Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Zivkov. CDalj..) Sila zanimiv in pa dve gibe važen je pes Parad, ker ga ne kinča samo iskrena Ijubezen in zvestoba, ktera se rada pri peseh narajma, temuč tudi preizversten glazben posluh. 0 začetku francoskega punta namreč je dirjal vsaki dan neki pes k paradi pred kraljevo palačo, in se je deržal igravcev, ter hodil in postajal kraj njih. Po paradi je odbežal, pa je drugi dan zopet ob pravem času pribežal k ljubim igravcem. S tem se jim prikupi, kerstijo ga Parad, ga kermijo in vzajemno k obedu vabijo. Kteri ga hoče kraj sebe imeti, ga gladi, in mu reče: wParad, danes obedovaš pri meni!" Na to gre pes ž njim, se naje, in se zopet poslov/, da bi po svojem nagonu k petju, igri ali v drugo gledišče prav prišel, kjer sc je k nnizikašeni v kak kot stisnil, in je še le po igri odhajal. Ta muzični pes je pa tako le poginil: Šel je z muzikaši nekega polka na Laško, in je imel posebno rad slovečega Desja (DesaixJ. Ko mu tega railjenca v bitvi marenžkej 14. junija I. 1800. krogla ubije, plane k umirajočemu, in najde v tem hipu po drugi krogli tudi on svojo smert. Omenim še, da nektera žival tudi igra na orodje; drugim je to le spodtika. Naj pripravniša je opica. Na starih podobah se vidi, kako piska na žveglo ali brenka na strune. Egipčani so pesjoglavno opico učili čerke, ples, piskati in brenkati. S tem si je denarje služila, in jihje vtikala v inošnjo, ktera ji je z rame visela. Vidil sera tudi opico prav dobro kučjašiti, v Ievici vajet, v desnici bič. Kaj takega se še sihdob vidi. V Parizu je ena na gosle godla. Skoda, da ni povedano kako, kar je bilo naj važneje. Naj beržeje ni preizverstno godla , pa dovolj, če ni bilo slabše od človeškega početnika. 19. Starša žival uči in odgoja mlade. Pri živali ni vse prirojen nagon, kakor nekteri mislijo. To že so starodavniki za- pazili. Modri Aristotelj piše: ,,Slavica uči svoje mlade", in Plinij 10, 43: Mladi slaviči poslušajo skerbno slare, in poskušajo pesem; zapazi se se celo, da stari pokrega, mladi pa popravlja. Mojzesova pesem (5. Mojz. 32, 11.) omenja, kako sfari orel mladiče uči letati. Kdo ne ve, kako mačka mlado uči miši Ioviti ? Prinese ji nekaj pokvečeno mišiko; 6e je še prečversta, da bi mladi všla, jo še bolj pokveka, da jo mlada lahko vlovi'. Tako ravnajo ptice roparice, jastrebi, sokoli itd. Dela Malle jegledal, kako sta stara sokola nad gnjezdo godnih svojih mladičevplavala in jih veselo klicala. Ko se k njima dvigajo, spustita mertvo miš ali mertvega vrabca, za kterim se urno zaženejo; vendar ga s pervega ne vejo v zraku vloviti, pač pa po večkratni sknšnji, ker ga jim preje ne pustita pojesti. Pozneje jim prinašata žive, več ali manj pohabljene (iče; in ko že tudi te dobro lovijo, jih še izurjata v lovu čisto zdravih , in tako doženeta pervotni poduk. Orli si odnesd mlade na herbtu, jih na enkrat s sebeslresti, da se vadijo Ietati, pa so berž zraven, ako kteri peša. Zerjavov poduk srao predi brali. Pa ne samo lastnih inladih, teinuč tudi druge svoje verste uči žival. ("¦"•> *'<}»)