kot tovrstna institucija, kot institucija, ki je bistvena za proizvodnjo družbenih in političnih inovacij. Institucije gibanja so ključne za boj proti diskriminaciji in izključevanju zato, ker gradijo nove, odprte, egalitarne in svobodne skupnosti. Gradijo jih tako, da transcendirajo in subvertirajo meje, ki vzpostavljajo in reproducirajo delitve, segregacijo, apartheid, kastno družbo, brezperspektivnost, mi-kro fašizme, obstoječa razmerja oblasti. Kot takšne, kot prostor, ki mora biti fizičen in teritorialno konkretiziran, lahko artikulirajo, organizirajo in udejanjajo želje, potrebe in pravice samega človeštva in sveta. SC Rog kot zemeljsko mesto globaliziranega človeštva deluje v kontekstu mesta Ljubljana, ki je polno bolj ali manj vidnih brazgotin raznoterih meja. Kot odprt, samonikel, avtonomen, samoor-ganiziran, političen, angažiran in bojevit prostor gradi drugo mesto Ljubljana: mesto svobode in enakosti vseh globalnih državljanov.
Kljub svoji bistvenosti zgolj odprtje avtonomnih prostorov tako ne proizvede nujno neposrednih intervencij v realnost obstoječih razmerij. SC Rog je zato prostor, ki pa se vzpostavlja predvsem preko svoje vsebine. Slednjo poleg vsakodnevnega delovanja predstavlja mnoštvo iniciativ, ki so se razvile znotraj SC Rog. Mednje lahko prištejemo sodelovanje pri manifestaciji Rojimo proti diskriminaciji, Euromaydayu migrantskih in prekernih delavcev in delavk ter iniciativi Svobodna Ljubljana, delovanje znotraj iniciativ IWW (Nevidljivi radnici svijeta - Invisible Workers of the World - Nevidni delavci sveta), Mreže za stalni obisk in Sveta za vsakogar, so-organizacijo Karavane izbrisanih in vsakoletnih tednov izbrisanih ter vključevanje v Delovno skupino proti delu. Hkrati pa smo odpirali mnoga aktualna vprašanja na skupščinah gibanj, predavanjih, diskusijah, okroglih mizah, bralnih krožkih in podobno.
Delovanje SC Rog torej tudi ni odrezano od širšega dogajanja v družbi, temveč je globoko potopljeno v mnogotera družbena in delavska gibanja, tako v Evropi kot v Sloveniji. Tako je na
eni strani aktivni del Evropske mreže socialnih centrov, hkrati pa ohranja intenzivne stike z drugimi gibanji, ki so v evropskem prostoru nastala na temeljih prvega cikla alterglobalizacijskega gibanja. Na drugi strani pa je bil SC Rog integralni del najpomembnejših družbenih iniciativ, ki so se porodile v zadnjih letih v Sloveniji, med drugim Fronte za svobodo sveta ter avtonomnega bloka na sindikalnih demonstracijah leta 2007.
K centrom svobodne kreativnosti
SC Rog razumemo kot prostor hibridizacije in kre-olizacije, ki omogoča artikulacijo novih pravic. Slednje se definirajo na osnovi gradnje novih skupnosti, ki izzivajo, napadajo in obenem transcendirajo meje ter na osnovi neposrednega izražanja želja, potreb, sanj proizvajalcev družbe in sveta: migrantov, prekercev, študentov, kozmopolitov in drugih. SC Rog je zato prostor drugačne proizvodnje, utemeljene na znanju in kreativnosti. V Ljubljani, Sloveniji in EU poteka reorganizacija kulturne, umetniške, znanstvene in izobraževalne produkcije. Tej reorganizaciji načelujejo koncepti kreativnega mesta in kreativnih industrij, zato prinaša izključevanje na ravni porabe znanstvene, kulturne in umetniške produkcije ter še večjo proletarizacijo in prekerizacijo na ravni njene proizvodnje. MOL je pred kratkim obelodanila načrt obnove kompleksa tovarne Rog in sprejela odlok o javno zasebnem partnerstvu. S tem je postalo jasno, da bo bodoči center sodobne umetnosti v resnici center kreativnih industrij. Proti izključe-valnim in diskriminirajočim konceptom kot sta koncepta kreativnega mesta in koncept družbe znanja, postavljamo svoj koncept, ki izhaja iz realnosti neenakosti in nesvobode v tem mestu in v tej družbi. To je koncept novih institucij osvobodilne kreativnosti in osvobodilnega znanja, ki bodo naredili družbo znanja in kreativnosti dostopno vsakomur in v katerih proizvajalci znanja in kulture ne bodo odtujeni od materialnih in družbenih pogojev proizvodnje. SC Rog zato skupaj z drugimi programi in iniciativami, ki so v tovarni Rog in drugje zavezani gradnji skupnega, mestu Ljubljana predlaga boj za nov tip institucij družbe blaginje: Centre svobodne kreativnosti in svobodnega znanja.
Zgoraj opisana izhodišča SC Rog izhajajo iz refleksije štirih let delovanja v gverilskih pogojih, bolj ali manj popolnega ignoriranja s strani MOL, sodelovanja v številnih urbanih bojih, ki so pokazali na zaostrovanje segregacije, diskriminacije, gen-trifikacije, marginalizacije velikega dela prebivalstva, iz očitne ekspanzije apetitov špekulativnega in rentnega kapitala po skupnem življenjskem prostoru v Ljubljani, iz revolta nad tem, da javne oblasti na finančno in ekonomsko krizo odgovarjajo s še bolj brezrezervnim hlapčevanjem kapitalističnim subjektom, tistim torej, ki so zanjo odgovorni. Tak razvoj stvari je pokopal koncept začasne rabe. Sedaj se borimo za reapropriacijo kot samodoločne prakse in institucije - za nove institucije skupnega. In do tega imamo pravico! Ta pravica izhaja iz projekta vračanja moči vsem. Je torej mnogo večja, kot je bila pravica peščice, ki nam je skozi množično razlastitev, privatizacijo in lastninsko konsolidacijo vzela skoraj vso moč.
Več o preteklem in aktualnem delovanju SC Rog poišči na naši spletni strani www.njet-work.org in na strani tovarne Rog www.tovarna, org. Poglobljeno znanstveno analizo in ključne dokumente štiriletnega delovanja v SC Rog najdeš v zadnji številki Časopisa za kritiko znanosti (letnik XXXVII, številka 238) z naslovom Horizont bojev: na lateralah, mejah in marginah. Publikacija je skoraj v celoti nastala v iniciativah SC Rog in je plod kolektivnega uredništva njegovih aktivistov in aktivistk. Kontaktiraš nas lahko na soc.center. rog@gmail.com.
Fotografije: Miha Erjavec Fotokolaž: Aljaž Košir - Fejzo
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31


SbfrV «Si
Tribuna
Trobilo: 2 3
Avtonomna cona:
4	5	6 7 8 9 
10 
11 
12 13 14 15 Internacionala:
AKC Metelkova Mesto, Ljubljana
Sandra Ocepek: Vstopim na Metelkovo. Na levi me navduši podoba enega najlepših in najbolj cenjenih hostlov v Evropi. Ob pogledu na živobarvnost prostora me prevzame dejstvo, da je nekdo vlagal trud in iz propadajočih vojaških stavb ustvaril prostor, ki me na vsakem koraku preseneti z novo
v
umetnijo. »Čudaške« skulpture so v resnici izjemno lepe, kreativne in drugačne. Tukaj lahko popolnoma zastonj dostopam do umetniških in literarnih del, se udejstvujem v najrazličnejših dejavnostih in druženjih. Metelkova mesto je širom Slovenije in sveta znano središče umetniškega in rokodelskega ustvarjanja, političnega delovanja in neodvisne kulturne produkcije s področja glasbe, gledališča, slikarstva, videa, stripa, kiparstva in drugih umetnosti. Znana je tudi kot sproščen in navdihujoč družabni prostor.
Zgodovinski pregled
Metelkova mesto je že od začetka metamorfoze območje boja. Na eni strani stojijo vsi, ki na takšen ali drugačen način gojijo željo po dobičku, na drugi strani stojijo neodvisni umetniki, ki želijo prostor za avtonomno ustvarjanje. Boj se je začenjal v davnih 8o-ih. Na Metelkovi je stala vojašnica, v kateri se je nahajal sedež poveljstva jugoslovanske armade (JLA). Začenjale so se pojavljati težnje po delni (odstranitev odvečnih vojaških zmogljivosti) in tudi celostni (ukinitev vseh vojaških prizadevanj v družbi in mednarodnih odnosih) demilitarizaciji. Podobna situacija se je pojavljala tudi drugje po Evropi. Verjetnost uresničitve in pričakovanja konkretnih rezultatov v širši javnosti močno legitimne in močno podpirane pobude za konverzijo Metelkove v sociokulturni excenter so bili razmeroma veliki tudi zaradi namenov vojske same, da se umakne s te in tudi nekaterih drugih lokacij v mestnem središču. Leta 1991 se je JLA umaknila s prostorov na Metelkovi, mreža za Metelkovo pa skušala dobiti prostore za namen multikulturnega centra. Kljub zagotovilom mestne in državne politike, do prodaje ni prišlo, prostori so ostajali prazni in propadali. Leta 1993 je Mestna občina Ljubljana začela izvajati rušenje nekaterih prostorov na severni strani Metelkove, kljub temu, da so bili prostori popolnoma ohranjeni. 10. septembra istega leta je organizirana skupina posameznikov iz društva Mreža za Metelkovo zasedla prostore bivše vojašnice JLA. Sledilo je par let trajajoče obdobje propadanja prostorov na Metelkovi, ki je bila med drugim tudi brez vode in elektrike. Okoli leta 1996 je prišel severni del Metelkove v last, ne pa tudi v posest Mestne občine Ljubljana. Propadanju objektov je sledila logika v smislu: obnova je dražja kot rušenje. Dlje kot je propadanje trajalo, bolj se je takšna logika utrjevala. Aktualna politična oblast (ne glede na ideološko usmeritev) je v letih, ki so sledila, vodila negativen pristop do prostorov na Metelkovi. Leta 1997 je takratni župan dokončno porušil eno od stavb Metelkova mesto - Šolo. Leta 2000 je prišlo do pozitivnega premika.
Takratna LDS-ova ljubljanska županja je skupaj z državno šolsko in kulturno politiko SDS-a s podpisom pisma o nameri gradnje akademijskega multikompleksa na kraju Metelkove mesta dosegla ne le konsenz, ki je pozitivno vplival na obstoj Metelkove mesta, ampak tudi ideološko spravo med nasprotujočima-si političnima ideologijama. Od tu
naprej se je razbijala podoba Metelkove kot geta, stičišča vseh, ki jih je družba odrinila in se ustvarjala nova podoba, ki prikazuje prostor Metelkove kot varen, umetnikom, organizatorjem in seveda publiki, izjemno zaželen prostor. Danes na Metelkovi deluje ogromno avtonomnih društev, Metelkova mesto predstavlja center alternativne umetnosti, ki je po navedbah nekaterih avtorjev v svetu bolj znan kot država, v kateri se nahaja.
Življenje na Metelkovi danes
Ni skrivnost ugotoviti, da je razpolaganje s prostorom temelj vsake organizacije, pomanjkanje sredstev pa težava, ki pogosto pesti alternativne, neodvisne, umetniške in mladinske organizacije. Pogosto niti redni obiskovalci Metelkove, ki njen prostor izrabljajo za vikendaško pivsko obredova-nje, ne vedo, koliko mladinskih in alternativnih organizacij za živobarvnimi stenami išče svoj prostor pod soncem. Metelkova živi tudi podnevi in nam ponuja ogromno.
Vse, ki jih zanimajo radikalne družbene spremembe ali kritična družbena misel, lahko v Skratovi čitalnici najdejo obilo revij, časopisov, pamfletov, fanzinov, knjig in videokaset s področja radikalne družbene teorije in kritike, osvobodilnih gibanj, subkulturnih tokov ter konstruktivnih poskusov preoblikovanja naših sredstev in družbe. Namen Skratove čitalnice je delovati kot stimulator v okviru družbenih gibanj, ki delujejo v smeri oblikovanja nehierarhične, neavtoritarne, kooperativne družbe, ki temelji na direktni demokraciji.
Socialni prostor za raziskovanje in razvijanje teorije ter prakse anarhističnih gibanj nudi (A) INFOSHOP, kjer organizirajo številne dogodke na omenjeno tematiko.
Menza pri koritu združuje tako mladinsko ustvarjalno preživljanje prostega časa v okviru mladinskega centra kot večerno umetniško in kongresno dejavnost. Ponujajo tudi prostor gledališkim in glasbenim skupinam, vsem dejavnostim pa je skupna humanistična nota.
Kulturni center Q združujeta Monokel in Tiffany, zavzemajo se za vzbujanje kreativnosti, umetniškega ustvarjanja in kulturnega udejstvova-nja slovenskih LGBTIQ oseb.
V galeriji Mizzart poleg razstav različnih likovnih del, deluje tudi 2nd hand market oblačil, obutve in dodatkov, otroške delavnice, šiviljske delavnice, delavnica izdelovanja fotoaparata iz
škatlice za vžigalice, delavnice gibalnega izražanja ter pravljice bravljice. Na Metelkovi deluje tudi galerija Alkatraz, katere začetek sega v leto 1996, nastala pa je na pobudo mladih študentov akademije za likovno umetnost. Galerija Alkatraz si je predvsem zadala cilj predstavljati mlade umetnike in njihova dela kot tudi začeti dialog o fenomenih v sodobni umetnosti, kulturi ter širši družbi.
Gala Hala in klub Gromka delujeta predvsem kot prostora, kjer se odvijajo glasbeni in (predvsem v Gromki) literarni, gledališki in filmski dogodki. Pod okriljem Gale hale deluje tudi društvo za kulturno in umetniško produkcijo KAPA, ki je aktivno na področju neodvisne in alternativne kulture od leta 1994. Trudijo se razvijati neodvisno, alternativno družbo, ki ni pod pritiski kakršnekoli avtoritete oziroma prisile. Glavni dejavnosti društva so organizacije koncertov, festivalov in klubskih dogodkov, založništvo, ki deluje pod imenom KAPA RECORDS, zadnja leta pa delujejo tudi na mednarodnem področju. Poleg tega nudijo audio studio ter vadbene prostore glasbenim skupinam.
Kulturno-umetniško društvo Mreža od leta 1997 prepleta ustvarjalne niti posameznih umetnic, umetnikov in rokodelcev iz Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Podpira domiselne posege v prostor in predvsem tiste poglede na svet, ki »mešajo štrene« ustaljenosti. Neuveljavljenim umetnicam in umetnikom, rokodelcem in drugim kulturnim delavcem svetuje in jih podpira s preka-ljenostjo igralca, ki ve, da ustvarjalno delo spada med bolj zapletene igre potrpežljivosti.
Leta 2008 je bila podpisana pogodba o dokončnem prenosu lastništva Metelkove z Ministrstva za obrambo na Mestno občino Ljubljana. Pogodba centru še vedno zagotavlja avtonomijo pri delovanju, pojavljajo pa se tudi težnje o ustanovitvi skupne nevladne organizacije, ki bi povezala vsa društva, ki delujejo v avtonomni coni. S to organizacijo bi legalizirali dejavnost in določili, kdo prevzema odgovornost za dogajanje na Metelkovi.
Vprašanja
S tem pa smo tudi že v jedru vprašanj, ki bi jih morali danes odpreti ob vpogledu na Metelkovo. Kot prvo je namreč potrebno zgornji kratek zgodovinski oris uvrstiti, hkrati pa tudi razumeti znotraj tiste družbeno-ekonomske faze prestopa iz enega sistema v drugega, ki jo dandanes označujemo s tranzicijo. Metelkova - njena zasedba in vzpostavitev
delovanja je v takšnem preseku videna predvsem kot nadaljevanje, obenem pa tudi kot ustalitev vročega civilno-družbenega, predvsem pa kulturno-politič-nega in identitetno alternativnega vrenja od konca 70. dalje. Spričo izredne pomembnosti, ki jo nosi v svojih nedrjih, pa lahko po 16. letih služi tudi kot obelodanitev nekaterih procesov, ki so se v tem času odvili na alternativni sceni. Daleč od tega, da bi prisluhnili glasovom, ki jadikujejo, da se je alternativna scena v primerjavi z osemdesetimi in začetnimi devetdesetimi sčasoma izpela, vendar pa se je kljub temu potrebno zavedati, da se je vsaj do določene mere institucionalizirala oz. se institucionalizira. Seveda to ne pomeni, da sodi Metelkina bogata alternativna produkcija že kar v to smer - sploh pa ne zaradi izrazito heterogenih akterjev, ki tam delujejo - ampak da je potrebno ob premisleku o avtonomnih prostorih in političnosti prostora, upoštevati predvsem dimenzije, znotraj katerih se dandanes gibajo alternativne družbene produkcije. Tukaj pa je Metelkova v določenih vidikih paradigmatski primer, še posebej v smeri nekaterih tendenc depolitizacije in že omenjene institucionalizacije. Vprašanje, ki ga tu želimo nakazati, je kako znotraj avtonomnih con misliti alternativno politično delovanje, kljub temu, da je potrebno že v prvem koraku avtonomno cono dojemati kot politični akt oz. osvobojen prostor. Je politična (v smislu ustvarjanja drugačnega sveta) že sama bogata alternativna kulturna produkcija, ki jo dandanes najdemo na Metelkovi, čeprav v nekaterih vidikih teži k ustaljenim umetniškim formam delovanja ali je potencial političnega ustvarjanja le v radikalnem premisleku družbeno-političnega reda, hkrati pa v vseprežemajočem ustvarjanju alternativnih identitet - kot je npr. Socialni center Rog? Torej v nečem, kar ne prisega na vikendaštvo, ampak na preobrazbo posameznika v celoti. Odgovor ni niti enostaven niti enostranski, vsekakor pa mora upoštevati tako globalno kot lokalno dimenzijo. Če zaključimo z Metelkovo, lahko rečemo, da kljub temu, da se »lomi« ravno znotraj teh vprašanj, paradigmatski primer heterogenega avtonomnega prostora, ki se vseskozi izoblikuje skozi boj, skratka platforma za vznik kontra-oblasti na različnih družbenih aspektih. Če se potemtakem boj na nekaterih mestih vse bolj ohlaja, je odgovor samo v tem, da se ga s širokim plamenom znova vzpostavi.
Kletka: Miha Cvek Fotokolaž: Aljaž Vindiš
Vprašanje, ki ga tu želimo nakazati, je kako znotraj avtonomnih con misliti alternativno politično delovanje, kljub temu, da je potrebno že v prvem koraku avtonomno cono dojemati kot politični akt oz. osvobojen prostor. Je politična (v smislu ustvarjanja drugačnega sveta) že sama bogata alternativna kulturna produkcija, ki jo dandanes najdemo na Metelkovi, čeprav v nekaterih vidikih teži k ustaljenim umetniškim formam delovanja ali je potencial političnega ustvarjanja le v radikalnem premisleku družbeno-politične-ga reda, hkrati pa v vseprežemajočem ustvarjanju alternativnih identitet - kot je npr. Socialni center Rog?
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Tribuna
Trobilo: 2 3
Avtonomna cona:
4	5	6 7 8 9 10 11 
12 
13 
14 15 Internacionala:
Izbruhov kulturni bazen, Kranj
Jasmin B. Frelih: Petek, februarja, dež. Gremo v Ljubljano. Kaj dogaja? Metelkova, štirka, neki, nima veze. V Kranju je Brecelj. Brecelj? Kdo je to? En tip iz Kopra, pri Buldožerjih je igral, pa s karbidom streljal na Kennedya. Aja. Čakaj, kaj? Na letalonosilko. Aja. Ja. A na bazenu? Ja. Kr neki. »A s ti s Tribune?« »Ja. No, v bistvu ne, prosil so me...« »Ne povedat Breclju, ker bo hud.« »Zakaj?« »Menda so ga zajebal. En intervju pa neki, ne vem točn... Pizdil je, to sem slišal.« »Ok. Sej nisem zarad njega tuki.« Petek, februarja, dež. Someday a real rain will come, and wash all this scum of the streets. A slišite? Slišimo. Kako ne bi? Hropenje Kranja, ki pod zmagovalnim odrom slovenskih mest umira od dolgčasa. Ogradil se je s škatlami, kjer odmeva kič plastike, in se vonj kokic meša s ceneno kolonj-sko zadnjega idiota, ki je prišel iskat tretje tisočletje. V notranjosti pa trohnoba. Z dežjem vstane kisel vonj propada in mladina zbeži pred prostorom, ki ga je ustvarila sama, v zaroti z lastno lenobo in spečimi babicami. Pa kaj, če gnije, samo da je mir. Gremo v Ljubljano. Kaj dogaja? Nima veze. Več kot tu.
Sirota Kranj. Vse tvoje zgodbe so tako prekleto neprivlačne - slepe ulice usahnjenih prizadevanj, erozija javnega prostora, božjastni napadi ega, skriti za kuliso napredka. Veš, da si izgubil bitko, ko ti tabla za center kaže proti najnovejšemu trgovskemu središču, ki se je vkopal pred mestno obzidje. Vojna je. Mesto oblegano s kvadri masovne potrošnje, ki srkajo njegove zgodbe v uniformno maso vélike naracije na kredit.
»Jst ne berem cajtngov,« pravi Sulc in prelista tretjo Tribuno. »Prasec!« vzklikne. »No... vsaj tarčo ma na glav.« Črnobel MZ Hektor strmi v omizje. »Kako pa ste zdej s SAZAS-om?« »Ja kaj, tožarmo se, bomo vidi, kaj bo,« reče Mak, »sam to ni za v cajtnge. To še traja.«
Mak Sever, predsednik alternativnega kulturnega društva Izbruh ("to je sam formalnost, tuki smo vsi taglavni") in Andraž Sulc, starosta društva, stojita za šankom in me zreta s ciničnim pogledom. Tisk. Saj ta teater pa poznamo. Nek človeški motiv, način obstoja, zmaličiti z besedami, sedem tisoč petsto znakov razmnožiti na deset tisoč pol papirja in jih zabrisati pred čimveč parov oči. Odmevati resničnost prek medija ali - z lažjo iskati pristnost.
Vendar imata zgodbo. V Kranju pa vsaka zgodba, ki je še ni zdrobilo stanje stvari, šteje.
Društvo je nastalo leta 2001. Ali, bolje rečeno, izbruhnilo je. Javni prostor se je tedaj s polno paro prodajal najvišjemu ponudniku in spone birokracije so stegovale svoje prste v vsak kotiček, ki še ni bil komodificiran, tržen in podvržen formalnemu sistemu odnosov. Mladina se ni pretirano pritoževala, razdelila se je v njej odmerjena mesta, kjer je lahko svojo osebno identito lažno izpričevala s kolektivnimi produkti.
Tedaj pa je Izbruh z zasedbo stare klavnice začrtal mejo in ustanovil avtonomni prostor, ki ni
deloval v okviru sistema. Sulc in Sever priznata -uporniki brez razloga, družbena-kritičnost zavoljo nje same. Brez začrtanih ciljev, brez skupne vizije, le ena sama zahteva - mi se ne gremo. Potreba po svobodnem prostoru, kamor stroj ne vstopa, je pretehtala zadržke. Bistveno vprašanje - lahko obstaja svoboden subjekt, če nima prostora, kjer bi svojo domnevno svobodo udejanjal?
Izbruh.
Kaj lahko nato rečemo o sistemu, ki ga prisotnost takega prostora vznemirja do te skrajnosti, da skoraj kolerično nadenj pošilja policiste, inšpektorje, javne uslužbence, kazenske položnice, izjave, odloke, razglase, obrekovanja, ki z vsemi razpoložljivimi sredstvi v tak prostor kriči - priznajte me. Če nič drugega, te sistemska ihta prepriča, da nekaj vendarle počneš prav.
Klavnico je lastnik, ironično, prodal in Izbruh se je preselil v zapuščen, razpadajoč zimski bazen. Delovna vnema njegovih članov je iz razsute luknje pričela ustvarjati namenu prijazen kraj. Zabavna anekdota dobro ilustrira pritlehno stanje sistema - Zavod za šport Kranj, kot upravitelj objekta v denacionalizaciji, ki je bazen mirne vesti prepustil razjedi časa, ga nikakor ni hotel prepustiti ustvarjajočim rokam in leta 2002 s tropom plačanih delavcev razdejal prizadevanja društva.
Sistemska agresija, ki v svojem prostoru ne dovoljuje subjekta, ki je ne priznava, je društvu tako nastavila zanko. Je avtonomni prostor, ki za obstoj potrebuje blagoslov sistema, od katerega se osvobaja, zares avtonomen? Društvo je bilo namreč svoj projekt prisiljeno postaviti na legalna tla.
Pogovori z občino, urejanje pogodb, status avtonomne cone, prijavljanje prireditev, odnosi z lastniki... Istočasno se je vršila sprememba javnega mnenja - čeprav so obrekljivi jeziki še vedno radi
izustili kakšno krepko o bandi narkomanov tam dol1, je v zadušeni mladinski ponudbi Kranja Bazen postajal vedno bolj legitimna večerna destinacija. Vodstvo društva je ohranjalo družbeno-kritično distanco, organiziralo kampanje NE-EU, NE-NATO, protesti ob Bushevem prihodu (Šulc: "v Italiji, recimo, je čisti kaos, ko pride tak klavec na obisk, v Sloveniji se je pa samo Kranj oglašal"), navezovalo stike s sorodnimi društvi po Evropi in spoznavalo sistem od znotraj. Medtem ko je mladina z žura-njem na Bazenu razkazovala svojo alternativnost, je Sulc kandidiral za svetnika in kasneje za župana. If you can't beat them, join them?
»Nobenih rejvov več, nobenih masovk, nobene komerciale ne bo več tuki. Bazen je postajal en navadn klub, in folk je prhajal sem dol s polnimi denarnicami, zato k v Kranju drugam itak ne morš,« se razburi Sulc, »sam če je recimo Metelkovi, al pa Pekarni to kul, mi nočmo ratat sam še en mestn diskač...«
»Pa pr folku se pozna, dobr vidš,« doda Sever, »takoj kje enkrat keš u igri, se začnejo zbirat mladi japiji, k zavohajo kkšn evro profita, pa bi to organiziral, pa bi bli pr temu zravn, pa so vsi sku-lirani pa face, dokler se zbira masa, pa se obračajo vstopnine, kuj k jim pa enga Breclja omenš, se pa zmrdujejo, kao kdo bo to poslušal.«
»Nima veze! Pr bazenu nikol ni mel veze, da je na odru en, k ti je simpatičen sam zato k te spominja na reklame, pa na serviran svet, k ga poznaš. Ta oder je za ljudi, ne za produkte. Pa ljudi je v Sloveniji polhn, k majo kej za povedat, k vidjo, da zadeva ne laufa, sam jih nikjer nočejo slišat. Sem pridejo za gajbo pira, al pa za džabe, pa ti povejo, kar majo za povedat, ti jih pa lahko al spoštuješ al pa se ga greš vsak vikend v tuša nalit in se zbujaš sam seb smešn.«
»Kar smo se naučil, zdej bomo mel kmal desetletnico, kar smo se tačas naučil, k smo bli v sceni, pa rihtal stvari z občino, pa rihtal prireditve, pa bli v akciji,« trdo povzame Sever, »je to, da je glavna stvar, predpogoj v bistvu za vse, česar se lotevamo, prostovoljno delo. Če si v neki prepričan, lahko to počneš zastonj. Če ti plačajo, hitr začneš počet tud stvari, v katere nisi prepričan. To se je vidi pr folku, k je sm hodu, pa tud pr samih članih društva. Odpirat je treba nekomercialen prostor, to je naša naloga, pa edin plačil je polna dvorana ljudi, k niso pršli plačat, zato da lahko v miru zabijajo cajt, ampak so vložil čas, in pršli pogledat, so se pršli prepričat, da ne rabš odpret denarnice, če hočeš bit med ljudmi.«
Avtonomni prostor, drža, subjekt. Krivično bi bilo obsoditi vsako družbeno iniciativo, ki zavzame samostojno držo, in se nato spusti v dialog s sistemom, da je izdala svoje bistvo. Smisel demokratične ureditve je reševanje družbenih nesoglasij, ne z represijo pod krinko zakona, ne s surovo silo puškine cevi, temveč s kompromisi med člani družbe in med njihovimi različnimi, a enakovrednimi ideološkimi stališči. Glavni problem je homogenizacija odnosov. Kvazi-razsvetljena poza, ki napredek vidi v dejstvu, da se vsi strinjamo. In nastanek parademokratičnega monologa, ki ga poslušamo vsi, izgovarja pa nihče.
Zato je, presenetljivo, za zdravo družbo nujno skrbno negovati konflikt. Gojiti prostore, ki jih ne razumemo. Oblikovati stališča, ki ne spadajo nikamor in pripovedovati lastne zgodbe. Se na vse pretege boriti proti uničujoči tišini konsenza.
Izbruhniti.
Fotografije: Vladimir Mičković Fotokolaž: Miha Erjavec
Sirota Kranj. Vse tvoje zgodbe so tako prekleto neprivlačne - slepe ulice usahnjenih prizadevanj, erozija javnega prostora, božjastni napadi ega, skriti za kuliso napredka. Veš, da si izgubil bitko, ko ti tabla za center kaže proti najnovejšemu trgovskemu središču, ki se je vkopal pred mestno obzidje. Vojna je. Mesto oblegano s kvadri masovne potrošnje, ki srkajo njegove zgodbe v uniformno maso vélike naracije na kredit.
»Nima veze! Pr bazenu nikol ni mel veze, da je na odru en, k ti je simpatičen sam zato k te spominja na reklame, pa na serviran svet, k ga poznaš. Ta oder je za ljudi, ne za produkte. Pa ljudi je v Sloveniji polhn, k majo kej za povedat, k vidjo, da zadeva ne laufa, sam jih nikjer nočejo slišat. Sem pridejo za gajbo pira, al pa za džabe, pa ti povejo, kar majo za povedat, ti jih pa lahko al spoštuješ al pa se ga greš vsak vikend v tuša nalit in se zbujaš sam seb smešn.«
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Tribuna
Trobilo: 2 3
Avtonomna cona:
4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 
14 
15 
Internacionala:
Art središče, Goričko
Julij Borštnik: Art središče je rezidenčni umetniški center, prvi in zaenkrat edini v Sloveniji. Nahaja se na Goričkem, tik meje z Madžarsko. Osnovna ideja Art središča je že od vsega začetka delovati kot neodvisni prostor namenjen ustvarjanju. Kot odprt prostor umetnikom in ustvarjalcem iz mednarodnega in slovenskega prostora nudi delovne, bivalne in organizacijske pogoje, ki omogočajo, da se za daljši čas nemoteno posvetijo koncipiranju in izvedbi svojih idej. Poleg osnovne dejavnosti izvajanja rezidenc (program Artist-in-Residence), Art središče izvaja tudi delavnice, poletne šole, predavanja in srečanja s področij animacije, kiparstva, avdio-video montaže, uporabe računalniških programov, lončarstva, ekologije... Deluje tudi kot mladinski in multimedijski center. Hkratno delovanje in bivanje več ustvarjalcev znotraj istega prostora, podprta s paleto spremljajočih dejavnosti, vzpostavlja okolje naklonjeno izmenjavi izkušenj, navezavi sodelovanj in porajanju in izvedbi novih idej. Poleg tega ima koncentracija dejavnosti pozitiven vpliv tudi na svoje lokalno okolje. Prekmurje je namreč regija z malo priložnosti, visoko brezposelnostjo, nizko ravnijo izobrazbe in visoko povprečno starostjo prebivalstva. Zato želi Art središče aktivno prispevati k razvoju svoje okolice. Tako z razgibanostjo na kulturnem področju, kot z ekološkimi in razvojnimi projekti.
V času, ko se kreativnost že vsaj dve desetletji izpostavlja kot splošna zapoved, bi bilo za pričakovati, da bo tak projekt naletel na topel sprejem in podporo. Še toliko bolj, ker je tudi umetnost deležna vse več pozornosti in investicij. Skoraj po celem svetu se gradijo novi,večji muzeji sodobne umetnosti, odpirajo se velike mednarodne razstave ipd. Umetnost se vse bolj prepoznava kot dobra naložba, kot dejavnost, ki lahko pritegne široko pozornost in na ta način nek kraj, neko mesto iztrga iz lokalne anonimnosti in jo postavi na svetovni zemljevid.
Prav tako so tudi rezidenčni centri, kot specifični centri umetniške in kulturne produkcije, med katere spada tudi Art središče, novost le v Sloveniji. V evropskem in svetovnem pogledu pa so uveljavljeni že desetletja. Poseben porast in podporo lokalnih in nacionalnih oblasti pa so doživeli predvsem v devetdesetih letih.
Vendar pa je Art center veliko bolj kot na topel sprejem in podporo naletel na številne težave; nasprotovanja pri lokalnih oblastnikih ter na nezainsteresiranost na nacionalnem nivoju.
Center je bil ustanovljen leta 2000 v prenovljeni bivši obmejni stražnici JLA. Prenova je bila financirana s sredstvi EU. Lokalni občini sta v začetku sodelovali, vendar pa sta kmalu umaknili obljubljeno finančno podporo. To je center spravilo v finančne težave. Kljub temu je centru preko
javnih razpisov, predvsem mednarodnih pa tudi nacionalnih, ščasoma uspela pridobiti sredstva za izvajanje programa. Dejavnosti so se tako skozi leta začele množiti in širiti. V delovanje Art središča se je vključevalo vse več ljudi, izvedla se je serija rezidenc ter številne delavnice, poletne šole, srečanja..., dogradilo se je del manjkajoče infrastrukture. Nujni pogoj za uspešnost pa je ves čas bilo, in zaenkrat tudi ostaja, zastonjsko delo, ki so ga prispevali ekipa, prostovojci in številni podporniki tako iz lokalne okolice kot iz širšega prostora. Dejavnosti so se, kljub občasnim težavam, ki so jih povzročali lokalni veljaki, množile in razvijale do leta 2006. Takrat pa so se začele resne težave. Lokalnim veljakom uspeh centra, nad katerim niso imeli nadzora, očitno ni bil pogodu, oz. so si hoteli prostore prilastiti. Tako so svetniki občin Moravsek Toplice in Šalovci, v svetu zavoda Art center na legalno precej vprašljiv način vsilili novo vodstvo, ki je zavodu odtegnilo pridobljena programska sredstva, odklopilo telefon in internet, s svojim nedelom uspelo prekiniti vse projekte v izvajanju ter konec leta 2006 s pomočjo lažnih tožb in ovadb uspelo prostore izprazniti ter jih prepustiti krajam in propadu. Država se je kljub sprotnemu obveščanju in prošnjam za pomoč od problema distancirala. Propadanje centra je bilo prekinjeno šele aprila 2008, ko si je ekipa z vrsto sodnih zmag uspela priboriti pravico, da nadaljuje z dejavnostmi. Zal pa s tem še ni bilo konec težav,
le prestavile so se na državno raven. Leta 2007 je namreč ribniški Javni sklad za regionalni razvoj zahteval prodajo nepremičnin Art središča na javni dražbi. Razlog je bil neodplačan kreditni dolg, ki je bil najet za izgradnjo dela ateljejev. Ob vrnitvi v prostore aprila 2008 je tako postala poglavitna naloga ekipe, poleg sanacije škode in obuditve dejavnosti, prepričati vladne institucije, da preprečijo prodajo. Po dolgotrajnem procesu prepričevanj in pogajanj je vlada konec leta 2009 privolila v poplačilo dolga z namenom, da omogoči nadaljevanje in razvoj dejavnosti rezidenčnega centra. Postavila pa je pogoj, da s poplačilom kredita lastništvo nad vsemi nepremičninami preide na državo. Dolg je tako sicer poplačan. Niso pa še zagotovljeni prav-no-formalni odnosi med zavodom Art središče in novim lastnikom nepremičnin. Ob podpisu pogodbe o poplačilu dolga je bilo dogovorjeno, da se bo to zgodilo do konca leta 2009. A se še ni. Sedaj Ministrstvo za kulturo obljublja, da bo pogodba, ki bo zavodu Art središče in njegovi ekipi omogočila pogoje za trajno in neodvisno delovanje, podpisana do konca meseca marca. Za razvoj dejavnosti centra je to seveda neobhodno. Brez zagotovljenih formalnih pogojev center pač ne more delovati.
Odkod vse opisane težave Art središča? Kje je problem? Problem je neodvisnost. Točneje; problem je v nerazumevanju in nesprejemanju neodvisnosti znotraj obstoječega reda.
Za lokalne veljake zgoraj omenjenih občin, bivših soustanoviteljic zavoda Art središče je ideja, da bi sodelovale pri projektu, katerega ne morejo neposredno nadzorovati oz. si ga kar podrediti in prilastiti, očitno povsem nepredstavljiva. Specifika okolja v katerem delujejo, kjer so moderne institucije občinske oblasti, sodišč itd. tesno prepletene z vaško domačijskostjo v kateri se ni priporočljivo zameriti lokalnim veljakom, jim dovoljuje, kot dokazuje primer Art središča, da si lahko privoščijo res marsikaj.
Na širši, nacionalni ravni, pa je delovanje izven okvira oz. nadzora pisarniške hierarhije prav tako koncept, ki le skozi mnoge težave in naprezanja naleti na kakršnokoli razumevanje.
Živimo v družbi, v kateri proizvodnja temelji predvsem na pisarniških dejavnostih mezdnih delavcev in delavk (oglaševanje, svetovanje, varnost, finančne transakcije ipd.) katerih rezultate je težko šteti. Problem težavnosti štetja se rešuje s procesom pisarniškega povprečenja in pritiskom podrejanja. Smisel vsega početja pa narekujejo šefi, kateri sami niso nič manj ujeti v ta abstrakten in odtujen svet. V takem okolju je kreativnost, ne glede na propagandne slogane, prej motnja kot vrednota.
Oziroma pride do izraza predvsem kot iznajdljivost posameznikov iz vrhnje plasti šefov pri izigravanju sistema.
Vprašanje je, če obstaja sploh še kdo, ki se ne strinja, da se celostno gledano težave v zadnjih letih le kopičijo, odgovori oz. vizije kako jih razrešiti pa so umanjkali. Pot iz take situacije je pač možna le skozi veliko mero ustvarjalnosti in inovacij. Nujni pogoj za ustvarjalnost in inovativnost pa sta sposobnost in možnost neodvisnega mišljenja in delovanja. K vzpostavljanju takih pogojev si prizadeva tudi Art središče.
Umetnost se vse bolj prepoznava kot dobra naložba, kot dejavnost, ki lahko pritegne široko pozornost in na ta način nek kraj, neko mesto iztrga iz lokalne anonimnosti in jo postavi na svetovni zemljevid. [...] Odkod vse opisane težave Art središča? Kje je problem? Problem je neodvisnost. Točneje; problem je v nerazumevanju in nesprejemanju neodvisnosti znotraj obstoječega reda.
Policijski trak: Art središče Fotokolaž: Aljaž Vindiš
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
SjTstop

POLJCU/a

Tribuna Trobilo: 2 3 Avtonomna cona: 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala: 16 17 18 19 20 21 Kontraobveščevalna: 22 23 Sok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Tribuna
Trobilo: 2 3	Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 
Internacionala:
Romantiziranje berlinske svobode, skvotarske scene, alternativnih prostorov za druženje, zabavo, anarhijo in radikalno levičarsko politično udej-stvovanje, zasedanje hiš, ker so pač prazne in ker pač nimamo denarja ... se razblini v oblaku solzivca ob pregledu na današnjo dejansko situacijo. Od dobrih 30 zasedenih hiš [...] jih je skoraj polovica izpraznjenih [...] nekaj jih je legaliziranih [...] ostale imajo različne statuse.
Želje so imenitne, na lokalni bazi uresničljive, vendar se je nemogoče izogniti utopističnemu pomisleku. Nekaj manjka, nekaj ključnega. Razen neurejene okolice ni hiša niti podobna skvotu, vse je čisto, diši po kruhu in lesenih ostružkih, vhodna vrata so zavarovana z alarmnim sistemom. V projektnih hišah morda manjka uporniškega duha. Kar ni nujno slabo, zveni precej bolj konstruktivno, vendar se postavlja vprašanje, koliko se da rešiti po diplomatskih poteh.
Avtonomija nemškega sindikalizma
Zala Vidali: »Es gibt überhaupt keine autonomen Räume in Berlin!« vpije Sokratis z raskavim glasom. Nato se umiri, vdan v usodo mi razloži, da je dezutopist. Nehal je čakati na boljše čase, samo še slabše bo, pravi prebivalec ene zadnjih zasedenih hiš v Berlinu - Brunnenstraße 183. A avtonomija ima več obrazov. Eden od njih se zrcali v nemški organizaciji, ki temelji na decentralizaciji, regionalnemu razvoju in avtonomiji posameznih hišnih projektov. Zrasli so iz skvotov, danes pa predstavljajo nov model najemanja. Ta se kaže kot nasprotje kapitalističnim investicijskim praksam, njegovo temeljno načelo pa je: pravica do stanovanja za vse.
Brunneni83 v Berlinu so izpraznili novembra. Temu se Sokratis čudi, saj običajno niso izseljevali pred zimo. Sploh pred letošnjo zimo, ki je bila ena bolj mrzlih in zasneženih. Tega seveda niso vedeli, ko je hišo zapuščalo uradno 40, verjetno pa skupaj z nelegalnimi priseljenci okoli 60 ljudi. Kako so se znašli, ne ve, sam ima vso svojo lastnino zapakirano v dveh torbah in živi pri prijatelju v stanovanjskem skvotu. Te policija še nekako pusti pri miru, zaskvotani socialni centri pa ne zdržijo več, represivni organi se do njih dokopljejo v najkrajšem možnem času in jih izpraznijo. Gonja proti zasedenim hišam se je preselila tudi na medijsko stran, in tako so ljudje, ki sicer velik del svojega delovanja posvetijo solidarnostnim akcijam, označeni za nevarne levičarske radikalneže, zaskvotane hiše pa za teroristična gnezda. V pretvarjanju informacij in obračanju javnega mnenja v smer strahu pred prebivalci zasedenih hiš kraljuje medijski monopolist Axel Springer AG. Njegov lastnik Axel Cäsar Springer, desničarski konservativec, je bil deležen marsikatere levičarske kritike, v sedemdesetih letih celo bombnega napada na njegovo poslovno stavbo v Hamburgu, za katerega je odgovornost prevzela Frakcija rdeče armade (RAF). Današnji nemški levičarji pa so vse prej kot nasilni, česar tisk ne prikaže, še več, postopno se ustvarja občutek, da ni velike razlike med njimi in neonacisti.
Nemško skvotersko sceno so sestavljali družbeni odpadniki, ki so jasno izkazovali leve ideje in nasprotovanje fašistični miselnosti. Skvoterji so bili vedno trn v peti desničarsko usmerjenim oblastem, saj so se v zasedenih hišah zbirali nasprotniki kapitalistične ureditve, anti-jedrski aktivisti, anarhisti, nemški Autonomi. Ustvarjali so lastne socialne institucije, ki so temeljile na skupnostne-mu življenju brez hierarhičnih in prisilnih odnosov. Vsak je seveda imel svoje razloge, in tako so v Berlinu nastajali skvoti, čigar prebivalci so ustvarjali politična gibanja, po drugi strani pa so hiše zasedale samo skupine ljudi, ki so iskale stanovanje in ga pač niso našle.
Romantiziranje berlinske svobode, skvotarske scene, alternativnih prostorov za druženje, zabavo, anarhijo in radikalno levičarsko politično udejstvovanje, zasedanje hiš, ker so pač prazne in ker pač nimamo denarja... se razblini v oblaku solzivca ob pregledu na današnjo dejansko situacijo. Od dobrih 30 zasedenih hiš (ali celih ulic), jih je skoraj polovica izpraznjenih (nekatere so že sanirane in spremenjene v luksuzna stanovanja), nekaj jih je legaliziranih (torej stanovalci plačujejo najemnino), ostale imajo različne statuse. Kakšni manjši hišni projekti plačujejo minimalno najemnino za sobe, del skupnih prostorov pa je zaseden, lastniku pa se očitno s tem ne da ukvarjati ali pa je ta del hiše podedoval kdo drug. Punkerski skvot K0pi (ki je
konec februarja ponosno praznoval 20 let obstoja) po dogovoru z lokalnimi oblastmi na mesec plačuje simbolno ceno, 1 /m2.
Dieses Haus ist bezetzt!
V	Nemčiji tri mesta beležijo močno skvotarsko gibanje, Hamburg, Berlin in presenetljivo Potsdam.
V	Berlinu se je najprej skvotalo v Kreuzbergu, po padcu zidu pa se je začela masovna okupacija vzhodnega predela Friedrichshein. Alternativne stanovanjske projekte so ustvarjali kar v celotnih praznih ulicah, ena takih je bila Mainzer Straße. V njej so zavetišče našle različne manjšine, od gejev, lezbijk, priseljencev do mladih brez denarja za najemanje stanovanj. Z Voküji (Volks Küche, ljudske kuhinje), otroškimi igrali, poceni avtomobilskimi delavnicami in različnimi iniciativami so složno živeli tudi s sosedi, a le do novembra 1990. Ulica je takrat postala prizorišče hudih bojev med policijo in prebivalci, končalo se je z nasilno izselitvijo. Lokalne oblasti so hišo, ki ni našla svojih lastnikov, v sanacijo in nadaljnje najemanje dali v oskrbo nepremičninskemu podjetju GSW, lastnik katere je finančni investitor Cerberus iz ZDA. Berlin beleži številne podobne zgodbe. Dediči hiš nimajo denarja za nujne obnove, mesto pa bi rado notranji del Berlina »očistilo« pografitiranih razpadajočih stavb. Nepremičninske firme čakajo na ugodne priložnosti, kljub temu da imajo v lasti nepredstavljivo veliko stanovanj in so nedvomno tudi močne pogajalke.
V nekaterih drugih mestih v bivši vzhodni Nemčiji propada veliko hiš, saj se mladi selijo v Berlin. V Leipzigu so z namenom hiše ohraniti izpeljali akcijo »čuvajev hiš«. Hiše se namenja umetniškim ateljejem, studiem, projektnim prostorom in to brez najemnine, dokler jih stanovalci vzdržujejo.
Za najemodajalce v Berlinu ni težav z nezmožnostjo najemanja. Skoraj vsi predeli so že dobili status »hip« okrožja. V Charlottenburgu živi nova buržoazija, otroke se vzgaja na Prenzlauer Bergu, če si dovolj alter, si sobo najdeš v Friedrichsheinu, najbolje pa se seveda živi v Kreuzbergu. Večina, sploh vzhodnih predelov je postala popularna z običajno mestno gentrifikacijo. Ta urbanistični proces je v Berlinu na zelo visokem nivoju, čeprav so najemnine v mestu, ki očitno leži dovolj vzhodno, razmeroma nenavadno poceni (250 mesečno bo dovolj za 15 m2 sobe v trisobnem stanovanju). V prihodnjih letih bo nedvomno gentrificiran revnejši predel Nuekölln, v katerem sedaj večinoma živijo turški priseljenci in njihovi potomci. Tja se selijo študenti ter ob koncih tedna manjše nenavadne zabave. S porastom dogajanja bo okrožje južno od Kreuzberga postalo njegov podaljšek (že sedaj se slišijo kakšne skovanke tipa Kreuzkölln) in zdajšnji stanovalci si lahko obetajo višje najemnine.
Mithäuser Syndicat
Da bi zasedene hiše umaknili s kapitalističnega trga in preprečili vpliv tovrstnih urbanističnih procesov, se je v Nemčiji razvilo zanimivo gibanje Mithäuser Syndicat, ki je iz hiše v Freiburgu preraslo v skupnost 50 projektnih hiš (Haus Projekt). Hišni projekti so prostori za življenje in delo, temeljijo na skupnosti ter se ukvarjajo s podobnimi temami in imajo tudi podobno miselnost kot skvoterji, saj načeloma tudi izhajajo iz te scene. Ker so legalni, nimajo težav s policijo, tudi okolica jih ne gleda nujno kot uničevalce mestne idile.
V Berlinu so model prevzele že štiri hiše, tri v Potsdamu. V mesto dobre pol ure oddaljeno od Berlina se odpravim na obisk enega od projektov. Ko se sprehajam skozi center Potsdama se ne morem otresti občutka, da je tu levičarsko gibanje zelo močno. Mesto je sicer tipično turistično posladkano, a na skoraj vsaki izložbi in koščku zidu s plakatov berem »Freiräume«, »Solidarität«, »Gegen Nazis!«. Nekaj minut ven iz centra, v neposredni bližini enega od neštetih jezer leži leta 1897 zgrajena stara vila Projekthaus Potsdam Babelberg. Idilična lokacija za ustvarjanje in ukvarjanje z različnimi projekti po površini meri 5800 m2. Poleg vile je na ozemlju še stanovanjska hiša, delavnica in manjša hišica. Ko mi koordinator Christian razkazuje okolico, spoznam ostarelega francoskega kuharja, ki ravno takrat v hišici peče kruh. »Baguette« pokaže na štruco kruha in se zasmeji. Dobra volja in prijetna atmosfera veje iz povsod. Nekaj denarja zaslužijo s prodajo kruha, nekaj malega z organiziranimi keramičnimi delavnicami za otroke. Če dobijo naročilo, kak evro navrže mizarska delavnica, če pa ni naročil, mizarijo za svojo hišo. Ikea je seveda poceni, a če vštejemo še stroške proizvodnje in poti, se veliko bolj splača tesati sam, razmišlja Christian. Okolica je z njimi zadovoljna, tudi politično so precej močni. V primerjavi s celotnim prebivalstvom mesta jih je precej (za razliko od razmerja v Berlinu), zato lažje uresničujejo svoje cilje in se ne ukvarjajo z negativno sliko, ki bi jo lahko o njih imeli prebivalci, oblasti in mediji. Slednje celo sami oskrbujejo s svojimi sporočili za javnost.
Njihov cilj je ustvariti pogoje za »skupinsko lastništvo« in stabilne socialne cene najemnin. Pri sanaciji in gradnji hiš poskušajo upoštevati načela ekološke gradnje (že načrtujejo gradnjo pasivne hiše), njihovi projekti, kot tudi projekti, ki jih gostijo, se osredotočajo na ekologijo, naravno življenje (delavnice naravne kozmetike) in nov družbeni model, ki temelji na osnovnem temeljnem dohodku.
Hiša je članica Mithäuer Syndicata, stanovalci hišnega projekta Potsdam pa hiše niso najprej zasedli in jo potem kupili, kot je običajna praksa ostalih članic, temveč so šli takoj v nakup. Odprli
so podjetje Inwole GmbH (družba z omejeno odgovornostjo), ki je lastnik hiše, hkrati pa so v podjetju zaposleni njegovi stanovalci. V podjetju ima polno glasovalno pravico »hišno društvo«, ki ga upravljajo stanovalci, ta skrbi za financiranje, višino najemnine in hišno upravljanje, omejeno pravico pa ima Mithäuser Syndicat, GmbH. Ta lahko da veto na zvišanje najemnin in eventualne nesolidarne procese, v avtonomijo hiše pa ne posega. Zaradi povezave s sindikatom se stanovalci zavarujejo pred vnovično postavitvijo hiše na kapitalistični nepremičninski trg in ponovno prodajo. Glavno načelo »Freiraumkultur«-projektov je »no profit, no trading«. Torej, ker si investicijo lasti skupnost, ne posameznik ali podjetje, se ne ustvarja profit. Najemnine v hišnih projektih so ocenjene na 3-5 / m2, in ne običajnih (povprečno) 9 /m2.
Nakup hiše je financiran iz različnih virov. Stanovalci morajo najprej poskrbeti za začetni lastniški kapital. Tega zberejo s t.i. »prijateljskimi krediti«, denarjem, ki so ga privarčevali in investirali v nakup in sanacijo. Večji del, okoli 70 odstotkov nakupne cene nepremičnine, si priskrbijo z običajnim hipotečnim kreditom pri alternativnih bankah, najpogosteje pri nemški socialno-ekološki banki GLS. Pri isti banki jemljejo podporniki in prijatelji projekta mikro kredite in dobivajo jamstva. Vsak projekt se pri včlanjevanju v sindikat zaveže, da bo mesečno v solidarnostni fond plačeval 10 centov/m2. Tako lahko nove projektne hiše hitreje zberejo začetni lastniški kapital, dejavnost pa izraža pomembno načelo solidarnostne ekonomije, ki jo skuša odsevati sindikat »najemnih hiš«.
Z nakupom hiše si stanovalci v prvi vrsti zagotovijo varnost in mir. Pred policijo, ki jim je v preteklosti grozila z izselitvijo in tudi pred desničarskimi skrajneži. Veliko je zgodb iz celotne Nemčije, da so neonacisti uničevali stvari v zasedenih hišah in s stanovalci tudi fizično obračunavali. Ker so bili nekateri prebivalci nelegalni priseljenci in so bile hiše pač zasedene, nekaterih napadov sploh niso prijavili. Po drugi strani želijo člani sindikata in projektne hiše pokazati, da je možen drugačen model najemanja in življenja. Christiana vprašam, kako jim uspeva. Kako to, da lahko skupina ljudi živi brez težav, z dvajsetletnim kreditom na plečih, z različnimi interesi? Odgovori, da je zelo optimističen glede projekta. Vsi delajo za skupno stvar, vsak se zaveda svoje pozicije. Važno je, da imajo podobno miselnost in pogum uklanjati se vsakdanjim normam in načelom potrošniške družbe. Do neke mere so projekti tudi delno energijsko neodvisni, in popolnoma avtonomni od kapitalističnih načel.
Zelje so imenitne, na lokalni bazi uresničljive, vendar se je nemogoče izogniti utopističnemu pomisleku. Nekaj manjka, nekaj ključnega. Razen neurejene okolice ni hiša niti podobna skvotu, vse
16 17
18
19
20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Fotokolaž: Aljaž Vindiš
je čisto, diši po kruhu in lesenih ostružkih, vhodna vrata so zavarovana z alarmnim sistemom.
Pomemben premislek zahteva dejstvo, da je sindikat s svojimi projekti vpet v zdajšnji sistem, sicer se mu po svoje prilagaja in išče točke podobnosti. Tako bi nov model najemanja lahko imeli tudi za del zelenega kapitalizma, ki maha iz prihodnosti. Dejstvo je, da »zeleno[...]bio/vege<< postaja tržno blago, po katerem posegajo tisti, ki jim je mar, kaj jedo, tisti malo bolj izobraženi, mlada elitna družba. V Berlinu je to zelo opazno, pojavlja se pravi »prehrambni ostracizem«. Pozorni moramo biti tudi na način dela, ki ga proizvajajo projektne hiše. V prvi vrsti je zelo pomembno, da stanovalci v hišnih projektih morajo delati, saj morajo plačati najemnino. Kljub temu da se nekatere hiše usmerjajo na ročne spretnosti in samooskrbo tistega kar potrebujejo, bi večino aktivnosti sindikata prej označili za levičarski odgovor na post-fordizmem.
Kaj to pomeni za prebivalce zasedenih prostorov, skvotov? Da med drugim izgubljajo privržence, saj se del bivših skoterjev ne udeležuje več demonstracij in akcij proti izselitvam. Sokratis pove, da ne morejo več računati na več kot 500 ljudi na cestah. Ko so praznili Brunneni83 jih je prišlo okoli 300. Mesec nazaj je bil Dresden prizorišče velikega anti-nacističnega shoda z namenom blokirati srečanje 1000 neonacistov. Dobro podprta akcija je pritegnila okoli 10000 levičarskih aktivistov, kot podporniki pa so bili na spletni strani našteti vsi levi politični podmladki pa Pirate Partei itd. Ne gre prezreti dejstva, da se politično udejstvovanje vse prehitro ustavi pred pojavom politične nemoči pred velikimi uveljavljenimi strukturami. V projektnih hišah morda manjka uporniškega duha. Kar ni nujno slabo, zveni precej bolj konstruktivno, vendar se postavlja vprašanje, koliko se da rešiti po diplomatskih poteh. Tudi blokada ulic, metanje molotovk, uničevanje kapitalističnih trgovskih centrov ni nujno uspešno, a mnenje je vidno izraženo. Je biti del javne debate, kot to počnejo nevladne organizacije, lahko učinkovito ali je bolj kot ne obsojeno na neuspeh? Biti znotraj sistema pomeni prevzeti določen način obnašanja. Konstruktivni dialogi in politično lobiranje zahtevajo kulturni in socialni kapital, ki ga skvoterji niso želeli imeti. Antagonizem in rešitve, ki jih ta prinese, se zaustavijo pri vprašanju denarja in obveznosti mesečnega plačevanja le-tega za streho nad glavo. Moj sogovornik, »stari skvoter« Sokratis pove, da novi modeli ne bodo vzdržali. Da je brezpredmetno iskati vedno nove rešitve. Ne rešitve, pot je pomembna, zaključi. A pot sama je tudi prinesla današnjo situacijo, ki dopušča alternativne rešitve od znotraj, kar je za premik morda celo nujno.
Tribuna
Trobilo: 2 3	Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 
Internacionala:
■
Okupa y résisté!
Rok Kovač: Od zaskvotiranih jam v hribih Granade v Andaluziji,
v
okupiranih celotnih vasi v notranjosti Španije do majhnih skvo-tov v večjih mestih kot so Barcelona, Valencija in Madrid me srečevanje s skvot gibanjem in pogovori z vanj vpletenimi ljudmi ohranja v stanju permanentnega kulturnega šoka. Prispevek je plod številnih pogovorov in intervjujev, ki sem jih opravil na
v
svoji poti odkrivanja drugega obraza Španije, tistega, ki ga ne najdemo v ponudbah turističnih agencij ter katerega obstoj bi španske oblasti najraje popolnoma zanikale in izničile. Bikobor-
v
be tako se zdaleč niso edini boj, ki se odvija Španiji.
Moja sogovornica, živeča v skvotu enega malih mest v okolici Barcelone, mi pojasni: »Najemnine so nerazumno visoke. Kapitalistični sistem - od nepremičninskih agencij pa do supermarketov - je pokvarjen do dna duše. Tega preprosto ne morem podpirati. Izbire ni. Ali skvotiramo - ali pa skvoti-ramo.« Tako Barcelona, njena okolica kot celotna Španija jih je polna. V primerjavi z rodno grudo se zdi, da je skvotiranje tu nacionalni šport.
Skvot gibanje je ogromno in heterogeno, na-drobljeno na nešteto manjših aktivističnih kolektivov ter posameznikov, katerih skupni imenovalec je boj zoper nepremičninske agencije. »Poglaviten problem so tržne spekulacije nepremičninskih podjetij s praznimi hišami, katerih je v Španji na kupe. Z nadzorom ponudbe umetno dvigujejo ceno in spreminjajo lastništvo stanovanja iz pravice v luksuz. Ce je takšno življenje luksuz, je potemtakem skvotiranje pravica!«, mi na vprašanje o razlogih skvotiranja odgovori moj drugi sogovornik v okupirani hiši v Valenciji. Pravica do bivanja oz. strehe nad glavo je ustavna pravica slehernega državljana Španije, kar pa trdno zavezništvo urbanistične politike in agresivnega trženja nepremičnin pretvarjajo v mehanizem indoktrinacije v kapitalistični sistem. Mesečni strošek najemnine zahteva časovno podobno usklajene prihodke. Ker se najemnina navadno ne plačuje v naravni protivrednosti, je pridobitev plačane zaposlitve nujna, podreditev kapitalističnem načinu izkoriščanja pa neizbežna. Življenje v skvotih predstavlja upor obema. Večina skvoterjev, ki jih srečujem, nima redne zaposlitve in je tudi ne išče. Denarja običajno ni, kar pa načeloma ne predstavlja prevelikega problema. Masovna produkcija dobrin s konstantnim presežkom in potrošniška kultura večinskega dela prebivalstva je voda na mlin skvotov. Oprema - od kuhinje, posode, miz, stolov, postelj, vrat, stranišč, kopalnice, itd. - je skoraj povsem izključno naravnost iz smeti. V kontejnerjih in njihovi neposredni okolici se najde vse potrebno za opremo stanovanja. Podobno je s hrano. Ob koncu slehernega delovnega dne ali pričetku sieste se v smetnjakih velikih supermarketov in tržnic znajdejo kupi sadja, zelenjave, rib, mesa ipd. Recikliranje (oz. rekuperacija je splošno uporabljen termin za reševanje hrane in drugih dobrin iz smeti) hrane in preostalih potrebščin omogoča življenje skoraj popolnoma brez denarja. Za področja večjih mest obstaja celo internetna stran (sindinero.org) z informacijami, kje, kdaj in kaj lahko recikliramo. Vsega potrebnega za življenje pa kajpak ni moč reciklirati ali rekuperirati. Izredno popularen in razširjen je tako tudi priročnik kolektiva YoMango (dobesedno »Jaz kradem«), v katerem je na precej komičen način zbranih mnogo trikov in zvijač potrebnih pri kraji v trgovinah. Ideološka podstat kolektiva ni kleptomanska, kot se mogoče zdi na prvi pogled, saj spodbuja krajo zgolj in izključno v velikih trgovinskih verigah in jo prepoveduje v manjših privatnih trgovinah. Tako v tiskani verziji priročnika kot na
njihovi internetni strani (yomango.net) lahko najdemo in natisnemo različne črtne kode širokega spektra artiklov s spremenjenimi cenami, navodila za ponarejanje avtobusnih in metro vozovnic, različne pristope pri kraji različnih izdelkov ipd. »V takšnih ogromnih trgovskih verigah, ki uničujejo male trgovce, spodbujajo proizvodnjo gensko modificiranih organizmov in potrošniški življenjski stil, je nakup kriminalno dejanje.«, mi pojasni eden izmed članov kolektiva. »To ni priročnik za okoriščanje, temveč manifest naše borbe.« Splošno uveljavljen in primernejši izraz za krajo v tovrstnih trgovinah je tako torej de privatizacija dobrin. Takšni in njim podobni priročniki zapolnjujejo police v večini okupiranih hiš, od majhnih skvotov pa do velikih socialnih centrov. V tem morju časopisja (najbolj razširjen časopis v gibanju je bržkone zloglasna mesečna publikacija Antisistema) in fanzinov izstopa t. i. knjiga knjig, obsežen priročnik z naslovom »Do it yourself«, kjer so zbrane vse potrebne informacije za alternativno življenje - od navodil za uspešno in dobro skvotiranje, zbirke zdravilnih rastlin, zidanje hiše, pa vse do prijetne masturbacije. Z drugimi besedami, skvotersko sveto pismo.
Ko govorimo o skvotih in skvotiranju se le ti ločijo v grobem na tihe in glasne, kar se direktno navezuje na način, s katerim je določen prostor bil okupiran. Namen tihih je izključno bivanje. Na pogled takšna hiša oz. stanovanje zgleda kot vsaka druga. Pri glasnem skvotiranju je poglavitna razlika, da se okupacija prostora obesi na veliki zvon, neredko z različnimi performansi na katerem izmed večjih trgov, sprevodom do okupirane hiše in slovesno otvoritvijo. Večinoma so tovrstne hiše in prostori namenjeni poleg bivanju tudi različnim socialnim projektom kot so na primer delavnice, predavanja itd. Na okna, vrata in morebitne balkone se razobesijo zastave in plakati, prostor pa je odprt vsakomur, ki je pripravljen konstruktivno prispevati k bogatenju dejavnosti skvota. V obziru glasnega in tihega skvotiranja je seveda nemogoče posploševati, saj glasen skvot ne implicira vedno socialnega centra in tihi skvot ne izključuje njegovega obstoja.
Tehnike in postopki zasedbe nekega prostora so podobni kot drugje. V mojem začasnem prebivališču v okolici Barcelone nas nekega jutra prebudi glasno trkanje na vhodu. Zgodi se črni scenarij - poziv na sodišče. Po nekaj minutah neuspelih trikov sodnih odposlancev z namenom identifikacije prejemnika poziva odprava odide. Ostanemo v tišini z izčrpnimi dokazili o lastništvu na mizi. Predviden čas sodbe je čez tri tedne, prisilna izselitev teden dni kasneje, zagrožena kazen pa nekaj malega čez osem tisoč evrov (zahtevana vsota s strani lastnika je v tem primeru bilo izplačilo najemnine za čas prebivanja v hiši). Izbire ni. Pojaviti se na sodišču pomeni identificirati se, kar ob izčrpnih dokazilih o lastništvu dalje implicira plačilo kazni. V tej mešanici presenečenja, šoka in razočaranja se iz tišine povzdigne glas prijateljice, ki povzame v eni sami
Večina skvoterjev, ki jih srečujem, nima redne zaposlitve in je tudi ne išče. Denarja običajno ni, kar pa načeloma ne predstavlja prevelikega problema. Masovna produkcija dobrin s konstantnim presežkom in potrošniška kultura večinskega dela prebivalstva je voda na mlin skvotov. Oprema - od kuhinje, posode, miz, stolov, postelj, vrat, stranišč, kopalnice, itd. - je skoraj povsem izključno naravnost iz smeti.
16 17	18	19
20 
21 
Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
agenceglobal.com: Zmešnjava v Grčiji, zmešnjava v Evropi, zmešnjava na Zahodu, zmešnjava v svetu?
Agence Global v svojih vrstah združuje kritično misleče komentatorje, ki ponujajo drugačen pogled na dogajanje v svetu.
Immanuel Wallerstein je priznan ameriški sociolog, ki se ukvarja s sociologijo zgodovine in analizo svetovnih sistemov.
Immanuel Wallerstein: Vse razprave so zadnje čase usmerjene proti »grškemu viharju« kot pravi revija Fortune, in vsi kažejo s prstom na drugega krivca. Kdo je torej kriv? Grško vlado so obtožili prevare in dopuščanja Grkom, da živijo preko svojih zmožnosti. Evropsko unijo so obtožili, da je ustvarila nemogoče temelje za evro.
povedi misli vseh prisotnih. »Tako je pri skvotira-nju. Saj veste, ena izselitev pomeni novo okupacijo!«. Že naslednji dan se prične intenzivno opazovanje. Pozornost je usmerjena predvsem na vidne simptome vise, ki ni v uporabi: nabiralniki napolnjeni z reklamami, umazanija, prerezana električna napeljava, zaraščeni vrtovi, umazane ključavnice ipd. Opazovanje poteka v poznih nočnih urah, ko ljudje spijo in so ulice prazne. Vsaki potencialno primerni hiši se na ključavnico prilepi prozoren lepilni trak. Teden, ki sledi, je posvečen preverjanju stanja nameščenega lepilnega traku in zbiranja informacij o hišah ter njihovih lastnikih, ki so na vpogled na registru nepremičnin na voljo vsakomur. V mestni hiši je prav tako mogoče pridobiti informacije o urbanističnem planu za želene stavbe. V primeru da je urbanistični plan v skladu z našim načrtom za kvot, lastnik pa prebiva v kakšnem oddaljenem predelu države ali je celo preminil, so pogoji za okupacijo »popolni«. Pošlje se pismo na naslov bodočega skvota z njegovim imenom na kuverti, kar v prihodnje služi kot dokaz, da na tem naslovu prebivamo že dalj časa. Potrebna je le še tiha in hitra akcija. V zavetju temne noči se vtihotapimo v hišo in zamenjamo ključavnico. To je tudi najbolj problematičen del postopka, saj če nas pri menjavi ključavnice zasačijo, smo teoretično lahko obtoženi vloma, sanje o bivanju v novem skvotu pa kaj hitro zamenja slab substitut za bivanjski prostor brez oken na bližnji policijski postaji. Ko so enkrat prostori zasedeni, je v nadaljnjem potreben le še odpor. Vsi vhodi v hišo (tako okna kot vrata) se po hitrem postopku zabari-kadirajo, saj je pritisk ob morebitni prijavi sosedov s strani policije, lastnika in neredko tudi neonacistov v prvih dneh največji. Začetni dnevi tako minejo v tišini z bolj ali manj rednimi obiski policije ter njihovimi prav tako bolj ali manj izvirnimi triki za ekspresno (in ilegalno) izselitev ali identifikacijo vsaj enega izmed ljudi vpletenih v proces okupacije. Po 48 urah lahko trdimo, da je zaseden prostor naša lastnina, na potezi pa se znajde lastnik, ki mora dokazati pravnomočnost njegovega lastništva. Scenariji v nadaljevanju variirajo glede na voljo in odločnost lastnika. Načeloma tisti, katerih bivališče je oddaljeno (se posebno pa tisti, ki prebivajo pod zemljo), porabijo več časa za pridobitev zadostne volje in papirjev, življenjska doba skvota pa je ravno vmesni čas med okupacijo in dnevom poziva na sodišče. Zaplete se v primeru, ko je lastnik država, saj to večinoma pomeni ekspresno izselitev (v manj kot 48 urah). Neredki so tudi primeri, ko lastnik v želji izognitve sodišču izplača skvoterjem določeno vsoto denarja, da se le-te izselijo ali pa nameni ista sredstva lokalnim »poklicnim« pretepačem, ki opravijo ekspresno izselitev na njim lasten način. Ko se porodni krči novega prostora končajo, se prične s čiščenjem in urejevanjem novih prostorov. V primeru glasnega skvotiranja se napiše manifest (razlog okupacije, razni projekti in namen prostora v prihodnje), ki se razobesi na vhodna vrata in ostala vidna mesta.
Sledijo pogovori s sosedi, saj so dobri sosedski odnosi eden izmed ključnih pogojev dobrega in trajnega skvotiranja. V novo bivališče se napelje elektrika, katere dobrodušni sponzor je večinoma kar bližnji steber javne mestne razsvetljave. Z vodo je načeloma težje, vendar tudi to lahko v primeru delujoče instalacije v hiši po gumijastih ceveh povežemo z ulice. Kjer je volja, je tudi pot je mantra, ki se ponavlja pri vsakem segmentu procesa okupacije, od začetnega opazovanja do urejevanja prostorov za bivanje.
Podatki, ki bi zajeli velikost gibanja, so na nivoju celotne države neobstoječi. Celovito sliko si lahko sestavimo le iz manjših delčkov mozaika s ščepcem posploševalne domišljije. Na strani pisarne v Barceloni, ki je specializirana za pravno pomoč skvotom, najdemo podatek, da je od leta 1989 pa do danes bilo skupno vzpostavljenih samo na področju Barcelone 445 socialnih centrov in skvotov (za več informacij glej okupesbcn.squat.net, za vsa vprašanja in pomoč pa so dosegljivi tudi na email naslovu: oficinaokupacio@sindominio.net). Prav tako obstaja internetna stran s programom večine skvotov na širšem področju Barcelone (squat.net/usurpa), kjer najdemo na enem mestu po dnevih zbrane informacije o delavnicah, predavanjih, filmskih projekcijah ipd.
Gibanje je najbolj razvito poleg Barcelone tudi v Baskiji, kjer obstaja podpora tudi s strani lokalnih političnih voditeljev in večinskega prebivalstva. Številne družine v Baskiji na primer raje zaupajo varstvo svojih otrok zaskvotiranim socialnim centrom kot državnim vrtcem.
Okupirani prostori v Španiji zapolnjujejo celoten opus med urbanim in ruralnim. Predvsem v notranjosti države obstajajo celotne vasi, ki so po migraciji ljudi v mesto ostale zapuščene, danes pa funkcionirajo kot samozadostni ruralni skvoti. V zapuščeni stavbi na obrobju Barcelone (10 minut od zadnje metro postaje), ki je bila nekoč namenjena izolaciji ljudi z gobavostjo, se danes bohoti eden večjih centrov ekološkega vrtnarjenja v Španiji, sloviti Can Masdeu (canmasdeu.net). Skvot, ki je obdan z gozdom in neštetimi malimi vrtovi, s svojo lastno semensko banko in razpršeno mrežo kooperativ, kjer prodajajo svoje izdelke, obstaja že več kot osem let. Redno se organizirajo predavanja, filmske projekcije in delavnice najširšega spektra, sam prostor pa je najčistejši primer urbanega skvota.
Vprašanje, ki me iz dneva v dan mojega bivanja v skvotih sirom Španije vse bolj preganja, je preprosto in jasno. Zakaj česa podobnega vsaj v proporcionalno primerni meri ni zaslediti v Sloveniji? Državi polni zapuščenih hiš, tako v mestih kot na podeželju, s statičnim procesom privatizacije in socialistično zapuščino ogromnih poslopij gospodarske kratkovidnosti. Vprašanje sem našel v Španiji. Odgovora ne. Le ta brez dvoma tiči v Sloveniji dobro skrit globoko v glavah njenih prebivalcev.
Ali pa je mogoče kriva banka Goldman Sachs, ki so jo obtožili, da je grški vladi omogočila ponarejanje bančnih računov, ko so se Grki pridruževali evropskemu monetarnemu sistemu? In jo sedaj obtožujejo, da se zapleta v zamenjavo neplačil (CDS - credit-default swap), ki grško vlado postavlja v še ranljivejši položaj, vendar banki prinaša profit. Vodilni človek kreditne strategije Unicredit banke v Münchnu pravi, da je to: »kot da bi sklenili zavarovanje za sosedovo hišo, saj s tem avtomatsko ustvariš spodbudo za požig.« Nemška kanclerka Angela Merkel je označila Goldman Sachsovo delovanje v letu 2002 kot »škandalozno«. Francoski finančni minister Christian Legarde pa je pozval k večji regulaciji zamenjav neplačil.
Niall Ferguson pravi, da grška kriza prihaja v Ameriko in jo označuje kot fiskalno krizo Zahodnega sveta. Ferguson pridiga o zlu javnega dolga in Keynesovega koncepta »brezplačnega kosila«, ki v končni fazi prinaša zaviranje napredka. Paul Krugman je grško krizo označil kot »evro-zmešnjavo«, saj Evropa ne bi smela prevzeti enotne valute, preden je bila pripravljena na politično enotnost. Evro pa se sedaj nikakor ne sme razpustiti, saj bi to sprožilo svetovni finančni kolaps.
Medtem pa vsi pritiskajo na grško vlado, da bi zmanjšala svoj javni dolg iz 12 % BDP-ja na 4 % v naslednjih štirih letih. Ali lahko to naredi? Bi sploh morala to narediti? Grška vlada pravi, da bo nekaj naredila. To »nekaj« pa je že bilo dovolj, da je povzročilo masovne stavke kmetov, zdravstvenih delavcev, kontrolorjev zračnega prometa, carinikov in vseh ostalih, ki so jih poprosili, naj se zadovoljijo z znižanjem dohodka med ekonomsko krizo in povečano brezposelnostjo.
Ali bi morala kaj storiti Nemčija? Nemci nočejo pomagati iz dveh osnovnih razlogov. Prvi je ta, da bi pomoč potem lahko zahtevale tudi druge države (Španija, Italija, Portugalska in Irska), ki so se znašle v ekonomskih škripcih. Drugi razlog pa je notranji pritisk nemškega prebivalstva, ki vidi kakršnokoli pomoč Grčiji kot denar, ki jim je odvzet v času, ko tudi oni še kako občutijo denarno stisko zaradi ekonomske krize.
Po drugi strani pa, če Grčija (in ostale države) pritisnejo na lastne državljane, da poplačajo dolg, to pomeni zmanjšano kupno moč za uvozne produkte - v prvi vrsti za produkte iz Nemčije. Kar pa seveda pomeni upad nemške ekonomije. Josef Joffe, urednik nemškega časopisa Die Zeit, stoka:
»Evropa je postala velika socialna država za vse, za države kot za posameznike.«
Medtem pa evro peša in dolar je ponovno, vsaj za trenutek »varno zatočišče«. Vendar Ferguson svari, da je Ameriški javni dolg »varno zatočišče« ravno toliko, kot je bil to Pearl Harbour leta 1941.
Ko je analitik Financial Times-a predlagal, da bo Nemčija na koncu le izvlekla Grčijo iz krize, je eden izmed nemških bralcev to komentiral takole: »To, kar pravite, je, dajte jim denar, da ga zapravijo v vaših trgovinah. A ni to isto, kar počnejo Kitajci, ko kupujejo ameriške zakladne obveznice?«
Kar te mnogotere presečne analize v iskanju kratkoročnih krivcev in kratkoročnih pridobitev ne vidijo, pa je, da je problem svetoven in strukturen. Banke obstajajo zaradi zaslužka. In igre, ki jih je Goldman Sachs (in tudi druge banke) igral, niso omejene samo na Grčijo, ampak jih najdemo pri mnogih, mnogih drugih državah - celo pri Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in celo pri Združenih državah Amerike.
Vse to se dogaja, ker hočejo vlade preživeti. Da bi jim to uspelo morajo zapraviti dovolj denarja, da bi preprečile »vihar« in civilni upor. In če vladam ne uspe pobrati dovolj davkov (zaradi tega, ker nočejo dvigovati davkov in ker šibkejša ekonomija pomeni celotno gledano manjši prihodek od davkov), da bi lahko storile vse to, morajo denar pridobiti s pomočjo posojil. In seveda je tajno izposojanje (od bank recimo) boljše kot javno izposojanje, saj omogoča vladam, da se izognejo kritikam, vsaj do dne, ko skrivnosti privrejo na dan in povzročijo bančno paniko.
Grški problemi so tako v resnici tudi nemški problemi, nemški problemi so ameriški problemi in ameriški problemi so tako tudi svetovni problemi. Analizirati, kdo je naredil kaj v zadnjih desetih letih, je tako dosti manj koristno kot razglabljanje, kaj, če sploh kaj, lahko storimo v naslednjih desetih letih. Kar se dogaja sedaj, je igra »Kdo se boji črnega moža« celega sveta. Vsi čakajo na to, kdo bo popustil prvi. Nekdo bo naredil napako. In takrat se bo začela, kar je Barry Eichengreen poimenoval, »mati vseh finančnih kriz«. Tej se ne bo izognila niti Kitajska.
Prevedel: Tomaž Iršič
Fotokolaž: Aljaž Vindiš	Vse to se dogaja, ker hočejo vlade preživeti. Da bi jim to
uspelo morajo zapraviti dovolj denarja, da bi preprečile »vihar« in civilni upor. In če vladam ne uspe pobrati dovolj davkov (zaradi tega, ker nočejo dvigovati davkov in ker šibkejša ekonomija pomeni celotno gledano manjši prihodek od davkov), da bi lahko storile vse to, morajo denar pridobiti s pomočjo posojil. In seveda je tajno izposojanje (od bank recimo) boljše kot javno izposojanje, saj omogoča vladam, da se izognejo kritikam, vsaj do dne, ko skrivnosti privrejo na dan in povzročijo bančno paniko.
Vprašanje, ki me iz dneva v dan mojega bivanja v skvotih sirom Španije vse bolj preganja, je preprosto in jasno. Zakaj česa podobnega vsaj v proporcionalno primerni meri ni zaslediti v Sloveniji? Državi polni zapuščenih hiš, tako v mestih kot na podeželju, s statičnim procesom privatizacije in socialistično zapuščino ogromnih poslopij gospodarske kratkovidnosti.
Trobilo: 2 3	Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Tribuna
1.	Kritika
v
Čeprav se zdi, da v času, ko se na številnih univerzah širom globalnega univerzuma godijo raznovrstni študentski in družbeni boji -za: emancipacijo oziroma avtonomijo univerze ter svobodnejši dostop do izobraževanja in produkcije znanja -tudi v dolinah šentflorjanskih kar brenči od nekakšnih študentskih problemov, pa je stanje precej klavrno, da ne rečemo celo mirno. Boj v starih in zlajnanih refrenih, držanje privilegiranih položajev in medijsko pisunstvo, ki v svoji kritični funkciji pudlja čuvaja demokracije ne vidi dlje od konca pisarniškega hodnika.
v
Ce se dandanes vse bolj dozdeva, da pri kritiki najprej potrebujemo kritiko kritike, nas bo verjetno sama zgodovina kmalu postavila pred naslednjo dilemo: ali iz kritičnih ust obrisati vso pajčevino ali jih preprosto zapreti.
2.	Institucija
Kakorkoli že, to hkrati tudi pomeni, da bo potrebno zagristi tako v gnilo jabolko študentskega organiziranja kot v gnilo hruško študentskega dela. Vendar pa to ni (le) stvar (dobrega) okusa, marveč (tudi) načina ugriza. Ne jezik, ampak zobje. Brušenje jezika, ki so ga določeni mediji pod sumljivim naključjem (!) opravili ravno v času odigravanja partij med
v
vlado in SOS-om ter kakor da so naleteli na kakšen novum, v samem jedru institucionalnega študentskega organiziranja (šou) začeli odkrivati klice Zla. Moralizirajočemu govoru (določitev Dobrega in Zlega), ki naj bi se imenoval kritika, so se takoj prilepili še slinasti apetiti stranskih podmladkov (tem je študentsko organiziranje, kakor tudi vsem drugim, svojevrsten politični poligon). Pri tem pa se potem v javnosti spregleda,
da ne govorimo o ničemer drugem kakor le o prevladujočem načinu
v
političnega delovanja. Studentsko organiziranje z vsemi lastnimi institucijami je namreč mini-odsev državno-parlamentarnega. Prav zato je potrebno pod radikalni premislek postaviti ravno institucionalno kot tako; naj se sliši še tako manifestno, pod vprašaj je potrebno postaviti sam sistem. Povedano tudi drugače: zakaj ne bi ravno študentje kot specifična družbena skupina sestavili progresivno politično ureditev, ki po možnosti ne bi temeljila na striktno vertikalnem načinu
v
odločanja? Ze na prvi pogled lahko rečemo, da je potrebno premislek o študentskem organiziranju v Sloveniji dvojno vpeti: najprej zgodovinsko (moment tranzicije in preobrazbe oziroma cepitve civilne družbe z Zvezo socialistične mladine kot predhodnico šou vred) in potem tudi v smislu delovanja okostenelih političnih institucij v današnjem času. Ključnost tranzicije je pomembna tudi v tem, da v obzir vzamemo dejstvo, da od študentskega organiziranja eksistenčno ni odvisna samo publikacija, ki jo držite v rokah - in kot se v teh časih malce pozablja, je bila tudi v preteklosti - marveč tudi mnoštvo drugih progresivnih iniciativ in ustanov. Kar pa ne pomeni, da je vseeno, kako delujejo specifične študentske politike. (Ne)kupovanje raznih nepotrebnih nepremičnin, svetovanje, oglaševanje (Hribar) ali PR niso problematične samo zaradi stroškov, pač pa tudi v tem, da simptomatično kažejo na način, kako delujejo politične institucije: hitropotezno upravljanje z lastnim budžetom, inve-
v
stiranje, prerazporejanje itn. Ce rečemo konkretno: menedžerski posli nimajo nobene veze s predstavljanjem naše, študentske volje.
3. Delo
Pred kratkim so nas kot kontraofen-ziva vladnega posega v krčenje študentskih pravic pričakali propagandni letaki in nam povedali, da se kali tista študentska sreča, ki nam jo zavida skorajda cela Evropa. Z drugimi besedami: presahnil naj bi srečen občutek slehernega študenta, ko lahko za potrebe, da bi sploh prisostvoval (a) v študijskem procesu, za tri evre na uro opravlja delo, za katerega se ne izobražuje. Skratka, borba proti naslednji etapi vse bolj neoliber-alnih posegov iz Gregorčičeve, zakona o malem delu. Slednji je resna grožnja socialnemu položaju študirajočih, obenem pa preko fleksibilizacije in omejevanja v svoja žrela poteguje še druge družbene skupine - brezposelne in upokojence. Ravno zaradi tega ne gre zaklinjati staro pravdo, študentsko delo, pač pa misel odpreti v smer položaja študentov (in drugih skupin) znotraj problematike (študentskega) dela. Javna debata gre sedaj v smeri dialektičnega ping-ponga med študentskim in malim delom, medtem ko je glavnina problema drugje. Na kratko, samo za okus, to pomeni, da je nemara čas, da se jasno artikulirajo izkoriščevalski elementi študentskega dela, poleg tega pa, da se ozavemo pozicije študentov kot posebnega »delavskega razreda«. Zahteva in potreba po več štipendijah, poleg tega pa tudi večji priliv iz študentskega dela v štipendijski sklad ter vsaj do zdaj popolnoma odsotno opozorilo na za-jedavstvo študentskih servisov, ne pa borba za staro pravdo. Morilski pohod malega dela ne bomo uničili z več (študentskega) dela, ampak ravno z njegovo (začasno) prekinitvijo. Morda je čas za nemišljeno -za splošni štrajk študentskega dela.
— Robert Bobnič
16 17	18	19	20 21 
Kontraob veš če valna: 22 
23 
Šok terapija: 24 25 Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Lik in delo študenta
v	v
Čutimo odgovornost za dobo v kateri živimo! O nekaterih naših problemih. Studenti stopamo v javno politično življenje! Zahtevamo, da nas zakon bolj upošteva! Hočemo in moramo soodločati! Zaostrimo politični kriterij. Ali smo na pravi poti? Malo razprav o velikih problemih! Se naš intelektualec ne more vključiti v življenjski ritem? Naše delo mora biti popolno in brez površnosti! Trst je naš, zlepa ali zgrda, naša pest je trda!
Anej Korsika: Lansko poletje sem nekaj tednov preživel v Narodni in univerzitetni knjižnici in se trudil razumeti, kakšna je narava zveri, ki sliši na ime Tribuna. Arheološko ščetkanje arhiva je bilo bistveno bolj vznemirljivo in zabavno, kot se zdi na prvi pogled. Prvi spontani zaključkek se
v
je glasil: Študentje so bili prava progresivna sila! Poglejte si gesla, navedena zgoraj, zapisana so bila na naslovnicah Tribune, s katerimi so pisci srborito in brezkompromisno nagovarjali študente že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tržaška kriza, zasedba Filozofske fakultete in vrenje civilno družbenega kotla konec osemdesetih predstavljajo zgolj nekaj mejnikov generacij, ki so znale razumeti in začutiti družbene probleme ter nanje odreagirati. Drugi spontani zaključek bi bil: Naša generacija ni dorasla izzivom svojega časa ...
Lansko poletje sem nekaj tednov preživel v Narodni in univerzitetni knjižnici ter se trudil razumeti, kakšna je narava zveri, ki sliši na ime Tribuna. Arheološko ščetkanje arhiva je bilo dejansko bistveno bolj vznemirljivo in zabavno, kot se to zdelo na prvi pogled. Prvi spontani zaključkek se je glasil: »Študentje so bili prava progresivna sila!« Poglejte si gesla, navedena v prvem odstavku, zapisana so bila na naslovnicah Tribune in z njimi so pisci srborito in brezkompromisno nagovarjali študente že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tržaška kriza, zasedba filozofske fakultete in seveda vrenje civilno družbenega kotla konec osemdesetih predstavljajo zgolj nekaj mejnikov generacij, ki so znale razumeti in začutiti družbene probleme ter nanje odreagirati. Drugi spontani zaključek bi bil: »Naša generacija ni dorasla izzivom svojega časa ...«
Takšen sklep se med vrsticami potegne vsakič, ko se danes govori o »veličastni« preteklosti študentskih bojev. A bodimo neizprosni, kako veličastno je vse skupaj dejansko bilo? Dva velika mejnika študentskega organiziranja in bojev zadnjih petdesetih let, maj 68 in konica osemdesetih let, sta propadla projekta. Zahteve maja se niso uresničile, celo več, kapitalizem jih je uspešno prebavil in inkorporiral. Naredimo miselni eksperiment in si predstavljajmo gorečega revolucionarja teh prelomnih trenutkov ... Udejstvuje se v praktičnih bojih, tovariše poziva k revolucionarnemu uporu, na demonstracijah se spopada s policisti. Ob vsem tem pa ne zanemarja niti teorije in strastno požira dela Marxa in Hegla. Vendar v resnici ne gre za izmišljenega posameznika, temveč za konkretno osebo, ki živi še danes in je precej dobro poznana. Govorimo o Joschki Fischerju, človeku, ki je po svoji uporniški mladosti doživel politično metamorfozo in postal okoljski kasneje pa še dolgoletni zunanji minister Zvezne republike Nemčije. Je sploh potrebno izpostavljati slovenske paralele s konca osemdesetih? Je imel stari Churchill prav, ko je dejal: »Nor je, kdor do 25. leta ni revolucionar, in še večji norec je, kdor po 25. letu ostane revolucionar?« Absolutno ne!
Zgodovina študentskega gibanja je v prvi vrsti politično vprašanje, ki pove več o nas samih kot o nekdanjih upornikih. Je vprašanje razmerja sil med akterji takratnih uporov, ki so danes nosilci moči, in nami, ki smo danes študentje. Med tistimi, ki nam o uporih predavajo, odločajo na
sejah upravnih odborov in vodijo medijsko politiko. Med nami, ki imamo na predavanjih obvezno prisotnost, smo kot živina, ki na trgu delovne sile čaka na zakol in ji vsakodnevno servirajo novo dozo medijskih izbljuvkov. Zgodovina študentskega gibanja je izumljena tradicija, ki nikoli ni obstajala, so mokre sanje starih mastodontov, je razbita flaša pira in 10 učbenikov o vsem tem. Kako naj ostanemo zvesti idealom, ki so jih zlorabili njihovi idejni očetje? Dejstvo je, da so tisti, ki so nekoč iskali rešitve, danes postali del problema. Dovolj je lažne solidarnosti, čas je za razkol!
Ko odpremo časopis, prižgemo radio in gledamo televizijo, je medijska upodobitev študenta groteskno-burkaška. Zdi se, da gre za gromozansko hordo podivjanih mladcev in mladenk, ki cele dneve veseljačijo, svoj status izkoriščajo za socialne ugodnosti in družbi ničesar ne vračajo. Še več, na njej parazitizirajo ter se ji rogajo v obraz. Namesto da bi šli delat, se osamosvojili in tej družbi nekaj prispevali, študentje še naprej živijo pri starših ali vsaj na njihov račun. Študentski status tako postane vstopnica za lagodno življenje, za najlepša leta našega življenja, za dneve, ko lahko dolgo spimo in pozno v noč žuramo. Dragi moji, to je zlata doba! Vendar je ta zlata doba v resnici zlata kletka. Je res verjetno, da bi se študentje množično odločali za podaljševanje statusa in študija, če bi obstajale kakšne perspektive? Slednjih za življenje po diplomi danes praktično ni. Današnja družba vali absolutno vso odgovornost na pleča posameznika, v najbolj krutem smislu je vsak sam svoje sreče kovač. Nekoč so se študentje upirali, vendar so vedeli, da jih na koncu študija čaka služba, morda celo stanovanje. Obstajala je socialna država in socialna varnost. Danes tega ni več. Pod vprašaj se postavljajo temeljne pravice in svoboščine, kot je denimo pravica do dela. Kaj nam pomagajo kilometri bogato založenih polic v trgovinah, ko pa je naša življenjska polica strašljivo prazna.
Ob vsem tem naj bi živeli v družbi znanja, v družbi, kjer je znanje vrednota. Ampak, kje se ta družba skriva? Je del resničnostnih šovov, nasilja v družini, medijske produkcije, alkoholizma, nakupovalnih centrov, morda del parlamentarne razprave? Seveda ni nič od naštetega, je zgolj priročna floskula, s katero domači in evropski politiki opletajo in jo zlorabljajo za lastno legitimacijo. V resnici tudi univerza sama ni več prostor, ki bi ga lahko opisali
kot družbo znanja. Je zgolj še ena faza v reprodukciji odnosov, ki v tej družbi obstajajo. Stvari ne spreminja, temveč probleme s svojim nekritičnim in nere-flektiranim odnosom še poglablja. Že zaradi samega ustroja svojega delovanja univerza ni sposobna žive kritične misli, ki bi lahko kaj spremenila. Na univerzi se lahko učimo o vseh mogočih kritičnih teorijah, gledamo dokumentarce, imamo bralne krožke, ampak vse našteto je preučevanje mrtvih kadavrov. Prava vednost in misel družbenega upora se skriva onkraj univerzitetnih zidov. Dober primer družbe znanja ne najdemo na univerzi, temveč v socialnih centrih in avtonomnih conah, o katerih pišemo v tej cifri. V vseh tistih prostovoljnih društvih in organizacijah, ki živjo zaradi ideje same. Ne zaradi reprodukcije, temveč zaradi produkcije in ustvarjanja novih idej. To so vse tiste iniciative, ki kljubujejo veletoku političnih in ekonomskih interesov ter iščejo nove poti.
Ko govorimo o študentih, moramo doseči samorazumevanje tega, da smo v resnici mi sami tisti, ki se moramo prepoznati kot politične subjekte, radikalno pretresti družbene odnose in začeti ustvarjati nove. Etienne De La Boétie že v 15. stoletju v svoji razpravi o prostovoljnem suženjstvu ugotavlja, da lahko vsaka oblast funkcionira zgolj ob tihem pristanku svojih podložnikov. Zanimiva, morda malce naivna misel, ki pa vsekakor navdihuje še danes. Jedro njegovega argumenta pa je vendarle racionalno in lahko predstavlja spodbudno točko novega razmisleka in začetka upora.
V smislu etimološkega razumevanja politike, kot nečesa čemur je imanentno mnoštvo, je dejansko lahko splošno sprejeta zgolj tista ideja, ki ima množični pristanek. Na tem mestu zavestno odmislimo vse tiste vzroke, ki skozi zgodovino povzročajo vladavino idej, ki objektivno gledano koristijo le manjšini in so na škodo večine.
Raje preidimo na razmišljanje o tem, kaj je nujni predpogoj družbene spremembe. Vsekakor je eden ključnih elementov tudi dovolj velika kritična masa ljudi, ki se zoperstavi lastnemu družbenemu položaju in terja radikalne družbene spremembe. V takšnih trenutkih se lahko odpre polje boja v najširšem smislu in takrat je čas, da si vzamemo pravico do mišljenja utopij, o tem, kakšno družbo si dejansko želimo. Takrat lahko kričimo, smo artikulirani, se spogledujemo z barbarstvom, se lotimo neizprosne kritike vseh avtoritet, tudi tistih,
v katere verjamemo. Kličemo k odgovornosti politiko, ki je popolnoma brez vizije in je objektivno odgovorna za naš položaj.
Danes živimo v tem času. Študentje bi morali spet postati gibalo družbenih sprememb, sprememb, ki niso stvar salonskega levičarstva temveč so nujno potrebne za pravičnejšo, svobodno in egalitarno družbo. Ta, v kateri danes živimo, je namreč slepa ulica za vse mlade in nihče nam ne bo pomagal, če se ne bomo uprli. Na nas je, da dokažemo zgrešenost Churchillove izjave o mladostnih revolucionarjih kot fazi posameznikovega razvoja. Danes, bolj kot kdajkoli prej, je potrebno biti revolucionar tudi po 25. letu. Zato je vsakršno slepo ponavljanje preteklih tradicij študentskih uporov obsojeno na farsično reciklažo, ki v luči izzivov našega časa izpade komično.
V navdih temu, kako danes narediti izvirno gesto upora, ki ne bo prazno izzvenela, si oglejmo linijo argumentacije, ki jo v svojem tekstu Bodimo realisti? razvije Mladen Dolar. V njem razmišlja o treh razumevanjih intelektualne dediščine Karla Marxa in o tem, kako je danes sploh še mogoče biti marksist. Prva linija je slepa repeticija Marxovih citatov, provakativno nastopaštvo s simboliko levičarske folklore (rdeče zvezde, srpi in kladiva, Che Guevara ipd.). Drugi dejansko poskušajo razumeti njegovo misel, se nanj sklicujejo in se ga trudijo umestiti v kontekst našega časa. Najtežja pa je tretja pot, vprašanje, kako ohraniti resnično zvestobo avtorju in njegovi miselni tradiciji? Torej kako danes v pogojih kapitalizma 21. stoletja, spet iznajti miselno držo, ki jo je bil Marx sposoben zavzeti do svojega časa? Dolar ugotavlja, da takšna zvestoba terja izdajo, torej da smo avtorju zvesti prav skozi delovanje, ki je popolnoma drugačno. Vendar lahko šele skozi takšno delovanje resnično uspemo narediti podoben družbeni rez. Mladen Dolar, bivši urednik Tribune, sopotnik civilno družbenega gibanja in eden naših najbolj pronicljivih mislecev, tako ne govori samo o Marxu, temveč o vseh nas, o študentih danes.
Izivirna gesta študentskega upora in iskanja progresivne politike mora biti zato sposobna neizprosne obravnave z lastno dediščino. Zgolj preko tega, da dokončno izdamo dediščino maja 68 in da neizprosno obračunamo z vsemi maliki preteklosti, bomo sposobni spet začeti pisati našo lastno zgodovino!
Zgodovina študentskega gibanja je v prvi vrsti politično vprašanje, ki pove več o nas samih kot o nekdanjih upornikih. Je vprašanje razmerja sil med akterji takratnih uporov, ki so danes nosilci moči, in nami, ki smo danes študentje. Med tistimi, ki nam o uporih predavajo, odločajo na sejah upravnih odborov in vodijo medijsko politiko. Med nami, ki imamo na predavanjih obvezno prisotnost, smo kot živina, ki na trgu delovne sile čaka na zakol in ji vsakodnevno servirajo novo dozo medijskih izbljuvkov. Zgodovina študentskega gibanja je izumljena tradicija, ki nikoli ni obstajala, so mokre sanje starih mastodontov, je razbita flaša pira in îo učbenikov o vsem tem. Kako naj ostanemo zvesti idealom, ki so jih zlorabili njihovi idejni očetje? Dejstvo je, da so tisti, ki so nekoč iskali rešitve, danes postali del problema. Dovolj je lažne solidarnosti, čas je za razkol!
Tribuna
Trobilo: 2 3	Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Dobesedno vse
dipl. ing. fil. Matija Potočnik Pribošič: Kje so območja prave zunanjosti kapitalu, možnosti alternative, izhod povprečnosti in enotnosti, kje območje emancipacije, avtonomnosti in svobode? Nemo-žnost zunanjosti je eno izmed najtravmatičnejših določil sodobnosti, kar se kaže v vseh področjih človeškega udejstvovanja; ni zunanjosti ne kapitalizmu, ne postmoderni, ne groteskni razgaljenosti morbidnega dekadentnega obličja mogočne pajko-ve glave, za katerim se pne gosta lepljiva mreža.
Hm - hm, kaj?
Janez Janša z analitično prodornostjo kakega Husserla v tekstu »Boga ni. Vse je dovoljeno.« razdeli slovensko občestvo na nekatere in ostale, glede na to, kar jim je dovoljeno in opozarja na nekatere izmed ključnih sodobnih sistemskih nepravičnosti, ko je naprimer nekaterim dovoljeno vse; dobesedno vse. Janšev togotni Bog, razbesnjen od svojega ne-obstoja dovoljuje vse, iz čiste hudobije in resenti-menta pa to počne še na posebno nemoralen način, ne dovoljuje namreč vsega vsem, ampak le nekaterim. Nepravičnost, jejhata, družba je obolela! Čas je za globinsko zdravljenje slovenske družbe. Kot vemo, desnica že tradicionalno rada zdravi družbo, družbo pojmuje kot enotno avtentično Stvar, ljudstvo, ki ga ogroža le zunanja negacija, iznenada in od drugod se prikradejo najrazličnejše bolezni; infekcija s črnci, Židi in nemoralneži, virus komunizma, ki oslabi še tako močno telo in v njem pusti brazgotine kontinuitete, potrebna je terapija in kjer ta ne pomaga - kirurgija.
Seveda ni simptomatsko le pojmovanje družbe, kot telesa, ki je zbolelo zaradi okužbe s čisto dekadenco komunizma, niti ne Janševa fascinantna uporaba odličnega pesniškega jezika, ampak pojmovanje neke nemožnosti drugega tako levice kot desnice, z razliko, da je nemožnost za desnico nemožnost izbirisa drugega, medtem, ko je za levico nemožna njegova produkcija, politika je soočena z drugim, s katerim se nič ne dogaja, hkrati pa tvori njeno bistvo.
Kot že rečeno, nemožnost dragosti je eno izmed najtravmatičnejših določil sodobnosti, glede na to da nismo sodobni, to bi pomenilo namreč da pripadamo svoji dobi in bi bili tako daleč za časom, pa vemo, da je sama ta travma notranje proizvedena, kot posledica demokracije, mnoštva kot mnoštva, ki ga premikajo zgolj še afekti ne razum. Dragost ni ne nemožna, ne mrtva, ampak smo že vedno v njej, vsaka avtonimja danes je neodvisnost od kapitala, za kar pa ne potrebujemo izolacije, zgolj drugo logiko. Drugost kapitala in vseh ostalih tokov določevanj, ki nas delajo
nesvobodne smo mi sami kot um, ki lahko s spoznanjem resnice udejanjamo svojo svobodo.
Ker desnice res ne moremo teoretsko obravnavati drugače kot zgolj v šali, je za politiko treba preiskava levice, kaj je šlo narobe in od kod izvirajo napake in to ne v lokalni politiki, kjer nobene ideološke pripadnosti sploh ni, zgolj ljudje, ki so se znašli v prelomu sistema in ostali na položajih. Pravi sodni dan marksizma ne nastopi z Janševim bojem s pajkom ampak z dogodkom, iz katerega poteka obsodba starega, smrtjo Stalina. Prave posledice udarijo v svet maja leta 1968; Francijo ohromijo protesti in stavke, v duhu novega levičarstva proti totalitarizmu in potrošništvu, govori se da so šle strukture na cesto, dogaja se teoretska praksa anti-stalinističnega sartrejanskega levičarstva, marksističega humanizma, ki je postal popularen po Stalinovi smrti, ko se Hruščov opredeli proti Stalinu. Za Althusserja pa je burno dogajanje zgolj prikaz nesposobnosti infantilnega levičarstva, da bi znotraj kapitalističnih družb, ki jih popolnoma določa buržuazna ideologija, ustvaril pravo alternativo za socialna gibanja. Nova levica skupaj z Althusserjem je v teoretskih težavah, če ima Althusser prav (kar se je izkazalo vsaj glede nove levice, resnica maja 68 namreč leži v juniju 68, ko je na volitvah De Gaull zmagal s še večjo podporo kot prej) kako misliti levico po Stalinu, situacija pa postane še hujša po propadu zadnjih svetilnikov politične znanosti1 v kapitalizem, kot da bi se dalo virus emancipacije pridobiti zgolj z zunanjosti.
Paradoks je sledeč; demokracija se samodo-loča skozi populizem, ki gleda na družbo kot enotno ljudstvo, ki jih vsakokratna politična odločitev šele diferencira v različne opcije in je hkrati mnoštvo individuumov s svojimi lastnimi vrednotami, mnoštvo individuumov, ima vso svojo politično enotnost v odločitvah, ki jih izbere, za te pa je dovolj zgolj da so na konkurenčnem nivoju drugih, brez razmišljanja, brez ideologije, seveda, to bi bilo prepolitično, danes je za politiko očitno pomembnejša zoofilija, kot skrb za institucije, ki bi morale biti avtonomne, tako realnih rešitev ni med opcijami izbire, ker niso dovolj populistične.
Mnoštvo, ki je akter revolucije in njene udomačene tvorbe - demokracije, se izkaže za silno nekonsistentno tvorbo, če ga mislimo kot mnoštvo afekta entuziazma, bistveno zavezanega isti ideji, pa ima njihova enotnost, ki je zgolj v afektu entuziazma, negacijo prav v svoji ideji, smislu in v institucijah, kot organih smisla, ki imajo nujno hierarhično strukturo - mnoštvo kot mnoštvo je čreda, v sebi nosi lasten propad, posredno, če ji uspe in doseže revolucijo, z njo pa nov red institucij in neposredno, če obupa nad idejo samo. Edina zmaga mnoštva je možna zgolj kot zmaga afektov nad razumom, kjer institucije postanejo zgolj mrtve strukture ohranjanja istega. Sklep ni daleč, globalni kapitalizem s postmoderno je uresničenje vladavine mnoštva in ne zlobnega imperija, kaos, kjer se kontradikcije odpravljajo zgolj arbitrarno in neposredno, propad kot stanje Duha, hkrati pa, ker se je s francosko revolucijo vzpostavila politično, propad vseh idej razen preproste forme lastnega ohranjanja. Jasno je, da za emancipacijo potrebujemo več od afektov, potrebujemo um, ne več revolucije - ki je že dosegla svoje - ampak omiko.
Ker je danes tudi entuziazem že davno klonil pred apatijo in izbruhne le pod prapori desničar-stva, se še zaostri problem možnosti zmage omike. Vsak umen političen sistem, ne pozna zunanjosti, pa ne zaradi njene izključitve ampak ker napreduje in raste prav skozi notranjo razliko samega sebe, da bi bila politika umna potrebuje več kot golo demokracijo, mnoštvo kot mnoštvo zgolj vztraja v isti površini, kar potrebujemo je organizacija institucij, hierarhij, ki mislijo in to onkraj onkraj logike kapitala, tako da ne gre zgolj za proizvodnjo produktov ampak umnih subjektov in širjenja svobode. Zal gredo trendi v obratno smer, še redke sfere avtonomije in svobode postajajo žrtve lobiranja in najbolj neumnih oblik regulacije, kot se po svetu in pri nas dogaja in-ternetu. Vse kaže da je še daleč čas, ko politiki ne bo treba jahati na hrbtih bulmastifov v mavrico po-sttranzicijske utopije in trpeti zaradi klinične arah-nofobije, ali pa si jo bomo morali proizvesti sami.
Ker je danes tudi entuziazem že davno klonil pred apatijo in izbruhne le pod prapori desničarstva, se še zaostri problem možnosti zmage omike. Vsak umen političen sistem, ne pozna zunanjosti, pa ne zaradi njene izključitve ampak ker napreduje in raste prav skozi notranjo razliko samega sebe, da bi bila politika umna potrebuje več kot golo demokracijo, mnoštvo kot mnoštvo zgolj vztraja v isti površini, kar potrebujemo je organizacija institucij, hierarhij, ki mislijo in to onkraj onkraj logike kapitala, tako da ne gre zgolj za proizvodnjo produktov ampak umnih subjektov in širjenja svobode. Žal gredo trendi v obratno smer, še redke sfere avtonomije in svobode postajajo žrtve lobiranja in najbolj neumnih oblik regulacije, kot se po svetu in pri nas dogaja internetu.
Univerzalni temeljni dohodek
Tretjič: Izvedljivost
S tokratno rundo zaključujemo triologijo razprav o možnosti uvedbe Univerzalnega temeljnega dohodka za državljane Republike Slovenije. S tem smo poskušali podati poglobljeno analizo te aktualne teme, ki v slovenskem medijskem prostoru sicer izostane, je pa nujna za razmislek o drugačni družbeni ureditvi, ki jo od nas terja trenutno stanje naše družbe.
Jurij Smrke: Za mnoge je najpomembnejše vprašanje, ki se tiče UTD, vprašanje izvedljivosti. Naključni mimoidoči, poimenujmo ga Borut, se vpraša: »Kako, krucifiks, bomo dvema milijonoma ljudi mesečno izplačevali 500 evrov, pa četudi se strinjamo, da bi bilo to pravično in koristno?« Borut je hodil v šolo in ni mu bilo težko narediti preprostega računa. Ugotovi, da bi za tak podvig potrebovali dvanajst milijard evrov. Pogleda na spletno stran Ministrstva za finance in vidi, da bi že leta 2010 za dve milijardi presegli celoten proračun. To, pa pač ne gre. In tako odide mimo, ne vedoč, da je bil zelo površen. Z njim se sicer lahko delno strinjamo. 500 evrov ni znesek, ki bi ga Republika Slovenija mogla ponuditi čez noč.
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 
Šok terapija: 
24 
25 
Ne-kulturno: 26 27 28 29 30 31
Ženska svetovalnica: Ali so motnje hranjenja rešljiv ali nerešljiv problem
Ženska svetovalnica je prostovoljna ženska organizacija, ki deluje na področju psiho-socialne pomoči in samopomoči žensk, ki so žrtve nasilja ali imajo motnje hranjenja.
Pred kratkim smo imele v Kopru okroglo mizo s prav takim naslovom. In mi je dalo krepko misliti o tem, ali je pri bulimiji, anoreksiji ali kompulzivnem prenajedanju res možno doseči »ravnovesje in mir s hrano« v procesu okrevanja oz. spopadanja s tem problemom.
Uroš Boitin, avtor izračunov o izvedljivosti UTD pri nas in aktivni član Gibanja za pravičnost in razvoj, pravi: „Vse kar sem izračunal stoji na predpostavki obstoječih bruto dohodkov. Dolgoročni cilj je lahko, da uvedemo fleksibilnejši trg dela, da se plače zmanjšajo in se večji del dohodkov posameznika prelije v UTD. Toda to ni ta izračun. Ne bom rekel, da znesek 500 ni realen - celo pri sedanjem BDP na prebivalca. Ampak ni pa realen pri sedanji ureditvi trga dela." Toda - to, da si ne moremo privoščiti UTD, ki bi bil enak ali blizu eksistenčnemu minimumu ne pomeni, da bi morali obupati nad temeljnim dohodkom nasploh. Možnosti za tu in zdaj, ležijo nekje med dvema ekstremoma. Eden bi bil, da država ukine vse obstoječe pomoči prebivalcem in mesečno nakazuje simbolično vsoto, drugi pa, da se vse pomoči ohranijo, hkrati pa se prebivalcem zagotovi znesek, ki je enak eksistenčnemu minimumu (562 ). Prvi bi bil verjetno zelo všeč nevidni roki trga, ki jo že srbijo prsti, alternativa pa idealističnim egalitaristom. Oba zagovornika UTD, ki sta se lotila natančnejše analize razmer v Sloveniji, sta svoje ocene zaključila nekje vmes - pri približno tristo evrih mesečno in ukinitvi določene količine državnih pomoči. Že omenjeni Uroš Boitin zagovarja verzijo, ki se mu zdi v trenutnih razmerah „maksimalistična" in po kateri bi vsak polnoleten prebivalec (oseba s stalnim prebivališčem) mesečno prejemal 280 , vsi mlajši pa 140 . Dr. Valerija Korošec z Urada za makroekonomske analize RS pravi, da je izračunala možnost, po kateri bi polnoletni dobivali 300 UTD, mlajši in šolajoči se (tudi študentje) pa 200 in zraven še vo-ucherje za izobraževanje (denar, ki ga z vpisom ne-seš na izbrano šolo). Tudi ona načeloma meni, da bi morali UTD prejemati vsi s stalnim prebivališčem, ki so v Sloveniji prebivali vsaj deset let: „Nenazadnje plačujejo davke. Če pa postavljamo v ospredje, da naj bi se UTD financiral iz ekoloških davkov ali davkov na našo skupno intelektualno ali kulturno lastnino, pa je večja teža na strani državne pripadnosti."
Oba pravita, da smo v začetni fazi ugotavljanja, kaj je primeren UTD za Slovenijo. Nenazadnje sta prva, ki sta se podrobneje pozabavala s številkami. Do sedaj so se avtorji, ko je šlo za finančno plat izvedbe UTD v Sloveniji, sklicevali predvsem na že uspele poskuse uvedbe UTD drugod po svetu. Večkrat se je omenjalo Aljasko, kjer vsak prebivalec letno prejema okrog 1600 dolarjev, financiranih iz davkov na profit, ki ga s črpanjem ustvarja naftna industrija. Prav tako je znana zgodba iz Namibije, kjer je skupnost okrog 1000 ljudi organizirala sistem univerzalne pomoči in s tem zmanjšala podhranjenost ter spodbudila obiskovanje šole med otroci in malo podjetništvo med odraslimi. Po novem lahko konkretneje govorimo o lastnostih UTD v Sloveniji.
Najprej se vrnimo k izhodiščem, ki smo jih postavili v preteklih člankih. Želimo si pravičnejši sistem socialne varnosti, ki bi omogočal dejansko svobodo. To konkretno pomeni, da delo ne bi bilo več neposredno vezano na dohodek, eksistenca pa ne na usodo delovnega mesta. Čedalje večja mehanizacija in specializacija nezadržno krčita število delovnih mest v klasičnih industrijskih panogah. Postindustrijska družba zahteva postindustrijske mehanizme varnosti. Proletariat kreativne industrije potrebuje kreativno regeneracijo in rast. To so ideali, ki so kompatibilni s prej omenjenim zgornjim ekstremom UTD. Prav iz njega je smiselno izhajati in manjšati naše zahteve dokler ne pridemo do točke, ki odgovarja razmeram tu in zdaj. Vsekakor bi morala imeti ta - nižja in danes izvedljiva - verzija, še vedno prednosti pred obstoječim sistemom socialne zaščite, hkrati pa bi pomenila možnost, da lahko z UTD nekoč res dosežemo območje okrog eksistenčnega minimuma.
Skupno se torej lahko odpovemo 562 , zastonj šolstvu, zdravstvu, vojski, policiji, pravni zaščiti in vsem ukrepom za socialno varnost. To so storitve, ki jih država organizira za državljane, ker si jih sami ne morejo. V prvi vrsti jih vodi (oziroma naj bi jih) v skladu z interesom uporabnikov in ne nujno v smeri profita. So neprecenljiv dosežek boja za pravice, ki se mu ne bi smeli odreči. Odrečemo se jim lahko le v meri, v kateri jih UTD nadomesti ali izboljša. Toda kolikšna je ta mera? Temeljni dohodek je denarni znesek, zato večinoma ne bo nadomestil storitev, ki so zajamčene in so povezane z dolžnostmi prebivalcev. Če obvezno zdravstveno zavarovanje pretočimo v UTD, bomo namreč slej ali prej dobili ljudi, ki bodo presežek denarja zapravili, za plačilo računa ob nesreči pa jim temeljni dohodek ne bo zadostoval. Podobno je s šolstvom. UTD lahko nadomesti predvsem že obstoječe denarne transferje. Teh je največ v sistemu socialne pomoči. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
bo v letu 2010 za transferje posameznikom in gospodinjstvom namenilo več kot 1,3 milijarde evrov.
Z Boltinovo računsko tabelo lahko temeljni dohodek sicer brez težav računamo na podlagi zneska, ki smo ga pripravljeni žrtvovati iz (te) socialne vreče, vendar se avtor pri tem ogne vprašanju izbire pri ukinjanju transferjev socialne pomoči. Pravi, da ga pri izračunih bolj zanimajo stroški države v obliki številk. „V to, kje se jemlje, se s temi izračuni ne vtikam." Bolj natančna glede tega je dr. Koroščeva, ki pravi: „Šestnajst od oseminšestdesetih socialnih transferjev bi lahko v zelo hitrem času ukinili. Na primer transferje staršem, neposredne transferje otrokom, socialno denarno pomoč, varstveni dodatek za starejše." Dodaja, da je o tem težko govoriti „v tej začetni fazi, ko se ne ve ali bi se pokojninski sistem tudi spreminjal ali ne." 0 ukinjanju transferjev bodo potrebne natančnejše debate, saj gre za občutljivo območje. Vsekakor bi lahko (leta 2010), le s prelivom transferjev, ki jih je omenila Koroščeva, za UTD pridobili več kot 1,1 milijarde evrov.
Vendar je to še vedno manjši del pogače. Za izvedbo Boltinove variante, bi namreč letno potrebovali 6,3 milijarde evrov. „Od kod?" se vpraša Borut. Raziskovalca ponujata različna odgovora. Boitin kot glavni vir denarja vidi uvedbo enotne davčne lestvice, ki bi znašala 41%, ter odpravo splošnih davčnih olajšav in olajšav za vzdrževane člane. S tem bi se (če bi ukinili za 1,2 milijarde socialnih transferjev) izvedbi UTD približali na 400 milijonov evrov. Koroščeva stvar zastavi nekoliko drugače: „Država bi se morala odločiti za izhodiščni delež BDP, ki bi bil vedno namenjen UTD." Meni, da bi ta moral znašati 16,6%, in sicer bi ga prispevali vsi, ki kaj zaslužijo. Obračunaval bi se skupaj z obstoječimi socialnimi prispevki znotraj bruto plač. „Ta delež bi bil vedno enak, ko BDP raste ali pada. UTD tako ali tako izhaja iz pravice posameznika do preživetja, kar pomeni, da mora biti delež, ki ga za to potrebujemo, vedno na voljo." Kar se tiče dohodninskega sistema, Koroščeva sicer pravi, da je zavoljo temeljnega dohodka je vseeno, kakšno lestvico imamo. Toda: „Država mora imeti možnost, da enkrat bogatašem pusti proste roke, enkrat da jim pristriže peruti. In to lažje počne s progresivno davčno stopnjo."
Temeljni dohodek v višini okrog 300 je po finančni plati, grobo rečeno, izvedljiv. Če vzamemo Boltinov predlog, bi lahko dodatnih 400 milijonov pridobili z 1,9% zvišanjem DDV. Tudi v zmanjšanju administracije, ki bi jo na področju socialnega dela prinesla uvedba UTD, so rezerve. Nenazadnje je trenutno v igri „racionalizacija" Ministrstva za obrambo. Kakorkoli, te informacije so prvi korak, ki pa sporoča le to, da je denarja dovolj. Kaj bi s tem dosegli, je druga zgodba. Ne govorimo namreč več o zgornjem ekstremu UTD, ki bi zagotavljal (in presegal) eksistenčni minimum. Odrekli smo se socialnim transferjem v vrednosti 1,2 milijarde evrov in okrog 280 „idealnega" temeljnega dohodka. Vprašanje je ali bi bili z 280 ali 300 mesečno vsi na boljšem, kot smo sedaj. S pomočjo Boltinovega računala lahko predvidimo učinke na zaposlene (glej tabelo), vprašanja vseh drugih socialnih skupin pa ostajajo odprta in potrebne bodo temeljite razprave. Glede na to, katere pomoči smo v tem članku v mislih ukinili, je zanimivo vprašanje trajno brezposelnih. Ti bodo, če bo prišlo do Svetlikove reforme sistema socialne pomoči, upravičeni do 450 mesečno. Z UTD bi bili, recimo, na 300 . Medtem ko bo to za začasno nezaposlene pomenilo povišanje zneska (z 288 po predlagani reformi), bodo prvi na slabšem. To je luknja, ki bi jo morali, da bi ohranili izhodišče „nihče ni na slabšem", sanirati. Treba je najti še več podobnih kiksov in predvideti rešitve. Morda bo Borut potem manj nezaupljiv.
Ko smo ravno pri naključnem mimoido-čem. Morda je še pomembnejše vprašanje od finančne izvedljivosti, vprašanje politične izvedljivosti. Koroščeva je glede te veliko bolj v dvomih kot glede prve: „Če bi zdaj vprašali ljudi, mislim da bi bili večinoma proti. Predvsem moški, kajti za UTD so predvsem tisti, ki nimajo izhodišč, da bi jim šlo v tej družbi kdaj bolje." Meni, da je za premike v javnem mnenju potrebna vsaj eno leto trajajoča aktivna politika ozaveščanja. Tribuna jo je začela s serijo treh člankov, zagovorniki z ustanovitvijo Sekcije za UTD, raziskovalci z izračuni, politične stranke z odstavkom ali dvema v programu. Zares se za UTD zavzema „dolgoročno", SMS-Zeleni ga „terjajo", Zvezi krščanski socialistov se zdi razprava o uvedbi UTD „smotrna". Pričakujemo lahko okrogle mize, javne tribune, nove članke, morda ekonometrične analize vseh posledic uvedbe - in na koncu, oprostite moji mladosti, revolucijo. No pasarân!
V strokovnih krogih obstajata dve skrajni viziji oz. odgovora na to vprašanje - en tabor pravi, da tudi če okrevaš od motnje hranjenja, boš vedno rabil red pri hrani, veliko pozornosti na sestavi in količini obrokov, da nikoli ne bo res mir s hrano.
Ta pogled meni predpostavlja »pretirano poudarjanje perfekcionizma celo pri zdravju«. V stilu, da samo popolnost pomeni zdravje, ostalo pa je samo »nekaj vmes«.
Drugi tabor pa pravi, da je okrevanje možno
-	da pravzaprav ni treba od sebe zahtevati popolnosti, ampak da je ritem pri hrani itak pomemben pri večini ljudi, da pa tudi vsak košček torte ali sladoled več ne pomeni »relapsa« oz. vrnitve v odvisnost od hrane. Da pravzaprav je okrevanje možno v tem smislu, da človek ni več stalno okupiran z razmišljanji o hrani in kilogramih, ampak »samo« toliko (večinoma pa dosti manj) kot sicer ljudje brez motenj hranjenja - da pa nam ni vseeno, kaj pojemo, kak dan pa jemo nezdravo ali preveč in pač skomignemo z rameni...
Ta perspektiva mi deluje bolj »prizanesljivo«, ker prej dovoli posameznici/posamezniku, da je zadovoljen s sabo, da si oddahne in se pohvali v stilu: »Glej, glej, pa mi je uspelo ugnati tega zmaja, imenovanega motnja hranjenja.«
Osebe z motnjami hranjenja so že itak preveč samokritične, perfekcionizem jim pogosto ne da sproščeno dihati, prvi od zgoraj omenjenih pogledov na okrevanje pa to še spodbuja, kar pa je že itak fenomen sodobne kapitalistične družbe
-	konstantno nezadovoljstvo s sabo, s svojim izgledom, s svojim življenjem, je gibalo potrošništva, ki obljublja čudeže - v čemerkoli že, kar naj bi človek kupil za to, da ga končno oplazi vsaj piš zadovoljstva s sabo (npr. gel proti celulitu, čudežne shuj-ševalne tablete, krema proti gubam ...).
Pa poglejmo najprej samo besedico okrevanje, ki jo v Ženski svetovalnici uporabljamo za proces razreševanja odvisnosti od hrane. Nekatere stroke ta izraz imenujejo urejanje, zdravljenje ali reševanje/ razreševanje.
Zame to ne predstavlja doseganja neke popolnosti glede odnosa do hrane, ampak raje to definiram bolj ohlapno: kot najti nek zadovoljiv odnos do hrane, ki obenem ne škoduje zdravju posameznice, vsaj v večji meri ne.
Ker pa vem, da pri motnjah hranjenja ne gre le za hrano, sem prepričana, da je del okrevanja tudi, da oseba, ki trpi za motnjami hranjenja (ki bruha, strada, se prenajeda, se vseskozi obremenjuje s težo oz. hrano ...) začenja svoje stiske in naporne občutke razreševati in izražati bolj konstruktivno.
Okrevanje zame pomeni tudi, da se perfekcionizem posameznice zamenja z bolj prizanesljivim odnosom do sebe in življenja. Morda »zamenja« ni pravi izraz, ker gre bolj za učenje in nove zmožnosti sprejeti svojo nepopolnost, svoje pomanjkljivosti in omejitve ter to, da uspemo
videti, kako svojo posebnost in lepoto - kjerkoli na oz. v sebi že.
Okrevanje pomeni tudi soočenje z »mračnimi platmi svojega življenja« in doživljanja - pa naj gre za travmatično otroštvo, za prezrtje ali pretirano omejevanje staršev, ko smo bile male, ali zato, da se nismo naučile sprejeti in izraziti svojo jezo, žalosti ali sploh kateregakoli spontanega čustva, ker so starši mislili, da oni pač vedo bolje kot mi -tudi za naše občutke.
Za te mračne plati življenja je potrebno najti nek nov način, kako živeti z njimi, jim dati potreben čas in prostor, da se izrazijo.
Okrevanje pomeni tudi to, da človek zaupa sebi in da je sposoben zdržati s paleto misli, občutkov in čustev, ki se porajajo v nas, obenem pa zaupati vase, da jih bomo uspeli zdržati, če se le da našli način za njihov izraz in da se bodo unesli, četudi so še tako težki in hudi.
Od česa pa je odvisno, ali bo posameznica uspela resnično premagati svojo motnjo hranjenja?
Verjetno je to prav tako kompleksno vprašanje kot, kaj je krivo za nastanek MH oz. kaj so vzroki. Vsekakor nikoli ne gre le za eno stvar, ki bi pregnala odvisnost iz našega življenja. Začetni pomembni korak je, da se nehaš slepiti, kako boš -enkrat že, na hitro in za zmerom - pometla s to nadlogo, imenovano bulimija, prenajedanje ali ano-reksija. In da iz stanja »vedno moram vse sama« preideš v priznanje, da tudi ti rabiš podporo, če hočeš ven iz začaranega kroga, povezanega s hrano.
Ni dovolj priznanje, da rabiš pomoč in podporo, ampak tudi novi koraki v dejanskem življenju. Da komu od bližnjih poveš, da rabiš pomoč (ali da sploh koga spustiš blizu, s tem ko mu zaupaš svoje »težke misli« oz. neprijetna čustva), ali poiščeš strokovno pomoč, četudi si bolj vase zaprta, da začneš verjeti, da si vredna pomoči, četudi si bila morda v svoji družini prezrta kot oseba s čustvi in potrebami.
Strokovna pomoč je lahko pomembna dodatna podpora ali nujen del okrevanja, ker ti pomaga razumeti sebe, načrtovati in vztrajati pri doseganju malih ciljev, ki vztrajno vodijo k končnemu cilju - tj. bolj zdravem odnosu do sebe, hrane in sveta, do soočenja in razreševanja notranjih konfliktov in morebitnih travm.
Pomembno je, da v procesu okrevanja ugotoviš, da si veliko več kot le hrana ali »lupina« (v smislu telesa z določeno zaželeno težo). Da skušaš svojo pozornost postopoma usmerjati v hobije, radosti, pa tudi obveznosti, v to kaj vse je tvoje življenje in realnost, poleg hrane in kilogramov.
Okrevanje torej ni le sprememba odnosa do hrane, temveč pomeni, ponovno začeti živeti bolj v skladu s svojimi potrebami, čustvi in sicer v skladu s sabo, ne pa le po zapovedih okolja in kot nemočna žrtev preteklosti...
Okrevanje pomeni tudi soočenje z »mračnimi platmi svojega življenja« in doživljanja - pa naj gre za travmatično otroštvo, za prezrtje ali pretirano omejevanje staršev, ko smo bile male, ali zato, da se nismo naučile sprejeti in izraziti svojo jezo, žalosti ali sploh kateregakoli spontanega čustva, ker so starši mislili, da oni pač vedo bolje kot mi - tudi za naše občutke. Za te mračne plati življenja je potrebno najti nek nov način, kako živeti z njimi, jim dati potreben čas in prostor, da se izrazijo.
Pričakujemo lahko okrogle mize, javne tribune, nove članke, morda ekonometrične analize vseh posledic uvedbe - in na koncu, oprostite moji mladosti, revolucijo. No pasarân!
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 
Ne-kulturno: 
26 
27 
28 29 30 31
Če spremeniš to, kar ljudje verjamejo, v bistvu spremeniš svet
Sebastijan Horvat
Sebastijan Horvat je gledališki režiser. Ukvarja se s političnim gledališčem - tudi ko na prvi pogled ni videti tako. Marsikdaj pa je. Je predavatelj na agrft, kjer predava temelje gledališke režije in se s svojim poklicem nenehno sooča tudi s teoretske strani. Presečišče teorije in prakse najde v režijskem delu.
Eva Kraševec: Njegove predstave, kot so npr. Alamut, Romantične duše, Raztrganci/Učenci in učitelji, Pot v jajce, Pomladno prebujenje in Manifest K, so odlični primeri raznolikosti njegove poetike. Skozi pogled političnega gledališča je verjetno najbolj uspela predelava agitke Mateja Bora Raztrganci z dodanim Brechtovskim podnaslovom Učenci in učitelji, ki jo je premierno predstavil v ključnem trenutku, v času problematične Janševe vlade. Ta predstava je od gledalcev zahtevala opredelitev in konec mlačnega nestrinjanja. Prav s tem se je zapisala v zgodovino. V zadnjem času Horvat še naprej preizkuša različne gledališke forme, v tej sezoni z dvema med seboj izrazito različnima: muzikalom Pomladno prebujenje in performansom Manifest K. Obe vzpostavljata zanimive problematike, v slovenski gledališki prostor prinašata sveže pristope, predvsem pa sta podloženi s politično mislijo.
eva: Kaj je zate politično gledališče? Ali še vedno zagovarjaš trditev, da je vsakršno ustvarjanje relacije, v kateri se dogaja in nastaja gledališče, družben angažma? sebastjan: Delitve na politično in apolitično gledališče dojemam bolj kot marketinške poteze. Zame obstaja eno gledališče in se mi na nek način zdi, da je vsaka gledališka akcija v nekem širšem smislu tudi politično delovanje. V ožjem pomenu, v vulgarnem aspektu besede politično, pa tovrstno gledališče direktno naslavlja en segment političnega, preizprašu-je »zapečene« (tudi politične) vrednote, lahko tudi nagovarja k aktivizmu. Gledališče naj bi vedno delovalo kot javna tribuna, to pomeni da ne unificira, ampak deli javno mnenje. Vzpodbuja polarizacijo mnenj in stališč ter sili gledalca k opredelitvi, k angažmaju in pa vsaj k temu, da se gledalec začne spraševat o svoji opredelitvi. Se vedno mislim, da stališča nima vsak, da mnenja vse preradi povzemamo iz medijev, od prijateljev ali iz okolice. Gledališče nam vsake toliko časa zna vreči zrcalno podobo in nas napeljati k misli, da naše stališče morda ni produkt našega mnenja.
eva: Torej je logična posledica razmisleka in vzpostavitve stališča upor proti obstoječemu stanju. Ali je upor v gledališču še mogoč in če je, na kakšen način in v kakšnem dometu?
sebastjan: Verjetno so minili časi, ko bi gledališče proizvajalo ideje, zaradi katerih bi publika vstala, šla v svet in spremenila družbo. Ali pa, da bi šla ven iz Drame in začela metati kamne v okna parlamenta. Kljub temu pa na nek način seveda verjamem v to, da gledališče lahko spreminja mnenja, stališča in mišljenje ljudi. Če spremeniš to, kar ljudje verjamejo, v bistvu spremeniš svet. In posledično tak človek lahko nekaj spremeni. Nekaj, kar je v njegovem dometu. eva: Vendar pa so dometi zelo ozki. sebastjan: Ne vem, lahko so tudi zelo veliki. Če v enem momentu umetnost zares funkcionira, lahko njen boj deluje proti samoumevnosti. Proti temu, da se ves čas pustimo voditi kot ovce. Kar pomeni, da lahko v nekem trenutku rečemo enim, tudi majhnim stvarem »Ne!«. In ni nujno, da so majhne stvari zmeraj tudi nepomembne. Mislim, da ne obstaja samo to metanje kamnov v parlament ali revolucija na način, da greš na ulico in demonstriraš. eva: V nekem intervjuju za Mladino ( št. 40, 3. 10. 2008) si rekel: »Mene gledališče, ki ni kritično, ne vzburja.« Kaj pa Pomladno prebujenje, ki si ga v tej sezoni delal v Mestnem gledališču ljubljanskem, je to muzikal, skozi katerega je mogoče kritično govoriti o današnjem svetu?
sebastjan: Jaz mislim, da je mogoče. Pri tovrstni formi, kot je muzikal, so vedno možne radikalne ali mehkejše odločitve. Mi smo se tekom ustvarjanja koncepta odločili, da ne bomo šli v kompletno uničenje muzikala kot eklatantne buržoazne forme, to pomeni, da ne bomo najeli pevcev, ki nimajo posluha,
da se dogajanje ne bo odvijalo za zaveso, ampak da bomo uporabili perfidnejše strategije. Skozi to smo želeli govoriti o našem najrentabilnejšem segmentu publike za kapitalizem, torej o najstnikih - kako se jih kupi in interpelira za neko stvar. To smo poskušali razkrivati s subtilnejšimi strategijami. Zdaj je seveda vprašanje, če smo uspeli ali ne, ter v kolikšni meri je to za nekatere le še ena zabava, ampak - znotraj te forme muzikala nas je zanimalo na luciden način pre-izpraševati formo samo. Ostali smo v risu muzikala, znotraj forme pa smo se do materiala obnašali kot do umetnosti, kot da sploh ni namenjen učinku, uspehu in denarju, ampak temu, da z njim nekaj povemo, postavimo kaj pod vprašaj, da se odprejo neke težje teme in vzpostavijo paradoksi znotraj našega časa. eva: Zdi se, da se političnost v Pomladnem prebujenju diagnosticira posredno. Gledališče je zdaj namreč zaradi dominacije množičnih in novih medijev soočeno z radikalno spremembo političnega. Nemški gledališki teoretik Hans Thies Lehmann pravi: »Gledališče pravzaprav ne postane politično z neposredno tematizacijo političnega, temveč z implicitno vsebino svojega načina predstavljanja«. sebastjan: S to definicijo se zelo strinjam. Zame je politično gledališče tisto, ki spreminja kod gledanja. To pomeni, da ne pristaja na stalno ekonomijo gledališkega procesa in pogleda kot takega. Torej, na bur-žoazen pogled gledalca v temi, ki čaka razkrečenih nog, da se mu razkrije nek čuten užitek, ki zapolnjuje njegove površinsko čutne potrebe. eva: Zanimivo se mi zdi, da se vsaka tvoja predstava na čisto samosvoj način, z drugačnim kodom in drugo formo ukvarja z zastavljenimi temami, vendar pa se v ozadju vedno občuti političnost. Kako torej klasične režijske metode političnega gledališča (Brechtovo epsko gledališče npr.) vključuješ v svoje prijeme režiranja, usmerjanja gledalčevega pogleda? sebastjan: Na zelo različne načine. Moja najljubša dramatika sta Brecht in Beckett, pa njunih del ne uprizarjam, ampak od njiju raje jemljem ideje, atmosfere, misli, strategije, dramaturgijo, sliko sveta, pogled na gledališče in umetnost, ne pa njunih tekstov. Wedekindovo Pomladno prebujenje je z mišljenjem o gledališču, radikalno kritičnostjo do družbe, preizpraševanjem temeljnih vrednot družbe in tudi z zanimivo dramaturgijo (kadriranje, preskoki, razlo-mljena zgodba, montaža, filmski način razmišljanja) zelo ekspliciten predhodnik Brechta. Kljub temu da so zgodbo muzikala ameriški avtorji spolirali, se še vedno čuti ekspresionistični duh in prisotnost po-tujitvene brechtijanskosti z dodajanjem songov. V drugem delu se bend ukinja, petje se transformira, vpeljuje se narodne pesmi - decentno in subtilno se nekaj prelomi v vsebinskem smislu. Na tej decentni ravni je verjetno prisoten vpliv Brechta, ta kot eden prvih poleg umetnosti igralca, ki bistveno vpliva na režijo, izpostavi še umetnost gledalca in to je tisto,
kar naenkrat postane glavna estetska predpostavka za novo gledališče - ne več igralec, temveč gledalec. eva: V tvoji zadnji predstavi Manfest K se zgodi bistven premik ravno z gledalcem. Pri tem projektu ne gre več za zgolj pogled gledalca, ampak se gledalec spremeni v (so)udeleženca, na samem dogodku, pusti tako nekatere svoje osebne podatke kot tudi intimen predmet finančne oz. čustvene vrednosti, kar postavlja vprašanje, kako politično je gledališče, ki je zasnovano na podlagi izkustva? sebastjan: To je bistveno. Že od samega začetka projekta smo se spraševali o tej ponovni oživitvi Komunističnega manifesta v Sloveniji, ki je s tem dvojnim ponatisom postal tako rekoč izredno uspešen prodajni artikel. Kaj sploh narediti z njim? A je dovolj, če ga samo beremo, interpretiramo in uprizorimo kot tekst? Prišli smo seveda do tega, da je verjetno treba te procese, o katerih govorita Marx in Engels, prenesti na nivo gledališke predstave. Pogledati na samo ekonomijo gledališke predstave in jo postaviti pod vprašaj. To pomeni: kot gledalec prideš na predstavo, plačaš (ali dobiš gratis) karto, čutiš, da si moral nekaj narediti in potem greš načeloma vedno v temo, kjer sediš pri miru in se drugi gibljejo in delajo. Nas pa je zanimalo, kako obrniti in preizprašati ekonomijo gledališke komunikacije, saj kapitalizem deluje tako rekoč na vseh nivojih. Ta družbenopolitični sistem, v katerem živimo, deluje na vseh nivojih. Deluje v umetnosti, ki se mu lahko upira, ni pa imuna nanj. Tudi razmerja med ljudmi, ljubezen, družina, zakon, vse je podvrženo temu istemu, kapitalističnemu, družbenemu razmerju. Mogoče smo želeli znotraj gledališke predstave izpostaviti ravno ta segment - kako obstoječa razmerja niso nič naravnega in se lahko vse spremeni. V predstavi mi plačamo gledalce, ti postanejo mezdni delavci, ki sledijo našim navodilom, podpišejo pogodbo, ki jih zavezuje k določenim stvarem in z lahkoto tudi sprejmejo denar. Skratka, kako izkusiti glavne postavke komunističnega manifesta na lastni koži: kako se moraš v enem trenutku dotikati sočloveka, ga gledati v oči; Manifest K obravnava vprašanja od telesnih bližin, zasebne lastnine do vprašanja raznih segregacij, razlik med ljudmi. Komunistični Manifest smo postavili na način, na katerega v predgovoru k tej rdeči izdaji, opozorijo v svojih komentarjih Žižek in Dolar, namreč kot alternativo današnjemu svetu. To stanje, v katerem živimo, ni do skrajnosti naravno, najboljše in edino mogoče.
eva: A pa ni ta alternativa pravzaprav utopija - utopična želja po skupnosti v družbi individualistov, ko udeleženci ganljivo doživeto pojejo Lennonovo »Imagine«.
sebastjan: Komunistični manifest ni recept, čeprav nekaj stvari v knjigi res deluje kot kuharski recept - kako narediti komunizem. Vendar smo že ugotovili, da ne funkcionira in da stvari ne moremo delati
kot po receptu. Treba se jih je lotiti pametneje, jih postaviti pod vprašaj, pogledati drugače. Verjamem, da komunizem v tej skrajni, utopični varianti danes res ni mogoč, ampak to še vedno ne pomeni, da je ta svet, v katerem živimo, najlepši in najboljši ter da se ga ne da spremeniti na bolje. Mislim, da vsaka nostalgija v bistvu boli, da je pravzaprav bedasta in če nas Komunistični manifest česa uči, nas uči gledati naprej. Ta realizacija socialističnih držav nas kljub veliko pozitivnim stranem ne sme frustrirati. Moramo gledati naprej. Ne gre zdaj za to, da bi zdaj morali to ponoviti in se vrniti nazaj. eva: Kateri je tvoj najljubši del Komunističnega manifesta in najljubši del gledališkega dogodka Manifest K?
sebastjan: Verjetno mi je najljubši prvi razdelek Komunističnega manifesta, ki z neko misijonarsko sposobnostjo analizira globalizacijo in kapitalizem ter lucidno opisuje sposobnost kapitalizma, da se vedno znova regenerira in svoje lastne napake obrača v svoj prid. Kaj je moj najljubši del v Manifestu K, pa je težko povedati, ker se je pred začetkom dela zgodil zanimiv premik. Ko smo začeli, sem izrazil željo, da naj se hierarhija med povabljenimi sodelavci (asistentka režije, dramaturginja, asistent scenografije, plesalka, igralci) nanovo vzpostavi. Postavili smo se ob ravnilovko - vsak je lahko komentiral kogarkoli in karkoli, vse se je postavljalo v tribuno, tako da smo tudi prizore, ki so v predstavi, izbirali skupinsko in tudi jaz nastopam v njih. Ves čas sem delal skupaj z njimi, nisem imel pogleda od zunaj in tako nisem v poziciji, da bi lahko vrednotil. eva: Si kdaj razmišljal o gledališki obliki gverilskega gledališča?
sebastjan: Eden izmed mojih idolov je tudi Augusto Boal in njegovo gledališče je usmerjeno ravno v to, npr. v zakonodajni teater. Preko gledališča je predlagal nove zakone v parlament. Boal postavlja gledališče kot prostor neke zelo konkretne akcije. Mislim, da je gledališče presečišče različnih umetnosti in družbenih dejavnosti. Gledališče išče svoje mesto med trdnimi tlemi, neko realnostjo in metafiziko, bo-žanskostjo. Ves čas poudarjam, da se umetnost mora spustiti na tla, a vedno bolj, ko tiščim k tlom, me helij božanskega, svetega usmerja proti nebu. Brez tega pa tudi ne gre, brez tega lahko napišem članek, ustanovim politično stranko ali se grem čisti aktivizem. eva: Kakšne želje in načrte pa imaš za naprej? sebastjan: Za začetek si jemljem malo daljšo pavzo. Šele konec leta bom z Jakobom Rudo nadaljeval niz Cankarjev, v E. P. I. centru de Sadovo Filozofijo v budoarju, v Mariboru pa bom kasneje delal Paradoks o igralcu Denisa Diderota.
Portret: Nada Mihajlović Fotokolaž: Luka Seme
Delitve na politično in apolitično gledališče dojemam bolj kot marketinške poteze.
Tribuna
Trobilo: 2 3	Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Poetika terorizma
Nemo: Reakcija publike ali estetski šok, ki ga povzroči Poetični Terorizem mora bit vsaj tako močen kot občutek terorja - silne ogabe, spolne vzburjenosti, vraževernega občudovanja, trenutnega intuitivnega preboja, dadaeskne angst - ni važno ali je PT usmerjen na enega ali več ljudi, ni važno, če je »podpisan« ali anonimen, če ne spremeni življenja nekoga (razen umetnikovega) propade. PT je akt v teatru krutosti, ki nima odra, stolov, vstopnic ali zidov. Da sploh deluje, se mora PT kategorično odcepiti od vseh konvencionalnih struktur umetniške potrošnje (galerije, publikacije, mediji). Celo gverilske situacionistične taktike uličnega gledališča so morda preveč znane in pričakovane. Izvrsten akt v namerno lepem življenju je lahko ultimativni PT. Poetični terorist se obnaša kot tri-kster samozavesti, katerega cilj ni denar, ampak sprememba.« Tako piše v odseku Poetični terorizem, v legendarni knjigi in underground klasiku Hakim Bey: T. A. Z. (Temporary Autonomous Zone, 1985, hermetic.com/bey/taz_cont.html)
»Na Zahodu pesnike včasih vržejo v zapor - neke vrste kompliment, saj kaže, da je avtor naredil nekaj vsaj enako resničnega, kot so kraja, posilstvo ali revolucija. Tukaj pa je pesnikom dovoljeno objaviti karkoli - neke vrste kazen pravzaprav, zapor brez zidov, brez odmevov [...] Če se vladarji branijo videti pesmi kot zločine, potem mora nekdo delati zločine, ki služijo funkciji poezije, ali tekste, ki utelešajo resonanco terorizma. Za vsako ceno je treba spet povezati poezijo s telesom. Ne zločini proti telesom, ampak proti Idejam.« (Bey)
V dobi, kjer vladata megaspektakel in simulacija (mediacije podob in »utelešene ideologije« fetišizma blaga, črne maše, ki ji nihče več ne more verjeti, čeprav jo morda from lack of a better idea sprejema) razgradnje avtorstva in digitalizacije, kjer je vedno manj pomembno, kdo in kje reče kaj komu in dosti bolj pomembno, kaj in kako, sredi ruševin postmodernizma, vsesplošne alienaci-je, poblagovljene umetnosti in rekuperacij vseh oblik uporov preko trga in medijev, se kulturni delavci in friki vseh vrst znajdejo z gnusom ob misli na participacijo v tej farsi in iščejo načine, kako spet doseči neposrednost in stik. Iščejo okus in življenje, ki je živeto brez posrednikov in neposredno. »T. A. Z. je intenzifikacija, presežek, eksces, potlač (glej Bataille: The Accursed Share in Mauss: The Gift: Forms and Functions of Exchange in Archaic Societies, op. a.), življenje, ki se troši v življenju, namesto v golem »preživetju« [...] vstaja, ki ne konfrontira Države direktno, gverilska operacija, ki osvobodi ozemlje (zemlje, časa, domišljije) in se nato razpusti ter reformira drugje, preden jo lahko Država uniči.« Prototipe avtonomnih con Bey vidi v piratskih utopijah in organizacijah Tongov, skrivnih družb na Kitajskem, tako kot gusarjev 18. stoletja, ki so bili organizirani izključno demokratično. Skratka v organizacijah, ki jih druži separatizem, piratstvo, demokracija, torej ilegalna aktivnost, ki zahteva določeno stopnjo skritosti. Onstran pesimizma ali optimizma ob kontemplaciji realizacije življenja v imenu igre, moram predpostaviti, da lahko spremenim (ali vplivam na) vsaj enega bralca/poslušalca, preprosto moram verjeti, da lahko. Če tega zapisa ne enačim z dejanjem, plesom in poročanjem, ga nima smisla napisati. Vsak zapis je avtonomna cona, v katero vstopiš in jo neizbežno zapustiš ter nadgradiš med branjem. Nobena avtonomna cona ni fiksna. Tako kot kapitalizem premika svojo mašinerijo izkoriščanja po svetu, tako šiftajo avtonomne cone opozicije. Zaskvotajo zapuščene tovarne, inter-netne domene ali medije poročanja. Prej ali slej prevzamejo mehanizme nevidnosti (v nasprotju z vidnostjo v spektaklu: pozornost medijev, nezaščitena uporaba interneta, telefonov etc.) in se organizirajo na principu konstrukcij Začasnih Avtonomnih Con, ki lahko prerastejo v Stalne Avtonomne Cone, ki gradijo na neodvisnosti in ohranitvenosti. Recimo: alternativno omrežje (ekonomija, internet, produkcija in distribucija energije), ki se lahko teoretično poveže z drugim neodvisnimi omrežji. Onstran omejitev in državne kontrole. Prostori, ki jih je treba izboriti in ki marsikje že obstajajo kot realna opozicija. Bey piše v Permanent T. A. Z.: »Problem je: kako ustvariti resnično alternativno ekonomijo, kompletno ekonomijo, ne da bi privabili davčno in ostale kapitalistične kurirske pse? Kako lahko zamenjam svoje znanje vodovodarja ali varilca alkohola, za hrano, knjige, bivališče in psihoaktiv-ne rastline, ki jih hočem, ne da bi plačeval davke ali celo uporabljal zavezniški državno-ponarejeni denar? Kako lahko živim udobno (celo luksuzno) življenje prosto vseh interakcij in transakcij blagovnega sveta? Če bi vzeli vso energijo, ki jih levičarji porabijo za »demote« in vso energijo, ki jo libertinci porabijo za igranje nekoristnih tretje-strankarskih igric, in če bi vso to energijo preusmerili v konstrukcijo realne podzemne ekonomije, bi že zdavnaj izvršili revolucijo.«
Smrt umetnosti?
Argumenti za smrt umetnosti so tehtni. Benjamin predlaga politizacijo umetnosti nasproti fašistični estetizaciji politike. Debord jo je pokopal iz podobnih razlogov, da pa bi se lahko direktno realizirala v življenju, jo je spremenil v kritiko spektakla (glej Družba spektakla in njegov filmski opus) in mobilizacijo/propagando proti družbeni realnosti. Umetnost uteleša paradoks. Kot vsak medij ali kot blago ima (po Marxu) dvojno, misteriozno naravo. Je delo utelešeno v artefaktu (ali nosilcu, načinu prenosa) in hkrati ima drugo dimenzijo, ki preko konstrukcije (zgodbe/diskurza/glasbe) suspendira fizičnost in lahko kaže na možno. Torej ohranja strukture produkcije in jih hkrati lahko ob vsakokratni realizaciji presega. Lahko pesnik izda poezijo s tem, ko jo izda? Lahko pa je preprosto ne izda in ne sodeluje. Po Beyu v Začasni Avtonomni Coni umetnost ne obstaja kot blago, ampak je »pogoj življenja«, kjer »odstranitev vseh omejitev med umetniki in »uporabniki« umetnosti, stremi k stanju, kjer (kot pravi A. K. Coomaraswamy umetnik ni posebne vrste človek, ampak je vsak človek posebne vrste umetnik).« Kulturni delavec, prisiljen v trženje svojega znanja, nikakor ni obsojen na delo državnega uradnika (umetnik kot državni uradnik, če ni to paradoks? V službi kaosa ja, v službi skupnosti mogoče, ampak države? Ni šans.), ni oropan alternativ in zlahka lahko realizira »estetske akcije, ki imajo resonanco
terorizma (ali »krutosti« kot pravi Artaud) usmerjeno v destrukcijo abstrakcij namesto ljudi, v osvoboditev namesto v moč, v užitek namesto zaslužek, v veselje namesto strah,« pravi Bey, ko predstavlja »poetični terorizem« (»zločin kot umetnost, umetnost kot zločin«) in »umetniško sabotažo«: »Prevzeti tv postajo in oddajati par piratskih minut kaotične umetnosti bi bil podvig Poetičnega terorizma - toda preprosto razstreliti transmisijski stolp, bi bila popolnoma primerna Umetniška sabotaža [...] Sesujte simbole imperija v imenu ničesar drugega kot srčnega hrepenenja po milini.« Oba Beyeva koncepta sta nedvomno pro-situ. »Umetnost prihodnosti ne bo nič drugega kot disrupcija situacij« in »ustvariti je potrebno znanost situacij, ki bo utelešala elemente psihologije, statistike, urbanizma in etike. Ti elementi se morajo usmeriti na popolnoma nov cilj: zavestno ustvarjanje situacij« pravi Debord v svojem prvem filmu Hurlements en faveur de Sade (1952). Umetniško ustvarjanj posledično ne more bit utemeljeno kot vzvišena ali kompenzacijska aktivnost. Zavestno ustvarjanje situacij, alternativnih pogojev življenja (skupnosti ali individua), je ena prvih modernih interpretacij avtonomne cone. Naj bo to reklamacija mesta, stavb, misli, cest, vode ali energije, bo reklamacija svobode osnovnih življenjskih pogojev in kritika obstoječih razmer, (več tekstov o Debordu in Situacionistični Internacionali: notbored. org; bopsecrets.org; cddc.vt.edu/sionline/in-dex.html; za pregled njihove aktivnosti in vloge v Maju 1968 glej odlično diplomsko delo Andreja Pavlišiča na: dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/ Pavlisic-Andrej.pdf , in še intervju z Raoulom Vaneigemom: e-flux.com/journal/view/62).
Tekst kot avtonomna cona?
»Na Zahodu pesnike včasih vržejo v zapor - neke vrste kompliment, saj kaže, da je avtor naredil nekaj vsaj enako resničnega, kot so kraja, posilstvo ali revolucija. Tukaj pa je pesnikom dovoljeno objaviti karkoli - neke vrste kazen pravzaprav, zapor brez zidov, brez odmevov [...] Če se vladarji branijo videti pesmi kot zločine, potem mora nekdo delati zločine, ki služijo funkciji poezije, ali tekste, ki utelešajo resonanco terorizma. Za vsako ceno je treba spet povezati poezijo s telesom. Ne zločini proti telesom, ampak proti Idejam.« (Bey) Svet ne obstaja, da se dovrši v knjigi, kot trdi Mallarmé. Da se tekst lahko prenese preko knjige, je samo iluzija knjige. Tekst je medij, nosilec spomina, čas-mašina (tudi če dokumentira pozabo). Umetnost ni v artefaktu, ki ostane (čeprav lahko ostane in se ali pa ne banalizira, recimo s prodajo), ampak kar se prenese in vtisne, tisti neprevedljivi in nepredvidljivi x vsake transmisije, ki se konstituira v stiku in ki lahko predstavlja ali sproži začasno in »nenadno osvoboditev od prostora in časa« (Pound). Če je neprecenljiva je neprecenljiva, tudi če je kuplji-va. Umetnost tako kot internet temelji na ideji, ki se mora šele realizirati. Tako kot internet lahko daje samo iluzijo, da smo lahko kdorkoli in kjerkoli, da smo povezani, ko ostajamo ločeni. Kot internet je lahko genialen medij kaosa, ki je onstran kontrole, kompleksen kot možgani in v konstanten antagonizmu; predpostavlja neomejeno, necenzurirano multiplikacijo informacij, hkrati pa dostop do njega prodajajo multinacio-nalke (čemur se seveda da izognit). Pravica do neomejene dostopnosti in uporabe informacij/ komunikacij je onstran definiciji praznovanje energije. »Vse človeške aktivnosti bi zelo lahko prevzele oblike izpolnjevanja človeških želj in strasti; kar se ne more zgoditi brez obvladanja svojega miljeja in materialnih ter intelektualnih sredstev. Na dolge proge takšno mojstrstvo vključuje preobrazbo vse produktivne aktivnosti v igro. [...] Marsikoga bo presenetilo, da Marx v Grundrisse invocira komponiranje glasbe kot primer aktivnosti, ki kombinira igriv aspekt z resno aplikacijo.« (Anselm Jappe: Debord). Na ta način lahko vidimo glasbo (tako kot včasih poezijo) kot izvor ali prvotno avtonomno cono jezika, celo kot organizacijski princip alternativne družbe (glej D Anunzio in zavzetje mesta Fiume. Bey pravi v T. A. Z.: »V srednjem veku je bilo 111.000 praznikov na leto; vzemimo to za naš utopični minimum1.«). Lahko pa jo vidimo tudi kot proces mišljenja, kjer se boj za avtonomijo primarno dogaja. Iz te perspektive se vsaka »revolucija« začne z »revolucijo« jezika, ki raste iz stika in se vanj vrača. Mislim, da se naboj umetnosti, če je dovolj močen, ne uniči, tudi če redukcija dela na blago ohranja strukturo kapitalistične produkcije, seveda pa je darilo čistejše od blaga. Brez glasbe bi že zdavnaj umrli, če parafraziram Nietzscheja in »umetnost se bo nadaljevala« kot pravi Bey, ne glede na vse. Edino vprašanje je: pod kakšnimi pogoji?
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 
Ne-kulturno: 
26 27 
28 
29 
30 31
Rdeče Zore
Festival Rdeče zore je ime prevzel po iznajdljivem otroku ulice; revni junakinji iz romana Die rote Zora und ihre Bande. Rdečelasa Zora je navdihnila urbano-gverilsko in anarhofeministično skupino Rote Zora, ki se je za pravice delavcev, žensk in mladih borila tako, da je z izbranimi sredstvi napadala svoje zatiralce.
v	_
Čeprav festival Rdeče zore na patriarhalno nasilje ne odgovarja z orožjem, se s skupino Rote Zora strinja, da boj za pravice žensk še zdaleč ni končan in ni ločen od boja za družbeno pravičnost; in ne more biti zgolj reformatorski.
Simona Sušeč: Ko je v parlamentu in v vladnih stavbah pregrešno
sprejeti »politično« odločitev, si ni dobro nadevati umetnih brad
kot kakšne Zborovalke, temveč pogledati tja, kjer se političnost
ne skriva, temveč se jo celo zagotavlja in to tako pogosto, da bi nas
lahko že zaskrbelo, da političnosti sicer sploh ne bi bilo opaziti.
Zora je, ko je prešla v svojo festivalsko obliko, odložila pirotehnična sredstva in posegla po svojem glasu, ki nenehno izpopolnjujoč prija našim ušesom. Delavnice, filmske projekcije, okrogle mize, razstave, performansi in koncerti so se, kot ponavadi, zgostili okrog dneva žena, in sicer od 4. do 8. marca.
Življenjska zgodba je zagotovo osrednja forma enajste obveščevalne sekcije festivala. Tokrat je beseda intime skoraj v celoti pripadla queer populaciji. Najprej roadmovie po Evropi na lovu za radikalnimi queeri; morda tudi za ilustracijo, kaj na različnih koncih Evrope pomeni beseda radikalno: na Danskem rdečo šminko, v Srbiji rdečo kri. No, tukaj naj bi se pripovedovanje življenjskih zgodb končalo; težko je namreč ne opaziti, da imajo tudi srbski ljubitelji nogometa in domače glasbe vsak svojo ganljivo zgodbo (če naj bi si nacionalisti prizadevali za državnost, bi težko rekli, da gre zanje, ko pa so ravno oni tisti trn, ki se takrat, ko gre za Parado, ponosno žariva v peto nacionalnih represivnih organov, ki morajo potem pred celim svetom priznati, da Srbija sploh ni država).
V Srbiji nastradajo lezbijke (in geji, pa seveda še bi-, nekoliko pa tudi trans ), proti severu pa tradicionalisti. Sicer ne kar vsi po vrsti: medtem ko se v kakšnem parlamentu ob vprašanju pravic istospolnih nekateri še vedno igrajo zdravnike, pa se argumenti homofobije uperjajo zoper priseljenske delavce. Tanja Skander iz LesMigraS in Barbara Beznec iz Roga sta nas seznanili s to težavo, poosebljeno v queer migrantkah, in predstavili, ena intersekcionalne pristope pri raziskovanju, ki preprečujejo golo zvajanje migrantov na homofobe, druga pa praktično rešitev - ko se je treba boriti, se dejansko borimo skupaj. Okrogla miza o iden-titetnih politikah in mehanizmih izključevanja je zagotovo dogodek, ki mu je na festivalu, ki se na vse pretege upira kakršni koli vnaprejšnji ideji in vztraja pri raznolikosti, uspelo pričati o tistem segmentu družbe, nasproti kateremu smo vendarle vse, ki telovadimo, same izdelujemo pripomočke po svoji meri in svojem faktorju ter same izbiramo, kje bomo imele pirsing, vse v istih uniformah. Seveda to nikakor ne zmanjša težav s spolom, toda ponavljanje peščice parol, recimo tiste, da je vse politično, in to ne da bi se nam sploh dalo pogledati, kaj je vse in kaj je politično. Včasih pomaga, da verjamemo, da vse še ni politično, kar je bilo pod omenjenim nekoč tudi mišljeno. Na to nas opozarjajo Rdeče zore.
Ko se nevidne priče poslavljajo od sveta, se jim, če država da, navadno začne postavljati spomenike. Kolektiv mednarodnega antifašističnega feminističnega delovnega tabora Uckermark nas je spomnil na čase, ko so še imeli ime za tiste, ki druge ozmerjajo za asocialne. Rehabilitacija skupin, zatiranih za časa nacizma, je ob velikih naporih nemških aktivistk vpisala na svoj seznam še nacističnemu vsakdanu neprilagojene ženske, ki so bile zaprte v taborišču blizu Ravensbrücka. Zoram in Zorom se
je postavilo vprašanje, ali je pravično, primerno in zveličavno tiste, ki danes uporabljajo izraze nacistov (denimo »asocialen« za uboge male emote) ali pa na nacizem spominja celo njihov način urejanja problemov (denimo zbirni centri za migrante), pospremiti s celotnim spektrom z nacizmom povezanega izrazja, morda pa se celo zavarovati pred tem, da bi knjižica nacističnih pripomočkov v sili tudi sicer postala stalni adut oblasti. Asocialnost je namreč izraz, ki v boju druži med sabo vsekakor zelo različne politične -izme in -kracije. In natanko na tem mestu se Nemke, na katere se je tako dolgo kazalo s prstom, da bi jim od tega že moralo postati slabo, umaknejo. Za razliko od Italijanov so sramotne nemške duše neprestano opozarjane, da je bilo trpljenje zatiranih neopisljivo in nepredstavljivo. S tem pa to trpljenje, za katerega skoraj vsi rečemo, da ga je povzročilo zlo, izgubi vso moč, ki bi jo lahko imelo, če bi izraze, ki ga označujejo, napotilo naprej na nova trpljenja. Ko ponavljajo, da naj se trpljenje druge svetovne vojne nikoli več ne ponovi, dodajajo, da tako ali tako ni ponovljivo. Medtem pa, ko skrbno konzervirajo nacistični besednjak, marsikdo secira okoliščine in izumlja politično povsem korektne razlage za to ali ono skrb za mestni blagor. Torej moramo izbrati. V našem primeru: ali gre za to, da se na feminističnih festivalih samo družimo in izmenjujemo mnenja, ali pa oni drugi recimo vsako nedeljo protestirajo najmanj proti polovici človeštva.
Omenimo še premiero enega boljših porno filmov, kar jih je financiralo Ministrstvo za kulturo. Pornič z medvedom nas je uvedel v dolgo noč s kon-tekstualizacijo pornografskega žanra, ki po mnenju nastopajoče v filmu in hkrati ene od organizatork Tee Voda preprečuje slabe vplive pornografije na otroke. Skratka, moralo bi iti za žanr, pri katerem vlogo pripovedovalca opravljajo starši. Punce verjamejo v razum in razlago.
S svojim prvim zbornikom se je predstavil tudi Liminal, zavod za družbeno transfuzijo, kreativno in uporabno znanost, ki obljublja temeljite antropološke terenske raziskave in kreacijo dialoga med različnimi znanstvenimi diskurzi. Ljubimke romantikov, artistke, redovnice, zapornice in popotnice so bile njihove prve eksotične sogovornice, katerih podobe so se upognile v knjigo s praznim srcem v obliki pladnja.
Navsezadnje bi zvodenela tudi preciznost pri poimenovanju, tako značilna za feministke, če ne bi, potem ko je spolna razlika v naših glavah neusmiljeno padla, vedno znova zbrale poguma in pred tistim dnevom v letu, ko moramo postati žene, priredile vsaj poštene dekliščine.
Za pomoč se zahvaljujem Zorama Danijeli Zaje in Ani Grobler.
Fotokolaž: Aljaž Vindiš
Zora je, ko je prešla v svojo festivalsko obliko, odložila pirotehnična sredstva in posegla po svojem glasu, ki nenehno izpopolnjujoč prija našim ušesom.
Tribuna
Trobilo: 2 3	Avtonomna cona:	4	5	6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Internacionala:
Zmede polna skleda
R. A. The Rugged Man, Gala hala, četrtek, 25. 2. 2010
Borja Močnik: Nekateri ga kličejo »beli 01' Dirty Bastard«, drugi »legendarni«, starosta hipho-pa in radijski didžej Bobbito Garcia pa ga je pred leti označil kot »verbalno zastrašujočega«. R.A. The Rugged Man je nedvomno odbit in gostobesedni na-kladač, ki prihaja iz Long Islanda, New Yorka in je v zadnjih petnajstih letih pokazal polno žlico kontroverznosti in zavidljivega obvladanja mikrofona.
Njegov prvi hit je bil »Every Record Label sucks Dick« in to v času, ko so bile založbe izjemno naklonjene rap godbi, saj je ta v prvi polovici 90. let ravno dobivala zalet in se dobro prodajala. Pri osemnajstih letih je v žepu že imel pogodbo z danes kultno založbo Jive in po lastnih besedah je imel zaradi nedopustno ekscentričnega obnašanja prepoved vstopa v njihove prostore, paradoksalno ravno takrat, ko je bil sprejet pod njihovo okrilje. Pogodba se je ob raznih ekscesih kmalu prekinila, R. A. je potem imel vzpone in padce, samostojnih plat izdal bolj malo, a snemal z raznimi referenčnimi izvajalci bolj kot ne odmevne komade. V Ljubljani smo ga prvič videli pred približno štirimi leti, ko je v klubu K4 izpeljal izjemno angažiran, glasen, odbit, verbalno vešč in politično nekorekten nastop. Zato je bilo kar nujno preveriti, kaj je novega pri enemu bolj odbitih protagonistov ameriškega rapa.
Ob drugem obisku pri nas, prvič Metelkove in edinega rednega hiphoperskega večera Rapetka, je R. A. pričakovano odrapal večino svojih bolj znanih komadov, od katerih je velik del sodelovanja z raznimi »velikani« žanra, kot so Notorious BIG, Immortal Technique in Jedi Mind Tricks. Že pri uvodu se je videlo, da se na nastop ni kaj prida pripravil in ko je kmalu še povedal, da je čisto pri koncu turneje, da sledita le še dva koncerta, je bilo jasno, da je utrujen, da ima načet glas in da neke posebne zagnanosti ne gre pričakovati. Podlage si je pripravil le za silo in tako se je prvo polovico koncerta lokalni didžej in predvozač Esco le stežka lovil in dešifriral, katera naj bi sledila, v drugi polovici pa je R. A. kar sam stopil za prenosnik in menjal podlage, včasih zavrtel tudi napačno in potem preskočil na naslednjo. Pri bolj udarnih komadih se ga je le komaj kaj slišalo, verjetno se je prav zato pogosto odločil, da ne bo napenjal glasilk in je besedila raje odrapal na suho, kot »acca-pelle«. Zal se je to v določenem trenutku dogajalo pri vsakem drugem komadu, rapanje na suho sicer odlično deluje kot dodatek, kot demonstracija tehničnega znanja zlaganja rim, ob prekomerni uporabi pa se pozornost hitro razvodeni. Med raztresenim in zvočno razmetanim nastopom je publiko obdržal z občasnimi rimajočimi presežki in z zabavno žaljivimi komentarji publike (enemu nadobudnežu je recimo rekel, da je tako grd kot Sloth iz filma The Goonies).
Ob vsej zmedi, ki je spremljala koncert, pa je treba opozoriti, da je R. A. eden redkih, ki kljub vsej neskoncentriranosti in neprofesionalnosti vseeno uspe nekako sfurati koncert, čeprav povsem netekoče, robustno, brez občutka in presežka energije. Z redkimi udarci verbalnega obvladaštva, lucidnosti in humorja fene obdrži v dvorani. R. A. v standardno neresni, a preveč raztreseni formi.
Portret: Vladimir Mićković Fotokolaž: Luka Seme
16 17	18	19	20 21 Kontraob veš če valna: 22 23 Šok terapija: 24 25 
Ne-kulturno: 
26 27 28 29 
30 
31
Impulzi
napovednik@tribuna. si zadeva: impulzi
9. marec - 6. junij
MODERNA GALERIJA. tomaž lavrič: stripi.
Tomaž Lavrič je po Kostji Gatniku drugi stripar, ki razstavlja v Moderni galeriji. Stripovski kameloen, ki ga poznamo po kratkih in udarnih Diarejah že vrsto let razveseljuje stripovsko javnost s svojimi avtorskimi deli. Mnogi izmed njegovih stripov, denimo Bosanske basni, so doživeli tudi mednarodne izdaje. V času zastrašujočo nizke medijske kulture pa nam je postregel tudi s prvovrstno politično dramo Sokol in golobica.
Torek, 23. marec
FDV UL, P.2, I4.OO hana al bayaty »človekove pravice in mednarodno pravo na primeru iraka«.
Predavanje o vlogi mednarodnega prava, o človekovih pravicah in beguncih na primeru Iraka ter o strategijah, za ustavitev prihodnjih imperialnih pustolovščin.
ŠPANSKI BORCI, 18.OO montserrat san martin cruz (oidho, oaxaca, mehika) »20 let boja staroselcev v oaxaci«.
Mehiška aktivistka bo ob številnem fotografskem materialu predstavila desetletne staroselske boje v mehiški zvezni državi. Njihov boj je odziv na nasilje domačih in tujih politično-ekonomskih elit, zanj pa zaradi medijske ignorance ne ve nihče.
Sreda, 24. marec.
GALA HALA OB 21.OO.
red five point star in we can't
sleep at night.
Zaključni koncert J. afriške turneje na domačih tleh.
CANKARJEV DOM.
12. mednarodni festival
dokumentarnega filma.
Zdaj že tradicionalni mednarodni festival dokumentarnega filma bo tudi tokrat ponudil zanimiv nabor za vse cinefile. Tokratna rdeča nit tekmovalnega programa bodo človekove pravice. Čaka nas pet vsebinskih sklopov, poleg tekmovalnega in retrospektive bosanskega dokumentarnega filma, še Miti, ikone in mediji; Intimni portreti ter Aktualni, družbeno kritični. Organizatorji nam zagotavljajo, da se niso osre-dotočali zgolj na klasične kršitve človekovih pravic, temveč so skozi izbor filmov želeli predstaviti tudi marginalne tematike, ki se v dereči medijski kloaki utapljajo in ne pridejo do izraza.
Četrtek, 25. marec.
GALA HALA OB 21.OO.
dub club: mad professor feat.
joe arriwa.
V Galo halo se vrača legandarni dubovski suka-lec Dub Proffessor. Tokrat s svojim sinom Joejem.
KINO ŠIŠKA OB 21.00.
yu go! tbf (hr), sopot (bih) in
stekli psi (slo).
Serialka YU GO! nadaljuje svoj pohod: splitskih raperskih prvokategornikov Tbf in samosvojih banjeluških duberjev Sopot ni potrebno posebej predstavljati, velja pa omeniti prekmurske Stekli pse, ki so pred nedavnim izdali prvenec, prisegajo pa na zmes rapa, funka in trših rokerskih prijemov, skratka crossover, ki je v Sloveniji pretirano pod-hranjen ter tudi podcenjen.
MALA DVORANA ZRC SAZU OB li:00. dunajčan schreibers, ljubljančan zois in jernej kopitar o človeških ribicah.
Dr. Dragan Božič, arheolog Inštitua za arheologijo ZRC SAZU bo predaval o Karlu von Schreibersu, ravnatelju dvornega Naravoslovnega kabineta na Dunaju. Možak je že leta 1801 spisal prvo znanstveno razpravo o človeški ribici. Primerke ribic pa mu je pošilja Žiga Zois, ki jih je lovil na Viru pri Stični. Ob vseh problemih s katerimi se moderni človek danes sooča le redko kdaj ostane čas, da bi se temeljito posvetili temeljnemu vprašanju o človeških ribicah. To predavanje je priložnost, da nadoknadite zamujeno!
Petek, 26. marec. CHANNEL ZERO OB 23.OO. individia.
Se pomnite goa trance? Goa trance se je pred devetimi leti v Sloveniji začel ravno z Individio, tokrat pa bodo psihadelično (z)miksali: Psykoster, Zvuk, Naveen, Togetherness (Zvuk & Naveen).
KLUB K4 OB 23.OO.
danzasnightwalk: izgon iz raja.
Rolajo: Alex Smoke live! (Soma Records, Vakant, UK), Patrick Zigon (Coccon, Traumraum).
Sobota, 27. marec.
STARA ELEKTRARNA OB 20.00 tomaž grom: pozabljeno, prezrto.
Premiera zvočnega performansa o sodobni glasbi.
KLUB K4 OB 23.OO. blender.
Vračajo se devetdeseta, ko so se v kleti na Kersnikovi potili tudi še pod rock in iz njega štrlečimi derivativ-nimi ritmi. Nostalgično edicijo bosta sfurala predvsem dva takratna protagonsita Dj Zeds in Dj Kolja.
Nedelja, 28. marec.
KINO ŠIŠKA OB 21.00. autechre (vb).
Autechre so še en bend kultne elektronske založbe Warp, katere izvajalci često zahajajo v obnovljeni kino Šiška. Gre za bend z dolgo kilometrino in širokim žanrskim razpenjalom. V Šiški jih bodo podprli: Rob Hall, Rüssel Haswell in Didjit
TOVARNA ROG OB 22.OO. s toy ke trino (spa).
Španski miks rumba-flamenka, ska-ja, reggae-ja v punk in rock n roll prijemih.
Ponedeljek, 29. marec.
CHANNEL ZERO OB 21.OO. dub lab with radikal guru.
Redno ponedeljkovo miganje na dub ritme bodo tokrat otežili: Radikal Guru iz Poljske, znan predvsem po eklektičnem dubstepu, priznani Radikal Meniga iz sosednje Hrvaške ter domači: Octex, Bassick, Freeverse in Sunneh.
Torek, 30. marec
GALA HALA OB 20.00. dirty skunks: taake (norveška), horna (finska), angantyr (danska), black shore (nemčija).
Temna noč black metala.
TOVARNA ROG OB 22.OO. diskoirra (spa).
Hardcore/punk koncert.
Sreda, 31. marec
CHANNEL ZERO OB 20.00.
dirty skuns: atlas losing grip (šve), in-sane (slo), let's grow (srb) in jaibo! (srb).
Punk in hardcore veselica.
Četrtek, 1. april.
KINODVOR. louise-michel
Tovarno so zaprli vas pa odpustili. Greste na zavod za zaposlovanje? Če ste Louis-Michel prav gotovo ne! Iskat greste šefa tovarne in ko ga likvidirate ugotovite, da on v resnici ni tisti pravi odgovorni in da je nad njim nekdo še močnejši. Iščete naprej! Kaotična črna komedija s surealističnimi momenti je posvečena istoimenski francoski anarhistki iz 19. stoletja.
Film poskuša misliti kompleksnost današnje družbene realnosti, ki jo dominira kapitalizem in zastavlja temeljno vprašanje je danes upor sploh še mogoč?
Petek, 2. april ob 21.30
MENZA PRI KORITU.
noise festival 2010: festival
eksperimentalne glasbe in hrupa.
Hrupno godenje tokrat že v deseti ediciji! Nastopajo: Enda of silence (Nemčija), Sklo (Češka), Fake Mistress (Nemčija), Fukte vs. Suburban Howl (Italija), Marko A. Kovačič (Ljubljana) in Supraphon Family (Slovaška).
Sobota, 3. april ob 21.30
CHANNEL ZERO OB 22.OO. madness goes madness, hardest battle conflicts.
V boj se spuščajo: Mr.MADNESS (hardvolume, seua, hardbeatz rec.) vs RYDEL (xplizit music / NL) (Early, oldschool he battle); Mr.MADNESS vs T-REX (beatz of thunder) (Frenchcore, industrial battle); Mr.MADNESS vs VIRUS (hdm, substance abuse records) (Hardcore, gabber, mainstream battle); TERROR KITTEN (hdm) vs MICHAEL VAN DEMON (hdm, substance abuse records) (Mainstream battle) in WORTEX (braindamage) (Industrial set) ter EARBLOWER (Terror set).
MENZA PRI KORITU OB 21.30. noise festival 2010: festival eksperimentalne glasbe in hrupa.
Drugi dan desete edicije noizerskega hrope-nja. Nastopajo: Napalmed (Češka), Dezroyadam (Turčija), The Superusers (Avstralija), Aluviana (Ljubljana), Billy Haris (ZDA), Jesus is angry (Grčija).
KLUB GROMKA OB 22.OO. r.a.f.a.l.
Rafal spuščajo: Talbot (Estonija) (Down tempo, experimental) , Moraines (Hrvaška) (Progressive, ambient, instru-metal) in Umor (Hrvaška) (down tempo).
Ponedeljek, 5. april.
KLUB GROMKA OB I7.OO. ljubljana international short film festival 2010.
Poteka vsak dan ob 5. do 7. aprila ob 17.00.
Četrtek, 8. april.
MENZA PRI KORITU OB 22.OO. le kraken (kanda) in nesseria (francija).
Le Kraken predstavljajo svoj prvenec. Podpirajo Nesseria z (z)mešanico hardeora in grindeora.
GALA HALA OB 20.00. iz bobrišča.
Večumetniški dogodek. Glasbeno: Kamerad Krivatoff, Čao Portorož, Škrip orkestra, Demeter. Filmsko: kratki filmi Benjamin produkcije ter pesniški film Instituciji (Miha Zbašnik).
Petek, 9. april.
MENZA PRI KORITU OB 21.OO. i šutka tani mo than / šutka je moje mesto.
Predstavitev etno rap kompilacije makedonskih romskih raperjev. Romski hip hop se zadnja leta vztrajno dobiva zagon, predvsem v smislu refleksije lastne (glasbene) identitete.
CHANNEL ZERO OB 22.OO.
dublab: jayathe cat (nl).
Tokrat z mešanico reggae, punkrocka in ska glasbe.
12. -19. april
makfest - festival mladinske altruistične kulture
Kulturno dobrodelni festival, ki ga organizira skupina dijakinj, bo priložnost za nastop tako neuveljavljenih mladih avtorjev kot priznanih umetnikov. Denar od vstopnin, ter licitacije se bo stekal v sklad za štipendiranje dijakov iz prikrajšanih enostarševskih družin s katerim bo upravljal Rdeči Križ Ljubljana. V času festivala se bodo po različnih lokacijah v centru Ljubljane dogajali različni dogodki, od koncertov, predstav, literarnih performansov, fotografskih razstav, projekcij kratkih filmov, šila oz impra prijateljskih tekem.
Impulze in sinapse neprestano zbiramo na našem elektronskem naslovu. Pozivamo te, da deliš z nami svoje dogodke in povezave. Za vsako izdajo naredimo izbor, za katere dogodke in povezave menimo, so dovolj dobri, da si jih drzemo priporočati.
Sinapse
napovednik@tribuna .si zadeva: sinapse
PEKARNA.ORG
pekarna magdalenske mreže
Izčrpen vir informacij o dogodkih in dejavnostih v mariborski Pekarni.
DOKMA.NET dokma
Mariborski mednarodni festival dokumentarnega filma.
ZOFIJINI.NET zofiji ni ljubimci
Naši soborci s Štajerske.
TOVARNA.ORG tovarna rog
Je spletna stran tovarne Rog, z vsemi aktualnimi dogodki in hkrati z vsemi info, ki jih potrebujete, če se jim želite pridružiti.
NJETWORK.ORG njetwork
Tukaj najdete vse o Nevidnih delavcih sveta, Svetu za vsakogar, bojih v tovarni znanja ... skoraj vse o slovenskem aktivizmu.
METELKOVAMESTO.ORG
akc metelkova mesto
Izčrpen vir informacij o dogodkih in dejavnostih
na ljubljanski Metelkovi.
MEDIAWATCH.MIROVNI-INSTITUT.SI med iawatc h
Projekt za spremljanje, proučevanje in poročanje o delu množičnih medijev Sloveniji.
LJUDMILA.ORG/FORUM/ forum ljubljana
Inštitut za umetniško in kulturno produkcijo.
NAROBE.SI revija narobe
Spletna edicija slovenske LGBT revije, ter novice iz celotnega sveta.
STRIPBURGER.ORG stripburger
Revija za obujanje stripovske kulture, usmerjena predvsem na nekomercialen strip.
STUD E NTS KAZALOZB A. SI študentska založba
Bodite na tekočem z izdajami študentske založbe.
BEHEMOT.SI behemot
Mala knjigarna z veliko domišljije.
BUNKER.SI bunker
So ti blizu gledališče, plesne predstave, delavnice., in seveda mednarodni festival Mladi levi? Potem je to kraj za tebe!
ANTIFAllO7.WORDPRESS.COM antifašistična akcija šiška Spletna stran antifašistične akcije Šiška, s prevodi nekateri najbolj odmevnih antifa akcij.
AKD-IZBRUH.ORG izbruhov kulturni bazen
Izčrpen vir informacij o dogodkih in dejavnostih v kranjskem Bazenu.
ZCOMMUNICATIONS.ORG
znet, zmag, zspace, ...
Pot do kar nekaj najboljših člankov iz področja
aktivizma in upora. Tudi iz področja nekdanje
Jugoslavije.
	SLOV. PISATELJ VITAN	MESTO V NIGERIJI	PSIHOLOŠKA VEDA	1. IN 15. ČRKA	THEODOR DAUBLER	TEBANSKI KRALJ	HLOD ZA PREDELAVO	OPIS POTI	HRVAŠKA PEVKA		GYULA ILLYES	PRVA HRVAŠKA OPERA	NEMŠKO PODJETJE		SEDEŽ BOGOV	OČIŠČENJE	OTOK JAPON. MORJA	SISTEM PISNIH ZNAKOV		MEDMET NAVELIČANOSTI	SOLMI-ZACIJSKI ZLOG	POVRŠINSKA ENOTA	LUČAJ	STAR GERMAN
ORJAŠKI LENIVEC				2C						ITALJ. ČLEN				STRELSKI JAREK					PEVEC BRYAN					
										MATJAŽ TANKO														
ODSTRANITEV SLEPIČA														ISLAND. VULKAN	11B				VIDOV PLES		14A			
														EUGENE ORMANDY										
ITAL. SKLADAT. LEONARDO				NORV. SMUČAR LASSE	VERNIK						VNETJE ŽILNICE								BAJKA	GLINA	ŽIVEC	TYLER STEVE		
					KRAJ PRI KRŠKEM						IZPUŠČAJ											REKA J. AMERIKE		
		POMOČNIK OFICIRJA V JUGO.						15A		REKA V SIBIRIJI			STARA MAMA				AMON. SPOJINE						UMETNIŠKA SMER	JODOVA SPOJINA
										VODJA HRVATOV			AFRIŠKA MUHA				ISTVAN LANG							
		DAKTILOGRAF	4A											POSEBNA PRAVICA										12B
		BELGIJSKI POLITIK												KITAJSKA REKA										
ATOMSKO JEDRO TRITIJA							RASNA TEORIJA							10B	FRIKSOVO KRZNO									
															DA									
UMETNIK LAHKOT. ŽIVLJENJA						ILJA EREN-BURG	IZPAD LAS						16A				ŽENSKI PRINCIP	BLAZI-NJAK IZ ORIENTA	VOJAŠKA ENOTA	NACION. STRANKA V EGIPTU	5A			
	VIOLINA						KOS DEBLA				NEMŠKA PEVKA					PRETAKANJE SOLZ					ŽIVALSKI VRT			
	RUDOLF LABAN						OVINEK, ZAVOJ				EGIPT. FARAON										POSTDAM. DVOREC			
RUSKI PESNIK KONDRA-TIJ								MESTO NA KRIMU					3. IN 15. ČRKA	VNETJE AORTE		IGRALKA RINA				JADRALNA DESKA				
								RAČUNSTVO												ANGL. HUMANIST				
ITALIJ. POLITIKGIOVANNI				1B		OBSEŽNOST						1C			STILNA OBLIKOVANOST	PREDPIS						MILOŠ OBILIČ		
						GOMOLJ. ZELIKA										MOŠTVO						METANJE PUŠČIC		
	RADŽIV GANDHI			LIČNA KOST	MIČNOST										13A		REČNA VIJUGA							
					OGNITEV												NASPROT. RAZUMU							
	VPRAŠANJE PO OSEBI	IZOLIR. SKUPINA					2B		RIBO-NUKL. KISLINA	PETER LOVŠIN			GORSKI VRH						SLOVESNA PESEM		3B			
		MORALA											NEMŠKI PISATELJ						21. IN 24. ČRKA					
NAVDUŠENI BRALEC KNJIG										SESTAV BLAGA							9B			STEWARD ROD			MESTOV UKRAJINI	ITAL. PISATELJ UMBERTO
										GRŠKI ARHITEKT										BRŽ(PO-GOV.)				
TRDI IN SIJAJNI MINERALI								18A			NEMŠKI IGRALEC DAVID					KRIŽIŠČE					5B			
																KRATEK PREMOLK								
OSCAR ARIAS			BORZNO PODJETJE				NIZOZ. JADRNICA				STARI VEK							PROŽNOST	RDEČELA-SEC					
			PROST. KRIVULJA				RJAVA ŽIVAL				SLIKARSKA SMER								MEDENA ROSA					
	AM. GLED. SKUPINA	4B			REVIJA 3000				THEODOR ADORNO			PREB. NIZOZEM.										JAPONSKA IGRA		
	ROPAR								SPRETNOST			FRANC. SATELIT										MERSKA ENOTA		
AŠKERČEVA PESEM					LETOV. NA KRKU								HLINJENJE			12A				7C				ARISTO-FANOVA KOMEDIJA
					TOLOVAJ								PEVEC VICIOUS											
ZNOJ				PREDGR-ŠKI BOG								6A		INDIJSKI FIZIK						NAOMI CAMPBELL	ORGAN VIDA			
														OBZIRNOST							GRŠKI OTOK			
REKA V ITALIJI				MEŠANA SOLATA						ANT. ŠPA. MESTO						IZRAEL. PISATELJ AMOS	ARGEN. MESTO						11A	
				REKLO						INDIJSKI PISATELJ							KLIC NA POMOČ							
AVSTRIJSKI NOVEC							3C	KRŠČ. POJEM						13B					ŠTAJER. MESTO					
								KDOR NE BEDI											KRZNA-RIJA					
	INDIJSKO SVETO MESTO	STARI OČE	3A			MESTO OB NILU							GEOLOŠKA DOBA							REKA V FRANCIJI				INGARDEN ROMAN
		MORSKA RIBA				RIBIŠKA MREŽA							ERITREJ. PRISTAN.							UNIČEVANJE				
ANTIČNO RAČUNALO					8C		HRUP				1A	AVSTRIJSKI ŠILING (KRAT.)				GRM. RASTJE					7A	OSEBNI ZAIMEK		
							ZADNJICA									KRAJ V BELGIJI						23. IN 21. ČRKA		
LUIS ADAMIČ			SLOV. ZGODOVINAR JANEZ	IZREDEN DAR					8B			MESTO V FRANCIJI					OPRAVIČILO							
												GRŠKA ČRKA					NIZOZEM. MESTO							
LIKOVNA UMETNOST				IZKORIŠČEVALEC	BOGINJA ZEMLJE			FRANC. IGRALEC			7B				KALNOST								RUSKI KRITIK JULIJ	19. IN 1. ČRKA
					TEKOČA VODA			NIZOZEM. REKA																
EGIP. BOGINJA NEBA						RAZPAD									ASOCIAC. V.DRŽAV					6C	VULKAN NA HAVAJIH, MAUNA	IGRALNA KARTA		
						MESTO V MEHIKI									AVANS							IŠIKAVA TAKUBOTU		
GRŠKI JUNAK							BODEČ PLEVEL					MRAČNE GRŠKE BOGINJE		NAJMANJ. CELINA										
														DONENJE										
STRUP. GOZDNA RASTLINA			10A				IME PREBIVALCA						TRILČEK V GLASBI	9A			MADŽAR. SLAVIST OSZKAR				2A			SISTEM CEVI
							IZOLATOR																	
ČASTILEC									ŠPANSKI RADIO				RAZLIČ. SAMOGL.			ŽELODČNI ENCIM	HUDOBIJA	POD				6. IN 16. ČRKA		
									OBRT (FR.)				KRASILNA TEHNIKA									CD		
TOVARNA PIJAČ V MIRNI					ZNIŽAN TON A			LETOV. V BUDVI							13. IN 24. ČRKA			VINKO JELIČ			RAČUN. KRMILJENJE (KRAT.)			
								MESTO V ITALIJI							BOB MAR-LEY			UKRAJIN. PESNIK						
	DREVESNA ŽABA	IVAN LAH			BIOLOG. ALENKA					6B	EDEN			PANAMSKI SREBRNIK							NAIVNEŽ, JEAN			
		RIŽEVO ŽGANJE			AM. SKUPINA									FENIČAN. BOGINJA							HLAPEC (ARAB.)			
OROŽJE ZA IZSTRELITEV RAKET										NOVA GORICA		MEHIŠKI PISATELJ						5C	PREDUJEM					
												VRBA							IZVEN IGRIŠČA					
ERAZEM ROTTERDAMSKI	17A		STALINGRAD								PRAOČE JONCEV				NIKOLAJ OMERSA	1. IN 15. ČRKA	KADULJA						4C	
			KITAJSKO LJUDSTVO								1. IN 7. ČRKA													
MLAD GOZD				ITALJ. PRESTIŽ. ZNAMKA													FRANC. SLIKAR JACQUES					LATINSKI PREDLOG		
ALPSKE SANI					SPRH V USTIH					KOČIJA ZA IZLETE					8A		15. IN 21. ČRKA							
Križanka: Petra Kastelic • Nagrada: Podarimo mesečno zalogo (20) študentskih bonov • Navodila: Gesla A, B in C pošlji z osebnimi podatki na elektronski naslov lacen@tribuna.si do 10.3.2010 • Nagrajenka februarske številke Špela Zupančič iz Stare Cerkve