Počitnic je konec
Pa smo spet pričeli s šolo. Naša iriama sicer pravi, da so bile počitnice le predolge in da nas je že do grla sita. Mi otroci smo pa nasprotnega mnenja: radi bi imeli počitnice vsaj še toliko časa, da bi kostanj obrali. Zdaj smo pa dopoldne v šoli, popoldnevi so pa tako kratki, da prideš koniaj v gozd, pa je mrak in moraš domov, ko bi lahko nabral še veliko tega žlahtnega sadeža, ki je letos tako lepo obrodil. Res je škoda za kostanj, ki nam ga poberejo drugi pred nosom. Ti so namreč tako srečni, da nimajo šole.
Letošnje počitnice so bile drugače prav lepe. Imeli smo dosti gorkih dni in smo se pridno kopali ter sončili. Še zdaj smo take kože kot zamorci. Bolj učeno in po šolsko se pravi temu temna polt. Sosedov Jožek ima zdaj tako polt, da se že ves teden ni umil in pravi, da ima tudi v šoli mir, ko gospod učitelj z naočniki ne loči nenaravne polti od naravne. Malo bolj nerodno bo pozneje, ko bo koža izgubila svojo temno polt in se bo treba zopet redno umivati. Umivanje je pri nas dečkih tako nekaj odveč. Deklice pa imajo vedno s pomivanjem opraviti in se tam mimogrede tudi malo umijejo. A mi delavni ljudje res mnogokrat nimamo časa za to, vsaj jaz ne. Ko zjutraj vstanem in se napravim, moram po kratki jutranji molitvici takoj v drvarnico po drva. Nato nakrmim zajčke. Medtem je kuhan močnik in ga v hitrici použijem. Zdaj je treba zmetati šolske reži v torbico in oditi v šolo. Mama pravi, naj prej vstanem, da mi ne bo treba tako vihrati.
Popoldnevi so zdaj tako kratki, da ne morem vsemu kaj. S sosedovim Jožkom morava v gozd, da dobiva še kaj kostanja. Medpotoma trgava tra-tico za zajce in pobirava suhljad, da mamica z njo podkuri. Zvečer izrršim doma^e naloge in se učim, če me seveda mamica nažene.
Letos je začela hoditi v šolo tudi naša Tončka. Ta je pa še strašno otrofija in smešna. Doma posnema učiteljico, kako uži v šoli. Ker nima mlajših bratcev( in sestric, poučuje svoje puncke.
Tončka je vsa navdušena za šolo in pravi, da bo postala užiteljica. Bog ji daj srečo. Midva s sosedovim Jožkom sva se pa zmenila, da bova šoierja. Ti možje so res srečni: vozijo se zastonj in vidijo dosti sveta.
Letos smo dobili novega gospoda kateheta. S prejšnjim sva se kljub moji navihanosti prav dobro razuniela. Kar malo skrbi me, če ni novi gospod že kaj poučen, kakšne sem lansko leto nakuril.
Med počitnicami sem srečal na cesti prejšnjega gospoda, ki me je pri-jazno vprašal: »No, .Tanezek, a!i si kaj priden?« »Kakor je,« mi je nekako ušlo. Gospod katehet se je nasmejal in me prijazno potrepljal po rami, rekoč: »Ti si pa res pravi fant, ki vedno poveš po prarici. Tako je moško!«
18
Upam le, da za moje lanske pregreške ni zvedel sedanji gospod katehet. Vsaj kakega sumljivega znaka nisem še opazil. Kadar se spomnim na tisto nerodnost, mi postane še zdaj vroče. Zadeva je bila takale: Pri gospodu katehetu smo imeli posebne knjižice, kamor smo vpisavali, kaj se moramo naučiti in kar ni bilo v šolski knjigi. Tudi risali smo v te knjižice, da smo si snov laže zapomnili. Vsak mesec je gospod katehet te knjižice pobral, jih pregledal in napisal svoje opazke za starše, kako se obnašamo in učimo. To so morali starši podpisati in gospod katehet je knjižice zopet pregledal. Kmalu v začetku leta sem s svojimi nerodnimi odgovori dal gospodu katehetu povod, da je napisal: »Zadnje čase slabo odgovarja in premalo pazi.« — Zaradi te pripombe sem bil zelo v škripcih. Kdaj in kako naj dam to očetu podpisati? Moj oče y takih zadevab. ne pozna šale. KonČno mi le pade v glavo rešilna misel: knjižice sploh ne dam pod-pisati očetu in je ne oddam gospodu katehetu. Saj morda v množici knjižic tega ne bo opazil. Za vsak slučaj kupim še eno knjižico, jo natančno pre-pišem — seveda brez slabe pripombe gospoda kateheta — in si skušam priboriti kako pohralo. Šlo je po sreči. Oospod katehet ni opazil, da moja knjižica manjka. Zdaj sem se pa užil na vse pretege in skrbno pazil pri pouku. Videl sem, da je gospod katehet tega vidno vesel. Ko je prišel spet ^as oddaje knjižic, sem predložil prepisani izvod in dobil pripombo: »Učenec se je poboljšal.« Oče je doma z veseljem podpisal in rekel: »Le glej, da boš vedno boljši.« —
Tega mojega dvojnega knjigovodstva pa je bilo prav kmalu konec. Lepega dne se ustavi gospod katehet ob našem vrtu, kjer sta se z očetom pomenila to in ono. Končno sta prišla tudi name. Stal sem v veži in slišal, ko je gospod katehet rekel, da sem bil v začetku leta nekaj neroden in je to po knjižici tudi sporočil. Oče pa je trdil, da nič ne ve za to.
»Pokličite fanta,« je rekel gospod katehet. Oče pa je povabil gospoda v sobo in tu se je izvršilo, česar sem se vedno bal. Pokazati sem moral vse zapiske, to se pravi — oba zvezka. Drugega izhoda ni bilo več. Vdal sem se, naj bo kar hoče.
Oospod katehet je takoj videl, kako je s strarjo. Skrivati tega tudi ni bilo več mogoče. Oče je hotel narediti z menoj temeljit obračun, a gospod katehet se je zavzel zame. Branil me je, češ da sem drugače odkritosrčen in naj mi bo za prvič prizanešeno. Temu se je tudi oče vdal. Zagrozil pa mi je, da drugič ne bo šlo tako gladko.
Prav hvaležen sem prejšnjemu gospodu katehetu za to zaščito pred trdo očetoyo roko in nikoli ga ue pozabim. Skleuil sem pa že takrat, da takih dTOJnih knjigovodstev ne bom več vodil.