682 i' 5

Nadškofje in škofje avstrijski

vernikom svojih škofij mir, pozdrav in blagoslov v Jezusu Kristusu,

Gospodu našem!

Državni zbor je po svojem šestletnem delo¬
vanju razpuščen, in že smo pred novimi volitvami,
ki se bodo vršile čez nekaj tednov. Zopet bodo
oddali avstrijski narodi svoj glas, da označijo
može, katerim hočejo zaupati svoje zastopstvo v
najvažnejšem zboru, ki bo pomagal odločevati o
sreči ali nesreči naše države.

Bližajoče se volitve pa so še posebnega
pomena  zaradi tega, ker se jih bodo udeležili
tudi tisti ljudski sloji, ki doslej še niso imeli
volilne pravice. Velika važnost volitev nalaga nam,
vašim višjim pastirjem, vestno dolžnost, da se zopet
obračamo do vas z nekaterimi višjepastirskimi opo¬
mini, vas podučimo o volilni dolžnosti ter spod¬
budimo, da jo spolnujete.

Državni zbor je postavni zastop narodov. Ž
njim deli vladar pravico, dajati postave. Brez pri-
trjenja državnega zbora se ne izda nobena nova
državna postava; brez njegovega odobrenja ne
more vlada pobirati nikakih novih davkov, ne more
napravljati nikakih novih izdatkov. Sreča celega
ljudstva, trezni in pametni napredek v postavodaji,
odprava skelečih napak, mirni razvoj verskega,
narodnega in socijalnega življenja narodov, vse
to je odvisno od mišljenja in delovanja državnega
zbora. Že to kaže dovolj, kako važno je, da store
volilci svojo dolžnost ter dobro volijo. Vsak
vestni volilec mora imeti pred očmi stanje in po¬
trebe ljudstva, nadloge, ki ga tlačijo, nevarnosti,
ki mu žugajo, in potemtakem mora voliti može,

ki imajo voljo in zmožnost, da pospešujejo bla¬
ginjo narodovo na vse strani.

Že to domoljubno razmišljevanjc bi nas po¬
polnoma opravičevalo, ako bi vas mi, vaši višji
pastirji, podpirali s svojim svetom, da prav izvr¬
šujete to svojo državljansko pravico. Toda še
drug vzrok je, ki nam naravnost nalaga dolžnost,
da vam pojasnimo vašo volilno dolžnost.

Ljudski zastopniki v državnem zboru namreč
ne uplivajo samo na državno in državljansko živ¬
ljenje, ampak tudi na versko, cerkveno življenje.
Sedanja ustava prisoja namreč državnemu zboru
pravico, da se posvetuje in odločuje o vsem
širnem polju odgoje in poduka, prisoja mu celo
pravico, da določa razmerje med cerkvijo in državo,
ter urejuje zunanje cerkvene razmere. Ali pa more
biti pastirjem sv. cerkve vse eno, se li obravna¬
vajo ta vprašanja temeljito in stvarno, v cerkvenem
duhu, ali pa nasproti s predsodki, prezirljivo, ali pa
celo sovražno? Ali nas ne uči skušnja, da so se
v teh zadevah prejšnje čase storile osodepolne
napake, vsled katerih ne trpi le cerkev, ampak
tudi državni red?

Največjega pomena je torej, komu izročite
tako velevažen posel, kakor je posel državnega
poslanstva; od njega bodo tudi odvisne vaše naj¬
svetejše zadeve. Zato si ne moremo kaj, da bi se
ne obrnili po svoji dolžnosti na vas z očetovskimi
opomini, da se poslužujete svoje volilne pravice

1

tako, da bo v prid in blagoslov vsem vašim ko¬
ristim.

Že ob zadnjem splošnem avstrijskem kato¬
liškem shodu smo javno izrekli, kateri oziri morajo
voditi delovanje katoličanov v državnem zastopu,
in v zastopih kraljevin in dežela. Ne bode odveč,
da vam ta navodila še enkrat ponovimo.

Podlaga sreče narodov je vera;  versko živ¬
ljenje pa goji sv. cerkev. V sv. cerkvi je shranil
božji Zveličar zaklade svojega nauka in svoje mi¬
losti, da je deli narodom cele zemlje v zveličanje.
Te vzvišene naloge torej sv. cerkev ni prejela od
nobene posvetne oblasti, ampak od svojega ustano¬
vitelja, našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kri¬
stusa; zato tudi ne more trpeti, da bi jo pri tej
nalogi ovirala kaka posvetna oblast; zahtevati mora,
da jo more popolnoma prosto izvrševati. Vaši višji
pastirji so se pa že opetovano pritoževali, da
cerkev v Avstriji te prostosti nima, da marveč
državno zakonodajstvo globoko  posega v cer¬
kveno področje, da se v marsičem ne morejo
prosto razvijati v cerkvi delujoče sile, ter da je
delovanje cerkve in njenih služabnikov pod težkim
jerobstvom.

Sicer radi priznavamo, da se je zadnja
leta pač marsikaj zboljšalo: vlada in zbornice so
obravnavale pravične zahteve in pritožbe cerkve
vidno z večjo dobrohotnostjo, kot prej. Toda olaj¬
šave, ki so vsled tega nastale, so vendar le bolj po¬
stranskega pomena, zakoni pa, ki kratijo cerkveno
prostost, so še v veljavi, kakor so bili poprej. Pa,
kako lahko se z novega vzbude stare strankarske
strasti, da prično sovražno izvajati one postave,
ter tako stare spone trje napno in cerkev v nove
uklenejo. Vprašajte sedaj same sebe: Ali bi možje,
ki sami ne verujejo resnic sv. vere, in sami ne
čislajo njenih najsvetejših in najčastitljivših naprav,
ali bi zastopali taki možje vaše verske koristi v
državnem zboru tako, kakor morate vi sami že¬
leti in pričakovati? Ako morate pa na to vpra¬
šanje odgovoriti z ne, tedaj nikar ne volite takih
mož. Ne volite torej nikogar, kdor hoče vero izpod¬
riniti in izključiti iz javnega življenja in iz državnih
naprav, nikogar, kdor hoče napraviti cerkev državi
za služabnico, ampak volite može, ki čutijo v last¬
nem srcu, kolike vrednosti je vera za človeka, ki

so prepričani, kolikega pomena je blagonosno delo¬
vanje sv. cerkve za človeško življenje, može, kateri
po tem prepričanju tudi živč.

Ako pa že sploh ni dosti zagotovljeno, da se
prosto in brez ovir goji sv. vera, velja to še prav
posebno o enem  polju, o šolskem polju.  Šolsko
postavodajstvo in njegovo izvrševanje, kakor se je
jelo spočetka razvijati, nikakor ne daje poroštva
za versko vzgojo vaših otrok, ne v ljudski šoli,
ne v srednjih in visokih šolah. Najhujše pri teh
postavah pa je, da more v njihovem smislu poduk
v posvetnih predmetih naravnost nasprotovati pod uku
v krščanskem nauku, in zato podirati, kar je se¬
zidal učitelj veronauka. Osodepolna napaka naše
sedanje šolske uredbe je, da šoli ni vera pod¬
laga, na kateri bi zvrševala vse svoje vzgojevalno
delovanje. Samo krščanski nauk, ki ga poduču-
jejo poleg tega vaši duhovni pastirji v tako pičlih
urah, teh nedostatkov ne more odpraviti.

Zopet vam moramo torej danes zaklicati isto,
kar smo izrekli že leta 1890.: „Sedanje ljudske šole
ne dajo poroštva, da se izgojujejo in podučujejo
vaši otroci katoliško: njih poduk in njihova vzgoja
nima znaka katoliške vere in katoliškega življenja. “
Sicer se nekateri izmed vas trudijo na razne na¬
čine, da bi s katoliškimi šolskimi društvi in s
katoliškimi zasebnimi šolami odpravili to zlo, in
s tem priznavajo nedostatke javnih šol. Toda te
žrtve koristijo razmerno le ožjim krogom, taki
zasilni pripomočki ne morejo zadostno pomagati.
Večinoma ste prisiljeni, da izročate svoje otroke
javnim šolam, čeprav ste prepričani, da le-te ne
bodo nadaljevale od vas pričete domače krščansko-
katoliške vzgoje tako, kakor smete po pravici pri¬
čakovati in zahtevati.

V resnici, sedanja šolska uprava dela silo
vaši vesti. Naj se ne ugovarja, da se v ljudski
šoli in v večini srednjih šol redno podučuje
krščanski nauk, ker ne zadostuje, da ima učni
načrt malo, le premalo ur za veronauk; cel poduk,
cela vzgoja katoliških otrok mora biti postavljena
na trdna tla katoliške vere, prešinjati jo mora
katoliški duh. Vi, katoliški stariši, ne smete nikdar
odnehati od te tirjatve, ako nočete zanemarjati naj¬
važnejše dolžnosti do svojih otrok. To tirjatev
bomo mi, vaši višji pastirji, vedno ponavljali, ker

010 ^'%^

e

bomo morali nekdaj pred božjim sodnjim stolom
z vami vred dajati odgovor za dušno zveličanje
vaših otrok. — Seveda se nam bo krivično oči¬
talo, da zahtevamo to iz prazne vladoželjnosti, da
hrepenimo po tem, kako bi spravili šolo pod cer¬
kveno samosilstvo, ali celo, kako bi zatirali uči¬
teljstvo ; ne, mi ne hrepenimo po tem namenu,
le e n namen imamo pred očmi: dušno zveličanje
vaših otrok, in zato zahtevamo za vas katoliške
šole in katoliške učitelje.

„V vaših rokah je, da se to zgodi", tako
smo vam že enkrat zaklicali. Ako se pa to do
sedaj še ni doseglo, zadeva krivda vsaj deloma
tudi vas katoliške može in volilce. Pri volitvi
svojih poslancev dostikrat niste gledali na to, da
bi volili take može, ki so bili pripravljeni poteg¬
niti se za to našo zahtevo. Ali hočete, katoliški
očetje, sedaj še enkrat storiti to napako? Ali
hočete še enkrat cel rod žrtvovati zgrešenemu in
napačnemu šolstvu ? Ne, Bog ne daj tega! Volite
torej take može, ki so z vami vred prepričani,
da se šolstvo mora spremeniti, da ne pade naša
draga domovina popolnoma v nevero in versko
vnemarnost.

Za srečen razvoj narodov našega cesarstva
potrebujemo narodni in socijalni mir.
Vsak narod ima natorno in zgodovinsko pravico
do tega, da goji in razvija svoje narodno živ¬
ljenje ; noben narod pa ne sme nikdar segati v
zahtevah tako daleč, da bi žalil pravice druge
narodnosti, ki živi zraven njega in ž njim, in da
bi vsled tega trpele velike in splošne koristi ce¬
lega cesarstva. Poleg pravice  posameznega
naroda je tudi dolžnost,  da se edino in močno
ohrani cesarstvo, pod čegar okrilje je postavila
previdnost božja avstrijske narode. Zakaj le močno,
notranje krepko in na zunaj mogočno cesarstvo
more podajati posameznim narodom luči in zraka,
da srečno razvijajo moči ter ohranijo celi državi
blaginjo miru. Ljubezen do lastne narodnosti bode
morala biti torej vedno združena s pravičnostjo
nasproti drugim narodom, združena s tesnim okle¬
panjem cesarstva, z nespremenljivo ljubeznijo in
zvestobo do našega vzvišenega vladarja, kateremu
je mirni razvoj narodov edina skrb, edina sreča.
Ako se pa ljubezen do lastnega naroda sprevrže

v narodno sebičnost; ako se stavijo tirjatve, ki
žalijo druge enakopravne narode v njihovih pra¬
vicah; ako se oznanjujejo načela, ki spravljajo v
nevarnost edinost in moč države ter žalijo zve¬
stobo do vzvišene vladarske hiše: tedaj pač ni
mogoče napraviti toplo zaželenega miru med av¬
strijskimi narodi; tedaj bo kazal državni zbor še
tudi v bodoče svetu žalostni prizor strastnih na¬
rodnostnih bojev. Vaši škofje pregoreče žele, da
se ta nesrečni boj že vendar enkrat konča; zakaj
vsled viharjev narodnih strastij mora trpeti tudi
versko življenje in krščanska čednost, ljubezen do
cerkve in spoštovanje vsake oblasti.

Kvišku torej, vi volilci, v vaših rokah je, da
se to doseže. Volite može, ki so pravični in trezni;
ki tirjajo svoje pravice, pa ne kratijo pravic
drugim, ki ljubijo celoto, pa nočejo oslabiti po¬
sameznih delov, in zahtevajo svoj del, ne da bi
celoti škodovali; može, katere vodi pri delovanju
modro načelo, da se v naši državi narodna vpra¬
šanja ne morejo rešiti s težo večine, ampak le z
močjo pravičnosti in krščanske ljubezni. Volite
torej zveste katoliške može; ker le tisti, ki misli
in živi v duhu katoliške cerkve, naučil se bo od
nje tiste modrosti in pravičnosti, katero je kazala
sv. cerkev že od nekdaj v vseh narodnih vpra¬
šanjih, in le tisti bo vkljub temu, da pripada
posebnemu narodu, v najvišjih vprašanjih enih
mislij s sodržavljani drugih narodov. Ne moremo
vam dovolj povdarjati: dvojna je vez, ki zjedinja
avstrijske narode, ljubezen do naše presvetle vla¬
darske hiše in udanost do katoliške cerkve. Kjer
veje duh božji, tam druži različnost jezikov v
ljubezni srca. Ako torej volite može, ki mislijo in
čutijo katoliško, bodete najbolje ustregli svoji na¬
rodnosti ter najbolj pospeševali tudi edinost in
moč države.

Pa tudi na socijalnem  polju potrebujemo
mož globokega spoznanja in mirnega mišljenja ;
tudi tukaj namreč divja vroč boj in prete velike
nevarnosti. Komaj še najdete stan in poklic, v
katerem bi ne vladala nezadovoljnost s sedanjimi
gospodarskimi razmerami in z dotičnimi držav¬
nimi postavami, nezadovoljnost, ki se pogosto še
nalašč podžiga. Nasprotja, ki so med koristmi
posameznih stanov, se poostrujejo, nedostatki se

1*

4

pretiravajo, tirjatve, ki se zahtevajo od države za
zboljšanje gospodarskih razmer, se povikšujejo
tako, da jim ni mogoče ugoditi. Ker pa država,
ki je poklicana v to, da varuje in pospešuje ko¬
risti vseh,  ne more ustreči želji vsakega posa¬
meznika, raste število nezadovoljnežev in s tem
število tistih ljudij, ki motijo mir in mirni razvoj
naših gospodarskih razmer. Vedno bolj teži in
hrepeni človeška družba narazen, vedno bolj po¬
zabljajo posamezni stanovi, da stvarjajo skupaj
eno božjo družino; da, kakor noben ud sam za-se
ni telo, ampak le zveza vseh udov, tako tudi
noben stan sam za-se ni človeška družba, ampak
le vsi stanovi združeni med seboj, in da mora
vsak stan, naj ima opravilo kakoršnokolibodi,
služiti celi človeški družbi ter delati v skupno
korist. Zato je tem važneje in potrebneje, da iz¬
volite može, ki so si ohranili toplo srce za potrebe
in stiske posameznih stanov, pa tudi prost pogled
na celoto; može, ki ne razširjajo prepadov sedanjih
socijalnih razmer s tem, da vzbujajo nezaupnost
in nezadovoljnost, ampak, ki skušajo premostiti te
prepade z ljubeznijo in pravičnostjo, može, ki
presojajo vse brez predsodkov ter skušajo porav¬
nati nasprotja koristij in tako pospeševati občno
blaginjo.

Kakor je treba tukaj najti neko soglasje med
raznimi koristmi in kakor se mora varovati r o-
kodelstvo, kmetijstvo in mala obrt,
tako se mora ublažiti in odstraniti zlasti tudi na¬
sprotje, ki je nastalo novejši čas med premožnimi
stanovi in med brezposestnimi delav¬
skimi stanovi,  nasprotje, ki se je poostrilo vsled
neugodnih gospodarskih razmer, zlasti pa tudi vsled
hujskanja ljudij, ki silijo na prevrat. Tu bo treba
modrih postav, ki bodo pomagale poravnati huda
nasprotja. Sicer imamo že nekaj let sem marsi¬
katero blagonosno socijalno-politično postavo, a
mnogo je še treba storiti; velike naloge še čakajo
rešitve in vaši zastopniki v državnem zboru bodo
morali marljivo sodelovati, da se hitro rešijo. Pri
tej volitvi si morate torej izbrati može, ki so po
svojem znanju in po svoji skušnji za to delo
sposobni, in ki imajo voljo delati na to, da se
po dobrih socijalnih postavah varujejo slabi pred
močnimi, da se brani pošteno delo pred nepo¬

štenim tekmovanjem, in ne smete voliti takih, ki
mislijo, da se dado sedanji socijalni boji zatreti
le z golo zunanjo silo.

Beda in revščina, katero moramo z žalostjo
opazovati dan na dan, izvira iz greha in iz po¬
manjkljivega družabnega reda. Nasledkov greha
odpraviti se nam ne bo nikdar posrečilo. Dokler
bodo živeli ljudje na zemlji, dotlej bo bivala med
njimi tudi beda in revščina. Božji Zveličar nas
uči naravnost: „Ubožce bodete imeli vedno med
seboj, “*) in zavrača s temi besedami prazne
sanje tistih, ki pravijo, da bi mogli spraviti s
sveta vso bedo in revščino ter obogatiti in osre¬
čiti vse ljudi. Ne, kakor ni mogoče odstraniti
neenakosti med ljudmi, tako tudi ni mogoče od¬
straniti razlike v njihovih zunanjih razmerah, in
dokler bo stal svet, ostala bo tudi revščina in
potreba, beda in bolezen.

Toda ubožcev, ki iščejo dela in kruha, pa
ga ne najdejo; ki stradajo, pa ne najdejo nikogar,
ki bi jih nasitil; ubožcev, ki prezebajo, pa ne dobe
obleke; ubožcev, ki umirajo, ker ne skrbi nihče
zanje — takih ubožcev v družabnem redu, urav¬
nanem po krščanskih načelih, ne sme biti. Ker
čeprav revščina in beda kot posledica greha vedno
ostane, vendar to zlo neznosno poostruje pomanj¬
kljivost našega sedanjega družabnega reda. Da
se ti nedostatki odpravijo, je naloga človeške
družbe, države, občine, sploh naloga vsakega
človeka, ki se je učil od Jezusa Kristusa, kako
usmiljenje nam je skazal ter kako resno nam ukazal
skazovati usmiljenje. Državne postave, skrb občin
za ubožce, prostovoljno pa urejeno delovanje kr¬
ščanske ljubezni, vse mora sodelovati, da se ustvari
socijalni red, v katerem ne bo nikake revščine in
bede brez pomoči.

Akoravno smo od tega zaželjenega namena
žal še daleč proč, ga vendar gotovo dosežemo,
ako nauki, vzgledi in milosti našega Zveličarja
globlje prevzamejo in topleje razvnamejo človeška
srca, ako prešinja občine pri socijalnem delovanju
duh ljubezni in usmiljenja, ako država vedno
modro pospešuje v krščanskem smislu napredek
socijalne postavodaje. Tak napredek bo pozdravljal
vsak razsodni in modri z veseljem, da, celo za-

*) Mat. 26, 11.

5

hteval ga bo tudi tedaj, ako premožnim stanovom
nalaga žrtve. Noben kristjan, noben katoliški mož
pa nasproti ne more odobravati sredstev, katere
predlagajo za ozdravljenje zevajočih socijalnih ran
tisti, ki hočejo veljati kot pravi, izključni zastop¬
niki delavskih stanov. Ti možje hočejo zboljšati
razmere delavskega stanu s tem, da se popolnoma
preobrnejo naše družabne razmere, da se odpravi
vsaka posest, podržavijo zemljišča, kapital in de¬
lavska sredstva. Vsem obetajo enako vživanje pri
enakem delu, v resnici pa bi z neznosnim zati¬
ranjem in s sramotno silo ustanovili le svoje
gospodstvo. Uničiti nameravajo cerkev in krščan¬
stvo, ki se najkrepkeje ustavljata njihovim po¬
gubnim naklepom. Zato so njihovi spisi polni
ostudnih napadov na cerkev in njene služabnike,
polni zasramovanja in zaničevanja najbolj častit¬
ljivih naprav naše sv. vere. Iztrgati hočejo de¬
lavcu iz srca vero v Boga in božjo previdnost,
tolažilno upanje na večnost, udanost do sv. cerkve
in zaupanje do dušnih pastirjev, in le prepogosto
pripravi stiska in sila delavca do tega, da se da
izvabiti in porabiti za take sila pogubne namene.

Katoliški delavci, prvikrat bodete stopili na
volišče, da pošljete s svojimi glasovi v državni
zbor može, katerim zaupate! Z raznih stranij se
bodo trudili za vaše glasove, zlasti tisti, ki hočejo,
kakor pravijo, edini zastopati vaše koristi. Sum¬
ničili in obrekovali vam bodo cerkev in njene
služabnike; z brezmernimi, nezvršnimi obljubami
in obeti vas bodo skušali privabiti; poreko vam,
čas rešitve iz pozemeljske revščine se je približal,
srečni dnevi nastopijo sedaj za vas, če le daste
svoj glas možem, ki trdijo, da le oni zastopajo
delavce. Varujte se takih krivih prerokov! Ničesar
nimajo, s čemer bi mogli spolniti svoje obljube,
pač pa utegnejo vaš položaj še shujšati. Ne, ve¬
rujte velikoveč tistim, ki podučujejo vas in vaše
otroke v veri sv. cerkve, ki so bili doslej vaši
skušeni voditelji in so vedno v vseh potrebah
vaši zvesti svetovalci, ki imajo gorko srce za
vašo večno, pa tudi za vašo časno srečo. Ti naj
vas poduče o končnih namenih onih zapeljivcev
in ne poslušajte ljudij, ki vas slepe s tem, da
bodo na razvalinah altarja in prestola ustvarili
raj. Volite može, ki se zvesto drže katoliške vere,

može, ki imajo srce za revo in bedo ljudstva in
so pripravljeni, po postavnem potu in z vsemi
pravičnimi sredstvi odpraviti težave, ki vas tarejo;
može, ki spoznavajo z besedo in dejanjem staro¬
davni, večno resnični nauk, da brez Boga ni
sreče, brez večnosti ni upanja, brez krščanske
vere ni prave ljubezni!

S tem opominom pa se obračamo tudi še
enkrat na vse volilce kateregakoli stanu. Volite
katoliške može, ki niso katoličani samo po imenu,
ampak svojo vero javno spoznavajo tudi z ustmi
ter po njej uravnavajo tudi svoje življenje.
„Ako Bog ne zida hiše, se trudijo zastonj, ki jo
zidajo."*) Brez Boga ni nobene stalne veljave in
oblasti. Čeprav država z močjo marsikaj prisili,
vendar ima obstanek le tedaj in dotlej, ako in
dokler ljudstvo spoštuje božji red, iz katerega
izhaja vsaka človeška oblast. Oel državni red si
mora biti zato vedno svest, da je le poklican, da
ustanavlja in vzdržuje božji red s človeškimi
sredstvi. Ako se oddalji od svojega izvira, spod¬
kopava samega sebe in pospešuje pogubno delo
tistih, ki hočejo razdejati državni in božji red.
Nasproti mogočnim, nekrščanskim valovom treba
je torej bolj kot kedaj mož, ki dajejo Bogu, kar
je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Volite
torej take može in utrdili bodete s tem veljavo
države, branili bodete blagonosno delovanje cerkve
ter ugladili pota k spravi in socijalnemu miru!

Ako pa hočete pri bližajočih se volitvah iz¬
polniti naše upe in naše želje, katoliški možje,
bodite edini!  Vaša nesložnost je bila doslej
mnogokrat vzrok vaše slabosti. Ako se nečejo
avstrijski katoličani odreči vsemu vplivu na javne
državne razmere, ako ne marajo žrtvovati svojih
najvažnejših koristij, tedaj ne sme tako ostati.
Skupno zastavo imate, okoli katere se zbirajte in
združite pri teh volitvah — svojo sveto katoliško
vero. Kvišku torej, katoliški možje, tega znamenja
se oklenite in v njem vas bodemo videli zmagujoče!
Mi priporočamo to važno zadevo vsemogočnemu
varstvu božjemu, priporočamo jo mogočni pri¬
prošnji preblažene device Marije in zato zauka-
zujemo, da se kako nedeljo pred dnevom volitve,

*) Psalm 126, 1.

6

katero naj gg. duhovni pastirji natančneje določijo,
po vseh cerkvah naših škofij izpostavi Najsvetejše
v javno češčenje in da se opravljajo molitve za
dobre volitve, ki naj bodo cerkvi in domovini v
blaginjo in srečo.

Dano meseca januvarja v letu zveličanja 1897.

Frančišek kardinal Schonborn,

knezo-nadškof praški.

Anton Jožef kardinal Gruscha,

knezo-nadškof dunajski.

Jurij kardinal Kopp,

knezoškof vratislavski.

Silvester kardinal Sembratovicz,

nadškof lvovski, rit. gr.

Janez Ev. kardinal Haller,

knezo-nadškof solnograški.

Fulgencij Czarew,

nadškof, škof hvarski.

Izak Nikolaj Izakowicz,

nadškof lvovski, rit. lat.

Alojzij Matija Zorn,

knezo-nadškof goriški.

Severin Morawski,

nadškof lvovski, rit. lat.

Gregor Raj če vic,

nadškof zaderski.

Teodor Kohn,

knezo-nadškof olomuški.

Luka Solecki,

škof przemiselski, rit. lat.

Ignacij Loboš,

škof tarnovski.

Emanuel Schoebel,

škof litomefiški.

Frančišek Sal. Bauer,

škof brnski.

Simon Aichner,

knezoškof briksenski.

Jakob Missia,

knezoškof ljubljanski.

Janez Krst. Flapp,

škof poreško-puljski.

V znamenje svoje višjepastirske ljubezni pa
dvignemo skupno roke ter vas blagoslovimo v
imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen.

Martin Jožef Riba,

škof budejeviški.

Janez Puzyna,

knezoškof krakovski.

Evgen Karol Valussi,

knezoškof tridentinski.

Jožef Kahn,

knezoškof krški.

Frančišek Marija Doppelbauer,

škof linški.

Mihael Napotnik,

knezo-škof lavantinski.

Filip Nakič,

škof spletsko-makarski.

Julijan Kuilowski,

škof stanislavovski, rit. gr.

Jožef Gregor Marčelič,

škof dubrovniški.

Edvard Janez Nep. Brynych,

škof kraljičin-graški.

Leopold Schuster,

knezo-škof sekovski.

Janez Krst. Rossler,

škof šenthipolitski.

Andrej Marija Sterk,

škof tržaško-koperski.

Matevž Zannoni,

škof šibeniški.

Frančišek Uccellini,

škof kotorski.

Konštantin Czehovicz,

imen. škof przemiselski, rit. gr.

Frančišek Volarič,

kapitularni vikar krški.

7

Postna postara

za ljubljansko škofijo v leta 1897 .

P olajšave, ki so se glede posta doslej dajale
v ljubljanski škofiji, veljajo vsled novega za pet
let danega privoljenja apostolske stolice z dnč
15. septembra 1894 tudi za leto 1897.

Verniki ljubljanske škofije so tedaj dolžni pri
spolnovanju postne zapovedi paziti v tekočem letu
na sledeče določbe:

I. Dnevi, o katerih si je pritrgati treba ali
o katerih je dovoljeno le jedenkrat do sitega
jesti, so:

1. Vsi dnevi štiridesetdanskega posta razun
nedelj.

2. Kvatrne srede, petki in sobote.

3. Srede in petki v adventu.

4. Dnevi pred binkoštmi, pred prazniki sve¬
tega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh
svetov, čistega spočetja Marije Device in pred
Božičem.

II. Dnevi, o katerih je prepovedano meso
jesti, dovoljeno pa, rabiti maslo in živalsko ma¬
ščobo, so:

1. Vsi petki celega leta.

2. Pepelnična sreda, štiri kvatrne srede in
kvatrne sobote.

3. Trije zadnji dnevi velicega tedna.

4. Dnevi pred binkoštmi, pred prazniki sve¬
tega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh
svetov, čistega spočetja Marije Device in pred
Božičem.

III. Privoljeno je nadalje meso jesti:

1. Za vso škofijo,  kolikorkrat je zapo¬
vedan praznik na kak poprej imenovani dan, na
kateri je meso jesti prepovedano.

2. Za posamezne kraje,  kolikorkrat
je kak semenj na tak dan. (V mnogih farah je po
več raznih krajev, ki so drug od drugega od¬
daljeni ; tu polajšanje ne velja za vso faro, ampak

le za tiste kraje, kjer se zaradi semnja večja
množica ljudij shaja.)

3. Za posamezne osebe:

a)  Bazun pepelnične srede, zadnjih treh dnij
velicega tedna ter dnij pred- binkoštmi in Božičem
se za vse druge dni polajšanje, to je privoljenje
meso jesti, daje:

delavcem v tovarnah (fabrikah) in v pre-
mogo- in rudokopih;

popotnikom, ki v krčmah ali gostilnah jedo;

tudi drugim, kateri morajo v gostilnico na
hrano hoditi.

b)  Bazun velicega petka se za vse druge dni
tako polajšanje daje:

železničnim sprevodnikom ali kondukterjem;

vsem, ki po železnici potujejo in so prisiljeni
na železničnih postajah v ondotnih gostilnah jesti;

tistim, ki zaradi zdravja v kopeli bivajo, nji¬
hovim ondi bivajočim družinam in poslom.

c) Vse dni, brez izjeme, smejo mesne jedi
vživati:

tisti, kateri so zaradi prevelike revščine pri¬
morani jesti, karkoli dobe;

tudi drugi, ki v družinah služijo ali žive,
kjer se postno ne kuha.

Vendar naj taki gledajo, če je moč, da se
vsaj veliki petek mesnih jedij zdrže.

IV. Vse tiste postne dni v letu, o katerih je
le jedenkrat nasititi se pripuščeno, in ves štirideset-
danski postni čas, tudi ob nedeljah je vživanje
rib in mesa pri ravno tistem  obedu prepo¬
vedano. Treba se je zdržati mesa ali rib.

V. V jedi pritrgovati si ni treba:
bolnikom, nadalje onim, ki težka dela opravljajo;
slednjič onim, ki eden in dvajsetega leta še niso
dopolnili, ali pa so šestdeseto prestopili.

Oni, katerih ne veže zapoved v jedi pritrgovati
si, smejo tiste dni, kadar je drugim v jedi pri-

8

trgovati si zapovedano, pa ne popolnoma prepo-
vedeno jesti meso, — izjemoma meso jesti, koli-
korkrat med dnevom jed vživajo: nasproti pa
smejo oni, katere veže zapoved v jedi pritrgovati
si, tiste dni meso le o poludne in zvečer vživati,
pa si zvečer po dolžnosti pritrgovati.

Gospodje župniki in spovedniki so
pooblaščeni,  da smejo v slučajni  resnični po¬
trebi prepoved o zavživanju mesa še bolj zlajšati,
vendar pa ne več. kakor samo na eno leto. Kdor
meni, da mu je stalne  dispenze ali polajšave po¬

treba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordi-
narijat.

Tukaj navednna določila pa ne veljajo tudi
za redovnike; oni se ravnajo po svojih pravilih.

Vsi verniki, ki se s tem podeljene polajšave
poslužujejo, naj tiste dni štiri de setdanskega
posta,  o katerih to store, — tudi ob nedeljah,
— petkrat molijo „0čenaš“ in „0eščena
Marija"  v čast britkemu trpljenju in smrti Je¬
zusa Kristusa. Vendar jim je na prosto voljo dano,
mesto tega primerno miloščino dajati.

Knezoškofijski ordinarijat ljubljanski, dne 15. januarja 1897.