List 32.
Cena ¡ia celo leto po pošti 2 gold. 20 kr., /.a pol leta 1 gold. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr. Pdsamesni listi po 3 kraje.Naročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 6. velkiga 8erpana 1849.
Otl hranjenja žita.
(Iz allg. osterr. Biirgerzeituug.)
Iz vradniga naznanjenja v Dunajskih novinah od 12. malig$ Serpana zastran stanja žita se vidi, de žito v vsih deželah cesarstva lepo lepo stoji, in de ga bo še precej čez potrebe, desi-ravno se ga veliko povžije in ga iz Ogerskiga in z njim zvezanih dežel nič ne pride. Če je že v časih popolniga miru zapoved modrosti , v rodovitnih letih za poznejši leta pomanjkanja skerbeti,— je zdaj dvakrat koristno in zapoved potrebe, preobilo letašnje žito v javnih žitnicah, ki se imajo napraviti, za prihodnje dni shraniti, zlasti pa zato, ker so prebivavci vesvoljniga cesarstva zavoljo nesrečnih notranjih bojev v njihnih materielnih razmerah tako oslabljeni, de bo velika draginja živežev v družbi hudih bo-lezin, ktere že zdaj gospodarijo, posamesnimu kakor vesvoljstvu le hude nasledke prinesla.
Javne žitnice se zamorejo po dvojnim pravilu napraviti. Ali se to samo na deržavne stroške zgodi, ali je pa ta skerb posa-mesnim srenjam prepušena, in deržava skerbi samo za splošno vpeljanje teh naprav in de gosposke nad njimi čujejo.
Kar pervo pravilo utice, ga najdemo na Angležkim izgotovljeno, kjer je tudi večini kupčijskim družtvam pripušeno, žita v kraljevih hramih hraniti, s postavnim prideržkam , de smejo te hrame samo odpreti, kadar je zavoljo velike cene žita na tergih treba, de vladarstvo na noge stopi. Nasledki te koristne naprave so znani. Gotov pomoček nam da v roko, se zoper vohernijo in nevarno draginjo braniti.
V Avstrii se je doslej v tej tako važni reči malo zgodilo, kar vesvoljni prid utice. Pa perva stopnja visociga ministerstva za obdelovanje dežele in za gorništvo, ktero je s pripročenjem tako imenovane Sindarjeve žitnice storilo, nam da upanje, de bo pozneje še več koristniga storilo.
Izvedenje druziga pravila, po kterim je hranjenje žita kot srenjska reč, najdemo, desiravno še ne tako obširno, kakor bi bilo želeti, že v Avstrii. Za vživavce je enako, kako se žito hrani , če se s tem le namen doseže, namreč, žito po ceni. Pa vunder da porabljenje druziga pravila še splošno hasen, de posamesni veči in majnši posestniki v tacih rodovitnih letih niso prisiljeni,
svoje zaloge raztrosevati, ampak jih v javnih žitnicah hraniti in tako ob enim h kreditu priti, kteriga imajo ravno zdaj, imenito pa veči posestniki, pičlo.
Nar starejši viža, žita hraniti, se je operala na pravilo, žito po mogočosti varovati, de zrak ni k njemu prišel. Zavoljo tega so zakopavali žito v zemljo. De bi se 'pa žito tudi škodljive zemeljske vlažnosti obvarovalo bilo, so gledali, de so take jame navadno v ilnatih gričih skopali. Na Ogerskim se take jame še dan današnji marsikje vidijo. Zavoljo njilme prostosti zaslužijo pripo-ročenje, posebno v južnih deželah, kjer jih veči gorkota podpera. V boij severnih deželah se je pa marsikaj zoper njih zdvignilo, posebno, ker se vlažnost zemlje ne da popolnama odverniti in se žito tudi marsiktere škode po ljudeh in živalih ne da popolnama obvarovati. Zakaj dobre žitnice se morajo dostikrat tako dalječ od pohištva napraviti, deje le silno težavno čuti, de tatje do njih ne pridejo; na drugi strani pa izvohajo podlasce in druge živali zakopane žita.
Take in druge skušnje so napeljale človeško bistroumnost, žita drugače in žveči basnijo spravljati, namreč na nasprotno vižo, tako , de so žitam po mogočosti zraka dali.
Skušnja je tudi pokazala, de je ta misel srečna in djanjska. Prašalo se je samo še, kako to misel po mogočosti prosto izgotoviti. Tudi tej potrebi je gori imenovani Sindar zadostil, ki je stolpnico (Thurmschiitkasten) znašel. Vladarstvo jo je tudi srenjam priporočilo.
Stolpnica, ki se da po potrebnosti veči ali manji narediti, je tako narejena, de se vreče ali Žaklji z žitam po vretenu v hram vlečejo, ki se odzgorej napolniti, na spodnji strani pa z zatvornico sprazniti da. V notranjim prostoru so pa duški, ki grejo naskriž, in po njih vleče zrak na nasuto žito in ga tako ohrani.
Dunajska kmetijska družba je dala pred 30 letmi Sindar-jeve „Temeljne postave kmetijstva“ v nemško prestaviti. V teh bukvah so našli pervo vpodobljenje misli neprestaniga prezračevanja žita. In to je dalo pervi nagon, to ideo v našim cesarstvu izpeljati , kar se je potem mnogokje zgodilo, in sicer narpervo na Ogerskim že v letu 1822 v Novograjski stolici na grof Keglevi-čevi grašini Nagy-Orsi.
V kratkim času so bile še tri take stolpnice napravljene, in sicer v soseski imenovaniga kraja na grof Forgačevi grašini Seren, kakor tudi v Berzenki in Lošoncu, ktere je Novograjška stolica iz dobrodelniga namena napraviti dala, de bi se bila v pomoč bolj ubožnih žitnica naredila, iz ktere bi se bilo žito v pomladi po mogoče nizki ceni prodajalo. — Vse mame, ktere nevednost in hudovoljnost zoper vpeljanje novih naredb dela, omolknejo, ako reči, ki se ne dajo tajiti, dobiček razkažejo, ki v oči bode. Tako se je tudi zgodilo, de je tudi Sindarjeva žitnica na Ogerskim veljavnost dobila, kjer so jih kmalo več napravili, in še clo ple-menitaži, kteri se niso ravno radi kake nove reči prijeli. —
Dve enake žitnici ste bile tudi v slavnim ces. kobilništvu v Mezehegju sozidane, od kterih tistočasni kmetijski oskerbljeva-vec Andrej Arbot, sloveč kmetovavec, še v letu 1836 to le
piše: „Naše žitnice so tako zidane, kakor so v Saboljski stolici viditi; derže 1500 vaganov in ljudje se jih vedno poslužijo; pšenica se v njih prav dobro hrani“. Razun že imenovanih žitnic jih je še veliko druzih na grašinah v ogerski deželi, kterenašteti bi bilo zoper naš namen. Koristnost teh stolpnic se spozna, če kdo posebno moč sape občuti, ktera s tako močjo skozi duške tudi takrat vleče, ko zvunej ni ne sapice čutiti, de vsaka luč vgasne. Ravno tako tudi te stolpnice to priporoča, de, postavim,
Eri stolpnici, ktera ima samo pet verst, sapa iz peternih duškov, i se v nasprotni naravnavi podvojijo, vse žito eniga vagana, ki se doli vsuje, 50krat prešine. Tako se tadaj prav lahko doseže, de ne ostane ne eno zerno na starim mestu, in tadaj ni se nevarnosti bati, de bi žito operhnelo.
Razun tega je pa za hranjenje žita popolnama enako, koliko je žita v stolpnici, ali polno ali ne. Iz tega se previdi koristnost, ker je mogoče, še tako malo žita odvzeti in stolpnico zopet po volji napolniti. Ker sapa skozi stolpnico tako močno vleče, ni treba, de bi bilo žito poprej popolnama osušeno. Tudi vlažnost (fajhtnost) v raznih letnih časih ne škodje žitu.
Zadnjič ne pride tako v žito ne samo nič prahu in poliske, ampak tudi pleve se v močni sapi popolnama izvejejo. Ne da se tedaj tajiti, de je ta viža žito hraniti že zavoljo tega vsiga pri-poročenja vredna, ker je tudi ogna, tatov in požrešnih žival popolnama zavarovana.
V sklepu opomnimo tudi še stolpnice v Černim potoku na Ogerskim, ktera je za čvetero žito narejena, na prostoru, ki 848 kubiknih komolcov meri, 1696 vaganov, in z prizidanim poslopjem 1809 vaganov žita hrani. Stroški so:
Za zidarstvo....................... 704 gld. 51 kraje.
„ tesarstvo....................... 636 „ 33 „
„ prizidanje
560
31
Skup .	.	.	1901 gld. 54 kraje.
Tadaj bi hranjenje vagana kakih 31 grošev stalo; če bi se pa stolpnica še bolj prosto zidala, le 45 kraje. *).
Zamahujenstvo.
(Dalje.)
Sorte zamaknjenih.
Kar začetek zamaknjenstva utice, so zamaknjeni poglavitno troje sorte: 1. so taki, ki jih drugi — v tej reči učeni zamaknejo;
Nikjer ne zaslužijo take stolpnice bolj priporočene biti, kakor pri nas, kjer je zdaj kmet, prav po njegovi volji, ene nadloge — desetine in tlake — rešen. Še drage bi ga bito rešiti, namreč nespametne misli, de mora, kar pridela v Terst ali pa na Koroško zvoziti, kamor večdel vse svoje premoženje zvozi, ker je v teh krajih sploh vse bolj po ceni kakor pri nas. Vozi in vozi, dokler se da, kadar več ni — pa doma strada in dolgove dela. Če bi pa svoje pridelke lepo redno hranil in za potrebe prodajal, bi bil marsikdo bolji mož. — Srenje se bodo kmalo ebravnale; tem nazoči sostavk posebno na serce položimo.	Vredn.
2.	so, ki zavoljo bolezni v zamaknjenost padejo, in 3. so taki, ki se z mnogoterimi sredstvi sami zamaknejo !! —
Poslednji so veči del postarni in malovredni ljudje, čeravno nekterokrat na vides dobre in liasne reči povejo. — Pravim kristjanam kaj škodovati, jim Bog nikakor ne pripusti; torej se jih tudi bati ni.
Le prederznim radovedežem in krivovernim kristjanam se od strani samozamaknjencov dostikrat lahko velika škoda na duši) pa tudi na telesu prigodi *). V popolnama zamaknjenost taki ljudje nikolj tako priti ne zamorejo, kakor se pri tistih godi, ki po drugih , ali pa zavoljo bolezni nezadolžno v zamaknjenost padejo.
Sam sebe zamakniti iskati, je neizrečeno velika pregreha. Če pa učeni in pošteni možje kako bolehno mlado peršono le samo iz tega namena zamaknejo, de bi zdravila za njo zvedili, ni nič pregrešniga v tem; kakor hitro pa kaj drugiga, posebno od uniga sveta, ali pa od prihodnosti na tem svetu zvediti hočejo, se silno silno zoper pervo božjo zapoved pregrešijo ; zakaj kar se na unim svetu godi, ali kar se po neizvedljivim sklepu božjim v prihodnosti na tem svetu goditi ima, po besedi Jezusa v priliki (priglihi) od bogatiga moža in ubogiga Lazara, nihče veditine sme, razun komur je Bog kaj na kako častito bogavredno vižo (ne pa v kaki vročinski bolezni itd.} v zveličanje človeškiga rodu milovoljno razodel.
V svetim pismu nikjer ne stoji, de bi bil Bog sebe ali kaj drugiga naturno , še menj po kaki človeški umetnosti prisiljen komu kadaj razodel. —- V živaljskim magnetizmu ali zamaknjenju se ne razodeva Bog, ampak le ali samovlastni, issvobodeni, ali pa tudi kak drug ograjen duh kako skrivno reč razodene. — To je pa gotovo res, čeravno nihče tega prav zapopasti ali razumeti ne more: de ali umetno ali naturno zamaknjeni, dokler so v magne-tiškim spanju tistim, ki ž njimi v zvezo stopijo, na vprašanje vse po resnici povejo, karkoli se na tem svetu godi, ali kar se je že zdavnaj (na tem svetu) zgodilo, — in de od tega, kar se na unim svetu godi, ali kar se v prihodnosti na tein svetu goditi ima, ne-kteri clo nič, nekteri nekoliko — pa vse zmešano veči del svetimu pismu nasproti (in ne vsi enako) pripovedujejo. To je gotovo in živo spričevanje, de zamaknjenim se Bog ne razodene: k čemur se še to pristavi, de zamaknjeni od tega , kar so v magnetiškim spanju govorili, kakor hitro se popolnama zbudijo (ali ozdravijo) ničesar več ne vejo. Že iz tega se lahko ve, kaj de je na te čudovite reči deržati, kijih naše sadanje, le omilovanja vredne — in vse druge zamaknjence od uniga sveta in od prihodnosti na tem svetu bedoče ali čuje pripovedujejo — ker od tega, kar se na tem svetu v daljnih krajih godi, ali kar se je že zgodilo^ (budoče), clo nič ne povejo. Ali čeravno se kaka reč, pa med tavzenti komaj ena, po teh prerokbah zgodi, vunderle ne moremo tega za božje raz-odenje deržati; — ker se vse, kar zamaknjenci pripovedujejo,
*) Neko tako žalostno prigodbo sim že tudi jaz doživel, kje in kadaj pa še sa-daj povedati ne smem, ker še tisti ljudje živijo, ki so mi to reč/zaupali. —
nikolj popolnaraa ne zgodi. To le iz neke bolj razvite zmožnosti človeškiga dozdevanja pride; kar pa druge čudovite reči, kterih spolnjenja pričakati ni, utice, jih zgola razbeljena domišlija (er-hitzte Phantasie) takim bolnikam rodi.
Jasnejši razlaganje zamaknjenosti.
Kako de se to godi, de človek v magnetiškimu spanju ali v zamaknjenosti na vprašanje vse po resnici pové, kar se še tako v daljnih krajih na tem svetu godi, hočem toliko, kolikor
E o mojim zdenju prosti ljudjé saj nekoliko zapopasti zamorejo, ar je mogoče, po domače povedati.
Vsakter kristjan ve, de človek s telesa in z duha obstoji, de telo k telesnimu in duh več k svetu duhov gré, pa je, (duh) dokler človek živi, tako rekoč v telesu uklénjen, kakor s. Pavl apostelj veli.
Dalej ima vsakter kristjan vediti, de človek, ali veliko več človeški duh, dokler je v telesu uklenjen, po besedi Jezusa od sveta duhov le samo toliko vediti sme, kolikor nam je Bog po svoji neskončni milosti že v starim testamentu po prerokih, in zadnjič po svojim edinorojenim sinu Jezusu Kristusu v naše zveličanje vselej na bogavredno vižo popolnama razodel. Le po tem razodenju stojimo z Bogam vselej v pravi zvezi.
Več kot to od sveta duhov vediti, ali ž njimi v kako drugo zvezo (kakor po naši sveti veri) priti umetno iskati, je pregrešna prederznost.
Sveto pismo nam le pove: de so duhovi mnogoterni, — de so tudi v podnebju — okoli nas; pa kakošni ravno de so, nam sveto pismo nič ne pove; ker nam tega v našim zveličanju vediti treba ni.
Tudi v našo časno srečo nam tega vediti treba ni, zakaj duhovi nam tudi v časnih recéh le samo toliko v škodo ali prid biti zamorejo , kolikor nas vera uči.
Učeni ljudjé vedo po živaljskim magnetizmu, pa tudi sveto pismo nam nekaj maliga od tega pové, de je človek tako rekoč sredica med svetam teles in duhov, de je človeško telo tako vstvarjeno, de imajo nar nježnejših čutnic končki (Nervenendchen) nek telesnim očesam vselej nevidin zok ali puh , ki se že v svet duhov razširuje, in je tako rekoč pot in veza med duhov in teles svetam. Čudovito je delo božjih rok!! —
Od téga zoka nekteri popolnama zamaknjeni ali magneti-zirani precej razumljivo povejo. Tudi nekteri povejo, de se iz tega zoka zamaknjenim vidne podobe (zmerej enake) naredijo in duše imenujejo. Dalej nekteri popolnama zamaknjeni povejo, de v teh živih podobah človeški duh vedno prebiva in de se v magnetiškim spanju človeka izsvobodi (izfraja), in tako vse vidi in vé, kar se po celim našim svetu godi, ker za izsvobodeniga duha nobeniga prostora na svetu več ni. (Konec sledi.)
Od isobraèenja ljudstva.
(Dalje.)
Od ene strani izhaja pomoč od vlade, od druge pa bolj
važna, bitna pomoč pride ljudstvu od izobraženih ljudi. Ali, Bogu bodi potoženo! izobraženi se nečejo mersiti z ljudstvam, odstranjujejo se od njega, zaničujejo, prezerajo ga in smejajo se nje-
{;ovi bedosti in tamoti. Sploh pa prevdarimo, kakošen omejen raz-oček je med ljudmi ene in druge strane? Kako se li razloči človek
irostiga od človeka višjiga stanu? Kaj govore ljudje višjiga z judmi nižjiga stanu? To je vse njih pogovarjanje z njimi: stori to ali uno, prinesi to, odnesi, vprezi itd., ali pa samo psovanje! Zakaj si to naredil ? ti si tak, ti tak, ako mi še enkrat to pozabiš, jo boš čutil, ako mi še enkrat to storiš, te izpustim iz službe! To so vsakdanji pogovori gospode z služabniki. Gorje pa, kadar jih izprašujejo, kaj ta ali uni sosed dela!
Taki so sploh pogovori z bednimi ljudmi, pogovori, izkte-rih nikakoršne omike ne dobivajo, iz kterih jim nič koristniga in hasnovitiga ne izhaja, ampak dostikrat pridejo tako ob svojo prostost in nedolžnost. Dostikrat se najde tudi kak izverženec, kteri se z nevednostjo in predsodbami prostih ljudi kratkočasuje, jih v tem vterduje in jih se dalje v predsodbe in vraže zapeljuje. Nihče ne želi, de bi vsak slednji pogovor izobraženiga človeka z neizobraženim bil iz pridige, katekizma ali pa kako razgovarjanje iz kake vednosti, ampak samo, de bi bil razumen z neizobraženim, kakor je berz na pogovor z izobraženim človekam; de bi se ne vgibal prostimu človeku, ampak de bi se z njim pogovarjal od česar koli, od stvari vgodnih, ker vsak pogovor, bodi si od majhnih ali velicih reči, vunder more kaj pripomoči k objasnjenju in omikanju uma.
Ali kadaj govore izobraženi ljudje s prostimi? Kje mi bo kdo pokazal naučniga, kteri bi imel voljo se razgovarjati z ljudstvam , kteri bi se prizadeval, ga omikati? Kje je najti gospodar, kteri bi razun reči iz svojiga gospodarstva in iz svojih opravil se ponižal, pogovarjati se od česar druziga s svojimi ljudmi? Redko se kje najde. Jez sim v svojim kratkim življenju naletel na ljudi polne učenost in bogastva, ali pokažejoče okamnjeno nečlovečnost in zaničevanje narnesrečniši verste ljudi, ki so obsojeni k večnimu terpežu od zibeli do groba , od jutra do mraka. Poznal sim tudi gospode, kteri Seljakov živečih v njihovim selu, delajočih vedno za njihno dobro niso ne poznali, ne se kadaj z njimi pogovarjali.
(Konec sledi.)
Življenje učenih Slovanov.
ii.
v
Pavl Jožef Safarik.
P. J. Šafarik, doktor modroslovja , nekdaj učenik na greški visoki učivnici v Novim Sadu (Neusatzj na Ogerskim , zdaj bibliotekar v Pragi, preslaven na eelim slovanskim svetu Zavoljo svojih neumerjo-čih del v slovanskim pismenstvu, je bil 13. veliciga Travna 1795 v Kobeljarovi, visi na severnim Ogerskim, rojen, kjer je njegov oče evan-
geljsk pridigar bil. Od svojiga očeta pripravljen je 1805 na latinsko šolo v Rožna prišel, in 1810 na liceum v Kesrnark, kjer se je polagaina raodroslovja, bogoslovja in ogerske pravde učil. Njegovo prebivanje v Kesmarku, v tovaršiji enakomislečili, za umetnost in vednost gorečih prijatlov , je čez njegovo prihodnje življenie razsodilo.
Akoravno rojen Slovan in v sredi Slovanov zrašen, Safarik vunder ni poznal ne čislal ne svojiga naroda, ne svojiga materniga jezika , ker šolsko podučenje in nenarodna izreja na Ogerskim slovanski narodnosti niste bile vgodne. Nagodilo se je pa, de mu v roke pade češka knjižica „od vrednosti materniga jezika in narodove omike;“ ta ga je silno ganila, ter mu globoko v serce segla. Ljubezin do domačiga jezika in do slovanske narodnosti se je zdaj toliko siinejši v njem zbudila , in je bila še bolj skoz nepametno ravnanje protivnikov (zopernikov) Slovanstva vžgana.
Pervi sad njegoviga učenstva je bila zbirka čeških pesem, ktero je 1814 v Levočah na svitlo dal. Že takrat je začel Š. tudi slovaških narodnih pesem nabirati, ktere so tudi 1833 v Pesti natisnjene bile.
Leto 1815 se je S. na vseučeliše v Jeno podal. Tam se je zraven bogoslovja posebno jezikoslovstvu, zgodovinskim in natoroslovskim vednostim vdal. Pa slovansko pismenstvo mu je nar več na sercu ležalo. Med drugim je tukaj Aristofanezove „Oblake“ in Šilarjevo „Maria Stuart“ v Cesko prestavil.
V	domovino nazaj pridši postane učenik mladiga ogerskiga žlaht-nika v Prešburgu. Kar mu je pa časa ostalo , ga je na slovansko literaturo obernil. Tako je z svojim prijatlam Palackym na svitlo dal: „Pervine českiga pesineništva“ (Pressburg 1818).
V	jeseni leta 1819 je prevzel učenje vednost v Novim Sadu na
Ogerskim. Noter do leta 1833 je serbsko mladino učil, pa nezdravo podnebje tistiga kraja in druge neprijetnosti so ga primorale, Novi Sad zapustiti in drugo domovino poiskati. Mnogokrat je bil v ptuje dežele poklican; pa milo milo ga je dežela vabila, kjer pravoslovansko življenje vladuje in h kteri so njegove želje že poprej obernjene bile. V staro-slavno Prago se je podal.	'
Ko je Šafarik vsred Serbljanov in blizo Bulgarcov, Hrovatov in drugih Jugoslovanov živel, je svojo pazljivost posebno na jugoslovanske narečja obernil. Prizadeval si je pervič, starost in sprotne razmere tih narečij razodeti, drugič narstarejši spominjstva tih jezikov nabirati in zgodovino njihoviga pismenstva popolnejši razložiti. Tako je postala imenitna knjiga: „Serbische Lesekorner, oder historisch-kritische Beleuchtung der serbiscben Mundart“ (Pesth 1833), važen pristavek k slovanskimu jezikoznanstvu.
Poglavitno delo Šafarikove literarne delavnosti, velikanska naloga celiga njegoviga življenja, ter eno nar važnejših del vseslovanskiga pismenstva so pa njegove, v češkim jeziku zložene „Slovanske slaro-žitnosti“. To delo, čudovitne učenosti polno, obseže skupno zgodovino slovanskiga sveta. Kmalo ko je na svitlo prišlo, je bilo prestavljeno v poljski, rusovski in nemški jezik; Safarik pa je bil po celim učenim svetu enoglasno ko pervak in nar imenitniši poznavic slovanskih jezikov in staroznanstva spoznan.
V letu 1838 je prevzel Š. vredništvo časopisa: „Zeitschrift des vaterländischen Museums in Prag“. V letu 1840 je na svitlo dal: „Nar-starejii spominjki českiga jezika.
Narnovši njega dela so: „Narodopopisavna karta vsih slovanskih rodov po njihovih mejah in jezikih“. —• „Elemente der altböhmischen Grammatik“. Leipzig 1848. — „Uebersicht der ältesten kirchenslavischen Literatur“. Leipzig 1848.
Zanaprej piše obširno zgodovino slovanskiga pismenstva po vsih narečjih, ktero učeni svet z velikim hrepenjenjem pričakuje. J. S.
Razne novice.
Iz Ljubljane. $ V predposlednjim listu 'opomnjeni feldvebelj Knaflič je šel domu na Gorensko za nekoliko časa, si zdravje uterditi.
#	Beremo poslavljenje sind prostiga slovenskiga kmeta , ki si je v vlanskih bojih na Laškim zlato medaljo pogumnosti in zopet v poslednji vojski s Pieraontezi narslavniši vojaško počastno znaminje, križ reda Marie Terezie pridobil. Ime junakovo je Andrej Čehovin, rojen na Ipavskim, ki je pred 18 letmi zoper voljo svojiga očeta v topništvo (Artillerie) stopil. — Po slavnim Vegu je on pervi krajnski Slovenec, kterj je to poslavljenje dosegel in je kmetiškiga stanu. Toliko veči njemu slava!
#	Eden nar verliših bistroumniših slovenskih rojakov, je zopet domovini ohranjen; namreč sploh spoštovani gospod Anton Maž go n, učenik deržavljanskih postav v slovenskim jeziku v Ljubljani je silno nevarno bolezen vnetice črev srečno, prestal in se od dne do dne v zdravju vkrepčuje. — Ravno v bolezni je dobil od ministerstva povabilo, se konec uniga mesca na Dunaj podati, v odbor, ki ima besednjak za vse besede sostaviti, ktere se bodo pri prestavljanju postav in v pisarnicah sploh potrebovale.
#	Ravno se govori, de se je peljal kurir iz Laškiga na Dunaj, kteri nese cesarju sklep miru med Piemontezi in cesarskimi. Bog daj, de bi bilo to resnica. —
** Danas teden so Ljubljansko pokopališe pri sv. Krištofu, kolikor so ga prizidali, blagoslovili.
#	V Lloydu beremo, de bodo v sredi tega mesca železnico do Ljubljane odperli.
Iz Dunaja. # Povsod se slišijo lepe vesele reči od kmetov. Beseda zdrave pameti, uk in opominjevanje vere še nista svoje moči zgubila. Tu in tam bere pošteni kmet govor pošteniga moža, kak časopis pisan od praviga prijatla ljudstva in se veseli, de mu serce poskakuje. Tudi iz pridige častitljiviga gospoda fajinoštra kaj v svoje serce zapre. — To nam pričuje zgodba, ktero so v začetku uniga mesca doživeli. Neki gospod fajmošter (njegovo ime in ime mesta je neznano) pride z nekimi kmeti na Dunaj in pripelje 60 veder vina v dar bolnim in ranjenim vojakam. Kmetje so celo noč delali, so bili že ob treh zjutraj na Dunaju in so to vse — zastonj storili po sili svojiga serca. — Gospod fajmošter so jim keršansko dolžnost v goreči pridigi na serce položili.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar J. Blaznih v Ljubljani.