Ss;w RAST-L. VIII, ŠT. 3-4 (49-50) JUNIJ 1997 ISSN 0353-6750 R A S T REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA iyti VSEBINA str. RAST št. 3-4 (49-50) 1 #0 D xo0} /132AZ UVODNIK Ujeti vredno in novo na straneh Rasti 163 Nataša PETROV I LITERATURA Poezija Rokopis sanj 166 Ivan GREGORČIČ Krila Mrtvo morje 167 Čistina Prgišče 168 Sonja VOTOLEN Tanka 169 Primož REPAR V meni 170 Urška HENIGMAN Valoviš Bojim se Ni pomoči Španske stopnice 171 Sonja ZIDARIČ Proza Imeli si luno v očeh 172 Sonja VOTOLEN Dež gre 174 Irma Marija OŽBALT 1991 (odlomek iz romana) 178 Damijan ŠINIGOJ II KULTURA Alojz Konec 184 Jožef MATIJEVIČ Neznani Jarčevi pismi in pesem 187 Rozina ŠVENT Arhivska zapuščina Marjana Kozine 190 Zorka SKRABL Dr. Ignacij Knoblehar - Abuna Soliman 194 Martina BOŽIČ Beseda o profesorju Karlu Bačerju 200 Marjan BREZOVAR III NAŠ GOST Ne kamni, ljudje tvorijo mesto (pogovor Milan MARKELJ s prof. Vladimirjem Bračem Mušičem) 208 Marjan RAVBAR IV DRUŽBENA VPRAŠANJA Zavodsko varstvo starejših in odraslih duševno prizadetih v občini Novo mesto 224 Ana BEVC V RASTOČA KNJIGA Diamantna družba za zdravo in ekološko čisto Novo mesto 238 Peter NOVAK VI ODMEVI IN Ukročeno in neukročeno življenje 252 France REŽUN Sledovi stopinj iz temotne preteklosti 254 Marija MERCINA Za polnokrvnost likovnega življenja 256 Tone GOŠNIK Prireditveni utrip na študijskem oddelku Jadranka MATIČ- Knjižnice Mirana Jarca 257 ZUPANČIČ Novosti Dolenjske založbe 263 Franci ŠALI VII GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON 268 Karel BAČER VIII KRONIKA Februar - marec Sodelavci te številke 276 286 Peter ŠTEFANČIČ NASLOVNICA: Alojz Konec: OKRASNA KOPRIVA OB OKNU, olje na platnu, 90 x 70 cm, 1995 UJETI VREDNO IN NOVO NA STRANEH RASTI Izid letošnje junijske, poletne ali druge dvojne številke Rasti je za uredništvo tudi skromen jubilej, saj smo od začetka njenega izhajanja v letu 1991 prišli do petdesete števike. Pričujoča izdaja bi lahko bila obsežnejša in bogatejša, a smo jo morali kar dvakrat krčiti, da smo se uskladili z možnostmi oziroma z nujnimi omejitvami obsega. Ce se prav spominjam, je bilo na začetku tretjega letnika naše publikacije, ko je pesnik, prevajalec in izkušeni urednik Severin Šali, nam vsem dragoceni človek in mentor, dejal, da je pot do dobre revije nalahka in dolga, da bo treba še marsikaj postoriti, da bo Rast zares dobra. Te iskrene, dobronamerne in prijateljsko kritične misli so se vame globoko zapisale in ostale žive kot vodilo in opora od številke do številke. Celotno uredništvo je vedno težilo k temu, da bi reviji kar najmanj manjkalo. Kakovost prispevkov, odprtost do ustvarjalnosti avtorjev in do območja, ki ga prvenstveno pokrivamo, lep jezik in likovna podoba so bili pri našem delu ves čas v ospredju, prav tako pri samoocenjevanju in kritičnem pretresu številk po izidu. Ce povzamem večkrat izrečene misli kolegov iz uredništva, “naj cveti tisoč cvetov” in “naj se razvijajo in rastejo novi poganjki”. Če je pot do dobre revije nelahka in dolga, je do odlične nikoli zaključena spirala, saj se v času njenega izhajanja porajajo vedno nova vprašanja, izzivi in problemi, drugačni pogledi in vrednotenja in novi avtorji. Ambicija Rasti je ujeti dobro, novo in vredno, ki se na območju širše Dolenjske in Posavja dogaja, nastaja ali je zanj pomembno. To bo seveda mogoče, če bo njena vsebina odsevala in izžarevala ustvarjalnost, če jo bodo avtorji čutili kot občutljivo za raznovrstne umetniške, miselne, kritične in druge intelektualne dosežke in spoznanja, kot prostor, kjer se lahko izražajo in imajo interes in potrebo, da v njej sodelujejo. Če bomo imeli dobre in dejavne sodelavce, bomo imeli tudi zveste naročnike in zadovoljne bralce. Pri končni podobi te številke smo se srečali z neljubim dejstvom, da smo kar nekaj že odbranih prispevkov morali preložiti za prihodnjo. Za avtorje in uredništvo ni prijetno, če prej mine pol leta ali več, preden odbrano besedilo pride v branje. Uspeli pa smo, da nista okrnjena vsebinski koncept in likovna podoba. Na 128 straneh v devetih razdelkih sodeluje 26 avtorjev in avtoric, pri čemer sem kot avtorja upoštevala tudi našega gosta-intervjuvanca prof. Vladimirja Bruca Mušiča in likovnika Alojza Konca, katerega umetniške reprodukcije tvorijo estetsko podobo te Rasti in sem jih štela za poseben razdelek, razporejen po celotni reviji. Veseli nas, da smo za delo v uredništvu pridobili Marinko Dražumerič, po izobrazbi umetnostno zgodovinarko in etnologinjo, in Alenko Cizel, po izobrazbi sociologinjo in podiplomsko študentko socialne ekologije in prostorske sociologije. Verjamemo, da bosta s svojim znanjem in delavnostjo reviji lahko veliko prispevali. Predlagali ju bomo v potrditev izdajateljici in se tako uskladili z odlokom o izdajanju. Kres je tu in leto se bo prevesilo v svojo drugo polovico. Za šolarje in študente so pred vrati počitnice, pred nami sta meseca dopustov. Privoščili si bomo lahko več branja dobrih knjig in revij. Želimo, da bi bila med njimi tudi Rast. Uredništvo se bo potrudilo, da bo jesenska dvojna številka izšla pravočasno. Hkrati pa nas čaka še zahtevno delo. Pripraviti moramo celovit program prehoda na dvomesečno izhajanje v letu 1998. Domisliti in doreči bo treba vsebinsko, kadrovsko, organizacijsko, tehnično in denarno stran. Od sodelavcev in bralcev bomo veseli pobud, predlogov in kritičnih mnenj, da bo revija čimbolj prostor, kjer se avtorji in bralci srečujejo. Nataša Petrov, namestnica odgovornega urednika Rast 3 - 4 /1997 Alojz Konec: REALNA KONKRETNOST II, olje na platnu, 135 x 100 cm, 1992 RAST - L. VIII. ŠT. 3 - 4 (49 - 50) JUNIJ 1997 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA Ivan Gregorčič ROKOPIS SANJ Skozi neprehodno grmičevje in ščavje prenikne odsvit luči s kril neke daljne neznane ptice. Zarosi zlati prah na beli sneg. Vzbrstijo slike. Gomazijo brez okvira, brez oblike. Sumi čas, dihajo vsemirja. Na pladnju svet, zgoščen v piki, a brezbrežen, kristalno jasen, poln teže, a breztežen. V ozadju iz temine glas, tih, komaj slišen, nežen in do bolečine bežen. Ko se odpro veke, skozi okno sije nemo oko jasnega neba. Na njem se razblinja bela meglica oblaka. In veš, da te išče pesem. Na vekov veke. A ne čaka. KRILA Včasih, zelo redko in vse redkeje, čutiš, še čutiš, kako ti poganjajo krila (kot bi te pojila, kot bi te dojila dobra zlata vila). In potem čutiš, spet čutiš, da so odletela, da so spet odletela le krila. V zraku ostane kot dih, ki boža nežno kot fina svila. Da se ježi in se razcveta koža. In si roža. LITERATURA Rast 3-4/1997 Obilje kože in rok, nevidnih nitk in zank, šivov in šivank, mavričnih prelivov, rož in nožev, slapov in rokavov, gričev in planjav, grč in divjih daljav. In eno samo mravljinčasto obzorje. Za njim mrtvo morje. ČISTINA Na pragu, v okviru vrat, munchovska podoba ženske. Bela, obrobljena črno. Pred njo valovi zrelo žitno polje, čeprav nikjer ni nobenega vetra. Nikjer nobenega oblaka, nikjer nobene sence, kamor bi se odložil, kjer bi se odpočil. Diham. Diham najčistejši zrak, diham čas. Sonja Votolen PRGIŠČE Sem ženska puščave Ti si sipina Vsa tisočletja enaka ti si veter ki se vrača v puščavo sleherno lunino vstajenje Hočem da me veter premika in hočem da si včasih beduin Ko se puščava obarva oranžno s pivim mrakom Izropal si vse moje vrtove Marjetic ni niti za ljubi ne ljubi Ko sva se prvič igrala ljubi ne ljubi jih je bila polna košara Pa še za vrč Ob najinih zgoščenih nogah Nikoli ne bom zate molila Prevečkrat sem te videla mimo angelov zreti Se jim v perutničke hahljati Ko je mene moj kerub svaril pred tabo ki zate ne bom nikoli molila Primož Repar TANKA Mihaeli Ognjeno jutro, melika so tvoja pota. Onstran dobrine peščena globel - tvoji / tebeško /1 ločiti ptici Bledica noči, kani hodi tvoja želja - daruj se duša! Tesno mi je pri duši, moja nora ljubezen *** Naj sam razpadem, pestovala si srce, ki je reklo: ne! Na grmadi svetovja sad kivi, prelit z ognjem. *** Brani cvetovi ljubica, ne pohodi-mesečina rdi čista stopinja noge, moja kretnja te spremlja *** Vsak blazni obet v brezupu molka slovesnost črno oko morja konkretno določena zelena posamičnost Ugasnjena podoba Rafael išče tebe -na dnu jezera se svetlikajo sanje, ki sva jih preživela. Ne reci preveč, pote nikdar ne bova tam v brezvetrju - strašilo niti vet cine bo ustrašil - skupaj sva. *** Kjubujem vsemu, na dnu se me dotakne dom tvoje prošnje, iz niča se zablesti pretkana bleda prošnja *** Oči govorijo: pridi k meni - lepo je. A kaj; prst zažuga, groza dviguje krila, nebogljena jezom. Urška Henigman V MENI V meni se budi zver pričakovanja, čakam na peronih vrvenja. A zbledim, ko te pogledam ? VALOVIŠ Lasje roke na kolenih noge na rečnih valovih valovim valoviš pred mano smeh zarja jesenska v toplih nedrjih neba veš mislim mislim na nebesna obzorja oblake noč trohni v mojem krilu noč mi veje skozi očesna zrkla v dušo lasje valoviš med tabo in mano pesem nemir utrip ljubezen??? BOJIM SE Bojim se, da ne premaknem ogledala, v katerem gleda iz mene tvoj spačeni obraz. Tvoj greh je moje rojstvo v hiši iz kivi in drobovja. LITERATURA Rast 3-4 /1997 NI POMOČI Nagon omame v greh strmi, stoji ves dan... Na polju kosec kosi, čriček v kivi... /Toši, naj ne izgine spomin... Z dlanjo si sežem čez potno čelo in obležim med vrelimi morami, ti prihajaš v curkih noči šele zdaj, šele zdaj... A ni pomoči! Sonja Zidarič ŠPANSKE STOPNICE Moji trije moški so moja zadnja večerja v Rimu. Aro/i, školjke v vinu, ki z enigmatično svetlobo božajo stene svetišča. Abel, kruh iz Ischie, z vonjem jabolk in grozdja, ki ga prepojenega s slino izpijem. Adam, nabrekle jagode iz Rajskega vrta, grenak kot Fontana di Trevi. Uničujem jih do popolnosti. Zanje sem reliefna Trajanovem stebru, krhek, nadevan s plodnimi sokovi in prelit z nevihto ebenovine. Zanje sem Noetova barka, meč v nožnici boga Odina. Pijemo se kot leden nektar.; ki se v morilskih nočeh vali prek skal v požrešno Etno in se sunkovito izlije v tiho beneško laguno. Moji trije moški so moje večno mesto in jaz sem njihov Goethe na italijanskem potovanju. LITERATURA Rast 3 - 4 / 1997 .o. 171 Lucijan Reščič: VINJETA (iz knjige Naši kraji) LITERATURA Rasi 3-4 / 1997 (Odlomki iz daljše proze) Kadar je odhajal, meje za nekaj trenutkov nepremično gledal v oči. Njegove temne so še potemnele. V mojih seje nekaj mokri- lo. Hotela sem vsaj hinavski, ponarejen nasmešek. On je ostal resnega liea. Je nadolgo vzdihnil. Prav iz svoje notranjosti. Meje prijel za prste. Počasi sva šla preko kuhinje. Po hodniku. V verando. Tu so bili njegovi čevlji. Plašč. Me je postavil predse. Tiho vame zrl. Celo je dobilo gubice. Počasi me je povlekel na prsi. Kot da mora biti prihajanje na njegove prsi občuteno. Preden se naslonim nanj. Seje z usti dotaknil moje glave. Obul en čevelj. Me pogledal. Pa drugi čevelj. Vtaknil nogo vanj. Molče sem bila naslonjena na podboj vrat. Meje objel preko ramen. Sc je spremenil v en sam vzdih. Morala bi bila nekaj reči. Pa ni šlo. Tudi zato ne, ker nisem hotela prositi. Moledovati. Za ostati. Za ne še iti. Za bodi še malo. Zeblo me je. Od groze. Ker bo zdaj zdaj prijel še za plašč. Pa za kljuko. In bom skozi steklo videla le še njegovo senco. Začutila sem dotik. Njegovi prsti so zlezli med moje. Sledila sem verigi prstov in rok. V kuhinjo. Spet. Okoli okrogle mize. Vonjal je kuhinjo. Razširil nosnice. Pustil nekaj pogledov na stenah. Da je tako lepo tukaj, je dejal. Domače, je dejal. Znano, je dejal. Ovila sva sc drug drugemu okoli pasu. Nestrastno. Naslanjajoče, samo za dotik kože ob kožo. Da je, kot da te oblizne vetrič. In pripreš oči. In sc pustiš zazibati. In slišiš - o bog, zakaj moram iti? Rada bi zakričala: nič nam ni treba storiti, česar sami nočemo! Nihče nas ne more prisiliti. Sami svoji smo. Sami napravimo korake. Takšne ali drugačne. Nihče ne stopi namesto nas. Nihče ne napravi niti kretnje namesto nas. Le mi. Le mi sc odločamo. Odločimo. Ne sprašuj vesolja, zakaj moraš iti. Ne išči izgovorov za svoje odločitve drugje. Pri drugih. Kajti tvoje so. Jaz to vem. Že vem. Saj nekoč tudi nisem. Se nisem tega zavedala. A reči mu ne smem. S tem bi hote vplivala na njegovo odločanje. Vsak mora imeti svoje lastno. Tudi nočem biti vsiljiva. Moledujoča. Ne maram ponižnega prosjačenja za naklonjenost. Dobim, kolikor mi zmore dati. Kolikor sc zaveda dati. Kolikor je ta hip odrasel in dozorel izročiti sc. Morda njegovo danje ne bo nikoli zak-lasilo, morda bo vekomaj jaro žito. A vidim, da bi rad bil sončen. Oprijcmaje sc sva spet prišla do verande. Za hip me je še skril pod svoj plašč. Z obema dlanema mi je objel lice. Se sklonil k nosu. In zaprl vrata. Videla sem le še senco. Skozi barvno steklo vhodnih vrat. Toliko stvari bi rada doživela s teboj. Drobnih. Čudovitih. Tako krasnih, da zastane dih. Da bi planil po zraku do neba od veselja, ker SI, ker si na tem svetu, ker si bitje, ki lahko te čudovite majhnosti ZAZNA, občuti, vidi, doživi, se jih zaveda, sc zahvali stvarniku, ker ti je dano biti ŽIV, biti na tem svetu in sprejemati darove sveta, darove narave. Sla sem čez travnik. Čez morje rumenih razcvetelih regratov. Sonja Votolen Med zeleno zelenje. Krasota, ki bi jo rada doživela s teboj. Te IMELSI I.UNO V OČEM prijclu za prste in te opozorila: glej, to je sreča. Dotakni sc je. Sedla bi v trave. Bila malo zelena. Malo rumena. Od peloda. Rada bi sc potem povaljala s tabo v travi. A sem sama sedla vanjo. S prsti zašla med regrat. Hotela sem poznati dotik moje kože in regratovih cvetov. Mojc kože in travnih bilk. Hotela sem poznati stik telesa, ležečega v travi, s travo. Sem se zavaljala. In bila potešena na travni način. Ker sem storila nekaj zase. Ker je tako hotelo moje bitje v meni. Začutila sem stik. To je nekaj mogočnega. Začutiti bivanje narave v sebi. To je globina s tišino. Tišina v globini telesa. Skladnost duha, telesa in narave. Enost. Kot dihanje. Kako si želim, da bi znal tudi ti to čutiti. Začutiti. Doživeti. Najedla sem se nirvane tudi zate. *** Danes bi ti rada poklonila žafranovo jaso. Tebe seveda ni. Ko grem po ozki potki. Na desni komaj živeči potoček. Ostanki preživelih zimskih suhih trav ob vodi. Steza blatna. Se od umrlega snega osvežena. Zmika mi pod nogami. Na levi sveže krtine. Kot rjavi klobuki na sramežljivo ozelenelem travniku. Nato jasa. Ob robu gozda. Nešteto vijoličnih glavic. Na kratkih pcccljčkih vijolični cveti. Tako sveže delujoči. Cisti. Drobceni, komaj rojeni. A tako hrabro zroči. Le kako so ti krhkci prebodli še ne povsem razmehčana tla? Čudež narave. Skoda, da ga ne moreš ujeti. In shraniti v svojih očeh. Da se ti oči odpočijejo, ko so preutrujene. Da sc pogled uleže na to vijoličnost. Sedem na podrto drevo. Sprostim pogled predse. Rada bi bila žafranova čebulica. Takole klila nekaj pomladnih trenutkov. Na tej lepi jasi. Nato pa do naslednje pomladi počivala. Lepo mi je. Zaradi lepote barv, trav, migotanja vej, zelenila... Notri v gozdu je belo. Od zvončkov. A tja bom zašla drugič. Tudi zate. In ti spet v mislih povedala, kako krasno je BITI. *** Bolečina. Tudi to sem jaz. Včasih je ezoterična. Skrivnostna. Ker sem jaz njena izbranka. Včasih je kot vizija. Drugckrati sem jaz njen privid. Kako nenavadno prepletanje. Znova sc sprijeti. Ampak zori lahko le ena stran. Jaz. Ji rečem hvala. Kot prijateljem. Dobri knjigi. Lepi glasbi. Jo pozdravim in pobožam. Kot naravo. Je ne zamolčim. Se soočiva. Si pokaževa čustva. Izključiva samopomilovanjc. Postane klic življenja k življenju. Čeprav je z mano, ni moja lastnina. Ko prideva do zdrave skladnosti, prideva do kakovosti. Prihaja in bliža sc dozorevanje. Kot da prihaja avgustovska noč. Zdaj in tu. Bivanjskosti (utesnjenosti) ne izraža le smeh. Tudi ona. Bolečina. Svetloba, smeli, bolečina... Kaj je dominantno? Želim biti popoln posameznik. Četudi na račun bolečine. Irma Marija Ožbalt DEŽ GRE Večer pade zmeraj kot presenečenje. Zasediš se na ležalniku. Prijetno je takole okoli pete ure popoldne. Bereš. Najraje knjige iz starih časov. Starih časov Floride. Zgodbe, ki sc ne ukvarjajo s turisti, zgodbe o zemlji zavezanih ljudeh. Da so taki ljudje tudi na Floridi, da tu žive pridelovalci sadja in poljskih pridelkov, ki opazujejo božje nebo in spremembe letnih časov z isto zaskrbljenostjo, kot jih kmetje, ki garajo po dolenjskih gričih, tega si človek prej ne predstavlja. Mislim, od daleč, od doma. Tudi ne, če pridrviš na ta razkošni polotok v Karibskem morju kot turist v gonji za kratkim oddihom, za soncem in za belimi plažami. Sediš in sc čudiš stvarstvu tiste resnične Floride, ki jo do takih podrobnosti in s tako prizadetostjo slika, denimo, domačinka, pisateljica Margaret Kinnan Ravvling v svojih povestih in spominih na vse, kar raste in živi na peščinah, v močvirjih in v sadovnjakih, ki so jih iztrgali z zanikrnimpalmetto grmičevjem porasli divjini. Te zgodbe so zdaj že zastarele, nekaj takega, kot tiste stare mo-horjevke, večernice o stiških tlačanih in svobodnjakih. Okus imajo - te in one - po uležanih hruškah, po preprostem razkošju domačnosti. Takih zgodb ljudje računalniške dobe ne berejo več. Jaz pa jih berem, prav tu, ob bazenu pod rožnatim sončnikom. Z vrtov diši po limonah, ki pravkar dozorevajo. Čez nekaj dni bo božič. Nenadoma drobnih črk ne razločiš več. Najbrž si bo končno treba omisliti očala za branje. Dvigneš oči, da bi sc odpočile. In se začudiš: sonce sc je nagnilo daleč za oleandre in tiste košate hraste na koncu vrta. Le tu in tam še štrkne kak žarek skozi trdo, zimzeleno listje. Nebo nad otokom Siesta Kcy, nekaj kilometrov od obale, je prepasano z oranžnimi, zelenimi in rožnatimi črtami. Tu, pod sončnikom, pa je že mrak, ki sc kar vidno gosti v večer. Od nekod se vzame tanek piš. Vsak čas bo tema. Prezgodaj nocoj. Vzdihneš in sc ozreš na vse strani neba. Na vzhodu že gori prva zvezda, od severa, nekje od Tampe, pa sc širi črnikast oblak. Večerje tih in mehak. Nizka poslopja condominiuma gledajo vanj s kvadrati razsvetljenih oken. Ob tem času so večerne luči še posebej prijazne. Nekateri stanovalci so prižgali vence ingirlancle pisanih žarnic - božični okras. Nekatere obkrožajo okna, druge vise v lokih s stropov balkonov. Nekateri so v dnevnih sobah prižgali božična drevesa in odgrnili zavese. Zdaj lučke migljajo in odsevajo v vodi bazena, da je vrt še svetlejši. Če predolgo strmiš v te nemirne plamenčke, sc ti pred očmi začno utrinjati rdeči, modri in zeleni kolobarji. Kaj bi zvečer v tem floridskem, vlažno toplem miru? Vključiš televizor in pritiskaš na gumbe, da bi našel kaj lepega. Morda zgodbo o kakih revnih, a veselih črncih in Mehikancih, ki so prišli na sezonsko delo v oranžnih nasadih. Zgodbo o sožitju ljudi različnih ras, rodovnikov in izkušenj, na farmah, ki so kot oaze med temi močvirji. Kaj lepega. Čemu sicer vse te barve, ki se prelivajo od bahatih hibiskusov in žareče škrlatnih bougainvillej, od sma-LITERATURA ragdnega blišča sadovnjakov do modrine neba in morja? Vse to Rast 3 - 4 / 1997 razkošje, za katerega ljudem še mar ni. Od zore do mraka čepijo ob televiziji, nekateri sprejemnikov še ponoči ne izključijo. Težko 174 bi kdo povedal, kakšno drevje mu raste okoli hiše, kaj šele da bi LITERATURA Rast 3 - 4 /1997 ga zanimale farme in nasadi! Pritiskaš na gumbe: bedaste polurne komedije, ki sc vse dogajajo po kičastih stanovanjih, po uradih s sto telefoni, tu in tam - za perverzen užitek in napetost - v s krvjo prepojenih operacijskih dvoranah bolnišnic. Narave kot da ni več. Še za kuliso ne. Razen če je narava mestni asfalt, po katerem se podijo v divjih avtomobilskih dirkah ravbarji in žandarji. Divja jaga po cestah, preko divjih, umazanih predmestij, zavore škripajo, cvilijo, sirene tulijo. Včasih sc vse skupaj prenese v kako ponarejeno mestece divjega zahoda. Divja jaga se potem podi po prašnih cestah med pokanjem pištol, da sc kulise hišnih pročelij vidno stresajo. Pritiskaš in pritiskaš. Včasih ujameš kak kanal, ki predvaja stare črno-bcle filme. Padeš na sredo Tretjega človeka. Le s čim nas je nekoč, že pred pol stoletja, tako pretresel? Slab zvok, primitivna režija, igralci se pretvarjajo. Počasi sc ti zapirajo oči. Ni čudno, če ljudje ne utegnejo izklopiti televizorje, preden zaspijo. Nekaj je drugače. Čudni, mehki zvoki, glasovi, šumi. To ne gre s Tretjim človekom, na ekranu plezajo policaji in preganjana žrtev preko ruševin nekega porušenega velemesta. Dunaja? To pa je, kot da bi se okenskih stekel dotikali nevidni prsti. Prsti. Vse bolj nasilno trkajo. Kdo je? Dežuje! Oh, kako dežuje! Ta subtropski dež, ki pride nenadoma, pride nestrpno, nasilno. Kot da bi sc grmi, zelenice, hiše in drevje zavili v prozorne rjuhe. Voda pada nevzdržno, v slapu. Okrogli kamenčki med okrasnimi gredami tik ob pokritem hodniku se bleščijo izpod jezera vode. V hipu je vse preplavilo. Bazena, ki je komaj kakih dvajset korakov od vhoda v stanovanje, ne vidiš nikjer. Le prozorne, navpične rjuhe izpod neba. Odpreš vrata. Vdihavaš vodo, tudi zrak je voda. Od obale zadiši po morju, od bližnjih vrtov po nenadoma nasičenih travah. Dežuje! Mogočno, kraljevsko dežuje! Človek bi zavriskal! Skozi kristalno vodno zaveso sc za hip prikaže rožnati sončnik ob bazenu. Trepetajoča, brezbarvna revščina. Jutri zjutraj bodo grmi crotona zableščali v razkošni mavrici, njihovi debeli rdeče-rumeno-zeleni listi sc bodo sončili z novo prebujeno radostjo, se širili in otresali roso. Sončnik pa si bo le počasi opomogel, težak, cunjast. *** Takih nasilnih nalivov dolenjski kmetiči nekoč niso marali, pa če so še tako sključeno in ponižno hodili za procesijami in prosili za dež v sušnem poletju. “Nič ni s takim dežjem, vse zdcrc in sc zgubi kar povrhu,” so rekli, “pohlevnega dežja je treba, vsaj eno noč, celo noč...” Podnevi je bilo treba delati in v vročini seje mimogrede skuhala kaka nevihta. A so prišli nalivi, o, so prišli, navadno prav sredi belega dneva, včasih so prinesli tudi točo, hudo točo, ki je vse uničila, vse, od koruze in pšenice do orehov in sadja. A doma, v naši hiši, je bilo med nalivom prijetno, varno, toplo. Silvo, kije mimogrede našel primero, je rekel: “Lej, se gremo spet tramvaj!” Stara mama je stala v tramvaju spredaj, bila je sprevodniea. Pokončna ženica, lepe postave še pri osemdesetih letih, čeprav je imela desno nogo trdo, hromo od kapi. Stala je pri oknu, ki je gledalo po klancu preko Štravsove gostilne proti križišču ob kapelici in še naprej proti trgu. “Jej, jej, gre, gre.” Govorila ni dosti; že od kapi so sc ji besede nerade urejale v smiselna zaporedja, čeprav ji je razum ostal bister ko rosa. Čudno, ec pa je molila rožni vence ali z visokim sopranom pela stare cerkvene pesmi, seji ni nikoli nič zapletlo. S strahom je gledala, če se bodo curki dežja spremenili in spre-mcšali s točo. Ponavadi sc niso. Za staro mamo so ostali potniki: teta, Silvo in jaz. Majhen tramvaj. Vsi smo silili proti oknu k stari mami. Kajti dvoje drugih okenc, tisti, ki sta gledali na Kadunčev vrt, je bilo popolnoma zaraslih z vinsko trto in skoznji nisi videl kaj drugega kot zeleno svetlobo. Od časa do časa je pridrvela v hišo Ana, tetina pomočnica. “Sem nastrcgla še en škaf pa eno vedro!” Izpod kapa je kovinasto pelo v posodo, ki jo je pravkar zamenjala. Pri hiši ni bilo tekoče vode, še kapnice ne. Vodo je Ana nosila v škafu na glavi, včasih iz Štravsove, včasih iz Kmetove kapnice, največkrat pa iz Biča, studenca globoko doli pod strmim Klekom. Voda je bila dar božji v teh suhokranjskih predelih. Čeprav je sredi trga, globoko doli pod strmimi bregovi in odsekanimi skalami pod gradom, tekla mogočna, zelena Krka. A Krke niso pili. Tudi za kuhanje je niso radi uporabljali, razen le v najhujši suši. Takrat so jo ljudje razvažali v okoliške vasi v dolgih sodih, pritrjenih na težke, škripajoče vozove. Je pa Ana hodila na Krko prat. Težki škafi mokrih rjuh po bregu navzdol, pa še težji nazaj v strmino. Anino perilo je bilo njen ponos, vedno belo ko sneg. “Čabra v drvarnici je že skoraj polna!” je poročala Ana. Oči so seji svetile od sreče pod nazaj zavezano rdečo ruto. Kaj zato, če je bila že vsa premočena od skakanja pod kap in v drvarnico! Kolikor škafov vode bo v čebru, toliko manjkrat bo treba po vodo na Bič. Še k Štravsovim ne. “Ne bo,” izjavi sprevodnica tramvaja. Stara mama hoče reči, da dež pojenjuje in da ne bo toče. “Sveti križ božji!” olajšano vzdihne teta. V rokah ima še zmeraj staro zajemalko z dogorevajočimi listi suhe, na cvetno nedeljo blagoslovljene oljke, ki jo je prižgala v začetku nevihte s prošnjo za milost pohlevnega dežka. “Ven grem!” zamomlja Silvo med vrati. Nič ne čaka, če ga bosta stara mama ali leta poklicali nazaj. “Kam pa, po kaj? Ne vidiš, da še zmeraj pada?” Tetine besede se odbijajo že od zaprtih vrat. Pod kapom Silvo zagrabi Anin škaf za eno uho, Ana pa poprime za drugo. Vmes sc režita in sc tu in tam obrizgneta s toplo deževnico. Ana izprazni škaf spet v čeber, veliki čeber, ki menda nima dna. Silvo pa se prikaže iz drvarnice z Žakljem na glavi. Debelo, jutasto vrečo za krompir sije zložil v koničasto kapuco. S seboj ima motiko. Še zmeraj dežuje, on pa že vneto koplje ozke jarke od kapa drvarnice, kjer ni žlebov, preko peščenega dvorišča na cesto. Jarkei so kot studenčki. Na dnu se nabirajo sivi drobci peska, voda pa brblja po strugicah vsa topla in čista, dokler se ne izgubi v s travo zaraslem jarku ob cesti. Ana in Silvo sta vsa rdeča. Premočena, razburjena od dela. V hiši seje razšel tramvaj. Za Plešivico izginjajo poslednji pobliski. Iz Kadunčevega vrta diši po umitih jabolkih in po opranem bezgu- Dež gre. Po vsem svetu gre. Zdaj tu, zdaj tam. Božji dar. Moč narave. Irma Marija Ožbalt Silvovi studenčki so se že zdavnaj spodsuli. Žlebovi okoli nove DI.ZGRI. hišne strehe so speljani v kapnieo tik za hišo. Le bolj za spomin. V trgu je zdaj vodovod. Tramvaja ni več. Vsi so pomrli, tudi Silvo že kdaj! Samevaš na razkošni Floridi. Stojiš ob oknu, velikem oknu, ki se odpira na teraso. Stojiš, osameli sprevodnik, in strmiš v rjuhe toplega, nasilnega floridskega dežja. Večerje, tropsko razkošen večer. Dež gre. Alojz Konec: TIHOŽITJE Z GRANATNIMI JABOLKI, olje na platnu, 70 x 50 cm, sign. I. zg., 1995 Damijan Šinigoj 1991 (Odlomek iz še neobjavljenega romana) Kar so ga postavili na visok položaj v nastajajoči slovenski vojski, ki jo je nadvse učinkovito pomagal spreminjati iz nekdanjega priveska vsemogoči, okosteneli jugoslovanski armadi v moderno, majhno vojsko, je izkoristil skoraj vsak trenutek, da seje vrnil k družini v Novo mesto. Jezno sije pomcncal od zaspanosti rdeče oči, ki so ga neznosno pekle, in potem od bolečine skoraj zavpil; ponovno je nasproti vozeči idiot pozabil zasenčiti dolge luči... Krepko seje oklenil volana in kljub temu, da skoraj nikoli ni preklinjal, spustil nekaj krepkih. Pred referendumom o osamosvojitvi je bentil, ker so sc vsi centri moči in odločanja nahajali v Beogradu, zdaj, bližajoč se samostojni državi, prvič v zgodovini Slovencev, pa so sc centri selili v Ljubljano. Centri slovenske moči, seveda! Spet je nemo zaklel. Novo mesto, Dolenjska, kjer seje rodil in preživel večino aktivnega življenja, je v proračun prispevala skoraj dve tretjini vseh sredstev, vračalo pase ni nič, skoraj nič! Češi hotel uspeti, si moral v Ljubljano! Sam je to zamisel v preteklosti že nekajkrat s prezirom zavrgel, saj se kot 'lokalpatriot’ ni želel izneveriti rojakom in seje zavestno zadovoljeval s položaji, ki bi se jih v prestolnici zagotovo otepal, a ker so se zadeve odvijale v že nekaj časa predvideno smer, je moral kot zaveden Slovenec zatreti lokalna čustva in se podrediti višjemu cilju - državi Sloveniji! Nekako trpko seje posmehnil zadnji misli. Sc pred dvema letoma bi se ob čem takem zagotovo zdrznil, kajti pravkar je razmišljal o nečem, o čemer je bilo tedaj prepovedano celo misliti. Dogodki so sc odvijali z neznosno hitrostjo, sledili so drug drugemu kot nevihtni oblaki in še preden seje dobro zavedel, je bil že do vratu v zgodovini. Ali v dreku, kakor sc vzame, seje posmehnil sam sebi in ne da bi umaknil pogleda s cestišča, z desno roko pomaknil ročico za gretje v rdeče polje. Bila je poznajesen, večeri oziroma zgodnja jutra so bila mrzla... Ko je prišel ukaz o razorožitvi Teritorialne obrambe Slovenije, seje intuitivno odločil, da ga ne bo ubogal; ni pa se kot bebec izpostavil z glasno zavrnitvijo ukaza, kot so to napravili nekateri poveljniki, seveda tedaj, ko so orožje že oddali, temveč navidezno izpolnil ukiiz, orožje pa preselil na le njemu znano lokacijo. Seveda sije moral poiskati sodelavce in v nočeh brez spanca, ko je razmišljal, komu zaupati in komu ne, seje končno izkazal kot odličen poznavalec človeške nravi, saj je dolga leta delal v prosveti - izbral je ljudi, ki so že delovali v narodni zaščiti, pollcgalni organizaciji, in ti so do vratu v domeni štabov potegnili tudi njega. Ali v zgodovino ali v drek... Čas bo pokazal! Prestavili so ga v Ljubljano, na ministrstvo, kjer so vse dneve organizirali, reorganizirali, oboroževali in sestankovali, daje imel večkrat željo poslati vse skupaj k vragu, a je kljub temu, daje bil fizično povsem izčrpan, vseeno od nekod potegnil zadnje atome moči in vzdržal. Zagovarjal je tezo številčno majhnih, vendar dobro oboroženih, izurjenih in mobilnih enot, ki bi v vojski prevladovale vsaj štiri proti ena, a seje na koncu pod pritiskom realnega stanja podredil volji večine. Vztrajal je le pri načinu poveljevanja in prevzemu odgovornosti, saj je predobro poznal zbirokra-LITERATU RA tizirano jugoslovansko armado, kjer so poveljevali generali brez kakršne- Rast 3 - 4 /1997 k0ij zveze z realnim svetom, in njegov predlog so sprejeli. Operativno bodo v novi vojski odločali poveljniki na terenu, ki najbolje poznajo 178 situacijo, za kar bodo tudi prevzeli odgovornost, strateški načrti pa os- Damijan Šinigoj 1991 tajajo. Prerekali so se skoraj do dveh zjutraj, in ko so njegov predlog končno sprejeli, je bil tako zelo ponosen na majhno zmago, da seje odločil odpeljati domov. Odsvetovali so mu vožnjo, saj so imeli že zgodaj dopoldne sestanek s predsednikom vlade, a jih že zaradi trme ni ubogal; želel sije videli družino, soprogi zaupati današnji uspeh, pojesti zajtrk skupaj z ljubljenimi, preden odidejo v šolo ali službo, se morda po dolgem času ljubiti s soprogo... Ne, je odmahnil z glavo, ker si ni maral lagati - živel je v nenehnem stresu in nenehnem strahu, tako da lahko seks kar črta. Saj ga ni bilo tako zelo strah, menda se posledic, ki bi nastopile, če bi projekt zavozili, niti ni zavedal, čeprav je v šali večkrat rekel kateremu od sorodnikov, ki gaje moril z željo po informacijah iz prve roke, da mu jih sicer lahko posreduje, a ga bo potem moral ubiti... Ne, stvar je bila resna, smrtno resna. Ravno zato seje tako pogosto, ne glede na uro ali utrujenost, vračal domov. Če propadejo, propade njegova družina. Njegova družina, nič kriva in neposredno nevpletena, stoji in pade z njim! Zatorej morajo vedeti, kaj se dogaja, če bodo nosili posledice njegovega neuspeha... Spelje zaklel in čelo se mu je v hipu zmračilo; ni maral kletvic, še manj pa neslovenskih popevk, ki so se zadnje mesece širile prek radijskih valov kot kuga v srednjem veku; vsem je bilo skupno le do bebavosti enostavno besedilo... Potisnil je kaseto v radijski aparat in se ponovno predal mislim, ko je nenadoma začutil, da se ga loteva spanec. Poigraval seje z mislijo, da bi odprl okno, le za prst, potem pa sije ob misli na boleč, prehlajen vrat - ni bil več najmlajši - premislil. Izključil je gretje in si, ko je pripeljal na dvopasovnico, s palcem in kazalcem močno pritisnil očesi globoko v očesni duplji, da ga je zabolelo in se mu je v možganih zabliskalo. Odleglo mu je. Žarometi nasproti vozečih avtomobilov ga niso več motili, kajti vozna pasova sta sc ločila. Globoko je zazehal in pogledal na z rdečo svetlobo osvetljen merilec hitrosti: 180 kilometrov na uro. Dvignil je pogled in spet zazehal. Naj zmanjša hitrost? Ne, vozilo je bilo narejeno za velike hitrosti, cesta je bila prazna; če bo držal tempo, bo doma v petnajstih minutah. Morda osemnajstih. Kot že tolikokrat. Pod armaturno ploščo, v cevi za dovod ogrevalnega zraka, seje želatinasta snov, katere struktura ni prenesla prav visokih temperatur, počasi začela razkrajati, topiti. Kot žvečilni gumi na soncu. Na mrazu trdna, plinotesna, na malo višji temperaturi poeasta, porozna. Kljub temu da je voznik izklopil dovod toplega zraka iz motorja v kabino, je bil prepozen - uspavalni plin, brezbarven in brez značilnega vonja, ki v telesu ni puščal sledi, razen če patolog ni točno vedel, kaj in kje naj išče, seje neopazno razširil v notranjost vozila. Problematična je bila le želatinasta ovojnica, ki pa seje v skoraj stotih odstotkih pokazala in dokazala kot povsem zanemarljiv faktor tveganja: še vedno seje vozilo, potem ko je voznik za krmilom zaspal, po nesreči vžgalo in seje želatina spremenila v paro. To je voznik terenskega vozila starejšega letnika, a s povsem obnovljenim, močnim motorjem pod pokrovom, kije diskretno sledil popolnoma novemu audiju, dobro vedel. Konce koncev je bil strokovnjak. Strokovnjak za nesrečne primere. Le dvakrat v karieri se mu je pripetilo, da vozilo ni zagorelo, a obakrat je šlo za politično manj pomembne ljudi, katerih nesrečna smrt ni zahtevala strokovnega pregleda vozila. Politični pomembneži ali pa vojaški, kot je bil ta, ki mu je sledil, pa so vozili hitro, arogantno, saj se prometne policije niso bali. Pravzaprav so se prometniki bali njih; tudi to je dobro spoznal v dolgoletni praksi. I n ker so se na predpise o varni vožnji požvižgali, so potem, ko so omahnili v sen, zagotovo drveli s tako hitrostjo, da najpogosteje od njih ni ostalo niti toliko, da bi lahko napravili povsem običajno ob- Damijan Šinigoj dukcijo ali tehnični pregled razbitine... Toda, dasiravno je že malo bolje 1991 opremljen vaški laboratorij lahko z analizo gorilne nitke ugotovil, ali so bili žarometi pred nesrečo prižgani ali ne in ali so pnevmatike eksplodirale prej ali kasneje ali vmes, niti najsodobnejši laboratorij ne more odkriti želatine, ki se spremeni v dim. Nekako nejevoljno seje posmehnil; pri delu, ki gaje opravljal, je marsikaj tudi za njegovo vedenje mejilo že na znanstveno fantastiko, a je bil vseeno popolnoma prepričan, da želatine nihče ne more odkriti, ko se enkrat upari, še najmanj slovenski laboranti - le kdo, za božjo voljo, je sploh že slišal za slovenskega laboranta?! Naveličano je za prst odprl okno in še bolj naveličano frcnil cigaretni ogorek v hladno jesensko noč in v vzvratnem ogledalu sledil dolgemu repu isker, dokler niso izginile v daljavi. Nato je za hip skoraj dober kilometer pred sabo, na vrhu hriba, ujel zadnje luči zasledovanega vozila. Sc mu je le zazdelo ali je vozilo zares nekajkrat divje zaplesalo po cestišču?! Zaprl je okno in počasi dodal plin; napočil je čas, da zmanjša razdaljo med njima, če želi dobiti papirje! V vzvratnem ogledalu je opazil močne luči hitrega avtomobila, čez nekaj trenutkov pa gaje že prehitel popolnoma nov mercedes 200 rdeče barve. Zaklel je in pritisnil na plin. Ko je malo pred odcepom za Višnjo Goro zagledal vse štiri utripajoče smerne kazalec rdečega mercedesa, je skoraj istočasno zaznal dvoje: tarča, audi 80, je bila popolnoma sesuta, vendar ne zgorjena, na strehi mercedesa pa je bila značilna antena, kije pomenila le eno - mobilni telefon. Zmanjševal je hitrost, tudi sam vključil vse štiri smerne kazalnike in med mrzličnim razmišljanjem divje preklinjal. Vrag naj odnese države v tranziciji, katerim ljudem mobilni telefon pomeni statusni simbol! 'Mobitel kapitalist’ježe divje, panično klical policijo in reševalce ter sc verjetno sam sebi zdel neverjetno pomemben. Preklinjal je tudi nemški voz. Reklama za novi model audija, v kateri obljubljajo najvišjo stopnjo varnosti vozniku, ni bila zlagana - dvojna napihljiva varnostna blazina, posebej ojačana školjka in posebne sani, ki preprečujejo, da bi motor ob trku prikleščil voznika. Ustavil je in počasi, razmišljajoč, kaj naj napravi, izstopil. Zaenkrat sta bila na prizorišču le on in voznik mercedesa, kije že tekel proti njemu, verjetno želeč si priznanja, in še vedno ne uničena tarča. Ranjena, a neuničena. To je spoznal takoj, ko je zagledal audijev motor z volanskim drogom skoraj petdeset metrov od razbite, a ne zmaličene školjke. Spet je sočno zaklel in sc nenamerno prijel za podpazduho, kjer je nosil majhno pištolo z veliko prodorno močjo. Kaj naj stori?! Naj pihne očividca, tako željnega pomagati, in do konca izpelje nalogo? Ne! Ukaz je bil: eliminirati brez odvečnega prahu! Pustil je, da mu je roka brez moči omahnila ob telo in brezvoljno poslušal nepovezano razlago mladeniča s prenosnim telefonom, ki mu je skorajda kot v vojski predajal poročilo. Napotil seje proti kabini razbitega vozila, mladenič mu je sledil v koraku. Sklonil seje v notranjost in na šoferjevi desni strani, ta je bil ves krvav in brez zavesti, opazil željcno torbo. Sunkovito seje vzravnal, daje mladenič, ki je tudi ravno želel pokukati v notranjost, od strahu padel na hrbet. Naj vzame torbo, zažge ostanke audija, ubije mladeniča, odpelje njegov mercedes kakšen kilometer proč in sc vrne po svoje vozilo? Spet je prijel za ročaj pištole, a si spet v hipu premislil. Nima časa. Policisti bodo prišli najkasneje v petih minutah, pa tudi kdo se lahko kljub pozni uri vseeno pripelje. LITERATURA “Ste poklicali reševalce?” gaje mirno vprašal in mu podal roko, daje, še Rast 3 -4/1997 vedno s prestrašenim izrazom v očeh, lahko vstal. “Ja,” je ta pokimal in si stresal prah z obleke. “Tudi policaje 180 sem obvestil.” Damijan Šinigoj “To jc dobra plat prenosnega telefona,” je zamrmral in sc spet nagnil 1991 v notranjost razbitega vozila, “da lahko ob nesreči takoj pokličeš pomoč.” Mladenič jc le nemo kimal, ni videl izraza v očeh človeka, ki jc bil podobnih situacij nekako vajen, vsaj tako je bilo videti zaradi mirnega obnašanja. Moški seje previdno stegnil prek ponesrečenca, da bi zgrabil torbo, ko je le-ta odprl oči. Z obrazoma sta si bila oddaljena največ deset centimetrov. Nehote seje z zanimanjem zazrl v jekleno sive oči svoje žrtve in v njih zaman iskal strah ali bolečino; strah je pravzaprav bil, a ne strah za življenje. “Pokličite policijo, prosim,” jc z veliko težavo zmrmral, iz kotička ust mu je med slino mezela kri. “Torba...” “Sem jo že poklical,” jc za njegovim hrbtom zavpil mladenič z mobitelom, “pa rcšilca tudi!” Tokrat seje zdrznil on in kot bi prijel za žerjavico, umaknil roko s kovčka, katerega ročaj jc že trdno stiskal v pesti. Jezno seje vzravnal in sc obrnil proti nadležnežu, ki mu je nehote pokvaril načrte, a seje ob pogledu na njegov pepelnato siv obraz zadržal; za kakršnokoli akcijo je bilo prepozno. Ponovno seje sklonil prek ponesrečenca, da bi prijel torbo, a jo je z očitno nečloveško močjo ta že držal z najmanj dvakrat zlomljeno roko v zapestju. Za hip sta sc merila s pogledi, potem jc moški odnehal. Vrnil seje k terencu in si z rahlo drhtečo roko - ni se mogel spomniti, kdaj sc mu jc nazadnje tresla - prižgal cigareto. Pripeljalo se je še nekaj vozil, kar naenkrat jc bilo firbccv okoli audija več kot preveč. V daljavi jc že lahko opazil modro utripajočo luč. Globoko jc vlekel dime in z nezanimanjem opazoval mladeniča, ki je vsem ponavljal, kako jc prav on poklical policijo in rcšilca, kot da bo za svoje dejanje dobil medaljo. Pomiril seje, ker je v sebi že skoval načrt: reševalci odpeljejo njegovo tarčo, kije bila tarča le zaradi vsebine njegove torbe in ga ni več zanimala, policisti vse skupaj posnamejo, zmerijo in zapišejo, vlečna služba pa odpelje razbitine v najbližjo nezavarovano bazo, v katero vsak polprofesionalcc vdre za malico, sam pa potem lahko dokonča nalogo. Mirno je opazoval dogajanje okoli sebe, čakajoč, da bodo razčistili vozišče in sc bo lahko odpeljal. Ni sc bal, da bo moral pokazati dokumente, kajti ti so bili izvirni, le podatki so bili ponarejeni, poleg tega pa je policija imela dovolj 'očividcev’, ki so sc skoraj tepli, kdo bo lahko dal izjavo. Pripeljalo je reševalno vozilo. Odvrgel jc na pol pokajeno cigareto in diskretno pristopil med gaičo firbccv. Bolničarja sta ponesrečenca previdno izvlekla iz razbitin in ga položila na nosila. Ta jev desnici krčevito držal torbo. Policista sta mu jo poskušala odvzeti, a seje ponesrečenec za hip ovedel in glasno protestiral, nato pa od bolečin spet izgubil zavest. Moški jc ponovno, menda že stotič, poltiho zaklel. Nekaj firbccv seje obrnilo k njemu in mu sočutno prikimalo; mislili so, da preklinja zaradi grdega prizora... Torej, načrt z bazo Avto-moto društva odpade. Nič - bo torej obiskal bolnišnico. Saj mu torbe ne morejo dati v mavec hkrati z roko! Eden od policistov, očitno zaradi vojaške uniforme ponesrečenca in njegovega visokega čina, je s hrbtne strani pasu privlekel jeklene lisice in torbo, ki sc jo je ponesrečence oklepal trdneje kot življenja, priklenil na njegovo krvavo roko... Aloj/. Konec: FAZAN, olje na platnu, 35 x 35 cm RAST - L. VIII. ŠT. 3 - 4 (49 - 50) JUNIJ 1997 ■■Ml ■■P* ■ ■■ ■ »lil ■ ■ EVI JA ZA CJbVUA £,A TEH Arp|r|j/^ X JSJfcCA X U JK. vi I Dimi \JXSAJ __ JLTURO IN RUŽBENA JRAŠANJA KULTURA Jožef Matijevič ALOJZ KONEC Ko si je Alojz Konec na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani z uspešno zaključeno diplomo pridobil formalno izobrazbo in akademski naziv, je imel za sabo izredno pomembno delo v obliki diplomske naloge z naslovom Evalvirana funkcionalna umet nost, kjer je v kratkem prologu tega izjemnega likovno-teoretičnega dela med drugim zapisal: “Leta 1977 sta me direktno inicirali razstavi Edvvarda Kienholza Volks-emfangers v Zurichu in Richarda Longa v Bernu, da sem “opustil čopič” in krenil v ekskurz, ki naj bi sedaj praktično prikazal in teoretično izpeljal, utemeljil. Iz tega leta izvirajo tudi nekateri moji procesi, ciklusnc slike, ki jih še vedno nadaljujem. Startal sem z odmikom od svojega pretežnega izražanja senzibilnosti, a petletna spoznanja so me privedla nazaj v bližino te smeri z razjasnjenimi ali pa povsem novimi postavkami.” Alojz Konec v svojem ateljeju, proti pomladi 1996 S teoretičnimi ekskurzi v svet likovne umetnosti, ki je bila in je zanj kot slikarja še vedno temeljna prcokupaeija, je Alojz Konec poskušal odgovoriti na nekatera ključna vprašanja o njeni vlogi in pomenu v današnjem času in prostoru. Z lastno izvirno metodologijo, ki je temeljila na eksperimentu, je postavil trdna izhodišča za nadaljnje uresničevanje svoje likovne prakse. Specifične družbenopolitične razmere v drugi polovici sedemdesetih let in postopno osvobajanje kolektivne zavesti so zaznamovale slikarjevo mladostno obdobje, ko je v njem prekipevala neustavljiva in z ničemer obremenjena ustvarjalna moč, ki gaje vodila skozi intelektualna iskanja in poglobljena duhovna razmišljanja. Za mladega ustvarjalca, ki mu je takratni družbeni sistem določal in omejeval mentalni likovni prostorje svet konceptualne umetnosti pomenil svobodo in sprostitev v ideološke spone uklenje-nega duha. Avtorjevo skrajno resno pojmovanje slikarskega poklica je mladega ustvarjalca vseskozi ohranjalo v trdnem ravnotežju, KULTURA ko je vneto iskal neštete odgovore v labirintu konceptualnega Rast 3 -4/1997 načina likovnega izražanja. Dosledna in natančna izpeljava izvirnih zamisli gaje kmalu pripeljala med vodilne slovenske kon-lg4 ceptualne umetnike. Jožef Matijevič ALOJZ KONEC Ko je slikar v dobi ustvarjalnega zorenja potešil raziskovalne strasti in pomiril notranje viharje, so se njegova likovna prizadevanja usmerila v upodabljanje del v klasičnem smislu slikarskega izročila po načelu pravovernega vrednotenja že preizkušenih slikarskih del. Kljub temu pa si je avtor tudi v teh, na videz ozkih okvirih, ki si jih je sam postavil, znal poiskati svojo izvirno inačico pojmovanja likovne umetnosti, saj lastna likovna dela gleda in vidi kot žive organizme, ki imajo poleg fizične pojavnosti tudi lastno duhovno podobo. Kompozicija slikarskega dela predstavlja nosilno dinamično ogrodje, skelet in mišičevje, ki mu z barvo kot zgoščeno esenco vdihne življenje. Postopek slikarske, umetniške kreacije je tako analogen stvarjenju v biblijskem pomenu besede. Slike tako zaživijo svoje lastno življenje in so kot dimenzija realnega sveta povsem običajne in preprost odsev dogajanja iz slikarjeve neposredne okolice. To pa so že videni prizori iz pokrajine, panoramski pogledi, slučajni ali hoteni izrezi iz narave, cvetlični vrtovi in sadovnjaki, uporabni predmeti, naključni sprehajalci, prijatelji in znanci ali pa po avtorjevi presoji v kompozicijo tihožitja postavljeni predmeti. Alojz Konce se ob vsem tem jasno zaveda, da so podobne ikonografske rešitve skozi dolga stoletja upodabljali znani in manj znani slikarji, vendar so njegove rešitve podobnih motivov povsem njegove in zato drugačne in izvirne. Pri uresničevanju svojih likovnih zamisli posveča avtor posebno pozornost izvirnim rešitvam v kompozicijskem in barvnem smislu in sc za nobeno ceno ne prepušča brezdušnemu rutinskemu serijskemu slikanju, zato je sleherna njegova slika dobesedno unikatno delo, ki gledalcu posreduje stopnjevani miselni, duhovni in vizualni naboj. Končcv slikarski svet je svet neštetih barvnih odtenkov, ki se na njegovih slikah razvrščajo v skladno, prečiščeno in samosvojo lestvico. Kot izrazit in prepričan kolorist namenja pri uresničevanju lastnih likovnih zamisli barvi odločilno vlogo in jo pojmuje kot največjo slikarsko senzacijo in univerzalno vrednoto osebnega likovnega izraza. Njegova najnovejša likovna dela razkrivajo avtorjev poudarjeni študijski pristop in nagonsko predanost realističnemu načinu upodabljanja in sev formalnem pogledu močno razlikujejo od tistih del, ki so nastala v vihravem obdobju akademskega izobraževanja in neposredno po njem, pa čeprav nosijo očiten pečat barvnega realizma, so po vsebini še vedno konceptualna. Tipična osamitev, ki je značilna za slikarje podeželskih mest, ni načela in omajala Končevih slikarskih načel. Ostal je zvest svojemu načinu vrednotenja likovne umetnosti in, čeprav v rodni Sevnici odmaknjen od pomembnih likovnih središč, ni nikoli podlegel provincialni samozadostnosti in samovšečnosti. Z mnogo truda mu je uspelo obdržati neprekinjen stik s sodobnimi likovnimi dogajanji, ki jih je znal po svoje aktualizirati v svoji rojstni Sevnici, s katero je eksistenčno povezan. Tuje dokončal osnovno šolo in nadaljeval srednješolsko izobrazbo na brežiški gimnaziji. Svojo likovno nadarjenostjo dopolnil s študijem na akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, ko je z odmevno diplomsko nalogo formalno zaključil študij pri profesorju Stefanu Planincu in pri profesorju dr. Milanu Butini. Po končanem šolanju seje zaposlil kot modni kreator v tovarni otroške konfekcije Jutranjka v Sevnici. Kasneje seje posvetil pedagoškemu delu kot profesor likovne in umetnostne vzgoje na brežiški gimnaziji in osnovni šoli Sava Kladnika v Sevnici. Svojemu rodnemu mestu ostaja vse- Aloj/, Konec v poleti 1996 Jožef Matijevič skozi neomajno zvest in nedavno tega je to zvestobo podkrepil in ALOJZ KONEC dokazal z obsežno donacijo lastnih likovnih del, ki predstavljajo stalno avtorjevo zbirko na sevniškem gradu. Pričujoča zbirka ni omejena zgolj na avtorjeva sočasna likovna prizadevanja, temveč predstavlja po slikarjevem skrbno pretehtanem izboru logično zaporedje njegovega likovnega razvoja od otroških začetkov preko akademske vihravosti do zrelega in ustvarjalno prepričljivega obdobja izpred dveh let. S takim načinom predstavitve svoje likovne ustvarjalnosti na sevniškem gradu je avtor smiselno dopolnil mikavno notranjost starodavne grajske arhitekture in se, če parafraziramo Župančiča “veš, slikar, svoj dolg”, dodobra oddolžil svojemu mestu. Zbirka kot zaključena celota predstavlja do sedaj uspešno prehojeno avtorjevo slikarsko pot in obračun s sedanjim delom, obenem pa mu pomeni spodbudo in obvezo za nadaljnje ustvarjalno delo. Alojz Konec je vsestranski likovni ustvarjalec, ki se ob slikarstvu ukvarja tudi z oblikovanjem, knjižno opremo, scenografijo, strokovo publicistiko in didaktiko. Kot izjemen likovni pedagog seje čutil poklicanega, da s svojim širokim teoretično-praktičnim znanjem obogati pri nas več kot skromno izbiro tovrstne literature s strokovnim prispevkom Likovna zgodovina danes, ki jo je izdala Gimnazija Brežice ob didaktični razstavi svojih dijakov v Galeriji Posavskega muzeja. Za knjigo, ki je bila ob svojem izidu ponujena kot naš prvi strokovno pripravljeni srednješolski učbenik za dopolnitev pouka likovne izobrazbe, pa žal na pristojnem ministrstvu še do danes niso pokazali potrebnega razumevanja. Avtor je lastne pedagoške izkušnje na področju likovne vzgoje in umetnostne zgodovine v omenjenem delu podal v strnjenem in razumljivem besedilu, ki zajema vsa pomembna obdobja svetovne likovne ustvarjalnosti od paleolitika do današnjih dni. naravnem ateljeju, KULTURA Rast 3 - 4 /1997 Rozina Svent Jakob Savinšck: MIRAN JARC; foto: Mojca Pelko (fototeka Knjižnice Mirana Jarca) KULTURA Rast 3 - 4 / 1997 NEZNANI JARČEVI PISMI IN PESEM Življenje je le - pesem iz srca. (Miran Jarc) Letos mineva 55 let od tragične smrti pesnika, pisatelja in dramatika Mirana Jarca. Večji del njegove literarne zapuščine je ohranjen v študijski knjižnici v Novem mestu, manjši drobci pa se hranijo tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani. K temu, že znanemu gradivu v NUK, smo pred kratkim dodali dve nepoznani pismi in eno pesem Mirana Jarca. Gre za originalno gradivo, ki so ga do pred kratkim hranili v zapuščini družine Pollak (znani trgovci in tovarnarji, lastniki tekstilne tovarne In-dus v Kranju in v Ljubljani ter usnjarne na Vrhniki) v Kanadi in se je sedaj ponovno vrnilo v domovino nastanka. Gradivo je NUK posredovala gospa Marija Ahačič-Pollak iz Toronta. Gre za naslednje gradivo (kronološko urejeno): L Pismo Mirana Jarca Pavlu Pollaku (njegova žena Anuška je bila sestrična Mirana Jarca - in vanjo je bil pesnik tudi nekoliko “zagledan”), datiran z 29. decembrom 1926 in obsegom osem strani. Pismo nam razkriva pesnikovo notranjost in dileme, s katerimi se je tisti čas srečeval, zato je vsekakor vredno objave. Dragi Pavel! Prav je, daje tako. Da, blage volje je treba. Hvala Vama. Toda, kaj je bilo morda moje pismo res nepozabnosti še vedno polno. Vsega sem se izprašal in vidim sebe: nikoli več ne bo iz mene izšla črna senca! Je pa nekaj drugega kar ostane in kar ne more biti drugače in kar je prav, da je tako - različnost Tvojega in mojega temperamenta. Daši Tebe vidim vsega kot si in ti dam v vsem prav, sem spoznal, da ti mene baš v onih zadevah, ki so človeško najbolj skrivnostne in intimne, da me Ti v teh stvareh ne razumeš oz. nočeš razumeti, nasprotno, zde se ti celo zmotne in napačne, kar se jaz ne bi nikoli upal trditi o stvareh, ki se tičejo tebe oz. tvojega gledanja na svet in življenje. Mislim namreč stvari, ki zadevajo verska vprašanja oz. duhovno doživljanje življenja. Zadnjič v pogovoru sc mi zdi, si dejal, da sem jaz na zmotni poti oz. da sem protestantski, ker sem govoril proti cerkvenim obredom i. td. o „zmoti” lu ne govoriva, ker te vrste nazori so osebno utemeljeni in čisto notranja stvar temperamenta. Kakor boš ti vedno stal na katoliško dogmatičnem stališču, ker tako zahteva ne tvoj ,,jaz”, ampak Tvoj najgloblji Duh, tako stojim že od nekdaj na čisto drugem stališču in po njem tudi živim in je v najintimnejši zvezi z mano človekom in - pesnikom, to moje stališče (naj izgleda na zunaj protiversko, - kar pa ni!) ne izvira morda iz mojega „Jaza”, ki je kot pri vsakem človeku zmoten in kalen, izvira pa moje stališče iz najglobljega delovanja Duha v meni. Tudi kar sc tiče mojega ,,karakterja” na sploh - se ti, vem, zdi - zelo negativen in manjvreden (po mojem pismu!), toda je v ozki zvezi z mano celim, dasiravno se prizadevam v družbi in na zunaj kolikor mogoče zatajiti svojo vulkanično naturo. Imenuj me domišljavca ali otroka, karkoli, če poudarim, da je v Pesnikih moje vrste človeška narava zelo dionizično viharna - za vzgled ti utegnejo biti življenjepisi v Rozina Švcnl NEZNANI JARČEVI PISMI IN PESEM KULTURA Rast 3 - 4 /1997 vseh intimnostih iz življenj I. Cankarja, Prešerna, Dostojevskega, Gogolja, Leonardo da Vincija (!), Schillerja, Goetheja, ete, ete. To ti povem samo zato, ker je to interesantna tema, ki se utegneva, kadar boš za to utegnil po času in razpoloženju, o tem pomeniti, jasno in brez pristranosti. Utegneva se pomeniti tudi o umetnosti, ki ni plod ne idealnih stremljenj, ne poučnih hotenj, ampak temotnega, strastnega oblikovanja in izvrševanja nekega tajnega Ukaza! O tem pa utegneš čitati med drugim tudi v mojih izjavah, kijih prinese te dni neki slovenski list. Veš, zakaj toliko o tem govorim? Ker sva že toliko blizu bila in razpravljala (v Medvodah letos!) o stvareh, kjer sva spoznala, da sva si v marsičem zelo oddaljena, toda, ker sva si preblizu, da bi mogla iti mimo tega z konvencionalno molčljivostjo oz. blagohotnostjo, je prišlo nujno do tega, kar sem tu poudaril, dasi sem ti o tem omenil že v septemberskem pismu po vrnitvi iz Medvod. Se spomniš? Mislim, da sem ti lahko smel to omeniti. Vse ostalo pa, kar je bilo - hvala Vama, da sta zavrgla. Ne bi rad, da bi se govorilo še kaj o tem. Kadar pa boš pripravljen, če boš sploh hotel, pa bom te prosil, da mi vendarle poveš, kar veš o moji mami, saj to je vendar zame važno, in tudi potrebno. Sicer si morem misliti, da leži na njej kamen, ki ga niti ni zaslužila, in ki mi ni bilo o njej niti najmanj takega znano od nobene strani, marveč baš nasprotno. Tisto meje - razumljivo - silno osupnilo in me navdalo kot Hamleta s težkimi mračnimi mislimi. Bodita Miša in ti od mene in od nas v Novo leto srčno pozdravljena Miran 2. Pesem - posvetilo Mirana Jarca Amiški Pollak z dne 25. julija 1931 napisana s črno in rdečo barvo. Anuški, V okvir besecl se razpletu večer. Zadnjih let doživetja vejejo v to tiho uro poletja. Kakor vonj z vrtov se širi mir... Gledam rože, ki molče gorijo. Dih gre mimo. Nihče več ne ve. In — tako pesem pišem ti v spomin. Miran 3. Pismo Mirana Jarca sestrični Anuški Pollak, poslano iz Ljubljane 27. januarja 1934 - pismo je napisano na treh straneh. Draga Anuška, čutim: čudiš se mojemu molku. Z menoj je bilo vse od 10./I. čudno, zelo čudno. Že tisti dan, ko sem bil pri Vas na kosilu sem čutil slabost. Prihodnja noč pa je bila zame tako huda, da sem vsled neznosnih krčev v želodcu in črevesju padel skupaj, tako, Rozina Švent NEZNANI JARČEVI PISMI IN PESEM 1 Dr. Miha Kamin (1898-1944), zdravnik psihiater. Novomeščan, ki je bil tudi Jarčev sošolce na novomeški gimnaziji, zato seje Jarc nanj obrnil tudi v času svojih psihičnih težav. Oseba z istim imenom se pojavlja tudi v Jarčevem romanu Novo mesto, ki pa je očitno precej starejši od Jarca. 2 Zinka Zanrik je bila zelo verna (zato tudi poroka na Brezjah) “je s strogim katolicizmom vplivala na pisatelja” (spremna beseda Igorja Gedriha k Jarčevemu romanu Novo mesto, Maribor 1989, str. 195) da jc moral priti drugi dan na vse zgodaj k nam zdravnik, ki je bil potem se dvakrat pri nas. Ves ta čas - šest dni - sem bil v omotiei. Zavžiti nisem smel ničesar, vse dneve sem predremal v postelji. Ko sem čez deset dni bil taliko boljši sem bil poslan k psihijatru dr. Kaminu1, ki je ugotovil, da sem živčno vsled prenapornega dela (banka in literarno delo) tako ubit, da moram nujno na najmanj tritedenski dopust v popolno brezdelje. Zdaj sem že čisto popravljen, za banko seveda še nisem. Na Krtini sem sc ob otrocih in ob sankanju spet predramil v svežost (ali kljub temu po malem nadaljujem svoj roman Črna roža, ki izhaja v Lj. Zvonu). Danes je 27/1. sobota in jutri - nedelja - jutri, če Bog da, se prelomi moje dosedanje življenje na - dvoje, ali pa Bog ve, kako bo. Upam, da se prihodnjič pogovorimo že iz druge ravnine: z Zinko2 se jutri na Brezjah poročiva. Pozdrav Pavitu in Tebi in vsem! Prosim odpusti moj molk, ki mu je vzrok bolezen Miran Faksimile Jarčevega rokopisa KULTURA Rast 3 - 4 / 1997 fbvusi^ , V l 6 • -3 i. ir be sod jr faJipls^CL l/čCCA-^ VeJf ponovno nastaja. Povsod rad citiram primer Društva Novo MESTO mesto, kako sc v njem komunicira, kako visok je nivo strpne razprave in kako se uveljavlja v njem dovolj širok skupen interes. To je dragoceno in morda vodi k reprodukciji pozitivnega meščanstva. Mislim, da mlajše generacije Novomeščanov, tudi če so se njihovi starši priselili iz nemestnih okolij, postajajo ali bodo še postale pravi meščani. Pomembno pa je, da ima novomeška politika še naprej ambiciozne kulturne projekte. Mesto, če naj to bo, mora imeti svoj orkester, revijo, časopis, muzeje, galerije, “alternativce”. Če tega nima, nima nič. Vse to k sreči Novo mesto že ima in mora imeti še naprej. To je kulturna substanca mesta, kije važnejše kot fizična urbana substanca. Lep antični izrek pravi: Ne kamni, ljudje tvorijo mesto. Primer, da mesto preživi kot mesto s kulturo, tudi ko je zrušeno, je Sarajevo. V razrušenem Sarajevu je bila živa kulturna dejavnost, negovali so urbano kulturo tudi v najtežjih časih in ostali mesto. Če kaj, pa bo Sarajevo pokopala velika zamenjava mestne populacije s priseljenci iz drugih okolij.” - Ko ste pripravljali prvi urbanistični načrt Novega mesta, je bilo veliko slabega že narejenega. Kaj se je pokazalo kot kritično v prostorskem urejanju ? “Jasno sc je že takrat videl trend disperzne gradnje, ne-ekonomičnosti in razpršene individualne gradnje, slaba komunalna opremljenost, pomanjkanje skupnih naprav. Vse to je bilo ves čas prisotno. Posebej kritičen element v Novem mestu je osnovno prometno omrežje, ker so pomembni koridorji že zazidani. Desnobrežna komunikacija je bila tako že uničena in je bilo prepozno, da bi speljali ustrezno cesto, ki bi razbremenila Kandij-sko cesto. To prometnico so izrinjali vedno bolj ven, kar je narobe. Če komunikacijo, ki ima širši pomen v mestni regiji, porinete preveč ven, nima več mestne funkcije in velik del prometa, ki ni čisti tranzit, se bo raje prebijal skozi ožje mestno območje, kot uporabljal obvoznico. Marjan Mušič je še pravi čas javno opozarjal na problem desnobrežne in levobrežne obvoznice. Njegova zamisel je bila razbremeniti historično jedro in stari most hudega prometa. Daljnovidno je na to opozarjal že leta 1952, čeprav je bil takrat promet v primerjavi z zdajšnjim skoraj ničen. Vedelo pa seje, da historična mestna jedra ne gredo skupaj z motornim prometom, ker niso bila zidana za ta namen. Na žalost ga niso poslušali in so rezervat za prometnico kaj hitro pozidali.” NAŠ GOST Rast 3 - 4 /1997 - Urbanistični načrt Novega mesta ste dobili v dodelavo še enkrat, v začetku devetdesetih let. Kako je z njim? “Že konec osemdesetih let je Sava projekt iz Krškega dobil v izdelavo urbanistični načrt Novega mesta, na inštitutu pa smo dobili naročilo, da naredimo recenzijo opravljenega dela. Na podlagi te ocene so nam potem zaupali dokončanje načrta. To je bilo obdobje, ko je bilo zaradi velikih sprememb zelo težko programirati razvoj, saj je bilo vse tako rekoč na tleh. Brez lokalne podpore, kako načrtovati razvoj gospodarstva, se nam je naloga začela vleči. V razmerah, ko ni razmišljanj in programiranj, tudi ni ljudi, ki bi se upali reči, kako se bodo stvari razvijale, kako bo rasla industrija, kako se bo razvijalo drobno gospodarstvo ipd. Ničesar konkretnega nismo dobili, izjema sta bila le (do neke mere) stanovanjska gradnja in šolstvo. Zdaj, ko je javna razgrni- Iz popotne skicirkc Vladimirja Brača Mušiča Kmečka hiša v Coubcrlu blizu Pariza Kosovo, 1981 Nacionalna galerija arh. Peija v Washingtonu, 1989 Motiv iz zapuščene vasi Humac na otoku Hvaru, 1989 Motiv iz mesteca Munter v Švici, 1989 NAŠ GOST Rast 3 - 4 / 1997 tev mimo, pa sc zbudi gospodarska zbornica in vsi, motivirani za problem Dergančevja, ter napišejo, kako je načrt narobe zastavljen, ker sc naslanja na dolgoročni plan, ki je nastal v neki drugi državi na podlagi neke druge zakonodaje. To seveda ni res. Prostorska zakonodaja se nikoli ne spreminja čez noč. Na žalost se je zelo pozno pojavil tudi poskus formulirati razvojno koncepcijo novomeškega gospodarstva, a je tako splošno povedan, da se ga ne da pretočiti v prostorske standarde. Pozitiven znak pa je, da so začutili potrebo in dobili pogum za formuliranje neke celovite koncepcije razvoja. Čez nekaj let pričakujem, da bo mogoče dobiti konkretne razvojne programe, da bo stekla neprofitna stanovanjska gradnja in da bo mestna občina dobila prednostno pravico nakupa stavbnih in drugih zemljišč, tudi zemljišč za parke in zelenice.” - Kakšna je bila vaša strategija načrtovanja v takem nedorečenem stanju? “Predvidevali smo, da sc bosta gospodarska rast in celovit razvoj v nadaljnjih desetih letih normalizirala ter da priliv prebivalstva ne bo tako velik, kot smo mislili v sedemdesetih letih. Predvideli smo velikost mesta s kakimi 50.000 prebivalci ter nato po analogiji ugotavljali, kaj mesta take velikosti potrebujejo. Drugi element strategije je bil, da ima mesto že danes nekatere zelo težke probleme v prometu in komunali, daje treba te probleme rešiti, in predlagali smo ustrezne rešitve. Tretji element naše strategije pa je ta: Novo mesto je lepo mesto v lepi pokrajini in ima med drugim kulturno in turistično funkcijo, zato potrebuje nekoliko zahtevnejšo orientacijo pri zaščiti tistih elementov naravnega okolja, ki so še ostali: Krka, Težka voda in ostali vodotoki, Portoval, Ragov log, Drgančcvje in podobno. Lepo bi bilo, če bi vse povezali v sistem zelenih površin. To smo predlagali že leta 1971 kot prvi v Sloveniji, zdaj pa smo te zahteve še malce zaostri- li. Četrti element pa je odraz mojega prepričanja že desetletja, da v urbanizmu načrti pravzaprav niso vse. Mnogo bolj važno je, da imate stalno strokovno službo, ki je sposobna videti probleme v dovolj širokem kontekstu, ki ve, kje poiskati strokovno pomoč, ki zna odgovorno in nepodkupljivo delovati iz dneva v dan ter je pogumen sogovornik dnevnopolitičnim in ozkim zasebnim tendencam. Z drugimi besedami, treba je zgraditi lokalno strokovno in upravno službo. Mislim, da smo tu imeli srečo. Na Zavodu za družbeno planiranje in urbanistično načrtovanje pri občini Novo mesto delata na primer Bogdana Dražič in Mojca Klemenčič, ki imata vse potrebne kvalitete. Omeniti moram še strokovnjakinjo pri stavbnih zemljiščih, Darjo Plantan, ki je kader republiškega formata. Njena analiza trenutnega stanja na področju stavbne politike je uničujoča in je pretresla ministrstvo. To poudarjam, ne da bi laskal dekletom, ampak ker vidim jedro, ki lahko zagotovi, da bo urbanistično planiranje v Novem mestu steklo v pravo smer. Ves čas podpiram tudi župana Francija Koncilijo, za katerega sem se prepričal, daje človek, ki ima afiniteto do mesta in urbanizma. Mislim, da so redki župani, ki s toliko razumevanja, ljubezni in intimnega odnosa do mesta peljejo zadeve naprej. Občasne napake pa so pri vseh nas tudi razumljive.” - Ob tem pa župan zaradi strankarskih razprtij ni deležen prav velikega razumevanja in podpore... Milan Markelj “Zelo slabo je, ec sc v trenutnih strankarskih relacijah razbija Marjan Ravbar pozitivna praksa. Če je, denimo, župan iz nepriljubljene stranke, NE KAMNI, ljudje i pa ga rugjj0 v Vsem, tudi v tistem, kar dobrega počne, so to lahko katastrofalne zadeve. Cela vrsta projektov v Sloveniji dandanes stoji, ker se stranke kregajo med seboj. Prej je bilo enoumje, zdaj pa brezumje, bi lahko rekel. Od enoumja smo tako prišli v specifično obliko raznoumja.” - Opazno je, da ožji interesi poskušajo prevladati širši interes, včasih tudi z izgovorom, češ da je uveljavljanje širšega družbenega interesa obujanje propadlega socializma. Ali urbanisti kot zastopniki širšega interesa naletite na take očitke? “Tako se govori in to je huda napaka. Upam si reči, da del naše krize izhaja prav iz tega, ker so urbanizem identificirali z delavskim gibanjem, z razvojem tako imenovanega znanstvenega socializma. To je celo krivično. V Ameriki, denimo, ni solidne univerze, kjer ne bi še danes poučevali marksizma kot metode. Po padcu realnega socializma tega ne opuščajo, ker dobro vedo, da gre za neko socialno filozofijo, kije bila oblikovana na podlagi historične izkušnje in se ni pojavila kar iz neba. Pri nas pa marksizem zamenjujejo s političnimi praksami, kot je bila stalinistična. Tako vzdušje seveda ni naklonjeno urbanističnemu planiranju. Urbanizem je sicer prastara veda iz antičnih in še starejših časov, vendar pa je pojav modernega urbanizma zgodovinsko utemeljena paralela delavskemu gibanju. Potencialna rast mest je v drugi polovici 19. stoletja prebudila države, da so sprejele prve zakone, ki govore o javnem interesu, o skupnih potrebah, omogočajo razlastitev, prisilni odkup in podobno. Kapitalizem je v svojem višku moral iznajti inštrumente za zaščito skupnega in dolgoročnega interesa - in pojavil seje moderni urbanizem.” - Tudi danes mesta, ki se med drugim kažejo kot veliki onesnaževalci, na nek način določajo nove poglede v urbanizmu. Kateri so novi poudarki v evropskem urbanizmu? “Zadnja leta prihaja do bistvenih sprememb v zamisli evropskega urbanizma. Gre za bistveno nove poglede skozi ekološko ozaveščenost in koncepte sonaravnega razvoja, krepitev vloge posameznika in lokalne skupnosti, splošno humanizacijo družbenih odnosov, tržno sproščenost in učinkovitost gospodarstva, sprejemanje izzivov sodobne tehnologije, zlasti informativno-komu-nikacijskcga kompleksa, proces globalizacije in regionalizacije družbe. Več stvari zahteva, da se bistveno razširi in zaostri pogled na preživetje in vlogo mest. Obstajajo tendence in filozofije, ki govorijo, da je z mesti konec, češ da niso več potrebna v dobi virtualnega prostora in absolutne interakcije preko telekomunikacijskih omrežij, po drugi strani pa sc razmišlja, da prav zato, ker človek potrebuje osebno interakcijo, mesta ne bodo nikoli propadla. Res pa je, da so mesta ena najnevarnejših koncentracij onesnaženja. Mesto je hujše kot velika industrija, koncentrirano proizvaja večje količine strupa. O vsem tem sc danes veliko razmišlja, vendar zaenkrat še nimamo nobene prave praktične rešitve v urbanistični politiki. Izzivov je v urbanizmu vedno veliko.” NAŠ GOST Rast 3-4 /1997 Alojz Konec: RUŠEVEC, olje na platnu, 46,8 x 39,8 cm, 1993 DRUŽBENA VPRAŠANJA I I Ana Bevc ZAVODSKO VARSTVO STAREJŠIH IN ODRASLIH DUŠEVNO PRIZADETIH V OBČINI NOVO MESTO UVOD Na področju socialnega skrbstva sem delala več kot 30 let. Pričela sem pri Centru za socialno delo v Novem mestu kot socialna delavka, od leta 1981 dalje do konca leta 1989 (ukinitev samoupravnih interesnih skupnosti) sem delala v Skupni službi samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti občine Novo mesto, na področju socialnega skrbstva in varstva, nato pa na Občini Novo mesto kot strokovna delavka, odgovorna za področje socialnega varstva. Tako sem vsa leta spremljala, od leta 1981 dalje pa tudi soustvarjala programe na področju socialnega skrbstva in varstva. Upam si trditi, daje bil ravno v obdobju samoupravnih interesnih skupnosti na področju socialnega skrbstva v občini Novo mesto, dosežen velik razvoj. Po ustanovitvi občinske samoupravne interesne skupnosti socialnega skrbstva v letu 1974, je bilo področje socialnega skrbstva obravnavano enakovredno z drugimi družbenimi dejavnostmi v občini, uveden je bil sistem solidarnosti, v katerega so bili vključeni tudi materialno ogroženi občani občine Novo mesto, sprejeti so bili kadrovski normativi, na podlagi katerih sc je krepila strokovna služba Centra za socialno delo v Novem mestu. Socialno skrbstvo sc je postopno preusmerjalo od zaščitniških oblik dela v preventivne in svetovalne programe. Za to obdobje je značilen tudi razvoj zavodskega varstva starejših oseb tako v slovenskem prostoru kot v občini. Postopno so zorela tudi spoznanja, da je potrebno urediti in približati uporabnikom zavodsko varstvo tudi za zmerno, težje in težko duševno prizadete občane. To smo dosegli z izgradnjo Varstveno delovnega centra v Novem mestu letu 1994, ki deluje kot enota Doma starejših občanov Novo mesto. V prispevku želim predstaviti: - širitev kapacitet splošnih socialnih zavodov v dolenjski regiji, s poudarkom na programih in gradnji Doma starejših občanov Novo mesto in - način reševanja varstva odraslih, zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb v občini. VARSTVO STAREJŠIH OBČANOV V letu 1964, ko sem sc zaposlila, je v dolenjski regiji deloval samo en splošni socialni zavod, in sicer Dom počitka Metlika. Takratna služba Centra za socialno delo Novo mesto ( zaposleni smo bili štirje strokovni delavci) je starejše občane, ki niso imeli pogojev za življenje v domačem okolju, nameščala v Dom počitka Metlika, Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca in nekatere druge socialne zavode v SR Sloveniji, kjer je bil prostor. Tako so bili posamezni naši starejši občani v splošnih socialnih zavodih: v Lukavcu pri Ljutomeru, Tisju, Šmartnu pri Litiji, Preddvoru pri Kranju, Ajdovščini ter v socialnih zavodih v Ljubljani. Do doma v Impoljci je takratni novomeški izvršni svet prevzel tudi Dom starejših občanov Novo mesto v sedanjem obsegu DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1997 soustanovitcljskc pravice, da bi tako zagotovil sprejem naših občanov. Ta dom zagotavlja namreč oskrbo kronično duševno bolnim občanom, ki se po končanem zdravljenju v bolnišnici nimajo kam vrniti, in osebam s kombiniranimi motnjami. Težje in težko duševno prizadete odrasle občane, tudi mlajše občane, pa smo nameščali v Zavod Hrastovec- Trate. Tako je bila večina teh oseb v zavodih zelo odmaknjena od svojcev. Center za socialno delo Novo mesto je že pred ustanovitvijo Občinske skupnosti socialnega skrbstva izpostavil občinski skupščini problematiko zavodskega varstva in potrebo po gradnji splošnega socialnega zavoda v občini Novo mesto, vendar dalj kot do izpostavitve problema in ogleda nekaterih možnih lokacij ni prišlo. Načrtovanje splošnih socialnih zavodov v Sloveniji in v dolenjski regiji Zaradi neurejenosti zavodskega varstva v Republiki Sloveniji - nekatere regije niso imele takih zavodov ali pa premalo, večina zavodov je bila v starih graščinah ali dotrajanih stavbah - so takratne občinske skupnosti socialnega skrbstva pričele izpostavljati te probleme, med njimi tudi Občinska skupnost socialnega skrbstva Novo mesto. Takratna Skupnost socialnega skrbstva Slovenije je zato predlagala, da sc uporabljajo za načrtovanje zavodskega varstva mednarodna merila in ugotovitve. Po teh ugotovitvah naj bi potrebovalo oskrbo v socialnih zavodih 3-5 odstotkov ljudi, starejših od 65 let. Ob ugotavljanju zavodskih kapacitet v slovenskem prostoru, je bil za dolenjsko regijo ugotovljen primanjkljaj v primerjavi z večino ostalih regij. Deloval je samo Dom počitka Metlika s kapaciteto 124 mest (v grajski stavbi 99, v depandansi 25). Samoupravna interesna skupnost socialnega skrbstva Novo mesto je zato med razvojnimi usmeritvami za obdobje 1976 do 1980 že načrtovala izgradnjo splošnega socialnega zavoda s kapaciteto 163 postelj. Sočasno so v skupnosti ugotavljali, daje bilo v letu 1976 na območju občin Novo mesto, Črnomelj, Metlika in Trebnje 93.300 prebivalcev, delež starejših občanov nad 65 let pa je znašal 9.803 oziroma 10,5 odstotka vseli prebivalcev (republiško povprečje je znašalo takrat 9,8). Samoupravna interesna skupnost socialnega skrbstva je ob sodelovanju takratnega Izvršnega sveta občine Novo mesto predlagala ostalim trem občinam v regiji (Črnomelj, Metlika in Trebnje), da bi reševali širitev zavodskih kapacitet regijsko. Tako je bil v oktobru 1976 sklenjen med vsemi štirimi občinami sporazum o gradnji in financiranju E objekta v Domu počitka Metlika in sanacija stare stavbe ter o izgradnji in financiranju socialnega zavoda v Novem mestu. Samoupravna interesna skupnost socialnega skrbstva v Novem mestu je zagotovila sredstva za pripravo tehnične dokumentacije novega socialnega zavoda v Novem mestu, odkup zemljišč ter odškodnine za zemljišča. Izgradnjo zavoda pa je poleg Občinske skupnosti socialnega skrbstva v večjem deležu sofinancirala Skupnost pokojninsko invalidskega zavarovanja SR Slovenije iz sredstev, zbranih od izplačanih pokojnin, delno takratna Stanovanjska skupnost občine Novo mesto iz sredstev, ki so sc zbirala za gradnjo stanovanj upokojencev, in Občinska zdravstvena skupnost. Ostale občine so sofinancirale novogradnjo v Novem mestu sorazmerno glede na število željenih postelj za lastne potrebe (Črnomelj v vrednosti 4 postelj od celotne investicije, Metlika 4 in Trebnje 27 postelj). Že v prvi fazi gradnje je bila predvidena tudi možnost širitve zavoda in je bila v ta namen že zgrajena vsa infrastruktura. Gradnja Doma starejših občanov Novo mesto je bila začeta v maju 1978, končana pa ob koncu leta 1979. Prvi stanovalci so se vselili v dom 10. januarja 1980. Dom se je napolnil že v drugem letu delovanja. Dom počitka Metlika je novogradnjo, s katero je pridobil 40 mest, zaključil v letu 1979, z adaptacijo in posodobitvijo prostorov v gradu v letu 1980 (ureditev kopalnic, sanitarij, sob) seje kapaciteta v tem delu zmanjšala od 99 na 58 mest), tako da je sedaj kapaciteta tega doma 183 mest. V dolenjski regiji je bil v letu 1988 zgrajen tudi nov Dom starejših občanov v Črnomlju s kapaciteto 187 mest. Delež starejšega prebivalstva v občini in širitev zavodskih kapacitet Pri načrtovanju zavodskih kapacitet smo v občini upoštevali trende rasti deleža starejših občanov nad 65 let v občini, podatke o številu oseb v zavodih in ocene potreb po vključitvi v zavode (podatki so povzeti iz analize razvojnih možnosti Občinske samoupravne interesne skupnosti socialnega skrbstva občine Novo mesto v obdobju 1981 -1985 in za obdobje 1986 -1990). Iz teh podatkov je razvidno, daje bilo v letu 1971 26 občanov v splošnih socialnih zavodih izven občine, v letu 1976 pa 94 občanov. Po izgradnji Doma starejših občanov se je število oseb v splošnih socialnih zavodih izven občine zmanjševalo. V letu 1983 je bilo v ostalih zavodih po Sloveniji še 44 oseb, v Domu starejših občanov Novo mesto pa 140 oseb iz občine Novo mesto. V obdobju 1971 do 1995 je bil delež starejšega prebivalstva naslednji: Leto štev. preb. štev. oseb nad 65 let Delež starih nad 65 let 1971 50.068 4.869 v % 9,7 1981 55.584 5.678 10,2 1991 59.750 5.351 8,9 1995 60.213 6.281 10,4 Upad absolutnega števila prebivalcev nad 65 let starosti in deleža starostnikov beležimo v obdobju 1981 do 1991, nato sc delež starostnikov ponovno povečuje. V obdobju do leta 2000 je predviden še nadaljnji trend rasti starejše generacije nad 65 let (projekcija prebivalstva do leta 2000). Povečevanje starejše generacije bo zahtevalo tudi večjo družbeno skrb za kvaliteto življenja starostnikov. Iz Statističnih informacij Zavoda Republike Slovenije je razviden delež starostnikov nad 65 let po sedanji organiziranosti občin. Stanovalci, člani pevskega zbora pri praznovanju 10-letnice, september 1996. Zbor vodi strokovna delavka doma I leda Orač. Ta delež jc različen in znaša ob koncu leta 1995: v Mestni občini Novo mesto 10,2 odstotka (5.199 starostnikov), V Šentjerneju 11,3 (784) in v Škocjanu 13,6 (412). Ob upoštevanju dejstva, da je bil v Domu starejših občanov Novo mesto del kapacitet, v prvi fazi gradnje, namenjen tudi za občane iz ostalih občin v regiji, seje dom po predvidevanjih napolnil že v letu 1981. Kmalu seje pokazalo, da se tudi struktura oskrbovancev spreminja. V prvi fazi je bila večina kapacitet namenjena za osebe, ki so sposobne opravljali svoje osnovne življenjske potrebe same (za nepokretne je bilo 40 mest). Že v prvih letih delovanja doma je bilo vedno več potreb za sprejem oseb, ki so zaradi bolezni rabile nego in pomoč, ki jc svojci doma niso mogli zagotoviti. Zato je dom predlagal izgradnjo negovalnega oddelka. Program dogradnje je bil izdelan v letu 1982 v sodelovanju s strokovno službo Občinske skupnosti socialnega skrbstva Novo mesto, sprejet pa jc bil v skupščini socialnega skrbstva in socialnega varstva. Negovalni oddelek doma jc bil dograjen v letu 1983 s kapaciteto 77 mest za delno pokretne in nepokretne občane. S sanacijo dela strehe in ureditvijo enega trakta je dom v letu 1987 dodatno pridobil še 11 mest, z dodatnimi preureditvami pa znaša sedanja kapaciteta doma 268 mest. Sredstva za dog-radnjo doma in sanacijo strehe jc zagotovila SPIZ iz namenskih sredstev, ki so sc združevala za gradnjo zavodov v Sloveniji do leta 1990. Dom starejših občanov Novo mesto jc prezaseden že od leta 1988 dalje. V njem biva vsa ta leta več kot 300 stanovalcev. 31. decembra 1996 je bilo že 337 stanovalcev, in sicer jih je bilo s področja Upravne enote Novo mesto 253, Trebnjega 30, Krškega 13, iz ljubljanskih občin 16, iz drugih občin v Sloveniji pa 25 oseb. V starosti nad 65 let je bilo skupno 297 stanovalcev, ostali so mlajši. V letu 1996 je Dom starejših občanov Novo mesto izdelal analizo varstva starostnikov, iz katere je razviden primankljaj zavodskega varstva za bolne in nepokretne osebe. Ugotovitve iz analize bi morale služiti občinam in ostalim strokovnim službam, ki se ukvarjajo s starostniki predvsem pri: - presoji o širitvi zavodskih kapacitet in - razvoju pomoči družinam na domu, s katero bi lahko marsikateremu starostniku omogočili bivanje v domačem okolju. Skupina stanovalcev pri delovni terapiji DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1997 Dejavnost Doma starejših občanov Novo mesto Dom starejših občanov Novo mesto vodi od ustanovitve dalje direktorica Lojzka Potrč. Njena odprtost do pobud in idej sta prispevali, daje dom od ustanovitve dalje pričel aktivno vključevati stanovalce v življenje doma. Med njimi je razvita medsebojna pomoč pri vsakodnevnih opravilih, stanovalci, ki to želijo, se vključujejo v delo doma (opravljajo manjša mizarska dela, delo v pralnici, recepciji, na vrtu in podobno). Dom dobro sodeluje z vrtci, osnovnimi šolami in krajevnimi skupnostmi pri medgeneracijskem povezovanju in ohranjanju stikov s starostniki. V okviru delovne terapije deluje več interesnih sekcij (literarna, zdravstvena, hortikulturna, za prehrano, ročna dela...). Pevski zbor stanovalcev je v letu 1996 praznoval že desetletnico delovanja. Dom je pričel v letu 1987 z izvajanjem pomoči starejšim občanom na domu. Ta dejavnost zajema pomoč pri izvajanju osebne nege na domu, čiščenja bivalnih prostorov, fizioterapevtskih uslug, dostave kosil na dom in pomoč pri urejanju ostalih vsakodnevnih opravil starostnikov. Pomoč koristijo starostniki iz samega mesta in primestnih krajevnih skupnostih, nujno pa bi jo bilo razviti tudi v ostalih krajih mestne občine Novo mesto in občin Škocjan in Šentjernej. Dom starejših občanov sc vključuje tudi v širitev prostovoljne dejavnosti. Stanovalce obiskujejo prostovoljci: srednješolci, aktivisti Rdečega križa, Karitasa. Pomagajo pri vsakodnevnih drobnih opravilih, starostnikom pa veliko pomeni že samo druženje in pogovori. Že četrto leto delujejo v domu tudi tri skupine starih za samopomoč, katerih namen je medgeneracijsko povezovanje, prenos življenjskih spoznanj in izkušenj ter reševanje osebne osamljenosti. V skupine, ki jih vodita po dva voditelja, je vključenih več kot 50 stanovalcev. Vse te aktivnosti prispevajo k pozitivnemu vrednotenju življenja starostnikov. Za stanovalce skrbi v domu 164 delavcev: v zdravstveno negovalni službi 85 (3 višje medicinske sestre, 4 fizioterapevti, 2 delovni terapevtki, socialna delavka, 22 medicinskih sester, 28 bolničarjev, 10 negovalcev in 15 strežnikov), v službi prehrane je 26 delavcev in v splošni in tehnični službi 28 delavcev. Zdravnik in medicinska sestra, ki delata v ambulanti doma, sta delavca Zdravstvenega doma Novo mesto. VARSTVO ZMERNO, TEŽJE IN TEŽKO DUŠEVNO PRIZADETIH OSEB Duševno prizadete osebe predstavljajo znotraj populacije telesno in duševno prizadetih oseb najštevilčnejšo skupino. Po pravilniku o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju se duševno prizadete osebe razvrščajo v skupino: - lažje duševno prizadetih oseb, torej tistih, ki so ob ustrezni vzgoji, vodenju in usposabljanju zmožni doseči takšno stopnjo samostojnosti, da se lahko tudi zaposlijo in živijo samostojno življenje; - zmerno duševno prizadetih oseb, ki imajo zmanjšane sposobnosti za samostojno delo, so pa sposobne vzdrževati stik z okolico, pridobiti navade in skrbeti za svoje osnovne potrebe ter so nesposobne za samostojno delo, lahko pa se priučijo za najbolj enostavna opravila; - težje duševno prizadetih oseb, ki imajo tako zmanjšane sposobnosti, da so omejene v gibanju, govoru in v skrbi za svoje osnovne potrebe ter so nesposobne za samostojno delo, lahko pa se priučijo za najbolj enostavna opravila; - težko duševno prizadetih oseb, ki imajo tako slabo razvite umske sposobnosti, da so tako omejene v svoji sposobnosti gibanja, govora in skrbi za svoje osnovne potrebe, da potrebujejo stalno varstvo, posebno oskrbo in nego. Normativna ureditev položaja duševno in telesno prizadetih oseb Pravice in položaj duševno in telesno prizadetih oseb urejajo naslednji zakoni: - Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Ur. list SRS št.19/ 76), - Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS št. 12/96), - Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. list SRS št. 16/76), ki ureja usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb, - Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Ur. list SRS, št. 41/83). Na podlagi tega zakona so odrasle duševno prizadete osebe uveljavile s 1. junijem 1984 nadomestilo za invalidnost, tiste osebe, ki so delno ali v celoti odvisne od nege drugih pa tudi dodatek za tujo nego in pomoč. - Zakon o socialnem varstvu (Ur. list RS št. 54/92), ki med novostmi prinaša tudi pomoč družini na domu. Ta pomoč obsega socialno oskrbo upravičenca tudi v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo. Zavodsko varstvo duševno prizadetih oseb V preteklih desetletjih seje varstvo zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb v Sloveniji načeloma reševalo na ravni republiške politike socialnega skrbstva. Za lažje duševno prizadete osebe se je v veliki meri poskrbelo v domačem okolju, težje in težko duševno prizadete osebe pa so strokovne službe usmerjale DRUŽBENA vprašanja v zavode »zaprtega tipa« (npr. Zavod Hrastovec - Trate, Zavod Rast 3 - 4 / 1997 dr. Marjana Borštnarja Dornava). Ti zavodi pa so: - bili neenakomerno razporejeni po Sloveniji in odmaknjeni 229 od svojcev; - delovali so v slabih pogojih; zmogljivosti domov so bile premajhne za vso populacijo. V bivši Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije je bila v obdobju 1981 - 1986 sprejeta usmeritev, da sc zavodsko varstvo zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb rešuje na nivoju republike. Zato so sc za izgradnjo zavodov - za otroke in mladostnike novogradnja Zavoda Dolfke Boštjančič Ig pri Ljubljani, preureditev Škofljice v zavod za odrasle duševno prizadete osebe, sanacija Zavoda I Irastovec - Trate združevala sredstva solidarnosti v republiškem programu. Že v raziskovalni nalogi Analiza o prostorski problematiki družbene skrbi za varstvo in usposabljanje zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb v Sloveniji, ki jo je izdelala Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani v letu 1985, je bila ugotovljena potreba po spreminjanju večjih zavodov za prizadete otroke in mladostnike in za odrasle zmerno, težje in težko duševno prizadete osebe, v regionalne. Za področje Dolenjske je bil v analizi podan predlog, da bi bilo potrebno ustrezno zavodsko varstvo razviti v Novem mestu. Poskusi regijskega reševanja zavodskega varstva duševno prizadetih oseb Komite za zdravstveno in socialno varstvo Republike Slovenije iz Ljubljane je v letu 1986 izdelal osnutek mreže splošnih in posebnih socialnih zavodov (v razpravi v občinskih skupnostih je bil v letu 1987). Ta je predvideval gradnjo zavoda za odrasle, zmerno, težje in težko duševno prizadete osebe v dolenjski regiji. Predvidena je bila variantna rešitev: v ta namen naj bi preusmeril del kapacitet Doma počitka Metlika ali gradnja zavoda za 50 mest za moteno populacijo. Strokovna služba socialnega skrbstva v Novem mestu je bila pobudnik regijskih dogovorov o nakazanih rešitvah. Vodstvo metliškega doma ni soglašalo s preusmeritvijo dela kapacitet za potrebe duševno prizadetih oseb. Na regijskem posvetu predstavnikov občinskih skupnosti socialnega skrbstva 8. decembra 1986 je bil sprejet dogovor, da naj bi se za varstvo zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb namenil del kapacitet pri novogradnji Doma starejših občanov v Trebnjem. Občinski skupnosti socialnega skrbstva Trebnje in Novo mesto sta zato predlagali skupščini Socialnega skrbstva Slovenije, da se poveča kapaciteta zavoda v Trebnjem iz 150 na 200. Žal je novogradnja zavoda v Trebnjem v obdobju 1986 -1990 izpadla iz programa naložb socialnih zavodov, pa tudi mreža splošnih in posebnih zavodov ni bila sprejeta. Ker v dolenjski regiji kljub poskusom ni bila dosežena skupna rešitev za zavodsko varstvo zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb, je v strokovnih službah v občini Novo mesto prevladalo stališče, da poiščemo rešitev za varstvo duševno prizadetih oseb samo za občino Novo mesto. Predlog reševanja zavodskega varstva v Novem mestu V letu 1990 sta Borja Eržen, strokovna delavka Delavnic pod posebnimi pogoji v Novem mestu (delovale so kot enota Centra DRUŽBENA vprašanja za socialno delo Novo mesto od leta 1981 dalje), in Tomaž Jereb, Rast 3 - 4 / 1997 zaposlen pri SOŽITJU, Zvezi za pomoč duševno prizadetim osebam, izdelala diplomsko nalogo (Pedagoška akademija) z naslo-23o vom Odrasle osebe z zmerno, težjo in težko duševno prizadetost- jo v občini Novo mesto. V njej sta analizirala problematiko varstva otrok in odraslih zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb ter izdelala predloge možnega reševanja za to populacijo. Odbor za razvoj socialnega skrbstva pri Sekretariatu za družbeni razvoj občine Novo mesto je v februarju 1990 sprejel sklep, da naj delovna skupina, sestavljena iz strokovnih delavcev, ki obravnavajo duševno prizadete osebe v občini Novo mesto, dopolni že navedeno analizo problematike varstva duševno prizadetih otrok in odraslih oseb in konkretizira možne rešitve. V delovno skupino so bili imenovani: Estera Dvornik in Borja Eržen iz Centra za socialno delo Novo mesto, Renata Bačer iz Društva za pomoč duševno prizadetim Novo mesto, Breda Oklcšen iz Osnovne šole Dragotin Kette, Jožica Kapš iz Vzgojno-varstvene organizacije Novo mesto, Lojzka Potrč iz Doma starejših občanov Novo mesto in Danijel Brezovar, sekretar Sekretariata za družbene dejavnosti pri občini Novo mesto, kot vodja projektne skupine. V sekretariatu sem na osnovi podatkov novomeškega centra za socialno delo (v letu 1990 je izvedel anketo med starši odraslih duševno prizadetih oseb, ki so živele v domači oskrbi, anketiranih je bilo 132 družin) in že navedene diplomske naloge izdelala osnutek Analize o družbenem varstvu oseb z zmerno, težjo in težko duševno prizadetostjo v občini Novo mesto. Po usklajevanju stališč na projektni skupini so bili sprejeti tudi predlogi. Iz analize je bilo razvidno: - daje bil za predšolske otroke v Vzgojno varstveni organizaciji v letu 1978 ustanovljen razvojni oddelek, v katerega je bilo vključenih 3-7 otrok z motnjami v razvoju, v letu 1985 je bil oddelek začasno ukinjen, otroci, ki niso bili nameščeni v zavod na Igu, pa so bili vključeni v varstveno družino, Vzgojno-varstvena organizacija Novo mesto pa je zagotovila tudi specialno pedagoško obravnavo; - daje bilo v šolskem letu 1990/91 kar 62 šoloobveznih otrok iz občine nameščenih po zavodih za usposabljanje v raznih krajih Slovenije; - daje bilo v Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Novem mestu v šolskem letu 1990/91 v oddelkih s prilagojenim programom 87 učencev in 24 učencev v oddelku delovnega usposabljanja (zmerno in težje duševno prizadetih); - da je bilo v letu 1991 v občini 193 odraslih oseb z zmerno, težjo ali težko duševno prizadetostjo; - od 193 osebjih je 132 zmerno duševno prizadetih, 45 težje ali težko duševno prizadetih in 16 oseb s kombiniranimi motnjami; od skupnega števila jih je bilo 147 v domači oskrbi, 46 je bilo v splošnih ali posebnih socialnih zavodih (11 v Zavodu Hrastovec Trate, 13 v Domu počitka Impoljca, 7 v Domu starejših občanov Novo mesto, 4 v Zavodu dr. Marjana Borštnarja Dornava, 6 Centru Dolfkc Boštjančič Ig, oddelek Škofljica in 5 v ostalih zavodih. V delavnico pod posebnimi pogoji, ki je delovala kot enota Centra za socialno delo Novo mesto od leta 1981 dalje, je bilo vključenih 21 oseb. Prostore za delavnice je zagotovil Dom starejših občanov Novo mesto - najprej enega, po dogradnji zavoda tri prostore v prizidku, ki so bili grajeni za skladišča in niso ustrezali normativom, niti niso zagotavljali možnosti širitve delavnic. Iz analize je bilo razvidno, da bi bilo potrebno zagotoviti vključitev v delavnice 40 - 50 osebam. Anketiranih je bilo tudi 132 staršev oziroma skrbnikov duševno prizadetih oseb (od 147 oseb v domači oskrbi). Večino staršev je skrbelo, kttko bo urejena oskrba njihovega duševno prizadetega otroka v primeru njihove smrti. Kar 55 odstotkov jih je odgovorilo, da bi potrebovali varstvo ali ustrezno namestitev za prizadeto osebo v zavodu, ko sami ne bodo zmogli več skrbeti zanje; 38 odstotkov pa bi se jih bilo pripravljenih vključiti v neko organizirano obliko varstva in dela. Na osnovi ugotovitev so bili podani naslednji predlogi: - Pri Zdravstvenem domu v Novem mestu je potrebno organizirati mentalno higienski oddelek pri otroškem dispanzerju, ki naj bi prevzel skrb za celostno zdravstveno obravnavo otrok, motenih v telesnem in duševnem razvoju. - Skrb za varstvo otrok, motenih v telesnem in duševnem razvoju naj v predšolskem obdobju še nadalje ostane v Vzgojno varstveni organizaciji Novo mesto. - Za šoloobvezne otroke je bila v analizi izpostavljena potreba zagotovitve pogojev v občini za usposabljanje težje in težko duševno prizadetih otrok, kar naj bi sc uredilo v okviru Osnovne šole Dragotina Ketteja oziroma s pridobitvijo dodatnih prostorov v ta namen. - Za odrasle zmerno težje in težko duševno prizadete osebe je bila predvidena novogradnja posebnega socialnega zavoda, kasneje smo ga preimenovali v Varstveno delovni center, ki naj bi zagotovil: - celodnevno varstvo 70. odraslim, zmerno, težje in težko duševno prizadetim osebam, - oddelek za dnevno varstvo težko duševno prizadetih oseb, najmanj za 10 varovancev, pri čemer smo predvidevali, da bi sc vanj lahko vključili tudi tisti težko duševno prizadeti otroci, ki jih starši niso želeli oddati v ustrezne zavode in so v domači oskrbi, - delavnico pod posebnimi pogoji za varstvo in zaposlitev 40-50 oseb (del naj bi jih bivalo v zavodu, del pa prihajalo vsakodnevno z doma). Analizo je sprejel občinski izvršni svet na seji 14. maja 1991 in predlagal Izvršnemu svetu Republike Slovenije, da nameni za gradnjo Varstveno delovnega centra v Novem mestu tudi sredstva. Skupščina občine Novo mesto je analizo sprejela na seji 19. septembra 1991 in zadolžila projektno skupino za izdelavo programa predvidene novogradnje. Člani projektne skupine in delavci sekretariata smo si najprej ogledali več zavodov v Sloveniji, ki zagotavljajo usposabljanje in varstvo duševno prizadetim otrokom in odraslim osebam. Na osnovi ugotovitev smo izdelali program varstveno delovnega centra v Novem mestu, ki je služil za izdelavo projekta in investicijskega programa. Predvideval je gradnjo: - bivalnih prostorov za 45 oseb, ki bodo vključene v delavnice pod posebnimi pogoji; - negovalni oddelek za 25 težko duševno prizadetih oseb, ki so potrebne posebne nege; - prostor za dnevno varstvo 10 oseb; - delavnice pod posebnimi pogoji za 45 oseb. Po programu naj bi življenje v Varstveno delovnem centru potekalo v večjih »družinah«, za kar so bili predvideni tudi večji dnevni prostori. Center je v neposredni bližini Doma starejših občanov, kar je gradnjo precej pocenilo zaradi že obstoječih vodov in priključkov komunalne, energetske, prometne in ostale infrastrukture omenjenega doma. V letu 1991 je občina odkupila dve parceli, na kate- rili stoji objekt, financirala je tudi izdelavo idejnega projekta in investicijskega programa, sredstva za gradnjo pa je zagotovilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije v letih od 1992 do 1994. Investitor gradnje je bil Dom starejših občanov Novo mesto. Pri usklajevanju projekta (z normativi in standardi za posebne socialne zavode) na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ni bil upoštevan predlog za dnevno varstvo, za tri mesta pa so bile znižane tudi kapacitete za negovalni oddelek. Skupna kapaciteta je 68 mest. Negovalni oddelek po zakonu o socialnem varstvu, (zakon je bil sprejet ob koncu leta 1992, ko je bila gradnja že v teku) ne sodi v koncept dela varstveno delovnega centra, zato so bile težave pri statusni ureditvi, čeprav se v praksi kaže, da varovanci tega oddelka niso moteči za ostale varovance in da je bilo strokovno utemeljeno načrtovanje celostne obravnave populacije odraslih zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb v občini. Varovanci v dnevnem prostoru skupaj pečejo piškote DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3 - 4 /1997 Po zakonu o socialnem varstvu opravlja varstveno delovni center: - naloge vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za duševno in telesno prizadete odrasle osebe; - lahko opravlja institucionalno varstvo za osebe, vključene v delavnice ter - opravlja pomoč na domu družinam duševno in telesno prizadetih oseb. Varstveno delovni center, ki deluje kot enota Doma starejših občanov Novo mesto, je pričel sprejemati prve stanovalce v septembru 1994. Sedaj je v celodnevni oskrbi 45 varovancev (od tega na negovalnem oddelku 20), v delavnico pod posebnimi pogoji pa je vključenih že 55 oseb, kar kaže, da je bila načrtovana premajhna kapaciteta delavnic. Nameščanje v celodnevno oskrbo poteka postopno, saj je bila pri načrtovanju kapacitet upoštevana generacija, ki živi trenutno še pri starših. Zaposlitev v delavnici je prilagojena sposobnostim in znanjem varovancev. Tako opravljajo mizarska dela (izdelava pohištva po naročilu, igrače, leseni namizni koledarji),kooperantski program (sestavljanje plastičnih obešalnikov, lepljenje papirnatih vrečk, Slika zgoraj: Skupina varovancev izdeluje namizne koledarje v mirn-ski delavnici Slika spodaj: Varovanci varstveno delovnega centra, udeleženci 5. Specialne olimpiade na Pokljuki leta 1995. Organizacija te olimpiade je pripadla novomeškemu centru izdelujejo dekorativne predmete (vezene in likovne čestitke, slike iz semen, vezene in pletene izdelke, slikajo na steklo in svilo). Vsi izdelki so na prodaj in jih je možno kupiti v recepciji. 1 , '* i f m ... / WL' / / JR../ / / wwmk * ar ■* ■■MniaK . » M '"■& VIRI: Analiza razvojnih možnosti Občinske skupnosti socialnega skrbstva v obdobjih 1976-1980, 1981-1985 in 1986 - 1990. Statistične informacije Zavoda Republike Slovenije - število starostnikov. Analiza o družbenem varstvu oseb z zmerno, težjo in težko duševno prizadetostjo v občini Novo mesto, februar 1991 Investicijski program gradnje in dogradnjc Doma starejših občanov in Varstveno delovnega centra v Novem mestu - arhiv doma Zavodsko varstvo odraslih oseb v letu 1988, Skupnost socialnih zavodov Slovenije Analiza o prostorski problematiki družbene skrbi za varstvo in usposabljanje zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb v Sloveniji (Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani, 1985, skupina avtorjev) Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca, 40 let delovanja, 1992 Predstavitev dejavnosti Doma starejših občanov Novo mesto, zloženka, 1996 V tem zavodu imajo varovanci v urejenih eno- in dvoposteljnih sobah zagotovljeno primerno bivanje, v prostem času izvajajo različne aktivnosti, katerih namen je razvijanje novih znanj, sposobnosti in veščin ter ohranjanje že pridobljenega znanja. Ukvarjajo sc tudi s športom in sodelujejo na specialni olimpiadi. Center je odprt tudi za prostovoljec in za strokovne delavce, starše ter ostale občane, ki želijo po svojih močeh prispevali h kvalitetnejšemu življenju varovancev. S svojim delom bo Varstveno delovni center v Novem mestu prav gotovo prispeval k pravilnejšemu vrednotenju duševno prizadetih oseb v občini. Aloj/. Konce: JESEN 015 VRANJEM POTOKU, olje na platmi, 20(1 x 120 cm, sign. I. sp., 1995 Alojz Konec: OKRASNA KOPRIVA OB OKNU, olje na platnu, 90 x 70 cm, 1995 RAST-L. Vffl. ŠT. 3 - 4 (49 - 50) JUNIJ 1997 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Peter Novak RASTOČA KNJIGA Rast 3-4 /1997 DIAMANTNA DRUŽBA ZA ZDRAVO IN EKOLOŠKO ČISTO NOVO MESTO V razpravi o odnosih med energetiko, okoljem in družbo je prikazan model družbe, ki je po zgradbi enak diamantu - oktaedru z enakimi stranicami. Dokazuje se, da medsebojna usklajenost med energijo, spoznanji, ekonomijo, okoljem, kakovostjo tehnološkega razvoja in življenja vodi k usklajenemu razvoju. Podana je tudi razlaga treh tipov družb, ki niso usklajene. Avtor nato sklene razmišljanja o možnem nadaljnjem razvoju družbe v Novem mestu. Uvod V razmišljanju o zdravem in ekološko čistem Novem mestu so prišla v ospredje tri osnovna vprašanja: kaj želimo, kako realizirati naše želje in ali imamo v primerjavi z ostalo Slovenijo in svetom kakšne prednosti, ki bi jih lahko izkoristili? Po daljšem razmisleku o našem trenutnem stanju v prehodu iz enega v drugi družbeni sistem lahko ugotovimo, da smo izgubili cilj. Včerajšnjih vrednot niso zamenjale vrednote za jutri, ampak vrednote, ki so bile sodobne v svetu 50 do 80 let nazaj. Kaj torej hočemo? Za povprečnega prebivalca v Sloveniji so visoka kakovost življenja, skladen razvoj, ohranjena naravna in kulturna dediščina brez dvoma sprejemljivi cilji. Vprašamo sc lahko: ali je naša ustvarjena nova vrednost dovolj velika, da bomo dosegli te cilje? Ali je naš bruto domači proizvod (BDP ali s tujko GDP - gross domes-tic product) primerno velik in ustrezno razdeljen? Če želimo naše cilje povezati z varovanjem in izboljšanjem okolja, potem sc moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Od prve konference OZN (Organizacije združenih narodov) o človekovem okolju z geslom Samo ena zemlja, ki je bila leta 1972 v Stockholmu, do zadnje, ki je bila v Rio de Janeiru leta 1992 z znano 21. točko dnevnega reda ‘Agenda 21”, se je v odnosih do okolja veliko spremenilo. Poleg teh sprememb smo na svetu priče: - stalni rasti prebivalstva na Zemlji, - spremembam družbenega reda na vzhodu in jugu Evrope, - hitri ekonomski rasti vjugovzhodni Aziji (Koreja, Tajvan, Singapur, Malezija, Kitajska itd.), - nadaljnjemu povečevanja razvojnih in ekonomskih razlik med bogatimi in revnimi; bogatih je vse manj, revnih vse več, srednji sloj izginja, - eksponencialnemu napredku pri prenosu informacij. Že decembra 1983 je Generalna skupščina OZN imenovala Svetovno komisijo za okolje in razvoj (G.I I. Brundtlandida komisija, v kateri je sodeloval tudi Janez Stanovnik iz Slovenije), ki je aprila leta 1987 izdala svoje poročilo v obliki knjige z naslovom Our Common Future (Naša skupna prihodnost). Glavno sporočilo knjige je uresničevanje usklajenega razvoja - “sustainablc dcvc-lopmcnt”. Prevod teh dveh besed je zelo raznolik od vzdržnega, usklajenega, skladnega do trajnega razvoja. Celotno sporočilo predstavlja svetlo točko vsem, ki si prizadevajo za boljše okolje, na koncu temnega predora sedanjega razvoja tržno in potrošniško RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 /1997 usmerjene družbe. Žal pa moramo ugotoviti, da se politiki niti na konferenci v Rio de Janeiru niti kasneje niso nikoli zedinili, kaj pravzaprav to sporočilo pomeni za njihovo delo. Razlage o potrebnih političnih aktivnostih se razlikujejo od severa proti jugu, od razvitega zahoda do nerazvitega vzhoda planeta Zemlje. Zakaj? Kakšni so razlogi? Sodobni ekonomisti razvitih ekonomij (predvsem ameriške šole) se zavzemajo za privatno pobudo, svobodni trg in pričakujejo njegovo samoregulacijo. S sedanjim porazom idej klasičnega komunizma in samoupravnega socializma je ostala na Zemlji ena sama ideja neokapitalizma. Med dvema družbenima sistemoma - kapitalističnim in komunistično-socialističnim - je zmagal prvi. Dvoje enoumij je zamenjalo eno samo, brez alternative. Ali je to dobro za razvoj človeške družbe ali ni, bo pokazala zgodovina. V splošnem pa lahko zaključimo, da v razvoju človeške družbe od plemenske ureditve, preko suženjske, fevdalne, meščanske, kapitalistične ostajajo osnovni moralni, ekonomski in sociološki odnosi približno enaki ne glede na družbeno ureditev (rimsko pravo sc še danes uporablja, zakon vrednosti sc ne spreminja, družbeni sloji se še vedno ločijo na revne in bogate, na gospodarje in delavce itd.). Kaj žene ljudi v spremembe, na primer v tehnološki razvoj? Ali niso srečni v danih družbenih odnosih? Kaj je sreča? Kakšna ureditev je optimalna za danes in kakšna za jutri? O tem ne razmišljajo politiki današnjega niti politiki jutrišnjega dne. So pragmatiki. Filozofi vseh vrst pa so se potuhnili in čakajo; morda razmišljajo. Družba po vsem planetu Zemlji pa kaže vedno več razpok: socialnih, ekonomskih, duhovnih itd. Srečujemo se s pojavom hitrega in globalnega prenosa informacij. Vedno hitrejša sta prenos znanja in tehnologij v proizvodnjo oziroma na trg. Ta prenos omogoča v zadnjem desetletju tudi globalizacijo proizvodnje. Starc ali zrele tehnologije se selijo v dežele v razvoju, s cenenimi delavci, surovinami in/ali energijo ter nizkim življenjskim standardom. Visoko avtomatizirana in/ali moderno organizirana proizvodnja omogoča zelo učinkovito in ceneno proizvodnjo v teh deželah. Razvojni oddelki ter proizvodnja opreme pa ostajata v matičnih deželah. Dobro izobraženi domači delavci, manjši stroški za pokrivanje splošnega standarda, ncvključcvanjc eksternih stroškov v ceno (manjši stroški za varstvo okolja) nudijo dobre pogoje za tak prenos proizvodnje. Čcsto so ti pogoji tudi izsiljeni s strani mednarodnih finančnih institucij. Ker prihajata v te dežele znanje in tehnologija od zunaj, zaostajajo domače raziskave in razvoj lastnih potencialov. Profit ali višek dodatne vrednosti odhaja iz dežele proizvajalke, povečuje razvojne razlike in omogoča ohranjanje visokega materialnega blagostanja v razvitih deželah. V njih se ustvarjena nova vrednost pogosto zelo neracionalno porablja (moda, duhovno primitivne prireditve, gladiatorske igre sodobne dobe, šport za denar itd.). Pri tem pa ne smemo zamolčati resnice, da takšen prenos proizvodnje prinaša tudi pozitivne učinke deželi v razvoju, saj pridobiva znanje o organizaciji proizvodnje. Tehnološko znanje in razvojna vedno ostajata domena razvitih. Cc gledamo na razvoj globalno, potem BDP na Zemlji raste. Zemljani postajamo materialno vse bogatejši. Ker kapitalistični sistem ne more obstojati brez porabnikov, mora sistem stalno zagotavljati tudi porabo proizvedenih proizvodov. Imamo celo vrsto proizvodov, ki za običajno kakovost življenja sploh niso potrebni. Lastniki kapitala morajo ustvarjati vedno nove in nove potrebe, da lahko ohranjajo proizvodnjo. Tako pridemo do potrošniške družbe, v kateri sc nove potrošniške “dobrine” s silovito propagando ali, kot pravijo naši moderni ekonomisti, z “marketingom” vsiljujejo vsak dan državljanom. Pri tem se nesmotrno uporabljajo naravne zaloge surovin in energije. Koliko časa lahko traja ta proces, ne ve nihče. Toda vsak proces ima svoj začetek in konec. V naravi potekajo vsi procesi po znani logaritmični krivulji (slika 1), kjer ločimo pet faz: 1) začetno stanje, začetek sprememb 2) razvojna faza 3) eksponentna rast 4) faza umirjanja rasti ali porušitve 5) končno stanje, konec sprememb PROCESI V NARAVI Slika 1: Shema razvojnih procesov v naravi Žal nismo sposobni ugotoviti časa trajanja posameznih procesov, niti ne vemo, kje na krivulji nekega procesa se trenutno nahajamo. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da kadar so spremembe v kratkem časovnem intervalu zelo velike, tedaj se približujemo zrušitvi, ki jo lahko imenujemo tudi revolucija. Kadar pa so spremembe manjše, govorimo o razvoju ali evoluciji. Lep primer je razvoj slovenskega elektrogospodarstva, kjer je moralo priti do zloma, saj je krivulja v osemdesetih letih prešla skoraj v vertikalo (slika 2). Če se nam to zgodi z razpadom ozonske plasti ali naraščanjem CO, v atmosferi, potem se bo proces sunkovito ustavil in človeštvo sc bo soočilo s katastrofo (slika 3). PROIZVODNJA ELEKTRIKE V SLOVENIJI RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 /1997 240 Slika 2: Rast proizvodnje elektrike v Sloveniji v letih 1918 - 1995. RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 /1997 NARAŠČANJE C02 LETA Slika 3: Rast koncentracije CO, v atmosferi Zemlje. Na hitre spremembe, ki privedejo do zružitve nekega procesa, vplivajo različni dejavniki sočasno, vendar je za zrušitev kot povod dovolj en sam. Ne bomo se spuščali v nadaljnjo analizo vzrokov našega sedanjega razvoja, pač pa si bomo pogledali podrobneje model družbe, v katerem bi vsi procesi potekali evolucijsko, torej brez zrušitev. Novo stanje bi vedno predstavljalo novo kakovost ali pa zaustavitev negativnih procesov na že zelo nizkem nivoju. Kristal diamanta - vzorec za usklajeni razvoj družbe Kristali so bili od nekdaj vzor reda v naravi. So različnih velikosti in oblik. Med njimi je najlepši, najtrdnejši in najbolj dragocen kristal diamanta. To je pravilni oktaeder, geometrijsko telo, sestavljeno iz osmih enakostraničnih trikotnikov. Na sliki 4 je prikazano takšno geometrijsko telo, ki nam bo služilo kot model družbe. Njegovi vogali imajo poseben pomen oziroma oznake. Predpostavljamo, daje to kristal diamanta, ki predstavlja idealno urejeno družbo - skupnost ljudi in narave. Diamant sta v bistvu dve enakostranični piramidi, ki imata skupno kvadratno osnovno ploskev. V središču našega modela “diamantne družbe” je prebivalstvo (P). Vogali osnovne ploskve pomenijo: En - energetika, S - spoznanja (vzgoja, izobraževanje, znanost, kultura), EK - ekonomija, O - okolje. Zgornji vrh piramide predstavlja tehnološki razvoj (Te), spodnji pa kakovost življenja (Ka). Model kratko imenujmo “PENSEKOTEKA”, beseda, ki ne pomeni nič in je sestavljena iz začetnih črk označbe vozlišč, lahko pa pomeni tudi zbirko misli. Na zgornji vrh piramide bi sodila kakovost življenja, vendar je zgodovinsko dejstvo, da je v razvoju človeške družbe v zadnjih dveh tisočletjih prevladovala skrb za razvoj tehnologije nad skrbjo za kakovost življenja. To velja za vse družbene ureditve brez izjeme do danes. Podrejanje narave potrebam človeka in podrejanje človeka volji voditeljev družbe je bilo in je osnovno vodilo razvoja, ki smo mu bili podvrženi do danes. Vrnimo se k našemu modelu in ga razložimo. V vsak vogal osnovne ploskve našega kristala priteka ali odteka energija, znanje, kapital, onesnaženje. Vsak izmed teh tokov sc iz singularne točke vogala razdeli v štiri smeri in tvori vektorje medsebojnih vplivov. Na prvem mestu vplivov je tok energije, brez katerega ni v naravi nobenega procesa. S svojima sestavnima deloma, eksergi-jo in anergijo, usmerja potek vseh procesov v naravi. Torej je vogal En inicialni del kristala, čeprav je v njegovem središču prebivalstvo P. Tok energije vpliva na ekonomijo, okolje in posredno na spoznanja človeštva. Energija seveda vpliva na tehnološki razvoj RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 /1997 in na kakovost življenja. Ni proizvodnje brez energije in zelo težko si predstavljamo danes življenje brez avtomobila ali bivanje v neogrevanih prostorih. Podobno si lahko razložimo tudi vplive ostalih tokov. Tok znanja vpliva na ekonomijo, procese konverzije energije, stanje v okolju, tehnologijo in kakovost življenja. Tok kapitala prvenstveno vpliva na tehnologijo, vlaganja v raziskave in razvoj, okolje, kakovost življenja in posredno na energetiko, saj jo pogosto imenujemo tudi servis za tehnološki razvoj. Tok onesnaženja ima brez dvoma povraten vpliv na ekonomijo (škode v okolju), energetiko ter na tehnološki razvoj in kakovost življenja (čisti zrak, pitna voda). Seveda pa vpliva tudi na naša spoznanja o ravnanju, ki običajno prihajajo s časovno zakasnitvijo. Stopnja tehnološkega razvoja je brez dvoma rezultat medsebojnega delovanja tokov energije, znanja, kapitala in stanja v okolju. Kakovost življenja pa je na nasprotni strani povezana z razpoložljivo energijo, znanjem, izobraževanjem, kulturo in umetnostjo, kapitalom in stanjem v okolju. Postavljamo hipotezo, da je družba v ravnotežju in se usklajeno razvija, kadar so vsi prej našteti elementi v takem odnosu, da so razdalje med njimi enake. Veličine En, S, Ek in C) (energija, spoznanja, ekonomija in okolje) so torej med seboj enako oddaljene. Razdalje med njimi določa velikost loka (količino). Tvorijo torej kvadrat, v katerem je Tehnološki razvoj Tc Tok informacij I N// Tok kapitala Tok energije En Kakovost življenja a — b — c — d — cly V=UI)P, Hr +Hs = xfJl , xj=(a,b,c,d,ei) Slika 4: Model diamantne družbe. na sečišču diagonal prebivalstvo P. Povečanje ene od medsebojnih razdalj povzroči deformacijo kvadrata. S tem se poruši ravnotežje v kristalu - družbi. Ce obstoja nesimetrija v osnovni ploskvi, potem obstoja tudi nesimetrija na vrhovih piramide. Vrhova obeh piramid, ki tvorita naš oktaeder, sta veličini kakovosti - stanje tehnološkega razvoja Te in kakovost življenja Ka. V primeru uravnotežene družbe sta oba vrhova v enaki oddaljeno- RASTOČA KNJIGA Rasi 3 - 4 /1997 sli od središča P in v enaki oddaljenosti od vogalov osnovne ploskve. Razdalja med vrhom in vogalom e( je enaka razdaljam a, b, c, d. Tako dobimo kristal diamanta kot model idealne družbe, v katerem so količinski tokovi v ravnotežju s tokovi kakovosti. Vsak prihajajoči tok se razdeli v štiri enake komponente, od katerih dve predstavljata količino toka, dve pa njegovo kakovost. Tudi odhajajoči tok je sestavljen iz štirih komponent, ki so podobno sestavljene. V naravi je normalno, da kristali rastejo in sc združujejo v skupine različnih velikosti. Ta pojav je značilen tudi za prebivalstvo na Zemlji. Posamezni kristali lahko predstavljajo pleme, narod, državo, skupino držav, celino itd. V našem modelu ni ideologij. Mi ne razpravljamo o tipu družbe, nas zanimata le ravnotežno stanje in kakovost. Kasneje bomo seveda videli, da se duhovnost človeštva skriva v vogalu spoznanja in skozi ta vogal lahko vdirajo v naš kristal različne motnje (ideologije, religije itd.). Za popolnost našega modela sta pomembni še dve veličini, ki opredejujeta stanje v družbi. To sta velikost bruto domačega proizvoda (BDP) in tok informacij I (demokratičnost družbe). V skladu z definicijo BDP lahko rečemo, daje velikost oziroma volumen našega kristala enakovreden BDP skupine prebivalstva, ki živi v opazovani družbi - našem kristalu. Za diamantno družbo velja, da je: V = = BDP, a-b-c-d-e Pretok informacij ali demokratičnost družbe in sposobnost medsebojnih komunikacij predstavljata naboj, ki se pretaka po površini kristala in v idealnem primeru prehaja preko vse površine enakomerno, saj so razdalje in s tem tudi upori za informacije na vse strani enaki. Informacijski naboj družbe lahko primerjamo z elektrostatičnim nabojem v oblakih. Dokler se električni potencial lahko razdeli enakomerno, se strela ne pojavi. Ko pa pride do kopičenja naboja - do nesimetrij - se pojavi strela. Strele švigajo v oblaku (neenakomeren pretok informacij npr. iz tehnološkega vrha proti okolju - skrivanje podatkov o resničnih emisijah - ki nato, ko se informacija pojavi, povzroči povraten lok informacij, beri: nezadovoljstvo tudi s tehnološkim razvojem), med oblaki in z oblakov na Zemljo. Podobno je s pretokom informacij med različno razvitimi družbami ali v družbi s podobno strukturo. Udar strele na Zemljo je analogen rušilnemu toku informacij v družbi, ki lahko povzroči močne deformacije ali celo njen razpad. Omenili smo že, da je v naravi za vsak proces potreben določen tok energije in primeren naboj informacije. Zato bi pričakovali, da bosta veličini En in I v središču kristala, vendar temu ni tako. Človeštvo je posebna vrsta živega sveta, ki ima specifično duhovno življenje, katerega značilnost je iracionalnost. Odnos prebivalstva ali ljudi do vseh veličin na vogalih naše piramide je v načelu iracionalen - torej ne glede na dolžino razdalj med posameznimi veličinami, ki se lahko izrazijo kot racionalno število (dajo se izraziti z ulomkom celili števil), sta diagonali osnovne ploskve in višina piramide v principu iracionalni števili (oddaljenost P od veličin na ogliščih osnovne ploskve je (a / 2) V2 in od veličin kakovosti na vrhovih piramid a / V2 - torej iracionalni števili). Vsa racionalna in iracionalna števila imenujemo s skupnim imenom realna števila, zato je tudi naš model realne družbe sestavljen iz obeh vrst števil, katerih množica ima lastnosti, da so RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 /1997 urejena, povsod gosta, zvezna in omogočajo aritmetične operacije, razen deljenja z nič, kar bi v našem modelu pomenilo, da nimamo prebivalstva (P = 0) in s tem tudi ne kristala. Neravnovesje - pogoj ali posledica razvoja? V našem modelu predpostavljamo, daje usklajen razvoj (sus-tainablc dcvclopmcnt) kot cilj sodobne družbe mogoč le, če je izpolnjena enačba: P = f(En*a)= f(S*c) = f(Ek*b) = f{0* d) = /(Tc*et)~ /(Kci*ei) Kaj sc dogaja v našem modelu, če se spremene ena ali več razdalj v smeri količine ali v smeri kakovosti? Vzemimo primer, da se poveča količinski tok energije. Del človeštva jemlje iz narave več energije kot drugi in jo potiska v svoj kristal. Rezultat je, da sc v točki En poveča razdalja a v smeri ekonomije in razdalja d v smeri okolja (večje emisije). Povečanje ekonomske aktivnosti sproži tudi višje aktivnosti pri izobraževanju, znanosti itd. v smeri S. Vse tri spremembe povzročijo izdatne aktivnosti v industriji. Tehnični razvoj se pospešuje. Če sc pri tem ne vključujejo eksterni stroški (škode v okolju) v ceno proizvodov, da bi preko nje lahko pokrivali stroške za preprečevanje škod v okolju, njegova kakovost pada. Vrh piramide se premakne iz središča. Kristal je deformiran. Dobili smo nestabilno družbo tipa zgodnjega kapitalizma s hitrim tehnološkim razvojem, toda nizko povprečno kakovostjo življenja. Povečani tok energije seje pretežno usmeril v Ek in Te. Tehnološko visoka družba ni vedno tudi sinonim za družbo z visoko kakovostjo življenja. Višini piramid do vrhov Te in Ka sta lahko močno različni pri enakem celotnem volumnu kristala, tj. BDP. Njuna vsakokratna višina je odvisna od notranje porazdelitve novoustvarjcnc vrednosti. Podobno je deformiran kristal, kadar vanj doteka kapital ali novoustvarjena vrednost iz drugega kristala, ki seveda zaradi tega slabi. Tehnološko visoko razvita družba ima lahko relativno nizek nivo kakovosti življenja in obratno. ZDA in Japonska sta nedvomno deželi z visokim tehnološkim razvojem. Pri podrobni analizi kakovosti življenja povprečnega državljana pa bi težko trdili, daje le-ta ekvivalentna tehnološkemu razvoju in doseženemu DPB. Družbo, ki živi v tako deformiranem kristalu, imenujmo družbo tipa A. Njena značilnost je, da ima velik dotok kapitala, znanja in energije iz ostalega sveta. Na drugi strani pa poznamo družbe z velikim tokom energije in znanja, vendar sta tehnološki razvoj in kakovost življenja nizka. Neučinkovitost uporabe naravnih resursov ali pa njihova uporaba za proizvodnjo na zalogo (vojna industrija) povzročajo velik pritisk na okolje in velike notranje izgube. Zaradi slabega prenosa informacij (demokracija) sta neučinkovita ekonomija, znanost in zaradi tega je kakovost življenja nizka. Primer družbe takega tipa so dežele nekdanje ZSSR. To je družba tipa B (slika 6). Kristali tipa A in B nosijo zaradi nesimetričnosti vir nestabilnosti. Če sc prekine eden izmed dopolnilnih tokov ali pa pride do preskoka naboja informacij, prične kristal razpadati. Če bi se prekinil dovod energije in ekstra dobička iz drugih dežel, bi številne razvite dežele razpadle v niz manjših ali drugače oblikovanih družb - kristalov. V ZSSR seje to zgodilo zaradi socialnega neravnotežja do sosednjega kristala - zahodnega sveta, ki je razvil mnogo višjo kakovost življenja. Razpad družbe tipa B ki smo mu bili priče v devetdesetih letih, je bil v bistvu pogojen z omejitvijo dotoka kapitala in preskokom naboja informacij. Sodobno informatiko lahko primerjamo s potencialno energijo, ki nastaja v času rasti in staranja kristala. Tehnološki razvoj Te Tok informacij I 0 1* Tok onesnaženja S \ Tok znanja Ek Tok kapitala Tok energije En Kakovost življenja a * b * c d * elt Ht > H„ Hr + Hs> Xj■Ji', xt = (a,b,c,d,e,) max Slika 5: Model družbe tipa A. Tehnološko visoko razvita družba. V danem trenutku lahko preskoči s kristala na kristal in povzroči na drugem spremembo njegove rasti ali pa njegov razpad. Tehnološki razvoj Te TS Tok znanja Ek Tok kapitala Tok energije En Tok infonnacij 1 Kakovost življenja a*b*c*d *clt H, « //„ HI+Hs Xj y[2, Xt = (a, I), c, d, et) Slika 7: Model družbe tipa C. Družba z zelo majhnimi notranjimi izgubami. Na osnovi prej navedenega seveda še ni mogoče jasno odgovoriti, kako vplivata simetrija in nesimetrija na hitrost rasti kristalov - razvoj družbe. Vprašamo se, kako bi bilo mogoče oblikovati naše življenje v družbi, da bi bili čim bližje idealnim razmeram. Kako realizirati naše želje? Vsaka skupina ljudi si lahko omisli svoj kristal in skuša v njem najti usklajenost. Ker živimo v soodvisnih razmerah, je potrebno zavirati negativne tokove, ki povzročajo nesimetrije, in pospeševati tiste, ki omogočajo simetrično rast kristala. Ker je energija osnova za vse aktivnosti, se vprašajmo, ali je imamo dovolj. V Sloveniji in v Novem mestu je ne primanjkuje. Z uporabo zemeljskega plina je zmanjšan pritisk pri pretvarjanju energije na okolje. Ker je čas trajanja svetovnih zalog fosilnih goriv omejen, moramo razvijati domače, predvsem obnovljive vire energije. Šlovcnija uvaža več kot 70 odstotkov primarne energije. Njen nakup v tujini je povezan z odlivom relativno velikih sredstev. Če bi uporabljali več biomase, hidroenergije, energije sonca, geotermalne energije in v višjih legah tudi energijo vetra, lahko prihranjena sredstva od zmanjšanega nakupa goriv v tujini preusmerimo v nakup sodobne opreme za modernizacijo proizvodnje. Odnosi v naši družbi niso optimalni. Zaradi medsebojnih trenj RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 / 1997 izgubljamo na učinkovitosti. Da bi lahko povečali tok znanja v naš kristal in s tem pospešili razvoj, bi bilo smotrno ustanoviti v Novem mestu visokošolski zavod - univerzo. Ker ne vemo, kako deformiran je naš kristal - stanje v občini Novo mesto, je potrebno najprej analizirati stanje in nato uskladiti interese. Pomembno je, da vse spremembe potekajo postopno z najmanjšimi izgubami znanja, kadrov, energije in materiala. Postaviti si moramo jasne eilje o želeni kakovosti življenja, odnosov do okolja in o potrebni velikosti kristala (BDP). Nato morajo s samostojnimi odločitvami, brez čakanja na pomoč od zunaj, pričeti z realizacijo dogovorjenih nalog. Varovanja okolja in njegovega izboljšanja ne moremo doseči samo s prepovedmi, ampak predvsem z usklajenim razvojem. Trdim, daje občina Novo mesto razvita do meje, ko je še možna optimacija in uskladitev interesov. Znanje je danes pogoj za realizacijo vseh načrtov in primerno konkurenčnost na svetovnem trgu, energija pa omogoča materialno realizacijo. V Novem mestu lahko ustvarimo diamantno družbo ali družbo tipa C, če bomo izdelali ustrezen koncept, zagotovili kompetentnost ljudi, ki ga bodo izvajali, in omogočili kvaliteten tok informacij z okolico. Če ne želimo, bomo postali deformiran kristal z velikimi notranjimi napetostmi, ki bo razpadel zaradi notranjih napetosti ali pritiskov od zunaj. Odločitev je pri nas, v ljudeh. Ker vsi želimo visoko kakovost življenja in stabilno družbo, sem prepričan, da odločitev ne bo težka. Ker so majhni kristali veliko bolj odporni kot veliki, je naša majhnost tudi naša prednost, ki nas lahko popelje lepši prihodnosti naproti. Sklep V razpravi o energiji in družbi smo sc dotaknili možnosti modeliranja družbe usklajenega razvoja. S primerjavo stanja v družbi in zgradbe kristala diamanta, kot idealne oblike ravnotežja snovi v naravi, smo prišli do ocen, kakšne naj bi bile smeri razvoja, da bi dosegli usklajen razvoj. Na osnovi analize smo razdelili človeške združbe na tri osnovne tipe: - Diamantna družba, kjer so energija, spoznanja, ekonomija, okolje, kakovost tehnološkega razvoja in življenja med seboj v celoti usklajeni. Razdalje med veličinami En, S, Ek, O, Te, Ka so enake. Družba raste v ravnotežju z naravo. Imenujemo jo idealna družba - diamantna družba z usklajenim razvojem (diamond socicty with sustainable devclopment). - Družba s tržnim gospodarstvom, ki nima usklajenega razvoja in je pretežno definirana kot potrošniška družba. Razdalje med veličinami En, S, Ek, O, Te, Ka so različne. Zaradi nesimetrije v razvoju prihaja do stalnih sprememb. Prednost takih družb je relativno velika fleksibilnost, slabost pa izguba eksergijc zaradi notranjih trenj. Njihova stabilnost je pogojena z rastjo, ki pa je vezana na dovod energije, kapitala, znanja ali vsakega nekaj. V primeru, da kristal preneha rasti (gospodarska ali socialna kriza), kristal (družba) razpade zaradi notranjih napetosti, ki nastanejo zaradi nesimetrije (neravnotežja), na več manjših kristalov, ki imajo praviloma manjšo nesimetrijo. To so potrošniške družbe s prostim trgom ali družbe s planskim gospodarstvom in posebno ideologijo ali religijo (free market cconomy with eonsumer driven society, planncd economy driven by idcology/rcligion). - Družba z relativno dobro usklajenim razvojem ter visoko tehnološko in sociološko razvitostjo. Razdalje med veličinami En, Alojz KoneciTIHOŽITJE IZVIRNEGA GREHA, olje na platnu, 50 x 70 cm, sign. 1. zg., 1995 RASTOČA KNJIGA Rast 3 - 4 /1997 S, Ek, O so približno enake in manjše od razdalj do Te in Ka. Ta tip družbe pokriva svoje potrebe z racionalno uporabo naravnih virov in zadržuje potrošništvo. Govorimo o družbi s približno usklajenim razvojem oziroma o družbi nove dobe (needs driven cconomy with quasi sustainable dcvelopment - new age society). Dokler bo na Zemlji obstajal nesimetričen tok energije, znanja, kapitala in onesnaženja, se bodo posamezni deli družbe nahajali v stanju dinamičnega neravnotežja. Kolikor večje so take združbe ljudi, toliko večja je nevarnost njihovega razpada. To sc je pokazalo v zgodovini človeštva že večkrat. Niti ena od velikih združb, od carstva Aleksandra Velikega, rimskega in Napoleonovega imperija, da ne naštevamo onih iz novejše zgodovine, se ni mogla ohraniti daljše obdobje, ker so bile nesimetrične in zato notranje nestabilne. Posebno nesimetrijo lahko povzročijo na vogalu spoznanja tokovi duhovnega značaja - predvsem povezani z religijo ali ideologijo. To so predvsem tokovi znanja, ki so usmerjeni v spodnji del kristala (kakovost življenja) in pomaknejo njegov spodnji vrli močno vstran. Skoraj vse vojne v človeški zgodovini so na določen način povezane z religijo ali posebno ideologijo. Vse so prinesle tudi razkrušenje kristalov - človeških družb. Če človeštvo, posebno njihovi vodje - znanstveniki, ekonomisti, okoljevarstveniki, sociologi in predvsem politiki, ne bo razumelo pomembnosti simetričnega razvoja, potem bomo še naprej živeli v dinamičnem in nestabilnem okolju. Dinamična nestabilnost je del kaosa. Če je ta kot urejena neurejenost potreben za razvoj, potem ne bomo nikoli prišli do družbe v ravnotežju - diamantne družbe. Ker v naravi obstajajo diamanti - tudi sami znamo narediti umetne drobne diamante - sem prepričan, da bomo našli pot in voljo, da vzpostavimo na Zemlji vsaj nekaj drobnih diamantnih družb, ki bodo rastle usklajeno ter s svojo stabilnostjo in visokim statičnim nabojem informacije poskušale vplivati na one, ki se razvijajo nesimetrično. Diamantna družba je lahko naša skupna prihodnost, naš cilj ali pa samo naša utopija. € * \ i < \ 'j* * $ Alojz Konec: V JESENSKI GOZD OB VRANJEM POTOKU, olje na platnu, 20» x 120 cm, sign. I. sp., 1995 Alojz Konec: BOHOTNO ŽARENJE GOZDNE JESENI, olje na platnu, 200 x 120 etn, 1996 RAST - L. VIII, ŠT. 3 - 4 (49 - 50) JUNIJ 1997 fiilil REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA ODMEVI IN ODZIVI France Režun UKROČENO IN NEUKROČENO ŽIVLJENJE Z Lucijanom Reščičem sem se srečal na Levstikovem Čatežu, kjer je nekoč učiteljeval. Od takrat se že desetletja najini življenji prepletata in dopolnjujeta. Bilje srečen trenutek. Ujel naju je v prijateljstvo, človeško bližino in v Neznanko ter Njene čarobne zapeljivosti. Oba je povabila Vase, celo v svojo dušo, utelešeno z Naravo, odgrinjala nama je zavese pred svojimi skrivnostmi in vsemi tistimi, do takrat samo slutenimi razmerji med Enim in Vsem. Potem je sledilo še drugo razkošje. Od prepoznavanja naju je povabila še v ustvarjanje in poustvarjanje sveta, skratka v umetnost. Ta, najprej samo vedena in možna razsežnost življenja, je postajala vedno bolj tudi usodno razmerje in prevladujoč življenjski utrip. Bil je izziv in tveganje, vrata v pekel in nebesa in hkrati vera, da se malo vendarle lahko tudi najdemo in vsaj v temeljnih vprašanjih odkrivamo svoj smisel. Seveda se je ljudem na vasi zdela takšna hoja tudi čudaška. Zame je bilo dobro, ker sem sc srečal s podobno dušo, s prijateljem in umetnikom, ki je tako kot jaz brez vedenja vedel, da moraš biti svoji naravi zvest in vedno ubogati tisto, kar ti šepeta Neznanka. Nisem bil več sam in tudi zaradi srečavanj z Reščičem ter njegovo likovno ustvarjalnostjo sc je moj pogled na svet in življenje vedno bolj spreminjal. V mladostniških letih sem pod uplivom takratne šole ves omotičen od znanosti razmišljal predvsem logično in razumsko, potem pa sem v potepanjih v Naravo in umetnost vse bolj odkrival mnogo bogatejšo resničnost in začel tudi razlikovati med znanstveno in umetniško resnico. Razlike so me vznemirile! Ugotovil sem, daje za znanost bistveno odkrivanje že danega, medtem ko si umetnost prizadeva, da v že obstoječe vdahne tudi življenje in na osnovi danega ustvarja svet, ki ga do tega trenutka še ni bilo! Če znanost odkriva resnice same po sebi in jih razporeja v sisteme,kot so biologija, kemija, mate- matika, fizika, medicina..., umetnosti to ne zadošča. Umetnost se pojavi šele takrat, ko temu urejenemu kaosu iztrgamo samoto in vanjo pregnane posamične resnice združujemo v živ organizem - v širšo, globljo, bolj občo in celostno in zato tudi popolnejšo resničnost! Umetniška resnica je vedno celota in resnice, ki jo ustvarjajo, postanejo resnice samo takrat, če so z njo v harmoniji, izven nje in vsaka zase pa so samo otroci znanosti, ki nikomur ne morejo ničesar povedati. Razlika med znanstveno in umetniško resnico se mi je nekega dne zelo preprosto razgrnila ob gledanju zelenega lista. Znanstvena resnica gledanega lista so predvsem atomi, molekule, celice, valovanja in presnavljanja, fotosinteza, gibanja..., umetniška resnica istega lista pa so vse omenjene resnice združene v zelen list kol celoto. Znanost svet razstavlja, umetnost ga združuje! Umetniški pogled je tudi prevladujoč, za kar je poskrbela Narava sama. Človeško oko je zgrajeno zanj, medtem ko so za znanstveno gledanje potrebni pripomočki. Celostno gledanje v primeru zelenega lista seveda še ni umetnost v smislu ustvarjanja novega, kajti v tem primeru odkrivamo dejansko samo tisto, kar je že dano, kar je že umetnina Narave same! Umetnost v smislu poustvarjanja sveta in ustvarjanju novega se pojavi šele takrat, kadar danemu dodajamo tudi SEBE, kajti samo v soočenju z Enim in zlitjem v Eno smo lahko tudi umetniki in stvarniki! Vznemirljivo skupno doživetje je bilo najino ustvarjanje ali bolje povedano tkanje Drobcev sonca, moje prve pesniške zbirke. V objemu Narave in v potapljanju Vanjo so nastajala v meni resnično močna doživetja, tako močna, da sem moral najti zanje tudi besedni izraz, sicer bi sc za-dušil. Tako so nastajale pesmi. Če meje Narava v moji mladosti odevala predvsem s svojo zunanjo lepoto, so me v zrelejših letih bitja, kot so drevesa, grmi, trave, rože, France Režun UKROČENO IN NEUKROČENO ŽIVLJENJE notranjost, prav v vrtince svojih življenj! Tako sem se znašel v dotlej še neznanih globinah mikro in makro kozmosa. Navidezne pregrade in razdalje so vse bolj razpadale in lahko sem popotoval kamorkoli sem hotel, tudi v prostore brez prostora in v čase brez časa. V zemlji so se začeli oglašati bobni, v deblih in steblih zvonovi, v razvejenih krošnjah in cvetju piščali, iz kamnov pripoved o zvestobi in dostojanstvu. Reščič je ta moj in tudi svoj svet in še mnogo neizrekljivega upodabljal likovno. Svoja videnja je izražal s svojskimi, skoraj sanjskimi in najtanjšimi črtami na svetu. Kot da se boji s kakšno grobo potezo raniti vso to lepoto! Z nežnostjo in slutnjo in z vedenji iz svoje podzavesti je odkrival valovanje bilk, nemir v cvetnih čašah, bohotnost rasti, nabreklost in neučakanost semen, zaljubljenost v Nebo in Sonce. Bila so še druga prebujanja. Tudi odkritje, da se skoraj popolni umetnosti Narave lahko v poustvarjanju vsaj malo približamo samo z združevanjem in dopolnjevanjem mnogih videnj in z različnimi izraznimi sredstvi, je bilo dragoceno. Zdaj z Reščičem veva, da lahko v človeku svet in življenje odmevata bolj celostno, v večjih razsežnostih in globinah samo z združevanjem umet- niške besede ter hkratnega vizualnega videnja in izražanja. Če pa se v to hotenje vključijo še glasovi, poustvarjeni v glasbo, je podoba sveta polnejša. Bomo kdaj za njegovo še popolnejšo podobo vključili tudi vznemirljivost in toplino dotika, omamnost cvetočih galaksij...? Drobci sonca so samo drobec Rcš-čičevega likovnega spremljanja umetniške besede. Na njegovi razstavi odkrivamo, da poleg ukazov Neznanke, da mora slikati, uboga tudi šepet o potrebi soustvarjanja z vsemi, ki imajo kaj povedati. Tako prihajajo v ospredje tudi njegove ilustracije mnogih literarnih del. Ukročeno in neukročeno življenje? Nedvomno je v človeku velika želja, da bi navidezno kaotičnost in nepreglednost sveta vendarle UKROTI L v bolj razpoznavno in urejeno podobo. V tem hotenju se trudijo religije in tudi umetnost. Umetnost predvsem v videnju in izražanju bistvenih razmerij in resnic sveta, v ukrotitvi in ustavitvi časa v trenutke, kijih tudi spreminjanje ne more odplaviti, v tkanje biserov samo enkrat dane resničnosti...! In neukročenost? Vsekakor razkošje še neodkritega, kar pa pomeni tudi bogastvo, zapeljivost in radost nadaljnje poti vsem rodovom, ki še prihajajo za nami. Verjamem, da bodo še bolj zbudili podzavest, intuicijo in sanje in bolj odkrili svetove, do katerih zdaj še ne zmoremo. Lucijan Reščič: ILUSTRACIJA IZ KNJIGE NAŠI KRAJI ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4/1997 Marija Mercina ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4/1997 SLEDOVI STOPINJ IZ TEMOTNE PRETEKLOSTI Josip Jurčič, Bariča Smole: Janc/. Gremčič. Povest iz viteških časov. Grosuplje, založba Mondena 1996. Ilustracije: grafike in reprodukci je A. Duererja, V Ka-rasa in motivi iz Slave vojvodine Kranjske. 168 str. Pred slotriintridcsctimi leti (1864) je mladi, komaj dvajsetletni Jurčič (rojen 1844) pisal povest Janez Gremčič, edino slovensko “povest iz viteških časov”. Snov zanjo z začetka 14. stoletja je dobil v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. V strokovni literaturi jo prvi omenja Ivan Prijatelj (v “Jurčičevih zbranih spisov prvem zvezku” na strani 499); nedokončana, t.j. brez začetka in konca, je bila prvič objavljena v Zbranem delu, v 8. knjigi leta 1957. - Literarna zgodovina ne pove, kaj sc je takrat zgodilo. Začetek povesti sc je gotovo izgubil, saj ni mogoče, da bi se začela sredi stavka; zaključek bi se mogel izgubiti ali pa je Jurčič sam odložil pero in se posvetil delom, ki so izšla v naslednjih letih (npr. Hči mestnega sodnika, Deseti brat...) Tako kot je za Jurčičem poprijel Rokovnjače Janko Kersnik, je zdaj njegovo delo dokončala Bariča Smole, pisateljica iz Trebnjega. Odločitev založbe Mondena, da razpiše natečaj za dokončanje Janeza Gremčiča, in finančna podpora GP Grosuplje, kije sicer tudi varuh Jurčičevih rokopisov v NUK, sta omogočila rojstvo knjige. O natečaju, izboru in izidu so izčrpno poročali mediji. Ti dogodki so že izzveneli, knjiga, kije nazadnje le dokončana, pa vabi bralce in kritike. Pisatelju, ki se odloči, da bo dokončal pripovedno delo, so na milost in nemilost prepuščeni vsi literarni junaki. Razplesti mora njihove zgodbe in odločiti o njihovem življenju. - Josip Jurčič je do sredine desetega poglavja, ko je odložil pero, privedel vse dogajalne nitke do vrha. Sovražna vojska ropa po soteškem gradu. Njegov gospodar Ulrik je smrtno ranjen (prav njegovo poroko leta 1307 omenja Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske 1689). Ob njem žaluje njegova lepa hči Leniča, katere skorajšnja poroka je bila neposreden povod za napad in zavzetje gradu. Njen bogati snubec Krav se skriva nekje v gradu in trepeta za svoje življenje, namesto da bi jo branil. Leničina sobarica Micika je zaradi ljubezni izdala skriti prehod in sovražni vojski omogočila zavzetje gradu; zdaj bridko obžaluje svoje dejanje, saj je njen France umrl na začetku spopada. Soteški so premagani, vendar sta na prostosti ostala dva pomembna junaka, domači sin Pavle in Janez Gremčič, po domače Plavnik, premožen svobodnjak, plemenit fant, čeprav ne plemenitega rodu. Bariča Smoleje spretno odvezala zgodbeni vozel. S pomočjo skesane Micike je osvobodila oblegance, bralcu pa ni hotela povedati, ali se je med Lenico in Janezom Grcmčičem spletla ljubezenska vez, in tudi soteški Pavle si še ni osnoval družine. Pisateljica se je prenehala zanimati za tok njihovega življenja, preden se je razjasnil njihov osebni, družinski in rodbinski položaj. Ne vemo, kako so Janeza Gremčiča Povest iz viteških časov zaključevali ostali udeleženci natečaja. Bariča Smole, ki mu je napisala prve štiri strani na začetku, nato pa zaključila 10. poglavje in pripisala 11., 12. in 13., zvesto posnema Jurčičev slog in vodi zgodbe vseh junakov do zadnje, tj. 160 strani. V okviru, ki ga sestavljata “njen” začetek in konec povesti, je še povečala vlogo pripovedovalca. Leta se ne sklicuje le na Valvasorja in na “ostanke gradov, obrasle z koprivami in brinom”, dodaja tudi pisateljski dar in moč žive domišljije, bralca pa poziva, naj se mu pridruži v iskanju sledov svobodnjaka Janeza Gremčiča “v podobi in značaju prenekaterega moža, človeka našega rodu”. Poteze obraza in vrline junaka Janeza Gremčiča, “srčnost in poštenje, zvitost in moč”, st) tako postali dediščina slovenskega naroda, ne le njegove rodbine, kar je si- Marija Mercina SLEDOVI STOPINJ IZ TEMOTNE PRETEKLOSTI cer značilno za tradicionalne povesti. Bariča Smole je z zaključkom nakazala postopni razvoj od romantike k realizmu, značilen za Jurčičeva kasnejša dela; v pripovednem okviru povesti Janez Gremčič je moč zaznati tudi nastajanje narodnega ponosa in zavesti. Knjigo je prebralo in ocenilo več recenzentov. Miha Bregant v svoji oceni v Mladini omenja “pospešeni notranji stil”, celoto pa ocenjuje kot “uspel stilistični projekt”. Gotovo sta založnik založba Mondena in sponzor GP Grosuplje dosegla svoj pomembni cilj, tj. izid Jurčičevega dela. Ne vemo pa, kako se bo nadaljevala pustolovščina zdaj dokončane Jurčičeve povesti. Gotovo bo še kdaj izšla, takrat pa ji bodo bolj koristile kot škodovale manjše jezikovne posodobitve. In tiskarske škrate naj takrat spravijo pod ključ, da ne bodo povzročali škode. JOSIP JURČIČ BARKA SMOl.i; povest iz viteških časov 255 Tone Gošnik ZA POLNOKRVNOST LIKOVNEGA ŽIVLJENJA Obetajoč poskus z ureditvijo šolske galerije v brežiški gimnaziji V prvem nadstropju brežiške gimnazije seje 25. februarja popoldne zbralo precej ljubiteljev umetnosti. Ravnatelj šole, prof. Martin Soško, jih je v večjem prehodnem prostoru pozdravil in med drugim povedal, da namerava zavod z galerijsko dejavnostjo ponovno oživeti in ohranjati duhovne vrednote, ki so nekdaj že krasile to srednjo šolo. Prvi korak nastajajoče šolske galerije je prostor zanjo in prva razstava v njej, na kateri je gostoval dolgoletni pedagog te šole, akademski slikar prof. Miroslav Kugler. V razstavnem katalogu je prof. Alojz Konec o tej zamisli gimnazijskega vodstva med drugim zapisal, da si gimnazijo načelno predstavljamo kot nekakšno kovnico splošnih znanj, bistvenih spoznanj in trajnih vrednot bodočih intelektualcev, ki naj bi tukaj zgrajeno nadgrajevali na univerzi. Zato naj dijakom ne bi ponujali samo golih podatkov in na hitro dozorelih sodobnih legend, kajti le-te so ponavadi kaj kmalu predmet površnega populizma, nikakor pa ne srž globokih doživljanj, dojemanj ter obravnav, ki bi zmogle voditi k visokim osebnostnim ciljem. Bati se moramo drvečega časa sodobne hudourniške podatkovnosti, v kakršno hočeš nočeš zapademo prav vsi. Temu primerno zastavlja vodstvo šole politiko gimnazijske galerije, ki naj bi suvereno zaplula tudi v širši slovenski kulturni prostor. Aktivna galerijska dejavnost naj vnese v šolo polnokrvnost likovnega življenja, navzven pa naj tvorno soustvarja objektivnejšo kulturno podobo, kritično dojemanje in njeno vrednotenje. Prva drobtinica zamišljene poti je retrospektivna razstava risb akademskega slikarja prof. Miroslava Kuglerja. To popoldne smo bili v brežiški gimnaziji priče dobro zastavljene, koristne in sprejemljive ideje. Taki so bili tudi pomenki obiskovalcev z vzgojitelji šole, vsi pa smo bili hkrati veseli srečanja s slikarjem Miroslavom Kuglerjem, zaslužnim likovnim pedagogom mnogih spod-njeposavskih generacij, ki so na brežiški gimnaziji vse od leta 1952 naprej vsrkale vase prva spoznanja o risanju in nato še druge sadeže likovne vzgoje. Nekateri izmed dijakov so kasneje sami stopili med ustvarjalce umetnosti ali pa so šli v uk za vzgojitelje mladine. Ob prvi umetniški razstavi v novi galeriji se hkrati odpira več vprašanj, ki spremljajo pobudo šolskega vodstva za aktivno galerijsko dejavnost v zavodu. Umetnik Miroslav Kugler meni, da gre pri tem predvsem tudi za to, da se učvrsti ugled gimnazije in njenega vzgojnega poslanstva v mestu in v pokrajini. Njegovi retrospektivni razstavi bodo sledile nove umetniške razstave, ki bodo približevale mladim likovno ustvarjalnost, jim širile obzorja ter jih na nevsiljiv in prikupen način vodile v svet umetnosti. Že zdaj visijo po stenah gimnazijskih hodnikov številne risbe in drugi slikarski izdelki, ki sojih med likovnim poukom ustvarili dijaki. Spoznali so kar lepo vrsto raznih tehnik, v katerih izražajo svoja čustva. Stalno seznanjanje z umetninami domačih in gostujočih slikarjev, kiparjev in drugih likovnikov jim bo vedno bolj bližalo svet barv, oblik in ustvarjanja v estetsko prijaznem okolju, ki jim bo pomagal do novih čustvenih doživljanj in globljih stikov s soljudmi. Galerija v šoli bo poslej “stalna učna delavnica”, vedno pri roki za opazovanje, učenje, primerjanje in razmišljanje, marsikomu pa tudi spodbuda za likovno ustvarjanje. Razstave v šolski galeriji bodo budile čut za lepoto, hkrati pa širile duhovno odprtost. Sprožena pobuda o aktivni šolski galeriji je hkrati resen prispevek ob izzivu za popolno obvladovanje kakovosti tudi pri vzgoji in izo- Tone Gošnik ZA POLNOKRVNOST LIKOVNEGA ŽIVLJENJA braževanju. Naj spomnim, da je o tem pomembnem vprašanju, ko se valu popolnega obvladovanja kakovosti v gospodarstvu pridružujejo tudi neprofitne dejavnosti, objavila zanimiv prispevek Marija Velikonja v lanski decembrski številki Rasti (str. 611-616). Obetajoči brežiški poskus, da bi s šolsko galerijo zagotovili polnokrvnost likovnega življenja na šoli, vabi k ponovitvi nekaterih načel, ki jih je avtorica M. Velikonja pojasnila ob razlagi kratice 'LOM za angleško poimenovanje pojma Total Quality Management (po naše: popolno obvladovanje kakovosti). Podrobneje je povedala, kako kakovost ustvarja razlike med odličnim in navadnim. Ameriški statistik W.E. Dcming, ki že od leta 1950 velja za začetnika TOM, je med 14 načeli bistvenih korakov za doseganje kakovosti že v prvem omenil taka prizadevanja tudi za vzgojne in izobraževalne zavode: “... V vzgojno-izobraževalnih organizacijah gre najprej zagotovo za izboljšanje procesov vzgoje in izobraževanja ter tudi za boljši “izdelek”, to je znanje učencev in dijakov. V zadnjem času se pomembno spreminja pojmovanje znanja...” Tuji viri (o njih M. Velikonja v Rasti podrobneje piše) navajajo pel kritičnih dejavnikov pri vpeljevanju TOM v šole. Temeljiti morajo na “treh 'mehkih’ elementih kakovo- sti, med katere štejejo kulturo, zavzetost in komunikacije...” S tremi prijemi - zaupanjem, vodenjem in poverjanjem (delegiranjem) nalog drugim - je mogoče dosegati nalogo, ki se v prvem hipu zdi za popolno obvladovanje kakovosti tudi na območju vzgoje in izobraževanja mnogim nemogoča ali pa le daljna prihodnost. Vse našteto je prepleteno s tezami, daje “...upravljanje za popolno obvladovanje kakovosti poskus spreminjanja kulture”. Slovenska kultura in tudi naš šolski sistem sla izrazilo storilnostno naravnana, meni Janez Bcčaj (več o njem je v omenjenem spisu Marije Velikonja). Zato imata v obeh prednost vse tiste oblike dela, ki zagotavljajo dobro faktografsko znanje. Taka oblika je naklonjena zahtevam učno-snovne in ne pro-cesno-razvojnc strategije. Kljub številnim težavam in pomislekom naj bi šolski zavodi le začeli uresničevati tudi proces vpeljevanja kakovosti, sprejemanja nove filozofije. Najprej pa morajo šole seveda razumeti, kaj v resnici pomeni, da so “starši in njihovi otroci glavna stranka” naših šol. Ureditev šolske galerije v brežiški gimnaziji je zgleden poskus, delati v likovni vzgoji “jutri boljše kot danes”. Polnokrvno likovno življenje med mladimi je eden izmed pogojev, da bodo šole lahko gradile visoko kakovost tudi pri vzgoji in izobraževanju. Alojz Konec: KMEČKO TIHOŽITJE Z BUČO IN REPO, olje na platnu, 50 x 70 cm, sign. d. zg., 1996 / l ODMEVI IN ODZIVI Rast 3 - 4 / 1997 Jadranka Matic-Zupančič Predstavitev pesniške zbirke Jadranke Matič-Zupančič Paralelni glas. Na sliki od leve proti desni: avtorica, Silva Gomišček Šibila, Boris A. Novak, Nataša Petrov ODMEVI IN ODZIVI Rast 3 - 4 /1997 PRIREDITVENI UTRIP NA ŠTUDIJSKEM ODDELKU KNJIŽNICE MIRANA JARCA Predstavitev novih knjig in zanimivih avtorjev sodi v moj delovni “resor”. Obenem pa me izpeljava takih večerov včasih prav spodbudi, da poskušam našim obiskovalcem ponuditi nekaj več kot suho kritičarsko čtivo ali pa samo toge leksikalne poenostavitve. Poskušam podali nekaj svojega. Nekaj tistega, kar me priklepa k besedi. Predvsem pesniški ali prozni, pri razgovorih z avtorji pa poskušam le malo bolj odškrlniti njihov literarni in ustvarjalni svet. Vse to se ponavadi dogaja ob četrtkih ob 18. uri v naši veliki čitalnici. Dejstvo je, da nimamo posebnega prireditvenega prostora in da moramo ob napovedani prireditvi zaprositi naše uporabnike, dijake in študente, da zapustijo veliko čitalnico. Z živahno prireditveno dejavnostjo smo nadaljevali v letu 1996, čeprav so nas še zmeraj pestile prostorske težave, tako da smo do meseca junija večino predstavitev imeli v rokopisni čitalnici Knjižnice Mirana Jarca, kjer so v dopoldanskem času naši delovni prostori. Na prvi prireditvi 25. januarja smo predstavili faksimili dveh najlepših protestantskih knjig, Dalmatinove Biblije in Trubarjeve Hišne postile, ki ju je naša knjižnica uspela kupiti ob finančni podpori KRKE. Po uvodnem nagovoru podžupana Mestne občine Novo mesto g. Alojzija Zupančiča, je kolegica bibliotekarka Silva Gomišček Šibila predstavila g. Miho Glavana, vodjo rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice, avtorja spremnih besedil v obeh faksimilih, kije poleg strokovnih predstavitev obeh knjig spregovoril tudi o drugih redkih tiskih iz tega obdobja. Za kulturno popestritev večera pa je poskrbel oktet Adoramus. I. februarja smo v knjižnici predstavili mojo pesniško zbirko Paralelni glas. Knjiga je zagledala luč sveta decembra 1995 pri Dolenjski založbi. Pesnico je predstavila kolegica višja bibliotekarka Nataša Petrov, ki je bila tudi prevajalka mojih hrvaških pesmi, slovenske pesmi pa sem sama prevedla v hrvaščino. Pogovor z avtorico, z recenzentom zbirke, pesnikom Borisom A. Novakom, z ilustratorko Ireno Celič ter z urednikom založbe je vodila kolegica bibliotekarka Silva Gomišček Šibila. Pesmi sva interpretirali Staša Vovk (slovenske in prevode v slovenščino) in jaz (hrvaške in prevode v hrvaščino). Večerje popestril z igranjem na kitaro Dušan Pavlenič. Predstavitev knjige Mirjam Potrč Vse je mogoče. Na sliki od leve proti desni: igralec Miha Baloh in pisateljica 14. februarja smo predstavili knjigo Mirjam Potrč Vse je mogoče. Izšla je pri ljubljanski založbi Krainer. Knjiga je posvečena osebnemu, človeškemu in avtorskemu videnju pomembnega segmenta kitajske kulture, taoizma in taoističnega učenja ter prakse či gonga, kar pomeni čiščenje duše in telesa. Avtorica se je z omenjenim učenjem srečala leta 1992, ko seje v Ljubljani udeleževala tretmajev in predavanj gospe Aiping Wang. V pogovoru z avtorico sem poskušala vzpostaviti večje razumevanje njenih zanimivih razmišljanj o kulturi, naravi, energiji, zdravju in predvsem etiki, ki je duhovna osnova kitajske civilizacije. Številno občinstvo pa je pokazalo izrazit interes za omenjena duhovna gibanja. Na predstavitvi je sodeloval igralce Milni Baloh, ki je interpretiral posamezne odlomke iz knjige, ter glasbenik Borut Kantušcr, kije igral na kontrabas solo. O knjigi je spregovoril tudi založnik Matjaž Krainer. 22. februarja je Knjižnica Mirami Jarca v sodelovanju z Dolenjskim muzejem v prostorih Dolenjskega muzeja pripravila predstavitev knjige zamejskega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca Jugoslavi-ODMEVI IN ODZIVI ja Knjiga je izšla leta 1995 pri ko-Rast 3 - 4 /1 ‘J07 prsj.; za]0žbi Lipa. Gre za knjigo, ki je izrazito sintetično delo v 259 maniri, ki je danes vodilna v mo- dernem evropskem političnem zgodovinopisju. Avtor jo gradi na obsežni historični literaturi, ki jo zelo dobro pozna v nadrobnostih, in na številnih primarnih arhivskih dokumentih, predvsem iz diplomatskih virov. Pisana je v odličnem stilu, katerega so zmožni, kot je poudarila kritika, le največji mojstri zgodovinskega pisanja, saj z njo vedno osvajajo občinstvo in knjižijo nove točke za zgodovinsko vedo. V uvodnem nagovoru je spregovoril podžupan novomeške Mestne občine g. Alojzij Zupančič, sama sem pa poskušala podati celovit oris življenja in dela dr. Jožeta Pirjevca, obenem pa sem predstavila založbo Lipa in njenega nekdanjega urednika in sedanjega sodelavca Jožeta A. Hočevarja. V spontanem razgovoru s publiko je avtor odgovarjal na številna vprašanja o nastanku knjige, o svojem stikanju po londonskih, moskovskih in ameriških arhivih, o možnostih pisanja neideološko obremenjenih zgodovinskih knjig in drugem. Pokazalo se je, da pri nas obstaja izrazit interes publike za zgodovinopisje. 23. februarja smo v naši knjižnici predstavili predavanje Martina Herbsta Življenje po življenju in realnost duhovne rasti.Predavanje je bilo v angleščini, s simultanim prevodom v slovenščino, organizirala gaje Saša Klun. 28. marca sta Mitja Butara in Marsa Marsenič predstavila Lunin koledarček za leto 1996. Gre za knjižico, ki izhaja že pet let zapored, in ki poskuša opazovati svet skozi lunine mene, astrološka znamenja. 23. aprila smo Slovenci prvič praznovali svetovni in slovenski praznik knjige. Ob tej priliki smo predstavili pesniško zbirko Miše Shakcr Zvezde v pritličju. Knjiga je izšla pri grosupeljski založbi Mondena. Z avtorico sem se pogovarjala o ustvarjanju njene poezije, o branju, o občutenju vsakdanjega, predstavila sem tudi ustvarjalca Tuga Zaletela in se z njim pogovarjala o delovanju Društva za revitalizacijo literature, ki deluje v Ljubljani. Predstavitve se je tudi udeležil g. Borut Dolenc, predstavnik založbe Mondena. Izbor iz pesniške knjige Zvezde v pritličju je interpretirala avtorica Miša Shakcr. Predstavitev knjige Milana Marklja Krhanje. Na sliki od leve proti desni: interpretator Branko Jordan, avtor, Jadranka Matič-Zupančič ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1997 Oti 6. do 13. maja je v prostorih Krke, tovarne zdravil potekal 19. dolenjski knjižni sejem, ki ga s spremljajočimi prireditvami pripravlja KUD Krka skupaj s Knjiž-nico Mirana Jarea in Knjigarno Mladinske knjige. Za sejem je kolega višji bibliotekar Tone Pogačnik pripravil veliko pregledno razstavo del Ivana Cankarja, sama sem pa pripravila razstavo del Prešernovega nagrajenca Vena Tauferja ter razstavi izbranih del tir. Borisa Paternuja in Janeza Kolenca. 19. junija smo v knjižnici slavnostno odprli obnovljene prostore izposojevalnice študijskega oddelka in domoznanske bibliografije. Ob lem dogodku je vse prisotne nagovoril župan Mestne občine Novo mesto Franci Koncilija, kije dejal, da je s temi obnovitvenimi tleli opravljeno najnujnejše za delovanje knjižnice, dokončno rešitev pa bo prinesel le prizidek, katerega gradnja sc bo kmalu začela. Spregovorila sta tudi podsekretar Ministrstva za kulturo Ivo Svetina in ravnateljica Knjižnice Mirana Jarca Andreja Pleničar. Potem sem v prenovljenih prostorih velike čitalnice predstavila literarno delo znanega televizijskega komentatorja Jožeta Hudečka in tlelo založnika Jara Mihelača. O njegovi zadnji knjigi Ulice mojega predmestja se je z avtorjem Jožetom Hudečkom 3. oktobra smo predstavili knjižno novost novomeškega pesnika, pisatelja in novinarja Milana Marklja. Gre za knjigo izbranih črtic in novel pod naslovom Krhanje, ki je leta 1996 izšla pri Dolenjski založbi. Že sam naslov Markljevih novel, kol pravi njen recenzent Marjan Brezovar, ni naključen: “Svet, ki ga prikazuje pisatelj, ni trden, nespremenljiv, gotov. Čas in razmere ga neusmiljeno načenjajo, krnijo, drobijo, vse je v znamenju krhanja.” To je žlahtna proza, izrazite individualne pisave, o kateri smo veliko zvedeli v razgovoru, ki sem ga vodila z avtorjem. Veliko je bilo povedanega o njenem nastanku, o njenih junakih, o Dolenjski in Novem mestu kot o avtorjevih osrednjih literarnih magičnih pokrajinah. Izbrane odlomke iz knjige je interpretiral Branko Jordan, kot predstavnik založbe paje na predstavitvi sodeloval Franci Šali. 4. oktobra pa smo predstavili opus knjig naše nekdanje kolegice pisateljice Marjete Dajčman. Pogovor z avtorico je vodila Darja Zupančič. 21. oktobra je bil položen temeljni kamen pri Knjižnici Mirana Jarca ter tako označen začetek gradnje prizidka in adaptacije sedanjih dveh stavb knjižnice. Pozdravne govore so imeli novomeški župan Franci Koncilija, minister za eofi t,?j) pogovarjal Jaro Mihelač, tako da smo zvedeli veliko zanimivih podrobnosti o njenem nastanku, o avtorjevi generacijski pripadnosti, o proustovskem spominu na ljubljanske ulice v trikotniku špice, karlovškega mostu, Šentjakoba, ali če citiramo avtorja: “Napisal sem si dom, ker imam rad obiske, posebno pozno jeseni ali pred Božičem, ko se me resneje loti nostalgija. Vonj z Verande.” kulturo dr. Janez Dular in ravnateljica knjižnice Andreja Pleničar. V kulturnem programu so sodelovali novomeški godbeniki in najmlajši člani folklorne skupine Kres. Ob tej priliki sla novomeški župan Franci Koncilija in minister za kulturo dr. Janez Dular podpisala temeljno listino, ki je shranjena v kovinski tulec in vgrajena v temeljni kamen, nakar jo je novomeški prošt še blagoslovil. Sloves- ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4/1997 nosi je bila zaključena z otvoritvijo razstave “Iz veka v vek, iz roda v rod, krvi gre tok, duh išče pot”, v sklopu praznovanj 250-letniec Gimnazije. Pripravil jo je kolega višji bibliotekar Tone Pogačnik, ki je s slikovnim, fotografskim in drugim gradivom iz posebnih zbirk Boga Komelja predstavil štiri novomeške gimnazijce: Dragotina Ketteja, Otona Zupančiča, Mirana Jarca in Slavka Gruma. 24. oktobra je bilo predavanje svetovnega popotnika Simona Kravanje Bospor na Zahodu. Predavanje je bilo popestreno z diapozitivi in glasbo avtentičnega okolja. 29. oktobra smo v sodelovanju z Dolenjskim muzejem in ZVNKD Novo mesto v prostorih Dolenjskega muzeja predstavili knjigo Ivanke Mestnik Izlet v čas. Knjigo je izdalo Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, drugi del knjige pa vsebuje ponatis med vojno objavljene črlice Mama, zbudi se vendar zgodovinarja dr. Metoda Mikuža. V razgovoru, ki sem ga vodila z avtorico Ivanko Mestnik, smo zvedeli o navdihu za nastanek knjige, o virih, iz katerih je črpala podatke, o delovanju partizanske tiskarne Slovenija o pomenu tistega časa tudi za današnje generacije mladih.Izbrane odlomke iz knjige je interpretirala Božena Petrov, harmonikarja Jurc Podržaj in Tomaž Primc pa sta zaigrala nekaj partizanskih in narodnih pesmi. V imenu založnika sta prisotne pozdravila France Crnu-gelj in Franc Pečelin. V drugem delu predstavitve je o problematiki spomenikov NOB v Kočevskem Rogu (ob diapozitivih) spregovorila kustosinja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto Judita Podgornik. V razpravi so sodelovali direktor ZVNKD Novo mesto Danilo Breščak, direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj ter oskrbnik Baze 20 Jože Saje. 7. novembra smo v knjižnici predstavili knjigo dr. Janka Prunka in Martina Ivaniča Osamosvojitev Slovenije. Za knjigo je v spremni besedi Milan Kučan napisal, da gre za zgodovinsko delo, ki v strnjeni obliki izpisuje kratek oris zgodovine Slovenije, njenega življenjskega prostora in ljudstev, ki so tu prebivala od prvih stoletij pred našim štetjem in po njem, do rojstva slovenskega naroda pred stole- tji in ustanovitve slovenske države 25. junija 1991. V pogovoru, ki sem ga vodila z avtorji knjige, smo izvedeli veliko zanimivega, npr. zakaj se Slovenci tako poredkoma odločamo za pisanje pregledov slovenske zgodovine, o tem koliko zgodovinske distance je potrebno, da vidimo zgodovinske dogodke v kolikor toliko objektivni luči, zakaj ljubljanska historična šola ni gojila duha sinteze, ampak minuciozno arhivsko delo, o principu narodnega prava, ki temelji v narodovi individualnosti, posebnosti in pravici na samostojnost, o lem katera dejstva bi morali upoštevati ideološko neobremenjeni zgodovinarji pri pisanju sintetične zgodovine slovenskega naroda itd. 21. novembra je bil v krajevni knjižnici v Šentjerneju izredno lep literarni večer, na katerem je nastopila pisateljica Ivanka Mestnik. Srečanje s pisateljico so pripravili bibliotekarka M;ira Grahek in učenci 3. razreda OŠ Šentjernej. Otroci so slikovito ponazorili junake iz knjig Ivanke Mcstnikove, pripravili so tudi razstavo njenih del, risb in ročnih lutk. 22. novembra smo v knjižnici odprli razstavo političnih karikatur Mikija Mustra, ki so bile objavljene v tedniku Mag. Razstavo in pogovor z Mustrom je pripravila Socialdemokratska mladina Novo mesto, z avtorjem se je pogovarjal Kory Golob. V sproščenem razgovoru je Miki Muster veliko povedal o svojem ustvarjanju, zlasti o nastajanju političnih karikatur, odgovarjal pa je tudi na vprašanja obiskovalcev. 29. novembra smo predstavili prvenec Jasne Blažič knjigo proze Smrt in angel, ki je izšla leta 1996 pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Odlomke iz knjige siti v besedi in glasbi predstavila interpretatorka Milena Režun in violinist Branko Brezavšček. Z avtorico sem se pogovarjala o nastanku knjige, presenetljivi zrelosti prvenca, o odnosu do smrti, o samoti in ustvarjanju, o tujini in pomenu ustvarjanja na lastnem jeziku, o bodočih literarnih načrtih. Branje izbranih odlomkov in glasba pa sta ustvarila izredno zanimiv dramaturški okvir. 5. decembra je bilo predavanje našega kolega Luke Polegcka o plezalni odpravi El Capitan, Yoscmite 96. Predavanje je bilo ob posnetih diapozitivih. Luka Polcgck pleza od leta 1983 in ima že prek 500 vzponov. Bilje član alpinistične odprave - Peru 1987, plezal pa je tudi v Centralnih Alpah (Matterhorn in Aigu-illes Vertes). 6. decembra je bil v knjižnici literarni večer v počastitev 90-letnice rojstva belokranjskega rojaka dr. Otona Bcrkopca. Dr. Oton Bcrko-pec je bil slovenski pesnik, prevajalec, kulturni zgodovinar, bibliograf in bibliotekar rojen v Vinici, ki je večji del svojega življenja preživel v Pragi, imel pa je neprecenljive zasluge za uveljavljanje slovenske in tudi jugoslovanskih književnosti na Češkem. Kolegici bibliotekarki Silva Gomišček Šibila in Mateja Šašck sta pripravili razstavo njegovih del in izbor fotografskega gradiva o njegovem življenju in delu iz naših posebnih zbirk, na literarnem večeru pa sta podrobno orisali njegov življenjski in ustvarjalni opus. Izbor pesmi dr. Otona Bcrkopca je interpretirala Staša Vovk. 6. decembra sem v okviru sodelovanja med našo knjižnico in Mestno knjižnico “Ivan Goran Kovačič” iz Karlovca pripravila predstavitev slovenskega pesnika, prevajalca in urednika Borisa A. Novaka. V okviru proslave dneva slovenske knjige v Karlovcu sem spregovorila o Novakovem ustvarjanju ter o prevodu njegovih pesmi v hrvaščino, junija 1996 je pri zagrebški založbi Duricx izšla knjiga njegovih prevedenih pesmi Sveta svjetlost. 12. decembra smo v knjižnici predstavili faksimile Trubarjevega Katckizmusa iz leta 1575. Nakup knjige nam je omogočila Dolenjska banka. Predstavila sem Mihaela Glavana, vodjo rokopisnega oddelka pri Narodni in univerzitetni knjižnici, ki sc s svojim izrednim znanjem in akribijo posveča zlasti rokopisom, redkim tiskom in varovanju pisne dediščine in tem kot izrednega strokovnjaka na področju bibliotekarstva, zlasti varovanja in obnove posebnega knjižničnega gradiva. O pomenu ene od njegovih najpomembnejših faksi- miliranih del, o Trubarjevem Katc-hismusu z dvejma izlagama je spregovoril Mihael Glavan, odlomke iz knjige pa je interpretiral Ciril Plešec. 13. decembra je bilo v knjižnici potopisno predavaje o jamarski odpravi v Izrael Iztoka Trčka, naslovljeno pa je bilo “Izrael iz žabje perspektive”. Prireditveno dejavnost na študijskem oddelku smo slavnostno zaključili 20. decembra s proslavo 50-letnice Knjižnice Mirana Jarca in izidom zbornika. Na slovesnosti so spregovorili župan novomeške občine Franci Koncilija, podsekretar Ministrstva za kulturo Ivo Svetina, ravnateljica knjižnice Andreja Pleničar in prof. Karel Bačcr, nekdanji vodja domoznanskega oddelka knjižnice. Vsi so poudarjali vlogo in pomen knjižnice v dolenjskem in slovenskem prostoru ter največjo nagrado ob petdesetletnici, začetek gradnje novega prizidka ter adaptacijo obstoječih prostorov. Prireditev je povezovala Ljudmila Jcv-nikar, v glasbenem delu programa pa nastopil godalni trio Vlado Batista in violončelist Bojan Cvel-režnik in Saša Olenjuk. Popisani dogodki so samo del prireditvenih dejavnosti v Knjižnici Mirana Jarca. V okviru rednega dela pa potekajo še različne dejavnosti za mlade in odrasle obiskovalce, in sicer so to: različne razstave in vodstva skupin po razstavah, ure pravljic, razni kvizi, srečanja z. ustvarjalci, organizirani predstavitveni ogledi knjižnic, številne likovne delavnice, razgovori o knjigah, različne igre, ki jih izvajajo posamezni oddelki Knjižnice Mirana Jarca, višja knjižničarka Slavka Kristan, likovna pedagoginja Nataša Kastelec, v knjižnicah v Šentjerneju in Škocjanu bibliotekarka Mira Grahek ter višja knjižničarka Marija Andrejčič v knjižnici v Straži. Mislim, da smo z razgibano prireditveno dejavnostjo pripomogli k bolj ustvarjalnemu utripu o dolenjskem in slovenskem kulturnem prostoru. Franci šali NOVOSTI DOLENJSKE ZALOŽBE Doflitvi S : č Mr Mrrnanmm/ Uttlff f 'J DOLENJSKI /.r.OKNIK 1 •>*><, /hi) o . 500 let KoMjnatntSu kapitlja r , ' vNmuumnln toVfuu Jiuvrn'-;- vtiiupjnfn ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1997 Dolenjski zbornik 1996 500 let Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu Petsto let novomeškega kolegiatnega kapitlja je že za čas šestili let v zgodovini, a besede od takrat pri Dolenjski založbi še vznikajo. Če je tistikrat pri njej izšla ena najlepših knjig o njem, pa zdaj ta posreduje javnosti še zbornik iz takrat organiziranega simpozija. V njem so strokovne razprave skoraj vseh na simpoziju navzočih avtorjev - nekateri svojih razmišljanj niso utegnili pripraviti za objavo (Anica in Emilijan Cevc, Janez Šumrada, Marinka Dražu-merič) ali pa je bila tema medtem že objavljena (France Baraga: Arhiv in knjižnica Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu) - in še prispevek Ferdinanda Šerbelja: Freska Marije Snežne, ki ga je urednik zbornika, Stane Granda, kasneje pritegnil k sodelovanju, da bi tako omilil nenadejano vrzel umetnostnozgodovinskih prispevkov. Tako sov zborniku poleg članka že omenjenega avtorja še prispevki Franceta M. Dolinarja: Kapitelj v zgodovini Cerkve na Slovenskem, zdaj že pokojnega Toneta Kneza: Arheološko pričevanje Kapitlja, Jelke Pirkovič: Vloga novomeškega kapitlja v urbanistični zasnovi Novega mesta, Boža Otorepca: Listine o ustanovitvi kapitlja v Novem mestu, Jožeta Mlinariča: Župnije novomeškega kapitlja, Vincenca Rajšpa: Prošt Polydor de Montag-nana v reformaciji in protireformaciji, Ane Lavrič: Štembergov pos- Mira Ružič Mozaik moje generacije Mira Ružič je že krepko z osmimi križi na sebi, zato so osebnosti, ki se jih spominja v knjigi Mozaik moje generacije, iz njenih mladostnih in zrelih let. To pa so bila leta socialnih soočanj in bojev, kakor da zdajšnja niso, in velikih idealov komunističnih pravičnikov in revolucionarjev. Cilj jim je bil, zgraditi boljši družbeni red, kakor pa ga je tedaj - pred drugo svetovno vojno kus ustanovitve škofije v Novem mestu, Jožeta Faganela: Kanonik Matija Kastelec - baročni književnik, LuigiaTavane: 1 rapporti fra ar-civescovo di Gorizia Carlo M. d’ Attems (1754 -1774 ) e archidiaco-no Franeesco Taufferer (1764 -1784) abbatc di Stična, Staneta Grande: Novomeški kapitelj od obnovitve do leta 1941, Andreja Vovka: Novomeški kapitelj po letu 1941, Jožeta Ciperlela: Šolske ustanove katoliške Cerkve in kapiteljska šola v Novem mestu, dva prispevka Eda Škulja: Orgle v kapiteljski cerkvi sv. Nikolaja in Orgle v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta, Barbare Jaki: Korne klopi novomeškega kapitlja, Tomaža Faganela: Glasba klasicizma v novomeških arhivih in Metoda Benedika: Kapucini v Novem mestu. Na kratko o zborniku bi lahko rekli tole. Z njim je razkrita marsikatera zgodovinska, umetnostnozgodovinska temina - nepojasnjcnost, neraziskanost, zamolčanost, a hkrati je navržen tudi izziv za nova strokovna pričevanja ali drugačno osvetlitev dediščine in zgodovine kapitlja oziroma časa in razmer, v katerih je ustanova prebila svojih petsto let. Še to! Naslovna in hrbtna podoba zbornika je bila izdelana v Studiu Visio Ljubljana, se pravi pri mojstru fotografije Zvonetu Pelku, ki je tudi avtor za to priložnost odbranih in uporabljenih fotografij kapiteljskega grba in kapiteljske cerkve/ proštije. večini ljudem krojil v tedanji Jugoslaviji in drugod kapitalizem. Avtorica le knjige seje odločila nekaj povedati iz tistih časov in tudi iz povojnih dni o ljudeh, ki so bili poštenih misli, človečnih sre in nesebičnih pravičniških dejanj. Pisanje/spominjanje razdeli v tri razdelke, in sicer: Človek v osvobodilnem boju; Čas obnove in graditve, Med kladivom in nakovalom. V prvem Franci Šali NOVOSTI DOLENJSKE ZALOŽBE poglavju se spominja nekaterih tovarišev in tovarišic iz časov pred drugo svetovno vojno, potem kul-turnikov/umetnikov-partizanov in kulturnega življenja med NOB sredi bojev za slovensko zemljo, svobodo in nekrivičnost, posebej omenja ljudi v partizanskih delavnicah, še zlasti v tehnikah umetnosti, ideološke literature in propagandnega liska; v drugem poglavju precej razmišlja o svojem življenju, politiki, ki postaja v povojnem času vse bolj v opreki s predvojno in medvojno hrepenenjsko intimno, idealizirano socialno podobo številnih preprostih ljudi in predanih, političnih aktivistov o svetu, ki bo skromen, delaven, srčen, pravičen in človečen, o politiki, ki postaja vse bolj odtujen svet oblasti, v opreki z ljudsko naturo demokracije in s kulturo oziroma njeno mišljenjsko in umetniško beležko. Ta del njenega pisanja je še posebej zanimiv, ker premišlja o svetu sploh v tistem času in o ljudeh, kakršna sta recimo bila Saharov v tedanji Sovjetski zvezi, s svojo oporečniško držo do malignega sovjetskega režima, ali Che Gcvara na ameriški celini, ki simbolizira upor najbolj izkoriščanih in čez rob potisnjenih ljudi srednje in južne Amerike; v tretjem delu pa sc avtorica še bolj približa sebi, svoji usodi kot ženi, materi, arhitektki in aktivni ekologinji, ko ji gre marsikaj po zlu, za kar seje prizadevala, kakor je vedela in znala in kolikor je mogla in zmogla. Videva, kako so rane, kijih človek povzroča Zemlji vse hujše in že skoraj smrtne za človeški rod in za življenje na zemlji sploh. Ružičevo vse to drsenje od socialnih in naravnih idealitet ne pahne v malodušje. Ne da sc! V njej je živo upanje, da bomo ljudje zmogli preseči socialno in naravovarstveno škodljiva dejanja in da bomo zmogli vzpostaviti pravičnejše socialno ravnovesje med sabo in zdrav odnos do narave oziroma Zemlje, ker nam kaj drugega navsezadnje ne kaže storiti, če hočemo obstati in bivati kot ljudje razuma, modrosti, srca in vere in upanja. Pri tem vse stavi na človeka, na tistega in takšnega, ki bo zmogel s svojimi vrednotami in ravnanji ustvarjati človečne odnose in z njimi tudi plodna tla za humanejšo, pravičnejšo, zrelejšo družbo. Takšnega človeka ne predpostavlja v jutrišnjem času, ne videva ga v svoji zazrti prihodnosti, išče ga in terja zdaj in tu, kakor ga je nekoč videvala v nekem drugem času, v času prejšnjega kapitalizma na tleh nekdanje Jugoslavije ali povojne socialistične graditve. Njena temeljna misel je, da se pravičnejša družba gradi s pravičnim ravnanjem vsakogar danes in ne jutri ali pojutrišnjem. Tako skozi svoj tekst razpira resnico o politiki, ki ne more biti dobra, če njeni ljudje/nosilci ne mislijo in delajo dobro. Delali dobro je edini moralni as politike oziroma življenja sploh, če naj bi bilo to človečno, pravično, pošteno, za vse osrečujoče, za vsakogar prijazno in smiselno. Zato tudi opisuje nekatere osebnosti iz socialnega gibanja za socializem pri nas ali za svet brez obupanih in razosebljenih množic, da bi z njimi demonstrirala svojo misel, kako usoda sveta vendarle počiva na ravnanjih ljudi, da je pravzaprav človek listi, ki sočloveku nudi živo dlan danes in ne zgolj nekakšno ideološko upanje o pravičnih odnosih jutri. Mira Ružič sicer ve, da oblast, moč, denar pokvarjajo ljudi, pa čeprav so recimo v vrstah tako imenovanih sil napredka, teh je bilo po vojni iz leta v leto več, cela armada socialistov in komunistov - večina s ligo v žepu, saj drugače bi ne moglo priti do obrata v kapitalizem na račun opeharjenih množic. Vendar kljub temu, da to ve, in morda prav zavoljo tega, prikazuje ljudi, ki sc nekdaj niso dali zapeljati in so ostali zvesti svojim prepričanjem z vsem svojim obnašanjem/ravnanjem. Knjiga je vredna bralčeve pozornosti, saj mu razkriva osebni svet poštenja in človečnosti v soočanju s svetom, kije temu nasproten in z njim v opreki, in katere polovici tudi vsak človek nosi v sebi; in v njem je izbira, katerega pravzaprav želi podarjati drugemu. Franci Šali NOVOSTI DOLENJSKE ZALOŽBE Bariča Smole KATARINA Literarna zbirka Utva, 24. knjiga Lahko bi jih bilo ducat več ali pol manj, kot pa jih je - teh zgodb Bariče Smole. Lahko bi bile druge, ki so se tudi v odsnulih nočeh skozi jutranji kradež svetlobe pritihotapile v pisateljičin duhovni atelje, kakor, recimo, so sc te - dvajset jih je - odbranke. Vse nevknjižene, nevkatarinjcne bi menda tako kot te, ki jih je Smoletova ponudila v branje, zbrane v knjigi Katarina, prinašale na literarno površje slovenske proze življenje - nekje izven mestnega vrveža in v vesoljnem dotiku z neskončnicami vrste, nje osebkov, ki so/smo, kakršni pač so/ smo. Vsaka zgodba je vzet človekov dogodek, pripetljaj ali ena od niti iz srajčike njegovega življenja, je le nekaj trenutkov ali kvečjemu uric njegove naključne, nehotene ali hotene časnosti, ki jo biva iz sebe, iz svoje zavesti, iz svoje duhovnosti, kot osebek v socialnem tkivu sobivajočih, na katere sc odziva, na katere učinkuje. Vsaka zgodba ima torej svojega človeka - večkrat kar pisateljico. Njena in njenih oseb doživetja ali usode niso razbremenjene zgodovinskega časa, življenja torej, v katerem bivajo kot enkratna bilja. To mega življenje se zrcalja, od-bleskujc kot zaznave, občutja, razmišljanja, misli, pogledi, sc pravi, kot odnos do obstoječega - kakršno le-to je in kakor se kaže. Njene zgodbe so kakor ljubljene rastline, rože, grmi, drevesa, ki jih je posajala ali sojih vzgojili drugi, in jih opazuje. V njih gre k človekovim koreninam in k duhovni zemlji, iz katere črpajo njih osebe življenjsko skušnjo in moč, gre tudi v nadnebje, k soncu in neurjem, poletjem in zimam, pomladim in jesenim, kar vse jih je grelo, zelenilo, razcvitalo, plodilo, žejalo, sušilo, golelo, mrazilo, uničevalo in uničilo ali kljubovalno gnalo dalje. Dejanja, obnašanja njenih oseb razkriva v seganjih do njih motivov, interesov, ne da bi se pri lem zapsi-hologizirala. Njen dušcslovni lite- ralizirani vdor v človekovo duhovnost, k izvirom njegovega početja ali vnanjega bivanja, je darovit, zato je toliko pristnejši, žlahtnejši, da bralca presune tisto, kar in kakor dvigne na površje razvidnega. Baričinim zgodbam - naj mi bo dovoljeno tako reči - ne daje veličino resničnostno tkivo, njih življenjskost ni prav nič nenavadna, posebna, nevsakdanja, redka, kakor padec ogromnih teles prostranstva na Zemljo. Ne gre za velika znamenja, zareze, usodne zadeve v človekovem življenju, ki bi jih pisateljica iskala, našla, iztrgala pozabi, čeprav je katero od končnih dejanj njenih literaliziranih oseb zaznamovano z njeno daljno intimno, potlačeno preteklostjo, ki jo spremlja kot mora, kot trdovratna glodajoča vest. 'Ib, kar nam pisateljica pripoveduje, je množično, je mnogotero, vesoljno posejano, vgnezdeno v skoraj slehernika, v skoraj vsakega človeka, v skoraj sleherno družino, v skoraj sleherno intimno ali ncin-timno skupnost. Nje zgodbe so nekaj vsakdanjega ali povsod pričujoče bivajoče. Zgodbam torej daje moč pisateljičin umetniški dar, njen umetniški prijem, ki zmore živo prežeti s čutenjem in snovno oživeti na raven živega. Iz zgodb je znala narediti literaturo. Kot daroviti opazovalki vnanjega in pronicljivi vi-dovidki onega, kar je človekov notranji svet, kot kritični intelektualki - opazovalki socialnega, moralnega in političnega časa, kot estetiki, ki obvlada rabo neizmernega jezikovnega izraznega zakladja - v celoti, od prispodob, primerjav do izbora besed in besednih fines, pri čemer je še posebej tenkoslišna, in ne nazadnje, kot ženi na Dolenjskem ji je uspelo iz vsakdanjih resničnosti ustvariti lepoto, od katere kar ne moreš in ne moreš iti. Ne zaradi zgodb kot takih, zaradi njih življenjske vsebine, temveč predvsem zaradi lepote, ki je udih-njena njim, jih bo bralec še in še bral. Alojz Konec: PRIZOR S KMEČKIM TIHOŽITJEM V ATELJEJU, olje na platnu, 100 x 80 cm, 1996 GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Karel Bačer Janez Stariha GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 3 - 4 /1997 GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON (47) Popravi v 46. nadaljevanju v geslu SIMIČ - NIFERGAL EVA, da je kol dijakinja nastopala v gimnazijskih predstavah, v skupini “Dušan Jereb” pa v letih 1959 - 1963, to je že po diplomi na univerzi. STAREŠINIČ STANE igralec R. 3. nov. 1921 na Preloki v Beli krajini, u. 2. apr. 1994 v Izoli, pok. na Preloki. Diplomiral je na AGRFT in sc izpopolnjeval v sezoni 1964/65 na Češkem. Bil je član SNG v Ljubljani, od 1951 v Trstu. Igral je zlasti vloge mladih junakov in ljubimcev in igral med drugim Pravdača (Celjski grofi), Ferdinanda (Kovarstvo in ljubezen), Matička (Kranjski komedijanti), Svidrigajlova (Zločin in kazen), Jerman (Hlapci) ter za Hamleta, ki ga je v hrvaščini igral v Karlovcu, prejel hrvaško prvomajsko nagrado. Vrsto vlog je odigral tudi v Trstu v delili Puškina, Goetheja, Lopeja de Vege, Goldonija, Kosmača (Pomladni dan), nastopal pa je tudi v televizijskih igrah in priredbah. - SGL II, str. 666. Delo 8. apr. 1994, str. 9. STARIČ LUDVIK dirkač in letalec R. 19. marca 1906 v Mirni Peči. Izučil se je za mehanika in šoferja in poslal vozač češke tovarne dirkalnih motorjev Javva. Pred drugo vojno je bil najbolj priljubljen in uspešen motociklistični dirkač, ki je prejel številna priznanja in nagrade za zmage na domačih in tujih dirkah. Zaradi drznih voženj se gaje prijelo ime Leteči Kranjec. Njegovo športno kariero je prekinila svetovna vojna. Po njej se je posvetil letalstvu in je bil poklicni letalec. Svoje spomine je izdal pod naslovom Leteči Kranjec. -Mala splošna enciklopedija III, str. 414. Dol. list 1975 št. 42, str. 27 -slika. STARIMA JANEZ NEP. misijonar in škof R. 12. maja 1845 v Sadinji vasi pri Semiču, u. 27. nov. 1915 v Ljubljani. Šolal seje na novomeški gimnaziji in bil kot osmošolec vpoklican k vojakom ter v bitki pri Custozzi odlikovan s srebrno kolajno. Ker je hotel postati duhovnik, je zbežal v Ameriko in bil 1869 posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih krajih, dobil 1872 večjo župnijo Red Wing, zgradil novo cerkev in farno šolo. L. 1902 je postal škof v Južni Dakoti. Do 1902 je sezidal 27 cerkva, vendar se je zaradi bolezni odpovedal škofiji in se vrnil v domovino ter si v Ljubljani kupil hišo. - SBL III, str. 451. STARIHA JANKO narodni heroj R. 14. dec. 1922 v Črnomlju, padel 7. nov. 1942 na Krešici pri Sv. Joštu na Dobrovljah. Šest razredov gimnazije je napravil v Novem mestu, takoj po okupaciji Slovenije organiziral osvobodilno gibanje v Beli krajini, bil član prve partizanske čele v Beli krajini in septembra 1941 odšel v Novomeško četo na Brezovi Rebri, bil ranjen v bojih pri Bučki in kot komandant I. bataljona II. grupe odredov sodeloval v bojih pri Primsko-vem in Stični, Muljavi in na Jančjcm. Septembra 1942 je odšel na Štajersko in v bojih z Nemci padel. L. 1951 je bil proglašen za narodnega heroja. - SBL III, str. 452. STARINA JANEZ igralec R. 13. dec. 1948 v Jagnjenici pri Radečah. Osnovno šolo je obiskoval v Jagnjenici in Radečah, gimnazijo v Celju. Študij je nadaljeval na AGRFF v Ljubljani, nastopal kot igralcev Novi Gorici, nato osem let v Ljubljani in ponovno v Gorici, kjer je steber Primorskega dramskega gledališča. Njegovo delo obsega gledališke, filmske, radijske in televizijske vloge, radijske in televizijske režije. Njegov vzornik je bil Stane Sever. Kot igralec je prepričljiv zlasti v vlogah negativnih junakov in cinikov. - Prim. SBL 20. snopič, str. 825. Antena 2. nov. 1978, št. 49, str. 33 - slika. J Tinca Stcgovcc GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 3 - 4 /1997 269 STARMAN DANIJEL odvetnik in politik R. 29. jul. 1940 v Gabrijelah pri Mokronogu. Osnovno šolo je obiskoval v Tržišču, gimnazijo pa v Brežicah in 1959 maturiral. L. 1964 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, služboval v Luki Koper, bil namestnik javnega pravobranilca v Kopru, a je bil zaradi političnega prepričanja odpuščen. L. 1972 je postal odvetnik, 1990 pa je bil kot neodvisen kandidat Demosa izvoljen za poslanca v zbor občin. - Prim. SBL 20. snopič, str. 826. STAUDACHER IGNAC (JANEZ) šolnik in nabožni pisatelj R. 5. avg. 1831 v Metliki, u. 11. feb. 1883 v Novem mestu. Šolal se je doma in na novomeški gimnaziji, stopil 1851 v frančiškanski red, študiral bogoslovje na Kostanjevici pri Gorici in ga končal v Ljubljani. Nato je bil 24 let katehet na novomeški gimnaziji ter 1867-70 ravnatelj. V redu je bil dvakrat gvardijan, vikar in definitor. V rokopisu je zapustil 3 nabožna dela. Ker ga je Ivan Hribar v spominih označil za nemškutarja, sta dr. Alojz Turk in prof. Janko Jarc domnevala, daje Trdina upodobil Stau-dacherja v Šišmanu Habakuku (Kresna noč). Prof. Janez Logar pa je dognal, daje bil Staudacher narodnjak in da se v Šišmanu dejansko skrivit osnovnošolski katehet Sigismund Jeraj. To potrjuje tudi ime Šišman (hrvaška oblika Sigismunda), kar so Turk, Jarc in Logar prezrli. - SBL III, str. 453. Trdinovo Zbrano delo VI, 395. Dodič: 225 let, str. 477 -skupinska slika. STEFANOVIČ EMIL politik R. 16. maja 1891 v Novem mestu, u. 12. sept. 1944 kot vojni ujetnik v Nemčiji. Po maturi na novomeški gimnaziji (1911) je na Dunaju študiral pravo in diplomiral. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, 1918 pa je bil poleg zdravnika dr. Defranccschija postavljen za vojaškega zastopnika pri repatriaciji jugoslovanskih vojnih ujetnikov, bolnikov in beguncev. Po vrnitvi v domovino je bil odvetniški pripravnik v Novem mestu, nato v Ljubljani, 1929 pa je odprl lastno odvetniško pisarno na Prevaljah. V mlajših letih je pisal v Dolenjske novice in razne jugoslovanske liste, bil 1923 član izvršilnega odbora Socialistične stranke, izdajal in urejal tednik Delavske novice, glasilo Radikal itd. - SBL III, str. 457. STEGOVEC TINCA slikarka R. 8. apr. 1927 na Planini pri Črnomlju. Osnovno šolo je obiskovala na Vačah in v Ljubljani, kjer je študirala tudi na klasični gimnaziji (1938 -1946). Na Akademiji za upodabljajočo umetnost je študirala pri prof. A. G. Kosu slikarstvo, pri Božidarju Jakcu pa specialko za grafiko. Poučevala je risanje na gimnaziji v Slični (1952-54), na VI. gimnaziji v Ljubljani, na klasični gimnaziji, na osnovni šoli Majde Vrhovnik in v Pionirskem domu, sc izpopolnjevala v Italiji, Švici in Parizu. Bavi se s črno-bclo grafiko, portreti in figuraliko. Sodelovala je s svojimi deli na razstavah v Ljubljani, Mariboru, Beogradu, Berlinu, Zagrebu itd. - SBL III, str. 459. J. Dular: Pomembni Belokranjci, str. 48/49 - slika. STEINFELSER FRANC kirurg in porodničar R. 12. sept. 1887 v Zg. Ščavnici, u. 6. maja 1969 v Celju. Maturiral je v Mariboru, študiral medicino v Gradcu in 1913 promoviral. 1921 do 1941 je bil primarij in šef kirurškega oddelka celjske bolnišnice. L. 1941 so ga Nemci zaprli, obsodili na smrt, potem pa izgnali. Med drugo vojno je bil predstojnik kirurškega oddelka novomeške bolnišnice. Povojni seje vrnil v Celje. Uvedel je moderno zdravljenje nezgod in oskrbo kostnih prelomov in vzgojil celo vrsto kirurgov. Z dr. Černičem si je veliko prizadeval pri oblikovanju slovenske terminologije. - SBL III, str. 462. STEKLASA IVAN zgodovinar R. 10. okt. 1846 v Prelesju pri Šentrupertu na Dol., u. 25. avgusta 1921 v Šentrupertu. Osnovno šolo je obiskoval doma, gimnazijo pa v Novem mestu in 1867 maturiral. Študiral je zgodovino, zemljepis in slavistiko v Gradcu, bil domači učitelj pri grofu Barbu na Rakovniku in profesor v Ivan Stcklasa Avgust Stergar Karlovcu, Slavonski Požegi in Zagrebu. L. 1914 seje preselil na svoje posestvo v Šentrupertu. Bil je plodovit zgodovinski pisatelj in je s članki in razpravami sodeloval v Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Kresu itd. Njegovo najobsežnejše delo je Zgodovina župnije Šentrupert na Dolenjskem. - SBL III, str. 463. STEMBERG IVAN ANDREJ prošt R. ok. 1611 na Reki, u. 18. apr. 1666 v Novem mestu v 55. letu. L. 1642 je postal ljubljanski stolni kanonik in 1650 prošt. Od 1653 je bil novomeški prošt in si je prizadeval, da bi Novo mesto postalo sedež škofije, vendar brez uspeha. Enako brezuspešno je bilo prizadevanje, da bi novomeški prošti imeli pravico do mitre. Pokopali so ga v proštijski cerkvi, latinski nagrobni napis pa mu je sestavil novomeški kanonik, nabožni pisatelj in leksikograf Matija Kastelec. - Fr. Dolinar: Prošti novomeškega kapitlja, str. 63. Iv. Vrhovec: Zgodovina Novega mesta, str. 63. 500 let kolegiat-nega kapitlja v Novem mestu, list 6 - slika. STEPANČIČ DUŠAN pedolog R. 11. okt. 1921 na Hribu v Loškem potoku. Osnovno šolo je napravil v Ribnici in Ljubljani in maturiral na III. realni gimnaziji v Ljubljani (1940). Med vojno je bil v nemškem ujetništvu, po vojni pa je študiral agronomijo v Zagrebu in 1950 diplomiral. Izpopolnjeval se je na Danskem in v Belgiji, služboval na Kmetijskem inštitutu Slovenije v Ljubljani, vodil pedološke raziskave kmetijskih in gozdnih zemljišč pri nas in se specializiral za barjanska liti. L. 1975 je postal višji znanstveni sodelavec, nato znanstveni svetnik. Pod njegovim vodstvom je bilo preiskano in karli-rano ok. 1.300.000 ha zemljišč, poleg tega je izdelal veliko elaboratov in pedoloških publikacij. - SBL III, str. 469. Univerza III, str. 1085. STEPKO DRAGA ekonomistka R. 28. maja 1928 v Krmelju na Dol. Gimnazijo je obiskovala v Novem mestu in zaradi odhoda v NOV prekinila študij. Po vojni je maturirala, 1962 diplomirala na Ekonomski fakulteti, se izpopolnjevala v ZDA, 1970 promovirala, od 1982 pa je redna profesorica za predmet ekonomika OZD na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Objavila je več strokovnih knjig in sodelovala v strokovnih revijah NG, ER, Ekonomski glasnik, Ek, Gosp V). - BBU, III str. 251-252 STERBENC (STRBENC, ŠTERBENC) JURIJ Jenkov mecen R. 30. marca 1834 v Starem trgu ob Kolpi, u. 14. marca 1899 v Leskovcu pri Krškem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je bil eno leto za Simonom Jenkom, in maturiral z odliko 1856. Potem je študiral pravo na Dunaju in bil Jenkov vrstnik in podpornik. L. 1862 je promoviral, stopil v ljubljansko bogoslovje in služboval kot župnik in dekan v Leskovcu pri Krškem. Jenko mu je podaril 1864 Poezije, dragocen zbornik svojih pesmi, v katerem je večina pesmi datirana. - SBL III, str. 472. Ilustrirani Slovenec 1926 št. 5, str. 5 - slika. STERGAR (STERGER) AVGUST zdravnik R. 28. okt. 1844 v Hrastju pri Šentjerneju. Gimnazijo je dovršil v Novem mestu 1863, študiral medicino na Dunaju in postal vojaški zdravnik. Fran Šuklje gaje opisal takole: “Gustav je bil pač eden izmed najlepših mož, kar jih pomnim, zraven pa odličen pevce s krasnim liričnim tenorjem. V svoji službi je postal nadštabni zdravnik, potem je šel v pokoj, živel nekaj let na Dunaju ter, dasi že visoko nad šestdeset, si je še vedno ohranil lepoto svojega glasu in med drugim stalno popeval dvospeve z zelo muzikalnim nadvojvodom Evgenom. Ko seje enkrat vračal od pevskega sestanka s habsburškim princem, gaje na dunajskem Ringu zadel mrtvoud.” - Fr. Šuklje: Sodobniki, veliki in mali, str. 174, 358 (slika). 225 let, str. 421. STERGAR (STERGER) STANKO zdravnik R. 8. aprila 1850 (brat Avgusta) v Hrastju pri Šentjerneju, u. 1915 v Mari- Henrik Steska boru. Obiskoval jo novomeško gimnazijo in maturiral 1869 ter promoviral za doktorja medicine 1876 na Dunaju. Služboval je kot okrajni zdravnik v Logatcu, posta! 1894 distriktni zdravnik v Ljubljani in 1907 kol zdravstveni svetnik stopil v pokoj. Bil je predsednik Slovenskega zdravniškega društva. Tako kot brat Avgust je bil velik veseljak, pevec in šaljivec. - 225 let, str. 422. Fr. Šuklje: Sodobniki..., str. 180, 358 (slika). STERGER JOŽEF, lovski pisatelj R. 10. febr. 1817 na gradu Kol pri Šentrupertu na Dol., u. 27. febr. 1899 v Kranju. Po osnovni šoli, gimnaziji in liceju v Ljubljani (1830 - 1838) je študiral pravo v Gradcu in na Dunaju in diplomiral 1843. Služboval je pri patrimonialnem sodišču v Mekinjah, kot koncipient v Ljubljani in notarski kandidat v Kranju, kjer je 1861 odprl samostojen notariat. Od 1864 - 1866 je bil pri njem v službi pesnik Simon Jenko. Bil je lovee in je objavil 70 člankov v lovski reviji Jagdzcitung. Veljal je za enega najboljših poznavalcev perjadi. - SBL III, str. 473. STERLE RUDOLF pravnik in prevajalec R. 18. nov. 1873 v Divači, u. 25. okt. 1948 v Ljubljani. Gimnazijo je študiral v Ljubljani in 1891 maturiral, pravo pa na Dunaju. Kot sodnik je služboval med drugim v Novem mestu (1897 -1899) in Črnomlju (1900 -1904) ter ponovno v Novem mestu. Nazadnje je bil sodnik stola sedmerice v Zagrebu. Od 1931 do 1945 je prevedel skoraj vseh 15 letnikov Službenega in uradnega lista iz srbohrvaščine in prevode objavil v zbirki Zakoni in uredbe pri tiskarni Merkur. Bil je tudi znanstveni sodelavec pri Terminološki komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pisatelj Finžgar gaje upodobil kot dr. Jurija Slaka v povesti Mirna pota. - SBL III, str. 475. Prim. SBL 14. snopič, str. 465. STESKA HENRIK upravnopravni strokovnjak R. 4. dec. 1880 v Litiji, u. 21. apr. 1960 v Ljubljani. Po maturi na ljubljanski gimnaziji je študiral pravo v Gradcu in na Dunaju, kjer je 1919 promoviral. Kot pravnoadministrativni uradnik je služboval pri okrajnih glavarstvih (tudi v Krškem), bil med prvo vojno referent za oskrbovanje in nadziranje beguncev pri deželni vladi v Ljubljani, po vojni pa je bil član upravnega sodišča v Celju, predavatelj na ljubljanski univerzi, redni profesor pravne fakultete, dekan in prodekan. Napisal je več člankov, razprav in knjig, ki zadevajo javno upravo in ustavno pravo - SBL III, str. 481. STESKA VIKTOR umetnostni zgodovinar R. 1. jan. 1868 (polbrat Henrika) v Ljubljani, u. L jan. 1946 prav tam. V osnovno šolo je hodil v Ljubljani in Šmartnem pri Liliji, gimnazijo in bogoslovje pa je končal v Ljubljani. Kot kaplan je služboval v Kočevju, nato v Ljubljani, bil tajnik škofijske pisarne in ravnatelj in nato referent za bogočastje pri pokrajinski vladi za Slovenijo. Literarno seje udejstvoval že v gimnaziji, se ukvarjal z arheologijo in zgodovino, predvsem pa z umetnostno zgodovino. Glavno delo s lega področja je knjiga Slovenska umetnost I (1927). Na podlagi arhivskega gradiva je napisal številne življenjepise o slikarjih Grilcu, Herrleinu, Karingerju, Kremser-Schmidtu, Goldensteinu itd. - SBL III, str. 481. STIASNY LJUDEVIT pedagog in potopisec R. 21. sept. 1862 v Tržiču, u. 5. marca 1936 v Slovenj Gradcu. Po maturi na učiteljišču je stopil v službo, opravil na Grmu kmetijski tečaj za učitelje in učitcljcval v Kamniku in Radovljici, kot ravnatelj v Zagorju in od 1902 do 1913 kot šolski nadzornik za krški in litijski okraj s sedežem v Litiji oz. Krškem. Napisal je knjige Praktični računar, Pregled zgodovine srbskega naroda, izdal več zbirk učnih slik in propagiral nove šolske metode in pripomočke. Veliko je popotoval in objavil številne potopise in članke v Popotniku, Planinskem vestniku itd. - SBL III, str. 483. Planinski vestnik 1936, str. 152. STIBILJ LEOPOLD projektant železnic R. 20.febr. 1890 v Ljubljani. Osnovno šolo in realko je obiskoval v Ljubljani, študiral na Dunaju tehnično visoko šolo in zaradi vojne diplomiral šele 1920. Med zadnjo vojno je bil v Dachauu, po vojni pa je služboval v Beogradu v Zavodu za projektiranje in gradnjo železnic. Sodeloval je pri gradnji železniških prog Senljanž-Sevnica, Murska Sobota-Ljutomer-Ormož, Kočevje-Vrbovsko, Črnomelj-Vrbovsko itd. - SBL III, str. 485. STIPLOVŠEK FRANJO slikar in grafik R. 12. maja 1898 v Malinski na Krku, u. 6. apr. 1963 v Brežicah. V osnovno šolo je hodil v Barkovljah, v gimnazijo v Trstu in Gorici, maturiral pa je v Ljubljani 1916. Slikanja se je učil pri A. Gvajeu in v zasebni šoli pri Rendiču v Trstu. Učil je risanje v Skednju in na meščanski šoli v Mariboru, se izpopolnjeval na Dunaju in v Zagrebu. L. 1925 - 1941 je bil profesor na meščanski šoli v Krškem, po vojni pa na gimnaziji, in 1949 postal upravnik Posavskega muzeja v Brežicah. Njegova najljubša likovna zvrst je bil lesorez, mnogo pa je slikal tudi v olju. Z lesorezi in risbami je opremil več knjig. Razstavljal je sam in skupinsko doma in v tujini (Trst, Split, Sarajevo, Praga, Firence, Dunaj, Pariz, London itd.). - SBL III, str. 486. STOPAR BOGO prevajalec R. 27. jul. 1912 v Novem mestu, u. 5. nov. 1990 v Ljubljani. Diplomiral je iz romanistike na ljubljanski univerzi, se izpopolnjeval v Rimu, Firencah in Parizu, poučeval na gimnaziji v Ljubljani in Postojni ter služboval v Narodnem muzeju. Prevajal je iz francoščine, italijanščine, španščine, angleščine, nemščine, ruščine in srbohrvaščine v slovenščino in iz slovenščine v francoščino in italijanščino. Med prevedenimi avtorji so tudi: Jacobsen, Balzac, Pascal, Giono, Zola, Jules Verne (več del) idr. - J. Moder: Slovenski leksikon novejšega prevajanja, str. 285. [] Rudi Stopar GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 3 - 4 /1997 STOPAR IVAN umetnostni zgodovinar in prevajalec R. 29. apr. 1929 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Novem mestu (6. - 8.r.) in maturiral 1948. Na ljubljanski univerzi je študiral primerjalno književnost in umetnostno zgodovino in diplomiral (1978) ter promoviral in se specializiral za kastelologijo. Od 1963 je bil konservator na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Celju, konservatorski svetnik ter izredni univ. profesor. Prevedel je Grimmelshausc-novega Simpliciusa Simplicissima ter objavil vrsto člankov, razprav in nad 20 knjig umetnostnozgodovinskega značaja (Celje, Dobrna, Gradovi na Slovenskem, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Stare celjske upodobitve, Svibno, Ptujski grad, Sprehodi po Ljubljani itd.). Sodeluje pa tudi v radijskih in televizijskih oddajah. - 225 let, str. 387. Kdo je kdo za Slovence (1991), str. 244; (1993), str. 214. STOPAR MARTA (s. BERNARDA) redovnica R. 20. okt. 1938 v Litiji. Diplomirala je na Teološki fakulteti v Ljubljani (1967), bila 1970 -1981 vzgojiteljica v Dijaškem domu Mohorjeve družbe v Celovcu, vrhovna predstojnica šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Rimu od 1981, od 1989 pa predsednica mednarodne frančiškanske konference bratov in sester tretjega redovnega reda. Živi v Rimu. -Kdo je kdo za Slovence (1993), str. 215. Družina XXX/1981 13. sept. št. 35, str. 4 - slika. STOPAR RUDI kipar, slikar in grafik ter pesnik R. 30. maja 1939 v Boštanju pri Sevnici. Po končani osnovni šoli je odšel na strojno tehniško šolo. Ukvarja se s pesnikovanjem, slikanjem in kiparjenjem. Svoje plastike izdeluje iz tanjše pločevine. Najraje upodablja osebe iz pripovedk, bajk in legend (Kralj Matjaž, Peter Klepec, Martin Krpan, Krjavelj, Ribničan, Deseti brat, škratje ipd.). Prvo samostojno razstavo je imel 1969; od 1970 nastopa tudi na trebanjskem Taboru likovnih samorastnikov. Njegova dela so pri zasebnikih in v galerijah doma in po svetu, nekaj je postavljenih pred Galerijo v Trebnjem, kjer stoji tudi imenitni Krjavelj s svojo kozo. Stoparje prejemnik zlate medalje Grand Prix International. Pesmijo objavljal v Mladih potih, izdal pa je doslej tri pesniške zbirke. - Dolenjski list 23. jan. 1975 št. 4, str. 30 - s sliko. ITD 22. jun. 1975 št. 25, str. 11. STOPAR VIKTOR politični delavec R. 13. dec. 1913 v Trstu. Po osnovni šoli v Ljubljani je odšel v strokovno šolo državnih železnic v Zagrebu in sc izučil za strojnega ključavničarja. L. 1935 je postal član SKOJ in KPJ v Zagrebu. Naslednje leto je bil zaprt in izgnan v Ljubljano. L. 1939 je postal sekretar PK SKOJ za Slovenijo. L. 1942 je odšel v partizane, bil na sedežu CK KPS na Tisoveu v Suhi krajini, se 1943 kot poslanec udeležil Kočevskega zbora in postal član SNOS. Po vojni je bil med drugim direktor tovarne Saturnus, tovarne glinice v Strnišču (Kidričevo), poslanec slovenske skupščine in zvezne skupščine in postal 1974 član sveta republike SRS. - SBL III, str. 492. Prim SBL 14. snopič, str. 467. S'POVIČEK JAROSLAV književnik R. 27. apr. 1904 v Leskovcu pri Krškem, u. 11. sept. 1975 v Zagrebu, pok. v Krškem. Osnovno šolo je obiskoval v Leskovcu, meščansko šolo v Krškem in dveletno trgovsko šolo v Zagrebu. Kot uradnik in komercialist je služboval v Tržiču, Kranju, Zagrebu in Krškem. Prepotoval je razne dežele v Evropi in severni Afriki, kar je vplivalo tudi na njegovo književno delo, pisano v hrvaščini. V slovenščino so prevedena njegova dela Nenavadni doživljaji navadnega človeka (prevod Severina Salija), Oranžna lupina (novele) in roman Pankrt. - SBL III, str. 493. Delo 12. sept. 1975, str. 22. Vladimir Stoviček (grafika Božidarja Jakca) STOVIČEK VLADIMIR kipar in mcdaljcr R. 26. jun. 1896 (brat Jaroslava) v Boštanju pri Sevnici, u. 12. dce. 1989 v Krškem. Osnovno šolo je obiskoval v Leskovcu, meščansko pa v Krškem in nato v Ljubljani slikarski oddelek na umetnoobrtni šoli (1909 - 1913). Poleg risanja seje učil modeliranja in kiparstva. Študij je nadaljeval na akademiji v Pragi in diplomiral 1923 z odliko na medaljerskem oddelku. Živel je v Franciji, Ljubljani in Novem mestu ter se za stalno naselil v Leskovcu. Je avtor številnih kipov in nagrobnikov, mojstrstvo pa je dosegel v medaljerstvu (Prešeren, Aškerc, Plečnik, Finžgar, Jakac, Ramovš, Sovre, Betetto, Iv. Grafenauer). Razstavljal je v Ljubljani, Parizu, Beogradu, Zagrebu, Moskvi, Pragi idr. Svoja dela in ateljeje zapustil krški občini. Poleg drugega je prejel red bratstva in enotnosti, red zaslug za narod z zlato zvezdo itd. - SBL III, str. 493. Dolenjski list 25. nov. 1976 št. 48 str. 18 - slika. Alojz Konec: ZIMA ZA IMPOLJSKIM GRABNOM, olje na platnu, 100 x 70 cm, 1994 VIII KRONIKA Peter Štefančič KRONIKA KRONIKA Rast 3-4 /1997 Februar - marec KOČEVJE, 1. februarja - V Seškovem domuje imel koncert mladi pianist Erik Sulcr iz Kočevja, kije pri dvanajstih letih pričel s študijem klavirja v Moskvi. Po končanem petletnem študiju pri prof. Gadžijevu na specialni šoli pri moskovskem konservatoriju Čajkovskega pa sedaj že četrto leto obiskuje petletni nadaljevalni študij. S tem koncertom je skušal zbrati denar za kritje stroškov pri študiju. ČRNOMELJ, 3. februarja - Glasbena mladina Bele krajine pri Glasbeni šoli Črnomelj je pripravila v tukajšnji glasbeni šoli koncert Ane Kavčič, študentke 2. letnika flavte, in pianistke Andrejc Marakun, absolventke na ljubljanski akademiji za glasbo. DOLENJSKE TOPLICE - Od 4. do 6. februarja je v tukajšnji osnovni šoli potekal 13. topliški knjižni sejem. Zadnji dan sta bila gostit pisateljica Ivanka Mestnik in ilustrator njenih del, akademski slikar Jože Kumer. KRŠKO - Pri založbi Opus je izšel pesniški prvenec novinarke Tamare Vonta iz Krškega z naslovom Sončni mrk gospod. NOVO MESTO, 4. februarja - V Kulturnem centru Janeza Trdine je satirično gledališče Kcrempuh iz Zagreba uprizorilo komedijo Nenada Staziča Vadba demokracije. SEVNICA, 4. februarja - V galeriji Esculap so odprli razstavo del slikarja in kiparja Borisa Žoharja s Ptuja, ki gaje predstavil sevniški umetnik Rudi Stopar. Razstavo je odprl direktor sevniškega zdravstvenega doma dr. Željko Halapija. V kulturnem programu je nastopila Jasmina Levičar z igranjem na citre. BREŽICE, 5. februarja - Posavski muzej je pripravil pregledno razstavo del domačega slikarja Vlada Kopiniča iz Dobove. Umetnika je predstavila umetnostna zgodovinarka Jožica Vrtačnik Lorber, kije razstavo tudi pripravila. Prvič je muzej predstavil dva nova posavska spominka: oljenko s steklenično in skledo z izboklinami. NOVO MESTO, 5. februarja - [ Itvaško kulturno združenje iz Novega mesta je pripravilo v prostorih Dolenjskega muzeja predavanje Mirjane Domini, ravnateljice Inštituta za migracijo in narodnosti v Zagrebu, z naslovom Pravni sistem Hrvaške in položaj manjšin. NOVO MESTO - 5. februarja so na ločenskem pokopališču pokopali 82-letnega duhovnika Leopolda Povšeta. Mašo v kapiteljski cerkvi in pogrebne svečanosti je vodil slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Prejšnji dan so se od pokojnika poslovili farani v Soteski, kjer je bil župnik zadnjih dvajset let. SEVNICA, 5. februarja - V galeriji na gradu so odprli razstavo del likovnikov Posavja. Okoli 35 slikarjev iz Brežic, Krškega in Sevnice je razstavljalo več kot 40 del, ki jih je izbral akademski slikar Alojz Konec. Ob otvoritvi je pel sevniški oktet Jurija Dalmatina. BREŽICE, 6. februarja - Na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, na kateri sta nastopila glasbena skupina Tolovaj Mataj in dramski igralec Slavko Cerjak, je bil slavnostni govornik predsednik občinskega sveta dr. Alojzij Sušili. Na prireditvijo prejelo nagrado za uspešno delo šest posameznikov in skupin. Branko Bogovič, vsestranski kulturni delavec iz Loč, pa je prejel plaketo občine Brežice. ČRNOMELJ, 6. februarja-Tamburaški orkester tukajšnje glasbene šole s solisti je v okviru praznovanja kulturnega praznika izvedel koncerta pred vrstniki v osnovnih šolah v Mozirju in Ljubnem. KRŠKO, 6. februarja - V Valvasorjevi knjižnici so predstavili knjigo o zdravitelju Marjanu Knezu Zdravje iz ljubezni avtorice Ksenije Lekič. METLIKA, 6. februarja - Ob slovenskem kulturnem prazniku so pripravili več prireditev. Tega dne sta v Kulturnem domu nastopila Klemen Ramovš (kljunasta flavta) in Simona Zorc z recitacijami Prešernovih pesmi. O pomenu tega praznika je govoril metliški župan Branko Matkovič. NOVO MESTO, 6. februarja - V počastitev našega kulturnega praznika je bil v Knjižnici Mirana Jarca literarni večer, na katerem so predstavili novo Lucijan Reščič in Franci Šali na predstavitvi v Knjižnici Mirana Jarca Otvoritev Ciuhove razstave v Dolenjskem muzeju KRONIKA Rast 3-4/1997 pesniško zbirko Francija Šalija Romarke, kije izšla pri založbi Enigma. Gostje večera so bili avtor zbirke, pisec spremne besede akademik dr. Boris Paternu, ki je v prvem delu govoril o Prešernu in njegovi poeziji, in ilustrator Lucijan Reščič. Šalijeve pesmi je bral Tomaž Koncilija, povezovalka prireditve pa je bila Daija Pcperko. NOVO MESTO, 6. februarja - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bil koncert Orkestra Slovenske vojske. RIBNICA, 6. februarja - V Miklovi hiši so v počastitev kulturnega praznika odprli razstavo Pokrajinskega muzeja Kočevje z naslovom Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja. ČRNOMELJ, 7. februarja - V okviru praznovanj slovenskega kulturnega praznika je bila v Špeličcvi hiši otvoritev slikarske razstave domačinke Polone Pavlin, ki jo je pripravil Mladinski kulturni klub. Naslednji dan je bila v Kulturnem domu osrednja občinska praznična prireditev, na kateri je imela slavnostni govor predsednica Zveze kulturnih organizacij Črnomelj Vidica Adlešič. Na proslavi so podelili Župančičeve plakete (prejela stajo črnomaljska godba na pihala in Slavko Grahek) in diplome. V kulturnem programu je imel koncert Komorni orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Andreja Petrača s solistoma Miranom Kolblom in Moniko Zupan. DOLENJSKE TOPLICE, 7. februarja - V zdraviliški restavraciji so odprli razstavo del akademskega slikarja Milana Butine. V kulturnem programu so nastopili mladi glasbeniki iz Buenos Airesa, basist Luka Debevec Mayer, baritonist Matej Debevec in pianist Christian Usciati,. KRŠKO, 7. februarja - Občina, Zveza kulturnih organizacij in Kulturni dom so pripravili osrednjo prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v Kulturnem domu. Slavnostni govornik je bil minister za kulturo dr. Janez Dular, v programu pa so sodelovali: ženski oktet Brestanica, oktet Deseti brat iz Ljubljane in akademski pevski zbor Toneta Tomšiča iz Ljubljane. Podelili so Prešernove nagrade. Najvišjo, srebrno plaketo, je prejel Bojan Jankovič s Senovega. KRŠKO, 7. februarja - Zveza prijateljev Krško je pripravila v knjigarni Opus literarni večer Nekaj bi vam rad povedal, na katerem so nastopili osnovnošolci in srednješolci pod vodstvom Marjane Požun - Milckič. Prireditev je bila v sklopu projekta Mladi za razvoj domačega kraja, katerega avtorica je Vida Ban. NOVO MESTO, 7. februarja - Dolenjski muzej je pripravil pregledno razstavo likovnih del Jožeta Ciuhe, ki jo je odprl novomeški podžupan Alojz Zupančič. O umetniku in njegovem delu je govoril kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič, o pomenu razstave pa direktor muzeja Zdenko Picelj. Ob tej priložnosti je izšla priložnostna mapa s Ciuhovimi reprodukcijami in besedilom Jožefa Matijeviča. Otvoritev sta popestrila violinistka Petra Božič in harmonikar Branko Rožman. Z otvoritve razstave Sava Sovreta (na sliki desno) v Galeriji Krka KRONIKA Rast 3-4/1997 TREBNJE, 7. februarja - V Kulturnem domuje tukajšnja Zveza kulturnih organizacij pripravila slavnostno akademijo ob kulturnem prazniku, na kateri so nastopili domači pihalni orkester, oktet Lipa, povezovalec in recitator Aleš Valič. Slavnostni govornik je bil pesnik in pisatelj bil France Rcžun. VELIKE LAŠČE, 7. februarja - V Levstikovem domu so s koncertom, na katerem so nastopile tri domače pevske skupine kot gostje pa Šentjcrncjski oktet, počastili kulturni praznik. Naslednji dan pa je bila ob tem prazniku prireditev na Turjaku, kjer so poleg domačih skupin Kultumoumetniškega društva Marija Kogoja nastopili še folkloristi iz Horjula ter pevci in recitatorji iz Velikih Lašč. Slavnostni govornik je bil župan Velikih Lašč Milan Tekavec. VI NICA, 7. februarja - V Župančičevi hiši so predstavili knjigo Toneta Jakšcta Dolenjski obrazi. Poleg avtorja je .sodeloval tudi pisatelj Jože Dular, nastopili pa so še domači tamburaši. KOČEVJE, 8. februarja - Osrednja prireditev ob prazniku, na kateri so sc z recitacijami Prešernovih pesmi, glasbo, peljem in plesom predstavile domače ljubiteljske skupine in dijaki kočevske gimnazije, je bila v Šeškovem domu, slavnostni govornik pa je bil župan Janko Veber. NOVO MESTO, 8. februarja - Mestna občina je ob kulturnem prazniku pripravila v športni dvorani Marof koncert Novomeškega simfoničnega orkestra pod vodstvom dirigenta Zdravka Hribarja. Slavnostni govornik je bil podžupan Alojz Zupančič. Programje povezovala Jerica Pezdič. Na proslavi so podelili tudi županova priznanja, in sicer: zgodovinarju dr. Stanetu Grandi, arhivarju mag. Francetu Baragi, slikarju in grafiku Janku Oraču in Kultumoumctniškcmu društvu Krka. SEMIČ, 8. februarja - V Kulturnem domu so pripravili prireditev ob kulturnem prazniku, na kateri so nastopili malčki iz vrtca, osnovnošolci, učenci tukajšnjega oddelka glasbene šole ter ženski in moški pevski zbor. Slavnostna govornica je bila Sonja Ličen-Tesari. CERKLJE OB KRKI, 13. februarja-V galeriji vojašnice so odprli slikarsko razstavo Marjana Matoha. O avtorju in njegovem delu je govoril Oto Forstnerič. Kulturni program so pripravili profesorji in učenci Glasbene šole Brežice ter glasbeniki Orkestra Slovenske vojske, ki so imeli koncert v Prosvetnem domu. NOVO MESTO, 13. februarja - V Galeriji Krka so odprli razstavo del akademskega slikarja Sava Sovreta. Na otvoritveni slovesnosti, ki jo je povezovala Božena Petrov, sta govorila predsednik Kultumoumetniškega društva Krka Janez Bernik in likovni kritik Janez Mesesnel, za prijetno vzdušje pa je poskrbel Slovenski kvintet trobil. FEBRUAR NOVO MESTO, 13. februarja - V galeriji Dolenjskega muzeja je bil koncert, na katerem sla se predstavili kitaristka Katja Klemše iz Nazarij in violinistka Jelena Ždrale iz Novega mesta. ŠENTRUPERT, 13. februarja - Na tukajšnji osnovni šoli so predstavili jubilejno številko literarne revije Srečanja, v kateri že 20 let objavljajo svoja dela mladi literati iz osnovnih šol v trebanjski občini. O reviji, ki jo ureja prof. Jože Zupan, ravnatelj šentruperske osnovne šole, ilustrira pa Lucijan Reščič, pa je govoril prof. Jože Škufca, vodja organizacijske enote Zavoda RS za šolstvo v Novem mestu. BEGUNJE NA GORENJSKEM, 14. februarja - V tukajšnji galeriji Avsenik so odprli mednarodno razstavo naive, ki jo je posredovala Galerija likovnih samorastnikov iz Trebnjega. Razstavo je odprl dr. Zoran Kržišnik. Predstavitev pesniške zbirke Iz časa v čas Ivana Perhaja (na sredini) v gostilni Vovko na Ratežu RATEŽ, 14. februarja-V gostilni Vovko so predstavili novo pesniško zbirko Iz časa v čas pesnika Ivana Perhaja. Knjiga je izšla pri založbi Magnolija. Per-hajevo pesništvo sta predstavila recitator Lojze Jožef in predstavnik založbe Ivo Kuljaj; na predstavitvi je sodeloval tudi avtor. ŠENTJERNEJ, 14. februarja - V prostorih Dolenjske banke so odprli razstavo del akademske kiparke Vladimirc Štoviček, ki jo je pripravila tukajšnja osnovna šola. Umetnico je predstavila šolska knjižničarka Branka Štcfanič. Otvoritev so s citrami, recitacijami in petjem popestrili osnovnošolci. NOVO MESTO, 15. februarja - Zveza kulturnih organizacij Novo mesto je pripravila v Kulturnem centru Janeza Trdine otvoritev razstave del likovne delavnice mladih 1995/96 in koncert mešanega pevskega zbora Pomlad. Na prireditvi so podelili odličja ter razglasili priznanja Zveze kulturnih organizacij Novo mesto za leto 1996. Odličja sta prejela Marija Žvcglič za delo v Kulturno-umetniškemu društvu Krka in Franc Plut, amaterski režiser in igralec iz Prečne. NOVO MESTO, 15. februarja - Oživljeni literarni klub Dragotina Ketteja, ki deluje v okviru Zveze kulturnih organizacij Novo mesto, je v sodelovanju z Društvom novomeških študentov pripravil pesniško - filmski maraton. Pesmi in prozo je bralo trinajst literatov, Boris Petkovič in Sašo Djukič sta predstavila svoje kratke filme, večer, ki gaje povezovala Barbara Barbič, pa sta dopolnila violinista Jelena Ždrale in Marjan Dovič. NOVO MESTO-Tovarna zdravil Krka, ki od 19. decembra lani posluje kot delniška družba, je v lanskem letu povečala prodajo za 20 milijonov dolarjev, na tujem in domačem trguje prodala za 314 milijonov dolarjev izdelkov in storitev. Tri četrtine proizvodov izvozi na tuje trge, med katerimi so najpomembnejši v Ruski federaciji, Cefti in nekdanji Jugoslaviji, predvsem Hrvaški. V letošnjem letu predvidevajo 7-odstotno rast. Skupaj z družbo Krka Zdravilišča naj bi dosegli otn vcč kot 330 milijonov dolarjev prodaje. Krka je z 92.000 delničarji med največjimi ‘lst' ’ ' delniškimi družbami v Sloveniji. Njen osnovni kapital znaša 14.170.448.000 tolarjev. Lastniška struktura je naslednja: 24% pravne osebe, 19% skladi, 24% 279 krkaši in 33% državljani Slovenije. 280 ČRNOMELJ, 18. februatja - V spomin na pivo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), kije bil v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944, praznuje črnomaljska občina svoj praznik. Na proslavi v počastitev tega praznika je bil slavnostni govornik župan Andrej Fabjan, kije podelil občinska priznanja. Plaketo občine Črnomelj je prejela tamburaška skupina iz Sodcvccv pri Starem trgu, ki neprekinjeno igra že petdeset let, s presledkom zaradi druge vojne pa od leta 1923. Ekološko pohvalo brezo sta prejela Alenka Mravince iz Kanižarice in Ivan Černjak s Sinjega Vrha. V okviru praznovanja občinskega praznika je črnomaljski župan 21. februarja odprl mestno muzejsko zbirko. NOVO MESTO, 18. februarja - Župan Franci Koncilija je sprejel avstrijskega veleposlanika v Sloveniji dr. Gerharda Wagnerja s soprogo, ki sta bila na uradnem obisku v Novem mestu. Ogledala sta si kapiteljsko cerkev in proštijo, razstavo Jožeta Ciuhe v Dolenjskem muzeju, stari del Novega mesta, frančiškansko cerkev s knjižnico ter samostan v Pleterjah. NOVO MESTO, 19. februarja - V okviru srečanj z znanimi in zanimivimi Slovenkami in Slovenci, k i jih pripravlja Kulturnoumetniško društvo Krka, je bila v hotelu Krka predstavitev knjige Mitja Meršola Američani kar tako. Z avtorjem seje pogovarjal glavni urednik Slovenskih novic, Novomeščan Matjan Bauer. TRNJE PRI BREŽICAH, 20. februarja - V gostišču Park so odprli slikarsko razstavo del likovnesamorastniceBranke Hudina iz Bukoška pri Brežicah, ki je tokrat prvič samostojno razstavljala. O erotiki, kije bila glavna tematika razstave, je govoril Renato Zorko z Radia Brežice, posebni gostje bil grafik Jože Vogelnik iz Radovljice. Otvoritev so z glasbenimi točkami popestrili učenci brežiške glasbene šole. SEMIČ, 22. februarja - Občina Semič in tukajšnje kulturno društvo sta pripravila Krakarjeve dneve. V muzeju so odprli razstavo likovnih del domačinov Alenke Mušič, Antona Gerkšiča, Saša Pavloviča in Andreja Štubljarja. O njihovih stvaritvah je govoril višji kustos v Dolenjskem muzeju Jožef Matijevič. Kulturni programje pripravila glasbena skupina Nizki udarci. Kasneje je bil v kulturnem domu recital pesmi dr. Lojzeta Krakarja ter rojakov Franceta Papeža in Antona Gerkšiča. Slavnostni govornik je bil župan Janko Bukovec. Večer pa je popestril s svojim nastopom pevski zbor sv. Štefana pod vodstvom Agate Judnič. Naslednji dan je bil v župnijski cerkvi sv. Štefana recital pod naslovom Slomšek med nami. STRUGE, 22. februarja - V tukajšnji osnovni šoli so odprli prvo samostojno razstavo del domačina Srečka Ferkulja. LJUBLJANA, 25. februarja - Umrl je Mitja Gregorač, znani slovenski koncertni in operni pevec. Rodil seje 27. decembra 1923 v Metliki, diplomiral na Akademiji za glasbo leta 1951, bil dve sezoni član ljubljanske Opere, potem pa vrsto let v svobodnem poklicu koncertnega pevca. BREŽICE, 26. februarja - Tu so odprli retrospektivo risb prof. Miroslava Kuglerja, akademskega slikarja in dolgoletnega pedagoga brežiške gimnazije. Po pozdravnem nagovoru ravnatelja šole prof. Martina Šoška je o razstavi in avtorju govoril akademski slikar prof. Alojz Konec. BREŽICE, 26. februarja - Posavski muzej in časopis Naš tednik sta pripravila v muzeju razgovor z glasbenico Stanko Macur iz Brestanice ter pesnikom in likovnikom Rudijem Stoparjem iz Sevnice. Pogovor je vodil urednik Našega glasa Ivan Kastelic. Sloparjeve pesmi je bral Ivan Mirt. NOVO MESTO, 26. februarja - Hrvaško kulturno združenje in frančiškanski samostan sta organizirala humanitarni koncert hrvaške pevke Josipe Lisac. Na klavirju jo je spremljal Gojko Tomljanovič. SEVNICA, 26. februarja - V galeriji na sevniškem gradu so odprli 8. posavsko likovno razstavo, kjer je razstavljalo 47 ustvarjalcev iz Posavja. Prireditev sta pripravili Grajska galerija in Zveza kulturnih organizacij Sevnica. JANKOVIČI, 28. februarja - Na Raztresenovi domačiji sta avtor'Ione Jakše in pisatelj prof. Jože Dular predstavila knjigo Dolenjski obrazi. Večerje popestrila pevska skupina Kresnice iz Adlešičcv. KRŠKO, 28. februarja - Big band Krško je nastopil v hotelu Sremič na samostojnem koncertu. LJUBLJANA, 28. februarja - V Cankarjevem domu so podelili nagrade MAREC MAREC Ivana Tanko, avtorica razstave Orožje iz depojev Dolenjskega muzeja KRONIKA Rast 3-4/1997 Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne dosežke enajstim gospodarstvenikom in podjetnikom, med katerimi sta bila tudi generalni direktor Term Čatež Borut Mokrovič in mag. Janez Istenič, znani vinogradnik iz Starc vasi pri Bizeljskem. SEVNICA, 28. februarja -Tukajšnja Zveza kulturnih organizacij je pripravila nastop gledališča Toneta Čufarja z Jesenic s komedijo Alda Nicolaija Zenska je...ženska. VIŠNJA GORA, 28. februarja - Na Čandkovi domačiji so pripravili kulturni večer, na katerem so se predstavili višnjegorski ustvarjalci: slikar Štefan Horvat ter pesnice Mihaela Zajc-Jarc, Marija Pilko in Melita Gervas. Med recitacijami je igral glasbenik Boštjan Klemenčič, večer pa je povezoval Rudi Škof iz Novega mesta. LJUBUANA - Na predlog Roberta Tinlota, direktorja urada za trto in vino OIV v Parizu, je francosko kmetijsko ministrstvo odlikovalo dr. Julija Nemaniča z viteškim križem za zasluge, ki jih je ta Belokranjec, znani vinski strokovnjak, zaposlen na Kmetijskem inštitutu Slovenije, doslej naredil na področju vinarstva. Odličje so mu izročili na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. GROSUPLJE, 1. marca-Tukajšnja Zveza kulturnih organizacij je ob 15-letnici folklorne skupine Račna pripravila v Račni prireditev z naslovom Dolenjska v plesu in pesmi. Gledališka skupina Kulturnega društva Stična pa je v Kutlumem domu Grosuplje uprizorila komedijo Branislava Nušiča Sumljiva oseba. NOVO MESTO -1. marca je bil dan odprtih vrat Dolenjskega muzeja. Že 28. februarja je bila otvoritev razstave z naslovom Orožje iz depojev Dolenjskega muzeja. Avtorica razstave je bila pedagoginja Ivana Tanko, ki je tudi napisala tekst v priložnostnem katalogu. Večerje s ciklusom vojaških ljudskih pesmi obogatila pevka Bogdana Herman. 1. marca so si obiskovalci lahko ogledali depo etnološkega oddelka, arheološke restavratorske delavnice in vseh stalnih muzejskih zbirk ter slikarsko razstavo Jožeta Ciuhe. Direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picclj je govoril o uspešnem delu muzeja v preteklem letu. NOVO MESTO, 1. marca-Tukajšnja Zveza kulturnih organizacij, Kulturni center Janeza Trdine in Mestna občina so pripravili v Kulturnem centru plesno predstavo v počastitev 90-letnicc rojstva plesalca, koreografa, pedagoga, pisca, pesnika, slikarja in častnega občana občine Novo mesto Pina Mlakarja. V programu, ki gaje povezovala Jerica Pezdič, so poleg slavnostnega govornika, novomeškega župana Francija Koncilije, nastopili plesalci domačega plesnega društvaTerpsihora (koreograf Gregor Luštek), Slovenski plesni projekt, katerega koreografija “Posvečeno mojim koreninam” je delo Freda Lasserra, in plesni oddelek Glasbene šole Marjana Kozine, ki ga vodi Sonja Rostan. Za uvod so organizatorji pripravili ogled videokasete s koreografijami Pina Mlakarja in v izvedbi plesalcev Maruše in Vojka Vidmarja. Prireditve seje udeležil skupaj /. življenjsko sopotnico in soplesalko Pio tudi slavljenec Pino Mlakar, kije navdušil občinstvo s svojim prisrčnim nagovorom. STRANSKA VAS PRI NOVEM MESTU, 1. marca - Moški pevski zbor Rupcrčvrh in mešani pevski zbor Mali Slatnik sta nastopila na večeru narodnih in umetnih pesmi. NOVO MESTO, 5. marca - Hrvaško kulturno združenje je pripravilo predavanje o mirni reintegraciji hrvaškega Podonavja, ki gaje imel Vladimir Škarič iz Inštituta za uporabne družbene raziskave v Zagrebu. BREŽICE, 6. marca - Posavski muzej je pripravil ob dnevu žena slikarsko razstavo Junoša Miklavca. Slavnostna govornica je bila Štefka Kučan, slikarja je predstavila Agata Pevec, kustodinja in pedagoginja v muzeju. Razstavo, ki jo je s svojim nastopom popestrila dramska igralka Polona Vetrih, je odprl brežiški župan Jože Avšič. ČRNOMELJ, 6. marca - Glasbena mladina Bele krajine je pripravila v dvorani župnijske Karitas koncert kvarteta Arco Balcno iz Belgije. LJUBLJANA, 6. marca - Predsednik Slovenskega konservatorskega društva Janez Kromar je v Narodni galeriji podelil Steletovo nagrado za življenjsko delo prof. dr. Emilijanu Cevcu in tri Steletova priznanja za leto 19%. Med prejemniki priznanj je bil tudi Andrej Hudoklin iz Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, kije dobil to priznanje za aktivno vlogo pri ohranitvi MAREC močvirnega sveta Jovsov in ureditev izvirnega območja ponikovalnice Temenice. Slavnostni govornik na podelitvijo bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. France Bernik. NOVO MESTO, 6. marca - V galeriji Luna je bila otvoritev razstave slik fotografa Gorana Bertoka z naslovom Fotografije. DOLENJSKE TOPLICE, 7. marca - V zdraviliški restavraciji so pripravili v počastitev dneva žena literami večer ob izidu knjižnega prvenca Prebujanje Anice Sparavec - Erič. Poleg avtorice in predstavnika založbe Erro Tonija Vovka so v kulturnem programu nastopili pevci šmihelskega moškega zbora. Pesmi iz novonastale zbirke Anice Sparavec - Erič, kije doma iz hrvaškega Zagorja, sedaj pa živi in dela kot ekonomistka v tovarni zdravil Krka, je bral Jani Kramar, kije tudi povezoval progoram. ČRNOMELJ, 8. marca - Kulturnoumetniško društvo Artotcka Bela krajina je pripravilo v Špcličcvi hiši otvoritev likovne razstave zakoncev Neve Vrancšič - Virant in Kostje Viranta. ŠENTJERNEJ, 8. marca - Domači pihalni orkester je imel v osnovni šoli letni koncert. Orkester, ki šteje 42 članov, vodi Sandi Franko. NOVO M ESTO, 9. marca - Glasbena šola Marjana Kozine je pripravila violinski koncert Novomeščanke Maje Bevc, dijakinje Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana. PREČNA, 9. marca - Tukajšnje amatersko gledališče je pod vodstvom svo- jo prvič uprizorilo v Kulturnem domu. NOVO MESTO, 12. marca - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bil komorni koncert ob 200. obletnici rojstva Franza Schuberta. Nastopili so Irena Baar (sopran), Tomaž Lorenz (violina), Alenka Ščck - Lorenz (klavir) in Andrej Petrač (violončelo). KOČEVJE, 13. marca - Na povabilo kočevskega župana Janka Vebra siti to mesto obiskala predstavnika pobratene občine Dolina pri Trstu, župan Boris Pangerc in podžupan Aldo Štefančič. IJUBLIANA - V Mtili galeriji Cankarjevega doma so podelili nagrade izbranim avtorjem, ki so sodelovali na natečaju za fotografijo leta, in odprli razstavo njihovih del. Okrog 140 avtorjev je poslalo več kot 1400 fotografij. Žirija je v kategoriji umetniške fotografije podelilo pivo nagrado Borutu Peterlinu, doma iz Straže, ki zdaj študira na mednarodnem oddelku za fotografijo na praški akademiji za fotografijo, film in televizijo. NOVO MESTO, 14. marca - Mešani pevski zbor Revoz, ki ga vodi prof. Cvetka Hribar, je imel v Kulturnem centru Janeza Trdine celovečerni koncert. Gostje so bili pevci otroškega pevskega zbora Osnovne šole Vavta vas. SEVNICA, 14. marca - V organizaciji tukajšnje Zveze kulturnih organizacij je gostovala gledališka skupina DKD Svoboda Senovo z uprizoritvijo komedije Toneta Partljiča Štajcr’c v Ljubljani. TREBNJE, 14. marca - Društvo glasbenih pedagogov in skupnost glasbenih šol Bele krajine, Dolenjske in Posavja sta pripravila v Kulturnem domu tradicionalno revijo učencev glasbenih šol iz Brežic, Črnomlja, Krškega, Novega mesiti, Sevnice in Trebnjega. Prireditev je odprla ravnateljica tukajšnje glasbene šole prof. Tatjana Mihelčič - Gregorčič. BENINGIIEIM (NEMČIJA), 15. marca - Folklorna skupina Kulturnega društva Mura je praznovala svojo 10-letnico delovanja. Na slavnostno prireditev so povabili tudi folklorno skupino Kulturnoumetniškega društva Otona Župančiča iz Artič, ki sojo spremljali predstavniki brežiške občine in Zveze kulturnih organizacij. KOSTANJEVICA, 15. marca-Aktiv kmečkih žena Pod Gorjanci, ki deluje pod okriljem Društva kmetic Krško, je v Kulturnem domu pripravil večer ljudskih pesmi in starih običajev. Na prireditvi so se jim pridružili še člani kulturnega društva Svoboda iz Senovega in Kostanjeviški oktet. KRŠKO, 15. marca - Kulturni dom je pripravil celovečerni balet Georga Gershvvina, ki siti ga uprizorila orkester in baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana. Dirigent je bil Igor Švara, solist pa pianist Aci Bertoncelj. METLIKA, 15. marca - Belokranjski muzej je v Ganglovem razstavišču pripravil razstavo z naslovom Veseli vuzem, na kateri so bile na ogled grafične upodobitve pisanic Arpada Šalamona in Jožeta Žlavsa in velikonočne voščilnice iz zbirke I lede Vidmar Šalamon. Razstavo je odprla direktorica Mestnega muzeja MAREC Ljubljana in predsednica Slovenskega muzejskega društva Taja Čepič. Na otvoritvi so zapele pevke iz Adlcšičev. OSILNICA, 15. marca - Pred letno konferenco Civilnega gibanja za razvoj Osilniške doline so pripravili literarni večer, na katerem je bral svoje pesmi Vaslav Jarm iz Kočevja. Njega in Jarmovo družino je predstavil Jože Ožura, zbrane pa je pozdravil osilniški župan Anton Kovač. ROB PRI VELIKIH LAŠČAH, 15. marca - Dramska skupina tukajšnjega kulturnoumetniškega društva je uprizorila komedijo Frana Lipaha Glavni dobitek. KRONIKA Rast 3-4/1997 NOVO MESTO, 19. marca - Na povabilo Knjižnice Mirana Jarca je svetovni popotnik Tomo Križnar iz Nakla predstavil ob diapozitivih svojo zadnjo knjigo Mana, kije nastala na popotovanju med Indijanci. KOČEVJE, 20. marca - Razstavo Belokranjske pisanice, ki stajo organizirala Pokrajinski muzej Kočevje in Belokranjski muzej Metlika, so odprli v tukajšnjem muzeju. NOVO MESTO, 20. marca - V veliki čitalnici Knjižnice Mirana Jarca je biki predstavitev najnovejšega romana Puščava pisatelja Bogdana Novaka iz Ljubljane. KRŠKO, 21. marca-Tamara Vonta je predstavila svojo pesniško zbirko Sončni mrk gospod v založbi Opus, kjer je knjiga izšla. Poleg avtorice sta sodelovala na predstavitvi recitatorka Ana Rostohar in urednik založbe Silvester Mavsar. Glasbeno je večer popestrila posavska skupina Tunke. LJUBLJANA, 21. marca - Dolenjski in belokranjski župani so na sejmu Alpe Adria družno predstavili naravno in kulturno dediščino svojih krajev. Prireditev sta ob izdaji knjižnice Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine pripravili Območna gospodarska zbornica Novo mesto in Dolenjska turistična zveza. Med gosti so bili podpredsednik vlade Marjan Podobnik, minister Božo Grafenauer in predsednik Turistične zveze Marjan Rožič. MI RNA PEČ, 21. marca - V tukajšnji osnovni šoli je bila otvoritev razstave del akademske slikarke, rojakinje Mojce Pungerčar. Umetnico je predstavil kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. Gostja otvoritve je bila dr. Metka Klevišar, Slovenka leta 1996, s kratkim predavanjem. Večer, s katerimi so obeležili materinski dan, so popestrili osnovnošolci s kulturnim programom. ŠMARJEŠKE TOPLICE - Od 21. do 23. marca je deset slikarjev (Jožica Medle, Ida Rebula, Huiqin Wang, Stanc Žerko, Boris Zajc, Marijan Maznik, Janko Orač, Jurij Godec, Tomaž Železnik in Stanc Petrovič) ustvarjalo na 3. likovni delavnici. Njihova dela so bila predstavljena v avli zdravilišča. Na otvoritvi razstave 23. marca je zbrane pozdravil direktor Zdravilišča Šmarješke Toplice Matevž Aš, ustvarjalce pa je predstavil kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. Otvoritev so s pesmijo polepšali pevci Šentjcrncjskega okteta. TREBNJE, 21. marca-V avli Čcntraza izobraževanje in kulturo so Galerija samorastnikov, Zveza kulturnih organizacij in Knjižnica Pavla Golic pripravili pregledno razstavo trebanjskega kiparja, 56-lctnega Staneta Novaka. O umetniku in njegovem delu je govoril Janez Gartnar; ob otvoritvijo imel koncert mešani pevski zbor iz Kranja. ADLEŠIČI, 22. marca - V Kulturnem domuje bila slavnostna akademija v počastitev praznika krajevne skupnosti. Nastopili so učenci adlešiške šole in člani tukajšnjega Kulturnoumetniškega društva Boža Račiča. Prejšnji dan so na Raztresenovi domačiji v Jankovičih predstavili knjigo Marte Božič Sodelovanje in organiziranje. V okviru praznovanja je bila tu še otvoritev razstave del slikarke Nede Erceg iz Zagreba. BREŽICE, 22. marca - Tukajšnja glasbena šola je v počastitev materinskega dneva v cerkvi sv. Lovrenca priredila koncert, ki gaje naslovila Komorni večer z vami. Programje povezovala Ela Verstovšek. KRMELJ, 22. marca - V osnovni šoli je učiteljem predavala dr. Jane Bluestein, Američanka, kije doktorirala v Pitsburgu iz pedagoških znanosti, živi pavNevv Mexicu. Govorila je o svojih spoznanjih, kijih je zapisala v svoji najnovejši knjigi Disciplina 21. stoletja. KRŠKO, 22. marca - Kulturni dom je organiziral koncert Volodje Bal-žalorskcga (violina) in Igorja Sajeta (kitara). RIBNICA, 22. marca - Pred spomenikom v Makoši pri Ribnici je bila počastitev spomina na tragični dogodek 25. marca 1944, ko je padlo 17 borcev 283 9. kočevske brigade. O tem je govoril nekdanji borec te enote Engelberl Zorc. MAREC SEMIČ, 22. marca - Kultumoumetniško društvo Orel iz Semiča je ob materin- skem dnevu pripravilo predstavo Molierove komedije Kaznovani soprog v izvedbi igralske skupine Kulturnoumctniškega društva Predoslje. Naslednji dan, na cvetno nedeljo, pa je bil prav tam, v Kulturnem domu, kulturni večer z naslovom Poklanjamo vam šopek sreče in veselja. Nastopili so mladi igralci iz Črmošnjic, otroška skupina iz Črešnjevca, mladi glasbeniki semiške podružnice Glasbene šole Črnomelj, Šokice in moški pevski zbor sv. Stefana. VIVA DEL GARDA (ITALIJA), 23. marca - Pihalni orkester Krka Zdravilišča iz Straže seje tudi letos udeležil mednarodnega temovanja pihalnih orkestrov v tem italijanskem mestu. Nastopili v 1. kategoriji in bili med 13 orkestri najboljši, njihov dirigent Miro Saje pa je bil najboljši od vseh 44 sodelujočih. NOVO MESTO - 24. in 25. marca sta bili v Domu kulture gledališki predstavi Isaaca Bashevisa Singerja Norci iz Helma v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, ki ju je organiziral Kulturni center Janeza Trdine. DOBREPOLJE, 25. marca - V Jakličevem domu so s kulturno prireditvijo proslavili materinski dan, ki sojo pripravili tukajšnje mladinsko društvo, osnovna šola in aktiv kmečkih žena. NOVO MESTO, 25. marca - S pesmijo v pomlad je naslovila tukajšnja Zveza kulturnih organizacij letošnjo revijo otroških pevskih zborov v avli Kulturnega centra Janeza Trdine, na kateri so nastopili pevci iz osnovnih šol Bršljin, Šmihel, Škocjan, Center, Grm, Šmarjeta in Vavta vas. NOVO MESTO, 26. marca - V osnovni šoli Bršljin je bilo celodnevno delovno srečanje o pripravah na devetletno osnovno šolo, ki gaje pripravilo Ministrstvo za šolstvo Republike Slovenije in je bilo eno od 16 takih posvetovanj po Sloveniji. Srečanja so se udeležili minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber, državna sekretarka Teja Valenčič, od kurikularne komisije Janez Krek, ravnatelji osnovnih šol in vrtcev, župani in drugi predstavniki občin ter v drugem delu še učitelji in predstavniki svetov staršev. NOVO MESTO, 27. marca - Društvo knjižničarjev Dolenjske, ki združuje knjižničarje splošnih, osnovnošolskih, srednješolskih ter specialnih knjižnic pa tudi cerkvenih in samostanskih na območju Dolenjske z Belo krajino in Posavjem, je imelo v prostorih Knjižnice Mirana Jarca svoj občni zbor. Oceno dela društva v lanskem letuje podala predsednica prof. Nataša Petrov. Svoje delo v preteklem letu so predstavile ravnateljice šestih splošnoizobraževalnih knjižnic iz Brežic, Črnomlja, Novega mesta, Krškega, Metlike in Trebnjega. Poročili sta podali tudi Marija Andrejčič za osnovnošolske in Nataša Kumer za srednješolske knjižnice. Na zboru so za naslednji dve leti izvolili za predsednika prof. Ivico Miliča, višjega bibliotekarja v Knjižnici Mirana Jarca. Društvo, ki bo letos praznovalo dvajsetletnico delovanja, šteje okrog sto članov. NOVO MESTO, 27. marca - V veliki čitalnici Knjižnice Mirana Jarca so predstavili knjižno novost trebanjskega pisatelja Franceta Režuna V objemu letnih časov, ki je izšla pri založbi Kmečki glas. Razgovor z avtorjem je vodila bibliotekarka Jadranka Matič - Zupančič. Črtice je brala poleg pisatelja in voditeljice še Mateja Barbič. NOVO MESTO, 27. marca - Kultumoumetniško društvo Krka je v Galeriji Krka pripravilo otvoritev razstave del akademske slikarke Vide Slivnikcr. O avtorici in njenih delih je govoril dr. Nace Šumi, v kulturnem programu pa je nastopil godalni kvartet Enzo Fabiani, ki so ga leta 1989 ustanovili diplomanti ljubljanske akademije za glasbo. TOLMI N, 27. marca - Tamburaški orkester in solisti Glasbene šole Črnomelj so nastopili pred tolminskimi osnovnošolci. METLIKA, 31. marec - Na velikonočni ponedeljek so člani folklorne skupine Ivana Navratila na metliškem trgu “zavirali kolo” za ljubitelje obujanja tega starega običaja. Igrala je metliška godba na pihala, kot gostje pa so nastopile adlešičke pevke. Alojz Konec: ZVONČKI V ZIMSKEM 1NTERIERU, olje na platnu, 50 x 53 cm, sign. sr. sp., 1997 SODELAVCI TE ŠTEVILKE Karel BAČER, prof. slovenskega jezika in književnosti, v pokoju, lektor, leksikograf, Novo mesto Ana BEVC, socialna delavka, upokojena, Novo mesto Martina BOŽIČ, gimnazijska maturantka, Dolenje Dole, Škocjan Marjan BREZOVAR, dramaturg, v pokoju, Ljubljana Tone GOŠNIK, novinar - urednik in publicist, upokojen, Novo mesto Ivan GREGORČIČ, prof. slovenskega jezika in književnosti, Osnovna šola Mirna, Rakovnik, Šentrupert Urška HENIGMAN, študentka Filozofske fakultete v Ljubljani, Dolenjske Toplice Milan MARKELJ, novinar, urednik, Novo mesto Jadranka MATIČ - ZUPANČIČ, prof., višja bibliotekarka v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, Novo mesto Jožef MATIJEVIČ, umetnostni zgodovinar, višji kustos v Dolenjskem muzeju Novo mesto, Mirna Peč Marija MERCINA, prof. slovenskega jezika in primerjalne književnosti v Šolskem centru Nova Gorica, Nova Gorica Peter NOVAK, dr. tehniških znanosti, Fakulteta za strojništvo v Ljubljani, Ljubljana Irma OŽBALT, prof. slovenskega in angleškega jezika, kanadska Slovenka, Kanada Nataša PETROV, prof. francoskega jezika in primerjalne književnosti, vodja Domoznanskega oddelka v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, Novo mesto Marjan RAVBAR, dr. geografskih znanosti, direktor Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani, Novo mesto Primož REPAR, Cviblje, Dolenjske Toplice France REŽUN, predmetni učitelj zgodovine in zemljepisa, upokojen, Trebnje Zorka SKRABL, prof. zgodovine in sociologije, vodja Zgodovinskega arhiva Ljubljana - enota za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto Franci ŠALI, prof. sociologije, vodja Dolenjske založbe pri Tiskarni Novo mesto, Vavta vas Damijan ŠINIGOJ, svobodni kulturni delavec, pisatelj, Novo mesto Peter ŠTEFANČIČ, lektor in tajnik Dolenjske založbe pri Tiskarni Novo mesto, Novo mesto Rozina ŠVENT, mag. zgodovine, vodja Retrospektivne bibliografije v NUK Ljubljana, Ljubljana Sonja VOTOLEN, predmetna učiteljica slovenskega in angleškega jezika, Osnovna šola Slivnica, Slivnica Sonja ZIDARIČ, absolventka angl. jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Nova Gorica RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA RAST Letnik VIII., leto 1997, št 3-4 (49-50) RAST ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) IZDAJATELJICA: Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Franci Koncilija SOIZDAJATELJ ICE: Občine Črnomelj, Metlika, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in druge občine Dolenjske, Posavja, Bele krajine ter Kočevske SVET REVIJE: Predsednik sveta: Robert Judež (Mestna občina Novo mesto), člani: Cvetka Klobučar (Škocjan), Ksenija Khalil (Črnomelj), Milan Rman (Trebnje), Milan Travnikar (Metlika), Ida Zagorc (Šentjernej) UREDNIŠTVO: Jože Škufca (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Milan Markelj (Kultura), Marjan Ravbar (Družbena vprašanja), Janez Gabrijelčič (Rastoča knjiga), Rudi Stopar (Odmevi in odzivi) in Lucijan Reščič (likovni urednik) NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: Mestna občina Novo mesto, Scidlova cesta 1, 8000 Novo mesto, s pripisom za revijo Rast, tel.: (068) 317-256, faks: (068) 322-731 TAJNIK REVIJE: Franc Zaman LEKTOR: Peter Štefančič NAROČNINA: Mestna občina Novo mesto, št. ŽR.: 52100-630-40115, s pripisom za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 3.500 SIT, za pravne osebe 6.000 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT PRISPEVKI: Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Zcljcno je, da so prispevki napisani z računalnikom v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word, Wordpcrfcct ali v dostext. NAKLADA: 1000 izvodov PRIPRAVA ZA TISK: Biro M Novo mesto TISK: Tiskarna Novo mesto Po mnenju Ministrstva Republike Slovenije za kulturo (št. 415 - 325 / 92 z dne 1. julija 1992) je revija uvrščena med proizvode, za katere sc plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Izhaja štirikrat letno v dvojnem obsegu, in sicer marca, junija, oktobra in decembra Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto in občine soizdajatcljice MKSTNA OBČINA NOVO MESTO