E n ci kli ka sv. Očeta Leona XiII. do nadškofov in škofov vesoljnega katoliškega sveta. Rimski papeži so v raznih časih in raznoterim narodom pošiljali oznanovalce sv. evangelija; svetima možema Cirilu in Metodu so oblast podelili, da naj apostolsko opravilo prevzameta pri slovanskih narodih. — Vse slovanske dežele od nekdaj nikoli niso nehale preslavljati Cirila in Metoda, tudi Cerkev ju je čislala; ona je mnogotero častila oba dokler sta živela, in od enega umerlih tudi koščič ni hotela pogrešati. — Zato je tudi že od leta 1863 slovanskim Bohemcem, Moravcem in Hervatom, ki so vsako leto 9. sušca praznik v čast ss. Cirilu in Metodu obhajali, po privoljenji Pija IX. bilo dopuščeno, ta god zanaprej 5. malega serpana obhajati in dnevnice v spomin ss. Cirila in Metoda opravljati. Ob času, ko je bil veliki Vatikanski cerkveni zbor, je prav veliko škofov prosilo apostolski sedež, naj bi se njuno obhajanjc in stalni god na vso cerkev razširil. — Da pa se očitniše pokaže, kakšina sta moža, katera katoliškemu svetu za češčenje in obhajanje prcd oči stavimo, ozrimo se nekoliko v zgodovino njunih dejanj. »Ciril in Metod, prava brata, iz preimenitne Solunske rodovine rojena, sta se zgodaj podala v Carigrad, v glavnem ruestu na Jutru viših ved se izučit. Iskra više zmožnosti, ktera je že takrat svetila v mladenčih, ni skrita ostala; oba namreč sta v kratkein prav dobro napredovala; naj bolj pa Ciril, ki je dosegel toliko pohvalo v učenosti, da je bil v posebno čast modrijan imenovan. Ne dolgo potem se je Metod poprijemal meniškega stanii, Ciril pa je bil vreden spoznan, da muje cesarica Teodora na spodbudljej patrijarha Ignacija izročila opravila v keršanski veri izučiti Kazare unkraj Kerzoneza, kteri so v Carigradu prosili zmožnih verskih služabnikov. To opravilo je voljno sprejel. Podal se je toraj v Kerzon na Tavriškem, nekaj časa se učil domačinskega jezika ondotnega ljudstva, kakor nekteri pripovedujejo; in v tistem časuje po veliki sreči našel svete ostanke papeža sv. Klemena L, ktere je lahko spoznal iz razširjenega izročila od prednikov in pa iz sidra, ker je bilo znano, da z njim je bil preserčni mučenec na povelje cesarja Trajana v morje pogreznjen in potem pokopan. Ko je imel ta predragi zaklad v rokab, je prehodil kazarske mesta in stanovanje; in potem ko so bili po njegovih naukih izurjeni in po Božjen razsvitljenji spodbujeni, jih je po zatertem mnogoterem neverstvu zedinil z Jezusom Kristusora. Kadar pa je bila nova keršanska občina prav dobro vstanovljena, je dal spomina vreden izgled zderžnosti in keršanske ljubezni, ker odbil je vse od domačinov ponudena darila, razun oprostenja sužnjev, kteri so bili kristjani. Zdajci se je vesčl vernil v Carigrad in uraaknil se je on v samostan Polihron, v kterega se je bil podal že njegov brat. V tem pride glas o srečnem vspehu med Kazari do Ratislava, moravskega kneza. Le-ta, spodbujen z izgledom Kazarov, obravnava s cesarjem Mihelom III. o tem, da pokliče nekoliko evangeljskih delavcev iz Carigrada, in kar je želel, je dosegel brez težave. Že s tolikimi deli preslavljena krepost Cirila in Metoda in jasna njihova volja, bližnjemu pomagati, je storila, da sta ona bila odmenjena iti v Moravijo. Na potu skoz Bolgarijo, kjer se je bilo keršanstvo že začelo, na nobenem kraju nista opustila priložnosti, vero razširjati. V Moravsko pa, kjer so jima do deržavnih mej množice naproti germele, sta bila sprejeta z naj večo radovoljnostjo in veselo slovesnostjo. In brez pomuda sta se lotila, keršanski nauk vlivati v duše, in upanje jim k nebeškim dobrotam dvigati; to pa s toliko močjo, s tako delavno pridnostjo, da se je moravsko ljudstvo v ne dolgem času k Jezusu Kristusu obernilo. K temu ni raalo pomoglo znanje slovanskega jezika, ki si ga je Ciril pridobil bil poprej, in veliko je storilo sveto pismo obojne zaveze, ktero je bil prestavil v lastui ljudski jezik. Zato ves slovenski rod ima silo veliko zabvaliti možu, ker od njega je prejel ne le samo dobroto keršanske vere, arapak tudi družbinske olike; zakaj Ciril in Metod sta bila perva, ki sta iznašla tudi pisavo, s ktero se slovanski jezik piše in znainnja, in iz tega vzroka se ona po pravici cenita začetnika tega jezika. Iz tako daljnih in razločnih okrajin pa v drugič srečen glas naznani slavna djanja v Rim. — Papež Nikolaj I. verlima bratouia zapove v Ritn popotvati, in brez pomude se napravljata, spolniti povelje ; in ko romanje veselo nastopita, neseta seboj svetinje svetega Kleinena. Na to naznanilo Hadrijan II., ki je bil nastopil na mesto umerlega Nikolaja, spremljen od duhovstva in ljudstva, skazovaje veliko čast, gre preslavnima gostoma naproti. Telo sv. Klemena, zdajci preslavljeno z velikimi čudeži, se v slovesnem sprevodu nese v baziliko, ki je bila o Konštantinovem času zidana na tistem mestu, kjer je stala očetovska hiša nepremagljivega mučenika. Na to Ciril in Metod papežu v pričo duhovstva poročata o svoji apostoljski službi, ktere sta sveto in marljivo opravljala. In ker sta delala nasproti vstanovam prednikov in svetim verskim šegam, ko sta v opravilu službe božje rabila slovenski jezik, sta svojo reč zagovarjala s tako zanesljivimi in jasnimi razlogi, da so papež in vse duhovstvo moža pohvalili in poterdili. Potem sta oba po predlogi izrekla katoliške vere izpovedanje, in zaprisežena, da ostaneta v veri sv. Petra in Rimskih papežev, sta bila od Hadrijana samega imenovana in posvečena škofa, in mnogi njunih učencev so prejeli razne stopnje posvečevanj. Bilo je pa v previdnost božji, da je Ciril v Rimu dokončal tečaj svojega življenja 14. svečana leta 869, zrel bolj v čednosti, kakor v starosti. Imel je očiten in preslaven pogreb, ravno kakor ga imajo rimski papeži, in položen je bil z naj večo častjo v grob, kterega je bil papež Hadrijan sebi sozidal. Svetega trupla ranjcega rimsko ljudstvo ni dopustilo v Carigrad prenesti, akoravno je to želela in prosila preužaljena mati; neseno je bilo v cerkev sv. Klemena in položen blizo njegovih koščic, ktere je Ciril sam toliko let s spoštovanjem imel v varstvu. In ko so ga peljali skozi mesto med slovesnim psalmo-petjem, ne toliko v pogrebnem kolikor v zmagoslovnem sprevodu, je bilo viditi, da rimsko ljudstvo nebeške slavnosti skazuje presvetemu možu. Ko se je to spolnilo, se je Metod ko škof na povelje in z blagoslovom papeževim vernil k navadnim apostolskim opravilom in dolžnostim na Moravsko. V tej deželi je bil iz vse duše izgled čede, katoliški reči je služil od dne do dne z večo prizadevnostjo; nemirnim začetnikom novotarij se je serčno ustavljal, da bi ne pretresli katoliškega imena z nespametnimi menitvami; Svetopolka kneza, kteri je Ratislavu nasledoval, je v veri podučeval, in ko je dolžnost opustil, ga je opominjal, svaril, poslednjič ga s prepovedjo svetih skrivnost kaznoval. Iz teh vzrokov si je nakopal jezo ostudnega in nečistega nasilnika, od kterega je bil pahnjen v pregnanstvo. Kadar je bil pa nekoliko pozneje zopet vstanovljen, je z opomini v pravi čas dosegel, da je knez boljše misli razodeval, in spoznal, da poprejšno navado mora z novim življenjem popraviti. To pa je res čudno, da je čujoča Metodova Ijubezen, prestopivši moravske meje, kakor pri Cirilovem življenji Liburnijane in Serbe dosegla, tako zdaj Panonce pridobila, kterih poglavarja, Kocela po imenu, je v katoliški veri podučil in v dolžnosti ohranil; tako tudi Bulgare, ktere je z njih kraljem Bogorisom vred v keršanski veri poterdil; pa Dalmatince, s kterimi je nebeške darove delil in taistih deležne storil; in Korotane, med kterimi je veliko delal, da bi jih pripeljal k spoznanju in češenju pravega Boga". (Konec prih.) 21*