Januš Golec: Sporozum (Spomin ob 20 letnici Jugoslavije) Obsotlska dolina je slavila prevrat pred 20 leti v največjem navdušenju. Hrvati na drugi strani Sotle so bili precej hladni. Bilo pa je tudi med Zagorci mnogo pravih rodoljubov, kateri so želeli med svojim narodom isto veselje pri ustvarjanju nove države, kakor so ga gledali na lastne oči na shodih ter taborih na štajerski stram. Za Jugoslavijo vneti možje so bili prepričani, da je treba Hrvatom pouka v vprašanju: Kaj je Jugoslavija in kaka naj bo? Kakor hitro bo znal vsak priprosti kmet, kake cilje hoče zasledovati ter doseči težko zaželjena nova država, se bo ogrel za njo ter jo ognjevito vzljubil. G. dr. Fran Jankovič Mož, kateri se je veselil ob prevratu po ¦.podnjih krajih zaupanja naroda na obeh straneh Sotle, je bil rajni g. dr. Fran Jankovič, zdravnik v Kozjem ter državni in deželni poslanec. Hrvati so prisegali nanj, iker je bil kot zdravnik tedensko oblegan od zagorskih bolnikov. Slovel je po govorniškem daru in so ga imenovali zaradi miloganljivega glasu Gregorčiča med našimi politiki Ljubega dr. Jankoviča so naprosili neka- teri tako zvani velikaši od Sv. Katarine na Selah na hrvaški strani Sotle, naj bi raztolmačil na javnem shodu narodu, kaj je sporazum med Srbi, Hrvati in Slovenci za stvaritev skupne države in zakaj se ga naj tudi kmct oklene z dušo in telesom. Dvojni g. poslanec je bil vesel povabila in je vzel s seboj še pisca teh spominov, ki bi naj izpopolnil z živo besedo, kar bi mogoče on sam v vlogi glavnega govornika nehote prezrl ali bi mu ušlo. Otvoritev shoda Na Hrvate je treba napraviti že ob prihodu mogočen vtis. Iz tega vzroka sva se tudi pripeljala na Sele k Sv. Katarini s par konji ter v kočiji. Zagorski »plac«, na katerem se je vršilo sončno nedeljo popoldne zborovanje pod milim nebom, je bil poln naroda. Prevladovali so moški v podrapanih avstrijskih uniformah, kar je bilo dokaz, da je navzoča pretežna večina bivših frontnih vojakov. Sklicatelji zborovanja so naju prisrčno sprejeli ter pozdravili in hoteli, da bi naj nastopila kar sredi med ljudstvom, ki koprni po raalagi: Kaj hočemo in kam plovemo ? Poznal sem že tedaj prav dobro Zagorca, o katerem nikoli ne veš ob priliki javnega zborovanja, s kom bo potegnil in če ne bo dejansko s teboj obračunal. Poslal sem konje ter kočijo nazaj preko Sotle. Vztrajal sem odločno na tem, da go voriva z balkona prvega nadstropja ravnokar dograjene nove hiše, odkoder je bil naj lepši razgled na vse strani in sva bila vai> na pred nepredvidenimi iznenadenji. Zbor je otvoril s pozdravom na vse šte vilne zbrane eden velikašev, kateremu je bilo res na tem, da bi padlo zrno besede na rodovitna tla. Predstavil je oba govornika in je glede moje malenkosti povedal da sem sin Hrvata iz Ivaniča pri Deseniču ter vojni invalid. Predstava je bila sprejeta mirno, brez .ticer običajnega burnega nazdravljanja. Obča rabuka Priznati moram, da sva se pripravila z dr. Jankovičem za pouk Zagorcev o sporazumu vsak s skrbno spisanim ter natančno naučenim govorom. G. doktor se je v dostojanstvu dvojne po^ slanske časti ter zdravniškega čudodelstva med Hrvati prvi prikazal na balkonu ter začel svoj pesniško sestavljeni govor o trobratskem sporazumu, kateri je že sklenjen od voditeljev ter še mora narodu preiti v, kri in meso. Ni pognal med poslušalce pet dobro preudarjenih stavkov, že so priletele od vsei( strani burne opazke:. »xvn suio iirvati. Vrag po onem, kaj so sklepali voditelji. Nas ni vprašal nikdo!« G. Jankoviču j^sicer postalo vroče, a ni se dal oplašiti in je po umirjenju nadaljeval: »Bratje Hrvati, vaši, naši ter srbski voditelji so se zedinili ter sporazumeli za osnovanje skupne ...« Besede »države« že ni bilo slišati, ker je nastala obča rabuka in so kumeki v vojaških oblekah vpili iz polnih grl: »Tisoč vragov! Narod ni dal nobenenm voditelju pooblastila! Kaj nam mar, kar so sklenili posamezniki!« Govornik je skušal v tretje ubrati čisto drugo stran o bratstvu med Jugoslovani. S pobratimijo je tako razdražil sršenovo gnezdo milega naroda, da so začele brenčati nevarne psovke ter pretnje, kakor: »Šuti (utihni), mehak (debeluh) kranjski! Dol z njim! Kranjci nas ne bodo komandirali!« Na kako nadal jevanje govora o bratskem sporazumu ni bilo niti misliti. Gospod doktor je bil že tudi toliko zbegan, da je os.rmel nad nezakrivljeno podivjanostio in je zrl nerao ter pomilovalno na kričače ter hujskače, kateri so ra vedno bolj razvnemali in je bila nevarnost, da bodo obsuli govorniški balkon s kamenjem. ! Zagorski veliaki so tiščali mene na bal-' kon, da pomirim razkačeni narod kot napol sorojak ter vojni pohabljenec. Očividno je bilo, da so razpihali rabuko frontarji in osobito oni, kateri so se vrnili iz boljševiške Rusije. Navdih v zadnjem trenutku Mati božja bistriška! Jaz bi naj bil pomiril brez najmanjšega vzroka vzvalovljeni narod, ko sta iz mene kar izžarevala najčistejše bratstvo in sporazum! Tiščal sem v žepu črno na belem beležen govor ravno o tem, česar Hrvati nočejo slišati Ln radi česar bova prejela kot nagrado kamenje ter še batine oba govornika z zagorskimi velikaši vred, kateri so že bili uverjeni, da so samo krajevni voditelji brez naroda. Nikdar prej in ne pozneje nisem občutil tolike onemoglosti, ko v onih trenutkih, ko so me drezali od vseh strani, naj zarnenjam tovariša na balkonu in udarim na druge strune, če ne, bo joj za vse v prvem nadstropju nove hiše! Zavedam se še danes, da sem moral napravljati na vse vtis obupanca, kateremu so se potrgale vse rešilne bilke in mu ie samo na tem, da bi se sploh ne pokazal, ker je itak vse zgubljeno. Kar vstati mi ni dalo s stola. Gledal sem skozi okno na levo, kjer so na »placu« dvigali Hrvati pesti, ozrl sem se še proti desni, kjer je leno tekla Sotla in je bila preko nje tolikanj z bratskim sporazuinom prežeta Slovenska Štajerska. Ravno pri zadnjem pogledu me je prešinilo navdihnjenje, ko mi je obviselo oko na obsotlski bajti starega Nikole Škaličkega. Bajta Nikole Škaličkega Bogznaj, kdo in kdaj je postavil skoro tik ob brvi preko Sotle na hrvaški strani bajto, katera je bila last starega Škaličkega. Bajta je bila lesena. Spredaj je stari v poletnem času streho podaljšal ter razširil z gabrovim vejevjem in pod listnato senco so stale ob lepem vremenu pivske mize ter v zemlio zabite klopi. Zadaj za pravo bajto z dvema točilnima prostoroma je bilo na pol z deskami pokrito ognjišče, na katerem je pekel stari »birtaš« ob nedeljah in praznikih mastno proletino ter jagnjetino in kuhal ter varil nekako kislo juho. Bajta starega Škaličkega je bila obme]na oštarija, zatočišče vseh predvojnih švercarjev in sploh obmejnega prometa s prepovedanim mrtvim in živim blagom. Pod streho te bajte in na travniku krog nje so si bili štajerski Slovenci in Hrvati od pamtiveka res pravi bratje in so živeli v najboljšem sporazumu. Tukaj so pri skupnih mizah jedli, pill, prepevali, plesali na prostem, kvartali, se posvetovali o skupnih tihotapskih pohodih ter sklepali zarote proti financarjem ter orožnikom. Bajte starega škaliokega se je ognil ob nedeljah ter praznikih daleč vsak hrvaški financar ter orožnik, ker sicer bi bil okušal v Sotli, kaj se pravi dražiti ter motiti pri jedi, pijači in v veselju tesno sporazumljene obmejne Slovence in Hrvate, kateri se ravno na tem zbirališču niso nikdar sprli, kaj šele stepli! Najbolj viden ter zgodovinsko preizkušen znak sporazuma med hrvaškim Zagorjem in slovenskimi obsotlskimi kraji je bila od nekdaj razklopotana bajta starega Nikole Škaličkega. Bajta — rešitev Pogled in spomin na bajto ob Sotli sta me prešinila in sta mi pošepnila, kaj bo iz vojne vrnulega Hrvata umirilo ter zadovoljiio vsaj za tako dolgo, da odneseva srečno apostola sporazuma pete nazaj čez Sotlo. Razsvitljen ter trenutno ojunačen sem se pognal na balkon. Premeril setn z zavestjo osvojevalca razburkano množico, pokazal z desnico na vsem vidno bajto starega Škaličkega ter zaklical: »Vsi poznate bajto Nikole Škaličkega!« Kakor en mož in na povelje so se zagledali vsi navzdol s hriba proti Sotli. Privreli so mi iz polnih prs spomini, kako sta pred in pri tej bajti pila, pela, rajala, z združenimi močmi se branila skupnega sovražnika v financarski ali orožniški uniformi ter sporazumno kovala načrte za šverc s soljo, šibicami, tobakom, svinjami ter živiiio Slovenec in Hrvat. Ob bajti Škaličkega teče Sotla, katera je bila od nekdaj zapreka, da ni smel kupovati Hrvat na Štajerskenji cenejše soli ter boljšega tobaka; in ne Slovenec trgovati z živim blagom, za katero se je dalo med Hrvati dobiti bolj trgovini prikladno ceno kakor po štajerskih sejmih. Ko so pred kratkim najbolj razboriti kumeki pri spominu na predvojno skupnost že zadovoljno migali z mustačami in so se jim razlezla lica v prirojeno dobrovoljnost, sem naobrnil obsotlsko bajto na najnovejši prevratni sporazum, po katerem Sotla ne bo več obmejna zapreka. Po sporazumu med trobratskim jugoslovanskim narodom bo štajerski tobak tudi hrvaški, slovenska sol zagorska, dogon na sejme z obeh strani Sotle prost in ob Sotli ne bo več ne tolikokrat prekletega financarja in ne žandarja. Najsrditejši uporniki napram dr. Jankovičevem sporazumu so mojega o izginu švercarskih ovir za bodoče še izpopolnjevali s pripombami: »Če bo tak, bomo še brez finanoarja pe- kli rakijo (kuhali žganje) in prosto streIjali hrvaške in štajerske zajce.« Tako nekako se je sukal moj nenapisani in hipno iz starih spominov privreli govor od bajte starega Nikole Škaličkega, krog prastare pobratimije in skupnega nastopanja Hrvatov in Slovencev v borbi zopar trinoške prepovedi madžarske in avstrijske oblasti do popolne in tolikanj zaželjene seljaške svobode v prosti žganjekuhi in od gospode ne nadziranem lovu. Bazhod v sporazumu Shod na Selah v Zagorju je končal čisto mirno z odobravanjem bratskih predvojnih razmer in z željo na še boljše poprevratne pri bajti starega Nikole Škaličkega, katera je postala znak za sporazum, na kakršnega mora pristati vsak pošten Zagorec. Zborovalci so se razšli v zavesti, da sporazum ne bo nič kaj krivega, četudi je bil sklenjen od voditeljev brez predhodnega pooblastila od strani milega naroda ... * Žalibog je ob 20 letnici Jugoslavije bratski narod na levi strani Sotle po krivdi voditeljev ravno tako malo poučen, kak bi naj bil 'n kaj bi naj vseboval tolikokrat dnevno od vseh strani premlevani in do danes ne jasno očrtani sporazum, kakor je bil v onih nezabnih časih ob prevratu.