#
# rmrm m
Matjaž Potrč
KAJ JE FILOZOFIJA?
75-55
MATJAŽ PoTRČ filozofska fakulteta oddelek za filozofijo
AŠKERČEVA 2 si-1000 LJUBLJANA
ANTHROPOS 1-2 (209-210) 2008, STR. 75-85
MATJAŽ POTRC
IZVIRNI ZNANSTVENI CLANEK
11:165:2-664.5
:POVZETEK
Filozofija poskusa odgovoriti na vprašanja kot so: kaj obstaja, kaj lahko vemo in kaj naj storimo. Odgovori na ta vprašanja so vselej usmerjeni, dopuščajo pa vključujoči pristop.
Ključne besede: Ontologija, spoznavna teorija, posameznosti in načela, vključujoči pristop.
ABSTRACT
WHAT IS PHILOSOPHY
Philosophy tries to provide answers to questions such as what there is, what one can know and what one should do. Answers to these questions should take a position in certain direction, all in allowing for an inclusive approach.
Key words: ontology, epistemology, particularism and generalities, inclusivism.
Filozofija odgovarja ali vsaj poskuša odgovoriti na temeljna vprašanja kot
so
(1)	Kaj obstaja?
(2)	Kaj lahko vemo?
(3)	Kaj naj storimo?
Poznamo pa še posebno vprašanje, ki zadeva naravo filozofije same
(4)	Kakšno vrsto odgovorov sploh lahko pričakujemo od filozofije?
Na ta vprašanja bom poskusil okvirno odgovoriti in to na način kot sem doslej o njih razmišljal. Najprej bom kar predstavil odgovore na omenjena vprašanja, v nadaljevanju tega spisa pa jih bom še podrobneje razdelal.
Odgovor (1) Obstaja en snovni svet.
Odgovor (2) Pogoji naše vednosti so čezsvetni in razvidnostni. Odgovor (3) Slediti moramo splošno posamezni normativnosti. Odgovor (4) Filozofija ponuja vključujoče odgovore.
KAJ JE FILOZOFIJA?
Ko smo tako predhodno odgovorili na naša vprašanja, vidimo, da ta vprašanja predpostavljajo predhodne izbire, tako da so odgovori že podani glede na pravkar omenjene izbire. Zopet predhodno rečeno se te temeljne izbire glase takole:
Izbiri (i) Obstaja jih več ali le eno.
Izbiri (2) Pogoji naše vednosti so zanesljivostni ali pa razvidnostni.
Izbiri (3) Naša moralna dejanja vodijo splošna načela ali pa jih vodi preudarek v posameznih okoliščinah.
Izbiri (4) V filozofiji lahko pričakujemo dokončne izključujoče ali vključujoče
odgovore.
::KAJ OBSTAJA?
Izbiri (i) Obstaja več stvari ali le eno.
Odgovor (i) Obstaja en snovni svet.
Temeljna izbira za odgovor na (i) Kaj obstaja? je, da obstaja mnogo stvari, da obstaja le ena stvar ali da ni nobene stvari. Kot v drugih primerih se bom tudi tukaj omejil na temeljno izbiro in ne bom pregloboko drezal v vse možnosti, ki so na voljo.
Prepričan pa sem, da moramo v ontologiji upoštevati tudi možnost, da ne obstaja nič. To možnost imenujemo nihilizem. Nihilizem pa zavračam že zaradi svoje predhodne trditve, da obstaja snovni svet.
Če obstaja snovni svet, je to nekako samo po sebi v oporo naturalizmu. To je prepričanje, da lahko snovni svet raziskujemo s pomočjo vseh tistih resnic, ki jih lahko o njem ubesedijo naravoslovne znanosti.
Trditev, da obstaja mnogo stvari, je izbira zdravega razuma. Obstaja mnoštvo stvari; to so srednjerazsežne dobrine kot so kamni, stoli ali mačke.
Glede na zdravorazumski pluralistični ontološki odgovor o tem, kaj obstaja, pa je moj drug ponujeni odgovor nenavaden in malce nepričakovan. Pravi, da obstaja zgolj en snovni svet. V oporo takšnemu monističnemu ontološkemu odgovoru je kar nekaj vprašanj, ki zadevajo naravo mnoštva kot to velja za srednjerazsežne suhe dobrine - ravno tiste katerih obstoj brani zdravi razum. Tako moram opozoriti na tehtne pomisleke o obstoju mnoštva srednje raz-sežnih suhih dobrin.
Nejasnost: Srednje razsežne suhe dobrine kot so mačke, kamni in stoli, so nejasne. Ti predmeti nimajo dokončne meje, ki bi jim jo lahko pripisali. Četudi trdimo, da so mačke, kamni in stoli le nekoliko nejasni, so kljub temu nejasni. Nejasnost ne ločuje med manjšo in večjo nejasnostjo predmetov. Stvari so ali
77
ANTHRoPoS 1-2 (209-210) 2008, STR 75-85
MATJAŽ PoTRČ
jasne ali nejasne. Vendar nejasne stvari ne morejo imeti meril lastne istovetnosti. Od tod sledi, da ni srednje razsežnih suhih dobrin. Če pa v naši okolici ni mnoštva stvari, potem obstaja zgolj ena stvar. To je svet. Q.E.D.
Ne-naključnostsestavljenosti (NNS): Nesmiselna je predpostavka, da v svetu obstaja vrsta naključno sestavljenih stvari. Če to drži, potem je nasprotno pametno privzeti obstoj le ene ontološke bitnosti, sveta. Načelo NNS je povezano s posebnim vprašanjem sestavljenosti (PVS), ki pravi: "Kateri so tisti pogoji, da stvari sestavljajo neko drugo stvar?" Podrobnejši razmislek odkrije, da nas ne more docela zadovoljiti nobeno poznano načelo. Poglejmo načelo Stika. Njegov odgovor glede PVS pravi: "Če so stvari med seboj v stiku, več stvari sestavlja drugo, novo stvar."
Vprašljivost tega odgovora pokaže preprost primer. Če se dve osebi rokujeta, je popolnoma neprimerno reči, da njun stik privede do obstoja nove ontološke bitnosti in da ta bitnost preneha obstajati tisti trenutek, ko se nehata rokovati. Načelo Stika in tudi druga razpoložljiva načela, ne dajo sprejemljivega odgovora na PVS. Zato lahko trdimo, da je predpostavka o obstoju mnogih bitnosti napačna. Zanikali pa smo tudi že ustreznost nihilizma. Očitno je monizem tisti, ki omogoča primerno pot v ontologijo. To je tudi moje osebno prepričanje. Obstaja en spremenljiv in bogat snovni svet, ki ga imenujem Gmota. Gmota pa tudi ni en docela jasen ali docela nejasen predmet v mnostvu predmetov.
Preostane nam še razlaga -vsaj navidezno- nezdružljive povezave med mo-nističnim razumevanjem sveta in med zdravim razumom.
Glede na nase vprašanje (4) je odgovor na to vprašanje pomenljiv. Kontekstna določila zadnje ontološke raziskave namreč dovoljujejo trditev, da obstaja zgolj en svet. Toda znižana kontekstna določila raziskave, ki so značilna za okolje vsakdanjega zdravega razuma, omogočajo sprejetje obstoja mnoštva srednje razsežnih suhih dobrin.
Zato sta monistično razumevanje sveta in zdravi razum združljiva. Čeprav je odgovor na temeljno ontološko vprašanje podan monistično, je mo-nistični postopek v zadnji ontologiji še vedno združljiv s pripoznanjem obstoja mnoštva stvari glede na kontekstualne okoliščine vsakdanjega govora.
Odgovor (4) Kakšen odgovor lahko pričakujeno v filozofiji? pomeni izbiro združljivostne možnosti. Čeprav je v okviru konteksta filozofske raziskave zatrjen ontološki monizem, je to združljivo tudi s prevzemom pluralizma. Pluralizem predpostavlja obstoj več stvari in to glede na določila zdravorazum-ske vsakdanje naravnanosti. Če imamo jasen monistični odgovor o zadnjem ontološkem vprašanju, je združljivost vsekakor tisto, kar ponuja pravo pot.
KAJ JE FILOZOFIJA?
::KAJ LAHKO VEM?
Izbiri (2) Pogoji naše vednosti so zanesljivostni ali pa razvidnostni.
Odgovor (2) Pogoji naše vednosti so čezsvetni in razvidnostni.
Vednost opredelimo kot upravičeno resnično prepričanje. Če vem, da p, moram najprej biti prepričan, da p. Pravzaprav moram biti glede na p v nekem psihološkem razmerju. Prav tako mora p biti resnično. Moje prepričanje da p pa mora biti upravičeno.
Naša prepričanja postanejo vednost, če so zanesljiva. Zanesljivost pomeni, da ta prepričanja temeljijo na zanesljivih mehanizmih. Neoporečno stanje mojega duha omogoča, da vidim psa, ustrezne pa morajo biti tudi zunanje, od mene neodvisne okoliščine. To so primerna okolna osvetlitev, oddaljenost in podobno.
Če naj zanesljivost odgovori na običajne protiprimere, potrebuje podporo. Zamislimo si dve gospe, Ateno in Fortuno, ki se vozita po njima neznani deželi. Ta je posejana z mnogimi navideznimi skednji. Toda Atena in Fortuna tega ne vesta. Skednji namreč izgledajo kot pravi in ne kot kulise. Ker je to zanju neznana pokrajina, mislita, da so vsi skednji pravi. Pogledata en določen skedenj, ki pa je naključno edini pristni skedenj med vsemi navideznimi skednji v pokrajini. Seveda sklepata, da je to pravi skedenj. Ne dvomita, da je skedenj zares skedenj. Ne dvomita pa tudi, da so ostali skednji pravi skednji, ker vsaj od daleč izgledajo enako kot skedenj, ki si ga ogledujeta. V njunem primeru je skedenj vsekakor zares pravi skedenj. Toda, ali vesta, da gledata pravi skedenj? In ali vesta, da se ta skedenj razlikuje od ostalih skednjev?
Najprej poglejmo gospo Ateno. Skednje pozna in tega si je dobro ogledala. Uvid nam pravi, da je Atena upravičena v svojem prepričanju, da je tisto skedenj. Zaradi zunanjih pogojev pa tega pravzaprav ne ve.
Fortuna za razliko od Atene ne ve o skednjih ničesar. Pravzaprav je šele včeraj izvedela, kaj je skedenj in kako naj bi sploh izgledal. Zgradbe si ni natančno ogledala, ampak se je zgolj ozrla nanjo. Intuicija v tem primeru pravi, da je njeno mnenje preveč neutemeljeno, da bi ga lahko imenovali vednost.
Zanesljivost je območna ali svetna. Območna zanesljivost je odvisna od ozkih pogojev, zgolj od enega samega dela sveta. Svetna zanesljivost pa je razširjena po vsem svetu in presega območne pogoje in njihovo okolje. Zato intuicija pravi, da je Atena svetno upravičena. Fortuna pa je le območno upravičena. Nobena pa ni zares upravičena.
Zamislimo si še drugi dve gospe, Diano in Delijo. Tudi onidve se vozita po neznani pokrajini, kjer je veliko navideznih skednjev. Vendar sta Diana in Delija predhodno brali v lokalnem časopisu novice, da so v okolici postavili
ANTHROPOS 1-2 (209-210) 2008, STR 7j-8j	MATJAŽ POTRČ
številne navidezne skednje. Zato njuna vednost nastopa pod spremenljivim vplivom podatkov, ki sta jih izvedeli v časopisu. Ker ima Diana na voljo omenjene podatke, se odpove prepričanju, da vidi med vožnjo po neznani pokrajini prave skednje. Zaradi podatkov v časopisu je prepričana, da so skednjji, ki jih videva zgolj navidezni skednji. Delija pa v takem primeru tvori prepričanje, da se pred njo nahaja skedenj. Intuicija tokrat pravi, da je Diana upravičena v svojem početju, da pa Delija ni tako upravičena. To je upravičenje pod spremenljivim vplivom. Diana in Delija nimata vednosti, pač zavoljo okolja v katerem mrgoli navideznih skednjev.
Zamislimo si še demonski svet, ki predstavlja kartezijanski skeptični pristop. Če se spoznavni dejavnik znajde v demonskem svetu, ne zadošča zgolj območno ali svetno upravičenje, da bi se dokopali do vednosti. Potrebujemo čezsvetno upravičenje, ki je močnejše od pogojev demonskega sveta.
Iščemo namreč ustrezno opredelitev zanesljivosti glede upravičenja, ki pripelje do vednosti. Zgolj območno upravičenje ni dovolj. Preseči ga mora svetno upravičenje. To je upravičenje s širšim obsegom okolnih pogojev. Vendar je še zmeraj preozko in potrebujemo čezsvetno upravičenje. Čezsvetno upravičenje se dogaja pod pogoji demonskega sveta. Demonski svet izključuje območna in svetna okolja glede njihove ustreznosti upravičenja. Merilo čezsvetnega upravičenja je upravičenje, ki je skladno z ozkim svetom in se ujema s pogoji razvidnosti.
Tako smo prišli do nauka o razvidnosti, in tega običajno predstavljamo kot nasprotnega vednosti, ki temelji na zanesljivosti. Ugotovimo, da razvidnost ponuja iste pogoje upravičenja kot zanesljivost. Zdi se, da so pogoji upravičenja za čezsvetni nauk o zanesljivosti enaki kot pogoji zadovoljitve upravičenja pri nauku o razvidnosti, saj sta oba povezana z ozko vsebino.
Zdi se, da razvidnost pripelje do ustreznih pogojev upravičenja. Vendar pa to docela ne drži. Če bi prevzeli nauk o razvidnosti, bi procesi zanesljivosti, ki vodijo k upravičenju, še vedno bili pomembni. Splošna pravilna smer glede zagotovitve pogojev upravičenja je razvidnostnost-zanesljivost.
To pomeni, da so pogoji vednosti enaki zame in za mojega dvojnika, ki je možgan v kadi. V obeh primerih so pogoji čezsvetni in razvidnostni. Vendar pa še celo ti ozki pogoji vednosti obdržijo sestavine zanesljivosti.
Vprašanje (4) Kakšne odgovore lahko pričakujemo v filozofiji? nas prisili sprejeti nove pogoje vednosti. Ko smo iskali pogoje vednosti, se je kot odgovor pokazal nauk o razvidnosti. Izkazalo pa se je, da moramo v iskani odgovor vključiti tudi sestavine nauka o zanesljivosti. Tako se pri iskanju odgovora glede naše vednosti spet srečamo z združljivostnim odgovorom nauka o razvidnosti — nauka o zanesljivosti.
KAJ JE FILOZOFIJA?
::KAJ NAJ STORIMO ?
Izbiri (3) Naša moralna dejanja vodijo splošna načela ali pa razmislek v posameznih okoliščinah.
Odgovor (3) Slediti moramo splošnoposameznostni normativnosti.
Naša dejanja tukaj omejimo na moralna dejanja. Obstaja prepričanje, da vodijo moralna dejanja splošna načela brez izjem kot je "Ne laži." Tega prepričanja pa ne sprejema moralni partikularizem. Moralni partikularizem pravi, da imajo moralne splošnosti vselej izjeme, da so lahko splošnosti povožene in da nanje lahko vplivajo učinki obrata.
Moralni monizem trdi, da obstaja le eno načelo kot je posledicistično dobro, ki je kar najbolj povečano glede na število ljudi. Moralni pluralizem pa pravi, da imamo več načel, ki skupaj nastopajo v eni sami situaciji. Če naj moralno ustrezno presodimo svojo moralno sodbo v dani situaciji, je nujen uvid v celostni položaj. Skrajni partikularizem pa je nauk o skrajni moralni posameznosti in trdi, da v danem položaju ni zaslediti nikakršnega vpliva moralnih splošnosti. Obrat ali utišanje moralnega načela sta vselej možna, slediti moramo razmisleku v določenem celostnem holističnem položaju. Moralni partikularizem je torej povezan z moralnim intuicionizmom in s tem z moralnim realizmom, moralnim kognitivizmom in tudi z moralnim ne-naturalizmom.
Moralni partikularizem je vsekakor zanimiva in dobrodošla izbira. Zahteva, da se vprašamo po načinih, kateri so pripeljali do moralnih dejanj. Torej, kako smo odgovorili na vprašanje (3) Kaj naj storimo?
Argument proti moralnemu partikularizmu pravi, da moralni partikularist izravnava moralno pokrajino. Čutimo, da v moralni pokrajini nastajajo smernice in silnice. Te so podobne kot pri moralnem pluralizmu. Čutimo tudi, da smernice in silnice pripeljejo do splošnega celostnega položaja in do moralne sodbe, ki jo intuitivno usmerjajo k temu položaju.
Upoštevanje tega uvida omogoči sprejetje takšne različice posameznosti, ki še dopušča splošnosti. Vendar so to splošnosti z izjemami, ki jih ne moremo odpraviti. Zaradi njih imamo še zmeraj opraviti s partikularizmom, z naukom o posameznostih. Toda sedaj se to imenuje nauk o splošnih posameznostih.
Vprašanje (4) Kakšno vrsto odgovora lahko pričakujemo v filozofiji? se spet pokaže kot oblika združljivosti. Obstaja združljivost splošenjskega in posameznostnega nauka.
Izbrali smo partikularizem, ki je združljiv s splošenjskim naukom. Dinamika moralne pokrajine brez združljivosti, ki je podlaga naših moralnih sodb in moralne dejavnosti in je utemeljena v teh sodbah, ne bi ustrezala dejanskosti.
ANTHROPOS i-2 (209-210) 2008, STR. 7j-8j
MATJAŽ POTRC
O tem priča in nas prepriča moralna fenomenologija.
Zato je naša odločitev vključujoča in ne izključujoča.
:KAKŠNO VRSTO ODGOVORA LAHKO PRIČAKUJEMO OD FILOZOFIJE?
Izbiri (4) V filozofiji lahko pričakujemo dokončne izključujoče ali pa vključujoče odgovore.
Odgovor (4) V filozofiji lahko pričakujemo vključujoče odgovore.
V filozofiji duha najdemo kar nekaj filozofov, ki so dualisti. Tak je recimo David Chalmers. Ti filozofi so šli po poti izključujoče izbire glede odgovorov, ki jih lahko pričakujemo v filozofiji. Po pojavu različnih oblik identitetne teorije v filozofiji psihologije lahko pričakujemo naturalizem. Dejansko pa prevladuje dualizem kot zadnja ustrezna izbira. Zakaj? Ker gredo v izključujočo smer, torej: Ali materializem ali dualizem.
Poznamo argumente proti fizikalizmu/materializmu. Eden je argument vednosti, kjer nastopa superznanstvenica Mary, ki preučuje barve v črnobelem svetu. Fizikalizem Maryjinega položaja ne pojasni in tako preostane le še dualizem. Odločitev za dualizem v tem primeru pomeni sprejeti zadnjo izbiro.
Zdi se mi, da je takšno sklepanje zombijevsko, saj se odvija pod strogimi in visoko-kontekstualnimi pogoji izključujoče izbire. Ta zombijska zmešnjava je posledica zanašanja na zgolj izključujoče možnosti in poteka ob odstranitvi vključuujočega pristopa. V filozofiji duha gre to vštric z omejenim atomističnim sklepanjem, ki ponuja izključujočnost fizikalnega, duševnega in povzročanja. Na vsakega izmed omenjenih izrazov bi se morali počasi in temeljito še enkrat ozreti.
Najpomembneje ali celo usodno je, da je pozabljen obstoj vključujočih izbir. Poznamo dve uporabi in razlagi veznika ali:
11 0 10 i 01 i
ii i i0 i 0i i
00 0 00 0 izključujoči ali vključujoči ali
latinsko: aut-aut latinsko: vel Vključujoči ali (vel) dovoli, da ohranita svojo težo obe možnosti in sicer ne glede na to, da ena izmed njiju (lahko) prevladuje. Moje osebno prepričanje je, da bi morali filozofi, ki delujejo v filozofiji duha, prevzeti pristop združljivosti.
KAJ JE FILOZOFIJA?
Prepričan sem, da
(a)	Obstaja materialni svet.
(b)	Zavest/fenomenologija je pomembna.
Trdim pa tudi, da sprejemanje materializma ne izključuje sprejemanja zavesti. Pravzaprav je to nujno. Materialist v filozofiji duha je dejansko prisiljen sprejeti oboje, monistično stališče in pomen zavesti, če naj bo njegova filozofija vsaj nekoliko usklajena.
Obstaja tudi še naturalistična izbira, v smislu teoretikov enakosti/identitete na sledi U.T. Placea, kjer je prav tako dovolj prostora za fenomenologijo. Izbrati je treba vključujoči in ne izključujoči ali.
Preostane nam le še povzetek temeljnih vprašanj in odgovorov nanje, tokrat z vključujočega zornega kota.
(i) Kaj obstaja?
V zadnji ontologiji obstaja zgolj en svet, to pa je združljivo z ohranitvijo obstoja mnogih srednje razsežnih dobrin pod kontekstnimi pogoji zdravega razuma.
(2)	Kaj lahko vemo?
Vemo lahko vse tisto, kar temelji na zanesljivem prepričanju. Pogoji zanesljivosti pa so območni, svetni ali/in čezsvetni. Tako kot svetni pogoji zanesljivosti presežejo območne, tudi čezsvetni pogoji presežejo svetne. Na ta način smiselna zanesljivost postane enaka razvidnosti, pri odgovoru na vprašanje o pogojih naše vednosti pa moramo sprejeti razvidnostne pogoje. Razvidnostni pogoji vsebujejo zanesljivost prepričanj. Odgovor na vprašanje o pogojih naše vednosti je združljivostni nauk o razvidnosti-zanesljivosti.
(3)	Kaj naj storimo?
Odgovor na moralni premislek in dejavnost lahko podpirajo splošna načela ali pa zopet posamezne okoliščine. Mislim, da moramo prevzeti smer posameznosti in pri tem ohraniti gibčnost moralne pokrajine. Dopustiti moramo, da so v posameznih položajih dejavne mehke splošnosti. To pa so silnice in smernice.
Kaj je potemtakem filozofija?
Mislim, da mora filozofija poskusiti odgovoriti na tri temeljna vprašanja: Kaj obstaja? Kaj lahko vemo? Kaj naj storimo?
Ko odgovarjamo na ta vprašanja, moramo filozofi začrtati alternative in možne izbire: mnogo-eno, zanesljivost-razvidnost, splošnost-posameznost. Toda filozofi se moramo tudi odločiti: eno, razvidnost, posameznost. Te
ANTHROPOS 1-2 (209-210) 2008, STR. 75-85
MATJAŽ POTRČ
odločitve morajo ostati združljivostne. Odločitve pa iščemo med ontološkimi kontekstualnimi spremenljivostmi, v nauku o razvidnosti - zanesljivosti, in v splošenjskem partikularizmu.1
Takšen je moj odgovor na vprašanje, kaj filozofija pravzaprav je.
1Zahvaljujem se Alenki Pogačnik, ki je pregledala tekst.
KAJ JE FILOZOFIJA?
::LITERATURA
Horgan T., Potrč, M. (2008): Austere Realism. MIT Press.
Henderson, D., Horgan, T. in Potrč M. (v tisku): Transglobal Evidentialism-Reliabilism. Potrč, M. (2000): "Justification Having and Morphological Content" Acta Analytica 25, Josef H. Roll Verlag: str. 151-73.
Lance M. (ur.), Potrč, M. (ur.) in Strahovnik, V. (ur.) (2008): Challenging Moral Particularism.
New York: Routledge. Potrč, M., Strahovnik, V. (2004): Practical Contexts. Frankfurt: Ontos Verlag. Potrč, M. (v tisku): "Things Proceed from Two." Potrč, M. (v tisku): "Zen Politics."
Potrč, M. (v tisku): "The World of Qualia." V: Edmond Wright (ur.): The Case for Qualia, MIT Press.