Dobro sosedsko razmerje je velike važttosti. Če med dvema posestnikoma, kojih zemljišči imata skupno mejo, določeno po mejnikih, vlada mesto sloge nemir, kreg in prepir, je zlo za oba dva. Kar velja o zasebnikih, velja v tem večji meri o sosednih državah. Neprijazno razpoloženje na tej ali drugi strani vodi do medsebojnega nezaupanja in protivljenja, do zavisti, škodoželjnosti in do stremljenja po drugi razporeditvi državnih mejnikov. V tem pa je velika nevarnost za mednarodni mir, ki je zgrajen na mednarodni slogi in vzajemnosti in ki ga po epričevanju zgodovine more skaliti že samo neprijateljsko razmerje med dvema državama, ako je trajno in nepomirljivo. Naša država je odliČna činiteljica miru ter se je vedno trudila za dobro sosedsko razmerje z drugimi državami. Ako se te razmerje ni dalo vedno uresničiti, je bil razlog pri tej ali oni sosedi, kakor n. pr. pri Madžarski, ki je dolgo časa vodila revizionistično politiko, to je, politiko, ki teži za tem, da se državni mejniki prestavijo v korist Madžarski, ki bi si pridružila gotove pokrajine, katere tvorijo del našega .državnega ozemlja. Zadnji čas so bile v Madžarski podane uradne izjave, da se Madžarska o4 eka revizionistični politiki. S tem bi bil odstranjen glavni kamen ovire, ki je ležal na poti sodelovanja med Madžarsko in našo državo. Po revizionizmu tudi diši stremljenje gotovih političnih krogov Avstrije, da bi se vzpostavila v Avstriji habsburška vladarska hiša. Iz tega razloga je razumljiva protivnost držav Male antante (Cehoslovaške, Rumunije in Jugoslavije) proti vzpostavitvi Habsburžanov. Miroljubna politika naše džrave je doaegla velik uspeh z italijansko-jugoslovansko pogodbo, ki je bila sklenjena v velikem tednu v Beogradu. Ta pogodba je bila sklenjena na najsolidnejši in najtrajnejši podlagi, to je, na vzajemnosti gospodarskih interesov. Dogovor, ki temelji na vzajemnosti gospodarskih koristi, je mnogo trajnejši kot pa zgolj politični dogovor. Gospodarsko ustrojstvo naše države in Italije je tako, da se ti državi v gospodarskem oziru medsebojno dopolnjujeta. Zato so bili naši gospodar3ki stiki z Italijo do zadnjega časa prav živahni. Leta 1930 je znašal naš izvoz v Italijo okoli 2 milijardi Din vrednosti. Od leta 1932 je začel popuščati, ker se je Ita'ja v »Rimskem protokolu« obvezala dati Madžarski in Avstriji prednostne ugodnosti pred našo državo. Vsled izvajanja sankcij v času abesinsko-italijanske vojie je še bolj padel, tako da je leta 1936 ^našal naš izvoz v Italijo samo 137 mili- jonov dinarjev, uvoz iz Italije pa 102 milijona dinarjev. Nov italijansko-jugoslovanski sporazum bo naše gospodarske stike z Italijo poživahnil. Naši državi bodo priznane mnogo večje količine izvoza v Italijo, kot so bile prejšnje. Da se te količine določijo, bo skrbel skupni jugoslovanski-italijanski odbor, ki bo sestavljen tekom meseca aprila ter bo trajno posloval. Prednostne ugodnosti, ki sta jih bili deležni Madžarska in Avstrija, bodo v prid tudi naši državi. Upati je torej, da bo Italija kakor prej, tako zlasti odslej odličen kupec predvsem naše živine, našega žita in našega lesa. V tem oziru bodo zlasti zapadni deli naše države prišli do večjega razmaha Bvoje izvozne trgovine. Les iz Slovenije, Hrvatske in Bosne, živina iz Slovenije in Hrvatske bo zopet našla svoje Btaro obširno tržišče v Italiji. Aktivum naše trgovinske bilance « Italijo (presežek našega izvoza nad uvozom), ki je naraven ter je vedno obstojal, bo tako porastel. Tudi druga gospodarska vprašanja bodo rešena v medsebojnem sporazumu. Takšni gospodarski odnošaji pa so mogoči samo v ugodnem političnem ozračju, kakor je bilo ustvarjeno z beogradskim italijansko-jugoslovanskim sporazumom z dne 25. marca. Obe državi sta se obvezali, da bosta spoštovali skupne državne meje na kopnem in pomorske meje; če bi bila ena izmed njiju napadena neizzvano od ene ali več držav, bo druga stranka opustila vsako početje, ki bi moglo koristiti napadalcu. V elučaju zmed, ki bi ogrožale skupne koristi, se obe državi zavežeta, da se bosta dogovorili o skupnln ukrepih, ki jih bosta storili za varovanje svojih koristi. V svojih medsebojnih odnošajih obe državi potrjujeta svojo voljo, da ne bosta segli po vojni kot orodju svoje narodne politike, marveč da bosta vse spore in vsa nesoglasja, ki bi nastali med njima, uredili z mirovnimi sredstvi. V krog jugoslovansko-italijanskega sporazuma je tudi bila vključena naša slovensko-hrvatska narodna manjšina v Italiji. V besedilu sklenjenega sporazuma o njej sicer ni govora, toda italijanski zunanji minister grof Ciano je o priliki podpisa tega sporazuma izjavil to-le: »Prepričan sem, da bo to (prijateljstvo med Italijo in Jugoclavijo) imelo tudi najpovoljnejše posledice za obmejno prebivalstvo obeh držav, ki bo v najkrajšem času občutilo povoljni učinek sporazuma, sklenjenega med Italijo in Jugoslavijo. S svoje stranl sem obvestil predsednika vlade Jugoslavije tudi o povoljnih navodilih, ki so jih izdale danes merodajne italijanske oblasti in ki se nanašajo na pouk in porabo srbo-hrvatsko-slovenskega jezika in tudi na uporabo tega jezika pri bogoslužju.« Ko bodo te obljube postale dejanstvo, bobo tudi najboljše jamstvo za trajni odnos dobrega sosedstva in prijateljstva med našo državo in Italijo.